SLOVENIJA – JUGOSLAVIJA, KRIZE IN REFORME 1968/1988 Uredil ZDENKO ČEPI Č Ljubljana 2010 ZBIRKA VPOGLEDI 2 SLOVENIJA – JUGOSLAVIJA, KRIZE IN REFORME 1968/1988 Urednik: dr. Zdenko Čepi č Izdajatelj: Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana, Republika Slovenija Zanj dr. Damijan Guštin Recenzenta: dr. Jurij Perovšek, dr. Egon Pelikan Lektoriranje: Tine Logar Prevodi povzetkov: Borut Praper Ra čunalniški prelom: Franc Čuden, Medit d.o.o. Tisk: Grafika-M s.p. Naklada: 400 izvodov CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.1)"1968/1988"(082) 94(497.4)"1968/1988"(082) SLOVENIJA - Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 / uredil Zdenko Čepi č ; [prevodi povzetkov Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2010. - (Zbirka Vpogledi ; 2) ISBN 978-961-6386-24-1 1. Čepi č, Zdenko 250465280 Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 3 KAZALO Zdenko Čepi č, Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija: 1968–1988 .............. 5 Crises – Reforms, Yugoslavia – Slovenia: 1968–1988 Peter Vodopivec, Od poskusov demokratizacije (1968–1972) do agonije in katastrofe (1988–1991) .............................................................. 13 From Democratisation Attempts (1968–1972) to Agony and Catastrophe (1988–1991) Neven Borak, Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo ........................... 29 Yugoslavia Between Integration and Disintegration Zdenko Čepi č, Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih ............................... 41 The 1960s Yugoslav Reforms Jerca Vodušek Stari č, Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv ....................................................................................... 67 The Brioni Plenum 1966 – Evaluations and its Purport Mile Bjelajac, JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih ................... 89 Yugoslav Army in the 1960s and the First Half of the 1970s Božo Repe, Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav či ča ................................................................................ 109 Slovenian »Liberalism« in 1960s and the Role of Stane Kav či č Jože Prin či č, Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika .............. 121 Stane Kav či č's Government and its Economic Policy Jurij Hadalin, Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih .......................................................................................... 143 Tito and the Prague Spring in the Yugoslav Diplomatic Sources Mateja Režek, Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji ............................................................................................... 167 Perception of the Prague Spring and its Demise in Slovenia and in Yugoslavia Dušan Ne čak, »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974). Ponovna vzpostavitev diplomatskih stikov med Zvezno Republiko Nem čijo in Jugoslavijo ............................................ 183 The »Ostpolitik« of Willy Brandt and Yugoslavia 1966–1974. The Restoration of Diplomatic Contats between Federal Republic of Germany and Yugoslavia Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 4 Mitja Žagar, Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974: povzro čitelj krize ali mehanizem za njeno razreševanje? .............................. 231 The Constitution of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia and Constitutional System of 1974: Inducer of Crises or Mechanism of Release Ivan Kristan, Ustava SFRJ 1974 – generator krize Jugoslavije? ................... 257 The 1974 Constitution of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia – Generator of the Yugoslav Crisis? Aleksander Loren či č, Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988: na poti v razpad ......................................................... 261 Economic Situation in Yugoslavia in the Period from 1968 to 1988: On the Way to Dissolution Damijan Guštin, Teritorialna obramba – vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 ...................................................................... 279 Territorial Defence – Military Necessity and Political Project 1968 : 1988 Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti. Slovensko študentsko gibanje v šestdesetih letih ........................................... 295 The Emancipation of the Student Community. Slovenian Student Movement in the 1960s Cvetka Hedžet Tóth, Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta .................. 305 Revolt of the Generation of '68 – Ethicising of the World Stefano Lusa, Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih ...................... 331 Slovenian Democratisation in the 1980s Blaž Vurnik, Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije ........................................................................................... 347 New Social Movements in the Context of the Socialist Youth League of Slovenia Gregor Tomc, Subkulturi hipijev in pankerjev. Primer Slovenije v sedemdesetih in osemdesetih letih .............................................................. 365 Subcultures of Hippies and Punkers : the Case of Slovenia in 1970s and 1980s Avtorji ............................................................................................................ 383 Zdenko Čepi č Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–1988 5 UDK 328.16: 338.124.4 (497.4:497.1)"1968/1988" Zdenko Čepi č * Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–1988 1 Zgodovinopisje odgovarja na bistvena vprašanja o preteklosti. Pri tem je ena osnovnih na čel zgodovinopisnega predstavljanja preteklosti, kje se je kaj zgodilo in kdaj. In seveda kdo je kaj storil ali mu je bilo storjeno. V tem smislu je tudi zasnovan zbornik zgodovinskih razprav, s katerim želimo prikazati neka- tera bistvena dogajanja, pojave in procese, ki so oblikovali preteklost in vplivali na sedanjost, iz časa pred štiridesetimi in dvajsetimi leti pri nas. Obe obdobji, simbolni letnici sta 1968 in 1988, imata skupno, da je bila takrat v jugo- slovanski družbi in državi, katere del smo bili tudi Slovenci, dolo čena kriza, ki je zahtevala reformo. Krize in reforme v jugoslovanski državi v šestdesetih in osemdesetih letih so tako predmet naše pozornosti, kajti eno od vprašanj je nedvomno, kako sta bili obe krizi in reforme, ki so tem sledile povezane ozi- roma koliko in kako so reforme za preseganje krize iz šestdesetih let vplivale na krizo iz osemdesetih, zlasti iz konca tega desetletja. Zgodovina človeštva je polna kriz. Takšnih in druga čnih, od politi čnih do gospodarskih, ki so predvsem »predmet« obravnavanja zgodovinopisja. Zgodo- vina je tudi polna vojn, ki so tudi izraz ali posledica razli čnih kriz. S tem se pretežno ukvarja zgodovinopisje. S krizami, ve čjimi in manjšimi, od svetovnih do osebnih in z njihovimi posledicami. O krizah, razli čnih in v razli čnih ob- dobjih, je mogo če govoriti tudi v naši zgodovini. Tudi v najnovejši. Tako je tudi vojna (ali vojne), ki smo jo doživeli ali ji bili pri če na ozemlju, ki ga je obsegala jugoslovanska država, v devetdesetih letih 20. stoletja izraz krize, v katero je ta država zapadla v osemdesetih letih. Te krize ni bilo mogo če rešiti z reformami, ki so bile sicer stalnica druge, federativne Jugoslavije. Zakaj niso reforme, ki naj bi rešile jugoslovansko državo uspele oziroma, zakaj sploh do njih ni prišlo, je eno bistvenih vprašanj v zgodovini te države in v zgodovinopisju njenih posameznih delov. Ta zadnja kriza je bila dejansko izraz vseh kriz in reforme, ki jih je doživljala Jugoslavija v vsem svojem obstoju, tako prva iz časa med svetovnima vojnama kot druga, po drugi svetovni vojni. Druga Jugoslavija, katere del smo bili tudi Slovenci, je ves čas svojega obstoja doživljala neko * Dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljub- ljana, e-naslov: zdenko.cepic@inz.si 1 Inštitut za novejšo zgodovino je organiziral znanstveno konferenco Slovenija in Jugoslavija: krize in reforme 1968/1988, 22. in 23. januarja 2009 v Ljubljani. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 6 obliko krize. Poleg stalne revolucije, kar je bil izraz ideološkega prepri čanja, da je so vse spremembe izraz revolucije in komunisti čne revolucionarnosti, de- jansko pa je ta »revolucija« potekala v obliki reform, so bila zna čilnost druge jugoslovanske države stalne krize. Ta je bila v posameznih obdobjih bolj jasno izražana in je doživljala reforme. Najbolj sta se ti zna čilnosti, dvojnost krize in reforme, pokazali v šestdesetih in v osemdesetih letih 20. stoletja. Med krizami in reformami je vzro čna in posledi čna povezava. Kriza je po- vezana z reformo, s katero naj bi krizne razmere in razloge za krizo presegli in jih rešili. Krize in reforme v jugoslovanski državi v šestdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so zato predmet prou čevanja, od opisovanja do analiziranja razli čnih ved, pa tudi zgodovinopisja. Pravzaprav je to še najbolj poklicano, da preu čuje krize in reforme v preteklosti, in ki v veliki meri predstavljajo zgo- dovino druge Jugoslavije. Te del je bila tedaj Slovenija. Po lastni volji oziroma na osnovi na čela samoodlo čbe naroda. Upoštevanje oziroma uveljavljanje tega dejstva je bilo pomembno pri osamosvajanju Slovenije iz okvira jugoslovanske države, saj je bil upoštevan tisti del tega na čela, ki govori o možnosti oziroma pravici razdružitve. Ne gre pozabiti ( čeprav je mogo če danes tudi pri mnogih slovenskih zgo- dovinarjih opaziti, da želijo pri obravnavanju dvajsetega stoletja poudariti samo Slovenijo, njeno zgodovino in »samóslovenstvo«), da je bila glavni okvir vsega dogajanja v obdobju, ki ga simbolizirata leti 1968 in 1988, Jugoslavija. Zgodo- vinopisno se je treba zato ukvarjati z jugoslovansko državo in njeno zgodovino. To je namre č tudi slovenska zgodovina. S tem, ko opuš čamo celostno obravna- vo, se namre č ob prikazu preteklosti lastnega naroda spustimo na raven »lokal- nega« in nehote prepuš čamo razlago zgodovine jugoslovanske države in časa, ko smo Slovenci po lastni volji živeli v njej, drugim zgodovinarjem nekdanje skupne države, predvsem srbskim. Slednji si tako lahko preprosto »prilaš čajo« interpretacijo oziroma ocenjevanje zgodovine skupne države. To je opaziti zlasti pri zgodovini zunanje politike, pa tudi drugih podro čij (npr. glede razpadanja Jugoslavije). V časih se zdi, kot da nas jugoslovanska zgodovina ne zanima, kot da se tega zgodovinskega obdobja celo sramujemo. Zato ni odve č poudariti, da gre za zgodovino in ne za politiko ter da je jugoslovanska zgodovina tudi naša – kakršna koli je že bila! V dobrem in slabem. Brez nostalgije! Tretji del tematike zbornika predstavljata simboli čni letnici 1968 in 1988. Seveda obe letnici marsikoga spominjata na dolo čen dogodek iz navedenega leta, 1968 npr. na študentske demonstracije po svetu in tudi v Beogradu, manj sicer na študentsko zborovanje v Ljubljani, 1988 pa na dogajanje, povezano z »afero JBTZ«. Vendar se je v obeh letih zgodilo še marsikaj drugega, kar je zaznamovalo zgodovino, in to ne le v navedenih letih. Pri tem mislimo na politi čne in družbene procese, ki so se potekali v šestdesetih in osemdesetih letih. Leto 1968 je pomembna letnica v svetovni pa tudi naši zgodovini. Je nekakš- no simbolno leto za vsa šestdeseta ali vsaj za drugo polovico sedmega desetletja Zdenko Čepi č Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–1988 7 20. stoletja. Bilo je burno leto, polno dogodkov, doma in v svetu in vsi so vplivali na nadaljnje dogajanje tako pri nas, v tedanji skupni državi, v Sloveniji pa tudi po svetu, v katerega smo bili tedaj mo čno vpeti tako politi čno kot tudi gospodarsko. Mnogo bolj kot sedaj želimo vedeti in si priznati. Namre č, da smo tedaj postali dejansko odprta država in tudi dokaj odprta družba, kar so lahko občutili vsi državljani. V letu 1968 se je zgodila vrsta dogodkov, ki so simbo- lizirali šestdeseta leta. Tako po svetu kot tudi v Jugoslaviji in Sloveniji. Prvi res- ni politi čni pretres v Jugoslaviji so leta 1968 povzro čile prav študentske demon- stracije v Beogradu v za četku junija. Študentski protesti (tako na Zahodu kot na Vzhodu) so bili eden prvih znanilcev sprememb. V tem med seboj sicer orga- nizacijsko nepovezanem, a vsebinsko povezanem množi čnem gibanju po svetu in v Evropi je nastopila generacija, rojena po drugi svetovni vojni (ali med njo). Študentske demonstracije so povsod po svetu izbruhnile nenadoma in spontano; razlogi zanje so bili razli čni, na čin pa je bil bolj ali manj enak. Povod za študentski upor pa je bil po navadi banalen, obroben, pravi vzrok pa se je med protesti vedno bolj kristaliziral in razkrival. Na videz obrobna vprašanja so se pokazala kot osrednja. Študentske demonstracije so se za čele že v za četku leta v Nem čiji, vendar je postal središ če študentskega upora leta 1968 v Evropi Pariz, v katerem so maja izbruhnili množi čni študentski protesti. Študenti so po- stavili barikade, s splošno stavko pa so jih podprli delavci. Vse to je v Franciji povzro čilo kaos in zamajalo oblast predsednika generala De Gaulla. Študentske demonstracije so izbruhnile tudi v vzhodnoevropskih državah in v Jugoslaviji. Pri tem pa niti ni šlo za slepo posnemanje študentov iz kapitalisti čnih držav, saj so bili vzroki in zahteve druga čni. Študentska gibanja so bila usmerjena predvsem politi čno. Med študentskimi gibanji po svetu, v Evropi in v Jugoslaviji so obstajale nekatere podobnosti, pa tudi velike razlike. Študenti v posameznih državah so izhajali iz razli čnih poli- ti čnih, gospodarskih in socialnih razmer, na čini izkazovanja nestrinjanja s sta- njem na univerzah in v dolo čeni družbi oziroma državi pa so bili povsod bolj ali manj enaki. Ve čje razlike so bile glede zahtev in namena ter ciljev, ki so si jih postavili. V prvi vrsti so bila študentska gibanja odziv študentov na socialne razmere tistega časa. Nastala so kot kriti čna vest ekonomskih in iz njih izha- jajo čih socialnih razmerij in protislovij takratne družbe. Ideološko so se na- slanjala na marksizem, in to tako tista na Zahodu kot na Vzhodu za »železno zaveso«, pa tudi v Jugoslaviji, natan čneje v Beogradu. Študente je namre č vzne- mirilo ve čanje socialnih razlik. Kapital je s potrošništvom otopil delavski raz- red, zato so se študenti čutili poklicane opozoriti na družbene probleme. S svojo dejavnostjo so želeli svet ne le razlagati, marve č tudi spreminjati. Njihov namen je bil »revolucionirati vsakdan« in spodbuditi spremembe v družbi v smeri ve čje demokratizacije in humanizacije. Predvsem pa je bil namen študentskih gibanj študente v družbi umestiti kot politi čni subjekt. Za vsa študentska gibanja je bila zna čilna tudi protivojna, mirovniška usmeritev. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 8 Leto 1968 je bilo v marsi čem prelomno prav zaradi nastopa študentov tudi v Jugoslaviji. Študentski protest v Beogradu, v katerem je proti študentom z veliko silo nastopila policija, in tudi mirno zborovanje študentov v Ljubljani sta časovno sovpadala s politi čnimi, gospodarskimi in socialnimi razmerami, ki so bile posle- dica krize gospodarske reforme. Študentsko gibanje v Jugoslaviji in tudi v Slo- veniji je namre č izhajalo iz družbenih in politi čnih razmer, ki so opredeljevale jugoslovansko državo v šestdesetih letih. Reforma, ki naj bi gospodarstvu sredi šestdesetih let zagotovila ve čji zagon, je imela mnogo socialnih posledic, npr. bogatenje, po navadi na sumljiv na čin, socialno razlikovanje, potrošništvo. Poka- zale so se težave, ki so zna čilne za t. i. potrošniško družbo, v katero je Jugoslavija takrat vstopala, in sicer od ve čanja socialnih razlik in bogatenja posameznikov do težav z zaposlovanjem, kar je povzro čalo odhajanje ljudi na delo v tujino. Na te odklone v družbi so v svojih nastopih leta 1968 študenti jasno opozorili in zahtevali »popravke«. Študentsko gibanje v Jugoslaviji in v Sloveniji se je od tistega v Zahodni in tudi v Vzhodni Evropi razlikovalo po tem, da v Jugoslaviji ni zavra čalo politi čnega sistema, ampak ga je sprejemalo, ga podpiralo, a zahte- valo ve čjo doslednost glede njegovega delovanja. Ne le v Beogradu, tudi v Ljubljani so nastopili študenti kot politi čni subjekt v za četku junija 1968. V študentskem naselju v Ljubljani so študenti 6. junija 1968 pripravili zborovanje (zbralo se jih je okoli 3000), ki ni imelo neposredne povezave s študentskimi demonstracijami v Beogradu. Povod zanj je bil na videz banalen, vodstvo študentskih domov je namre č sklenilo čez poletje oddati študentske sobe turistom, zato naj bi jih študenti izpraznili, hkrati pa so napo- vedali podražitev najemnin za posteljo. Vzroki pa so bili globlji in socialni, zato so študenti tudi postavili bolj socialno obarvane zahteve, npr. »študirajo naj tudi otroci revnih in ne le bogatih družin«. Zahtevali so tudi ve čjo vlogo študentov pri upravljanju univerze in se odzvali na takrat aktualna družbena vprašanja, ki so zadevala nepošteno bogatenje, odhajanje strokovnjakov na delo v tujino ... Kljub časovnemu sovpadanju s protesti študentov v Beogradu med obema gi- banjema ni bilo povezave, čeprav so bila mnoga stališ ča študentov, npr. proti neupravičenemu bogatenju zelo, podobna. Drugo veliko dogajanje v letu 1968 v svetu, ki je imelo odmev in posledice tudi pri nas, je bila t. i. praška pomlad. Šlo je za poskus novega vodstva češko- slovaške komunisti čne partije, da bi v socialisti čni sistem v svoji državi vnesli ve č demokracije. Jugoslovansko politi čno vodstvo je bilo dogajanju na Češko- slovaškem naklonjeno, saj so se ti želeli ravnati po jugoslovanskem modelu. Tito je ob obisku v Moskvi aprila 1968 sovjetskemu partijskemu voditelju Brež- njevu odsvetoval vmešavanje v češkoslovaške notranje zadeve, ko pa se je Brežnjev vseeno odlo čil za oboroženo obrambo socializma sovjetskega tipa, ki so ga edinega priznavali kot socialisti čnega, in so 21. avgusta 1968 na Češko- slovaško vkorakale vojaške enote petih držav Varšavskega pakta, je jugoslo- vansko partijsko vodstvo to posredovanje obsodilo z oceno, da je razkazovanje mo či v resnici namenjeno Jugoslaviji. Zdenko Čepi č Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–1988 9 Dogodki, povezani s praško pomladjo in njenim žalostnim koncem, so npr. povzro čili »pretres« v jugoslovanski vojski in sprejem nove obrambne doktrine t. i. splošne ljudske obrambe, ki jo je nekoliko kasneje dopolnila t. i. družbena samozaščita ter uvedba oboroženih enot na ozemeljskem na čelu – teritorialna obramba – , kar je pomenilo zasnovo republiških ali nacionalnih vojaških enot. Ker so v Sloveniji vzeli formiranje enot teritorialne obrambe zares, so kmalu sledile reakcija vojske oziroma vojaškega vrha in spletke proti slovenskemu politi čnemu vodstvu, ki je bilo po mnenju vojaškega vrha preve č reformisti čno nastrojeno glede reforme federativne ureditve jugoslovanske države in ve čanja vloge republik v njej. Teritorialna obramba bila trn v vojaškem škornju jugo- slovanskega vojaškega vrha tudi dvajset let kasneje. Z letom 1968 pa sta Slovenija in Jugoslavija vstopili tudi v »jedro liberaliz- ma«, ki se je kazal kot liberalizem v partiji, katerega cilj je bil spremeniti na čin delovanja znotraj partije. To naj bi vplivalo tudi na delovanje države in njenega sistema. Šlo je za čas »sprostitve in iskanja«, ki se je v jugoslovanskih republikah izkazoval razli čno. Vsem pa je bil skupen kriti čen pogled na tedanji na čin raz- mišljanja v Zvezi komunistov in vladanja Zveze komunistov v državi. »Liberal- ci« so želeli spremeniti na čin delovanja v politiki, ne pa tudi politi čnega sistema. Šlo naj bi torej za »korekcijo« jugoslovanskega socializma, predvsem na pod- ro čju gospodarstva, v politi čnih odnosih pa je bila poudarjena ureditev razmerij v federativni državi, zlasti med zveznimi oblastmi in republikami. V jugoslo- vanskem partijskem vodstvu so »liberalci« prvi č odkrito in »javno« nasprotovali Titu, ki je razmišljal celo o umiku iz aktivne politike. V mednacionalnih odnosih v Jugoslaviji in v organizaciji federativne države je »liberalizem« poudarjal zlasti ve čjo samostojnost republik. Namesto da bi naložbe in gospodarski razvoj repub- lik dolo čali v državnem centru, naj bi republike same financirale nujno dejavnost zvezne države z dolo čenimi vložki, t. i. kotizacijo. »Liberalizem« je opredeljeval vso politiko v naslednjih nekaj letih, do njegovega konca leta 1972. Poleg študentskih demonstracij v Beogradu in zatrtja »praške pomladi« so jugoslovansko vodstvo, predvsem Tita, konec leta 1968 »pretresle« tudi demon- stracije Albancev v Prištini z zahtevami po ustanovitvi republike Kosovo. Proti demonstrantom sta nastopili milica in s tanki tudi jugoslovanska vojska, kar je bil prvi primer, da je vojska nastopila proti jugoslovanskim državljanom. Kot nekakšen odgovor na zahteve Albancev so z ustavnimi dopolnili okrepili polo- žaj avtonomnih pokrajin, tako da so bile te v zakonodajnem smislu izena čene z republikami. Dvajset let kasneje je kriza federativnosti jugoslovanske države ponovno iz- bruhnila in Kosovo je bilo tisto, kjer se je najbolj iskrilo. To je postalo sredstvo zaostrovanja krize federativne državne organizacije, kot je bila postavljena z re- formo ustave, ki je glede tega upoštevala bistveni reformni proces v šestdesetih letih. Kosovo pa je bilo tudi sredstvo politi čnega vzpona enega od bistvenih dejavnikov krize v ob koncu osemdesetih let, Slobodana Miloševi ća. Tako kot je njemu problem Kosova kot avtonomne pokrajine v okviru Srbije, ki je imela Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 10 po jugoslovanski ustavi iz leta 1974 konstitutivni položaj jugoslovanske države in kjer so živeli v manjšini Srbi, predstavljal izhodiš če za zahtevo po reformi ustavne ureditve v zvezi s Srbijo, je bila Slovenija za vrh jugoslovanske vojske očitno sredstvo za njihove politi čne ambicije. Vojaški vrh je namre č videl v Sloveniji tisto, kar so sicer o čitali Albancem na Kosovu – žariš če protire- volucije. Reformisti čno usmerjena Slovenija s procesom, ki ga je za čela Zveza komunistov Slovenije (t. i. prenoviteljstvo in nasprotovanjem reformam, ka- kršne je želelo srbsko politi čno vodstvo), je vojaškemu vrhu o čitno predstavljala ve čjo oviro na poti do ve čje centralizacije jugoslovanske države in vzpostavitve hegemonizma najve čje republike oziroma najštevil čnejšega naroda. Ocenjeva- nje, da je slovensko državno vodstvo »protirevolucionarno«, ker se ni ostro od- zvalo ob t. i. napadih na JLA v slovenskih medijih, npr. ob uvodniku »Mamula go home«, objavljenem v Mladini februarja, ko so razkrili jugoslovansko proda- jo orožja Etiopiji. Vojaški vrh je bil pripravljen kar sam ukrepati proti piscem »napadov na JLA«. O čitno je želel konflikt s slovenskim politi čnim vodstvom in je v tem videl možnost, da postanejo generali bolj odlo čilen politi čni dejavnik pri oblikovanju jugoslovanske države. Ker niso mogli nastopiti neposredno, saj to bi presegalo ustavna pooblastila vojske, so se odlo čili za izzivanje. Pod pre- tvezo varovanja reda in miru naj bi vojaški organi aretirali slovenske civiliste, ki so bili po sodbi vojaškega vrha do njega preve č kriti čni, slovensko vodstvo pa bi nato s policijo nastopilo proti lastnemu narodu, če bi se aretacijam uprl. Tako je jugoslovanski obrambni minister Mamula konec marca 1988 razmišljal o provokaciji, ki naj bi slovensko politi čno in državno vodstvo prikazala kot »pro- tirevolucionarno«, če ne bi sodelovalo z vojsko. V primeru, da bi sodelovalo, pa bi med njim in Slovenci zazeval prepad. Ko je ta na črt na seji ožjega jugo- slovanskega partijskega vodstva razkril Milan Ku čan, so padle maske in se je jasno pokazalo, kdo je na kateri strani. Leta 1988 je tako vojska prek svojega vrha nastopila kot odkrit politi čni dejavnik v kriznih razmerah. V okviru omenjenega dogajanja je proti t. i. četverici v Ljubljani potekal sodni proces pred vojaškim sodiš čem v »srbohrvaškem« jeziku. Ob iskanju ko- pij stenograma razprave Milana Ku čana s seje ožjega jugoslovanskega partij- skega vodstva, na kateri je razkril namere vojaškega vrha v Sloveniji, so namre č pri Janezu Janši, sodelavcu revije Mladina, agenti Službe državne varnosti našli dokument vojaškega izvora. Ko je za to izvedela vojska, je ukrepala, vendar prek civilnega represivnega aparata. Potem ko so ji predali osumljene za »izdajo vojaške skrivnosti« (enega je vojska aretirala sama), so le-te postavili pred vojaško sodiš če. Že sama aretacija je med Slovenci vzbudila reakcijo in najprej je bil ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki pa se je hitro pre- imenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic in je postal najvplivnejša civil- nodružbena organizacija v nadaljnjem procesu demokratizacije v Sloveniji. Sodni proces, in to v srbohrvaškem jeziku, pa je razburil širšo javnost. Leta 1988 se je tako »zgodil slovenski narod«, če si izposodimo sintagmo, ki je nastala kot prikaz dejavnosti Srbov v podporo Miloševi ćevi politiki in njenim Zdenko Čepi č Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–1988 11 na črtom glede reforme jugoslovanske države. V Sloveniji bi z njo lahko ozna- čili odpor proti politiki vojske in tudi državnega vrha, ki ji je takšno kršenje ustave dopuš čal. Politika vojske je bolj kot »mitingaštvo« v Srbiji, ki ga je za- znamovalo izrazito srbsko nacionalno in tudi nacionalisti čno sporo čilo, v Slo- vencih prebudila željo po demokratizaciji in druga čnem položaju republike. Sledili sta množi čni zborovanji – junija na Kongresnem trgu, novembra na Trgu revolucije (danes Trg republike) – in v času sodnega procesa vsakodnevna protestna zbiranja pred vojaškim sodiš čem v Ljubljani. Dogajanje v zvezi s če- tverico pa je bilo bolj posledica politi čne krize, ki se je takrat poglabljala v Jugoslaviji, kot njen vzrok. Hkrati pa je bil ta dogodek eden odlo čilnih dejav- nikov slovenskega procesa demokratizacije in tudi osamosvajanja. Leta 1988 so bile sprejete tudi smernice glede spreminjanja ustave v Srbiji, pa tudi v Sloveniji so nastajali predlogi glede nove ustave. Vendar teh ni pri- pravljala oblast, marve č do oblasti kriti čna strokovna javnost. Konec aprila je bila kot odgovor na predlog sprememb zvezne ustave, ki je bil zasnovan cen- tralisti čno, na pobudo Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega sociološ- kega društva predstavljena t. i. pisateljska ustava. Predlogi »pisateljske ustave« so bili po osamosvojitvi Slovenije vklju čeni v Ustavo Republike Slovenije. Tudi slovenska skupš čina je junija sprejela mnenje o spremembah jugoslovanske ustave in zahtevala v predlaganih amandmajih spremembo tistih delov, ki so kazali na krepitev centralizacije. Leto 1988 je v Sloveniji zaznamovala tudi ustanovitev Slovenske kme čke zveze, organizacije s politi čnim strankarskim zna čajem (sicer z bolj stanovskim programom), ki jo lahko štejemo za zametek ve čstrankarstva. Leto 1988 je bilo vsekakor eno odlo čilnih za slovensko oblikovanje stališ ča do Jugoslavije, ka- kršno so ponujali v Beogradu. V Jugoslaviji je bilo to leto, ko je mitingaška politika srbskega vodstva do- življala uspehe, npr. v Vojvodini, kjer so v t. i. jogurtni revoluciji mitingaši prisilili k odstopu pokrajinsko politi čno vodstvo, ki ni povsem podpiralo Milo- ševi ća. Zbudile pa so se tudi množice v vzhodnoevropskih državah s komu- nisti čno oblastjo; v za četku leta so izbruhnile demonstracije proti oblastem v Nemški demokrati čni republiki, maja je s položaja odstopil madžarski voditelj Kadar, ki je vladal vse od leta 1956, konec junija pa so proti politiki svojega voditelja oziroma diktatorja množi čno protestirali tudi v Romuniji. Ti dogodki so napovedovali izbruh zahtev po demokraciji v naslednjem letu, ko je padel berlinski zid. Konec leta je odstopila jugoslovanska vlada, kar je bil prvi to- vrstni primer v zgodovini druge Jugoslavije in premiersko vlogo nove vlade je prevzel človek, ki je skušal z reformami, zlasti na podro čju gospodarstva, pre- pre čiti posledice krize, ki je razjedala jugoslovansko državo. Obe obdobji – šestdeseta in osemdeseta leta, izražena z letnicama 1968 in 1988 – imata v jugoslovanskem primeru nekaj skupnega. Obe sta bili krizni in za jugoslovansko državo odlo čilni. V prvem se je ta z reformami uspela izvle či, v drugem ne. Kriza je bila prevelika, naklonjenost reformam pa premajhna – Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 12 pogledi na to, kaj je treba reformirati in kako, so bili tako razli čni, da ni bilo skupnega imenovalca. Skupni imenovalec obeh obdobij pa sta bili kriza in reforma. Pri tem je imela kriza dejansko isti imenovalec. Ta je bil v organizaciji in delovanju federativnosti. Sti čna to čka med obema obdobjema je prav reforma federacije. Ta se je za čela v šestdesetih letih, vendar ni bila povsod sprejeta tako, kot je bila zamišljena, zato je bila zlasti v drugi polovici osemdesetih let mo čna zahteva po reformi reforme, po spremembi ustave iz 1974, ki je bila rezultat reformskih šestdesetih let. V obeh obdobjih je bila ena osnovnih to čk reformizma reforma federacije, vendar z razli čnim izhodiš čem: v šestdesetih letih z namenom federalizirati federacijo, v osemdesetih letih pa prav nasprotno – federacijo centralizirati in izni čiti reformo iz šestdesetih let. Ob tem se po- stavlja vprašanje, ali je ustava iz leta 1974 oziroma v njej postavljena državna organizacija z zelo ohlapno federacijo tista, ki je na eni strani krizo rešila, na drugi pa jo je povzro čala. V šestdesetih letih je bila še volja in tudi politi čna mo č krizo prese či z reformo federacije, v osemdesetih letih pa ni bilo za to niti volje niti politi čne mo či. Vprašanje, ki se postavlja ob vsebini krize in reforme ob koncu šestdesetih in ob koncu osemdesetih let, je, ali je bil »liberalni« komunizem, kakršen se je razvijal v Jugoslaviji in je dobil krila ob koncu šestdesetih let, res zmožen uspešno in u činkovito rešiti ustavno in gospodarsko krizo, ki je v Jugoslaviji obstajala od za četka šestdesetih let dalje. Vprašanje je, ali ne predstavlja leto 1968 pravi za četek konca federativne in socialisti čne jugoslovanske države in ali je bila kriza, ki je izbruhnila leta 1988, le del procesa, ki se je dejansko za čel že dve desetletji pred tem. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 13 UDK 323.2(497.1)"1968/1988" Peter Vodopivec * Od poskusov demokratizacije (1968–1972) do agonije in katastrofe (1988–1991) ** »Mi v Jugoslaviji vse do leta 1972 še nismo prišli (do) oziroma zgradili javnega in kulturnega boja mnenj, v katerem bi lahko brez nevarnosti izob čenja, vsak povedal svoje mnenje, oziroma zagovarjal svoje prepri čanje o tej ali oni stvari,« si je v letu prisilnega odhoda s politi čnega prizoriš ča zapisal v dnevnik Stane Kav či č. Svojo odstranitev in odstranitev t. i. liberalnih reformistov v dru- gih jugoslovanskih republikah je – prepri čan, da je bilo v Jugoslaviji še dovolj »sil, znanja in sposobnosti«, ki bi samoupravljavski socializem lahko popeljale v bolj »kvalitetno in demokratično« prihodnost – doživljal ne le kot oseben polom, temve č tudi kot jugoslovansko tragedijo. 1 Gospodarsko reformo leta 1965 so v Ljubljani in Beogradu razglašali za naj- globlji poseg v jugoslovanski gospodarski sistem vse od za četka petdesetih let, precej bolj nedolo čni pa so bili pri napovedih njenih politi čnih posledic. 8. kon- gres Zveze komunistov Jugoslavije, ki je konec leta 1964 podprl reformno usme- ritev k bolj tržno usmerjenemu gospodarstvu, in brionski partijski plenum leto in pol pozneje, na katerem so odstavili Rankovi ća, sta sicer nedvoumno obsodila »birokratski centralizem« in pozvala k razvoju »samoupravljanja in neposredne demokracije«, kot so to tedaj imenovali, toda politi čne reforme, ki sta jih spro- žila, so težile predvsem k preoblikovanju odnosov v federaciji in v njenih vod- stvenih organih, niso pa predvidevale daljnosežnejše pluralizacije politi čnega življenja in odlo čnejših sprememb v sistemu politi čnega odlo čanja. Javno ozra čje se je tako le po časi sproš čalo, oblasti pa so se na kritike in pojave, ki so naspro- tovali njihovim predstavam in usmeritvam, ve činoma še naprej in na vseh ravneh odzivale občutljivo in represivno. Zaostrene gospodarske in socialne razmere, ki so bile posledica spremenjene gospodarske politike, so pri tem poglabljale ne le nasprotja med zagovorniki in nasprotniki reformnih ukrepov v republiških in zveznem politi čnem vodstvu, temve č tudi v okoljih in gospodarskih panogah, ki * Dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: peter.vodopivec@inz.si ** Svoj pogled na obdobje, ki ga obravnava ta razprava, sem obširneje predstavil v knjigi Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Ljubljana, 2006–2007, str. 386–421, 464–489, in tam zapisana stališ ča in ocene tu delno tudi povzemam. 1 Stane Kav či č: Dnevnik in spomini (1972–1979), Prva knjiga. Ljubljana 1988, str. 71 in na- prej. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 14 so se znašle v rde čih številkah in v negotovosti, do kakršne bi – po uradnih izja- vah in stališ čih – v socializmu nikoli ne smelo priti. Boris Kraigher, eden glavnih zagovornikov in usmerjevalcev reforme, je bil konec leta 1966, dober mesec dni pred smrtjo, že prepri čan, da je reforma zaradi pomanjkanja »stvarne idejno- politi čne podpore« propadla, pod vtisom družbenih in politi čnih posledic reform- ne politike pa so se odlo čnejšemu uresni čevanju reformnih ciljev že prihodnje leto odpovedali tudi nekateri najvišji državni organi, npr. zvezna skupš čina, in celo vplivni politi čni voditelji, kot sta bila Edvard Kardelj in Vladimir Bakari ć. 2 Nemirni dogodki leta 1968 z izbruhi študentskega nezadovoljstva v Beo- gradu, Zagrebu in precej manj v Ljubljani so ob čutje negotovosti še pove čali in dodatno razdelili zvezne in republiške politi čne veljake. Na študentski upor, ki je bil v Beogradu ne le najbolj množi čen in silovit, temve č tudi, kar zadeva politi čno kritiko in težnje, najradikalnejši, so nedvomno vplivali študentski nemiri v Nem čiji, Franciji in drugod v Evropi, toda glavni vzrok za proteste so bile socialne, gospodarske in politi čne razmere doma. Študentske zahteve, ki so jih tako v Beogradu kot Zagrebu in Ljubljani podprli in pomagali natan čneje opredeliti nekateri univerzitetni u čitelji, kriti čni do socialnih posledic gospo- darske reforme, so bile v tej lu či dokaj protislovne. Udeleženci protestov so se na eni strani zavzemali za nadaljnjo demokratizacijo politi čnega življenja v državi, svobodo tiska in javno odgovornost politi čnih funkcionarjev in organov, zlasti policije, kar jih je zbliževalo s t. i. komunisti čnimi liberalci. Na drugi pa so zavra čali tržno usmerjene reformne ukrepe, ki naj bi bili glavni krivci za socialno razslojevanje, vse bolj napete nacionalne odnose in brezposelnost kar naj bi Jugoslavijo oddaljevalo od socializma; ti pogledi so jih zbliževali z nas- protniki reform in partijskimi konservativci. Nepri čakovana študentska vstaja je s takšno protislovno, vendar nedvoumno protireformno usmeritvijo v napetih politi čnih razmerah, ki jih je še zaostrila sovjetska zadušitev demokratizacije na Češkoslovaškem, neizogibno bolj krepila nasprotnike reform kot pa njihove pri- vržence. 3 V jugoslovanskem vrhu so demokrati čne procese na Češkoslovaškem spremljali z deljenimi ob čutki, saj so bile za jugoslovanske partijske voditelje težnje po politi čni pluralizaciji, ki bi lahko privedle do ve čstrankarstva, leta 2 Jože Prin či č, Neven Borak: Iz reforme v reformo: slovensko gospodarstvo 1970–1991. Ljubljana 2006, str. 133–135. 3 »V zgodovinsko najusodnejšem nasledku »junijskih dogodkov« – žrtvovanju ekonomije so- cialnemu ravnovesju – se kaže vsa nebogljenost študentskega gibanja, da bi se uprlo ma- nipulaciji,« je dvajset let pozneje, leta 1988, v »prvomajski« številki informativnega tednika Dela Teleks zapisal Franci Pivec. »Nehote so pomagali zrušiti Kraigherjev projekt uveljavitve realnih cen razvojnih dejavnikov, ki je edini obljubljal pravilno ovrednotenje znanja, česar so si bodo či strokovnjaki tako zelo želeli. Toda sirenski klic kontrareforme je bil preve č vabljiv, da bi se zanosni mladinci, ki so se dobesedno preko no či prelevili v politike, ne odzvali. Na padec Kraigherjeve restriktivne ekonomije pa so čakali mnogi: brezposelni, investomani, republiški skrbniki družbenih dejavnosti in kon čno (po čehoslovaških dogodkih) tudi JNA. In zgodilo se je v imenu mlade generacije ...« Franci Pivec: Študentarija na ulicah. V: Teleks, informativni tednik Dela, št. 17–18, 18. 4. 1988, str. 61. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 15 1968 prav tako nesprejemljive kot dobro desetletje prej v času madžarske vstaje in Nagyevega poizkusa preoblikovanja komunisti čnega režima na Madžar- skem. 4 Sovjetski vojaški vdor na Češkoslovaško pa je bil nesporno tudi opo- zorilo, da za demokrati čne spremembe v vzhodnem bloku še ni nobenih mož- nosti, še ve č: v Beogradu so se za kratek čas celo (resni čno ali le na videz) zbali, da utegnejo Sovjeti nadaljevati kaznovalni pohod in napetosti v Jugo- slaviji izrabiti za vmešavanje v njene notranje zadeve. To je okrepilo politi čno mo č vojaškega vrha in zagovornikov državne in partijske enotnosti. Od leta 1967 (oziroma v Srbiji od leta 1968) do za četka sedemdesetih let so bili na čelu ve čine jugoslovanskih republik privrženci reform in politi čne libe- ralizacije, ki so bili pripravljeni na medsebojno sporazumevanje o preobliko- vanju odnosov v federaciji, o bolj tržno usmerjeni gospodarski politiki ter demokratizaciji javnega življenja, toda njihovi pogledi na vlogo zveznih poli- ti čnih ustanov in organov, na mednacionalna razmerja v Jugoslaviji in na gos- podarske odnose med republikami so se precej razlikovali. Del zgodovinopisja danes meni, da te razlike niso bile toliko konceptualne, kot so bile rezultat raz- li čnih politi čnih razmer ter različno mo čnih nacionalisti čnih pritiskov in soci- alnih in gospodarskih težav, s katerimi so se v svojem okolju sre čevali reformno usmerjeni politiki. 5 Srbski voditelji so v težnji po obvladovanju srbskega nacio- nalizma in notranje razdeljenosti odkrito nasprotovali napredujo či slabitvi osrednjih državnih organov ter dokazovali, da odlo čanja o »modernizaciji« in »demokratizaciji« ne gre prepuš čati republiškim vodstvom, saj bi morali re- formni procesi, če naj bi bili resni čno učinkoviti, zajeti vso državo. »Nobeno zvezno telo naj bi ne bilo le mesto dogovarjanja,« je leta 1970, ko je pred kritiki v lastnih vrstah zagovarjal odlo čitev o oblikovanju kolektivnega državnega predsedstva, dejal predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije Marko Nikezi ć. »Kajti ob vsem poudarjanju federalizma vidimo, da je mogo če številne stvari reševati skupno, s sporazumom gospodarstva in republik /.../. Samostojno delovanje v enakopravnih odnosih lahko ustvarimo samo pod pogo- jem, da je mera vrednosti v vsej državi ista. In da bi se to zagotovilo, so po- trebni zapleten instrumentarij in sporazumi ...« 6 Hrvaški voditelji so se nas- 4 Mateja Režek: Odmev madžarske vstaje leta 1956 v Sloveniji in Jugoslaviji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2006, št. 2, str. 93–104; Peter Vodopivec: Madžarska vstaja leta 1956 v slovenskih in jugoslovanskih o čeh. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2006, št. 2, str. 105– 116. 5 Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevi ćeve in Ti- tove Jugoslavije. Koper 1995, str. 281–310. 6 Marko Nikezi ć: Srpska krhka vertikala. Svedo čanstva 15, Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji, Beograd 2003, str. 187. Stane Kav či č je v svojih dnevniških zapiskih leta 1972 ugo- tavljal, da je bila Nikezi ćeva politika »široka, razuma in orientirana na daljše steze« in »ni mogla, niti ni hotela takoj in povsod z disciplino zamašiti usta vsakemu tehnokratu, stalinistu in meš čanskemu strokovnjaku«. Kot je menil, je bila Nikezi ćeva ekipa najboljše, kar je lahko dala tedanja Srbija, čeprav si je želel, da bi »zlasti nekatere ekonomske stvari postavili in izvajali dosledneje«. Gl. Stane Kav či č, Dnevnik in spomini, op. 1, str. 39. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 16 protno odlo čno zavzemali za nadaljnjo politi čno in gospodarsko decentrali- zacijo in posebej za svobodnejše razpolaganje z deviznim zaslužkom, ki naj bi na Hrvaškem (skupaj s turizmom) znašal kar 40 odstotkov vseh jugoslovanskih deviznih prihodkov. V precepu med zveznimi pritiski in rasto čo nacionalisti čno vro čico doma so se vse bolj opirali na socialno in nacionalno nezadovoljstvo med hrvaškim prebivalstvom in zaostrovali svoja stališ ča do federacije in Sr- bije. Posledica takšnega razvoja so bili ostri spori med Beogradom in Zagre- bom, ki so hromili ne le delovanje zveznih organov, temve č onemogo čali tudi vsako stvarnejše dogovarjanje in povezovanje med sicer nesporno reformno usmerjenimi voditelji v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji. 7 Slovenska vlada s Stanetom Kav či čem na čelu je poskušala ostati v srbsko- hrvaškem sporu ob strani. Slovenske reformiste je vedno bolj neprikrito spo- gledovanje hrvaških voditeljev z nacionalisti odbijalo, s srbskimi pa so se raz- hajali v temeljnih gledanjih na vlogo zvezne države in republik v njej, čeprav jim je bila umirjena srbska politika bližja kot hrvaški nacionalisti čni populi- zem. 8 Slovenija je razgibano leto 1968 in leta, ki so sledila, tako preživela pre- cej manj burno kot Srbija in Hrvaška, saj na Slovenskem obsežnejših mani- festacij socialnega, nacionalnega ali politi čnega nezadovoljstva ni bilo, Kav či- čeva vlada pa je uživala široko javno podporo. 9 Študenti, ki so se v Ljubljani že 7 Kot je v leta 2008 objavljenem spominskem zapisu opozorila Latinka Perovi ć, ki je bila v letih 1969–1972 sekretarka CK ZK Srbije in najožja članica srbskega partijskega vodstva, so bili odnosi med srbskimi in hrvaškimi reformisti sprva »zelo dobri«, z zaostrovanjem odnosov med Hrvaško in Srbijo pa so se ohladili, čeprav so med seboj še naprej »korektno komunici- rali«. Z rastjo množi čnega gibanja na Hrvaškem in opiranjem hrvaškega vodstva na to gibanje v srbskem vodstvu, ki je razmere na Hrvaškem presojalo z vidika »odnosa sil v Srbiji«, za stališ ča hrvaških voditeljev pa č ni bilo ve č razumevanja.. Gl. Olivera Milosavljevi ć: Jugo- slavija je bila naša prva Evropa – razgovor sa Latinkom Perovi ć. Snaga li čne odgovornosti, Svjedo čanstva 32, Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji, Beograd 2008, str. 91–93. 8 Kav či č si je leta 1972 zapisal v dnevnik, da je bilo »obnašanje« srbskega politi čnega vodstva in Nikezi ća ob hrvaških dogodkih »razumno in dostojanstveno« in je v »mnogočem omogo- čalo in olajšalo stabilizacijo razmer na Hrvatskem«. Za hrvaško politiko pa je menil, da je kot že velikokrat v zgodovini stavila na »vse ali ni č«. »Hrvati se dvigajo in padajo,« je zapisal. »In tako od Zrinjskega in Frankopana, kjer so padle glave, preko madžarske revolucije sredi prejšnega stoletja ...« in stare Jugoslavije do »Mika in Savke, kjer so zopet letele glave«. Gl. Kav či č, n. d, str. 26, 39. 9 V letih 1968 in 1969 sta bili v Sloveniji prvi č izvedeni raziskavi v okviru projekta Slovensko javno mnenje, ki so ga zasnovali v leta 1966 ustanovljenem Centru za raziskovanje javnega mnenja pri tedanji Visoki šoli za sociologijo, politi čne vede in novinarstvo. Raziskavi leta 1968 in leta 1969 sta anketirane med drugim povpraševali tudi o »osebah politi čnega življenja v Sloveniji«, ki uživata med ljudmi »najve čji« ugled, in tako leta 1968 kot leta 1968 je dobil najve č glasov Stane Kav či č (ve č kot Edvard Kardelj); Kav či č leta 1968 16,3%, Vida Tomši č 8,2%, Boris Kraigher 8,1%, Edvard Kardelj 5,9% in leta 1969 Stane Kav či č 36,4%, Edvard Kardelj 25,7%, Vida Tomši č 21,9%, vsi drugi pa precej manj. Raziskava leta 1969 je bila za- radi takšnih rezultatov deležna ostre kritike politike konservativnejših politi čnih veljakov in v vprašalniku leta 1970/71 vprašanja o ugledu slovenskih politi čnih osebnosti ni bilo ve č. Gl. Niko Toš (ured.): Vrednote v prehodu I, Slovensko javno mnenje 1968–1990. Dokumenti SJM. Ljubljana 1997, str. 10, 29–30. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 17 v letih 1964–1965 razmeroma množično vklju čili v javne razprave o aktualnih politi čnih, družbenih in gospodarskih vprašanjih, se leta 1968 niso v ve čjem številu pridružili protestom zagrebških in beograjskih vrstnikov in ve činoma niso nastopali z daljnosežnejšimi politi čnimi stališ či in pobudami. V politi čne polemike so s težnjo po preseganju nacionalnih napetosti v Jugoslaviji in pod- pori slovenskim reformistom odlo čneje posegli šele pod vtisom zaostrenih na- cionalnih in družbenih razmer v državi ter v času vse bolj odkritih razhajanj med starejšo in mlajšo generacijo slovenskih komunisti čnih voditeljev v letih 1969–1971 podprli Staneta Kav či ča in okoli njega zbrane reformiste. 10 Tudi od- nosi v slovenskem politi čnem vrhu so se namre č ves čas zaostrovali, saj so sta- rejši politi čni veljaki s Kardeljem na čelu – kljub priseganju na decentralizacijo države, partije in politi čnega odlo čanja – vztrajali pri spoštovanju tradicionalne komunisti čne hierarhije. To sta posebej nazorno razkrili t. i. cestna afera in t. i. afera petindvajsetih poslancev, ki sta bili s svojim razpletom jasno opozorilo ne le slovenskim, temve č tudi reformatorjem v drugih republikah, da imata samo- upravljanje in avtonomnost zveznih enot jasno dolo čene meje, o katerih lahko še naprej odlo ča samo izbrani krog najuglednejših politi čnih veljakov in nih če drug. Še ve čji odpor kot težnje po samostojnejšem odlo čanju so pri starejših ko- munisti čnih voditeljih okoli Tita in Kardelja povzro čala gledanja liberalnih reformistov na temeljne reformne cilje: uveljavljanje tržnega gospodarstva in pravne države, politi čno demokratizacijo in opuš čanje komandne vloge partije ter na federalizem, ki bi celo v partiji dosledno odpravljal staro hierarhi čno vertikalo. Glavna razlika med reformnimi komunisti in njihovimi nasprotniki je bil njihov odnos do politi čnega sistema, ugotavlja Ivo Banac. Za reformiste je bil sistem elasti čen in ga je bilo mogo če nadgrajevati ter na novo razlagati, za njihove nasprotnike pa so bile temeljne predpostavke sistema in njegovega de- lovanja nedotakljive in o njih ni bilo mogo če niti razpravljati. 11 Med reformno usmerjenimi republiškimi vodstvi se je za najradikalnejše spremembe zavze- malo slovensko s Stanetom Kav či čem na čelu, ki je zagovarjalo kar se da svo- bodno dogovarjanje med republikami, pove čanje njihove samostojnosti pri sti- kih s tujino ter financiranje zveznih organov in ustanov po na čelu kotizacije. Kot komunisti so sicer Kav či č in somišljeniki vztrajali, da mora Zveza komu- nistov v Jugoslaviji obdržati vodilno politi čno vlogo, a hkrati so menili, da modernizacija politi čnega in gospodarskega življenja ni mogo ča brez u činkovite demokratizacije in pluralnega odpiranja politi čnega prostora. Njihove zahteve po ve čji prožnosti in odpiranju zasebni podjetniški pobudi in privatnemu kapi- talu pa so, čeprav niso bile povsem nove, že postavljale pod vprašanj nekatera temeljna ideološka izhodiš ča jugoslovanskega socializma. 12 10 Peter Vodopivec: Leto 1964 in leto 1974. V: Nova revija, 1983, št. 13/14, str. 1562–1566. 11 Ivo Banac: Glavni tokovi reformnog pokreta u Hrvatskoj, Snaga li čne odgovornosti. V op. 6 n. d., str. 262. 12 Božo Repe: »Liberalizem« v Sloveniji. Ljubljana 1992, str. 706–719. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 18 Udar zveznega komunisti čnega vrha, ki je v letih 1971–1972 prisilil re- formno usmerjena republiška vodstva k odstopu in jih tako odstranil s poli- ti čnega prizoriš ča, v tej lu či nikakor ni bil le odziv na skrajno zaostrene hrvaško-srbske odnose ali hrvaško nacionalisti čno vročico, temve č predvsem poskus vrnitve k nikoli povsem opuš čenim leninsko-boljševiškim izhodiš čem in obrazcem. Tito, Kardelj in njuni najbližji somišljeniki so se kljub spremembam v politi čnih konceptih in miselnosti v dvajsetih letih od jugoslovanskega preloma s Sovjetsko zvezo v kriti čnih razmerah konec šestdesetih in v za četku sedemdesetih let znašli na skrajni meji svoje politi čne prilagodljivosti. Soo čeni z rasto čimi zahtevami po osvobajanju gospodarstva, družbe in politike od boljševiške, v bistvu še vedno stalinisti čne dediš čine so se – kot je dejal Ko ča Popovi ć – preprosto prestrašili. Po svoji formi mentis so pa č ostajali ujetniki tradicionalnih komunisti čnih predstav o partiji in oblasti, pri čemer zadnje – kljub ve č kot dvajsetletnemu priseganju na samoupravljanje in demokracijo – niso bili pripravljeni deliti z nikomer, niti z liberalneje misle čimi mlajšimi so- tovariši. »Komunisti se moramo zavzemati z takšno demokracijo, v kateri bo zagotovljena vodilna vloga interesov delavskega razreda,« je na 29. seji cen- tralnega komiteja ZKS 4. novembra 1972, posve čeni politi čnemu obra čunu s slovenskimi reformisti, dejal sekretar njegovega predsedstva Andrej Marinc, ko je Kav či ču in njegovim najbližjim somišljenikom o čital politiko, ki naj ne bi bila »v skladu« z usmeritvijo Zveze komunistov. »Vsaka druga demokracija bi bila le navidezna in formalna«, »revolucionarni trenutek, v katerem smo«, pa naj bi terjal »maksimalno mobilizacijo vseh ustvarjalnih sil na razrednih po- zicijah in izlo čitev vsega tistega, kar je krnilo idejno, politi čno in akcijsko enot- nost Zveze komunistov Slovenije«. 13 Ponovna uveljavitev partijske enotnosti in odstranitev izpod nadzora vrha jugoslovanske komunisti čne piramide uhajajočih republiških reformistov je bila pirova (»grenka«) zmaga »starih bogov«, kot je duhovito zapisal Jože Pirjevec. 14 Vseeno jugoslovanskega režima sedemdesetih let ni mogo če preprosto ozna- čevati za »neostalinizem«. Vra čanje k staremu boljševiškemu politi čnemu bese- diš ču, k ponovni utrditvi komunisti čne hierarhije in discipline in preganjanju nasprotnikov t. i. samoupravnosocialisti čne demokracije, ki so ga spremljale množične čistke na vseh ravneh in v vseh pomembnejših javnih in politi čnih organizacijah in ustanovah, je bilo seveda nesporna zna čilnost nove politi čne stvarnosti in svojevrstna »kulturna revolucija«. Toda Kardeljevo vztrajanje pri samoupravljanju in decentralizaciji je prepre čevalo vrnitev k centralizmu in zveznim enotam omogo čalo, da so ohranile (in celo razširile) ustavno zagotov- ljene pristojnosti, dale č od boljševiških in sovjetskih gospodarskih obrazcev pa je bila tudi gospodarska politika, ki naj bi reformno usmeritev k trgu zamenjala z dogovarjanjem med gospodarskimi partnerji in omogo čala oblastni nadzor nad 13 Delo, 5. 11. 1972; Komunist, 9. 11. 1972. 14 Pirjevec, n. d., naslov 18. poglavja, str. 281–310. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 19 gospodarskimi tokovi. Jugoslovanski režim sedemdesetih let je bil v tej lu či toga, predvsem pa mo čno protislovna oblika komunisti čnega avtoritarizma. Njegova protislovja je slikovito odražala leta 1974 brez kakršne koli stvarne razprave sprejeta zvezna ustava, ki je bila svojevrstna krona Kardeljevih samo- upravljavskosocialisti čnih in boljševiško-proudhonisti čnih vizij. Kriti čne Kar- deljeve biografije, ki bi natan čneje in analiti čno predstavila njegovo obzorje in misel, še nimamo, njegovi somišljeniki, politi čni sodobniki in poznejši razla- galci pa so ugotavljali, da se je opiral predvsem na Marxa ter na njegove ideje o odmiranju države in socialisti čni družbi kot »svobodnem združenju proizva- jalcev«. 15 Toda nekateri sodobni avtorji menijo, da je bil projekt »jugoslovanske samoupravne demokracije«, ki ga je Kardelj po sporu z Moskvo oblikoval najprej skupaj z Đilasom in nato z drugimi somišljeniki v jugoslovanskem par- tijskem vrhu, precej bolj protisloven splet razli čnih, ne le Marxovih, temve č tudi socialno reformisti čnih, »revizionisti čnih« in anarhisti čnih (zlasti proud- honisti čnih) 16 idej. Britanski sociolog George Schöpflin je Kardelja, ko je opo- zarjal na njegovo sposobnost »znanstvenega utemeljevanja« jugoslovanskih po- liti čnih obratov in sprememb, zato ozna čil za »ideološkega kroja ča«. 17 V resnici je bil Kardelj na eni strani trezen realist, ki se je dobro zavedal nevarnosti velikih kulturnozgodovinskih razlik in nacionalnih nasprotij za na- daljnji razvoj Jugoslavije, na drugi pa avtoritaren, neskrupulozen pragmatik, ki je iz srca preziral ustanove meš čanske demokracije in trdno verjel v socializem in komunisti čno gibanje. Jugoslavija naj bi po njegovih predstavah iz šestdesetih in sedemdesetih let postala decentarlizirana zveza bolj ali manj sa- mostojnih (deloma nacionalnih) držav s skrajno atomizirano politi čno in gos- podarsko ureditvijo, »samoupravljalsko oblastjo« delovnih ljudi in zapletenim sistemom politi čnega in gospodarskega dogovarjanja. Zadnja, leta 1974 sprejeta zvezna ustava je tako še oslabila federacijo in njene organe, do skrajnosti otežila sprejemanje odločitev na zvezni ravni, z vpeljavo delegatskega sistema razbli- nila zadnje iluzije o odgovornosti poslancev volivcem, hkrati pa prepre čevala »politi čni pluralizem«, saj ni dopuš čala politi čnih organizacij, ki ne bi bile pod okriljem (tj. nadzorom) Zveze komunistov. Ta je – kot edina »organizirana sila 15 Gl. Milovan Djilas: The Unperfect Society: Beyond the New Class, Harcourt Brace Jova- novich. New York 1969, str. 220–223. Franc Šetinc: Misel in delo Edvarda Kardelja. Ljub- ljana, 1979, str. 133. Dejan Jovi ć: Jugoslavija, država koja je odumrla. Zagreb 2003, str. 104– 105. 16 Čeprav je Kardelj kritike, da se spogleduje z anarhizmom oz. Proudhonom, odlo čno zavra čal, je vseeno presenetljivo, da podrobnejše analize, ki bi pokazala na možne Proudhonove vplive na Kardeljeve zamisli o socialisti čnem federalizmu, samoupravnem organiziranju in dogovar- janju ter »svobodni menjavi dela«, še nimamo, saj podobnosti v Proudhonovih in Kardeljevih idejah in izrazoslovju po vsej verjetnosti niso le naklju čne. Sicer pa je o tem, kaj je Kardelj bral, od kod črpal svoje zamisli in kako sploh zbiral gradivo zanje, v splošnem malo znanega. 17 George Schöpflin: The Rise and the Fall of Yugoslavia. V: John McGarry, Brendan O'Leary (ur.): The Politics of Ethnic Conflict, Routledge 1993, str. 186, 189; Vojin Dimitrijevi ć: Suko- bi oko Ustava iz 1974. Srpska strana rata, Truama i katarza u istorijskom pam ćenju. Priredio: Njeboša Popov, Beograd 1996, str. 447. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 20 samoupravne demokracije« – ohranjala monopolni položaj v politi čnem siste- mu, bdela nad »pridobitvami revolucije in samoupravljanja« in se (povedano s Kardeljevimi besedami) »bojevala« za »neposredni vpliv na tiste klju čne pozi- cije državne oblasti, od katerih so (bili) odvisni obstoj, stabilnost in nadaljnji svobodni razvoj socialisti čne družbe«. 18 Temeljne podmene Kardeljevih zamisli in vizij so bile torej v isti sapi uto- pi čne in protislovne, saj so bile na eni strani izraz prepri čanja, da v Jugoslaviji postopoma nastaja brezrazredna in nekonfliktna družba, ki bo, ko bo dosegla zrelo razvojno stopnjo, s »samoupravnim dogovarjanjem« razreševala nasprotja in nesporazume, 19 na drugi pa stališ ča, da mora, vse dokler takšno stanje ne bo doseženo, ostati nosilni politi čni steber in varovalna notranja vez v državi Zveza komunistov z Josipom Brozom Titom na čelu, ki mu je ustava zagotavljala časovno neomejen položaj predsednika. Nekaj mesecev po sprejetju zvezne in republiških ustav so sledili republiški, pokrajinski in zvezni kongres Zveze komunistov, ki so sicer ohranili njeno federalno zasnovo, vendar obenem drug za drugim prisegali na enotnost komunisti čne organizacije, ki naj bi bila in ostala stranka »revolucionarne akcije«. Na zveznem kongresu Zveze komuni- stov so celo ugotovili, da je »sistem socialisti čnega samoupravljanja /.../ poseb- na oblika diktature proletariata« ter poudarili nepogrešljivo vlogo vojske, ki naj bi bila nenadomestljiv dejavnik »družbene stabilnosti« tudi v »trenutkih notra- njih družbenih napetosti«. 20 Zveza komunistov Jugoslavije je na ta na čin – kljub priseganju na samoupravljanje in ustavne pristojnosti zveznih enot – vse do Titove smrti delovala po na čelih »demokratičnega centralizma«, tj. hierarhi čno in centralisti čno, saj so njeni najvišji voditelji s Titom na čelu še naprej spre- jemali politi čne odlo čitve in posegali v politi čna razmerja ne glede na veljavno ustavo in sprejete partijske statute. 21 Kardelj in njegovi slovenski in jugoslovanski epigoni so trdno in samo- vše čno verjeli v izjemnost družbenega in politi čnega sistema, ki so ga izmišljali in vzpostavljali, pri čemer je bil ta v resnici skrajno neu činkovit in nepregleden, hkrati pa – kar je bilo, gledano dolgoro čno, posebej usodno – razen splošnih ustavnih in zakonskih dolo čb, ki so predvidevale dogovarjanje in sporazume- vanje med federalnimi enotami, ni imel formalnih varovalk, ki bi prepre čevale in odpravljale konflikte. 22 Navidezna politi čna umiritev, ki je sledila protili- beralnemu udaru jugoslovanskega partijskega vrha, je bila tako predvsem rezul- tat na silo vzpostavljene politi čne discipline in enotnosti in ne dejanskega raz- 18 Šetinc, n. d., str. 173. Pri tem je v svojem komentarju celo Šetinc ugotavljal, da se »vodilna vloga Zveze komunistov izraža kot element oblasti«, zaradi česar »lahko govorimo o ele- mentih enopartijskega sistema«. 19 Mitja Žagar: Ustava socialisti čne federativne republike Jugoslavije iz leta 1974 in osamosva- janje republike Slovenije. V: Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta SAZU. Ljubljana 1995, str. 367–377. 20 Pirjevec, n. d., str. 340–341. 21 Dimitrijevi ć, n. d., str. 468. 22 Žagar, n. d., str. 368. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 21 položenja v republikah in njihovih politi čnih vodstvih. V drugi polovici sedem- desetih let je politi čna mobilizacija, h kateri je spodbujal samoupravljalsko- delegatski sistem, sicer dosegla vrhunec, saj je samo v Sloveniji najrazli čnejše »samoupravne« in delegatske funkcije opravljalo skoraj 300.000 ljudi, 23 toda ve čina prebivalstva se je kljub temu (in če je bilo le mogo če) izogibala javnemu izražanju politi čnih stališ č, ki bi jih lahko pripeljala v spor z oblastmi. Za ve čino ljudi je bila pa č (in povsem razumljivo) bolj kot politika in ideologija pomemb- na kakovost življenja s socialno varnostjo in življenjskim standardom , ki je v sedemdesetih letih v Jugoslaviji dosegel najvišjo raven po drugi svetovni vojni. Jugoslovanski partijski vrh – kljub priseganju na delavski razred in druga bolj- ševiška gesla – ni nasprotoval razvoju v smeri zahodnega potrošništva, saj naj bi bila dolo čena kakovost življenja sestavni del demokrati čnega socializma, in potrošniška vro čica, ki je zajela prebivalstvo že po odpiranju državnih meja in gospodarski reformi v šestdesetih letih, se je nemoteno nadaljevala po obnovitvi avtoritarne komunisti čne politike v za četku sedemdesetih let. V takšnih razme- rah se je za čel v vseh jugoslovanskih republikah, čeprav v razli čnih okoljih razli čno hitro, oblikovati nov, menedžersko-uradniški srednji sloj, ki je v osem- desetih in devetdesetih letih pomembno vplival na oblikovanje novih družbenih vrednot, življenjska stvarnost pa je imela vse bolj dva obraza, ki sta gledala vsak v svojo smer. 24 Medtem ko so oblasti še naprej vztrajale pri sistemu ene same stranke, omejevale svoboš čine prebivalstva in se sklicevale na že povsem nestvarna politi čna gesla, se je vedno ve č ljudi oziralo na Zahod in se spo- gledovalo s potrošniško miselnostjo in na činom življenja. Omenjena in druga protislovja so neizogibno zaznamovala tudi postopno razkrajanje Jugoslavije in njenega politi čnega sistema v osemdesetih letih, ko je bilo treba poravnati ra čune za prividno konjunkturna sedemdeseta leta in se hkrati soo čiti z naglim upadanjem avtoritete edine preostale politi čne varovalke, ki je lahko še bolj ali manj zagotavljala notranje jugoslovansko ravnovesje. Zveza komunistov Jugoslavije se je, kot je bilo realno pri čakovati (v tem po- gledu Kardelj prav gotovo ni bil vizionarski realist), ob zaostrovanju politi čnih odnosov skupaj z zvezno državo postopno tudi sama razkrajala v bolj ali manj republiške interese zastopajo če politične organizacije, kar naj bi bila – kot je že pred časom zapisala Vesna Peši ć – prepri čljiva potrditev spoznanja, da sta res- ni čni federalizem in avtoritarna oblast nezdružljiva. 25 Slovenski predstavniki so pri tem v jugoslovanskem vrhu in zveznih organih tudi v prvi polovici osem- 23 Božo Repe: »Svin čena leta«. V: Slovenska kronika XX. stoletja, Ljubljana 1996, str. 341. 24 V tem pogledu so zelo zanimivi podatki raziskav javnega mnenja, ki npr. kažejo, da je ve čina vprašanih med najpomembnejše družbene vrednote v drugi polovici sedemdesetih let še vedno uvrš čala spoštovanje človeka, svobodo, enakost in humanizem, pri čemer pa je ve č kot 60% vprašanih odgovorilo, da bi želeli stanovati v hiši z vrtom, in jih je kar 33% imelo potrošniški kredit. Gl. Vrednote v prehodu I, Slovensko javno mnenje 1968–1990. Ljubljana 1997, str. 244, 261. 25 Vesna Peši ć: Rat za nacionalne države. Srpska strana rata. Truama i katarza u istorijskom pam ćenju. Priredio: Njeboša Popov, Beograd 1996, str. 26. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 22 desetih let opravljali pomembne državne in politi čne funkcije. Dolgoletni sekre- tar izvršnega komiteja in član predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije Stane Dolanc je postal leta 1982 zvezni minister za notranje zadeve. Mitja Ribi či č je bil na XII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije istega leta izvoljen za pred- sednika njenega predsedstva, Sergej Kraigher pa je vodil komisijo za pripravo predloga reform, ki naj bi zagotovile »stabilizacijo« jugoslovanskega gospo- darstva. Toda slovenski politiki, ki so poskušali s taktiziranjem v zveznih orga- nih in skupš čini in s togim vztrajanjem pri ustavi iz leta 1974 sebe in Slovenijo zdaj bolj, zdaj manj uspešno obvarovati pred vse mo čnejšimi zveznimi pritiski, z ustavobraniteljskim sklicevanjem na Kardelja niso mogli ve č prispevati k učinkovitejšemu razreševanju napetosti in težav v državi. Skoraj deset let trajajo če razpadanje Jugoslavije v letih 1980–1990 je bilo pa č ne le rezultat skrajno neugodnih gospodarskih razmer in nikoli premaganih nacionalnih nasprotij, temve č tudi globoke krize politi čnega sistema, ki se mu je po neuspelem in nasilnem poizkusu sanacije v sedemdesetih letih, desetletje pozneje – kot je leta 1986 zapisal France Bu čar – dobesedno iztekel »rok trajanja«. »Demokracija ni privilegij, ampak pogoj za delovanje sodobne dife- rencirane družbe,« je ugotavljal, ko je razpravljal o nepremostljivem prepadu med idejo na »svobodnem delovanju« in »uveljavljanju ekonomskih zakoni- tosti« temelje čega samoupravljanja in oblastnim vztrajanjem pri leninisti čnim vzorcem zavezanemu monopolnemu položaju »komunisti čne partije«. »V svo- bodnem tržnem gospodarstvu je, tudi po lastnem Marxovem opazovanju, država omejena na vlogo 'no čnega čuvaja'«, je opozoril. Torej na vlogo, ki je »v po- polnem nasprotju z ideologijo in politi čno mo čjo, na katerih temelji (partijska politi čna elita) svoj obstoj ...« 26 Bu čarjeve ocene je konec devetdesetih let, ko je popisovala neu činkovitost zveznega vrha v spopadanju s krizo v osemdesetih letih, slikovito potrdila Milka Planinc, od odstranitve hrvaških reformistov leta 1972 do leta 1982 predsednica Zveze komunistov Hrvaške in v letih 1982–1986 predsednica Zveznega izvršnega sveta. »Partija je bila glavna ovira,« je bilo njeno stališ če. »Oni so se ukvarjali z neskon čnimi lamentacijami o ideološkem in politi čnem položaju, o sovražnikih socializma itd. Vedno so poskušali najti kak argument proti radikalnejšim gospodarskim spremembam, ker so bili skepti čni do trga /.../ Partijsko predsedstvo je bilo glavni problem, toda zavedala sem se, da brez njih ne bom mogla delovati. Člani predsedstva so kontrolirali glasove v Zvezni skupš čini in v vseh republikah in pokrajinah. Da bi pridobila njihovo podporo, sem jih morala prepri čati, da trg ni v nasprotju s samo- upravljanjem. Trdili smo, da je trg v bistvu omejevanje države prav tako kot samoupravljanje. Da torej gresta trg in samoupravljanje skupaj, saj se eden in drugi upirata 'etatizmu'.« 27 26 France Bu čar: Resni čnost in utvara. Maribor 1986, str. 84–85, 232. 27 Dejan Jovi ć, n. d., str. 233. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 23 Z zaostrovanjem gospodarske in politi čne krize so se za čeli v prvi polovici osemdesetih let v raznih delih Jugoslavije oglašati posamezniki (ponekod pa tudi skupine izobražencev), ki so se zavzemali za postopno pluralizacijo in demokratizacijo javnega in politi čnega življenja. Toda med zveznimi enotami so bile, kar zadeva politi čno ozra čje in možnosti za svobodno izražanje poli- ti čnih stališ č, velike razlike, ustanov, ki bi omogo čale ali celo pospeševale dia- log med politi čno razli čno misle čimi, pa ni bilo in jih tudi ni bilo mogo če usta- noviti. 28 Hkrati so se politi čni opore čniki iz razli čnih nacionalnih okolij ob čutno razhajali ne le v svojih gledanjih na prihodnost jugoslovanske federacije in njene demokratizacije, temve č tudi v svojem odnosu do komunizma in vla- dajo čega družbenega in politi čnega reda, ki so ju presojali razli čno, nekateri manj, drugi bolj kriti čno. V Srbiji in Sloveniji je prišlo v za četku osemdesetih let pod vplivom politikov, ki so poskušali v napetih in kriti čnih razmerah v državi – v nasprotju z manj prožnimi »tovariši« v lastnih republikah ter kolegi drugod v Jugoslaviji – skleniti premirje s kriti čno razpoloženo inteligenco in utrditi svoj položaj doma, do postopne in obotavljive, vendar opazne libera- lizacije javnega življenja, ki se je kazala v ve čji svobodi tiska in v javnih raz- pravah o temah, o katerih dotlej ni bilo mogo če spregovoriti glasno in spro- š čeno. V Sloveniji so nov in za oblast neprijetno mote č politi čni dejavnik po- stala mladinska in druga civilna gibanja, ki so zavra čala preživeto komunisti čno simboliko in nekriti čno priseganje na jugoslovanstvo, se zavzemala za idejno in nazorsko svobodo, za civilni nadzor nad vojsko in spoštovanje človekovih pra- vic ter pozivala h kriti čnemu soo čanju z zapleteno in protislovno jugoslovansko stvarnostjo. Zahteve po demokratizaciji politi čnega življenja in odpravi komu- nisti čnih oblastnih in ideoloških monopolov so bile tudi osrednja tema pisanja leta 1982 ustanovljene Nove revije, dejavnosti pisateljskega društva in razprav nekaterih drugih revij in časnikov. »Prvi predpogoj, da se izmotamo iz pred- civilnih oziroma predmodernih oblik eksistence, je v vzpostavitvi človeka kot dejanskega subjekta, se pravi: avtonomne osebe,« je v 57. številki Nove revije leta 1987 pisal Tine Hribar. »Drugi pogoj je, da besedi republika vrnemo njen prvotni pomen in vzpostavimo javnost kot javnost. Javnost, v kateri posameznik kot poedinec svobodno – brez strahu pred sankcijami – izraža svoja mnenja, svoje zahteve, skratka: svojo voljo«. 29 28 Vladimir Gligorov: Why Do Countries Break Up? The Case of Yugoslavia, Acta Universitatis Uppsalensis, Uppsala Studies on Eastern Europe 2. Uppsala 1994, str. 41–43. Gligorov pri tem meni, da so bile opore čniške skupine v jugoslovanskih republikah bolj pripravljene sodelovati s »komunisti lastne« kot »druge narodnosti«, kar pa seveda ni povsem to čno. Slovenski izobraženci so se sredi in v drugi polovici osemdesetih let ve čkrat poskušali povezati s srbskimi, vendar to ni uspelo ne zaradi njihove preve č tesne zveze s komunisti v Sloveniji, temve č zaradi prevelikih razlik med pogledi srbskih in slovenskih opore čnikov na prihodnost Jugoslavije in prihodnost nacionalnih odnosov v državi. Podobne težave so oteže- vale tudi tesnejše zavezništvo med slovenskim in hrvaškim opore čniškim izobraženstvom. 29 Tine Hribar: Slovenska država. V: Nova revija, 1987, št. 57, str. 24. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 24 Vendar takšni in druga čni kritiki komunisti čne politike in »samoupravnega socializma« sredi osemdesetih let tudi v Sloveniji še niso uživali širše družbene podpore. Še leta 1986 je v raziskavi javnega mnenja Fakultete za sociologijo, po- liti čne vede in novinarstvo v Ljubljani kar 45,2 odstotka vprašanih odgovorilo, da »ve činoma zaupajo« sistemu »socialisti čnega samoupravljanja«, ve č kot 40 odstotkov jih je menilo, da Zveza komunistov še vedno uživa »srednji ugled« in ob 34 odstotkih anketirancev, ki so bili še prepri čani, da so mednacionalni odnosi v Jugoslaviji dobri, se jih je kar 42,2 odstotka odlo čilo za odgovor, da niso »niti dobri, niti slabi«. 30 Razpoloženje prebivalstva pa se je pod vplivom rasto če nacionalisti čne vro čice v Srbiji, srbskih in vojaških groženj Sloveniji in njenemu vodstvu in vojaškega procesa proti četverici leta 1988 v Ljubljani naglo in iz leta v leto spreminjalo, medtem ko so razprave o položaju Slovenije v federaciji in njeni politi čni prihodnosti vse bolj dobivale poudarjeno nacionalno obeležje. Po leta 1988 opravljeni raziskavi javnega mnenja je na ta na čin že ve č kot 60 odstotkov Slovencev ugotavljalo, da ima Zveza komunistov »slab« ali »zelo slab ugled« oziroma ugleda sploh nima ve č, ve č kot 49 odstotkov bi jih ne hotelo ve č delovati v samoupravnih organih in krajevnih delegacijah, 37,5 odstotka jih je ocenjevalo, da so mednacionalni odnosi v državi »slabi« ali »zelo slabi«, skoraj 51 odstotkov pa jih je črnogledo menilo, da se bodo v tudi prihodnje še po- slabševali. 31 Politi čni preobrat je bil na ta na čin vse bolj neizogiben, ve č kot očitne razlike med republikami v dinamiki demokratizacijskih procesov in hitrosti razhajanja z vladajo čo komunisti čno politiko pa so postajale neobvladljiv dezintegracijski dejavnik, ki je odlo čilno pospešil razpadanje države. Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo tudi zgodovinarji, čeprav po navadi ne- zaupljivo presojamo hipoteti čna ugibanja, je, ali bi bil razvoj v Jugoslaviji v zadnjih desetletjih 20. stoletja druga čen, če v za četku sedemdesetih let jugoslo- vanski vrh s Titom in Kardeljem na čelu ne bi ustavil t. i. liberalnih reformistov. Jugoslovanski režim je v šestdesetih letih – kljub težavam – še nesporno deloval in zagotavljal dolo čeno, čeprav krhko notranjedržavno ravnovesje. Komunisti s Titom in Kardeljem na čelu so v ve čini Jugoslavije še uživali ugled kohezijske in modernizacijske sile, ki bi lahko z odlo čnejšo opredelitvijo za demokra- tizacijo in za tržnogospodarsko politiko upo časnila stagnacijo in propadanje. Odnosi med republikami in narodi pa še niso bili na kriti čni meji, ki so jo dosegli konec osemdesetih let, ko ni bilo mogo če nobeno dogovarjanje ve č, četudi so bili že zelo napeti ter obremenjeni s predsodki in nezaupanjem. 30 Toda v isti sapi je že ve č kot 60% vprašanih menilo, da ima Zveza komunistov med ljudmi »majhen« ali »zelo majhen ugled«, ve č kot 20% jih sistemu »socialisti čnega samouprav- ljanja« ni ve č zaupalo, skoraj 45% pa jih je obkrožilo odgovor, da se je Jugoslavija znašla ne le v gospodarski, temve č tudi politi čni krizi, ki »zadeva celotno družbo«. Da so nacionalni odnosi v Jugoslaviji »slabi«, je pri tem presenetljivo še vedno menilo le 16% anketiranih (da so »zelo slabi« celo samo 1,5%). Vrednote v prehodu I, Slovensko javno mnenje 1968–1990. Ljubljana,1997, str. 509, 520, 521, 526. 31 Prav tam, str. 619, 629, 632. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 25 Toda če bi hoteli v Jugoslaviji konec šestdesetih in v za četku sedemdesetih let dosledno slediti na črtovanim gospodarskim reformam in tržnogospodarskim usmeritvam, bi morali odlo čneje (in povsem druga če kot so si to predstavljali Kardelj in njegovi epigoni) spremeniti družbenopoliti čno ureditev. Nekateri tuji avtorji – kot ameriški zgodovinar Gale Stokes – tako menijo, da sta moder- nizacija in demokratizacija v Jugoslaviji konec šestdesetih in v za četku sedem- desetih let že dosegla skrajno mejo, ki jo je še dopuš čal komunisti čni, »samo- upravno« socialisti čni družbenopoliti čni sistem. Na radikalen politi čno-družbeni obrat, ki bi komunistom in zlasti njihovim najvišjim voditeljem odvzel njihovo odločujo čo, vodilno vlogo, pa niso bili pripravljeni niti partijski tradicionalisti niti njihovi reformno razpoloženi kritiki. Reformni gospodarski ukrepi so imeli razen tega v razli čnih nacionalnih in socialnih okoljih razli čne posledice in učinke in bi zato – kot je prepri čljivo ugotovila Latinka Perovi ć – v širših jugoslovanskih razmerah zlepa ne dobili konsezualne podpore ve čine. 32 Tako imenovani liberalni reformisti so imeli torej v drugi polovici šestdesetih let malo možnosti za temeljitejšo preusmeritev zgodovinskega toka. Toda za raz- plet jugoslovanske krize konec osemdesetih in v za četku devetdesetih let je bilo nesporno usodno in tragi čno, da tedaj na čelu republiških vodstev in federacije ni bilo (povedano s Kav či čevimi besedami) niti toliko na »strpen, preudaren in kulturen dialog« pripravljenih politi čnih voditeljev, kot jih je bilo v liberalno- reformisti čnem obdobju dve desetletji prej. FROM DEMOCRATISATION ATTEMPTS (1968–1972) TO AGONY AND CATASTROPHE (1988–1991) SUMMARY »Until as late as 1972, we have not reached a public and cultural clash of opinions in Yugoslavia, where everyone, without a danger of being outlawed, could state their mind and argue for their convictions«, Stane Kav či č wrote into his diary in the year of his forced retreat from the political scene. He was convinced that there was enough »power, knowledge and skill« in Yugoslavia, which could lead the Yugoslav socialism into a »better and democratic« future, »if only we would come together in a tolerant, deliberate and cultured dia- logue«; so he saw his removal and the removal of the so-called liberal refor- mists in the other Yugoslav republics not only as a personal failure, but also as a Yugoslav tragedy. 32 Olivera Milosavljevi ć: Jugoslavija je bila naša prva Evropa – razgovor sa Latinkom Perovi ć. Snaga li čne odgovornosti, Svjedo čanstva 32, Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji, Beo- grad 2008, str. 96–97. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 26 But was it still possible to carry out efficient reforms and transform Yugo- slavia in the years from 1968 to 1972 and thus prevent the agony and ca- tastrophe which followed in the 1980s? The economic reform, undertaken in 1965, mostly already failed until 1968. The social, national and political unrest, brought about by the failed reforms, mostly anti-reform students' movements, and the violent demise of the Czechoslovak Spring even strengthened the opponents of the more radical changes in Yugoslavia. Until the beginning of the 1970s, most of the republics may have been led by the supporters of the refor- mist measures and political liberalisation, still open for mutual communication about the transformation of the relations between the republics, a more market- oriented economic policy and democratisation of public life; however, their views of the role of federation, relations between the Yugoslav nations and economic policy differed drastically. The Slovenian leadership, headed by Stane Kav či č, argued for the most radical changes, speaking in favour of the freest possible negotiations between the republics, the increased independence of the republics in regard to their connections with foreign countries, and the financing of the federal bodies and institutions according to the principle of participation fees. As communists, Kav či č and his supporters may have maintained that the League of Communists should keep its leading political role in Yugoslavia, but at the same time they believed that modernisation of the political and economic system was impossible without efficient democratisation and pluralisation of the political space. Their demands for greater flexibility in regard to allowing private enterprise initiatives and private capital, even though not completely new, already questioned some of the basic ideological assumptions of the Yugoslav socialism. The Yugoslav regime in the 1970s was not »neostalinist«, as we can fre- quently read and hear, but it was a hardline and contradictory form of communist authoritarianism. The new Yugoslav constitution of 1974, amended in 1976 by the Associated Labour Act, strengthened the political monopoly of the League of Communists on one hand, while on the other hand it weakened not only the federal but also the republican bodies and political institutions with a complex system of political representation and organisation as well as the atomisation of the society and economy through »TOZDs – Basic Organisations of Associated Labour«. The system, designed to encourage the mass politicisation of the population, was utterly inefficient and unintelligible, while all the important decisions were still made by selected leaderships of the League of Communists. With growing economic problems, mounting national tensions and the preparations for Tito's departure, the gradual process of disintegration in the second half of the 1970s also encompassed the authoritative vertical of the League of Communists, while the political initiative was taken over more and more independently by the republican communist leaderships. When because of the critical situation in the middle of the 1980s even these leaderships started loosing the political power and authority in Slovenia and Croatia, the final Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 27 political crisis became unavoidable. Its bloody conclusion was fatally influenced by the dynamics of democratisation – slower in Serbia and swifter in Croatia and Slovenia – and the conflicts with the communist political concepts and patterns. The following contribution emphasises that the crisis in the 1980s, leading to the dissolution of Yugoslavia and the attainment of Slovenian independence, is not only a result of critical economic situation and national aspirations of individual nations, but also a deep crisis of the political system, lasting for several decades, which was only intensified by the 1974 Constitution. The Slovenian communist leadership, not prepared for deeper changes and rigidly clinging to »Kardelj's system«, could not contribute anything in order to solve the tensions and problems. Thus in the second half of the 1980s, the time of the Yugoslav communism simply ran out, and the government elites in the indi- vidual republics were completely unprepared for the coming events. The question whether the development would be significantly different had the so-called »liberal« reformists prevailed in 1972 cannot be answered con- sistently. Certain foreign authors (for example, the American historian Gale Stokes) believe that modernisation and democratisation in Yugoslavia in the end of the 1960s already reached the final point still possible in the communist system. But there were no real possibilities for more decisive changes of the system in the circumstances of that time. In this light, it was especially tragic for Yugoslavia that in the end of the 1980s, when the Berlin Wall fell, there were not even as many political leaders, ready for »tolerant, deliberate and cultured dialogue«, leading the republics and the federation, as in the »liberal – reformist« period twenty years earlier. Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 29 UDK 332.133.4(497.1)"1974/1992" Neven Borak * Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo V Jugoslaviji so od samega njenega za četka vedno delovali integracijski in dezintegracijski dejavniki. Med njimi je vedno potekal boj za nadvlado. Poleg ustavnih kriz, ki so državo pretresale vsakih deset do petnajst let in so vsakokrat vodile v iskanje sožitja med njenimi deli in centralno oziroma pozneje zvezno oblastjo, so nanjo ves čas vplivali tudi mednarodni dejavniki. Nastala je v času, ko so z zgodovinskega odra odšli trije veliki imperiji, na njeno končno usodo pa je morda še najbolj vplivala uspešnost ameriškega boja proti svetovnemu socia- lizmu in komunizmu, ki je z zatonom ZSSR in združitvijo Nem čije omajal geo- politi čne podlage jugoslovanske države. Te prelomnice sodobnega sveta so od- prle prostor za vnovi čno okrepitev dejavnikov dezintegracije. Povojna blokovska razdelitev sveta je Jugoslaviji dajala pomembno zunanjo oporo, ki sicer ni pri- krivala gospodarskih, politi čnih, socialnih in siceršnjih problemov države, zago- tavljala pa ji je sprejemljivost za mednarodno okolje. Nekateri scenariji, delani v času blokovske razdelitve sveta, so predvidevali možnosti njenega razpada, pred- vsem zaradi posega sovjetskega bloka, ki bi sprožil mednacionalne konflikte. 1 Geopoliti čni prelomi so spodmaknili o čitno krhko notranje ravnovesje med razli čnimi procesi, ki so potekali znotraj države med republikami in med ra- zličnimi družbenimi skupinami, ki so jih sprožale. Ob zunanjih spremembah in pod njihovimi vplivi pa so se sprostili mo čni notranji naboji. Razkritje kriznih razmer v Jugoslaviji je v za četku osemdesetih let okrepilo interes za analiziranje jugoslovanskih izkušenj, predvsem vsega tistega, kar je vplivalo na krizo države. Po teži gledano je na prvo mesto prav gotovo sodilo ves čas prisotno srbsko nezadovoljstvo s politi čnim in gospodarskim položajem njihove repub- like v Jugoslaviji. Zavladala je »apokalipti čna kultura, ki se je obrnila vase, obremenjena z iskanjem pomena in pripravljena postaviti pod vprašaj temeljne politi čne in družbene vrednote skupnosti. Skupaj z nespoštovanjem norm /.../ je torej znak /.../ globoke socialne negotovosti in je lastna razvitim družbam, ki * Ddr., izredni profesor, svetovalec guvernerja, Banka Slovenije, Slovenska cesta 35, SI–1505 Ljubljana; e-naslov: neven.borak@gmail.com 1 Gavriel D. Ra'anan: Yugoslavia After Tito: Scenarios and Implications. Boulder, Colorado 1977; Andrew Borowiec: Yugoslavia After Tito. New York, London 1977. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 30 nazadujejo. Njena odprtost za nove radikalne rešitve izhaja iz ob čutka /.../, da je sistem prišel na to čko zgodovinskega obrata, da se je čas iztekel.« 2 Korenine gospodarske dezintegracije so številne. Najdemo jih v prislovi čnih razvojnih razlikah med sestavnimi deli Jugoslavije, v družbenoekonomski ure- ditvi in v mednarodnem okolju. Po drugi svetovni vojni je Jugoslavija iskala nekapitalisti čen okvir, ki bi skladno z marksisti čno usmeritvijo odpravil izko- riščanje človeka po človeku, naroda po narodu, glede na komunisti čno oceno jugoslovanskih izkušenj med obema svetovnima vojnama pa tudi zmanjšal mož- nosti tujega imperialisti čnega ali kolonialnega izkoriš čanja. Vendar je tudi sama družbena oziroma ekonomska ureditev preširoka, da bi samo nanjo obesili vzroke za dezintegracijo. Kot vsaka ureditev je tudi ta hotela okrepiti integrativne, povezovalne dejavnike. Znotraj okvira, ki ga je ponujala, so vzroki dezintegracije ležali v iskanju prevladujo čega gospodarskega modela oziroma pogleda na gospodarske prioritete države in njenih sestavnih delov. To iskanje je vplivalo na politi čno in državno ureditev. Razprave o vlogi republik, pokrajin in federacije, zlasti o porazdelitvi gos- podarskih vlog med njimi, so se za čele že sredi petdesetih let. Prepletale so se z razpravami o vlogi plana in trga, o centralizaciji in decentralizaciji. Tako ime- novana mala reforma iz leta 1961, znana kot nova ekonomska ureditev, je spod- budila tudi odprto akademsko razpravo o gospodarskih vprašanjih, ki sta jo zaznamovali zlasti t. i. Rumena knjiga 3 in Bela knjiga. 4 Skupini ekonomistov, ki sta ju pripravljali, sta razloge za poslabšanje gospodarskih gibanj sicer videli v decentralizaciji, kljub temu sta podprli nadaljnjo decentralizacijo in avtonomijo samoupravnega sistema s tržnim mehanizmom in znanstveno utemeljeno eko- nomsko politiko. Tretja skupina je ob podobni oceni posledic decentralizacije izhod videla drugje, v ve čji centralizaciji. 5 V razpravi o osnutku nove ustave leta 1962 je ta skupina menila, da je v predvidenih spremembah družbeno- ekonomske ureditve podcenjena vloga plana kot koordinacijskega mehanizma. Obema skupinama je besedo za nekaj časa vzela konstrukcija družbenega do- govarjanja in samoupravnega sporazumevanja kot tretjega koordinacijskega mehanizma, ki se je uveljavil z ustavo iz leta 1974. Nekateri udeleženci razprave so se četrt stoletja pozneje poistovetili s stališ či Memoranduma SANU (Srbske akademije znanosti in umetnosti). Tisti, ki so iskali na čine združevanja 2 Pedro Ramet: Apocalypse Culture and Social Change in Yugoslavia. V: Yugoslavia in the 1980'. Boulder, Colorado 1985, str. 3. 3 Uzroci i karakteristike privrednih kretanja u 1961. i 1962. godini. Savezni zavod za privredno planiranje, Dokumentaciono-analiti čki material 7. Beograd, oktober 1962. Njegovi avtorji so bili Branko Čolanovi ć, Dimitrije Dimitrijevi ć, Vladimir Frankovi č, Branko Horvat, Ivo Peri- šin, Vladimir Pertot, Vladimir Stipeti ć, Vidosav Tri čkovi ć in Pavle Vasi ć. 4 O nekim problemima privrednog sistema. V: Ekonomski pregled, 1963, št. 3–5. Njeni avtorji so bili Savka Dab čevi ć-Ku čar, Drago Gorupi ć, Rikard Lang, Milan Mesari ć, Ivo Perišin, Ja- kov Sirotkovi ć in Vladimir Stipeti ć. 5 Denimo Radivoje Davidovi ć, Miloš Macura, Nikola Čobelji ć in Kosta Mihailovi ć. Prim. Dis- kusija ekonomista o prednacrtu ustava. V: Ekonomist, 1961, št. 3–4, str. 439–517. Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 31 samoupravljanja in družbene lastnine s trgom, so se po časi umikali s prizoriš ča, čeprav je nekaj najplivnejših predstavnikov svetovalo še zadnjemu predsedniku zveznega izvršnega sveta. Oblikovanje uspešnega gospodarstva in trdne države na temeljih politi čnega in ekonomskega federalizma ni uspelo. Ljubo Sirc je zapisal: »Jugoslovanski komunisti so zapeljali gospodarstvo države v slepo ulico, ker so 'prou čevali izklju čno čiste teorije marksizma in politi čne ekonomije', namesto da bi upo- števali gospodarska dejstva iz življenja. Tito je to priznal in je pogosto po- navljal, da je bilo lažje zrušiti stari režim in zmagati v zadnji vojni kot pa po- staviti delujo č gospodarski sistem.« 6 (Navdihovali pa so se tudi s Proudhonovo vizijo socializma (Pierre-Joseph Proudhon je po ekonomskih pogledih veljal za socialista, po državno-politi čnih pa za anarhista), o katerem je leta 1970 fran- coski ekonomist Jean Barnal menil, da »je pisal za danes in za jutri, danes je kritika kapitalisti čne družbe, jutri bo naš čas, v katerem se bodo uresni čile Proudhonove ideje o politi čni decentralizaciji (avtonomnih, svobodnih ob činah, federalnem regionalizmu, ki tvori člen med nacionalnim in internacionalnim federalizmom), samoupravljanju in delavskem pluralizmu. Skratka, Proudhon v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja navdihuje razli čne zgodovinske poizkuse oblikovanja samoupravne družbe.« 7 In če se je en del jugoslovanskih komunistov z Edvardom Kardeljem na čelu poistovetil s Proudhonovimi pogledi (iz poglavja Temelji tretje družbene for- macije njegove knjige Kaj je lastnina), izraženimi z besedami: »Kon čal sem delo, ki sem ga želel napisati; lastnina je premagana; nikoli ve č se ne bo vzdignila,« se je drugi del jugoslovanskih komunistov poistovetil z njegovimi trditvami, da »se proizvodi kupujejo samo s proizvodi; da je pogoj vsake me- njave enaka vrednost proizvoda in da je svobodna asociacija, svoboda, ki se omejuje v zagotavljanju enakosti v proizvodnih zmožnostih in enake vrednosti v menjavi, edina ureditev možne družbe, edine pravi čne, edine resni čne«. 8 Če so prvi sledili idejam drugega francoskega socialista Louisa Blanca, ki je menil, da se lahko družbena preobrazba doseže z oblikovanjem delavskih proizvajalnih asociacij, ki bi bile organizirane z državnimi sredstvi, pa je druga skupina sle- dila njegovim besedam, da je »država bankir revnih«. 9 Jugoslovanska ureditev, ki se je razvila po drugi svetovni vojni in zlasti v sedemdesetih letih, je kazala precejšnjo težnjo, da postane Proudhonova ali Blancova družba, v kateri bi te asociacije imele za nalogo, da »konkurenco ubi- 6 Ljubo Sirc: The Yugoslav Economy Under Self Management. London 1979, str. 247. 7 Jean Barnal: Proudhon, pluralisme et autogestion, I–II. Paris 1970, citirano po Mile Joka: Prete če nau čnog socializma : od francuske revolucije do Komunisti čkog manifesta (1795– 1848). Zagreb 1978 (dalje Joka, Prete če nau čnog socializma), str. 186. 8 P. J. Proudhon: Qu'est-ce la propriete?: on Recherches sur le principe du droit et du gouverne- ment. Paris 1849, citirano po Joka, Prete če nau čnog socializma, str. 196. 9 Louis Blanc: Organisation du travail. Paris 1839, citirano po Joka, Prete če nau čnog socia- lizma, str. 213. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 32 jejo s konkurenco«, in se je znašla v »kontradiktornih razmerah, v katerih se je medregionalna konkurenca v razporejanju sredstev /.../ čeprav utemeljena z marksisti čno argumentacijo, neizogibno spremenila v konkurenco med narodi. Vprašanja, katere so prioritetne bazi čne ali predelovalne panoge (koncentrirane v razli čnih regijah) in katere objekte, luke, proge ali avtoceste najprej graditi, so se spet »/.../ odprto interpretirala kot nacionalna vprašanja v najširši javnosti. Politi čni voditelji, ki so zagovarjali lokalne in ekonomske interese, so bili obravnavani (in so tako tudi videli sami sebe) kot nacionalni liderji, ki branijo življenjske nacionalne interese.« 10 Jugoslavija je bila gospodarska skupnost, ki je za (kon)federalizacijo države potrebovala primerne skupne institucije in mehanizme za nemoteno delovanje. 11 Republiška (narodna) gospodarstva so bila dejstvo, kar samo po sebi ni bilo problemati čno. Nerešena vprašanja so se nanašala na delovanje notranjega trga, ki od udeležencev zahteva pla čilno-bilan čna prilagajanja med njimi samimi, torej znotraj skupnosti kakor tudi med njimi in pravo tujino, ter na problem zmanjševanja razlik med deli skupnosti, torej med republikami in pokrajinama. To privle če na dan dve vprašanji: vprašanje gospodarske politike skupnosti in oblikovanja njenih institucij za vodenje fiskalne in denarne politike skupnosti in vprašanje gospodarske politike njenih članic (posameznih delov), zlasti njiho- vega prilagajanja spremembam na trgu skupnosti in zunaj nje. Iskanje odgo- vorov na ta vprašanja se je prepletalo z iskanjem ravnovesja med centralizacijo in decentralizacijo, z bojem za obvladovanje centra in bojem proti centru. Tako je na primer srbska zahteva po posebnem položaju ožje Srbije (brez pokrajin) pri oblikovanju in vodenju jugoslovanske ekonomske in razvojne po- litike, ki se je pojavila v prvi polovici osemdesetih let – v bistvu pa je pomenila zahtevo po treh politikah, eni za ožjo Srbijo, drugi za manj razvite in tretji za razvite dele Jugoslavije –, na koncu, skupaj s slovensko zahtevo, da prihodnja konfederacija v gospodarskem pogledu ostane samo še skupnost za svobodno trgovino, pripeljala do tega, da so deli nekdanje gospodarske in državne skup- nosti postali lo čene države z lastnimi narodnimi gospodarstvi. V enem sta si bila oba antagonisti čna pogleda enotna: obstoje če razlike v razvitosti med republi- kami in pokrajinama so po ocenah presegale razlike med regijami v drugih državah ali razlike med državami Evropske skupnosti, zato so same po sebi narekovale oziroma terjale nove in druga čne rešitve. Prvi pogled je meril na doseganje razvojne konvergence med republikami, drugi je v nakopi čeni ra- zvojni divergenci videl ovire za svoje aspiracije. 10 Dennison Rusinow: Nationalities Policy and the 'National Question'. V: Yugoslavia in the 1980s. Boulder, Colorado 1985, str. 131–166. 11 Tako kot jih potrebuje Evropska unija ali jih imajo tudi ZDA. Prim. Lawrence Lindsey: EMU: An American View. V: Financial Times, 27. 11. 1996, str. 11. V ekonomski teoriji se uve- ljavlja novo ime za disciplino, ki se ukvarja z delovanjem ekonomske unije, in sicer znotraj- državna makroekonomika. Gl. Gregory D. Hess, Eric van Wincoop: Intranational Macroeco- nomics. Cambridge 2000. Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 33 Proces dezintegracije je presenetljiv tudi v primerjavi z geopoliti čno vlogo Evropske skupnosti, ki je nastajala po ameriški zamisli o odpravi antagonizmov med Francijo in Nem čijo in s tem odpravi napetosti znotraj Evrope, resda tudi kot oblikovanje u činkovite tvorbe za zaustavitev sovjetskega prodora. Sama po sebi se ponuja primerjava s trditvijo, da je bilo jugoslovansko vprašanje prav- zaprav razreševanje srbsko-hrvaških odnosov in iskanje mednacionalnega so- žitja jugoslovanskih narodov z oblikovanjem jugoslovanske federacije kot na- čina urejanja mednacionalnih odnosov. Zdi pa se, da je bilo v jugoslovanski federaciji vendarle temeljno vprašanje srbsko vprašanje. Ponuja se tudi primer- java vloge Nem čije na evropskem trgu in nemškega vložka v delovanje evrop- skega notranjega trga ter vloge Slovenije na jugoslovanskem trgu in njenega vložka v njegovo nemoteno delovanje. Politi čne in gospodarske težnje v Jugo- slaviji, posebno tiste po letih 1965/1974, ter aspiracije politi čnih elit, ki so pri- peljale do krvavega razpleta jugoslovanske krize, nas tesno povezujejo z vlogo partije, njenega obstanka na oblasti in njene vloge v pripravi demokrati čnega preoblikovanja jugoslovanske družbenopoliti čne ureditve, države in gospodar- stva. Če vzamemo Jugoslavijo pod drobnogled kot gospodarsko skupnost, potem lahko postavimo vprašanje, ali je imela vse institucije, potrebne za delovanje take skupnosti. Do odgovora na to vprašanje lahko pridemo z izbrano eko- nomsko analizo oziroma z naslonitvijo na ekonomskoteoreti čni okvir. Ta okvir je dan s posplošitvijo temeljnih zna čilnosti medregionalnega prilagajanja zno- traj enega gospodarskega prostora. Ta gospodarski prostor je lahko nacionalno gospodarstvo, lahko pa tudi nadnacionalni prostor oziroma popolna gospo- darska unija. Ni treba namre č posebej dokazovati, da se presežki in pri- manjkljaji pojavljajo v medregionalni trgovini tako kot v mednarodni trgovini. Med regijami, enako kot med državami, obstajajo ob čutne razlike v dohodkih, premoženju, nezaposlenosti in v splošni gospodarski in družbeni razvitosti. Nekatere regije laže prodajajo svoje blago in storitve drugim regijam. Obstajajo tudi medregionalne migracije. Čeprav so tokovi blaga, storitev, sredstev in ljudi očitne sestavine pla čilno-bilan čnih problemov in prilagajanja, pa jih, ko gre za odnose med regijami, praviloma ne ozna čujemo za takšne. Dejstvo, da se for- malne medregionalne pla čilne bilance ne izdelujejo in da se o njih ne poro ča, ni opravi čilo, da bi imeli probleme medregionalnega prilagajanja za manj po- membne in kakovostno druga čne od problemov mednarodnega prilagajanja. Gospodarska skupnost je pojem, ki se uporablja za skupnost držav. Skupek republik/pokrajin v nekdanji Jugoslaviji po letu 1974 lahko obravnavamo kot gospodarsko skupnost najvišje stopnje – kot denarno unijo, v kateri udeleženke podredijo svojo denarno suverenost skupnosti, ohranijo pa nekatere druge po- litike, na primer fiskalno in dohodkovno. Carinsko politiko do tretjih držav oblikujejo kot skupno politiko, dogovoriti pa se morajo o delitvi carin. Prenos denarne suverenosti na raven skupnosti pomeni, da članice izgubijo pomemben instrument pla čilno-bilan čnega uravnovešanja tako v odnosih z državami zunaj Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 34 skupnosti kot v odnosih znotraj skupnosti. Če se zadržimo znotraj skupnosti, potem je odsotnost te čajnega mehanizma treba nadomestiti z dvema drugima mehanizmoma – z mobilnostjo delovne sile in s fiskalnimi prenosi (transferji) sredstev. Kot bomo videli, sta bila oba nezadostna. Z drugimi besedami, obstoj popolne gospodarske skupnosti oziroma denarne unije predpostavlja obliko- vanje institucij, ki imajo znotraj gospodarske ureditve in gospodarske politike nalogo, da nadomestijo manjkajo či instrument pla čilno-bilan čnega prilagajanja med sestavnimi deli. Če pojem pla čilno-bilan čnega prilagajanja razumemo tudi kot problem vodenja razvojne politike v skupnosti v razmerah, ko en njen del relativno napreduje, drugi pa relativno zaostaja, naletimo na problem regio- nalnih razlik znotraj Jugoslavije in mehanizmov njihovega zmanjševanja, med katere sodijo tudi prenosi sredstev. Oblikovanje gospodarske skupnosti sodi po nizozemskem ekonomistu Janu Tinbergenu med tako imenovane pozitivne integracije, pozitivne zato, ker ne gre le za opustitev omejitev za svobodno gospodarsko delovanje med razli čnimi deli skupnosti (negativno integracijo), temve č tudi za oblikovanje institucij in ekonomske politike, ki morajo podpirati delovanje integracije oziroma uresni- čevanje njenih ciljev. 12 Okvir za tako pozitivno integracijo je treba poiskati v ustavni ureditvi. V sedemdesetih letih preoblikovana jugoslovanska federacija je bila »sporazumna« ali »dogovorna« federacija: »Pri nas je prihajalo do med- nacionalnih trenj in konfliktov med federacijo in republikami zmeraj takrat, kadar se je tako ali druga če kršil tak položaj narodov Jugoslavije – posameznih ali vseh. To je prvo, kar smo pri sedanjih ustavnih spremembah upoštevali /.../ Zato smo si v predlaganih amandmajih prizadevali lotiti se teh problemov, tako rekoč s čistim ra čunom, in poiskati rešitve ali vsaj pot premagovanja takih protislovij. Pri tem smo se usmerili v metodo dogovarjanja in sporazumevanja med republikami. Kajti s takim neposrednim dogovarjanjem republik pri usklajevanju njihovih interesov bo laže najti tudi ustrezne oblike vzajemnih kompenzacij v primerih, kadar bodo upravi čeni interesi katere prizadeti. Če upoštevamo vse to, nam mora postati jasna tudi vloga republike kot države /.../ Zato smo si v predlaganih amandmajih prizadevali, da se celo na tistih podro č- jih zakonodaje, kjer ni nobenih protislovnih interesov republik, tako da bi jo bilo mogo če opravljati v federaciji, odgovornost prenese na republike /.../ No- benega dvoma ni, da bodo ravno iz teh pobud prišle tudi razne oblike in- tenzivnih in stalnih kontaktov in dogovarjanja med republikami mimo držav- nega mehanizma federacije /.../ Že od za četka je bilo jasno, to pa se je izrazilo tudi v predlaganih amandmajih, da naše državne skupnosti ni mogo če umetno vklapljati v nobene klasi čne oblike federalizma ali konfederalizma.« 13 Posebnost take federacije so po Kardelju pomenile naslednje najpomemb- nejše zna čilnosti: 12 Jan Tinbergen: International Economic Integration. Amsterdam 1966. 13 Edvard Kardelj: Problemi naše socialisti čne graditve, knj. 9. Ljubljana 1974, str. 166–169. Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 35 1. pravica do samoodlo čbe in odcepitve, ki opredeljuje prostovoljnost zdru- žitve, državni položaj ter suverenost narodov in njihovih republik v okviru jugoslovanske državne skupnosti; 2. jamstvo vsakemu narodu za samostojno razpolaganje s »celotno družbeno reprodukcijo« v republiki; 3. dolo čanje ekonomske politike federacije, pomembne za življenjske inte- rese republik v soglasju z njimi; 4. obveznost sporazumnega odlo čanja republik v federaciji; 5. vzpostavljanje strukture osnovnih organov federacije, ki zagotavlja re- publikam neposredno sodelovanje pri dolo čanju in izvajanju bistvenih ele- mentov politike zveznih organov. 14 Federacija je torej bila zamišljena tako, da bi temeljila na medsebojnem sodelovanju republik in na sodelovanju republik s federalnimi organi. Poudarek je bil na sodelovanju med federalnimi enotami zunaj okvira federalnih organov. Dodati pa je še treba, da je osnovni nadzor nad ekonomsko mo čjo, mate- rializirano najprej v državni lastnini in potem preoblikovano v družbeno last- nino, ostal nespremenjen. Decentralizacija državne in partijske ureditve je bila od petdesetih let dalje nesporna, kljub temu pa je »suverena oblast nad podjetji de iure ostala državi, de facto pa vodstvu Partije in države«. 15 Federacija je ostala tudi brez nadzora nad temeljnimi ekonomskimi politikami: ni nadzirala niti denarne niti fiskalne politike, ni imela ustreznega in u činkovitega nabora instrumentov za vodenje protinflacijske politike, za zmanjšanje brezposelnosti in zunanjetrgovinskih primanjkljajev, še manj pa možnosti za zmanjševanje medregionalnih razvojnih razlik, čeprav je bil edini z ustavo predvideni fede- ralni sklad namenjen prav nerazvitim. In taka ureditev federacije je temeljila na ravnovesju mo či, poskus spremembe tega ravnovesja pa je bil v kon čnem pravno urejen s pravico do odcepitve. Težavnost oblikovanja Jugoslavije kot gospodarske skupnosti je izhajala iz dejstva, da je bila po vseh merilih gospodarsko in družbeno zelo heterogena država, v kateri so njeni sestavni deli gojili razli čna pri čakovanja in imeli ra- zlične poglede na skupno državo in njene razvojne cilje. Razvojni cilji države, opredeljeni v njenih planih, razkrivajo dajanje prednosti in podpiranje avtar- ki čnega razvojnega modela, ki je odražal željo nerazvite države po odraš čanju na podlagi lastnega naravnega bogastva, za kar je uporabila neprostovoljno koncentracijo sredstev in zadolževanje v tujini. Za svoje delovanje je taka razvojna politika potrebovala veliko prisilnih pretokov sredstev, ki so potekali prek federacije (prek Narodne banke Jugoslavije, zveznega prora čuna, zunaj- prora čunskih skladov in sklada za spodbujanje razvoja manj razvitih), zato da so omogo čali tako imenovane realne prenose, to je pretoke blaga in storitev v menjavi med njenimi deli. Prostovoljna mobilnost delovne sile (notranji pretoki 14 Prav tam, str. 170–171. 15 Robert A. Dahl: A Preface to Economic Democracy. Cambridge 1985, str. 145. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 36 delovne sile) je bila enostranska, saj je potekala od manj razvitih k bolj ra- zvitim. Bila pa je ve čja od prostovoljne mobilnosti kapitala, ki jo je nadome- š čala neprostovoljna, lahko bi celo rekli fiskalno zagotavljana mobilnost, ki je potekala s posredovanjem zveznih fiskalnih in monetarnih institucij. Oba kanala medrepubliškega pla čilnobilan čnega prilagajanja, gibanje delovne sile ter prostovoljno in prisilno gibanje sredstev, naj bi hkrati zagotavljala ob čutljive toleran čne meje mednacionalnega in prerazdelitvenega ravnovesja, vendar jih nista. Dezintegracija države oziroma gospodarske skupnosti je bila posledica splošne gospodarske neu činkovitosti razvojnega modela in razli čnih gospodar- skih rezultatov republik in pokrajin, neuspelega investicijskega ciklusa, finan- ciranega z zadolževanjem v tujini, in na čina porazdelitve posledic teh neuspe- hov med republikami in pokrajinami. Pri tem je še posebej izstopalo neza- dovoljstvo najve čje jugoslovanske republike z lastnim ustavnim in gospodar- skim položajem v jugoslovanski federaciji, ki je v najve čji meri vplivalo na razpad jugoslovanske državne in gospodarske skupnosti. V ustavnopravnem položaju republik in federacije lahko najdemo zadostno podlago za utemeljenost zgodovinske in ekonomske analize, ki uporablja ana- liti čne prijeme, kakršnih smo vajeni, ko gre za analizo mednarodnih odnosov in mednarodnih organizacij oziroma skupnosti: od njihovih ciljev, vložkov članic za njihovo nemoteno delovanje prek nastajanja konfliktov med članicami in njihovega reševanja do oblikovanja spreminjajo čih se koalicij in zvez med posameznimi članicami znotraj skupnosti. V jugoslovanskih razmerah se je po besedah Dennisona Rusinowa oblikovala »simbioza regionalnih politi čnih vod- stev in regionalnih ekonomskih interesov, ki jo lahko morda najbolje opišemo kot klasi čni merkantilizem, poslabšan s sodobnim nacionalizmom«. 16 Ustava iz leta 1974 je prerazporedila mo č med jugoslovanskimi republikami, avtonomnima pokrajinama in jugoslovansko federacijo. Medrepubliški odnosi in medrepubliška politika so z njo v celoti dobili osrednje mesto v delovanju države in gospodarstva. Ta je postala pomemben mejnik v razvoju Jugoslavije. Že od za četka osemdesetih let je bila izpostavljena ostrim kritikam, ki so ji očitale njene konfederalne elemente in obtoževale, da ovira delovanje države. Mnogi v njej vidijo enega najpomembnejših vzrokov za razpad države in tudi za njene gospodarske težave. Toda na to ustavo lahko gledamo tudi iz drugega zornega kota, kot na posledico konfliktnih razmer. Ta ustava je namre č po- menila odgovor na politi čno krizo in gospodarske težave države, ki so se raz- krile v šestdesetih letih. Pomenila je poskus ponovne reintegracije države, tokrat s poudarkom na dogovornem urejanju države – z odlo čilno vlogo republik in pokrajin – in gospodarstva, z naslombo na združeno delo. Hkrati z njenim oblikovanjem, ki je izražalo politi čno soglasje, je država sprejela tudi soglasje o razvojnem modelu. Ta model lahko ozna čimo za 16 Dennison Rusinow: Yugoslavia: A Fractured Federalism. Washington D.C. 1988, str. 143. Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 37 avtarki čno industrializacijo, temelje čo na doma čih naravnih virih in industrijski strukturi, namenjeni zmanjšanju uvozne odvisnosti in v veliki meri financirani z zadolževanjem v tujini, ki naj bi zmanjšala notranje delitvene konflikte. Poli- ti čno soglasje je pomenilo utrditev integrativne in vodilne vloge zveze komu- nistov, razvojno soglasje pa je za nekaj časa umaknilo z dnevnega reda poskuse uveljavljanja razvojnih pogledov, ki so se oblikovali v posameznih republikah. Z novo ustavno ureditvijo države so bile okrepljene državnost in suverenost federalnih enot ter njihova odgovornost za gospodarski in družbeni razvoj. No- va razporeditev mo či med republikami, pokrajinama in federacijo se je kmalu za čela ena čiti z vzpostavljanjem republiških in pokrajinskih nacionalnih gospo- darstev in grožnjo enotnosti Jugoslavije, zlasti njenega notranjega (enotnega) trga. Osnovno gonilo sodelovanja med njimi je postal interes republik in po- krajin. Po zamislih tvorcev nove ureditve je drugo pomembno sestavino ustavne preobrazbe pomenilo ustoli čenje združenega dela in samoupravljanja z mrežo samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov vred. Ta sestavina je imela za nalogo delovanje v smeri gospodarskega povezovanja in neposrednega sode- lovanja gospodarskih subjektov na enotnem jugoslovanskem trgu, prav tako spodbujanega z njihovimi gospodarskimi interesi. Naloga obeh – dogovorne federacije in dogovorne ekonomije – je bila zagotavljanje nacionalne enako- pravnosti in prepre čevanje izkoriš čanja na enotnem jugoslovanskem trgu. Ustave druge Jugoslavije so imele vgrajeno težnjo po oblikovanju enotnega gospodarskega prostora Jugoslavije, v katerem ne bo ovir za gospodarsko delo- vanje. Njihova vsebina je jasno izražala skrb za t. i. negativno gospodarsko in- tegracijo, torej za oblikovanje enega gospodarskega prostora. Razlikovale pa so se po ureditvah institucionalnega okolja, potrebnega za zagotavljanje t. i. pozi- tivne integracije, to je temeljnega koordinacijskega mehanizma in porazdelitve pristojnosti v gospodarski politiki med zvezo ter republikami in pokrajinama. Procesi decentralizacije in deetatizacije so v zaporednih ustavnih reformah zmanjševali težo in pomen zveznih institucij in zvezne (gospodarske) politike ter vlogo zveze v zagotavljanju pozitivne integracije. Ta integracijski primanjkljaj ustavne ureditve so tuji opazovalci opazili takoj ob ustavnih amandmajih iz let 1971/72. Takrat je misija Svetovne banke poro- čala o ustanovitvi petih medrepubliških odborov – za razvojno politiko, za zunanjo trgovino in devizni sistem, za denarni sistem, za vprašanja notranjega trga in za finan čne zadeve, 17 vsakega med njimi je vodil član zvezne vlade, in o usklajevalnem odboru, ki so ga sestavljali predsednik zvezne vlade, predsedniki republiških in pokrajinskih vlad in pet članov zvezne vlade, ter o zapletenih postopkih odločanja v primerih zakonodaje, o kateri republike in pokrajini niso dosegle soglasja. Misija je tudi opozorila, da »ustavni amandmaji do dolo čene 17 Current Economic Position and Prospects of Yugoslavia (in two volumes). International Bank for Reconstruction and Development, Restricted, Report No. EMA-48a, 26. 5. 1972, str. 1. