Ob ranem grobu.
IV spomin pridnemu učencu V. P 
Tak radostno na dan priklije            Ne plakajmo  za njim potrti:
pomladni prvi  rahli cvet,                  molitev  naj  kipi v nebo I
a preden svojo moč razvije,             Življenje novo  se po  smrti
poljane  srež pokrije  spet:                 prične,  ko željno to  oko
omamljeni  zaspe cvetovi,                  zagleda jasno božje  lice,
zaspe  pod belimi grobovi . , .           morje  lepote in resnice!
»Ob tvojem  grobu, naš učenec,        Ne  toži,  o predobra mati,
iskrene nam teko solzc !  —              tvoj  skrbni trud ni bil zaman!
Pa upamo,  da v raju  venec              Prenehaj,  oče, žalovati
prejelo tvoje je srce,                         in misli na vstajenja  dan :
da v Bogu večni  mir okuša,             odprli bodo se  grobovi,
nedolžnočista tvoja duša!«                sešli  se bodo vsi duhovi!
Ob ranem grobu  vsi Ijubeči
iz srčnih  kličemo globin ;
»Pozdravljen,   mili, v  rajski sreči,
nam  vedno drag bo tvoj  spomin.
Naj  v  raju  cvet se  tvoj  razvije
naj tamkaj večna Iuč ti sije!«                            O. E. B.
1 Vilibald Prah, jako priden in vzoren učenec IV. razreda deške Ijudske šole v Kamoiku, naročnik in marljiv čitatelj ,,Vrtca", umrl dne 17. januarja 1913.