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 38 mere samo formalizirajo razmere, ki so se postopno oblikovale«, ter da je »uskladitev republiških interesov in aspiracij že postala glavni dejavnik vpliva na delovanje federacije« (navedeni dokument, str. 2). Obstajali so štirje pomembni na čini, s katerimi so se prerazdeljevala sredstva med republikami in pokrajinama prek federacije. Prvi na čin se je nanašal na zvezni prora čun. Med vsemi je bil dejansko še najmanj problemati čen, saj je bil namenjen financiranju zveznih organov, v najve čjem delu financiranju JLA. Del prora čuna je bil namenjen tudi dopolnilnemu financiranju družbenih služb manj razvitih. Drugi na čin je bil veliko bolj problemati čen. To je bilo financiranje prek t. i. posebnih računov, ki so se razbohotili zlasti s pomo čjo družbenega plana Jugoslavije za obdobje 1986–1990 in so do te mere razširili prakso zunaj- prora čunskega financiranja, da je slednje po skupnem obsegu skorajda preseglo velikost zveznega prora čuna. Tretji na čin je vklju čeval Narodno banko Jugosla- vije, na katero so se od konca sedemdesetih let prenašale te čajne izgube poslov- nih bank, ki je bila podrejena financiranju s planom dolo čenih prioritet, vojaške industrije, pa tudi emisijske dohodke iz svoje dejavnosti je deloma prepuš čala republikam in pokrajinama. Četrti na čin pa je bil sklad za manj razvite, edini zvezni sklad, predviden z ustavo. Obe politiki, tako fiskalna kot denarna, sta bili v najve čji meri namenjeni predvsem prerazdelitvi sredstev med republikami, zato sta bili vedno predmet medrepubliškega usklajevanja in podrejanja repub- liškim in pokrajinskim interesom. Druga pomembna sprememba je vezana za mednarodno okolje. V sedem- desetih letih, ko je Jugoslavija prehajala v režim delovanja po novi ustavi in se ni odrekla avtarki čnemu razvojnemu modelu, je prišlo v svetovnih razmerah zaradi t. i. naftnih šokov do novih divergentnih procesov med skupinami ra- zvitih držav in držav v razvoju. Slednje, med njimi tudi Jugoslavija, so padle v past dolgov tujini. Jugoslovanska dolžniška kriza, ki je izbruhnila v za četku osemdesetih let, je okrepila razprave o gospodarskih in politi čnih reformah. Nezmožnost razrešitve gospodarske krize v okviru socialisti čne ureditve je odprla pot globoki transformaciji jugoslovanske družbene ureditve, ki jo je pospešila tudi opustitev blokovske napetosti. S tem se je odprlo novo poglavje v odnosih med republikami in pokrajinama, ki je razkrilo in do konca zaostrilo medsebojne konflikte. Če so se desetletja pred tem prerekale, koliko bo kdo udeležen v delitvi sredstev za investicije in v pritoku tujega denarja, so se zdaj prerekale o porazdelitvi bremen neuspelih investicij in na činih vra čanja dolgov tujini. Tuji upniki so bili glede tega neizprosni. Jugoslavija je morala sociali- zirati dolgove oziroma izgube ter prilagajati svojo gospodarsko politiko in ureditev potrebam financiranja, to je odpla čevanja dolgov. Socializacija dolgov je pomenila medrepubliško in pokrajinsko solidarnost, ki so jo upniki vsilili, in je pomenila prelivanje denarja med republikami in pokrajinama s pomo čjo zveznih ustanov. Blokovska razdelitev sveta je dajala Jugoslaviji pomembno zunanjo oporo, ki sicer ni prikrivala gospodarskih, politi čnih, socialnih in siceršnjih problemov države, zagotavljala pa ji je naklonjenost okolja. Razre- Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 39 ševanje dolžniške krize je sovpadalo s siceršnjim pešanjem bloka socialisti čnih držav, kar je nedvomno prispevalo tudi k manjšemu razumevanju Zahoda za notranje jugoslovanske probleme. Opuš čeno je bilo reformiranje Jugoslavije v okvirih njene družbenoekonomske ureditve, poudarek se je prenesel na njeno popolno opustitev in nadomestitev z novo ureditvijo, temelje čo na tržnem gos- podarstvu in zasebni lastnini. Te spremembe so napovedale rušenje politi čnega in razvojnega soglasja iz sedemdesetih let. Geopoliti čne spremembe so spodmaknile notranje ravnotežje med razli čnimi procesi, ki so potekali znotraj jugoslovanske države med republikami in med razli čnimi družbenimi skupinami, ki so jih sprožale. Ob zunanjih vplivih so se sproš čali tudi mo čni notranji naboji, ki so rušili politi čno soglasje, doseženo v sedemdesetih letih. Po teži je bilo na prvem mestu srbsko nezadovoljstvo s po- liti čnim in gospodarskim položajem republike v Jugoslaviji. To nezadovoljstvo je najprej vplivalo na spremembo dotedanjega dvopolnega razvojnega koncepta, ki je vztrajal na delitivi razviti – manj razviti, v tripolnega, ki je vnesel delitev razviti – ožja Srbija – manj razviti. Leta 1989 je sledila ustavna sprememba položaja avtonomnih pokrajin v sestavi Srbije, kar je okrepilo politi čni položaj v korist Srbije do te mere, da je hotela nove razmere kodificirati tudi s spremembo jugoslovanske ustave. Gospodarske okoliš čine so bile nedvomno pomemben dejavnik nezadovolj- stva jugoslovanskih narodov oziroma republik in pokrajin z delovanjem jugo- slovanske federacije. Ustvarjale so plodna tla za razpihovanje ekonomskega in politi čnega nacionalizma ter za medsebojno obtoževanje glede izkoriš čanja. Država, ki je bila mešanica periferne evropske države s primesmi centralno- evropskih, vzhodnoevropskih in južnoevropskih razvojnih zna čilnosti, je ves čas svojega obstoja iskala razvojni model, ki bi uravnotežil razli čne razvojne težnje in aspiracije njenih narodov in njihovih politi čnih elit. Vpliv gospo- darskih dejavnikov se je zato prepletal z oblikovanjem razli čnih pogledov na prihodnost države in na smeri njenega družbenoekonomskega preoblikovanja v obdobju po smrti Josipa Broza - Tita in splošnega zatona socialisti čnega sveta. Iskanje prave vloge in teže notranjih jugoslovanskih in zunanjih okoliš čin in dejavnikov razpada zato še ni kon čano. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 40 YUGOSLAVIA BETWEEN INTEGRATION AND DISINTEGRATION SUMMARY The formation of Yugoslavia was not motivated by economic factors. Although the economic factors did affect the breakup of Yugoslavia, they were not crucial. Throughout its existence, Yugoslavia was a country of incontro- vertible differences. The governing politics was very well aware of this fact and was making significant efforts to restrict and minimize them. This awareness brought about frequent constitutional changes often aimed at altering state regulation in order to evolve into a successfully functioning state. Frequent and disturbing constitutional changes transformed the relations between entities and the federal government. However, the country was also affected by events occurring in the international environment. The integration deficit of the con- stitutional order adopted in 1974 had already been recognized when passing the constitutional amendments back in 1971 and 1972. Amidst other, the deficit was clearly seen in the curtailed role of the federation in pursuing economic policy. The transition to the new constitutional setting was accompanied by the consolidation of a new development policy model, which sympathized with the development strategy of a multinational, unaligned and socialist state. The model contributed significantly to the debt crisis and also to the socialization of debt and economic failures. These served as a mechanism for debt redemption taking place during the détente and the forming of a new geopolitical reality. The later has swiped the ground for the long-term and solid consensus of the federal entities as well as for the fundaments of Yugoslavia's existence. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 41 UDK 328.16:338.124.4 (497.1)"196" Zdenko Čepi č * Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih Za jugoslovansko državo po drugi svetovni vojni, uradno imenovano najprej Federativna ljudska republika Jugoslavija in nato Socialisti čna federativna re- publika Jugoslavija, se je uveljavilo ve č neuradnih poimenovanj: avnojska, Ti- tova Jugoslavija (tako so jo ozna čevali še v času njenega obstoja), komunisti čna Jugoslavija (taka oznaka je bila pogosta po njenem razpadu) oz. druga Jugosla- vija (za to poimenovanje so (smo) se odlo čili, da bi se izognili ideološki oznaki, bodisi pozitivni bodisi slabšalni). Pogosto so jo ozna čevali tudi kot državo stalnih reform. Te so bile stalnica od njenega nastanka v času druge svetovne vojne, ko je bila uvedena njena oblika – federativnost, oziroma neposredno po njej, ko je bila uvedena republikanska oblika vladavine. Tako federativnost kot republikanska oblika vladavine sta bili izraz revolucije, ki je pripeljala do zame- njave oblasti. To so osvojili komunisti, ki so vpeljali socialisti čni družbeno- ekonomski sistem, ki je vzdržal do razpada države v za četku devetdesetih let 20. stoletja. Temelji druge Jugoslavije so bili podvrženi številnim spremembam v obliki reform. Tako je doživela politi čna organizacija komunistov spremembo imena – Komunisti čna partija je postala Zveza komunistov – kar naj bi posledi čno po- menilo tudi spremembo njene vloge v politi čnem in celotnem družbenem živ- ljenju. Ta sprememba je bila formalno sicer zelo velika, dejansko pa ne, saj so komunisti kljub novi organizacijski podobi, ko formalno niso bili niti stran- karsko organizirani, ohranili svoj politi čni položaj in tudi metode delovanja in vladanja. Zveza komunistov je doživela po reformi, ki je bila prikazana kot revolucionarna sprememba glede imena in druga čnega položaja in vloge v državi in družbi, še vrsto notranjih organizacijskih sprememb, ki pa niso bist- veno spremenile njene vloge nosilca oblasti. Ve č reform je doživela federativna ureditev države, čeprav je bistvo federativnosti, kot je bila vzpostavljena v času druge svetovne vojne, ostalo isto. Šlo je za reformiranje federacije z namenom poiskati najboljše oblike njenega delovanja, da bi zagotovili njen razvoj in preživetje. Kljub spremembam, ki so bile glede položaja in vloge komunisti čne stranke uvedene novembra 1952, se položaj partije vse do konca druge jugoslovanske * Dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljub- ljana; e-naslov: zdenko.cepic@inz.si Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 42 države ni bistveno spremenil. Kriza v partiji, ko ni bilo ve č enotnosti, zlasti pa avtoritete, ki bi zmogla ustvariti enotnost in enotno politiko, je kon čno pov- zro čila zaton jugoslovanske države. Zveza komunistov se je namre č – kljub te- mu da je razglašala svojo naklonjenost reformam – izogibala reformam svoje organiziranosti, delovanja in pristojnosti. Bistvene spremembe pa je v razvoju druge Jugoslavije doživljal ustroj države, oblika njene organizacije – federativ- nosti. Prav razli čnost razumevanja oziroma »izvajanja« federativnosti v praksi v razli čnih delih države je bila tudi eden glavnih razlogov kriz in reform v drugi jugoslovanski državi. Drugo Jugoslavijo je zaznamoval splet nacionalnega in razrednega – bistve- nih elementov revolucije oziroma prevzema oblasti komunistov. Za nastanek države je bil odlo čilen nacionalni dejavnik, priznavanje nacionalnosti in uvedba federativnosti na temelju na čela samoodlo čbe naroda. Za zmago partizanskega gibanja je bila bolj kot razredno odlo čilna zmaga na področju nacionalnega s federalisti čno idejo kot na činom reševanja nacionalnega vprašanja. Po koncu vojne, ko so komunisti že imeli oblast, pa je dobil razredni dejavnik ve čjo vlogo. Nacionalni element, ki je bil odlo čilen za zmago v vojni oziroma za uspešnost revolucije, izvedene v času vojne, je z osvojitvijo in utrditvijo oblasti zamenjal razredni. Ves čas obstoja druge Jugoslavije je bilo bistveno vprašanje »sožitja« nacionalnega, na čemer je druga Jugoslavija dejansko nastala, in razrednega, kar je za čelo v razvoju prevladovati po drugi svetovni vojni. V razrednem so iskali skupni imenovalec enotnosti države in družbe. Razredna enotnost, enotnost de- lavskega razreda v Jugoslaviji, ki naj bi imela ne glede na razli čne nacionalnosti in razlike, ki so izhajale iz njih, predvsem skupne cilje v razvijanju socialisti čne družbe, je bila nekakšno nadomestilo za nacionalni unitarizem, ki je zaznamoval prvo Jugoslavijo. Razredni unitarizem je poudarjal breznacionalost ali vsaj to, da atributi nacionalnega (npr. jezik, pa tudi nacionalna kultura) ne bi igrali velike vloge. Mnoge reforme v drugi Jugoslaviji so skušale nacionalno prenesti na razredno. V celotnem obdobju druge Jugoslavije je nacionalno prehajalo v raz- redno in obratno. Z ustavo leta 1946 je dobil nacionalni dejavnik, izražen v fe- derativnosti, poglavitni poudarek, ki se je kazal tudi v imenu države – Fede- rativna ljudska republika Jugoslavija –, ko je bila državna organizacija postav- ljena na prvo, politi čni sistem pa na drugo mesto. Razredno pa je dobivalo veljavo z uvedbo samoupravljanja in se je pokazalo v ustavi iz leta 1963, ko je bil v imenu države – Socialisti čna federativna republika Jugoslavija – politi čni sistem na prvem mestu. Prehod iz enega sistema v drugega tako ni bil niti viden. Vsaj ne držav- ljanom, če niso bili politi čno aktivni ali če niso bili politi čni funkcionarji. Ob- last je ostala ista. Komunisti so sicer svojo vladajo čo stranko reformirali, ji spremenili ime in deklarativno s tem tudi njeno vlogo v državi in družbi, dejansko pa je ostalo vse tako kot prej. Ko je prihajalo do kriz, so se mnogi vodilni politiki, med njimi tudi Tito, spraševali, ali je bila odlo čitev, da se iz- vede reforma vloge in položaja komunisti čne politi čne organizacije iz stranke v Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 43 formalno nestranskarsko zvezo somišljenikov ali istomišljenikov, pravilna in ali ni ta sprememba vir kriznih pojavov (namre č zato, ker oblast partije ni bila ve č dovolj mo čna in u činkovita). Reforma politi čnega sistema iz ljudske v socia- listi čno demokracijo, kot so sistem, ki je temeljil na samoupravljanju, imenovali v Jugoslaviji, je bila v praksi opazna zlasti v skupš činskem sistemu. Ta se je namre č spremenil po sestavi, v njem pa je bil ve čji poudarek na razrednem na ra čun nacionalnega. Delavski razred – zaposleni v gospodarstvu – je namre č dobil v skupš činskem sistemu svoj posebni dom, Zbor proizvajalcev. Zaradi razmerja med obema na čeloma, na katerih je temeljila druga Jugo- slavija, zlasti še, ko so nacionalno za čeli bolj poudarjati kot razredno (to pa je bilo v sistemu socialistične demokracije razumljeno kot skupno, enotno in zdru- ževalno), je politi čni sistem socialisti čne demokracije zašel v krizo in je za čel razpadati. Stalno soo čanje med nacionalnim in razrednim ter razli čnost pojmovanja na- cionalnega oziroma federativnosti ter položaja in vloge nacionalnih politi čno- upravnih enot, republik, sta povzro čala krize na politi čnem podro čju, pa tudi na področju gospodarstva, ki je bilo tesno povezano s politiko. Za reševanje kriz pa so bile potrebne reforme. Krize so sicer ve činoma povzro čali stanje v gospo- darstvu, razli čno razumevanje gospodarskega stanja države in posameznih re- publik ter reševanje le-tega in kot tudi vloga posameznih republik pri tem, pokazale pa so se v politiki – v razli čnih politi čnih pogledih na probleme in predlogih za njihovo reševanje. Vse krize in reforme so tako imele politi čni predznak, čeprav je bil v politi čnem izrazju govor o gospodarskih reformah ali reformah gospodarstva. Dejansko je šlo za reforme, ki so jih sprožili razlike v pogledih na reševanje gospodarske problematike, kar je povzro čalo krizo med razli čnimi politi čnimi pogledi in predlogi. Z reformami so tako skušali najti predvsem na čin za ponovno enotnost med politiki iz razli čnih republik. Razmerje med razrednim in nacionalnim, med družbenim redom in organi- zacijo države, je dolo čalo dinamiko razvoja jugoslovanske države in ve čino reform. Potem ko se je sredi petdesetih let pokazalo, da razredni dejavnik ne more igrati klju čne vloge povezovalca državne skupnosti in da je nacionalni dejavnik še vedno odlo čilen, je postal ta bistven za reforme od šestdesetih let pa vse do konca druge jugoslovanske države. Ta pa naj bi bila po mnenju enega klju čnih ideologov Jugoslavije, stalnega reformatorja njene državne organiza- cije in iskalca najbolj ustreznega razmerja med razrednim in nacionalnim, Ed- varda Kardelja, predvsem sredstvo za ustvarjanje razrednega dejavnika v njej, enotnega delavskega razreda in socialisti čnega družbenega reda. Vsejugoslo- vanski delavski razred (njegovi razredni interesi oziroma interesi »svobodnih proizvajalcev«, ki naj bi bili nad nacionalnimi) naj bi izni čil vpliv nacionalnega. Dokler pa je ta imel svojo mo č, ga je bilo treba upoštevati in ga neprestano prilagajati razmeram. Nacionalni dejavnik jugoslovanske države, ki se je kazal v državni organizaciji, v federaciji, je bil zato najve čkrat reformiran. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 44 Druga Jugoslavija je bila država reform. Reforme so bile namre č stalnica jugoslovanske države in družbe. Glede tega je bila neprimerljiva s katero koli drugo državo. Pogostost reform je jugoslovanska politika razumela in jih je raz- lagala kot izraz neprestane revolucije. Razlogi za reforme so bili zunanje-, pred- vsem pa notranjepoliti čni. Krize so v vodstvu države oziroma v vodilni politi čni stranki težko priznavali in so jih raje ozna čevali druga če. Predvsem Titu je šlo za to, da bi se Jugoslavija – in s tem on sam – kazala svetu kot uspešna država, z uspešnim politi čnim gospodarskim sistemom, ki deluje brez napak, brez kriz. Ko se je pokazala kaka kriza v predvidenem razvoju, je Tito svoje tovariše iz partijskega vodstva najprej opozoril na zunanjepoliti čno razsežnost glede tega, kakšen vtis bo to naredilo v tujini. Tako je na primer na seji ožjega partijskega vodstva v za četku junija 1968, ko so nekaj dni po študentskih nemirih v Beo- gradu razpravljali o le-teh, Tito pripomnil, da so te demonstracije »velik udarec prestižu naše države v tujini. Ker je bila naša država znana kot nastabilnejša, kot država, ki najpravilneje rešuje notranja vprašanja in ki ima v zunanji politiki najpravilnejša stališ ča glede reševanja kolonialnih in razli čnih drugih proble- mov v svetu. Našemu prestižu je sedaj zadan velik udarec.« 1 Šlo mu je za lasten ugled in tudi za ugled države v polariziranem svetu, ki ga je zaznamovala hlad- na vojna. Krizo je priznaval le v zaprtem krogu svojih tovarišev iz partijskega vodstva in je po navadi stvar celo dramatiziral in zaostril. Skupni imenovalec reform je bil, kako premostiti krizo. Ta se je najve čkrat za čela in se najprej pokazala kot kriza v partijsko-državnem vodstvu zaradi razlik v pogledih in ravnanju. Reforme so sicer imele razli čne vzroke. Vse, razen reforme vojske in vojaške doktrine, so bile bolj ali manj povezane z gospodarstvom, na čini gos- podarjenja in pa z državno organizacijo. Vse krize pa so reševali s politi čnimi sredstvi, in to predvsem na podro čju državne organizacije. Tako so federativ- nost reformirali s tem, da sta se širila položaj in vloga republik, ki so dobivale čedalje izrazitejše zna čilnosti države. To je bilo tudi bistvo jugoslovanskih re- form v šestdesetih letih 20. stoletja. To desetletje je bilo dejansko v znaku re- form, ki so imele dolgoro čnejši vpliv in posledice za jugoslovansko državo. Z reformami, ki so mo čno vplivale na celotno obdobje druge Jugoslavije in so jo zaznamovale, potem ko so bile izvedene, so za čeli v času spora z In- formbirojem. Ta spor, ko je hotelo vodstvo jugoslovanske komunisti čne partije, predvsem Tito, ohraniti dolo čeno samostojnost in voditi svojo politiko, je povzro čil, da se je odlo čilo za druga čen na čin socializma, kot je bil v Sovjetski zvezi in državah iz njenega vplivnega obmo čja. Prva reforma, ki je imela dejansko revolucionarni zna čaj in je bila nato ge- nerator vseh reform, uspešnih in neuspešnih, je bila vpeljava delavskega samo- upravljanja v za četku leta 1950 oziroma uzakonitev le-tega sredi tega leta. 1 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (AS 1589), šk. 60; Stenografske beleške sa IX. zajedni čke sednice Predsedništva i Izvršnog ko- miteta CK SKJ, održane 9. 6. 1968. godine. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 45 Delavsko samoupravljanje, katerega namen je bil izražen z geslom »tovarne de- lavcem«, naj bi pomenilo druga čen na čin upravljanja oziroma vodenja gospo- darskih podjetij, predvsem pa možnost odlo čanja delavcev glede udeležbe pri delitvi ustvarjenega dobi čka podjetja. Kar je sprva imelo vlogo »koren čka«, je kmalu preraslo v celovit sistem. Samoupravljanje je »iz tovarn« prešlo na »te- ren« in je postalo družbeno ter s tem temelj politi čnega sistema druge Jugo- slavije. Vpeljava in razvijanje samoupravljanja sta imela sicer v prvi vrsti politi čni cilj z razrednim predznakom, ki pa se je že čez nekaj let pokazal na področju nacionalnega – na podro čju delovanja federativne države v odnosu med centralno oblastjo in republikami. Pri tem je imela Slovenija vodilno vlogo. Posledica vpeljave samoupravljanja in delovanja le-tega je namre č ob koncu šestega desetletja 20. stoletja bila prva ve čja razpoka v državnem in partijskem ustroju, prvo ve čje krizno stanje, ki je presegalo ozke politi čne in osebne okvire zaradi kriti čnih misli, ki jih je na ra čun politike npr. izražal Milovan Đjilas. To je zahtevalo razmislek in ukrepanje, predvsem pa spremembe v državnem sistemu in njegovem delovanju. Reformska »dolga« šestdeseta leta – za čela so se že konec petdesetih in se končala v za četku sedemdesetih let s sprejemom ustavnih amandmajev sredi leta 1971 – so bila predvsem v znaku reformiranja organizacije države. Ne gre pa pozabiti niti dveh gospodarskih reform, prve, t. i. male reforme v za četku sedemdesetih let 20. stoletja in druge sredi tega desetletja. Ob koncu desetletja pa je doživel reformo tudi obrambni sistem; spremenjena je bila obrambna ozi- roma vojaška doktrina, kar je imelo kot reforma federacije tudi dolgoro čnejše posledice. Vojaški vrh se namre č s to reformo ni mogel ali želel sprijazniti, kar se je pokazalo v času krize v osemdesetih letih. Vse reforme iz šestdesetih let so imele dolgo senco v naslednja desetletja in njihove posledice so se kazale tudi v resni čni in vsesplošni krizi, v katero je zapadla v drugi polovici osemdesetih let jugoslovanska država in se je kon čala s krvavim razpadom države. Šestdeseta leta v Jugoslaviji so bila na politi čnem podro čju vsebinsko polna doba, v kateri se je iskalo vzroke za krize in na čine za izhode iz njih. Vse to je spremljalo mnogo politi čnih raz čiš čevanj glede zasnov reform in glede osebnih razmerij med vodilnimi politi čnimi osebnostmi. Vzroki reform so bile krize, ki so imele sicer razli čne dejavnike, vendar je bil bistveni politi čni dejavnik in v tem predvsem razumevanje federativnosti ob upoštevanju temeljnih na čel samo- upravljanja, razpolaganja z rezultati svojega dela. Eden bistvenih, če ne kar osnovni razlog krize oziroma »sporov in spopadov« v Jugoslaviji v šestdesetih letih je bilo vprašanje odnosa gospodarsko razvitejših in gospodarsko manj razvitih republik do centralne oblasti in odnosa teh republik med seboj. To vpra- šanje se je dotikalo zahteve, da s sredstvi razpolaga tisti, ki jih je ustvaril. Vpra- šanje slabitve ali krepitve centralne oblasti (zlasti glede gospodarskih naložb) pa je bilo mo čno povezano z vprašanjem ustavnega položaja in dejanske vloge republik glede naložb v lastni razvoj. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 46 Šestdeseta leta so se za čela s krizo, ki se je pokazala sicer na podro čju gos- podarstva, kajti po nekaj letih hitre gospodarske rasti je prišlo do zastoja. Konec je bilo jugoslovanskega gospodarskega čudeža, ko je bila rast družbenega pro- izvoda med najvišjimi na svetu. Poleti 1961 je gospodarski zastoj dosegel vrh. To je bilo za politike in gospodarstvenike (ti so bili tako ali tako del politi čne elite) opozorilo, da je tudi jugoslovanski tip socializma podvržen gospodarskim krizam, česar si partijsko-državno vodstvo sprva ni želelo priznati. Spomladi 1962, ko se je kriza prenesla iz gospodarstva tudi na politiko, je Stane Kav či č ugotavljal, da »gre v nekem smislu za dolo čeno gospodarsko krizo, ki pa je bila kriza našega burnega napredka, vzpona in zelo naglega razvoja na vseh pod- ro čjih materialnega in družbenega življenja, kot pa za krizo neke stagnacije, nekega padca ali celo nazadovanja«. 2 Je pa gospodarska recesija v prvih letih sedmega desetletja 20. stoletja povzro čila zaostrene odnose med razvitejšimi in manj razvitimi republikami. 3 Bolj kot za krizo gospodarskega sistema je šlo za krizo gospodarjenja oziroma vodenja gospodarstva. To vodenje so pogosto za- znamovali korupcija, izrabljanje vodilnega položaja ipd. Odgovor na gospo- darsko krizo je bila t. i. mala reforma kot prva v vrsti poskusov makroekonom- ske stabilizacije in globljih sistemskih sprememb. 4 Mednacionalnih odnosov, ki so bili bolj posledica kot vzrok krize, pa se takrat še ni nih če lotil, niti jih ni želel videti ali priznati. Kriza se je takrat kazala kot kriza v oblasti, v vodstvu partije in države. Zaradi tega je Tito sklical razširjeno sejo Izvršnega komiteja CK ZKJ in tri dni so partijsko-državni voditelji razpravljali o gospodarstvu in na činih gospodarske politike ter nepravilnostih pri tem, dejansko pa je bil namen zbližati stališ ča. Ta kriza na področju oblasti se je dejansko razrešila šele sredi leta 1966, ko je moral Aleksandar Rankovi ć, vodilni človek (simbolno in predvsem dejansko) enega od polov, ki so bili v partijsko-državnem vodstvu, zapustiti politiko. Medtem pa so izvedli nekaj reform. Reforme v šestdesetih letih, tako gospodarske, ki so bile v resnici politi čne, kot tudi čisto politi čne, so bile v znaku iskanja rešitev za nadaljnji razvoj po- liti čnega sistema samoupravljanja in v iskanju temu najbolj ustrezne organiza- cije države. Šlo je za sistemske reforme in vse, ki so tem sledile, so bile reforme reform iz šestdesetih let. Reforma federacije, ki je bila ustavno opredeljena v ustavi, sprejeti februarja 1974, je sicer pomenila zmago reformatorjev iz šest- desetih let, a hkrati je bila sprožilec razkroja druge jugoslovanske države. Re- form namre č niso vsi sprejemali kot nekaj naprednega in pozitivnega za živ- ljenje Jugoslavije in za življenje v njej. Zaradi krize, ne le gospodarske, ampak tudi krize enotnosti oblasti in razli č- nih pogledov na smer razvoja odnosov med zvezno oblastjo in republikami, so 2 ARS, AS 1589, šk. 15, Zapisnik razširjene seje IK CK ZKS, 29.–30. 3. 1962. 3 Jože Prin či č: V za čaranem krogu: slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do ve- like reforme 1955–1970. Ljubljana 1999, str. 101–102. 4 Prav tam, str. 118. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 47 bila šestdeseta leta eno najbolj intenzivnih reformnih obdobij v zgodovini druge Jugoslavije. Te reforme so bile za usodo države dejansko odlo čilne. Najpomembnejše reforme so vseskozi izvajali na podro čju ustave, s čimer so želeli rešiti družbene oziroma politi čne težave oziroma rešiti krize. V ustave, ki so se zaradi izzivov časa spreminjale vsakih deset let, so zato vnašali rešitve, ki naj bi zagotavljale nadaljnji miren razvoj države in družbe. Vedno ko je bila posamezna ustava sprejeta, so se hitro za čele priprave za njeno spreminjanje in dopolnjevanje, kar se je kon čalo z novo ustavo. V dobrih štirih desetletjih ob- stoja je imela Jugoslavija dejansko štiri ustave. Vsaka je bila sprejeta v svojem desetletju. Ustave so bile sicer le tri, vendar je treba kot ustavo šteti tudi Ustavni zakon o temeljih družbene in politi čne ureditve FLRJ in o zveznih organih oblasti z za četka leta 1953, ki je imel v mnogih pogledih zna čaj ustave. Na svoj na čin je ta ustavni zakon bistveno spremenil politi čni sistem, pa tudi temeljna na čela federativnosti. Šlo je za reformo prve jugoslovanske ustave iz januarja 1946 zaradi potreb, ki jih je v jugoslovanskem politi čnem sistemu povzro čila uvedba delavskega samoupravljanja. To je hitro preraslo »tovarne« in je postalo temelj celotnega politi čnega sistema, temelje čega na samoupravljanju, pri čemer je bil poudarek na bolj ali manj samoupravnem razpolaganju z rezultati ustvar- jenega. Reforma prve ustave je bila posledica revolucionarnega reformiranja po- liti čnega sistema oziroma vzpostavitve druga čnih prvin socialisti čnega sistema, kot je bil v veljavi v drugih državah, v katerih so imeli oblast komunisti. Z ustavnim zakonom je bila izvedena reforma oziroma revizija ustave, saj je bilo razveljavljeno bistvo politi čnega sistema iz prve ustave, t. i. ljudska demo- kracija. Vpeljan je bil druga čen sistem, temelje č na jugoslovanski »iznajdbi« – samoupravljanju. Ustavno je bil uveden politi čni sistem, t. i. socialisti čna de- mokracija, z ustavnim zakonom pa so bile vpeljane tudi spremembe glede fe- derativne organizacije. Čeprav je reforma prve ustave zagotavljala podlage za uveljavitev samoupravljanja kot jugoslovanskega modela socializma, (namesto »internacionalnega« tipa socializma, kar je bil sovjetski model ljudske demo- kracije). Poudarek je bil na razredni sestavini jugoslovanske države. Ustavni zakon pa je posegel tudi v organizacijo države. Federativni odnosi, ki so te- meljili na združitvi narodov v skupno državo na temelju na čela samoodlo čbe narodov, so bili spremenjeni, ker je bil z ustavnim zakonom v zvezni skupš čini ukinjen Zbor narodov, ki je predstavljal narode, združene v jugoslovansko državo. Ta zbor je bil vklju čen v Zvezni zbor in je imel položaj podzbora. Pri sestavi skupščine je bilo poudarjeno razredno na čelo, saj so v novovpeljani Zbor proizvajalcev volili zaposleni oziroma delavci. Namen vpeljave tega zbora v zakonodajno telo je bil, pokazati vodilno vlogo delavskega razreda in temu zagotoviti vodilno vlogo. Edvard Kardelj ga je videl kot »instrument razredne politike«. 5 Vendar tudi ta zbor ni imel povsem enakovrednega položaja kot 5 Edvard Kardelj: Problemi naše socialisti čne graditve (dalje PNSG), 2. Ljubljana 1955, str. 250, Ob predlogu ustavnega zakona o zveznih in republiških organih oblasti, obrazložitev predloga na skupni seji zakonodajnih odborov Zveznega sveta in Sveta narodov 12. 12. 1952. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 48 Zvezni zbor, kajti enakopravno je lahko odlo čal le glede sprememb ustave in pri sprejemanju družbenega na črta, prora čuna in zaklju čnega ra čuna. 6 Reforma ustave kot posledica uvajanja samoupravljanja kot celovitega politi čnega delovanja družbe je sprožila nove reforme, ki so privedle do nove ustave. Ustavni zakon je bil vrh reform, ki jih je za čelo delavsko samouprav- ljanje. Iz na čel le-tega so izhajale reforme, ki so imele namen demokratizirati jugoslovansko politi čno prakso in delovanje države. To so bili reformni procesi v prvi polovici petdesetih let, ki so se kon čali s spremembo ustave v za četku leta 1953. Z ustavnim zakonom se je na eni strani sklenil proces (za čet s sporom z Informbirojem leta 1948, dejansko pa s Stalinom), ki je jugoslovansko državo in družbo reformiral, tako da se je osvobodila najbolj zna čilnih prvin sovjet- skega sistema in se je za čel proces demokratizacije, za kar so bile nujne de- centralizacija, deetatizacija in debirokratizacija, ki je bila pogoj oziroma na čin za »razdržavljanje«. Dejavnik demokratizacije naj bi bila tudi »departizacija« z ukinitvijo vladajo če politične stranke – Komunisti čne partije in njena nado- mestitev z združenjem komunistov v organizacijo nestrankarskega tipa. Prva leta petdesetih let so bila zato v znaku reformiranja dotedanjega sistema in tudi prakse, kar pa se ni bistveno poznalo v vsakodnevnem življenju državljanov. Na drugi strani pa je ustavni zakon s svojim razrednim poudarkom pomenil za četek procesa, ki je zanikal narodnostno. To je privedlo do prvih jasno izraženih kriznih razmer med konstitutivnimi dejavniki ve čnacionalne federativne države, med narodi in njihovimi politi čnoupravnimi enotami, republikami. Namen ustavnega zakona namre č ni bil v demokratizaciji, ampak v krepitvi socializma, je pojasnil Boris Kraigher. 7 Zato so bila v tem ustavnem aktu prevladajo ča razredna stališ ča s poudarkom na enotnem jugoslovanskem delavskem razredu kot bistvenem pogoju enotnosti socialisti čne družbe. Socializem naj bi bil nad narodnim na čelom, ki pa je bilo bistveni tvorni dejavnik druge Jugoslavije. Enotnost delavskega razreda pa je v ve čnacionalni jugoslovanski državi pome- nila posebno obliko unitarizma. Poudarek je bil na enotnih interesih jugoslo- vanskih delavcev, medtem ko naj bi bistvena izraza naroda, jezik in nacionalna kultura, postala postranska dejavnika, ki naj ne bi ovirala razredne enotnosti. Slednja je tisti dejavnik, »ki povzro ča, da je skupnost jugoslovanskih narodov skupnost jugoslovanskih delovnih ljudi. /.../ Če gledamo s tega stališ ča, tudi naša federacija ni ve č federacija starega tipa. Naša federacija ni ve č samo zdru- žitev narodov in njihovih držav, marve č je postala nosilec dolo čenih družbenih funkcij enotne države«, je predstavil novo jugoslovansko enotnost po ustavnem zakonu Edvard Kardelj. 8 S poenotenjem »delavskega razreda« zaradi razrednih 6 Mateja Režek: Med resni čnostjo in iluzijo: slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem: (1948–1958). Ljubljana 2005, str. 81–82. 7 ARS, fond Republiška konferenca Socialisti čne zveze delovnega ljudstva Slovenije (AS 537), Zapisnik seje IOOF, 29. 5. 1952. 8 Kardelj, PNSG, 2, str. 271, O družbenih in politi čnih osnovah FLRJ in zveznih organih ob- lasti, ekspoze o predlogu ustavnega zakona dne 12. januarja 1953. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 49 interesov naj bi se »delavski razred« posameznih jugoslovanskih narodov odpo- vedal svojim nacionalnim interesom in svoji narodnosti, posledi čno pa tudi svo- ji politi čnoupravni enoti, republiki. Takšno razmišljanje – pokazalo se je na ju- goslovanskem partijskem kongresu v Ljubljani aprila 1958 – je poleg bolj opri- jemljivih dejstev, kot so bila gospodarska, povzro čilo krizne razmere. Če so bili poglavitni razlogi za reforme v za četku petdesetih let v veliki meri v povezavi s sporom z Informbirojem, kar je povzro čilo tudi iskanje novega modela socializma kot odgovora na »monopol« Stalina in Sovjetske zveze glede na čina socializma, je bil delno vzrok tudi notranjepoliti čen. Delavskemu raz- redu se je moralo pokazati, da ima za oblast ne le deklarativno, ampak tudi stvarno veljavo. Razlog za reforme ob koncu petdesetih let je bil tudi notra- njepoliti čen in je bil v ozki povezavi z razumevanjem samoupravljanja in ce- lotnega procesa demokratizacije sproženega z uvedbo samoupravljanja. Razumevanje razrednega, na katerem je slonel ustavni zakon, je dejansko pomenilo zanikanje na čel federativnosti, ki je temeljila na na čelu samoodlo čbe narodov, kajti razredna enotnost je bila razumljena ne le kot nacionalna ena- kopravnost in enotnost, ampak tudi kot zametek nacionalnega unitarizma. Ob siceršnji stopnji centralizma, ko je zvezna administracija v Beogradu dejansko obvladovala ve čji del življenja, zlasti gospodarskega, je to pomenilo obuditev t. i. nacionalnega vprašanja. To je postalo eno klju čnih tem druge Jugoslavije vse do njenega razpada. Ustvarjalci samoupravljanja so v njem videli tudi sredstvo razrednega za izničenje nacionalnega v Jugoslaviji. Na temelju delavskega samoupravljanja naj bi delavski razred izgubil ali vsaj omejil svoje nacionalne interese, saj naj bi prevladal enotni razredni, samoupravljalski interes in na tej podlagi naj bi delavski razred postal »breznacionalen«. To pa se je pokazalo kot utvara, saj je prav na čelo samoupravljanja glede razpolaganja s tistim, kar sam z delom ustvariš, dobilo nacionalno osnovo. Nacionalni interes je bil mo čnejši kot raz- redni. Ena prvih ve čjih zasnov krize v politi čnem življenju druge Jugoslavije, na katero so se odzvali vodilni v partijsko-državnem vodstvu, se je zgodila v ja- nuarja 1958 v Sloveniji. Šlo je za t. i. trboveljski štrajk. 9 Ta je jasno in glasno opozoril na problematiko gospodarskega stanja v Sloveniji, ki je bila sicer najrazvitejši del jugoslovanske države, a hkrati najbolj iztrošen glede na stanje strojev in opreme, saj v slovensko gospodarstvo ni bilo pravih vlaganj. Odprli sta se vprašanji razmerja med razvitimi in nerazvitimi predeli oziroma repub- likami Jugoslavije, pa tudi odnosa med zvezno administracijo v Beogradu in republikami. 9 Martin Ivani č: Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje. Ljubljana 1986, str. 46–55; Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana 2005, (dalje Slovenska novejša zgodovina) str. 988–989, 1002, 1014; Dokumenti o rudarski stavki v Zasavju, Ljubljana 2007. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 50 Samoupravljanje kot politi čni sistem, ki je dajal prednost razredni kompo- nenti, se je v svoji praksi za čelo soo čati z nacionalno komponento, tj. federativ- nostjo jugoslovanske države. Čim bolj so skušali zaradi razrednega na čela nacionalni dejavnik potiskati ob stran, tem bolj se je ta kazal. S trboveljsko stavko so rudarji iz slovenskih revirskih premogovnikov, predvsem v Trbovljah, odlo čno pokazali nezadovoljstvo s svojim pla čnim položajem, ki pa je bil slab zaradi zastarele strojne opreme premogovnika. Hkrati so bili nezadovoljni tudi zato, ker so bile cene trboveljskega premoga nizke, rudarji pa so živeli v de- lovnih in življenjskih razmerah, ki so bile težje kot v premogovnikih drugod po Jugoslaviji. Poleg tega pa jih je jezil odnos rudniške uprave do njih, kar je zadevalo na čela samoupravljanja. Tako je izbruhnila stavka in rudarji niso želeli oditi iz rudnika. Na to se je odzvalo slovensko politi čno vodstvo, ki jih je sku- šalo pomiriti predvsem s politi čnimi sredstvi in obljubami in tudi s politi čno analizo vzrokov in povodov za stavko. Odzvalo pa je tudi zvezno vodstvo ko- munisti čne organizacije, ki je v tem zaznalo problem, ki bi lahko prerasel v resnejšo krizo sistema in medsebojnih odnosov med politiki in republikami, ki so jih ti predstavljali. Razredno je dejansko postalo nacionalno. Samouprav- ljanje z na čelom razpolaganja z ustvarjenim je dobilo nacionalno noto, kajti revirski rudarji so jasno povedali, da z obstoje čim na činom investiranja iz centra niso zadovoljni. Trboveljsko stavko in politi čno oceno razlogov in posledic le-te, ki so jo sprejeli na razširjeni seji izvršnega komiteje CK ZKJ v za četku februarja 1958, je tako mogo če šteti za za četek reformskega obdobja, ki je trajalo vsa »dolga reformska šestdeseta leta«, ki so se sklenila sredi leta 1971 s sprejemom ustav- nih amandmajev k ustavi iz leta 1963. Razvitejše republike, predvsem Slove- nija, so se zavzemale za manjšo mo č centra, nerazvitejše pa za ve čjo, saj so v skladu z dotedanjo prakso naložbe predvsem usmerjali v manj razvite predele države. Ob politi čni analizi trboveljske stavke se je pokazalo razhajanje glede pogledov na vzroke, ki so privedli do nje, kot tudi glede nadaljnjega reševanja težav, zaradi katerih je prišlo do stavke. Predvsem so se pokazali razli čni po- gledi na na čin, kako reševati podobne težave v prihodnje: ali z upoštevanjem na čel samoupravljanja ali bolj centralisti čno. To zadnje so razlagali kot ve čjo enotnost, ki zagotavlja ve čjo varnost države. Kateri pogled bo prevladal pa sta bili temeljni dilemi reform prve polovice šestdesetih let in tudi razlog za krizo v ožjem partijsko-državnem vodstvu. To je bilo dejansko polarizirano – na eni strani so bili (v manjšini) zagovorniki federalizma, na drugi pa zagovorniki ve čjega centralizma. Federalisti – vodilni med njimi je bil Edvard Kardelj – so svoje zahteve po ve čji samostojnosti republik glede upravljanja z lastnimi sred- stvi utemeljevali z na čelom samoupravljanja in pravice, da tisti, ki ustvarja, s tem tudi sam upravlja. Na drugi strani so bili centralisti, ki jih je predstavljal Aleksandar Rankovi ć, ki prav zaradi tega niso verjeli povsem v samouprav- ljanje, kajti zdelo se jim je neu činkovito in tudi nepotrebno. Menili so, da je Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 51 svojo vlogo kot sredstvo za emancipacijo jugoslovanskega na čina socializma v odnosu do Sovjetske zveze opravilo. Tega seveda neposredno niso izražali, kajti to bi bil »napad« na politi čni temelj države, so pa želeli samoupravljanje re- formirati ali ga omejiti. Dejansko je politi čni »spopad« med federalisti in cen- tralisti potekal okoli vprašanja samoupravljanja, njegovega razvoja, ne pa nepo- sredno glede odnosa v federaciji med republikami in centrom in med razvitimi in nerazvitimi. Razhajanja med federalisti in centralisti v partijskem in posledi čno tudi državnem vodstvu so bila dokaj globoka. Centralisti so imeli sprva pobudo, z njihovimi pogledi se je strinjal tudi Tito in Kardelj je bil zato nekaj časa po- liti čno osamljen. Potem ko je bil januarja 1961 Kardelj na lovu, ki se ga je udeležil jugoslovanski politi čni vrh, obstreljen, je spomladi za nekaj mesecev odpotoval v Veliko Britanijo. Glede tega dogodka se je ugibalo, da naj bi ga skušali ubiti; strelec Jovan Veselinov, predsednik Ljudske skupš čine Ljudske republike Srbije in sekretar CK ZK Srbije, je bil iz Rankovi čevega kroga. Da bi krizo v ožjem vodstvu uredili, je Tito marca 1962 sklical tridnevno razširjeno sejo Izvršnega komiteja CK ZKJ. 10 Razpravljali so sicer o stanju v gospodar- stvu, ki ni bilo rožnato, vendar je bilo to po Titovem mnenju drugotnega pomena v primerjavi s težavami, ki naj bi jih seja rešila. Ve čjo težavo je videl v neenotnosti partijsko-državnega vodstva. Na za četku seje je dramati čno pove- dal, da je jugoslovanska družbena skupnost ogrožena in da je ogrožen njen ugled v svetu ter da je »decentralizacija pri nas pri posameznikih dobila vse bolj zna čaj in smisel dezintegracije«. 11 To je bilo mogo če razumeti tudi kot kritiko federalistov. Pri tem je omenil polemiko med Dušanom Pirjevcem in Dobrico Ćosi ćem iz leta 1961, ko se je Pirjevec odzval na Ćosi ćevo razmišljanje o odpravi republik. V javni polemiki, v kateri se je govorilo o pogledih na nacio- nalno vprašanje, se je Pirjevec zavzemal za suverenost republik, medtem ko je Ćosi ć poudarjal pozitivno vlogo jugoslovanstva, kar je bil izraz nacionalnega unitarizma. Pri tej polemiki med srbskim pisateljem, ki je tedaj sodil v Titov krog, saj je bil v njegovem spremstvu, ko je ta spomladi 1961 v dveh mesecih in pol obiskal ve č zahodno- in severnoafriških držav, in slovenskim literarnim 10 Stenogramski zapisnik te seje je objavljen v Beogradu (Arhiv Jugoslavije) leta 1998 (v času režima Slobodana Miloševi ća!) pod bombasti čnim naslovom Po četak kraja SFRJ [Za četek konca SFRJ] in izraža bolj takratne poglede v Srbiji kot pa dejansko vsebino oz. dogajanje na tridnevni seji leta 1962. Sam zapisnik ima svojo »zgodbo«, saj je bil tudi »v igri« ob odstra- nitvi A. Rankovi ća iz politi čnega življenja leta 1966. Sejo je namre č snemala Udba in gradivo tudi shranila; predano organu, ki je zasedal je bilo šele junija 1966, ko se je za čel politi čni postopek proti Rankovi ću. Da je ta obdržal zapisnik je bil za njegove »tožnike« eden od do- kazov njegovega nepravilnega delovanja. Četvrta sednica CK SKJ – Brionski plenum: steno- grafske beleške sa Četvrtog plenuma, materijali Izvršnog komiteta CK SKJ, izvod iz steno- grafskih beležaka Šeste sednice CK SK Srbije, reagovanja doma če i strane javnosti, pisma i telegrami, izjave i dr. Beograd 1999, str. 52–53. 11 Po četak kraja SFRJ. Stenogram i drugi prate ći dokumenti proširene sednice Izvršnog komiteta CK SKJ održane od 14. do 16. marta 1962. godine. Beograd 1998 (dalje Po četak kraja), str. 32. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 52 zgodovinarjem so v zakulisju stali politiki; za Ćosi ćem srbski, Veselinov in Rankovi ć, za Pirjevcem pa Boris Kraigher, tedaj predsednik slovenske vlade. 12 Polarizacija v partijskem vodstvu, ki se je pokazala ob tej polemiki, je Tita navedla do ugotovitve: »Smo v krizi.« Kriza enotnosti s tem ni bila presežena, temve č celo poglobljena. Na seji so predvsem politiki iz Srbije izražali kriti čne misli na ra čun slovenske politike in njenih pogledov; o čitali so jim partikularizem, separatizem, nacionalizem, re- publikanizem, pri čemer jim je služil za »dokaz« glas treh slovenskih poslancev Zbora proizvajalcev proti gospodarskemu na črtu za leto 1962 v zvezni skup- š čini decembra 1961. Vodstvo slovenskih komunistov je neenotnost še poglo- bilo, ko je na zasedanju slovenskega partijskega izvršnega komiteja konec mar- ca 1962 13 zavrnilo stališ ča zveznega izvršnega komiteja in se v svojih sklepih »oklenilo« samoupravljanja in zahtevalo spoštovanje ekonomskih zakonitosti. Njihova stališ ča, ki niso bila v skladu z zveznimi, so izzvala hude kritike in ocene, da se Slovenija zapira v »svoj« krog. Te kritike in pogovor slovenskega vodstva s Titom v zaprtem krogu (Tito jim je o čital nacionalizem in celo težnje po odcepitvi, a hkrati naj bi izrazil tudi razumevanje glede gospodarskih vpra- šanj, predvsem glede delitve investicijskih sredstev) so povzro čili, da so Slo- venski politiki svoja stališ ča spremenili in sprejeli stališ ča zveznega izvršnega komiteja. Kot po seji partijskega zveznega izvršnega komiteja po trboveljski stavki 1958, je tudi tokrat sledilo t. i. pismo partijskega vodstva. 14 Nasploh je partijsko vodstvo ob vsakem dogajanju, ki so ga ocenili kot kriznega, poslalo članstvu Zveze komunistov in tudi drugim državljanom pismo, v katerem je sporo čalo, kaj ni v redu, kaj je treba spremeniti ter kako, in to tako v politiki kot gospodarstvu. V pismu leta 1962 so navedli idejna stališ ča, ki so bila v nas- protju stališ čem ZK: šovinizem, nacionalizem, partikularizem, birokratska in malomeš čansko-liberalisti čna razumevanja družbenih pojavov. V okvir vro čega politi čnega dogajanja spomladi 1962 in reševanja krize je spadal tudi Titov govor v za četku maja 1962 v Splitu, kjer je množici ve č kot 150.000 ljudi in vsej jugoslovanski javnosti spregovoril o negativnih pojavih in anomalijah v gospodarskem življenju, npr. o napakah pri na črtovanju, o razponu pla č, potovanjih vodilnih v podjetjih v tujino brez pravih potreb itd. To je bil nastop za »ljudske množice«, v katerem je Tito priznal, da so napake, a da jih obvlada. V takih politi čnih razmerah in v razmerjih med vodilnimi jugoslovanskimi politiki je potekalo pripravljanje nove ustave. Ena od posledic »sporov in spo- padov« med federalisti in centralisti je bila, da je Tito dobil vlogo povezovalca 12 O tem Aleš Gabri č: Socialisti čna kulturna revolucija. Ljubljana 1995, str. 345–350; Božo Re- pe: Obra čun s Pespektivami. Ljubljana 1990, str. 13–16; Slovenska novejša zgodovina, str. 993. 13 ARS, AS 1589, šk. 15, Zapisnik razširjene seje IK CK ZKS, 29.–30. 3. 1962. 14 Po četak kraja SFRJ, str. 278–283. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 53 obeh polov. To je ustrezalo obema stranema, kajti vsaka je ra čunala na njegovo podporo. Sprva je bil bolj naklonjen centralistom, a znake razumevanja za njihova stališ ča je kazal tudi federalistom. Vloga povezovalca in razsojevalca pa je še krepila njegov »osebnostni kult« in leta 1963 je ta dobil v ustavi potrditev, mandat predsednika republike brez časovnih omejitev. Deset let po ustavnem zakonu, ki je reformiral politi čni sistem in posegel v na čela federativnosti z zmanjševanjem možnosti politi čnega vpliva republik in s krepitvijo centralne oblasti, je bila sprejeta nova ustava. To je bila ena od re- form, ki je pomenila kompromis med federalisti in centralisti in je zaradi prevlade stališ č centralistov v ustavi kaj kmalu doživela novo reformo. Ta usta- va je doživela v drugi polovici šestdesetih let veliko sprememb v obliki amand- majev – skupaj jih je bilo 42, ki so bili vsebinsko takšni, da so pomenili temelj novi ustavi. Ta je bila dejansko rezultat reform ustave, za četih leta 1967 in končanih 1971. Ustava, ki je bila reformirana z ustavnimi amandmaji, je bila sprejeta aprila 1963. Nastajala je dejansko že od konca petdesetih let, ko se je pokazala potreba po novih ustavnih opredelitvah, izzvanih s krizo glede razli čnih pogledov na vlogo državnega centra in vlogo republik, zlasti glede upoštevanja na čel samo- upravljanja o delitvi ustvarjenega dohodka. Konec oktobra 1960 so se dogo- vorili, da je treba pripraviti novo ustavo in ne reševati nastalih razmer z ustav- nimi zakoni, »ker je v enem dokumentu lažje pokazati vzajemne odvisnosti posameznih aspektov socialisti čne graditve v državi in postaviti čvrsto pravno osnovo za obdobje, ki je pred nami. /.../ Nova Ustava mora biti dokument so- cialisti čne Jugoslavije, ki bo postavila na čela ekonomsko-družbenih odnosov, mehanizem politi čne organiziranosti in na čela organizacije oblasti. /.../ Izho- diš čna to čka v Ustavi mora biti človek, država je le dejavnik koordinacije. Nova ustava mora fiksirati sedanje stanje in hkrati mora biti dejavnik, ki kaže nadaljnjo perspektivo v smislu procesa odmiranja države.« 15 Na tem sestanku, ko so se odlo čili za pripravo nove ustave, so odprli tudi vprašanje imena države in problema federacije. To naj bi bilo izraženo tudi v novem imenu države, ki naj bi se imenovala Federativna socialisti čna republika Jugoslavija. Federalizem naj bi bil še vedno na prvem mestu. Glede nacionalnih odnosov naj se ne bi v ustavi ni č spremenilo, po mnenju Kardelja naj bi na čela federacije le bolj razdelali. Dal je vedeti, da se ne strinja s takrat še vedno živim mnenjem, da je treba z razvijanjem socializma ukinjati republike in narode. Menil je prav nasprotno, da »socializem pomeni razcvet nacionalnosti do vrhunca, a hkrati tudi združevanje ljudi na osnovi mednarodne delitve dela in s tem preseganje nacionalnosti«. 16 Komisija za ustavna vprašanja, ki je imela nalogo pripraviti ustavo (bila je zelo števil čna), se je pod vodstvom Kardelja prvi č zbrala 14. januarja 1961. Glede federativnosti je Kardelj povedal, da je treba v ustavi na- 15 ARS, fond Edvard Kardelj (AS 1521), šk. 12, Zabeleška sa sastanka kod podpredsednika SIV E. Kardelja u vezi sa reformom Ustava, 26. 10. 1960. 16 Prav tam. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 54 tan čneje dolo čiti odnose med narodi Jugoslavije in dolo čneje opredeliti, kaj je »stoodstotna stvar republike in kaj je stoodstotna stvar federacije«. Kardelj je menil, da morajo biti naloge federacije, tj. osrednje, zvezne oblasti, res tiste, ki jih te opravljajo, ni pa se jim treba vmešavati na podro čje šolstva niti na pod- ro čje gospodarstva, če je ta vprašanja mogo če rešiti v republiki ali celo v ob čini. Prav tako je menil, da mora Svet narodov ostati v sestavi skupš čine, »kajti ne- mogoče si je zamisliti samostojnost republik brez takšnega centralnega sveta«. 17 Kardelj je bil tudi za ve čjo vlogo republik, na katere naj bi prenesli ve čjo materialno odgovornost. 18 Na eni od sej predsedstva ustavne komisije, ko so razpravljali o odnosu med zvezno ravnijo in ravnijo republik, je bilo odprto tudi vprašanje glede pravice do odcepitve kot dela na čela samoodlo čbe naroda, pri čemer je Kardelj vztrajal, da to na čelo avtomati čno vklju čuje tudi pravico do odcepitve, in menil, da lahko pride do takšne zahteve v primeru hegemonizma mo čnejših, ko postane federacija okov za posamezne narode, ali pa v primeru, če v eni posamezni republiki prevladajo reakcionarne sile. 19 V pripravi nove ustave pa je bil ve čji poudarek glede razrednega dan ob predlogu nove zastave države; ta naj bi bila rde ča z državnim grbom, s čimer bi se še poudarjalo socialisti čno bistvo države. Tik pred sprejemom ustave, na zadnji seji ustavne komisije, so sklenili, da ostane zastava tribarvna, modra, bela in rde ča s pe- terokrako zvezdo na sredi, »ker je to tudi zastava naše revolucije«. 20 Je pa bil spremenjen državni grb, in to zaradi ene od republik, Bosne in Hercegovine; petim gore čim baklam v središ ču grba, ki so predstavljale pet narodov, je bila dodana še ena bakla, tako da so te simbolizirale šest jugoslovanskih republik. Ustava iz leta 1963 je bila kompromisna rešitev tako za tiste, ki so želeli reformo federacije z ve čjo vlogo republik, kot tudi za zagovornike večje vloge državnega centra. Dejansko so pogledi teh v ustavi prevladali. Glede na spre- membo imena države federativnost ni bila ve č njen poglavitni izraz, ampak je to postal politi čni sistem s poudarjanjem socializma. Zagovorniki centralizma, tj. ve čjih pristojnosti zveznih oblasti (med temi je imel najve čjo veljavo in mo č Aleksandar Rankovi ć, partijski »kadrovik« in »šef« politi čne policije), so v pripravi ustave poskusili Zbor narodov kot izraz federativnosti, ki je bil že itak kot podzbor Zveznega zbora v svojem namenu in delovanju omejen, odpraviti. Temu je nasprotoval Edvard Kardelj, poglavitni snovalec ustave in tisti, ki je želel dati z njo republikam ve čjo veljavo v odnosu do Beograda in tamkajšnje državne administracije. Menil je, da si brez tega skupš činskega doma nacio- 17 ARS, AS 1521, šk. 12. 18 ARS, AS 1521, šk. 12, Završna re č druga E. Kardelja o osnovnim karakteristikama prednacrta novog ustava na prošireni sednici IK CK SKJ, 22. 11. 161. 19 ARS, AS 1521, šk. 12, Zabeleška iz diskusije predsedništva Ustavne komisije o problemima odnosa izmedju federacije in republika u kabinetu Predsednika komisije E. Kardelja, 11. 11. 1961. 20 ARS, AS 1521, šk. 13, Zabeleška sa sednice Komisije za ustavna pitanja Savezne narodne skupštine, 6. 4. 1963. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 55 nalne enakopravnosti ni mogo če predstavljati. 21 Vsekakor je bila ta ustava na- ravnana bolj razredno kot nacionalno, zato je bila kmalu podvržena reformi v obliki ustavnih dopolnil. Ta dopolnila so predstavljala eno bistvenih reform v šestdesetih letih. Reformiranje ustave s poudarjanjem ve čje veljave republik oziroma narodov, ki so jih te predstavljale, je dobilo krila, potem ko je bil reformiran pogled komunistov do naroda kot konstitutivnega dejavnika druge Jugoslavije in ko je bil svoj politi čni položaj prisiljen zapustiti eden od simbolov centralizma, Ran- kovi ć. Revizija pogleda na narod v Zvezi komunistov, ko je narod, o katerem se je sicer ves čas govorilo, dobil svojo »domovinsko« pravico v partijskem politi čnem življenju, se je zgodila na 8. kongresu ZKJ decembra 1964. Politi čno vprašanje, ki ga je odprla trboveljska stavka, je bilo dejansko izraz nacionalnega vprašanja. Aktualnost tega se je sicer pokazala že prej, v drugi polovici petdesetih let, ko je bil v politiki poudarek bolj na razrednem na čelu, na samoupravljanju. To pa so nekateri razumeli kot »preseganje« nacionalnega, tudi federativnosti, zgrajene na nacionalni podlagi. Želeli so, da bi se oblikovala skupna jugoslovanska zavest na razredni osnovi. To pa je spodbudilo Edvarda Kardelja, sicer na čeloma pristaša razrednega, da je obudil pomen nacionalnega in takšne ideje zavrnil. V predgovoru nove, popravljene izdaje njegovega pred- vojnega dela Razvoj slovenskega narodnega vprašanja je zavrnil razumevanje »jugoslovanstva« kot nasprotja »nacionalnega« in je opozoril, da je takšno razu- mevanje pojma »jugoslovanstva« kot nadomestka narodnosti napa čno in da to ni enotnost, kakšna naj bi bila v prihodnosti. Takšno pojmovanje jugoslovanstva je ozna čil kot nacionalisti čno. Bil je za razredno na čelo jugoslovanstva, ne za umetno spajanje jezikov in kultur in s tem ustvarjanje neke jugoslovanske na- cije, »ampak prvenstveno za organsko rast in krepitev socialisti čne skupnosti delovnih ljudi (poudarjeno v izvirniku – op. Z. Č.) vseh narodov Jugoslavije, za afirmacijo njihovih skupnih interesov na bazi socialisti čnih odnosov«. 22 Nacionalno vprašanje, obujeno zaradi napa čnega razumevanja »jugoslovan- stva« kot neke »nadnacije«, v katero naj bi se pretopili narodi (spodbudo za takšno razmišljanje pa so tisti, ki so tako razmišljali, črpali iz na čel jugoslovan- skega politi čnega sistema), pa je imelo svoj organizacijski izraz v centralizmu. Tega so, tako kot zlivanje narodov v en »nadnarod«, kar je bila ideja unita- rizma, znanega iz časa prve Jugoslavije, podpirali bolj ali manj v predvojnem razumevanju. In to kljub ustavni federativnosti, ki so jo imeli ves čas na jeziku. Da so trboveljski rudarji nasprotovali centralizmu kot negativnosti, je tako očitno razumel Tito, ki so mu o čitki trboveljskih rudarjev prišli do živega, ko je opozoril, da se širi v republikah odpor do zvezne administracije in »šovinizem proti Beogradu, ki ga je treba premagati, kajti v Beogradu smo mi, v Beogradu 21 Kardelj, PNSG, 6, Ljubljana 1964, str. 17, Temelji nove ustave, razgovor z urednikom »Bor- be« o pripravah osnovnih tez za novo ustavo, 29. 7. 1961. 22 Edvard Kardelj: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana 1970, str. 59. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 56 niso Srbi«. 23 Vsekakor se je Tito postavil na stran centralne oblasti. Iz njegovih besed je zaznati, da se je sicer zavedal obstoja nacionalnega vprašanja, a ga je razumel v njegovi negativni pojavni obliki, kot šovinizem in ne kot centralizem, proti kateremu so nastopili trboveljski rudarji. Zavedal pa se je tudi, da je imel v Jugoslaviji kljub njeni federativnosti in enakopravnosti narodov centralizem predvsem nacionalno vsebino, kajti center države je bil v Beogradu in ve čino državne administracije, ki je upravljala državo, so imeli v svojih rokah Srbi. 24 Da lahko nacionalno vprašanje obstaja tudi v drugi Jugoslaviji, in to kljub državi, urejeni na federativnih na čelih, si v partijsko-državnem vodstvu takrat še niso želeli priznati. Šele čez slabih sedem let, na 8. kongresu ZKJ decembra 1964, je nacionalno vprašanje dobilo v partijski politiki svoje mesto. Proces reformiranja federacije v smeri nadaljnje federalizacije je zato dobil zagon in je potekal kot reforma oziroma spreminjanje in dopolnjevanje ustave. Okoli tega vprašanja se je odvijalo bistvo politi čnega dogajanja v partijsko-državnih vrho- vih v drugi polovici šestdesetih let. Vendar reforma federacije z ve čjim pou- darkom na položaju in vlogi republik ni odpravila krize. Na neki na čin jo je pometla pod preprogo, vendar je ta živela , kar se je pokazalo v osemdesetih letih, zlasti v drugi polovici tega zadnjega desetletja druge Jugoslavije. Z 8. kongresom ZKJ, ki je bil v za četku decembra 1964, je bila v pojmo- vanju jugoslovanskih komunistov izvedena reforma glede razumevanja nacio- nalnega vprašanja. Pri tem je odlo čilno vlogo odigral Tito, ki je svoje poglede glede federalizma na eni in centralizma na drugi strani revidiral oziroma refor- miral. S tem je dal svoj pristanek k reformam, ki so jih želeli federalisti kot ena od dveh struj v politi čnem vodstvu. V referatu na kongresu je Tito, na prese- ne čenje ve čine, spregovoril o mednacionalnih odnosih v jugoslovanski federa- ciji, pri čemer je sicer poudaril, da nacionalno vprašanje v jugoslovanski državi ni problem, ki ne bi bil rešen, vendar je opozoril, da obstajajo ljudje, ki menijo, da morajo nacionalnosti v Jugoslaviji odmreti. »Pomešali so enotnost narodov z likvidacijo nacij in z ustvarjanjem ne česa novega, umetnega, to je nekakšne enotne jugoslovanske nacije. To je domala skoraj podobno asimilaciji in biro- kratskemu centralizmu, unitarizmu in hegemonizmu,« je bil jasen Tito glede »nacionalisti čnih deformacij«, za kar je ozna čil birokratsko centralisti čne težnje, ignoriranje družbeno-ekonomskih funkcij republik in avtonomnih pokrajin, pa tudi težnje republik po zapiranju v svoje meje. 25 Zavzel se je za nastanek »nacionalnih ekonomij«, da naj se gospodarsko nerazvite republike in pokrajini postavijo na lastne noge in da naj bo v investicijski politiki manj centralizma in etatizma. Prav tako je pozval k upiranju proti pretiranemu nacionalizmu in »sto- kanju« o ogroženosti na eni in na drugi strani k zavra čanju stališ č, češ da je bilo 23 Dokumenti o rudarski stavki v Zasavju leta 1958. Ljubljana 2007, dok. 1, str. 84. 24 Nacionalna sestava v zvezni upravi je leta 1966 pokazala, da je bilo v 52 zveznih organih, brez notranjih zadev in zunanjega »ministrstva« le 3,2% uradnikov (vklju čno z vodilnimi) Slovencev. ARS, AS 1589, šk. 24, V. plenum CK ZKS, 30. 9.–1. 10. 1966, str. 120. 25 Osmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana 1964, str. 35–36. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 57 glede pravic in vloge republik preve č popuš čanja, kar naj bi to vodilo k dezin- tegraciji in slabitvi enotnosti Jugoslavije. O ekonomskih vidikih mednacio- nalnih odnosov v Jugoslaviji in o zasnovi »nacionalnih ekonomij« je govoril glavni federalist Kardelj. Menil je, da so v mednacionalnih odnosih ekonomski vidiki najpomembnejši in da je »v nadaljnjem razvijanju gospodarskega sistema je treba zlasti upoštevati, da je Jugoslavija ve čnacionalna skupnost s precejš- njimi razlikami v gospodarski strukturi posameznih republik. Problem ekonom- ske enakopravnosti narodov postavljamo spri čo tega v dveh oblikah: kot vpra- šanje ekonomske samostojnosti oziroma samoupravljanja narodov in kot pro- blem postopnega usklajevanja bistvenih razlik glede razvitosti materialne baze nacionalnega življenja.« Žebljico na glavico problematiki, ki je razdvajala dva politi čna pola, pa je zadel z mislijo, da je »izhodiš čna to čka mednacionalnih ekonomskih odnosov vsekakor tista ekonomska samostojnost vsakega naroda, ki mu zagotavlja samostojnost pri delu v razpolaganju s sadovi dela, oziroma v izgradnji materialne baze za razvoj kulture in civilizacije«. Za »ekonomsko sa- mostojnost« vsakega naroda oziroma republike v Jugoslaviji pa je menil, da je to »specifi čna oblika samoupravljanja ljudi« in »da mora biti upoštevan v od- nosih med narodi, ob dolo čenih modifikacijah, enak princip, ki velja tudi za socialisti čne ekonomske odnose med ljudmi, se pravi, da ima vsak narod pra- vico in realno možnost, da živi in se razvija v skladu z rezultati svojega dela« in da »nobena sila izven njega /.../ ne more razpolagati s sadovi njegovega dela«. 26 Na čela samoupravljanja so bila tako jasno politi čno povezana z nacionalnim oziroma s federativnostjo. Na tem na čelu se je za čela reforma federacije. Na čelo reformistov se je postavil Tito, ki je bil pred tem do reform federacije zadržan in se je bolj na- gibal k centralisti čnim pogledom, za katere menil, da zagotavljajo ohranjanje jugoslovanske države. Vse reforme so se za čele v partiji, v ožjem partijskem vodstvu, za njimi je moral stati Tito. Ta je bil sicer glede sprememb dokaj zadržan in se ni hitro navdušil za reformiranje, ko pa se je odlo čil, je to hitro steklo in Tito je dal reformam svoj pe čat. Tako je bilo tudi z reformo federacije, ki jo je želel Kardelj, a so ji nasprotovali centralisti. Da se je reforma federacije lahko za čela, je bilo treba še omejiti ali kar odstraniti iz politi čnega življenja centraliste, ki so bili politi čno – formalno s stališ či 8. kongresa o medna- cionalnih odnosih v Jugoslaviji – sicer poraženi, ne pa tudi dejansko. Še vedno so imeli stvarno mo č, ki so se je bali tudi najvišji predstavniki oblasti. To je bila strogo centralizirana Služba državne varnosti. Aleksandar Rankovi ć, ki je po- osebljal centralisti čne težnje s primesmi hegemonizma Srbije, je bil takrat drugi človek v Jugoslaviji, tako po funkcijah, ki jih je imel v državi (podpredsednik države) in v partiji (sekretar CK ZKJ) in tudi dejansko, saj je nadzoroval Službo državne varnosti. Da bi bile reforme federacije uspešne – leta 1965 se je za čela dalj časa na črtovana gospodarska reforma –, je bilo treba izvesti reformo vloge 26 Prav tam, str. 97–98. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 58 in položaja te organizacije. Pogoj je bil, da se iz politike odstrani Rankovi ća; z njim so politi čno obra čunali v Zvezi komunistov Jugoslavije na t. i. brionskem plenumu v za četku julija 1966. Posledica tega plenuma in odstranitve Ranko- vi ća iz politi čnega življenja je bila reforma Službe državne varnosti. Odstranitev Rankovi ća so narekovali politi čni razlogi. Prisluškovanje SDV Titu, tudi v njegovi spalnici, je bilo le povod za odstranitev, pravi vzroki pa so bili v tem, da je bil Rankovi ć napoti Kardelju pri izvajanju reform. Kardelj naj bi spretno izkoristil Titovo zmanjšano zaupanje v Rankovi ća, ki naj bi se po njegovem mnenju preve č odkrito kazal kot njegov naslednik. Po mnenju enega Rankovi ćevih podpornikov je Rankovi ćev padec dejansko oslabil Tita, ki naj bi bil centralist in je nasprotoval Kardeljevim pogledom glede reform federacije, okrepil pa Kardelja. 27 Vsekakor pa je Kardelj ocenil brionski ( četrti) plenum CK ZKJ kot eno pomembnejših prelomnic v razvoju ZKJ in jugoslovanske družbe in kot za četek nove »revolucije«. 28 Takrat so nameravali izvesti reorganizacijo v Zvezi komunistov, a izvedba le-te je bila po časna, saj je komisija, ki je bila zadolžena za pripravo izhodiš č, delala vse do 9. kongresa ZKJ spomladi 1969. Proti predlaganim spremembam, ki so predvidevale ve čjo »liberalizacijo« delovanja Zveze komunistov, je bil Ti- to, ki je menil da je to za organizacijo komunistov enako nevarno kot dogma- tizem in birokratizem, kot so imenovali centralisti čne težnje. Tito je nasprotoval tudi nameri, ki jo je imel sekretar IK CK ZKJ Mijalko Todorovi ć, da bi se Zve- za komunistov bolj lo čila od državne oblasti. Je pa bila v tem času prišlo do za- menjave generacije na vodilnih položajih v nacionalnih organizacijah komuni- stov in partijske »prvoborce«, ki so do tedaj vodili ZK po republikah, so zame- njali nekoliko mlajši, iz »druge vrste«. Po padcu Rankovi ća, ki je bil organiza- cijski sekretar in kadrovik v partiji in je tako obvladoval imenovanje višjih in tudi srednjih kadrov v partijski strukturi, so dobile republiške partije ve č mož- nosti za lastno kadrovanje. Zveza komunistov je tako tudi sama doživela manjšo stopnjo federalizacije. Republiški kongresi so bili pred zveznim in tako niso le ponavljali ali posnemali stališ č zveznega kongresa, ampak so izražali tudi svoje poglede. Tako je bil šesti kongres slovenskih komunistov decembra 1968 v zna- ku poskusa demokratizacije ZKS in v kongresni resoluciji je bila izražena ve čja težnja po suverenosti republike. Na zveznem kongresu marca 1969 pa se je »na- cionalno-republiška« komponenta pokazala v sestavi zveznih partijskih orga- nov, v katerih je imela vsaka republika enako število članov; v Izvršnem ko- miteju predsedstvu ZKJ sta bila iz vsake republike po dva (iz avtonomne po- krajine po eden), ki so tvorili »vrh ZKJ«. Kljub tem reformam pa je Zveza ko- munistov ostajala v bistvu enaka v odnosu do države, državne oblasti in do družbe. Bila je še naprej vodilna in edina politi čna sila. Možne so bile namre č le takšne reforme, ki niso ogrožale njenega politi čnega monopolnega položaja. 27 Vojin Luki ć: Brionski plenum: obra čun sa Aleksandrom Rankovi ćem: se ćanja i saznanja. Beograd 1990, str. 81–82. 28 ARS, AS 1589 IK, šk. 24, V. plenum CK ZKS, 30. 9.–1. 10. 1966. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 59 Reforma položaja in vloge SDV, predvsem pa odstranitev Rankovi ća kot najpomembnejšega nasprotnika reform federacije iz politi čnega življenja je dala reformistom veter v jadra. Že naslednje leto, aprila 1967, je bila izvedena prva sprememba ustave. Sprejetih je bilo prvih šest amandmajev k ustavi iz leta 1963 in prvi amandma je v sestavu Zvezne skupš čine dal Zboru narodov enake pri- stojnosti kot jih je imel Zvezni zbor. Zbor narodov tako ni bil ve č le podzbor v sestavi Zveznega zbora in narodom kot konstitutivnim dejavnikom jugoslo- vanske države je bil s tem formalno vrnjen ustavni pomen. Leto in pol kasneje pa je v novem nizu amandmajev postal eden od zborov Zvezne skupš čine kot »Zbor delegatov republik in avtonomnih pokrajin«. S tretjim amandmajem pa je bila federaciji omejena pravica vlaganj; s svojimi sredstvi je bila lahko udeležena le pri investicijah za posebne namene, dolo čene z zveznim zako- nom. 29 Leta 1968 se je reforma federacije nadaljevala z naslednjimi trinajstimi amandmaji. Spremenjen je bil konstitutivni ustroj jugoslovanske federativne države, kajti avtonomni pokrajini, ki sta bili v okviru Srbije, sta postali ena- kopravna sestavna dela federacije, spremenjena pa je bila tudi sestava Zvezne skupš čine. V njen sestav je bil uveden Zbor narodov, Zvezni zbor pa je odpadel. V Zbor narodov je vsaka republika delegirala enako število poslancev, po 20, avtonomni pokrajini pa po 10; poslance so volile skupš čine republik in po- krajin. 30 O tem so potekale burne politi čne razprave v politiki, kajti proti predlogu so bili posamezni poslanci tako iz Hrvaške kot iz Srbije. 31 Ti amandmaji so bili sprejeti na koncu »vro čega leta« 1968, ki je bilo polno dogodkov tako v Jugoslaviji kot v svetu – zaznamovali so ga predvsem študent- ski nemiri širom po Evropi, tako na Zahodu kot na Vzhodu, tudi v Jugoslaviji in pa t. i. praška pomlad, poskus demokratizacije socialisti čnega sistema v češko- slovaški državi, kar se je kon čalo z vojaškim posredovanjem enot Varšavskega pakta (brez sodelovanja romunskih enot) in z zamenjavo češkoslovaškega re- formisti čnega partijsko-državnega vodstva. Jugoslavijo so v tem letu pretresle študentske demonstracije v Beogradu v za četku junija, prvi jasni znaki iz Hrvaške, da z zvezno administracijo in njeno politiko glede vlaganj v tej re- publiki niso zadovoljni, pa tudi jasni znak, da razmere v avtonomni pokrajini Kosovo in Metohija niso ustrezne, kar je povzro čilo demonstracije prebivalstva albanske narodnosti. Vse to so bili krizni znaki, ki so zahtevali ukrepanje jugoslovanskega politi čnega vodstva in izvajanje reform. Študenti v Beogradu, pa tudi v Ljubljani (kjer so se, ne da bi vedeli za dogajanje v Beogradu, zbrali na zborovanju v ljubljanskem študentskem naselju z zahtevo po socialnih reformah za študente) so zahtevali reforme. Zahteve so 29 Uradni list SFRJ, 18-270, 26. 4. 1967. 30 Uradni list SFRJ, 55-607, 30. 12. 1968. 31 Latinka Perovi ć: Zatvaranje kruga: ishod politi čkog rascepa u SKJ 1971/1972. Sarajevo 1991, str. 92. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 60 bile skrajno levi čarske in so bile opozorilo oblasti, da jih moti poglabljanje socialnih razlik, bogatenje vodilnih, zlasti v gospodarstvu (ki je bilo pod nad- zorom politike) na ra čun delavcev ipd. Študentske demonstracije so v Beogradu izbruhnile spontano, iz resni čno banalnega povoda. Šlo je namre č za to, kdo bo zasedel ve č mest v dvorani na neki zabavni prireditvi – ali študenti ali brigadirji. Po prerivanju in pretepu med njimi je s silo nastopila policija, kar je izzvalo študentske nemire, ki so hitro dobili jasno in ostro politi čno sporo čilo. Svoj protest so beograjski študenti usmerili proti nepravilnostim, ki so se dogajale v jugoslovanski družbi, in zahtevali dosledno delovanje politi čnega sistema socialisti čnega samoupravljanja ter manjše socialno razlikovanje. Njihove zahteve po boljšem socializmu so presenetile in tudi prestrašile najvišje par- tijsko-državno vodstvo. Nekaj dni po nemirih je o teh in stališ čih študentov po televiziji spregovoril Tito. 32 Študente je na čeloma podprl, rekel pa je tudi, da če ni sposoben rešiti problemov, na katere so opozorili študenti, potem tudi ne more biti na položaju, ki ga zaseda. Bil je sicer nekoliko užaljen, ker je po njegovem mnenju Jugoslavija zaradi obsega nemirov izgubila ugled nekon- fliktne države. 33 Na televiziji je nastopil v času, ko je potekala seja IK CK ZKJ, na kateri so se pokazale razlike med srbskim in hrvaškim politi čnim vodstvom. Sam je bil sicer bolj na strani Hrvatov, kajti v delovanju Srbov je videl ne- varnost v zavzemanju za unitarizem, ki je po njegovem mnenju predvsem spodkopaval federativni ustroj Jugoslavije. Zahteval je enotnost, tisti, ki se z odlo čitvami partijskega vodstva niso strinjali, pa jih je pozval, da naj odstopijo s svojih položajev. Kot vedno dotlej je kriza tudi v tem primeru izvirala iz na- cionalno obarvane neenotnosti v najožjem partijskem vodstvu. Študentske demonstracije 1968 so negativno vplivale na nadaljnje dogajanje glede reform v Jugoslaviji, ker so prestrašile že tako in tako razdvojeno in ne- odlo čno partijsko vodstvo, da bi za čelo z bolj korenitimi reformami na social- nem, gospodarskem in politi čnem podro čju. 34 Vodstvo se je ustrašilo »kontra- revolucije«, ki so jo zaznali v študentskih zahtevah, čeprav so bili ti usmerjeni predvsem levi čarsko, prosocialisti čno in so izražali izrazite protikapitalisti čne poglede. Resda pa so bili tudi kriti čni oblasti in zlasti do partije. Za uveljavitev »komunizma« so nastopali proti komunistom na oblasti in na činu njihove ob- lasti. Reforme pa so bile zaradi ukvarjanja z notranjepoliti čnimi problemi kot tudi z vprašanji reform na Češkoslovaškem, kjer so hoteli posnemati jugoslo- vanski model socializma, upo časnjene. Podobnost med stališ či študentov do državne administracije ter stališ či tako hrvaškega politi čnega vodstva (glede naložbene politike v tej republiki) kot tudi 32 Ciril Baškovi č, Pavle Gantar, Marjan Pungartnik, Pavle Zgaga: Študentsko gibanje 1968/72. Ljubljana 1982 str. 36. 33 ARS, AS 1589, šk. 60, Stenografsle beleške sa IX. zajedni čke sednice Predsedništva in Iz- vršnog komiteta CK SKJ, 9. 6. 1968, str. 7. 34 Mika Tripalo: Hrvatsko prolje će. Zagreb 2001, str. 106. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 61 slovenske vlade (zaostritev je dosegla vrhunec v t. i. cestni aferi, 35 ki je izbruh- nila poleti 1969, potem ko Zvezni izvršni svet ni namenil posojila iz tujine za gradnjo odseka avtomobilske »hitre« ceste v Sloveniji) je bila o čitna. Slovenski odpor proti centralizmu na podro čju gospodarskih vlaganj pa je Tita mo čno razjezil. Stanetu Kav či ču je tako o čital: »Vi rušite homogenost, rušite mono- litnost te države, te skupnosti, takšne, kakršna je«. 36 Z zahtevo iz Slovenije, da naj zvezna »vlada« spremeni svoj sklep in nameni denar za gradnjo ceste v Slo- veniji, in s stališ či glede investiranja se niso strinjali tudi v drugih republikah. Pokazal se je prepad med razvito Slovenijo in drugimi deli, pri čemer so igrali Hrvati svojo lastno igro. Predsednik Zveznega izvršnega sveta Mitja Ribi či č je menil, da bi popuš čanje njegove »vlade« »pomenilo krizo centra, konec stabil- nosti v gospodarstvu, reformi (mislil je na gospodarsko reformo, ki je tedaj že bila v hudi krizi – op. Z. Č.) in mednacionalnih odnosih«. 37 Vprašanje sredstev za gradnjo ceste v Sloveniji je dejansko povzro čilo prvo ve čjo krizo med zvezno oblastjo in neko republiko, ki je bila javno obelodanjena, in prvi javni upor republike proti zvezni administraciji. Do tedaj se je to dogajalo bolj skrito, v politi čnih forumih. Dobrih deset let po trboveljski stavki je bil problem, ki ga je ta odprla, še vedno živ in nerešen. To je zahtevalo nadaljnjo reformo federacije, tj. nadaljnji prenos pristojnosti zveznih oblasti na republike oziroma zmanjševanje vloge zveznih oblasti na ra čun ve čanja vloge republik. Povod za nadaljevanje reforme federacije je bil v medrepubliških odnosih (predvsem hrvaško-srbskih) in v odnosu republike do zvezne oblasti (slovenska »cestna afera«). Vse to je refor- mo federacije pospešilo, saj je bilo treba na novo zakonsko opredeliti položaj republik v razmerju do zvezne oblasti. Treba je bilo spremeniti ustavo. Nepo- sredno pobudo za ustavne spremembe sta na temelju njunega dogovora dala Tito in Kardelj. V za četku leta 1970, dan po 10. seji CK ZK Hrvaške, na kateri je pred- sednica ZKH jasno nastopila proti centralizmu, unitarizmu in hegemonizmu (pri tem je mislila na Srbe) in se zavzela za ve čjo politi čno in gospodarsko sa- mostojnost Hrvaške, je Kardelj na seji Izvršnega biroja predsedstva ZKJ o bistvu federacije dejal: »Menim, da je poglavitno, da spoznamo, da je federacija – pod tem v tem kontekstu razumem celoten mehanizem medrepubliških od- nosov – dejansko ogledalo odnosov med republikami kot tudi odnosov v druž- beni strukturi v Jugoslaviji nasploh. Z drugimi besedami, prek nas tukaj (vod- stvo ZKJ – op. Z. Č.) in v Skupš čini in v Izvršnem svetu itd. se reflektirajo vsi ti zelo komplicirani odnosi, ki predstavljajo jugoslovansko strukturo. Ni Jugosla- vija neka superdržava. Jugoslavija je državni instrument narodov, združenih v Jugoslaviji. To pa pomeni, da je ona sestavni del njihove državnosti. /.../ Če 35 O »cestni aferi« v Božo Repe: »Liberalizem« v Sloveniji. V: Borec, 1992, št. 9–10, str. 743 (73)–868 (198). 36 ARS, AS 1589 IV, šk. 2669/29, Zapisnik s 16. seje IB P ZKJ, 7. 8. 1969. 37 Prav tam. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 62 želimo okrepiti skupnost jugoslovanskih narodov pred vsemi napadi znotraj in od zunaj, potem je nujno, da raz čistimo vprašanje, kaj naj bo ta federacija, ne pa da ji nalagamo ve čjo odgovornost, kot jo lahko nosi, oziroma da zahtevamo od nje ve č, kot lahko da. Z drugimi besedami, nujen je enako odgovoren odnos do federacije kot do republike.« Zavzel se je za ve č neposrednih stikov med repub- likami, ne pa da so te, če so imele povsem razli čna stališ ča, pri čakovale od zvezne administracije, da bo rešila »kvadraturo kroga« njihovih medsebojnih odnosov. 38 S tem so dajale zvezni administraciji ve čjo vlogo in zato se je Kar- delj zavzel za bolj neposredne odnose republik med seboj. Marca 1970 se je sestal širši vrh ZKJ in se na tridnevni seji dogovoril za nadaljevanje reforme ustave, aprila pa so na seji predsedstva ZKJ odprli pot za reformo federacije in opredelili njene funkcije oziroma pristojnosti: ohranitev in razvijanje enotnega politi čnega in ekonomskega sistema, temelje čega na samo- upravljanju, družbeni lastnini, delitvi po delu; varovanje enakopravnega položa- ja vseh narodov in narodnosti; zagotavljanje enakopravnosti republik; zagotav- ljanje enotnega jugoslovanskega tržiš ča; obramba, mednarodni odnosi SFRJ; zagotavljanje sredstev sklada za razvoj manj razvitih republik in pokrajin. Na mnogih sejah partijskega vodstva so leta 1970 govorili o zna čaju federacije. Do spremembe ustave so bili najbolj zadržani v Srbiji. Jeseni 1970 so za čeli obli- kovati ustavne amandmaje, sprejeli pa so tudi osnove ustavnih sprememb; ko- nec oktobra 1970 je bila konferenca ZKJ posve čena reformi federacije. Priprav- ljanje amandmajev je bilo dolgotrajno in zapleteno, saj je bilo mnogo predlogov in pomislekov zlasti glede zmanjševanja vloge federacije oziroma zvezne admi- nistracije, in to predvsem zaradi strahu, da bi se zmanjšale investicije v manj razvite predele Jugoslavije (vprašanje sklada za nerazvite). Predstavniki repub- lik so v predlaganih spremembah iskali koristi za svoje republike in »prera čuna- vali«, kaj jim bodo te dale in kaj vzele. Predvsem na podro čju gospodarstva, posebno investicij. Predmet razprave je bilo tudi vprašanje uvedbe predsedstva – kolektivnega suverena države, v katerem se je glede na predvideno sestavo (dolo čeno število predstavnikov iz vsake republike/avtonomne pokrajine) odra- žala federalizacija vloga suverenih republik. Ko so bili amandmaji pripravljeni – priprava je bila dolgotrajna, kajti spre- membe so pripravljali v ve č komisijah, delo pa je koordiniral Kardelj; komisije so nato na Brionih dolgo razpravljale o podrobnostih –, so bili v za četku marca 1971 dani v javno razpravo. Razloge za reformo federacije je Kardelj predstavil v za četku marca 1971 na seji predsedstva ZKJ kot preseganje »nesoglasja« med sistemom samoupravljanja in državnim monopolom. Po njegovih besedah je šlo pri reformah za bistveno vprašanje, kako razdeliti državni kapital po republi- kah. 39 38 ARS, AS 1521, šk. 19, Diskusija na sednici IB P. SKJ, 18. 1. 1970. 39 Kardelj, PNSG, 9, Ljubljana 1974, Idejna in politi čna izhodiš ča spremembe ustave (Referat na seji P. ZKJ, 2. 3. 1971), str. 187–189. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 63 Ustavni amandmaji, ki so bistveno spremenili zna čaj jugoslovanske federa- cije, so bili sprejeti v vseh zborih Zvezne skupš čine 30. junija 1971. 40 Sklenili so reformo, ki se je za čela dobro desetletje prej (ko so se jasno pokazali pro- blemi, ki jih je bilo treba z reformo rešiti) ali pa vsaj z osmim kongresom ZKJ, ko je bilo politi čno sprejeto, da je nacionalna problematika v Jugoslaviji živa in jo je treba upoštevati. Z ustavnimi amandmaji leta 1971 je bila formalno rešena problematika mednacionalnih odnosov, kot so jo razumeli v tem času. Ustavni amandmaji so vzpostavili t. i. razvito federacijo, v kateri so imele republike poglavitno vlogo. Jugoslavija je postala federacija republik, te pa so postale države, ki so temeljile na suverenosti narodov. Vpeljan je bil samo- upravni federalizem. 41 »Državnost« republik in nova oblika jugoslovanske fede- rativne države sta se kazali tudi v novem državnem organu, Predsedstvu države, v katerem so imele vse republike po tri svoje predstavnike, avtonomni pokrajini pa po dva (eden teh je bil predsednik republiške skupš čine). Podobno je tudi zvezno »vlado« sestavljalo enako število članov iz vsake republike. S federalizacijo federacije je mo č zvezne oblasti slabela, sta pa zato poleg ve čje vloge republik v federativni ureditvi države rasla mo č in politi čni pomen Tita in tudi Zveze komunistov. Tito je menil, da je treba ob ve čji samostojnosti republik ve čati enotnost ZKJ. Ta pa je bila prav takrat na zelo nizki ravni, kajti v vseh republikah je zaživel liberalizem. Dejansko je šlo za poskuse, da bi liberalizirali predvsem organiziranost znotraj partije, kar bi omogo čilo tudi manj strogo delovanje le-te v družbi. Ta partijski liberalizem je zaživel v vseh jugoslovanskih republikah, čeprav je izhajal iz razli čnih razmer in pogledov v posameznih okoljih. »Liberalizmi« so imeli skupni namen, izhodiš ča in metode, pojavne oblike pa so bile razli čne. Vsi so zagovarjali reforme, ki bi imele v posameznih republikah najve čji u činek, in so imeli v vseh republikah bolj ali manj nacionalno, ponekod celo izrazito nacionalisti čno noto. »Republikanizem« se je tako kazal tudi v partijskem življenju, kar je zaskrbelo Tita in tudi sicer zagretega reformista Kardelja. Zbala sta se partijskega liberalizma z jasno izra- ženo nacionalno oziroma republiško usmeritvijo. V republiških partijskih vod- stvih so bili namre č mo čni »liberalci«. Še najmanj je to veljalo za Slovenijo, kjer je »liberalizem« z namenom liberalizacije in demokratizacije predvsem gospodarskega življenja vodil predsednik republiške »vlade« Stane Kav či č. Partijski liberalizem je postal v Sloveniji reformski izraz celotne družbe. »Liberalizem« pa je zamajal politi čno mo č Zveze komunistov Jugoslavije, ki so jo partijski konservativci videli kot enega od porokov jugoslovanske države. Poudarjeno nacionalno izražanje zahtev po druga čnih odnosih v državi med centrom in republikami, pri čemer je vsaka republika videla predvsem sebe in svoje potrebe in koristi (pri tem so bili najbolj zagreti in odlo čni na Hrvaškem), 40 Uradni list SFRJ, 29–71, 8. 7. 1971. 41 Izraz uporabljen na 64. seji sekretariata CK ZKS 2. 12. 1970, ki kaže kako so v Sloveniji razumeli ustavne spremembe oz. kaj so od njih pri čakovali. ARS, AS 1589 IV, šk. 31. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 64 je konservativcem omogo čilo, da so liberalizem ustavili in ga zatrli v vseh republikah. V vsaki posebej je potekal notranjepartijski obra čun z republiškimi liberalci. Reforme, ki so jih ti želeli izvesti, so bile ustavljene. Reformisti fe- deracije so nasprotovali reformam partije in so se zadovoljili le s spremembami v organizaciji federacije. Prav v letu, ko je bila uzakonjena ustavna reforma, ki naj bi uspešno rešila politi čno krizo (ta se je pokazala že ob koncu petdesetih let in se je v šestdesetih letih ob reševanju problematike odnosov med zvezno oblastjo in republikami še poglobila), je nacionalno izražanje nestrinjanja z zvezno oblastjo in republiko Srbijo ter Srbi, žive čimi na Hrvaškem, doseglo vreliš če. Hrvaška pomlad (tako so na Hrvaškem razumeli množi čno nacionalno emancipacijsko gibanje Hrva- tov, ko si je hrvaško politi čno vodstvo prizadevalo dose či druga čen, po njiho- vem mnenju bolj pravi čen in enakopraven položaj Hrvaške in Hrvatov v odnosu do zveznih oblasti) pa se je sprevrgla v nasprotovanje politični ureditvi jugo- slovanske države in v izražanje želje po ve čstrankarski politi čni ureditvi kot tudi po samostojnosti Hrvaške. To dogajanje, ki je bilo ozna čeno kot »maspok«, množično gibanje, je doseglo vrhunec jeseni 1971, ko je zaradi pretiranega nacionalnega naboja z mo čnimi prvinami nacionalizma doživelo svoj konec. Hrvaško politično vodstvo, ki je še na za četku jeseni tistega leta uživalo Titovo podporo, je ostalo osamljeno. Razlog, da se je Tito odlo čil zatreti »hrvaško pomlad«, je bil v tem, da je hrvaško politi čno vodstvo dopustilo vpliv na reforme, ki jih je do tedaj usmerjalo samo, politi čnim silam zunaj partije. Partija s Titom na čelu pa je bila pripravljena pristati le na tiste reforme, ki jih je bila pripravljena izvesti sama. Vendar pa v novonastalih razmerah jugoslovansko partijsko vodstvo ni kazalo ve č nobenega navdušenja za reforme. Odlo čilo se je za udar proti liberalizmu in s tem za kon čanje reform, ki bi lahko oslabile vlogo in položaj Zveze komunistov Jugoslavije. Naslednje leto je prišlo do klju čnega obrata. Vodstvo partije (predvsem stari kadri) je želelo partiji vrniti veljavo in zato je nastopilo proti reformam partije. S Titom na čelu je dalo vedeti, da ima oblast in da je ne namerava izpustiti iz rok. Poudarek je bil spet na razrednem. Reformisti državne organizacije so nastopili proti reformistom partije in tudi reformistom družbe. Konec je bilo bistvenih reform, ki so v drugi Jugoslaviji obeležile »dolga« šestdeseta leta 20. stoletja. Reforma federacije kot posledica reform v sedmem desetletju je bila sicer vpeta v novo jugoslovansko ustavo, sprejeto 1974, prav tako pa je »nad- gradnjo« doživel tudi sistem samoupravljanja. Reforme federacije, izvedene v šestdesetih letih in vpete v ustavo iz leta 1974, so model jugoslovanske federacije pripeljale do njenega viška. Dobro desetletje kasneje so se pojavile zahteve po reformi organizacije države, kot jo je vpeljala ustava iz 1974. Zdenko Čepi č Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih 65 THE 1960s YUGOSLAV REFORMS SUMMARY The history of the so-called Second Yugoslavia was riddled by constant crises and measures to remedy these crises – various reforms. Crises and reforms were constant in the life of the second Yugoslav state. Crises demanded reforms and reforms gave rise to crises. The second Yugoslav state was established through revolution, but the duration of its existence was perceived as a reflection of an evolving reform. The first reform – the introduction of self-management and the so-called so- cialist democracy – may have had a revolutionary character, since it meant a radical change, defining the Second Yugoslavia and its political as well as economic development. This gave rise to reforms, which (should have) made the Yugoslav political (and thus its closely associated economic) system diffe- rent from the system and operations in the other socialist-communist countries. After the introduction of self-management, in the 1950s the reforms with the intention of deetatisation, debureaucratisation and decentralisation were carried out; all of this with the intention of the democratisation of the Second Yugoslavia's political system. The 1950s were riddled with political system reforms. The constitution was changed. The attribute of class gained a greater emphasis in the functioning of the political system and state organisation. The ruling party – Communist Party – was also transformed. This change was reflected in its name (it changed from a communist party into a league of adherents) as well as its social or political role it was supposed to have in the new state. The reform of the ruling party in regard to the manner of its rule was more of a declarative than an actual affair. The reforms opened the issue which should have supposedly been overcome with federalism – the so-called national question. This, or the relationship between the federal parts of the state (republics) and the central authorities as well as the understanding of the position and role of the republics, was cha- racteristic of the 1960s crises and reforms. Economy and its etatist character on one hand and the wish for deetatisation (decentralisation) on the other hand, where the principles of self-management in regard to the allocation or the possibility of managing the generated resources at the republican (national) level should have been implemented, gave rise to the political crisis in the beginning of the 1960s. It manifested itself especially in the various attitudes of the state Party leadership to the causes of the economic crises. The reasons for the crises may have lied in the economy, but in reality the causes were political and national, stemming from the social or economic differences among the individual parts of the state or the republics. This involved relations between the economically more developed and less developed republics and the question of who would invest in their progress. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 66 Thus the 1960s were critical and involved a number of reforms. The reforms in the 1960s had a national character; the federation reform encompassed the reduction of the role of the central administration and the increased role of the republics, especially in regard to investment policies. The reforms sought to establish an ideal symbiosis of the aspects of class (self-management) and the national (federalism). The national issue was politically acknowledged in the end of 1964 at the 8 th Congress of the League of Communists of Yugoslavia. This made it possible to consider the reforms on the »national« basis, and also to change the constitution, adopted a bit over a year earlier. The chance for this occurred after the political police reform (1966) and the removal of the key supporters of the centralist views from the political life. Next year the con- stitution reform started with constitutional amendments. It was oriented towards reforming the federal system and state organisation by strengthening the role of the republics and reducing the importance of the centre. The federation reform, thoroughly federalising the state, was carried out until 1971. Besides the federation reform, during which the aspect of the nation became more important than the aspect of class, the 1960s economy reform was essen- tial. The defence system was also reformed and a new doctrine was introduced. Due to its inefficiency, the ruling political party was also the subject of organisational and staff reforms with a partial replacement of the generations holding the leading functions in all the republics. The Party reforms did not follow the substantive reforms at the state level. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 67 UDK 323.2:329.15(497.1)"1966" Jerca Vodušek Stari č * Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv Leta 1966, ko je potekal 4. plenum CKZKJ na Brionih 1. julija 1966, t. i. brionski plenum, je bila komunisti čna ali socialisti čna Jugoslavija nekje na polovici svoje poti. Oznake narave režima v Jugoslaviji so bile lahko različne, od samoupravno socialisti čnega, kot ga je imenovala oblast sama, do komu- nisti čno avtoritarnega, kot so mu rekli na Zahodu; beseda avtoritaren je pome- nila, da sistem ni bil ve č totalitaren kot do za četka petdesetih let. Pri bolj na- tan čnem pogledu v dogodke, ki so sprožili brionski plenum, in tiste, ki so mu sledili, pa lahko opazimo, da so Jugoslavijo od vsega za četka trli isti problemi, ki so privreli na površje ob vsakem sklopu reform, na primer v letih 1950–1953 ali pa pozneje, ob razpadanju sistema in federacije v osemdesetih letih. Uradno naj bi brionski plenum opravil z najve čjimi ovirami v razvoju samoupravnega socializma, vsaj tako so menili nosilci ukrepov po plenumu. Vendar se je kmalu izkazalo, da je razo čaral tiste, ki so pri čakovali globljo reformo. 1 Tudi spori, ki so tleli do plenuma ali pa so pred njim že izbruhnili v prikriti obliki, s ple- numom niso prenehali. Ostali sta isti temeljni vprašanji – vprašanje centralizma in vloge partije v državi. Le orodja za boj z nosilci razli čnih idej so se spre- minjala. Brionski plenum je bil formalno obra čun z nekaterimi etatisti čnimi tžnjami v jugoslovanski Službi državne varnosti in v ZKJ. Britanski diplomati pa so ga poimenovali kar čistka in teh v zgodovini partije tako ali tako nikoli ni manj- kalo, so dodali. Zato nas okoliš čine plenuma navajajo na misel, da je bil to le še eden od poskusov partije, da preseka nakopi čene oziroma že kar ponavljajo če se težave jugoslovanske socialisti čne države, ki je navzven sicer dajala trden videz zahvaljujo č titoizmu in neuvrš čeni politiki, ki sta se razvila v nekaj ve č kot desetletju od za četka ve čjih reform sistema v letih 1950–1953. Če pa pogleda- mo pod deklarativno raven politike, ni težko opaziti, da so se v Jugoslaviji v * Dr., redna prof., Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor; e-naslov: jerca.v@siol.net 1 Ko ča Popovi ć je dejal, da plenum ni šel ad rem, ampak ad personam, in dodal: »Slažem se da su mnogi ljudi gajili velike nade ali one su, na žalost, izneverene. Prakti čno se sve svelo na rušenje jednog od najmo ćnijih ljudi u vrhu strogo centralizovane vlasi umesto da se i sama takva vlast promeni u korist demokratskog otvaranja za koje su se na re čima svi izjašnjavali«. Aleksandar Nenadovi ć: Razgovori s Ko čom. Zagreb 1989 (dalje Nenadovi ć, Razgovori sa Ko čom), str. 140. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 68 času poznih petdesetih in prve polovice šestdesetih let spopadale razli čne mo č- ne silnice, ki so v skrajnostih obetale ali vnovi čno uvedbo centralisti čno-eta- tisti čne oblasti ali pa dosledno izvedbo decentralizacije in gospodarsko libera- lizacijo, ki bi za seboj potegnili zmanjšanje enotne, centralne (v jugoslovan- skem besediš ču zvezne) oblasti, tržno gospodarstvo (v dometu, ki ga dovoljeval socializem) in kon čno tudi razkroj avtoritete in vodilne vloge partije. Partija pa je bila, poleg državne varnosti in armade, še vedno glavna centralizirana in osrednja sila v državi. Sporna vprašanja, okoli katerih se je vnemala razprava do leta 1966, so bila pravzaprav zelo podobna, če ne skoraj enaka tistim, ki so izbruhnila po Titovi smrti in na koncu pokopala Jugoslavijo v desetletju 1981– 1991. Zanimivo je, da so že ob tej krizi leta 1966 zahodne analize napovedovale tudi možnost razpada države in opozarjale, da je Tito s svojo avtoriteto edina trdna kohezivna sila v državi. Preden preidemo k ugotavljanju teh klju čnih okoliš čin plenuma, si lahko postavimo le še eno vprašanje: zakaj se je prelom zgodil ravno leta 1966? Iz varnostnih analiz CIE ali pa britanske vlade bi lahko sklepali, da je bil razlog v tem, da je Tito bil vedno starejši, leta 1966 je bil star 74 let, zato je bilo treba izpopolniti sistem vodenja države tako, da bi bil zagotovljen miren prehod ob Titovem umiku s prizoriš ča. Zahodni analitiki so še opozarjali, da je težko napovedati izid teh sprememb, ker se jugoslovanski sistem ves čas reformira. Seveda je odgovorov na vprašanje, zakaj leta 1966, lahko še veliko, kot je videti iz analiz ob plenumu in po njem. Da pa bi razložili kontroverznosti in diho- tomijo, ki jih je vsebovalo desetletje pred brionskim plenumom, bi potrebovali celo knjigo. Pazljivo je torej potrebno izluš čiti in slediti vsaj najpomembnejšim pojavom. To sta bila nacionalno vprašanje (natan čneje stopnja samostojnosti, ki jo je sistem zagotavljal jugoslovanskim narodom) in t. i. liberalizacija 2 znotraj partijskih odnosov in gospodarstva. Skoraj vse ocene razmer v Jugoslaviji v de- setletju pred plenumom govorijo o tem, da je v Jugoslaviji v letih 1957–1966 politi čno prevladala t. i. politika trde roke, ki je sledila oziroma je bila reakcija na obdobje decentralizacije. 3 Decentralizacija v letih 1950–1953 je, vsaj deklarativno, prinesla ve čjo upravno oblast republikam, ki naj bi nato ta svoja pooblastila prenašale navzdol na ob čine. To bi v prihodnosti prepre čilo nove pojave etatizma, sedaj republiš- kega. Nauk, ki so ga zagovarjali vodilni partijci, pobudniki reform sredi šestde- 2 Liberalizacijo ali partijski liberalizem je Tito neposredno po 4. brionskem plenumu definiral kot partijsko popuš čanje idejam, ki niso njihove, in obljubil, da ZK ne bo liberalna ne do dogmatskih in centralisti čnih sil ne do zahodnega vpliva ali ideologije in da morajo sovražniki socialisti čnega razvoja še vedno živeti v strahu kljub spremembam, ki jih napovedal plenum. Posvaril je hrvaške in slovenske liberalce, da po tudi pri njih partijska zvestoba na prvem mestu in da bo partija enako stroga s tistimi, ki ho čejo pripeljati reforme do skrajnosti in zmanjšati avtoriteto partije ali uvesti regionalno avtonomijo za industrializirani severozahod. ((National Archives, United Kingdom (neko č PRO) (dalje NA UK), FO 371/189011, NU 1015/24, analiza Elbricka.) 3 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 69 setih let, je bil: pove čanje obsega nalog in pristojnosti na nižji, lokalni ravni bo privedlo do ve čje odgovornosti. Na ta na čin bi nastala odgovorna družba, so- cialisti čna družba novega tipa, ki bi premagovala in presegla regionalne in na- cionalne spore in nesoglasja. Po mnenju Kardelja naj bi proces šel še dlje: jezik in nacionalna kultura bosta s časoma postala drugotnega pomena. To (nevarno) smer je spodbudila vrsta ukrepov z za četka petdesetih let. Najprej je je bil z ustavnim zakonom ukinjen Zbor narodov v Zvezni skupš čini oziroma ga pre- oblikovala v Zbor proizvajalcev. V ustavnih zakonih leta 1953 je ukinila samo- odlo čbo in sprožila idejo o jugoslovanstvu oziroma o jugoslovanski narodnosti. To se pozneje odražalo v novosadskem sporazumu o enakosti srbskega, hrvaš- kega in črnogorskega jezika, pa v enotnem srbsko-hrvaškem pravopisu ter v poskusu standardizacije u čbenikov oziroma poenotenja u čnih vsebin leta 1960. Po vsebini so ideje in prijeme unitarizma obnavljali še drugi podobni pojavi. Govorilo se je, da je enotnost (jugoslovanstvo) družbeno napreden in rasto č proces in da morajo kulturniki v tem duhu zbliževati narode. V zgodovinopisju se je obnavljal spor med Srbi in Hrvati o krivdi za poraz leta 1941. Del zgo- dovinopisja pa so obtoževali, da premalo upošteva revolucionarno preteklost in da za reševanje nacionalnega vprašanja pripisuje zasluge meš čanskim strankam; druge zgodovinarje so kritizirali, da so nacionalisti itd. 4 Vse te teze so se poja- vile že na 6. kongresu ZKJ leta 1952, od srede petdesetih let pa so preraš čale v utemeljevanje jugoslovanstva. Zato niso bile presenetljive Kardeljeve misli v novi izdaji Razvoja slovenskega narodnega vprašanja o nacionalizmu kot re- akcionarnem pojavu in o potrebi po jugoslovanstvu. Nevarnost te politike je bila v tem, da je vedno znova opogumljala zagovornike enotne in centralisti čno ure- jene države, kar je dejansko vedno pomenilo spodbudo in navdih Srbom (kot ve činskemu narodu) za razne zamisli o njihovem vodstvenem položaju v državi. Vse to pa je sprožalo razli čne odzive in spore, o katerih bo govor v nadalje- vanju. Demokratizacija kot drugi pomembni element v smeri »graditve socialisti čne demokracije« je s 6. kongresom ZKJ sicer prinesla deklarativni odmik od tota- litarne prakse. Toda napovedana destalinizacija se v nekaterih elementih ni iz- vedla. Tito je še vedno združeval ve č funkcij; bil je generalni sekretar, pred- sednik FLRJ in nekaj časa je vodil Zvezni izvršni svet. Podobno je bilo s funk- cijami višjih partijskih veljakov. Kmalu po kongresu je sklepe o prihodnji neav- toritarni politiki zaobrnil sam CK ZKJ na plenumu CK ZKJ junija leta 1953. Po tem so partijski voditelji vedno znova, na vseh kongresih, plenumih in sejah IK, posebej poudarjali skrb za enotnost v partiji in v množi čnih organizacijah. Toda to ni zadostovalo za enotnost, saj že samo partijsko gradivo pokaže, da so se skozi petdeseta leta stopnjevale kritike pojavov nacionalizma, šovinizma, parti- kularizma, tj. ekonomskega nacionalizma, in podobnih »izmov«. Pismo IK CK ZKJ članom partije leta 1962 je, že odkrito govorilo o opoziciji republik zvezni 4 Paul Shoup, Communism and the Yugoslav National Question, New York 1968, str. 197–198. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 70 politiki. Med razpravo o novi ustavi in med pripravami na 8. kongres ZKJ leta 1964 so se še bolj vidno kazali spori med unitaristi čno in republiškim linijami; tudi na samem kongresu so razpravljali o unitaristi čnih tendencah. Slovenci na samem kongresu sicer niso sprožili spora zaradi obtožb o nacionalizmu in šovi- nizmu, ki so letele nanje, ker jim je bilo obljubljeno, da bodo to Srbi laže re- ševali znotraj lastne partijske organizacije. Ves ta čas naj bi v CK-ju Rankovi ć in njegovi privrženci nasprotovali gospodarskim reformam in v vsakodnevni politiki sabotirali in ovirali reformo. Tretje pomembno podro čje nesoglasij je bilo gospodarstvo. Prve težave oko- li prihodnje gospodarske politike so nastopile že v zgodnjih petdesetih letih s sporom med vodilnimi komunisti o decentralizaciji, saj so nekateri naprej za- govarjali centralno-planske in direktivne metode vodenja gospodarstva, češ da bo le tako mogo če zagotoviti hiter razvoj na klju čnih podro čjih. Najve č razpra- ve so vedno sprožala vprašanja, kot je bila pravica do odlo čanja o investicijah, pravica do razpolaganja z amortizacijo in seveda na čin, kako deliti dohodek. Veljalo je, da so bolj dogmatski komunisti zagovarjali nadaljevanje investicij v temeljno industrijo in centralno razvrš čanje investicij, in da so t. i. »demokrati« v partiji zagovarjali postopne korake v k pove čanju pooblastil republikam in celo samim podjetjem. V resnici pa je bilo jedro problema ves čas v tem, kako se izvle či iz gospodarskih težav, saj so bili gospodarski rezultati slabi. Zato so vodilni krogi stalno iskali tiste prave ukrepe, ki bi vendarle spodbudili gos- podarsko rast. V svojih prvih analizah po brionskem plenumu leta 1966 je bri- tanski ambasador zabeležil, da partija sicer misli, da bo sedaj s korakom naprej uspešno vodila samoupravno ekonomijo in da se bo kon čno odprla pot k na- predku. »Toda to je po mojem mnenju zelo rožnata slika. Problemi jugoslovan- skega gospodarstva so, tudi ali prav zaradi sistema samoupravljanja, primarno ekonomski ( čeprav lahko v zgodnji fazi vsebujejo tudi nacionalne antago- nizme).« 5 Če pogledamo po svetu, so bila petdeseta leta, še zlasti pa za četek šestde- setih, leta hitre gospodarske rasti. Takrat je Zahodna Evropa beležila rast celo v kmetijstvu, čeprav so zmanjševali kmetijske površine in število kmetov. Med- tem pa je imela Jugoslavija, po eni od analiz CIE, precejšen deficit in relativno vedno manjši nacionalni dohodek po glavi prebivalca, zato ker je v šestdesetih letih ve č ali manj zavla čevala z reformo gospodarstva; tako je postala ena najbolj nerazvitih držav v Evropi, z nacionalnim dohodkom okoli 860 USD na prebivalca (od tega naj bi bil slovenski 1550, kosovski pa petino tega), približno podobnim kot Gr čija in znatno nižjim od Romunije in Bolgarije, ter polovico nižjim od tistega v Italiji. 6 Pred podobnimi težavami se je pravzaprav nahajal ves socialisti čni blok. Ko je nastopilo leto 1966, je v sovjetski partiji že celo desetletje potekal spor o 5 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20, str. 5. 6 CIA FOIA: Yugoslavia, An Intelligence Appraisal, 27 July, 1971, str. 7–8. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 71 razmerju med partijo in državo oziroma o pravi vlogi partije v »moderni drža- vi«. 7 Na pot gospodarske reforme je so časno kot Jugoslavija krenilo še šest evropskih komunisti čnih držav, so pisali analitiki CIE, »saj je v bloku moderno imeti gospodarsko reformo«; vsem je bilo skupno, da so zavestno poskušale zmanjšati stopnjo centralnega nadzora in uporabiti cene in profit za spodbudo gospodarstva. Toda na vprašanje, ali bodo uspešne, so analitiki odgovarjali, da ne, ker imajo povsod isti temeljni problem: novi in stari sistem nista zmožna delovati hkrati. Dvomili pa so, da bodo komunisti čne partije dovolile popolno demontažo gospodarskih birokracij in uvedbo trga. V Jugoslaviji pa so na iz- praznjena mesta v zvezni birokraciji hitro vsko čile republiške. Čistka v partiji (brionski plenum – op. J.V.S.) naj bi se torej začela zato, da bi gospodarski nadzor lahko prepustili bankam in podjetjem. Toda izid čistke je nepredvidljiv«, so zaklju čili. 8 Podobno so v CIA-i ocenjevali tudi jugoslovansko zunanjo politiko. Menili so, da so bili jugoslovanski odnosi z Moskvo v zgodnjih šestdesetih letih, pred odstranitvijo Hruš čova, kar tesni; Tito se je takrat bolj kot ne odkrito istovetil s sovjetsko ideologijo v njenem širšem pomenu. Čeprav so Jugoslovani nekajkrat popustili Sovjetom (Madžarska 1956), pravi analiza dalje, so obdržali neod- visno stališ če in spremembe v odnosih so nastopile ne zaradi jugoslovanske, ampak sovjetske spremembe stališ č. 9 Tudi za Brežnjeva so menili, da Jugo- slavije ne namerava siliti nazaj v blok, čeprav se je bolj vtikal v jugoslovanske zadeve in povzro čal napetosti kot Hruš čov. Za tem ne stoji kak pomemben strateški interes, so menili, zato ni verjetno, da bi Sovjeti vojaško ukrepali proti Jugoslaviji. 10 Pod črtali pa so, da je jugoslovanska vojska v šestdesetih letih zopet postala odvisna od sovjetske (težke) oborožitve in tehnologije. 11 Britanci so neposredno po brionskem plenumu 1966 ugotavljali tudi to, da so bili Sovjeti od leta 1962 naklonjeni Rankovi ću, čeprav je bil v letih od 1948 prav on tisti, ki je preganjal staliniste. Rankovi ć je ve čkrat sprejel sovjetskega ambasadorja 12 in ta ga je še nekaj dni pred plenumom hvalil. 7 CIA FOIA: The New Soviet Constitution and the Party-State Issue in CPSU Politics, 1956– 1966, uvod. 8 CIA FOIA: Communist Economic Reform, Sept. 1966. 9 CIA FOIA: Yugoslavia, An Intelligence Appraisal, 27 July, 1971, str. 11–12. Ta analiza CIE na kratko oceni razvoj jugoslovanske zunanje politike od 1949 dalje; navaja, kako se je Tito podal v negotov boj z Vzhodom, obenem pa je bil skrajno nezaupljiv do Zahoda in sovražen zahodni ideologiji in pozneje, sredi petdesetih let, sta mu dvorila oba, Vzhod in Zahod, on pa je odvrgel pasivno nevtralnost in si želel igrati osrednjo vlogo v mednarodni politiki s poudar- kom na aktivni koeksistenci, suverenosti in tretjem svetu; tako je neuvrš čena politika postala izvor nacionalnega ponosa in kohezije, kar je koristilo režimu, saj je od 1960 postala glavni dejavnik enotnosti, medtem ko je strah pred SZ izgubljal svoj u činek. 10 CIA FOIA: Yugoslavia, An Intelligence Appraisal, 27 July, 1971, p. IV. 11 CIA FOIA: The Yugoslav Military Elite (U), A.R. Johnson, with assistance of Janette Koch, Office of Regional and Political Analysis, CIA, Feb. 1977, R 2131, str. 10. 12 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 72 Razglašana demokratizacija od 1950 naprej je komuniste spodbujala naj izražajo svoja stališ ča, in sprožila vrsto razli čnih razprav, ki so se dotikale teh in drugih nakopi čenih težav; tudi te so bile po vsebini zelo podobne prejšnjim in kasnejšim razhajanjem. Razprave okoli nacionalnega vprašanja so v časih spo- minjale na leto 1935 ali pa na argumente iz spora o t. i. jedrih v osemdesetih letih. Za čelo se je leta 1952 s prepirom med Krležo in srbskimi književniki in se nadaljevalo celo desetletje. Kmalu se je za čela tudi razprava o suverenosti republik; pri tem so na Hrvaškem šli celo tako dale č, da so nekateri trdili, da zaradi vsebine zveznih zakonov republike nimajo nikakršne samostojnosti. Eden od vrhuncev prepira je bil leta 1961, ko sta se javno spopadla Dobrica Ćosi ć in Dušan Pirjevec in ko se je odkrito izražala bojazen, da bo poenotenje v kulturi in šolstvu pripeljalo do srbske prevlade. Na prelomu šestega in sedmega desetletja smo kljub naraš čajo či politiki trde roke pri ča tudi drugim pojavom, podobnim tistim iz osemdesetih let. V sloven- ski in hrvaški javnosti je bilo opaziti naraš čajo čo nestrpnost in kriti čnost do »Beograda«. Še zlasti je to bilo vidno v krogih (slovenskih) intelektualcev. Stvari so dosegle vrhunec leta 1964–65 in zadale slovenski Udbi veliko dela. Ponovno, kot vedno ob jugoslovanskih krizah, je na površje privrela zamisel o samostojni Sloveniji. O tej se je zelo potiho govorilo vse od pobega Franca Jeze (jeseni leta 1948) v Trst, kjer je objavil svoje zamisli o samostojni Sloveniji. Širjenje te zamisli je bilo ves povojni čas strogo prepovedano in že konec leta 1952 so oblasti v Sloveniji (tudi) zaradi stikov z Jezo javno sodile in obsodile dr. Jakoba Šolarja in dr. Janeza Fabijana. Slovenska UDV je Jezo spremljala še v prvi polovici šestdesetih let, saj je na drugi strani meje objavljal poslanice Slovencem in jih spodbujal, naj zahtevajo neodvisnost, ter leta 1963 razpe čeval letake s podobno vsebino. 13 Ideja o samostojnosti je v zgodnjih šestdesetih letih dobila zamah ne le med literati temve č tudi med študenti, ki so osnovali organizacijo »Svobodna Slo- venija« in leta 1962, jasno, kon čali v zaporu. V Ljubljani so aretirali tudi člane Organizacije slovenskih protikomunistov. 14 Pojavljati se za čeli razni kriti čni listi: Lojze Kova či č je izdajal Naše delo, kranjski gimnazijci Plamenico. Društ- vo prekmurskih študentov je izdajalo list Bruc, ki je nastopil proti kultu oseb- nosti in drugim pojavom, zato so oblasti kaznovale njegove urednike Branka Šömna, Rudija Ringbauerja in Ferija Žerdina. Tri članski senat okrožnega so- diš ča jih je obsodil 27. junija 1963. 15 Razkorak med mlado in staro generacijo so zaznali tudi Britanci, saj so v za četku leta 1966 v poro čilu »Fathers and 13 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Republiški sekretariat za notranje zadeve Sociali- sti čne republike Slovenije (AS 1931), A-22-8, Specialne informacije SDV-1963/438. Primer take poslanice iz 1962 je objavljen v Zbornik simpozija o Francu Jezi. Gorica 1995, str. 93. 14 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1962/328-335 in 520-533. 15 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1963. Šömen je za članek proti kultu osebnosti dobil 4 mesece zapora, Ringbauer in Žerdin pa dva. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 73 Sons«, pisali, da so jugoslovanske oblasti zaskrbljene nad mlado generacijo, ki ne pozna zgodovine, ne ve ni č o vojni in se ne zanima za politiko. 16 Medtem so se za čeli tudi spori v jugoslovanskem PEN-u, kjer so slovenska stališ ča in predloge ocenjevali kot separatisti čne in razbijaške, dokler ni spora na sestanku v Zagrebu poleti 1963 nekoliko zgladil Matej Bor. K razgretemu ozra čju je olje na ogenj prilil še Dizdarevi ćev uboj polkovnika Remškarja, ki naj bi imel šovinisti čen motiv. Kot posledico pa je sprožil slovenski šovinizem – za čelo se je razpravljati o problemu naseljevanja »južnih« delavcev. Sloven- ska SDV, ki je eden boljših virov za raziskovanje javnega mnenja v času socia- lizma, je pridno beležila kritike, ki so krožile v javnosti o razkošju v Beogradu, na primer zidavi nove stavbe Zveznega izvršnega sveta, pa govorice o »beograj- ski gospodi« in pritrjevanje Đilasovemu pisanju. Najbolj v ospredju zanimanja Udbe je bila seveda razprava znotraj slovenske Zveze komunistov, med partij- skim vodstvom, Pirjevcem in Perspektivami. Pirjevec, ki je za partijo menil, da je še čisto stalinisti čna, in se je imel za »tutorja« mladine, rekli so mu kar »prulski CK«, je z Lojzetom Skokom napadal Tribuno, češ da ne uvidi pro- blema klerikalizma in se druži s klerikalcem Kocbekom. Zadeva se je kon čala z ukinitvijo revije Perspektive, aretacijo Pu čnika (drugo) in Tomaža Šalamona, izklju čitvijo Nika Grafenauerja in drugih iz Zveze komunistov ter zamenjavo urednika Tribune. Perspektivaši so nato za čeli s kulturnim molkom, Pirjevec pa se jih je odrekel, češ da so nedorasli in da sedaj tvorijo družbo zase, vendar nimajo dostopa do neke centralne in pomembne resnice. 17 Vse to dogajanje je naletelo na odziv med študentsko mladino in v študentskem naselju v Ljubljani so vedno pogosteje organizirali javne tribune. Samo razprava o reformi univerze je tja privabila 250 mladih. Sestajale so se skupš čine študentov, najpogostejše so bile na ekonomski fakulteti, ki je takrat še bila v središ ču mesta, nasproti vladni pala či, in odzivala se je Tribuna. Tako je samo pomladi 1964 slovenska SDV imela polne roke dela z afero Perspektive, aretacijami uredništva in odzivi na le-te; 29. maja je bilo zborovanje na Filozofski fakulteti zaradi ukrepov zoper Perspektive in zaradi zamenjave urednika Tribune, sledila je prepoved Tople grede, pa junija prepoved njene uprizoritve v študentskem naselju in tempera- tura je rasla. Razprave so se nadaljevale v leto 1965 in vklju čevali so se mnogi, njihove izjave, tudi privatne, pa je beležila SDV. Tako je, med drugim, Lado Ambroži č leta 1965 rekel: »Partija ni samo ljudstvu, ampak tudi lastnemu članstvu ovira«; ljudi so namre č odvra čali ukrepi oblasti in metode, kot so bile razne ex cathedra obtožbe na uradnih sestankih, na čin prepovedi Tople grede, klicanje Pirjevca na pogovor z Ivanom Ma čkom in kon čno vpletanje in ukre- panje Službe državne varnosti. 18 SDV je poleg tega spremljala še stavke in be- ležila težave po podjetjih, negativne odzive na podražitve ipd.; še zlasti pa je bila pozorna na obiske emigrantov. 16 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/1. 17 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1964. 18 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1965. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 74 Po metodi in vsebini dela je slovenska SDV, tako kot zvezna in ostale, v prvi polovici šestdesetih let delala po starem, ustaljenem na činu: spremljala je potencialne in dejanske sovražnike sistema, med njimi duhovš čino, »ostanke meš čanskih strank« in druge že znane skupine. Vrstila so se poro čila o odnosih med RKC in državo in cerkvenih dostojanstvenikih (zlasti o škofih Vovku in Drže čniku), slovenskih zamejcih, emigraciji; kot nekdaj so spremljali odvet- niško zbornico, že opisane pojave med študenti in kulturniki, njihove stike s tu- jino, hrvaško emigracijo, stališ ča KPI, dejavnost Vidalija ipd. Pri skupini okoli Perspektiv so beležili vse njihove izjave in prisluškovali Kocbeku. Poro čila SDV so bila za leta na prelomu iz petdesetih v šestdeseta, vse do brionskega plenuma, še zelo dolga, obsegala so ve č sto strani, leta 1962 celo 829 strani in, kot re čeno, namenjena so bila skoraj v celoti notranjim problemom. Naraš čajo čo napetost v Sloveniji je dobro zaznal tudi avstrijski generalni konzul v Ljubljani, dr. Karl Newole. SDV je prestregla njegovo pismo na Du- naj, v katerem opisuje čas po Titovem govoru v Splitu in poro ča: »Strokovnjaki menijo, da ima (Kraigher) sedaj manjšo politi čno mo č. /.../ Izgleda, da bodo še nekateri drugi člani IS LRS zasedli visoka službena mesta v Beogradu. /.../ Te spremembe so precej mo čno razburile prebivalstvo. Povsod se razpravlja in postavlja vprašanje, ali spremembe dajejo upanje na pomiritev. Ljudstvu se sku- ša nastali gospodarski položaj olepšati s postopki proti nekaterim direktorjem v industriji, ki so baje preve č zaslužili. Z aretacijami ne bodo mogli prepre čiti velikega gospodarskega nezadovoljstva. Odstranitev gospoda Kraigherja je pre- cej popularna, o čita se mu da je posedoval tri vile ...« Dodal je še pomenljiv sta- vek, ki je kazal na spremenjeni položaj Edvarda Kardelja v državi, in sicer: »Obstoja sum, da Kardelj simpatizira z Đilasom, ker tudi on zahteva ve č de- mokracije. Prakti čno stoji Slovenija v gospodarstvu ravno tako slabo kot Jugo- slavija. To povzro ča nemire, stavke, o čemer smo že poro čali ...« In še zanimivo ugotovitev: »Jugoslavija vodi politiko velesile iz gospodarskih razlogov.« 19 Seme dvoma o naravi sistema je tudi v tem času sejal Milovan Đilas, ki je znova sedel v zaporu. Mnogi, ki so kritizirali sistem, so mu pritrjevali in te kritike so krožile med ljudmi. Đilasov nekdanji politi čni zaveznik Dedijer se je v za četku šestdesetih let ve čkrat mudil v Ljubljani, saj je tu je prijavil in oddal doktorat. 20 Kot družinski prijatelj je redno obiskoval družino Edvarda Koc- 19 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1962/469. Zapis SDV o konzulovem poro čilu na Dunaj med drugim pravi, da konzul piše, da je Boris Kraigher politi čno najbolj sposoben predsednik. »Pravi, da je on človek, ki zna pravilno lavirati med duhovš čino, biv- šimi meš čanskimi strankami, in sicer tako, da – kljub raznim odporom – spretno izvaja dr- žavno politiko. Za dr. Vilfana sodi, da je zelo uglajen in ima od slovenskih politikov najve č simpatij med osebnostmi v Avstriji, za čenši z dunajskim podžupanom ... O dr. Heliju Modicu meni, da je bolj administrator kot politik.« 20 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1960. Mentor pri doktoratu mu je bil prof. dr. Fran Zwitter; Dedijer se je takrat, nasprotno kot njegov nekdanji prijatelj Đilas, prosto gibal; leta 1960 je npr. bival v Stockholmu, delal v arhivih v ZDA, kjer je med drugim raziskoval ameriške predloge za delitev Jugoslavije med vojno. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 75 beka. 21 So časno pa je v Beogradu obiskoval Rankovi ća in prenašal njegova stališ ča v Ljubljano. Iz poro čil slovenske SDV je mogo če razbrati, da si je Ran- kovi ć v tem času prizadeval pridobiti priljubljenost oziroma naklonjenost med slovenskimi intelektualci; tako so leta 1963 te stike komentirali intelektualci sami. Medtem se je med ljudmi širilo javno mnenje, vsaj tako je poro čala slo- venska SDV, ki je bilo nastrojeno proti Kardelju; širile so se govorice o atentatu na njega in o tem, da je v nemilosti. Tako je, na primer, Kocbek v teh pogovorih z Dedijerjem menil, da bi se v Slovenijo moral vrniti Boris Kraigher. Zelo verjetno je pri vsem tem šlo za eno od znanih metod dela UDV, ki se je v drugih okoliš činah ponovila v osemdesetih letih (zbiranje podpisov za V. Šešlja), ko so krogi okoli zvezne SDV znali pravilno izrabiti in kanalizirati nezadovoljstvo, sume in podtikanja v Sloveniji. Britanski analitiki so ta pojav zaznali že takrat kot na črtno spodbujanje nacionalizma. Na vseh podro čjih se je kazala tudi ob čutljivost na slovensko zastopanost v Beogradu oziroma v zveznih telesih in organizacijah. Formalno so sicer upo- števali pariteto v zveznih organih, toda poudarek je bil na vztrajni krepitvi republiških uprav, kar je bilo v Sloveniji opazno zlasti v času od leta 1953, ko je bil Boris Kraigher predsednik republiškega izvršnega sveta. To ni nastalo samo zaradi novih gospodarskih nalog, ampak je bilo posledica ve čje avtonomnosti na podro čjih, ki so se izvila izpod zveznega nadzora, kot so bila promet, sociala, zdravstvo in kulturne ustanove. Vzporedno se je razvijal tudi spor med re- publiško SDV in zvezno SDV ter KOS. Tako so se decembra leta 1962 s KOS sprli glede tihotapljenja cigaret v Italijo. 22 Da bi presegli vse težave, zlasti gospodarske, se je Jugoslavija leta 1965 lotila gospodarske reforme in vodstvo partije je spomladi 1966 že ugotavljalo njene prve uspehe. V teh okoliš činah je, za nekatere precej nepri čakovano, prišlo do izbruha vseh napetosti na plenumu CK ZKJ na Brionih poleti 1966. Potek dogajanja je znan, zato samo obudimo glavna dejstva. Spopad z Rankovi ćem in njegovo skupino so o čitno pripravljali v zelo ozkem krogu okoli Tita spomladi 1966. Nato so, 16. junija sklicali Izvršni komite (IK) CK ZKJ in »ga seznanili« z vrsto dejstev oziroma so v strogi tajnosti prvi č razpravljali o zelo »resnih slabostih in deformacijah v delu organov državne varnosti in poja- vih njihove zlorabe v politi čne namene«. 23 IK je zato imenoval šest člansko 21 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1961. Dedijer je celo pomagal Kocbeku pri dogovorih za izdajo Listine v tujini in ga skušal angažirati za biografije Kardelja, Kidri ča, Vidmarja in agenta, ki je o tem poro čal. 22 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1963/4. O tem je poro čal Il Piccolo 13. 12. 1962. Slovenske oblasti so tihotapce iz Italije predale sodiš ču, jih obsodile in jih izgnale. Ti so se nato pritožili, da že od leta 1946 vodijo ta posel z Nikom Kav či čem. Faraguna (naj- verjetneje iz KOS), direktor Brodocomerca z Reke, ki je vodilo tihotapljenje z dumpinško ceno, pa je sporo čal Ljubljani, naj pusti to stvar pri miru, ker da je o vsem obvestil »marša- lat«, tj. Titov kabinet. 23 Poro čilo komisije izvršnega komiteja centralnega komiteja ZKJ, Četrti plenum centralnega komiteja ZKJ. Ljubljana 1966, str. 6. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 76 komisijo, da raziš če ta dejstva. Od Slovencev je bil v komisiji France Popit. Komisija je delo hitro opravila in podala prvo poro čilo IK-ju že 22. junija, nakar so s poro čilom seznanili CK na 4. plenumu na Brionih 1. julija 1966. Ker je plenum poro čilo potrdil, je Rankovi ć, kot vodja skupine, odstopil s svojih funk- cij v IK in CK ter kasneje še s funkcije podpredsednika države in Zveznega izvršnega sveta. Člana CK in zveznega sekretarja za notranje zadeve Svetislava Stefanovi ća pa so izklju čili iz CK; Stefanovi ć je bil poleg tega še vodja Službe državne varnosti in predsednik komisije za notranjo politiko ZIS in za koordi- nacijo varnostnih služb. Delovanje skupine se je potem razkrivalo na razli čnih ravneh, saj so bili nosilci razli čnih državnih in politi čnih funkcij. Poleg tega se je za čela tudi sodna preiskava za kazniva dejanja proti petnajstim uslužbencem SDV na čelu z Vojinom Luki ćem (ki je bil v času plenuma na poti po Mongoliji z Miho Marinkom), nekdanjim zveznim sekretarjem za notranje zadeve in sekretarjem CK ZK Srbije ter osebju tehnične službe zveznega sekretariata za notranje zadeve na čelu z ing. Pavlom Tepino, direktorjem Tehni čnega inštituta Zveznega sekretariata za notranje zadeve. 24 Kaj je sprožilo odlo čitev jugoslovanskega vrha da poleti leta 1966 izvede obra čun s t. i. konservativno strujo ali »frakcijo« v partiji in da ta obra čun spelje skozi obtožbe vrha državne varnosti, je bilo že takrat predmet številnih analiz in verjetno še bo. Britanski analitiki so ugotavljali, da je bil plenum namenoma postavljen na Brione, ker je bil tam Tito najbolje varovan, in sklican v petek, ko so bili navzo či funkcionarji zaradi konca tedna odrezani od svojih podrejenih. Prvo poro čilo britanskega ambasadorja Sira Duncana Wilsona je odšlo v Lon- don že 2. julija, dan po plenumu. Poleg poteka dogodka je v njem podal svoje »preliminarne« komentarje, v katerih med drugim piše: 1. Ni potrebno dvomiti, da je Udba v preteklih letih stremela k temu, da bi bila partija v partiji, da so vodilni te skrite skupine nasprotovali samoupravljanju, »ki ga (verjetno pravil- no) vidijo kot spodkopavanje partijskega nadzora nad državo«; 2. Ni razloga za domnevo, da Komunisti čna partija Jugoslavije namerava z reformo Udbe oslabiti lastni položaj v družbi, še manj pa abdicirati ... Komunisti ne morejo tolerirati tistih sil, ki zanikajo partijsko vlogo na splošno. 3. Pa č pa je namen komunisti čne partije, da oja ča svoj položaj z razbitjem mo čne in nezanesljive notranje skupine in da se v javnosti prikaže v liberalni podobi. 4. Odstop Ran- kovi ća pomeni odstranitev »zelo pomembnega kandidata« iz Titovega nasled- stva in to je tudi bilo v mislih ostalih partijskih funkcionarjev, ki so ta odstop izsilili. 5. Vpliv na zunanjo politiko bo le posreden, Tito pa bo to pred zahod- nimi in nevezanimi narodi to vsekakor uporabil kot dokaz svojega »liberaliz- ma«. Obenem ne želi delati težav Rusom, ki so trenutno verjetno kar zadovoljni z odstranitvijo, saj sta prav Rankovi ć in Udba po letu 1948 izvedla pregon stalinistov. Dolgoro čno pa bodo Rusi in vzhodnoevropski komunisti upravičeno 24 Borba, 10. 12. 1966, Izvještaj Saveznog javnog tužilaštva. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 77 podvomili, ali so jugoslovanski voditelji znova izbrali pravo pot za utrditev partijske mo či.« 25 Bolj podrobno poro čilo je Wilson napisal 6. julija, po objavah Titovega govora, poro čila komisije IK in (skrajšanih, cenzuriranih) govorov Rankovi ća, Stefanovi ća in 18 članov CK (med katerimi pa ni bilo Kardelja, Vlahovi ća, Stamboli ća in Ko če Popovi ća) na plenumu. Za čel je z oceno, da je jugoslo- vanski CK sprejel »nekaj zelo dramati čnih in presenetljivih odlo čitev«, da objavljeno gradivo govori o resnih obtožbah politi čnega frakcionaštva, o reor- ganizaciji Udbe, o ve čjem nadzoru predstavniških teles nad Udbo in o nadalj- njih preiskavah; razloge za to odlo čitev je videl v dogajanju v zadnjih desetih letih. Potem pa se je ustavil pri obtožencih. Stefanovi ćeva politična smrt se mu ni zdela ni č tragičnega, vendar pa: » Čutim nekaj resni čno tragi čnega v padcu Rankovi ća, sina srbskega kova ča, vzgojenega za vaškega kroja ča, krutega na trenutke, toda z ostrim čutom za osebno pravi čnost; sposoben je bil razumeti potrebe enostavne enotne državnosti, toda bil je nezaupljiv do rafiniranih po- drobnosti sodobne jugoslovanske politi čne teorije; zavedal se je svojih omejenih sposobnosti in naposled so ga izigrali ljudje, ki so bili bolj izobraženi in pre- meteni kot on sam«. 26 Dodal je še, da Jugoslavija, vsaj navzven, v zadnjih dveh letih ni dajala videza tajnopolicijske države, ambasada ni bila deležna kakšne posebne pozornosti Udbe (kar so ugotavljali tudi drugi diplomati) in tudi bri- onski plenum je impliciral, da je Udba zanemarjala svojo pravo protiobve- š čevalno vlogo; pa tudi ne kaže, da bi tukajšnji ob čani živeli v strahu pred Udbo, stiki s tujci so bili svobodni, pogovori brez zadržkov. Potem je ambasa- dor naštel obtožbe proti Rankovi ću, kot je bilo lovljenje ljudi v past in poro- čanje o njih, poseganje v vprašanje Titovega nasledstva, spodbujanje naciona- lizma, nadzor stikov med republikami, podpiranje srbskega nacionalizma, zavi- ranje reform, postavljanje Udbe nad partijo, nadzor nad partijo (navzdol vse do uprav v podjetjih) s pomo čjo srbskega partijskega stroja in zelo strog nadzor nad jugoslovanskimi voditelji. Možno je, da je Tito zato ukrepal sedaj, ker se je prepri čal, kako strog in vseobsegajo č je bil ta nadzor. Odlo čitev za ukrepanje je očitno bila težka, zato jo je Tito odlašal, kot je sam priznal, čeprav bi lahko ukrepal že leta 1962. »Obenem dvomim, da je to zadnje nasprotovanje trdoli- nijske opozicije ekonomski reformi in samoupravljanju v jugoslovanski komu- nisti čni partiji,« je sklenil ambasador. 27 Britanski ambasador je namre č iz tajnega vira hitro izvedel vsebino zlorab SDV in kako so s tem seznanili člane CK na brionskem plenumu ter celo to, da je SDV namestila prisluškovalne naprave v Titovo rezidenco. Podatki mu je posredoval »tajni vir«, ki jih je dobil od člana CK KPJ. Prisluškovalne naprave naj bi odkrili v prvih dneh junija 1966, govorilo se je, da jih je odkrila vojska. Tajni vir ambasadorja je bil njegov dober prijatelj William Deakin, ki se je rav- 25 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/18. 26 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20. 27 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 78 no takrat mudil v Beogradu. Deakin je bil prijatelj člana CK Avda Huma in že- ne Olge, ki je med vojno prevajala Titu v angleš čino. Humo je vodil preiskavo o Udbi in Tito mu je osebno povedal o mikrofonih, ta pa Deakinu; ambasador je prosil FO naj s tem podatkom ravna z najve čjo diskretnostjo in ga ne širi. 28 V ambasadorjevih hitrih reakcijah in analizah je mogo če razbrati razmišljanja Deakina in tudi sam je zapisal: »Skoraj vse, kar pišem, izvira od Billa Deakina, ki je trenutno neprecenljiv vir informacij; zelo neovirano se giba med svojimi starimi tovariši, ve čina katerih še vedno zelo udobno gnezdi na približno dveh tretjinah uradnega drevesa. Ker ga nimajo za uradno osebo, čeprav verjetno vedo, da sva velika prijatelja in da prijateljuje z drugimi na ambasadi, v njegovi navzo čnosti govorijo zelo iskreno. /.../ Kjer ne navajam vira, po navadi citiram Deakina.« 29 Ambasador je povedal, da uporablja tudi druge vire, novinarje, diplomatske kolege in kakšnega Jugoslovana. Vsekakor je zanimivo, da so se poleti 1966 v Jugoslaviji znašli kar trije dobri poznavalci razmer v Jugoslaviji, ki so svoje mnenje ve čkrat posredovali tudi britanskemu zunanjemu ministrstvu – že omenjeni Bill (Sir William) Deakin in malo pozneje še Sir Fitzroy Maclean, 30 ki sta bila med prvimi odposlanci bri- tanske SOE pri Titovem štabu med vojno, in pa Stella Alexander. 31 V Beogradu je bila tudi dolgoletna dopisnica Timesa v Beogradu, Desa Trevisan. Trevisa- nova je obiskala Slovenijo in Hrvaško spomladi 1966, po tretjem plenumu CK ZKJ, ki je obsodil nacionalisti čne tendence v državi. Pogovarjala se je s par- tijskimi in vladnimi krogi in o tem obvestila ambasado, ki pa takrat njenih ugo- tovitev ni vzela resno. Prevzelo jo je namre č »konfederativno« razpoloženje v Ljubljani in Zagrebu in opazila je, da so vsi v skrbeh zaradi govorov na tretjem plenumu ter da pri čakujejo, da bodo reforme prinesle manj vmešavanja iz Beo- grada. 32 Ameriški opazovalci so poro čali podobno. Ameriški analitik v Beogradu Elbrick se je spraševal, zakaj je Tito ravno sedaj ukrepal proti Rankovi ću, in podal dva vzroka: 1. Zadevo je sprožilo odkritje mikrofonov na Titovem domu in to ga je prepri čalo o Rankovi ćevem boju za oblast (ali nameri boja) in 2. Tito že dolgo tega nameraval ukrepati, a je čakal na primerno ravnotežje sil (torej CK in/ali armada) v svoj prid. Opozoril je na to, da je Tito že 5. julija na Brionih sprejel 100- člansko delegacijo Zveze borcev iz vseh republik, da jim pojasni ukrepe na plenumu. Razložil jim je, kako je že razširjena seja Izvršnega komiteja CK ZKJ marca leta 1962 za čel preiskovati dolo čene deviacije, a se je zaustavil na pol poti, ker je upal, da se bodo nacionalisti čne tendence pomirile 28 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/28. 29 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/26/G. 30 Fitzroy Maclean je leta 1949 izdal knjigo Eastern Approaches, ki je izšla 1980 v Beogradu z naslovom Rat na Balkanu«. 31 Stella Alexander je pozneje izdala znano delo »Church and State in Yugoslavia Since 1945«, ki je leta 1979 izšlo pri Cambridge University Press. 32 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/8. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 79 brez poimenovanja posameznikov, pa tudi razmere še niso bile zrele za ukre- panje. Tito je tudi jasno poudaril, da komunisti čna partija nima nobenega na- mena izumreti fade away in da ni prostora za Đilasove ideje (»šlo je za redko javno omembo imena, ki se ga vsi bojijo«) ali za zahodni liberalizem, je pisal dalje Elbrick. Tito je namre č v isti sapi pohvalil Srbe, da so zavzeli pravilno stališ če, in tako poslal opozorilo hrvaškim in slovenskim »liberalcem«, da je zvestoba partiji njihova prva naloga in da bo partija enako stroga kot z dog- matiki tudi s tistimi, ki bodo spodkopavali partijsko avtoriteto s potiskanjem reforme do skrajnih meja ali s težnjami po avtonomiji za industrializirani se- verozahod. 33 So časno je Howard F. T. Smith, vodja Oddelka za sever britanskega FO, 6. julija dodal še svojo analizo, saj je britanski zunanji minister za čel poizvedovati o dogodkih v Jugoslaviji. Zapisal je, da je jasno, da nih če ne ruši same Udbe in da sploh ni dvoma, da bo ta še naprej opravljala svoje poslanstvo – obtožbe se nanašajo le na posameznike, ki so jo izrabili za svoje politi čne cilje in so v sporu s cilji partije in vlade. Udbo bodo sicer reorganizirali, toda ne zato, da bi zmanjšali njeno vlogo. Tudi partija se nima namena odpovedati svoji vodilni vlogi. Rankovi ć in skupina so verjetno imeli prav, piše dalje Smith, ko so uvi- deli pot v samoupravljanje spodkopava partijski nadzor; k temu dodatno pri- speva še konflikt republiških interesov, saj se revnejše republike bojijo, da bodo z decentralizacijo in samoupravljanjem še revnejše. Intelektualci bodo obsodbo Rankovi ća in tovarišev videli kot možnost za bolj odprto izražanje svojih sta- liš č. Slednje bo pripeljalo Tita v skušnjavo, da se spravi tudi nadnje, a bo s tem omadeževal podobo, ki jo sedaj skuša ustvariti. Izid je lahko prava erozija mo či Udbe in posledi čno postopno slabljenje partijskega nadzora. 34 Sir Duncan Wilson je že v svoji prvi analizi predlagal, naj Britanci po- zdravijo Titovo odlo čitev, kljub temu da se bo verjetno nova Udba v prihodnje bolj ukvarjala s »tujimi« obveš čevalnimi službami, tudi z ambasadami, in manj z lastnimi voditelji. 35 Po tednu dni pa je ambasador priznal, da je v prvem poro- čilu verjetno podcenjeval vlogo Udbe v življenju Jugoslavije oziroma natan č- neje v življenju uradnih in poluradnih krogov. Vsi ti mo čno verjamejo, je dodal, da je se Udba vsaj v zadnjih petih-šestih letih postavila nad partijo. Bistvo od- stranitve Rankovi ća nima veliko opraviti z nasprotovanjem reformam in decen- tralizaciji; kaže pa, da je res, da je Rankovi ć uporabljal Udbo za ugotavljanje javnega mnenja in za lažno obveš čanje Zveznega izvršnega sveta, ki mu je Udba pošiljala tedenska poro čila in v njih poudarjala nasprotovanja reformi. 36 33 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/24. 34 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/22. 35 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20. 36 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/26/G. V tem poro čilu 13. 7. 1966 je omenil tudi nepre- verjene govorice, ki so takrat krožile: da je Desa Trevisan povedala, da je JLA 1. 9. prevzela glavno kasarno Udbe; da italijanski konzulat v Zagrebu širi novico, da je vojska zasedla ljub- ljanski radio; da so tiso či ob službo, bodisi upokojeni ali suspendirani in iš čejo zaš čito ipd. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 80 Tudi Elbrick je nadaljeval z iskanjem motiva za plenum, ki naj bi bil v tem, da je bil Rankovi ć avtoritarna oseba in da je zanj partija bila tista, ki mora nad- zorovati in ukazovati jugoslovanski družbi. Menil je, da je bil Rankovi ć od vseh voditeljev najbolj pogodu Sovjetom, če ni bil celo prosovjetski in njegov padec bo koristen tako za notranjepoliti čni in gospodarski sistem kot za jugoslovanske gospodarske odnose z Zahodom. Združene države sedaj ne smejo kazati zmago- slavja ob jugoslovanskih težavah, saj so dogodki ob padcu Rankovi ća dolgo- ro čno v skladu z ameriškimi interesi, njihov cilj je podpreti liberalizacijo in sa- mostojnost Jugoslavije pred centralizirano komunisti čno kontrolo, predvsem ti- sto iz Moskve. To poro čilo je kmalu prišlo v britansko zunanje ministrstvo in približno od konca julija 1966 so se Britanci in Ameri čani dogovorili za iz- menjavo svojih analiz in pripomb o Jugoslaviji. V vseh analizah se je kot pomemben element omenjalo vprašanje nasledstva v Jugoslaviji. Britanci so opozarjali, da je Tito sam imenoval Rankovi ća za svojega naslednika in leta 1962 podprl njegovo centralisti čno linijo. 37 Po padcu Rankovi ća je nastala praznina, vodstvo je sicer homogeno, toda brez popularne in mo čne osebnosti, z možno izjemo Vlahovi ća, za katerega tajni viri menijo, da je bil Rankovi ćev kandidat za generalnega sekretarja. Skoraj vse ostale ocene so govorile o tem, da nih če od kandidatov za funkcije nima formata, da bi nado- mestil Tita; njihova prihodnost je le v tem, da držijo skupaj, pa še v tem primeru je vprašanje, ali se bodo zmožni kolektivno upreti silam, ki so podpirale Ran- kovi ća. 38 Kardelju manjkata baza mo či (power base) in karizma, enako Črno- gorcu Vlahovi ću, ki je sicer priljubljen v partiji, Todorovi ć, ki je sicer Srb, pa je šele nastopil. 39 Na površje je znova prišlo tudi vprašanje politi čnih zapornikov. Kmalu po plenumu so v Jugoslaviji najavili izpustitev dolo čenega števila zapornikov in Britanci so hitro ugotovili, da med njimi ni Đilasa in da bo verjetno ostal v zaporu, ker je Tito ogor čen nad njegovimi dejanji. 40 Že na kongresu SZDL (7. – 11. junij) so Britanci »privatno« govorili s Ko čo Popovi čem o liberalizaciji v jugoslovanski politiki, ki da se ne sklada z Đilasovim sedenjem v zaporu. Ko ča je diplomatsko odgovoril, da dokler tujina tako pritiska za Đilasovo izpustitev, Jugoslovani težko odgovarjajo. Sam sicer ni videl razloga za Đilasov zapor, bil pa je v skrbeh zaradi vedno pogostejših napadov emigracije na jugoslovanske ambasade in diplomate. 41 Komentar Howarda v FO je bil, da je možno, da se ga bojijo izpustiti, ker bi se lahko pridružil novemu gibanju Mihajla Mihajlova ali 37 Ob tem se je Viktor Meier spraševal, ali morda Tito ni po svoji volji odstavil Rankovi ća, temve č je bil v to prisiljen s strani reformistov; to bi se dalo sklepati iz Titovih ostrih napadov na Zahod in zahodno ideologijo po Rankovi ćevem padcu, kar pa je uradni tisk v Jugoslaviji ve činoma izpuš čal (NA UK, FO 371/189012, NU 1015/39). 38 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/41. 39 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/43. 40 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/22. 41 Leta 1965 so v Münchnu ustrelili konzularnega uslužbenca Klari ća, ki je bil po mnenju nem- škega konzulata v Zagrebu pripadnik Udbe (NA UK, FO 371/189012, NU 1015/36). Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 81 pa celo prevzel njegovo vodstvo. 42 Konec decembra 1966 so Đilasa kon čno izpustili, vendar šele po tem, ko so novembra zaprli Mihajlova in njegovo sku- pino zaradi sovražne propagande in delovanja proti državi. Jeseni so tudi v sami Jugoslaviji postopno za čeli javno razkrivati ve č o vsebini dogajanj okoli plenuma; objavljeni so bili izsledki komisije, ki jo je vodil Krste Crvenkovski in je delovala še naprej; njena naloga je bila predlagati kaznovanje skupine Rankovi ć-Stefanovi ć. Britanci so proti koncu avgusta na podlagi tiska, uradnih pogovorov in poro čil iz zakulisja ugotavljali, da se je postopoma izbolj- ševala atmosfera, zlasti na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu, in da ni bilo veliko odpuš čanj in zamenjav, še zlasti ne v Sloveniji in na Hrvaškem. Pri ča- kovali so, da bodo ve čje kadrovske spremembe prinesle volitve leta 1967, ko bodo mnogi Rankovi ćevi ljudje izgubili položaj in bo prvi č stopilo v veljavo na- čelo, da funkcionarji ne smejo hkrati imeti partijskih in državnih položajev. 43 Za prihodnjo reformo partije so zadolžili komisijo na čelu z Mijalkom To- dorovi ćem, v kateri se je gnetlo partijskih veljakov, so poro čali Britanci – njena naloga je predlagati reforme, ki bodo odprle pot mladim »liberalcem«, ki so jih ovirali konservativci, spremembe kadrovske politike tako, da se razširi udeležbo pri politi čnem in gospodarskem življenju, opredeliti vlogo partije in države itd. V tej komisiji se je prvi č resneje za čela tudi razprava, ali ne bi bil čas opustiti staro leninisti čno na čelo demokratičnega centralizma v partiji, saj izvira iz davnega leta 1903, kot je trdil makedonski intelektualec Slavko Miloslavlevski. Temu so nasprotovali vodilni komunisti, zlasti Bakari ć in Crvenkovski, češ da partija ostaja hierarhi čna organizacija, potrebno jo je le lo čiti od države in za- gotoviti dovoljeno kritiko in konfrontacijo mnenj. Opustitev na čela bi zahtevala spremembo statuta iz leta 1964, ki je tako ali tako bil kompromis. V komisiji so bila tudi deljena mnenja o tem, ali bi zaradi vseh sprememb morali sklicati izredni kongres partije, kar je na za četku podpiral celo Bakari ć. 44 Napovedane politi čne reforme niso zaustavile vedno širše razprave v jav- nosti, ki jo je sprožil brionski plenum. Že sama partija, so poro čali Britanci, je v javnosti poudarjala Rankovi ćevo povezavo z Udbo in obujala spomine na po- vojni teror in zatrtje vsakršne opozicije, medtem ko je Tita predstavljala kot zaš čitnika bolj liberalne in demokrati čne države. 45 Jeseni so prišli na dan podatki, da je Udba imela 1.300.000 dosjejev samo za prebivalce Hrvaške, v Srbiji naj bi bilo 200.000 potencialnih državnih sovražnikov itd. Rvija NIN v Beogradu je za čel pisati o privilegijih partije in partijcev, o lovskih pravicah ipd. Na plano je prišla usoda Adema Dema čija 46 in ravnanje z albansko manj- 42 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/23. 43 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/43. 44 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/49. 45 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/43. 46 Dema čija so leta 1958 obsodili na 4 leta zapora leta zaradi romana in ponovno leta 1964 zaradi izobešanja albanske zastave v Prištini, ko je dobil 14 let, ki jih je preživljal v samici v Sremski Mitrovici; zanj se je potegovala Amnesty International. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 82 šino; Albanci so namre č trdili (kar so podkrepili v Tirani in Ankari), da so na Kosovu v letih 1944–1948 pobili 40.000 Albancev in odtlej še ve č deset tiso č, zlasti v letih 1955–1956 med akcijo odvzema orožja na Kosovu, ki jo je vodil Rankovi ć. Vse to je za čelo zanimati tudi Britance, ki so ugotavljali, da je izjemno težko pridobiti objektivne podatke. Viktor Meier je 5. avgusta v Neue Züricher Zeitungu pisal o Golem otoku in podjetju Mermer, o udbovskem pod- jetju Genex, o tihotapstvu, ki ga vodila Udba, o t. i. »koordinaciji«, ki jo vodila Udba po veleposlaništvih, o tem, da je Udba »vrgla« Nikezi ća, o intrigah proti diplomatom in kako sta Rankovi ć in KGB sodelovala pri vra čanju prosilcev azila na Vzhod, pri čemer so se uprli Slovenci in ko je šlo za prebeg Čehov na Zahod, odklonili, da bi bili »policaj za Prago«. 47 Po plenumu se je celo razširila novica, ki jo je povzel tudi Viktor Maier, da je so Sovjeti vnaprej vedeli za Rankovi ćev padec in so ga skušali prepre čiti s pomo čjo Poljakov in Janoša Kadarja; o tem, kako dobre odnose je imel Rankovi ć z Biszkujem, šefom varnostne službe na Madžarskem, kako je med obiskom Šakote v Moskvi leta 1964 Udba utrjevala odnose s KGB-jem, ki mu je Udba pomagala pri aferi Penkovski. 48 Toda kljub vsem tem podatkom so jeseni 1966 mnogi menili, da ni dokazov, da bi Rankovi ć na črtoval, da strmoglavi Tita, in da ni bil uspešen v svojem poskusu prodora v vojsko. 49 V zunanji politiki obra čun z Rankovi ćevo skupino ni prinesel preobrata. Av- gusta 1966 se je po Beogradu sicer govorilo, da je sovjetski ambasador vse od plenuma neuspešno prosil za sprejem pri Titu. Toda že septembra 1966 je Jugoslavija podpisala dolgoro čni trgovinski sporazum s Sovjetsko zvezo in na obisk je prišel Leonid Brežnjev; mesec dni pozneje je v SZ odpotoval Kardelj. Kot so ugotavljali Britanci, so Sovjeti, vsaj navzven, ignorirali »afero Ranko- vi ć«, o njej so v tisku sicer poro čali, toda brez komentarjev; podobno se je ob- našal ves vzhodni blok, razen Čehov. Takoj po Brežnjevu je Tito z vsemi častmi dolgo gostil Walterja Ulbrichta, ga spremljal po Jugoslaviji in obisk je po stari vzhodnoevropski šegi polnil naslovnice jugoslovanskih časnikov s slikami obeh in navdušenega ljudstva. Tudi CIA je ocenjevala, da sta bila strah in nezaupanje Jugoslavije v letu 1967 in za četku 1968 usmerjena proti Zahodu. Tito, ne pa tudi vsi njegovi sodelavci, naj bi poslabšanje odnosov z Italijo, državni udar v Gr čiji in predvsem arabsko-izraelsko vojno videl kot dokaz za ameriško zaroto proti Jugoslaviji in naprednim neblokovskim državam. 50 47 Slednje je to čno, saj se iz poro čil SDV za Slovenijo vidi, da so iz Slovenije vra čali na »Vzhod« le manjši del tistih, ki so poskušali prebegniti čez mejo na Zahod. 48 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/39. Šakota, namestnik zveznega sekretarja za notranje zadeve, naj bi se v Moskvi napil in trdil, da je Tito star in senilen in da ga bo kmalu zamenjal Rankovi ć. Šakoto so potem odpustili kmalu po plenumu. 49 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/43. General Gošnjak naj bi se že leta 1964 uprl tem pri- tiskom in zamenjal namestnika sekretarja za obrambo Otmarja Krea či ća, ki naj bi bil Ran- kovi ćev človek. 50 CIA FOIA: Yugoslavia, An Intelligence Appraisal, 27 July, 1971, Introduction, str. 1–6. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 83 Do bolj odlo čnega preobrata v zunanji politiki je v Jugoslaviji prišlo šele pozneje, leta 1968 z vdorom sil Varšavskega pakta v Prago. CIA je celo oce- njevala, da je bila Jugoslavija država, na katero je ta dogodek najbolj vplival, in v Beogradu so presenetljivo hitro spremenili stališ če. Jugoslovani so dotlej upali, da bo Moskva dopuš čala češki eksperiment, podoben jugoslovanskemu, kar bi pomenilo znak naklonjenosti Moskve, in to predstavo so jim čez no č poteptali. Vodstvo ter ljudi je prešinil strah, da sta naslednji na vrsti Jugoslavija in Romunija; povrhu tega pa še Titovi prijatelji Arabci in Indijci niso hoteli obsoditi Moskve in zaradi čeških dogodkov sklicati vrha neuvrš čenih. 51 O posledicah plenuma na Brionih so nato septembra in oktobra 1966 raz- pravljali najprej plenumi ZK po republikah; ugotavljali so lasten delež krivde pri slabem nadzoru nad delom varnostnih služb. V ve čini primerov so zanikali zlorabo Udbe za politi čne namene; Ljubljana in Zagreb sta sicer za čela pregle- dovati delo varnostne službe, toda z jasnim sporo čilom, da je prava bitka z Rankovi ćevimi silami v Beogradu in da so sami že prej reformirali lastni Udbi. V Srbiji so priznali uporabo Udbe za sektaško-frakcijske cilje in plenum je iz partije izklju čil Vojina Luki ća in Životija Savi ća (prvoobtožena na ovadbi zvez- nega javnega tožilstva) in priporo čil zveznemu CK naj iz partije izklju či Ran- kovi ća. Po mnenju FO je bil namen vsega tega, da se umiri Hrvate in Slovence in da se Srbom dokon čno pokaže, da je srbski hegemonizem za vselej mrtev. 52 Oktobra 1966 se je nato sestal peti plenum CK ZKJ, ki je, namesto kongresa, za čel uvajati reformo partije. Sklepno dejanje na temo brionskega plenuma naj bi bili ukrepi proti koncu leta, ko sta 10. decembra Zvezni skupš čini podala poro čilo Zvezni izvršni svet in Zvezno javno tožilstvo. Izkazalo se je, da Zvezni izvršni svet ni imel ni- kakršnega nadzora nad SDV in da je ta brezpogojno ubogala Rankovi ća. Am- basador Wilson je poro čal, da je Avdo Humo, ki je v skupš čini predstavil obe poro čili, posebej poudaril troje: da je bilo delovanje Rankovi ćeve skupine ve- liko bolj resno, kot so kazale prve ugotovitve, da prisluškovanje Titu predstavlja napad na revolucijo, ker je Tito personifikacija te revolucije, in da Udba kot celota ni bila vpletena v to po četje. Poro čilo zveznega tožilstva je jasno poka- zalo, da so prisluškovalne naprave vodile k Rankovi ću in soprogi domov, če- prav ju na seznamu obtožencev tožilstva ni bilo. Tožilstvo je razkrilo, komu vse je skupina prisluškovala in kako je nadzorovala razli čne ustanove od ZIS do sekretariata za zunanje zadeve, kako je zbirala podatke o posameznikih in nad- zirala kadrovanje, oficirje, investicije, zunanjo trgovino itn. Tožilstvo naj bi na tej podlagi sprožilo sodni postopek proti skupini na čelu z Luki ćem in Savi ćem, 51 CIA FOIA: Yugoslavia, An Intelligence Appraisal, 27 July, 1971, Introduction, str. 1–6. 52 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/44 in 45. Tito se je po plenumu mudil v Sloveniji in 1. 9. govoril slovenskemu politi čnemu aktivu; napovedal je reformo IK CK in uvedbo predsedstva CK s pooblastili za dnevnopoliti čne odlo čitve, pozval je k ve čji kriti čnosti članov partije in opozoril, da je v partiji potrebna kakovost in ne kvantiteta in da so univerze polne razredno odtujenih članov partije, ki jih morajo odstraniti. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 84 vendar se je vodstvo skupš čine že med sejo povezalo s Titom in pripravili so sklep o opustitvi pregona. Britanci so ocenili, da je bila to spretna odlo čitev, ker bi sojenje za zaprtimi vrati ne imelo pri čakovanega politi čnega u činka, javno sojenje pa bi dalo obtožencem možnost, da se branijo in obelodanijo neprijetna dejstva. Tako pa so skupini za časno zaprli usta, so menili, in še Titu gre zasluga za človekoljubno ravnanje s politi čnimi nasprotniki. Zelo verjetno je mo čno vlogo pri tej odlo čitvi igrala tudi srbska vdanost Rankovi ću in še vedno obstaja nevarnost, da ko se Tito upokoji in ekonomska reforma zaide v resne težave, Rankovi ć postane osrednja to čka za zbiranje konservativcev. 53 Spraševali pa so se, ali pri vseh postopkih Tito ne vidi ali zavestno no če upoštevati temeljnega, inherentnega nasprotja med decentralizacijo in ohranitvijo partijske mo či. Decembra 1966 je stopil v veljavo tudi nov zakon o notranjih zadevah. Z njim naj bi prekinili z dolgoletno prakso nadzora nad osebami, njihovimi pri- vatnimi odnosi in stališ či (izjavami); Služba državne varnosti naj bi se na notra- njem podro čju usmerila samo na zbiranje podatkov in obvestil za odkrivanje organizirane tajne dejavnosti, usmerjene v »spodkopavanje in rušenje ustavnega reda«. 54 Prav tako se je SDV morala odre či vodenju kazenskih postopkov, kar je dotlej sodilo v njeno ingerenco ( čeprav naj bi se tega posluževala le v manjši meri, vsaj tako je trdila SDV za Slovenijo), in vodenju službe za izvrševanje kazenskih sankcij, kar je prešlo v pristojnost pravosodja in ob če uprave. V pristojnost republik so prenesli nadzor nad mejo in vodenje mejne službe (dotlej v rokah zveznega sekretariata). Število delavcev v slovenskem sekretariatu za notranje zadeve so »zaradi reorganizacije« zmanjšali za 8,7%, medtem ko se jih je 14% upokojilo. 55 Slovenska državna varnost je bila po plenumu obveš čevalno še bolj zaposlena, saj so se ukvarjali tudi s posledicami plenuma. Tako so pridobivali »izvirne informacije o dogajanjih v SFRJ po brionskem plenumu«, torej so obveš čevalno delovali v drugih republikah. V tujini so spremljali t. i. konsolidacijo slovenske politi čne emigracije okoli dveh smeri: integralne jugo- slovanske države in samostojne slovenske države (Akcijski odbor za neodvisno Slovenijo), ki se je krepila zlasti v Trstu. Opazili so tudi, da se je pove čala dejavnost ekstremne jugoslovanske emigracije, ki je imela čez Slovenijo kanale za vnašanje propagande in vtihotapljanje diverzantskih skupin. »Tajna in orga- nizirana protiustavna dejavnost notranjega sovražnika v preteklem letu v Slove- niji ni bila ugotovljena,« so pisali po kon čanem letu 1966. 56 Pa vendar je slo- venska državna varnost še vedno spremljala posamezne osebnosti tudi še leta 1967 in pozneje je prisluškovala skupinam, kot so bili t. i. »bivši Perspektivaši«, za sovražno je ocenila napisno akcijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in spremljala je ostanke t. i. organizacije slovenskih protikomunistov (za katero je 53 NA UK, FO 371/189013, NU 1015/80(A). 54 ARS, AS 1931, A-13-0, Letno poro čilo RSNZ za leto 1966, str. 1. 55 Prav tam, str. 4. Še vedno pa so imeli zelo slabo izobrazbeno strukturo, višjo in visoko iz- obrazbo je imelo le 6% zaposlenih. 56 Prav tam, str. 17–18. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 85 sicer menila, da jo je razbila leta 1963), pa dejavnost »Komiteja za svobodno Slovenijo« oziroma skupino Cirila Žebota itn. In že leta 1967 je opazila: »Pojavljajo se zametki novih problemati čnih kategorij naših ob čanov, katerih spremljanje postaja aktualno«, pri čemer je mislila na »nosilce negativnih med- nacionalnih in šovinisti čnih izpadov« (med njimi tiste, ki kritizirajo JLA in ofi- cirje), na zaradi reforme užaljene gospodarstvenike in funkcionarje ter na po- vratnike iz emigracije. 57 Konec leta 1966 je tudi Duncan Wilson zapisal, da v Jugoslaviji res reorga- nizirajo »mašinerijo« tajne policije. Bil je presene čen, kako velika je bila Udba, in priznal, da je podcenjeval njeno vlogo. Poro čal je o reorganizaciji partije, ki jo nameravajo lo čiti od oblasti; po padcu Rankovi ća so v Jugoslaviji odprli pot k ekonomskemu napredku, medtem ko sta neuvrš čenost in protikolonializem iz- gubila zagon. »Jugoslavija se je podala na negotovo pot politi čnega in eko- nomskega razvoja,« je zapisal. Toda ob tem se je spraševal, če bo razbitje Udbe res prineslo konec partijski komunisti čno-konservativni opoziciji ekonomskim reformam in kaj bodo komunisti po čeli, če ne bodo ve č smeli uporabljati par- tijske organizacije za politi čne in upravne odlo čitve. 58 Odstranitev Rankovi ća ne bo zagotovila uspeha reforme, so sklenili Ameri- čani že takoj po plenumu; po časno uresni čevanje reforme gre pripisati finan čni previdnosti bolj kot pa doktrinarnim konservativcem okoli Rankovi ća. Mogo če so za upo časnitev dostopa tujim kapitalskim investicijam krivi tudi varnostni pomisleki in zato so Jugoslovani dovolili le neposredne finan čne kredite. 59 Pozneje je CIA ugotavljala, da je Jugoslavija med letoma 1965 in 1967 sicer liberalizirala politiko cen in zunanje trgovine, pove čala delež investicij podjetij in bank, se za čela odmikati od klirinške menjave s članicami sovjetskega bloka in se gospodarsko preusmerjati na Zahod in je kot prva komunisti čna država dovolila tuja vlaganja, kar je pove čalo njeno odvisnost od zahodnih trgov in tehnologije, ter da je za čela razmišljati v smeri tržne, čeprav še vedno socia- listi čne ekonomije. Toda od leta 1968 so vse te procese liberalizacije ustavili zaradi inflacije in drugih težav. Gospodarske reforme so sicer obetale precejšen preobrat, vendar temu ni sledil preobrat v politiki – politi čni preobrat bi namre č po ocenah CIE imel precejšnje posledice za naravo sistema. Razmišljanja o reformi pa so obnovili šele jeseni leta 1970. 60 Kljub izvedbi politi čnih reform, decentralizaciji, amandmajem in drugim spremembam so mnogi opozarjali, da se narava sistema v Jugoslaviji ni bistveno spremenila. Podobno je menil kasneje tudi Ko ča Popovi ć: »Birokrat- sko-demagoški, ako ne i vojno-policijski obra čun (KOS umesto UDB-e) s Ran- kovi ćem bio je, u stvari, iskoriš ćen za u čvrš ćivanje dogmatizma i harizmati čnog kulta. Drugim re čima, sa čuvana je ona ista poluga jednopartijskog, autoritarnog 57 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1967. 58 NA UK, FO 28/512, NU 1/3. 59 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/24. 60 CIA FOIA: Yugoslavia, an Intelligence Appraisal, 27 July, 1971, str. 7–8. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 86 monopola koja će, po četkom slede će decenije, biti izkoriš ćena za presecanje demokratskih stremljenja u Srbiji i širom zemlje.« 61 Britanci so po plenumu ugotavljali napetost med SDV in vojsko, ki da je ogromna in govori se, kar je manj verjetno, da SDV ni nikoli prodrla v vojsko, saj so ji visoki oficirji SDV zamerili, da je uporabljala nekdanje četnike za agente. Tudi Ameri čani so razmišljali o politi čni vlogi jugoslovanske vojske, da Rankovi ć v tej ustanovi ni imel širše podpore, predvsem zaradi Gošnjaka. CIA je opažala, da igra pomembno vlogo v vojski partijska organizacija, ki je leta 1953 nadomestila vlogo politi čnih komisarjev, in da so tudi v vojski v letih 1967–1968 upokojili 2500 oficirjev in 38 generalov. Tako so na primer zaradi brionskega plenuma iz partije izklju čili generalpolkovnika M. Milojevića, po- veljnika beograjske garnizije, in ga upokojili kot srbskega nacionalista. 62 Leta kasneje so Ameri čani ugotavljali, da je bila vse do leta 1966 vojska lo čena od politike, nato pa so jo v desetletju po 1966 znova pritegnili v politiko. Razmiš- ljanja in analize so šle v smeri, kaj se bo zgodilo v primeru izbruha nasilja v Jugoslaviji. Ameriška ocena je bila, da je možnosti za izbruh nasilja v Jugosla- viji malo, četudi pride do krize nasledstva. Britanci pa so že neposredno po plenumu leta 1966 opozarjali, da je klju čno vprašanje pri vlogi vojske to, ali je JLA neodvisna od nacionalnih interesov in na katero stran bi se postavili vodilni oficirji, če bi prišlo do spopada med partijskimi frakcijami. 63 CIA je še konec sedemdesetih let menila, da je jugoslovanska vojaška elita sposobna prenesti spremembe ali ve čje težave, celo državljansko vojno, in igrati kohezivno vlogo v Jugoslaviji, če pride do krize pri nasledstvu ob odhodu Tita s politi čnega prizoriš ča. Vojsko vodijo profesionalni komandanti partizanske generacije in armadna elita je vzgojena v duhu neodvisnosti, enotnosti in mo čne zvestobe jugoslovanskemu komunisti čnemu sistemu, ki ga je pripravljena braniti. Jugo- slovani armado sprejemajo kot resni čno skupno (zaradi nacionalne zastopanosti in koncepta teritorialne obrambe) in zato je to najmo čnejša centripetalna sila v državi. Opažali so tudi, da je armada vse bolj navzo ča in pomembna na notranjepoliti čnem prizoriš ču. 64 To je po zelo dolgem času decembra leta 1971 izjavil celo sam Tito, češ da se mora armada spoznati na politi čne probleme in se z njimi ukvarjati ter da jo bodo uporabili, da zatre nacionalizem ali kak drug 61 Nenadovi ć, Razgovori s Ko čom, str. 140. 62 CIA FOIA: The Yugoslav Military Elite (U), A.R. Johnson, with assistance of Janette Koch, Office of Regional and political Analysis, CIA, Feb. 1977, R 2131, str. 10. Armada, ki je leta 1946 štela 700.000 mož, je leta 1968 bila zreducirana na 200.000. 63 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/41. 64 CIA FOIA: The Yugoslav Military Elite (U), A.R. Johnson, with assistance of Janette Koch, Office of Regional and political Analysis, CIA, Feb. 1977, R 2131, str. V–VI. Ko so pri- merjali vojaške elite med letoma 1966 in 1977, se je pokazalo, da se je v vojaškem vodstvu leta 1977 pove čalo število sprejetih v partijo med drugo svetovno vojno, 85% jih je vstopilo v KP v letih 1941 in 1942. Ve č kot polovica jih je menila, da sta nacionalizem in šovinizem edina in najbolj nevarna Jugoslaviji; med njimi naj bi bila tudi podtalna struja, ki je podpirala trdo roko in neocentralisti čni koncept. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 87 izziv, če bo potrebno. Tuji analitiki so beležili, kako so vojsko aktivirali zunaj vojašnic, in menili, da je upokojeni general Kosta Nadj postal predsednik Zveze borcev zato, da bi bor čevska organizacija podprla stroge ukrepe proti hrvaškim nacionalistom in srbskim liberalcem leto pozneje. 65 Ta trend se je še stopnjeval na 10. kongresu ZKJ maja 1974, kjer so ponovno ustanovili Centralni komite in vojaška partijska organizacija je v njem dobila 15 sedežev (republike pa po 20). 66 Vendar so vse analize in napovedi na koncu kot klju čno postavile vprašanje: Kakšna bo usoda partije po demokratizaciji? Duncan Wilson je v svoji oceni dogajanj leta 1966 zapisal, da je prav to najbolj skrbelo Rankovi ća in stare komuniste, saj niso dobili zadovoljivega odgovora, in dodal: »Zato bo, po mo- jem mnenju, Rankovi ćeva duša korakala naprej in opozicija trenutnim eko- nomskim in politi čnim trendom še ni rekla zadnje besede. Možno je, da jo bo celo vodil sam Tito, ki ni prijatelj liberalizma, kot ve čkrat poudarja sam. Da je to res, kaže ravnanje s profesor Mihajlovim, politi čno nepomembno figuro. Za- prli in obsodili so ga na Titovo osebno pobudo baje zato, ker naj bi žalil Sovjetsko zvezo; sedaj mu grozi ponovno sojenje skupaj s nekaj sodelavci, ki so še manj politi čno nevarni, zato ker so javno naznanili, da nameravajo izdajati opozicijski časnik. To so dejstva, ki jih gre tehtati ob velikodušnem ravnanju z Rankovi ćem in zapoznelo pomilostitvijo Đilasa.« 67 Na dolgi rok pa ne centra- lizacija ne ponovna stalinizacija nimata možnosti, je sklenil. Vse, kar so nakazovale analize ob plenumu leta 1966 in po njem, se je v naslednjih dvajsetih letih jugoslovanskega politi čnega plimovanja tako ali dru- ga če uresni čevalo in vsaki č, ko je kazalo, da vendarle prihaja do politi čne re- forme, ali pa ko so nastopila razhajanja okoli nasledstva, so se podobne krize ponovile, le da so jih jugoslovanska partijska vodstva reševala vedno bolj ostro. Tako bi lahko sklenili, da je bil plenum še en poskus utrditve partijske volje in oblasti, če ne celo izgovor za iskanje krivca za odmik od popolne gospodarske in politi čne reforme. Ob tem bi veljalo le opozoriti na pomen vseh dogajanj v desetletju pred plenumom leta 1966 in v desetletju po njem (v letih med 1953 in 1974), saj bi v njih lahko našli, če upoštevamo vzro čno-posledi čno na čelo, tudi marsikatere zametke in vzroke za dogajanje v desetletju pred osamosvojitvijo Slovenije. 65 Prav tam, str. 15. 66 CIA FOIA: The Yugoslav Military Elite (U), A.R. Johnson, with assistance of Janette Koch, Office of Regional and political Analysis, CIA, Feb. 1977, R 2131, str. 17. 67 NA UK, FO 28/512, NU 1/3. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 88 THE BRIONI PLENUM – EVALUATIONS AND ITS PURPORT SUMMARY The 1966 Brioni Plenum (1. July 1966), with all the activities it triggered, was an essential turning point in the history of Yugoslavia, not only for the organisation and operations of the Yugoslav State Security Service and according to the analyses and evaluations of the Western security services, but it actually had impact on the whole state and economic system, on the Yugoslav foreign relations and above all on the search for future solutions, as well as the relations between nations and regions within the state. The Brioni Plenum was a true beginning of destalinisation in Yugoslavia, the process which declaratively started in the beginning of the 1950s, but had not been consistently finalised (all segments are relevant here: from classic destalinisation – the division of power and responsibility, to the rehabilitation of victims of Stalinism in Yugoslavia), neither in the field of state decentralisation nor in the field of economy. The Brioni Plenum reopened the key dilemmas of the Yugoslav development – the deviation from the prevalent use of the repressive apparatus in order to ensure political stability, which had since the World War II mostly been ensured by the Secret Service in cooperation with the police, the judicial system and the Party government apparatus. The disclosures of the Plenum and the findings of the investigative bodies at the Brioni Plenum and after it, displayed the main de- ficiencies in these areas. The direction in which politics and economy evolved after the Plenum opened all the existing key problems within the country (relations between the Yugoslav nations, the search for new constitutional and political solutions, socialist pluralism) and in its foreign policy; they also disclosed the future causes for the dissolution of Yugoslavia as a unified and united country. Furthermore, the plenum pointed towards the latent crisis in the socialist bloc, as the Soviet Union faced similar dilemmas (destalinisation, the relationship between the Party and the state, the search for more contemporary or more suitable constitutional solutions, etc.). Mile Bjelajac JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih 89 UDK 355.02(497.1)"1961/1974" Mile Bjelajac * JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih Dogodki iz leta 1968 so le poudarili pomen razkolov v družbi in njihov vpliv na JLA. Titovo pogosto nedosledno mnenje o nekaterih vprašanjih je naletelo na dramati čen odziv v JLA, še posebej glede na dejstvo, da je bila vojska izklju čno v njegovi domeni. Celotno obdobje od 1962 do 1975 je bilo prelomno za pri- hodnost skupne države. Za vsako vojsko in koncepcijo (doktrino) obrambe je odlo čilnega pomena mednarodna okolica, v kateri se država nahaja, njen geo- strateški položaj in odnos do vojaško-politi čnih blokov. Na drugem mestu so njeno opremljanje, posodabljanje in izurjenost, na tretjem pa notranja politi čna (ne)stabilnost in, v jugoslovanskem primeru še posebej pomembni, mednacio- nalni odnosi. S stališ ča vojaško-civilnih odnosov je pomemben vidik na čin vpli- vanja armade na družbena gibanja in možnost vsiljevanja njene politi čne volje. Mednarodni okvir in posledice Na stanje v JLA in na razprave o zasnovi obrambe so vplivale mednarodne razmere. V času, ko se je SFRJ popolnoma opredelila za vodenje zunajblokovske politike v sodelovanju z Indijo, Egiptom ter osvobojenimi azijskimi in afriškimi državami, sta bila svetovni mir in neodvisnost mnogih majhnih držav neprestano ogrožena. V Afriki se je v komaj osvobojenem Kongu za čela državljanska vojna, legalnega predsednika pa so odstranili z oblasti, v Evropi je med dvema blokoma izbruhnila berlinska, na Karibih pa kubanska kriza. Laos in Vietnam so zajeli spopadi, izbruhnila je nova vojna na Bližnjem vzhodu 1967 in nato 1973, kmalu nato se je za čela vojna v Libanonu. Sile Varšavskega pakta so okupirale Češkoslovaško 1968, Tur čija je izvedla 1974 invazijo na Ciper in anektirala del otoka. Tudi neuvrš čene države so se spopadale med seboj. Strah pred morebitno splošno jedrsko vojno je bil vsenavzo č. Med kubansko krizo so ameriški držav- ljani pred kamerami praznili police s konzervirano hrano in polnili zakloniš ča. Takoj po prevzemu dolžnosti je moral novi državni sekretar za narodno ob- rambo general Nikola Ljubiči ć opredeliti stališ če JLA glede vojne na Bližnjem vzhodu in predvideti njegove strateške posledice. Na seji Pooblaš čenstva CK ZKJ za JLA 23. junija 1967 je predstavil poglede, ki so bili usklajeni s politi čnim * Dr., znanstveni svetnik, Institut za noviju istoriju Srbije, Trg Nikole Paši ća 11, 11000 Beo- grad; e-naslov: bjelajac@bitsyu.net Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 90 vrhom in z analizami Generalštaba. V tistem trenutku je bil Zahod ocenjen kot glavna grožnja varnosti Jugoslavije. Kot občutljivi to čki pa sta bili ocenjeni zahodna fronta proti Italiji in tista proti Gr čiji, kar je opisal z besedami: »Ta vojna je nadaljevanje strateške ofenzive ZDA, ki poskušajo s svojo strategijo posrednega nastopanja spremeniti razmerje mo či v svetu v svojo korist (Vietnam, državni udari v Afriki, položaj v Gr čiji, pa tudi najnovejša agresija na Egipt). Veste, da je med ZDA, Veliko Britanijo in Izraelom obstajal dogovor za napad. Na tem sestanku so se dogovorili o napadu.« Resnost položaja in končno sprejeto glediš če, da so lokalne vojne, ki ne bodo prerasle v svetovni konflikt, res možne, sta narekovala, da se morajo upoštevati posebni na čini obrambe. To je spod- budilo razprave o nadaljnjem razvoju doktrine obrambe. General Jože Godomin je opozoril na veliko odgovornost vojaškega vrha v oceni, ali smo pripravljeni in koliko, da se z napa čno oceno ne bi dezorientiral politi čni vrh. 1 Na Titovo po- budo je bilo zaradi sovpadanja jugoslovanskih in sovjetskih interesov na Bližnjem vzhodu oblikovano stališ če o »naravnem zaledju«. Tito je bil pobudnik novega približevanja in popolnega zavezništva (naravno zaledje) z ZSSR in državami Varšavskega pakta. Nanj je vsekakor vplivala tudi prejšnja ocena berlinske in kubanske krize, nova kriza v Sredozemlju 1967 pa je to še okrepila. Tito je ocenil, da predstavlja glavno možno nevarnost Jugoslaviji – Zahod. Za četek modernizacije JLA na temelju nakupov moderne oborožitve iz ZSSR, ki se je za čel leta 1962, se je nadaljeval še bolj intenzivno. JLA je kmalu pripravila nove na črte in skoncentrirala svojo pozornost na zahodno fronto, svojo mirnodobsko formacijo kot varnostnoobveš čevalno po- zornost na severni in vzhodni pa zmanjšala. Po tem je prišlo do ostro naspro- tujo čih si glediš č na kolegiju obrambnega ministra, in sicer med generalom Bogdanom Oreščaninom in Radetom Hamovi ćem. 2 Invazija sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško avgusta leta 1968 je bila del presenetljivih novih okoliš čin z velikimi posledicami za jugoslovansko ob- rambno doktrino. Po obisku Češkoslovaške in pogovorom z Rusi je bil Tito prepri čan, da do vojaške rešitve ne bo prišlo, to oceno pa je sprejela tudi JLA. Mobilizacija je pokazala mnoge slabosti, odkrite pa so bile tudi pomanjkljivosti doktrinarnega strateškega zna čaja ter nezadostna tehni čna pripravljenost, še posebej kar zadeva zakloniš ča. Vrhovni inšpektor JLA in donedavni na čelnik Generalštaba general Hamovi ć je vztrajal, da nam ni grozila nevarnost in da ni obstajal na črt, da bi tudi Jugoslavijo podredili vzhodnemu bloku. 3 Sam Tito se 1 Arhiv Jugoslavije (AJ), fond CK SKJ (fond 507), CK KPJ, XX, Magnetogram sa sednice Opunomo ćstva CK SKJ za JNA 23. juna 1967. Izlaganje ministra Nikole Ljubi či ća i diskusije članova. 2 Mile Bjelajac: JNA na iskušenjima 60-ih godina prošlog veka. V: Radmila Radi ć (ur.) 1968 – četrdeset godina posle, 1968 – Fourty Years After INIS, 2008, (dalje Bjelajac, JNA na iskuše- njima) str. 379–417. 3 Viktor Bubanj in Rudi Petovar, na čelnik Uprave za oskrbovanje, sta po invaziji Češkoslo- vaške odšla v Francijo, da se dogovorita o sodelovanju pri proizvodnji letal – Orla. Tedaj so oba odlikovali z odlikovanjem legije časti, toda Petovaru ni bila vro čena s strani organa JLA. Mile Bjelajac JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih 91 je kriti čno dotaknil svoje »teorije o naravnem zaledju«. Ugotovil je, da za majhne države ni jamstev, da v nekem trenutku ne bodo napadene in da so do- godki avgusta 1968 popolnoma spremenili to oceno. 4 Ne glede na Titovo neposredno odgovornost za novo sovjetsko politiko in preusmeritev v kupovanje orožja iz ZSSR so kritiko najvišjih vodij, še posebej Bakari ća, poslušali Gošnjak (na tem plenumu je Tito mol čal), 5 nato Hamovi ć, stari na čelnik Generalštaba, in šef Uprave za oskrbovanje general Rudi Petovar. Zaradi svojih pogostih odhodov v ZSSR so bili celo osumljeni, da so ruski vo- huni. 6 Na udaru so bili ravno tisti generali, ki so nasprotovali decentralizaciji sistema obrambe. Velja spomniti, da je po enostranski prekinitvi tripartitne zahodne pomo či Jugoslaviji na zahtevo slednje le-ta še nekaj časa kupovala reaktivna letala iz ZDA in Gr čije v obdobju 1959–1961 (skupaj 341), nato pa je v sklopu nove politike 2. avgusta 1961 sklenila pogodbo o velikih naro čilih z ZSSR za ob- dobje 1961–1965, za dolo čena sredstva pa tudi po 1966. Tedaj so kupili sodob- ne protiletalske rakete, nadzvo čne lovce MiG-21, nove radarje, veliko tankov T- 55, raketne in torpedne čolne, protioklepne rakete, inženirsko opremo idr. Tej pogodbi je sledila nova za nakupe v obdobju 1966–1975. Kupovali so lovska in transportna letala, helikopterje, nove generacije raket idr. Nabavili so tudi 1111 tankov. 7 Da bi spodbudili zaupanje Jugoslovanov, so Sovjeti ravno med češko- slovaško krizo redno pošiljali naro čeno opremo. 8 Da bi obramba pridobila na kakovosti, je bil v tem obdobju izveden niz obsežnih vojaških vaj, manevrov in štabnih iger. Do konca leta 1972 je šlo skozi razli čne oblike urjenja 400.000 rezervistov vseh kategorij. 9 Vojna na Bližnjem vzhodu 1973 je vodstvu JLA prinesla nove izkušnje in Ivan Dolni čar je odšel v ZDA v misijo dogovarjanja nakupa oborožitve. Po 1968 je bila gonja na vse, ki so sodelovali pri nakupih iz SZ. Petovara pa tudi Hamovi ća so imeli za letu sovjetskega vohuna. Za Hamovi ćev primer je bila 1968 formirana partijska komisija na čelu z Ivanom Kuko ćem, v kateri je bil tudi Petovar. Komisija ni našla ni č, zaradi česar bi ga partijsko kaznovali, toda potem je bila ustanovljena druga, ki ga je izključila iz ZKJ. (Izjava Gordane Petovar, soproge Rudija Petovara, avtorju 24. 6. 2008 v Beogradu.) 4 Bjelajac, JNA na iskušenjima, str. 400–401. 5 Mile Bjelajac: Jugoslovensko iskustvo sa multietni čkom armijom 1918–1991. Beograd 1999, (dalje Bjelajac, Jugoslovensko iskustvo) str. 59, op. 80. 6 Izjava Gordane Petovar, soproge Rudija Petovara, avtorju 24. 6. 2008 v Beogradu. 7 Omer Pezo: Opremanje naoružanjem. Beograd 1989, str. 68, 262, 300; Bojan Dimitrijevi ć: Jugoslovensko ratno vazduhoplovstvo 1942–1992. Beograd 2006, str. 170–175. 8 Zlatko Renduli ć: General avnojske Jugoslavije. Zagreb 2004, str. 282–283, 288–289. Redno so bila dostavljana letala MiG-21, helikopterji V-8, transportna letala. Po Renduli ću je bil Tito leta 1969 nezaupljiv in se je bal, ali bi lahko kupili, kar potrebujemo, če bi Sovjeti prenehali z dostavami. Od leta 1968 se ponovno obra čamo k Franciji in Švedski, pa tudi ZDA, tako za nakupe, kot tudi licence. 9 Izvedeni so bili manevri Sloboda '71, Podgora-72, Ozren-72, Kosovo-72, vaje Kupa in U čka, Komandno štabna vojna igra armad (Morava-72). Storjeni so pomembni koraki za krepitev in izboljšanje med človeških odnosov in discipline, seveda tudi izurjenosti na novih sredstvih (AJ, fond 507, XX k 12/3. Sednica Komiteta SK u JNA 23. maja 1973). Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 92 nove skrbi. Po eni strani so bili voditelji opogumljeni z dobro izbiro nove ra- ketne, protioklepne in protiletalske tehnike iz ZSSR, ki se je izkazala kot odli čna, vendar ne tudi z drugimi elementi obrambe, vklju čno z dopolnjevanjem vojaške armade z obvezniki, ki so bili množi čno na delu v tujini. Tudi državne vojne rezerve niso bile koli činsko zadostne. Skrb je predstavljala ocena, »da so osvajalne imperialisti čne sile v široki ofenzivi. Prej v Vietnamu, Kambodži, kasneje v Čilu, čemur je sledil pritisk na Panamo, Portoriko idr. ter kon čno na Bližnjem vzhodu. V svoji ofenzivnosti, v cilju osvajanj novih položajev gredo tako dale č – celo do roba tretje svetovne jedrske vojne.« V internih razpravah je general Ljubi či ć, vsekakor po uskla- jevanju s Titom, ocenjeval, da zahodnemu bloku ustreza ne le zaostren odnos, »ampak nerazumljivo sovraštvo Kitajcev do ZSSR. ZDA na tem sovraštvu in zaostrenem odnosu gradijo svojo politiko. Prav tako gradijo svojo ofenzivno politiko na velikem industrijskem in finan čnem potencialu kot tudi na mo čnem vojaškem mehanizmu.« Opazili so krhkost detanta in da pakti niso popolno zagotovilo varnosti, da obstaja nesoglasje med članicami. Posebej so opazili nedajanje soglasja posameznih držav za dobavo vojaške opreme in materiala državam v vojni ali zaveznicam. Zaskrbljujo če je bilo spoznanje, da se vojne za čnejo zlahka, nenadoma, da gre za udare po globini, da se uporabljajo diver- zije, desanti, ki lahko prerastejo v operativne akcije. Opazili so, da kljub naj- modernejšim sredstvom opazovanja in izvidništva obstajajo možnosti takti čnega in operativnega presene čenja. Vse to je vodilo k sklepu, da se mora okrepiti zanašanje na lastne sile in na lastno oskrbo ter da se mora dopolniti doktrina vseljudske vojne. Prav tako naj bi se okrepili izurjenost ljudi v moderni tehniki, protiletalska obramba, izvidništvo, opazovanje in obveščanje ter da se mora na ustrezen na čin rešiti vprašanje dopolnjevanja armade in TO v primeru vojne nevarnosti. Prvi pogoj za uspešno izpeljavo na črtov pa je bil uresni čevanje politi čne enotnosti in stabilnosti v sami državi. Na takšen sklep so vplivale zaostrene razmere v državi, tako tiste ob sprejemanju koncepcije obrambe kot tudi notranji nemiri na Kosovu, na Hrvaškem, v Sloveniji in Srbiji. V državi so na veliko potekale razprave o osnutku nove ustave in priprave za 10. kongres ZKJ. 10 Zahodni analitiki so pri spremljanju razvoja obrambne politike SFRJ opažali dolo čene konstante v ravnotežju med blokoma, mo čan vpliv bližnjevzhodne krize 1967 na razvoj doktrine obrambe, še posebej pa vpliv invazije ZSSR in njenih zaveznikov iz Varšavskega pakta na Češkoslovaško leta 1968. V ve č periodi čnih študijah o Jugoslaviji se je ponavljala ocena, da je jugo- slovanski obrambni sistem, ki so ga razvijali v sedemdesetih, sledil izkušnjam iz partizanske vojne, bil pa tudi posledica velike zaskrbljenosti, ki je prevzela jugoslovansko vodstvo po zasedbi Češkoslovaške leta 1968. Jugoslovanski ge- nerali so, ne samo v javnih nastopih, ampak tudi zasebno, v obdobju 1968–1976 10 AJ, k12-6, Stenogram 2. seje Konference SKJ u JNA 15. novembra 1973. Posebej gl.: pred- stavitev Državnega sekretarja Nikole Ljubi či ća. Mile Bjelajac JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih 93 trdili, da Beograd vidi Varšavski pakt kot edino resno grožnjo svoji neod- visnosti. Vendar, kakor so zabeležili ameriški obveš čevalni analitiki, Beograd »skoraj zagotovo verjame«, da je nevarnost subverzivnih aktivnosti – z Zahoda kot tudi z Vzhoda – trenutno bolj verjetna kot kakršen koli invazijski na črt. 11 Smeri razvoja politi čnega sistema. Politi čne razmere in njihov vpliv na JLA Zaradi specifi čnega zna čaja JLA, torej vojske v enopartijskem sistemu, v katerem nenehno potekajo razprave, kako naprej razvijati socializem in državo ter odnose med jugoslovanskimi narodi, so na dnevni red – poleg klasi čnih ele- mentov vojne doktrine – prihajale tudi nekatere posebnosti. Odpiralo se je vpra- šanje, ali tudi v vojsko vpeljevati »samoupravljanje«, ali zadržati čvrst monopol federacije nad enotnimi oboroženimi silami ali pa slediti osamosvajanju republiških držav tudi v na podro čju obrambe. Posebnost je bil tudi položaj Tita, ki je najve č svoje realne avtoritete črpal ravno iz svojega položaja vrhovnega poveljnika. Šestdeseta leta so bila za ta vprašanja prelomna in bodo gotovo še predmet analiz, saj so bili mnogi politi čni interesi uresni čevani za- kulisno, postopno, javne politi čne govore pa je mo čno prežemala demagogija. Šestdeseta in za četek sedemdesetih let so zaznamovali prelomni dogodki in procesi, ki so vplivali na JLA. Omenimo tajno sejo IK CK ZKJ 1962 (pred- stavitev Tita in Gošnjaka, ki sta nasprotovala Kardelju), Brionski IV. plenum CK ZKJ julija 1966 (zamenjava Rankovi ća) in jesensko sejo Pooblaš čenstva CK ZKJ za JLA, na kateri se je razpravljalo o KOS-u, demonstracije študentov 1968, demonstracije in nasilje Albancev na Kosovu in v Makedoniji 1968, reformo ZKJ na IX. kongresu spomladi 1969 (Organizacija ZKJ v JLA postane 7. samostojna organizacija), razvoj nacionalizma v Sloveniji in na Hrvaškem, politi čne spremembe v Srbiji (t. i. liberalizem), proces ustavnih sprememb in sprejemanje nove ustave 1974. V šestdesetih in na za četku sedemdesetih let je postalo o čitno, da v partizansko elito JLA v veliki meri prodira nacionalizem. To je ustvarilo zaskrbljenost pri jugoslovansko usmerjenem kadru. Ta spopad je ostal trajna zna čilnost JLA vse do njenega konca leta 1992. Za časa svojega življenja se je Tito nekajkrat ostro odzval na to vprašanje in odstranil tiste, za katere je menil, da so obremenjeni z nacionalizmom (npr. generala Milojevi ća, hrvaške generale iz maspoka). Treba je omeniti, da so v sami vojaški eliti obstajali spopadi neformalnih skupin, delitve doktrinarnega ali politi čnega izvora, osebne sovražnosti in ljubo- sumje, afere, ki jih pomnimo po imenih posameznih generalov in ob časnih čistk. Glede na to, da je šlo za dokaj zaprto institucijo, se je v doma či in tuji javnosti ugibalo o ozadju in posledicah. 11 The Yugoslav Armed Forces, 1 October 1976. V: Yugoslavia from 'National Communism to National Collapse', str. 533; Bjelajac, JNA na iskušenjima, str. 409. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 94 Tito, ki je nedotakljivo razsojal v zadevah JLA, ni bil pripravljen odstopiti od enotnosti in dopustiti, da mu se nekdo drug meša v vodenje. Tako je prihajal v spopade z najvišjimi partijskimi in politi čnimi voditelji. Imenovanje obramb- nega ministra je bilo vedno njegov osebni izbor. Vendar tudi on pri obravnavi najvišjih kadrov ni bil vedno dosleden. Z generalom Ivanom Gošnjakom je dobro sodeloval, še posebej pri upiranju poskusom vpeljevanja »samoupravljanja« v JLA kot tudi pri ukinitvi položaja komisarja in njihove dominacije nad poveljniško strukturo. Za ilustracijo ome- nimo opažanje generala Gošnjaka, da je v zadnjih letih njegove aktivne službe tema samoupravljanja postajala predmet del znanstvenikov, pravnikov, filo- zofov, ekonomistov in marksisti čnih teoretikov, JLA, ki ni živela zunaj družbe, pa je za čela čutiti te razli čne politi čne vetrove: »Za čelo se je razmišljati tudi o samoupravljanju v Armadi. K meni je prišlo kakih deset generalov, v glavnem Črnogorcev, na čelu z Milinkom Đurovi ćem in Milijo Staniši ćem. Želeli so, da razjasnimo glede poveljevanja v Armadi in najdemo neko vrsto samoupravnih na čel glede tega vprašanja. Te dni sem bil stalno v stiku s Titom. Ko sem mu prenesel 'samoupravljalne' zahteve generalov, je takoj dejal: ' Če bodo še naprej vztrajali na tem, lahko takoj pustijo uniforme in vzamejo civilne obleke, pa gredo naravnost v tovarne in podpirajo samoupravljanje.' Poskušal sem jim,« je pri čal Gošnjak, »na vse možne na čine razložiti, da poveljevanje ne more čakati na odlo čitve nekakšnih 'delavskih' svetov, da obstajajo štab, komandant enote, planiranje, operativne zamisli, nujnost dolo čene konspiracije, vrhovno povelj- stvo ... Nisem jih uspel prepri čati. Tedaj sem se ravnal po ukazu Josipa Broza in jim povedal, da imajo eno uro časa, da spremenijo odlo čitve ... Vsi so, seveda, 'spremenili' svoja stališ ča.« Brionski plenum je trenutno, pa tudi dolgoro čno vplival na JLA. Njegova priprava, ki je trajala nekaj let, je bila plod znotrajpartijskih spopadov glede nadaljnjih smeri razvoja Jugoslavije. Sile, ki so na mar čevski seji Politbiroja leta 1962 ostale v manjšini, so uspele postopoma osamiti nasprotnike svoje politike tako, da so postavile svoje ljudi na ob čutljive položaje v JLA, zveznem Ministrstvu za notranje zadeve in Ministrstvu za zunanje zadeve. 12 Tik pred brionskim plenumom, dvakrat – maja in junija 1966, je Tito prvi č Gošnjaku namignil na možnost, da bo zamenjan na položaju ministra za ob- rambo, vendar pa bo zadržal položaj namestnika vrhovnega komandanta. 12 General Ivan Miškovi ć je bil 1963, kljub nasprotovanju generala Jefta Šaši ća, pod pritiskom »tovarišev iz Hrvaške, na katere Gošnjak po odporu pristane«, postavljen za na čelnika Uprave za varnost. Njegov brat Milan je dobil resor zveznega ministra za notranje zadeve (od 15. marca 1965 do 1967). Oba brata sta imela tesne povezave z ministrom za notranje zadeve Hrvaške in sivo eminenco jugoslovanske politi čne scene Ivanom Kraja či ćem - Stevom. V rokah generala Miškovi ća se postopoma koncentrirajo izjemni vzvodi mo či. Poleg Uprave za varnost JLA je po brionskem plenumu leta 1966 postal šef SDV (do 1973), prav tako je imel funkciji posebnega svetovalca za varnost predsednika države in sekretarja Sveta za varnost Predsedstva SFRJ (do 1973). Bil je eden maloštevilnih, ki so imeli vsakodnevni dostop do Tita. Mile Bjelajac JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih 95 Na ponudbo Gošnjaka, da kot rešitev ustanovi Svet, v katerega bi se umaknili stari kadri, kot so bili Kardelj, Rankovi ć, Vukmanovi ć in on – Gošnjak, se je Tito odzval nervozno. Gošnjak je rekel, da mu je bilo jasno, da Tito poleg sebe ne želi imeti sodelavca, še posebej tistega, ki je zadolžen za jugoslovansko vojsko, ki niti po dveh dolgih in iz črpnih pogovorih ne sprejema njegovega stališ ča, in to o taki zadevi, kot je zamenjava Aleksandra Rankovi ća. »Od tega trenutka sem spoznal, da bodo tudi pred mojim odhodom iz Armade organizirani kak plenum, diskusije, pojasnjevanja, komisije, preiskave, iskanje nekakšnih napak in krivic.« 13 Zaradi upiranja zamenjavi Rankovi ća je Tito Gošnjaka zamenjal z novim ministrom (1967). Vse to so spremljale manjše ali ve čje čistke generalov (samo leta 1968 je bilo odstranjenih 38 generalov in 2400 častnikov). Vendar je, kot trdijo sodobniki in kar potrjuje magnetogram seje Pooblaš čenstva CK ZKJ za JLA 23. septembra 1966, general Jefto Šaši ć, pomo čnik ministra za politi čno- varnostni kadrovski sektor, uspel vojaško Kontraobveš čevalno službo (KOS) zaš čititi pred čistkami in organizacijskim razdorom. Po vpadu sil Varšavskega pakta v Češkoslovaško in po politi čni kritiki bojne nepripravljenosti vojske so jeseni leta 1968 hitro prišli do sklepa (na katerem je vztrajal V. Bakari ć), da centralni komiteji ZK republik prevzamejo odgovornost za obrambo v svoje roke, da se aktivirajo glavni štabi republik, da se ustanovijo vojni štabi v ob činah ter odredi in bataljoni, ki se morajo opremiti z lahko sodobno oborožitvijo, da se zagotovi sistem povezav ter da se posebej opredeli vloga radia in manjših radijskih postaj v vojni. Menili so, da se lahko z vsemi temi ukrepi preseže »tehnokratska organizacija armade«. Novi Zakon o narodni obrambi je bil sprejet po pospešenem postopku. S tem so trajno odprli vprašanje suverene pristojnosti poveljevanja in uporabe oboroženih sil v SFRJ, če ne za življenja Tita, pa vsekakor po njegovi smrti. Ocena pomena študentskih demonstracij 1968 v takratnem vojaškem vrhu ni bila enotna. Nasprotno, bila je drasti čno polarizirana. Tedaj je bilo odprto vprašanje, ali socialisti čna armada sploh lahko poseže v notranjepoliti čne razmere. Stališ če Tita je bilo, da naj se vojska osredoto či na nadzor mej in naj ne naredi nobenega koraka brez njegove izrecne odobritve. Admiral Mate Jerkovi ć je zapustil ve č dokumentov, ki osvetljujejo odzivanje in razdeljenost vojnega vrha v prvih dneh krize. To delitev je, med drugim, spodbudila ostra razprava med pomo čnikom zveznega sekretarja za mornarico admiralom Jerkovi ćem in komandantom letalstva generalom Viktorjem Buba- njem. Bubanj je, kot tudi general Vlado Baji ć, zahteval, da če je potrebno, naj študente razženejo z orožjem. Jerkovi ć pa je zastopal tezo, da so študenti vedno bili in ostali najbolj revolucionaren del ljudstva in da bi storili najve čjo napako, če bi uporabili JLA za reševanje problemov demonstracij. 13 Antun Duha ček: General Gošnjak o sebi i revoluciji. V: Duga, 14. 10. 1989, br. 408, str. 90– 91. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 96 Toda dogodki na Kosovu in v Makedoniji (1968) z demonstracijami in elementi upora Albancev so, podobno kot tudi eskalacija maspoka na Hrvaš- kem, hitro prepri čali tudi tiste prepričane »liberalce« med generali, da mora vojska v posameznih položajih, ko so ogroženi red in mir oziroma enotnost države, ukrepati. To je bilo tudi Titovo stališ če. V šestdesetih letih so posamezniki zagovarjali druge ideje, ideje republiške osamosvojitve, pa tudi popolne lo čitve od Jugoslavije po Titovi smrti. Vrhunec tega trenda je nastopil za časa »maspoka« na Hrvaškem, ko je eden od po- slancev, tedaj aktivni general, Janko Bobetko, v hrvaškem Saboru predložil osnutek zakona o hrvaški vojski. Posamezni analitiki na Zahodu so to zahtevo po lastni vojski, v zvezi s katero so omenjali Rukavino in Bobetka, videli kot povod za to, da se je Tito odlo čno odzval in zlomil »hrvaško pomlad«, ki jo je razumel kot grožnjo enotnosti države. 14 Težko se je upreti vtisu, da je mo čna šovinisti čna propaganda na Hrvaškem o srbski prevladi, še posebej od 1969 do 1970, vseeno dala rezultate. Pravi cilj te propagande je bil razbijanje enotnosti JLA z ustvarjanjem lukenj v »parti- zanskem jugoslovanstvu« (kar so opažali tudi zahodni analitiki tistega časa). Cilj je bil razbiti silo, ki je ogrožala vsak separatizem. Vladimir Bakari ć in takratno hrvaško vodstvo so za svojo politiko poskušali pridobiti ve č znamenitih generalov iz Hrvaške, predvsem tiste, ki so jih do takrat javno ali tajno podpirali. Za ta cilj so z njimi organizirali nekaj sestan- kov. 15 Posebej je bil pomemben sestanek aktiva ZK v DSLO 9. decembra 1969 ob navzo čnosti generala in visokih častnikov po poreklu iz Hrvaške in naj- pomembnejših predstavnikov hrvaškega vodstva. Čeprav so pri predstavitvi svoje politike naleteli na razli čne vrste neodobravanja, so kljub temu na terenu, med pripravo 10. seje ZKH, manipulirali z »dejstvom«, da imajo podporo generalov iz Hrvaške. Z oceno, da bi se nova politika lahko soo čila s še ve čjim odporom generalov iz Hrvaške, je Bakari ć znova odšel v Beograd in predstavil svoja stališ ča 20. februarja 1970, vendar je tudi tedaj naletel na kritike in odpor. Posebej so se izpostavljali generali Viktor Bubanj, Ante Banina, Gojko Nikoliš, admiral Mate Jerkovi ć in drugi. 16 14 Robert W. Dean: The Yugoslav Army. V: Jonathan R. Adelman (ed.), Communist Armies in Politics, Boulder 1982, str. 84–6, 89–90; Marko Milivojevic: The Political Role of the People's Army. V: M. Milivojevic, J. Allcock, P. Maurer, Yugoslavia's security dilemmas: armed forces, national defence and foreign policy, Oxford-New York 1988, str. 20–21. 15 Podobno je bilo tudi pred prihodom v javnost z Deklaracijo o položaju hrvaškega jezika. Takrat je Vladimir Bakari ć prihajal v Split na sedež 4. armade razlagat novo politiko (1967), vendar ni naletel na razumevanje. S tem je poskušal ovre či Miloša Žanka, ki je že za čel kri- tizirati novo smer (spomini generalpolkovnika Stanka Bjelajca, takratnega na čelnika štaba 4. armade). 16 Gojko Nikoliš: Zapisi pod pritiscima. Beograd 1989, str. 277–302. (Posebej velja pogledati njegovo diskusijo na seji 20. februarja 1970); Denisson Russinow: The Crisis in Croatia, in Four Parts. American Universities Field Staff, New York 1972; Stephen Clissold: Croat Sepa- ratism: Nationalism, Dissidence and Terrorism. V: Conflict Studies, No. 103/1979; Bjelajac, Jugoslovensko iskustvo, str. 75. Za pregled hrvaških obtožb in tedanje retorike, ki je preživela Mile Bjelajac JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih 97 V zvezi z maspokom je zanimivo – ko spremljamo uradne zapisnike, magnetograme in stenograme –, da je pred 10. sejo CK ZKH in po njej ve čina vojaškega vrha lojalno podpirala sodelovanje z organi ZKH in vodstvom, drže č se navodil generala Ljubi či ća. Tako je sprva tudi poveljstvo V. armadnega obmo čja (general Đoko Jovani ć) podpiralo to stališ če. Le redki generali so se uprli. Ko je v to poveljstvo z brionskega sestanka (16. marec 1971) prispela Kardeljeva negativna ocena te seje, češ »da ne more neko vodstvo sebe dolo čati kot merilo naprednosti, dolo čati, kaj je najve čja nevarnost za ZKJ in politiko ZKJ, torej tisto, kar je prerogativ CK ZKJ«, ter kritika na čina, na katerega so preganjali ljudi z druga čnimi pogledi, je prišlo do kratkega kolebanja, pa tudi afere v samem ZSLO, češ da tega ni bilo treba pošiljati »dol«. Vse do julija 1971 je vodstvo V. armadnega obmo čja (na čelnik štaba Janko Bobetko) javno podpiralo hrvaške voditelje. V poro čilu s seje konference organizacije ZK V. ar- made 28. aprila 1971 ni niti vrstice, kjer bi bilo omenjeno pisanje hrvaškega tiska, vendar je bil v Politi čno upravo poslan tisti del razprav, v katerih so kritizirali beograjske in novosadske medije, ki po mnenju razpravljalcev pišejo o stanju na Hrvaškem enostransko. Isto poro čilo vseeno poro ča, da so bila iz Garnizijske konference Karlovac ve čkrat postavljena vprašanja v zvezi s pred- logi sprememb ustave, kako se bodo republike dogovarjale, ko bo obstajala pravica veta, in kaj bo s Srbijo, ko bodo imele pokrajine svoje predstavnike neposredno v predsedstvu, ter ali ne bo Srbija s svojimi sedmimi predstavniki v bolj ugodnem položaju od drugih republik. 17 Posamezni generali, po poreklu iz Krajine, zaskrbljeni za usodo mednacionalnih odnosov in države v celoti, so na aktivih za čenjali poimenovati pojave na terenu. Vendar se je trem najbolj znamenitim kritikom iz Poveljstva V. armade pred manevrom »Svoboda '71« pripravljala upokojitev ali premestitev (generali D. Paji ć, B. Kresojevi ć, S. Livada). Javno so omenjali tudi upokojene generale, ki so bili v žargonu maspoka poimenovani »emisarji«, ki odhajajo med ljudstvo. Admiral Jerkovi ć je, namigujo č na ta pojav, na manevru Svoboda '71 vprašal Tripala, ali lahko odide na obisk k bratu v Slavonijo, pa da ga zaradi tega ne bodo poklicali in obtožili, da je »emisar«. Da je v vrhu Politi čne uprave vladal oportunizem in da se celo v organizaciji ZK v ZSLO ni ugodno ocenjevala kritika in zaskrbljenost za stanje na Hrvaškem in v BiH, pri ča poro čilo z iste konference 4. septembra 1971. Sekretar je poskušal razložiti razloge za zaskrbljenost s tem, da je veliko število zaposlenih v ZSLO iz teh krajev ter da k temu prispeva pisanje tiska in vse do zloma Jugoslavije, gl.: Drago Chas Sporer: Politics and Nationalism within the Yugo- slav People's Army. V: Journal of Croatian Studies, New York, vol. XX, 1979, str. 181–131; Savka Dab čevi ć-Ku čar: '71 Hrvatski snovi i stvarnost, tom I. Zagreb 1997, str. 162–171. 17 AJ, fond 507, XX, k 13/1; O diskusijah na Brionih in obsodbah 10. seje v Slava Đuki ć: Slom srpskih liberala, tehnologija politi čkih obra čuna Josipa Broza. Beograd 1990, str. 76–78. Đu- ki ć navaja, da se je Tito ogradil samo od diskusije Cvijetina Mijatovi ća, ki je postavil vpra- šanje, ali se ZKJ razvija v smeri šestih popolnoma samostojnih partij in neko njihovo ohlapno konfederacijo in ali lahko neka partija s svojo odlo čitvijo postavi druge pred izvršeno dejstvo ter ali ima samo ena monopol na boj proti unitarizmu? Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 98 medijev, pa tudi politi čna klima v Beogradu pred 17. sejo Predsedstva. Voditelji iz Hrvaške so se res bali vpliva generalov in njihovega nezadovoljstva; tudi po zlomu »pomladi« so v spominih pisali, da so jih oni stali življenj. Šele ko je Tito spremenil mnenje, je spremenil stališ če tudi Ljubi či ć, nato pa še Jovani ć. Od mladih hrvaških voditeljev se je v tistih trenutkih omejil tudi sam Bakari ć. Obstaja tudi mnenje, da je na Tita odlo čilno vplival referat generala Branka Borojevića, predsednika Organizacije ZK v JLA. 18 V analizah zahodnih služb je bila posebna pozornost namenjena odnosu do JLA na Hrvaškem. Pravijo, da je hitra in ne dovolj premišljena odlo čitev, da se ustanovi teritorialno obrambo, bila izvorno sprejeta v vodstvu hrvaške ZK, podprli pa so jo hrvaški generali. Zabeležili so, da je hrvaška premierka (Savka Dap čevi ć Ku čar – op. M. B.) konec leta 1967 zahtevala ustanovitev teritorialne milice. Leto dni prej je general Ivan Rukavina, tedaj poveljnik armadnega ob- mo čja v Zagrebu, v tem smislu podal obvestilo za javnost. 19 »Po informiranem viru« je Rukavina postavil platformo za razpravo med vojaško in politi čno elito o samem bistvu obrambnega sistema. Zabeleženo je, da je generalpolkovnik Ante Banina (Hrvat – op. M. B.) temu prvi nasprotoval, tako da je dal proti- predlog bolj konvencionalne »dinami čne obrambe«. V vsakem primeru so do- godki na Češkoslovaškem vplivali, da se je razprava kon čala, tako da so sprejeli koncepcijo vseljudske obrambe. 20 V istih analizah so ugotovili, da je v času maspoka vsaj del tedanjega vodstva ZKH zavzel šovinistični, antisrbski ton. Rasto če hrvaško nacionalisti čno gibanje je, med drugim, zahtevalo ve čje ugodnosti Hrvatom v zadevah obrambe. Hrvaški voditelji so bili zaskrbljeni zaradi še vedno očitne srbske prevlade v enotah JLA na obmo čju republike. V njihovih očeh se je ta položaj slabšal, še posebej po zamenjavi generala Ivana Rukavine 1967. 21 Ekstremni hrvaški nacionalisti so 18 Po pripovedovanju Ljubice Čolakovi ć 1971 je Branko Borojevi ć Titu bral referat s pogledi JLA na stanje na Hrvaškem in to je Tita prelomilo. (Izjava Gordane Petovar, soproge Rudija Petovarja, avtorju 24. junija 2008 v Beogradu); Slava Đuki ć v n. d. (str. 81) navaja, po pri čah, da se je Tito prelomil med obiskom New Yorka novembra 1971, ko je dobil novice o napadih na JLA in zahtevah po hrvaški vojski (»Država brez vojske, ni država«!), ter da je dr. Hrvoje Šoši ć v Zagrebu zahteval vstop Hrvaške v OZN. Študentska stavka je bila zadnja kaplja čez rob. 19 Po intervjuju S. Dap čevi ć v listu Narodna armija, 29. 12. 1967. in intervjuju I. Rukavine v listu Vjesnik 21. 12. 1966. 20 The Yugoslav Military Elite (U), A. Ross Johnson, with assistance of Jeanette A. Koch, Iz- veštaj pripremljen od strane RAND corporation, za Office of Regional and Political Analysis CIA, deklasifikovano: Jun. 2004 str. 37. 21 Zgodovinarka Jill Irvine opaža, da je v času »hrvaške pomladi« Savka Dap čevi ć Ku čar za- htevala, da se mora ta »ob čutljiv problem« postaviti javno in odprto, ob tem pa je pozivala po vzpostavitvi proporcionalne zastopanosti, toda prav ona je v svojih spominih priznala, da je neupravi čeno verjela, da je število Srbov dale č ve čje, kot je v resnici bilo (Savka Dap čevi ć Ku čar: '71 Hrvatski snovi i stvarnost. Zagreb 1995, str. 310), gl. v J. Irvine: The Croatian Spring and the Dissolution of Yugoslavia. V: L. Cohen, J. Dragovi ć-Soso, State Collapse in South-Eastern Europe, New Perspectives on Yugoslavia's Disintegration, Perdue University Press, 2008, str. 159, 175. Mile Bjelajac JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih 99 postavljali zahteve po hrvaški armadi. 22 Navaja se, da so bili hrvaški voditelji ravno tako zaskrbljeni zaradi morebitnega negativnega vpliva na politiko na Hrvaškem s strani »konservativnih« upokojenih generalov. Pri tem vprašanju so dobili Titovo podporo, tako da je on sam imenoval generala Miloja Milojevi ća in Rada Hamovi ća kot »tudi ve č drugih«. 23 Kljub Titovi podpori hrvaškemu vodstvu in kritiki »konservativnih« generalov so ti (npr. Nikola Vidovi ć, Josip Antolkovi ć (Hrvat – op. M. B.) in Rade Bulat, upokojen 1970) nadaljevali s svojim odporom. Pridružil se jim je še aktivni general Radojica Nenezi ć. Ti generali so delovali s podporo ali skozi organizacije ZZB NOB. Zahodni analitiki opažajo, da je prišlo do delitev na etnični podlagi, čeprav ne izklju čno. 24 V analizah ni omenjeno mo čno projugoslovansko delovanje dveh vidnejših hrvaških generalov (admiralov) Viktorja Bubanja in Mateta Jerkovi ća, so pa kot izrazito prohrvaški ozna čeni Janko Bobetko, kandidat za komandanta v Za- grebu, general Vlado Mutak in komandant Teritorialne obrambe Hrvaške Sre ćko Manola. 25 Celoten razmislek o teh dogodkih v JLA, predvsem pa opažena podrejenost častniškega zbora lokalnim medijem sta spodbudila Sekretariat Komiteja Kon- ference ZK v JLA, da se je odlo čil za Predsedstvo ZKJ izdelati gradivo o mednacionalnih odnosih in vplivu sredstev množi čnih komunikacij na JLA in varnost države. 26 To je bil čas, ko se je poleg nacionalizma govorilo tudi o libe- ralizmu in birokratsko-tehnokratskih tendencah. V komentarju nacionalisti čnega napada pod geslom »liberalizma« je tudi Branko Mamula v svojih spominih zapisal: »Prodor liberalizma v Armadi sta vodila generala Rukavina in Oreš čanin. Ob vsem spoštovanju generala Oreš čanina kot znanega intelektualca iz generacije vojnih kadrov je treba zapisati, da ni razumel, kam se spuš ča Rukavina, ki pa je bil hrvaški nacionalist. Rukavina je Oreš čanina in skupino bivših komisarjev potreboval samo v obdobju prvega napada na Armado. Kasneje so njegovi za- vezniki postali drugi generali. 27 Ve čina je svoje prave obraze pokazala leta 1971, v času hrvaškega nacionalizma, zaradi česar so bili izklju čeni iz Armade. Vendar na žalost ne vsi! Po vsem je moral Armado zapustiti Rukavina. Ker so hoteli, da bi se to zgodilo brez spora, so ga pred odhodom povišali v generala. Vojska si je opomogla od liberalizma, ni pa bila v celoti ozdravljena. Enotnost oboroženih sil je bila pod vprašajem. General Ljubiči ć je bil na pol poti med dvema skupinama 22 The Yugoslav Military Elite (U), A. Ross Johnson, with assistance of Jeanette A. Koch, Iz- veštaj pripremljen od strane RAND corporation, za Office of Regional and Political Analysis CIA, deklasifikovano: Jun. 2004, 38. 23 Vir za poro čilo: Titov govor na Radiu Beograd 8. maja 1971. 24 The Yugoslav Military Elite (U), A. Ross Johnson, with assistance of Jeanette A. Koch, Iz- veštaj pripremljen od strane RAND corporation, za Office of Regional and Political Analysis CIA, deklasifikovano: Jun. 2004, s. 39. 25 Prav tam, 41. 26 AJ, fond 507, XX, k 14/1 Zapisnik z zasedanja z dne 12. junija 1972. 27 Janko Bobetko, Joža Sko čili ć, Sre ćko Manola, Vlado Mutak. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 100 generalov. Maršal je slutil in bil tudi obveščen, da poleg generala Branka Bo- rojevi ća, predsednika ZKJ v Armadi, in generala Ivana Dolni čarja, pomo čnika v politi čno-pravnem sektorju, Ljubiči ć ne bo sposoben zagotoviti enotnega vode- nja vodilnega kadra v JLA. To je bil razlog, da je (maršal) naslovil pismo Zvez- nemu sekretarju za narodno obrambo, v katerem je odlo čno zapisal, kakšno voj- sko želi: vojsko z upoštevanjem hierarhije odnosov, discipline in s starešinami, ki so kvalificirani in odgovorni za svoje delo. Na pomembno mesto je postavil demokratizacijo odnosov – med človeških odnosov, v iskanju najboljših rešitev, v oblikovanju vojske in v sprejemanju najve čjih odlo čitev. To je bilo dobro ravno- težje med konstanto vojaškega sistema in tistega novega, kar je bilo na poti.« 28 V tistih burnih časih je bil vojaški vrh, predvsem pa politi čna uprava in Sekretariat Konference ZK v JLA, aktivno vklju čen v razprave glede ustavnih sprememb, predvsem pri opredeljevanju položaja JLA, TO ter v tem okvirju pravic in dolžnosti republik. Na podlagi zapisnikov s teh razprav opazimo ena- ko stopnjo oportunizma in nezanimanja za pobude, ki so prihajale od zunaj. Obstajale so smiselne pritožbe glede možnih prakti čnih posledic posameznih rešitev, vendar se je to brez težav preslišalo, saj je obstajalo mnenje, da bodo kasnejše zakonske rešitve to pojasnile in natan čneje uredile. To obdobje se je kon čalo s tretjo izbiro generala Nikole Ljubiči ća za držav- nega sekretarja, ki sta jo spremljala Titova vztrajnost, da mora njemu vdan mi- nister ostati (»ne dam Nikole, predober je«), in afera z izmišljenim državnim udarom generala Đoke Jovani ća, ki so ga upokojili. Jovani ć je bil prvi podsekre- tar, ki je bil odgovoren za politično-pravni sektor, varnost in kadrovsko politiko. Tito je pri izbiri generala Ljubi či ća storil vrsto precedensov. Najprej je, med pripravami na zamenjavo Gošnjaka, v zadnjem trenutku zavrnil predlog, ki je prestal vse posvete, da naj se na položaj ministra imenuje generala Bogdana Oreš čanina. Po tej aferi je Oreš čanin izstopil iz vojske. Nekateri viri navajajo, da je bil v ozadju spor glede razvoja koncepta obrambe, ki naj bi svoj kon čni izraz dobil v novem zakonu o obrambi. Priprave za sprejetje tega zakona so potekale štiri leta. Nesloga je obstajala v ZSLO in Vojaškem svetu (pri delu katerega je sodeloval tudi Tito). Na eni strani so bili tisti, ki so se zavzemali za tezo o vojski kot edinem dejavniku obrambe (med njimi je bil Gošnjak), medtem ko so bili drugi za širši koncept splošne ljudske obrambe in na črte za obrambo na vseh staneh enako, tako na Vzhodu kot na Zahodu. General Šu- monja je pri čal, da je to kombinacijo uni čil Vladimir Bakari ć, ki je Tita opo- zoril, da Oreš čanin ni primeren, če namerava popraviti odnose z ZSSR. 29 Nato pa je med ponovnim izborom Ljubi či ća politična delegacija Srbije pristala na Titovo vztrajanje, vendar ob pogoju, da Tito javnost obvesti, da je to njegova izbira in da Srbija ni zahtevala ministrskega mesta, saj so se želeli izogniti nadaljnjim nesporazumom v že tako zaostrenih razmerah leta 1971. 30 28 Branko Mamula: Slu čaj Jugoslavija. Podgorica 2000, str. 29–30. 29 Bjelajac, Jugoslovensko iskustvo, str. 60. 30 Ve č o tem v Bjelajac, Jugoslovensko iskustvo, str. 60–61. Mile Bjelajac JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih 101 Za četek afere z generalom Jovani ćem se, kot kaže, skriva v vmešavanju nekaterih politi čnih funkcionarjev (Jure Bili ć, Stane Dolanc). Po Jovani ćevi razli čici naj bi v tem času dolo čili novo osebo za zveznega sekretarja: »Ljubi či ć bi moral biti mesec dni odsoten zaradi poti v Kanado in na Kubo. Pred odhodom mi je naro čil, naj pripravim nekatere predloge. Ob tem je dejal, da je govoril s Titom in da morda ne bi bilo slabo, če bi to dolžnost zveznega sekretarja prevzel Slovenec, vendar naj upoštevam tudi druge kombinacije. Nalogo sem sprejel. To je bila namre č moja dolžnost. V teh razmišljanjih sem prišel do neke ovire: če na položaj zveznega sekretarja /.../ pride Slovenec, kaj bomo s Poto čarjem, ki je bil tedaj na čelnik Generalštaba. Dva slovenska generala namre č ne moreta biti hkrati na najvišjih položajih v naši državi.« Mimo posveta z generali je bil o tem obveš čen Jure Bili ć, ki je v postopek vklju čil Staneta Dolanca, navaja Jovani ć in meni, da sta se tu za čela spletka in nesporazum z Ljubi či ćem in Titom, do katerega je prišlo ob vrnitvi Ljubi či ća. Predpostavlja se, da je želel imeti Dolanc monopol pri obveš čanju Tita in njegovo o čitno nadzorovano izolacijo. Kakor koli, general je na kolegiju pri ministru, ob navzo čnosti podsekretarja in na čelnika Generalštaba, izvedel za Titovo odlo čitev o pred časni upokojitvi. General Stane Poto čar je podpiral Jovani ća in ga nagovarjal, naj o zadevi osebno spregovori s Titom, vendar ga Tito ni hotel sprejeti. Iz odzivov Ljubi či ća po njegovi vrnitvi je bilo opazno, da je bil »obveš čen«, da ga bo Jovani ć zamenjal in sam sebe »postavil« na ta položaj. Iz pri čevanj Jovanićevih sodelavcev (general Stevo Dokmanovi ć) izvemo, da je bil tak predlog na posvetu ter da so nekateri Jovani ćevi tovariši iz vojne že na- zdravljali. Primer pa bi bilo zagotovo treba obravnavati tudi v okviru takratnega spora med Jovanko Broz in Stanetom Dolancem, ki je dvomil o liških generalih, ki so ji nudili podporo. Stališ če vojaškega vrha do nacionalne sestave častniškega zbora V celotnem obdobju 1945–1991 je bila ena od najpomembnejših nalog držav- nega (komunisti čnega) in vojaškega vodstva čim boljša prilagoditev nacionalne strukture vojske nacionalni strukturi prebivalstva ter enakovredna zastopanost vseh narodov. V ustavi iz leta 1974 je to povzdignjeno kot najvišje na čelo. 31 Ta formalni kriterij, ki ga je bilo v praksi težko izvesti zaradi ve č razlogov, je bil najverjetneje mišljen kot ena od temeljnih zakonitosti vojske (JLA) v jugo- slovanski družbi, poleg tistega ideološkega, ki vse do jeseni 1990 ni bil nikoli 31 Glede sestave častniškega kadra in imenovanja na višje poveljniške in vodilne položaje v Jugoslovanski ljudski armadi je v uporabi na čelo kar najbolj sorazmerne zastopanosti republik in pokrajin.« ( čl. 242); Jugoslavija je bila ena od redkih držav, ki je z zakonom zagotovila na- cionalno sorazmernost profesionalnega častniškega zbora in enkratna zaradi tega, ker je to na čelo povzdignila do ustavnih obveznosti Oboroženih sil. (Anton Bebler: The Military and the Yugoslav Crisis. V: Sudosteuropa, 1991/1–2, str. 132). Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 102 pod vprašajem. Izhajajo č iz svojega »razumevanja« izkušnje ve čnacionalne vojske, kakršna je bila vojska v Kraljevini Jugoslaviji, in krize njene legitimnosti, predvsem na Hrvaškem in med pripadniki manjšin, ter lastnih izkušenj med NOB, so državno in partijsko vodstvo države oziroma njuna transmisija v JLA vztrajali pri oblikovanju ve četnične vojske, ki bi bila pravi odraz etnične podobe družbe. Od celotnega projekta je uspelo le nekaj; v nasprotju z prevladujo čo srbsko strukturo generalov v kraljevini je etnična struktura približno ustrezala strukturi prebivalstva. Znotraj »srbskega faktorja« ve čine kljub vsemu niso predstavljali Srbi iz Srbije, temve č tisti iz Hrvaške in BiH. Na dnevnem redu je bila pogosto tema kadrovske politike, nacionalnega ravnotežja, ki ni bila le posledica pritiska množičnega gibanja na Hrvaškem in prizadevanj za spre- membo zvezne ustave, kot sta mislili doma ča in tuja javnost. Naj spomnimo, da so v svojem času nosilci nove smeri na Hrvaškem konec šestdesetih let vojsko dojemali kot prikrito boljševisti čno-srbsko vojaško prevlado, ki je bila v vsakem trenutku pripravljena ogroziti nacionalne težnje in vsako »protikomunisti čno in vsaj nekoliko svobodnejšo demokratično misel«. Po njihovem mnenju je JLA nosilka velikosrbstva in unitaristi čne koncepcije in celo celoten obrambni sistem naj bi bil zamišljen tako, da je Hrvaška v podrejenem položaju. V istem času so imeli skrit cilj, da bi z vsiljevanjem novega koncepta razvoja TO (»takšne priložnosti se preprosto ni smelo izpustiti«) nasproti JLA, ki je bila pretežno srbska, imeli lastno vojsko – »oborožene odrede naših hrvaško in demokratično usmerjenih ljudi«. 32 Na številnih zasedanjih Pooblaš čenstva CK ZKJ za JLA, Generalštaba, Sveta ljudske obrambe in drugje niso samo preu čevali vprašanja s področja mednacionalnih odnosov, kadrovske strukture častniškega zbora, gojencev in podčastnikov, temve č so bile izdelane sistemske, longitudinalne raziskave tega občutljivega vidika. Kot tak primer navajamo sejo Pooblaš čenstva CK ZKJ za JLA aprila leta 1963, na kateri so razpravljali o vprašanju pomla- jevanja vojske s častniško sestavo in o vseh implikacijah, vklju čno z nacionalnim sorazmerjem, ki naj bi ustrezalo strukturi prebivalstva. Personalna uprava je ve č mesecev pripravljala referat s pregledom stanja in predstavila predloge za rešitev ter hkrati opozarjala na objektivne težave, tako nasledstva iz vojne kot tudi majhnega interesa za vse vrste vojaških šol pri mladih Slovencih in Hrvatih, za katere vojaški poklic ni bil ve č materialno privla čen ter v pogojih pogostih upokojitev s sumljivo socialno prihodnostjo. Uvodni referat je imel na čelnik uprave general Kosta Na đ. Minister Gošnjak, ki je dopolnil generala Na đa, je 32 Savka Dap čevi ć Ku čar: '71 Hrvatski snovi i stvarnost, knj. I–II. Zagreb 1997, II, str. 414, 417, 420: »Pe čat velikosrbstva in jugoslovanske unitaristi čne koncepcije se je odražal povsod: v njihovih stališ čih glede Jugoslavije in nacionalnega vprašanja (kot ne česa anahronega, zaosta- lega, razdiralnega, sovražnega): ve čina vojaških oseb (z dolo čenimi izjemami) je vedno brez izjeme uporabljala srbski jezik ..., za sovražno pa je razglasila povzdigovanje pravice do upo- rabe lastnega jezika v JLA in v svoji republiki /.../ v neprestanem zavra čanju pomislekov, kaj šele razprav, o tem, da vsaj ve čina obveznikov služi vojaški rok v svoji republiki (kar je bil naš predlog, pa tudi slovenski in makedonski), /.../ vprašanju vojaških rezerv, vojaških de- lavnic, vojaških podjetij (za vse je bila pooblaš čena Srbija). Mile Bjelajac JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih 103 predstavil še nekatere druge poglede, ki naj bi jih uprava v prihodnosti upoštevala prav iz politi čnih razlogov: »Rad bi dopolnil podatke, ki jih je posredoval tovariš Kosta Na đ. V referatu ni podatkov le za Srbe iz Srbije, temve č so vsi Srbi prikazani skupaj. To pa izgleda takole: pri Srbijancih obstaja nedvoumno pomanjkanje kadra iz Srbije. Dolo čen odstotek manjka. Srbov iz Srbije je 30,4% prebivalstva, oficirjev Srbijancev iz Srbije pa 29%, kar pomeni, da manjka dolo čen odstotek – 1,4%. Ta se je izgubil v številki 59% Srbov. To pomeni, da ta odstotek predvideva Srbe iz Bosne in Hrvaške. Prej je bil ta odstotek še slabši, vendar pa se je v zadnjih letih število gojencev iz Srbije pove čalo, zato se je to razmerje popravilo. Še naprej je treba upoštevati nacionalnost. Ne le Hrvatov in Slovencev in nacionalnih manjšin – Madžarov, ki jih je pri nas kar nekaj –, temve č tudi Srbijancev. Pri generalih pa se ne moremo popolnoma zanesti na odstotke. Če moramo upoštevati splošno število oficirjev, ne moremo v celoti razmišljati o generalih ali majorjih, pa vendar: generalov iz Srbije je 11,7%, prebivalstva pa 30,4%. Torej nimamo dovolj Srbijancev. Srbi zunaj Srbije pa predstavljajo 11,3% prebivalstva, generalov pa je za 30,5%. Jasno je, da gre tu za vprašanje boja in vojaškega kadra iz borbe. To moramo upoštevati, čeprav sedaj tega ne moremo spremeniti. Imeti moramo ve č generalov Srbijancev. To je treba upoštevati tudi pri kandidiranju. Če kandidirata dva enaka polkovnika, se moramo opredeliti za tistega iz Srbije. Pri drugih narodih izgleda to takole: pri Hrvatih je 25,1% prebivalstva in 19% generalov – ki je malo manjše število, torej za –4%; generalov – Slovencev pa je celo še ve č (8,6% prebivalstva in 9,9% generalov), 6,6% je makedonskega prebivalstva in 2,5% generalov. Torej je Makedoncev premalo. Črnogorci – 2,8% prebivalstva in 25,4% generalov. Sedaj je to zmanjšan odstotek, lahko pa povem, da je bilo po vojni kar 55% vseh generalov Črnogorcev. To je bilo v letih 1948 in 1949. Ne moremo tako strogo gledati na odstotke pri generalih, moramo pa upoštevati nacionalni vidik, to je nesporno. Tu je predvsem težava s Srbijanci, še posebej pri nas, v tej hiši. Imamo namre č le enega na čelnika uprave (Tanaskovi ća), ki je Srbijanec. To lahko postane kriti čno, če po tem posežejo raznorazni ljudje, ki niso prijatelji našega gibanja, so šovinisti ipd. in lahko iz tega naredijo problem. To moramo upoštevati. Ne smemo pa pustiti vojske brez Slovencev, Hrvatov, Makedoncev – to je politi čno vprašanje. Zato mislim, da je prav, da o tem razpravljamo na današnji seji, saj je to zagotovo politi čno vprašanje, podobno kot vprašanje pomlajevanja kadra, ki je, kot vidite, zelo zapleteno.« 33 Na zasedanju Vojaškega sveta, ki je potekalo 14. in 15. decembra 1967, so razpravljali o nacionalni strukturi AVO v JLA in gojencih v vojaških šolah in akademijah. Preu čeni so bili premiki na tem področju od leta 1951. Ob tej pri- ložnosti je bilo izraženo nezadovoljstvo s trendi ter opaženo, da se nacionalna struktura gojencev reproducira podobno kot že obstoje če neenakomernosti pri 33 AJ, fond 507, XX, k 3/2. Zapisnik sa sednice Opunomo ćenstva 12. IV. 1963. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 104 AVO. Zanimivo je, da so na tem zasedanju razpravljali ne le o nacionalni struk- turi, temve č tudi o zastopanosti republik v sestavi AVO. Ugotovljeno je bilo, da je glede na število prebivalstva Hrvaška suficitarna za 4,7% pri častnikih, za 8,5% pri vojaških uslužbencih, deficitarna pa pri podčastnikih (–3,6%). Toda odstotek Hrvatov je vseskozi deficitaren v vseh treh kategorijah AVO. Na to je poleg slabega zanimanja za vojaške šole najbolj vplivalo dejstvo, da so bili Srbi iz Hrvaške najbolj množična sila NOB v odstotku, ki je presegal njihov delež v prebivalstvu Hrvaške. Na zasedanju je bilo ugotovljeno, da je bil AVO-kader iz Srbije v deficitu. Šele od leta 1967 naprej je opazen manjši 4,85-odstotni suficit, v primerjavi s prejšnjimi leti, vendar je bil delež AVO še vedno za približno 10% manjši v primerjavi s številom prebivalcev republike (41,2%). V Srbiji je bil deficit prisoten pri častnikih in uslužbencih, suficit pa le pri podčastnikih (8,3%). Presene ča, da je kader iz BiH postal deficitaren, in to pri vseh AVO za 2,5%, naj- bolj pa pri vojaških uslužbencih – 6,5%. 34 Kljub vsem prizadevanjem, da bi se stanje »popravilo«, je bilo celo po sprejetju posebnih zakonov doseženo le malo. V obdobju 1970–1985 je delež Srbov v AVO padel s 60,44% na 57,17%, Črnogorcev s 6,9% na 5,82%, pove čal se je delež Makedoncev s 5,84% na 6,74%, Muslimanov z 1,29% na 3,69%, Albancev z 0,31% na 1,09%, Madžarov z 0,52% na 1,88% ter v manjših odstotkih tudi pripadnikov drugih manjšin (Ro- munov, Rusov, Bolgarov). Vojaški vrh pa je skrbel nadaljnji padec pri Hrvatih, in sicer s 13,45% na 12,51%, in Slovencih s 3,73% na 2,64%. Vojaški vrh je to ocenjeval na naslednji na čin: »To je v najve čji meri posledica ve čletnega neza- dostnega odziva kandidatov omenjenih narodov in narodnosti za vojaške šole /.../ takšen odziv glede šolanja je moral pripeljati do dolo čenega nesorazmerja v zastopanosti /.../ v sestavi AVO /.../. Potrebno je upoštevati, da so bili v celotnem obdobju uvedeni razli čni ukrepi, da bi zagotovili, da kader naših oboroženih sil sestavljajo, v neogibnem sorazmerju, pripadniki vseh socialisti čnih republik in socialisti čnih avtonomnih pokrajin, narodov in narodnosti ...« 35 V tem obdobju, predvsem po letu 1975, so v aktivnem zboru častnikov v celoti prevladovali kadri, ki niso sodelovali v NOB. V prejšnjih obdobjih je prav nacionalno ne- sorazmerje udeležencev v NOB prispevalo k nacionalnemu nesorazmerju AVO. Prizadevanja za sorazmerno nacionalno strukturo so bila najbolj uspešna v vojaških gimnazijah. V obdobju 1971–1979 je bilo v povpre čju 33,4% Srbov, 21,4% Hrvatov, 14,1% Slovencev, 5,8% Makedoncev in 6,7% Albancev. 36 Prvi č po drugi svetovni vojni je vztrajno zavzemanje in popravljanje polo- žaja pod častnikov pripeljalo do tega, da je bila v vojaških srednjih šolah nacio- nalna struktura podobna tisti v jugoslovanski družbi. Število Srbov je padlo s 57,38% (1971) na 40% (1979). Hrvatov je bilo leta 1971 12,43%, od leta 1973 je bil njihov delež približno 20%, na koncu tega obdobja pa 19,23%. Tudi pri slovenskih mladeni čih so spodbudili interes za vojaški poklic. Od 1,5% (1971) 34 Bjelajac, Jugoslovensko iskustvo, str. 51. 35 Prav tam, str. 51–53. 36 Prav tam, str. 53. Mile Bjelajac JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih 105 oziroma 0,62% (1972) je bil odstotek deleža pove čan na 4,93% (1979). Musli- mani so dosegli 10,8%, Albanci pa z 1,81% (1971) na 5,79% (1979). 37 Pri nacionalni strukturi gojencev v vojaških akademijah je v enakem desetletnem obdobju postopoma zmanjšano število Srbov z 52,66% (1971) na 42,54% leta 1979. Odstotek Hrvatov se je v povpre čju gibal pri 13,98%, a je v dolo čenih letih dosegel 16,68% (1977), 17,98% (1978), 15,43% (1979). Musli- mani z 2,8% (1971) so konec desetletja dosegli 10,89-odstotni delež, Albanci 6,7%, medtem ko so Jugoslovani s 14,38% (1971) in 8,57% (1974) konec de- setletja padli na 4,9% (1979). 38 Kot smo omenili, pa se ni upoštevalo le nacionalne strukture, temve č so preudarjali tudi vprašanja in omejitve rabe jezika narodov in nacionalnih manjšin oz. so bili preu čeni mednacionalni odnosi znotraj same vojske. Jezikovno prakso so vseskozi nadgrajevali s ciljem, da bi JLA vsi dojemali kot svojo hišo in da bi bila v vsakem okolju predstavljena v skladu z doseženimi ustavnimi pravicami državljanov. Tako je v strokovnih analizah iz leta 1964 na- vedeno, da so »v interesu obrambe z zakonom predvidene posamezne omejitve pravic državljanov« (npr. tajnost listin in svoboda tiska pod dolo čenimi pogoji) pa tudi »omejevanje v pogledu enakopravnosti jezikov naših narodov, ko gre za poveljevanje, vojaško usposabljanje in administracijo v JLA, saj slednji potekajo samo v srbsko-hrvaškem (hrvaško-srbskem) jeziku. Prakti čni, predvsem pa ra- zlogi enotnega poveljevanja zahtevajo to omejitev. /.../ Sicer pa vojaški organi vklju čujejo v postopek tudi spomenice državljanov, napisane v drugih jezikih, vojaške osebe se med seboj pogovarjajo v svojem jeziku, v vseh vojaških knjiž- nicah pa so na voljo knjige in časopisi v njihovem jeziku itd.« Vsakemu je bilo zagotovljeno, da na sodiš ču uporablja svoj jezik, v katerem je prejel tudi vsa gra- diva. 39 O enaki nameri vojaškega vrha, da bi preveril in popravil stanje, pri čajo longitudinalne raziskave o mednacionalnih odnosih v JLA in zaznavanje teh odnosov s strani pripadnikov razli čnih skupin ( častnikov, gojencev, vojakov). Naj omenimo, da je prva tovrstna raziskava potekala v obdobju 1966–1967. 40 V okviru raziskave javnega mnenja v JLA, ki je potekala od 2. do 12. junija 1970, so se ponovila dolo čena vprašanja s tega področja, ki so bila uporabljena že v predhodnih raziskavah, saj so želeli pridobiti podatke o novem stanju in o sploš- nih kazalnikih razvoja mednacionalnih odnosov v JLA v preteklem obdobju. 41 37 Prav tam. 38 Prav tam. 39 Marko Kalo đera, Narodna odbrana u ustavima naših socijalisti čkih republika. V: Vojno delo, 1964, br. 5, str. 66. 40 Rezultati te raziskave so objavljeni v knjigi za interno uporabo »Pripadnci JNA o me đunacionalnim od- nosima«. Prav tako so bile izdelane tudi posebne študije rezultatov glede na kategorije vprašanih (vojaki, gojenci vojaških akademij in pod častniških šol, gojenci ŠRO, častniki iz vojaških šol in iz čete). Raziskava je ponudila zanesljive podatke, na temelju katerih se je dalo sklepati, da je stanje mednacionalnih odnosov v JLA pravzaprav zelo ugodno. 41 V študiji »Pripadnici JNA o me đunacionalnim odnosima /II. deo/«, 1971 so prikazani rezultati, ki vse- bujejo daljše komentarje. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 106 Avtorji iz Centra za andragoško-psihološke in sociološke raziskave javnega mnenja so ugotovili, da pripadniki JLA zelo homogeno in stabilno v svojih dojemanjih in opažanjih o čitno izražajo visoko stopnjo pozitivnega kvalifi- ciranja mednacionalnih odnosov v državi. 89,2% vojakov in 90,7% častnikov je mnenja, da imajo vsi narodi in narodnosti v naši državi enake pravice, 99,6% vojakov pa je to tudi dejalo za lasten narod – narodnost. Opažena je bila tudi zelo visoka stopnja pozitivnega mišljenja in opažanj o mednacionalnih odnosih ter enakopravnem obravnavanju pripadnikov vseh narodov in narodnosti v JLA. Kar 85,8% vojakov in 95,8% častnikov je menilo, da služenje vojaškega roka ugodno vpliva na zbliževanje vojakov razli čnih narodnosti. 49,7% vojakov in častnikov je ocenilo odnose med vojaki razli čnih narodnosti kot zelo dobre, 36,9% vojakov in 46,1% častnikov kot dobre in 8,9% vojakov in 0,9% čast- nikov kot ne povsem dobre. Vendar pa je 14,9% vojakov in 25,1% častnikov izjavilo, da ob časno prihaja do nepravilnosti v postopkih pri vojakih dolo čenih narodnosti. Raziskave so pokazale, da med posameznimi narodnimi skupinami obstajajo nedvoumne razlike pri oceni stanja mednacionalnih odnosov v družbi in armadi. Razlike niso velike in so v skladu z logi čno-teoreti čnimi predpostavkami, na katerih je bila zasnovana raziskava. Pri posredovanju rezultatov ZSLO je bilo opozorjeno, da ne glede na v celoti zelo pozitivne misli, opažanja in stališ ča vprašanih glede mednacionalnih odnosov v družbi in v JLA ne smemo meniti, da je evolucija iz črpana in da ne obstajajo možnosti nekaterih neugodnih trendov, ki so odvisni od vrste oko- liš čin, dinamike družbenega življenja in gibanja v državi, kar je v prakti čni politi čni aktivnosti treba vseskozi upoštevati. Poleg tega so poudarili, da doje- manja in opažanja vprašanih o mednacionalnih odnosih ni treba v celoti ena čiti z dejanskim stanjem mednacionalnih odnosov. Ker so ta mnenja subjektivna, so lahko deloma rezultat indoktrinarnega vpliva, idealizacije in normativisti čnega pogleda na te odnose, ki pa so posledica šolske vzgoje in izobraževanja kot tudi vpliva sredstev množi čnega komuniciranja, literature ipd. Predlagano je bilo, da je tudi v prihodnje potrebno preu čevati tiste elemente prakse, ki na dolo čen na čin še vedno omejujejo popolno nacionalno predstavitev vseh in lahko dejan- sko privedejo do relativno podrejenega statusa in obravnavanja pripadnikov določenih narodov in narodnosti. Na to so opozorila tudi opažanja vprašanih o tem, da se še vedno pojavlja nepravilno obravnavanje pripadnikov dolo čenih narodnosti. 42 Poskus državno-partijske politike, da »nacionalni klju č« do absurdne mere uporabi tudi v JLA, so opazili tudi analitiki na Zahodu. V za četku sedemdesetih let je bila po Bogdanu Deni ču v višji častniški zbor še vedno vklju čena vojna generacija, ki nikoli ni spadala v nacionalno sorazmerje, prihajale pa so že nove generacije, prav tako v neenakomernem sorazmerju. To je pripeljalo do tega, da 42 AJ, fond 507, XX, k2/2. Mile Bjelajac JLA v šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih 107 je bilo v realnosti, v primerjavi z drugimi, Srbom in Črnogorcem, kariernim častnikom, vnaprej oteženo napredovanje na najvišje položaje. Pri analizi nacionalne strukture najvišjega poveljstva leta 1973 isti avtor ugotavlja: »(Nacionalna struktura) vrhovnega poveljstva je zelo pazljivo urav- notežena, saj so želeli prepre čili kakršen koli o čitek o srbski nadvladi.« Težko se je izogniti vtisu, da je mo čna šovinistična propaganda na Hrvaškem (1969– 71) o »srbski prevladi« v vojski in o neenakopravnosti Hrvatov kljub vsemu dala »rezultate«. Dejanski cilj te propagande je bil zlom enotnosti JLA, ustvarjanje lukenj v »partizanskem jugoslovanstvu«, razbiti silo, ki se je je bal vsak separatist. 43 Zahodni analitiki opažajo tudi, da so generali srbskega porekla leta 1971 zavzemali 33% najvišjih funkcij v vojski, Hrvati pa, ki so imeli 19% generalov, 38% najvišjih položajev, Slovenci s 6% generalov pa so zavzemali 8,3% naj- višjih položajev. 44 YUGOSLAV ARMY IN THE 1960S AND IN THE FIRST HALF OF THE 1970s SUMMARY The events of 1968 only underlined the importance of milestones in the society and influenced the Yugoslav People's Army (YPA). Tito was frequently inconsistent in regard to certain issues, and this had a dramatic impact on YPA, especially since the army was in his exclusive domain. The whole period from 1962 until 1975 was a turning point for the future of the common Yugoslav state. The situation in YPA and the discussions about the defence concepts was influenced by the international relations (the 1961 Berlin and 1962 Cuban crises, the 1967 and 1973 wars in the Middle East, the 1968 invasion of Czechoslovakia, the Vietnam war), the secret session of the Executive Com- mittee of the League of Communists of Yugoslavia in March 1962, the 1966 Brioni Plenum, the 1968 student demonstrations, the demonstrations and violence of Albanians in Kosovo and Macedonia in 1968, the 1969 League of Communists of Yugoslavia reform, the developing nationalism in Slovenia and Croatia, political changes in Serbia and the adoption of the new constitution in 1974. Tito, who had the exclusive right to consider the issues in regard to YPA, was not ready to give up the unity and allow anyone else to get involved in the management of the Army. This gave rise to conflicts with highest-ranking Party and political leaders. Meanwhile he was not consistent in regard to the top 43 »Enostavno re čeno, za srbske in črnogorske polkovnike je bilo veliko teže napredovati v ge- nerale kot za njihove slovenske, hrvaške in muslimanske kolege.« (Bogdan Denitch: The Le- gitimation of the Revolutions, str. 115). 44 Bjelajac, Jugoslovensko iskustvo, str. 75. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 108 cadre. Because of the resistance against Rankovi ć's replacement, Tito aban- doned general Gošnjak and replaced him with a new minister (1967). This move was accompanied by various purges of generals; only in 1968, 38 generals and 2400 officers were removed. Tito was also the initiator of the renewed approximation and complete alliance (natural hinterlands) with USSR and the Warsaw Pact countries. This was encouraged by the impact of the Berlin and Cuban crises, and especially the 1967 Mediterranean crisis. At that time Yu- goslavia and the Soviet Union supported the Arab states and were on the same side. Tito estimated that the main potential threat to Yugoslavia was coming from the West. After the events in August of 1968 this estimation was completely altered. In the 1960s it became clear that nationalism was gaining much momentum in YPA and its partisan elite. This was a cause for concern for the Yugoslav- oriented cadre. This conflict became a permanent characteristic of the Yugoslav Army until its end in 1992. Through political criticism of the Yugoslav Army, in the autumn of 1968 a conclusion was quickly reached that the Central Committees of the individual republics should take over the defence, that the republican central headquarters should be activated, that the municipalities should form military headquarters, detachments and battalions, armed with modern light weaponry, that a communications system must be ensured, and that the role of radio and smaller radio stations during wartime should be especially looked at. It was thought that these measures would overcome the technocratic organisation of the Army. The People's Defence Act was passed in an expedited procedure. This permanently opened the question of sovereign jurisdiction of command and use of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia's armed forces – if not while Tito was still alive, then certainly after his death. Within the Army leadership at the time the evaluation of the importance of the 1968 students' demonstrations was not consistent. More precisely, it was dra- stically polarised. At that time the question was whether the socialist Army could intervene at all because of internal political reasons. Tito stated that the Army should focus on monitoring the state border, and that it should not make any moves without his explicit authorisation. The events in Kosovo and Macedonia (1968) with demonstrations and elements of Albanian rebellion as well as Maspok (»Mass MovementV) in Croatia soon convinced even the »liberals« among the generals that the Army should be able to intervene in special cases, when the law and order was in danger. Tito's standpoint was the same. The Army elite was riddled with conflicts, affairs remembered by the names of individual generals, and occasional purges. Since this was a rather closed institution, the domestic and foreign public frequently guessed about the back- ground and consequences. Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav či ča 109 UDK 323.1(497.4)"196" Božo Repe * Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav či ča Slovenski partijski »liberalizem« se najbolj povezuje s Stanetom Kav či čem predsednikom slovenskega izvršnega sveta (vlade) v letih 1967–1972. 1 Kav či č je okrog sebe zbral mo čno skupino iz raznih družbenih sfer, ki sicer ni bila prav trdno povezana, delovala je nekako po na čelu »iste valovne dolžine.« Kav či č je še pripadal vodilni partizanski generaciji, vendar mlajši, tisti iz »druge vrste«, ki jo je med vojno in v letih po njej na vodilne politi čne položaje pripustila ozka skupina predvojnih komunistov. Bil je eden redkih jugoslovanskih politikov, ki je upal zavrniti Titovo kadrovsko ponudbo, in to tako za članstvo v predsedstvu CK ZKJ kot mandatarstvo za zvezni izvršni svet. Slednjega je zavrnil zato, ker druge republike niso hotele poslati najmo čnejših ljudi v zvezno vlado, ki naj bi jo vodil, on pa je hotel mo čno in u činkovito ekipo, ki bi lahko izpeljala gos- podarske in politi čne reforme federacije. Na drugi strani pa so Kav či ču zamerili tudi slovenski intelektualci, ker je kot predsednik ideološke komisije CK ZKS leta 1964 obra čunal z opozicijsko revijo Perspektive in ker ni kazal pretiranega polsuha za kulturo oz. ni hotel svojih politi čnih (predvsem gospodarskih) ciljev žrtvovati zaradi zahtev po ve čji intelektualni svobodi. 2 Na splošno pa je bil Kav či č v Sloveniji v času predsednikovanja slovenski vladi dale č najbolj pri- ljubljen slovenski politik. To so pokazale tudi ankete, ki jih je leta 1968 za čel opravljati Center za raziskovanje javnega mnenja pri tedanji Fakulteti za socio- logijo, politi čne vede in novinarstvo (sedanja FDV). Center je prav zaradi Kav- či čeve prevelike priljubljenosti moral prenehati izvajati take meritve oziroma vprašanja prirediti, saj so bili Edvard Kardelj in drugi vodilni politiki dale č za Kav či čem, kar je izzvalo užaljenost, ogor čenje in kritike, da je to zaradi nje- govega nacionalnega populizma, medtem ko morajo drugi plavati proti toku in ljudem povedati tudi neprijetne stvari. V resnici je bil Kav či č tisti, ki je v jav- nosti govoril najbolj neposredno in ni olepševal stvari, tudi kar zadeva zapiranje tovarn in druge neprijetne ukrepe. * Dr., redni prof., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker čeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: bozo.repe@uni-lj.si 1 Biografija Staneta Kav či ča v Božo Repe, Jože Prin či č: Pred časom. Portret Staneta Kav či ča. Ljubljana 2009 (dalje Repe, Prin či č, Pred časom), str. 7–55. 2 Ve č o tem Božo Repe: Obra čun s Perspektivami. Ljubljana 1990. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 110 Partijski »liberalizem«, ki ga je poosebljal Kav či č, se je v Sloveniji na gos- podarskem podro čju sicer za čel že prej, z Borisom Kraigherjem (po vojni notra- njim ministrom in nosilcem obra čuna z opozicijo, ki pa se je potem obrnil v reformno smer). Vendar je Boris Kraigher (umrl je v avtomobilski nesre či v za- četku leta 1967), ki je sicer imel mnogo ve čji politi čni vpliv, deloval še v raz- merah izrazito partijske države, ko sta Jugoslavijo popolnoma obvladovala Jo- sip Broz - Tito in politbiro CK KPS (kasneje Izvršni komite CK ZKJ) z dese- timi ali enajstimi člani, v času politi čne krize na za četku šestdesetih let pa celo samo njegov sekretariat, ki so ga sestavljali Tito, njegov neformalni naslednik Aleksandar Rankovi ć in general Ivan Gošnjak. Kav či č je vodilno funkcijo na- stopil prav v času postopne emancipacije republik, ko se je prisilna enotnost, temelje ča na komunisti čni ideologiji in ideji socialisti čnega jugoslovanstva, že za čela krhati. Zlasti najrazvitejše republike so se za čele postavljati v bran svojih interesov, skušale so delovati kot države znotraj federacije, kar jim je po ustavi tudi pripadalo. Nova usmeritev se je najprej izrazila na 8. kongresu ZKJ 1964, na katerem so priznali, da nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji socializem na- čelno ni rešil enkrat za vselej, potem v za četkih gospodarske reforme (1965) in v politi čnem obra čunu z Aleksandrom Rankovi ćem (brionski plenum leta 1966). Normativno so bile te spremembe uveljavljene z ustavnimi amandmaji v letih 1968–1971, dokon čno pa z ustavo leta iz 1974, s katero je Jugoslavija tudi dočakala svoj konec. Spremembe so spremljali mo čni nacionalni pritiski, pa tudi izbruhi nacio- nalizma kot npr. na Kosovu leta 1968 in na Hrvaškem leta 1971, potem inte- lektualno vrenje (izraženo skozi proteste intelektualcev v šestdesetih letih in skozi študentske demonstracije leta 1968), deloma pa so na spremembe vplivali tudi zunanjepoliti čni razlogi (»praška pomlad«, zaradi katere so se jugoslovan- ski politiki bali, da bodo izgubili sloves najbolj reformne socialisti čne države). Ti procesi so mo čno okrepili liberalisti čne struje v nekaterih republikah (pred- vsem v Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem, deloma pa tudi v Makedoniji). 3 Slovenski partijski »liberalizem« v poznih šestdesetih letih je pomenil ve č politi čnega pluralizma med obstoje čimi politi čnimi organizacijami (socialisti č- na zveza delovnega ljudstva, mladinska organizacija in sindikati) in v njih. V končni razli čici, do katere pa nikoli ni prišlo, naj bi se SZDL vrnila h koalicijski zasnovi Osvobodilne fronte. Zavzemal se je za nadaljevanje gospodarskih re- form, ki so proti koncu šestdesetih let za čele zastajati zaradi odporov nerazvitih, ki so menili, da tržno gospodarstvo zaradi prevelikih razlik v razvitosti za Ju- goslavijo ni primerno. Vztrajal je pri ve čji samostojnosti Slovenije v federaciji, vklju čno s pravico do navezovanja neposrednih mednarodnih stikov, še zlasti na gospodarskem podro čju, neposredno možnostjo najemanja mednarodnih posojil in z na čelom kotizacije pri vzdrževanju federacije. 3 Ve č o tem v Božo Repe: »Liberalizem« v Sloveniji. Ljubljana 1992. Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav či ča 111 Zahteval je ve čjo samostojnost pri obrambni politiki, še zlasti potem, ko je bila leta 1968 ustanovljena republiška teritorialna obramba. Ker je republiški štab teritorialne obrambe s pomo čjo skritih fondov nabavljal orožje v tujini, je v času, ko so odstavljali Staneta Kav či ča prišlo do obsežne preiskave, zaradi ka- tere se je del udeležencev znašel v preiskovalnem zaporu, proti nekaterim je bil sprožen kazenski postopek, vodilni v štabu teritorialne obrambe pa so morali odstopiti. Kav či ču sicer neposredne povezave z nabavami niso uspeli dokazati, nakupe pa je srbska služba državne varnosti izkoristila v t. i. akciji Vrh, s katero so vodilnim slovenskim funkcionarjem skušali naprtiti separatizem in dokazati, da se Slovenija želi odcepiti. V zvezi z Jugoslovansko ljudsko armado so se v času »liberalizma« pojav- ljale zahteve po uporabi nacionalnega jezika v vojski, po služenju vojaškega roka v lastni republiki ali, kjer to ni mogo če, ustanovitvi nacionalno homogenih enot, kar je že takrat sprožalo spore z armadnim vrhom. Ekonomski koncept slovenskega »liberalizma« je bil od prvotnega osnutka, narejenega leta 1969, do sprejema 1972 mo čno spremenjen in na koncu ni ve č iz- ražal »liberalne« usmeritve. V prakti čni izvedbi je bilo – iz želje po posnemanju tedaj modernih zahodnih trendov – tudi nekaj pretiravanja (npr. težnja po pozida- vi celotne slovenske Obale z modernimi betonskimi kompleksi, ki bi naenkrat sprejeli 70.000 in ve č gostov). V temelju pa je bil program moderen, tak, kot ga Slovenija, sicer precej stihijsko in s hudimi socialnimi trenji zaradi propadanja prejšnjih industrij, razvija danes. Namesto usmeritve v težko industrijo je pred- videval razvoj trgovine, ban čništva, prometa, turizma, storitvenih dejavnosti, sve- tovanja, inženiringa, informatike in ra čunalništva. Leta 1968 je, npr. z odprtjem republiškega ra čunalniškega (ra čunskega) centra, tedanja oblast vsaj simboli čno pokazala, da želi Slovenija slediti najrazvitejšim državam v postindustrijsko druž- bo. Za čele so se graditi velike veleblagovnice, kot je Maximarket, pospešeno je naraš čal tovorni promet, razvijala sta se Luka Koper in slovenska trgovska mor- narica, današnja Adria si je kot nacionalni prevoznik v boju s premo čnim in priviligiranim Jatom postopoma širila prostor za redne in čarterske linije. Najve čji (pogosto tudi kritiziran) ekonomski projekt Kav či čeve ekipe je bila izgradnja slovenskega avtocestnega križa, ki pa se je za čela uresničevati šele proti koncu Kav či čevega mandata. Prav zaradi mednarodnih posojil za ceste je v Sloveniji in Jugoslaviji poleti 1969 prišlo do hude politi čne krize, t. i. »cestne afere«. Zvezna vlada (ki jo je sicer tedaj vodil Slovenec Mitja Ribi či č) je nam- re č iz predloga za delitev posojil izpustila dva slovenska odseka, slovenska vlada pa se je na to ostro odzvala. V razrešitev »cestne afere« se je vmešal sam Tito in Kav či čev politi čni vpliv so njegovi nasprotniki precej omejili. Slovenija naj bi po »liberalisti čnem« konceptu postala most med vzhodnimi in zahodnimi državami, ekonomsko pa naj bi se zgledovala predvsem po Za- hodu. Gospodarstvo naj bi delovalo po tržnih zakonitostih, socializem pa naj bi zagotavljala družbena lastnina. Kav či č si je kritike prislužil s prizadevanjem po delničarstvu (menil je, naj Slovenci raje, kot da potujejo na Fidži ali kam dru- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 112 gam, vlagajo v delnice), absurdni so se mu zdeli ideološki kriteriji v gospodar- stvu, npr. dejstvo, da zasebna podjetja s petimi zaposlenimi (kot je bil tedaj normativ) »še niso kapitalizem«, tista s šestimi pa naj bi že bila. 4 Energetsko naj bi Slovenija gradila na razvoju » čistih« energij (nafta, plin, jedrska energija). Kav či č je bil tudi tisti predsednik slovenske vlade, ki je s hrvaškim predsednikom Dragutinom Haramijo podpisal sporazum o graditvi krške jedrske elektrarne. Upravno naj bi bila Slovenija policentri čna, vendar z enotnimi in iz centra uravnavanimi šolstvom, zdravstvom, kulturno, raziskovalno in znanstveno de- javnostjo ter dav čno politiko. Kav či čeva politika je naletela na pozitiven odmev celo med slovensko poli- ti čno emigracijo. Podpiral ga je zlasti Ciril Žebot, predavatelj na Univerzi Ge- orgtown v Washingtonu in svetovalec nekaterih ameriških kongresnikov slo- venskega rodu, ki je v Kav či čevi politiki videl možnost za čim ve čjo suverenost Slovenije, narodno spravo in postopno vpeljavo dvostrankarstva (Socialisti čna zveza kot opozicija Zvezi komunistov) ter nato ve čstrankarstva z oživitvijo Slovenske ljudske stranke. Žebot in Kav či č sicer nista bila v neposrednih stikih, je pa Kavči č leta 1968 posredno ali neposredno dovolil njegov obisk v Sloveniji (po odzivih nekaterih borcev se je Žebot nato naglo umaknil čez mejo), zaradi česar si je Kav či č ob cestni aferi nakopal tudi Titovo kritiko in dolgotrajno raz čiš čevanje, ali je obisk dovolil ali ne. Politi čne in gospodarske spremembe v Kav či čevem času so se odrazile v po- ve čanih socialnih razlikah, ki bi bile – gledano z današnjimi o čmi – komajda vredne omembe, takrat pa so proti njim protestirali študenti, potem v nastajanju novega srednjega sloja, ki je postopoma za čel prevladovati nad kme čkim in delavskim, pa tudi v inidvidualizmu, ki se je med drugim kazal v prehodu od množičnih oblik preživljanja prostega časa in zabave v raznih kulturnih in šport- nih društvih k oblikam, ki niso nujno terjale kolektivne identifikacije (poto- vanja, športi kot je smu čanje ipd.). Modne revije, glasbeni festivali po zahod- nem vzoru (Slovenska popevka), mednarodni sejmi, razcvet turizma, odprte me- je z zatrpanimi mejnimi prehodi in prodor zahodnih artiklov so postajali del slo- venskega vsakdanjika. Televizija je imela v času najve čje Kav či čeve priljub- ljenosti konec šestdesetih let že ve č kot 255.000 naro čnikov (deset let prej, ob za četku le 778). Slovencem je oprla okno v svet, jih seznanjala z modnimi trendi, zahodno glasbeno produkcijo in jim nudila številne serije nadaljevank. Oblikovala je okus gledalcev, obenem pa je postala politi čno izjemno vplivna. V glavnem je podpirala Staneta Kav či ča, zato je bil boj za prevlado na njej morda najtrši kadrovski boj med »liberalno« in »konservativno« strujo (Kav či č je zahteval, da direktorja imenuje vlada, ne pa da se potrjuje prek SZDL po samoupravni poti, za katero se je skrival partijski monopol. 4 Ljerka Bizilj: Mo č in nemo č slovenskega liberalizma, dokumentarni film, 1989 (posodobljena razli čica 2009). Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav či ča 113 Konservativnejši del vodstva, ki je bil privržen Edvardu Kardelju, operativno pa sta se v njem najbolj izpostavila France Popit, predsednik CK ZKS, in Sergej Kraigher, predsednik skupš čine, je s Stanetom Kav či čem in »liberalci« skušal obra čunati že v času t. i. cestne afere. »Cestni aferi« so sledile še nekatere dru- ge, najbolj odmevna je bila »afera 25. poslancev«, do katere je prišlo, ko je skupina republiških poslancev poleti 1971 mimo SZDL in ZK, vendar v skladu s poslovnikom skupš čine poleg uradnih kandidatov za člana predsedstva SFRJ predlagala še svojega, tedaj najmlajšega ministra v Kav či čevi vladi, Ernesta Petri ča. Ker so poslanci s tem posegli v kadrovski monopol ZK, je prišlo do ostrega odziva; nekaterim je bil odvzet poslanski mandat, posledice pa so občutili še dolga leta. Ko je konservativna skupina za čela dobivati prevlado, je sledila vrsta obra čunov z uredniki časopisov, intelektualci, liberalno usmerje- nimi politiki na nižjih ravneh, pedagogi, ki so se zavzemali za idejno nevtralno šolo, nekaterimi univerzitetnimi profesorji in drugimi. Ta obra čun je bil del jugoslovanskega obra čuna z »liberalizmom«, ki ga je spodbudil in vodil Tito. Ta je na članstvo zveze komunistov 18. septembra 1972 naslovil pismo, v katerem je napovedal, da bo ZK znova prevzela neposredno vodenje in upravljanje družbe, v obra čun z liberalnimi strujami pa se je Tito ponekod (na Hrvaškem in v Srbiji) vmešal tudi neposredno. Slovenski »liberalizem« je bil bližji srbskemu kot hrvaškemu, čeprav je bilo tudi med slovenskim in hrvaškim mnogo skupnih to čk, zlasti kar zadeva odnos do federacije in suverenost republik. Temeljna razlika je bila v tem, da sta tako srbski kot hrvaški imela proti sebi zunajpartijsko opozicijo, ki je zlasti na Hrvaškem narekovala tempo partijskim liberalcem, v Srbiji pa je bila glavni povod, da je Tito z liberalci obra čunal, češ da so preve č mehki do opozicije. Med vsem tremi so bile precejšnje razlike, med Srbijo in Hrvaško pa so bila v tem času tudi dokaj ostra trenja, tako da do kakšnih resnejših povezav med vsemi tremi »liberalizmi« ni moglo priti. Tudi časovni intervali vseh treh »li- beralizmov« se niso ujemali, čeprav so povezave med vodilnimi »liberalnimi« politiki (Kav či čem, Savko Dab čevi ć, Mikom Tripalom, Markom Nikezi ćem, Latinko Perovi ć) obstajale, deloma pa tudi medsebojno podpiranje. Kav či ču, pa tudi nekaterim drugim »liberalno« usmerjenim politikom so zlasti o čitali pove- zave s hrvaškim množi čnim gibanjem, čeprav mu jih niso mogli dokazati. V tedanjem slovenskem politi čnem vrhu so na naraš čanje hrvaškega nacionalizma gledali z zaskrbljenostjo, bali so se, da ne bo šel čez rob in ogrozil reform. Sicer pa obstaja še vrsta razlik v delovanju. Za celotno Jugoslavijo je gotovo najpo- membnejši obra čun s srbskim »liberalizmom«, ki je bil najtežji in pri katerem se je Tito tudi zaradi osebnih zamer (zahtev, da se umakne, ker je prestar) najbolj angažiral in »liberalce« odstranil po povsem neformalni poti (v bistvu na »poli- ti čnem aktivu« – selektivnem zboru nekaterih vodilnih srbskih politikov). »Li- beralizem« v Makedoniji – čeprav zanjo pomemben – je bil bolj zapoznela refleksija v sorazmerno zaostalih razmerah na procese v razvitejših republikah. Na podro čju demokrati čnih pravic je bil dokaj konsistenten, ekonomskega pro- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 114 grama pa ni imel, čeprav se osnovne usmeritve dajo razbrati iz nekaterih član- kov, na mednacionalnem podro čju je bil obremenjen z odnosom do Albancev. Tito tudi ni vztrajal na obra čunu z njim, tako da je bil konflikt bolj posledica notranjih trenj med Krstom Crvenkovskim in Lazarjem Koliševskim. Gibanja v BiH so imela v tem času v sebi bolj malo »liberalnega«. Šlo je bolj za frakcijske boje med ljudmi, ki (morda z izjemo Avda Huma) niso imeli ni č manj kon- servativne usmeritve kot Mikuli ćeva skupina, ki je z njimi obra čunala. Jugoslavijo bi – tudi če bi zmagala liberalna vodstva po posameznih repub- likah – zaradi razlik v razvitosti in zapletenih mednacionalnih odnosov še vedno spremljali precejšnji pretresi, čeprav bi bila možnost, da se izogne krvavi vojni in se dogovori bodisi o konfederalnem tipu države bodisi o mirnem razhodu verjetno ve čja. Vendar so seveda to že hipoteze, ki ne sodijo v neposredno zgo- dovinsko obravnavo. Politi čni boj je bil kon čan s sprejetjem ustave leta 1974, ki je ZKJ kot edini politi čni sili zagotavljala neposredno vodilno vlogo. Vpeljan je bil delegatski sistem kot specifična oblika samoupravne socialisti čne demokracije. V njem so »klasi čne« poslance zamenjale delegacije, kar je delovanje sistema hromilo, izgubljala se je neposredna individualna odgovornost, vladanje iz ozadja je bilo lažje (»liberalci« so se pred tem zavzemali za mo čno skupš čino, v kateri bi bili poslanci odgovorni volivcem, ne pa zvezi komunistov, vlada pa bi imela res- ni čna pooblastila in mo č, da uresni čuje politiko). Ker bi z vpeljavo tržnega ekonomskega sistema gospodarstvo postalo bolj samostojno in ga politiki ne bi mogli ve č nadzorovati, so misel na tržno gospodarstvo po Kav či čevi prisilni upokojitvi opustili. Nekateri so mu nasprotovali tudi zato, ker bi pove čal razlike v Jugoslaviji. Leta 1976 so z zakonom o združenem delu vpeljali poseben gos- podarski sistem. Bolj kriti čni ekonomisti so ga posmehljivo imenovali »dogo- vorna ekonomija«. Njegovo bistvo je bilo, da naj bi se podjetja med sabo dogo- varjala, ne pa tekmovala. Zaradi tega so – razen redkih panog – v tujini po- stajala nekonkuren čna, njihovi izdelki doma pa vse dražji. Oblasti so znova za čele spodbujati razvoj klasi čnih industrijskih panog z veliko nekvalificirane delovne sile, zaradi česar se je pove čalo priseljevanje iz drugih Jugoslovanskih republik v Slovenijo. Podjetja so se preimenovala v »temeljne organizacije združenega dela« (TOZD). TOZD-i so se na zapleten na čin med seboj pove- zovali in taka združba se je imenovala »organizacija združenega dela« (OZD) ali na še višji ravni »sestavljena organizacija združenega dela« (SOZD). Partijski »liberalizem« je, vzeto v celoti, mogo če ozna čiti za gibanje. Vendar so bili znotraj »liberalne« skupine pogledi na tedanje družbene razmere v Sloveniji in Jugoslaviji razli čni, v določenih stvareh celo protislovni, obstajalo je ve č krogov: v izvršnem svetu in gospodarski zbornici ter delu gospodarstva, prav tako v tedanjih družbenopoliti čnih organizacijah (mladinski organizaciji, sindikatih, Socialisti čni zvezi delovnega ljudstva). Znotraj Zveze komunistov Slovenije je bila zlasti mo čna »liberalna« skupina, zbrana v ljubljanskem mest- nem komiteju ZKS, »liberalno« so bili usmerjeni posamezniki v CK ZKS in Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav či ča 115 njegovih organih, manj pa (tudi zaradi Kav či čevega stališ ča, da se zaradi ne- zadovoljnih kulturnikov ne bo izpostavljal in ogrožal svoje ekonomske reforme) v kulturnih krogih. Eno od pomembnih središ č je bilo tudi na Fakulteti za po- liti čne vede in novinarstvo, kjer je neke vrste intelektualno jedro »liberalnega« gibanja predstavljal krog revije Teorija in praksa. Tu se je v glavnem koncipiral politi čni program »liberalizma«. Prvi razpoznavnejši koncept, ki je obenem že pokazal klju čne razlike med pogledi Edvarda Kardelja in Staneta Kav či ča, je bil oblikovan jeseni 1963 na sestanku uredništva tedaj še nastajajo če revije z Ed- vardom Kardeljem o njeni zasnovi in obenem v povezavi s tem tudi o klju čnih družbenih vprašanjih. 5 Kav či č je Kardelja sicer podpiral v enem najbolj prelomnih politi čnih konfliktov konec petdesetih in v za četku šestdesetih let, ko se je Tito odlo čal med Rankovi ćem in Kardeljem. Tedaj je rekel, da Tito ni v sporu s Kardeljem, pa č pa s Slovenijo. Vendar sta bila že prej v sporu zaradi članka iz leta 1957 Pogumno naprej, v katerem se je zavzel, da imajo podjetja in delavci, ki ustvarijo ve č, pravico do ve čjega dohodka. 6 Ta spor se je nato samo še poglabljal. »Kardelj je bil alergi čen na vsak najmanjši poskus opuš čanja na čel njegove doktrine. To je zatrl v kali. Če ho češ razumeti konflikt med Kav či čem in Kardeljem, se je treba Kardelju zazreti v dušo: bil je prepri čan, da se v vsakem človeku, še posebej v kmetu, pa tudi v delavcu, takoj ko se mu ponudi priložnost, poraja kapitalisti čna tendenca, želja po dobi čku. Vedel je, da če se odpre luknjica, bodo na koncu volitve in kapitalizem. Zato je bila njegova reakcija na Kav či čeva razmišljanja tako ostra že leta 1957. Zahteval je, da članek (Pogumno naprej, op. B. R.) umakne. Zaradi tega sta morala v Beograd hoditi Miha Marinko in Vida Tomši č, imeli so posebne sestanke, dokler ni temu konec naredil Boris Kraigher. Rekel je: ' Članek bo ostal, o stvari pa ne bomo ve č diskutirali.' To je bil ideološki razkol (pri Kav či ču drugi po zadevi v Št. Joštu): Kidri č-Kraigher-Kav či čeva linija na eni strani, Kardelj na drugi. Sovjetskega sistema ni maral, oba s Titom sta na Sovjetsko zvezo gledala z nezaupanjem, posnemala pa sta jo, kar zadeva oblast. Tudi ko je Kardelj pisal ustave, je z enim o česom vedno gledal tja, ves čas se je bal, kako se bodo od- zvali v Sovjetski zvezi. Pred o čmi je imel, kako Titu ohraniti oblast, poznal ga je bolje kot kdorkoli drug. Ideološka kontrola je šla preko Partije, za kontrolo gospodarstva in denarnih tokov pa je še pred Kav či čevim obdobjem izumil Službo družbenega knjigovodstva, ki je bila neke vrste ekspozitura CK-ja. Študiral je, kako to po čnejo na zahodu, bil je v ZDA, na Švedskem, potem smo celo leto delali na inštalacijah in obdelovalnih mehanizmih. Vsako leto smo se posodabljali, nabavljali nove stroje za izra čune. S tem je centraliziral denarne tokove, rešil financiranje vojske in birokracije, saj so v SDK iz sredstev podjetij najprej zadostili državi, zato je ob časno prihajalo do blokiranih žiro ra čunov, 5 Arhiv Teorije in prakse, Zapisnik s sestanka UO TiP s tov. Edvardom Kardeljem, jesen 1963; tudi izjava dr. Zdenka Roterja piscu, januar 1991, in tonski zapis pisca z Zdenkom Roterjem, 28. 1. 2009. 6 Repe, Prin či č, Pred časom, str. 59. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 116 ker za druge zadeve, v časih tudi za pla če, niso imela sredstev; to so potem reše- vali lokalni politiki. Do ustanovitve SDK je pla čilni promet šel skozi banke, to pa je bilo težje kontrolirati, že Kraigherja je s tem omejil pri gospodarski re- formi. Kav či č se sploh ni obremenjeval s Popitom, z Ribi či čem in z drugimi. Njegov dialog je potekal s Kardeljem, tako je to dojemal. Natan čno je vedel, da ga ne marajo, da bi se ga radi znebili, a se ni ukvarjal s tem niti se ni družil z njimi. Bil je študiozen človek, samotar in gara č, ostajal je doma, sploh po lo- čitvi, bral in razmišljal, in tudi to ga je izoliralo. Še midva se v času aktivne politike zasebno nisva družila. Celo nobene skupne slike nimam, sva pa dobro sodelovala, vsak s svojim na črtom. Izpeljala sva številne investicijsko zahtevne zadeve, ki jih je podpirala Ljubljanska banka, od turisti čnih gradenj na obali do stanovanjske gradnje in drugih zadev. To je odpiralo nove procese v družbi in v Beogradu vzbujalo revolt. Nastala je teza o ›centrih odtujene mo či‹, to je bil Kardeljev izraz. Bal se je namre č, da mu bodo pripisovali podporo slovenskemu nacionalizmu. Konflikt je bil še ob vprašanju pomo či nerazvitim, težki indus- triji, trgu kapitala, vse to je nakazal Popit v litostrojskem govoru septembra 1972, pred finalom obra čuna. Mene je zaradi prijateljstva iz vojne nekdo hotel rešiti, prepri čeval me je, naj se odpovem Stanetu Kav či ču in pristanem na Kardeljev koncept, a nisem pristal na to.« 7 Teorija in praksa je nastala na podlagi ocene najvišjih partijskih voditeljev, da v Sloveniji ni nobene »prave« marksisti čne revije, v njej pa naj bi potekal enakopraven dialog Zveze komunistov Slovenije z druga če misle čimi. Ozadje nastanka revije je bilo že v za četku dvojno in protislovno: na eni strani je šlo za nemo č, ki jo je konservativnejši del partijskih ideologov in politikov čutil ob prodoru revije Perspektive, na drugi pa za željo »liberalno« usmerjenih inte- lektualcev v ZK, da dobijo možnost za kriti čno izražanje stališ č. To razli čno gledanje na Teorijo in prakso je revijo determiniralo od njenega nastanka in jo spremljalo v naslednjem desetletju in pol, bilo pa je neposredno povezano z vprašanjem notranje demokracije v Zvezi komunistov Slovenije oziroma z vprašanjem družbene ureditve sploh. 8 Teorija in praksa je po ustanovitvi odprla razpravo o vrsti aktualnih družbe- nih vprašanj, tako kot objavljeni prispevki pa so pomembne tudi razprave v širšem krogu uredništva in sodelavcev revije. Med take sodita npr. okrogla miza o politi čnem pluralizmu oktobra in novembra 1968 z dilemo, ali v Sloveniji obstaja ve č središ č odlo čanja ali le eno, pri čemer je obravnava zajela politi čne subjekte: socialisti čno zvezo, zvezo komunistov, zvezo mladine in sindikate, 9 ter mednarodni kolokvij (ki ga je financiral Izvršni svet republike Slovenije) z 7 Pogovor z Nikom Kav či čem, 2. 6. 2009, hrani pisec. 8 O zgodovini revije v posameznih obdobjih in vsebini objavljenih prispevkov glej: Demo- kratizacija, profesionalizacija in odpiranje v svet. Teorija in praksa ob štirideseti obletnici, januar–april 2004, št. 1–2. 9 Arhiv Teorije in prakse, Magnetogram razprav, 13. november 1968. Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav či ča 117 naslovom Socializem in demokracija, »na katerem so bila artikulirana vsa vpra- šanja, ki so tudi danes (april 1990, op. B. R.) predmet sporov in razprav, od po- liti čnega pluralizma, lo čitve ali sestopa Partije z oblasti do demokrati čnih pravic«. 10 Ena od pomembnih, še ne dovolj raziskanih dimenzij delovanja kroga Teorije in prakse je bilo tudi soo čanje slovenskih »liberalisti čnih« idej s po- dobnimi usmeritvami na Hrvaškem in v Srbiji, do katerega je prihajalo na raznih tribunah, v člankih in intervjujih. Teorija in praksa je konec leta 1970 ob- javila intervju z Markom Nikezi ćem, 11 spomladi 1971 pa z dr. Savko Dab čevi ć - Ku čar. Kav či č je sicer stike s srbskimi »liberalci« vzdrževal tudi s pomo čjo bivše žene Ranke, ki je s sinom Gojkom živela v Beogradu. 12 Kav či č je v krogu Teorije in prakse razvil tezo, da so se jugoslovanske republike oblikovale kot države, ki zastopajo svoje interese, in da je treba zato na novo premisliti razmerje med razrednim in nacionalnim, saj v takih razmerah razredna lojalnost ne more biti ve č prioriteta. Kocijan či č in Petri č sta bila pre- pri čana – in sta to tudi povedala – da je klju čno kadrovsko vprašanje, saj libe- ralna skupina izgublja boj s konservativno strujo (tako so npr. prepre čili, da bi Kocijan či č za Fran čkom Mirti čem postal predsednik ljubljanske organizacije Zveze komunistov Slovenije, Kav či č je imel v Centralnem komiteju po njunem mnenju premalo ljudi, kar je veljalo še za nekatere klju čne to čke). Kav či č tega ni komentiral, ker je verjetno mislil, da sestanku prisluškujejo, ju je pa drugi dan poklical in jima rekel, da imata prav in je kadrovsko vprašanje seveda klju čno, vendar se o tem pa č ne govori. 13 »Liberalisti čno« gibanje je nastalo in se razvilo v socialisti čni državi in znotraj edine stranke, kar mu je dajalo specifi čen pe čat, zato je njegov politi čni program (bolj kot ekonomski) ostajal nedore čen. Slovenskemu »liberalizmu« se v Jugoslaviji kljub občasnim stikom ni uspelo konsistentno povezati s podob- nimi gibanji in ustvariti skupni program za vso državo, deloma zaradi razli č- nega dogajanja v posameznih republikah, deloma pa zaradi nacionalizma, ki je bil najbolj v porastu na Hrvaškem. Jugoslavija je sicer za Kav či ča in »liberalce« vse bolj predstavljala interesno in ne ve č toliko ideološko skupnost, temeljiti bi morala na oblikah gospodarskega in drugega sodelovanja (podobno stališ če so imeli tudi »liberalni« politiki v drugih republikah). Zato je imel Kav či č v te- danjih še mo čno centraliziranih razmerah do Jugoslavije pragmati čen odnos. Izkoristiti prednosti, ki jih nudi, in zmanjšati tisto, kar naj bi Slovenija federaciji dala. »Pipice so odprte, izkoristite jih,« naj bi neko č Kav či č dejal slovenskim direktorjem, zaradi česar so ga njegovi – kar se ti če jugoslovanstva, bolj na čelni – nasprotniki hudo kritizirali. 10 Izjava dr. Roterja piscu, april 1990, hrani pisec. 11 Intervju je bil ponatisnjen v 15. številki zbirke Svedo čanstva, ki jo izdaja Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji (Marko Nikezi ć: Srpska krhka vertikala, uredila in uvod napisala Latin- ka Perovi ć, Beograd 2003, str. 209–217). 12 Razgovor pisca z Gojkom Kav či čem, Ljubljana, 23. 3. 2009, hrani pisec. 13 Zvo čni zapis pogovora z Janezom Kocijan či čem, 21. 5. 2009, hrani pisec. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 118 V prvih letih po koncu socializma je bil »liberalizem« pojmovan kot nedo- re čen in nekonsistenten. Obremenjen je bil z ideologijo, iz katere je izšel, in s politiko, v okviru katere je zrasel. To je razumljivo, saj je bil to še vedno čas brez take demokracije, kot so jo imeli na Zahodu in kot si jo predstavljamo danes. Po drugi strani pa se je življenje Slovencev in Jugoslovanov mo čno razli- kovalo od tistega, ki so ga živeli ljudje na vzhodni strani železne zavese, bili so nekakšen Zahod socialisti čnega sveta, kar je postajalo prepoznavno prav v šest- desetih letih. Resda so napredovali po časneje kot prebivalci Zahoda, a vendarle: od skromnih stanovanj s skupno pipo in straniš čem do hiš s kopalnicami, pralnimi stroji in televizijami; od koles in mopedov k avtomobilom; od shramb k hladilnikom in zamrzovalnikom, od metel k sesalnikom, od klasi čnih trgovin k samopostrežnim. Nekaj seveda tudi zaradi splošnega in neustavljivega razvoja v svetu, ki ni bil povezan s Kav či čem in njegovo politiko, precej pa prav zaradi »liberalizma«. Za ceno standarda in boljšega življenja je bila ve čina ljudi ob vprašanju demokracije pa č pripravljena zamižati, tako kot je to po čela prej in bo najbrž tudi v prihodnje. Po dvajsetih letih tranzicije, divje privatizacije ter globoke svetovne in do- ma če ekonomske krize je marsikateri pomislek v zvezi z »liberalizmom« izgi- nil. Še ve č: v ponovni premislek prihajajo mnoge njegove postavke, od vpra- šanja v dobršni meri že zapravljenega nacionalnega gospodarstva kot temelj- nega elementa za preživetje naroda do posameznih konkretnih vprašanj, ki sta jih premislila in domislila Stane Kav či č in njegova ekipa. Kljub kriti čnosti in druga čnosti pa Stane Kav či č, kot je zapisal tudi v dnev- niku, dvomov ni postavljal alternativno, zunaj narodnoosvobodilnega boja, revolucije in preloma z informbirojem, temve č znotraj njih. Tudi njegov pogled nazaj (Dnevnik in spomini) izraža prepri čanje, da je pravo pot videl v okviru socializma, a v povezavi kapitala, politi čne demokracije in socialne države. Kav či ča torej ni mogo če postavljati zunaj časa ali nad čas, v katerem je živel. V tem smislu je za zgodovinarja izziv zlasti vprašanje, kako »liberalizem« kot razvojno usmeritev, Kav či ča pa kot politika in pisca ve č teoreti čnih del uvrstiti v zgodovino levoliberalne misli in prakse na Slovenskem. Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav či ča 119 SLOVENIAN »LIBERALISM« IN 1960s AND THE ROLE OF STANE KAV ČI Č SUMMARY The Slovenian Party »liberalism« is most often associated with Stane Kav- či č, president of the Slovenian Executive Council (the government) between 1967 and 1972 (when he was forced to resign). Kav či č gathered a strong group from various social spheres around him, which may not have been very tight- knit, but operated somehow in according to the principle of »the same wave- length«. Kav či č may have still belonged to the leading partisan generation, but he was younger, from the »second rank«, which the small group of pre-war communists let take the leading political positions during the war and in the post-war years. The Slovenian intellectuals resented him because as the presi- dent of the ideological commission of the Central Committee of the League of Communists of Slovenia he settled the score with the opposition magazine Perspektive in 1964, and also because he supposedly, in their opinion, failed to show enough open-mindedness for culture and refused to subordinate his political (especially economic) goals to the demands for greater intellectual freedom. But during the time of his presidency in the Slovenian government, Kav či č was, according to the surveys of the Public Opinion and Mass Com- munication Research Centre, by far the most popular Slovenian politician. In the Slovenian economic field, the Party »liberalism«, personified by Kav či č, had already started before, with Boris Kraigher. However, Kraigher had still operated in the circumstances of an explicitly Party-run country, when Yugoslavia was in the absolute hands of Josip Broz-Tito and the Political Bureau (later the Executive Committee) of the Central Committee of the League of Communists of Yugoslavia, and during the political crisis in the beginning of 1960s even simply in the hands of Tito's Secretariat. Kav či č took his leading position in the time of gradual emancipation of the republics, when the forced unity, based on the communist ideology and the idea of socialist Yugoslavia, had already started to crumble. Especially the most developed republics started defending their interests and tried to function as individual states within the federation, which they were able to do according to the constitution. The new direction was first expressed at the 8 th Congress of the League of Communists of Yugoslavia in 1964, where it was admitted that socialism failed to solve the national questions in Yugoslavia in principle once and for all; and then again in the beginning of the economic reform (1965) and during the political reckoning with Aleksander Rankovi ć (the 1966 Brioni Plenum). Normatively, these changes were introduced with constitutional amendments from 1968 to 1971 and finalised with the 1974 Constitution, which despite the (con)federal nature failed to keep Yugoslavia together for more than a decade after Tito's death. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 120 The changes were accompanied by strong national pressures and nationalist outbursts, for example in Kosovo in 1968 and Croatia in 1971, as well as by intellectual distress (expressed by protests of intellectuals in the 1960s and the students' demonstrations in 1968). Partly these changes were also influenced by foreign political reasons (the »Prague Spring« and the occupation of Czecho- slovakia, which made the Yugoslav politicians afraid Yugoslavia would lose its reputation as the most reformatory socialist state). From today's historical perspective, Stane Kav či č argued for the develop- mental orientation which Slovenia still tries to assert today: exploiting the geo- graphical location and the involvement in the economic flows between the East and the West, the North and the South; focusing on the transport (building the highways), tourism, service activities, and especially innovations and know- ledge. His government argued for the use of clean energy sources and en- vironmental care. Among other things this government undertook the pre- parations to build the Krško nuclear plant. In the economic field Kav či č was a »liberal«, while in the wider social sense his political profile and »programme« orientation were closer to social-demo- cratic directions; of course, both aspects need to be taken into account in the context of what was at that time a Party state. Kav či č argued for the marketing concepts (including stock ownership), but mostly with public property and so- cial protection of workers and the population in general. His recollections (Dnevnik in spomini – [Diary and Memoirs]) also express the conviction that he saw the right path in the connections between the capital, political democracy and social state. In this sense, the question of how to integrate »liberalism« as a developmental orientation and Kav či č as a politician and author of several theoretical works into the history of leftist – liberal thoughts and practices in Slovenia, presents a challenge for historians. Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 121 UDK 338.22(497.4)"1967/1972" Jože Prin či č * Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika Dne 9. maja 1967 je Skupš čina SRS izvolila Staneta Kav či ča za mandatarja republiške vlade oziroma Izvršnega sveta Skupš čine SRS. Do 30. oktobra 1972, ko je predsedniku skupš čine poslal odstopno izjavo, je bil na ta položaj izvoljen še dvakrat, in sicer 13. maja 1969 in 11. februarja 1972. Kot predsednik vlade je torej imel pet let in pet mesecev časa, da uresni či svoje predstave o preureditvi in posodobitvi slovenskega gospodarskega življenja. Že ob prvi izvolitvi je 48-letni predsednik veljal za izkušenega politika, ki ima podporo zlasti med mlajšimi člani ZKS, v GZS in sindikatih ter številne privržence med direktorji uspešnih slovenskih podjetij. Imel je trdno zgrajeno vizijo gospodarskega napredovanja in, kar je bilo še posebej odlo čilno za kas- nejše oblikovanje njegove karizmati čne podobe – znal je re či ne, kadar je bilo to potrebno. Bil je prvi predsednik republiškega izvršnega sveta, ki se je zavedal pomena javnega nastopanja, pojavljanja v medijih in neposrednega stika z ljudmi. Stane Kav či č je bil torej celosten politik, kakršnih v novejši slovenski zgodovini ni bilo veliko. Odnos do gospodarstva in reforme Čeprav ni imel formalne izobrazbe, saj je šolanje kon čal v drugem letniku gimnazije, se je moral Stane Kav či č že na za četku svoje politi čne kariere nepo- sredno ukvarjati tudi z gospodarsko problematiko. Pri tem je, kot drugi visoki partijski funkcionarji, videl v gospodarstvu samo eno od podro čij družbenega življenja, ki ga je treba pospešeno in na črtno razvijati tako, da bo v doglednem času doseglo stopnjo narodnogospodarske organiziranosti, ki bo zagotavljala kontinuirano industrializacijo, samozadostno in od tujih vplivov neodvisno gos- podarjenje ter hitro rast življenjske ravni delovnih ljudi. V tej ideološki zasnovi je bilo vse podrejeno delavcu in delavskemu razredu, ki sta veljala za nosilca in garanta socialisti čnih proizvodnih odnosov in napredka. V skladu s splošnim politi čnim razpoloženjem je po sprejemu prvega petlet- nega gospodarskega na črta v nekaj referatih vzneseno opisoval prednosti po so- vjetskem zgledu oblikovanega na črtnega gospodarstva in uspehe pri njegovem * Dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: joze.princic@inz.si Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 122 uresni čevanju. 1 Od februarja 1950 do aprila 1951 je bil minister za industrijo LRS in predsednik Sveta za predelovalno industrijo vlade LRS, nato od aprila 1951 pa do oktobra 1951 predsednik Sveta za energetiko in ekstrativno indus- trijo vlade LRS. V tem času, ki je pomembno zaznamoval slovensko gospodar- sko življenje, še ni spremenil svojih pogledov na vlogo in organiziranost gospodarstva. V naslednjih letih je kot podpredsednik republiške vlade oziroma Izvršnega sveta Ljudske skupš čine LRS dobil priložnost, da se bolj poglobljeno seznani z gospodarsko problematiko. Članki, ki jih je objavil sredi petdesetih let, dokazujejo, da je to priložnost dobro izkoristil, saj je postajalo njegovo razumevanje gospodarskega dogajanja vse bolj kompleksno in osredoto čeno na bistvene probleme in težave, ki so ovirali hitrejše napredovanje. Še posebej je bil plodovit leta 1957. V objavah in javnih nastopih se je zavzemal za na- daljevanje reform, spremembo na čina razmišljanja in pristopanja k reševanju posameznih gospodarskih problemov, za ve čje upoštevanje tehni čne inteligence in hitrejše vklju čevanje v mednarodno blagovno menjavo. Nadgradil je svoj pogled na vlogo produktivnosti in na delitev »viška dela«. Glede slednjega je zapisal, da postaja nestrpen, ker se sprejeta na čela uveljavljajo prepo časi. 2 S prevzemom funkcije predsednika Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije leta 1958 je prišla gospodarska problematika v središ če njegovega profesionalnega zanimanja. Prednost so dobila vprašanja, povezana z delitvijo dohodka v podjetjih in osebnimi dohodki delavcev, sistemi normiranja, nagra- jevanjem po u činku, delovnim časom ter vlogo delavcev v procesu upravljanja oziroma soodlo čanja v podjetjih. Med najbolj opaženimi je bil njegov referat Nagrajevanje po u činku iz novembra 1959. V njem je ugotovil, da je družbeni razvoj dosegel stopnjo, ko se ne morejo ve č zadovoljiti s »preprostim in posplošenim proklamiranjem na čela nagrajevanja po delu« in ko je treba pois- kati in uporabiti »takšne konkretne oblike nagrajevanja po delovnem u činku, na podlagi katerih bo vsak proizvajalec po odbitku za družbene sklade dobil od družbe vrnjenega toliko opredmetenega dela, kolikor ga je družbi dal«. Po nje- govih besedah za dosego tega cilja ni bila potrebna le »vztrajna idejno politi čna borba z napa čnimi pojmovanji« ter nadaljevanje z izpopolnjevanjem gospodar- skega sistema, temve č tudi rast produktivnosti, ki bo olajšala nastopanje na tujih tržiš čih in bi dvignila življenjsko raven. 3 Leta 1961 je prišlo do gospodarskega zastoja, ki je bil za politi čno elito pravi šok, saj je v skladu z ideološkimi na čeli verjela, da socialisti čno gospodarstvo ne more zapasti v recesijo. Ta okoliš čina je precej pripomogla k temu, da je Kav či č v prvi polovici šestdesetih let dokon čno spremenil svoj odnos do gos- podarskih vprašanj. Spoznal je, da se pojavljajo novi izzivi, na katere ni mogo če 1 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Staneta Kav či ča (AS 679), šk. 15, Referat, 14. 2. 1947. 2 ARS, AS 679, šk. 10, Pogumno naprej, 1. 1. 1957. 3 Stane Kav či č: Samoupravljanje I. Ljubljana 1964, Nagrajevanje po u činku, str. 225–230. Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 123 odgovarjati z vrednotami in spoznanji politi čne ideologije. Novo stališ če do gospodarskega razvoja je Stane Kav či č predstavil septembra 1961, ko je na zasedanju Ljudske skupš čine LRS izrazil prepri čanje, da gospodarski zastoj zahteva spremembo v sistemu na črtovanja. 4 Decembra tega leta je napravil miselni korak naprej. Ko je na plenumu Glavnega odbora SZDL Slovenije razpravljal o odnosu med demokracijo in ekonomijo, je ugotovil, da se je kon- čalo obdobje, ko je družbena skupnost oziroma politika v celoti odlo čala o poslovanju podjetij in odlo čala o kadrovskih in drugih vprašanjih. Za čelo se je novo obdobje, ko bo treba prepustiti podjetjem, da na podlagi lastnih spoznanj in izkušenj izberejo najprimernejšo obliko delitve ustvarjenega dohodka in ko bosta morala poslovni u činek in proizvodna cena postati glavno vodilo pri na- črtovanju bodo čega razvoja. 5 Leta 1962, ko je bila gospodarska kriza na vrhuncu, je Kavči č meje svojih gospodarskih predstav pomaknil precej naprej. V predavanjih in razpravah je najve č pozornosti namenil odgovorom na vpra- šanja, kako proizvajati, po kakšni ceni in kam preusmeriti tok prodaje. Če sklenemo njegovo razmišljanje, lahko re čemo, da je ugotovil, da so spremembe v gospodarski ureditvi in gospodarske težave postavile v ospredje vprašanja in probleme, ki jih dotlej niso poznali in se zato z njimi tudi niso ukvarjali. Ta so se v glavnem nanašala na hiperprodukcijo in z njo povezani »plasman« blaga, na konkurenco in nižjo profitno stopnjo. Marca 1963 je Stane Kav či č na petem plenumu CK ZKS analiziral pogla- vitne vidike materialne proizvodnje. V ospredje je postavil dva. Prvi je bil pre- hod na intenzivni na čin gospodarjenja ter z njim povezano čedalje bolj racio- nalno izrabo produkcijskih sredstev ter ve čjo racionalizacijo poslovanja in organizacije dela. Drugi vidik pa je bil nadaljnji razvoj delovnih in družbenih odnosov. V referatu je bil kriti čen tudi do prevelikega zanimanja za makro- ekonomske probleme, o katerih so hoteli razpravljati vsi. Pogrešal je razprave o mikroekonomskih problemih, ki bi osvetlile tehnološke, sociološke, politološke in psihološke vidike delovnih odnosov. Januarja 1965 je v eni od številnih razprav znova govoril o vlogi komunistov v gospodarskem življenju. Po nje- govih besedah bi se morala dejavnost komunistov preusmeriti na podro čja in naloge, za katere je njihova organizacija »postavljena«, torej k socialnim pro- blemom in k družbenim odnosom. 6 Leta 1966 se je v javnih nastopih lotil področja, ki ga je potisnil v ospredje resen in odlo čen za četek gospodarske reforme. To je bilo ob čutljivo podro čje medrepubliških odnosov. Kav či čevo izhodiš če je bilo, da je za »pravilen« razvoj mednacionalnih odnosov v Jugo- slaviji bistvenega pomena, da jih postavijo na »zdrave« ekonomske temelje. To je zanj pomenilo, da je treba omogo čiti, da republiki pripada tolikšen del družbenega proizvoda, kot ga je njeno gospodarstvo ustvarilo. To izhodiš če je bilo za Slovenijo kot gospodarsko najrazvitejšo republiko z dale č najvišjo stop- 4 ARS, AS 679, šk. 1, Razprava na 21. seji Ljudske skupš čine LRS, 28. 9. 1961. 5 Stane Kav či č: Samoupravljanje II. Ljubljana 1964, Demokracija in ekonomija, str. 169–172. 6 ARS, AS 679, šk. 17, Razprava na ob činski konferenci ZKS Ljubljana-Center, 29. 1. 1965. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 124 njo produktivnosti in tudi najvišjo življenjsko ravnijo ne samo najbolj spre- jemljivo, temve č tudi nujno. 7 Preden je Stane Kav či č postal predsednik re- publiškega izvršnega sveta, je predstavil svoje stališ če še do dveh zelo po- membnih vprašanj, ki jih je na dnevni red prinesla gospodarska reforma in na katera je bilo treba odgovoriti zaradi nove opredelitve pojma delavska soli- darnost. To sta bili vprašanje odpuš čanja delavcev in pa odnosa gospodarske politike do produktivnosti podjetij. 8 Stane Kav či č je bil od vsega za četka navdušen zagovornik reformnih teženj. Tega v javnih nastopih ni skrival ne doma ne v Beogradu. Julija 1965 je odlo čitev za nadaljevanje reforme ocenil kot zgodovinsko zmago in kot neiz- bežen korak ne le z gospodarskega, temve č tudi z ideološkega, politi čnega in mednarodnega vidika, ki naj bi omogo čil, da se bo »socializem dvignil na višjo razvojno stopnjo«, obdržal pa tudi dotedanji pomen v mednarodni socialisti čni areni. 9 Maja 1967 je v nastopnem govoru med najodgovornejše naloge nove vlade uvrstil nadaljevanje reforme. In to tako, da bodo »splošne smernice čim bolj dosledno in sistemati čno konkretizirali«. To nalogo je ocenil kot zelo zahtevno, saj bo vlada morala »najti številne odgovore in se sre čati s hipote- kami, ki jih je zapustil čas«. Pri tem ni skrival optimisti čnega razpoloženja in trdnega prepri čanja, da obstojijo vsi pogoji za uspešno delo vlade. 10 Do konca šestdesetih let je zagovarjal pospešeno uresni čevanje reformnega programa – tudi na sejah najvišjega politi čnega telesa v državi, na katerih se je odlo čala njegova usoda. Leta 1970, ko so morali tudi najzvestejši privrženci reforme priznati, da se reformski cilji ne uresni čujejo, je tudi Stane Kavči č popustil v svojih stališ čih in omejil svoje zahteve na »pravno uveljavitev« reforme povsod tam, kjer je bilo to še mogo če. Stabilizacijski na črt je razumel kot obliko ponovne uveljavitve reformnih temeljev, zato ga je podprl. 11 Leta 1971 je reformi v slovo prevzel del krivde za njen polom. Februarja 1971 je za Delo izjavil, da so bili pri njenem uresni čevanju preve č omahljivi, premalo odlo čni in preve č premo črtni. Kot opravi čilo pa je navedel, da so bili nekateri njeni cilji postavljeni previsoko in zato težko uresni čljivi. 12 Februarja 1972, ko je imel nastopni govor ob izvolitvi novega republiškega izvršnega sveta, pa se je znova vrnil v »stare« tirnice. Kot temeljno smer pri uresni čevanju za črtane politike je dolo čil obnovo gospodarske reforme. 13 7 Stane Kav či č: Samoupravljanje IV. Ljubljana 1965 (dalje Kav či č, Samoupravljanje IV), O ne- katerih ekonomsko politi čnih problemih in mednacionalnih odnosih, str. 58–75. 8 Kav či č, Samoupravljanje IV, Gospodarski ukrepi in idejno politi čna enotnost delavskega raz- reda, str. 5–12. 9 ARS, AS 679, šk. 17, Spremembe so nujne, 1. 7. 1965. 10 Delo, 10. 5. 1967, Konstituiranje republiške skupš čine, str. 1. 11 Jože Prin či č, Neven Borak: Iz reforme v reformo : slovensko gospodarstvo 1970–1991. Ljub- ljana 2006 (dalje Prin či č, Borak, Iz reforme v reformo), str. 143. 12 Prav tam. 13 ARS, AS 679, šk. 8, Nastopni govor, 11. 2. 1972. Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 125 Člani vlade so bili dobra izbira Že izbor sodelavcev, ki si jih je izbral Stane Kav či č, je napovedoval, da se bo resno lotil novih izzivov, ki jih bo morala rešiti gospodarska reforma. Člani oziroma republiški sekretarji vseh treh republiških vlad, ki so pokrivali gos- podarske resorje, so bili dobra izbira. Ve čina med njimi je imela diplomo eko- nomske ali drugih ustreznih fakultet oziroma tehni čnih visokih šol, poleg tega pa še izkušnje z vodenjem ve čjih podjetij oziroma republiških in zveznih organov. V prvem izvršnem svetu sta bila za gospodarska podro čja zadolžena Miran Mejak, ki je leta 1951 diplomiral iz montanistke, bil nato direktor Nafte Len- dava in podpredsednik Gospodarske zbornice SR Slovenije, in Viktor Repi č, maturant in ban čni uslužbenec, ki je bil leta 1945 minister za trgovino in preskrbo v Narodni vladi Slovenije. V drugem izvršnem svetu je pokrival med- narodne ekonomske odnose dr. Stane Pavli č, pravnik, ki je bil do tedaj po- mo čnik zveznega ministra za zunanjo trgovino, direktor zunanje trgovinske direkcije, predsednik zvezne trgovinske zbornice, kot veleposlanik v Belgiji in Luksemburgu pa zaslužen za navezovanje stikov z EGS. Člani prvega in dru- gega izvršnega sveta so bili: dr. Rino Simoneti, pravnik in ekonomist, ki je bil pred tem tudi direktor tržiškega Peka, Boris Vadnal, ekonomist, ki je bil neposredno zadolžen za promet, in Franc Razdevšek, gozdarski inženir, ki je bil v drugem izvršnem svetu odgovoren za turizem. V tretjem izvršnem svetu je bil republiški sekretar za finance Jože Flor- jan či č. Končal je metalurški oddelek srednje tehni čne šole. Njegova najvidnejša funkcija do leta 1967 je bila mesto predsednika Odbora za družbenoekonomske odnose Skupš čine SRS. Diplomirani pravnik Pavel Gantar je bil republiški sekretar za delo, poprej je bil precej časa sekretar Združenega podjetja Iskra. Jože Novinšek je bil član izvršnega sveta kot predstojnik Zavoda za družbeni plan SRS; bil je že tajnik Glavne zadružne zveze, predstojnik Zavoda za eko- nomiko kmetijstva, vodil je kmetijsko sekcijo pri GZS. Miloš Šulin, diplomirani metalurg, je prišel na novo funkcijo kot dolgoletni direktor rudnika živega srebra v Idriji. Tone Tribušon je diplomiral na Oddelku za kemijo na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Člani drugega in tudi tretjega izvršnega sveta so bili: di- plomirani ekonomist in raziskovalec na Inštitutu za ekonomska raziskovanja Marjan Dolenc, ki je bil v tretjem izvršnem svetu sekretar za gospodarstvo. Milovan Zidar je bil sekretar za kmetijstvo in gozdarstvo; diplomiral je na Fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterino, vodil kmetijsko-pospeševalno službo v Slovenskih Konjicah in bil glavni direktor Kmetijskega kombinata Žalec. Ostali člani vlade, ki so pokrivali negospodarske resorje, so bili znana imena s politi čnega, diplomatskega, vojaškega ali strokovnega podro čja. To so bili: Vinko Hafner, dr. France Ho čevar, dr. Vladimir Bra či č, dr. Aleksandra Korn- hauser, dr. Ernest Petri č, Tomaž Bizajl, Franc Ko čevar, Boris Mikoš, Marjan Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 126 Orožen, Jožko Štrukelj, Bojan Škrk, Franjo Turk, Zora Tomi č, Drago Flis, Bojan Lubej in Ivan Zupan. Politi čne razmere in pogoji gospodarjenja Splošne politi čne razmere so bile spomladi leta 1967 ugodne. Ker je prišel s položaja sekretarja CK ZKS, je bil Kav či č deležen polnega zaupanja vladajo če politike. Ta čas je v državi še vladalo sorazmerno liberalno politi čno ozra čje, ki je omogo čalo, da ni bilo ve č »grešno« govoriti o slovenskih nacionalnih inte- resih. Gospodarske razmere so se v prvih mesecih leta 1967 popravile, tako da so lahko prizadevanja za nadaljevanje reforme dobila nov zagon. V državi je bila še vedno velika želja po ustalitvi gospodarskih razmer. Resolucija o te- meljih gospodarske politike v letu 1967 je za temeljno nalogo dolo čila »pod- piranje kvalitativnih sprememb, ki bodo pripomogle k stabilizaciji in nadalj- njemu izgrajevanju gospodarskega sistema, ki bo v skladu z namerami refor- me«. 14 Predvidela je, da bodo leta 1967 pove čali zunanjo menjavo, sprostili uvoz ter uvedli strožji nadzor nad porabo investicijskih sredstev. Do sredine leta 1967 je zvezna skupš čina sprejela predpise, s katerimi so podjetja dobila ve č samostojnosti pri dolo čanju cen svojim izdelkom. V naslednjih letih pa politi čne razmere niso bile več v prid Kav či čevim prizadevanjem. Politi čno življenje se je zapletlo in zaostrilo, kar je republiški vladi zelo zožilo manevrski prostor za na črtovano samostojnejše ukrepanje na gospodarskem podro čju. Leta 1969 je Kav či č izgubil podporo vladajo če partije, ki v tem času že ni ve č podpirala programa gospodarske reforme iz leta 1965. Najprej se je »odtujil« slovenskemu politi čnemu vodstvu, nato pa se je »za- meril« tudi Josipu Brozu, ker je februarja 1969 zavrnil uradno kandidaturo za predsednika Zveznega izvršnega sveta, kmalu za tem pa odklonil še ponudbo za člana Izvršnega biroja Predsedstva CK ZKJ. Zaradi te okoliš čine, ki je na koncu tudi zape čatila njegovo usodo, je Stane Kav či č doživel poraz v t. i. cestni aferi, ki je še poglobila razhajanja v slovenskem politi čnem vrhu in pospešila obliko- vanje dveh usmeritev. Prva, vodil jo je Stane Kav či č, je imela oporiš če v re- publiškem izvršnem svetu, privržence v GZS, sindikatih, medijih, direktorjih uspešnih podjetij in podporo javnega mnenja. Druga, ki jo je vodil France Popit, pa je združevala republiško partijsko vodstvo, vodstvo republiške skupš čine in velik del starejšega partijskega kadra. Med njima so bile precejšnje vsebinske razlike. »Kav či čevci« so nasprotovali »arbitražni« vlogi partije v družbi in zahtevali, da se partija odpove težnji po oblasti. Zavzeli so se za dosledno uresni čevanje programa gospodarske reforme in za ve čje pristojnosti republik pri vodenju gospodarske politike. Zanje je bilo nesprejemljivo, da zvezni organi brez vednosti in soglasja Slovenije odlo čajo o njenih najpomembnejših zade- 14 Prin či č, Borak, Iz reforme v reformo, str. 131. Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 127 vah. Bili so nezadovoljni, ker so zvezni organi gospodarske probleme reševali s politi čnimi merili in ker so dopustili nenadzorovano rast primanjkljaja v zvez- nem prora čunu. »Popitovci« so vztrajali, da mora partijsko vodstvo zadržati odlo čilno vlogo pri usmerjanju gospodarskega življenja v državi. Odkrito so nasprotovali prizadevanjem republiškega izvršnega sveta, da postane toriš če sprejemanja gospodarskih odlo čitev. Nepripravljenost izvršnega sveta, da sode- luje na t. i. koordinacijskih sejah, na katerih so člani republiškega politi čnega aktiva obravnavali tekoče zadeve in sprejemali odlo čitve, so ocenili kot nezaslišano podcenjevanje. Reforme niso ve č podpirali tako zavzeto, kot so jo na njenem za četku, kar so tudi javno priznali. 15 V letih 1970–1972 so se razlike in razhajanja med republiškim izvršnim svetom in CK ZKS, zlasti glede gos- podarskega koncepta, stopnjevali in poglobili ter dobili »obrise novih družbenih odnosov«. 16 Prepad med pripadniki obeh usmeritev se je le še poglobil. Re- publiško partijsko vodstvo je že trdno stalo na pozicijah samoupravne pre- obrazbe družbe kot edinim zdravilom za odstranitev vseh težav in nespora- zumov in je gledalo v prihodnost z novim optimizmom in poletom. V nasprotju z njimi pa so Stane Kav či č in njegovi somišljeniki širili spoznanje, da je treba priznati še en poraz v gospodarski politiki, se vrniti v leto 1964 in za četi novo reformo. Na gospodarskem podro čju so bili do konca leta 1967, kljub pozitivnim premikom na posameznih podro čjih, rezultati gospodarjenja slabši kot v preteklem letu. Zaradi pove čanega uvoza, upada izvoza in proizvodnje se je gospodarska rast zaustavila. Pred vrati je bila inflacija. Zaradi poslabšanja po- gojev gospodarjenja sta vnema in pripravljenost za nadaljevanje gospodarske reforme popustili tako v zvezni upravi kot v republikah. Konec leta 1967 je zvezna skupš čina potrdila temelje nove gospodarske politike, s katero se je odrekla do tedaj prevladujo čim reformnim na čelom. Leta 1968 in 1969 se je gospodarska politika še bolj oddaljila od ciljev reforme. Postala je »trikotnik«, kjer so se soočili trije razli čni interesi. To so bili interes za pove čanje gospo- darske rasti, interes za pove čanje zaposlenosti in reševanja socialnih problemov in interes za stabilna gospodarska gibanja. Zvezna partijska telesa so dokon čno odstopila od izvirnih reformnih na čel ter jih prilagodila novim razmeram. Razpravam o reformi pa se je za čelo izogibati. Zvezni izvršni svet, ki ga je v letih 1967–1969 vodil Mika Špiljak, gospodarski reformi ni bil naklonjen. Novi zvezi izvršni svet, ki ga je junija 1969 prevzel Mitja Ribi či č, ni preusmeril toka dogodkov, temve č se je prepustil plazu, ki je drsel in se oddaljeval od reforme. Leta 1970 so se negativna gospodarska gibanja in nesorazmerja še razbohotila. Visoka zunajprora čunska poraba federacije in pove čanje drugih oblik porabe nad za črtanimi okviri, rast cen in življenjskih stroškov ter obseg kreditov in denarnega obtoka, ki ni temeljil na pove čani proizvodnji, so napajali inflacijo, 15 Božo Repe: »Liberalizem« v Sloveniji. Ljubljana 1992, str. 123. 16 Prav tam. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 128 ki je bila že dvakrat ve čja kot v razvitih državah. Neskladja v uvozu in za- ostajanje izvoza so ve čali deficit v trgovinski in pla čilni bilanci. Ve čje obre- menitve gospodarstva in naraš čanje osebnih dohodkov so zmanjšali akumu- lativno sposobnost podjetij ter pove čevali notranjo nestabilnost. Delež gospo- darstva pri delitvi družbenega proizvoda je padel. V gospodarsko življenje so se vrnile »predreformske zna čilnosti«: padanje intenzivnosti, slabitev zakonitosti in poslovne morale, korupcija in podkupovanje, manjša perspektiva. Vedno pogostejši so bili pritiski in težnje, naj se izhod iz težav zagotovi s krepitvijo državnega posredovanja. Zaradi poslabšanja gospodarskih razmer so se na za četku sedemdesetih let medrepubliški odnosi zaostrili. Ve čina republik je podprla sprejem stabiliza- cijskega programa, ki je temeljil na zamrznitvi cen, devalvaciji, omejevanju vseh oblik porabe, administrativnem urejanju zunanjetrgovinskih in drugih gos- podarskih odnosov ter na ve čji centralizaciji. Po nekajletnem premoru je zvezna država prek zveznega stabilizacijskega programa in ve čjih pristojnosti znova trdno prevzela vajeti gospodarskega voza, s čimer je republiški vladi zelo zmanjšala manevrski prostor za na črtovano samostojnejše ukrepanje na gospo- darskem podro čju. ZIS je zavzel stališ če, da so omejevalni administrativni ukrepi naju činkovitejše sredstvo za »brzdanje« negativnih gospodarskih gibanj in za vzpostavitev gospodarskega ravnovesja. Od oktobra 1970 do oktobra 1971 je ZIS pripravil nekaj svežnjev ukrepov, ki pa so bili najve čkrat prepozno uporabljeni, zato so bili rezultati pi čli. Delni uspeh so zabeležili le na podro čju izvoza, industrijske proizvodnje in zaposlenosti. To pa je bilo premalo, da bi se gospodarske razmere v letu 1971 popravile. U činki so bili ravno nasprotni, saj so cene rasle še hitreje, izvoz pa je padal. Podobno usodo so imeli ukrepi za zmanjšanje nelikvidnosti. Jugoslaviji je grozila tudi zunanja nelikvidnost, zato je bila prisiljena najeti drage tuje kredite. Leta 1972 so se negativna gospo- darska gibanja še okrepila, zato se razmere na gospodarskem, socialnem in tudi politi čnem področju niso obrnile na bolje. Glavnemu cilju gospodarske politike za leto 1972, to je zmanjšanju nelikvidnosti gospodarstva, se niso niti približali. Inflacijskih tendenc iz preteklega leta niso zavrli, temve č so se še pove čale. Sredi tega leta je bila inflacija uradno 14-odstotna (dejansko pa 17-odstotna), kar je bilo trikrat ve č kot v razvitih državah. Težave pri preskrbi s pomembnim reprodukcijskim materialom in surovinami in posameznimi prehrambnimi pro- izvodi so ostale, sestava investicij se ni spremenila. Na za četku sedemdesetih let so v Sloveniji gospodarili bolje kot v drugih republikah, zlasti dobro je kazalo v zunanji menjavi. Od junija 1971 naprej pa so tudi v Sloveniji stabilizacijski ukrepi zaostrili pogoje gospodarjenja. Gospo- darstvo je imelo najve č težav z naraš čajo čo nelikvidnostjo. Nelikvidna so po- stala tudi do tedaj poslovno uspešna podjetja, kot so bila Impol Slovenska Bistrica, Metalka Maribor, Mariborska tekstilna tovarna, Konus Slovenske Konjice, Emo Celje in Rudnik Mežica. Leta 1972 je uspešnost slovenskega gospodarstva vztrajno padala. Vodilni slovenski ekonomist Aleksander Bajt je Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 129 jeseni tega leta opozoril, da je zaradi prevelikega denarnega obtoka »pred vrati« še ve čji inflacijski udar. 17 Na široki gospodarski fronti Gospodarska politika, ki jo je v letih 1967 do 1972 vodila republiška vlada, je imela širok razpon. Zajela je skoraj vsa pomembnejša podro čja gospodar- skega življenja. Najve č časa je namenila uresni čevanju srednjero čnega plana, snovanju dolgoro čne gospodarske usmeritve, uveljavljanju zasnove policen- tri čnega razvoja, decentralizaciji gospodarskega odlo čanja in zmanjšanju pri- stojnosti zvezne države. Ko je Stane Kav či č prevzel funkcijo predsednika republiškega izvršnega sveta, je že tri mesece veljal Družbeni plan razvoja SR Slovenije v letih 1966– 1970. Ta srednjero čni plan je bil dobro izhodiš če za uresni čevanje njegovih namer po »optimalni« rasti in kakovostni prenovi slovenskega gospodarstva. Čeprav je predvidel nekoliko po časnejšo rast družbenega proizvoda in proiz- vodnje, je bila njegova temeljna usmeritev pospešiti gospodarjenje »na celi fronti« in zagotoviti hiter dvig življenjske ravni. S selektivno in na črtno posodobitvijo in boljšo izrabo obstoje čih zmogljivosti naj bi industrija zadržala prednostni položaj, s hitrejšimi koraki pa naj bi napredovale terciarne dejav- nosti, energetika in promet. Predvideval je tudi širše vklju čevanje slovenskega gospodarstva v mednarodno trgovino, rast storilnosti in deleža podjetij pri de- litvi družbenega proizvoda, smotrnejše gospodarjenje z obratnimi sredstvi, po- ve čanje osebnih dohodkov, okrepitev strokovnega izobraževanja in ve čjo vklju- čitev znanosti v proizvodni proces. V prvem obdobju svojega delovanja, ki je trajalo do maja 1969, se je republiški izvršni svet trudil, da bi ostal znotraj »priporo čil in predvidevanj« republiškega srednjero čnega plana. Spodbudil je tržne raziskave in iskanje na- činov za pospešitev kroženja ban čnega denarja in njegovega prelivanja v dogo- vorjene naložbe. Ve čjo splošno porabo in višje osebne dohodke je postavil v odvisnost od splošne gospodarske rasti oziroma rasti delovne storilnosti. Za- ustavil je rast zaposlenosti ter podprl programe za prerazporeditev in prekva- lifikacijo odve čne delovne sile. Pri snovanju gospodarske politike za leto 1969 je moral izvršni svet bolj slediti splošni usmeritvi v državi, kar je zahtevalo odstopanje od temeljne usmeritve srednjero čnega plana. Politiko »optimalne« gospodarske rasti je zamenjala politika »pove čane dinamike« gospodarskega razvoja in »pospešenega« spreminjanja gospodarske strukture. Spremenjena gospodarska politika je prinesla nove poudarke. Do konca srednjero čnega plana se je izvršni svet lotil še vrste drugih gospodarskih zadev in nekatere tudi uspešno pripeljal do konca. S pomo čjo instituta reelekcije je kon čal postopek zamenjav na vodstvenih in »kreativnih« položajih v gospodarstvu ter rešil pred 17 Prin či č, Borak, Iz reforme v reformo, str. 167. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 130 ste čajem okoli osemdeset podjetij z blokiranimi ra čuni. Sprejel je odlo čitev o elektrifikaciji železniške proge do Kopra in kon čal pogovore o gradnji nove letališke stavbe na Brniku. Pomembno vlogo je imel tudi pri projektu graditve turisti čnega centra Bernardin. Kljub nesporno zagnanemu delu pa je bila ocena uresni čevanja petletnega plana SR Slovenije v letih 1966–1970 negativna, pokazala je precejšen zaostanek za zastavljenimi cilji. Tabela: Izpolnitev glavnih kazalnikov gospodarskega razvoja Slovenije v letih 1966–1970 18 Stopnje rasti v % Realizacija 1966–1970 Predvidevanje plana 1966–1970 Družbeni proizvod (cene 1966) 7,4 7,5–8,5 Industrijska proizvodnja (fizi čni obseg) 7,3 7,6 Kmetijska proizvodnja (fizični obseg) 1,5 4,5 Zaposlenost v družbenem sektorju 0,8 1,5–2,0 Produktivnost dela 6,7 7,0 Izvoz blaga 10,3 10–12 Osebna potrošnja 5,0 9,0 Realni osebni dohodki na zaposlenega 4,4 7–8 Investicije v osnovna sredstva 5,4 6,1 Še najmanj uspeha je imel republiški izvršni svet pri osrednji nalogi, to je posodobitvi slovenskega gospodarstva. Najpomembnejši razlog za neuresni čitev modernizacijskega programa je bilo nadaljevanje že v preteklosti za četih na- ložb. Zaradi velikih zamud pri gradnji posameznih objektov je moral republiški izvršni svet glavnino investicijske poga če nameniti gradnji energetskih in posami čnih industrijskih in prometnih objektov. Zaradi takega razpleta je moral opustiti na črt za hitrejši razvoj terciarnih dejavnosti in se odre či tehnološki pre- novi posameznih panog. Slednjo je prevalil na podjetja. Še preden se je kon čalo srednjero čno obdobje, se je moral izvršni svet lotiti izdelave stabilizacijskega programa. Pri tem se je moral držati strategije uresni čevanja državnega stabilizacijskega programa, ki je imel tri faze. Prva, ki so jo imenoval »etapa« za časnih ukrepov, naj bi trajala do konca novembra 1970. Tretja, to je »etapa« dodatnih ukrepov, pa do konca aprila 1971. Sta- bilizacijski program je vklju čeval še pripravo novega srednjero čnega plana in sprejem ukrepov za njegovo izvajanje. Stane Kav či č je ocenil, da Slovenija nima druge izbire, kot da stabilizacijsko usmeritev podpre. 19 Podrobna raz- delava stabilizacijskega programa, ukrepov in na činov njegovega izvajanja je 18 Prav tam, str. 181. 19 Prav tam, str. 157–158. Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 131 bila prepuš čena zvezni resoluciji o gospodarski politiki v letih 1971 in 1972. Republiški izvršni svet obeh resolucij ni odobraval. Ocenil ju je kot »nepo- sre čen« izdelek, preve č restriktivno naravnan in tako preobložen s cilji, da se njegovi obeti ne bodo mogli izpolniti. Zato je bilo njegovo izhodiš če, da morata republiški resoluciji za omenjena leta dati »jasne in konkretne« odgovore na vprašanja, povezana z uresni čevanjem stabilizacijske politike. Slednje je pred- postavljalo predvsem omejitev vseh vrst porabe v okvire dejanskih materialnih možnosti ter pove čanje u činkovitosti in konkuren čnih sposobnosti doma čega gospodarstva. Znotraj te splošne opredelitve gospodarske politike je republiški izvršni svet posebej poudaril pospeševanje izvoza in razvoj turizma, povečanje kmetijske pridelave in prireje, poravnavo obveznosti oziroma pla čilo dolgov ter zmanjševanje socialnega razlikovanja. 20 Na podro čju gospodarskega na črtovanja je Slovenija zaostajala za Hrvaško in Srbijo, ki sta že imeli koncept dolgoro čnega gospodarskega razvoja in sta ga že uresni čevali. Stane Kav či č je dobil priložnost, da zapolni to praznino. Čutil se je poklicanega in sposobnega, da to nalogo opravi, zato jo je postavil med prednostne cilje. Njegova izhodiš ča so bila, da mora biti koncept strokovno dobro utemeljen, da mora v prvi vrsti odpraviti razloge za polovi čen uspeh razvojnih ciklov v preteklosti in bolj upoštevati nacionalne interese. Snovanje koncepta dolgoročnega gospodarskega razvoja Slovenije se je za čelo sredi leta 1967, ko je republiški izvršni svet sklenil naro čiti študijo o razvojnih možnostih slovenskega gospodarstva, premišljeno krepiti slovensko gospodarsko enotnost ter snovati razvojno strategijo, ki se ne bo ustavila na jugoslovanskih mejah, temve č bo poiskala na čine za stalno prisotnost uspešnih slovenskih podjetij v najrazvitejših gospodarskih središ čih zahodnega sveta. Breme priprav je prevzela delovna skupina na Inštitutu za ekonomska razisko- vanja v Ljubljani, ki jo je vodil dr. Ermin Krži čnik. Od jeseni 1967 do konca pomladi 1968 je zbirala in pripravljala gradivo, potem pa se je osredoto čila na izdelavo študij za posamezna podro čja. Inštitut za ekonomska raziskovanja je zamisel dolgoro čnega razvoja Slovenije predstavil sredi aprila 1969 na seji Ekonomskega sveta, ki se je je udeležil tudi Stane Kav či č. Ermin Krži čnik je v svoji predstavitvi poudaril, da se niso zadovoljili z ravnjo, ki bi zagotavljala, da Slovenija v gospodarskem pogledu preživi, se postavi na lastne noge in za- gotovi prebivalstvu ekonomsko-socialno varnost. Njihov osrednji motiv je bil razvojni na črt, ki bi naši republiki zagotovil, da bi »postopoma« obogatela, da bi se njeno gospodarstvo »zlilo v konsistentno celoto« in postalo »enakovreden partner« tako v Jugoslaviji kot v tujini. Stane Kav či č se je v svoji razpravi zavzel, da bi raziskovalna skupina pri dograditvi razvojnega koncepta dala ve čji poudarek politiki neuravnovešenega razvoja, za katero so bili po njegovih besedah najbolj zna čilni »prodori in skoki« na tistih gospodarskih podro čjih, kjer so pogoji za ve čjo in kakovostnejšo proizvodnjo. Kot je pojasnil, naj bi od- 20 Prav tam, str. 166. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 132 lo čitev za neuravnovešeno razvojno politiko zagotovila zaustavitev proizvodnje na nerentabilnih programih, pospešila pa razvoj nosilcev razvoja v posameznih panogah. Posebno pozornost je namenil tudi strateškim poudarkom bodo čega razvoja. To so bili: zavestno pospeševanje terciarnega sektorja in izvoza, pove- čanje števila visokokvalificiranega kadra in višji osebni dohodki. Oblikovanje kon čnega predloga dolgoro čnega razvojnega programa Slove- nije se je zavleklo bolj, kot je bilo predvideno. Razlogov za to je bilo ve č. V ospredju sta bili cestna afera in neredna oskrba z elektri čno energijo, ki je za- htevala pospešeno graditev novih elektroenergetskih objektov. Pomemben razlog za težave je bilo tudi dejstvo, da je partijsko vodstvo odlašalo z obrav- navo temeljne zamisli in strateških ciljev dolgoro čne gospodarske usmeritve Slovenije. Republiško partijsko vodstvo je bilo že od leta 1968 bolj osredo- to čeno na idejnopoliti čna vprašanja nadaljnjega razvoja zasebnega kmetijstva. Najprej se je ob koncept dolgoro čne gospodarske usmeritve, ki ga je pripravljal republiški izvršni svet, »obregnil« Edvard Kardelj. Poleti 1969 je izjavil, da utegne biti tako zastavljena politika »v marsikaterem pogledu sporna«, ker te- melji na »parcialnih projektih in prognozah gospodarskih gibanj«, ki so premalo povezani z jugoslovansko razvojno politiko. 21 Redakcijska skupina je do sredine aprila 1970 izdelala nov elaborat, ki ga je naslovila Stališ ča o dolgoro čnem razvoju Slovenije. V njem je bolj poudarila potrebo po ohranitvi proizvodne »pestrosti«, hitrejšem razvoju lesnopredelo- valne industrije, gradbeništva in zasebnega sektorja. Izpostavila je pomen iz- voznega gospodarstva, spremenila strukturo delitve družbenega proizvoda, okrepila poglavje o policentri čnem razvoju in realneje postavila razvoj infra- strukture, saj naj bi zgradili le nujno potrebne objekte. Republiški izvršni svet je bil z njim zadovoljen. Junija 1970 je Kav či č predstavil osnovne zamisli dolgoro čnega projekta v intervjuju za časnik Delo. Izpostavil je odlo čitev za ohranitev »pestre« pro- izvodne sestave, ki se bo lahko hitro prilagodila razmeram in potrebam na trgu in se tudi prosto razvijala. Industrija bo zadržala položaj vodilne panoge, vendar se bo njena proizvodnja osredoto čila na izdelke visokega cenovnega razreda. Infrastruktura se bo prilagodila novim zahtevam in potrebam. Terciarni sektor se bo razvijal v »razumnem ravnotežju« z drugimi gospodarskimi podro čji. Tega meseca je predsednik redakcijske skupine Ermin Krži čnik poslal pri- stojni partijski komisiji novo razli čico razvojnega dokumenta. Skrbno priprav- ljeno analizo prihodnjih dosežkov slovenskega gospodarstva je podkrepil s sta- tisti čnimi izra čuni. Članov partijske komisije pa tudi spremenjen in skrbno iz- delan razvojni elaborat ni navdušil. Najve čkrat se je obenj »spotaknil« Zvone Dragan. Avtorjem je o čital, da so dokument pripravljali v »preve č ekskluziv- nem krogu«. Zelo ga je motilo, da so opredelili samoupravljanje le kot druž- benopoliti čno, ne pa tudi kot temeljno ekonomsko kategorijo in temeljni druž- 21 Prav tam, str. 222. Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 133 benoekonomski odnos. Njegov glavni očitek pa je bil, da so avtorji iskali gos- podarsko prihodnost Slovenije v Evropi, ne pa v Jugoslaviji. Obširneje so o strateških ciljih dolgoro čnega razvoja spregovorili še na seji sekretariata CK ZKS 6. julija 1970. Osrednja pripomba članov partijskega vodstva je bila, da nadaljnjemu razvoju samoupravnih odnosov in z njimi povezani visoki stopnji socialne varnosti ni namenjena pozornost in mesto, ki mu pripada. Redakcijska komisija je pripombe partijskih funkcionarjev upoštevala in jih vnesla v uvodni del resolucije, ki jo je republiška skupš čina sprejela 15. marca 1972. Tako so samoupravni socializem, razvijanje socialisti čnih družbenoeko- nomskih odnosov, delovni ljudje kot glavni nosilec združenega dela in Slove- nija kot del SFRJ postali temelj dolgoro čnega razvoja Slovenije v naslednjih petnajstih letih. Globalna zamisel pa je ostala nespremenjena. Slovensko gos- podarstvo se bo do leta 1985 pove čalo in posodobilo. Racionalna izraba obsto- je čih zmogljivosti, ve čja produktivnost, boljše delovne navade, polna zapo- slenost, donosnejše naložbe ter ugodnejša razmerja v mednarodni in medre- gionalni menjavi bodo pove čali družbeni proizvod za dva in pol krat. Pove čal se bo delež osebne in splošne porabe ter bruto investicij v družbenem proizvodu. Slovenija bo tako pove čala obseg zunanjetrgovinske menjave, da ne bo imela ve č primanjkljaja. Pove čala bo tudi menjavo z drugimi republikami in zmanj- šala neto odliv sredstev za skupne potrebe federacije. Tudi razvoj po posamez- nih gospodarskih sektorjih je ostal tak, kot so ga za črtali pred letom dni. Primarni sektor naj bi napredoval po nižji stopnji; njegov delež v družbenem proizvodu naj bi se zmanjšal za polovico, s 13% na 6%. Sekundarni sektor se bo razvijal hitreje od povpre čja; njegov delež v družbenem proizvodu se bo po- ve čal s 55% na 58%. Industrija bo ostala prevladujo ča gospodarska dejavnost. Gradbeništvo bo zadržalo dotedanjo raven, delež proizvodne obrti v družbenem proizvodu in zaposlenosti se bo pove čal. Terciarni sektor (trgovina, turizem, gostinstvo) bo zelo razširil svoj obseg; njegov delež v družbenem proizvodu bo narasel s 15% na 25% kot tudi delež zaposlenosti s 26% na 40%. V hitrejši razvoj infrastrukture bodo vložena znatna sredstva. Vzporedno z dolgoro čnim je teklo tudi oblikovanje srednjero čnega plana Slovenije za leta 1971–1975. Pri izdelavi osnutka je moral Zavod SR Slovenije za planiranje prvotna izhodiš ča opustiti ter se prilagoditi usmeritvi iz zveznega srednjero čnega na črta in nalogam iz stabilizacijskega programa; med slednjimi je bilo na prvem mestu zmanjšanje uvoza surovin za potrebe predelovalne in- dustrije. Za osrednja cilja gospodarskih prizadevanj v letih 1971–1975 je dolo čil usklajen gospodarski razvoj in izboljšanje položaja »delovnega človeka«. Sred- njero čni plan ni bil sprejet do odstopa Staneta Kav či ča. Predlog so obravnavali šele decembra 1972. V času, ko je bil predsednik republiškega izvršnega sveta Stane Kav či č, je bila sprejeta tudi zasnova policentri čnega razvoja Slovenije. Do tega časa je slovenska politika dajala prednost razvoju t. i. »slovenskega koridorja« ali »slo- venskega razvojnega ogrodja«, ki je zajemal Ljubljano, Maribor, Celje in Kranj Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 134 ter še nekaj ve čjih mest in industrijskih središ č. Za gospodarsko razvitejši del sta bili zna čilni visoka stopnja industrializacije in dobra infrastruktura. Druga obmo čja v Sloveniji, zlasti v obrobnih delih (pomursko obmo čje, obmo čje vzhodnega dela mariborske regije, kozjansko, belokranjsko in zahodno do- lenjsko obmo čje), so napredovala po časneje. Glavna gospodarska panoga v teh regijah je bilo kmetijstvo. Imele so nerazvito infrastrukturo in bile slabo povezane z bližnjimi razvojnimi centri. Leta 1970 je republiški izvršni svet ugotovil, da so bile razlike v gospodarski razvitosti med posameznimi obmo čji že tako velike in o čitne, da so postale eden izmed pere čih razvojnih problemov. Spomladi tega leta je za čel razpravo o izhodiš čih za odpravljanje razlik v stopnji gospodarske razvitosti in postopnega izena čevanja življenjskih in delovnih pogojev v republiki. Kon čala se je jeseni tega leta, ko je republiški izvršni svet sprejel zasnovo za oblikovanje sistema poživitve gospodarskega življenja v posameznih regijah. 22 Izvršni svet se je že na za četku odlo čil, da ne bo sledil jugoslovanskemu sistemu pomo či nerazvitim republikam, ker se je hotel izogniti razdelitvi Slovenije na razvite in nerazvite občine, saj bi s takšno delitvijo (tako kot se je dogajalo v državnem merilu) na široko odprl vrata uni čujo čim in brezplodnim regionalnim sporom s težko pred- vidljivimi politi čnimi posledicami. Jugoslovanski vzorec za Slovenijo ni bil sprejemljiv tudi zato, ker je predpostavljal dolgoro čno »izvajanje« na čela ena- kopravnega gospodarskega razvoja vseh teritorialnih enot, torej tudi še potem, ko za takšen razvoj ni ve č potrebe. Slovenski izvršni svet se je odlo čil ustvariti sistem gospodarske pomo či manj razvitim obmo čjem, ki bo ustrezal »speci- fi čnim« razmeram v SR Sloveniji. To je z drugimi besedami pomenilo, da se bodo morala manj razvita obmo čja sama čim prej »integrirati« v širši gos- podarski prostor ter dose či »razvojno stopnjo, ki bo zagotavljala, da bodo lo- kalne skupnosti lahko same zadovoljevale potrebe«. 23 Zasnova za oblikovanje sistema pospeševanja gospodarskega razvoja manj razvitih delov Slovenije je imela ve č poudarkov. Najpomembnejša sta bila dva. Prvi je izpostavil odlo čilno vlogo in dolžnost lokalnih skupnosti na nerazvitih obmo čjih kot nosilk hitrejšega gospodarskega razvoja. Republiko in njen pro- ra čun je postavil v ozadje. Njena naloga je bila, da spodbuja in ve ča zanimanje podjetij z razvitejšega dela Slovenije za naložbe v manj razvita obmo čja ter zagotovi ugodnejše pogoje za poslovanje novoustanovljenih gospodarskih orga- nizacij na nerazvitih obmo čjih. Drugi poudarek je bil na ekonomskem pristopu oziroma zagotavljanju prednosti ekonomskih meril pred socialnimi. Uveljavitev ekonomskih meril je predpostavljala, da skupni obseg vsakoletne pomo či ne sme prese či okvira, ki ga dolo čajo gospodarsko finan čne zmogljivosti republike. Predvsem pa bi morala ekonomska merila zagotoviti, da bi v manj razvitih 22 Jože Prin či č: Pospeševanje gospodarskega razvoja manj razvitih obmo čij v SR Sloveniji (1945–1990). V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2004, št. 1, str. 115. 23 Prav tam, str. 116. Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 135 obmo čjih razvijali samo tiste gospodarske dejavnosti, za katere so obstajali temeljni pogoji, kot so surovinski in energetski viri, delovna sila itn. Oktobra 1970 je slovenska skupš čina za čela razpravo o osnutku zakona o pospeševanju gospodarskega razvoja manj razvitih obmo čij v SR Sloveniji. Kot je izvršni svet pri čakoval, je bila polemi čna in ostra. Posamezne ob čine so osnutek zelo kritizirale in o čitale, da je »zgrešen v pristopu, da nima ustreznih meril in da je poenostavljen«. 24 Na koncu je moral izvršni svet vendarle neko- liko popustiti, zlasti pri dolo čitvi obsega manj razvitih obmo čij. Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih obmo čij v SR Slo- veniji je skupš čina sprejela februarja leta 1971. Zakon je skrb za hitrejši razvoj manj razvitih obmo čij naložil ob činam, delovnim organizacijam, poslovnim bankam in regionalnim centrom. Republiške organe je obvezal, da pospešujejo razvoj z gradnjo infrastrukturnih objektov, ugodno obrestno mero za investi- cijske kredite, sofinanciranjem razvojnih programov in z ukrepi za pospeše- vanje kmetijstva. Za usklajeno delovanje republiških in lokalnih organov je zakon predvidel ustanovitev posebne komisije za pospeševanje razvoja manj razvitih obmo čij SR Slovenije. Proti zvezni državi Precejšen del svoje delovne in ustvarjalne energije je vlada Staneta Kav či ča namenila prizadevanjem za sooblikovanje zvezne gospodarske politike in decentralizacijo gospodarskega odlo čanja. V prvih dveh letih vodenja izvršnega sveta Kav či č reševanja nacionalnega gospodarskega interesa še ni postavil v središ če svojih prizadevanj. Na razli čne na čine je izražal odklonilen odnos do zvezne gospodarske politike in njenih nosilcev. Ukrepe Zveznega izvršnega sveta je ocenil kot slabe in zlasti prepozne. Leta 1969 je izvršni svet ocenil, da je za poslabšanje pogojev gospodarjenja v Sloveniji najbolj odgovorna nepre- mišljena politika zveznih organov. Z ve čanjem inflacije in zunanjega primanj- kljaja ter upo časnitvijo izvoza so se ustvarile razmere, v katerih so se bolje znašla gospodarstva nerazvitih republik, medtem ko se je slovensko gospo- darstvo otepalo z vse ve čjimi izgubami in drugimi težavami. Republiški izvršni svet je presodil, da se mora Slovenija odlo čneje postaviti po robu centrali- zacijskim težnjam in storiti ve č za rešitev svojih težav. Poleti tega leta je »cestna afera« spremenila potek urejanja odnosov s federacijo. Pla čilnobilan čni in drugi gospodarski odnosi z drugimi republikami in zvezo so postali osrednje politi čno in gospodarsko vprašanje. Stane Kav či č jim je namenjal vedno ve č pozornosti, zato so ga v jugoslovanskih medijih za čeli imenovati o četa nacio- nalne ekonomije. 24 Prav tam. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 136 Jeseni 1970 so se za čele razprave o predlogu zveznega stabilizacijskega pro- grama. V tem času Stane Kav či č v njem ni videl negacije reforme iz leta 1965, temve č ga je razumel kot nadaljevanje »boja« za posodobitev gospodarskega življenja pod novim imenom, zato si je v teh razpravah še prizadeval, da bi stabilizacijski program bolj »radikalno in ostreje napadel nestabilnost in in- flacijo«. 25 Resolucija o novi gospodarski politiki pa ni izpolnila njegovih pri- čakovanj. Ocenil jo je kot nesprejemljiv dokument, v katerem prevladujejo »elementi nestabilnosti«, kot so preohlapne meje porabe, previsoka stopnja rasti in zaposlovanja, prenizko predvideni primanjkljaj v zunanji menjavi itn. Tako je Kav či č od konca leta 1970 krepil svoj odklonilen odnos do zvezne gospodarske politike in njenih nosilcev. Jeseni 1971 so nasprotujo če ocene zameglile realen pogled na gospodarska gibanja v državi. Zvezni organi so bili pretirano optimisti čni in so razmere prikazovali v svetlejši lu či. Gospodarski analitiki so jih slikali v temnejši po- dobi, strokovnjaki so mol čali. Republiški izvršni svet je ocenil, da se gos- podarske razmere v državi slabšajo in da stabilizacijska na čela nimajo ve č prave veljave. Njegovi člani so še enkrat ugotovili, da se nelikvidnosti in drugih pere- čih problemov ne da rešiti z nekaj »rutinskimi« ukrepi, temve č je treba pre- urediti gospodarski in (tudi) politi čni sistem. Po temeljiti razpravi so sklenili slovenski javnosti sporo čiti, da bo treba »nekaj storiti«. Pozivu republiškega izvršnega sveta se je prva odzvala republiška skupš čina. Oktobra je sprejela predlog, s katerim je pozvala zvezno skupš čino, naj pohiti s spreminjanjem gos- podarskega sistema zlasti na najpomembnejših podro čjih, kot so bili devizno in zunanjetrgovinsko, dav čno in kreditno-monetarno. Sledila je slovenska delega- cija v Zboru narodov Zvezne skupš čine, saj ni podprla zakonskega predloga o uporabi emisije za pla čilo nepla čanih obveznosti. Prekinitev seje Zbora narodov in izredna seja vlade sta razburkali že tako nemirne politi čne vode v Beogradu. Napetosti pa so se pomirile, ker slovenska delegacija ni vztrajala do konca. Ko je kazalo, da bo zakon odložen, je popustila. Razprava o resoluciji o temeljih politike družbenoekonomskega razvoja Jugoslavije v letu 1972 je še poglobila nasprotje med slovenskim in zveznim izvršnim svetom. ZIS je januarja 1972 skušal ublažiti slovenske kriti čne osti. Njegov predstavnik dr. Jakov Sirotkovi ć je prišel v Ljubljano, kjer je dokazoval, da ni razlogov za slovensko bojazen o preveliki restriktivnosti zveznih ukrepov. Republiški izvršni svet pa ni popustil. Vztrajal je, da je program, ki ga je Zvezni izvršni svet pripravil za izhod iz krize, nov dokaz, da je stabilizacija postala le politi čno geslo, pa še to le, dokler »koga ne zadene«. Tretjega februarja je republiški izvršni svet sklical posvet, na katerega je povabil predstavnike republiške uprave in skupščine ter zveznega sekretarja za finance Janka Smo- leta. Na njem so predstavniki pristojnih republiških teles predstavili svoje ne- strinjanje z ukrepi Zveznega izvršnega sveta. Najbolj so mu o čitali, da zadev, 25 Prin či č, Borak, Iz reforme v reformo, str. 182. Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 137 pomembnih za stabilizacijo, ne rešuje po dogovorjeni poti z usklajevanji in kon- senzom v medrepubliških komitejih, temve č po skrajšanem postopku. Ve čino njegovih ukrepov so zavrnili, ker so bili po njihovem mnenju nepopolni in nedodelani, saj so »reševali samo nekatere trenutne težave in samo na nekaterih področjih gospodarstva z zelo kratkoro čnimi u činki«. 26 Zavzeli so se za pri- pravo »kompleksnega« in dolgoro čnega programa, v katerem bi bilo dovolj pro- stora zlasti za sprostitev cen. V skladu s sprejetimi stališ či predstavnik Tone Tribušon na seji predstavnikov republiških izvršnih svetov v Beogradu ni podprl predlogov petih zakonskih predpisov, ker bi to potegnilo za seboj pre- razporeditev dohodka med posameznimi panogami in republikami, kar bi Slo- venijo mo čno prizadelo. Po sprejetju zvezne resolucije o gospodarski politiki za leto 1972 pa je ka- zalo, da je slovenski izvršni svet za čel popuš čati. Čeprav je resolucija zane- marila stabilizacijo v prid bolj dinami čnega razvoja in je preve č temeljila na administrativnih ukrepih, ki so zavrli delovanje trga, so bili njegovi člani do nje manj zadržani in bolj prizanesljivi, kot so napovedale njihove predhodne raz- prave. Do konca pomladi 1972 je republiški izvršni svet z nejevoljo zavra čal »polakirane« in »elasti čne, elegantno napisane in širokogrudne« ocene Zvez- nega izvršnega sveta, da v državi ni ve čjih gospodarskih težav in da se pla čilna bilanca popravlja. Razprava o ukrepih, ki bi jih moral Zvezni izvršni svet sprejeti sredi leta 1972, pa so zopet »prebudili« slovenski izvršni svet. Potem ko je ugotovil, da so predlagani ukrepi premalo obsežni in prepozni, da bi »rešili stabilizacijo«, je sklenil, da je »treba nekaj storiti, sicer bodo šle stvari zopet navzdol«. Konec maja je sklenil, da bo v zveznih organih obnovil razpravo o kreditno-monetarni politiki, na za četku junija pa republiški skupš čini predlagal, naj potrdi njegova stališ ča do gospodarskih problemov. V njih je zahteval, naj se konča obdobje splošne zamrznitve cen ter gibanje cen prepusti trgu, da se prepre či nenadzorovana rast osebnih dohodkov, zaustavi rast denarnega obtoka, omeji samovoljno poseganje NBJ v denarna in kreditna razmerja in zagotovi redno izpolnjevanje obveznosti. Sledila je jesen 1972, ko je zaradi zaostritve odnosov med izvršno in politi čno vejo oblasti v Sloveniji pritisk izvršnega sveta na zvezne organe popustil. V drugi polovici šestdesetih let je Stane Kav či č delil mnenje s tistimi politiki, ki so bili prepri čani, da idejni koncept ustave iz leta 1963, po katerem so se morale družbene funkcije praviloma uresni čevati v republikah, v praksi ni zaživel, temve č je federacija neupravi čeno razširila svoje ustavne pristojnosti. Zato sta v času, ko je bil na čelu izvršnega sveta, postali decentralizacija gos- podarskega življenja in ureditev gospodarskih odnosov z republikami po- membna cilja njegovih prizadevanj. Pri tem pa je treba poudariti, da priza- devanja Staneta Kav či ča in njegovih somišljenikov niso bila uperjena proti federaciji, saj so se zavedali, da bi se v tem primeru hitro znašli v izgubljenem 26 Prav tam, str. 187. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 138 položaju, tako kot se je Hrvaška. Jugoslavijo so sprejeli kot slovenski življenjski prostor, federacijo pa kot »subjekt, ki jim kroji usodo«. Ker je Slovenija za razvoj svojega gospodarstva potrebovala ve čjo ekonomsko svobodo in stabil- nejšo gospodarsko ureditev, je bil njihov cilj zmanjšati pristojnosti zvezne države in jih prenesti na republike. Leta 1969 je postal prenos funkcij centralnih organov na republiške organe pomembno politi čno in tudi gospodarsko vprašanje. Naloga 9. kongresa ZKJ, ki je bil marca 1969, je bila, da zmanjša nezadovoljstvo zaradi prepo časne decen- tralizacije. Stane Kav či č je na seji CK ZKS pred za četkom 9. kongresa zavrnil očitke, da so zahteve po prenosu pristojnosti s federacije na republiko izraz republiškega etatizma. Menil je, da so take zahteve upravi čene in zakonite, saj so eden od nujnih, »neizbežnih« pogojev za uresni čevanje samoupravnih odno- sov. 27 Sprejete kongresne dokumente, ki so predvideli ukinitev stalnih virov sredstev federacije (in drugih družbenopoliti čnih skupnosti), ki so bili name- njeni za financiranje razvoja, poseben režim za državni kapital v poslovnih ban- kah ter njegovo postopno spreminjanje v sredstva združenega dela, je ocenil pozitivno. Menil je, da je opravil tisto, kar je lahko. Cestna afera je bila prelomnica tudi v procesu decentralizacije. V Sloveniji je odprla prostor za široko razpravo o njenem gospodarskem položaju in ra- zvojnih možnosti v Jugoslaviji. Enotna je bila ocena, da je slovensko gos- podarstvo vse bolj zapostavljeno, omejeno v nadaljnjem razvoju in da se nje- gova akumulacija na črtno preliva v druge republike. Takšna stališ ča so Staneta Kav či ča in njegove somišljenike utrdila v prepri čanju, da je treba izdelati objek- tivno analizo medrepubliških gospodarskih odnosov ter »dokon čno razjasniti, kaj sodi in kaj ne sodi v pristojnost posamezne družbenopoliti čne skupnosti«. 28 V precej burnih razpravah, ki so potekale leta 1970, je Stane Kav či č zagovarjal stališ če, da je treba federacijo razbremeniti – ne samo na materialnem in normativnem, temve č tudi na drugih podro čjih – ter tako napravi prostor za delovanje republik ali samoupravnih »asociacij«. Pri razpravah o pristojnostih, ki bi jih morala federacija prepustiti republikam, je dal prednost gospodarstvu, ker so bili odnosi na tem podro čju glavni vir nesporazumov in težav v državi. Prva naloga, ki bi jo morala federacija opraviti, je bila ureditev njenega ra- čunovodstva. Dogodki, ki so se zvrstili v tem in pa še naslednjih dveh letih, pa niso šli v prid Kav či čevim prizadevanjem. Z XX. ustavnim dopolnilom je bila federacija opredeljena le kot dejavnik dogovarjanja in sporazumevanja med republikami o zadevah skupnega pomena. Republike so na gospodarskem podro čju od federacije prevzele pristojnosti na investicijskem in še nekaterih drugih pod- ro čjih. Zvezna skupš čina je sprejela zakon o likvidaciji državnega kapitala in zakon o prenosu sredstev, pravic in obveznosti federacije za gospodarske in- 27 Prav tam, str. 191. 28 Prav tam, str. 192. Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 139 vesticije na republike. Posebna zvezna in republiške partijske komisije so za čele razpravo o financiranju potreb federacije v obliki kotizacije. Komisije zvezne in republiških skupš čin pa so hitele z izdelavo predlogov za spremembo zunanje- trgovinskega in deviznega sistema, ki bi odpravila omejitev gospodarskih odno- sov s tujino. Stane Kavči č si je še posebej prizadeval, da bi federacija po hitrem postopku prepustila republikam tudi nadzor nad emisijo denarja. Po njegovem mnenju zvezna država denarnega obtoka ni usmerjala z gospodarskimi, temve č s politi čnimi merili, kar je bil »izvirni greh in izvor gospodarske nestabilnosti in težav«. 29 Od obetov pa je tudi tokrat ostalo bolj malo. Zvezni organi z Zveznim izvršnim svetom na čelu so si na vso mo č prizadevali, da bi ohranili stari sistem vodenja in odlo čanja. Gospodarski razlogi za obra čun s Stanetom Kav či čem Gospodarska politika je bila podro čje, na katerem je CK ZKS posebej za- vzeto iskal razloge za politi čen obra čun in zamenjavo Staneta Kav či ča. Najbolj je bilo na udaru Kav či čevo razmišljanje ali, kot je dejal France Popit, »filo- zofiranje« o delnicah. Stane Kav či č ga je predstavil v pogovoru za Delo 3. novembra 1971. Zanj je bila to nujna oblika vlaganja zasebnih sredstev v družbeno lastnino, ki zagotavlja udeležbo pri dohodku. Tak na čin uporabe zasebnih sredstev se mu je zdel v času, ko je bilo pomanjkanje dolgoro čnega kapitala ena najšibkejših to čk jugoslovanske gospodarske ureditve, koristen in sprejemljiv tako s človeškega, kot gospodarskega in politi čno-ideološkega vidika. Še ve čjo politi čno težo pa so imela Kav či čeva stališ ča do dolgoro čnega razvoja Slovenije in pa stališ ča do menjave Slovenije z državami tretjega sveta. Partijski funkcionarji so jih izpostavili na 136. razširjeni seji sekretariata CK ZKS 28. in 29. oktobra 1972, na kateri so dokon čno obra čunali s Stanetom Kav či čem in njegovimi ožjimi sodelavci. Na omenjeni seji so visoki partijski funkcionarji opozorili še na druge »spodrsljaje«, ki so jih storili Stane Kav či č in njegovi sodelavci. Janez Vipotnik je obsodil Kav či čev sestanek z direktorji na Strmolu, kjer naj bi jim rekel, da je »pipca« odprta in naj pritaknejo svoje »piskr čke«. Vinko Hafner je obsodil Kav či čev liberalni odnos do privatizacije poslovne dejavnosti in privatne lastnine, enostransko poudarjanje materialne stimulacije za družbeni napredek in neustrezno kadrovsko politiko. Mitja Ribi- či č pa je v svoji kritiki Kavči ča predstavil kot vodilno osebo med »tistimi silami«, ki se ne borijo za samoupravni socializem, temve č se postavljajo po robu samoupravnemu razvoju. Stane Kav či č je zavrnil vse na čelne in konkretne očitke kot neutemeljene. Kasneje je v svojem dnevniku še dodatno odgovoril na nekatere obtožbe partijskega vodstva in jih ocenil za izmišljene. 29 Prav tam, str. 206. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 140 30. oktobra 1972 je bila zadnja seja republiškega izvršnega sveta v stari se- stavi. Na njej je Stane Kav či č obvestil člane, da je poslal predsedniku repub- liške skupš čine odstopno izjavo. Tako se je kon čalo »viharno obdobje« v no- vejši slovenski zgodovini, ki se je za čelo leta 1970. Po politi čnem obra čunu s Stanetom Kav či čem in njegovimi somišljeniki je partijsko vodstvo znova pre- vzelo vse niti vodenja gospodarske politike v svoje roke. V prihodnji gospo- darski politiki ni bilo ve č prostora za tržno gospodarstvo in nacionalni gospo- darski interes. Vsa energija je bila usmerjena v samoupravno preobrazbo gospo- darstva in v okrepitev povezav z gospodarstvi drugih jugoslovanskih republik. Po analizi gospodarske uspešnosti slovenskih vlad, ki jo je napravil dr. France Križani č, je bila vlada Staneta Kav či ča uvrš čena v skupino najuspeš- nejših slovenskih vlad, v kateri sta tudi vladi Borisa Kraigherja in Viktorja Avblja. Ta analiza je pokazala, da so bili v času njihovih vlad gospodarska rast, zaposlenost, notranja in zunanja stabilnost najboljši. Glede pove čanja zaposle- nosti in s tem povezane gospodarske rasti je bila vlada Staneta Kav či ča v zgornji sredini slovenskih vlad. Rezultati difuznega indeksa pa so pokazali, da je najve čji preobrat na bolje (torej vsaj na manj negativne rezultate) v celoti uspel vladama Staneta Kavči ča in Janeza Drnovška. 30 Če bi v to analizo vklju čili še dosežke na podro čju razvojne politike, se pravi zasnovanih, spre- jetih in že za četih gospodarskih naložb, potem je bil izvršni svet, ki ga je vodil Stane Kav či č dale č pred vsemi. V njegovem času so za čeli s številnimi projekti na podro čju prometne infrastrukture, energetike, turizma kot tudi na drugih področjih. Vse te naložbe so še danes podlaga slovenskemu gospodarskemu udejstvovanju. Stane Kav či č se je moral še pred svojim odhodom iz politike sprijazniti s tem, da nekatera njegova prizadevanja na gospodarskem podro čju niso rodila sadov in da ni izgledov, da bi se to lahko zgodilo v bližnji prihodnosti. Med najpomembnejšimi je bilo podro čje urejanja odnosov s federacijo. Nekatere zamisli in njihove rešitve, ki jih je sprejel in uveljavil republiški izvršni svet, pa so ga preživele. Poleg že omenjenih naložb in razvojnih programov je bil to sistem pospeševanja razvoja manj razvitih obmo čij v SRS. Stane Kav či č ni doživel svoje rehabilitacije. Pravi pogoji za to so nastopili šele na za četku devetdesetih let preteklega stoletja s slovensko osamosvojitvijo. Leta 2009, ko je od njegove smrti minilo že ve č kot dvajset let, pa lahko zapišemo, da ima zaradi karizmati čnosti, vizionarstva, odlo čnosti in doseženih rezultatov na gospodarskem podro čju veliko možnosti, da se v naš zgodovinski spomin zapiše kot eden od o četov naše nacionalne ekonomije. 30 France Križani č: Gospodarska uspešnost slovenskih vlad. V: Prevrati in slovensko gospo- darstvo v XX. stoletju. Ljubljana 1996, str. 37–47. Jože Prin či č Vlada Staneta Kav či ča in njena gospodarska politika 141 STANE KAV ČI Č'S GOVERNMENT AND ITS ECONOMIC POLICY SUMMARY The 1960s have a special place in our recent economic history. In this time the attempts to find symbiosis between socialism, market and decentralisation reached their peak. Stane Kav či č's government was among the more prominent factors in this »reform seething«, because since the spring of 1967 until the end of 1972 it tried not only to finalise and implement the principles of great reforms, but also upgrade them at the same time. Stane Kav či č had the means of achieving his mission, most tightly connected to Slovenian national economic interests. He was one of those prominent party functionaries, who came to realise that without an efficient market-oriented economy, open to the deve- loped world, no society can prosper, not even a socialist one. The economic policy of Stane Kav či č's government pursued three main goals. Its first goal was to modernise the economic life by diminishing the »arbitrary» role of the Party, while increasing the role of the market and the related autonomy of companies and their managers as the carriers of successful socialist enterprise. The second goal was to limit the authority of the federal state, decentralise the economic life and establish a new kind of relations between the republics. It needs to be emphasised that Stane Kav či č and his supporters accepted Yugoslavia as the Slovenian living space, while thinking of the Federation as the »subject steering its fate«. The third and, towards the end, the most emphasised goal was passing the new long-term development guidelines to promote the technological revolution, taking place all over the world, in Slovenia, ensuring a high economic growth rate, improving the labour economy and guaranteeing a high ratio of the national product to swifter economic and social progress. The liberal wing within the Communist Party of Slovenia did not have enough time to realise its plans and visions in the economic field. With the resignation of Stane Kav či č, the removal of his adherents and the introduction of the new economic policy, a period lasting for fifteen years started, with little room for market economy and national economic interests. Such circumstances provided fertile ground for unrealistic evaluation of the achievements of Kav či č's government. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 143 UDK 323.26(437.3):355.02(497.1)"1968" Jurij Hadalin * Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih Množica dokumentov, ki so nastali pred januarskimi spremembami, pri ča o velikem interesu Jugoslavije za reformni proces, za črtan na XIII. kongresu Ko- munisti čne partije Češkoslovaške 1966. 1 Tedanje vodstvo ČSSR sicer ni bilo naklonjeno znatnejši gospodarski reformi ali ve čji demokratizaciji javnega živ- ljenja. V gospodarstvu je ostal centralnoplanski sistem, v katerem pa se je upo- števalo blagovno-denarne tokove in pove čala samostojnost podjetij. Reforma je bila nujna zaradi gospodarske stagnacije, odprta pa so bila tudi druga pere ča vprašanja, med njimi je bila najpomembnejša pravna ureditev statusa Slovaške. 2 Dobre odnose med državama potrjujeta dva obiska najvišjih predstavnikov ČSSR v Jugoslaviji. 3 Maja 1967 je Josipa Broza - Tita obiskal podpredsednik češkoslovaške vlade Old řich Černik, septembra pa je na Titovo povabilo na neuradni delovni obisk prišel še predsednik ČSSR in generalni sekretar KP Č Antonín Novotný. Černik je v pogovoru s Titom menil, da ima reforma na Če- škoslovaškem podobne cilje, kot jih je zastavila gospodarska in družbena reforma v Jugoslaviji. Razlikovali naj bi se v tem, da so jugoslovanske reforme bile globlje, kot so jih na črtovali v ČSSR. 4 Kljub temu da se je češkoslovaško vodstvo poskušalo izogibati primerjavi reformnih procesov, je bila po obisku Novotnýja oblikovana posebna skupina, ki naj bi skrbela za razširitev sode- * Univ. dipl. zgodovinar, mladi raziskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: jurij.hadalin@inz.si 1 Arhiv Jugoslavije (AJ), fond Savez socialisti čkog radnog naroda Jugoslavije (SSRNJ) (fond 142), fasc. 532, Privredna reforma ČSSR. 2 AJ, fond 142, fasc. 532, Izvod iz izveštaja o boravku studijske delegacije SSRNJ u ČSSR. 3 Tesnejše sodelovanje med državama ozna čuje tudi izmenjava obiskov predsednikov država Novotnýja in Tita v letih 1964–1965; Muzej istorije Jugoslavije (MIJ), KPR, I-3-a/19-14, Poseta predsednika Čehoslova čke Antonina Novotnog SFRJ od 11.–15. IX. 1967: Zabeleška o završnim razgovorima izmedju predsednika Tita i predsednika Novotnog u Beloj vili na Brionima 14. septembra 1967. godine. Dober kazalnik medsebojnih odnosov navadno pred- stavlja tudi obseg trgovskih poslov med državama, Češkoslovaška je bila peti najve čji jugo- slovanski zunanjetrgovinski partner, drugi najve čji med socialisti čnimi državami. Ljubodrag Dimi ć: Pogled iz Beograda na Čehoslova čku 1968. godine. V: Tokovi istorije, 2005, št. 3–4, str. 214. 4 Ljubodrag Dimi ć, n. d., str. 209. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 144 lovanja z Jugoslavijo. 5 Po jugoslovanski oceni naj bi češkoslovaška reforma za- ostrila družbena vprašanja, predvsem na kulturnem podro čju, pojavljati so se za čele zahteve po ve čji demokratizaciji, skrb vzbujajo ča pa je bila dvoumna vloga KP Č v reformnih procesih. Češkoslovaški voditelji so izražali bojazen, da bi reformni procesi zašli iz danih okvirjev, od tod so izhajale ob časne naspro- tujo če reakcije in zaostritve na idejnem podro čju. Kmalu po uvedbi reform je tako Novotný ostro nastopil proti kulturni srenji in zamenjal zagovornike ela- sti čnejših pogledov na Ideološkem oddelku CK. Ostro je nastopil tudi proti Društvu pisateljev, saj je na njihovem kongresu 6 prišlo do splošne kritike par- tijske politike. Kongres je delegacija KPČ zapustila, njen vodja Ji ří Hendrych pa je trdil, da so bili dolo čeni nastopi »najhujši napadi na KP Č po letu 1948«. V ZKJ so ocenili, da to ne bo izzvalo ve čjih odklonov v za črtani politiki KP Č, ki je predvidevala manjše vpletanje v kulturno dejavnost. 7 Po vrnitvi Novotnýja iz Jugoslavije se je sestal III. plenum CK KP Č. S pre- kinitvami je trajal tri mesece, prinesel pa je korenite spremembe. V vodstvu partije je prišlo do spopada med zagovorniki reform in konservativno linijo, dodatno je dogajanje podžgal sam Novotný v razpravi z Aleksandrom Dub čkom o slovaškem nacionalnem vprašanju, federalizaciji in vlogi partijskega aparata v vodenju države. 8 Novembra je bil prekinjen zaradi odhoda delegacije KP Č na 50. obletnico oktobrske revolucije, kjer je Novotný uspel prepri čati sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva, da poseže v tok plenuma, saj je bil njegov položaj resno oslabljen. Brežnjev je v Prago prišel 9. decembra in se po dvodnevnih po- govorih z vpletenimi odlo čil, da se ne bo vmešaval v razvoj dogajanja. Jugo- slovanska stran je bila o dogajanju na plenumu dobro obveš čena; o prihajajo čih kadrovskih spremembah je jugoslovanski sekretariat za zunanje zadeve dobil obvestilo že 13. decembra. Prvi sekretar veleposlaništva Vašek je omenil, da se zelo ostro postavlja vprašanje kopi čenja vodilnih funkcij; Novotný je namre č imel vodilno funkcijo tako v državnem kot partijskem aparatu. Izpostavil je na- sprotovanje Moravcev in Slovakov Novotnýju, Brežnjevov obisk pa je opisal kot izklju čno namenjen rešitvi notranjih težav. Odhod Novotnýja s položaja se- kretarja KP Č je bil v tem času že sprejet kot dejstvo, ni pa se še pojavljalo ime Aleksandra Dub čka. Kot najverjetnejša kandidata za Novotnýjev položaj sta se omenjala Černik in Hendrych. 9 5 AJ, fond CK SKJ (fond 507), fasc. IX, 22/I-156-245, I-197, Informacija o bilateralnim odno- sima SFRJ- ČSSR, 14. 2. 1968. 6 Jaroslav Navratil et al.: The Prague spring, a national security archive documents reader. Pra- ga 1998, str. 8–12. 7 MIJ, KPR, I-3-a/19-14, Poseta predsednika Čehoslova čke Antonina Novotnog SFRJ od 11.– 15. IX. 1967: Unutrašnja kretanja u ČSSR. 8 Speeches by Alexander Dub ček and Antonin Novotny at the CPCz CC Plenum, October 30– 31, 1967, v The Prague spring, 1998, str. 13–17. 9 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-187, Zabeleška o razgovoru D. Nikoli ća, referenta za ČSSR, sa M. Vašekom, I. sekretarom ambasade ČSSR, na ru čku, 13. XII. 1967 g. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 145 Precej neposreden je bil v svojih ugotovitvah tudi CK ZKJ: »Latentni spor v najožjem vodstvu KP Č o bistvenih vprašanjih nadaljnjega notranjega razvoja Češkoslovaške je bil mo čneje izražen na oktobrskem plenumu. Vendar pa je vztrajanje Novotnýja in še nekaterih drugih funkcionarjev KP Č, da bi to oka- rakterizirali kot posledico nacionalisti čnih pogledov slovaškega vodstva, nale- telo na kritiko ve čine partijskih funkcionarjev.« 10 Decembra je Novotný samo- kriti čno nastopil, vendar je splošno stanje v državi, kjer je poleg težav pri gos- podarski reformi in spora s kulturno srenjo prišlo še do študentskih demon- stracij, delovalo proti njemu. V poro čilu mednarodne komisije omenjajo, da ga nekateri poprejšnji zagovorniki zapuš čajo. Novotný je po mu čnih razpravah svoj položaj predal v roke CK, ki je o njem odlo čal na nadaljevanju plenuma 3. januarja 1968. Na podlagi podatkov ambasade sta se kot najverjetnejša nasled- nika Novotnýja pojavljala Černik ali Josef Smrkovski. Hendrych naj ne bi bil sprejemljiv, ker naj bi v želji po vodilnem položaju napeljal do diskreditacije Novotnýja z napadi na Slovake. 11 Novotnýja je 6. januarja nasledil dotedanji prvi sekretar KP Slovaške Aleksander Dub ček. V poro čilu sekretariata za zu- nanje zadeve je omenjen kot eden izmed nosilcev naprednih koncepcij, ki je vztrajal na doslednem izvajanju za črtanih reform, v kontekstu pa vedno opo- zarjal na problem Slovaške. Sledi pa opozorilo, da je kljub velikemu uspehu naprednih sil treba pri čakovati nove spopade in odpor do demokratizacije, saj: »Trenutna rešitev krize ni niti definitivna, niti čista.« 12 Sprememba vodstva ni povzro čila takojšnjih radikalnih sprememb, vendar pa je bilo kmalu po izvolitvi Dub čka za čutiti premike. Že januarja je odmevala rehabilitacija nekaterih piscev, izbrano je bilo novo vodstvo društva pisateljev, dober odziv so spremembe doživele tudi na Slovaškem, kjer so odlo čitve janu- arskega plenuma dobile mo čno podporo na plenumu CK KP Slovaške. Bolj kot odobravanje doma če javnosti je bilo pomembno mnenje preostalih članic vzhodnega bloka o spremembah na češkoslovaškem vrhu. Sovjetski tisk je o dogodkih poro čal precej zadržano, na Madžarskem pa so menili, da je menjava Novotnýja bila za popuš čanje napetosti in normalizacijo razmer nujna. Veliko bolj so bili zaskrbljeni v Nemški demokrati čni republiki, bali so se razmaha liberalizma in sprememb politike ČSSR do Zvezne republike Nem čije. Madžar- ski ambasador v Pragi je trdil, da so »Rusi navijali za Novotnýja«, sovjetski ambasador pa je dejal, da je Novotný naredil napako, ker ni »pravo časno likvi- diral opozicije in dovolil zlorabo demokracije«. 13 Češkoslovaški ambasador La- dislav Šimovi č je menil, da na spremembe v Sovjetski zvezi gledajo s strahom. 10 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-113, Informacija o najnovijoj situaciji u rukovodstvu KP Č, 28. XII. 1967. 11 Prav tam. 12 Diplomatski arhiv Ministarstva inostranih poslova Republike Srbije, PA 1968, fasc. 25, In- formacija br. 1/68-I U-AI Promene u rukovodstvu KP Č, 4654. 13 DA MIP, PA 1968, fasc. 26, Informacija br. 7/68. A.I. O reagovanju na najnovije promene u ČSSR, 2. 2. 1968, 42923. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 146 Novo vodstvo je sicer zagotovilo nespremenjeno zunanjo politiko, vendar me- njava Novotnýja nikakor ni bila vše č Mihailu Suslovu, verjetno pa tudi Brež- njevu ne. 14 V Jugoslaviji so spremembe pozdravljali. Kljub dobrim odnosom, ki so ob- stajali med državama že pred spremembami v češkoslovaškem vrhu, so na ju- goslovanski ambasadi menili, da je januarski plenum odprl novo poglavje v bi- lateralnih odnosih. Oviro so predstavljale nazorske razlike, ki so omejevale upo- rabo jugoslovanskih izkušenj pri gospodarski in družbeni reformi. V boju med dvema konceptoma na januarskem plenumu je bila Jugoslavija veliko pomemb- nejši dejavnik, kot bi bilo to glede na realne odnose pri čakovati. Skupina okrog Novotnýja je izpostavljala velike gospodarske probleme v Jugoslaviji, uporab- ljali pa so jo tudi kot zastraševalno sredstvo. Liberalneje usmerjeni ekonomist Ota Šik je bil ponovno obtožen, da je njegov koncept gospodarskih reform poskus prenosa jugoslovanskega modela na Češkoslovaško. 15 Med plenumom so se širile vesti o tem, da dolo čeni »protagonisti sprejema jugoslovanske prak- se v ČSSR« vzdržujejo stike z jugoslovansko ambasado, zaradi česar se je tedaj prekinila ve čina stikov z jugoslovanskim predstavništvom. Tudi po plenumu so stiki ostali omejenega obsega, saj je bilo jasno, da je mo čna podpora skupini okrog Novotnýja prihajala iz sovjetske ambasade. Novo vodstvo bi s preve č očitnimi stiki s predstavniki SFRJ lahko sprožilo obtožbo, da je zašlo na ju- goslovansko pot. Sekretar češkoslovaškega veleposlaništva je menil, da prihaja do poskusov tako iz tujine kot pri doma čih dogmatskih silah, da bi spremembe v ČSSR prikazali kot posnemanje Jugoslavije. 16 So časno je seveda bila prisotna zavest, da zmagovalna skupina predstavlja »jedro progresivnih sil«, torej demo- kratizacijo ne samo partijskih struktur, temve č celotne družbe. Pogled na razvoj dogodkov je bil previdljiv, saj je bilo notranje stanje v ČSSR predstavljeno kot boj med dvema razli čnima konceptoma notranje in zunanje politike. Zaradi mo čnega vpliva Sovjetske zveze ni bilo smiselno ra čunati na ve čjo stopnjo razvoja gospodarskega in politi čnega sodelovanja z Jugoslavijo. Novo vodstvo z Dub čkom na čelu je izkazovalo prijateljski odnos do Jugoslavije in ZKJ, tudi o Titu naj bi se Dub ček ob ve č priložnostih naklonjeno izrazil. Pritisk Sovjetske zveze in nerešeno vprašanje prevlade sil v vodstvu pa naj bi zavirala ve čje izraze tega ob čutka v javnosti. Do tega sklepa je prišlo ob obisku člana IO CK ZKJ Nijaza Dizdarevi ća pri CK KP Č februarja 1968. Kljub predlogu pod- predsednika vlade Lubomira Štrougala Dub ček namre č Dizdarevi ća ni sprejel iz »takti čno-politi čnih razlogov«. 17 14 DA MIP, PA 1968, fasc. 25, Zabeleška o razgovoru zamenika državnog sekretara za inostrane poslove M. Pavi čevi ća, sa ambasadorom ČSSR L. Šimovi čem, 17. 2. 1968, 46547. 15 DA MIP, PA 1968, fasc. 26, Šifrirani telegram Praga DSIP, št. 132, 17. 3. 1968, 410168. 16 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-200, Zabiliješka o razgovoru L. Soldi ća, zamjenika na čelnika Odelenja za medjunarodne veze CK SKJ, i M. Vašeka, I. sekretara Ambasade ČSSR, 22. februara 1968 na ve čeri kod M. Tila, savetnika. 17 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-199, Neki aspekti odnosa SFRJ- ČSSR, 18. 2. 1968. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 147 Januarski plenum je predstavljal prelomnico, ker so na njem sprejeli sklep, da je treba narediti vseobsegajo č program reform, o čemer se v javnosti ni ve- liko govorilo. Do ve čjega odziva je prišlo šele, ko je radikalnejši član pred- sedstva CK KP Č Josef Smrkovský sprožil javno razpravo z zapisom v časopisu Rude pravo. 18 Prvi osnutki programa so bili pripravljeni za sejo predsedstva CK KP Č 19. februarja, v javnosti pa se je program pojavil šele aprila. V Pragi je 22. februarja potekala slovesnost ob 20. obletnici februarske revolucije. 19 Udeležili so se je vsi prvi sekretarji KP Varšavskega pakta. Sekretar Vašek se je v Beo- gradu spraševal, ali to pomeni, da so češkoslovaškemu vodstvu prišli izkazat podporo ali izvajat pritisk nad njim. Vodstvo ZKJ je na podlagi svojih ugo- tovitev o izogibanju preveliki konfrontaciji nanjo poslala delegacijo nižjega ranga s članom predsedstva CK ZKJ Veljkom Vlahovi ćem na čelu. Vašek je zagotovil, da je bil njegov obisk v ČSSR dobro sprejet in da ranga delegacije niso dojeli kot manjvrednega. 20 Konec februarja je konservativna struja zaradi prebega generala Jana Šejne doživela hud udarec, ki je mo čno okrepil položaj naprednih sil. 21 Češkoslovaški mediji so izkoristili ponovno pridobljeno svobodo tiska in zgodba o genera- lovem pobegu je mobilizirala češkoslovaško javnost, saj se je s tem prvi č javno za čelo govoriti o korupciji na najvišjih mestih. Odprte so bile mnoge do tedaj tabuizirane teme, na dan je ponovno prišlo vprašanje o vlogi Tomaša G. Ma- saryka, Eduarda Beneša, samomoru Jana Masaryka, 22 vprašanje opozicijskih strank, poprave krivic žrtvam stalinisti čnih procesov in slovaško vprašanje. Mo- bilizacija do tedaj nezainteresirane ve čine prebivalstva je še pove čala pritiske, reforme so postale javna zahteva. Član CK KP Č František Vlasak 23 je v po- govoru z jugoslovanskim ambasadorjem v Pragi Trpetom Jakovlevskim dejal, da jih je hitrost dogajanja popolnoma presenetila, zato so izgubili nadzor nad 18 »What lies ahead« by Josef Smrkovsky: v The Prague spring, 1998, str. 45–51. 19 22. februarja 1948 je z vojaškim udarom vso oblast na Češkoslovaškem prevzela KP Č in formirala popolnoma komunisti čno vlado. Ve č o tem v: Nikola B. Popovi ć: Sukob Tito-Stalin u svetlu sovjetizacije Isto čne Evrope, Zbornik radova sa me đunarodnog okruglog stola Tito- Staljin, Arhiv Srbije i Crne Gore, Beograd, 2007, str. 99–101. 20 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-200, Zabiliješka o razgovoru L. Soldi ća, zamjenika na čelnika Odelenja za medjunarodne veze CK SKJ, i M. Vašeka, I. sekretara Ambasade ČSSR, 22. februara 1968 na ve čeri kod M. Tila, savetnika. 21 General Jan Šejna je bil odgovoren za politi čni resor v češkoslovaški vojski in je zaradi svojega položaja podrobno poznal ob čutljive podatke o Varšavskem paktu, bil je tudi osebni prijatelj sina Antonina Novotnýja. Na Zahod je prebegnil 25. 2. 1968, vzrok za prebeg je bila sprememba politi čne klime, saj naj bi bil vmešan v vojaške na črte za ohranitev Novotnýja na oblasti, grozilo pa mu je tudi sojenje zaradi poneverbe državnih sredstev. Do svoje smrti leta 1997 je v ZDA sodeloval z obveš čevalnimi službami kot svetovalec, saj naj bi bil najvišji oficir sil Varšavskega pakta, ki je kdaj prebegnil na Zahod. Njegov beg je predstavljal resen udarec za češkoslovaško in sovjetsko vodstvo. Ve č v The Prague spring, 1998, str. 30. 22 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-212, Zabeleška o razgovoru sekretara IK CKSKJ Mijalka Todorovi ća sa Ladislavom Šimovi ćem, ambasadorom ČSSR u SFRJ, 9. V. 1968. 23 Po 30. 4. 1968 minister za družbeno gospodarsko planiranje. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 148 dogajanjem. Na januarskem plenumu še niso imeli razdelane nove platforme oziroma Akcijskega programa, kar je Novotný poskušal izkoristiti in v tem času z demagogijo pridobiti podporo delavskega razreda, mo čno podporo pa je imel v delu partijskega aparata, vojski in varnostnih službah. Do pobega generala Šejne je bilo stanje po njegovi oceni nevarno in nepredvidljivo, vendar je prav ta omogo čil naprednim silam, da za reformno gibanje pridobijo širšo podporo. Medijska podpora je bila izkoriš čena kot pritisk na voditelje, naj javno podprejo reformni proces in se distancirajo od Novotnýja. Kljub sprva mla čnemu odzivu na lokalnih partijskih konferencah, ki so deloma opogumile konservativni del vodstva, se je položaj hitro obrnil v prid naprednim silam. Seja predsedstva 14. marca je po Vlasakovem mnenju predstavljala popolno zmago nad konserva- tivnim krilom. Vodstvo partije naj bi se znova postavilo na čelo procesa, po- hitelo s pripravo programa, ga aprila predstavilo na plenumu in pripravilo ka- drovske menjave na najvišjih mestih. Aleksander Dub ček naj bi kljub prese- ne čenju nad tokom dogodkov razumel bistvo reformnega procesa in svojo »zgo- dovinsko odgovornost« ter bil pripravljen realizirati program in družbene spre- membe, ki jih je prinašal. Spremembe v družbi so bile tako korenite, da je bilo vodstvu tedaj jasno, da bo potrebno dve leti pred predvidenim datumom sklicati pred časni kongres KP Č. 24 Podpora reformam na Češkoslovaškem v jugoslovanski javnosti je bila zelo široka, po mnenju sekretarja češkoslovaške ambasade Vaška je jugoslovanski tisk najbolj objektivno spremljal spremembe v ČSSR. Jugoslovanska stran je bila zainteresirana za obisk Aleksandra Dub čka, vendar pa so na češkoslovaški ambasadi ocenjevali, da notranjepoliti čni položaj in priprava plenuma KP Č tega ne dovoljujeta. Najpomembnejši razlog pa se je skrival v vedno ve čji napetosti med ČSSR in drugimi državami vzhodnega bloka, saj je Vašek trdil, da bi »obisk Dub čka v Jugoslaviji v tem trenutku lahko bil slabo sprejet pri nekaterih tretjih državah«. 25 Spremembe v ČSSR so pritegnile veliko zanimanje držav vzhodnega bloka, ker je pospešeni proces demokratizacije v o čeh voditeljev ostalih držav Varšavskega pakta predstavljal negativen pojav in nezaželen vpliv na ostale članice Varšavskega pakta. Do prvih trenj je prišlo že 6. marca, ko je na se- stanku politi čno-posvetovalnega komiteja Varšavskega pakta češkoslovaška partija doživela kritike na ra čun liberalizacije notranje politike, predvsem s stra- ni Poljske 26 in NDR. Položaj v državi je po mnenju ostalih voditeljev vzhod- nega bloka postal resen, saj naj bi češkoslovaška partija izgubljala vodilno vlo- go v družbi. Pojavljale so se nove skupine, ki so poskušale delovati politi čno, 24 DA MIP, PA 1968, fasc. 26, Šifrirani telegram Praga DSIP, št. 132, 17. 3. 1968, 410168. 25 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-206, Zabeleška o razgovoru saradnika Medjunarodnog odeljenja B. Miloševi ća sa prvim sekretarom Ambasade ČSSR u Bgd. M. Vašekom, 13. 3. 1968. 26 Na Poljskem je prišlo v za četku marca 1968 do ve čjih študentskih nemirov in naraš čajo čega nezadovoljstva med državljani. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 149 kar je predstavljalo potencialno nevarnost vzpostavitve aktivne opozicije. Poleg že prej politi čno angažiranega Društva pisateljev so se za čeli zbirati pobudniki globljih reform tudi v okviru Socialdemokratske stranke, ki se je po letu 1948 vklju čila v Ljudsko fronto. V politi čnem življenju sta pomembno vlogo igrali interesni organizaciji Klub 231, v katerem so se združevale nekdanje žrtve sta- linisti čnih procesov, in KAN (Klub angažiranih nepartijcev). Do odprtih nesporazumov je prišlo 23. marca na sestanku 5 članic Varšav- skega pakta v Dresdnu. Leonid Brežnjev je ostro kritiziral liberalno medijsko politiko in z zaskrbljenostjo govoril o spremembah, ki so predstavljale prevelika odstopanja od razmišljanj v sovjetski sferi. W ładys ław Gomulka je opozoril na podobnost z dogodki na Madžarskem 1956. Oldrich Černik je poskušal zago- toviti, da reforme ne predstavljajo odmika ČSSR iz sovjetske sfere ali oslabitve vodilne vloge partije. Zatrdil je, da je jedro KP Č zdravo in da se v češkoslo- vaški partiji in družbi ne ustvarja atmosfera strahu, »vlada le nenavadno mo čno zanimanje za politi čno življenje in usodo socializma«. 27 In zanimanja ni manj- kalo, saj je dva dni kasneje 134 češkoslovaških pisateljev in drugih kulturnikov poslalo Dub čku odprto pismo, v katerem so mu sporo čili, naj se upre pritiskom tistih, ki so dvomili o smernicah češkoslovaške notranje politike. 28 30. marca je Novotný izgubil položaj predsednika republike, zamenjal ga je general Ludvik Svoboda, 29 ki je užival zaupanje tako na Češkem kot tudi v Moskvi. Pred svojim odstopom je Novotný v neobjavljenem intervjuju za ČTK izjavil, da ga je na ta položaj izvolila partija in da ga le partija lahko odpokli če. Izrazil je globoko nestrinjanje z nekaterimi ekstremnimi stališ či v javni razpravi, vendar je na čeloma sprejemal proces demokratizacije. 30 Svoboda je nakazoval blago naklonjenost reformnim prizadevanjem, predstavljal pa je nev- tralen izbor. Josef Smrkovsky, ki se je najprej tudi sam potegoval za to mesto, je dan po volitvah potrdil, da izbor Svobode namesto politi čno mo čne osebe, kot so najprej želeli, predstavlja de facto ukinitev predsedniškega sistema. Sam je zato sprejel mesto predsednika skupš čine. Kot enega bolj radikalnih reformistov ga je seveda zanimal tudi položaj predsednika vlade, a je na njem ostal spre- jemljivejši Černik. 31 Na javnem glasovanju je bil Svoboda izbran soglasno. Kandidaturi sta se pred tem odpovedala Smrkovsky in Čestomir Čisar, ki sta imela v javnosti dokajšnjo podporo, a sta zaradi vpliva dresdenskega sestanka in opozoril tako predsedstva kot samega Dub čka kandidaturi umaknila. Trpe Ja- kovlevski je ocenjeval razmere v ČSSR kot umirjene, izvzemši nekaj manjših 27 Stenographic Account of the Dresden Meeting, March 23, 1968 (Excerpts), v The Prague spring, 1998, str. 64–72. 28 Open Letter from 134 Czechoslovak Writers and Cultural Figures to the CPCz Central Comitee, March 25, 1968, v The Prague spring, 1968, str. 76–77. 29 Biografija na : http://www.ludviksvoboda.cz/, 25. 11. 2008. 30 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-210, Poro čilo Riste Bajalskeg, novinarja Borbe, 23. 4. 1968. 31 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-209, Zabiliješka o razgovorima u Pragu, Bratislavi, Varšavi i Moskvi krajem marta 1968 (Zdenko Štambuk), 10. 4. 1968. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 150 študentskih demonstracij v podporo Čisarju. Ves čas plenuma je bila v pri- pravljenosti delavska milica. Poraz konservativnih sil v vodstvu je bil popoln, presene ča pa njihov odziv na pritiske iz Dresdna, saj so se od teh javno ogra- dile. 32 Velike kadrovske spremembe so sledile naslednji dan, Novotný je bil izklju čen tudi iz predsedstva KP Č 33 in za čeli so z oblikovanjem nove vlade. 34 Dub ček je v govoru ocenil dotedanji potek sprememb in potrdil zavezanost k vodilni vlogi partije. Po mnenju jugoslovanske ambasade je težavo predstavljal položaj Socialisti čne in Ljudske stranke, ki sta sicer sodelovali v Ljudski fronti, vendar je bilo njuno članstvo v dvomih ali naj se bori za politi čno prevlado ali sprejme vodilno vlogo KP Č. V javnosti ni bil objavljen del govora, ki se je do- tikal mednarodnega povezovanja češkoslovaškega gospodarstva, najema kredi- tov na Zahodu in vloge medijev v angažiranju javnosti. 35 Zadnji dan plenuma, 5. aprila, je bil sprejet Akcijski program KP Č. Zaobjel je program družbenih in gospodarskih reform, ki ga je ambasador Šimovi č ozna čil za predmet splošne razprave, na podlagi katerega bodo vlada, skupš čina in drugi organi izvajali prakti čne ukrepe. 36 Akcijski program je bil obsežen dokument, ki so ga v Beogradu natan čno analizirali. Po jugoslovanskem mnenju je zastavil na čelne smernice razvoja ČSSR in temeljno usmeritev češkoslo- vaških reform, v njem pa je bilo veliko kompromisov in nedore čenosti. Glede na komentarje nekaterih sodelujo čih pri pripravi programa ugotavljajo, da je bila marsikatera formulacija že zastarela, saj je spontani razmah demokrati čnega življenja dolo čena na čela presegel. Program po češkoslovaškem mnenju ni bil »niti evangelij, niti do podrobnosti izdelan tehnološki postopek, temve č spodbu- da k nadaljnjemu razvoju«. 37 Poudarek je bil namenjen dejstvu, da so temeljne smernice programa izhajale iz specifi čnih češkoslovaških pogojev. Dolgo obdobje centralisti čno-administra- tivnega sistema vodenja in konservativno-dogmatska vloga KP Č naj bi ustvarila protislovja, ki se niso skladala s češkoslovaško stvarnostjo. ČSSR kot industrij- sko razvita država z mo čnim delavskim razredom in vplivno intelektualno elito, na visokem tehni čnem in kulturnem nivoju, naj bi zato zapadla v splošno druž- beno krizo. 38 Kljub poudarjanju izjemnosti češkoslovaških razmer je po mnenju analitika program zadržal zadostno mero zagotovil drugim socialisti čnim drža- vam o vpetosti ČSSR v vzhodni blok. O globini sprememb pri ča zaveza, da 32 DA MIP, PA 1968, fasc. 27, Šifrirani telegram Praga DSIP, št. 165, 29. 3. 1968, 412255. 33 30. maja je izklju čen tudi iz CK. DA MIP, PA 1968, fasc. 27, Šifrirani telegram Praga DSIP, št. 300, 30. 5. 1968, 419890. 34 DA MIP, PA 1968, fasc. 27, Šifrirani telegram Praga DSIP, št. 178, 2. 4. 1968, 412521. 35 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-124, Informacija o govoru A. Dub čeka na plenumu CK KP Č /1. aprila 1968. god/. 36 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-208, Zabeleška o razgovoru pomo ćnika državnog se- kretara M. Peši ća sa ambasadorom ČSSR L. Šimovi čem, 1. aprila 1968. godine. 37 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-127, Osvrt na akcioni program KP Č. 38 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-125, Informacija o unutrašnjem razvoju ČSSR i nekim spolnjepoliti čkim implikacijama čehoslova čkih dogadjaja. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 151 spremembe ne smejo biti samo površinske, temve č morajo pose či v samo strukturo češkoslovaške družbe. Na čela, ki so jih uvajali v družbeno življenje vse od januarja, so bila potrjena z deli programa, ki so zagotavljali skoraj po- polno demokratizacijo medijev, kulture in znanosti. 39 Spremembe na gospodarskem podro čju so bile ozna čene za nujne in so po Dub čkovi izjavi prinašale globoko gospodarsko reformo, ne pa dodelave že ob- stoje čega sistema. Gospodarske težave, ki so jih poskušali reševati s korenitimi spremembami, so predstavljale najve čjo notranjepoliti čno oviro reformistom. Ocenjujejo, da bi te težave za agitacijo lahko izkoristila približno tretjina CK, ki je bila še vedno idejno na strani dogmatskih sil, kot odraz neuspeha reform pa bi jih lahko izkoristile tudi države vzhodnega bloka. Radikalni ukrepi, ki so vklju- čevali tudi zaprtje nerentabilnih obratov, preusmeritev proizvodnih programov, spremembo pla čne politike in naraš čanje brezposelnosti, so naleteli na nerazu- mevanje med delavskim razredom. Odpor do sprememb je tedaj postajal opazen in je prehajal v stavkovno gibanje, ki je zahtevalo višanje dohodkov in živ- ljenjskega standarda. 40 Najbolj radikalne in v vzhodnem bloku nelagodno sprejete so bile spre- membe politi čnega sistema. Čeprav nedore čene, dodelal naj bi jih šele priha- jajo či XIV. kongres, so vseeno pomenile velik korak k demokratizaciji družbe. Vodilna vloga KP Č sicer ni bila sporna, vendar pa naj bi partija svojega poli- ti čnega dela opravljala ne kot družbeno nadvlado, temve č kot službo družbe- nemu razvoju. Vodilna vloga partije naj ne bi bila samoumevna, temve č bi si jo morala zaslužiti. Program je tako poudaril stimulativno in usmerjevalno vlogo partije, ki ne sme postati nekakšen upravnik družbenega razvoja. »Nobena stranka ne more prevzeti monopola nad socialisti čno državno mo čjo, k njej morajo imeti dostop vse ljudske politi čne organizacije.« Nova vloga partije naj bi tako dala ve č prostora pobudam drugih družbenih dejavnikov, omogo čila po- polno demokratizacijo znotrajpartijskega življenja, svobodno izmenjavo mnenj in uvedla na čelo tajnega glasovanja. 41 Sovjetska zveza in še bolj Nemška demokrati čna republika sta bili zaskrb- ljeni zaradi na čelnih premikov v zunanji politiki, ki sta jih razumeli kot češ- koslovaško približevanje Zvezni republiki Nem čiji. Vzhodnonemški predstav- nik za stike s tujimi vojaškimi atašeji, polkovnik Winkler, je v pogovoru z jugoslovanskim atašejem dejal, da imajo zagotovila o navzo čnosti pripadnikov ameriške in zahodnonemške vojske v ČSSR, ki prihajajo pod krinko turistov. 42 V Chebu je bil julija, v času stopnjevanja napetosti med ČSSR in ostalimi dr- 39 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-127, Osvrt na akcioni program KP Č. 40 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-125, Informacija o unutrašnjem razvoju ČSSR i ne- kim spolnjepoliti čkim implikacijama čehoslova čkih dogadjaja. 41 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-125, Informacija o unutrašnjem razvoju ČSSR i ne- kim spolnjepoliti čkim implikacijama čehoslova čkih dogadjaja in AJ, fond 507, fasc. IX, 22/ II-105-145, II-127, Osvrt na akcioni program KP Č. 42 DA MIP, PA 1968, fasc. 25, Šifrirani telegram Berlin DSIP, št. 178, 10. 5. 1968, 417497. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 152 žavami vzhodnega bloka, odkrit manjši arzenal orožja zahodnega izvora, za ka- terega se je kasneje potrdilo, da je bil tja namerno podtaknjen. 43 Maja so na podlagi sporazuma z Zvezno republiko Nem čijo za čela delovati trgovinska predstavništva, češkoslovaško vodstvo pa ni nameravalo hiteti z normalizacijo odnosov, ki si jo je želela zahodnonemška vlada. 44 Jugoslovansko partijsko vodstvo je menilo, da je Akcijski program KP Č pomemben dokument, ki bo razburkal odnose z ostalimi državami vzhodnega bloka, zaradi česar je napeto spremljalo odzive iz Moskve. 45 CK KPSZ se je za- radi stanja v ČSSR sestal med 9. in 10. aprilom. Spremembe, ki so temeljile na programu, bi po mnenju Sovjetske zveze posegle v temeljna vprašanja, zaradi česar je Brežnjev pisal Aleksandru Dub čku o skrbeh, ki mu kratijo spanec. 46 Napetost v odnosih je naraš čala, vendar pa niti Dub ček niti Čisar osebno nista verjela, da bi bili tedanji pogoji primerni za neposreden sovjetski poseg v ČSSR, ki je uživala podporo mednarodne javnosti. 47 Jugoslovanska ambasada v Moskvi je v tem času poro čala o pogovoru z enim izmed kandidatov za člana CK KPSZ, ki je v zasebnem pogovoru ocenil, da nova vodilna garnitura v Pragi nerealno ocenjuje notranje razmere. Po njegovem mnenju bi lahko hitro prišlo do »notranjih nemirov in bratomorne vojne«, sovjetska vlada naj bi zato raz- mišljala o morebitni vojaškem posegu. 48 4. in 5. maja je bila v Moskvi na po- govorih češkoslovaška delegacija, ki je poslušala znova pojasniti, da ne odstopa od socialisti čne ureditve. V pogovoru je Brežnjev nakazal, da je Sovjetska Zve- za pripravljena na ukrepanje, Dub ček pa je zagotovil, da lahko sile Varšavskega pakta izvedejo manevrske vaje na češkoslovaškem ozemlju junija, čeprav so bile predvidene kasneje v letu. 49 O kritikah na svoj ra čun je delegacija podrobno 43 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Materijal o Čehoslova čkoj, Sveska II, Infor- macija o razgovoru Dub čeka i Černjika sa Kadarom i Fokom, 13. VII. 1968. g. na čeho- slova čko-madjarskoj granici, kao i nekim merama rukovodstva KP Č /Iz razgovora Slavika, člana Sekretarijata CK KP Č sa našima u Pragu/. 44 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-215, Zabeleška o razgovoru S. Milosavlevskog, člana IK CK SKJ, sa J. Lenartom, kandidatom Predsedništva i sekretarom CK KP Č, 28. maja 1968. godine. 45 Dimi ć, n. d., str. 221. 46 Letter from Leonid Brezhnev to Alexander Dub ček expressing concern about events in Czechoslovakia, april 11, 1968, v The Prague spring, 1998, str. 98–100. 47 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-126, Informacija o internim ocenama Dub čeka i Cisarža o situaciji u ČSSR, 29. 4. 1968. 48 DA MIP, PA 1968, fasc. 27, Šifrirani telegram Moskva DSIP, št. 343, 13. 4. 1968, 413963. 49 Operacija Šumava so bile manevrske vaje sil Varšavskega pakta, ki so potekale v zgodnjem poletju 1968 na ozemlju ČSSR. Predvidene so bile sicer v kasnejšem terminu, vendar je poveljnik sil Varšavskega pakta maršal Ivan Jakubovski zahteval njihovo zgodnejšo izvedbo. Zahtevo je izrazil na svojem obisku v Pragi 25.–26. aprila, tik pred češkoslovaško-sovjetskimi pogovori v Moskvi, vendar jo je obrambni minister Martin Dzur zaradi notranjepoliti čnega položaja v osnovi zavrnil in ponudil možnost izvedbe manevrov v letu 1969. Ve č v: Report by ČSSR national defense minister Martin Dzur on a meeting with Marshall Yakubovskii, Commander in chief of the Warsaw Pact Joint Armed Forces, April 24–25, 1968, v The Prague spring, 1998, str. 112–113. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 153 poro čala na sestanku predsedstva CK KP Č 7. in 8. maja, a teh podatkov v jugoslovanskih dokumentih ni zaslediti. So časno je v Moskvi potekal tajen se- stanek 5 komunisti čnih partij, ki je obravnaval isto tematiko. ČSSR je bila tudi ena glavnih tem pogovora Tita z Leonidom Brežnjevom na obisku v Moskvi med 28. in 30. aprilom. V pogovorih je Tito zatrdil, da ne deli sovjetskega strahu in ima popolno zaupanje v češkoslovaško ljudstvo in KP Č, ki najbolje razume lastne probleme. Brežnjev je izrazil nezaupanje do češkoslovaškega vodstva, ki se je po njegovem ve čkrat izkazalo za nezanesljivo. 50 Notranjepoliti čno stanje v ČSSR se je maja po besedah Josefa Lenarta, se- kretarja CK KP Č, dodatno zaostrilo. Trend demokratizacije naj bi na razvoj vplival pozitivno, vendar pa je bila realizacija Akcijskega programa šibka, sama KP Č pa pretirano pasivna. Opažal je vpliv miselnih tokov, ki so pri čakovali vzpostavitev demokracije izpred leta 1948, čemur bi se morala KP Č energi čno upreti. Vzpon meš čanskih strank, ki so bile vklju čene v Ljudsko fronto, je bil si- cer opazen, vendar so želeli ve čji poudarek dati novi vlogi fronte, ne pa samo- stojnim strankam. Politi čna aktivnost je bila veliko bolj živahna na Češkem kot na Slovaškem. Optimisti čno je opisal sodelovanje z ostalimi državami vzhod- nega bloka, s katerimi naj bi imeli pogoste stike, program obiskov pa je v letu 1968 predvideval tudi obisk Tita v Pragi, kar je bila sprememba jugoslovanskih na črtov, saj so še dober mesec prej razmišljali o obisku Dub čka v Jugoslaviji. 51 Bilateralno sodelovanje je ubralo podobno smer tudi na nekoliko nižji ravni, saj je med 13. in 15. majem ČSSR obiskal sekretar za zunanje zadeve Marko Nikezi ć, ki se je sre čal z zunanjim ministrom Ji řijem Hájekom, sprejela pa sta ga tudi Dub ček in Svoboda. V Prago je v za četku junija na vabilo podpred- sednika vlade Lubomira Štrougala odpotoval tudi podpredsednik ZIS Kiro Gligorov, ki je bil prav tako sprejet pri obeh vodilnih. 52 Do resne krize v odnosih med ČSSR in 5 članicami Varšavskega pakta je prišlo v za četku julija. To je bila že tretja, a mnogo bolj argumentirana za- ostritev. Prvi poskus zaviranja reform se je zgodil v Dresdnu konec marca, ko so predstavniki 5 komunisti čnih partij spoznali, da je v ČSSR prišlo do zloma birokratsko-centralisti čnega sistema. Naslednja kriza, ki je bila tudi po jugo- slovanskem mnenju nevarna za razvoj notranjepoliti čnega položaja, je izbruh- nila nekoliko kasneje, ko je demokratizacija privedla do zahtev po uvedbi ve č- 50 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-212, Zabeleška o razgovoru sekretara IK CKSKJ Mijalka Todorovi ća sa Ladislavom Šimovi ćem, ambasadorom ČSSR u SFRJ, 9. V. 1968 in Cable from the Czechoslovak ambassador to Yugoslavia, May 9, 1968, on Leonid Brezhnev's recent discussions with Josip Broz Tito, v The Prague spring, str. 144. 51 AJ, fond 507 fasc. IX, 22/I-156-245, I-215, Zabeleška o razgovoru S. Milosavlevskog, člana IK CK SKJ, sa J. Lenartom, kandidatom Predsedništva i sekretarom CK KP Č, 28. maja 1968. godine. 52 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Materijal o Čehoslova čkoj, Sveska I, Kontakti rukovodilaca ČSSR i KP Č sa pretstavnicima SZ i KP posle januarskog plenuma KP Če- hoslova čke. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 154 strankarskega sistema oz. »liberalisti čnih in antisocialisti čnih odklonov«. To krizo je KP Č po jugoslovanskem mnenju dokaj uspešno rešila sama in s tem prepre čila poseg od zunaj. Julijska kriza je predstavljala spremembo v odnosih, saj je bil poleg politi čnega v zgodbo vklju čen tudi neposredni vojaški pritisk. Kot izgovor za zaostritev odnosov so partije uporabile sporni manifest 2000 be- sed, 53 ki pa po jugoslovanskem mnenju ni prinašal ni česar skrb vzbujajo čega. Razumeli so ga predvsem kot pavšalno obsodbo napak iz preteklosti, ne pa kot »kontrarevolucionarno platformo antisocialisti čnih sil«. 54 Pravi razlog za poseg je bil strah pred izrednim kongresom KP Č, ki je bil napovedan zgodaj jeseni. Uvod v kongres je predstavljal Akcijski program, potekale pa so že okrajne in okrožne partijske konference, na katerih so izbirali delegate. V veliki meri so delegati prihajali iz t. i. naprednih vrst. Upravi čeno je bilo pri čakovanje, da bo na kongresu prišlo do ve čjih kadrovskih sprememb in dokon čne utrditve novega vodstva in reformne politike. 55 Novost v odnosih je bil vojaški dejavnik. ČSSR je bila edina država Varšav- skega pakta, ki je neposredno mejila na kapitalisti čne države, v kateri ni bilo stalno nameš čenih sovjetskih enot. V ČSSR se je julija nahajalo ve čje število so- vjetskih vojakov (ca. 16.000), ki so ostali po končani izvedbi manevrskih vaj Šu- mava. Po končanih manevrih so se s češkoslovaškega ozemlja umaknile vse enote ostalih držav Varšavskega pakta, sovjetske sile pa so se le simboli čno zmanjšale oziroma so se celo s prilivom »turistov« pove čevale. Poleg zastraše- valnega učinka so manevri predstavljali tudi vajo za morebitni vojaški poseg v ČSSR. Vodstvo ČSSR je vztrajalo na umiku teh sil, vendar se je na čelnik Varšav- skega pakta, general Jakubovski, skliceval na tajni sporazum, ki ga je podpisal Novotný in je dolo čal, da lahko v primeru ogroženosti sovjetske sile vkorakajo na češkoslovaško ozemlje. Obrambni minister Martin Dzur je bil po mnenju nje- govega pomo čnika, generala Dvoraka, v primežu, ker je bil po statutu Varšav- skega pakta namestnik Jakubovskega in dolžan izvajati njegove ukaze. 56 Zaostritev je predstavljalo pismo CK KPSZ, 57 ki je bilo vsebinsko mnogo blažje kot pa komentar ob njegovi izro čitvi. Sovjetski veleposlanik Červonenko 53 Manifest 2000 besed je podpisalo čez 70 vodilnih intelektualcev, najprej je bil objavljen v časopisu Literárni noviny, nato še v štirih dnevnih časopisih in je predstavljal sicer ostro kritiko politi čnega in družbenega stanja, vendar ga je v duhu demokratizacije češke družbe potrebno razumeti kot poziv k doslednemu izvajanju reform, za črtanih v Akcijskem programu KP Č. Izšel je 27. junija 1968. AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Material o Če- hoslova čkoj, Sveska III., 2000 re či. 54 KPR, I-5-b, Integralni tekst informacije CK KPSS o situaciji u ČSSR, koju je preneo ot- pravnik poslova Ambasade SSSR, 11. VII. 1968. 55 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Materijal o Čehoslova čkoj, Sveska I, Kra ći pregled razvoja situacije u ČSSR, Beograd, 19. jula 1968. 56 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Materijal o Čehoslova čkoj, Sveska I, Infor- macija II. uprave DSNO o sovjetskim jedinicama u ČSSR i o stanju u ČSNA in Informacija o nekim aspektima u ČSSR, 10. VII 1968. godine. 57 Poslano 4. julija 1968. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 155 naj bi ob predaji dejal, da so vodstvo KP Č prevzeli revizionisti, ki dopuš čajo protisocialisti čne in protisovjetske pojave. Pismu je sledil še niz pisem drugih KP, ki so bila po tonu podobna, nekoliko blažje je bilo le madžarsko. 58 Obve- stila o poteku dogodkov na predsedstvu CK KP Č so v Jugoslavijo prihajala iz razli čnih virov, najve čkrat od člana sekretariata CK KP Č Vaclava Slavika. Ob prvem sovjetskem pismu je poudaril odlomek, ki je govoril o sovjetski pri- pravljenosti pomagati zdravim silam v KP Č in samemu CK. Češkoslovaška stran je to seveda razumela kot poskus menjave vodstva KP Č. 59 Podobno kot marca v Dresdnu je sovjetsko vodstvo na črtovalo sestanek vodstev sociali- sti čnih držav, ki naj bi potekal v Varšavi. Kljub soglasni zavrnitvi vabila na seji predsedstva CK KP Č o enotnosti ne moremo govoriti, tudi izjave članov češko- slovaškega vodstva se v tem razlikujejo, v nasprotju s Slavikom in Smrkovskim je bil František Vlasak mnenja, da je predsedstvo razdeljeno. Odlo čnost zavr- nitve naj bi po Slavikovih besedah vplivala na konservativni del CK, ki je bil z vsebino pisem poprej seznanjen, saj so v Sovjetski zvezi ra čunali, da bodo va- bilo obravnavali v CK, kjer reformisti niso imeli prepri čljive ve čine. Odlo čitev je Dub ček prenesel Brežnjevu v telefonskem pogovoru, v katerem je poudaril, da češkoslovaško vodstvo ne želi, da se o notranjih vprašanjih razpravlja na multilateralnem sestanku, udeležba pa bi v ČSSR izzvala negativne politi čne posledice. Poudaril je, da je ČSSR pripravljena na bilateralne pogovore na češkoslovaškem ozemlju, 60 v okviru bilateralnih pogovorov pa so že na črtovani obiski delegacij KP Romunije in ZKJ. 61 Predlagal je sestanek z Brežnjevom v Brnu, vendar ne pred umikom sovjetske vojske. Predsedstvo je sprejelo tudi odlo čitev, da Dubček, Černik, Smrkovski in Svoboda ne smejo zapustiti ozemlja ČSSR do konca XIV. kongresa. Predsedstvo je v neformalnih pogo- vorih izrazilo namen, da bi v Jugoslavijo poslalo enega izmed voditeljev, ki bi podrobneje pojasnil nastali položaj in pripravil obisk Tita. 62 Neformalno je o 58 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Materijal o Čehoslova čkoj, Sveska II, Infor- macijo o toku sednice Predsedništva CK KP Č na kojoj razmatrano prvo pismo CK KPSS i neke napomene u vezi pisma pet KP. 59 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska II, Informacija o prvom pismu CK KPSS CK KP Č, telefonskom razgovoru Dub ček-Brežnjev, kao i nekim aspektima situacije u ČSSR – povla čenje sovjetskih jedinica /Iz razgovora Slavika, člana Sekretarijata CK KP Č sa našima u Pragu 11. jula/. 60 Multilateralne pogovore bi sprejeli le pod pogojem, da se odvijajo na ozemlju ČSSR in ob prisotnosti ZKJ in KP Romunije. Ve č v: AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska III Informacija o stavu Predsedništva CK KP Č prema prvom pismu CK KPSS, kao i nekim aspektima unutrašnje situacije . razgovora ambasadora Jakovlevskog sa J. Smrkovskim, članom Predsedništva CK KP Č i predsednikom Narodne skupštine, 12. jula 1968. god/. 61 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska III, Integralni tekst pisma koje I. se- kretar CK KP Č Dub ček uputio drugu Titu. 62 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska II, Informacija o prvom pismu CK KPSS CK KP Č, telefonskom razgovoru Dub ček-Brežnjev, kao i nekim aspektima situacije u ČSSR – povla čenje sovjetskih jedinica /Iz razgovora Slavika, člana Sekretarijata CK KP Č sa našima u Pragu 11. jula/. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 156 Titovi pripravljenosti za obisk Prage poizvedoval tudi zunanji minister Ji ři Hájek, ki je poudaril, da bi po protokolu sicer moral najprej Dub ček obiskati Beograd. 63 O tem so razpravljali tudi na seji predsedstva 12. julija, kjer so izvedeli, da je Nicolae Ceau şescu že pristal na obisk v Pragi, ker je poizve- dovanja pri romunskem veleposlaniku napa čno razumel kot formalno vabilo. Glavna tema sestanka je bilo pismo 5 komunisti čnih partij, v katerem so KP Č obvestili, da bo v primeru zavrnitve vabila sestanek v Varšavi vseeno izveden. 64 Madžarski voditelj János Kádár je predlagal bilateralni sestanek, ki je bil 14. julija na madžarski meji. Po besedah Josefa Smrkovskega je Kádár obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi mo či, da bi prepre čil poseg, ki je drugače bil že na črtovan, potrebno je bilo le še formalno soglasje vseh vpletenih držav. Smr- kovski je jugoslovansko vodstvo prosil, naj pošlje v Varšavo svoje mnenje o razmerah v ČSSR, želel pa je, da bi Tito posredoval za podobna pisma še pri Ceau şescuju in sekretarju KP Italije Luigiju Longu. 65 Kot miritev položaja lahko razumemo tudi odgovor CK ZKJ na pismo CK KPSZ, v katerem so jugoslovansko vodstvo poskušali opozoriti razvoj na Češko- slovaškem, ki je bil za Moskvo nesprejemljiv. KP Č je bila za sovjetsko vodstvo neuspešna v maja obljubljenem boju proti desni čarskim odklonom. Zaveza o samo idejnopoliti čnih ukrepih KP Č je bila po sovjetskem mnenju nemogoča v času, ko so »pridobitve socializma v nevarnosti, reakcionarne sile pa namera- vajo obešati komuniste na uli čne svetilke«. 66 V Borbi objavljen odgovor je jasno nakazal stališ če jugoslovanskega vodstva, saj je v njem bilo ponovljeno Titovo zagotovilo Brežnjevu, da uživa češkoslovaško vodstvo njegovo zaupanje in izva- ja uspešen odpor pred vsemi napadi na družbeno ureditev države. Ostro je bila zavrnjena možnost posega ali drugih oblik vmešavanja v notranje zadeve ČSSR in tako javno izražena podpora voditeljem praške pomladi. 67 Da je bila ta pod- pora v ČSSR dobro sprejeta, pri ča pogovor Ji řija Hájeka s Trpetom Jakovlev- skim. Vendar po Hájekovem mnenju bilateralni odnosi niso bili v skladu s tem ozra čjem na vseh ravneh, saj se niso hoteli izpostavljati sicer pravilnim sovjet- skim sumom, da je reformni proces v marsi čem navdahnjen z jugoslovanskimi 63 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska II, Informacija o situaciji, koju dao ministar Hájek ambasadoru Jakovlevskim 12. VII 1968. god. 64 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska II,Informacija o sastanku Predsedništva CK KP Č, 12. VII na kome razmatrano pismo 5 KP SZ /Iz razgovora Slavika člana Sekre- tarijata CK KP Č – sa našima u Pragu/, Informacija o nekim aspektima u ČSSR, 10. VII 1968. godine in Informacija o stavu Predsedništva CK KP Č prema prvom pismu CK KPSS, kao i nekim aspektima unutrašnje situacije /Iz razgovora ambasadora Jakovlevskog sa J. Smrkov- skim, članom Predsedništva CK KP Č i predsednikom Narodne skupštine, 12. jula 1968. god./. 65 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska II, Informacija o nekim aspektima situ- acije u ČSSR dana 14. VII 1968. godine. 66 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska III, Informacija CK KPSS o situaciji u ČSSR, koju je preneo otpravnik poslova ambasade SSSR, 11. VII. 1968. godine. 67 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska III, Odgovor CK SKJ na informaciju CK KPSS o dogadjajima u ČSSR. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 157 izkušnjami in vodi ne samo v ustvarjanje socializma novega tipa, temve č tudi k politiki neuvrš čenosti. 68 Iz istih razlogov je zastal tudi projekt sporazuma o prijateljstvu in sodelovanju (brez dela o vzajemni pomo či), saj sta Hájek in Dub ček menila, da podpis ne bi bil oportun. 69 Podobno previdno se je izražal tudi Tito, ki je v intervjuju za New York Times zavrnil namig, da je proces de- mokratizacije v ČSSR povezan z jugoslovanskim vplivom. 70 Krizni sestanek petih partij v Varšavi je minil brez češke delegacije, na njem pa je bilo sprejeto pismo vodstvu ČSSR, v katerem je jasno videti znake, da je petorica pripravljena uporabiti tudi silo. W ładys ław Gomulka je na prvem delu sestanka sicer dejal, da se položaja v ČSSR ne da primerjati z madžarskimi dogodki, saj je tam prišlo do odkrite »protirevolucije«, medtem ko je češkoslo- vaški proces bolj prikrit in dolgotrajnejši. 71 János Kádár je opozoril, da socia- listi čni sistem v ČSSR propada in da je prehod na sistem jugoslovanskega tipa šele prva faza, ki vodi v kontrarevolucijo. 72 V vsebini pisma poleg ponovnega naštevanja domnevnih napak češkoslovaškega vodstva najdemo seznam štirih osnovnih področij, kjer so po mnenju petorice bili potrebni takojšnji ukrepi. Poleg napada na vse desni čarske odklone in ukinitev vseh politi čnih organizacij zunaj prejšnjega politi čnega modela so zahtevali ponovno uvedbo partijskega nadzora nad mediji in konsolidacijo KP Č na »pravoverni osnovi«. Slab znak je predstavljal poziv »zdravim« silam v KPČ k mobilizaciji v obrambo socializ- ma. 73 Pismo je v Pragi naletelo na buren odziv, na seji predsedstva CK KP Č so bile obtožbe s strani ve čine članov zavrnjene kot neutemeljene. 74 Tik po seji je Brežnjev v telefonskem pogovoru ponudil Dub čku možnost, da se delegaciji KP Č in KPSZ sestaneta v Kijevu ali Lvovu. Dub ček je kasneje menil, da je na ta na čin Brežnjev želel neposredno vplivati na nekatere člane predsedstva. Izklju čeval ni niti možnosti, da bi sovjetska stran med pogovori objavila pismo iz Varšave, kar bi češkoslovaška javnost razumela kot kapitulacijo češkoslo- vaškega vodstva. 75 Trpe Jakovlevski je ocenil, da vsebuje pismo prvine ultimata in obtožnice, zahteve petorice pa kot nesprejemljive. Pismo po njegovem 68 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska II, Informacija o situaciji, koju dao ministar Hajek ambasadoru Jakovlevskim 12. VII 1968. god. 69 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Dopunski material, Informacija o inicijativi ČSSR za potpisivanje sporazuma o prijateljstvu i saradnji sa Jugoslavijom. 70 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska III, Naša zvani čna javna reagovanja u vezi sa razvojem dogadjaja u ČSSR. 71 Transcript of the Warsaw meeting, July 14–15, 1968 (excerpts), v: The Prague spring, 1998, str. 212. 72 Prav tam, str. 217. 73 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska III, Tekst pisma pet komunisti čkih i radni čkih partija socijalisti čkih zemalja upu ćeno CK KP Č, posle sastanka u Varšavi. 74 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska II, Informacija o toku sednice Pred- sedništva CK KP Č, na kome razmotreno pismo pet KP SZ /16. VII 1968. g./. Iz razgovora Slavika člana Sekretarijata CK KP Č – sa našima u Pragu. 75 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Informacija o telefonskom razgovoru Dub čeka sa Brežnjevim. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 158 mnenju ni predstavljalo najodlo čnejšega koraka, prikazovalo pa je odlo čnost petorice, da zahtevane cilje izpolni. Dokaj pravilno je predvidel, da bo češko- slovaško vodstvo poskušalo čim mirneje odgovoriti, ne bo pa pogojev sprejelo, ker bi to predstavljalo kapitulacijo. Sporu se po njegovem mnenju ni dalo iz- ogniti. V tem času v nasprotju s pri čakovanji poleg razglasa ljudstvu in priprav na kongres vodstvo ČSSR ni izvajalo nobenih drugih ukrepov, da ne bi dodatno vznemirjalo petorice. 76 Pismo je v nasprotju s pri čakovanji povezalo člane vodstva. Dodaten pritisk je namesto olajšanja prinesel umik sovjetskih čet iz ČSSR od 16. julija dalje, saj so ga namerno zavla čevali. 77 Kljub Dub čkovi prošnji je bilo pismo 17. julija objavljeno, zato so ga 19. julija objavili tudi v ČSSR skupaj z odgovorom. V odgovoru se sklicujejo na sklepe posvetovanja komunisti čnih partij 1957 v Moskvi, ki so potrjevali suverenost in nevmešavanje v notranje zadeve posa- mi čnih držav. Pismo je bilo objavljeno tudi v jugoslovanskem tisku. 78 Javna podpora jugoslovanskega vodstva je bila v tem času mo čnejša. 12. julija je Tito v intervjuju za egiptovski Al Ahram izjavil, da bi bila uporaba sile v ČSSR kratkovidna poteza petorice ter da socialisti čna ureditev ni ogrožena. Veliko publiciteto je doživel tudi del IX. seje CK ZKJ o posledicah morebitnega po- sega v ČSSR. »Vsako tako dejanje bi pomenilo podporo konservativnim in re- akcionarnim silam na Češkoslovaškem in širše.« 79 V tem času je v Pragi usta- novljeno Društvo prijateljev Jugoslavije, češkoslovaška televizija pa je 17. julija nenapovedano predvajala oddajo ob 20. obletnici resolucije Informbiroja z na- slovom Jugoslavija je bila prva. 80 V javnosti naj bi oddaja ustvarila aluzijo na stabilen zunanjepoliti čni položaj socialisti čno urejene Jugoslavije, kljub temu da ta ni bila del vzhodnega bloka. Sestanek predsedstva KP Č 17. julija je bil namenjen vsebini odgovora na varšavsko pismo. Udeležil se ga je tudi predsednik Svoboda, ki je izrazil pod- poro Dub čku in ostalim. Isto no č je po pogovoru z Dub čkom v Moskvo odšel sovjetski ambasador Červonenko, ki naj bi prenesel sovjetsko odlo čitev o bilateralnem sestanku na ozemlju ČSSR. Sovjetska odlo čitev ni bila jasna, saj so vztrajali na pogovorih na sovjetskih tleh. 81 Predsedstvo je razpravljalo tudi o 76 MIJ, KPR, I-2, Put J. B. Tita u Čehoslova čku 9.–11. VIII 1968, Kra ći pregled razvoja situacije u ČSSR. 77 Umik je trajal vse do 3. avgusta. The Prague spring, 1998, str. 309 in AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska II, Ocena ambasadora Jakovlevskog situacije u ČSSR posle pisma 5 partija sa sastanka u Varšavi, 17. jula 1968. godine. 78 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska II, Odgovor predsedništva CK KP Čehoslova čke na pismo pet KP SZ /prema objavljenom tekstu u Borbi od 19. jula 1968./. 79 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Sveska II, Naša zvani čna javna reagovanja u vezi sa razvojem dogadjaja u ČSSR. 80 Poro čilo trdi, da je bil poseben poudarek dan na odlo čnost jugoslovanskega vodstva in samega Tita ter samostojni poti Jugoslavije po tem času. Oddaja naj bi okrepila razpoloženje javnosti in okrepila podporo vodstvu ČSSR. AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Dopunski material, Inicijativa u ČSSR za formiranje jugoslovensko- čehoslova čkog društva. 81 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Dopunski material, Razgovori Dub ček- Červo- Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 159 obisku Tita, ki so ga želeli izvesti čim prej. V primeru da bi KPSZ zavrnila možnost pogovorov, so želeli obisk izvesti že v naslednjem tednu, druga če pa tik po pogovorih. 82 Položaj je pred tem dodatno zaostrila sovjetska nota, v kateri so razvoj dogodkov v ČSSR povezali z ogrožanjem varnosti držav Varšavskega pakta. ČSSR so obtožili za pretirano odprtost meje, prek katere naj bi se v dr- žavo infiltriralo ve č agentov, navedbe pa povezali še z najdbo orožja zahodnega izvora na jugu Češke. Delovanje »imperialisti čnih krogov z Zahoda« naj bi predstavljalo nevarnost za vse članice Varšavskega pakta in naj ne bi bilo no- tranja zadeva ČSSR. 83 Napetost se je nato nekoliko zmanjšala, saj je 22. julija sovjetsko vodstvo popustilo in pristalo na bilateralni sestanek v ČSSR. Vele- poslaništvo v Pragi je ocenilo, da bo Sovjetska zveza ponovno poskušala pri- tiskati na predsedstvo CK KP Č, saj s konfrontacijo predsedstva s CK ni uspe- la. 84 Kraj pogajanj je bil tajen, vendar so pravilno domnevali, da se bo zgodil tik ob meji, v Čierni nad Tiso. Jakovlevski je tik pred za četkom pogovorov zapisal, da je optimizem Smrkovskega iz pogovora v pogovor hlapel. Smrkovski je omenil, da so se iluzije o nuji, da se najprej sre čajo s Sovjeti in šele nato s Ti- tom, Ceau şescujem in nekaterimi voditelji zahodnih komunisti čnih partij, ra- zblinile. 85 Podpredsednik vlade Lubomir Štrougal je trdil, da je Dub ček pod ve- likim pritiskom, saj dojema povezavo ČSSR s Sovjetsko zvezo kot edino naravno, kljub nekaterim trenutnim razlikam. Dub ček nikakor ni hotel postati človek, ki bi to zvezo razdrl. 86 Na sestanku v Čierni ni prišlo do pomiritve odnosov, sklenjeni pa so bili nekateri kompromisi, ki so napetost ublažili. Delegacija KP Č je privolila v dve zahtevi, ki sta po mnenju članov Mestnega komiteja KP Č Prage bila tudi v interesu KP Č. Privolili so v zaustavitev protisovjetske kampanje, ki je po nji- hovem mnenju ni bilo, vendar je ta ukrep doživel neodobravanje v novinarskih vrstah. Obljubili so tudi, da bodo prepovedali delovanje opozicije in strank zu- naj Ljudske fronte. Sovjetska stran naj bi po treh dneh in pol pogovorov postala bolj kompromisna zaradi enotnosti in mo čne javne podpore češkoslovaškemu vodstvu. Brežnjev je sicer bil pripravljen na dolgotrajne pogovore, saj naj bi njenko, 19. jula 1968, u vezi susreta delegacije KP Č i KPSS /Iz razgovora Hejzlera i Slavika sa našima u Pragu, 19. jula/. 82 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Dopunski material, Tok sednice Predsedništva CK KP Č, 17. VII 1968. godine i razgovor Dub čeka sa ambasadorom SSSR Červonjenkom u noći izmedju 17. i 18. jula. 83 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Dopunski material, Nota Vlade SSSR Vladi Če- hoslova čke, 20. jula 1968. godine. 84 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Dopunski material, Ocena situacije uo či susreta rukovodstava KPČ i KPSS koju nam 23. jula uputila naša Ambasada u Pragu. 85 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Dopunski material, Pred predstoje ći sastanak rukovodstva KP Č i KPSS /Iz razgovora Smrkovskog sa ambasadorom Jakovlevskim, 25. VII 1968. godine/. 86 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-136, Dopunski material, Potpredsednik vlade ČSSR Štrougal o predstoje čim razgovorima rukovodstava KP Č i KPSS. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 160 dejal, da je pripravljen ostati tudi teden ali dva, samo da se stvari kon čno raz či- stijo. 87 Dosežek pogovorov je bil sklep, da se predstavniki šestih komunisti čnih partij ponovno sestanejo 3. avgusta v Bratislavi. Po tem sestanku je po mnenju praških komunistov še vedno obstajala nevarnost nadaljnjih pritiskov, vendar je bila državna neodvisnost ohranjena in poseg prepre čen. Sklepi januarskega plenuma so ostali v veljavi, zagotovljen pa je bil tudi nemoten sklic partijskega kongresa. 88 Deklaracija, ki so jo sprejeli po pogovorih v Bratislavi, je bila stereotipen dokument, zna čilen za države vzhodnega bloka. Vir iz Moskve trdi, da se je z njo kon čala faza merjenja mo či in deloma vsebuje cilje, ki so si jih države vzhodnega bloka zadale na sestankih v Dresdnu in Varšavi. Izjava naj bi poleg tega imela tudi mo čan propagandni pomen na Vzhodu, saj je bilo potrebno omiliti vtis pisma iz Varšave, kjer so bile predstavljene maksimalne zahteve do ČSSR. Češkoslovaške koncesije niso bile majhne, saj v deklaraciji manjka klasi čni člen, ki zagotavlja nevmešavanje v notranje zadeve posameznih članic Varšavskega pakta, 89 vsebuje pa zavezo o obrambi obstoje čega socialisti čnega sistema in obvezo o članstvu ČSSR v njem. Češkoslovaška zunanja politika se je morala podrediti interesu vzhodnega bloka in Sovjetske zveze. Ve čjo zavoro so doživele tudi gospodarske reforme, saj naj bi se obstoje či sistem le izboljševal, ne pa bistveno spreminjal. Posebnosti družbenega razvoja ČSSR so opredeljene v formulaciji, ki je predvidevala nacionalne posebnosti, ki jih je treba upoštevati. Češki zunanji minister Hájek je kot najbolj pozitiven u činek deklaracije ocenil to, da se ČSSR lahko kon čno posveti svojim notranjim te- žavam, deklaracija sama pa v primerjavi z varšavskim pismom ni predstavljala ni česar novega. Z njim se ni strinjal Josef Lenart, ki je menil, da deklaracija ni bila temelj za prevelik optimizem, predstavljala pa je pogled v prihodnost. 90 Podaljšanje pogajanj v Čierni in bratislavski sestanek sta bila vzrok, da so obisk Tita znova prestavili, o čitno v naglici, saj so 30. julija celo zaprosili Já- noša Kádárja, naj omogo či bivanje Tita na Madžarskem, če bi vlak iz Beograda medtem že odpotoval proti ČSSR. 91 Zaradi sprememb, ki so jih prinašali sklepi bratislavske deklaracije, se je spremenil tudi sam namen Titovega obiska. Jakovlevski je menil, da je bilo obisk treba kljub temu izvesti, vendar pa naj bi se spremenil njegov poudarek. Če je bil obisk najprej bil namenjen podpori vodstvu ČSSR na zunanjepoliti čni ravni, je po pogajanjih v Bratislavi predvsem pomenil podporo drži češkoslovaškega vodstva na pogajanjih in utrjevanju nje- govega notranjega položaja. Okrepitev odnosov z Jugoslavijo, ki naj bi simbo- 87 M IJ, KPR, I-2, Poseta J. B. Tita u Čehoslova čku 9–11 VIII 1968, Telegram št. 458. 88 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-227, Zabeleška o razgovoru vodjenom izmedju više članova MK KP Č Praga i F. Wintera, savetnika Ambasade, 3. avgust 1968. 89 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-229, Tito u ČSSR, Osvrt na deklaraciju u Bratislavi. 90 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-146, O rezultatima pogovora u Čierni i Bratislavi /mišljenja ČS rukovodilaca/. 91 MIJ, KPR, I-2, Poseta J. B. Tita u Čehoslova čku 9–11 VIII 1968, Telegram št. 458. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 161 lizirala neodvisnost in enakopravnost v mednarodnih in medpartijskih odnosih, bi po mnenju Jakovlevskega pomirila razburkano češko javno mnenje, ki je sumilo, da so bili v Bratislavi sklenjeni tudi tajni dogovori o dodatnih konce- sijah s strani češkoslovaškega vodstva. 92 Obisk delegacije ZKJ s predsednikom Titom na čelu se je odvijal med 9. in 11. avgustom, nekaj dni kasneje pa je Prago obiskal še Nicolae Ceau şescu. V javnosti sta bila oba obiska zelo odmevna, bistveno druga če je potekal obisk Walterja Ulbrichta, ki ga je zbrana množica v Karlovih Varih izžvižgala. 93 Čeprav je kazalo, da je najhujša kriza mimo, se je sovjetsko vodstvo tedaj že nagibalo k posegu. Brežnjev je 9. in 14. avgusta obtožil Dub čka, da se češko- slovaška stran ne drži sporazuma, zaradi česar bi lahko bila SZ primorana v revizijo svojih stališ č. 94 Pogovori med delegacijama so potekali 9. in 10. avgusta. Uradni del po- govorov je bil po mnenju nekaterih sodelujo čih v primerjavi z osebnim pogo- vorom Dub čka in Tita dokaj zadržan, kar pripisujejo dejstvu, da je v češko- slovaški delegaciji sodeloval tudi promoskovski Vasil Bilak. 95 Osrednji del pogovorov je predstavljal pregled družbenega in gospodarskega razvoja po januarskem plenumu ter predstavitev jugoslovanskih izkušenj, predvsem na področju gospodarstva in federalizacije države. Delegacija ZKJ je izrazila po- polno podporo spremembam v ČSSR, saj so menili, da so spremembe nujne za stabilizacijo razmer. Ta podpora naj bi pomagala pri normalizaciji češkoslo- vaških odnosov s Sovjetsko zvezo. Tito je pozitivno ocenil rezultate sestanka v Bratislavi, saj naj bi si ČSSR priborila pravico do samostojnega razvoja, kljub temu da vse sporne to čke niso bile rešene. Jugoslovansko vodstvo se je zave- zalo, da bo še naprej poskušalo prepri čati ostale socialisti čne države o pravil- nosti češkoslovaških stališ č. Posebej je bilo poudarjeno, da se Titova izjava za Al Ahram ne razlikuje od njegovih izjav v pogovorih z vodilnimi v Sovjetski zvezi. V nasprotju z dokaj dobro obveš čenostjo jugoslovanskega vodstva o politi čnem dogajanju v ČSSR pa je oviro predstavljalo dejstvo, da so še v času pogovorov imeli zelo površne informacije o sestankih v Bratislavi in Čierni. Ocenili so, da sta sestanka sicer prinesla za ČSSR koristen predah, vendar pa naj bi dejanski vzroki spora ostali nerešeni. Od tod naj bi izhajal češkoslovaški interes za tesnejšo povezanost z Jugoslavijo, pri čakovali so namre č, da bo spor ostal vir nadaljnjih dolgotrajnih konferenc, ki bodo vplivale tudi na sklepe sep- tembra na črtovanega partijskega kongresa. V zapisniku pogovorov je izpo- stavljena pluralizacija, oziroma nastajanje opozicije. ČSSR je že v Čierni sicer obljubila, da bo delovanje opozicije zunaj Ljudske fronte, ki so jo nameravali preurediti po jugoslovanskem zgledu, omejila oziroma prepovedala. Tito je iz- 92 DA MIP, PA 1968, fasc. 28, Šifrirani telegram Praga DSIP, št. 476, 5. 8. 1968, 428378. 93 DA MIP, PA 1968, fasc. 27, Šifrirani telegram Praga DSIP, št. 495, 14. 8. 1968, 429401. 94 The Prague spring, 1998, str. 311. 95 DA MIP, PA 1968, fasc. 27, Šifrirani telegram Praga DSIP, 429401. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 162 razil zadovoljstvo z ostrejšimi ukrepi, ki jih je v zvezi s tem napovedal Dub- ček. 96 Češkoslovaška stran je bila z u činkom Titovega obiska zelo zadovoljna, dober vtis pa je še bolj utrdila odmevna tiskovna konferenca. 97 Zadovoljstvo nad tokom pogovorov in »politi čno modrostjo« jugoslovanske delegacije je izrazil tudi sovjetski veleposlanik Červonenko. 98 Invazija sil Varšavskega pakta v no či med 20. in 21. avgustom je za ju- goslovansko vodstvo predstavljala presene čenje. Svoje razo čaranje nad pose- gom in podporo češkoslovaškemu vodstvu je obelodanilo na sejah predsedstva in Izvršnega komiteja ZKJ 21. in 23. avgusta. 99 Možnost, da bi sile Varšavskega pakta posredovale tudi zunaj meja ČSSR, se je po 22. avgustu zdela neverjetna, zato je po mnenju Jana Pelikana tudi zanimanje predsednika Tita za aktivnejšo politiko do ČSSR po tem datumu upadlo. Vojaški poseg v ČSSR ni potekal povsem po na črtu, kljub temu da češkoslovaške oborožene sile invazije niso poskušale prepre čiti. Položaj je poskušal umirjati predsednik Svoboda, vendar je bil njegov manevrski prostor omejen. Posebno težavo je predstavljala »ugra- bitev« najvidnejših članov vodstva. Internirani so bili predsednik KP Č Alek- sander Dub ček, predsednik vlade Oldrich Černik, predsednik skupš čine Josef Smrkovsky in vodja Ljudske fronte František Kriegl. Državljanski nemir se kljub navzo čnosti okupacijskih sil ni polegel, v Pragi je v ilegali nemudoma za čel stalno zasedati izredni kongres KP Č, ki je potrdil zavezo o uresni čevanju ciljev praške pomladi, vanj pa so bili izvoljeni tudi internirani člani vodstva. 100 Na črt, po katerem bi vodstvo ČSSR prevzela nova vlada, sestavljena iz pred- stavnikov konservativne struje, ni uspel, zato je v Moskvi 24. avgusta prišlo do pogajanj s predstavniki legalnega vodstva ČSSR, tudi interniranimi. Kljub temu da so poskušali Dub ček in ostali ponuditi svoj koncept reševanja krize, so bili prisiljeni dva dni kasneje podpisati sovjetsko razli čico protokola. V Moskvi je češkoslovaška delegacija poskušala dose či tri cilje: vrnitev interniranega vod- stva, odhod okupacijskih sil in rešiti čim ve č od reformnega procesa. Podpisani protokol po mnenju Oldricha Černika ni predstavljal kapitulacije, temve č edini izhod iz krize, ko češkoslovaška stran ni imela ve č nikakršne možnosti za pogojevanje sklepov. Za ohranitev dolo čenih pridobitev praške pomladi so bili prisiljeni v ponovno uvedbo cenzure v medijih, popolno prepoved opozicijskega delovanja, preklic sklepov izrednega kongresa KP Č, kadrovsko čistko, sile Var- 96 DA MIP, PA 1968, fasc. 28, Šifrirani telegram Praga DSIP, št. 476, 5. 8. 1968, 428378; AJ, fond 507, fasc. IX, 22/I-156-245, I-229, Tito u ČSSR, Razgovori delegacije SKJ sa Josipom Brozom Titom na čelu i KP Č sa Aleksandrom Dub čekom na čelu, održani 9. i 10. avgusta 1968. godine u Pragu in Poseta delegacije SKJ Čehoslova čkoj. 97 MIJ, KPR I-2, Konferencija za štampu predsednika Tita u Pragu. 98 DA MIP, fasc. 28, Šifrirani telegram Praga DSIP, 429415. 99 Dimi ć, n. d., str. 205. 100 MIJ, KPR I-5-b, Bilten o dogadjajima u ČSSR, broj 1, 24. avgusta 1968 in AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-147, Deklaracija vanrednog kongresa Komunisti čke partije Čehoslo- va čke. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 163 šavskega pakta pa so se nameravale umikati po časi, dosegli so le takojšnji umik v vojašnice, iz ČSSR pa po stabilizaciji razmer. Popoln umik sil je bil predviden šele, ko bi poveljstvo Varšavskega pakta ocenilo, da je ČSSR sposobna sama zavarovati svojo zahodno mejo. 101 Kot je iz kasnejšega razvoja dogodkov zna- no, pa ta sporazum ni pomenil konca sovjetskega vmešavanja v češkoslovaško politi čno življenje, ki se je na stare »pravoverne« temelje vrnil šele poleti 1969. Lahko trdimo, da je še najve čjo neposredno vlogo v češkoslovaški politiki Jugoslavija odigrala v tednu po invaziji, ko je diskretno podpirala nekatere člane češkoslovaške vlade. Ti so se med invazijo znašli na dopustu v Jugoslaviji in so poskušali politi čno delovati iz Beograda. 102 Skupino so sestavljali ministri Ota Šik, Ji ři Hájek, František Vlasak in član vlade Štefan Gašparik. Šik in Vla- sak sta letovala v Istri, zato sta bila takoj po novici o invaziji v ČSSR poklicana na pogovor k predsedniku Titu na Brione. V Beogradu je četverica 22. avgusta izdala razglas o podpori vodstvu KP Č in češkoslovaški vladi. V tem času so se sre čali z vodilnimi jugoslovanskimi politiki. Ji ři Hájeka je sprejel sekretar za zunanje zadeve Marko Nikezi ć, skupaj z ostalimi pa tudi Edvard Kardelj, Ko ča Popovi ć in Veljko Vlahovi ć. Na teh sre čanjih so pridobili pristanek jugoslo- vanskih oblasti za politi čno delovanje v Jugoslaviji kot del legalne vlade, ne pa kot vlada v pregnanstvu, saj bi to spravilo jugoslovanske oblasti v neroden položaj. V prvih dneh so imeli pomanjkljive stike z ostalimi 22 člani vlade ČSSR, ki je delovala v Pragi pod vodstvom podpredsednika Lubomira Štrou- gala. Zaradi verjetnosti, da bo KP Č prisiljena delovati v ilegali, so jugoslo- vanske oblasti v sodelovanju z ambasado zaprosili za oddajno opremo in šifre za stik z domovino. Po vrnitvi delegacije s pogajanj v Moskvi to ni bilo ve č po- trebno, rešilo pa je tudi jugoslovansko vlado diplomatske zadrege, ki bi lahko nastala, če bi obveš čevalne službe sporo čila prestregle. 103 Ji řiju Hájeku je jugo- slovanska vlada omogo čila, da je po navodilih skupš čine ČSSR odpotoval v 101 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-150, Informacija, koju je 28. i 29. o. m. poslala naša ambasada u Pragu na osnovu izlaganja Dub čeka, Černika i Smrkovskog. 102 V Jugoslaviji je bilo na po čitnicah ve čje število češkoslovaških turistov, ki iz se razumljivih razlogov niso mogli ali želeli vrniti v ČSSR. Ve čini je bila skladno s sporazumom s ČSSR omogo čena vrnitev prek Avstrije, tudi če niso imeli avstrijskih vizumov, jugoslovanske ob- lasti pa niso dopustile prehoda meje tistim, ki so želeli potovati na Zahod. Vse zahteve za azil (obravnavana je bila tudi težava prosilcev za azil na diplomatskih predstavništvih SFRJ v ČSSR) ali status begunca so zavra čali in omogočali državljanom ČSSR, da ostanejo v Jugo- slaviji do izteka veljavnosti turisti čnega vizuma. Ta pravila niso veljala v posebnih primerih (npr. člani vlade ČSSR). Meje s Češkoslovaško so bile normalno prehodne, saj se je na »spo- znavanje prijateljske socialisti čne in bratske pomo či« članic Varšavskega pakta konec avgusta brez ve čjih zapletov odpravila delegacija politi čnih delavcev iz Kopra. DA MIP, PA 1968, fasc. 28, Zabeleška sa sastanka održanog u Službi za pravne poslove DSIP na dan 26. avgusta 1968. godine po pitanju boravka čehoslova čkih gradjana u SFRJ i povratku u ČSSR, 429294 in Andrej Miklav či č, Balkan je utrujen, Lipa, Koper, 2003, str. 73. 103 MIJ, KPR I-5-b, Zahtev predstavnika ČSSR za pomo ć u uspostavljanju veza sa zemljom, 25. 8. 1968 in DA MIP, PA 1968, fasc. 25, Zabeleška o razgovoru Dj. Vukoli ća, v.d. na čelnika I Uprave sa L. Šimovi čem ambasadorom ČSSR u Beogradu, 27. avgusta 1968. godine. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 164 New York na zasedanje VS OZN. 104 Izogibajo č se stikom z zahodnimi diplo- mati, je ravnal po nasvetih jugoslovanskega predstavnika v OZN Antona Vra- tuše in sprožil vprašanje invazije v ČSSR, ki je doživela obsodbo, vendar je resolucijo onemogočil sovjetski veto. Umik tega vprašanja iz OZN je bila tudi ena izmed zahtev sovjetskega vodstva v času moskovskih pogajanj. Šik in Vla- sak sta v tem času odpotovala v Romunijo na sre čanje s Ceau şescujem. Po vrnitvi interniranih voditeljev iz Sovjetske zveze so s svojim politi čnim delovanjem v Jugoslaviji zaklju čili in se po vrnitvi Hájeka iz ZDA, ki je sicer na črtoval turnejo po prestolnicah Evrope, vrnili v domovino. V Jugoslaviji je v nenavadni vlogi do oktobra ostal le Ota Šik kot posebni sekretar češkoslovaške ambasade, ki naj bi po neimenovanem viru ostal v tujini kot potencialni član novega vodstva KP Č, če razvoj dogodkov v ČSSR ne bi tekel v duhu mos- kovskega protokola. 105 Po 23. avgustu je interes jugoslovanskega vodstva za delovanje te skupine upadel, v negotovih razmerah je predstavljal zadrego in povod za sovjetske obtožbe o jugoslovanskem vmešavanju v češkoslovaške zadeve. 106 Tik pred invazijo je madžarski voditelj Jánoš Kádár o jugoslovanski vlogi na Češkoslovaškem rekel: »Jugoslavija nikakor ne želi kontrarevolucije v tej dr- žavi in bilo bi jo nesmiselno in škodljivo za to obtoževati. Jugoslavija podpira proces v ČSSR na podoben na čin, kakor je tolma čila in spremljala madžarske dogodke leta 1956, v želji da se razvoj in notranja situacija v maksimalni meri približata jugoslovanskemu tipu socializma.« 107 Ta ocena je verjetno realna, saj si jugoslovansko vodstvo ni želelo hujše zaostritve odnosov z vzhodnim blo- kom, želelo pa si je potrditve o pravilnosti svoje notranje in zunanjepoliti čne usmeritve, kot ugotavlja Ljubodrag Dimi ć. Češki balkanolog Jan Pelikan pa meni, da medsebojni odnosi v času Praške pomladi niso igrali pomembnejše vloge, sam Titov obisk pa je pomenil le eno izmed njenih sklepnih epizod. Do- stopni viri ne povedo veliko o mnenju Tita o razvoju dogodkov na Češko- slovaškem, vendar pa bi bilo glede na notranje razmere v Jugoslaviji smiselno trditi, da je reformno gibanje podpiral zaradi vprašanja prestiža in krepitve jugoslovanske zunanjepoliti čne vloge. Težko pa bi bilo verjetno, da se je popolnoma strinjal s stopnjo liberalizacije češkoslovaške družbe. 104 MIJ, KPR I-5-b, Bilten o dogadjajima u ČSSR, broj 1, 24. avgusta 1968. 105 AJ, fond 507, fasc. IX, 22/II-105-145, II-150, Informacija, koju je 28. i 29. o. m. poslala naša ambasada u Pragu na osnovu izlaganja Dub čeka, Černika i Smrkovskog. 106 Jan Pelikan: Pokušaj stvaranja jezgra čehoslova čke emigracije u Jugoslaviji nakon sovjetske okupacije Čehoslova čke u avgustu 1968. godine. V: Tokovi istorije, 2007, št. 1–2, str. 81– 106. 107 KPR, I-5-b, Dogadjaji oko Čehoslova čke /obaveštajne informacije/, 10. jula 1968. Jurij Hadalin Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih 165 TITO AND THE PRAGUE SPRING IN THE YUGOSLAV DIPLOMATIC SOURCES SUMMARY The examination of resources in the Belgrade diplomatic archives provides the researchers with an abundance of documents, pointing at a lively interest of the Yugoslav leadership in the developments in Czechoslovakia in the end of the 1960s. The relations between the two states were at a very high level even before the changes in the Czechoslovak leadership in the first months of 1968. The common denominator was the reform of both economies; however, the reform process in Yugoslavia also influenced the realm of the social regime. Strong orientation of the Czechoslovak leadership at the time, with Antonin Novotný at the helm, towards the Eastern political space, hindered the process. Thus at least until the establishment of the so-called Action Programme, which outlined a more radical reform of the Czechoslovak society, we can follow attempts at avoiding any comparison with Yugoslavia. The Yugoslav leadership had a quite restrained public attitude to the changes, since the response of the majority of the Eastern Bloc was negative. The new reform leadership with Alexander Dub ček as the first secretary expressed friendly intentions towards Yugoslavia, but the pressure of the Soviet Union and the unsolved issue of the dominance of the forces within the leadership prevented a more obvious public manifestation of these intentions. Belgrade was very well informed about the internal struggles and problems with the other Eastern Bloc countries during frequent contacts with the highest representatives of the Czechoslovak authority structures. The swift response of the members of the socialist camp at the meeting in Dresden in the end of March meant trouble, since the Communist Party of Czechoslovakia started losing the control of the liberalization process after February 1968. The Yugoslav leadership, otherwise reserved in its comments of the process, also expressed concern about that fact. In their talks with Dubček, the Secretary of Foreign Affairs Marko Nikezi ć and President Tito especially expressed their concern with the emergence of political pluralism, because the Socialist Party, until then subordinated to the Communist Party of Czechoslovakia, and various interest associations tried to operate in the manner of political parties. The political Manifest of 2000 Words also gave rise to mixed feelings. In the early summer the signs, well known to Tito and his associates due to the 1948 events, suggested that the socialist camp is likely to intervene in the Czechoslovak Socialist Republic. They had access to reports on the meetings of five communist parties; the rethetoric of Leonid Brezhnev be- came increasingly tense during his talks with Dub ček; the Warsaw Pact forces refused to retreat after their military manoeuvres; and several incidents were instigated, supposedly proving that the territory of the Czechoslovak Social Republic was not safe from the invasions from the West. Even though the Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 166 Yugoslav side was in favour of Dub ček's visit to Yugoslavia, they quickly decided that this would not be suitable in those circumstances. Therefore in July, in the already very strained atmosphere, they organised President Tito's visit to Prague instead. Through their contacts in the Central Committee of the Communist Party of Czechoslovakia, they were informed that the Hungarian president Jánoš Kádár was barely able to prevent an armed intervention; and they were very familiar with the situation of the Czechoslovak Army. The visit was postponed several times, because immediately before this meeting other meetings took place in Čierna upon Tisou and in Bratislava, at least seemingly calming the disagreements between the Czechoslovak Socialist Republic and five other communist parties. Thus Tito's visit was carried out between 9 and 11 August. It was in line with the visit of the Romanian leader Nicolae Ceau şescu, which took place a few days later, and it could only mean a symbolic expression of the support of the Prague Spring politics, which ended a bit more than two weeks later with the invasion of the Warsaw Pact forces. The moral support of the Yugoslav politics and its decisive condemnation of the invasion were very resounding among the population. Most probably this is why even today some theories ascribe important merits for the defence of the reform process in Czechoslovakia to the Yugoslav leadership. But we can definitely claim that the most important and direct role in the Czechoslovak politics was played by Yugoslavia in the week after the invasion, when it discretely supported certain members of the Czechoslovak government vacationing in Yugoslavia in the time of the invasion. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 167 UDK 323.26(437.3):32.019.5(497.1) Mateja Režek * Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji Jugoslavija je v leto 1968 vstopila obremenjena s številnimi težavami. Ne- soglasja med partijskimi voditelji glede politi čne in gospodarske prihodnosti države so se poglabljala, odnosi med jugoslovanskimi republikami so bili vse bolj napeti, mednacionalna trenja pa vse o čitnejša. Gospodarska reforma ni obrodila pri čakovanih sadov, jugoslovanski zunanji dolg je rasel, naraš čale so cene, hkrati s tem pa tudi nezadovoljstvo prebivalstva. Politi čno razgreto ozra čje so v za četku junija 1968 dodobra razvneli študentski nemiri v Beogradu, do vreliš ča pa ga je pognal poseg Varšavskega pakta na Češkoslovaškem v no či z 20. na 21. avgust 1968. 1 Jugoslovanski politični voditelji so reforme na Češkoslovaškem pozorno spremljali že od za četka leta 1968, ko je krmilo češkoslovaške partije prevzel Aleksander Dub ček, vendar so bili, zlasti Tito, v javnih izjavah o praški po- mladi precej zadržani. Previdnost so jim narekovali tako bojazen pred nega- tivnim odzivom Moskve kot tudi pomisleki, ki jih je praška reformna vnema vzbudila pri mnogih jugoslovanskih partijskih funkcionarjih – v odpravi cen- zure in posledi čnem prebujanju politi čnega pluralizma na Češkoslovaškem so namre č zaslutili grožnjo »kontrarevolucije«. Na drugi strani je spomladi 1968 marsikateri partijski »liberalec« v Dub čkovih reformah videl primer liberali- zacije socializma, ki bi ga, ob odsotnosti lastnega koncepta reform, ustrezno prilagojenega lahko uporabili tudi v Jugoslaviji. Do korenitih reform vedno zadržani Tito svojih pogledov na praško pomlad seveda ni delil z njimi – ve- činoma je bil pasiven, o praški pomladi pa se je izražal previdno in nejasno. Po junijskih študentskih nemirih v Beogradu, ki so bili usmerjeni prej proti sis- temskim reformam kot njim v prid, so postali bolj zadržani tudi mnogi manj * Dr., doc., višja znanstvena sodelavka, Fakulteta za humanisti čne študije Univerze na Pri- morskem, Titov trg 5, SI–6000 Koper; Inštitut Nove revije – zavod za humanistiko, Can- karjeva 10 b, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: mateja.rezek@fhs.upr.si 1 Ve č o praški pomladi in njenem zlomu: Jaromír Navrátil: The Prague Spring 1968: a National Security Archive Document Reader. New York: Central European University Press, 1998; Kieran Williams: The Prague Spring and its Aftermath: Czechoslovak Politics 1968– 1970. Cambridge: Cambridge University Press, 1997; Jiri Valenta: Soviet Intervention in Czechoslovakia 1968: Anatomy of a Decision. Baltimore 1991. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 168 konsistentni partijski »liberalci«, ki so menili, da se lahko sistem reformira le od zgoraj, iz partije, in nikakor od spodaj navzgor. 2 Na pragu poletja 1968 se je pritisk Sovjetske zveze in njenih satelitov na češkoslovaško vodstvo mo čno okrepil, kar je navsezadnje predramilo tudi Tita. Pritisk na Češkoslovaško je namre č v marsi čem spominjal na sovjetske pritiske na Jugoslavijo leta 1948, zato takšne priložnosti za ohranitev in utrditev medna- rodnopoliti čnega položaja, ki si ga je Jugoslavija pridobila po sporu z Inform- birojem, Tito ni mogel spustiti iz rok. Vodstvo sovjetske komunisti čne partije je 11. julija poslalo evropskim ko- munisti čnim strankam, med njimi tudi Zvezi komunistov Jugoslavije (ZKJ), in- formacijo o razmerah na Češkoslovaškem. V pismu so Sovjeti izrazili zaskrb- ljenost zaradi slabitve mo či češkoslovaške partije, krepitve »protisocialisti čnih elementov« in nevarnosti »kontrarevolucije« na Češkoslovaškem ter napove- dali, da bodo pomagali češkoslovaškim komunistom v boju proti »kontrare- voluciji«. 3 Jugoslovanski partijski voditelji so v odgovoru na sovjetsko pismo, ki ga je 19. julija povzelo tudi Delo, priznavali, da so na Češkoslovaškem dejavne »pro- tisocialisti čne sile«, vendar so izrazili zaupanje, da bo češkoslovaško partijsko vodstvo samo obra čunalo z njimi. Vpletanje v notranje zadeve suverene države bi namre č po njihovem mnenju škodovalo tako socializmu na Češkoslovaškem kot njegovemu razvoju v svetu, kompromitiralo pa bi tudi na čelo neodvisnosti in enakopravnosti v odnosih med socialisti čnimi državami. Jugoslovanski vo- ditelji so bili prepri čani, da imajo »napredne sile« na Češkoslovaškem dovolj mo či za obra čun z »reakcijo«, ter dodali, da sta zaupanje in podpora češko- slovaški partiji »edina sprejemljiva in hkrati naju činkovitejša pomo č komu- nisti čni partiji Češkoslovaške in njenemu vodstvu v boju za okrepitev in na- daljnji razvoj socialisti čnih družbenih odnosov v ČSSR«. 4 Naslednji dan, 20. julija, so osrednji jugoslovanski dnevniki objavili Titov intervju, ki ga je nekaj dni prej dal za egiptovski časopis Al-Ahram. Na vpra- šanje o dogajanju na Češkoslovaškem je Tito odvrnil, da je dramatiziranje češkoslovaških dogodkov odve č in da bi bila politika sile izjemno nespametna. Menil je, da socializem na Češkoslovaškem od zunaj ni ogrožen, če pa bi bil, »potem ima Češkoslovaška svojo armado, da bi se branila, ima svojo komu- nisti čno partijo, svoj delavski razred«. Priložnost je Tito izkoristil tudi za utrdi- tev mita o odlo čnosti Jugoslavije, da bo za vsako ceno branila svojo neodvisnost pred zunanjo invazijo. Ob koncu intervjuja je namre č pribil, da »imamo tudi mi 2 Gl. Jan Pelikán: Jugoslávie a pražské jaro (dalje Pelikán, Jugoslávie a pražské jaro) Praga 2008. 3 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (AS 1589), šk. 62, Informacija CK KPSS o situaciji u ČSSR, koju je preneo otpravnik poslova ambasade SSSR, 11. 7. 1968. 4 Delo, 19. 7. 1968, str. 1 in 16, Stališ ča ZKJ o ČSSR. ARS, AS 1589, šk. 248, Informacija o dogadjajima u vezi sa zbivanjima u ČSSR, 17. 7. 1968, str. 8–10. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 169 v Jugoslaviji svojo armado, komunisti čno partijo in zavedno delovno ljudstvo in ni potrebno, da bi nam kdor koli reševal socializem. Za to imamo sami dovolj mo či«. 5 Zaradi strahu pred morebitnim ostrim odzivom Moskve so bili do julija 1968 odnosi med jugoslovanskim in češkoslovaškim vodstvom previdni, saj so kremeljski voditelji v Jugoslaviji še vedno videli žariš če revizionisti čne okužbe, ki bi se utegnila kaj hitro razširiti v socialisti čne države vzhodnega bloka. Sredi julija pa so med Češkoslovaško in Jugoslavijo vendarle stekli pogovori o Tito- vem obisku v Pragi. 6 Na povabilo češkoslovaškega vodstva je 9. avgusta Tito z nekaterimi vidnimi jugoslovanskimi politiki, med katerimi je bil tudi predsednik slovenske vlade Stane Kav či č, prispel v Prago, kjer so ga sprejeli generalni sekretar češkoslovaške partije Aleksander Dub ček, češkoslovaški predsednik Ludvik Svoboda in predsednik parlamenta Josef Smrkovsky, na poti z letališ ča pa so jugoslovansko delegacijo pozdravljale velike množice ljudi. 7 Titov obisk v Pragi je bil razumljen kot podpora češkoslovaški partiji in demonstracija jugoslovanske zunanjepoliti čne usmeritve o enakopravnih odnosih med socialisti čnimi državami in komunisti čnimi partijami, zato so Tita na Češkoslovaškem pri čakali z velikim upanjem. Tito je v ožjem partijskem krogu kasneje povedal, da je v pogovoru s češkoslovaškimi voditelji poudaril pred- vsem pravico Češkoslovaške do lastnega notranjega razvoja. Hkrati jih je po- svaril pred krepitvijo »protisocialisti čnih sil«, ti pa naj bi mu odvrnili, »da bodo razbili te razne klube, da ne bodo dovolili ve čstrankarski sistem«. 8 Vsakršno upanje Čehov in Slovakov glede demokratizacije se je razblinilo, ko so vojske petih držav članic Varšavskega pakta 20. avgusta ponoči vdrle na Češkoslovaško in 21. avgusta zgodaj zjutraj zasedle Prago. Delo je v svoji po- sebni izdaji že 21. avgusta poro čalo o invaziji varšavskega pakta na Češko- slovaško, pri čemer so novinarji zasedbene sile opisovali z ostrimi besedami, kakršne so bile, denimo, »okupacijske sile«, »agresorji«, »agresorske države« in podobne, pod fotografijo sovjetskega tanka na prvi strani pa je z velikimi tiskanimi črkami pisalo »okupatorji«. 9 Beograjski dnevnik Politika posebne številke časopisa tega dne ni izdal, v naslednjih dneh pa je bil ton člankov v Politiki oster in odlo čen, vendar za spoznanje previdnejši kot v Delu. 10 5 Delo, 20. 7. 1968, str. 1–2, »Ne bojim se za našo mladino« – intervju predsednika Tita glav- nemu uredniku Al Ahrama M. H. Hejkalu. 6 Ve č o ozadju Titovega obiska v Pragi Jan Pelikan: Jugoslavija i praško prole će posle po- ja čanja sovjetskog pritiska na Čehoslova čku. V: 1968 – Četrdeset godina posle (zbornik rado- va). Beograd 2008, str. 97–128. 7 Delo, 10. 8. 1968, str. 1, Veli časten sprejem Titu. 8 ARS, fond Zbirka kopij dokumentov o komunisti čnem in delavskem gibanju (AS 1551), šk. 100, Stenografske beleške sa desete sednice CK SKJ, 23. 8. 1968, 5/3 M.V. 9 Delo, 21. 8. 1968 – posebna izdaja. 10 Delo, Politiko, 21. – 30. 8. 1968. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 170 21. avgusta, še preden je bil zaradi dogodkov na Češkoslovaškem sklican jugoslovanski partijski vrh, sta se sestala Predsedstvo in Izvršni komite Cen- tralnega komiteja (CK) Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Sekretar Izvršnega komiteja France Popit je povedal, da je pred sejo po telefonu govoril z Edvardom Kardeljem, ki je bil tedaj s Titom na Brionih. Kardelj je Popita opo- zoril, da »je situacija zelo resna«, zato mora biti »naše reagiranje pametno in dostojanstveno. Vplivati moramo na to, da ne bi prišlo do nepremišljenih de- monstracij, ki so lahko posledica provokacij.« 11 V nasprotju s tem je Stane Dolanc menil, da je treba ravnanje Sovjetske zveze nemudoma javno obsoditi, kajti »če tega ne naredimo, potem komunisti ne bodo verjeli v ni česar ve č«. 12 Manj odlo čen je bil Miha Marinko, ki se je bal »nepotrebnega vznemirjenja«, 13 pritegnila pa mu je tudi Vida Tomši č, ki je opozorila, da bodo razmere skušali izkoristiti politi čni nasprotniki, zato »je treba držati stvari v rokah, protestnih zborov ne prepre čevati, bodo pa naj kratki, na njih naj se poudari solidarnost, podpora češkemu vodstvu in ljudstvu ter škoda, ki je bila s tem povzro čena med- narodnemu delavskemu gibanju«. 14 Vinko Hafner je svaril zlasti pred privrženci odstavljenega Aleksandra Rankovi ća in pred »klasi čno reakcijo«, od katere je pri čakoval ne le protisovjetsko, marve č tudi protisocialisti čno kampanjo, vendar je Milan Ku čan v nadaljevanju opozoril, da protisovjetskih in protisocialisti čnih stališ č nikakor ne bi smeli izena čevati, kajti »ne glede na to, kakšno stališ če bomo zavzeli do manifestacij, ne bomo uspeli prepre čiti antisovjetski ton, ki je pri nas v Sloveniji vsako leto mo čnejši in se bo pokazal tudi na manifestacijah in zborovanjih. To povem zaradi tega, da ne bi antisovjetskih stališ č jemali kot antisocialisti čnih.« 15 Strahovi pred izgubo nadzora, ki so jih izražali starejši partijci (Marinko, Tomši čeva in Hafner), predsednika slovenske vlade Staneta Kav či ča o čitno niso prepri čali. Sam je namre č zagovarjal odlo čno obsodbo okupacije Češkoslovaške in bil »proti niansiranju, kazanju lepega obraza, taktiziranju, dialogom sem in tja /.../ Sem za ostro oceno in ni č zato, če bo šla iz okvira in koncepta, za katerega bi se v bodo čnosti odlo čila naša federativna državna politika.« 16 Morebitnih »provokacij« politi čnih nasprotnikov, pred katerimi so svarili starejši tovariši, se Kavči č ni bal, zato je nasprotoval prepovedi spontanih protestov. Nobenih pomislekov ni imel niti glede protisovjetskega razpoloženja v Sloveniji, kajti »antirusko razpoloženje je normalno in je nov faktor, katerega bomo morali vkomponirati v našo politiko«, za konec pa je brez dlake na jeziku pribil: »Pod pogojem, da zadržim samostojnost notranjega urejanja in prepre- 11 ARS, AS 1589, šk. 30, 13. skupna seja predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKS, 21. 8. 1968, str. 1. 12 Prav tam, str. 2. 13 Prav tam, str. 4. 14 Prav tam, str. 5. 15 Prav tam, str. 7. 16 Prav tam, str. 7–8. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 171 čim aziatski prodor, bi se povezal tudi z vragom.« Ivan Ma ček, pripadnik sta- rejše generacije slovenskih komunistov, je odvrnil, da sicer podpira »javno ob- sodbo ruske agresije, toda v primerni in pravilni obliki in ne v nasprotju s stališ či CK ZKJ«, izrazil pa je tudi strah pred »informbirojevci« in »ranko- vi ćevci«. 17 Ob zaklju čku seje je slovenski notranji minister Silvo Gorenc na- vzo če seznanil, da je republiški sekretariat za notranje zadeve izvedel vse potrebne ukrepe za zagotovitev državne in javne varnosti, omenil pa je tudi depešo zveznega ministra za notranje zadeve, ki je prepovedal demonstracije na javnih mestih, vendar se je slovensko notranje ministrstvo odlo čilo, da prepo- vedi ne bo upoštevalo. 18 Ker se je slovenska vlada odlo čila prezreti navodilo iz Beograda o prepovedi demonstracij, je že 21. avgusta popoldan v ljubljanskem študentskem naselju potekalo zborovanje v podporo Češkoslovaški. Delo je naslednji dan poro čalo, da se je v Rožni dolini zbralo nekaj tiso č študentov in Ljubljančanov, ki so izrazili solidarnost z vodstvom in državljani Češkoslovaške ter obsodili ravna- nje Varšavskega pakta, zborovanje pa se je kon čalo s prepevanjem Interna- cionale in pohodom s transparenti po središ ču Ljubljane. 19 Študentski protest je minil mirno, Služba državne varnosti (SDV) pa je vendarle zabeležila nekaj »sovražnih izpadov«. Izstopal naj bi zlasti študent Oto Vil čnik, 20 ki naj bi »po- zival k splošnemu prevrednotenju socializma«, vendar naj bi ga zbrana množica izžvižgala, o čemer je, brez navedbe študentovega imena, naslednji dan poro čalo tudi Delo. Poleg tega je bilo po oceni SDV med številnimi transparenti na zborovanju »tudi nekaj propagandno-politi čno škodljivih na liniji istovetenja Sovjetske zveze in njenih voditeljev z nacizmom. Najkriti čnejši transparenti so naslednji: 'CCCP über alles' z velikim kljukastim križem čez celi transparent; 'Stalin-Hitler, Brežnjev-Johnson' in Brežnjev pre črtan s kljukastim križem, Dub- ček pa s srpom in kladivom.« 21 SDV je poro čala tudi, da je bila po demon- stracijah v študentskem naselju oziroma med pohodom protestnikov po ljubljanskih ulicah pri gostilni Figovec v središ ču mesta zažgana sovjetska za- stava. Ugotovili so, da je šlo za »skupino huligansko razpoloženih mladeni čev«, dva od njih so kasneje zaslišali, 22 primer pa so kasneje po vsej verjetnosti predali javnemu tožilstvu ali sodniku za prekrške. Poleg novic o razmerah na Češkoslovaškem in člankov o protestih zoper intervencijo Varšavskega pakta je Delo 22. avgusta objavilo tudi pozive Rde- čega križa, naj državljani pomagajo češkoslovaškim turistom, »če bi morali 17 Prav tam, str. 9. 18 Prav tam, str. 12. 19 Delo, 22. 8. 1968, str. 2, Ljubljanska mladina enotna v obsodbi grobe intervencije. 20 Zoper Ota Vil čnika je bil uveden postopek o prekršku. ARS, fond Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialisti čne republike Slovenije (AS 1931), šk. 1187, Akcija »Sokol« – oku- pacija ČSSR leta 1968, str. 89. 21 ARS, AS 1931, šk. 1187, Akcija »Sokol« – okupacija ČSSR leta 1968, str. 48. 22 Prav tam, str. 70–71. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 172 nepredvidoma podaljšati bivanje pri nas in bi potrebovali kakršno koli po- mo č«. 23 Istega dne je bila objavljena izjava CK ZKS o dogodkih na Češko- slovaškem, ki pa je bila v primerjavi z razpravo na seji dan prej zelo previdna. V javni izjavi so slovenski partijski voditelji poudarili predvsem škodo, ki jo je ravnanje Varšavskega pakta povzro čilo socializmu, zato je bila po njihovem mnenju »internacionalna dolžnost jugoslovanskih komunistov odlo čno in ne- dvoumno podpreti politiko sedanjega CK KP Češkoslovaške, s tem pa tudi pro- ces demokratizacije v tej deželi«. 24 Slovenci so z obsodbo okupacije Češkoslovaške prehiteli Tita, čeprav tudi on ni okleval. Zavedajo č se resnosti dogodkov na Češkoslovaškem in njihovih posledic za Jugoslavijo, je 21. avgusta zve čer na Brionih sklical skupno sejo predsedstva in Izvršnega komiteja CK ZKJ, že dopoldan pa se je v njegovi letni rezidenci neformalno sestalo nekaj Titovih sodelavcev – Edvard Kardelj, Ko ča Popovi ć, Veljko Vlahovi ć, Ivan Gošnjak, Mitja Ribi či č in drugi. Z vsebino dopoldanskega sestanka in ve černe brionske seje je naslednji dan, 22. avgusta, slovenske partijske voditelje seznanil Mitja Ribi či č. Po Ribi či čevih besedah Tito »ni var čeval z izrazi« in je vojaški poseg na Češkoslovaškem ocenil kot »neumno odlo čitev«, ki bo socializmu povzro čila nepopravljivo škodo, opozoril pa je tudi, da »smo kot glavni protagonisti neodvisne politike na udaru sovjetske agresije v prvi vrsti mi«. 25 Razprava na ve černi skupni seji predsedstva in Izvršnega komiteja CK ZKJ je bila podobna kot na dopoldanskem sestanku. Tito je ponovil, da poseg na Češkoslovaškem ni bil potreben in da obstaja možnost sovjetske agresije proti Jugoslaviji, ki pa se bo vsakršnemu vojaškemu posegu odlo čno postavila po robu. Poleg tega je opozoril, da je enotnost jugo- slovanske partije nujna in da je pred jugoslovanskimi komunisti naloga reše- vanja ugleda komunizma v svetu. Temu so pritrdili tudi drugi razpravljavci, zlasti Edvard Kardelj, ki je ocenil, da komunizem prehaja v novo fazo in »tu se moramo znajti; biti moramo med prvimi, ki bodo dali jasnejša orientacijo, po- vedati, da socializem ni ubit«. 26 Čeprav je na brionski seji padlo kar nekaj ostrih besed na ra čun ravnanja Sovjetske zveze, je bila Titova prva izjava za javnost, ki so jo jugoslovanski časopisi objavili 22. avgusta, precej mla čna. Tito je povedal, da ga je vdor tujih sil na Češkoslovaško »hudo vznemiril«, saj je bila z njim »poteptana suverenost socialisti čne države in prizadejan hud udarec socialisti čnim in naprednim silam na svetu«, na vprašanje, ali pri čakuje, da bo v zvezi s temi dogodki prišlo do demonstracij tudi v Jugoslaviji, pa je odvrnil: »Mislim, tako pa sodijo tudi drugi tovariši iz predsedstva, da moramo ohraniti mir in hladnokrvnost in zato ne bomo dovolili kakšnih demonstracij, iz katerih bi se lahko izrodile razne pro- 23 Delo, 22. 8. 1968, str. 3. 24 Delo, 22. 8. 1968, str. 2, Agresije ni mogo če opravi čiti. 25 ARS, AS 1589, šk. 30, 14. skupna seja predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKS, 22. 8. 1968, str. 2. 26 Prav tam, str. 12. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 173 vokacije. Naš delavski razred in ljudstvo v celoti imata dovolj drugih možnosti, da izrazita nezadovoljstvo nad takšnim ravnanjem nasproti socialisti čni drža- vi.« 27 Tito je v svoji prvi javni izjavi agresijo na Češkoslovaško sicer obsodil, vendar niti z besedo ni omenil Sovjetske zveze, prav tako pa ni izrecno podprl češkoslovaškega vodstva. Z ni čemer ni javno podprl niti štirih visokih češkoslovaških politikov – podpredsednika vlade Ota Šika, ministra za zunanje zadeve Ji řija Hájeka, gospodarskega ministra Františka Vlasáka in predsednika centralne kontrolne komisije Štefana Gašparíka, ki so na predve čer intervencije prispeli v Jugoslavijo, uradno na dopust, po vsej verjetnosti pa z namenom os- novanja jedra češkoslovaških izgnancev v Beogradu. 28 Doktrina Brežnjeva o omejeni suverenosti socialisti čnih držav je Titu o čitno nagnala strah v kosti, zato sovjetskega voditelja ni želel dražiti z neprevidnimi izjavami in nepremišljenimi potezami, saj bi mu s tem omogo čil izgovor za pove čanje sovjetskega pritiska na Jugoslavijo, ki se je v naslednjih dneh in tednih dejansko stopnjeval. Jugoslavija je resda že skoraj dve desetletji razvijala svoj model socializma in ni bila članica Varšavskega pakta, vendar je bila v sovjetskih o čeh zaradi svoje razli čice socializma spodbujevalec vzhodnoevrop- skega marksisti čnega revizionizma in zato mote č trn v peti Kremlja, ki bi ga ta utegnil kaj hitro izdreti. Titovo prvo izjavo za javnost so živahno komentirali tudi tuji diplomati v Jugoslaviji. Svetnik sovjetske ambasade v Beogradu Konstantin Smirnov je gle- de pisanja jugoslovanskih časopisov o dogodkih na Češkoslovaškem ugotavljal, da je zelo ostro, enostransko in neresni čno, medtem ko je bila Titova prva javna izjava po njegovem mnenju zelo razsodna in umirjena. 29 Sekretar sovjetske ambasade Kirilov pa je menil, da je bila jugoslovanska podpora Češkoslovaški že pred posegom pretirana, vendar ga to niti ni presene čalo, saj naj bi Češko- slovaška posnemala prav jugoslovanski sistem, »kjer privatni sektor zavzema tak obseg, da se skoraj govori o privatnih tovarnah. To je socializmu tuje in če bi te primere posnemala tudi Češka, bi postala tuji član družine. Glavni o če – glava družine – pa ne dovoljuje in ne bo dovolil, da bi se mu otroci obnašali tako, kot oni ho čejo.« 30 Razvoj dogodkov v Jugoslaviji so pozorno spremljali tudi zahodni diplomati. Italijanski diplomatski predstavniki so ugotavljali, da je intervencija na Češkoslovaškem jugoslovansko javnost o čitno bolj prizadela kot predsednika Tita. V poročilu, ki ga je italijansko veleposlaništvo poslalo v Rim, so zapisali, da težko sodijo, ali je bila Titova prva javna izjava »realna ocena ali pa način, da se izogne prekinitvi odnosov s Sovjetsko zvezo in partijo«. Menili so, da Tita 27 Delo, 22. 8. 1968, str. 1, Titova izjava. 28 Ve č o tem Pelikán, Jugoslávie a pražské jaro, str. 191–214. 29 ARS, AS 1931, A-21-14 (1968), Informativni bilten SDV, 24. 8. 1968, str. 302. 30 Prav tam, str. 302. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 174 bolj skrbijo posledice intervencije za mednarodno komunisti čno gibanje kot pa usoda Češkoslovaške, še najbolj pa ga je skrbelo za socializem v Jugoslaviji. 31 Tito se prav gotovo ni bal le sovjetskega vojaškega posega, temve č tudi notranjih nemirov, kar je nakazal že v svoji prvi izjavi za javnost. Poudaril je namre č, da demonstracij v Jugoslaviji ne bo, pri čemer je izrecno omenil de- monstracije, »iz katerih bi se lahko izrodile razne provokacije«. 32 Ljudstvu pa je bilo vendarle treba omogo čiti, da javno izrazi in izživi svoj protest proti oku- paciji Češkoslovaške, zato je bil 22. avgusta v Beogradu organiziran »miting solidarnosti«. Četrtmilijonsko množico, ki se je zbrala na Trgu Marxa in En- gelsa, je nagovoril sekretar Izvršnega komiteja CK ZKJ Mijalko Todorovi ć, ki je obsodil zasedbo Češkoslovaške, previdno pa je podprl tudi češkoslovaško vodstvo v »boju za demokrati čni razvoj socializma«, vendar tudi on niti z bese- do ni omenil glavnega agresorja na Češkoslovaško – Sovjetske zveze. Ob koncu je mlade pozval k množi čnemu vstopu v partijo, »da okrepijo njeno udarno silo in njeno ustvarjalno mo č v nadaljnji graditvi naše socialisti čne družbe«, kar je zbrana množica pozdravila z burnim aplavzom in skandiranjem »Tito – par- tija«. 33 Jugoslovanske partijske voditelje s Titom na čelu je vse bolj skrbel razmah protisovjetskega razpoloženja med prebivalstvom, olje na ogenj pa so prilivali tudi mediji, ki so dan za dnem poro čali o razmerah na Češkoslovaškem, izražali podporo češkoslovaškemu ljudstvu, obsojali agresijo Varšavskega pakta in objavili tudi marsikateri protisovjetski komentar, kar v Sovjetski zvezi ni ostalo neopaženo. Množica na beograjskem mitingu protisovjetskih stališ č sicer ni izražala – vsaj poro čevalec Dela jih ni zabeležil – povsem druga če pa je bilo v Sloveniji. Slovenci namre č do Sovjetske zveze ve činoma niso gojili nobenih simpatij, kar se je navsezadnje izrazilo tudi na seji slovenskega partijskega vrha in na protestnem zborovanju v ljubljanskem študentskem naselju 21. avgusta. Titovo politiko so vodilni jugoslovanski komunisti odlo čno podprli na zasedanju CK ZKJ 23. avgusta, 34 dva dni zatem, 25. avgusta pa je Delo na prvi strani objavilo Titove uvodne besede na tej seji. Tito tokrat ni le obsodil poseg Varšavskega pakta, marve č je podprl tudi prizadevanja češkoslovaškega vod- stva za demokratizacijo socializma in prilagoditev sistema specifi čnim razme- ram na Češkoslovaškem. 35 Naslednji dan je bila v Delu objavljena obsežna re- solucija CK ZKJ, ki je podrobneje pojasnila stališ ča jugoslovanskega partij- skega vrha glede dogodkov na Češkoslovaškem, v zaklju čku pa je bila narav- nana izrazito mobilizacijsko, saj je poudarjala enotnost jugoslovanske partije in družbe ter odlo čnost Jugoslavije, da se bo branila pred morebitno zunanjo agre- 31 Prav tam, str. 305. 32 Delo, 22. 8. 1968, str. 1, Titova izjava. 33 Delo, 23. 8. 1968, str. 1 in 3, Veliko zborovanje v Beogradu. 34 ARS, AS 1551, šk. 100, Stenografske beleške sa desete sednice CK SKJ, 23. 8. 1968. 35 Delo, 25. 8. 1968, str. 1, Tito, ustaviti so hoteli napredni socialisti čni razvoj v ČSSR. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 175 sijo, zlasti mladino pa je pozivala tudi k množi čni politi čni aktivizaciji v okviru ZKJ. 36 Številnim notranjim problemom, ki so tedaj razjedali Jugoslavijo, se je tako pridružila še nevarnost sovjetskega vojaškega posega, ogroženo pa je bilo tudi jugoslovansko gospodarstvo, ki je bilo s številnimi pogodbami vezano na So- vjetsko zvezo in druge države vzhodnega bloka. Zdelo se je, da so pred Jugo- slavijo hudi časi, zato si je jugoslovanski politi čni vrh s Titom na čelu zadal nalogo homogenizacije jugoslovanske družbe in povrnitve njenega zaupanja v partijo, utrditi pa je bilo treba tudi mit o nepremagljivosti Jugoslavije. Na seji Izvršnega komiteja CK ZKJ 28. avgusta so jugoslovanski partijski voditelji že ugotavljali, da je bila dosežena visoka stopnja politi čne enotnosti in da se vsepovsod po državi krepi patriotizem. Menili so, da je treba zaradi do- sežene enotnosti znotraj partije pohiteti s pripravami na 9. kongres ZKJ, siste- mati čno pa bi se bilo treba lotiti tudi sprejemanja mladih v partijo, pri čemer bi morali formalne postopke čim bolj poenostaviti. V sklepih seje je bilo pou- darjeno, da je treba okrepiti delo organov državne varnosti pri razkrivanju in pregonu politi čnih nasprotnikov ter pove čati budnost partijskih organizacij in državljanov pri razkrinkavanju nasprotnikov. Precejšen del razprave je bil namenjen ukrepom za izboljšanje jugoslovanske obrambne sposobnosti, pod- prto pa je bilo tudi »pravilno stališ če zveznega izvršnega sveta, da z naše strani ni treba dajati nikakršnega povoda za poslabšanje obstoje čih odnosov na dr- žavni ravni z deželami, ki so izvedle oboroženo intervencijo na Češkoslo- vaškem«. 37 Ozra čje izrednih razmer, ki je zajelo Jugoslavijo po 21. avgustu, je zahtevalo visok davek tudi na ra čun že tako okrnjene svobode izražanja. Na udaru je bil zlasti tisk, ki se ga je jugoslovanski partijski vrh odlo čil povsem podrediti svo- jim interesom. Eden od sklepov seje Izvršnega komiteja CK ZKJ 28. avgusta se je namre č glasil, da »je v sedanjih razmerah posebnega pomena na ustrezen na- čin izboljšati kadrovsko strukturo v posameznih časopisih« in kadre po potrebi tudi zamenjati. 38 Strah jugoslovanskih voditeljev pred sovjetsko invazijo se je še bolj okrepil po sovjetski diplomatski noti, ki jo je 30. avgusta po nalogu vlade in Cen- tralnega komiteja Komunisti čne partije Sovjetske zveze Titu na Brionih prebral sovjetski veleposlanik Ivan Benediktov. V diplomatski noti so sovjetski vodi- telji ostro napadli Jugoslavijo zaradi domnevnega protisovjetskega in protiso- cialisti čnega delovanja ter podpiranja »kontrarevolucije« na Češkoslovaškem. 36 Delo, 26. 8. 1968, str. 3, Resolucija centralnega komiteja ZKJ. 37 ARS, AS 1589, šk. 61, Depeša IK CK ZKJ republiškim izvršnim komitejem, 31. 8. 1968, str. 5. Gl. tudi ARS, AS 1589, šk. 30, 15. seja predsedstva in IK CK ZKS, 29. 8. 1968, na kateri so člani zveznega partijskega vodstva iz Slovenije poro čali slovenskim partijskim voditeljem o vsebini sestanka IK CK ZKJ dan prej. 38 ARS, AS 1589, šk. 61, Depeša IK CK ZKJ republiškim izvršnim komitejem, 31. 8. 1968, str. 3. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 176 Besediš če in ton demarše sta Tita o čitno mo čna razjezila, saj je branje Bene- diktova ve čkrat prekinil z vzkliki: »To ni res!«, »To je navadna laž!«, »Kako si drznete vpri čo mene brati takšne klevete!« ipd. 39 Kljub temu je sovjetski vele- poslanik nadaljeval z branjem diplomatske note, ki je bila ostra tudi do po- ro čanja jugoslovanskih medijev oziroma domnevne protisovjetske medijske kampanje v Jugoslaviji. Branje je Benediktov sklenil z grožnjo, da »odgo- vornost za posledice takšne kampanje proti ZSSR, ki je nih če ni izzval in ki se vodi v Jugoslaviji proti Sovjetski zvezi, zadene jugoslovansko stran. Takšna gonja mora škodljivo vplivati na sovjetsko-jugoslovanske odnose.« 40 Sovjetske grožnje Tito ni preslišal, vendar je v pogovoru z Benediktovom odlo čno vztrajal pri svojih pogledih na češkoslovaške dogodke. Povedal je, da je že pred posegom na nedavnem moskovskem sestanku z Brežnjevom opozoril, da bi bili vsakršni ukrepi proti Češkoslovaški, razen politi čnih, katastrofalna napaka, vendar ga v Kremlju niso poslušali ter s tem mednarodnemu delav- skemu gibanju povzro čili nepopravljivo škodo. Dejal je, da bi bila »za sociali- zem manjša škoda celo, če bi bila Češkoslovaška odpisana kot socialisti čna dežela, kakor to da so vojske socialisti čnih dežel vdrle na ozemlje socialisti čne države«. 41 Glede protisovjetske gonje v Jugoslaviji je vztrajal, da so takšne trditve »navadna laž«, saj je jugoslovanski Centralni komite v svojih doku- mentih vseskozi opozarjal, »da ne bomo dopustili nobene gonje proti Sovjetski zvezi, nobenega antisovjetizma«. 42 Tito je v nadaljevanju ve čkrat izrecno pono- vil, da si Jugoslavija želi dobrih odnosov s Sovjetsko zvezo, poudarjal pa je tudi, da bo Jugoslavija vztrajala pri razvijanju lastnega socializma. Sredi pogovora je Benediktova mimogrede spomnil, da so se Jugoslovani junaško borili v času druge svetovne vojne, pa »tudi sedaj smo pripravljeni na žrtve, če bi bila v nevarnosti naša neodvisnost in naša samostojna pot graditve socia- lizma. /.../ Če bi prišlo do napada na Jugoslavijo bodisi z Zahoda bodisi z Vzho- da, se bo Jugoslavija odlo čno borila v obrambi svoje neodvisnosti. O tem ni tre- ba dvomiti.« 43 V strahu pred morebitnim udarom z Vzhoda je jugoslovanski politi čni vrh v naslednjih dneh sprejel celo vrsto ukrepov, s katerimi bi okrepil pripravljenost Jugoslavije na obrambo. Med drugim so s konceptom t. i. vsesplošnega ljud- skega odpora korenito posegli v jugoslovanski obrambni sistem, s tem pa tudi v dotlej nedotakljivo jugoslovansko vojsko. Ocena pripravljenosti jugoslovanske vojske na obrambo pred sovjetsko invazijo je namre č dala porazne rezultate, saj je bil dotedanji koncept jugoslovanske obrambe prilagojen le morebitnemu 39 ARS, AS 1589, šk. 31, Gradivo s skupne seje predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ, 2. 9. 1968 – Zapisek o sprejemu sovjetskega veleposlanika pri predsedniku Titu, 30. 8. 1968, str. 2 in 5. 40 Prav tam, str. 5. 41 Prav tam, str. 12. 42 Prav tam, str. 8. 43 Prav tam, str. 9. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 177 napadu z Zahoda, velik problem pa je predstavljala tudi mobilizacija jugoslo- vanske vojske v primeru nenadnega napada. O pomanjkljivostih jugoslovanske obrambe in novem konceptu »vsesplošnega ljudskega odpora«, ki bi Jugoslaviji omogo čil, da bi delovala kot »jež za sovražnika /.../v vsakem mestu in vsaki vasi«, 44 kot se je izrazil Tito, je jugoslovanski politi čni vrh razpravljal na skupni seji predsedstva in Izvršnega komiteja CK ZKJ 2. septembra na Brionih. 45 Kolikšna je bila realna nevarnost sovjetskega posega, je ostajalo odprto vprašanje, odprti pa sta bili tudi vprašanji, ali se bo Jugoslavija prisiljena braniti sama in kakšen bo odziv Zahoda in neuvrš čenih držav v primeru sovjetske invazije na Jugoslavijo. Sovjetski pritisk na Jugoslavijo je torej mo čno desta- biliziral dotedanji koncept jugoslovanske zunanje politike. V medijih vzhodnoevropskih držav, z izjemo Romunije, ki ni sodelovala v intervenciji Varšavskega pakta in je vdor na Češkoslovaško tudi javno obsodila, se je v dneh po posegu za čela prava gonja proti Jugoslaviji, ki je strah pred agresijo z Vzhoda samo še okrepila. Jugoslovanski politi čni vrh je za čel iskati podporo neuvrš čenih držav, vendar se je že 23. avgusta na seji Varnostnega sveta Združenih narodov pokazalo, da imajo neuvrš čene države o intervenciji Varšavskega pakta razli čna stališ ča, saj so se Indija, Pakistan in Alžirija vzdr- žale glasovanja o resoluciji, ki bi obsodila vdor na Češkoslovaško. Mnoge ne- uvrš čene države, predvsem v arabskem svetu, so bile namre č gospodarsko in vojaško mo čno odvisne od Sovjetske zveze. Zlasti egiptovski predsednik Naser je lahko ra čunal na sovjetsko pomo č v arabskih vojnah z Izraelom, zato je bil do okupacije Češkoslovaške ravnodušen, če že ne prosovjetsko naravnan, kar je bilo za Tita velikansko razo čaranje. Jugoslavija torej v tistem trenutku ni uži- vala pretirane podpore znotraj gibanja neuvrš čenih, zato je lahko pomo č pri ča- kovala le od Zahoda, zlasti od Združenih držav Amerike. Komaj dva dni po posegu na Češkoslovaškem je Tito sprejel ameriškega veleposlanika Elbricka, ki mu je povedal, da Združene države pojmujejo invazijo na Češkoslovaško kot nezakonito. Invazijo Varšavskega pakta je konec avgusta javno obsodil tudi ameriški predsednik Lyndon Johnson, obenem pa je opozoril, da Združene dr- žave ne bodo dopuš čale nadaljevanja sovjetske agresije v Evropi. Izjava ame- riškega predsednika je bila razumljena kot grožnja Sovjetski zvezi v primeru nadaljnjih vojaških operacij Varšavskega pakta v Evropi, s čimer je Johnson posredno zaš čitil tudi Jugoslavijo, poleg tega pa ji je v prihodnjih mesecih odobril tudi precejšnjo gospodarsko in finan čno pomo č. 46 44 ARS, AS 1589, šk. 31, Gradivo s skupne seje predsedstva in IK CK ZKJ, 2. 9. 1968 – Sklepna beseda tovariša Tita, str. 11. 45 ARS, AS 1589, šk. 31, Gradivo s skupne seje predsedstva in IK CK ZKJ, 2. 9. 1968 – Informacija o skupni seji predsedstva in IK CK ZKJ na Brionih, 2. 9. 1968, str. 16–22. 46 Ve č o jugoslovanski zunanji politiki po vdoru varšavskega pakta na Češkoslovaško: Hrvoje Klasi ć: Unutrašnjopoliti čke in vanjskopoliti čke aktivnosti Jugoslavije nakon intervencije var- šavskog pakta u Čehoslova čkoj 1968. godine. V: 1968 – Četrdeset godina posle (zbornik radova), Beograd 2008, str. 530–544. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 178 Sovjetska diplomatska nota, ki jo je 30. avgusta Titu posredoval sovjetski veleposlanik Benediktov, ni vplivala le na zunanjo in obrambno politiko Jugo- slavije, temve č je mo čno odmevala tudi v notranji politiki. Tri dni po sestanku Tita in Benediktova sta se 2. septembra na Brionih sestala predsedstvo in Iz- vršni komite CK ZKJ. Izhodišče razprave je bila prav omenjena sovjetska demarša, ki so jo na seji ocenili kot »prvo uradno dejanje neposrednega pritiska na Jugoslavija po ZSSR«. 47 Jugoslovanski partijski voditelji so poudarili, da mora Jugoslavija vztrajati pri svojih na čelnih stališ čih in »jasno povedati vsem, da bo te pozicije branila z vsemi sredstvi, vklju čno tudi z vseljudsko obrambno vojno«, hkrati pa »ne smemo z ni čemer zaostrovati odnosov in dajati povoda, da bi se krivdo za morebitno vojaško intervencijo in odpoved ekonomskih in drugih sporazumov prevalilo na nas«. 48 Da bi to dosegli, so morali čim prej utišati me- dije oziroma jih povsem podrediti interesom partije: »Nujno je, da tisk, radio in televizija pove čajo povezanost s politi čnimi vodstvi in izostrijo kriterije glede vsebine, zna čaja in načina informiranja. Pri tem je neogibno treba veliko bolj upoštevati, da bodo informacije v skladu s politiko ZKJ, paziti na verodostoj- nost vsake vesti in na selekcijo tekstov.« 49 Verjetno ni naklju čje, da so takoj zatem s prvih strani Dela izginili z velikimi mastnimi črkami naslovljeni članki o okupaciji Češkoslovaške in vsakodnevna poro čila o izražanju podpore Češkoslovaški v Sloveniji. Zamenjali so jih manj vpadljivi naslovi, vsebina člankov ni bila ve č tako udarna, kmalu pa so se poro čila o razmerah na Češkoslovaškem s prvih strani preselila na notranje strani časopisa. Članki, povezani z dogodki na Češkoslovaškem, so se s prvih strani hitro umikali tudi v drugih jugoslovanskih dnevnikih, vendar to o čitno ni zadostovalo. Člani skupine za tisk pri Izvršnem komiteju CK ZKJ so namre č na sestanku z beograjskimi novinarji še konec septembra 1968 ugotavljali, da dogodki na Češkoslovaškem v sredstvih javnega obveš čanja še vedno »dobivajo ve č prostora in mo čnejše poudarke kot bi bilo potrebno v sedanjih razmerah«. 50 Poleg pritiska na medije je partija po brionski seji okrepila tudi »budnost do raznih sovražnih sil in elementov znotraj države, informbirojevcev, rankovi- ćevcev itd.«. 51 SDV je poostrila nadzor nad resni čnimi in domnevnimi politi č- nimi nasprotniki vseh barv, najbolj pa nad »informbirojevci« in »rankovi ćevci«, ki bi se v primeru udara z Vzhoda utegnili povezati s Sovjeti. Verjetno bolj iz navade kot iz potrebe, so okrepili nadzor tudi nad »klasi čnimi reakcionarji«, ka- 47 ARS, AS 1589, šk. 31, Gradivo s skupne seje predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ, 2. 9. 1968 – Informacija o skupni seji predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ na Brionih, 2. 9. 1968, str. 1. 48 Prav tam, str. 12. 49 Prav tam, str. 15. 50 ARS, AS 1589, šk. 248, Depeša CK ZKJ vodji skupine za tisk pri izvršnem komiteju CK ZKS, 26. 9. 1968, str. 1. 51 ARS, AS 1589, šk. 31, Gradivo s skupne seje predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ, 2. 9. 1968 – Informacija o skupni seji predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ na Brionih, 2. 9. 1968, str. 15. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 179 mor so sodili do režima kriti čni posamezniki, ki jih je SDV ve činoma obrav- navala kot zahodno naravnane, zatem duhovš čina, politi čna emigracija in drugi. Slovenska SDV je zaradi dogodkov na Češkoslovaškem že 21. avgusta od- prla poseben dosje z imenom »Akcija Sokol«, vendar, sode č po poro čilih v dosjeju, konec poletja in v za četku jeseni 1968 SDV v Sloveniji ni imela prav veliko dela. V poro čilu z dne 24. septembra so zapisali, da je bilo »v obrav- navanem obdobju ugotovljenih malo sovražnih pojavov«, 52 med ustnimi pa jih je bila ve čina na ravni gostilniških govoric, pogosto pod vplivom alkohola. 53 Do 22. septembra je slovenska SDV javnemu tožilstvu predala 10 kazenskih ovadb, sodnikom za prekrške pa 56 predlogov za uvedbo postopka o prekršku. 54 Poleg takšnih in druga čnih sovražnih izjav so organi SDV opažali tudi plakate, letake in parole po zidovih, tako s prosovjetsko kot s protisovjetsko vsebino. Na spomeniku zmage v Murski Soboti so, denimo, 22. avgusta odkrili plakat, na katerem je z rde čo barvo pisalo »sram me je«, plakat pa je bil z vrvico obešen okrog vratu kipa sovjetskega vojaka. 55 SDV je zaznavala tudi vse ve čji strah prebivalstva pred sovjetskih vdorom, ki se je izražal v širjenju alarmantnih govoric o mobilizaciji in premikih jugoslovanske armade na vzhodne meje ter v nakupovalni mrzlici v nekaterih slovenskih mestih in vaseh. 56 Posebnega nadzora državne varnosti so bili deležni posamezniki, ozna čeni kot »informbirojevci«, ki so bili v prvih letih po jugoslovanskem sporu z In- formbirojem tako ali druga če kaznovani zaradi domnevnih ali dejanskih pro- sovjetskih stališ č. Po poro čanju slovenske SDV so štirje med njimi izrecno podprli okupacijo Češkoslovaške, štirje pa pogojno. 57 Med slovenskimi »in- formbirojevci«, ki so podprli intervencijo, je bil tudi Dragotin Guštin či č, o katerem je SDV že 26. avgusta poro čala, da »je v zvezi z dogodki v ČS izjavil, da so SZ in ostale socialisti čne države imele polno pravico in da so edino pra- vilno ravnale, ker so posredovale v ČSSR. Za stanje, kakršno je bilo v ČS, pa je po njegovem mnenju kriva Jugoslavija.« 58 Stališ ča zveznega partijskega vrha, sprejeta 2. septembra na Brionih, je 9. septembra na skupni seji predsedstva in Izvršnega komiteja CK ZKS podprl tudi slovenski Centralni komite. Celo Stane Kav či č, ki je slabe tri tedne prej izjavil, da bi se v obrambi pred Sovjetsko zvezo povezal tudi z vragom, je pohvalil enotnost partije in poudaril, da »če bi bile katerekoli sile tako nespametne, da bi 52 ARS, AS 1931, šk. 1187, Akcija »Sokol« – okupacija ČSSR leta 1968, Varnostna situacija v SR Sloveniji v zvezi s češkoslovaškimi dogodki, str. 40. 53 Prav tam, str. 39. 54 Prav tam, str. 40. 55 ARS, AS 1931, šk. 1187, Akcija »Sokol« - okupacija ČSSR leta 1968, Analiti čni pregled sovražnih pojavov in aktivnosti med češkoslovaškimi dogodki, 12. 9. 1968, str. 12. 56 ARS, AS 1931, A-21-14 (1968), Informativni bilten SDV, 29. 8. 1968, str. 353. 57 ARS, AS 1931, šk. 1187, Akcija »Sokol« – okupacija ČSSR leta 1968, Varnostna situacija v SR Sloveniji v zvezi s češkoslovaškimi dogodki, str. 41. 58 ARS, AS 1931, A-21-14 (1968), Informativni bilten SDV, 26. 8. 1968, str. 327. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 180 skušale ustvarjati pri nas kakršnekoli provokacije, desne izpade ipd., bi morali na to zelo odlo čno reagirati. /.../ Kdor misli, da je sedanja situacija ugodna za kakršnokoli popuš čanje, se zelo moti in take poskuse bi morali že v kali za- treti.« 59 Verjetno je Kav či ča bolj kot kar koli drugega navdušila zasnova »vse- splošnega ljudskega odpora«, ki je zarezal v dotlej izrazito centralizirani sistem obrambe in vojaško doktrino Jugoslovanske ljudske armade ter napovedal oblikovanje teritorialnih enot, s tem pa tudi ve čje prisojnosti republik na pod- ro čju obrambe. Bojazen pred udarom z Vzhoda je v jugoslovanskem politi čnem vrhu v prihodnjih mesecih splahnela, razmeroma ostre besede, uperjene proti posegu na Češkoslovaškem, pa so v govorih jugoslovanskih politikov zamenjali pomir- ljivi toni. V slavnostnem govoru na proslavi ob obletnici drugega zasedanja Avnoja v Jajcu, 29. novembra 1968, Tito v oceni mednarodnopoliti čnih razmer ni izrecno omenjal niti Češkoslovaške niti Sovjetske zveze. Ob koncu govora je omenil le svojo zaskrbljenost zaradi poslabšanja mednarodnih razmer in ne- spoštovanja suverenosti držav, pri čemer je poudaril, da bo Jugoslavija vztrajala pri politiki miroljubnega mednarodnega sodelovanja. 60 Tiskovne konference ob proslavi v Jajcu se je udeležilo kar 114 tujih in 107 doma čih novinarjev, Tito pa je poldrugo uro odgovarjal na njihova vprašanja. Med drugim je povedal, da ne verjame v udar z Vzhoda in da jugoslovansko-sovjetskih nesoglasij ne gre pre- ve č dramatizirati, izjavil pa je tudi, da so dobri odnosi želja obeh držav, kar naj bi potrjevala sovjetska čestitka ob jugoslovanskem državnem prazniku. 61 Sovjetski diplomatski predstavniki v Jugoslaviji so Titov govor in izjave v Jajcu ocenjevali kot pozitivne in dobrodošle, svetnik sovjetske ambasade Konstantin Smirnov pa se je spraševal tudi o iskrenosti Titovih besed. 62 Čeprav je sovjetski pritisk na Jugoslavijo popuš čal, je jugoslovanski politi čni vrh domoljubno evforijo, ki je zajela Jugoslavijo v dneh po posegu na Češ- koslovaškem, izkoriš čal tudi potem, ko je postalo o čitno, da udara z Vzhoda ne bo. Vzdušje izrednih razmer se je v javnosti ohranjalo z razli čnimi oblikami mobilizacije prebivalstva, zlasti z organiziranjem teritorialnih in mladinskih enot, vojaškimi vajami, civilnimi akcijami »Ni č nas ne sme presenetiti« in dru- gimi ukrepi, s katerimi se je za čela udejanjati zasnova t. i. vsesplošnega ljud- skega odpora. Z retoriko poudarjanja neodvisnosti in domoljubja je jugoslovanski partiji uspelo v razmeroma kratkem času okrepiti notranjo monolitnost in občutno po- ve čati članstvo z novimi, predvsem mladimi člani, hkrati pa se je v javnosti utrdilo prepri čanje, da je Jugoslavija edini branik resni čnega socializma in miro- ljubne zunajblokovske politike v svetu. Odlo čna obsodba agresije na Češko- 59 ARS, AS 1589, šk. 31, 16. skupna seja predsedstva in IK CK ZKS, 9. 9. 1968, str. 15. 60 Delo, 1. 12. 1968, str. 2, Suverenost SFRJ izhaja iz suverenosti njenih narodov: govor pred- sednika republike Josipa Broza Tita. 61 Delo, 1. 12. 1968, str. 1 in 16, »SFRJ je svetla cona, ne siva«. 62 ARS, AS 1931, A-21-15 (1969), Informativni bilten SDV, 6. 1. 1969, str. 2. Mateja Režek Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji 181 slovaško je v doma či javnosti utrdila mit o Jugoslaviji kot deželi svobode, neodvisnosti in na čelnosti, s tem pa je narasla tudi naklonjenost prebivalstva do Titovega režima. Titova avtokracija se je okrepila in znova legitimirala, vsak- danji problemi prebivalstva pa so bili za nekaj časa potisnjeni v ozadje. Spretna propaganda v obrambo suverenosti Češkoslovaške je utrdila Titovo oblast, s tem pa posledi čno oslabila položaj partijskih »liberalcev«, ki so zah- tevali odlo čnejše notranje reforme. Izhodiš ča nekaterih na črtovanih reform so bila bistveno zožena, bolj ali manj v celoti pa je bila kasneje uresni čena samo reforma jugoslovanske federacije. Pri tem je zanimivo, da je bila tudi na Češ- koslovaškem edina Dub čkova reforma, ki je preživela njegovo odstavitev, aprila 1969 prav federalizacija Češkoslovaške, kar lahko tako v češkoslovaškem kot v jugoslovanskem primeru razumemo kot izravnavo za druge, neuresni čene re- forme. Koristi so jugoslovanski voditelji potegnili tudi iz zaostritve odnosov med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike zaradi posega Varšavskega pakta na Češkoslovaškem. Jugoslavija je namre č na ta ra čun od Združenih držav Amerike dobila novo gospodarsko in finan čno pomo č, prav to pa je bilo tisto, kar je Tito od Zahoda takrat najbolj potreboval. Komaj leto dni po posegu na Češkoslovaškem so se k Titu v Beograd podali tudi Sovjeti oziroma njihov zunanji minister Andrej Gromiko, zglajeni pa so bili tudi odnosi znotraj gibanja neuvrš čenih. Zaradi svojih stališ č ob češkoslovaški krizi torej Jugoslavija na mednarodnopoiti čnem prizoriš ču ni utrpela škode – ravno nasprotno. Povsem druga če jo je odnesel socializem, ki je z zlomom praške pomladi doživel strahovit poraz. Iluzijo o tem, da je mogo če socializem reformirati, so 21. avgusta 1968 v Pragi poteptali tanki in si nikoli ve č ni opomogla. Po zlomu praške pomladi nih če ve č ni mogel trditi, da socializem sloni na podpori ljud- stva ali na legitimnosti komunisti čnih partij, do konca osemdesetih let pa se je v Vzhodni Evropi ohranjal bolj ali manj samo še z grožnjo sile. Človeški obraz realnega socializma se je razblinil, praški pomladi pa je sledila dolga mos- kovska zima. PERCEPTION OF THE PRAGUE SPRING AND ITS DEMISE IN SLOVENIA AND IN YUGOSLAVIA SUMMARY In the beginning of 1968, Yugoslavia faced numerous problems. Conflicts between the Party leaders with regard to the political and economic future of the country were intensifying, the relations between the Yugoslav republics became increasingly strained, the economic reform failed to bring about the expected results and the population was more and more discontented. The Yugoslav leaders had followed the reforms in Czechoslovakia atten- tively ever since the beginning of 1968, when the leadership of the Czecho- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 182 slovak Party was taken over by Aleksander Dub ček. However, they – especially Tito – were quite reserved in their public statements about the Prague Spring. They had to be careful due to the fear of possible severe response of Moscow as well as because of the reservations stirred up among many Yugoslav Party functionaries by the zealous Prague reforms – namely, they felt the threat of »counter-revolution« in the abolishment of censorship and the consequent awakening of political pluralism in Czechoslovakia. In the beginning of the summer of 1968 the pressure of the Soviet Union and its satellite states against Czechoslovakia became much stronger, which finally also stirred up Tito. In many ways the Soviet pressure against the Czechoslovak leadership was reminiscent of the pressures against Yugoslavia in 1948, and Tito could not ignore such an opportunity for the preservation and strengthening of the international political position that Yugoslavia had ensured for itself after the Cominform dispute. The intervention of the Warsaw Pact in Czechoslovakia in the night from 20 to 21 August 1968 brought the already tense political atmosphere in Yugoslavia to the boiling point. Due to the fear of an invasion from the East and possible unrest in Yugoslavia, Tito's initial response to the occupation of Czechoslovakia was relatively mild and demonstrations were also forbidden. However, the Yugoslav media eagerly poured oil on the fire. Tito's criticism of the Warsaw Pact actions in Czechoslovakia intensified virtually overnight, and the Soviet pressure against Yugoslavia strengthened accordingly. Yugoslavia may have been developing its own model of socialism outside the Eastern Bloc, but in the eyes of the Soviet Union it was a generator of the East European revisionism of Marxism. As such it was a constant thorn in the side of the Kremlin, and it could promptly be pulled out. The response of the Yugoslav authorities and the public to the Warsaw Pact's invasion of Czechoslovakia caused a chain reaction in the internal, external and defence policy of Yugoslavia. With a rhetoric emphasising independence and patriotism, the Yugoslav Party managed to strengthen its internal consistency in a relatively short time as well as significantly increase and rejuvenate its membership, while the condemnation of the Warsav Pact aggression reinforced the myth that Yugoslavia was the only defender of true socialism. The state of emergency also considerably worsened the already limited freedom of expression – especially for the press, which the Party decided to subordinate to its interests completely. In the autumn the Soviet pressure against Yugoslavia gradually decreased, but the Yugoslav political leadership kept taking advantage of the patriotic euphoria even after it had become clear that there would be no invasion from the East. By defending the sovereignty of Czechoslovakia, the cunning propa- ganda strengthened the population's support of Tito's regime and once again legitimised his autocracy, thus consequently weakening the position of the Party "liberals" who demanded more decisive internal reforms. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 183 UDK 327(430:497.1)"1966/1974" Dušan Ne čak * »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974). Ponovna vzpostavitev diplomatskih stikov med Zvezno Republiko Nem čijo in Jugoslavijo Na poti do pogajanj o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov Od prekinitve diplomatskih odnosov med Zvezno republiko Nem čijo in Jugoslavijo – kot posledice implementacije t. i. »Hallsteinove doktrine« 19. oktobra 1957 – sta interese obeh držav zastopali izbrani tuji diplomatski pred- stavništvi. V Bonnu je veleposlaništvo Kraljevine Švedske zastopalo jugoslo- vanske interese, v Beogradu pa nemške interese veleposlaništvo Republike Francije. V okvirih obeh so delovale skupine diplomatov, imenovane »Zastop- stvo države zaš čitnice/Schutzmachtvertretung«. Odnosi med ZRN in Jugosla- vijo so bili na diplomatsko-politi čni ravni sicer hladni in uradnih stikov domala ni bilo, zato pa je sodelovanje na gospodarskem podro čju in v vsakdanjem življenju teklo dalje. Zahodnonemška politika v za četku šestdesetih let nikakor ni odstopala od svoje politike, naravnane proti razširjanju priznanja in vpliva NDR v svetu. Drugo nemško državo so dosledno ozna čevali kot SBZ (So- wjetische Besatzungszone/Sovjetska okupacijska cona), s čimer so tudi na terminološki ravni hoteli poudariti, da njenega obstoja ne priznajo, zlasti pa ne pravice, da tudi ona lahko zastopa interese nemškega naroda. Še na za četku leta 1966 je bil eden od temeljev zahodnonemške politike »izolacija SBZ«. Ko je zahodnonemški državni sekretar Karl Carstens v za četku januarja 1966 v šest- desetih tezah povzel rezultate posvetovanja zahodnonemških veleposlanikov o tako imenovani »Deutschlandpolitik/Politiki o Nem čiji«, ki je bila konec de- cembra v Bonnu, je o izolaciji NDR zapisal: »Izolacija SBZ pomeni, da jo bomo pozorno, povsod tam, kjer poskuša prodreti, korak za korakom potiskali nazaj in poskušali mobilizirati naše zavez- nike, da nas pri tem podprejo. To na primer pomeni: tam, kjer ima cona trgo- vinsko predstavništvo, naj bi prepre čili, da bi zadevna država odprla konzulat v coni. Seveda je samo po sebi umevno, da bomo storili vse, da bi prepre čili * Dr., redni profesor, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: dusan.necak@guest.arnes.si Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 184 vzpostavitev diplomatskih odnosov med drugimi državami in cono ali da bi se tam, kjer ima poslaništva (Jugoslavija), le-ta spremenila v veleposlaništva. Po- skušali bomo prepre čiti, da bi druge vlade sprejemale Ulbrichta ali vladne de- legacije cono ...« 1 Kljub temu je sredi šestdesetih let mogo če ugotoviti, da so se na obeh stra- neh za čela previdna politi čna tipanja v smeri izboljšanja odnosov in ponovne navezave diplomatskih stikov. V za četku septembra 1964, tik pred obiskom Walterja Ulbrichta v Jugoslaviji (19. in 20. septembra 1964), je na »tajno misi- jo« v Beograd pripotoval nemški državni sekretar Rolf Lahr in se 4. septembra popoldne v hotelu Metropol za dve uri in pol sre čal z jugoslovanskim državnim sekretarjem Markom Nikezi ćem. O tem sre čanju je zunanjemu ministrstvu na- pisal obširno poro čilo. V njem je Lahr Nikezi ća najprej ocenil kot sogovornika. Namenil mu je visoko oceno: »Nikezi ć je sogovornik povsem zahodnega habi- tusa, inteligenten, odprt, brez kompleksov in tabujev, dobro posluša in nikoli v zadregi z argumenti ...« 2 V nadaljevanju pa poro čal o vsebini pogovora. Po- govor na sre čanju se je v prvi vrsti vrtel okoli gospodarskih vprašanj. Nikezi ć je zlasti vztrajal na vprašanjih, povezanih z odškodnino žrtvam nacizma (Wieder- gutmachung), tako da neposredno o obnovitvi diplomatskih odnosov niso go- vorili. 3 Toda kljub temu je bilo vsaj na jugoslovanski strani čutiti željo po približevanju. Nikezi ć je namre č sogovorniku zagotavljal, da Beograd ne bo ustregel Ulbrichtu, če bi ta predlagal povišanje ranga diplomatskih predstav- ništev iz poslaništva v veleposlaništvo; nemškega vprašanja naj bi tudi ne na- čenjali na konferenci neuvrš čenih v Kairu oktobra 1964; cilj jugoslovanske zunanje politike pa naj bi bil popuš čanje napetosti v svetu tudi s pozitivno politiko do obeh nemških držav. 4 Vse to so bile izjave, ki so jih v Bonnu radi slišali, kljub temu pa so bili to zadnji politi čni pogovori na tej ravni in o teh zadevah do leta 1967. 5 1 Akten zur Auswärtigen Politik der Bundesrepublik Deutschland, 1966, Herasugegeben im Auftrag des Auswärtigen Amts vom Institut für Zeitgeschichte, R. Oldenbourg Verlag München 1997, Hauptherausgeber Hans-Peter Schwarz, Mitherausgeber Helga Haftedorn, Klaus Hildebrand, Werner Link und Rudolf Morsey, Bd. I, (dalje: Akten ...) Dokument 21, Aufzeichnung des Staatssekretärs Carstens, 27. Januar 1966, str. 86. Gre za serijo publikacij z naslovom: Akten zur Auswärtigen Politik der Bundesrepublik Deutschland, 1963–1975 (32 zvezkov), Herasugegeben im Auftrag des Auswärtigen Amts vom Institut für Zeitgeschichte, R. Oldenbourg Verlag München 1994–2006, Hauptgeraus- geber Hans-Peter Schwarz, Mitherausgeber Helga Haftedorn, Klaus Hildebrand, Werner Link und Rudolf Morsey. 2 Akten 1967 ..., Dokument 243, Aufzeichnung des Staatsekretaers Lahr, 8. 9. 1964, str. 1001– 1003. 3 Prav tam in Zoran Janjetovi ć, Od Ausschwitza do Brijuna, Pitanje odštete žrtvama nacizma u jugoslovensko-zapadnonjema čkim odnosima, Zagreb 2007, str. 56. 4 Prav tam. 5 Akten 1967 ..., Dokument 15, Gespraeche des Bundesministers Brandt mit dem frazoesischen Aussenminister Couve de Murville in Paris, 13. 1. 67. str. 85–86. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 185 Na drugi strani so bili jugoslovanski odnosi z NDR, kljub uradnim diplomat- skim odnosom in tudi siceršnjim stikom, formalisti čni, zlasti pa jugoslovansko vodstvo ni popuš čalo »prijateljskim« pritiskom, po razširitvi stikov in spre- membi statusa diplomatskih predstavništev v obeh državah. To je namre č za- znalo tudi nemško/francosko »Predstavništvo države zaš čitnice« v Beogradu, že spomladi 1966. V svojih poro čilih marca in aprila tega leta so nemški diplomati v Beogradu ugotavljali, da se je odnos Jugoslavije do ZRN, po obisku Tita v Nemški demokrati čni republiki junija 1965, kljub na čelni jugoslovanski podpori sovjetske teze o obstoju dveh nemških držav, izboljšal. Zlasti so ugotavljali, da je postala jugoslovanska politika do ZRN manj agresivna, zmernejša in bolj zadržana. Posebej pa jim je bilo vše č, da Jugoslavija zavra ča zahteve NDR po spreminjanju statusa diplomatskih predstavništev v obeh državah. 6 Do enakih spoznanj so prišli tudi politi čni opazovalci pristojnega oddelka bonskega zunanjega ministrstva, ki so ugotavljali, da se je jugoslovanska kam- panja proti ZRN v primerjavi z leti 1963 in 1964 mo čno omilila. Razloge za to so našli predvsem v gospodarskih težavah Jugoslavije. ZRN je bila po mnenju bonskih diplomatov najpomembnejši gospodarski partner Jugoslavije, iz nje je prihajalo v Jugoslavijo najve č turistov, vanjo je odhajalo najve č jugoslovanskih »gastarbajterjev« in zato si ta ni mogla privoš čiti poslabševanja odnosov. Bon- ski diplomati so tudi menili, da jugoslovanska politika do ZRN po obisku Tita v »Pankowu« nima ve č možnosti za še mo čnejši pritisk na ZRN, obenem pa so 6 Politisches Archiv des AussenAmtes (dalje PAAA), Bestand (dalje B) 150/1966, Band 73, 1.– 15. 4. 1966, Jugoslawisches Verhalten gegenüber der BRD, Aufzeichnung des Ministerial- dirigenten Ruete, 13. 4. 1966, str. 1. Tito je obiskal NDR med 9. in 14. junijem 1965. Po- vzemajo č iz slovenskega časopisja (Delo, 9.–16. 6. 1965) je obisk potekal na obi čajni pro- tokolarni ravni in ni bilo zaznati kakšnih posebnosti. Najve č sta oba državnika, Tito in Ul- bricht govorila o gospodarskem, trgovinskem in znanstvenem sodelovanju. Med ideološko- politi čnimi temami, sta se poleg sodelovanje med partijama, dotaknila tako svetovnih tem kakor tudi nemškega vprašanja in odnosa do ZRN. Iz objavljene skupne izjave o obisku ni razvidno, da bi bil odnos Jugoslavije do ZRN kaj boljši oziroma, da bi bil ton ocenjevanje politi čne dejavnosti ZRN kaj omiljen. Oba državnika sta namre č podpisala izjavo, v kateri ugotavljata, da je dejavnost militaristi čnih in revanšisti čnih sil v ZRN stalna in da naraš ča, da želijo v ZRN revidirati rezultate druge svetovne vojne in se dokopati do jedrskega orožja. Obe strani sta se tudi strinjali, da je treba, »skupaj z drugimi miroljubnimi silami nastopiti proti tej nevarnosti«. Obenem se je Jugoslavija spet trdno postavila za tezo o obstoju dveh nemških držav, vendar se tudi zavzela za normalizacijo položaja v Zahodnem Berlinu. V skupni izjavi najdemo o tem zapisano: »Obe državi se strinjata, da je mogo če mir in varnost v Evropi zagotoviti samo ob upoštevanju obstoje čih odnosov v Evropi in realnosti obstoja dveh suverenih nemških držav z razli čnim družbenim in politi čnim sistemom. To je pomemben pogoj za miroljubno sporazumevanje in postopno zbliževanje dveh nemških držav. Obe strani sta tudi poudarili potrebo po normalizaciji položaja v Zahodnem Berlinu. Hkrati sta poudarili, da so poskusi ignoriranja ali izoliranja NDR nerealni in škodljivi. V tej zvezi sta obsodili Hallsteinovo doktrino kot politiko pritiska in izsiljevanja v mednarodnih odnosih ...« (Delo, 16. 6. 1965, str. 4). Najbrž so zahodno nemški diplomati, ko so ocenjevali politiko Jugoslavije do ZRN po obisku Tita v NDR, imeli na voljo še kake druge informacije, ki so bile skrite očem javnosti in so dovoljevale bolj optimisti čne ocene. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 186 tudi ocenjevali, da Jugoslovani po Titovem obisku v »SBZ« ne morejo ve č ra čunati na to, da bi jih Ameri čani priporo čali v ZRN«. Konec marca je namre č ameriški odpravnik poslov v Beogradu zagrozil jugoslovanskemu podsekretarju v zunanjem ministrstvu Lalovi ću, da mora Jugoslavija ra čunati na hude gos- podarske sankcije, če bo še nadalje verbalno napadala ZRN. In kon čno je nji- hova ocena milejše politike Jugoslavije do ZRN temeljila na prepri čanju, da gre za to zahvala tudi jugoslovanskemu zunanjemu ministru Marku Nikezi ću, »ki, tako vsaj kaže, jugoslovansko-nemške odnose obravnava bolj trezno kot njegov predhodnik«. 7 Zato ni prav ni č čudno, da je sredi maja 1966, še v času vlade Ludwiga Erharda (CDU/CSU), zahodnonemški državni sekretar v zunanjem ministrstvu prof. dr. Karl Carstens (CDU/CSU) 8 pisal zaupno depešo v Beograd vodji za- hodnonemške diplomacije na francoskem veleposlaništvu Hansu Bocku, da se strinja z njegovim mnenjem, da bi bil koristen pogovor med njim in zunanjim ministrom Nikezi ćem. Pogovor naj bi bil le izmenjava mnenj o nekaterih vpra- šanjih. Potekal naj bi nekje zunaj ZRN oziroma SFRJ. Posebej je poudaril, da pobuda za pogovor ne sme priti z nemške strani, pa č pa naj bi Jugoslovanom le ponudili priložnost, da pokažejo interes za dvostranske pogovore. Prav tako naj bi Bock Nikezi ću dal jasno vedeti, da pogovori na višji ravni ne pridejo v poštev. Če bi Hans Bock ne mogel najti primerne priložnosti za stik z Nike- zi ćem, mu je Carstens predlagal, naj se Nikezi ću najavi , da bi mu ustno po- jasnil nekatere vidike nemške izjave o miru z dne 24. marca. Ob koncu depeše je še enkrat »pritisnil na zavoro«, saj je nemškemu diplomatu v Beogradu zabi čal, da pogovori nikakor ne pridejo v poštev, če bo v Beograd res prišel – kakor so informirani v Bonnu – v drugi polovici maja na obisk Walter Ulbricht ali pa bi bil tak obisk na črtovan v naslednjih mesecih. 9 Približevanje obeh držav je teklo po časi, skrito pred o čmi javnosti in pre- vidno, vendar neprekinjeno. Vendar so že januarja 1967, potem ko je 1. de- cembra 1966 novi zunanji minister v vladi Kurta Georga Kiesingerja (CDU/ CSU) postal Willy Brandt (SPD), v ZRN tudi javno in uradno spregovorili o možnosti ponovne navezane diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Zvezni kanc- ler Kiesinger je namre č o tem spregovoril na tiskovni konferenci o nemški zu- nanji politiki za tuje novinarje 20. januarja 1967 v Bad Godesbergu. Na vprašanje novinarja, ali je zvezna vlada res pripravljena navezati diplomatske stike z Jugoslavijo, kljub temu da je ta priznala »NDR«, in ali je res prišlo, kot se je govorilo, do zadevnih pogovorov z njo, je odgovoril sicer v diplomatskem jeziku, vendar je bilo iz odgovora povsem jasno, da ima ZRN tak namen: » Če bodo okoliš čine dovoljevale, da. Dejstvo, da so te države priznale Vzhodni Berlin (torej ni č ve č »Pankow« ali »SZB« – op. p.), nas postavlja pred poseben 7 Prav tam, str. 2, opomba 2. 8 Zunanji minister v vladi Ludwiga Erharda (CDU/CSU), je bil takrat dr. Gerhard Schröder. 9 Prav tam, Depeša, St.S. Carstens an Legitionsrat I. Klasse, Bock, Belgrad, Meinungsaus- tausch mit Jugoslawien, 11. 5. 1966, str. 1–2. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 187 problem. Rešiti ga moramo poskusiti na pragmati čen na čin ob vzajemnem spo- štovanju pravnih stališ č. Pod temi pogoji in danostmi smo seveda pripravljeni tudi z Jugoslavijo normalizirati odnose, saj nas z njo povezujejo zelo mnoge prakti čne povezave ...« 10 Toda o čitno ta odlo čenost ni bila povsem enotna, saj je Ministerialdirektor Ruete še 8. februarja 1967 zatrjeval, da »zaenkrat ni predvidena obnova di- plomatskih odnosov z Jugoslavijo«, 11 čeprav je obenem tudi ugotavljal, »da je iz vseh poluradnih in uradnih jugoslovanskih izjav jasno razbrati, da Beograd ne pogojuje obnove diplomatskih odnosov«. 12 Ko pa je po bukareštanski izjavi držav Varšavske zveze iz julija 1966, po konferenci zunanjih ministrov Varšavske zveze februarja 1967 v Varšavi in po tako imenovani Konferenci v Karlovih Varih aprila 1967, postalo o čitno, da so Češkoslovaška, Madžarska in Bolgarija popustile pod sovjetsko-poljskim pri- tiskom in so vzpostavitev diplomatskih odnosov do nadaljnjega zavrnile, 13 so dobile jugoslovanske izjave po novem oblikovanju nemško-jugoslovanskih od- nosov opazen, nov poudarek. 14 Dne 23. februarja 1967 je, dober mesec za zveznim kanclerjem Kiesingerjem, o navezavi diplomatskih odnosov z Jugo- slavijo pred nemškim Društvom za tuji tisk/Verein für Auslandspresse spre- govoril tudi zunanji minister Brandt. Ti dve dejanji sta bili temelj za to, da je z jugoslovanske strani prihajalo do vse več izraženih želja po čim prejšnji ob- novitvi diplomatskih odnosov. Formalno je jugoslovanska stran sicer vedno znova poudarjala, da povsem prepuš ča nemški strani, ali bo izboljšanje med- državnih odnosov dosegla z obnovitvijo diplomatskih odnosov ali pa le s na- daljnjimi koraki za izboljšanje in razvoj obstoje čih odnosov. Toda iz Beograda 10 Aussenpolitik der BRD, Dokumente von 1949 bis 1994, Köln, 1995, Verlag Wissenschaft und Politik, Dokument št. 79, str. 304. 11 Akten 1967 ..., Dokument 15, Gespraeche des Bundesministers Brandt mit dem frazoesischen Aussenminister Couve de Murville in Paris, 13. 1. 67. str. 85–86. 12 Prav tam. 13 Varšavska zveza je namre č s temi dogodki dogodkih zgradila nepremostljive ovire za za četke nemške »Ostpolitik« in za nameravano navezavo diplomatskih stikov med državami Vzhodne Evrope in ZRN. Od nje so namre č zahtevale, da se prej odpove atomskemu orožju, da prizna vse evropske meje, predvsem pa mejo na Odri in Nisi, da se odpove Hallsteinovi doktrini in »Alleinvetretugfsanspruch« ter prizna NDR. Za Zahodni Berlin so zahtevale priznanje statusa svobodnega mesta in ne dela ZRN. Sklenitev bilateralne pogodbe o odpovedi uporabe sile med ZRN in državami Vzhodne in Srednje Evrope so zavrnile. Na konferenci v Karlovih varih pa so države Varšavske zveze dodatno k temu zahtevale še sklic vseevropske konfe- rence o varnosti, na kateri bi nastopila NDR, ZDA pa ne. SZ se je na vse na čine trudila iz Evrope izgnati ameriški politi čni vpliv. Kot da NDR ne bi bila dovolj mo čno povezana z SZ, je le-ta po letu 1967 sklenila s Poljsko in Češkoslovaško pogodbi o prijateljstvu in pomo či. Tudi na ta na čin je želela nevtralizirati zahodnonemške napore po popuš čanju napetosti, ki si jih je za cilj zadala Kiesinger/Brandtova vlada. Ve č glej v: Christian Hacke, Die Aussen- politik der Bundesrepublik Deutschland, Von Konrad Adenauer bis Gerhard Schröder, Ull- stein/Berlin 2004, str. 133–136. 14 Akten ... 1967, Dokument 191, Botschaftsrat Loeck, Belgrad, an das Auswärtige Amt, 29. 5. 1967, str. 1 (dalje: Hacke ...) Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 188 so v Bonn poro čali, da je iz vsake uradne ali neuradne jugoslovanske izjave jasno zaznati, da dajejo prednost prvi možnosti. 15 Na nemški strani so bili tako že februarja 1967 prepri čani o dveh stvareh: 1. da je Jugoslavija pripravljena na obnovitev diplomatskih odnosov brez v naprej postavljenih pogojev in 2. da je obnova diplomatskih odnosov v nemškem interesu ter v skladu s cilji Kiesinger- Brandtove vladne izjave z dne 13. decembra 1966. 16 Jugoslavija naj bi bila na brezpogojno obnovo diplomatskih odnosov, po mnenju analitikov bonskega zu- nanjega ministrstva, pripravljena v prvi vrsti zato, ker od tega pri čakuje kon- kretne gospodarske in finan čne koristi. Zato so predlagali, da lahko ZRN Jugo- slaviji ponudi le obnovo diplomatskioh odnosov, nikakor pa ne »popolne nor- malizacije« odnosov, ki naj bi jo Jugoslovani razumeli kot gospodarsko-fi- nan čno podporo. Gre seveda za uresni čitev stalnih jugoslovanskih zahtev po od- škodnini za nacisti čne vojne zlo čine v času druge svetovne vojne (Wieder- gutmachung). Vlado so opozarjali, da bi obnova diplomatskih stikov lahko povzro čila v državah tretjega sveta napa čno razlago tega nemškega koraka, kar zadeva odnos do NDR. Prepri čani so bili, da se ZRN lahko izogne tej nevarnosti le z mo čno aktivnostjo lastnih diplomatskih predstavništev v tujini, po potrebi tudi na višji državniški ravni in tudi s pomo čjo Jugoslavije. Za navezavo di- plomatskih stikov prav z Jugoslavijo je za njih govorilo dejstvo, da ima Ju- goslavija veliko težo in vpliv v tretjem svetu in da bi jo zato ne smeli predolgo pustiti čakati. Nadalje so bili prepri čani, da je prav na primeru Jugoslavije po- stavljena na priskušnjo verodostojnost vladne izjave z dne 13. decembra 1966. 17 Kljub nekaterim pomislekom je državni sekretar v zunanjem ministrstvu Schütz predlagal (13. decembra 1967), da naj ZRN v smislu procesa nor- malizacije odnosov z Jugovzhodno in Vzhodno Evropo ponovno vzpostavi diplomatske odnose z Jugoslavijo. Dodal pa je še predlog za nekatere previd- nostne ukrepe. Vsa diplomatska predstavništva ZRN naj bodo pou čena o za- 15 Prav tam. 16 Gre za vladno izjavo/Regierungserklärung, v kateri je Kiesinger, o čitno po mo čnim vplivom Willyja Brandta, »Ostpolitik« postavil pred »Westpolitik«. Bila je odli čno formuliran apel za spravo in pripravljenost na pogajanja. Še v nobeni zahodnonemški vladni izjavi do takrat ni bilo toliko prostora namenjenega Sovjetski zvezi in politiki sporazumevanja. Gre za zelo spretno pripravljen dokument, s katerim je kancler Kiesinger z navajanjem »Ostpolitik« po- dobnih potez prejšnjih konservativnih vlad skušal pomiriti nasprotnike te politike v svojih vrstah in jih pripravi za novo usmeritev nemške zunanje politike. V vladni izjavi je namre č zapisal: »Nem čija je bila stoletja dolgo most med Vzhodno in Zahodno Evropo. Te naloge želimo uresni čiti tudi v naših časih.« V njej je omilil tudi trdoto »Alleinvetretunsanspruch«, ko je zapisal: »Želimo sprostiti in ne utrjevati, želimo jarke premostiti in ne poglobiti. Zato hočemo z vsemi silami pospeševati človeške, gospodarske in duhovne odnose z našimi so- deželani v drugem delu Nem čije«. Ve č o tem glej: Hacke ... str. 134 in Bundeskanzler Dr. h.c. Kurt Georg kiesinger, Regierungserkärung vor dem Bundestag am 13. Dezember 1966, Son- derdruck aus dem Bulletin des Presse- und Informationsamtes der Bundesregierung Nummer 157/1966, str. 18–24. 17 Akten ... 1967, Dokument 51, Aufzeichnug des Staatssekräter Schütz, 13. 2. 1967, str. 282– 283. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 189 hodnonemški politiki do Jugoslavije. Beogradu naj predstavnik ZRN v jugo- slovanskem glavnem mestu čim prej predlaga za četek izmenjeva mnenj na višji ravni s ciljem obnove diplomstkih stikov. Prav tako naj bi veleposlanike v ne- katerih najpomembenjših državah neuvrš čenega sveta, tj. v New Dehliju, Ran- gunu, Djakarti in Colombu, povprašali, ali je po njihovem mnenju potrebna kakšna interpretacija zadevne politike do Jugoslavije na višji ravni. 18 Niso pa bili vsi visoki uradniki na nemški strani takega mnenja, saj je bil nemajhen del pomembnega članstva v konservativni CDU/CSU zelo zadržan, če ne kar odklonilen do na čel »Ostpolitik«, ki je tudi v zelo mili obliki nista mogla uresni čiti ne prejšnji kancler Erhard in ne njegov zunanji minister Schröder. Drugi državni sekretar v zunanjem ministrstvu, Lahr, je je le nekaj dni po mnenju kolega Schütza (15. februarja 1967) zavzel povsem nasprotno stališ če. Temelj njegovega nasprotovanja je bilo vprašanje odnosa do NDR oziroma do »Pankowa«, kot ga je sam imenoval. Prepri čan je namre č bil, da ni mogoče hkrati ohraniti na čela Hallsteinove doktrine in obenem znova navezati diplomatske stike z Jugoslavijo, ki je v tem pogledu napravila »izvirni greh«. Po njegovem mnenju potem nih če ve č ne bo jemal resno »groženj« po prekinitvi diplomatskih stikov s tistimi državami, ki bodo priznale NDR. Trdil je, da če bodo druge države sprejele nemško argumentacijo, da ZRN ne more biti brez diplomatskih odnosov s tako pomembno državo, kot je Jugoslavija, kljub temu da je priznala NDR, je pri čakovati, da bodo domnevale, da ZRN prav tako ne more biti brez diplomatskih odnosov s tako pomembnimi državami, kot sta na primer Indija in ZAR (Združena arabska republika, danes Egipt op. p.). Ocenje- val je, da je neugodno, če ZRN nima diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, toda bil obenem prepri čan, da je še neugodneje, če bi s tem propadla Hallsteinova doktrina in na čelo »Alleinvetretungsanspruch«. Priznal je, da je bila že tedaj Hallsteinova doktrina ogrožena, pri čakoval, da se bo vedarle ohranila, in menil, da vlada ne bi smela pospeševati njenega propada. Vladi je predlagal, da naj se najprej osrediš či na navezavo diplomatskih odnosov z Bolgarijo, Češkoslo- vaško, Madžarsko in Poljsko. »Dokler ta akcija ni zaklju čena, se gospod Tito ne more pritoževati,« je zapisal v svojem mnenju in komentarju na Schützerjevo analizo z dne 13. februarja 1967 in nadaljeval: »Ko bo akcija kon čana, nam morda uspe neevropske države prepri čati, da iz geografskih razlogov – sicer bi bila Jugoslavija edina država na celini, s katero nimamo diplomatskih odnosov – ne smemo dopustiti te izjeme. Tudi ni mogo če izklju čiti, da Tito pri svojih prijateljih v New Dehliju in Kairu take akcije ne bi podprl. Toda to (obnova diplomatskih stikov z Jugoslavijo, op. p.) ni vprašanje, ki bi si ga postavljali v najkrajšem času.« 19 Odlo čitev je bila v rokah zunanjega ministra Willyja Brandta. Dne 6. marca 1967 je na temelju mnogih pridobljenih mnenj, očitno pa tudi po pogovorih s 18 Prav tam, str. 3. 19 Prav tam, Dokument 56, Aufzeichnung des Staatsekretärs Lahr, 15. 2. 1967, str. 283. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 190 kanclerjem osebno, Georgu Kiesingerju poslal svoje mnenje in predlog o »pri- meru Jugoslavija«. V njem je povzel vsa prej omenjena stališ ča, pridržke, argu- mente za in proti ter strahove, ki so jih navajali njegovi sogovorniki. Od tistih, da je obnova diplomatskih stikov v skladu z vladno izjavo Kiesingerjeve vlade in v interesu nemške politike do Evrope in politike popuš čanja ter da je Jugoslavija pripravljena znova navezati diplomatske stike brez vnaprejšnjih pogojev, prek tistih, da bo imela nameravana obnova finan čne posledice za ZRN, do tistih, da je treba z diplomatsko ofenzivo/pojasnjevanjem prepri čati svet, da se ZRN ni odpo- vedala Hallsteinovi doktrini in »Alleinvetretungsanpruch«. Morda sodi med najpomembnejše Brantove argumente na izražene strahove o valu prizanj NDR, ki da ga je pri čakovati, če bi ZRN ponovno navezala diplomatske odnose z Jugo- slavijo, njegova opazka: »Izkušnje z Romunijo že imamo. Ni prišlo do nikakršne povodnji ...« 20 Njegov predlog kanclerju je bil zato pri čakovano diplomatsko izmuzljiv, a za poznavalce vedarle zelo jasen v smeri trdne odlo čenosti, da se diplomatski odnosi z Jugoslavijo spet vzpostavijo. Zapisal je namre č tudi stavek: »Ponovna vzpostavitev – če je le mogo če v teku tega leta – pride v poštev le ...« in nadaljeval »Potem se bo – v smislu vladne izjave in dopolnil zveznega kanclerja – treba odlo čiti, ali je »glede na okoliš čine« mogoče vzpostaviti diplo- matske odnose.« 21 Že na za četku pisma pa je Brandt kanclerju nakazal, da bo proces za obnovo diplomatskih stikov z Jugoslavijo nadaljeval, kot stoji zapisano v pismu, če ne bo od njega dobil nasprotnega mnenja. 22 Da je temu bilo tako, kaže tudi zapis ministerialnega direktorja Diehla iz srede marca 1967, v katerem je opisal stanje in perspektive nemške zunanje po- litike. V tem zapisu je na prvem mestu opis stanja in perspektiv na podro čju uresni čevanja »Ostpolitik«: »»Ostpolitik« je že v operativni fazi. Njen cilj je vzpostavitev diplomatskih odnosov z vsemi državami Varšavske zveze kakor tudi z Jugoslavijo. Treba je preveriti, ali ne bi morali dati prednost Jugoslaviji, v kolikor se ne bi Madžarska, Bolgarija in ČSR pustile predolgo čakati. Če bi ostala Poljska edina brez diplomatskih odnosov z ZRN, bi bilo treba stremeti k rešitvi, da obe strani objavita izjavo o takem namenu ...« 23 Tudi nemški zavezniki, so v tem času podpirali tako usmerjeno nemško »Ostpolitik«. Nemški veleposlanik v Rimu Herwarth von Bittenfeld je na pri- mer poročal o pogovorih s francoskim diplomatom Alphandom o nameri ZRN, da obnovi diplomatske odnose z Jugoslavijo in o možnih vplivih tega dejanja na druge države. Menil je, da bi bilo bolje če bi diplomatske odnose z Jugoslavijo navezali so časno z navezavo odnosov še s kako drugo vzhodnevropsko državo. Toda na koncu je vedarle potrdil pravilnost nemške namere, da najprej obnovi diplomatske odnose z Jugoslavijo, saj, tako je bil prepri čan, vzpostavitve diplo- 20 Prav tam, Dokument 88, Bundesminister Brandt an Bundeskancler Kiesinger, str. 414. 21 Prav tam, str. 415. 22 Prav tam, str. 413. 23 Prav tam, Dokument 96, str. 460. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 191 matskih odnosov z Madžarsko ni mogo če kmalu pri čakovati. 24 Brandt je sredi aprila 1967 o nameravani obnovi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo previdno obvestil tudi britanskega zunanjega ministra Browna. Ko mu je pripovedoval o trudu zahodnonemške politike, da bi izboljšala odnose z Vzhodom in na ta na čin prispevala k popuš čanju napetosti, je Brownu dejal, da k tej politiki sodi tudi namera obnoviti diplomatske odnose z Jugoslavijo, ki da je iz znanih razlogov »Sonderfall«. Vendar je očitno v dvomih, ali bo to britanski sogovornik z naklo- njenostjo sprejel, tudi zatrjeval, da morajo s to državo najprej urediti vprašanja, povezana z »gastarbajterji«, gospodarstvom, kulturo, socialno zakonodajo in dvojim statusom tedanjih diplomatskih predstavnišetv pri silah zaš čitnicah. Poleg tega je tudi izrazil upanje/strahove, da obnova diplomatskih odnosov z Jugoslavijo ne bo napa čno razumljena pri neuvrš čenih državah, zlasti v Združeni arabski republiki in Indiji. Pri pojasnjevanju tega koraka v teh državah je prosil za pomo č britansko stran. Brown je z razumevanjem sprejel Brandtove argu- mente in pri čakovati je bilo britansko pomo č pri izvajanju nove »Ostpolitik« 25 Tudi jugoslovanska stran je spomladi leta 1967 še vedno kazala veliko za- nimanje za obnovo diplomatskih odnosov, obenem pa bila že kar nestrpna. Sredi aprila sta se na gospodarski konferenci v Ženevi sestala nemški državni sekretar Schütz in jugoslovanski pomo čnik zunanjega ministra, odgovoren za mednarodna evropska vprašanja Dim če Belovski. Seveda sta v pogovorih naj- ve č prostora namenila prav obnovi diplomatskih odnosov. Nemški sogovornik je skladno z izjavami njegovega premierja in zunanjega ministra, pa tudi skladno s pogovori, ki jih je marca 1967 v Beogradu – sicer o gospodarskih vprašanjih – vodil visoki uradnik nemškega zunanjega ministrstva Kastl, sledil želji Belovskega po pojasnjevanju trenutnega stanja glede tega vprašanja. V pogovorih z njim je opazil velik interes Jugoslavije po obnovitvi diplomatskih odnosov in obenem veliko nestrpnost. Pri tem Belovski ni bil kdo ve kako diplomatski. Omenil je sicer, da je jugoslovanska vlada naklonjena novi za- hodnonemški vladi, da pa se lahko ta naklonjenost kaj kmalu sprevžejo v svoje nasprotje. Posebej je poudaril, da so zelo mote če izjave članov vlade, ki v javnosti zatrjujejo, da je sedanje stanje odnosov na zadovoljivi ravni in da med vladama obstajajo stalni stiki. To je bilo v Beogradu razumljeno, kot da so taki stiki povsem dovolj in da nemška stran izgublja pripravljenost za obnovo diplomatskih stikov. Zato je Belovski znova poudaril, da so strahovi Bonna, da bo Jugoslavija po navezavi diplomatskih stikov nagovarjala in vzpodbujaja države tretjega sveta, da naj priznajo NDR. Skratka, jugoslovanski interes je bil, da odstrani vsaj najve čje strahove ZRN, tj. tiste, povezane z na čeli Hallsteinove doktrine in »Allenvetretungsanspruch«. Ni razloga, da ne bi bil Schütz s po- govorom in z zagotovili Belovskega vsaj deloma zadovoljen. 26 24 Prav tam, Dokument 118, Botschafter Herwarth von Bittenfeld, Rom, an das Auswaertige Amt, 5. 4. 1967, str. 537. 25 Prav tam, Dokument 124, str. 669. 26 Prav tam, Dokument 127, str. 586–587. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 192 Upoštevajo č zapisano, je povsem razumljiv mešan ton, lahko bi rekli nekakš- nega zbirnega poro čila nemškega »odpravnika poslov« v Beogradu svetnika vele- poslaništva (Botschaftsrat) Loecka, ki ga je o stanju pri akciji obnove diplomat- skih odnosov z Jugoslavijo napisal konec maja 1967 in poslal na zunanje mini- strstvo. Loeck je namre č poro čal v Bonn o novih poudarkih v jugoslovanskem odnosu do ZRN in njene »Ostpolitik«. Iz poro čila izhaja, kot da bi se Jugoslavani nekako ohladili pri vztrajanju na obnovi diplomatskih odnosov, čeprav se ji niso eksplicitno odrekli ali jo zavrnili. Da pa so se ohladili, naj bi kazale zahteve po pogajanjih o novi bilateralni pogodbi o položaju in varstvu »gastarbajterjev« in vedno nove zahteve po odškodnini za nacisti čne zlo čnine. Pla čilo odškodnine naj bi tedaj postavljali celo pred zahteve po za četku pogajanj o obnovitvi diplomat- skih odnosov. Kot dokaz za nove poudarke glede odnosa do ZRN je Loeck navajal intervju zunanjega ministra Marka Nikezi ća za beograjski list Ve černje novosti. V njem je Nikezi ć poudarjal, da mora ZRN, če res hoče uspeti s politiko popuš čanja med Vzhodom in Zahodom, »priznati obstoje če realnosti« (mišljena je seveda NDR). Na novinarjevo vprašanje, kaj je z nemško pripravljenostjo po obnovitvi diplomatskih odnosov, je Nikezi ć le kratko odvrnil, da so bile z bonske strani dane izjave v tem smislu, in dodal »v odnosih med Jugoslavijo in Bonnom ne gre le za na čelne izjave, ki jih dajeta ena ali druga stran, ampak tudi za reševanje problemov iz preteklosti, ki so se nakopi čili in ki morda z mnogimi drugimi državami ne obstajajo.« 27 Nikezi ć se je torej odlo člil za pove čan pritisk na Bonn z ustvarjanjem vtisa, da gre Jugoslaviji bolj za pravi čno rešitev vprašanja odškodnine za nacisti čne zlo čine, storjene med vojno v Jugoslaviji, kot pa za formalno obnovo diplomatskih stikov. Tako so Nikezi ćeve besede razumeli tudi v Bonnu, saj so ugotavljali, da sintagma »reševanje problemom iz preteklosti« ne pomeni ni č drugega kot obnovitev odškodninskih zahtev. 28 Svetnik veleposlaništva Loeck je poro čal v Bonn, da ta novi stil oziroma te nove poudarke v jugoslovansko-nemških odnosih povzema tudi jugoslovansko časopisje. Posebej je omenjal zapise bonskega dopisnika beograjske Politike, ki da je o odnosu ZRN do odškodninskih zahtev Jugoslavije pisal še zlasti rafini- rano in poniževalno. Med drugim naj bi zapisal: »... če se Bonn že čuti ob- vezanega drugi nemški državi pla čati odškodnino iz povojnega časa (mišljena je bila znotrajnemška poravnava poštnih pristojbin, op. p.), ne more še naprej zavra čati jugosloovanskih zahtev po vojni odškodnini samo zato, ker ima Beo- grad normalne odnose z NDR.« 29 Kot je to v politiki mnogokrat v navadi, so bili za poslabšanje odnosov (so)krivi novinarji. Nemški diplomat v Beogradu pa vendarle slike odnosov med državama gle- de vprašanja obnove diplomatskih stikov ni videl preve č črno. Bonskega na- slovnika je prepri čeval, da sicer ni mogo če prezreti novih poudarkov v jugo- slovanskih predstavah o nemško-jugoslovanskih odnosih, vendar pa da po na- 27 Prav tam, Dokument 191, str. 821. 28 Prav tam. 29 Prav tam, str. 821–822. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 193 tan čni analizi dogajanj ni mogo če trditi, da je prišlo bo obrata. Še vedno naj bi bili Jugoslovani, tako Loeck, pripravljeni na brezpogojno obnovo diplomatskih odnosov, vendar pa pri tem niso nikoli dopuš čali niti najmanjšega dvoma, da pomeni obnova diplomatskih odnosov uvod v reševanje »stvarnih problemov«. »Zato bi bila nevarna prevara misliti,« pravi Loeck, »da je mogo če z obnovo diplomatskih odnosov odkupiti jugoslovanske zahteve po odškodnini. Povsem drugo vprašanje je, ali bi bili pripravljeni njihove za nas nesprejemljive zahteve umakniti za gospodarske prednosti druga čne narave. Jasen odgovor na to vpra- šanje bi lahko dobili le s konkretno ponudbo.« 30 Loeck »novega« jugoslovanskega na prvi pogled tršega stališ ča do obnove diplomatskih odnosov z Nem čijo, na videz nerazdružljivo povezanega z vpra- šanjem odškodnine, ni ocenil kot tako, ki bi realno ogrozilo obnovo diplomat- skih stikov med državama. Pronicljivo je namre č ugotavljal, da v Jugoslaviji kljub velikim besedam prevladuje strah, da bi ZRN svojo »Ostpolitik« lahko realizirala tako, da bi prej navezala diplomatske stike z drugimi vzhodno- evropskimi državami, kot z Jugoslavijo. Prepri čan je bil, da se Jugoslavija dob- ro zaveda, da so Madžarska, Bolgarija in Češkoslovaška le odložile in ne za- vrnile navezavo diplomatskih stikov z ZRN, Romunija pa je take stike že na- vezala. To naj bi bil dovolj mo čan argument za to, da je Jugoslavija slej ko prej pripravljena obnoviti diplomatske stike brez pogojev. Zavedal pa se je tudi, da ni mogo če pri čakovati, da se jugoslovanske zahteve po odškodnini ne bi še kre- pile. Prav strah pred navezavo diplomatskih stikov z drugimi državami vzhod- nega bloka naj bi bil razlog za to, je dokazoval svoje trditve nemški diplomat, da Ulbricht, ki je bil na obisku v Jugoslaviji leta 1966, jugoslovanskih sogo- vornikov ni uspel prepri čati, naj pogojujejo obnovo diplomatskih odnosov. 31 »Odmor« pri realizaciji »Ostpolitik«, ki so ga s svojim odlogom navezave diplomatskih stikov povzro čile Madžarska, Bolgarija in Češkoslovaška, pa je prišel Nemcem prav, da so se lahko v miru pripravljali na obnovo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. V prvi vrsti tako, da so poskušali sprostiti politi čno ozra čje v odnosih med državama. K temu so mo čno prispevali že gospodarski pogovori predstavnika nemškega zunanjega ministrstva Kastla marca v Beo- gradu. Na pogovorih, tako je poro čal Kastl v Bonn, je bilo ustvarjeno ozra čje zaupanja v iskrenost nove nemške »Ostpolitik«. Tako je ostalo tudi po pogo- vorih, in to kljub »novi akcentuaciji« jugoslovanske strani. K izboljšanju nem- ško-jugoslovanskih odnosov je nadalje prispeval tudi pristanek nemške strani, da se oblikuje mešana bilateralna komisija na vladni ravni, kar so prej v Bonnu dosledno odklanjali. Ta je zasedala konec aprila 1967. Celo zunanji minister Nikezi ć je v prej omenjenem intervjuju za Ve černje novosti to dvoje omenil kot 30 Prav tam, str. 822. 31 Prav tam, str. 822–823. Predsednik NDR Walter Ulbricht je bil na obisku v Jugoslaviji med 26. 9. in 2. 10. 1966. Šele tedaj je NDR uspelo (leta 1964 jim ni), da je Beograd pristal na povišanje diplomatskih predstavništev na raven veleposlaništev, čeprav so bili diplomatski odnosi že vzpostavljeni. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 194 enega od pozitivnih rezultatov nemške »Ostpolitik« in s tem popravil svojo izjavo, da je edini rezultat te politike navezava diplomatskih stikov z Romunijo. Nadalje je k boljši politi čni klimi prispevalo dejstvo, da so se izboljšali pogoji za delo nemških diplomatov v Beogradu. Od konca aprila sta bila namre č vzpostavljena nemoteno potovanje diplomatskih kurirjev in poslovanje s šifri- ranimi telegrami. Vse to je torej prispevalo k temu, da je Bonn po mnenju Loecka uspel prepri čati Beograd, da se, zato da ZRN obravnava Jugoslavijo kot »Sonderfall/Poseben primer«, izpla ča ohraniti malo potrpljenja. 32 Kot odličen poznavalec jugoslovanskih razmer si je Loeck svojo vlado do- volil opozoriti, da bo jugoslovansko stališ če ostalo pozitivno do izboljšanja dvo- stranskih odnosov, le če se bo tudi nemška stran držala svojih obljub. V mislih je imel predvsem obljubo za za četek pogajanj o sporazumih o zaposlovanju (Anwerbe) in socialnem zavarovanju. Po njegovem mnenju sta ta dva spora- zuma za jugoslovansko stran po pomebnosti takoj za zahtevami po odškodnini. Če se ta pogajanja ne bi za čela, je bil prepri čan Loeck, bi lahko kaj hitro prišlo do izničenja nemških stremljenj po izboljšanju odnosov. So časno pa je opo- zarjal, da ne bi smeli samo z nemške strani dajati ugodnosti, ampak jih zahtevati tudi od jugoslovanske strani. Pet je bilo takih, da jih je posebej navedel, čeprav niso imele kake posebne politi čne teže: 1. »Sklenitev pogodbe o ustanovitvi izpostave Goethe-Instituta za Jugoslavijo; 2. sklenitev sporazuma o vojnih grobovih; 3. pomilostitev domnevnega vojnega zlo činca Hansa Kohla; 33 4. izro čitev zaplenjenenih vrednosti gospe Tille Duireux in 5. podpora nemškemu pristopu k Donavski konvenciji.« 34 Prvi dve zahtevi so Jugoslovani odlo čno zavra čali, za tretjo in četrto naj bi bili postopki v teku, peto pa naj bi podpirali, le pisno se o tem niso hoteli izraziti. Vsekakor so bile te nemške želje/zahteve mnogo skromnejše od jugo- slovanskih, služile naj bi v prvi vrsti zato, da bi jugoslovansko stran prepri čali, da gre z nemške strani za namero po pravem sodelovanju, h kateremu morata prispevati obe strani. Zaklju ček poro čila svetnika veleposlaništva Loecka je prevideval previdne nadaljnje korake. Eden od resnih nemških internih pogojev za nadaljevanje prizadevanj za izboljšanje realnih odnosov med ZRN in SFRJ, ki naj bi pripeljala do obnove diplomatskih stikov med državama, je bil zago- tovo jugoslovanski odnos do NDR in do vprašanja Berlina. Zato so veliko pozornost posve čali rezultatom obiska predsednika NDR Ulbrichta jeseni 1966 v Beogradu. Loeck je sicer ocenil, da Ulbrichtov obisk ni razlog za spremembo nemške politike do Jugoslavije. Vemo pa tudi, da se hladen jugoslovanski odnos do NDR, kljub povišanju ranga diplomatskih predstavništev, ni spremenil. Še pomembnejše, celo osrednje vprašanje pri nadaljevanju približevanja med dr- žavama pa je bilo dejstvo, tako je ocenjeval Loeck, da jugoslovanska stran ni 32 Prav tam, str. 824. 33 Ta je bil pred jugoslovanskimi sodiš či kot vojni zlo činec obsojen na 15 let zapora. 34 Akten ... 1967, Dokument 191, str. 824. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 195 spremenila odnosa do Berlina in ga je tako kot zahodnonemška vlada imela za del ZRN. Kljub temu je Loeck priporo čil svoji vladi, da naj Jugoslovanom dolo či termine za za četek pogajanj o zaposlovanju, socialnem zavarovanju in gospodarskih zadevah vseh vrst šele po tem, ko bo znano, kakšni so rezultati Ulbrichtovega obiska v Beogradu. 35 Odlo čenost zahodnonemške vlade, da obnovi diplomatske odnose z Jugosla- vijo, je bila torej v pozni jeseni 1967 kljub orisanim razburkanim medsebojnim odnosom že tako dokon čna, da je minister Brandt o tem 13. oktobra 1967 spregovoril tudi pred nemškim parlamentom: »Želja zvezne vlade je odnose ravno s to državo spet popolnoma normalizirati. Upamo, da bo s tem povezane pravne in politi čne težave mogo če prese či. /.../ Dejanski odnosi so se razvili zadovoljujo če. Na črtujemo za četek pogajanj o sklenitvi dolgoro čnega trgovin- skega sporazuma, o gostujo čih delavcih in o kulturnih vprašnjih.« O tem je in- formiral tudi francoskega zunanjega ministra Couve de Mourvilla, ko je bil oktobra na obisku v Parizu. 36 Bonn kljub temu ni hotel prav ni č hiteti in še manj kar koli prepustiti naklju čju. V realizacijo svojega namena obnoviti diplomatske odnose z Jugoslavijo je zato vklju čil tudi nediplomate. V Beograd je Bonn že 6. in 7. oktobra 1967 poslal glavnega urednika nemškega radia (Deutschlandfunk) Franza Barsiga, ki se je tam na to temo med drugim pogovarjal z generalnim direktorjem »Borbe« in čla- nom CK ZKJ Markovićem in z vodjem uprave na jugoslovanskem zunanjem mi- nistrstvu Lu či ćem. Njegove »sondaže«, kot so pogovore poimenovali, niso prav- zaprav prinesle nobenih bistvenih novosti ne v nemški in ne v jugoslovanski stra- tegiji in taktiki pri uresni čevanju namere obnoviti diplomatske odnose. Tudi Bar- sig je namre č v Bonn poro čal, da so Jugoslovani pripravljeni čim prej obnoviti diplomatske odnose brez vnaprejšnjih pogojev ter da so se Jugoslovani na na čelni ravni pripravljeni pogovarjati o neki izjavi, ki bi bila objavljena ob obnovi od- nosov in bi nemški strani olajšala ta korak. Pri čakujejo zadevne predloge z nemške strani. Dalje, da ne vztrajajo na odškodninskem vprašanju in so brez ugo- vora sprejeli na znanje Barsigovo zatrjevanje, da kaj takega ni mogoče že zaradi prora čunskih razlogov. In končno, Jugoslovani naj bi znova izrazili željo, da se neodvisno od obnove diplomatskih odnosov za čnejo pogajanja o sklenitvi spora- zuma o zaposlovanju in socialnem zavarovanju. Za četek pogajanj bi imeli na jugoslovanski strani za preizkus dobre volje, morebitno izlo čitev pogajanj o socialnem zavarovanju pa bi najbrž zavrnili, je menil Sahm, visok uradnik, ki je posredoval Basigovo poro čilo pristojnim ministrstvom. Jugoslovanska stran naj bi pri čakovala nadaljevanje dialoga v Bonnu ali na kakem drugem mestu, je še po- ro čal. 37 Bonsko zunanje ministrstvo, je bilo zato mnenja, da Barsigovi vtisi doce- 35 Prav tam, str. 825. 36 Prav tam, Dokument 355, Gaspräch des Bundesministers Brandt mit dem französischen Aussenminister Couve de Murville in Paris, 17. 10. 1967, str. 1396. 37 Prav tam, Dokument 367, Aufzeihnung des Ministerialdirigenten Sahm, 25. 10. 1967, str. 1448. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 196 la ustrezajo sliki, ki so si jo o tem vprašanju ustvarili na ministrstvu. Glede na to ne pri čakujejo nobenih posebnih težav na pogajanjih, posebej ne pri berlinskem vprašanju. Ministerialdirigent Sahm je konec oktobra 1967 zato menil, da je treba poleg terminskih vprašanj premisliti le še modalitete, izjave in postopke za ob- novitev diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. 38 Tudi ti elementi se pri nemški vla- di niso spremenili. Sahm je še naprej opozarjal, da se je pri obnovi diplomatskih stikov treba ozirati na celoto nemško-jugoslovanskih odnosov, na na čela nemške »Ostpolitik« vklju čno z nemškim odnosom do Sovjetske zveze, pri nemški poli- tiki (Deutschlandpolitik) vztrajati na »politiki nepriznavanja« (NDR, op. p.; Nichtanerkennungspolitik) s strani tretjega sveta in upoštevati učinke te akcije na notranjepoliti čnem področju. Nov poudarek glede na do tedaj prevladujo čo oce- no pri na črtovanju nadaljnjih postopkov za obnovo bilateralnih odnosov je bilo le opozorilo Sahma, da je klju čno vprašanje v bilateralnih odnosih med ZRN in SFRJ vprašanje odškodnine. Po njegovem mnenju bi se morala nemška politika osrediš čiti predvsem na reševanje tega vprašanja, ki da ga bodo Jugoslovani zagotovo odprli takoj po ponovni navezavi diplomatskih stikov. Obnova diplo- matskih odnosov za jugoslovansko stran zagotovo ne more pomeniti »odkupni- ne« za njihove odškodninske zahteve, je bil prepri čan Sahm. Vsa druga vpraša- nja, kot so, denimo, sporazum o »gastarbajterjih«, trgovinski sporazumi, delova- nje jugoslovanske emigracije ..., so po njegovem mnenju drugotnega pomena. Najpomembnejše pri vsem pa se mu je zdelo, da bi morala obnova diplomatskih odnosov pomeniti »generalno očiš čenje« (Generalbereinigung) bilateralnih od- nosov. Glede jugoslovanskih zahtev po odškodnini je bil ta visok nemški uradnik izjemno oster in trd. Zavzel se je za to, da bi morala ZRN pred obnovo diplomatskih odnosov in pri njej »razbliniti jugoslovanske iluzije pri vprašanju odškodnine. /.../ Pri tem jim ne bi smeli ponuditi nikakršnih »nadomestnih pla čil« – na primer na gospodarskem področju, ker to ne bi pomenilo samo približevanja priznanju upravi čenosti njihovih zahtev, temve č bi vodilo tudi v stalne jugoslovanske poizkuse izsiljevanja ...« 39 Sahm je ponovil še staro vodilo nemške politike približevanja k Jugoslaviji, da obnova diplomatskih odnosov z njo ne bi smela obremenjevati odnosov z drugimi vzhodnoevropskimi državami ali z drugimi besedami obremenjevati izvajanja nove »Ostpolitik«. Ni č novega ni zapisal tudi o odnosu do »Nichtanerkennugspolitik«, ko je predvideval, da se bo morala ZRN potruditi in pravilno interpretirati obnovo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, da ne bi druge države napa čno dojele tega dejanja. 40 Strah pred 38 Prav tam, str. 1449. 39 Prav tam, str. 1450. 40 Kancler Kiesenger je že ob novembrskem obisku v eni najpomembnejših neuvrš čenih držav na svetu, Indiji, v pogovoru na štiri o či z Indiro Gandhi na čel to vprašanje. Spraševal jo je, kakšna bi bila reakcija Indije, če bi ZRN obnovila diplomatske stike z Jugoslavijo. Toda Indira Gandhi je bila zelo skrivnostna. Na vprašanje sploh ni odgovorila. Kar trikrat je Kiesinger v času obiska v Indiji na čel to tematiko, dokler mu le ta vendarle ni pojasnila, da se Indija zaradi obnove diplomatskih odnosov z Jugoslavijo ne bo spreminjala svoje »nemške politike«. Od 15. 2. 1967 je namre č delovalo v Vzhodnem Berlinu indijsko trgovinsko pred- Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 197 koncem Hallsteinove doktrine in obenem spoznanje, da ji pravzaprav ni rešitve? Pristojnim v zunanjem ministrstvu je nadalje predlagal takole (staro) razlago nemškega koraka: »Jedro bo odgovor na vprašanja, ki bodo zagotovo postav- ljena, kako se bomo sedaj obnašali do držav, ki bodo priznale Vzhodni Berlin. Opozarjati bomo morali, da gre pri oblikovanju odnosov med nami in Jugo- slavijo za pomemben del naše politike popuš čanja, ki naj pripravi pot pra- vi čnemu mirovnemu redu v Evropi ...« 41 Izjavi, ki naj bi jih sprejeli vladi ob ponovni navezavi diplomatskih stikov, je imel za zelo pomembni, še posebej če bi imeli vsaj minimalni skupni imenovalec. Obe izjavi bodo namre č po nje- govem mnenju doma, pa tudi v tujini, zlasti v Vzhodni Evropi in tretjem svetu, natan čno brali in ju razlagali. Zanimivo pa je, da je Sahm ugotavljal, da bi bilo treba za vsako od treh navedenih publik pripraviti druga čno izjavo, ki bi si bile med seboj vsaj delno v nasprotju. Npr. čim bolj trdno bi se v nemški izjavi držali na čel Hallstenove doktrine in »Nichtanerkennungspolitik«, toliko manj bi taka izjava pomagala pri pojasnjevanju nemške politike z ostalimi vzhodno- evropskimi državami. 42 Zato je bilo po njegovem mnenju razveseljivo, da se je jugoslovanska stran pripravljena pogovarjati z nemško o pripravi take izjave, ki bi bila nemški strani v pomo č. Bonn je diskusijski predlog take izjave v tem času celo že tudi pripravil. Celo ve č, Jugoslavija naj bi z nemške strani pri- čakovala predloge zanjo. 43 O čitno pa so v Bonnu napa čno razumeli jugoslo- vansko pripravljenost na pogovore o izjavi, saj so si predstavljali, da bo nemška stran tista, ki bo odlo čala o vsebini izjave. Taka interpretacija je na pogajanjih o obnovi diplomatskih odnosov pripeljala do zelo hudih težav. Nemška izjava bi morala po Sahmovem mnenju vsebovati štiri poudarke: 1. Jugoslavija, kot posredna soseda Nem čije mora biti pritegnjena k politiki po- puš čanja napetosti in miru; 2. Jugoslavijo ima v Nem čijo mnogo bolj razvite de- janske odnose, kot katera koli druga vzhodnoevropska država. Nekatera jugo- slovanska stališ ča so zelo podobna nemškim (npr.: berlinsko vprašanje, vpra- šanje gradnje berilnskega zidu); 3. prekinitev diplomatskih odnosov z Jugosla- vijo leta 1957 je bila prava poteza Nem čije, kot bi bilo njeno nadalnje obsta- stavništvo (Büro der indischen Handeslgesellschaft). Ni pa nemškemu kanclerju hotela nepo- sredno povedati, kakšna bo usoda tega predstavništva, ali se bo kadrovsko okrepilo, bo dobilo druga čen status ali se bo celo prelevilo v diplomatsko predstavništvo. Akten 1967 ..., Do- kument 399, Botschafter Freiherr von Mirbach, Neu Delhi an das Auswaertige Amt, 24. 11. 1967, str. 1540–1541. V pogovoru nemškega zunanjega ministra Brandta s sovjetskim velepo- slanikom v Bonnu Zarapkinom, prav tako novembra 1967, pa se je pokazalo, da Sovjetska zveza na navezavo stikov z Jugoslavijo gleda povsem druga če. Na omembo te teme se je veleposlanik odzval takoj, in to zelo ostro. Bonnu je o čital, da želi ZRN z obnovo diplo- matskih stikov z Jugoslavijo le razvrednotiti NDR v o čeh Jugoslavije. Kljub temu sta sogo- vornika pogovor kon čala v spravljivem tonu z željo po čim boljšem razvoju meddržavnih od- nosov. Akten 1967 ..., Dokument 401, Aufzeichnung von Duckowitz, 27. 11. 1967, str. 1546. 41 Prav tam, Dokument 367, Aufzeihnung des Ministerialdirigenten Sahm, 25. 10. 1967, str. 1451. 42 Prav tam. 43 Prav tam, str. 1452. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 198 janje danes napa čno; 4. države tretjega sveta naj iz te obnove diplomatskih od- nosov, ki so notranjeevropska zadeva, ne potegnejo napa čnih sklepov. 44 V teh okvirih, tudi z nadaljevanjem pogovorov med Barsigom in Marko- vi ćem o pripravi izjave, naj bi tekle nadaljnje priprave. Z le kozmeti čnimi po- pravki je stališ ča in predloge Sahma sprejel tudi zunanji minister Willy Brandt. »Ministerialdirektor« Ruete je namre č 5. decembra 1967, na temelju infor- macij, ki jih je dobil od Barsiga 45 in njegovih pogovorov z Markovi ćem, za ministra Brandta pripravil pismo, ki ga je ta poslal zveznemu kanclerju Kiesingerju. V njem je povzel glavne to čke nekaj prej citiranega Barsigovega poro čila ministru. Že iz spremenega dopisa Rueteja ministru Brandtu je bilo jasno, da se je Bonn dokon čno odlo čil obnoviti diplomatske odnose z Jugo- slavijo. V njem je namre č nemški visok uradnik zapisal, da ZRN želi Jugo- slovanom predlagati Bonn kot mesto pogajanj o obnovi diplomatskih stikov. Pripravljeni pa so bili sprejeti tudi kakšen nevtralen kraj, le Beograda ne. Reute je menil, da bi lahko za pogajalskega partnerja veljal vodja jugoslovanskega predstavništva pri sili zaš čitnici jugoslovanskih interesov v ZRN (Švedska, op. p.), poslanik Lu či ć. Zdel se mu je primeren zlasti zato, ker je bil do pred krat- kim vodja uprave za Zahodno Evropo na jugoslovanskem zunanjem ministr- stvu. Ponovno je pod črtal, da mora jugoslovanska izjava ob obnovi diplo- matskih odnosov š čititi nemške interese. 46 Brandt je bil z »nediplomatskimi« pogovori med Barsigom in Markovi ćem do te mere zadovoljen, da je kanclerju v tem pismu iz za četka decembra 1967 predlagal za četek pogajanj o obnovi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo: »Re- zultati teh sondažnih (Barsigovih, op. p.) pogovorov so dobra osnova za zaupna diplomatska pogajanja. Predlagam da s temi pogajanji za čnemo še pred bo- ži čem.« 47 Svoj predlog pa je utemeljil v treh to čkah, ki so se vse dotikale zunanjepoliti čnih učinkov/posledic takega nemškega koraka. Najprej je kanc- lerja spomnil, da je že sam na svoji poti po Aziji spoznal, da bi obnova diplo- matskih odnosov z Jugoslavijo imela znosne posledice za Nem čijo. Nadaljeval je z ugotovitvijo, da naj bi tudi pred nekaj dnevi 48 opravljeni pogovori z vo- dilnimi predstavniki nemških diplomatskih zastopništev v vzhodnoevropskih in 44 Prav tam. 45 Barsig se je z Markovi ćem v Beogradu pogovarjal ponovno v času od 25. do 28. 11. 1967. 46 Prav tam, Dokument 416, Bundesminister Brandt an Bundeskanzler Kiesinger, 5. 12. 1967, str. 1594, op. 1. 47 Prav tam, str. 1595. 48 V dneh 4. in 5. 12. 1967 je bilo v Bonnu delovno sre čanje vodilnih nemških diplomatov v vzhodnoevropskih prestolnicah. Rezultat tega sre čanje je bil dokument, ki so ga imenovali »17 tez k Ostpolitik«. V tem dokumentu je bilo med drugim zapisano: »Jugoslavija je pripravljena obnoviti diplomatske odnose brez vnaprejšnjih pogojev. Upa se, da gre pri tem za ureditev odprtih vprašanj, še posebej zahtev po odškodnini. Tudi mi želimo čim prej obnoviti diplomatske odnose z Jugoslavijo. Na ta na čin bi Jugoslavijo v celoti pritegnili v našo politiko popuš čanja napetosti v Evropi. Kaže, da bi bila nevarnost negativne reakcije s strani tretjega sveta, sprejemljiva«, prav tam, str. 1596, op. 8. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 199 najpomembnejših zahodnih prestolnicah tak vtis potrdili. In kon čno, tri velesile so po zagotovilu Brandta obnovo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo pozdra- vile kot konstruktivni korak k popuš čanju napetosti in k »Osteuropapolitik«. 49 Posebej pomembno pa se mu je zdelo Kiesingerja posvariti, da bi vsako zavla- čevanje obnove diplomatskih odnosov z Jugoslavijo ponudilo »Vzhodnemu Berlinu« ne samo propagandisti čno, temve č tudi stvarno možnost, da deluje mote če/prepre čujo če. To naj bi NDR v Beogradu in Moskvi že poskusila. Ohraniti pa je treba tudi notranjepoliti čno verodostojnost, je menil Brandt, saj bi težko zagovarjali neuresni čitev nekega dejanja, ki je v celoti pripravljeno. 50 Kot prvi, morda celo najpomembnejši cilj prihodnjih pogajanj o obnovi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo je Brandt navedel uskladitev jugoslovanske in nemške izjave ob objavi obnovitve diplomatskih odnosov, pa tudi nujo, da se jugoslovansko stran prepri ča o resnosti odklonilnega nemškega stališ ča do jugo- slovanskih zahtev po odškodnini. Če bi se na črtovana diplomatska pogajanja končala zadovoljivo, bi lahko nemška vlada sprejela sklep o ponovni navezavi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, je bil v pismu Kiesingerju dokon čen Brandt. 51 Še posebej zato, je zatrjeval, ker so bili nemški diplomati v vzhod- noevropskih in neuvrš čenih državah mnenja, da obnova diplomatskih stikov ne bi sprožila verižne reakcije priznavanja NDR. Kljub temu je za vsak primer svojim diplomatom v »kriti čnih državah«, kot jih je imenoval, naro čil, naj naj- kasneje do 11. 12. 1967 o tem izdelajo poro čila. Zato je Brandt v pismu pred- sedniku vlade predlagal konkreten postopek za za četek pogajanj o obnovi diplo- matskih odnosov z Jugoslavijo: »Mislim, da je prav, da zadevo najprej obrav- navamo v delovnem krogu, a jo so časno uvrstimo tudi na dnevni red seje vlade 13. 12. O tem bi sam pripravil predlog. Če bi se vlada na na čelni ravni, kot upam, odlo čila za za četek pogajanj o navezavi diplomatskih odnosov, bi bilo smiselno, da bi o tem v istem tednu informiral zunanjepoliti čni odbor parla- menta.« 52 Brandt je imel čimprejšnjo obnovo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo za tako pomembno zadevo, da ji je dal prednost pred svojo prisotnostjo na sre čanju Nata v Bruslju. Kanclerju je spro čil, da je pripravljen »zaradi pomembnosti za- deve« prej zapustiti sejo Nata in priti v Bonn na sejo vlade. 53 Tako se je tudi zgodilo. Brandt je bil torej popolnoma prepri čan o pravilnosti tega nemškega, lahko bi ga imenovali prelomnega, zunanjepoliti čnega koraka. Gre namre č za prvi dejanski, čeprav ne formalni, dokaz o koncu Hallsteinove doktrine in »Allein- vetretungsanspruch«, saj naj bi se obnovili diplomatski odnosi z državo, s katero je ZRN prav po na čelih Hallsteinove doktrine najprej prekinila diplomatske 49 Prav tam, str. 1596. 50 Prav tam. 51 Prav tam. 52 Prav tam, str. 1597. 53 Prav tam. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 200 odnose. Kancler Kiesinger se je tako iz notranje- kot tudi iz zunanjepoliti čnih razlogov bal takšne intpretacije obnove diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, ki bi kazala na opustitev na čel Hallsteinove doktrine in »Alleinvetretungsanspruch«. Teden dni po sklepu vlade (18. 12. 1967) o za četku pogajanj za obnovo se je zato sre čal z ameriškim veleposlanikom v Bonnu Georgeom McGheejem in ga rotil, da obnove diplomatskih odnosov z Jugoslavijo ne smejo razumeti kot odpoved Hallstenovi doktrini in »Alleinvetretunganspruch«, kar je ta z naklonjenostjo vzel na znanje. 54 Toda razvoj kasnejše zahodnonemške zunanje politike – »Ostpolitik« – in dejstvo, da je v Beogradu še naprej obstojalo vzhodnonemško diplomatsko predstavništvo, ne potrjujeta kanclerjevih zagotavljanj. Na drugi strani pa so pozitivne ocene nameravanega zahodnonemškega koraka prihajale tudi iz tabora vzhodnoevropskih držav. V zadnjih dneh decembra 1967 je zahodnonemški veleposlanik v Romuniji Strätling obiskal romunskega predsed- nika Ceau şescuja. Ta je v pogovoru veleposlanika izrecno vprašal, kakšno je stanje pri vprašanju obnove diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Ko ga je vele- poslanik obvestil o sklepu vlade po za četku zadevnih pogajanj, je Ceau şescu pozdravil ta sklep bonske vlade in bil prepri čan, da ZRN s tem dokazuje resnost svoje nove »Ostpolitik«. Obenem pa je pripomnil, da bi morala ZRN nadaljevati po tej poti k cilju, da prizna »realnosti« (NDR, op. p.), ki so bile ustvarjene po koncu vojne. Veleposlanik se je neposrednemu komentarju na navrženo temo izognil s poudarjanjem pripravljenosti bonske vlade, da kolikor mogo če prispeva k popuš čanju napetosti tudi med obema deloma Nem čije. 55 Konec leta 1967 so torej diplomatska tipanja, prerivanja, obtoževanja in tehtanja že prinesla jasne odlo čitve. Zvezna vlada je namre č v sredo 13. de- cembra 1967 sprejela sklep, da pooblasti zunanjega ministra Willyja Brandta, da za čne pogajanja o ponovni navezavi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Vendar z pomembnim in izklju čujo čim zadržkom, da ne bodo priznali jugo- slovanskih zahtev iz naslova povra čila za storjene zlo čine v drugi svetovni vojni (Wiedergutmachung) in da je pri pogajanjih to treba jugoslovanski strani jasno poudariti. 56 Na drugi strani pa je bonska diplomacija pri čakovala vzhodnonemško diplo- matsko-politi čno ofenzivo. Državni sekretar v nemškem zunanjem ministrstvu Lahr je na to opozoril nemške diplomate po svetu z okrožnico 22. januarja 1968. Poleg posredovanja informacije o za četku pogajanj jih je v okrožnici posebej opozoril, da naj pri čakujejo pove čan pritisk »Vzhodnega Berlina«, da bi zahod- nonemško »pobudo Jugoslavija« izrabila v korist svoje teorije o delitvi Nem čije. 54 Akten 1967 ..., Dokument 440, Gespräch zwischen Kiesinger und McGhee, 18. 12. 1967, str. 1683. 55 Prav tam, Dokument 448, Botschafter Straetling, Bukarest, an das Auswaertige Amt, 27. 12. 67, str. 1710/1711. 56 Akten ... 1968, Dokument 27, Aufzeichnug des Legationsrats Gehl, Stand der Verhandlungen über eine Wiederaufnahme der diplomatischen Beziehungen mit Jugoslawien, 24. 1. 1968, str. 81, opomba 2. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 201 Da bi njihovo dejavnost omejili, je diplomatom naložil, da naj vlade držav, v katerih gostujejo, informirajo o razlogih, ki so ZRN pripeljali do te pobude. 57 Kljub zadržkom in strahovom pa sta bili obe strani, kar kažejo tudi odmevi v mednarodnem prostoru, resno pripravljeni na prelomno dejanje. Že 4. januarja 1968 je tako zahodnonemški veleposlanik v ZDA Knappenstein na primer po- ro čal v Bonn o svojem daljšem (Tour ď horizon) pogovoru z ameriškim zuna- njim ministrom Deanom Ruskom, na katerem ga je ta informiral o mnenju tam- kajšnjega jugoslovanskega veleposlanika, ki da je bil zelo optimisti čnem, kar zadeva izid zahodnonemško-jugoslovanskih pogovorov o obnovi diplomatskih odnosov. 58 Nekaj mesecev prej, septembra 1967, je tudi nemški diplomat v Kairu Lahn poročal v Bonn o svojih pogovorih z izraelskim sogovornikom Mansourjemi, ki da je sam na čel pogovor o nameravani obnovi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Vsaj posredno je namero pozdravil, ko je nemškemu kolegu omenil, da imata obe Nem čiji svoja diplomatska predstavništva v Kam- bodži, kar ga je utrjevalo v prepri čanju, da bo Hallsteinova doktrina kmalu popolnoma presežena. V isto smer je kazalo tudi njegovo mnenje, da Združene arabske republike (ZAR), v primeru če bi ZRN z njo navezala diplomatske stike, ni č ne bo zadržalo zatem navezati še diplomatske stike z NDR. 59 Pariški pogovori Pogajanja o obnovi diplomatskih odnosov med ZRN in SFRJ so se za čela 23. januarja 1968 v Parizu. Z nemške strani je pogajanja vodil ministerialni direktor, sredi šestdesetih let tudi generalni konzul v Zagrebu, Hans Ruete, 60 57 PAAA, B 150/1968, Ruderlass des Staatssekretärs Lahr, Nr. 297, Gespräche mit Jugoslawien über die Aufnahme diplomatischer Beziehungen; mögliche Aktivitäteten der DDR, 22. 1. 1968, str. 1. 58 Akten ... 1968, Dokument 3, Botschafter Knappenstein, Washington, an das Auswärtige Amt – Tour ď horizon Rusk am 4. 1. 1968, str. 9. 59 Že aprila leta 1963 je ZRN odprla v Kambodži diplomatsko predstavništvo (poslaništvo), torej še v času, ko je imela NDR tam generalni konzulat. ZRN je svoje predstavništvo odprl ob garanciji kamboške vlade, da ima njihovo diplomatsko predstavništvo višji diplomatski status kot vzhodnonemško. Toda vlada v Phnom Penhu se je 18. 4. 1967 odlo čila povišati raven generalnega konzulata na isto raven. kot je bilo zahodnonemško. Bonska vlada je na to odgovorila v pove čano diplomatsko aktivnostjo. V Phnom Penh je septembra 1967 poslala upokojenega diplomata, ki naj bi izpogajal za predstavništvo ZRN status veleposlaništva. Kamboško zunanje ministrstvo je na to pristalo, vendar ob pogoju, da ZRN prizna obstoje če kamboške meje. Leta 1969 pa je Kambodža priznala DDR in 4. 6. 1969 je zato ZRN od- poklicala svojega veleposlanika iz te države, zaprla veleposlaništvo, omejila izvajanje že sklenjenih trgovinskih pogodb in se odlo čila, da novih sporazumov z njo ne bo sklepala.: Akten ... 1967, Dokument 333, Botschaftsrat I. Klasse Lahn, Kairo, an das Auswaertige Amt, 27. 9. 1967, str. 1315, in Erklärung der Bundesregierung zur Anerkonnung der DDR durch Kambodscha, den Irak und den Sudan, v: Aussenpolitik der Bundesrepublik Deutschland, Do- kumente von 1949 bis 1994, Köln 1995, str. 325. 60 Naslov »Ministerialdirektor« so imeli vodje oddelkov, kar pomeni tretjo funkcionarsko raven v bonskem zunanjem ministrstvu, za zveznim ministrom in državnimi sekretarji. Jugoslo- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 202 jugoslovanska stran pa je za glavnega pogajalca imenovala na čelnika uprave Državnega sekretariata za zunanje zadeve dr. Zvonka Periši ća. Pogajanja so bila v Parizu in so trajala od 23. do 29. januarja 1968. Pogoja, da ne bodo priznali jugoslovanskih zahtev iz naslova povračila za storjene zlo čine v drugi svetovni vojni (Wiedergutmachung), sta se, vsaj na za četku pogajanj, obe strani držali. To je zatrjeval tudi nemški glavni pogajalec Ruete, ko je 24. januarja 1968 v Bonn poro čal o stanju pogajanj o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Bonnu je o prvem dnevu po- teka pogajanj sporo čil, da je jugoslovanski strani podrobno opisal nemško »Ost- und Deutschlandpolitik« in dodal, da jugoslovanska stran ne postavlja nika- kršnih pogojev za ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov. Njegova izho- diš ča na pogajanjih so bila le, da mora biti pri odprtih vprašanjih med državama zagotovljeno nemško pravno stališ če. Tudi glede berlinskega vprašanja je ugo- tavljal, da dotlej v nemško-jugoslovanskih odnosih ni bilo nikakršnih proble- mov. Jugoslovanski predstavnik Periši ć je bil na prvi seji pogajanj zelo kratek. Za ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov ni postavljal nikakršnih pogo- jev, zadovoljil se je le z deklarativno izjavo, češ da mora ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov slediti normalizacija bilateralnih odnosov, berlinskega vprašanja pa se sploh ni dotaknil. 61 Razprava se je, pravzaprav ves čas pogajanj, zato vrtela le okoli vsebine izjave, ki naj bi jo obe strani objavili ob ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Tu pa sta si bili obe strani, na za četku kar precej vsaka k sebi. Nemška stran je zastopala stališ ča, da mora imeti izjava dva dela. Prvi del naj bi bila skupna izjava, v drugem delu pa naj bi obe državi objavili še vsaka svojo izjavo. Nemška stran je predvidevala, da bo njena izjava zlasti poudarjala, da ponovna navezana diplomatskih odnosov z Jugoslavijo ne bo na noben na čin oteževala procesa popuš čanja napetosti v Evropi. Od jugoslovanske strani pa so nemški pogajalci pri čakovali, da bo v izjavah pristala na zapis pravice nemškega na- roda, da stremi k enotnosti, in da se bo nemški problem reševal v okviru pra- vi čne mirovne ureditve Evrope. 62 Jugoslovanska stran je na pogajanja prišla že z izdelanim predlogom skupne deklaracije, ki naj bi bil kar se da kratek. Glasila se je: »Vladi SFRJ in ZRN izhajajo č iz želje, pospeševati dvostranske odnose in sprostiti pot k norma- lizaciji, sta se skupaj odlo čili, znova vzpostaviti redne diplomatske odnose. Državi ste se dogovorili, da odnose na ravni veleposlanikov ponovno vzposta- vita od ... leta ... Državi sta prepri čani, da bo ponovna vzpostavitev diplomat- skih odnosov ustvarila nujne pogoje, s katerimi bo mogo če rešiti odprta vpra- šanja na temelju splošno veljavnih norm in na čel v mednarodnih odnosih. To bi vanski predstavnik je bil istega diplomatsko politi čnega ranga – na čelnik uprave. 61 Akten ... 1968 (1999), Dokument 27, Aufzeichnug des Legationsrats Gehl, geheim,– Stand der Verhandlungen ueber eine Wiederaufnahme der diplomatischen Beziehungen mit Jugo- slawien, 24. 1. 1968, str. 81/82. 62 Prav tam, str. 82. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 203 pomenilo tudi najboljšo pot k popolni normalizaciji dvostranskih odnosov. Vladi sta tudi prepri čani, da ta skupni korak pomeni pozitiven prispevek k procesom popuš čanja napetosti v Evropi in za razvoj medevropskega sodelo- vanja.« 63 Zavzemala se je samo za eno, tj. skupno, izjavo, ker bi, kot so za- trjevali jugoslovanski pogajalci, vsaka enostranska nemška izjava prisilila jugo- slovansko stran k protiizjavi. Periši ć je posebej poudaril, da jugoslovanska vla- da pri nemškem vprašanju odklanja uradno potrditev neke doktrine (mišljena je seveda Hallsteinova doktrina o ZRN kot edini državi, ki lahko zastopa nemški narod in ki predvideva združitev nemškega naroda pod zahodnonemškimi po- goji), ki je nikoli ni priznala kot upravi čeno. Periši ć je še nemško stran opo- zarjal, da so njena pogajalska izhodiš ča šibka, saj bi neuspeh pogajanj o po- novni vzpostavitvi diplomatskih odnosov pomenil korak nazaj pri celotni nem- ški »Ostpolitik«. 64 Na za četku sta obe strani torej ostali vsaka na svojem bregu, poenotili sta se samo o tem, da se bodo pogajanja o vsebini izjave nadaljevala in da ponovna vzpostavitev ni vezana na nobeno posebno obliko. Naslednjega dne, 24. januarja 1968 popoldne, sta se vodji delegacij Ruete in Periši ć sestala na »štiri o či«. Ruete je na sre čanju poskušal prepri čati Periši ća, naj pristane na del besedila v skupni izjavi, ki bi zadeval nemško vprašanje. Periši ć je to ognjevito odklonil z izgovorom, da ima taka navodila od vlade v Beogradu, svoje odklonilno stališ če pa utemeljeval z dejstvom, da bi tak del besedila v skupni izjavi ob vzpostavitvi bilateralnih diplomatskih odnosov po- menil vmešavanje v zadeve druge države (NDR), vzpodbudil pa bi tudi špe- kulacije, češ da se je pri nemškem vprašanju Jugoslavija sedaj nagnila na zahodnonemško stran. Periši ć ni pristal tudi na kompromisni nemški predlog, da bi v skupni komunike ob objavi vnovi čne vzpostavitve diplomatskih odnosov vnesli poziv drugim državam, da naj ne nasprotujejo (zahodno)nemškim priza- devanjem za ponovno vzpostavitev evropske in nemške enotnosti. Odklonilno stališ če je argumentiral kot prej, češ da bi se to razumelo tako, kot da je Jugoslavija pristala na zahodnonemško stališ če in skupaj z ZRN sedaj poziva še preostali svet. 65 Pogajalca pa sta se vendarle dogovorila, ali bolje Periši ć je pristal na kompromisni predlog Rueteja, da bi nemška stran ob robu objave ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov med državama pripravila izjavo, v kateri bi to dejstvo okrepila z vnovi čno razglasitvijo že znanih nemških stališ č do rešitve nemškega vprašanja – od tako imenovanega »Alleinvertretunganspruch« prek »Hallsteinove doktrine« do »berlinskega vprašanja.« Po Periši ćevem mnenju naj bi jugoslovanska vlada ne imela ni č proti taki objavi in se nanjo ne bi odzvala s kako protiizjavo. Prosil je le sogovornika, naj mu posreduje skico za 63 Prav tam, str. 82–83, op. 11. 64 Prav tam, str. 83 in op. 12. 65 Akten ... 1968 (1999), Dokument 29, Ministerialdirektor Ruete z.Z. Paris an Bundesminister Brandt, 25. 1. 1968, str. 86. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 204 tako objavo, da jo bo lahko poslal v Beograd. Ruete je bil v nadaljevanju po- govora na »štiri o či« zadovoljen, ker je jugoslovanska stran domala na vse nem- ške želje, ki so se dotikale drugih bilateralnih vprašanj, odgovorila pozitivno. Skratka, s pogovorom je bil vendarle zadovoljen. 66 Od drugih bilateralnih vprašanj sta na čela zlasti vprašanje odškodnine za vojno škodo v času druge svetovne vojne (Wiedergutmachung). S tem v zvezi je jugoslovanska stran pristala, da se z obnovo diplomatskih odnosov v ni čemer ne spreminjajo nem- ška izhodiš ča, kakor so bila zapisana v noti iz oktobra 1965. 13. oktobra tistega leta je namre č bonska vlada na zahtevo jugoslovanske vlade o pla čilu od- škodnine jugoslovanskim žrtvam nacisti čnega nasilja zapisala, da tej zahtevi ne more ugoditi, ker zanjo ni pravne osnove, poleg tega pa je bilo zanjo to vpra- šanje rešeno v sporazumu med Jugoslavijo in ZRN iz septembra 1963, ko je ZRN Jugoslaviji kot »globalno pla čilo jugoslovanskim žrtvam psevdomedi- cinskih poskusov« odobrila odškodnino v višini 8 milijonov nemških mark. Periši ć naj bi to stališ če nemške delegacije brez ugovora vzel na znanje, obenem pa zaprosil nemško stran, naj takoj po vzpostavitvi diplomatskih onosov ne posreduje takšnega odgovora na jugoslovansko noto z dne 12. julija 1967, ki je bila nemški vladi posredovana prek švedskega veleposlaništva. V tej noti je jugoslovanska vlada namre č zahtevala od ZRN pogajanja o globalni odškodnini za tiste žrtve nacizma, ki so bile zdravstveno oškodovane. Tako na pogovoru na štiri o či kot tudi na plenumu je bil govor še o ber- linskem vprašanju in nemška stran je z zadovoljstvom ugotovila, da to vpra- šanje v nemško-jugoslovanskih odnosih ne predstavlja nobene težave. Vse po- godbe, zlasti trgovinske in gospodarske, z Jugoslavijo tudi iz čassa, ko ni bilo diplomatskih odnosov, namre č vsebujejo tako imenovano »berlinsko klavzulo«, kar pomeni, da vse pogodbe veljajo tudi za Zahodni Berlin. Periši ć je nem- škemu sogovorniku tudi zagotovil, da se tako stališ če Jugoslavije tudi v pri- hodnje ne bo spremenilo. Sogovornika sta se dotaknila tudi še nekaterih kon- kretnih bilateralnih problemov, operativno-konzularne narave, vendar te za našo temo niso pomembne. Tudi tu pa je prišlo do polnega soglasja. 67 Skratka, obe strani sta se uspešno dogovorili o klju čnih stvareh za vnovi čno navezavo diplomatskih odnosov. Ocenjujem, da je bilo ve č popuš čanja s strani nemške delegacije, kar gre o čitno pripisati že novi »Ostpolitik«, ki ni ve č brez priziva vztrajala ne na Hallsteinovi doktrini in ne na »Alleinvetretungs- anspruch«. Pomembnejše kot brezprizivno vztrajanje na izklju čujo či politiki do komunisti čnega bloka je bilo za nemško stran uveljavljanje politike približe- vanja in sodelovanje z njim, tj. »Ostpolitik«. Zve čer 24. januarja 1968 so se nadaljevala pogajanja o skupni izjavi, ki so jo naslednjega dne še dolgo redigirali. Prav tako je nemška stran pripravila skico za nemški komunike ob objavi ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov. 66 Prav tam, str. 86–87. 67 Prav tam, Dokument 30, str. 91–93. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 205 Splošna ugotovitev pri oblikovanju skupne izjave je bila, da izjava ne bo kdo ve kako vsebinska. Ruete je ministru Brandtu poro čal, da v njej ne bo tistega dela, ki bi govoril o ustvaritvi pravi čnega evropskega mirovnega reda in odnosu do reševanja nemškega vprašanja, saj je to jugoslovanska stran odklonila, da se to ne bi razumelo kot jugoslovansko identificiranje z zahodnonemškim stališ čem do ponovne združitve Nem čije. Pogajalci so tako pripravili tri dokumente: - predlog skupne izjave ob obnovi diplomatskih odnosov, - predlog izjave govorca zahodnonemške vlade ob objavi ponovne vzposta- vitve diplomatskih odnosov in - komunike o tem dogodku. Zadnja dva je pripravila nemška stran. Predlog skupne izjave, oblikovan 24./25. januarja 1968, se je od jugoslovanskega predloga z dne 23. januarja 1968 lo čil le po nekaterih drobnih tehni čnih, vsebinsko nepomembnih korek- turah. 68 V izjavi bonske vlade pa so med drugim zapisali tisto, kar jugoslo- vanska vlada ni hotela oz. mogla sprejeti: »Politika zvezne vlade je usmerjena k pravi čnemu in trajnemu mirovnemu redu v Evropi. Zvezna vlada je prepri čana, da ta korak, za katerega se je odlo čila, ohranjujo č svoja znana politi čna na čela, ne bo otežil politike popuš čanja in procesa ozdravitve v Evropi. Nasprotno upa, da bo preostali svet še naprej podpiral ZRN v njenih prizadevanjih za mirno premagovanje evropske in nemške delitve.« 69 Predlog komunikeja pa je bil le nekajvrsti čen, opremljen samo z osnovnimi podatki o tem, od kdaj do kdaj so pogajanja trajala, kdo jih je vodil, ter z informacijo, da bosta vodji delegacij o rezultatih pogajanj seznanili svoji vladi, ki si pridržujeta pravico o nadaljnjih odlo čitvah. 70 V prepri čevanju nemške strani, da bi v obnovitvene dokumente vnesla svoja stališ ča do rešitve nemškega vprašanja, in v zavra čanju njenih argumentov s strani jugoslovanske delegacije so potekala tudi vsa nadaljnja nekajdnevna pogajanja v Parizu. Ruete je 25. januarja 1968 poro čal v Bonn, da ni mogel prepri čati jugoslovanske strani in da je bilo formuliranje izjave dolgotrajno in težavno. Prosil je Bonn, naj izjavo presojajo s te plati. Operativno tehni čno pa so sta se obe strani dogovorili, da bosta, ko bo besedilo skupne izjave dokon čno usklajeno, obe vladi prosili za soglasje k izjavi. Ko bo iz Bonna in Beograda prišlo soglasje, bosta vodji delegacij skupno izjavo tudi parafirala. Poleg tega pa sta se tudi sporazumeli, da bosta v skupni zabeležki opredelili postopek o na- daljnjem postopku s parafirano izjavo. Obe strani sta tako že 25. januarja 1968 zaprosili svoji vladi, da dasta soglasje k skupni izjavi. 71 Zapletlo pa se ni pri soglasju o skupni izjavi, temve č pri soglasju o besedilu možnega komentarja ob objavi ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov, ki sta jih medtem pripravili obe strani. Nemška stran je namre č predlagala, da bi obe 68 Prav tam, str. 88. 69 Prav tam, str. 89. 70 Prav tam. 71 Prav tam, Dokument 30, str. 90–91. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 206 vladi dali soglasje tudi k obema besediloma komentarjev. Periši č je, tudi zato ker je dobil taka navodila iz Beograda, na tem mestu pogajanja dramati čno zaostril. Nemški strani je sporo čil, da v kolikor bonska vlada soglasje k komentarju postavlja kot conditio sine qua non, čas za ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov očitno še ni zrel. Dejal je: »Če nemška stran nima zaupanja, da bo jugoslovanska vlada sprejela za ZRN neškodljivo izjavo, bi lahko jugoslovanska vlada pogajanja o ponovni vzpostaviti diplomatskih odnosov štela za brez smisla.« 72 Nemška stran je jugoslovansko dramatiziranje takoj želela pomiriti. Ruete je Periši ću zagotavljal, da ne gre za vprašanje zaupanja, temve č za vpra- šanje formuliranja. Poudaril je, da nemška vlada v celoti zaupa jugoslovanski, da ta ne bo objavljala nikakršnih izjav, ki bi bile za nemško vlado nesprejemljive. Predlagal je le, da se iz jugoslovanskega osnutka komentarja – ta je bil zagotovo napisan z dobrim namenom, je poudarjal Ruete – črta zadnji stavek, ki se nemški strani zdi nesprejemljiv. Obe strani naj bi se namre č dogovorili, da v komentarje ne bodo vnašali vsebin, ki bi govorile o na črtovanju prihodnje politike. Ome- njanje takih namer bi namre č nemški strani prineslo notranjepoliti čne težave. So časno pa je tudi on zaostril pogajanja, saj je jugoslovanskemu predstavniku Periši ću očital, da je požrl besedo in da je popolnoma spremenil pogajalsko politiko, saj je bilo dogovorjeno, da nemška stran lahko v komentarju na čne vsa vprašanja »Nemške politike/Deutschlandpolitik« od »Alleinvetretungsanspruch« do berlinskega vprašanja in da jugoslovanska stran na to ne bo reagirala. Še enkrat je zatrdil, da ima nemška stran polno zaupanje do jugoslovanske strani, da pa je razumljiva želja zveznega kanclerja, da bi rad, v izogib mogočim težavam, vedel, kaj bo izjavila jugoslovanska vlada. 73 Ta se je 26. januarja odzvala zelo ostro. Jugoslovanski državni sekretar v zunanjem ministrstvu Mišo Pavi čevi ć, ki je zastopal odsotnega zunanjega ministra, je namre č v pogovorih s ameriškim in francoskim veleposlanikom v Beogradu izjavil, da je nad dvodnevnimi pogajanji v Parizu zaradi prej ome- njenega »spora« »zelo nezadovoljen in razo čaran«. Za tako stanje je seveda krivil nemško stran, izre čene besede pa so bile prek obeh veleposlanikov na- menjene Bonnu. 74 Državni sekretar Pavi ćevi ć je očitno sodil v krog tistih jugoslovanskih di- plomatov, ki so bili do ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov z ZRN zelo zadržani, če ji niso kar nasprotovali. Na dan za četka pogajanj v Parizu je namre č nemški diplomatski predstavnik na francoskem veleposlaništvu v Beogradu Loeck poro čal v Bonn o kratkem sre čanju najvišjih romunskih politikov, ki so se na poti v Rim 22. januarja 1968 za eno uro ustavili na beograjskem kolodvoru. V 72 Prav tam, Dokument 31, str. 95. 73 Prav tam, str. 96. 74 PAAA, B/150, Botschaftsrat Loeck, Belgrad an Staatssekretär Duckowitz, Nr. 38, Äusser- ungen des Staatssekrärs im jugoslawischen Aussenministerium, Pavi ćevi ć gegenüber dem amerikanischen und dem frazösischen Botschafter über den Stand der Beziehungen zur Bundesrepublik, 26. 1. 1968, str. 1–2. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 207 salonskem vagonu jih je pozdravil italijanski odpravnik poslov, ki pa sta ga romunski predsednik vlade Maurer in zunanji minister M ănescu zadržala na pogovoru z jugoslovanskimi politiki Kirom Gligorovom in Mišom Pavi ćevi ćem. Italijanski poslanik je o pogovoru med Pavi ćevi ćem in M ănescujem, ki je potekal v francoš čini, poro čal tudi predstavniku bonske vlade v Beogradu Loecku. Razlog za to je bil, da sta se sogovornika pogovarjala tudi o bližnjih pogajanjih o obnovi diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in ZRN. Ali to čneje, Pavi ćevi ć je odgovarjal na M ănescujevo vprašanje kaj meni o predstoje čih pogajanjih o obnovi diplomatskih odnosom med Jugoslavijo in ZRN. Sam je bil namre č trdno prepri čan, da bo v Parizu na vsak na čin prišlo do pozitivnega rezultata. Pavi ćevi ć naj bi mu, tako je poro čal Loeck, odgovoril zelo zadržano. Ponovil in poudaril je jugoslovansko stališ če, da si Jugoslavija ne pusti postavljati nobenih pogojev, kakor jih tudi sama ne postavlja. Po jugoslovanskem mnenju naj bi jugoslo- vanska država ne potrebovala nobenih pogovorov o obnovi diplomatskih odno- sov. Romune je prepri čeval, da naj bi jugoslovanska delegacija odšla v Pariz iz- klju čno na nemško željo. Na nemški strani naj bi zato bilo, da izrazi svoje predstave o modalitetah obnove diplomatskih odnosov. Italijanskemu diplomatu pa je ob tej priložnosti menda namenil besede, da bi bilo bolje če bi pogajanja propadla, če se bo Nem čija držala svoj dotedanjih stališ č. Vzpostavitev diplo- matskih odnosov pod nemškimi pogoji bi po njegovem mnenju postavila nem- ško-jugoslovanske odnose nazaj na to čko, ki bi bila dale č pod stanjem obstoje čih odnosov. M ănescu ni delil Pavi ćevi ćevega mnenja, temve č je jugoslovanske sogovornike vzpodbujal naj ne popustijo pod vzhodnonemškim pritiskom, in zatrjeval, da je v splošnem interesu priti do sodelovanja med Vzhodno in Za- hodno Evropo. Poudaril je, da je to namen bonske vladajo če koalicije, ki ga je vredno podpreti. Če bi ti napori bili zaman, bi s tem v ZRN le pomagali »reak- cionarnim silam«, je še svaril M ănescu. 75 Toda kot je pri resnih diplomatskih pogajanjih v navadi, se je ta vihar kmalu polegel. Periši ć je v teku nadaljnjih pogajanj pokazal razumevanje, da nemška stran želi črtanje zadnjega stavka jugoslovanskega komentarja. Potrdil je, da se bo za to zavzel pri jugoslovanski vladi, ki pa je ne bi rad silil, da se odlo či prek vikenda, saj mora imeti mir in čas za premislek. Predlagal je kompromis, po katerem naj bi v soboto, 27. januarja 1968, oba vodja delegacij parafirala skup- no izjavo in zabeležko. Do objave skupne izjave bi imeli obe vladi čas da se uskladita. Ruete se je jasnemu odgovoru na kompromisni predlog jugoslo- vanske strani diplomatsko izognil, saj je odgovoril, da se mora o tem posve- tovati z svojo vlado, ki pa bo zagotovo želela stvar razrešiti hitro – predvideni datum objave skupne izjave je bil sreda, 31. januarja 1968 – ter skupaj s komentarji. Pomirjujo če pa je Periši ću še enkrat zatrdil, da zapleta ni treba dramatizirati, saj na obeh straneh obstoja resna namera obnoviti diplomatske odnose. Črtanje zadnjega stavka jugoslovanskega komentarja je ozna čil kot 75 Prav tam, Telegram des BR Loeck an SS Duckowitz, 23. 1. 1968, str. 1–2. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 208 vzporedno vprašanje, njegova izpeljava pa bi zelo hitro pripeljala do poenotenja glede komentarjev. So časno je sogovornika prepri čeval, da željo po soglasju sploh ni treba imenovati soglasje, temve č izmenjavo informacij. Prepri čan je bil, da je izid tega zapleta v mnogo čem odvisen od na čina poro čanja vladama. Zavzel se je za to, da se tega konflikta/polemike ne razpihuje in se z pametnim poro čanjem vladi prispeva k prebroditvi težav. Periši ć je sprejel pomirljivi ton Ruetejeve razprave in pogajanja, tako poro čajo nemški viri, so se spet odvijala v bolj sproš čenem ozra čju. Oba vodja delegacij sta se dogovorila, da se istega dne, 27. januarja 1968, ob 13,00 uri slišita po telefonu in se informirata o na- vodilih, ki sta jih dobila od vlad. 76 Po premisleku o možnih razli čicah rešitve zapleta je dr. Ruete predlagal svoji vladi: »Predlagam, da najprej poskušamo uveljaviti za nas sprejemljivo spremembo jugoslovanskega komentarja. Če bi se pokazalo, da je to do sobote nemogo če uveljaviti, sprejmimo jugoslovanski kompromisni predlog. Mislim, da bi sprejem tega predloga imel tudi, kar zadeva ozra čje, ugoden u činek. Verjetno Jugoslovani tega ne bi ocenjevali kot šibkost, temve č bi jo tolma čili kot spravljivost. To bi odprlo možnost, da bi povsem v miru besedo »soglasje« zamenjali z izrazom »obojestransko informacijo«, ki je bližji drugi strani.« Na tako interpretacijo izmenjave komentarjev je namre č Periši ć pristal že 27. januarja na pogovoru na štiri o či z Rueterjem, ki je po nemški oceni potekal v mnogo boljšem ozra čju. 77 Kljub temu je dr. Perišić novo obliko jugoslovanskega komentarja predložil šele v nedeljo, 28. januarja 1968. Razlog za to je bila nova oblika nemškega komentarja. Spornega stavka v jugoslovanskem komentarju sicer ni bilo, je pa zato v besedilo – glede na to, da so bila v novem nemškem komentarju pou- darjena zahodnonemška na čela reševanja nemškega vprašanja (Hallsteinova doktrina, »Alleinvetretungsanspruch«) – bila vnesena formulacija jugoslovan- skega stališ ča, do reševanja nemškega vprašanja: »Upoštevajo č njena znana na čela do evropske politike, vključujo č nemško vprašanje (priznanje NDR, op. p.), je Vlada SFRJ mnenja, da bo obnovitev diplomatskih odnosov z ZRN mo čno olajšala uspešno sodelovanje kakor tudi rešitev bilateralnih vprašanj (v prvi vrsti vprašanje odškodnin za žrtve nacizma v drugi svetovni vojni, op. p.).« 78 Pogajanja so se spet zdela v nevarnosti. Toda v ponedeljek, 29. januarja 1968, je Bonn upošteval predlog Rueteja, češ da naj vlada pristane na to, da se v obeh komentarjih črtajo deli, ki govorijo o nemškem vprašanju, jugoslovanski komentar pa naj ne bi vseboval tudi formulacije, v kateri je govor o progra- miranju prihodnje politike. 79 Tako je tudi bilo. 76 Prav tam, str. 97. 77 Prav tam, str. 98–99 in PAAA, B 150/1968, MR Ruete z.Z. Paris, an Staatssekretär Ducko- witz, Nr. 216, Gespräch mit dem jugoslawischen Delegationsleiter Periši ć, Wiederaufnahme diplomatischer Beziehungen, 27. 1. 1968, str. 1–3. 78 Prav tam, str. 98, op. 9. 79 Prav tam, str. 99, op. 11. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 209 Obe strani sta se vendarle dogovorili in 30. januarja 1968 popoldne so bili vsi na črtovani dokumenti parafirani in izmenjani: - »Skupna zabeležka med delegacijo Vlade Socialisti čne federativne republike Jugoslavije na čelu z na čelnikom uprave v Državnem sekretariatu za zunanje zadeve dr. Zvonkom Periši ćem in delegacijo Vlade Zvezne republike Nem čije na čelu z direktorjem v Ministrstvu za zunanje zadeve dr. Hansom Rueterjem« s prilogo »Skupna izjava o obnovi diplomatskih odnosov med Socialisti čno federativno republiko Jugoslavijo in Zvezno republiko Nem- čijo«, - separatni izjavi obeh vlad o tem dogodku ter - komunike za javnost. Dogovorjeno je bilo, da bosta obe državi objavili Skupno izjavo v sredo, 31. januarja 1968, ob 12,00 uri. 80 Ob parafiranju pa sta imela ob šefa delegacij tudi priložnost za politi čne pogovore. Perišić je Rueteja vprašal, ali bi zunanji mi- nister Willy Brandt sprejel vabilo za obisk v Jugoslaviji. Ruete pa je Periši ću odgovoril, da bi minister Brandt vabilo dobro sprejel in bi ga lahko poleti tudi uresni čil. Na čela sta tudi vrsto drugih dvostranskih in mednarodnih vprašanj, ki vsa kažejo na ve čino glavnih razlogov za to, da je bilo obema stranema toliko do obnovitve diplomatskih odnosov. Ruete sogovornika zlasti spraševal o jugo- slovanskem vplivu na nevtralne/neuvrš čene države oz. o tem, ali bi bila Jugo- slavija pripravljena na te države vplivati v smislu zahodnonemškega stališ ča do reševanja nemškega vprašanja (tj. nepriznavanja NDR). Periši ć pa mu je od- govarjal, da na zadevno stališ če drugih držav Jugoslavija ne more vplivati, obenem pa je zagotavljal, da naj s strani teh držav (posebej od arabskega sveta) ZRN ne pri čakuje nobenih presene čenj in težav. Ruete se je nadalje želel infor- mirati o jugoslovanskem stališ ču do vzhodnoevropskih držav, zlasti do nove vlade (Dub ček) na Češkoslovaškem. Periši ća pa so zanimala vprašanja, kot so položaj jugoslovanskih »gastarbajterjev« in reševanje problematike Jugoslaviji sovražne politi čne emigracije. Predlagal je še, da bi se po vzpostavitvi diplo- matskih odnosov, podobno kot je bil to primer s francosko vlado, za čela po- svetovanja na ravni ministerialnih direktorjev, na katerih bi obravnavali tako dvostranska, kot tudi mednarodna vprašanja. 81 Uresni čenje pariških dogovorov Ko preberemo kon čne izdelke sedemdnevni trdih in zapletenih pogajanj, ni povsem jasno, zakaj so ta bila taka. Besedila so namre č skopa in asketska, dopuš čajo kaj malo interpretacij smisla zapisanih besed. Vsi dokumenti so kratki in jasni. Njihova vsebina pa nam govori, da sta obe strani dosegli na čr- tovano – stopili sta na pot nove politike sodelovanja med Vzhodom in Za- 80 PAAA, B 150/1968, MD Ruete, z.Z. Paris, an BM Brandt, Nr. 229, Verhandlungen mit jugo- slawischer Delegation über die Wiederafnahme diplo. Beziehungen, 30. 1. 68, str. 1. 81 Prav tam, str. 2–3. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 210 hodom. Morda se je tehtnica merjenja uspeha na pogajanjih vendarle malo nagnila na jugoslovansko stran, saj iz sprejetih dokumentov ni mogo če jasno razbrati, da je bila oz. da je nemška politika vztrajanja na na čelih Hallsteinove doktrine in »Alleinvetretungsanspruch« mednarodnopoliti čno gledano uspešna. Že sama ponovna navezava diplomatskih odnosov z državo, s katero je pred desetimi leti odmevno prekinila diplomatske odnose po na čelih Hallsteinove doktrine in »Alleinvetretungsanspruch« zaradi jugoslovanskega priznanje NDR, je pomenila odmik od take politike v smeri nove »Ostpolitik«. Jugoslavija je s ponovno navezavo diplomatskih odnosov dobila nekakšno priznanje o pra- vilnosti njene politike do nemškega vprašanja oziroma do obstoja dveh nemških držav, pomembnejše od tega pa je bilo dejstvo, si je na ta na čin na široko odprla vrata za gospodarsko sodelovanje v ZRN in za njeno gospodarsko-finan čno pomo č. ZRN pa je vnovi čna navezava diplomatskih odnosov zagotovo koristila na notranjepoliti čnem podro čju, saj si je »Ostpolitik« komaj utirala pot in stara politika do nemškega vprašanja še ni bila »pozabljena« ali povsem zavržena. Skozi to prizmo je vredno ocenjevati tudi nemški milejši oziroma popustljivejši pogajalski pristop, posebej ko je šlo za odnos do nemškega vprašanja. O čitno predvsem zaradi notranjepoliti čnih razmer, v katerih je bilo treba uresni čiti »Ostpolitik«, je bilo ZRN pomembnejše od jugoslovanskega priznanja nemških stališ č do reševanje nemškega vprašanja dejstvo, da s ponovno navezavo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo v praksi uresni čujejo novo politiko do vzhodnih, komunisti čnih držav in uveljavljajo politiko miroljubnega sodelo- vanja. Čeprav je ZRN že leta 1967 znova navezala diplomatske stike z Ro- munijo, je namre č obnova diplomatskih odnosov z Jugoslavijo zaradi medna- rodnega pomena in vloge le-te (voditeljica neuvrš čenega gibanja, upornica v komunisti čnem taboru, ki ga je vodila SZ, nosilka odstopanja od sovjetskega modela socializma ...) ter njene politike miroljubnega sobivanja in popuš čanja napetosti v svetu – ki je bila blizu »Ostpolitik« – imela povsem druga čno, ve čjo politi čno težo. Za zahodnonemško politiko je zato Jugoslavija vedno pomenila nekakšen »poseben primer«/»Sonderfall«. Obnova diplomatskih odnosov z Ju- goslavijo je bila pravzaprav prvi resni korak ZRN k približevanju najpo- membnejšim vzhodnoevropskim državam, kot sta bili SZ in Poljska. Najpomembnejši od v Parizu parafiranih dokumentov je bila Skupna za- beležka: Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 211 Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 212 Skupna zabeležka (Vir: PAAA, Berlin.) Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 213 »Skupna zabeležka Med delegacijo Vlade Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije na čelu z na čelnikom uprave v Državnem sekretariatu za zunanje zadeve dr. Zvonkom Periši ćem in delegacijo Vlade Zvezne republike Nem čije na čelu z direktorjem v Mini- strstvu za zunanje zadeve dr. Hansom Ruetejem, so se v času od 23. 1. do 29. 1. 1968 v Parizu odvijali pogovori o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Socialisti čno Federativno Republiko Jugoslavijo in Zvezno Republiko Nem čijo ter o vprašanjih, ki so s tem pove- zana. Delegaciji bosta o poteku pogovorov informirali svoji vladi. Šefa delegacij sta parafirala Skupno izjavo o obnovi diplomatskih odnosov med Socialisti čno Federativno Republiko Jugoslavijo in Zvezno Republiko Nem čijo, ki sta jo izdelali delegaciji in je priloga te Zabeležke. Delegaciji sta se dogovorili, da se Skupna izjava objavi so časno v Beogradu in Bonnu, kakor hitro se bosta obe vladi dogovorili za vzpostavitev diplomatskih odnosov. Vladi se bosta o tem vzajemno obvestili in se sporazumeli o času objave Skupne izjave. Vsaka vlada bo obvestila svojo silo zaš čitnico o korakih, ki jih namerava storiti. Po objavi Skupne izjave, bosta vladi čim prej sprejeti ukrepe za spremembo v predstavništvih sil zaš čitnic obstoje čih Uradov in da se imenujejo odpravniki poslom ad interim. Obe strani soglašata, da bodo člani uradov lahko medtem v skladu s sedanjo prakso neposredno povezani z Ministrstvom za zunanje zadeve. Pripravljeno v Parizu 29. januarja 1968 v štirih izvirnikih«. 82 »Skupni zabeležki« priložena »Skupna izjava« se je glasila: 82 Politisches Archiv des Auussen Amtes (dalje: PAAA), Bestand (dalje: B) 42, Laufende. Nummer (dalje: Lfd. Nr.), 1004. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 214 Skupna izjava (Vir: PAAA, Berlin.) Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 215 Izjava jugoslovanske vlade (Vir: PAAA, Berlin.) Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 216 »Skupna izjava o obnovi diplomatskih odnosov med Socialisti čno federativ- no republiko Jugoslavijo in Zvezno republiko Nem čijo Vladi Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije in Zvezne Republike Nem čije sta se dogovorili, da z današnjim dnem vzpostavita diplomatske od- nose. Čim prej bosta odprli diplomatska predstavništva v rangu veleposlaništev in izmenjali veleposlanike. Obe vladi sta prepri čani, da bo ponovno vzpo- stavljanje diplomatskih odnosov prispevalo k napredku in razširitvi medseboj- nih odnosov. Prav tako sta prepri čani, da odlo čitev obeh vlad ustreza krepitvi potrebe po miroljubnem sodelovanju med evropskimi državami in predstavlja pozitiven prispevek procesu popuš čanja napetosti v Evropi.« 83 Izjavi jugoslovanske in nemške vlade, katerih formuliranje je skoraj zausta- vilo pogajanja o obnovi diplomatskih odnosov, pa se glasita: Jugoslovanska izjava: »Pozdravljajo č obnovo diplomatskih odnosov z Zvezno Republiko Nem čijo, Vlada Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije, vidi v tem uresni čenje svoje politike mednarodnega sodelovanja v skladu z na čeli miroljubne koeksi- stence. Vlada Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije, ostajajo č na svojih deklariranih na čelih evropske politike, smatra, da bo obnova diplomatskih odnosov s Zvezno Republiko Nem čijo olajšala uspešno sodelovanje in napredek vzajemnih odnosov.« 84 Nemška izjava: »Zveza vlada pozdravlja uspešen zaklju ček nemško-jugoslovanskih pogovo- rov o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Politike Zvezne vlade je usmerjena k pravi čnem in mirnem redu v Evropi. Tudi ponovna vzpostavitev diplomatskih odnosov z Jugoslavijo služi temu cilju. Zvezna vlada je predstavila svoje pravno stališ če in na čela svoje politike o takšnem mirnem redu v izjavi vlade z dne 13. decembra 1966. Zvezna vlade je prepri čana, da bodo tudi ostale države sveta tudi naprej podpirale te napore Zvezne Republike Nem čije.« 85 83 Prav tam. 84 Prav tam. 85 Prav tam. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 217 Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 218 Prevod in izvirnik izjave nemške vlade (Vir: PAAA, Berlin.) Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 219 Komunike je bil le kratka informacija o tem, da so pogovori sploh bili: Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 220 Komunike o pogajanjih v Parizu (Vir: PAAA, Berlin.) »Od 23. do 29. januarja 1968 so se v Parizu odvijali pogovori med delegaci- jo Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije na čelu z na čelnikom uprave v Državnem sekretariatu za zunanje zadeve dr. Zvonkom Periši ćem in dele- gacijo Zvezne Republike Nem čije na čelu z direktorjem v Ministrtvu za zunanje zadeve dr. Hansom Rueterjem. Pogovori so se odvijali s ciljem obravnavati vsa vprašanja v zvezi z obnovo diplomatskih odnosov. Šefa delegacij bosta o re- zultatih pogovorov obvestila svoji vladi, ki bosta sprejeli nadaljnje sklepe.« 86 86 Prav tam. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 221 S parafiranjem teh dokumentov je bila ustvarjena podlaga za sklep vlad o obnovi diplomatskih odnosov. O sklepu po ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov je bonska vlada razpravljala naslednji dan po parafiranju omenjenih dokumentov, 30. januarja 1968. Ugotovljeno je bilo, da formulacija skupne izjave ustreza željam vlade in je zapisana v smislu nemške politike, ki je ute- meljena na konceptu popuš čanja napetosti v Evropi, kar obvezuje tudi jugo- slovansko vlado. Prav tako je bil upoštevan nemški pogoj, da navezana di- plomatskih odnosov ne pogojuje upravi čenosti zahtev jugoslovanske strani po odškodnini za nacisti čne zlo čine (Wiedergutmachungansprüche) v času druge svetovne vojne, do berlinskega vprašanja pa da ima jugoslovanska vlada tako ali tako za nemško vlado neproblemati čno, sprejemljivo stališ če. Zato naj bi zunanji minister predlagal vladi, da sprejme sklep o ponovni vzpostavitvi diplo- matskih odnosov z Jugoslavijo. Zunanji minister Willy Brandt je to storil na seji vlade 31. januarja 1968. 87 Jugoslovanski Zvezni izvršni svet pa je na seji istega dne sprejel enak sklep, torej da se diplomatski odnosi med državama obnovijo. 88 Jugoslovanski namest- nik zunanjega ministra Miša Pavi ćevi ć je so časno obvestil švedsko veleposla- nico, da je Jugoslavija zopet vzpostavila diplomatske odnose z ZRN, ter se je v imenu vlade zahvalil švedski vladi za uspešno zastopanje Jugoslavije in za zaš čito njenih interesov v Bonnu. 89 Stvari so bile postavljene na svoje mesto in izmenjava diplomatov se je odvijala razmeroma hitro. Že 7. februarja je v Beograd prišla verbalna nota, s katero je bonsko zunanje ministrstvo jugoslovanskemu zunanjemu ministrstvu sporo čilo, da glede na to, da sta državi dne 31. januarja 1968 navezali diplo- matske, nemška vlada s tem datumom »ad interim« postavlja vodjo predstav- ništva za zaš čito nemških interesov pri francoskem veleposlništvu, svetnika veleposlaništva Wernerja Loecka, za nemškega odpravnika poslov. Hkrati so dotedanje zahodnonemško diplomatsko predstavništvo povzdignili na raven ve- leposlaništva. 90 Še pred uradno obnovo diplomatskih odnosov pa je jugoslo- vanska vlada z notama dne 28. novembra in 12. decembra 1967, o čitno kot znak dobre volje, privolila, da se je zagrebški zahodnonemški konzulat 12. 12. 1967 preoblikoval v generalni konzulat. Nekaj dni zatem, 21. decembra 1967, pa so bolj po tiho v istem mestu odprli tudi generalni konzulat NDR. 91 87 Akten ... 1968 (1999), Dokument 31, str. 99, op. 11. 88 Delo, 1. 2. 1968, str. 1. 89 Prav tam. 90 PAAA, B 42, Band 1004, Verbalnote, 7. 2. 1968. 91 Bonski diplomati (Loeck) so bili nad odprtjem generalnega konzulata NDR v Zagrebu neko- liko presene čeni, saj so jim jugoslovanski diplomati (Periši ć) še 4. 11. 1967 zagotavljali, da o odprtju le tega ne vedo ni č, vendar so ugotavljali, da so bile take izjave z jugoslovanske strani dane pred obiskom vzhodnonemškega zunanjega ministra Otta Winzerja v Beogradu. Odprtje generalnega konzulata NDR naj bi bilo po njihovem mnenju prav rezultat tega obiska. Prav tam, Vermerk, 19. 1. 1967 Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 222 Verbalna nota bonske vlade o postavitvi odpravnika poslov zahodnonemškega veleposlaništva in o dvigu diplomatskega predstavništva na raven veleposla- ništva. (Vir: PAAA.) Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 223 Verbalno noto je 7. februarja jugoslovanskemu poslaniku in vodji jugoslo- vanskega prestavništva pri švedskem veleposlaništvu Lu či ću izro čil nemški po- gajalec, ministerialni direktor Ruete, ki pa je od jugoslovanskega kolega tudi izvedel, da bo istega dne in so časno v Beogradu noto z enako vsebino prejel tudi nemški poslanik v Beogradu Loeck. Lu či ć in Ruete sta se še dogovorila, da bosta obe strani o tem istega dne ob 15.30 objavili izjavo: »Zvezna vlada in jugoslovanska vlada sta danes z izmenjavo not povzdignili svoji dosedanji predstavništvi v Bonnu in Beogradu na raven veleposlaništev. Dosedanji vodji predstavništev sta postala odpravnika poslov ...« Obe vladi sta se tudi zahvalili francoski in švedski vladi, pri katerih veleposlaništvih sta bili dobrih deset let v gosteh. 92 Nemška stran je z izbiro veleposlanika v Beogradu pohitela. Izbran je bil diplomat Peter Blachstein in ne odpravnik poslov Loeck. Jugoslavanska stran pa je že takoj na za četku dala vedeti, da bo z izbiro veleposlanika nekoliko zamu- jala, saj sta tako predsednik Tito kakor tudi zunanji minister Nikezi ć 7. febru- arja 1968 šele prišla z daljšega potovanja po Aziji in Afriki. O tem je Lu či ć obvestil Rueteja. 93 Zato pa so Jugoslovani, na presene čenje Nemcev, zelo po- hiteli z izdajo agrementa za veleposlanika Blachsteina. Namesto v obi čajnih treh tednih so agrement izdali v pi člih dvanajstih dneh, po poslaniku Lu či ću 94 pa Bonnu tudi sporo čili, da pri čakujejo skorajšnji prihod nemškega veleposla- nika. 95 Nemški veleposlanik Peter Blachstein je 6. junija 1968 na Brionih ob na- vzo čnosti nemških diplomatov Loecka, Weisla, Wagnerja in Mattesa ter jugo- slovanskih predstavnikov Vladimirja Popovi ća (generalni sekretar predsednika republike) Jožeta Smoleta (prvi osebni sekretar predsednika) in šefa predsed- nikovega protokola Milutinovi ća predal poverilno pismo predsedniku SFRJ Josipu Brozu - Titu. Jugoslovanski zunanji minister Marko Nikezi ć zaradi drugi protokolarnih obveznosti (obisk britanskega zunanjega ministra Stewarta) ni bil navzo č, je pa na Brione poslal odli čnega poznavalca »nemškega vprašanja«, podsekretarja v zunanjem ministrstvu in prvega jugoslovanskega poslanika v NDR, Mitjo Vošnjaka. 96 V kratkem govoru ob predaji poverilnice je velepo- slanik Blachstein posebej poudaril pomen obnove diplomatskih odnosov med državama, kot pomembnega koraka, ki naj prispeva k uresni čevanju politike miru in razumevanja. Pod črtal je, da bo navezava diplomatskih odnosov utrdila 92 Prav tam, Vermerk Ruete, 7. 2. 1968. 93 Prav tam. 94 Vodja jugoslovanskih diplomatov pri švedskem veleposlaništvu v Bonnu (Leiter der Ab- teilung für die Wahrnehmung der jugoslawischen Interessen) poslanik Zvonko Lu či ć je svojo funkcijo nastopil novembra 1967. Prej je bil vodja uprave za Zahodno Evropo v beograjskem zunanjem ministrstvu. Na funkciji vodje diplomatov je ostal do 15. 8. 1968, ko je v Bonn prišel veleposlanik Rudi Ča činovi č. Po drugi podatkih naj bi Ča činovi č prišel v ZRN šele 30. 8. 1968, PAAA, B 42, Band 1005, Vermerk 8. 8. 1968. 95 PAAA, B 42, Band 1004, Vermerk Kastl. 96 Prav tam, Fernschreiben Blachstein, 7. 6. 1968, str. 1. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 224 prepri čanje, da se lahko samo s pripravljenostjo vseh držav Evrope presežejo nasprotja, ki sta jih povzro čila vojna in povojni čas, ki se kažejo tudi v tragi čni delitvi Nemčije. Prepri čan je bil, da je treba vzpostaviti ozra čje zaupanja, sodelovanja in sprave v Evropi ter voditi politiko dobrega sosedstva. 97 Tito je veleposlanika zadržal na enournem pogovoru, ki ga je le-ta ozna čil kot pogovor »v odprtem in prijateljskem ozra čju«, šef jugoslovanskega pro- tokola pa je veleposlaniku zagotavljal, da tako dolgega pogovora ob predaji akreditivov že leta ni doživel. 98 Pogovor Med veleposlanikom in Titom se je vrtel v prvi vrsti okoli gospodarskih vprašanj, tudi konkretnih gospodarskih projektov, kot je bil na primer nemško sodelovanje pri gradnji plinovoda in naftovoda v Jugoslaviji. Tito je na čel še nekaj dvostranskih tem, kot je bila tista o ureditvi vprašanja jugoslovansikih »gastarbajterjev« s posebno bilateralno po- godbo, pa tudi multilateralne teme, kot sta bili jugoslovansko povezovanje z EGS, blokovska politika in njeno premoš čanje, ter nekatera notranjepoliti čna vprašanja, kot so bili odnosi med pozicijo in opozicijo v ZRN ali majski (1968) protesti jugoslovanskih študentov. Tito se nemškega vprašanja ni dotaknil, je pa izrazil zaskrbljenost nad delovanjem in volilnim uspehom nove nacisti čne stranke (NPD). Zato pa je o nemškem vprašanju kratko spregovoril veleposlanik Blachstein. Na čel ga je, ko sta govorila o blokovski politiki. Toda tudi takrat se ga je veleposlanik dotaknil le diplomatsko na čelno, ne da bi se spuš čal v podrobnosti. Ponovil je namre č le na čela nemške »Ostpolitik«, kakor jo je najti v vladni izjavi kanclerja Kiesingerja z 13. decembra 1966. 99 Torej politike popuš čanja napetosti in sodelovanja v Evropi, opuš čanje politike uporabe sile, dodal pa je pomembno novost : »... ob upoštevanju danes obstoje čih meja (v Evropi, op. p.), ki naj se jih ne dotika, dokler ne bo sklenjena mirovna pogodba /.../ Opozoril sem ga na številne predloge zvezne vlade za izboljšanje odnosov z drugim delom Nem čije in na nezanemarljive trgovinskopoliti čne olajšave, ki smo jih dali NDR ...« 100 Tito je ob koncu pogovora izrazil svoje izrazito za- dovoljstvo nad izjavama nemškega zunanjega ministra in zvezne vlade o vpra- šanjih meja v Evropi, ki jih je omenil tudi veleposlanik Blachstein. Ni pa se odzval na »pritoževanje« nemškega veleposlanika, češ da se ne Sovjetska zveza ne Poljska ne zmenita za napore, ki jih vlaga bonska vlada, da bi izboljšala odnose s tema državama. Nasprotno, je zatrjeval veleposlanik, SZ okrepljeno izvaja kampanjo zoper nemško miroljubno politiko. Tito je pogovor sklenil optimisti čno, zaželel veleposlaniku uspešno delo kljub mnogim problemom, ki ga čakajo, in izrazil zadovoljstvo nad skorajšnjim sre čanjem z zunanjim mini- strom Brandtom. 101 Prvi pomemben stik z jugoslovanskim političnim vrhom je 97 Prav tam, Nastopni govor, 6. 6. 1968. 98 Prav tam, Fernschreiben Blachstein, 7. 6. 1968, str. 1/2. 99 Izjava vlade Kurta Georga Kiesingerja je bila objavljena kot posebni odtis (Sonderdruck) Bulletina des Presse- und Informationsamtes der Bundesregierung, Nummer 1957/1966. 100 PAAA, B 42, Band 1004, Fernschreiben Blachstein, 7. 6. 1968, str. 4. 101 Prav tam, str. 4–5. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 225 bil za obe strani zagotovo vzpodbuden, čeprav zaradi mnogih nakopi čenih pro- blemov ni bilo pri čakovati hitrih in za obe strani povsem zadovoljujo čih re- zultatov. Tako kot je jugoslovanska stran že februarja 1968 obvestila Bonn, je bila odlo čitev o jugoslovanskem veleposlaniku v ZRN sprejeta kasneje kot nemška. Za prvega jugoslovanskega veleposlanika po obnovi diplomatskih odnosov je bil izbran slovenski diplomat Rudolf Ča činovi č. V Bonn je prišel avgusta 1968, poverilno pismo nemškemu predsedniku dr. Heinrichu Lübckeju pa je oddal tri mesece za nemškim veleposlanikom v Beogradu, 4. septembra 1968. Ob tem je prišlo do rahlega zapleta, saj je bil nemški predsednik do 21. septembra 1968 uradno na dopustu. Predsednikov protokol pa se je tudi zato, ker so Jugoslovani tako pohiteli z agrementom in s predajo poverilnega pisma veleposlanika Blach- steina predsedniku Titu in ker so Jugoslovani vztrajali na čimprejšnji predaji poverilnega pisma, odlo čil, da lahko pride do predaje v času od 1. do 5. septembra 1968. Sicer poverilnega pisma ne bi mogel predati predsedniku oseb- no, temve č njegovem zastopniku, predsedniku Zveznega sveta (Bundesrat) Schützu. Nemška stran ni bila za tako možnost. Menili so, da bi na ta na čin Ju- goslavijo po nepotrebnem izpostavljali pritisku Sovjetske zveze in njenih satelitov. Tako se je predsednik Lübcke samo za ta akt vrnil z dopusta in 4. septembra 1968 sprejel veleposlanika Ča činovi ča. Torej je bila tudi v tem primeru Jugoslavija »Sonderfall«. 102 Predaja poverilnega pisma v Bonnu in pogovor po tem sicer nista trajala tako dolgo kot tista na Brionih, bila pa sta prav tako prisr čna in prijateljska. Ča činovi č je svoj govor pripravil v nemškem jeziku, prav tako v nemš čini se je odvijal tudi pogovor z nemškim predsednikom. V kratkem govoru ob predaji poverilnice je veleposlanik Ča činovi č, potem ko je najprej spregovoril o nujnosti zavezanosti politiki miru, sprave in ne nasilja na svetu, dovolj nepo- sredno na čel eno najpomembnejših vprašanj, zaradi katerih je Jugoslavija tako želela znova navezati diplomatske stike z ZRN – o vprašanju odškodnine za nacisti čne zlo čine med vojno. Dejal je: »Prav tako želi (jugoslovanska politika, op. p.) kmalu tako v materialnem kot tudi v moralnem pogledu, premostiti vse posledice vojnih let na svetu kakor tudi v vseh bilateralnih odnosih Socialisti čne Federativne Republike Jugoslavije ... Ponovna vzpostavitev diplomatskih odno- sov je ustvarila normalne pogoje, ki bodo postopoma omogo čili rešitev vseh obstoje čih problemov. K temu je veliko prispeval obisk vicekanclerja in zu- nanjega ministra, njegove ekselence, gospoda Willyja Brandta 103 ...« 104 Willy 102 PAAA, B 42, Band 1005, Vermerk 8. 8. 1968. 103 Brandt je bil na obisku v Jugoslaviji le nekaj dni po predaji poverilnice nemškega vele- poslanika med 12. in 15. 6. 1968. Obisk je moral zaradi zapletov okoli Berlina skrajšati za en dan. NDR je namre č za potovanje med Zahodno Nem čijo in Zahodnim Berlinom uvedla pot- ne listine in vizume. Poleg tega so uvedli pla čilo taks za prevoz blaga po železnici in po vo- dnih poteh. Ti ukrepi pa niso veljali za potovanja z letali, zaradi česar se je letalski promet z Zahodnim Berlinom mo čno pove čal. Vse skupaj je tako vznemirilo prebivalce Zahodnega Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 226 Brandt je bil torej že na za četku obnovljenih diplomatskih odnosov karta, na katero je igrala Jugoslavija. Ča činovi č pa je svoj nagovor sklenil z omembno druge pomembne teme, zaradi katere je bila normalizacija odnosov z ZRN za Jugoslavijo tako pomembna. Prenesel je namre č želje jugoslovanske vlade, da bi se poglobili in razširili tradicionalno dobri gospodarski odnosi med državama kakor tudi sodelovanje na podro čju sodobne tahnologije in organizacije gos- podarstva. Jugoslovanska vlada se trudi, je povedal Ča činovi č, da bi prišlo do vedno širše trgovinske izmenjave in sklenitve vseh zadevnih pogodb. Posebej je poudaril, da si jugoslovanska vlada zato želi uresni čenja napovedanega razu- mevanja vlade ZRN v zvezi z rešitvijo problemov med Jugoslavijo in EGS. Na koncu se je dotaknil še problematike sodelovanja na podro čju znanosti in kulture, neposredno pa ni na čel teme o »gastarbajterjih«, temve č se je zadovoljil le z željo, da bi se državljani obeh držav bolje spoznavali med seboj. S prošnjo predsedniku ZRN Lübckeju po podpori za izvajanje take politike in s predajo osebnih čestik Josipa Broza - Tita njemu osebno, vladi ZRN in vsem njenim državljanom je sklenil svoj nagovor. 105 Zahvalni nagovor prednika Lübckeja je bil krajši od veleposlanikovega. Zna čilno zanj pa je bilo, da niti z besedo ni omenil ne vprašanja odškodnin in ne gospodarskega sodelovanja. Poudaril je le željo po sodelovanju na znanstvenem in tehni čnem podro čju, se zavzel za boljše spoznavanje državljanov obeh držav in le na zelo splošni ravni veleposlaniku zagotovil, da se bosta tako on kot zvezna vlada zavzemala za izboljšanje odnosov med državama. Najve čji del zahvale je posvetil promoviranju na čel nemške »Ostpolitik«, politike miru in sodelovanja na svetu, odpovedi uporabe sile v mednarodnih odnosih in razu- mevanju med vsemi državami neodvisno o njihove družbene ureditve. Vrnil je pozdrave predsedniku Titu, veleposlaniku pa izrazil prisr čno dobrodošlico. 106 Diplomatski odnosi na najvišji ravni so bili tako vzpostavljeni. Na formalni ravni sta državi prosili le še za dopolnitev konzularnih predstavništev, pri čemer je vodila Jugoslavija. Zaradi velikega števila »gastarbajterjev« je bilo zanjo ve čje število konzulranih predstavništev nuja. Jugoslavija je tako že 2. julija Berlina, da je v Zahodni Berlin nemudoma s posebnim ameriškim vojaškim letalom pripo- toval kancler Kiesinger. Ko je Brandt za razpravo v parlamentu pripravil oceno tega obiska, je v njej izrazil zadovoljstvo nad njim. Takoj na za četku svoje ocene je namre č zapisal: »Obisk je bil uspešen. Dokazal je, da je bila obnova diplomatskih odnosov z Jugoslavijo smiselna in za nas koristna. Neposreden pogovor/stik z državo, ki v evropski politiki igra tako pomembno vlogo kot Jugoslavija, je za nas izjemno pomemben ...« Prav tam, Wertung der Jugoslawien- Reise des Herrn Bundesministers (12.–15. Juni 1968) str. 1; Delo, 14. junija 1968, Nikezi ćevi Pogovori s Brandtom in Ukrepi NDR udarec za zahodnoberlinske prebivalce, str. 1 in zadnja stran. 104 Prav tam, Ansprache des Botschafters der Sozialistischen Föderativen Republik Jugoslawien, Herrn Rudolf Ča činovi č, anlässlich der Übergabe des Beglaubigungsschreibens, 4. 9. 1968. 105 Prav tam. 106 Prav tam, Erwiderungsansprache des Herrn Bundespräsidenten aus Anlass der Übereichungs- schreiben durch den Botschafter der Sozialistischen Föderativen Republik Jugoslawien, Herrn Rudolf Ča činovi č, 4. 9. 1968. Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 227 1968 zaprosila za otvoritev generalnih konzulatov v Frankurtu na Maini in Stuttgartu, konzulata v Düsseldorfu in vicekonzulata v Freiburgu. 107 107 Prav tam, Verbalnote, 2. Juli 1968. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 228 Verbalna nota jugoslovanskega veleposlaništva v Bonnu z dne 2. julija 1968 s prošnjo po oblikovanju novih kuzularnih predstavništev v ZRN (Vir: PAAA.) Dušan Ne čak »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1966–1974) 229 THE »OSTPOLITIK« OF WILLY BRANDT AND YUGOSLAVIA 1964–1974. THE RESTORATION OF DIPLOMATIC CONTACTS BETWEEN FEDERAL REPUBLIC OF GERMANY AND YUGOSLAVIA SUMMARY The following contribution focuses on the developments of Yugoslav foreign policy, related to one of the most prominent social-democratic politicians of modern times, Willy Brandt, in the time when he was the mayor of Berlin (Regierender Bürgermeister, 1957–1966), Minister of Foreign Affairs (1966– 1969) and West German Federal Chancellor (1969–1974). In 1971 he received the Nobel Prize for Peace for his policy of reconciliation and cooperation between the East and West, dubbed »Ostpolitik«. In accordance with this policy, as well as before, the socialist Yugoslavia was always treated as a »special case« (Sonderfall) by the West German side. Even in the time when the diplomatic relations were severed (1957–1968) as a consequence of imple- menting the so-called »Hellstein Doctrine« (1957). In this time the interests of both countries were represented by the diplomatic representations of the Kingdom of Sweden in Bonn and of the Republic of France in Belgrade. The relations between the Federal Republic of Germany and Yugoslavia may have been cold at the diplomatic – political level and official contacts may have been nonexistent; however, cooperation in the economic field and everyday life went on. The West German policy in the beginning of 1960s by no means digressed from its orientation towards preventing the acknowledgement and influence of the German Democratic Republic in the world. In the mid-60s it can be discerned that tentative political attempts at re-establishing diplomatic contacts began on the West German as well as Yugoslav side. Therefore it is not strange that in the middle of May 1966 (already in the time of Ludwig Erhard's go- vernment), the West German State Secretary at the Ministry of Foreign Affairs, Karl Carstens, wrote a confidential dispatch to the representative of West German diplomacy at the French embassy in Belgrade, Hans Bock, stating his agreement with Bock's opinion that a dialogue between Carstens and the Yugo- slav Minister of Foreign Affairs, Marko Nikezi ć, would be very useful. The discussion, intended to take place somewhere outside the Federal Republic of Germany and the Socialist Federal Republic of Yugoslavia, was to be just an exchange of opinions about certain questions. The approximation of these countries took place gradually and carefully, away from the public eye. Already in January 1967, as Willy Brandt became the new Minister of Foreign Affairs in the government of Kurt Georg Kiesinger, Federal Republic of Germany started openly and officially discussing the possibilities of re-establishing diplomatic relations with Yugoslavia. The Fede- ral Chancellor Kiesinger spoke about that at a press conference. In the end of 1967, diplomatic attempts already brought about clear decisions. Namely, in the Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 230 middle of December 1967 the West German government authorised the Mini- ster of Foreign Affairs Brandt to initiate the negotiations in regard to the estab- lishment of diplomatic relations with Yugoslavia. During these negotiations the German side had an important and exclusive reservation – not to acknowledge the Yugoslav demands in regard to the reparations for crimes committed during World War II (Wiedergutmachung), which had to be clearly emphasised to the Yugoslav side. The closing talks occurred in Paris, and on 31 January 1968 the diplomatic relations between the countries were re-established. The renewed diplomatic relations were mostly Brandt's achievement. A completely new chapter of bilateral relations opened in 1969, when Brandt became the Federal Chancellor and began implementing his »Ostpolitik« policy, which he had already outlined as the mayor of Berlin in August 1964. Intense adjustments of mutual relations between West Germany and Yugoslavia started. Reparation for crimes (Wiedergutmachung), committed during World War II, remained the most important question during all this time. Another very important and unpleasant issue was the question of Yugoslav political emigration to the Federal Republic of Germany, and also the economic question of the so-called Yugoslav »Gastarbeiter« (migrant workers). Namely, this was also the time when Yugoslavia opened its borders to the economic emigration due to Yugoslav economic crisis, and the flow of this emigration was, for the most part, oriented precisely towards the Federal Republic of Germany. The most important bilateral question – »Wiedergutmachung« – was solved after numerous complications in 1973/1974, and the solution was based at the so- called Brioni Agreement between Tito and Brandt of 1973. At that time Yugo- slavia received around a billion German Marks in various forms, also in the form of the so-called capital aid (Kapitalhilfe), which mostly did not go to the persons concerned, but was used »for the greater good«. Thus the issue of war reparations continues to have a political impact in Slovenia even today. Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 231 UDK 347.192:323.22(497.1)"1974" Mitja Žagar * Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974: povzro čitelj krize ali mehanizem za njeno razreševanje? I. Uvod Ko sem bil naprošen, da v svojem prispevku obdelam tematiko jugo- slovanske ustavne ureditve iz leta 1974 in njeno vlogo v generiranju in razre- ševanju krize, v kontekstu reform in demokratizacije, sem z veseljem sprejel povabilo, saj gre za tematiko, ki sem jo kot pravnik, ki se ukvarja z razis- kovanjem na podro čjih ustavnega in primerjalnega ustavnega prava ter medna- rodnega javnega prava podrobno raziskoval. Prvi č sem se raziskovanja tematike jugoslovanske ustavne ureditve lotil, ko sem pripravljal raziskovalne podlage za svojo magistrsko nalogo, v kateri sem preu čeval slovenski parlamentarizem. Veliko podrobneje sem jugoslovanski ustavni razvoj spoznal, ko sem ga raziskoval ob pisanju doktorske disertacije o sodobnem federalizmu ter o teo- reti čnem modelu asimetri čne federacije kot možnem konceptu in modelu za urejanje razli čnosti v etni čno pluralnih državah, pri čemer sem takrat jugo- slovanski ustavni sistem in federalizem prvi č preu čeval v primerjalnem kon- tekstu. 1 Jugoslovanski ustavni razvoj sem kasneje preu čeval še z glediš ča demokratizacije ter dinamike razvoja medetni čnih odnosov in konfliktov na ob- mo čju nekdanje Jugoslavije, ko sem raziskoval tranzicijo in proces osamo- svajanja Slovenije in drugih držav naslednic. 2 Kar nekaj let pa sem posamezne etape jugoslovanskega ustavnega razvoja in njihove zna čilnosti spet podrobno * Dr., znanstveni svetnik, redni prof., Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjav čeva cesta 26, SI– 1000 Ljubljana; e-naslov: mitja.zagar@guest.arnes.si 1 Mitja Žagar: Sodobni federalizem s posebnim poudarkom na asimetri čni federaciji v ve čna- cionalnih državah : doktorska disertacija. Pravna fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljub- ljani, Ljubljana 1990 (dalje Žagar, Sodobni federalizem). 2 Mitja Žagar: Ustava Socialisti čne federativne republike Jugoslavije iz 1974 in osamosvajanje Republike Slovenije. V: Slovenci in država : zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana 1995, str. 367–378; Mitja Žagar: Yugoslavia: What went wrong? Constitutional aspects of the Yugoslav crisis from the perspective of ethnic conflict. V: The lessons of Yugoslavia, (Research on Russia and Eastern Europe, 3). Amsterdam 2000, str. 65–96. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 232 in obširno raziskoval, ko sva s kolegom Matjažem Klemen či čem pisala knjigo o zgodovini in razvoju nekdanjih »jugoslovanskih narodov« in etničnih odnosov na obmo čju nekdanje Jugoslavije. 3 Zato sem se priprave in pisanja svojega prispevka lotil tako, da sem spet pregledal dokumentacijo in bogato gradivo, ki sem ga zbral v preteklih letih, poleg tega pa sem preu čil strokovne in znan- stvene prispevke ter vire, ki so nastali ali so postali dostopni v zadnjih letih. Tako sem ugotovil, da se je v zadnjih dveh desetletjih pojavilo le malo zgo- dovinskih dokumentov in relevantnih virov, ki ne bi bili znani že ob koncu osemdesetih in v za četku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Je pa nastalo ogromno del, v katerih avtorji ta dogajanja in dokumente poskušajo osvetliti ter jih povezati, razložiti in oceniti s svojega glediš ča. 4 Pogledi, mnenja in stališ ča avtorjev se pogosto bistveno razlikujejo in so pogojeni z njihovimi razisko- valnimi pristopi in metodami, kot je pogosto v družbenih znanostih, pravu in humanistiki, pa tudi z njihovimi specifi čnimi interesi, nameni, pogledi in ideo- logijami, ki so pogosto povezani in pogojeni z njihovo politi čno socializacijo. V prispevku zato – na podlagi arhivskega in terenskega raziskovanja, študija dostopnih informacij, virov in dokumentov ter analize dostopnih strokovnih in znanstvenih prispevkov – predstavljam svoja spoznanja in ugotovitve o razvoju jugoslovanske in slovenske ustavnosti ter svoja mnenja in poglede o ustavni ureditvi iz leta 1974 in njenem vplivu na reforme ter na pojavljanje, za- ostrovanje, upravljanje in razreševanje kriz in konfliktov. Vprašanje, ki ga navajam v naslovu, predstavlja raziskovalno izhodiš če, moja temeljna delovna hipoteza pa je, da je jugoslovanska ustavna ureditev iz leta 1974 (Ustava So- cialisti čne federativne republike Jugoslavije (SFRJ) 5 z ustavami republik in avtonomnih pokrajin) bila hkrati na eni strani mehanizem za reševanje kriz kot ustavni okvir za reforme, ki so omogo čile tudi demokratizacijo, na drugi strani pa vir kriz in konfliktov ter ovira za reforme in tranzicijo. Njena narava, u činki in posledice so bili torej raznovrstni in ve čplastni. 3 Matjaž Klemen či č, Mitja Žagar: The former Yugoslavia's diverse peoples : a reference sourcebook, (Ethnic diversity within nations). Santa Barbara 2004. 4 France Bu čar: Rojstvo države : izpred praga narodove smrti v lastno državnost. Radovljica 2007; Zdenko Čepi č, Jože Prin či č: Ustava 1974 : preureditev jugoslovanske federacije, dele- gatski sistem in dogovorna ekonomija. V: Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedi- njena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije : 1848–1992. Ljubljana 2005, str. 1094–1104; Franc Grad, Ivan Kristan, Anton Pereni č: Primerjalno ustavno pravo. Ljubljana 2006; Peter Jambrek: Ustavna demokracija : graditev slovenske demokracije, dr- žave in ustave. Ljubljana 1992; Dejan Jovi ć, Yugoslavia : a state that withered away. West Lafayette 2009; Ustavno pravo Slovenije. Ljubljana 2006; Ciril Ribi či č: Ustavnopravni vidiki osamosvajanja Slovenije. Ljubljana 1992; Rudi Rizman: Uncertain path : Democratic transi- tion and consolidation in Slovenia. College Station 2006. 5 Uradni list SFRJ, št. 9/1974; popravki v št. 11/1974. Ustava SFRJ. Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 233 Nova jugoslovanska ustava iz leta 1974 je nastajala in je bila sprejeta kot relativno uspešen odgovor na krizo, pretrese in proteste ob koncu šestdesetih in v za četku sedemdesetih let prejšnjega stoletja: reformirala in decentralizirala je jugoslovansko federacijo, okrepila je položaj in avtonomijo (socialisti čnih) republik in avtonomnih pokrajin ter reformirala oblastne institucije, hkrati pa je omogo čila konsolidacijo vladajo čega režima vklju čno z oblastnim monopolom Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ) in njenega vodstva, čeprav je formalno poudarjala samoupravljanje in demokrati čno participacijo ljudi na vseh podro č- jih, v vseh okoljih in na vseh ravneh ter je v ta namen vzpostavila formaliziran integralni delegatski sistem odlo čanja s kompleksno strukturo svetov in skupš čin v podjetjih, v krajevnih skupnostih in ob činah, avtonomnih pokrajinah in republikah pa vse do federacije. Kadar analiziramo ustavne dolo čbe in njihovo vsebino ter ocenjujemo njiho- vo vlogo in u činek v dolo čenem okolju, se je treba zavedati, da vedno obstaja razkorak med normativnim in stvarnim. Ta razkorak je bil v Jugoslaviji v se- demdesetih in osemdesetih letih znaten, saj so skladno s svojimi ustavnimi pri- stojnostmi demokrati čne oblastne institucije pogosto le formalno potrdile odlo- čitve, ki so jih že prej oblikovali in sprejeli – ob uveljavljanju na čela t. i. »demokrati čnega centralizma« znotraj vladajo če »stranke« – vodstva in organi Zveze komunistov (ZK) na vseh ravneh. Kljub vsem (normativnim) omejitvam ter ob vseh problemih v njenem delovanju in uresni čevanju v praksi je takratna jugoslovanska ustavna ureditev v osemdesetih letih zagotovila formalni okvir za reforme in demokratizacijo, kar je dosledno uveljavila zlasti Slovenija na pod- lagi doslednega spoštovanja in uporabe na čel ustavnosti in zakonitosti v po- stopku sprejemanja reformne zakonodaje ter pri spreminjanju in dopolnjevanju ustave v ustavnorevizijskem postopku. Hkrati je decentralizirana federacija – ob znatnih kulturnih, socialnih in ekonomskih razlikah, ki so obstajale in so se celo še ve čale – omogo čala razli čen razvoj in tudi razli čne politi čne razmere v razli čnih delih federacije, kar se je izkazalo za klju čno v procesu tranzicije v razli čnih delih države. Po drugi strani je zvezna ustava v drugi polovici osem- desetih let postala eden od povzro čiteljev krize in tudi pomemben dejavnik nje- nega zaostrovanja, ker ni bilo zadostnega (družbenega in politi čnega) soglasja o ekonomskih in politi čnih reformah, posledi čno pa tudi ne soglasja, ki ga je terjal ustavnorevizijski postopek, za sprejem sprememb in dopolnitev zvezne ustave, ki bi bile nujno potrebne za razreševanje družbene in ekonomske krize. II. Ustavni razvoj Jugoslavije po drugi svetovni vojni in ustava SFRJ iz leta 1974 Ustavni razvoj jugoslovanske federacije je bil zelo dinami čen in zanimiv iz vrste razlogov. Ustavne spremembe so bile (razmeroma pogoste) in so bile praviloma ideološko in politi čno pogojene. Ozna čimo jih lahko za reakcije vladajočega režima in uradne (komunisti čne politi čne) ideologije na spreme- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 234 njene družbene razmere, krize in zaostrene konfliktne situacije v posameznih obdobjih. Čeprav so bile ustavne spremembe v Jugoslaviji nekoliko pogostejše kot v ve čini drugih držav, velja, da so ustavne revizije v svetu obi čajna in tudi uveljavljena praksa ter pomenijo odziv sistema in vladajo čih režimov na in- tenzivne družbene spremembe in bistveno spremenjene okoliš čine, saj tudi v najbolj stabilnih državah, vklju čno z utrjenimi in stabilnimi demokracijami, razvoj lahko povzro či bistveno spremenjene okoliš čine, ki terjajo spremembe tudi v ustavni ureditvi, da bi politi čni sistem in njegove institucije v novih in spremenjenih razmerah sploh lahko uspešno delovali. 6 Jugoslovanska federacija je bila kot Demokrati čna federativna Jugoslavija formalno vzpostavljena med drugo svetovno vojno. Prva federalna ustava, ki je opredelila Jugoslavijo kot »ljudsko republiko« in formalno uveljavila federa- tivno ureditev, pa je bila sprejeta po kon čani »narodnoosvobodilni vojni in socialisti čni revoluciji« leta 1946. Ustava je vzpostavila izrazito hierarhi čen in centraliziran politi čni sistem in federacijo, pri tem pa se je zgledovala predvsem po sovjetski stalinski ustavi, je pa upoštevala tudi nekatere specifi čnosti jugo- slovanskega razvoja in razmer. 7 Tak pristop k oblikovanju ustave je pomenil diskontinuiteto z medvojnim razvojem ter takratnim konceptom in institucio- nalno strukturo fedracije, ki je bila zaradi specifi čnih okoliš čin odpora in osvo- bodilne vojne decentralizirana in notranje raznolika, vendar je obveljalo pre- pri čanje, da bosta izrazita centralizacija in ustavno zagotovljeni monopol komu- nisti čne partije (KP) po sovjetskem vzoru omogo čila utrditev in stabilnost vla- dajo čega režima. Naslednji korak v ustavnem razvoju so bile ustavne spremembe leta 1953, 8 ki so bile pogojene z notranjimi in mednarodnimi dimenzijami konflikta z Informbirojem. Po konfliktu in razkolu s Sovjetsko zvezo in po uspešnem obra- čunu z »informbirojevci« 9 je jugoslovansko vodstvo čutilo potrebo, da jasno 6 Ve č gl. Constitution makers on constitution-making : the experience of eight nations. Was- hington, D.C. 1988; Mitja Žagar: Constitutions in multi-ethnic reality. V: Razprave in gra- divo, 1994/1995, št. 29, str. 143–164. 7 Ustavno besedilo in komentar gl. v Novi ustavi : zbirka ustava donetih posle drugog svetskog rata. Beograd, 1948, str. 11–40, 155. Z uveljavitvijo ustave FLRJ se je za čelo obdobje »ljud- ske demokracije«, v katerem sta ustavna ureditev in uradna ideologija sledila zgledom So- vjetske zveze. Temeljne zna čilnosti politi čnih sistemov, ki so jih vladajo či režimi in uradna teorija opredeljevali kot »države ljudske demokracije«, so bile: državna lastnina, razraš čen hierarhi čen in centraliziran državni aparat, centralizirano administrativno gospodarstvo, osrednja vloga in monopol vladajo če komunisti čne (ali podobne) partije in njene uradne ideologije. (Majda Strobl, Ivan Kristan in Ciril Ribi či č: Ustavno pravo SFR Jugoslavije. Ljub- ljana 1986 (dalje Strobl, Kristan, Ribi či č, Ustavno pravo SFRJ), str. 51.) 8 Uradni list FLRJ, št. 3/1953, Ustavni zakon o temeljih družbene in politi čne ureditve FLRJ in o zveznih organih oblasti. 9 Pri tem omenjam zanimivo in celo ironi čno dejstvo, da so zelo centraliziran in hierarhi čno strukturiran politi čni sistem ter na teh na čelih zasnovan državni aparat in struktura oblasti (ob- likovani po sovjetskem modelu in ideologiji) leta 1948 Titu in jugoslovanskemu komuni- sti čnemu vodstvu dejansko olajšali obra čun z Informbirojem in Sovjetsko zvezo (SZ) ter Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 235 opredeli specifi čno »jugoslovansko pot« in – ob poudarjanju ideoloških, orga- nizacijskih in institucionalnih razlik – vzpostavi nov model jugoslovanskega so- cializma kot alternativo sovjetskemu modelu. Zato se je za čelo postopno uve- ljavljanje ideologije in modela delavskega in kasneje tudi družbenega samo- upravljanja v za četku petdesetih let. 10 Nekakšen hibridni sistem, ki ga je s spre- membami in dopolnitvami ustave FLRJ iz leta 1946 uveljavil ustavni zakon iz leta 1953, 11 pa kmalu ni ve č ustrezal spreminjajo či se uradni politi čni ideologiji in opredelitvam ter razmeram, zato so se pojavljali problemi v njegovem delo- vanju in zahteve po njegovi reformi. Kot odgovor na navedene probleme je bila leta 1963 sprejeta Ustava SFRJ, 12 ki ni samo spremenila uradnega imena države, ampak je pomenila predvsem ustavno opredelitev in uveljavitev ideje in ideologije samoupravljanja. Izho- diš če za ustavo, ki je temeljilo na vladajo či ideologiji, je bilo pri čakovanje, da bo razvito družbeno samoupravljanje, ki bo uveljavljeno v vseh okoljih in na vseh podro čjih, razrešilo in dolgoro čno odpravilo vse družbene (oz. družbeno pomembne) konflikte in protislovja, 13 vklju čno s protislovji in potencialnimi konflikti v medetni čnih odnosih v ve čnacionalni jugoslovanski skupnosti. 14 doma či spopad z »informbirojevci,« ki so podpirali resolucijo Informbiroja in vodilno vlogo SZ. 10 Ve č o tem Strobl, Kristan, Ribi či č, Ustavno pravo SFRJ, str. 69–79. 11 Pre čiš čeno besedilo takratne ustave gl. v Novi ustav Federativne narodne republike Jugosla- vije: Ustavni zakon od 13. 1. 1953 i ustav od 31. 1. 1946 (dijelovi koji nisu ukinuti) (1953), sa pogovorom prof. dr. Jovana Ðor đevi ća. Beograd 1953, str. 7–48. Naravo in namen ustavnih sprememb in njihov ideološki okvir zanimivo kaže spremna beseda dr. Ðor đevi ća na str. 105– 129. 12 Uradni list SFRJ, št. 14/1963. 13 Sprejem ustave SFRJ v Zvezni ljudski skupš čini 7. aprila 1963 je – politi čno in ideološko – pomenil nadaljevanje procesa uveljavljanja socialisti čne samoupravne demokracije, ki se je za čel s sprejemom »ustavnega zakona (1953)«. Integralno samoupravljanje naj bi omogo čalo »odmiranja (oblastne) države«, razreševanje in odpravljanje vseh družbenih konfliktov ter uveljavljanje svobode slehernega posameznika in sleherne družbene skupnosti, kar pa se v praksi ni zgodilo (Strobl, Kristan, Ribi či č, Ustavno pravo SFRJ, str. 80–81.) 14 Ideologija in nacionalna politika KPJ oz. ZKJ sta bili klju čni za oblikovanje nacionalne in etni čne politike v jugoslovanski federaciji, zlasti pa je bil pomemben »Program ZKJ« (1958), ki v poglavju »Federacija in odnosi med narodi Jugoslavije» nacionalno vprašanje obravnava kot pomembno vprašanje obstoja ve čnacionalnih skupnosti in na čela samoodlo čbe narodov, kot ga je poudarjal že narodnoosvobodilni boj, opredeljuje kot podlago za oblikovanje jugo- slovanske federacije. Ob poudarjanju pomena ekonomske enakopravnosti kot materialne os- nove za enakopravnost narodov terja skupno angažiranje za razvoj manj razvitih obmo čij. Na- čelo «bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov« ter zaš čito in zagotavljanja družbenega položaja narodnih manjšin program opredeljuje kot temelje jugoslovanske ve čnacionalne skupnosti. Kot negativen pojav na podro čju mednacionalnih odnosov kritizira zlasti nacio- nalizem (kot »ostanke buržoaznega nacionalizma«) ter poudarja pomen razvoja duha in prak- se socialisti čnega internacionalizma, ki omogo ča uresni čitev delavskorazrednih ciljev in zlasti ekonomske osvoboditve. To kaže, da je tudi program ZKJ uveljavil razredni pristop pri obrav- navanju nacionalnega vprašanja, kar se je odražalo tudi v normativni ureditvi medetni čnih od- nosov v Jugoslaviji. Program ZKJ gradi na »fikciji«, da bosta integralni razvoj samouprav- ljanja ter na njem temelje če preseganje konfliktne razredne družbe (v verjetno dolgoro č- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 236 Zbor narodov – kot institucionalni organ ve čnacionalne jugoslovanske fede- racije – je postal le nekakšen poddom Zveznega doma, 15 ki se obvezno sestane le ob obravnavi predloga za spremembo zvezne ustave. Fakultativne seje Zbora narodov so bile predvidene, ko je šlo za zadeve, ki so bile pomembne za ures- ni čevanje enakopravnosti narodov in republik, ali za zadeve, ki so se nanašale na pravice republik, ki so bile dolo čene z Ustavo SFRJ. 16 Šele izbruhi nacio- nalizma in zaostreni medetni čni konflikti, ki so spremljali ekonomsko in druž- beno krizo v drugi polovici šestdesetih let, so jasno pokazali, da so problemi v medetni čnih odnosih in (ve činoma) latentni (med)etni čni konflikti v Jugoslaviji obstajali ves povojni čas in jih samoupravljanje ni odpravilo. To se je odrazilo tudi v ustavnih dopolnilih, sprejetih v letih 1967 in 1968 ter leta 1971, ki so bili odziv na zaostrene razmere in dogajanja. Že I. ustavni amandma je okrepil položaj Zbora narodov, ki je moral (za zagotavljanje enakopravnosti republik, narodov in narodnosti ter ustavnih pra- vic republik) obvezno obravnavati predlog družbenega plana, zakone in sklepe o financiranju in o prihodkih države ter predloge temeljnih in splošnih zakonov. Na zahtevo petih svojih članov ali predsednika Zvezne skupš čine je lahko ob- ravnaval vse zadeve, ki so bile pomembne za enakopravnost republik, narodov in narodnosti ali so se nanašale na pravice republik, dolo čene z ustavo. Pri tem je bil Zbor narodov v okviru svojih pristojnosti enakopraven z Zveznim zbo- rom. 17 Zaradi nadaljnjega zaostrovanja medetni čnih odnosov so ustavni amand- maji leta 1968 Zbor narodov opredelili kot prvi zbor Zvezne skupš čine ter okrepili njegovo vlogo in pristojnosti. 18 Ustavni amandmaji so okrepili položaj nejšem procesu) razrešila tudi probleme v medetni čnih odnosih, zato ne posve ča pozornosti ugotavljanju, prepre čevanju, upravljanju in (raz)reševanju (med)etni čnih konfliktov v jugo- slovanski ve četni čni skupnosti. Program Zveze komunistov Jugoslavije: Sprejet na sedmem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana 1978, str. 157–166. 15 V Zbor narodov (kot poddom Zveznega zbora) skupš čine republik volijo po 10 poslancev, skupš čini avtonomnih pokrajin pa po pet poslancev (165. in 166. člen ustave Ustave SFRJ, 1963). 16 Če ni mogo če dose či soglasja v Zveznem zboru, ki o zadevah vedno razpravlja in odlo ča kot enoten dom, in mnenje Zbora narodov ni upoštevano, posamezne zadeve leto dni ni mogo če uvrstiti na dnevni red sej skupš čine (190. in 191. člen ustave SFRJ, 1963). 17 Uradni list SFRJ, št. 18 /1967, Amandma I amandmajev k ustavi SFRJ iz leta 1963, ki dolo ča tudi, da poslanci Zbora narodov, kadar ta samostojno obravnava dolo čeno zadevo, ne so- delujejo pri odlo čanju v Zveznem zboru, kar je logi čna posledica opredeljene enakopravnosti teh dveh zborov. 18 Zbor narodov, v katerega republike delegirajo po 20 in avtonomni pokrajini po 10 poslancev, ki jih izvolijo republiške ali pokrajinske skupš čine, samostojno obravnava zadeve, ki se na- našajo na zagotavljanje enakopravnosti republik in avtonomnih pokrajin, ter druge zadeve, ki so v njihovem skupnem interesu; kot enakopraven zbor (s pristojnim Zborom delovnih skup- nosti) odlo ča vedno, kadar je z ustavo predvideno v Zvezni skupš čini dvodomno odlo čanje. Po posebnem postopku, ki ga dolo ča poslovnik tega zbora (na zahtevo 10 poslancev zbora), lahko predhodno obravnava vsako vprašanje, ki je pomembno za enakopravnost republik, narodov in narodnosti, ali vsako vprašanje, ki posega v ustavne pravice republik in avtonomnih pokrajin. Ker imajo ostali zbori po 120 poslancev, je s 140 poslanci zbor narodov postal tudi najve čji Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 237 obeh socialisti čnih avtonomnih pokrajin (Kosova in Vojvodine) v okviru so- cialisti čne republike Srbije, potem ko je njun statusu izena čila že Ustava SFRJ leta 1963. 19 Ob tem kratkem pregledu ustavnega razvoja jugoslovanske federacije do sprejema zvezne ustave iz leta 1974 in ob poudarjanju njihovega ideološkega okvira vseeno kaže omeniti, da so spremembe temeljile na analizah delovanja obstoje čega politi čnega sistema in problemov, na katere bi moral ta sistem uspešno odgovoriti. Čeprav so bile te analize ve činoma kriti čne, so bile hkrati tudi ideološko in politi čno pogojene in zasnovane. 20 To se je odražalo tako v predstavitvi, razumevanju in oceni stanja in dogajanja kot pri opredeljevanju problemov, njihovi analizi in oceni, pa tudi pri iskanju in oblikovanju možnih rešitev, opredeljevanju usmeritev ter pri oblikovanju in sprejemanju predlaganih rešitev. Analize so pogosto poudarjale problem razkoraka med normativnim in stvarnim ter hkrati ugotavljale, da se sprejete politi čne usmeritve ter normativna ureditev v praksi ne uresni čujejo ustrezno. Zato so kritizirale birokratizacijo in odtujevanje državne administracije, njeno togost in neprilagodljivost, ugotav- ljale so probleme v uveljavljanju, delovanju in razvoju sistema samoupravljanja, probleme, povezane z družbeno lastnino in njenim upravljanjem, s participacijo ljudi v (demokrati čnih) samoupravnih procesih odlo čanja itd. Analize so ves čas poudarjale tudi pomen medetni čnih odnosov ter na čela »bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov«, ki se je kot temeljno ustavno na čelo uveljavilo tudi v jugoslovanski ustavni ureditvi. Uradna politika je tudi poudarjala, da sta obstoj in krepitev nacionalizma pomembni – če ne kar klju čni – nevarnosti za obstoj in nadaljnji razvoj ve čnacionalne jugoslovanske skupnosti. Zato so uradni partijski in državni dokumenti nacionalizem obsojali in opozarjali na njegovo nevarnost, zbor skupš čine (Uradni list SFRJ, št. 55/1968, ustavna amandmaja VII in IX k ustavi SFRJ). Če družbeni plan, prora čun ali zakoni za njuno uresni čevanje niso bili pravo časno usklajeni in sprejeti, za časno veljajo akti v besedilu, kot ga je sprejel Zbor narodov, pristojni zbori pa se razpustijo; v ustavnorevizijskem postopku prav Zbor narodov razglaša spremembe ustave (amandmaja IX in XII k ustavi SFRJ). 19 Amandma XVIII k ustavi SFRJ, je namesto starega imena Kosovo in Metohija uveljavil novo ime za to pokrajino – Kosovo. V primeru neskladja med pokrajinskimi ter med zveznimi in/ ali republiškimi zakoni in predpisi je dolo čena prednost republiških in/ali zveznih predpisov. V okviru urejanja enakopravnosti narodov in narodnosti (etni čnih manjšin) v Jugoslaviji amandma XIX opredeljuje pravico do uporabe lastnega jezika pripadnikov narodnosti pred javnimi organi in v javnem poslovanju v skladu z republiškimi ustavami in zakoni, kar po- meni z glediš ča ustavne zaš čite razširitev pravic narodnih manjšin v Jugoslaviji. 20 V prvem povojnem obdobju omenjam vlogo Moše Pijadeja ter kasneje zlasti vlogo Edvarda Kardelja in njegove prispevke, ki so bili kasneje objavljeni v seriji knjig Problemi naše socia- listi čne graditve (Ljubljana, 1956–1973). Med njegovimi deli kaže pri tem omeniti še: Svo- bodno združeno delo, brionske diskusije (Ljubljana 1978); ter njegovo zadnjo obsežnejšo ana- lizo »politi čnega sistema socialisti čnega samoupravljanja« in predlogov za njegov nadaljnji razvoj: Smeri razvoja politi čnega sistema socialisti čnega samoupravljanja (Ljubljana, 1977). Na omenjene analize so pogosto pomembno – če ne kar klju čno – vplivali tudi predlogi, mnenja, ocene in analize Josipa Broza - Tita. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 238 hkrati pa se je vodstvo odlo čno odzvalo ob pojavih nacionalizma. 21 Rešitev so praviloma iskali v spremembah in dograditvah normativnega sistema, ki naj bi spremenile obstoje čo »negativno prakso.« Pri tem so pogosto precenjevali po- men pravnega sistema ter njegov vpliv na razvoj in dejanske razmere. Pred- lagane normativne rešitve, ki so predvidele razli čne mehanizme in na čine za participacijo ljudi, so vzpostavljale zapletene in zelo podrobno urejene postopke in mehanizme samoupravljanja, ki naj bi predvsem zagotavljali stabilnost in predvidljivost sistema, 22 so pa ljudi dejansko odvra čali od aktivne participacije ter omejili ali v časih celo onemogo čili pobude ljudi in njihovo ustvarjalnost. Uveljavili so se sistemi in prakse, ki so pogosto ve č časa namenjali postopkom in formalnim vprašanjem kot pa vsebini posameznih zadev in pobud, kar je še dodatno vplivalo na manjši interes in participacijo ljudi. Čeprav so spremembe in dopolnitve ter nova ustavna besedila sprejemali po veljavnem ustavnorevizijskem postopku, so pobude zanje navadno prišle iz najvišjega vodstva KPJ/ZKJ, ki je bilo hkrati tudi najožje državno vodstvo. Hkrati lahko ugotovimo, da so KP/ZKJ, najožje državno vodstvo in zlasti pred- sednik Tito osebno odigrali klju čno (neformalno) vlogo pri prepre čevanju, upravljanju in razreševanju kriz, morebitnih družbenih konfliktov ali blokad v politi čnem sistemu. To je bilo pomembno, ker ustavni in pravni sistem Jugo- slavije nista predvidevala in urejala posebnih postopkov in mehanizmov (oz. institucij) za upravljanje in razreševanje morebitnih konfliktov, saj je vladajo ča ideologija trdila, da je – oziroma, da z uveljavljanjem socialisti čnega samo- upravljanja postaja – Jugoslavija nekonfliktna družba. Takšen pristop odraža strah pred konflikti, ki obstaja v vseh družbah – tako v demokracijah kot v totalitarnih in avtokratskih sistemih, pa tudi v družbah v tranziciji. Ta strah je posledica socializacije, k njej pa pomembno prispevajo izobraževalni sistemi, mediji in politi čne institucije, a tudi verske institucije in številni akterji civilne družbe, ki konflikte prikazujejo in obravnavajo pretežno kot negativne in nevarne ter zato nezaželene in odklonske družbene pojave. Pri tem ne upoštevajo dejstva, da so konflikti obi čajen in normalen pojav v slehernem pluralnem okolju, saj obstoj pluralizma in razli čnosti v družbah po- 21 Na nevarnost nacionalizma in porušenih medetni čnih odnosov ter na pomen uveljavljanja na čela »bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti« so tako opozarjali skoraj vsi dokumenti povojnih kongresov Komunisti čne partije/Zveze komunistov, zlasti v šestde- setih in sedemdesetih letih pa je na omenjene probleme opozarjala v svojih javnih nastopih tudi ve čina klju čnih jugoslovanskih politikov (npr. Tito, Kardelj, Bakari ć, Vlahovi ć) v svojih nastopih na kongresih in pomembnejših forumih ZKJ ter v nekaterih javnih nastopih. 22 Pri tem kaže ugotoviti, da so takšne rešitve – čeprav so bile na prvi pogled in z glediš ča posameznika zapletene in nepregledne – sicer omogo čale kanaliziranje razli čnih interesov v zapletene mehanizme in postopke samoupravnega sistema, vendar so hkrati omogo čale tudi nadzor nad dogajanji in procesi ter zagotavljale prostor za politi čno akcijo in posredovanje družbenopoliti čnih organizacij in državnih organov v primerih, ko bi se v sistemu za čeli pojavljati, oblikovati in uveljavljati za obstoje či sistem in režim nezaželeni in nesprejemljivi ali celo nevarni interesi. Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 239 gojuje razli čne interese in s tem tudi možne konflikte interesov. Strah pred konflikti (ob drugih emocionalnih dimenzijah in naboju) zato še zmanjšuje spo- sobnost posameznikov ter različnih okolij, organizacij in institucij za uspešno prepre čevanje, upravljanje in razreševanje kriz in konfliktov. Strah pred kon- flikti in negativen odnos do njih sta tudi pomembna razloga za pogosto odsotnost ali slabo razvitost posebnih mehanizmov in pravil, pa tudi (formalnih in neformalnih) institucij, ki omogo čajo demokratično soo čanje in usklajevanje razli čnih interesov ter miroljubno razreševanje morebitnih konfliktov. Čeprav razvite demokrati čne institucije in postopki ponujajo okvir in možnosti za usklajevanje razli čnih pogledov ter za upravljanje in razreševanje (interesnih) konfliktov po demokrati čni poti, so v časih – zlasti za upravljanje in reševanje zaostrenih konfliktov v etni čno in sicer raznolikih okoljih – potrebni in bolj učinkoviti posebni postopki in mehanizmi, saj v časih lahko konflikti in strah pred njimi paralizirajo delovanje posameznih demokrati čnih institucij. Obstoj takih posebnih mehanizmov in postopkov za prepre čevanje, upravljanje in razreševanje kriz in konfliktov je še zlasti pomemben za družbe v tranziciji, kjer se demokrati čne institucije šele vzpostavljajo ali reformirajo in stabilizirajo. Odsotnost tovrstnih mehanizmov in postopkov zaostruje krize in konflikte ter jih lahko tudi povzro ča, hkrati pa spodbuja »nesistemske« ali celo protipravne reakcije razli čnih subjektov – vklju čno z državnimi oblastnimi strukturami. 23 To se je vedno znova potrjevalo tudi v Jugoslaviji, kjer sta v takšnih primerih neformalno posredovala ter s svojimi posegi konflikte poskušala razrešiti pred- sednik Tito in vodstvo KPJ/ZKJ. »Novo ustavo« SFRJ leta 1974 so ozna čevali kot klju čno prelomnico v razvoju jugoslovanske federacije in njenega politi čnega sistema socialisti čnega samoupravljanja. 24 Kot sem omenil, je bila ustava odziv na dogajanja in razvoj v drugi polovici šestdesetih let in na za četku sedemdesetih let, s katerim je takratni režim po uspešnem obra čunu z »nacionalizmom in (buržoaznimi oz. malomeš čanskimi) liberalisti čnimi tendencami« 25 vnesel v ustavni in politi čni sistem posamezne elemente in vsebine, ki so jih zagovarjali zagovorniki »libe- ralizma« oz. omenjenih, uradno obsojenih gibanj ter ideoloških tendenc. V for- malnem smislu je ustava pomenila decentralizacijo jugoslovanske federacije in politi čnega sistema nasploh, okrepitev samostojnosti in vloge socialisti čnih re- publik in avtonomnih pokrajin (kot federalnih enot) ter uvedbo nekaterih novih 23 Ve č o tem Reconcilable differences : Turning points in ethnopolitical conflict. West Hartford 2000; Cintia H. Enloe, Ethnic conflict and political development. Boston 1973, str. 15–34; Handbook of conflict analysis and resolution. London, New York: Routledge 2009; Žagar, Sodobni federalizem, str. 276–292. 24 Strobl, Kristan, Ribi či č, Ustavno pravo SFRJ, str. 86–88. 25 V svojem referatu na X. kongresu ZKJ je Tito – kot predsednik SFRJ in ZKJ – ugotovil, da so izkušnje pokazale, da sta »najve čja nevarnost za socializem in samoupravljanje tehnokratizem in birokratizem z nacionalizmom, liberalizmom in dogmatizmom kot svojimi ideološkimi kritji«. Josip Broz, Boj za nadaljnji razvoj socialisti čnega samoupravljanja v naši državi in vloga Zveze komunistov Jugoslavije. V: X. Kongres ZKJ, Ljubljana 1974, str. 38. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 240 mehanizmov in oblik organiziranja, ki naj bi omogo čili širšo udeležbo ljudi v procesu politi čnega in samoupravnega odlo čanja ter tudi izražanje t. i. plura- lizma samoupravnih interesov. 26 Omenjene normativne in institucionalne no- vosti bi z glediš ča zgodovinskega družbenega in politi čnega razvoja (zlasti v lu či procesa tranzicije v poznih osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja) lahko ozna čili kot prvine procesa demokratizacije. Vendar je bila ta ustavna reforma omejena, saj je bil njen temeljni namen ohranjanje temeljne narave in vsebine takratne družbene ureditve ter obramba oblastnega monopola in oblastne strukture vladajo čega režima. Mnoge spremembe so bile tako le kozmeti čni popravki obstoje čega sistema, za katere se je kasneje izkazalo, da dolgoro čno niso bili zadostni in uspešni, ker niso bili usmerjeni v odpravljanje resni čnih vzrokov problemov, ki so dolgoro čno zaostrovali krizo. Bolj korenite spremembe bi namre č terjale spremembo ideologije, narave in strukture ta- kratnih družbenih odnosov in oblastne strukture, kar bi dejansko pomenilo od- pravo takrat vladajo če ideologije, sistema, družbene ureditve in monopola ob- stoje čega vladajo čega režima ter vzpostavitev novega sistema (verjetno z uved- bo ve čstrankarske demokracije), česar obstoje če vladajo če strukture (tudi) iz sebi čnih, pa tudi na čelnih ideoloških razlogov niso bile pripravljene storiti. Takšen pristop k reformi in urejanju odnosov je bil mogo č tudi – če ne pretežno ali celo izklju čno – zato, ker se je država uspešno razvijala ter so se zato hitro pove čevali tudi blaginja ter družbeni in osebni standard državljanov. Jugoslavijo so zaradi njene izjemno hitre gospodarske rasti ozna čevali za »mini gospodarski čudež« (v primerjavi z ZR Nem čijo, ki je takrat veljala za veliki gospodarski čudež in motor razvoja v Evropi). Takrat si nih če ni belil glave s tem, da si je država pri razvoju pomagala s tujimi posojili, saj je bila to splošna praksa v času prve naftne krize in po njej, ki pa je ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih pripeljala do dolžniške krize številnih držav in zlasti držav v razvoju. 27 Zaradi svoje stabilnosti in razmeroma ugodnih gospodarskih razmer, predvsem pa zaradi svoje zanesljivosti pri pla čevanju obveznosti je Jugoslavija zlahka dobivala relativno ugodna tuja posojila, ki so zagotavljala potrebna dodatna sredstva za njene teko če potrebe – tako za posamezne investicije kot zlasti za porabo, kar je omogo čalo tudi vzdrževanje in pove čevanje življenj- skega standarda ljudi. Upniki se niso ubadali s tem, kako je Jugoslavija posojila, ki jih je dobila, porabila. Verjetno so nekateri upniki dana posojila in pomo či razumeli tudi kot svoj vložek v stabilnost Jugoslavije in regije, pa tudi – takrat še bipolarne – mednarodne skupnosti, saj je bila Jugoslavija pomembna članica in voditeljica neuvrš čenega gibanja. 26 Koncept razvoja, kot ga opredeljuje Edvard Kardelj: Smeri razvoja politi čnega sistema so- cialisti čnega samoupravljanja. Ljubljana 1977. 27 Peter Nunnekamp: The International Debt Crisis of the Third World : Causes and con- sequences for the world economy. Wheatsheaf, Brighton 1986; Lorie Tarshis, World Eco- nomy in Crisis : Unemployment, inflation, and international debt. Toronto 1984. Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 241 Obstoj in razvoj delavskega samoupravljanja, 28 gospodarski in družbeni razvoj ter (vsaj na videz) relativno uspešno gospodarstvo, relativno visoka življenjska raven ter rast družbenega in osebnega standarda ljudi, visoka raven ustavno zajam čenih človekovih pravic, odprtost Jugoslavije v svet in njena ne- uvrš čena politika, stalni stiki in izmenjave s tujino tako na institucionalni kot zasebni ravni itd. so bili razlogi, da so na »jugoslovanski eksperiment« v svetu mnogi gledali pozitivno in celo z navdušenjem kot na »tretjo pot« in alternativo razvoja. 29 III. Ustava SFRJ iz leta 1974 kot dejavnik reform in krize Če iz današnjega zornega kota ocenjujemo Ustavo SFRJ iz leta 1974, upoštevaje njeno vsebino in naravo, lahko trdimo, da je bila predvsem ideološki in programski dokument specifi čnega zgodovinskega obdobja. Sistem, ki ga je ustava vzpostavila, je bil druga čen od sistema »ljudskih demokracij« v državah »realnega socializma«: bil je bolj odprt in manj represiven, ljudje so v njem imeli ve č svobode, (primerjalno) so živeli bolje, imeli višji življenjski standard in so lahko potovali v tujino. Kljub (ideološko) razglašeni »nestranarski« naravi politi čnega sistema je bil jugoslovanski sistem še vedno totalitaren, ki ga je obvladovala vladajo ča (politi čna) ideologija, kar je omogo čala ustava, ki je tudi formalno ohranjala dominantno ustavno vlogo in oblastni monopol ZKJ, ki so jo temeljna na čela ustave opredeljevala takole: »Zveza komunistov Jugoslavije, pobudnik in organizator narodnoosvobodil- nega boja in socialisti čne revolucije in zavestni nosilec teženj in interesov de- lavskega razreda, je po zakonitosti zgodovinskega razvoja postala organizirana vodilna idejna in politi čna sila delavskega razreda in vseh delovnih ljudi pri graditvi socializma in pri uresni čevanju solidarnosti delovnih ljudi ter bratstva in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije. Zveza komunistov Jugoslavije je s svojim usmerjevalnim idejnim in politi č- nim delom v sistemu socialisti čne demokracije in družbenega samoupravljanja glavni pobudnik in nosilec politi čne dejavnosti za varstvo in za nadaljnji razvoj socialisti čne revolucije in socialisti čnih samoupravnih družbenih odnosov, po- 28 To velja tako za teoreti čni okvir in model delavskega in kasneje družbenega samoupravljanja kot tudi za njuno normativno zasnovo, vsaj do osemdesetih let prejšnjega stoletja pa tudi prakso na podlagi tega modela. 29 Jugoslovanski model so mnogi opredelili kot »tretjo pot« ali »tretjo možnost« ter s tem možno alternativo pretežno prevladujo čim ideološkim in teoreti čnim konceptom in modelom, pa tudi takrat obstoje čim politi čnim sistemom zahodnih demokrati čnih držav na eni strani in mo- delom »ljudskih demokracij« oz. držav t. i. »realnega socializma« na drugi strani. Z glediš ča bipolarne mednarodne skupnosti so kot alternativo delitvam in blokovskemu organiziranju, v katerem sta dominirali takratni »supersili« – Sovjetska zveza in ZDA, navajali gibanje ne- uvrš čenih držav, v katerem je Jugoslavija kot ena od ustanoviteljic skoraj trideset let igrala pomembno vlogo. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 242 sebno pa za krepitev socialisti čne družbene in demokrati čne zavesti, in je za to odgovorna.« 30 Prav zato takratna strokovna literatura, objavljena na Zahodu, Jugoslavije ni uvrš čala med (razvite) demokracije oziroma polikracije, ampak so jo kot spe- cifi čen primer v časih ozna čevali kot poldemokracijo. 31 Vsaj ob časno so nekateri avtorji vseeno pohvalili raven in obseg participacije ljudi v politi čnih procesih ter zlasti teoreti čne zamisli in naravo, pa tudi uresni čevanje samoupravljanja. 32 Omenjali so tudi relativno visoko raven človekovih pravic in svoboš čin ter re- lativno uspešnost režima pri urejanju medetni čnih odnosov in prepre čevanju nasilnih etni čnih konfliktov. Zato so na nekateri Jugoslavijo opisovali kot »pri- jazno« ali »benigno diktaturo« – zlasti še ob upoštevanju položaja in družbene vloge predsednika Tita, ki je v svetu užival izjemen ugled. Z glediš ča povojnega razvoja jugoslovanske federadcije lahko sprejem usta- ve leta 1974 ozna čimo za pomembno reformo politi čnega sistema, ki je vsaj do dolo čene mere odprla politi čni prostor in v posameznih segmentih omogo čila postopno demokratizacijo, ki je obeležila razvoj v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ob koncu osemdesetih let pa je privedla tudi do razvoja ve čstrankarskega politi čnega sistema. Zagotovo so bili okoliš čine in dejanski zgodovinski razvoj precej druga čni, kot so predvidevali, si želeli in predstavljali snovalci ustave. Če je razvoj v sedemdesetih letih še potekal v skladu s pri čakovanji, kaže med specifi čnimi dogodki, zgodovinskimi okoliš činami in procesi, ki so obele- žili razvoj v osemdesetih letih in tudi privedli do razpada jugoslovanske fede- racije, omeniti vsaj naslednje: - smrt predsednika Josipa Broza - Tita leta 1980, ki jo je sicer glede na njegovo starost bilo mogo če pri čakovati, vendar pa Jugoslavija na tranzicijo oblasti ni bila pripravljena. Njegova smrt je pokazala, da predsednik Tito ni bil le klju čna zgodovinska osebnost in institucija v prejšnjih štirih desetletjih, ampak je bil zlasti bistven (neformalni) notranji kohezivni dejavnik, ki je s svojo navzo čnostjo in posredovanjem v družbenih in politi čnih procesih bil tudi najpomembnejši in najbolj u činkovit neformalni mehanizem za prepre čevanje, upravljanje in razreševanje kriz in konfliktov. To je bilo bistvenega pomena v državi, katere oblast in vladajo ča ideologija sta trdili, da uveljavljanje socia- 30 Prvi in drugi odstavek razdelka VIII Temeljnih na čel ustave SFRJ (1974). 31 Robert A. Dahl: Polyarchy : Participation and Opposition. New Haven. London 1971; Roy C. Macridis: Contemporary political ideologies : Movements and regimes. Boston, Toronto 1983; Roy C. Macridis: Modern political regimes : Patterns and institutions. Boston, Toronto 1986; Tatu Vanhanen: The Process of Democratization : a Comparative Study of 147 States, 1980–88. New York, Bristol, Washington, London 1990. 32 Robert A. Dahl: Democracy, Liberty and Equality. Oslo, Oxford, New York 1986; Robert A. Dahl: Dilemmas of Pluralist Democracy : Autonomy vs. Control. New Haven, London 1982; Robert A. Dahl: A Preface to Economic Democracy. Berkeley 1985 itd. Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 243 listi čnega samoupravljanja pretvarja Jugoslavijo v družbo brez konfliktov, saj iz navedenih razlogov ustavni in politi čni sistem nista vklju čevala in razvila učinkovitih formalnih mehanizmov in institucij za prepre čevanje, upravljanje in razreševanje kriz in konfliktov; - zaostrovanje ekonomske, politi čne in družbene krize v osemdesetih letih, ki je zajela vsa družbena podro čja in je pomembno vplivala na družbene od- nose. Že v za četku osemdesetih let so se začele izražati etni čne dimenzije te krize z nemiri na Kosovu leta 1981, ki so izzvali ostro in represivno reakcijo takratnih srbskih in jugoslovanskih oblasti. 33 Vseeno je uradna politika šele sredi osemdesetih let najprej priznala obstoj ekonomske krize in za čela pri- pravljati »program ekonomske stabilizacije,« kasneje pa je uradno za čela pri- znavati tudi obstoj širše družbene in politi čne krize. Tako je leta 1985 nastala »Kriti čna analiza delovanja politi čnega sistema socialisti čnega samouprav- ljanja«, ki opozarja na nekatere probleme v delovanju politi čnega sistema ter na razkorak med normativnim in stvarnim na posameznih podro čjih, pri njeni pripravi pa se je pokazala tudi vrsta razli čnih mnenj in pogledov na krizo in na njeno razreševanje. 34 Ve čina predlaganih sprememb je bila bolj kozmeti čne narave, saj ni bilo soglasja, ki bi bilo nujno potrebno za prave reforme, ki bi pomenile tudi transformacijo obstoje čega sistema. Ob tem so se že za čeli kazati obrisi konflikta med zagovorniki in nasprotniki represije, ki se je kasneje izražal zlasti kot konflikt med nasprotniki in zagovorniki demokratizacije, odpiranja politi čnega prostora in decentralizacije; - vse ve čje nezadovoljstvo ljudi zaradi zaostrene krize, ki je za čela vplivati tudi na njihovo življenje in standard; - trenja med republikami in pokrajinami oziroma njihovimi vodstvi, kar je posredno pomenilo tudi trenja med republiškimi in pokrajinskimi vodstvi ZK. Posledi čno se obstoje či sistem ni bil sposoben ustrezno in uspešno odzvati na krizo, kar je leto poglobilo in povzro čilo postopno razpadanje sistema, v ka- terega niso bili vgrajeni integracijski mehanizmi in dejavniki, ki bi lahko mo- bilizirali ljudi na podlagi njihovega interesa za skupno življenje v jugoslovanski skupnosti. Hkrati, kot že omenjeno, normativni sistem ni imel mehanizmov in 33 Misha Glenny: The Rebirth of History : Eastern Europe in the Age of Democracy. London 1990, str. 132–138. 34 Kriti čna analiza delovanja politi čnega sistema socialisti čnega samoupravljanja. Ljubljana, 1985. Ob tem kaže omeniti, da je bila to prva obširnejša in bolj poglobljena analiza stanja in do- gajanja ter delovanja politi čnega sistema po Kardeljevi študiji Smeri razvoja politi čnega sis- tema socialisti čnega samopuravljanja. Čeprav so bile te analize ideološko pogojene, so v pre- teklih desetletjih pogosto dokaj zgodaj opozorile na posamezne probleme ter tako politi čnemu sistemu in njegovim subjektom omogo čile pravo časno reakcijo nanje. Ob prepri čanju, da že sprejem novih in/ali spremenjenih normativnih okvirov spremeni družbeno prakso, so bili predlogi za reševanje problemov pogosto usmerjeni predvsem v normativne spremembe poli- ti čnega sistema. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 244 postopkov za demokrati čno usklajevanje potencialno konfliktnih interesov ter za prepre čevanje družbenih konfliktov oziroma za njihovo miroljubno in demo- kratično upravljanje in razreševanje, kar je postalo še posebej o čitno po smrti predsednika Tita, ki je prej neformalno opravljal te funkcije; - proces postopnega razkrajanja in razpada ZKJ, ki je bila poleg predsednika Tita klju čni kohezivni dejavnik v sistemu, pa tudi pomemben neformalni dejavnik prepre čevanja, upravljanja in razreševanja kriz in konfliktov, predvsem pa je bila nosilka politi čnega monopola. To je še okrepilo centrifugalne sile v Jugoslaviji in v mnogo čem vplivalo na nadaljnji razvoj. Pokazalo se je, da je bil nemogo č kompromis med temeljnima konceptoma nadaljnjega razvoja, ki sta se razlikovala v pogledu na formalni položaj, vlogo in naravo ZKJ, ki sta se uveljavila pri republiških in pokrajinskih vodstvih. Prvi koncept je zagovarjal in terjal nadaljnjo decentralizacijo in notranjo demokratizacijo, drugi pa ve čjo cen- tralizacijo države in same ZKJ ter ponovno uveljavitev »na čela demokrati čnega centralizma« in notranje discipline v ZKJ. Do dokon čnega razpada ZKJ je pri- šlo na 14. izrednem kongresu konec januarja 1990, ko sta celotna slovenska de- legacija in ve čina hrvaške delegacije ta kongres zapustili; 35 - vse hujša kriza, negotovost in nezadovoljstvo ljudi, zavest, da obstoje či politi čni sistem ne deluje, da ne uspe razreševati vse hujše ekonomske in družbene krize, ki terja sprejem in uveljavitev nujno potrebnih gospodarskih reform. Hkrati sta se krepila ob čutek in prepri čanje, da v Jugoslaviji nih če ni zadovoljen, saj so na eni strani manj razviti trdili, da jih izkoriš čajo razvitejši deli federacije, na drugi strani pa so razvitejši deli trdili, da so izkoriš čani, saj morajo prispevati znatna sredstva za razvoj nerazvitih, pri tem pa ne morejo vplivati na njihovo produktivno in u činkovito uporabo. V takšnih pogojih je bil obstoje či sistem vse pogosteje blokiran in popolnoma nemo čen, da bi se uspešno odzval na nakopi čene probleme. Priprava, sprejem in uresni čevanje nujnih reform in tudi ustavnih sprememb niso bili mogo či, ker so v politi čnih vodstvih republik in pokrajin obstajali razli čni in nasprotni interesi ter diametralno nasprotni koncepti razvoja, tako da ni bilo mogo če dose či soglasja, ki je bilo po veljavni ustavni ureditvi potrebno za sprejem ustavnih sprememb itd. 35 Znotraj ZKJ je šlo zlasti za trenja med »reformisti čno in bolj liberalno« slovensko organizacijo ter med ZK Srbije pod vodstvom Slobodana Miloševi ća, ki se je zavzemala za ponovno okrepitev in centralizacijo ZKJ. S podporo in prek ZKJ je Miloševi ć želel uresni čiti svojo represivno politiko do Albancev na Kosovu ter srbsko ekspanzijo v Jugoslaviji. Ko so slo- venska organizacija in kasneje še nekatere druge organizacije (hrvaška, del bosansko- hercegovske) zapustile 14. izredni kongres ZKJ januarja 1990, je to pomenilo dokončen razpad ZKJ, ki je bila ve č kot štiri desetletja nosilec oblasti in vodilna politi čna sila v Jugoslaviji. (V. P. Gagnon, Jr.: Yugoslavia : Prospects for Stability. Foreign Affairs, Summer 1991, Vol. 70, No. 3, str. 18–35; Dennison Rusinow: Yugoslavia : Balkan Breakup? Foreign Policy, 1991, No. 83, str. 143–153.) Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 245 Med klju čnimi razlogi, ki so privedli do blokade ter kon čno do razpada sistema in jugoslovanske federacije, je treba omeniti še oblastni vakuum, ki je nastal po smrti predsednika Tita, ter so časno odsotnost jasnih in usklajenih usmeritev nadaljnjega razvoja, kar je v praksi odprlo prostor za nova pravila in politi čno prakso, ki bi omogo čila prerazporeditev in osvojitev oblasti. Če je na eni strani po časi prodiralo spoznanje o družbeni krizi, ki jo je kon čno priznalo tudi politi čno vodstvo, pa se je na drugi strani zdelo, da se nih če ne zaveda obstoja oblastnega vakuuma, čeprav so bila vse bolj pogosta opozorila o pro- blemih v delovanju politi čnega sistema. Mogo če so se teh dejstev zavedali tudi drugi, vendar je bil Slobodan Miloševi ć prvi, ki se je odlo čil oblastni vakuum zapolniti. Potem ko je leta 1986 prišel na čelo srbske ZK, je po letu 1987 za čel najprej utrjevati svojo oblast v Srbiji, kasneje pa se je poskusil uveljaviti tudi kot jugoslovanski voditelj. Pri tem se ni bal uporabiti na srbskem nacionalizmu temelje če populisti čne politike, s katero je nadomestil komunisti čno ideologijo. Ta populisti čna politika je z nacionalisti čno retoriko in s preprostimi gesli pri- tegnila in mobilizirala srbske množice. Miloševi ć se hkrati ni bal zaostrovanja konfliktov znotraj Srbije, kar mu je omogo čilo obra čun s takratnimi pokrajin- skimi vodstvi in njihovo zamenjavo z njegovimi kadri. Kasneje je tudi formalno s spremembo srbske ustave minimiziral in dejansko skoraj odpravil avtonomijo obeh pokrajin. Pomemben del njegove politi čne strategije je bilo opozarjanje na obstoje če slabosti politi čnega sistema in obljube, da bodo njegova politika in konkretne rešitve te probleme in slabosti odpravile ter zagotovile dostojno živ- ljenje in socialno varstvo ljudi. Ko je to strategijo Miloševi ć poskusil uporabiti tudi za osvojitev oblasti na zvezni ravni, so se konflikti zaostrili, sistem pa je bil vse bolj blokiran in neu činkovit. Pri poskusu osvojitve zvezne oblasti je svojo politiko in koncept poskusil predstaviti kot boj za ohranitev jugoslovanske federacije in obstoje čega politi čnega sistema in ustavne ureditve. Paradoksalno je bil prav Miloševi ć s svojo politiko dejavnik, ki je obstoje či sistem kršil in ga za čel rušiti. Predloge za reformo politi čnega sistema in federacije, ki so prihajali iz zlasti iz Slovenije in Hrvaške, je navadno takoj zavrnil ter jih razglasil za neustavne in protirevo- lucionarne. Na drugi strani je sprejem nove ustave Republike Srbije septembra 1990 – še pred izvedbo prvih ve čstrankarskih volitev v republiki – tudi for- malno pomenil poseg v ustavo SFRJ, saj je srbska ustava pomembno spre- menila položaj ter omejila pristojnosti in položaj avtonomnih pokrajin, 36 ki sta bili v skladu z zvezno ustavo opredeljeni tudi kot konstitutivna elementa fede- racije in so bili njuni predstavniki neposredno vklju čeni v sestavo zveznih organov. 37 Agresivnost srbske politike v federaciji se je kazala tudi v vplivu, ki 36 6. in 108.–112. člen ustave Republike Srbije. Službeni glasnik Republike Srbije, št. 1/1990, Ustav republike Srbije. 37 3. člen ustave SFRJ (1974), ter členi 289, 291, 292, 321 (ki je bil spremenjen s 1. to čko amandmaja IV iz leta 1981 in kasneje nadomeš čen z amandmajem XLI leta 1988) in 348 (ki je bil nadomeš čen z drugim odstavkom 1. to čke amandmaja XLIII leta 1988). Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 246 ga je imel Miloševi ć in delno tudi širše srbsko vodstvo na politiko Srbov in njihovih politi čnih organizacij zunaj meja republike Srbije, kjer so se kmalu za čeli zaostrovati odnosi med novimi republiškimi vodstvi ter med Srbi in njihovimi politi čnimi voditelji v teh republikah. Omenjena Miloševi ćeva agresivna politika, nacionalisti čna retorika in kon- cept razvoja, ki je nasprotoval decentralizaciji in demokratizaciji, so v pre- ostalih republikah kmalu za čeli vzbujati strah in odpor. Nasprotovanje in odpor sta bila zlasti usmerjena proti agresivnemu srbskemu nacionalizmu in Milo- ševi ćevi ekspanzionisti čni politiki, ki je ta nacionalizem uporabila. S tem so se konflikti v Jugoslaviji poglobili, vse bolj dominantna pa je postala tudi njihova etnična dimenzija, kar je okrepilo tudi položaj in vlogo nesrbskih nacionalizmov v drugih okoljih. Tako je postopoma po letu 1988 izginjala možnost za obliko- vanje politi čnega in družbenega kompromisa, ki je v demokrati čnih okoljih nujen v procesu dogovarjanja o prihodnjem razvoju in oblikovanju politi čnih usmeritev. V kontekstu ustavnega razvoja v zadnjem desetletju obstoja jugoslovanske federacije kaže analizirati tudi ustavne amandmaje k Ustavi SFRJ iz leta 1974, ki so bili sprejeti v osemdesetih letih. Ustavni amandmaji leta 1981 so bili sprejeti neposredno po smrti predsednika Tita 38 in z njimi naj bi zagotovili uspešno tranzicijo, s katero bi politi čni sistem in strukturo državnega vodstva prilagodili novim okoliš činam ter s tem zagotovili njegovo uspešno delovanje. Ti amandmaji so uveljavili kolektivno vodstvo, ki naj bi nadomestilo osrednjo in integrativno vlogo predsednika Tita v politi čnem sitemu, čeprav je bilo bolj ali manj jasno, da njegove vloge – zlasti še ob upoštevanju njegove osebne ka- rizme – ne bo mogoče v celoti nadomestiti. Na ravni federacije naj bi kolek- tivno vodstvo zagotovilo enakopravno zastopanost in vpliv republik in pokrajin na procese odlo čanja. Eden od argumentov za uveljavljanje kolektivnega vod- stva je bil, da bo omogo čalo vklju čevanje ve čjega števila sposobnih ljudi in zlasti strokovnjakov v delo kolektivnih organov oblasti in samoupravljanja. 39 Sprejem amandmajev je spremljala široka kampanja za uveljavljanje krajših – najpogosteje enoletnih ali dvoletnih – mandatov in omejevanja reelekcije za nosilce individualnih politi čnih in drugih javnih funkcij. Taka praksa naj bi okrepila vpliv in nadzor ljudi nad delom izvoljenih in imenovanih funkcio- narjev, hkrati pa naj bi tudi zagotovila, da se v rokah teh funkcionarjev ne bi nakopi čilo preve č oblasti. V praksi se je kasneje pokazalo, da je uveljavitev teh amandmajev ter z njimi kolektivnega vodstva, skrajšanja mandatov in omejitev reelekcije pogosto pri- nesla prav nasprotne rezultate od pri čakovanih. Zlasti v pogojih zaostrene druž- bene krize so te rešitve in zapleteni sistem odlo čanja v časih še dodatno zmanj- 38 Uradni list SFRJ, št. 38/1981, Ustavni amandmaji (I do VIII) k ustavi SFRJ. 39 Amandma I (1981) k ustavi SFRJ (1974). Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 247 šali sposobnost sistema za reagiranje in ukrepanje ter otežili ali celo blokirali njegovo normalno delovanje. Ustavni amandmaji v drugi polovici osemdesetih let pa so bili obupen poskus, da bi z ustavnimi spremembami obstoje či politi čni sistem odgovoril na izzive zaostrene krize, ki se je še poglabljala. Nesposobnost sistema, da bi se uspešno in pravo časno odzval na krizo, je nedvomno pokazala, da bi bila te- meljita reforma ustavnega sistema nujna, vendar pa ni bilo mogo če dose či potrebnega soglasja o njeni vsebini in naravi. V tem času so se vse bolj za čele kazati temeljne razlike med razli čnimi pristopi in koncepti odzivanja na krizo ter zlasti razli čni pristopi glede nadaljnjega razvoja jugoslovanske federacije, ki so se sprva izražali kot konflikt med zagovorniki decentralizacije in pove čane samostojnosti federalnih enot na eni strani ter med zagovorniki centralizacije in okrepljene vloge federacije na drugi strani. V opisanih okoliš činah se je za čel sprva prikrit, kasneje pa vse bolj o čiten postopen proces razkroja politi čnega sistema in njegovih posameznih mehanizmov. Zadnja poskusa reforme v Jugoslaviji sta bila program ekonomske reforme in prenove gospodarstva predsednika Zveznega izvršnega sveta Anteja Marko- vi ća ter novembra leta 1988 sprejeti amandmaji k ustavi SFRJ iz leta 1974. 40 Amandmaji so bili predstavljeni kot nujno potrebna ustavna podlaga za eko- nomsko reformo, a tudi za postopno reformo in demokratizacijo politi čnega sistema. Sprejeto besedilo je v mnogo čem zelo splošen in nedore čen kompromis med razli čnimi koncepti razvoja, zato so bile spremembe dokaj omejene in parcialne, vseeno pa so odprle nove možnosti razvoja. Na gospodarskem pod- ro čju je bil še vedno pretežno uveljavljen sistem »dogovorne ekonomije« in poseganja države v gospodarjenje, so pa spremembe omogo čile za četek reforme in širše uvajanje tržnega gospodarjenja. Spremembe politi čnega sistema so bile ve činoma kozmeti čne, a jih lahko ocenimo kot postopno razgrajevanje delegat- skega skupš činskega sistema, pri čemer pa ni bilo soglasja o potrebnih novih rešitvah. Poleg tega so sprejete ustavne spremembe pomembno porušile kohe- rentnost ustavnega sistema, saj posamezni deli ureditve niso bili ve č povsem skladni z ostalimi deli ter zlasti z opredelitvami, na čeli in usmeritvami, zapi- sanimi v temeljnih na čelih ustave SFRJ, v katere ustavni amandmaji ob od- sotnosti politi čnega soglasja niso posegli. 41 40 Uradni list SFRJ, št. 70/1988, Ustavni amandmaji (IX–XLVIII) k ustavi SFRJ. 41 Mitja Žagar: Primerjalna analiza amandmajev k ustavam SR in SAP iz leta 1989 v primerjavi z ustavo SFRJ (1974) in ustavnimi amandmaji (1981, 1988): Primerjava amandmajev k ustavi SFRJ (1988) z amandmaji k ustavam SR in SAP iz leta 1989. Razmnoženo gradivo, naro čnik Predsedstvo SR Slovenije, Ljubljana, oktober-november 1989 (dalje Žagar, Primerjalna ana- liza), str. 7–8. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 248 Po sprejemu ustavnih amandmajev so se konflikti in družbena kriza zaostrili že do te mere, da jih ni bilo ve č mogoče uresni čevati, hkrati pa tudi ni bilo ve č mogoče zagotoviti soglasja in mobilizacije za nadaljnjo reformo politi čnega sistema in za uresni čevanje ekonomske reforme. Vseeno ocenjujem, da so ustava in zlasti amandmaji k ustavi SFRJ iz leta 1988 omogo čili demokratizacijo ter postopno uveljavljanje politi čnega plura- lizma in ve čstrankarskega sistema. Ti procesi so v razli čnih okoljih v Jugo- slaviji potekali razli čno hitro in intenzivno, kar je vsaj v dolo čeni meri še do- datno zaostrilo konflikte. Na drugi strani je ustava pomenila tudi omejitev v uveljavljanju ve čstrankarskega politi čnega sistema, kar je vsaj v prvem obdobju ob koncu osemdesetih let terjalo uporabo številnih kompromisnih rešitev. Proces sprejemanja amandmajev k republiškim in pokrajinskim ustavam leta 1989, ki naj bi zagotovil njihovo uskladitev s spremenjeno ustavo SFRJ, pa je omogo čil reforme v republikah, kar je izkoristila zlasti Slovenija. 42 Z ustavnimi amandmaji je v normativnem delu slovenske ustave uveljavila svojo pravico do samoodlo čbe ter ekonomske suverenosti delovnih ljudi in ob čanov Slovenije, 43 kar je postavilo normativne temelje in okvire za uveljavljanje ekonomske re- forme in tržnega gospodarstva ter za uveljavljanje ve čstrankarskega sistema. Tako je bil postavljen ustavni okvir za prve prave ve čstrankarske volitve v Slo- veniji po drugi svetovni vojni, ki so bile spomladi leta 1990. Temeljno uradno politi čno izhodiš če slovenske politike je ves čas bilo, da je treba v procesu ustavnih sprememb, uveljavljanja samostojnosti Slovenije in sprejema nove slovenske ustave dosledno spoštovati na čelo ustavnosti in zako- nitosti ter veljavne postopke za ustavno revizijo. Tako je Slovenija do razgla- sitve suverenosti in neodvisnosti slovenske države upoštevala Ustavo SFRJ, čeprav se v praksi njene dolo čbe pogosto niso ve č uresni čevale. Zvezna ustava po sprejemu ustavnih amandmajev leta 1988 v mnogo čem notranje ni bila ve č koherentna, kar je v nekaterih primerih omogo čalo zelo razli čne razlage vsebine in pomena posameznih njenih dolo čb. Zato so bili pogosti spori pri razlagi po- sameznih dolo čb zvezne ustave ter skladnosti ali neskladnosti posameznih do- lo čb republiških in pokrajinskih ustav s to ustavo, kar je še zaostrovalo nas- protja in konflikte v Jugoslaviji. 42 Uradni list SRS, št. 32/1989, Ustavni amandmaji IX–XC k ustavi SR Slovenije. 43 Ustavna amandmaja X in XI (1989) k ustavi SRS. Omenjene dolo čbe so v drugih delih Ju- goslavije ostro kritizirali, jih ozna čevali kot »slovenski separatizem« in »razbijanje Jugosla- vije« ter poudarjali, da so dolo čbe navedenih slovenskih amandmajev k protuiustavne (Žagar, Primerjalna analiza, str. 72). Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 249 IV. Sklepni komentarji 44 Na podlagi navedenega lahko potrdimo delovno hipotezo in ugotovimo, da je bila Ustava SFRJ iz leta 1974 pomemben formalni okvir in dejavnik razvoja v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, saj je vzpostavila nov ustavni okvir in reformirala politi čni sistem ter se tako izkazala kot mehanizem za razreševanje kriz in konsolidacijo politi čnega sistema, hkrati pa je ta ustavni okvir omogo čal proces postopne demokratizacije v posameznih okoljih in v drugi polovici osemdesetih let tudi vzpostavitev formalnih okvirov za uvelja- vitev ve čstrankarske demokracije. Po drugi strani pa ustava ni uspela zagotoviti uspešnega funkcioniranja politi čnega sistema v spremenjenih pogojih, ko je bilo treba odgovoriti na zaostreno krizo z uveljavitvijo odlo čnih ekonomskih in politi čnih reform, ki bi terjale tudi korenito institucionalno reformo. Tako bi jo lahko v tem kontekstu ocenili kot oviro za reforme ter hitrejšo in uspešnejšo demokrati čno tranzicijo. Moje ocene in komentarji ustavne ureditve jugoslovanske federacije iz leta 1974 pa so še veliko bolj kompleksni in ve čplastni. Tako je v oceni uspešnosti te ustave, ki dolgoro čno sicer ni uspela uresni čiti ciljev in pri čakovanj svojih ustvarjalcev, treba ugotoviti, da je bila sprva – v obdobju konjunkture, ko sta predsednik Tito in ZKJ suvereno obvladovala sistem in družbo – dokaj uspešna in da so se ve čji problemi pojavili šele v času, ko se kriza za čela zaostrovati. Zato lahko sklenemo, da ustava ni bila uspešna v izpolnjevanju svoje klju čne naloge, ki je bila, zagotoviti družbeno stabilnost in uspešno delovanje politi č- nega sistema ter prepre čiti in razrešiti morebitne družbene konflikte, ki bi to lahko ogrozili. Čeprav je ustava temeljni pravni dokument in temelj sodobnih politi čnih sistemov, ki naj bi bil praviloma izraz družbenega in politi čnega soglasja v posamezni državi v nekem obdobju, je hkrati vsaj do dolo čene mere tudi ideo- loški dokument, instrument in mehanizem, ki izraža zlasti elemente vladajo če ideologije in njenih izhodiš č. Ker je bilo ideološko izhodiš če ustave SFRJ iz leta 1974, da se v Jugoslaviji izgrajuje brezrazredna in nekonfliktna družba, so iz njega izhajale narava, vsebina in struktura politi čnega sistema, ki ga je vzpo- stavila ustava. Tako zvezna ter republiške in pokrajinske ustave niso urejale formalnih mehanizmov in postopkov za prepre čevanje, upravljanje in razre- ševanje kriz in razli čnih družbenih konfliktov znotraj institucij politi čnega sistema. Usodnost te pomanjkljivosti ustavne ureditve je še poudarilo dejstvo, da sta s smrtjo predsednika Tita ter krizo in razpadom ZKJ v osemdesetih letih izginila in prenehala funkcionirati klju čna neformalna dejavnika za prepre čevanje, uprav- 44 Povzeto in predelano po: Mitja Žagar: Nekaj hipotez o kvadraturi kroga: Ustava SFRJ in proces osamosvajanja Republike Slovenije. (Etni čna dimenzija osamosvajanja Slovenije). V: Razprave in gradivo, 1994/1995, št. 29–30, str. 231–260. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 250 ljanje in razreševanje kriz in konfliktov. Zato v pogojih zaostrene družbene krize brez formalnih mehanizmov in postopkov za prepre čevanje, upravljanje in razreševanje kriz in konfliktov obstoje či ustavni sistem ni uspel opravljati svoje temeljne družbene funkcije, ki jo lahko opredelimo kot zagotavljanje družbene stabilnosti in pogojev za uspešno delovanje politi čnega sistema, ki mora biti sposoben, da se ustrezno in u činkovito odzove na obstoje če politi čne razmere in morebitne probleme. Tudi to je eden od razlogov, ki so – ob nesposobnosti sis- tema, da bi v pogojih pove čane napetosti in intenziviranih konfliktov oblikovali in sprejeli za vpletene strani sprejemljivo rešitev – privedli do razpada jugo- slovanske skupnosti. V pogojih, ko ni bilo mogo če dose či soglasja glede vsebine ustavnih dolo čb in njihovega uresni čevanja, so se v razli čnih okoljih pojavile razli čne razlage posameznih dolo čb zvezne ustave, ki so bile pogojene s specifi čnimi interesi, politiko in ideologijo teh okolij. Pri tem tudi ni bilo mogo če zagotoviti za vse sprejemljivega realnega in objektivnega presojanja ustavnosti in zakonitosti tovrstnih interpretacij ter sklepov in dokumentov, ki so jih na podlagi teh razli čnih interpretacij v posameznih okoljih sprejemali. Ustava je upoštevala ve četnično/ve čnacionalno naravo federacije in pouda- rila enakopravnost narodov in narodnosti 45 na podlagi na čela bratstva in enot- nosti, ki naj ga ti narodi in narodnosti v jugoslovanski skupnosti uresni čujejo. 46 Ustava je opredelila tudi institucije, mehanizme in postopke, ki naj to izhodiš če in na čelo zagotavljajo, ki so med drugim vklju čevali tudi enakopravno in proporcionalno zastopanost federalnih enot v institucijah federacije, odlo čanje s soglasjem v zadevah, ki so pomembne za enakopravnost narodov in narodnosti, republik in avtonomnih pokrajin. Pariteta pa ni bila uveljavljena le v zakono- dajnih telesih, kar je obi čajna praksa, ampak tudi v predsedstvu, ki je bilo kolektivni »šef« države, ter v izvršilni in sodni veji oblasti. Zanimivo je, da se je pariteta med drugim uveljavila tudi v organiziranosti in delovanju ZKJ ter v organiziranosti in delovanju drugih takratnih družbenopoliti čnih organizacij. Uveljavitev etničnega pluralizma kaže, da je jugoslovanska ustavna ureditev dopuš čala in omogo čala dolo čeno raven in posamezne segmente družbenega pluralizma tudi v politi čnem sistemu, čeprav seveda politi čni pluralizem ve č- strankarskega tipa ni bil dovoljen. To je verjetno vsaj v posameznih okoljih olajšalo procese demokratizacije ter uveljavljanje ve čstrankarske politike in po- liti čnega sistema. Če primerjamo normativno ureditev v Ustavi SFRJ z ustavami drugih fede- racij v tem času, lahko ugotovimo, da je bila formalno jugoslovanska federacija dokaj decentralizirana. 47 Ustava SFRJ je jugoslovansko federacijo opredelila 45 Prvi odstavek razdelka I temeljnih na čel ter 1. in 245. člen ustave SFRJ, 1974. 46 Razdelek I temeljnih na čel ustave SFRJ, 1974. 47 Ivo D. Duchacek: Power maps: Comparative politics of constitutions. Santa Barbara, London 1973. Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 251 kot zvezno državo, ki je »državna skupnost prostovoljno združenih narodov in njihovih socialisti čnih republik ter socialisti čnih avtonomnih pokrajin Kosova in Vojvodine v sestavi Socialisti čne republike Srbije«. 48 Socialisti čno republiko opredeljuje kot (nacionalno) »državo, ki temelji na suverenosti naroda ter na oblasti in samoupravljanju delavskega razreda in vseh delovnih ljudi«. 49 Socia- listi čnih avtonomnih pokrajin ustava ne opredeljuje kot (nacionalne) države, ampak le kot »avtonomno socialisti čno samoupravno demokrati čno družbeno- politi čno skupnost«, ki naj zagotovi etni čno enakopravnost in ohranitev etni čne pluralnosti te skupnosti. 50 Uveljavljeno pravilo enumerativne opredelitve fede- ralnih pristojnosti, na čelo domneve pristojnosti v korist republik, enaka zasto- panost v federalnih organih in v Zboru republik in pokrajin Skupš čine SFRJ uveljavljeno odlo čanje s soglasjem je, formalno gledano, v primerjavi s prejš- njimi obdobji in drugimi federacijami v svetu okrepilo samostojnost in položaj republik in do dolo čene mere tudi avtonomnih pokrajin. 51 V praksi sta kohezijo sistema in vsaj v posameznih obdobjih po drugi svetovni vojni dokajšnjo mero centraliziranosti zagotavljala predsednik Tito in zlasti KPJ/ ZKJ kot nosilka politi čnega monopola, saj je bilo v tej organizaciji uveljavljeno na čelo »demokrati čnega centralizma«. Ob upoštevanju dejstva, da je bila velika ve čina vseh klju čnih vodilnih kadrov članov te organizacije, po- stane vpliv KPJ/ ZKJ še bolj jasen. Vseeno pa kaže ugotoviti, da so se posto- poma tudi dejansko decentralizacija in z njo avtonomnost in samostojnost re- publik in tudi pokrajin krepile. Uveljavljanje avtonomije in samostojnosti republik je še pove čalo razlike v njihovem razvoju in v hitrosti procesa de- mokratizacije in uveljavljanja politi čnega in strankarskega pluralizma v posa- meznih okoljih, prispevalo pa je tudi k jasnejšemu oblikovanju in izražanju specifi čnih interesov posameznih republik ter k zaostrovanju konfliktov med njimi. V osemdesetih letih se je samostojnost republik tudi dejansko za čela krepiti, hkrati pa so se porajali predlogi za reformo federalnega sistema – na eni strani tisti, ki so terjali nadaljnjo decentralizacijo, na drugi strani pa predlogi za centralizacijo in okrepitev pristojnosti in mo či federacije. Med predlogi, glede katerih ni bilo mogo če dose či potrebnega soglasja, omenjam le slovenske pred- 48 1. člen ustave SFRJ (1974). 49 I. razdelek temeljnih na čel in 4. člen ustave SFRJ (1974), ki poudarja »dvojno naravo« repub- like, ki je hkrati «socialisti čna samoupravna skupnost delovnih ljudi in ob čanov ter enako- pravnih narodov in narodnosti«. 50 4. člen ustave SFRJ (1974) izrecno dolo ča, da ustava SR Srbije dolo ča tudi, katere pravice se uresni čujejo na ravni republike kot celote. Na podlagi tega člena so kasneje v Srbiji ute- meljevali ukinitev avtonomije obeh pokrajin z ustavo Republike Srbije (1990). 51 Gl. člene 244, 267, 271, 273–279, 281, 283, 286, 290, 291 in 292 Ustave SFRJ iz leta 1974, ter ustavne amandmaje XXIX, XXXVI, XXXVII, če omenjeni sporni amandma XXXVIII, ki ureja financiranje JLA, in amandma XXXIX k Ustavi SFRJ iz leta 1974, ki so bili vsi sprejeti leta 1988. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 252 loge za oblikovanje asimetri čne federacije ter kasneje slovenske in hrvaške predloge za oblikovanje konfederalne skupnosti. 52 Pravico (narodov) do samoodlo čbe kot (kolektivno) pravico prebivalstva na dolo čenem ozemlju, da sami in svobodno dolo čijo svoj pravni in upravni (admi- nistrativni) status, opredeljujejo mednarodni pravni dokumenti, 53 bila pa je na- vedena tudi v Ustavi SFRJ. Že Ustava FLRJ iz leta 1946 je opredelila jugoslovansko zvezno republiko kot »skupnost enakopravnih narodov, ki so na temelju svoje pravice do sa- moodlo čbe, vklju čno s pravico do odcepitve, izrazili svojo voljo, da živijo sku- paj v federativni državi«. 54 Pri tem je zanimivo dejstvo, da ustava ni ve č pou- darjala pravice slehernega naroda oziroma republike, »da izstopi iz federacije, če se ne strinja z obliko vlade, ki bi jo drugi narodi sprejeli proti njegovi volji,« ki jo je prej izrecno dolo čala deklaracija o temeljnih pravicah narodov in dr- žavljanov Demokrati čne federativne Jugoslavije. 55 Ob sprejemanju ustave po vojni je o čitno prevladal strah, da bi tako jasno opredeljena pravica do odce- pitve slehernega jugoslovanskega naroda oziroma republike lahko povzro čila razpad nove države. 56 Normativni del ustav SFRJ iz leta 1963 in 1974 ne vsebuje ve č dolo čbe o pravici narodov do samoodlo čbe. Navedena je le še v besedilih, ki sta opre- deljevali temeljna na čela obeh ustav, ki so bila izhodiš če za razlago in uporabo ustavnih dolo čb. 57 Ti besedili opredeljujeta pravico do samoodlo čbe narodov v 52 Žagar, Sodobni federalizem, str. 325–437. 53 Prvi odstavek 1. člena mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter prvi odstavek 1. člena mednarodnega pakta o polit čnih pravicah. Deklaracija o na čelih mednarodnega prava, ki zadevajo miroljubne odnose in sodelovanje med državami v skladu z ustanovno listino združenih narodov (Resolucija GS št. 2625–XXV iz leta 1970) priznava to na čelo kot temeljno na čelo mednarodnega prava, vendar hkrati poudarja tudi nekatere njegove omejitve: «Nothing in the foregoing paragraphs shall be constructed as authorizing or encouraging any action which would dismember or impair, totally or in part, the territorial integrity of political unity of sovereign and independent States conducting themselves in compliance with the principle of equal rights and self-determination of peoples as described above and thus possessed of a Government representing the whole people belonging to the territory without distinction as to race, creed or colour.« 54 1. člen ustave FLRJ. V: Novi ustavi : Zbirka ustava donetih posle drugog svetskog rata (1948), str. 11. Branko Petranovi ć, Mom čilo Zečevi ć: Jugoslovanski federalizam : ideje i stvarnost, Tematska zbirka dokumenta, Prvi tom 1914–1943. Beograd 1987 (dalje Petranovi ć, Ze čevi ć, Jugoslovanski federalizem), str. 234–244; Strobl, Kristan, Ribi či č, Ustavno pravo SFRJ, str. 52–71. 55 Deklaracija o temeljnih pravicah narodov in državljanov Demokrati čne federativne Jugo- slavije. V: Prvo in drugo zasedanje AVNOJ; 26. in 27. novembra 1941 in 29. in 30. novembra 1943. Ljubljana 1973, str. 289. 56 Petranovi ć, Ze čevi ć, Jugoslovanski federalizem, str. 230–233. 57 Temeljna na čela v uvodnem delu ustave SFRJ iz leta 1963 so nekakšna posebnost jugo- slovanske ustave, ki jo je sprejela kasneje tudi ustava SFRJ iz leta 1974. Čeprav gre za ideološka ter politi čnoprogramska izhodiš ča ustave, iz katerih izhaja normativni del besedila, pa so po ve činsko sprejetem mnenju temeljna na čela bila sestavni del ustave, ki ga je treba spoštovati in uresni čevati, čeprav so njihove dolo čbe zelo splošne in v časih v ustavi ni raz- Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 253 zgodovinskem kontekstu narodnoosvobodilne vojne, ko je bila oblikovana jugo- slovanska federacija. Nekateri – zlasti srbski – avtorji so zato to dolo čbo raz- lagali tako, da so svojo pravico do samoodlo čbe narodi Jugoslavije uresni čili s tem, ko so se združili v Jugoslavijo; drugi avtorji pa so poudarjali, da so s svo- jim dejanjem med narodnoosvobodilno vojno narodi sicer uresni čili svojo pra- vico do samoodlo čbe, vendar pa ta pravica s tem dejstvom ni ugasnila, saj gre za stalno pravico, ki je vezana na dejstvo obstoja posameznega naroda. 58 Slovenija je vztrajala, da je pravica narodov do samoodlo čbe trajna in ne- odtujljiva pravica ter da vklju čuje tudi pravico do odcepitve, kar je potrdil leta 1989 sprejeti amandma X k Ustavi SR Slovenije iz leta 1974. 59 Leta 1991 je mnenje, da pravica narodov do samoodlo čbe ne ugasne, v Ju- goslaviji vse bolj prevladalo, prav tako pa se je vse bolj poudarjala tudi suve- renost republik kot (nacionalnih) držav. S formalnim mednarodnim priznanjem Slovenije in Hrvaške ter kasneje Bosne in Hercegovine ter Makedonije je takšno stališ če potrdila tudi mednarodna skupnost. Ob vseh omejitvah je Ustava SFRJ iz leta 1974 z uvedbo decentraliziranega federalizma in poudarjeno avtonomijo federalnih enot, z uveljavljanjem inte- gralnega modela samoupravljanja in pluralizma samoupravnih interesov ter s tem z odpiranjem politi čnega prostora omogo čila diverzifikacijo razvoja ter uveljavljanje etni čnega in interesnega pluralizma. To je omogo čilo proces demokratizacije, ki je razli čno hitro potekal v razli čnih okoljih in ki je kon čno omogo čil tudi uveljavljanje strankarskega pluralizma – sprva v Sloveniji in vsaj formalno v okviru Socialisti čne zveze delovnega ljudstva. Amandmaji k ustavi SFRJ iz leta 1988 so prostor še bolj odprli in omogo čili sprejem ustavnih amandmajev k ustavi SRS leta 1989. Amandmaji k slovenski ustavi so dejansko postavili ustavni temelj politi čnemu pluralizmu, omogo čili oblikovanje in delo- vanje politi čnih strank; s tem so omogo čili tudi ve čstrankarske volitve leta 1990, po katerih je v Sloveniji oblast prevzela koalicijska vlada prejšnjih opo- zicijskih strank združenih v DEMOS (Demokrati čna opozicija Slovenije). delanih posebnih mehanizmov za njihovo uresni čevanje. Predvsem pa naj bi temeljna na čela pomenila opredelitev temeljnih pravnih na čel ter izhodiš ča in merilo, po katerem se presojajo vse pravne in samoupravne norme ter delovanje vseh in vsakogar; zato so v časih govorili celo o «nadustavni« naravi teh dolo čb. (Ve č o tem Strobl, Kristan, Ribi či č, Ustavno pravo SFRJ, str. 89–90.) 58 O naravi jugoslovanske federacije in odnosov v njej ter razli čna stališ ča o suverenosti in pravici do samoodlo čbe gl. Zvonko Leroti ć: Jugoslovenska politi čka klasa i federalizam. Zagreb 1989; Bosa M. Nenadi ć: Ve če republika i pokrajina Skupštine SFRJ. Beograd 1988; Pavle S. Nikoli ć: Federacija i federalne jedinice : uticaj federalnih jedinica na vršenje fe- deralne vlasti, Ustavno-pravni aspekt. Beograd 1989; Za konfederalno Slovenijo : Zbornik razprav. Ljubljana 1990. 59 Omenjeno dolo čbo vsebuje tudi 3. člen ustave Republike Slovenije iz leta 1991, Uradni list RS, št. 33/1991. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 254 Kot omenjeno, v kriznih razmerah in ob obstoju razli čnih konceptov razvoja ob koncu osemdesetih let ni bilo mogo če dose či soglasja, ki bi bilo potrebno za uveljavitev celovite in u činkovite reforme, ki bi nujno terjala tudi spremembe ustave in nekatere – za takratne razmere in politiko – radikalne rešitve. S spre- jemom ustavnih amandmajev leta 1988, ki so bili nujni vsaj za uvedbo posa- meznih delnih ekonomskih reform, je ustavna ureditev SFRJ postala notranje neusklajena in nekoherentna. Posamezni deli so bili celo v nasprotju z drugimi, kar je zlasti veljalo za odnos med temeljnimi na čeli ustave in spremenjenimi deli normativnega dela besedila. To je seveda omogo čalo obstoj bistveno raz- li čnih in celo diametralno nasprotnih razlag posameznih ustavnih dolo čb, kar je bilo zlasti sporno ob odsotnosti sistemskih mehanizmov, ki bi omogo čili ustrez- no in demokrati čno razreševanje omenjenih in drugih družbenih konfliktov. Zato ne presene ča, da so dopolnjeno in spremenjeno ustavo SFRJ kot podlago za utemeljevanje svojih stališ č in ravnanja uporabljali tudi nasprotniki demo- kratizacije, decentralizacije in uveljavljanja samostojnosti nekdanjih jugoslo- vanskih republik. Trdili so, da branijo ustavno ureditev ter njena temeljna na čela in usmeritve, saj se borijo proti separatisti čnim težnjam posameznih republik – zlasti Slovenije –, ki so po njihovem mnenju ogrožale ne le ustavno ureditev, ampak celo sam obstoj jugoslovanske federacije. Ta argument je uporabila tudi jugoslovanska armada, ob svojem posredovanju v Sloveniji, ko je za čela »desetdnevno vojno« 26. junija 1991 in pri tem trdila, da brani ustavno ureditev in ozemeljsko celovitost Jugoslavije. To posredovanje armade je dejan- sko pomenilo ne le konec jugoslovanske federativne skupnosti, ampak je tudi izničilo možnosti za njeno preoblikovanje v konfederalno skupnost. Zato lahko svoj prispevek sklenem z ugotovitvijo in kriti čnim stališ čem, da so bili vsebina, vloga, pomen, u činki in posledice jugoslovanske ustave iz leta 1974 ne le mnogoteri in razli čni, ampak so bili pogosto tudi nekoherentni in nasprotujo či si. Vseeno kaže poudariti, da so prav te zna čilnosti ustavne ure- ditve omogo čile in v mnogo čem pogojevale demokratizacijo in razvoj, ki je omogo čil osamosvojitev Slovenije na podlagi na čela samoodlo čbe narodov. Po drugi strani pa je ta ustava zaradi svojih slabosti in ideološke narave, katerih posledice so bile neu činkovitost in neuspešnost sistema na podro čju urejanja in upravljanja razli čnosti ter odsotnost primernih mehanizmov in postopkov za prepre čevanje, upravljanje in razreševanje kriz in konfliktov, prispevala k za- ostrovanju krize in razpadu federacije na na čin, ki je povzro čil mnoge tragi čne posledice. Mitja Žagar Ustava SFRJ in ustavni sistem 1974 255 THE CONSTITUTION OF THE SOCIALIST FEDERAL REPUBLIC OF YUGOSLAVIA AND CONSTITUTIONAL SYSTEM OF 1974: INDUCER OF CRISES OR MECHANISM OF RELEASE SUMMARY The 1974 Constitution of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia represented an important landmark in the constitutional development of the Yugoslav federation after World War II. Like all constitutions, legal and political documents, this Yugoslav (federal) Constitution was a product of economic, social, political and other situations and circumstances as well as consequence of the balance of powers, establishing itself in a certain time in the context of historical processes. By all means we can define this Constitution of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia as an attempt of the ruling regime to resolve the crises of the 1960s and the beginning of the 1970s and provide for a more suitable institutional framework for further development of socialist selfgovernment, which the ideologists at that time saw as the most suitable system and mechanism for the regulation and management of social relations as well as for the resolution of problems and crises. In the 1970s it seemed at first that the Constitution completed its role and task. In this time, and also in the 1980s, it was proclaimed as one of the most successful models of governing and managing ethnically plural societies in the world, and it was admired by many. Then the economic, social and political crisis started deepening in the 1980s and finally led to the dissolution of the Yugoslav federation. At that time it turned out that this Constitution was a suitable normative framework for the periods of social and political stability, economic growth and development, for the time of relative prosperity and rising living standard. However, as the conflicts worsened due to crises, it became obvious that it completely failed in success- fully managing and resolving the crises and conflicts. An important reason for this weakness of the Constitution was the ruling ideology, which, convinced that the system of »socialist selfgovernment« can solve any crisis and conflict, pronouncing the »socialist society« as a »non- conflict society«, »forgot« to integrate the institutional and formal procedures and mechanisms for the prevention, management and resolution of tense crises and conflicts into the constitutional system. Probably this was done with the conviction that the »informal mechanisms« for the management and resolution of crises and conflicts, which relied on the key factors – president Tito and the government monopoly of the Communist Party (League of Communists of Yugoslavia) – would also in the future keep successfully and efficiently car- rying out its function. Of course, it was not expected that Tito would die and that the 1980s crisis would tear apart the monopoly of power and government as well as define the social environment, where the power struggle and the struggle for Tito's legacy took place. It turned out that in a critical situation, in the Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 256 absence of an undisputed leader, broader democratic contexts and contents, and in the time of strengthening national (and nationalist) political elites the collective leadership system was obviously not suitable for such circumstances. Nevertheless, the 1974 Constitution of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia provided the framework for the process of democratisation and the normative foundation for the introduction of multiparty democracy and multi- party political system. It is also interesting to analyse this Yugoslav Constitution in the context of the struggle between the centralists and decentralists, taking place during the whole existence of the Yugoslav state (and also as soon as during World War I), with the centralists mostly prevailing. The 1974 Constitution represents one of the few victories of the decentralists, which was therefore proclaimed by the centralists as the first step and the reason for the dissolution of the Yugoslav federation. However, a historical overview demonstrates that the centralist solutions did not prove any better, and as a rule they led to mounting tensions in ethnic relations and gave rise to conflicts in this ethnically plural country. Ivan Kristan Ustava SFRJ 1974 – generator krize Jugoslavije? 257 UDK 347.192:323.22(497.1)"1974" Ivan Kristan * Ustava SFRJ 1974 – generator krize Jugoslavije? Govoriti o razmerah v Sloveniji in v Jugoslaviji v letih 1968–1988 ni izziv samo za zgodovinarje, ampak tudi za ustavne pravnike. To obdobje je zame zanimivo, ker sem bil v tem času osebno vpleten v procese institucionalne graditve jugoslovanske federacije in interpretiranja njenih teoreti čnih temeljev. Po drugi strani pa sem doživljal tudi Miloševi ćevo rušenje jugoslovanske fede- racije in sem se imel priložnost soo čiti z njim pred Mednarodnim kazenskim sodiš čem za Jugoslavijo (ICTY) v Haagu, kjer sem nastopil kot ekspertna pri ča tožilstva. Ustava SFRJ iz leta 1974 je, gledano primerjalnopravno, vzpostavila naj- ustreznejši model za ve čnacionalne federacije. Odnose med federacijo (to je centrom) in federalnimi državami (enotami) je postavila na na čelo izvirne suve- renosti (pristojnosti) federalnih držav in izvedene suverenosti (pristojnosti) federacije. Primarnost federalnih držav in izvedenost federacije je utrdila z na čelom domneve pristojnosti v korist federalnih držav. Uveljavljeni sta bili na čelo paritete pri sestavi odlo čilnih organov federacije in na čelo soglasja pri sprejemanju odlo čitev na zveznem nivoju. Soglasje je bilo potrebno tudi pri sprejemanju in spreminjanju zvezne ustave. Ta model je bil primerjalnopravno dale č najprijaznejši do članic federacije med vsemi modeli federacij. Poudariti je treba, da se je ta model federacije izgrajeval na slabi izkušnji unitarne Kra- ljevine Jugoslavije, kjer so bili posamezni narodi, med njimi slovenski narod, zatirani, in na sklepih Avnoja o samoodlo čbi narodov. Od Ustave FLRJ 1946 naprej je bilo potrebno postopoma premagovati težnje centralizma in unitarizma. Upoštevaje spremembe v letih 1967–1971, je Ustava SFRJ leta 1974 predstavlja kulminacijo v procesu krepitve na čela federalizma v ve čnacionalni jugoslovanski federaciji. Nisem prepri čan, da je smiselno tej ustavi naprtiti krivdo, da je generirala krizo v drugi Jugoslaviji, češ da je bila uporabna samo za prvo razdobje do osemdesetih let, v času družbene in politi čne stabilnosti, popolnoma pa da je zatajila v kriznih razmerah, ker da je »pozabila v ustavni sistem vgraditi insti- tucionalne in formalne postopke in mehanizme za prepre čevanje, upravljanje in razreševanje zaostrenih kriz in konfliktov«, kot meni Mitja Žagar v svojem pri- spevku. * Dr., redni prof. v pokoju, Podlubnik 60, SI–4220 Škofja Loka Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 258 Katere postopke in mehanizme naj bi v ustavi pozabili vgraditi v ustavni sistem? Ustava sama ni mogla ustaviti Miloševi ća, ki je izsiljeval spremembo zvezne ustave, tako da bi dobili centralisti čno-unitaristi čno Jugoslavijo, ki bi ustrezala konceptu Velike Srbije. Pri rušenju Ustave 1974 so Miloševi ču pomagale vse republike, žal tudi Slovenija, in sicer tako, da so dale leta 1988 soglasje na pri- pravljene spremembe Ustave SFRJ. Odlo čilen korak v smeri erozije ustavnih mehanizmov v delovanju fede- racije, ki je temeljila na primarnosti republik in avtonomnih pokrajin ter sekun- darnosti federacije, je bila sprememba ustave SFRJ leta 1988. To spremembo je zahtevala Srbija, ki je s tem hotela oslabiti federalizem in okrepiti centralizem z zagotovljeno vodilno vlogo Srbije. Žal so vse republike, med njimi tudi Slove- nija, nekriti čno podprle ustavne amandmaje. Sprva se je zdelo, da bo Slovenija k spremembam ustave pristopila selek- tivno. Organizirana je bila temeljita javna razprava o osnutku zveznih ustavnih amandmajev. Ugotovitve iz te razprave je Skupš čina SR Slovenije 22. junija 1988 povzela v svojem mnenju, v katerem je amandmaje razdelila v tri skupine. V prvi skupini so navedeni amandmaji, ki niso sprejemljivi in k njim Slovenija ne bi smela dati soglasja ali pa bi o tem morali razpisati referendum; raziskava javnega mnenja je pokazala, da naj bi 48,6% ljudi menilo, da je referendum po- treben, 24,2% je bilo nasprotnega mnenja. Proti amandmajem in za referendum so bili v ZSMS, Društvu slovenskih pisateljev, na 2. zboru slovenskih kulturnih delavcev itd. Žal se je potem slovenski politi čni vrh odlo čil, da bo Slovenija podprla vse amandmaje in da ne bo razpisala referenduma. Zavrnjen je bil tudi predlog, da bi dajali soglasje k posami čnim amandmajem, ne pa da bi jih potrdili v paketu, za kar sem se zavzemal v ustavni komisiji. Če bi potrjevali posami čne amand- maje, bi lahko zavrnili nesprejemljive amandmaje, s katerimi je bila degradirana suverenost republike Slovenije. O tem sem pisal v članku Degradacija Su- verenosti SR Slovenije. 1 Vsekakor utemeljitev, da referendum ni potreben, ker da so v amandmajih zajeti vsi predlogi iz javne razprave, ni ustrezala resnici, saj je bilo najmanj 9 amandmajev nesprejemljivih. Predsedstvo SFRJ je 26. februarja 1989 razglasilo izredno stanje na Kosovu in tako zadušilo stavko rudarjev v Starem trgu. Zvezna skupš čina je 1. marca 1989 potrdila uvedbo izrednega stanja, pri čemer so sodelovali tudi slovenski delegati. Žal delegati niso upoštevali stališ ča delegatske baze, saj je bilo proti izrednemu stanju zbranih v Sloveniji milijon podpisov in je bila to tudi zahteva zborovanja v Cankarjevem domu. Za Telex (30. 3. 1989) sem tedaj napisal čla- nek »Mojsova u čna ura zgodovine za Mlinarja« s podnaslovom »Milijon pod- pisov zgrešilo slovenske delegate«. 1 Ivan Kristan: Degradacija suverenosti SR Slovenije (ob spremembi ustava SFRJ l. 1988). V: Zbornik znanstvenih razprav, 1989, str. 111–131. Ivan Kristan Ustava SFRJ 1974 – generator krize Jugoslavije? 259 Vprašanje torej je, kateri mehanizmi so manjkali Ustavi SFRJ, da bi pre- pre čila to dejanje Predsedstva SFRJ in soglasje republiških skupš čin k temu dejanju, ki je pomenilo prvi korak k rušenju SFRJ. Republike so dejansko imele veto na spremembo ustave, ker se je ustava spreminjala s soglasjem vseh. Kot ekspertna pri ča tožilstva pred Mednarodnim kazenskim sodiš čem v Haagu v procesu proti Slobodanu Miloševi ću sem v svojem elaboratu podrobno dokumentiral kršitev na čel pravne države in kršitev zveznih zakonov in ustave SFRJ, ki jih je Srbija zagrešila v procesu ukinjanja avtonomije na Kosovu. Utemeljil sem tudi svoje stališ če, da je bilo spreminjanje ustave SR Srbije v času izrednega stanja na Kosovu protizakonito, ker so za to spremembo, s ka- tero so Kosovu odvzeli bistvene pristojnosti, izsilili soglasje kosovske skup- š čine. Ob tem sem opozoril tudi na študijo Združenih narodov o spoštovanju človekovih pravic v izrednih razmerah. THE 1974 CONSTITUTION OF THE SOCIALIST FEDERAL REPUBLIC OF YUGOSLAVIA – GENERATOR OF THE YUGOSLAV CRISIS? SUMMARY The Constitution of the Social Federal Republic of Yugoslavia (hereinafter SFRJ) of 1974 represented the culmination in the process of strengthening the principle of federalism in the multi-national Yugoslav Federation. The SFRJ constitution, as far as the comparative legal aspect is concerned, established the most suitable model of multi-national federations. The relations between the centre and the federal units (states) were based on the principle of original so- vereignty (jurisdiction) of federal states and the derived sovereignty (jurisdic- tion) of the Federation. The primary nature of the federal states and the derived nature of the Federation were strengthened with the principle of presumed jurisdiction in favour of the federal states. The principle of parity in the makeup of the decision-making bodies of the federation and the principle of consensus in the decision-making process at the federal level was implemented. This, however, did not ensure that the Constitution itself could stop the Serbian de- mands under the leadership of Slobodan Miloševi ć, who tried to force the changes of the federal Constitution in order to establish a centralist-unitarian Yugoslavia that would suit the Greater Serbian concept. In 1988 all republics, including Slovenia, helped Miloševi ć in his efforts to undermine the 1974 Constitution by consenting to the proposed changes of the SFRJ Constitution. Aleksander Loren či č Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 261 UDK 330.34(497.1)"1968/1988" Aleksander Loren či č * Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988: na poti v razpad Na za četku šestdesetih let je postalo o čitno, da sta gospodarski sistem ter z njim povezana odlo čilna vloga države pri oblikovanju in uresni čevanju gospo- darske politike glavni oviri za hitrejši tehnološki razvoj in ve čjo vklju čitev v mednarodno delitev dela. Stane Kav či č je na za četku šestdesetih let v svoj dnev- nik zapisal, da je za čutil, kako nas vse prehiteva čas. Takrat je dozorelo spo- znanje, da je treba gospodarski sistem spremeniti tako, da bo omogo čeno svo- bodnejše delovanje tržnih zakonitosti, notranja censka razmerja bi morali prila- goditi potrebam čim ve čjega izvoza, vmešavanje države v gospodarstvo omejiti, podjetja pa naj bi bila pri delitvi doseženega dohodka samostojnejša. 1 V tem času se je v vodstvu Zveze komunistov Jugoslavije za čela ostra polarizacija med zagovorniki centralisti čnega in samoupravnega modela, spor pa je potekal tudi okrog vprašanja, ali vpeljati tržne zakonitosti ali ne. Vsekakor je postalo jasno, da so reforme nujno potrebne. Uvod v gospodarsko preobrazbo je bila tako imenovana mala reforma ali nova gospodarska ureditev. Za čela se je januarja 1960, ko sta Zvezni izvršni svet (ZIS) in Zvezna skupš čina sprejela predpise za preureditev deviznega, zu- nanjetrgovinskega, kreditnega in ban čnega sistema za uveljavitev novih cenov- nih odnosov in spremembe v delitvi dohodka. Žal se je že v prvem reformskem letu izkazalo, da reforma ne bo obrodila sadov. Po neuspešni reformi je bila tudi epizoda s sedemletnim gospodarskim planom kazalnik, da se v Jugoslaviji ni- kakor niso mogli poenotiti o razvojni usmeritvi. Na za četku šestdesetih let sta se namre č oblikovala dva tabora, ki sta zagovarjala povsem nasprotni razvojni usmeritvi: prvi, ki ga je predstavljala Srbija, je hotel razvoj obrniti nazaj, drugi, ki sta ga predstavljali Slovenija in Hrvaška, pa je z zaskrbljenostjo spremljal nazadovanje in se je zavedal nujnosti korenitih sprememb. Po neuspešno izpeljani reformi v za četku šestdesetih let so osrednji gospo- darski problemi, kot so bili nestabilnost notranjega trga, nizka storilnost ter slaba proizvodna povezanost med bazi čno in drugo industrijo, ostali nerešeni. * Univ. dipl. zgodovinar, mladi razsiskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: aleksander.lorencic@inz.si 1 Jože Prin či č: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji. Ljubljana 1997, str. 56. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 262 Po letu 1962 se je na vseh oblastnih ravneh za čelo krepiti prepri čanje, da pot do hitrejšega in bolj vsestranskega gospodarskega razvoja pelje le skozi ekonom- sko revolucijo, ki bi odpravila staro prakso in miselnost, da se najpomembnejša gospodarska gibanja lahko urejajo le centralnoplansko in administrativno. Oblast se je zavedala, da Jugoslavija nujno potrebuje uspešno gospodarsko re- formo. Kot je zapisal Peter Vodopivec, je gospodarska reforma leta 1965 pomenila zmago Kardeljeve in »slovenske smeri« v jugoslovanskem vrhu«, 2 na kar je kazalo dejstvo, da je bila za pripravo le-te izbrana posebna delovna skupina, ki jo je vodil Boris Kraigher. »Reforma je vojna, ki jo moramo iz- vojevati v revolucionarnem procesu, in zahteva vojno disciplino,« je ob pred- stavitvi reforme dejal Kraigher. Hrvaški zgodovinar Dušan Bilandži ć meni, da je leta 1965 nastopila prelomna faza v razvoju družbenoekonomskih odnosov v Jugoslaviji. Po njegovem mnenju so se v Jugoslaviji leta 1965 na podro čju gospodarskega sistema »lotili najglobljih sprememb, s katerimi naj bi do kraja odpravili dediš čino iz administrativnega obdobja in usmerili gospodarstvo k svobodnejšim družbenoekonomskim odnosom, da bi mnogo mo čneje delovale objektivne ekonomske zakonitosti blagovne proizvodnje v režimu družbenega lastništva in delavskega samoupravljanja«. 3 Gospodarska reforma se je za čela 24. julija 1965, ko je Boris Kraigher v Zvezni skupš čini predstavil njena iz- hodišča in cilje. Uvodoma je predstavil tri procese, na katerih naj bi temeljila. Prvi naj bi olajšal izvoz, ga stimuliral in ustvaril zainteresiranost med gospo- darskimi organizacijami za nastop na tujih trgih. V tem pogledu naj bi uredil cenovna razmerja, te čaj dinarja in njegove paritete. Drugi proces naj bi spre- menil dohodkovne odnose, tretji pa strnil prizadevanja za vrnitev vseh oblik porabe v realne okvire. Glavni ukrepi, ki jih je predvidevala reforma iz leta 1965, pa so bili sprememba cenovnih razmerij, okrepitev terciarnega gospo- darskega sektorja, posodobitev sistema ekonomskih odnosov s tujino, omeje- valna kreditna politika, sprememba dav čnega sistema in politike, uravnovešenje porabe z dohodki, konvertibilnost doma čega denarja ter nov odnos do nerazvitih republik in obmo čij. 4 Upi po uspehu reforme so bili visoki in »uresni čevanje gospodarske reforme je postalo najpomembnejša naloga vse družbe«. 5 V prvih dveh letih je gos- podarska reforma prinesla veliko dobrega – cene, življenjski stroški in inflacija so se ustalili, zmanjšale so se naložbe in vloga države v razpolaganju z dohodki podjetij, rasli so storilnost in osebni dohodki, za čelo se je prestrukturiranje 2 Peter Vodopivec: Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od kon- ca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana 2006 (dalje Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države), str. 375. 3 Dušan Bilandži ć: Zgodovina Socialisti čne federativne Republike Jugoslavije: glavni procesi. Ljubljana 1980 (dalje Bilandži ć, Zgodovina SFRJ), str. 304–305. 4 Jože Prin či č, Neven Borak: Iz reforme v reformo : slovensko gospodarstvo 1970–1991. Ljub- ljana 2006 (dalje Prin či č, Borak, Iz reforme v reformo), str. 127–130. 5 Bilandži ć, Zgodovina SFRJ, str. 306. Aleksander Loren či č Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 263 gospodarstva in uvajanje novih tehnologij. Že v drugi polovici leta 1967 pa je vnema za uresni čevanje programa gospodarske reforme popustila. Decembra 1966, dober mesec pred smrtjo, je Boris Kraigher Stanetu Kav či ču dejal, da bo reforma propadla, ker nima dovolj stvarne idejnopoliti čne podpore. Tako se je tudi zgodilo. Reformna prizadevanja so se po njegovi smrti najprej upo časnila, nato pa zastala. In v čem so tičali razlogi za neuspešnost reforme? Prvi, ki ni bil odlo čilen, je bila sama politika oziroma naravnanost gospodarske stabilizacije. Cilj gospodarske stabilizacije je namre č bila precejšnja sprostitev delovanja trž- nih zakonitosti, kar je pomenilo, prisiliti blagovne proizvajalce v medsebojno tekmovanje za čim ve čji tržni delež oziroma dohodek. Ekonomska politika je stabilizacijo razumela skorajda izklju čno kot politiko omejevanja povpraše- vanja. To pa je povzro čilo, da je v prvih letih reforme prišlo do radikalnega omejevanja koli čine denarja v obtoku in kreditov. V takih pogojih drugi ukrepi, kot so devalvacija, sprostitev cen in prvine liberalizacije uvoza, niso prišli do izraza. Še ve č, tako vodena stabilizacijska politika je po dobrih dveh letih pri- peljala do naraš čanja brezposelnosti in stagnacije, kar je samo še zaostrilo tako gospodarske kot tudi politi čne odnose. Odlo čilnejši razlog za opuš čanje re- formne usmeritve pa so bila razhajanja na državni ravni in razli čni interesi po- sameznih republik. Najvplivnejši člani državnega partijskega vodstva, kot sta bila Edvard Kardelj in Vladimir Bakari ć, so reformi odrekli aktivno pomo č, ker so se ustrašili njenih posledic. Republiška vodstva pa so se polarizirala do skraj- ne meje in se odkrito opredelila za ali proti. Leta 1968 je skopnelo še zadnje upanje za uspeh reforme. Postalo je jasno, da reforma ne more biti uspešno iz- peljana v predvidenem roku, to je do leta 1970. Visoki zvezni partijski funk- cionarji, kot je bil Svetozar Vukmanovi ć, so reformo napadli in kritizirali celo v javnih glasilih. Pri tem je izstopala beograjska Borba, ki je postala glasnik tistih, ki so zahtevali okrepitev centralizma in vrnitev centralnoplanskega sistema. Leta 1969 se je proces oddaljevanja od ciljev reforme samo še pospešil in v letu 1970 so se negativna gospodarska gibanja in nesorazmerja samo še razbohotila. Ko so jeseni 1970 tudi najzvestejši privrženci reforme morali priznati, da se reformski cilji ne uresni čujejo, je Stane Kav či č popustil v svojih stališ čih ter svoja prizadevanja omejil na »pravno uveljavitev« reforme povsod tam, kjer je to bilo še mogo če. 6 Priznani hrvaški ekonomist Branko Horvat je zapisal, da je bila gospodarska reforma iz leta 1965 politi čno zelo dobro pripravljena. Uživala je vsesplošno podporo, vzbujala je upanje in omogo čila pripravljenost za dolo čena odrekanja, da bi se dosegli višji in dolgotrajni cilji. Kot je zapisal Horvat leta 1984, bi, v kolikor bi bila reforma tudi ekonomsko tako dobro pripravljena kot politi čno, »Jugoslavija danes imela dohodek preko 1000 dolarjev, dinami čno rast kot pred letom 1960, izlo čeno brezposelnost, urejen trg, konvertibilno valuto, zmanjšane regionalne razlike, razvite in opremljene ustanove družbene blaginje, pomemb- 6 Prin či č, Borak, Iz reforme v reformo, str. 132–137. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 264 ne rezultate znanstvenih raziskav in perspektivo po še boljšem razvoju v bodoče«. V kolikor bi imela Jugoslavija omenjene rezultate, bi bil tudi ve čji del medrepubliških sporov in politi čnih napetosti brezpredmeten. Kljub temu pa je Horvat ugotovil, da »na žalost ta izredna priložnost ni bila izkoriš čena«. 7 »Druga« gospodarska reforma je v letih 1965 do 1970 obvladovala celotno življenje na prostoru druge jugoslovanske države, zato je nedvomno pustila tako pozitivne kot tudi negativne sledi v jugoslovanskem gospodarstvu. Rezultati gospodarjenja so pokazali, da so bili njeni ukrepi, zlasti v prvih dveh letih, uspešni. Decentralizacija odgovornosti za gospodarsko upravljanje skupaj z no- tranjim brzdanjem cen, zmanjšanje davš čin in nekoliko liberalnejši uvoz so spodbudili podjetja, da postanejo u činkovitejša. Ve čja konkurenca doma in v tujini je pripeljala do ukrepov, ki so zmanjšali stroške proizvodnje in zahtevali boljše gospodarjenje. Ve čja u činkovitost in kakovost sta pove čali mednarodno konkuren čnost jugoslovanskih podjetij in spodbujali izvoz na konvertibilni trg. Ve čji devizni zaslužek je skupaj s krediti, ki so jih dobili v industrijsko razvitih državah, omogo čil ve čji uvoz sodobne opreme z Zahoda. Reforma je spod- budila nova gospodarska gibanja in omogo čila kakovostni premik k sodob- nejšemu urejanju gospodarske ureditve in razvoja. Vsekakor je njen pristop k na črtovanju in urejanju gospodarskih gibanj pomenil odmik od do tedaj veljavne metode naturalnega planiranja. S tem, ko je zagotovila ve č prostora tržnim dejavnikom in odlo čno podprla prizadevanja za postopno vklju čitev v mednarodne blagovne tokove, je jugoslovansko socialisti čno gospodarstvo po- tisnila naprej in stran od dogmatike centralnoplanskega sistema in avtarki čne razvojne politike. Sodobniki ter popisovalci minulega so gospodarsko reformo iz leta 1965 uvrstili med dogodke posebnega pomena. Razglasili so jo za naj- bolje pripravljen program gospodarske preobrazbe, ki je bil izdelan v času druge jugoslovanske države. Povzdigovalci reforme so bili prepri čani, da bi bila v primeru njene uresni čitve usoda Jugoslavije druga čna, kot je bila. Poveli če- vanje reforme otežuje pot do odkrivanja resni čne vloge le-te. Nesporno dejstvo namre č je, da je reforma v celoti propadla in da osrednjega cilja – preobli- kovanja gospodarstva v sodobnejše samoupravno-tržno gospodarstvo – ni ures- ni čila. Njena zasnova je bila shemati čna, neusklajena in ideološko preve č obre- menjena. Pri tem je pomembno omeniti še eno dejstvo. Kot je zapisal Dušan Bilandži ć, so »vodstva na vseh stopnjah – od osrednjih organov državne uprave do vodilnih ljudi v podjetjih –ve č kakor dvajset let poslovala in gospodarila v razmerah bolj ali manj administrativnega sistema in precejšen del med njimi jih ni bil dovolj usposobljen za gospodarjenje v novih situacijah tržnega gospo- darstva, kadrovskih sprememb pa ni bilo«. Pokazalo se je, da je »voditi proces tržnega gospodarstva zelo zapleteno«. 8 Prav tako je priznani ekonomist Alek- 7 Branko Horvat: Jugoslavenska privreda 1965–1983 : prijedlozi i rješenja. Ljubljana, Zagreb 1984, str. 85. 8 Bilandži ć, Zgodovina SFRJ, str. 309. Aleksander Loren či č Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 265 sander Bajt sredi osemdesetih zapisal, da na črtovalci reforme še niso bili spo- sobni dojeti odlo čilnega pomena trga v gospodarskem življenju. Na trg so gle- dali enostransko, zato tudi cene proizvodov, ki so jim posvetili najve č pozor- nosti, niso nikoli dosegle svojih ekonomskih ravni. Gospodarska reforma je bila torej konservativna in prezgodnja, takoj po pojavu prvih neugodnih rezultatov pa je znova prevladala protitržna usmeritev. 9 Ko je reforma iz leta 1965 propadla, so bili zasnovani tako zvezni kot re- publiški stabilizacijski programi. Strategija uresni čevanja državnega stabiliza- cijskega programa je predvidela tri faze. Prva se je imenovala »etapa« za časnih ukrepov, druga »etapa« glavnih, odlo čilnih ukrepov ter tretja, ki so jo poime- novali »etapa« dodatnih ukrepov. Skozi te etape naj bi zmanjšali pristojnosti federacije, preuredili dav čni sistem, prora čunsko politiko in politiko dohodka ter poiskali odgovore na temeljne probleme in dileme deviznega in zunanje- trgovinskega sistema, monetarne in kreditne politike. Rezultati stabilizacijskega programa so bili pi čli in vsekakor ne takšni kot je bil njegov namen. Reforme v letu 1971 torej zopet niso pustile dolgotrajnih rezultatov in v osnovi so se znova pokazale stare težave. 10 V prvi polovici sedemdesetih let je bil gospodarski razvoj v Jugoslaviji neenakomeren, gospodarska gibanja cikli čna in neenakomerna. Menjavala so se obdobja stabilnejših in nestabilnih gospodarskih gibanj. Leta 1971 so bila neuravnovešena gibanja še posebej mo čna. Zaradi naraš čanja cen in stroškov notranji trg ni bil ustaljen in v pla čilni bilanci je nastal velik primanjkljaj. Tudi v letih 1972 in 1973 so se negativne tendence nadaljevale, gospodarska rast pa je upadala. Po propadu reforme so iskali nove rešitve. Sprejeti so bili številni ustavni amandmaji in stabilizacijski program. Strategija uresni čevanja držav- nega stabilizacijskega programa je predvidevala tri faze. Skozi te faze naj bi omejili prora čunsko in splošno porabo, okrepili nadzor nad finan čnim poslo- vanjem, zunanjetrgovinski in devizni sistem prilagodili novim potrebam, zmanj- šala naj bi se pristojnost federacije, preuredil dav čni sistem in drugo. Vrhunec prizadevanj po zajezitvi krize je predstavljala ustava iz leta 1974, 11 ki je na eni strani težila k decentralizaciji države in gospodarskega sistema, na drugi pa po utrditvi komunisti čne partije kot vodilne državnopoliti čne sile. Ustava iz leta 1974 je pomemben mejnik v razvoju Jugoslavije in »mnogi v njej vidijo enega najpomembnejših vzrokov za razpad države in tudi za njene gospodarske težave«. 12 Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je bila najdaljša tudi po obsegu, saj 9 Franjo Štiblar: Razvoj trgov Ex-Jugoslavije. V: Gospodarska gibanja, 1995, št. 267, str. 23– 43. 10 Jakov Sirotkovi ć: Ekonomska politika Jugoslavije od 1945. do 1988 : ciljevi i rezultati. Ju- goslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Zagreb 1989, str. 87. 11 Uradni list SFRJ (dalje UL SFRJ), 9/1974. 12 Neven Borak: Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije. Ljubljana 2002 (dalje Bo- rak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije), str. 192. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 266 je obsegala kar 406 členov in tako prekašala tudi indijsko ustavo. 13 Ustavo je, kot je zapisal Jože Pirjevec, 21. februarja 1974 sprejela Zvezna skupš čina v »zmagovitem in samovše čnem prepričanju, da s tem potrjuje enega od vrhun- skih dosežkov človeškega duha«. 14 Nova ustava je sprejela koncept samouprav- ljanja zasnovanem na združenem delu. Po ustavi je bila socialisti čna družbena ureditev zasnovana na »oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi ter na odnosih med ljudmi kot svobodnih in enakopravnih proizvajalcev in ustvarjal- cev, katerih delo služi izklju čno zadovoljevanju njihovih osebnih in skupnih potreb«. 15 Ustava je torej imela dvojen zna čaj: na eni strani je z okrepitvijo vloge republik in pokrajin ter zmanjševanjem vloge »centralizma« urejala orga- nizacijo federacije in delovanje le-te, po drugi strani pa je z natan čnim nor- mativnim urejanjem družbenoekonomskih odnosov, ki so temeljili na samo- upravljanju in združenem delu, poudarjala razreden, tako imenovan delavsko opredeljen zna čaj jugoslovanske družbe in države. »Nova ustava nima pretenzij, da bi ustvarila neki idealen demokrati čni sistem,« je na seji komisije za ustavna vprašanja maja 1973 povedal Edvard Kardelj in dodal, da je njen glavni namen dati »delavskemu razredu v roke mo čno in u činkovito orožje, da bi se bolje organiziral«. 16 A v resnici ni bilo tako. Po ustavi iz leta 1974 je bilo sicer do- lo čeno, da lahko država vstopa v podjetje le takrat, ko je potrebno zavarovati družbeno premoženje (izguba, ste čaj), dejansko pa sta v podjetjih obstajali organizaciji Zveze komunistov in sindikata, ki sta politi čno vplivali na poslovne odlo čitve menedžerjev. Gospodarski odnosi med podjetji so tako postali pred- vsem politi čni med državo in podjetji, netržni sistem pa je vedno znova zahteval neprestane državne posege. Dejanska porazdelitev mo či v podjetjih je bila mnogo manj demokrati čna, kot pa je to prikazoval samoupravni normativni sistem: odlo čilno vlogo je imela politi čna oblast, menedžerji so imeli pomem- ben vpliv zaradi poslovnih informacij, delavci kot formalni nosilci samouprav- ljanja pa so bili dejansko brez mo či in v podrejenem položaju. 17 Leta 1974 se je sicer splošna gospodarska slika izboljšala. Gospodarstvo je oživelo na vseh podro čjih, investicije so rasle z zelo visokimi stopnjami, prav tako tudi realni osebni dohodki in zaposlenost. Vendar pa se je že v letu 1975 gospodarska dejavnost znova upo časnila. Lahko re čemo, da sta v prvi polovici sedemdesetih let v jugoslovanskem gospodarstvu »gospodovala« dva procesa, ki sta resno na čela gospodarsko zgradbo: prvi je bil inflacija, drugi pa tako 13 Džon R. Lempi: Jugoslavija kao istorija: bila dvaput jedna zemlja. Beograd 2004, str. 277. 14 Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevi ćeve in Ti- tove Jugoslavije. Koper 1995, str. 338. 15 Branko Petranovi ć: Istorija Jugoslavije 1918–1978. Beograd 1980, str. 597. 16 Zdenko Čepi č: Ustava 1974: preureditev jugoslovanske federacije, delegatski sistem in dogo- vorna ekonomija. V: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do med- narodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Ljubljana 2005, str. 1094–1104. 17 Bogomir Kova č: Rekviem za socializem : ekonomske reforme v socialisti čnih državah. Ljub- ljana 1990 (dalje Kova č, Rekviem za socializem), str. 152–153. Aleksander Loren či č Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 267 imenovani prvi naftni šok, kriza ali »boom«, ki se je za čel jeseni 1973 po izbruhu vojne na Bližnjem vzhodu. 18 Tabela 1: Družbeni proizvod na prebivalca ter stopnja brezposelnosti v SFRJ v obdobju 1960–1990 Družbeni proizvod na prebivalca (v 000 din, cene 1972) Stopnja brezposelnosti v % Leto SFRJ SLO SFRJ SLO 1960 6,43 11,61 1,41 0,84 1965 8,50 15,60 1,98 0,90 1970 10,92 21,15 2,49 1,55 1975 14,10 28,71 3,99 0,89 1980 17,76 35,23 5,44 0,90 1985 17,72 35,56 6,90 1,18 1990 15,31 30,82 7,81 2,23 Vir: Statisti čki godišnjak Jugoslavije (razli čna leta). * Slovenija je beležila najnižjo stopnjo brezposelnosti ter najvišjo vrednost družbenega proizvoda na prebivalca med vsemi republikami bivše SFRJ. Res je, da je Jugoslavija, če primerjamo leti 1947 in 1975, napredovala. In- dustrija, ki je zagotovila najve čji prispevek k pove čanju družbenega proizvoda, je leta 1975 dosegla 13-krat ve čji obseg proizvodnje kot leta 1947. 19 Seveda pa to ni pravšnje merilo in primerjava, saj je sredi sedemdesetih let Jugoslavija po kakovosti gospodarjenja absolutno in relativno zaostajala za razvitimi evrop- skimi državami. Imela je najvišjo stopnjo inflacije; povpre čna medletna rast cen je bila okoli 18,1-odstotna, s čimer je za 8,1 odstotka presegla povpre čje ostalih držav. Imela je najvišjo rast zaposlenosti v industriji, medtem ko se je v drugih državah zmanjševala. Zaostajala pa je tudi tako pri produktivnosti, saj je le ta v zahodnih državah bila za 1,4 do 3,5-krat ve čja, kot tudi po realnih osebnih dohodkih. Sredi sedemdesetih let je za čel veljati nov na čin družbenega na črtovanja, ki je temeljil na ideji, da bi delovanje tržnih zakonitosti lahko u činkoviteje nadomestili s samoupravnim dogovarjanjem med podjetji. Njeno izhodiš če je bil Zakon o združenem delu, 20 ki ga je Zvezna skupš čina sprejela 25. novembra 1976 in se ga je hitro prijel vzdevek mala ustava. Predsednik skupš čine SFRJ, Kiro Gligorov, je ob sprejetju zakona na seji Zveznega zbora in Zbora republik 18 Prin či č, Borak, Iz reforme v reformo, str. 315–318. 19 Dušan Bjelogrli ć: Privredni i socijalni razvoj. V: Privreda Jugoslavije. Privredni pregled 1947–1977. Beograd 1978, str. 24–25. 20 UL SFRJ, 53/1976. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 268 in pokrajin med drugim dejal, da je »Zakon o združenem delu rezultat skupne in enakopravne udeležbe odgovornih družbenih in politi čnih dejavnikov vseh naših republik in pokrajin in vseh struktur naše družbe pri njegovem obliko- vanju. S tem je zagotovljena enotnost organiziranih socialisti čnih sil in samo- upravni duh vseh temeljnih rešitev predloženega zakona. Ravno to dejstvo po- novno potrjuje mo č naše socialisti čne, samoupravne, demokrati čne in federalne ureditve, ki je ne samo porok enakopravnosti v odlo čanju, temve č tudi visoke stopnje u činkovitosti v reševanju problemov skupnega interesa.« Zanimivo je bilo tudi njegovo mnenje o tem, da je »globoko prodrlo spoznanje, da se je z ustavo leta 1974 in z Zakonom o združenem delu za čela nova perspektiva razvoja samoupravnih odnosov«. Po drugi strani pa je med drugim tudi priznal, da bi bilo »iluzorno pri čakovati, da bo Zakon o združenem delu odgovoril na vsa vprašanja in za vsako situacijo, za vsak konkreten primer v vsaki orga- nizaciji združenega dela, ali da se bodo s samim obstojem zakona o združenem delu spremenili dosedanji odnosi v organizacijah združenega dela«. Še ve č, dejal je, da »zakon sicer podaja dovolj izoblikovane temelje, opredeljuje os- novne rešitve, nakazuje kategorialni sistem, ki je zna čilen za socialisti čno sa- moupravljanje v nasprotju s kapitalisti čnim sistemom ali sistemom državnega socializma, ni pa dokument, ki bi bil izdelan do ravni dovršenosti, saj daje rešitve, s katerimi naj se oblikujejo družbeni odnosi, kakršnih še ni bilo, prav tako pa od zakona take narave ne smemo pri čakovati precizne norme za vsako mogočo situacijo v zamotanih, marsikdaj tudi protislovnih družbenih giba- njih.« 21 Kljub novi zakonodaji in vsem prizadevanjem pa je jugoslovanski gospo- darski razvoj tudi v drugi polovici sedemdesetih let precej odstopal od za črtanih smernic in dogovorjenih razmerij. Državno partijsko vodstvo je novembra 1978 ugotovilo, da je gospodarski položaj v državi takšen, da bi lahko v »bližnji bodočnosti« resno ogrozil stabilnost politi čnih odnosov. 22 Dejstvo je, da se v letih 1976–1979 notranje gospodarske razmere v državi niso umirile, temve č je bilo ravno obratno, v letu 1979 pa so se razmere še posebej poslabšale. Rezultati srednjero čnega plana SFRJ za leta 1976–1980 so dale č zaostajali za predvi- devanji. Doma čim težavam so se ob vstopu v letu 1979 pridružile še težave na svetovnem trgu. Kitajsko-vietnamska vojna in dogodki v Iranu so pripeljali do »drugega svetovnega booma«. Jugoslavijo je energetska kriza mo čno prizadela, saj je nafta vse bolj praznila devizno blagajno. Sredi poletja 1979 se je nad državo zgrnil val nesre č in gospodarskih tegob: nezadržen ples cen, bencinska mrzlica, turisti čna suša, slaba žetev, potres v Črni gori, primanjkovalo pa je tudi kave ter embalaže za mleko. Konec leta 1979 je postalo jasno, da se je čas velike porabe in nizke storilnosti nepreklicno kon čal. Do sedemdesetih let se je 21 UL SFRJ, ... Zakon o združenem delu V: Knjižica skupš čine SFRJ, serija XIII, zv. 8. Beograd 1975, str. 7–20. 22 Prin či č, Borak, Iz reforme v reformo, str. 348. Aleksander Loren či č Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 269 sicer Jugoslavija bolj malo zadolževala v tujini, saj je presežek uvoza blaga nad izvozom pokrivala z nakazili zdomcev, dohodki od turizma, transporta in drugih storitev. Zadolženost države v obsegu 3,2 milijarde dolarjev v letu 1971 zato ni bila problemati čna, toda v sedemdesetih letih je prišlo do ob čutnega poslabšanja v teko čem delu pla čilne bilance, kar je vplivalo na ve čanje zadolženosti. Trgovinski primanjkljaj se je z 1,7 milijarde dolarjev leta 1973 v naslednjih šestih letih pove čal kar na 7,9 milijarde dolarjev. Posebej veliki skoki zadol- ževanja so se zgodili v letih 1978, 1979 in 1980. V obdobju 1977–1981 se je namre č zadolženost pove čala za ve č kot 13 milijard dolarjev. Eden od temeljnih vzrokov razpada Jugoslavije pa prav gotovo leži v nepremostljivih razlikah v stopnji gospodarske razvitosti med posameznimi federalnimi enotami. Gospodarski sistem, po katerem naj bi na novo preoblikovana socialistična podjetja (tozdi, ozdi, sozdi) sama usklajevala medsebojne interese in dolo čala vzajemne pravice in odgovornosti, torej ni zaživel. Ekonomisti so ta sistem po- smehljivo poimenovali »dogovorna« ekonomija. Težnja po tem, da bi se pod- jetja med seboj dogovarjala in ne tekmovala, je seveda sprta z logiko tržnega gospodarstva. Podjetja so tako v tujini kot tudi doma postajala vedno bolj nekonkuren čna, cene pa so po časi, a zanesljivo naraš čale. Zamisli tega zakona so bile nasploh popolnoma zgrešene. Dogovarjanje med tozdi naj bi nadome- stilo tržne zakonitosti, cena kon čnega izdelka pa je bila takšna, kot so jo pa č izra čunali, in ne takšna, kot jo je bil sposoben prenesti trg. Nova gospodarska ureditev je tako dala podjetjem le nov zunanji videz, medtem ko je vsebina je ostala enaka. Tozdi so ostali mala podjetja, organizirana po starem; še leta 1986 so bili temelj dogovornega gospodarstva in so postali simbol in sopomenka za nesre čo. Dogovorno gospodarstvo je imelo še ve č slabosti. Ena je bila tudi ta, da so po podjetjih ve č časa kot za delo porabljali za sestanke. Zaradi samo- upravnega odlo čanja se je leta 1975 efektivni delovni čas prepolovil in znašal do pet ur na dan. Šibkost dogovornega gospodarstva je bilo tudi medrepubliško dogovarjanje. Po ustavi iz leta 1974 so dogovori in sporazumi postali obvezen dejavnik ekonomske in razvojne politike. Dogovorno naj bi urejali cene, te- meljna razmerja v razporejanju dohodka, dav čno in kreditno-monetarno poli- tiko, podelitev tujih kreditov in podobno. Republike so seveda imele razli čne poglede in namere pri odlo čanju teh razmerij in tako v resnici do dogovorov oziroma soglašanj ni prišlo. Kljub popolnoma zgrešenem sistemu pa so pri tako imenovanem dogovornem gospodarstvu vztrajali, kar je pripeljalo do propada države ob koncu osemdesetih let. 23 23 Prav tam, str. 119–290. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 270 Tabela 2: Gospodarska ureditev ter zbiranje in razporejanje denarja v Jugo- slaviji 1965–1989 Obdobje 1965–1973 1974–1989 Gospodarska ureditev tržni samoupravni socializem, reforma integralno samoupravljanje, dogovorno gospodarstvo Zbiranje denarja samofinanciranje, ban čni krediti samofinanciranje, ban čni krediti, združevanje sredstev Razporejanje denarja družbeni plani, banke, podjetja družbeni plani, podjetja in njihove asociacije Usklajevalni mehanizem trg in plan plan, samoupravni sporazumi, družbeni dogovori, trg Vir: Prin či č, Borak, Iz reforme v reformo, str. 73. Po smrti Josipa Broza - Tita je tudi stanje Jugoslavije bilo slabo, le da so ga prikrivali. »Tito je mrtev, le da tega še ne ve,« je že sredi sedemdesetih cini čno izjavil kasnejši jugoslovanski zunanji minister Ko ča Popovi ć. O tej izjavi je Božo Repe zapisal, da bi »podobno – seveda danes, ko smo pametni za nazaj – lahko trdili za Jugoslavijo«. 24 Po Titovi smrti se je torej Jugoslavija znašla v resni gospodarski krizi. Med glavnimi vzroki sta bila primanjkljaj v trgovinski in pla čilni bilanci ter hitro naraš čajo če zunanje zadolževanje, saj je zunanja zadolženost že spomladi 1980 dosegla vsoto 15 milijard dolarjev in je za odpla čevanje dolgov zahtevala 15 odstotkov vseh deviznih dohodkov v enem letu. Poleg neuspešnega gospodarskega sistema so bile klju čni vzrok za eko- nomske težave Jugoslavije tudi neobvladljivo velike razlike v razvoju, za katere pa je rešitev videl vsak po svoje. Jugoslavija je ves čas skušala politiko zmanj- ševanja razlik v stopnji razvitosti voditi po sistemu »razviti manj razvitim« in tako je bil že sredi leta 1965 ustanovljen Sklad za kreditiranje hitrejšega razvoja gospodarsko manj razvitih republik in avtonomnih pokrajin, status katerih so imele Bosna in Hercegovina, Črna gora, Makedonija in Kosovo. Sredstva sklada so se zbirala v odstotkih od družbenega proizvoda družbenega sektorja. To je bila samo še ena od zgrešenih potez ekonomske politike. Manj razviti namre č niso sprejeli odgovornosti za svoj gospodarski razvoj, lastna sredstva so vlagali le v razvoj posameznih obmo čij in menili, da je ves ostali razvoj ter 24 Božo Repe: Razmere v Sloveniji do leta 1989. Neobjavljen referat z Znanstvenega simpozija Osamosvojitev Slovenije – 15 let kasneje, Maribor, 23.–24. november 2006 (dalje Repe, Raz- mere v Sloveniji do leta 1989), kopija pri avtorju. Aleksander Loren či č Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 271 naložbe skupna jugoslovanska skrb. Manj razviti svojih dolgov tudi niso vra čali, prejeta sredstva pa so pogosto uporabljali za negospodarske namene. Enako se je izkazalo tudi za sam Sklad za kreditiranje. Naj povemo, da so bile razvojne razlike v Jugoslaviji v razmerju 1 : 7, kar je v praksi pomenilo, da je bila Slovenija sedemkrat bolj razvita kot Kosovo. Slovenija, kot najbolj razvita republika, je vlagala najve č in je sredi osemdesetih let zaradi poslabšanih gospodarskih razmer odstopila od sodelovanja v skladu. Graf 1: Povpre čna letna stopnja inflacije v odstotkih v obdobju 1960–1990 (merilo: indeks cen na drobno) Vir: Statisti čki godišnjak Jugoslavije (razli čna leta); Roberto de Rezende Rocha: Inflation and Stabilization in Yugoslavia, Working papers, August 1991, str. 2. Treba je poudariti, da je Jugoslavija že v drugi polovici sedemdesetih let zašla v hudo krizo. Eden glavnih razlogov je bil ta, da je po naftni krizi leta 1973 gospodarila še naprej tako, kot da se ne bi ni č zgodilo, namesto da bi jo upoštevala in izvedla izjemno potrebne reforme. 25 Posledica ekonomske krize je bilo naglo zmanjševanje standarda. V drugi polovici osemdesetih let je padel na raven iz šestdesetih. Ker je bil sistem v osemdesetih letih še vedno naravnan tako, da je o vsem odlo čal vrh partije, odlo čitve pa so bile potem samo speljane skozi »megalomansko delegatsko in samoupravno strukturo«, so se vsi glavni politi čni konflikti do konca osemdesetih let odvijali v vrhu Zveze komunistov 25 Viktor Meier: Zakaj je razpadla Jugoslavija. Ljubljana 1996 (dalje Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija), str. 26–43. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 272 Jugoslavije. 26 Edini resni čni oziroma najmo čnejši povezovalni element med republikami je bila trgovina, bistveno manj pa podjetja, saj jih je najve č de- lovalo na obmo čjih republik in pokrajin, kjer so bila ustanovljena. Število pod- jetij, ki so jih subjekti iz ene republike ustanavljali v drugih republikah, je bilo neznatno. 27 Zunanji kazalniki krize v za četku osemdesetih let so bili devalvacija dinarja za 30 odstotkov v juniju 1980, v naslednjih letih pa naraš čajo ča inflacija in pomanjkanje nekaterih osnovnih življenjskih artiklov, kot so olje, sladkor, moka in pralni prašek. Za osnovne življenjske artikle so oblasti uvedle bone. Vožnje z avtomobili so oblasti najprej omejile glede na registrsko številko po tako ime- novanem sistemu »par – nepar« (lastniki so se lahko vozili le na dolo čene dne- ve, odvisno od tega, na katero številko se je kon čala registracija), potem pa so bili tudi za bencin uvedeni boni (vsak lastnik je dobil bone za mese čno dolo- čeno količino bencina). Najhujša je bila energetska kriza (uvoz nafte je v za- četku osemdesetih zadostoval le za dobrih 290 dni v letu), ljudi pa so prizadele tudi omejitve pri uvozu, zlasti tako imenovanega »luksuznega« blaga (kamor so med drugim sodili južno sadje, kava, pa tudi uvožene alkoholne pija če, tuje revije in časopisi, kozmetika). Domišljija beograjskih birokratov ni poznala me- ja: ker so državljani po omenjene artikle pridno hodili v tujino, jih tihotapili čez mejo in zanje zapravljali devize, ki jih je obupno primanjkovalo, so uvedli tako imenovani depozit oziroma pla čilo takse za prehod meje. Toda tudi državljani niso bili od muh – nekateri so, namesto na državni ra čun depozit nakazovali na lasten ra čun, cariniki, ki jim je bilo treba pri prehodu meje pokazati položnico, pa seveda številke ra čuna ve činoma niso preverjali. Vpeljava depozita je sicer izzvala hude proteste, saj so ga zlasti Slovenci, ki so bili navajeni na odprto mejo, razumeli kot omejevanje svobode. Razmere, ki so vladale, so v marsi čem spominjale na obdobje vojne in prva leta po vojni. 28 Dolžniška kriza, ki je zajela Jugoslavijo, je bila povod, za katerim so se skrivali globlji vzroki gospodarske neuspešnosti. Neven Borak meni, da je dolž- niška kriza »v jugoslovanskih razmerah naznanila dokon čen neuspeh jugoslo- vanskih razvojnih planov in investicijskega cikla iz sedemdesetih let, finan- ciranega z recikliranimi naftnimi dolarji in sproženega na ocenah, da je v sve- tovnih razmerah spet prišlo do dolgoro čnega zvišanja cen primarnih proiz- vodov«. 29 Stopnja zadolženosti jugoslovanske države je že leta 1980 presegala 40 odstotkov deviznega priliva. Politiki krize niso priznali, govorili so o »nako- pi čenih problemih v gospodarstvu«, o »stabilizaciji« in podobno. Ustanovljena je bila tako imenovana Kraigherjeva komisija, ki jo je sestavljalo okrog 300 26 Repe, Razmere v Sloveniji do leta 1989. 27 Božo Repe: Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana 2002, str. 133. 28 Zdenko Čepi č: Gospodarska kriza. V: Slovenska novejša zgodovina (dalje Čepi č, Gospo- darska kriza, SNZ), str. 1151–1153. 29 Borak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 137–138. Aleksander Loren či č Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 273 ekonomistov in politikov iz vse Jugoslavije, njena naloga pa je bila pokazati izhod iz krize. Graf 2: Zunanji dolg Jugoslavije v mio dolarjev v obdobju 1970–1990 Vir: Prin či č, Borak, Iz reforme v reformo, str. 445. Jugoslovanske zvezne vlade so krizo skušale reševati z zadolževanjem, a so s tem, kot bo razvidno v nadaljevanju, delale državi medvedjo uslugo. Jugo- slavija se je v ve čji meri v tujini za čela zadolževati v sedemdesetih letih, o čemer pri ča podatek, da se je zadolženost v obdobju 1972–1981 pove čala kar za dobrih 17 milijard dolarjev. Do najve čjega skoka v zadolževanju je prišlo v letih 1977–1982, ko je zvezno vlado vodil Veselin Djuranovi ć. Vzroki za takšno zadolževanje so bili v ob čutnem poslabšanju v teko čem delu pla čilne bilance. Kot že re čeno, se je trgovinski primanjkljaj z 1,7 milijarde dolarjev leta 1973 pove čal na kar 7,9 milijarde dolarjev leta 1979. Poleg tega so na zadolženost vplivali tudi visokolete či investicijski cilji petletnega družbenega plana za ob- dobje 1976–1980, ko se je ogromno gradilo. Najbolj znani projekti tega časa so bili tovarna aluminija v Obrovcu, petrokemi čni kompleks DINA ter železarna v Smederevu. Jugoslavija že leta 1982 ni bila zmožna vra čati dolgov. Kljub temu se je politi čni vrh z Mednarodnim monetarnim skladom sporazumel o odlogu dolga in najemal nova posojila. Takšno nespametno po četje je jugoslovansko dolžniško krizo samo še poglabljalo in kon čalo se je s koncem toleriranja tujih Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 274 upnikov. Beseda kriza se do srede osemdesetih let ni uporabljala. Šele leta 1985 je hrvaški ekonomist Branko Horvat v knjigi Jugoslavensko društvo u krizi, ki je izzvala burne reakcije, jasno napisal, da je »politi čni sistem postal glavna ovira gospodarskega in družbenega razvoja«. 30 Kraigherjeva komisija je v osnovi vztrajala pri temeljih gospodarskega sistema iz sedemdesetih let, ki so bili zapisani v ustavi 1974, Zakonu o združenem delu iz leta 1976 in resolucijah 10. in 11. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije v letih 1978 in 1982. Kon- gres je program ekonomske stabilizacije potrdil, čeprav so znotraj komisije nekateri ekonomisti v relativno odkritih razpravah o posameznih segmentih ekonomskega sistema opozarjali, da brez uvedbe tržnega sistema Jugoslavija gospodarske krize ne bo mogla premagati. Upanje, da bo krizo mo č rešiti s politi čnimi ukrepi, to je predvsem z uporabo te čajne in obrestne politike ter politike zategovanja pasu, se ni uresni čilo. Predsednica vlade, Hrvatica Milka Planinc, je v letih 1982–1986 z odlo čno politiko hotela narediti red, vendar je bila prešibka in je ves čas morala popuš čati silovitim socialnim pritiskom in interesom posameznih republik. 31 Zanjo je eden najve čjih ekonomskih strokov- njakov tistega časa Aleksander Bajt dejal, da če bi ji pustili delati, bi morda s časoma vendarle uredila razmere. 32 Pritiski tujih upnikov po vra čanju dolgov so postajali vse ve čji, vrhunec pa so dosegli v letih 1986–1988, ko je bil pred- sednik zvezne vlade Branko Mikuli ć. Osrednji problem je bil v dejstvu, da je Mednarodni monetarni sklad narekoval vodenje gospodarske politike. Zvezno vlado je prisilil, da je opuš čala nadzor nad cenami, vodila omejevalno politiko pla č in kreditov ter zniževala stroške javnega sektorja. V Jugoslaviji so pritisk upnikov jemali kot vmešavanje v notranje zadeve države in kon čalo se je decebra 1988 z odstopom Mikuli ćeve zvezne vlade, ki je bil prvi v zgodovini socialisti čne Jugoslavije. Prav tako se je tudi zadnji poskus reševanja jugoslo- vanske krize, ki se je za čel marca 1989 z nastopom vlade Anteja Markovi ća, končal s popolnim polomom. Markovi ć je ob svojem nastopu obudil žarek upanja, da se bodo razmere v državi popravile. Ker pa je, ko bi bilo treba pro- gram izpopolniti, dal prednost politi čnim odlo čitvam (promociji politi čnih pro- gramov in strank), je program jeseni 1990 propadel. Januarja 1991 je Markovi ć pripravil minimalni program za delovanje države v prehodnem obdobju, ki pa ni imel ve č nobenega vpliva na nadaljnji razvoj dogodkov. 33 Odlo čilnega pomena je bilo tudi Markovi ćevo videnje Jugoslavije, ki si jo je predstavljal kot »kon- voj«, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpo časnejši ladji. Jugoslovanska družbena kriza v osemdesetih letih dvajsetega stoletja je dokazovala ideološki, politi čni in ekonomski zlom socializma. Kot je zapisal ekonomist Bogomir 30 Božo Repe: Slovenska gospodarska politika v osemdesetih letih in v času osamosvajanja. V: Gospodarske krize in Slovenci. Ljubljana 1999, str. 192. 31 Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 10–12. 32 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 26–43. 33 Prin či č, Gospodarski vidiki. Aleksander Loren či č Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 275 Kova č, je bil socializem »nedvomno najvplivnejša socialna ideologija 20. sto- letja, ki se je sprva ponujala kot zaokrožen politi čnoekonomski sistem (druž- bena lastnina, planiranje, delitev po delu, neposredna politi čna demokracija), dejansko pa je postal politi čni projekt komunistov, kako osvojiti in ohraniti ekonomsko oblast v družbi«. 34 Kriza v za četku osemdesetih let je razkrila nemo č socialisti čnega gospodar- stva, vendar je trajalo skoraj desetletje za prodor spoznanj, da ga ni mogo če reformirati. Razpad je bil rezultat vzpostavljanja normalnega stanja konflikt- nosti interesov ter spoznanja, da »ni Tita, po Titu«. 35 Reševanje krize je bilo bolj podobno gašenju požara kot iskanju dejanskih vzrokov zanjo. Po eni strani so se vlade odlo čale za restriktivne ukrepe v preskrbi, po drugi pa kompromise v spremembah gospodarskega sistema. Čeprav se je vedno ve č govorilo o tržnem gospodarstvu in tako imenovanih tržnih mehanizmih, je še naprej v veljavi ostajala dogovorna ekonomija. 36 Za razpad jugoslovanskega gospodarstva je nekaj srbskih ekonomistov z akademikom Kostom Mihajlovi ćem na čelu menilo, da je plod slovenske zarote. Ta naj bi segala do povojne »demontaže« srbske industrije in njene »selitve« v Slovenijo. Po tej teoriji bi bile gospodarska reforma 1965, ustava 1974 in amandmaji k slovenski ustavi 1989 samo faze v izvajanju zarote. Kljub vsemu pa je treba re či, da teorija zarote med »resnimi« ekonomisti ni imela mnogo pristašev. 37 Obstajali pa so tudi takšni, ki so uvideli, da so Slovenija ni za jugoslovanstvo. »Verjetno sem prvi srbski komunist, ki je dojel, da vi Slovenci niste za jugoslovanstvo, da ste za svojo samostojno nacionalno državo v okviru Jugoslavije, pod to čno dolo čenimi politi čnimi pogoji,« je v pismu Spomenki Hribar leta 1986 zapisal srbski pisatelj Dobrica Ćosi ć. 38 Da so bila osemdeseta leta tista, v katerih se je zgodil miselni preobrat in ko so ljudje za čeli verjeti in delati za vrednote, ki odlikujejo zahodni svet, je bil mnenja tudi dr. Janez Drnovšek, predsednik predsedstva SFRJ, kasneje dolgo- letni predsednik vlade in predsednik Republike Slovenije: »Mislim, da smo vsi za čeli razmišljati o tem v osemdesetih letih. Vsaj jaz sem takrat, ko je postalo vse bolj o čitno, da zaostajamo, o tem veliko razmišljal. Vsa osemdeseta leta je jugoslovanska država stagnirala, predvsem na ekonomskem podro čju. O čitno je postajalo, da so potrebne spremembe, demokrati čne vrednote so postajale vse pomembnejše. Šlo je za prebujenje, ne le v Sloveniji, temve č v celotni srednji in vzhodni Evropi. V Sloveniji je težnjam po spremembah, v precejšnji meri bo- 34 Kova č, Rekviem za socializem, str. 143. 35 Jože Mencinger: Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo. V: Nova Re- vija, 1995, št. 95 (dalje Mencinger, Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvis- nostjo), str. 490–495. 36 Čepi č, Gospodarska kriza, SNZ, str. 1151–1153. 37 Mencinger, Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490–495. 38 Repe, Razmere v Sloveniji do leta 1989. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 276 trovalo zaostajanje, brezperspektivnost, ki sta jo prejšnji režim in prejšnja država kazala zlasti v zadnjem desetletju. O čitno je bilo, da ni izhoda.« O socialisti čnem sistemu oziroma obdobju je Drnovšek dejal: »O čitno je obdobje socializma sicer prinašalo nekatere prednosti, morda tudi ve čje socialne ga- rancije nekaterim slojem, ki se težje prebijajo v konkuren čnem tržnem sistemu. Na dolgi rok pa je bil socialisti čni sistem manj uspešen in manj konkuren čen kot je sedanji in zato tudi ni preživel. V samostojni državi smo potem morali nadoknaditi neko obdobje, kjer smo precej zaostajali za rastjo razvitih evropskih držav.« 39 Prav tako je leta 1986 France Bu čar zapisal, da »živimo v svetu, katerega zgodovinski ciklus se izteka«. 40 Kritik Kardeljevih upravljavskih in samoupravljavskih zamisli in eden izmed tvorcev slovenske osamosvojitve se v svoji izjavi glede na kasnejše dogajanje v Jugoslaviji ni prav ni č zmotil. Slovenski gospodarski položaj se v drugi Jugoslaviji ni bistveno razlikoval od položaja v prvi. Kljub temu je Slovenija bila in ostala gospodarsko najra- zvitejši in najuspešnejši del jugoslovanske države. Kot je zapisal Peter Vodo- pivec, je »komunizem – kot drugod – uspel tudi v Jugoslaviji posodobiti in izboljšati družbene in gospodarske razmere, ni pa se mu – kot je opozoril ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith – posre čilo zmanjšati gospodar- skega zaostanka države za zahodnimi sosedami«. 41 V sistemu, kakršen je vladal, je bilo kaj takega tudi zelo težko uresni čiti. Gospodarska kriza v Jugoslaviji je vsekakor imela veliko težo pri razpadu Jugoslavije. Dejstvo je, da je bil gos- podarski položaj, v katerem se je znašla Jugoslavija, pomemben dejavnik nezadovoljstva jugoslovanskih narodov in ni č čudnega ni, da so gospodarske okoliš čine »ustvarjale plodna tla za razpihovanje ekonomskega in politi čnega nacionalizma ter za medsebojno obtoževanje glede izkoriš čanja«. 42 Glede na okoliš čine je bilo tako nadaljnjo usodo Jugoslavije lahko pri čakovati. Slab gos- podarski sistem je pripeljal do gospodarske krize, ta pa je imela veliko težo pri politi čnih konfliktih in na koncu koncev tudi pri razpadu Jugoslavije. 39 Jože Možina: »Politika postane manj pomembna«. Pogovor z Janezom Drnovškom. V: Am- pak, 2003, št. 4 (dalje Možina, »Politika postane manj pomembna«), str. 26–30. 40 France Bu čar: Resni čnost in utvara. Maribor 1986, str. 5. 41 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 385. 42 Borak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 194. Aleksander Loren či č Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 277 ECONOMIC SITUATION IN YUGOSLAVIA IN THE PERIOD FROM 1968 TO 1988: ON THE WAY TO DISSOLUTION SUMMARY The year 1968 brought about an important turning point in the history of Yugoslavia in the economic field. In this time, despite great hopes for success, it became clear that the economic reform of 1965 had been a failure. This reform may have yielded a lot of positive results in the first two years, since, among other things, the prices, cost of living and inflation stabilised. But the reform of the main goal – to transform the economy into a modern self- managing market economy – had not succeeded. After the failed reform, federal as well as republican stabilisation programmes were drawn up, but the results were few and far between, definitely not achieving their original purpose. The first half of the seventies in Yugoslavia was marked by uneven cyclical economic movements. The efforts to control the situation reached their peak with the constitution of 1974, which had a double character, since on one hand it moved towards decentralising the state and the economic system, while on the other hand it tended to strengthen the communist »party« as the leading state political force. The 1974 constitution was an important turning point in the development of Yugoslavia and many mentioned it as one of the most important reasons for the dissolution of the state and its economic problems. In the middle of the 1970s the new manner of social planning also came into existence, based on the idea that the functioning of market laws could be more efficiently replaced by self-management agreements between companies, which was the foundation for the 1976 Associated Labour Act that also failed to produce any positive effects on the economic situation. In the second half of the 1970s, Yugoslavia stumbled into a serious crisis. One of the main reasons for this was that after the oil crisis of 1973 Yugoslavia kept behaving as if nothing had happened, instead of taking this into account. The death of Josip Broz-Tito in 1980 meant the turning point: Yugoslavia went from a concealed crisis to an open emergency. The main reasons included the shortage in the balance of trade and payments, external indebtedness and vast differences in development. The struggle of federal governments after the improvement of economic situation in 1980s resembled fighting windmills. All attempts of resolving this crisis were unsuccessful despite the fact that some of the suggested reforms may have been good, but failed because their imple- mentation was inconsistent. The president of the government from 1982 to 1986, Milka Planinc, has to be emphasised – she wanted to bring about order with resolute politics, but was too weak and had to keep giving in to tremendous social pressures and interests of individual republics. One of the greatest economy experts of that time, Aleksander Bajt, said that she would perhaps succeed in stabilising the situation, had she been allowed to work in peace. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 278 Until as late as 1985 the word »crisis« had not been used. The work of the Croatian economist Branko Horvat, Jugoslavensko društvo v krizi [Yugoslav Society in Crisis] was the breaking point, for it saw the main reason for the economic and social situation in the political system of that time. The dissolution of Yugoslavia was by no means just the result of national, economic and political contradictions brought to the extreme after Tito's death; instead, it was a consequence of much longer-lasting circumstances, resulting from the controversies and non-democratic foundations of the Yugoslav state-political and economic regime. The economic system was based on certain ideological and political models that allowed for the absolute dominance of politics over economy. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 279 UDK 355.351(497.4)"1968/1987" Damijan Guštin * Teritorialna obramba – vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 I. V za četku septembra 1968 je slovensko državnopoliti čno vodstvo v nekaj dneh od prve odlo čitve, brez resnih priprav ustanovilo Glavni štab odredov vse- ljudske obrambe SRS ter so časno ukazalo ustanoviti partizanske odrede. Novi partizanski odredi so bili ustanovljeni že septembra 1968. 1 Kakor je razvidno iz prvih organizacijskih zasnov, naj bi bilo v teh enotah 60 občinskih teritorialnih čet, s skupaj 7380 vojaki in častniki, 60 občinskih poveljstev s skupaj 900 mož- mi, 63 mladinskih odredov, v katere bi uvrstili obveznike predvojaške vzgoje; skupaj ocenjeno na 52.000 mož. 2 Šlo je za hipno obnovitev organizacije partizan- skih odredov Jugoslavije (in štabov partizanskih odredov vseh šestih republik), ki je bila ustanovljena v času informbirojskih zaostritev in poinformbirojevskega časa. Zaskrbljena jugoslovanska državnopoliti čna elita se je nare č po 20. avgustu 1968, ko so vojske petih članic Varšavskega pakta vdrle v Češkoslovaško, od- zvala s trdno odlo čenostjo, da bo državo branila pred morebitnim sovjetskim posegom. Ustanovitev nove vojaške formacije je bil eden prvih ukrepov, da si pove čajo obrambno mo č. Ponovna ustanovitev partizanskih enot – vojaških enot za obrambo prostora – tako ni bila slovenska posebnost ali celo samovolja, pa č pa odraz ukrepanja jugoslovanskega politi čnega in vojaškega vrha, ki se je po 23. avgustu 1968 zatekel k že preizkušeni varianti okrepitve obrambne sposobnosti sistema in države, s čimer naj bi pove čali mo č odvra čanja morebitne agresije. Prostorske sile naj bi podprle Jugoslovansko ljudsko armado, ki nikakor ne bi mogla – niti v primeru mobilizacije vseh zmogljivosti – braniti vsega državnega ozemlja. Do konca leta so v Jugoslaviji ustanovili okoli 6000 takih enot z 250.000 vojaki. 3 * Dr., znanstveni sodelavec, direktor, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: damijan.gustin@inz.si 1 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (AS 1589), Komisija za splošni ljudski odpor, šk. 276, ae 709, zapisnik 1. seje komisije vseljudske obrambe SRS pri CK ZKS, 16. 9. 1968; Stanje in problematika na podro čju narodne obrambe v SR Sloveniji, 14. 9. 1968. 2 ARS, AS 1589, šk. 276, Stanje in problematika na podro čju narodne obrambe v SR Sloveniji, 1968, str. 5–7. 3 Miljenko Živkovi ć: Teritorialna odbrana. Beograd 1986, str. 277. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 280 Za razliko od podobnega ukrepa v zgodnjih petdesetih letih je jugoslovanski politi čni vrh jeseni 1968 pobudo predal v roke republiških oblasti. S tem pa je postopoma nastal povsem druga čen položaj, ki je sicer bil na črtovan v skladu s procesom delnega – sprva bolj nazivnega kot dejanskega – prenašanja pristoj- nosti za obrambo tudi na republike. Slovensko politi čno vodstvo je pobudo ta- koj vklju čilo v središ če svojega zanimanja, jo ozna čilo za politi čno nujno in ta- koj za čelo pripravljati vojaško formacijo Ljudsko obrambo Socialisti čne repub- like Slovenije. Septembra 1968 so že izoblikovali predlog za ustanovitev 34 od- redov, ki bi jih usmerjalo 6 pokrajinskih poveljstev oziroma sprva štabov grup odredov. Le o številu pripadnikov se še niso mogli odlo čiti, po dveh variantnih predlogih bi bilo 30.000 ali 42.000 mož. 4 Prenos dela obrambnih pristojnosti s federacije na republike je bil možen za- radi procesov, ki so se medtem dogodili znotraj doktrinarnih zasnov obrambe v državi. Vojaški teoretiki Jugoslavije so od za četka šestdesetih let v medsebojni, strogo notranji polemiki razvijali tudi alternativni koncept obrambe. Ta je bil v delnem nasprotju s prevladujo čim modelom in, kar ni nepomembno, z vodilno vojaško strukturo. Obrambna zasnova Jugoslavije je tedaj temeljila na klasi čni vojaški doktrini obrambe z lastnimi vojaškimi silami. Jugoslavija se je namre č po koncu informbirojevske krize znašla s stališ ča nacionalnovarnostnega vidika v težkem položaju. Zavezništvo s Sovjetsko zvezo izpred leta 1948 ni bilo ve č možno, zamrznila je približevanje paktu NATO skozi Balkanski pakt z Gr čijo in Tur čijo, z novoustanovljenim Varšavskim paktom ni imela ni č. Vojaške pomo či Zahoda je bilo po letu 1958 po odpovedi jugoslovanske strani konec. Sovjetski zvezi se je Jugoslavija od leta 1962 približala le pri opremljanju vojske, saj je bila ta ugodnejša in bolj voljna dobaviteljica orožja in oborožitvenih sistemov ter celo licenc za njihovo proizvodnjo. 5 V obrambi države se je tako po volji poli- ti čnodržavnega vrha morala opreti le na lastne sile. Ker pa se je državnopoliti čni vrh čutil mo čno ogroženega (hladna vojna je dosegla v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih vrhunec), je bila učinkovita obramba države ena od njegovih najvišjih prioritet. Državno vodstvo je s politiko odmika od obeh vo- jaških zvez, ki ju je Jugoslavija imela na svojih mejah, ustvarila obrambno težko vzdržne razmere, ne toliko v geopoliti čnem in strateškem smislu kot zaradi nujno potrebnih visokih vojaških izdatkov, ki jih je terjal takšen obrambni sistem. Gi- banje neuvrš čenosti na vojaškem in obrambnem področju Jugoslaviji ni prinašalo še ni česar, razen posrednega zmanjšanja nevarnosti globalnega vojaškega spo- 4 ARS, AS 1589, šk. 276, Predlog za organizacijo odredov Narodne obrambe SRS, pred 24. 9. 1968. 5 Omer Pezo: Opremanje naoružanjem. Beograd 1989 (Razvoj oružanih snaga SFRJ : 1945– 1985; 17), str. 49–51; Bojan B. Dimitrijevi ć: Jugoslovenska armija 1945–1954 : nova ideo- logija, vojnik i oružje. Beograd 2006, str. 379–398. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 281 pada zaradi pritiska tretje strani v OZN. 6 Jugoslavija je tako svoje vojaške izdatke ohranjala na visoki ravni, sicer manjši kot ogromnih 22% prora čuna v kriznih informbirojevskih letih, a vendar med najvišjimi v Evropi. 7 Zaradi visoke gospodarske rasti v šestdesetih letih, odpiranja na tuje trge in selitve odve čne de- lovne sile v Zahodno Evropo, od koder so nato prihajali dodatni (devizni) prilivi, je to bilo ekonomsko vzdržno, politično pa neproblemati čno, saj niti javnost niti politi čne strukture vprašanja zmanjšanja obrambnih izdatkov niso mogle na četi. Logika ogroženosti s strani 'velikega brata' na Vzhodu, ki komaj čaka na jugo- slovansko slabost, in ogrožujo čega pakta NATO vprašanja vojaških izdatkov ni dovoljevala postavljati v ospredje. Gospodarska reforma leta 1965, ki naj bi gos- podarstvo postavila na učinkovitejšo raven, pa je odprla tudi vprašanje vojaških izdatkov, ki so tedaj znašali približno 6% prora čuna. 8 Ko se torej vprašamo, kaj je bil prvotni namen vzpostavitve šestih repub- liških štabov za SLO in sil pod njihovimi poveljstvi, je najbrž pravi odgovor predvsem element odvra čanja v konkretnem ogrožujo čem položaju, pove čanje pristojnosti in iniciativnosti republiških elit v obrambi ter predvsem obramba vladajo čega sistema, ki se je sam prepoznal za dejansko ogroženega. Politi čni naboj novega obrambnega sistema se je polno izrazil šele posto- poma. Splošna ljudska obramba je prinašala možnost za okrepitev pristojnosti republik na vojaškem podro čju in s tem mo či in vpliva na podro čju, ki je bilo do tedaj v izklju čni domeni zveznega centra, Josipa Broza - Tita in zlasti vrha JLA. Republike so namre č, za razliko od ob čin, ki jim je prav tako bila dana v roke (splošna ljudska) obramba, imele realno avtoriteto na tem podro čju in nekatere tudi ambicijo. Med slednjimi je bila tudi slovenska politi čna elita. Le nekaj mesecev prej so republike dobile možnost, da so prvi č po letu 1945 ustanovile upravne organe za ljudsko obrambo. Izvršni svet SRS je tako med svoje sekre- tariate prvi č prištel sekretariat za ljudsko obrambo. 9 Prva zasnova novih smernic ljudske obrambe je izpostavila prav (lo čeno) odgovornost SR Slovenije za svojo obrambo: »V pogojih okupacije /.../ redna operativna armada zgubi povsem svojo voljo – vse pristojnosti za vodenje celot- nega ljudskega odpora pa prevzame vojno-politi čno vodstvo republike, pokra- jine, ob čine in krajevne skupnosti na svojem obmo čju; to velja tudi za parti- zanske brigade in divizije in druge teritorialne enote /.../, tudi tiste enote ope- 6 Prim. Damijan Guštin, Vladimir Prebili č: From regional pact to the supranational organisation : Yugoslav military security 1948–1971. V: Regions, regional organizations and military power. Stellenbosch, Sun Press, 2008, str. 337–352. 7 Dragan Bogeti ć: Ekonomska i vojna pomo ć zapada Jugoslaviji u vreme sukoba sa Kom- informom. V: Jugoslavija v hladni vojni / Yugoslavia in the Cold War. Ljubljana–Toronto 2004, str. 278–281, 288–294. 8 Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana 2005, str. 1015–1024, 1039–1042, 1045–1048. 9 Lado Kocijan: Doktrina in strategija splošne ljudske obrambe – Teritorialna obramba kot najvišja oblika organiziranosti za odpor in kot del oboroženih sil (dalje Kocijan, Doktrina in strategija SLO). V: Vojstvo, maj 1999, št. 5, str. 30–31. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 282 rativne armade, ki so se znašle izza frontne linije na okupiranem ozemlju.« 10 To je bil velik prelom, ki dobro ilustrira namen republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, da med enote pod svojo pristojnostjo vklju či vsaj vseh 7 teritorialnih bataljonov s 3000 možmi, stražarske enote, skupaj 2457 pripadnikov, morda pa celo vse tri obstoje če partizanske divizije in 5 samostojnih brigad, kar bi zneslo 15.400 mož. 11 II. Nevarnost sovjetskega vdora, kolikor je bila realna, je hitro minila. Štab partizanskih odredov Slovenije pa je obstal in pozno jeseni 1968 je nastopil čas za politi čno odlo čitev, ali se njegov obstoj spremeni v dejstvo za daljše obdobje. Strateška odlo čitev o vklju čitvi nove formacije v jugoslovanski obrambni sistem je gotovo padla v najožjem krogu politi čne oblasti. Po pri čevanju naj bi v to privolil Josip Broz - Tito na vztrajno prigovarjanje Edvarda Kardelja in Vla- dimirja Bakari ća, torej dveh vplivnih politikov, ki sta bila tudi v tistih letih ne- formalna voditelja Slovenije in Hrvaške. Ustanovitvi posebnih republiških po- veljstev naj bi nasprotoval zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in armadna struktura sploh. 12 Vendar pa druga pri čevanja kažejo, da je ob tem vprašanju, ki je bilo izrazito postavljeno iz politi čnih struktur, vojaški vrh precej razdeljen, kot je bil tudi razdeljen in celo konflikten do snovanja nove doktrine oborožene obrambe sploh. Na seji sveta za ljudsko obrambo poleti 1968 na Brionih naj bi Tito kategori čno zahteval od vojaškega vrha, da takoj organizira ljudski odpor in sploh oboroži družbo, da bo sposobna uspešne obrambe pred agresijo. 13 Odpor vodilnih generalov JLA je zlahka razumljiv, saj se je tako formalizirala vojaška struktura, ki ni bila pod njihovim neposrednim nadzorom, poleg tega pa je ustanovitev padla v čas politi čne napetosti z republikami, kar je lahko po- menilo dodaten problem. Pravi prelom je torej nastal z ohranitvijo republiških štabov za splošni ljudski odpor. Prvotne partizanske štabe iz petdesetih let so namre č v ojaške strukture povsem vklju čile v svoj sistem in jih kon čno spre- menile v teritorialne sile (partizanske brigade in divizije, teritorialne bataljone), ki so bile del armadnih sestavov. 14 To pot, v letu 1968 in še v naslednjih treh letih tega vojaškemu vodstvu ni uspelo izvesti. Splošne politi čne razmere, nas- 10 ARS, AS 1589, šk. 276, Stanje in problematika na podro čju narodne obrambe v SR Sloveniji, 1968, nedat., str. 1–2. 11 Prav tam, str. 8. 12 Tomaž Kladnik: 40 let razvoja Teritorialne obrambe Slovenije. Posebna izdaja revije Ob- ramba. Ljubljana, november 2008, str. 9 (dalje Kladnik, 40 let TO). Avtor se sklicuje na iz- javo Bojana Polaka. 13 Jak Koprivc: Generalov let : spomini generala Ivana Dolni čarja. Ljubljana 2006, str. 152–153; Bojan Polak: Zgodovinski razlogi za ustanovitev TO in njen razvoj na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta. V: Vojstvo, 1999, št. 5, str. 20; Kocijan, Doktrina in strategija SLO, str. 28. 14 Kladnik, 40 let TO, str. 7; ARS, AS 1589, šk. 276, Stanje in problematika na podro čju narod- ne obrambe v SR Sloveniji, 1968, nedat., str. 6. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 283 protja med federalnim vrhom in opazno samozavestnimi republiškimi oblastmi in razdeljenost generalskega vrha glede vprašanja obrambnega sistema so pri- peljale do tega, da se je nekoliko bolj samostojna – kar je pomenilo bolj pod njihovim lastnim vplivom – vojaška struktura zdela dobro izhodiš če za dodatno krepitev lastnih, republiških pozicij. 15 Institucionalizacija procesa splošne ljud- ske obrambe je pomenila tudi njegovo preživetje in, v ugodnih politi čnih oko- liš činah, tudi njegovo polno uveljavitev. Koncept splošnega ljudskega odpora je namre č prenašal eno od težiš č na ob čino kot osnovno samoupravno in upravno celico družbe ter celo na krajevno skupnost in delovne organizacije. Ne glede na takšno dejansko organiziranost, vgraditev neposredne odgovornosti ob čine za enote splošnega ljudskega odpora (teritorialne obrambe) in njihovo opremljanje ter popolnoma teritorialen na čin popolnitve pa se je ob čina izkazala v pri- merjavi z republiko za malo pomemben del novega obrambnega sistema in koncept vseljudske obrambe je dejansko postal predvsem republiška domena. 16 Akcija postavljanja partizanskih enot in njihovih štabov je sprva potekala prek partijskih organov, zato je bila prva nuja novo vojaško organizacijo legalizi- rati, vstaviti v državno strukturo. Izvršni svet skupš čine SRS je tako 20. novemb- ra 1968 uradno ustanovil Štab za splošni ljudski odpor SR Slovenije, mu zagoto- vil denarna sredstva in imenoval člane štaba, ki jih je sicer izbrala komisija za vsenarodno obrambo pri CK ZKS že 25. septembra 1968. Za na čelnika štaba so imenovali Bojana Polaka, generalmajorja v pokoju, politi čni komisar pa je postal Albert Jakopi č, do tedaj sekretar CK ZKS. Vodstvena struktura teritorialne ob- rambe je v veliki meri temeljila na ponovno aktiviranih upokojenih častnikih, nekdanjih poveljnikih partizanske vojske, funkcije politi čnih komisarjev pa so opravljali politi čni funkcionarji ZKS. 17 V smislu vojaškega poveljstva so se obla- sti torej oprle na razpoložljiv vojaški kader, ki je poleg tega imel izkušnjo parti- zanskega bojevanja izpred ve č kot dveh desetletij. Na drugi strani so bili mlajši kadri brez vojaških izkušenj, še zlasti v takšni obliki bojevanja, saj je bil pou- darek šolanja na vojaški akademiji in v šolah za rezervne oficirje na klasi čnih vojaških takti čnih in operativnih postopkih. V tistem prvem hipu ve čjega števila aktivnih častnikov niti ni bilo. Šele postopoma je bilo mogoče pomladiti povelj- niški kader. 18 Zna čilno pa je, da je bila politi čna dimenzija splošnega »vsena- 15 ARS, AS 1589, šk. 276, Stanje in problematika na podro čju narodne obrambe v SR Sloveniji, 1968, nedat., str. 8, 9. 16 Skrb vrha, da nove obrambne pristojnosti republik ne bi preve č okrepile, nazorno kaže pou- darek Josipa Broza - Tita v pogovoru s Francem Popitom leta 1969, da teritorialna obramba ne sme biti organizirana centralisti čno (tj. v domeni republiškega vrha, op. a.), pa č pa mora dopustiti pobudo delovnih organizacij in krajevnih skupnosti, ki je najpomembnejša. Glej Božo Repe, Jože Prin či č: Pred časom : portret Staneta Kav či ča. Ljubljana 2009, (dalje Repe, Prin či č, Pred časom) str. 178. 17 Janez Slapar: Razvoj Teritorialne obrambe v Sloveniji. V: Vojnozgodovinski zbornik, 1998, št. 1, str. 82–84. 18 Prim. Rudolf Hribernik-Svarun: Spomini : klic svobode. Ljubljana 1995 (dalje Hribernik, Spomini), str. 277. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 284 rodnega« odpora mo čno poudarjena in institucionalizirana, saj so dolžnosti politi čnih komisarjev opravljali aktualni politi čni funkcionarji kar po položaju. Posebej pomenljivo je, da so splošni ljudski odpor opredelili kot izklju čno od- govornost Zveze komunistov Slovenije (Jugoslavije). 19 Socialisti čna zveza de- lovnega ljudstva kot najširša politična organizacija institucionalno v splošnem ljudskem odporu ni imela vloge niti potem, ko je neposredna nevarnost minila. V slovenskem primeru se je pri ve čanju pomena vseljudske obrambe med- sebojno podprlo še nekaj dodatnih dejavnikov: Slovenija je tudi v vojaških na črtih JLA veljala za tisto obmo čje države, ki bi ga izrabila oba bloka v primeru njunega globalnega ali omejenega spopada. Smer južna Madžarska–Zagreb–Ljubljana–Furlanija skupaj s smerjo zahodna Madžar- ska–Gradec–Celovec–Trbiž–Furlanija je veljala za vzporedno, pomožno bojiš če svetovne ali evropske vojne med obema vojaškima zvezama. Slovenija po vojaš- kih ocenah torej ne bi mogla ostati pod nadzorom JLA, tako da je bilo treba okre- piti prostorsko komponento, ki bi ostala na »za časno zasedenem« ozemlju, na terenu Slovenije in bi vojaško delovala proti enemu ali drugemu okupatorju. Če sledimo velikemu vojaškemu manevru Svoboda 1971, je bil njegov namen pre- izkusiti oborožene sile vsesplošne ljudske obrambe in celo politi čne strukture, potem ko se vojska umakne iz Slovenije na obrambno črto na Korani in Kapeli. 20 Vsaj del slovenske politi čne elite je že od za četka leta 1945 ostajal v pri ča- kovanju, da bo prej ali slej mogo če tako reorganizirati jugoslovansko vojsko, da se bo v njej vsaj odrazila slovenska državnost tudi na vojaškem podro čju. Kakor koli se je vojaška in centralna politi čna struktura pretvarjala, da tega vprašanja ni, je v ozadju ostajalo, še posebej ker zaradi togosti centralisti čne ureditve in odpora pretežno srbohrvaško govore čih vojaških struktur ni bilo dobro urejeno niti jezikovno vprašanje v JLA, ne za Slovence, ne za Makedonce, ne za po- ve čujo če se število albanskih nabornikov. 21 Upoštevaje realnost sestave in delo- vanja vojske sta se jezikovno vprašanje in vprašanje organizacije JLA oziroma oboroženih sil povezovala. Glede na dejanska razmerja v JLA je bila delitev nabornikov po jeziku edina možnost uporabe slovenskega jezika v jugoslo- vanski vojski, saj je bilo nerealno pri čakovati, da se bodo srbohrvaški govorci ( častniki, generali, ve činski del nabornikov) v vojski prilagodili rabi treh je- zikov ali se jih celo (na)u čili. Ureditev, ki bi lo čevala nabornike po narodnosti (republiškem državljanstvu), pa je bila politi čno povsem nesprejemljiva, saj je vedno veljala kot ustvarjanje republiških vojsk. Prav ob vprašanjih novih pri- 19 Republiški sekretar za ljudsko obrambo in poznejši poveljnik RŠTO Slovenije (1973–1977) general Rudolf Hribernik navaja primer, ko eden od predsednikov ob činske skupš čine ni bil član ZKS in s tem tudi ni mogel sodelovati v obrambnih nalogah, čeprav so mu sodile po po- ložaju. Hribernik, Spomini, str. 266. 20 ARS, AS 1589, šk. 203, ae 467, Informacija o manevru »Svoboda 71«; Boris Bolfek: Teri- torialna obramba 1968–1990: Magistrsko delo. Ljubljana 2009 (dalje Bolfek, Teritorialna obramba 1968–1990), str. 80–95. 21 JLA je tedaj s predpisi o alternativnih menijih uredila problem prehrane vojaških obveznikov muslimanov. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 285 stojnosti republike na podro čju obrambe in novih vojaških formacij se je prvi č tudi v javnosti odprlo vprašanje jezikovne neenakopravnosti slovenskega jezika v Jugoslovanski ljudski armadi. Potem ko z osebnim posredovanjem pri naj- višjih organih oblasti ni dosegel ni č, je to vprašanje v javnosti najbolj gore če zagovarjal upokojeni general Jaka Avši č. 22 Prav tako javno vlogo je, sicer na drugi ravni, lahko opravljala teritorialna obramba. Sprva je formacijo 'Teritorialne obrambe' v SR Sloveniji tvorilo šest conskih štabov s podrejenimi ob činskimi štabi, od enot pa 24 odredov (za obmo čje ene ali ve č občin), samostojni bataljoni, čete, divizioni in baterije. 23 Leta 1969 je imela TO SR Slovenije že 31.284 pripadnikov, 54 štabov in 331 njim podre- jenih enot. 24 Ob taki izjemni rasti vojaške formacije se moramo vprašati, od kod toliko pripadnikov. JLA je sicer delu obveznikov spremenila vojni razpored, jih je torej preusmerila v Teritorialno obrambo, vendar to ni bilo dovolj. Pomem- ben vir dodatnih mož, potrebnih za enote, je postala mladina. Vanjo so dejansko za čeli vklju čevati mladino, ki še ni odšla na služenje vojaškega roka, se pravi mlajšo kot 18 let, in to obeh spolov. Poglavitno odprto vprašanje pa je bilo, ali vklju čiti v enote vseljudske obrambe mladino v posebnih enotah ali med ostale. V Sloveniji so se odlo čali za enotne, torej starostno mešane enote. 25 Leta 1969 je jugoslovanski politi čni vrh obravnaval koncept splošne ljudske obrambe na 9. kongresu ZKJ. Sprejete politi čne usmeritve so bile toliko ob- vezne, da jih je operacionalizirala tudi vojska. Še istega leta so v generalštabu izdelali novo doktrino jugoslovanske obrambe, ki je zaostrila doktrino splošne ljudske vojne iz leta 1958. Enotam splošne ljudske obrambe so namenili, da postanejo poseben del oboroženih sil, hkrati pa uvedli obsežen program moder- nizacije vojske in vojaške industrije. Ozna čevati so jih za čeli kot teritorialno obrambo. »Teritorialno obrambo tretiramo kot strateško komponento oborože- nih sil (ne ve č v sestavi JLA), ki naj po številu ljudi postane najmnoži čnejša, vgrajena v vse organizme družbe in raznovrstna po oblikah organiziranja. /.../ Operativna armada predstavlja udarno mo č, teritorialna obramba pa množi čno oboroženo organizacijo za boj na vsakem delu našega ozemlja.« 26 Toda ne gle- de na pristojnost republik za organiziranje teritorialne obrambe in sprva razli čna organizacijska izhodiš ča (slovenska so zbujala skrb, da ima republika svoje posebne namene) je vojska za TO ustanovila poseben organ, ki je skrbel za »enotna na čela« pri na črtovanju prehoda iz mirnodobne v vojno organizacijo TO, uskladitev oboroževanja TO, usposabljanje in organizacijska na čela. Te 22 Damijan Guštin: Vojak, častnik, general petih vojska, vedno Slovenec. Ljubljana 2008, str. 41–45. 23 Slapar, Razvoj TO v Sloveniji, str. 84–85. 24 Kladnik, 40 let TO, str. 9. 25 Bolfek, Teritorialna obramba 1968–1990, str. 68. V SR Hrvaški, Makedoniji in Bosni in Her- cegovini pa so se nasprotno odlo čili za oblikovanje posebnih mladinskih enot Vsenarodne obrambe. Živkovi ć, Teritorialna odbrana, str. 95, 98. 26 Na čelnik Generalštaba JLA Miloš Bubanj na posvetu Sveta za ljudsko obrambo 1. 7. 1970; cit. po Kocijan, Doktrina in strategija SLO, str. 28. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 286 naloge je sprva prevzela Uprava za civilno zaš čito Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, ki se je leta 1970 preimenovala v Upravo za teritorialno ob- rambo in civilno zaš čito, naslednje leto pa je postala del generalštaba. 27 Vse burno dogajanje okoli pospešenega razvoja teritorialne obrambe in splošne ljud- ske obrambe je kon čno zajel tudi nov zakon o ljudski obrambi, ki je bil sprejet v skupš čini SFRJ februarja 1969. Zakon je uvedel Teritorialno obrambo kot komponento enotnega sistema ljudske obrambe in oboroženih sil SFRJ. Odgo- vornost za ustanavljanje in oskrbovanje je prenesel na republike in ob čine, hkrati pa jim je predpisal enotna na čela organiziranja. 28 Istega leta je reorganizacija JLA prinesla SR Sloveniji z republiškimi meja- mi usklajeno vojaško organiziranost. Ustanovljena so bila armadna obmo čja. Skoraj vse ozemlje SR Slovenije, z izjemo ilirskobistriškega obmo čja, 29 je ob- segla novoustanovljena IX. armada s sedežem v Ljubljani. Za njenega prvega komandanta je bil postavljen generalpodpolkovnik Franc Poglajen in gotovo ne po naklju čju je bilo njeno poveljstvo odtlej do leta 1985 stalno v rokah generala slovenske narodnosti; v krajšem obdobju sredi sedemdesetih let pa so bili v njenem štabu kar štirje generali slovenske narodnosti. 30 Iz slovenskih pri čakovanj glede vojske, samozavesti republiške politi čne elite, zlasti skupine okoli Staneta Kav či ča, geopoliti čnih in strateških okoliš čin ter spremenjene vojaške doktrine se je napajalo slovensko vztrajno posve čanje »vsenarodni obrambi«. Dodali bi lahko tudi ve čjo organizacijsko kulturo glede na druge jugoslovanske republike in, kar ni nepomembno, pomembne politi čne tutorje. Še dolgo v sedemdeseta leta je to bil predvsem upokojeni, a nadvse vplivni Ivan Ma ček, ki ga je politi čno vodstvo pooblastilo, da je »imel roko« nad vojaško organizacijo in vsenarodno obrambo sploh. 31 Ta je lahko povezal svojo posebno skrb za zaprto obmo čje na Ko čevskem z novo vojaško organi- zacijo v enovit sistem, čeprav je bilo vojno poveljniško mesto republiškega štaba TO sprva v Polhograjskem hribovju in nikoli na Ko čevskem. 32 Je pa Ma- ček zagotovil s silami TO nadaljevanje nekdanje ureditve, ko je bilo zgrajeno zakloniš če za politi čno elito in vojno poveljniško mesto v Gotenici na Ko- čevskem, kjer so v bližini za čeli graditi novo modernejše zakloniš če za repub- liški vrh za primer vojne. 33 27 Živkovi ć, Teritorialna odbrana, str. 92–93. 28 Prav tam, str. 97. 29 To je iz vojaških razlogov, obrambe smeri Trst–Reka, pripadlo 4. armadi. 30 Gojko Miljani ć: Kopnena vojska, I. Beograd 1988, str. 156–162, 240; Marjan F. Kranjc: Slovenska vojaška inteligenca – generali in admirali. V: Borec, 2000, št. 579-580-581-582, str. 304. 31 Prvi predsednik komisije za splošni ljudski odpor pri CK ZKS je bil Albert Jakopi č. ARS, AS 1589, Komisija za splošni ljudski odpor, šk. 203, zapisnik seje komiteja CK KPS za splošni ljudski odpor 12. 11. 1970. 32 Kladnik, 40 let TO, str. 9. 33 Za logisti čno podporo in zavarovanje umika politi čnega vrha iz Ljubljane v Ko čevsko Reko je v okviru TO delovala posebna Zaš čitna brigada TO. Prim. Boris Bolfek: Zaš čitna brigada Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 287 V sestavi jugoslovanskega obrambnega sistema je bila TO le dopolnilni vojaški organizem, pripet na JLA, ki sprva ni bil avtonomen niti v mirnem času niti v mogo či vojni ali oboroženem spopadu. Za TO niso razvili nobenega avtonomnega sistema šolanja častnikov niti nobenega vsebinsko druga čnega šo- lanja kadra. Poveljniško strukturo v vrhu TO so tvorili častniki in generali, ki so se šolali v vojaških akademijah, ki jih je na te položaje dolo čila kadrovska služba JLA (redkeje je bilo zaznati tudi vpliv republiških organov). Pa č pa je bila njena prednost in hkrati slabost množica rezervnih častnikov, ki so zasedali formacijske položaje v ob činskih štabih in enotah. Slabost v tem, da je bila njihova vojaška izobrazba manj temeljita, saj so v šestih mesecih usvojili najpo- membnejše vsebine šolanja na vojaški akademiji, prednost pa v tem, da so bili bolj homogena struktura, ki se je popolnjevala iz okolja, kjer so živeli in delali. V slovenskem primeru je to pomenilo tudi nacionalno homogenost, saj je bila razen nekaj desetin poklicnih častnikov velika ve čina kadra v enotah slovenske narodnosti, ki so med seboj govorili slovensko ne glede na normativno ureditev. Tudi pred uradno uvedbo slovenskega poveljevanja in ob čevanja v slovenskem jeziku v TO je bila jezikovna praksa enot TO dale č od obi čajne vojaške srbo- hrvaš čine, čeprav, to moramo poudariti, so jo vsi znali in uporabljali v jezi- kovnih položajih, ko so imeli stik z vojaškimi strukturami JLA ali iz jugo- slovanskega centra. Soditi je mogo če, da so bili vojaki, ki so bili prav tako rezervisti, pre- usmerjeni v enote TO, tudi zato bolj zavzeti v času svojega vpoklica na vaje TO. Kako je potekal izbor moštva, rezervistov po služenju vojaškega roka, med enotami TO in rezervo JLA, je težko re či; v na čelu naj bi v TO prešli starejši vojaki, ne pa najbolje usposobljeni. Velja pa re či, da je razporeditev zadevala le tisto ve čino, ki je imela enaka specifi čna znanja t. i. VED, v obeh vojaških formacijah – torej predvsem pehotnih strelcev, mitraljezcev, minercev ipd. Da obrnemo, kdor se je npr. med služenjem vojaškega roka usposobil za voznika tanka, seveda v teritorialno obrambo ni mogel biti dodeljen, saj tankov TO ni imela. 34 Moštvo TO je torej sestavljalo splošno usposobljeno (pehotno) moštvo, bivajo če na ozemlju ob čine, kjer je imela enota sedež, po navadi srednjih let. Da bi to popravili, pa tudi iz politi čnih vzrokov, so v prvih letih v TO množi čno pridobivali mladince – torej tiste, ki še niso odšli na služenje vojaškega roka, in tudi mladinke; služili so kot prostovoljci. 35 Z zgodnjim obdobjem razvoja teritorialne obrambe je povezana tudi afera z njenim opremljanjem z orožjem. Danes, ko lahko precej realno ocenimo njene dejanske razsežnosti, vidimo da je šlo za sicer morda resen potencialni problem, TO = Security brigade of the territorial defence forces. V: Vojaška zgodovina, 2008, št. 2, str. 79–95. 34 Na oklepne enote TO se veže le anekdota, da je Ivan Ma ček (Matija) uspel nekje v JLA pridobiti izlo čene tanke, ki jih je nato ukazal pripeljati na Ko čevsko, kjer so oblikovali tankovsko enoto in z njo vadili na zaprtem obmo čju. 35 Kladnik, 40 let TO, str. 9. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 288 ki pa bi se šele moral razviti po obsegu in ki je bil posledica togosti in ne- ustreznosti samega sistema oskrbe teritorialne obrambe z nujno potrebnim orož- jem. Problem je namre č bil v tem, da je totalna obramba terjala pove čanje šte- vila razpoložljivih kosov orožja, predvsem lahkega pehotnega orožja. Sredstva je sistem zagotovil – zakonsko je namre č za 0,5 % družbenega proizvoda obre- menil vsako od ob čin, ki je morala opravljati tudi obrambno funkcijo, sredstva pa je zakonsko izdvajala tudi republika. Ob čine so zakonsko dolo čena sredstva sicer izdvojile, same pa niso nabaviti potrebnega orožja in vojaške opreme, saj jugoslovanska vojaška industrija ni bila pripravljena na nenaden skok zahtev po njenih izdelkih. Tako so teritorialni obrambi – namenoma ali naklju čno – v prvem hipu dodelili velik del trofejnega orožja, ki je bilo že izločeno iz enot in hranjeno v vojaških skladiš čih ali je čakalo na uni čenje. Vodstvo pa je vztrajalo, da je treba TO opremiti s sodobnim orožjem. V pomanjkanju orožja je vodstvo TO za čelo iskati možnost nakupa le-tega v tujini, s čimer je poseglo v pristoj- nosti posebnega organa, ki ga je vodil Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo. V akcijo so vklju čili tudi nekaj pripadnikov Službe državne varnosti, devize za nakup orožja so dobili ob sodelovanju Ljubljanske banke z njihovim zbiranjem prek podjetij in s preprodajo cigaret. Orožje so nakupovali prek razli čnih po- srednikov, ki so imeli zveze z jugoslovanskimi in tujimi obveš čevalnimi in varnostnimi službami. Iskanje posebne poti za nakup nekaj posebnega orožja za slovensko TO je bilo kljub državnemu odobravanju splošnega ljudskega odpora varnostno-politi čno visoko tvegano in, kot se je pokazalo, se je ob dokaj pre- prostih okoliš činah ta politi čna tveganost tudi udejanjila. Tri leta pozneje je prav ta nepravilnost odnesla s položajev prvo poveljniško vodstvo slovenske teritorialne obrambe, poveljnika Polaka in politi čnega komisarja Jakopi ča. Afera je postala del spopada med slovenskimi 'trdorokci' in partijskimi 'liberalci' iz kroga Staneta Kav či ča. 36 Preiskovalna komisija CK ZKS ni mogla ugotoviti neposredne odgovornosti Staneta Kav či ča, predlagala pa je razrešitev koman- danta TO Polaka in politi čnega komisarja Jakopi ča. Oba sta prevzela odgovor- nost za poskus nabave orožja nase in po seji sekretariata CK ZKS napisala decembra 1973 odstopni izjavi, 7. februarja 1974 pa bila razrešena. 37 Teritorialno obrambo so ustavne spremembe v letih 1971 in 1974 še utrdile in jo postavile, ob JLA, kot poglavitno oboroženo sestavino splošnega ljudskega odpora in hkrati »najširšo obliko organiziranega oboroženega odpora«. Ustavni amandmaji in tudi nova ustava niso sprejeli korenitejših predlogov reorgani- zacije jugoslovanskih oboroženih sil, kot je bil npr. (slovenski) predlog, da »državni sekretariat (za ljudsko obrambo, op. p.) ostane le upravni organ, 36 Repe, Prin či č, Pred časom, str. 176–179. 37 ARS, AS 1589, Komisija za splošni ljudski odpor, šk. 203, ae 466, pismo štaba za splošni ljudski odpor SRS Josipu Brozu - Titu 15. 8. 1969; Odgovor na pitanja koja je Glavni štab NO SR Slovenije postavio u pismu dostavljenom predsedniku republike dana 18. avgusta 1969. godine; Božo Repe: »Liberalizem« v Sloveniji. V: Borec, 1992, št. 9–10, str. 673–949; Mirko Munda: Beograjska spletka. Maribor 2001, str. 28–33, 44, 73–76. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 289 generalštab naj postane institucija, vezana na Vrhovnega komandanta, vojna inšpekcija naj bo organ Zvezne skupš čine«. 38 Teritorialna obramba je postala predvsem vojaško organizirana sila, zelo števil čna, a hkrati tudi negibna, saj so ji organiziranost predpisovala natan čna pravila, ki so veljala za celotno državo. Njeni štabi so se leta 1974 preimenovali v štabe Teritorialne obrambe (najvišji je bil Republiški štab Teritorialne obrambe, RŠTO), njena formacija pa se je dopolnjevala z razvojem v »prostorsko komponento« (60–70% vseh sil) za ob- rambo na lokalnem nivoju in v »manevrsko komponento« (30% sil), ki je bila zadolžena za širšo obrambo »za časno zasedenega obmo čja«. V letu 1975 so ta- ko za čeli voditi prvi srednjero čni (petletni, 1976–1980) na črt razvoja Terito- rialne obrambe. Slovenija je v smeri splošnega ljudskega odpora obrambni sistem dopolnila še z organizacijo Narodna zaš čita. 39 III. Do dvajsetletnice svojega obstoja, ki ga je praznovala v času polnega me- dijskega spopada z JLA, se je Teritorialna obramba medtem spremenila v dog- mo, nesporen sestavni del sistema socialisti čnega samoupravljanja in splošnega ljudskega odpora, in to ne glede na to, da so se njena vloga in naloge deloma vsebinsko izpele. Zanimivo je, da je to prej opazilo vojaško vodstvo kot pa tisti, ki so politi čno skrbeli za obrambni sistem. V Evropi je hladna vojna popustila, z nadzorovanim procesom popuš čanja napetosti v okviru KEVS. Zlasti v taboru Sovjetske zveze, kjer je na oblast prišel novi generalni sekretar KPSZ Mihail Gorba čov, so nastajale nove razmere. Varšavski pakt je vedno bolj slabel – no- tranji problemi s članico Poljsko v za četku osemdesetih let so mu vzeli dobršen del opravilne sposobnosti. Strateška pobuda »vojna zvezd«, ki jo je zagovarjal predsednik ZDA Ronald Reagan, je odprla nova obzorja v vojaškem na črto- vanju in strategiji. 40 Totalnost obrambe Jugoslavije je postajala vprašljiva in celo nepotrebna. Poleg tega je medtem prišlo po volji najodgovornejših do inte- gracije obrambne doktrine (»splošnega ljudskega odpora«) in varnostne kompo- nente (»družbene samozaš čite«), ki je izhajala iz definicije specialne vojne proti SFRJ iz leta 1977. Oba sistema je v enotnega integriral novi zakon o splošnem ljudskem odporu, ki je bil sprejet leta 1982. 41 Toda za slovensko republiško vodstvo in deloma tudi za javnost je prav TO simboli čno opravljala vlogo ozna- čevalca republiške suverenosti, enega od pomembnih stebrov zapletenih raz- merij med republiko in federacijo. 42 38 Polak, Zgodovinski razlogi za ustanovitev TO, str. 21. 39 Živkovi ć, Teritorialna odbrana, str. 127–128, 135–150. 40 Prim. Anton Bebler: Geopoliti čni in vojaškopoliti čni položaj Slovenije. V: Demilitarizacija Slovenije in nacionalna varnost : zbornik, Ljubljana 1991, str. 110–115. 41 Kocijan, Doktrina in strategija SLO, str. 31–32. 42 Roman Novak: Podoba Teritorialne obrambe Slovenije v časniku Delo med leti 1968 in 1989: Diplomsko delo, Ljubljana 2005, str 102–103. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 290 Teritorialna obramba SR Slovenije se je do zgodnjih osemdesetih let zgradila v velik, v sebi zaklju čen vojaški organizem. Obrambni na črt je omogo čal, da je TO rasla po obsegu iz leta v leto in končno v zgodnjih osemdesetih letih dosegla 86.000 pripadnikov. 43 Leta 1980 je imela TO SR Slovenije, po reorganizaciji leto prej, namesto 6 conskih 13 pokrajinskih štabov, 60 občinskih štabov TO, 19 brigad, 13 navadnih in 8 specializiranih odredov, 3 divizione protioklepne in pro- tiletalske artilerije in 14 lahkih protiletalskih baterij, 29 minometnih oddelkov, vrsto specializiranih čet, med njimi celo odred oboroženih ladij in 6 letalskih oddelkov za zvezo, 810 štabov TO v krajevnih skupnostih, ki so vodili 46 čet, 324 vodov in 285 oddelkov teritorialne obrambe; 13 čet, 104 vode in 114 od- delkov v delovnih organizacijah; skupaj 74.176 predvidenih, dejansko pa 80.375 pripadnikov, kar je znašalo 4,25% prebivalstva republike. 44 Ne vemo sicer na- tan čno, koliko državljanov Slovenije je bilo v istem času rezervistov JLA, vendar je mogo če oceniti, da je bila v TO okoli polovica vseh razpoložljivih vojaških rezervistov na ozemlju republike. Tudi TO je razvila manevrske in prostorske enote; manevrske so bile po doktrini namenjene skupnemu bojevanju s parti- zanskimi brigadami JLA, prostorske enote pa nadzoru in obrambi ožjih obmo čij. Vrsta (velikih) delovnih organizacij je imela svoje posebne enote TO, ki so bile vklju čene v občinske štabe, namenjene pa le obrambi delovnih organizacij. Leta 1983 se je v jugoslovanskem vojaškem vrhu prvi č po smrti Josipa Broza - Tita pojavila pobuda za razformiranje TO kot posebnega dela jugoslo- vanskih oboroženih sil. Zunanja dimenzija evropske varnosti je bila ob tem gotovo zelo pomembna, a vendar se lahko upravi čeno vprašamo, koliko je bila pobuda pogojena z zaznanimi strateškimi spremembami v globalnem razmerju sil. Le najve čji optimisti, in med njimi ni bilo vojaškega vrha SFR Jugoslavije, so tedaj lahko menili, da je Sovjetska zveza že strateško poražena v globalnem (hladnem) spopadu, da komunizem kot družbeni sistem razpada. Tako je treba iskati vzroke predvsem drugje. Analiza jugoslovanskega vojaškega vrha, ki je medtem izgubil Josipa Broza - Tita, svojo absolutno politi čno in osebno avto- riteto, je kazala, da bi bilo za jugoslovansko vojsko dobro, da se vrne v klasi čni vojaški sistem, da postopoma odpravi sistem splošnega ljudskega odpora. Avtoritete, ki bi sistem splošnega ljudskega odpora politi čno obranila, ni bilo ve č. Jugoslavija je bila v gospodarski in sistemski politi čno-organizacijski krizi. Zmanjšanje izdatkov za obrambo se je kazalo kot eden od nujnih ukrepov za izhod iz krize. Hkrati je vojska v krizi postala pomembna sila. Leta 1981 je prav vojaški poseg ustavil burne demonstracije albanske mladine v AP Kosovo. Vo- jaški vrh si je podredil partijsko organizacijo v vojski, ki ga je nadzorovala, in 43 Milovan Zorc: Teritorialna obramba Slovenijev letih njene dozorelosti. V: Vojstvo, maj 1999, št. 5, str. 49–51. 44 ARS, AS 1589, Komisija za SLO in DS, šk. 533, ae 5378, poro čilo Republiškega štaba za teritorialno obrambo, Ljubljana 1981, str. 5–6; prim. Slapar, nav. d., str. 94–109. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 291 prek nje že mo čno vplival na politi čna razmerja. 45 Toda politi čna vodstva, ki so po republikah prišla na oblast sredi sedemdesetih let, so želela ohraniti status quo, tj. svojo na obmo čju republike precej trdno oblast. Zaradi tega so branila tudi sistem, kot so ga zgradila na vojaškem podro čju. Nastal je protislovni po- ložaj, da je namre č slovenska republiška oblast, ki je od srede osemdesetih le težila k reformi politi čnega sistema, gospodarski sprostitvi in redefiniciji druž- benih razmerij, v pogledu obrambe branila doktrino totalne vojne, splošnega ljudskega odpora in družbene samozaš čite ter seveda teritorialno obrambo, ki ji pa je edini dajal pristojnosti na vojaškem podro čju. 46 Notranjepoliti čno je hkrati jugoslovanski vojaški vrh za čel premišljevati, kako braniti sistem, ki je bil globoko prizadet s krizo in mednacionalnimi, po njihovi opredelitvi »ekstremno nacionalisti čnimi« spori. V tem položaju je predvidel, da bo vojska, ki je sicer klasi čni državni stroj za represijo in obrambo navzven, zmožna odigrati v notranji krizi socialisti čnega sistema vlogo integra- torja Jugoslavije in morda celo ohranjevalca socialisti čnega sistema. 47 To je na ve č ravneh tudi poskušal nakazati. Vojska se je prilagodila krizi z zmanjšanjem svoje stalne sestave pod orožjem, iskanjem »notranjih rezerv«, vzpostavljanjem samopreskrbne ekonomije (farme, zelenjavni vrtovi na vojaških zemljiš čih), po- ve čanim prodajanjem orožja in oborožitvenih sistemov v politi čno naklonjene države neuvrš čenega gibanja, vrh pa je vse skupaj doseglo z vklju čitvijo prodaje vojaških tehnologij, s pomo čjo katere bi izšli iz krize. Prav tedaj so izdelovali novo razli čico tanka (T-81, projekt »Kapela«), ki je postal pomemben izvozni artikel; pri ponujanju u činkov proizvodnje novega nadzvo čnega lovca pa je šlo že v marsi čem bolj za vojaški marketing kot pa za dejanski tehnološki preboj. 48 Toda ob dvajsetletnici Teritorialna obramba in splošni ljudski odpor nista bila v ospredju vojaško-civilnega dialoga, prej obratno, popolnoma sta ponik- nila v ostrem, prvi č javnem spopadu vodstva oboroženih sil (Jugoslovanske ljudske armade) in slovenskih državnih struktur ter slovenske in širše jugoslo- vanske javnosti. Javna in interna polemika pa se je osredoto čala na konkretne vloge in dejanja vojaškega vrha, od prodaje in preprodaje orožja do vprašanja civilnega služenja vojaškega roka, za republiške organe pa tudi vprašanja vloge vojske v jugoslovanski družbi, njene pravice do posredovanja pri spreminjanju družbenih razmerij, čeprav so se še gibala znotraj socialisti čnega miselnega kroga. »Napadi na JLA« so vojaški vrh, navajen na usmerjano ustvarjanje jav- nega mnenja, prepri čevali, da se Slovenija prej ali slej namerava odtegniti Ju- 45 Ljubica Jeluši č: Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu. Perspektive sodobne varnosti : iz obramboslovnih raziskav II. Ljubljana 1998, str. 83–84. 46 Prim. Ljubica Jeluši č: Jugoslovanska ljudska armada leta 1991 v Sloveniji – za četek konca ene najve čjih evropskih vojsk po koncu hladne vojne. V: Slovenska osamosvojitev leta 1991 : pri čevanja in analize. Ljubljana 2002, str. 224–226. 47 Živkovi ć, Teritorialna odbrana, str. 151–174. 48 Prim. Ali H. Žerdin: Generali brez kape : čas odbora za varstvo človekovih pravic. Ljubljana 1997, str. 63–64. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 292 goslaviji in socializmu. In to so nameravali vsekakor prepre čiti. Tako je v naslednjih letih sledilo ve č dejanj: od reorganizacije oboroženih sil v letih 1985–1987, v kateri so republiška poveljstva Teritorialne obrambe podredili poveljnikom vojaških obmo čij, zahtevanih represivnih ukrepov proti napadal- cem na JLA leta 1987, pa prek poskusa prepoznavanja kontrarevolucije v Sloveniji marca 1988, aretacij » četverice« vse do oboroženega posega junija 1991. 49 V tem procesu pa je bilo vredno onemogo čiti tudi Teritorialno obrambo. Kot je bilo na drugi strani smiselno iz prakti čnih razlogov – bila je legalni sestavni del sistema in hkrati že vzpostavljena organizirana vojaška sila – Teritorialno obrambo ohraniti kot zametek vojske Republike Slovenije, fede- ralne, konfederalne ali do trenutka neodvisnosti. Ustavni amandmaji septembra 1989 in nadaljnji septembra 1990 ter zakona o o obrambi in zaš čiti in o vojaški dolžnosti iz marca in aprila 1991 so to jasno nakazali. IV. Ko postavimo kot osrednje vprašanje sklop splošnega ljudskega odpora in Teritorialne obrambe kot vprašanje razmerja med vojaško upravi čenostjo in politi čnim projektom, lahko ugotovimo, da postavljamo vprašanje, ki je imelo jasno sistemsko ozadje. Tudi in zlasti v socializmu je bila politi čna zasnova oblike pred vojaško (strokovno) izpeljavo. Razlikovala se je le v tem, da je strokovni krog (JLA) imel tudi veliko družbeno mo č, tako da je mo čno vplival na samo izpeljavo politi čne zamisli. Tudi glede projekta teritorialne obrambe lahko re čemo, da je skozi ve č razvojnih faz zadovoljeval politi čne potrebe tako federalnega kot republiških vodilnih krogov, čeprav ne vedno enako. Vojaški strokovnjaki, generali, pa so morali politi čno zamisel strokovno izpeljati tako, da je postala vojaško upravi čena. Teritorialna obramba in sistem splošnega ljudskega odpora sta sledila tej viziji. Čeprav je izpeljava njunega oblikovanja odstopala od same zamisli, saj je vklju čevala veliko ve č hierarhi čnosti, pa je sistem vendarle deloval. Vojaški strokovnjaki so namre č sistem po svoji logiki tudi približali sistemu redne vojske, saj so izhajali iz vojaške hierarhi čne struk- tuiranosti. Teritorialna obramba SR Slovenije je lahko vzor čni primer, kako je politi čna ideja postala tako pomembna, da je bila tudi strokovno izpeljana. Seveda pa ostaja vprašanje, ali je zaradi pogostih vrhunskih ocen vojaških nad- zornikov in ocenjevalcev dejansko predstavljala tako velik odskok v primerjavi s teritorialnimi obrambami ostalih republik. Na to pa nam bodo odgovorile šele primerjalne študije, ki bodo temeljile na primarnem gradivu in bodo upoštevale gradiva Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. 49 Prim. Božo Repe: Slovenci v osemdesetih letih. Ljubljana 2001, str. 38–46; Zdenko Čepi č: Politizacija jugoslovanske vojske v obdobju demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Prispevki za novejšo zgodovino, 2008, št. 2, str. 127–129, 133–136. Damijan Guštin Teritorialna obramba - vojaška potreba in politi čni projekt 1968 : 1988 293 TERRITORIAL DEFENCE – MILITARY NECESSITY AND POLITICAL PROJECT 1968 : 1988 SUMMARY In the summer of 1968, the Yugoslav political and military leadership, facing the crisis in Czechoslovakia, undertook the already tested strengthening of the Yugoslav defence capabilities – with the increased role of the territorial forces intended for the support of the Yugoslav People's Army, which could not de- fend the whole of the Yugoslav territory and prevent the occupation of at least a part of the territory. Thus the forces of the Warsaw Pact were also made aware that Yugoslavia intended to defend itself. In Slovenia, like in all other republics, headquarters and partisan units were established in August of 1968. Even when the imminent danger passed, there were other reasons to preserve the territorial units. Territorial units were exactly right for the new concept of Yugoslav defence, introduced as the Czechoslovak example gained momentum. They also represented an investment of that part of the military elite which argued for the new doctrine of state defence, against the part of the military elite which remained reserved but still very influential. And, ultimately, the organi- sation of territorial units within the individual republics on one hand represented an obligation for the republics, while on the other hand it also gave them an opportunity to promote the republican jurisdictions in the field of defence, even though simultaneously emphasising municipalities as defence units. The Slovenian political elite took advantage of the opportunity that presented itself, despite the crisis of 1971, and developed its Territorial Defence, as these units were named, to the maximum. In the beginning of the 1980s, its military formations had room for over 80.000 positions; mobile and local forces as well as units up to the size of brigades had been developed, and heavy artillery had also been introduced. Formally these units used the Slovenian language as the language of command. The attitude of the military elite towards Territorial Defence has gradually focused on its reduction, in terms of military doctrine as well as in actuality. The dissolution of the Total National Defence system started when the military elite was released from the weight of its untouchable supreme commander, but in the actual context of the Yugoslav social crisis this began with the 1981 crisis of the Kosovo autonomous territory, which also represented a security and even military risk. Thus as early as in 1982 a new defence concept of the state was outlined, and Territorial Defence was to be strongly integrated into the whole of the military force; in reality this would mean subordinating Territorial Defence to the military leadership, while the state political elites of the republics would lose their influence over these forces. In regard to this issue, the actual interests of the republican elites once again proved different. The Slovenian elite per- sisted in preserving the concept of Total National Defence and Social Self- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 294 protection, as well as tried to protect its influence over the Territorial Defence of Slovenia. It lost this struggle due to internal politics as well as expert opi- nions, for the changing security situation in Europe proved to be in favour of the new defence ideas. In 1987, the new defence arrangements included the Slo- venian Territorial Defence into the defence of the north-western staging area, thus also changing its role. This change took place mostly due to political rea- sons. Franci Pivec Osamosvajanje študentske skupnosti 295 UDK 378.18:323.2(497.4) "196" Franci Pivec * Osamosvajanje študentske skupnosti. Slovensko študentsko gibanje v šestdesetih letih Opomba na za četku Pri čujo či zapis je plod iskrenega prizadevanja, da bi se otresel preve č oseb- nih gledanj na obravnavana dogajanja. Vseeno priznavam, da sem samo pri če- valec in ne zgodovinar in da bom zadovoljen že s tem, če bom zgodovinopisju prispeval kak doslej spregledan drobec. 1 Naša šestdeseta leta Petnajst let po prevratu v Jugoslaviji se je v razli čnih oblikah za čelo spra- ševanje o upravi čenosti izbrane poti. Oblast si je po eni strani želela nenehnega potrjevanja zgodovinskih zaslug, po drugi strani pa je preganjala sleherno oceno, ki ni bila utirjena po njenih pri čakovanjih. Tega v šestdesetih letih ni mogla ve č v celoti obvladovati z »agitpropom«, zato je nihala med cenzuro in svobodo govora. Univerza 2 se je v tem času že izvlekla iz izrednih razmer, ki so nastale s povojnimi čistkami »kolaborantskih« u čiteljev, z izklju čitvijo teologije, z usta- novitvijo velikih državnih inštitutov zunaj univerze in z izdatnim deležem de- mobiliziranih uniformirancev med študenti. Univerzitetna reforma v za četku šestdesetih let je povzro čila naglo rast števila študentov, kar je prineslo v širše univerzitetno okolje tudi bolj razgibano dogajanje: - v »revijalno krizo« so bili pretežno vklju čeni študenti in asistenti ter nekateri profesorji; - po izidu Listine so študenti Edvarda Kocbeka »vrnili« v javno življenje; - z univerzitetnim ob činstvom so ra čunala nova gledališka iskanja tako v institucionalnih kot neinstitucionalnih gledališ čih; * Mag., svetovalec direktorja, Inštitut informacijskih znanosti, Prešernova 17, SI–2000 Maribor; e-naslov: franci.pivec@izum.si 1 Pisec je bil 1963/64 podpredsednik in 1964/65 predsednik Univerzitetnega odbora Zveze študentov Jugoslavije na Univerzi v Ljubljani, leta 1966 član uredništva Tribune in od 1967 do 1969 organizacijski sekretar Univerzitetnega komiteja ZK. 2 Z univerzo je mišljena Univerza v Ljubljani, vendar so takrat v Mariboru in Ljubljani ob- stajale še druge višje in visoke šole zunaj okvira univerze. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 296 - avantgardne literarne stvaritve so najpogosteje izhajale v študentskem tisku in pred sodiš čem je odgovarjalo vodstvo študentske organizacije; 3 - svojci umorjenih v dachauskih procesih so iskali pri študentski organizaciji podporo za obnovo procesov. 4 Vida Tomšič, ki je bila kot predsednica krovne SZDL »zadolžena« za štu- dente, je z besediš čem predvojne študentske aktivistke zelo neposredno pou če- vala študentsko vodstvo o tem, kaj vse ni dovoljeno, in seveda so bili najbolj anatemizirani stiki s politi čno emigracijo, s cerkveno hierarhijo, s Kocbekom, z informbirojevci, z đilasovci in morda še s kom. Imela pa je veliko razumevanja za socialna vprašanja študentov, za kulturno delovanje, za študijske razmere in podpirala je celo mednarodne študentske stike. Sredi šestdesetih let se je politi čno dogajanje na univerzi še dodatno razži- velo, kar se je še posebej odražalo v študentski reviji Tribuna, 5 ki je po ukinitvi Perspektiv postala glavna možnost za objavo »opozicijskih« besedil. A tudi v študentski organizaciji se je prvi č zgodilo, da je bil za predsednika izvoljen ne- komunist. Premike v študentski kulturi so predstavljali OHO, Jovanovi ćev štu- dentski teater, Fotogrupa ŠOLT itd. Za predsednika ideološke komisije Centralnega komiteja Staneta Kav či ča so stvari na univerzi preve č »uhajale iz rok«, zato je uprizoril »partijski udar«, s katerim je za boži č 1964. premehko vodstvo univerzitetne ZK 6 zamenjal Marko Bulc, eden najvplivnejših politikov tistega časa, s svojo ekipo. 7 Po Kraigherjevi smrtni »nesre či« pred Beogradom, ki se je zgodila kmalu zatem in s katero je bila usodno zaustavljena jugoslovanska reforma, se je slovenska politika pod površjem razdelila na dva dela in Bulc in z njim univerza sta postala pomembna dejavnika reformisti čne liberalne linije. Tej je do Kav či čevega padca brez nadaljnjega pripadal tudi Stane Dolanc, 8 ki je nasledil Bulca na politi čnem vrhu univerze. Iskanje druga čne organiziranosti Mednarodni študentski stiki so bili sicer vselej pod najbolj budnim o česom Službe državne varnosti, vendar so se za čeli od sredine šestdesetih tako množiti in prevzemati toliko neformalnih oblik, da so postali pomemben vir spreme- njenih gledanj na družbo in študentsko delovanje. Najpomembnejše vezi so se 3 Tako sem bil pred sodnikom zaradi pesmi Vladimirja Gajška »Sveta družina«. 4 Ivi Krajnc je prinesla kopijo vloge za rehabilitacijo prof. dr. Borisa Krajnca in obširno pismo, ki so ga soproge umorjenih obsojencev naslovile na Jovanko Broz. 5 Kot odgovorni uredniki so jo takrat vodili Drago Miroši č, Peter Jambrek, Ivan Kreft, Ivo Vajgl itd. 6 Predstavljala sta ga Mitja Stupan in Matevž Krivic. 7 Sestavljala sta jo Lojze Skok in Krešo Petrovi č. 8 Zanimivo, da je bil Bulc leta 1954 prvi, Dolanc pa drugi izvoljeni zastopnik vseh študentov v univerzitetnem svetu, sledila jima je Francka Strmole. Franci Pivec Osamosvajanje študentske skupnosti 297 vzpostavile z nemškim, francoskim in ameriškim študentskim gibanjem, v kon- tekstu »praške pomladi« pa tudi s češkim. Veliko vlogo pri povezovanju so odigrali študenti iz zamejstva. Ob primerjavah so za čeli ljubljanski študenti vse bolj kriti čno presojati lastno organiziranost in razmišljati o alternativah. Še najmanj tvegane so bile zamisli o samoupravni organiziranosti študentov in Ustava 1963 je sprožila vrsto takšnih razmišljanj, ki jih je v Naših razgledih »profesorsko« zavrnil Jože Gori čar. 9 Izzval je vrsto lucidnih študentskih odzivov, ki so jih napisali Ivan Kreft, Spomenka Dikli ć (sedaj Hribar) in Tine Hribar, Andrej Kirn in še mnogi drugi. 10 S tem se je med ljubljanskimi študenti zasejal koncept »študent delavec«, ki ni ve č poniknil in ki je bil slovenska posebnost v jugoslovanski študentski srenji ter je vzbujal pozornost tudi v mednarodnem študentskem gibanju. Druga smer razmišljanj o alternativni organiziranosti študentov je bila »sin- dikalizacija«. V Študentskem naselju je bil 1966. po francoskem vzoru usta- novljen »Študentski sindikat«, ki se je prijavil Zvezi sindikatov, kjer so si pustili neformalno razložiti, kako to deluje v Franciji, vendar o vklju čitvi nikoli niso sprejeli nobenega sklepa. V Študentskem naselju je samozvani »Študentski sindikat« deloval kar nekaj let, podobno kot še druga alternativna organizacija FORUM, ki se je zgledovala po kulturniških združenjih. Zelo zanimivo plat študentske organiziranosti so predstavljali tudi takrat na- stajajo či »pokrajinski klubi«, ki so bili ponekod le »odbori za veselice«, drugje jih je nadzirala lokalna oblast, v časih pa so bili kar resni politi čni dejavniki. 11 Težnje in poizkusi alternativnega organiziranja so bili sprva implicitna, kasneje pa eksplicitna kritika uradne Zveze študentov Jugoslavije. ZŠJ je bila 1953. leta ustanovljena unitarna politi čna organizacija, ki jo je vodil Centralni odbor in je imela svoje »izpostave« na vseh univerzah. V Ljubljani je torej obstajala »Zveza študentov Jugoslavije na ljubljanski univerzi«. Ko se je za čela mreža visokega šolstva širiti prek roba univerze, je bila ustanovljena ZŠJ ljub- ljanskih visokošolskih zavodov, da so lahko vanjo vstopili tudi študenti visoke politi čne šole in še nekaterih višjih šol. Ni pa smela biti ustanovljena Zveza študentov Slovenije, ampak so po letu 1960 mariborski študenti dobili svojo »izpostavo« ZŠJ. Ko je skladno z Ustavo 1963 Beograd zapustil še zadnji zvezni minister za šolstvo Janez Vipotnik in so univerze prešle v popolno re- publiško pristojnost, je takšna unitarna študentska organiziranost izgubila vsakršen smisel. A je ostala »ideološki cement« Jugoslavije, kot se je izrazil Jo- sip Broz, ko je sprejel študentske funkcionarje pred kongresom 1965. 9 Jože Gori čar: Samoupravne pravice študentov. V: Naši razgledi, 22. 2. 1964. 10 Problemi so odprli kar posebno rubriko. Problemi, 1964, št. 15. 11 Po tej poti je študent prava Ludvik Toplak nastopil na volitvah in premagal uradnega kan- didata. Na pokrajinski osnovi je delovala tudi skupina katoliških študentov z Vipavskega, ki jo je vodil študent kemije Marjan Poljšak. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 298 Vse bolj razgibano dogajanje na ljubljanski univerzi je njeno vodstvo ZŠJ sililo k organizacijskim spremembam, za katere je obstajalo kar nekaj možnosti, saj je vsaj do dolo čne mere tudi naša univerza predstavljala podoben »inkuba- tor« kot univerzitetni kampusi na Zahodu. Oblasti v uteho se je pravoverno obnašala Zveza mladine s svojim CK-jem, vodstvo študentske organizacije pa se je vsakoletno menjavalo, čemur je bilo težko slediti. V komunisti čnem bloku je bilo seveda druga če, in ko so praški študenti v navezi s pisateljskim kon- gresom za čeli oktobra 1967 kritizirati režimsko ČSM ter razmišljati o samo- upravni študentski organizaciji, jih je dal Antonín Novotný krvavo pretepsti kar v njihovih sobah v Študentskem naselju na Strahovu. To je bil potem tudi povod za odstavitev šefa države, kar je odobril celo sovjetski predsednik Leonid Brežnjev, Tito pa je imel dodaten razlog, da je nekaj mesecev kasneje do svojih študentov nastopil popolnoma druga če. 12 Anahronisti čna pozicija je pripravila ljubljansko študentsko vodstvo k popolni odprtosti za vsakršne ideje, od Kropotkinovih anarhistov do ognji- š čarjev Lubi čeve. Preselitev iz zakotne Poljanske 6 v Kazino, ki jo je leta 1965 zagotovil Bulc, je še dodatno razživela dogajanje v študentski organizaciji. V Študentskem naselju pa je stekla prva javna tribuna » Čas in svet«, ki je odpirala občutljive teme o reformah, o kme čkem vprašanju, o mednacionalnih odnosih, o socialnih razlikah itd. Ob čutljivost študentov za politiko se je pove čevala in udeležba v politi čnem dogajanju je bila vse bolj množi čna. 1968 in nastanek Skupnosti študentov Spomladi 1968. so univerze na vseh koncih sveta dobesedno zavrele in vsa- komur je postalo jasno, da bodo mednarodni izzivi zanetili ogenj tudi med ljubljanskimi študenti. Pogosto sklicevanje protestnih zborov in objavljanje pro- testnih izjav ob vseh mogo čih priložnostih je imelo vselej tudi prikrit namen vzpodbujanja in preverjanja študentske uporniške energije. ZŠJ pa si ni upala sama popeljati množice na cesto, pa č pa je čakala na spontan nastop, ob tem pa dajala nedvoumna znamenja, da v takem primeru ne bo igrala vloge režimskega oprode. Lahko zatrdim, da je to veljalo tudi za univerzitetno organizacijo ZK, iz katere je izhajala ve čina študentskih aktivistov. 13 Zelo pomembna argumenta v njihovih rokah sta bila »praška pomlad« in »socializem s človeškim obrazom«, ki so ga Čehi in Slovaki pripisovali »titoistom«. 12 Galia Golan: Reform rule in Czechoslovakia: the Dub ček era, 1968–1969. London 1973. 13 Zanimivo zgodbo mi je kasneje pripovedoval prof. Jože Butinar, ki je bil leta 1968 pred- stojnik mariborskega Združenja visokošolskih zavodov: člani študentskega vodstva so ga pri- šli vprašat, ali naj gredo na ulico ali ne. Starega tržaškega demonstranta je kar mikalo, da bi jih poslal v štrajk. Franci Pivec Osamosvajanje študentske skupnosti 299 Številne študentske skupine so vneto sestavljale politične programe, ki bi jih »ob pravi priložnosti« potegnile iz žepa in ponudile množicam. Tako je nastal tudi programski zapis »Provokacija za novo študentsko organizacijo«, 14 ki bi ostala še en pamflet ve č, če njegova objava ne bi sovpadla z množi čnim zborovanjem v Študentskem naselju in če na njem ne bi Ciril Baškovi č dosegel aklamativne podpore za predlagano »skupnost študentov«. S tem je ljubljansko leto 1968. dobilo svojevrsten tok in se razlikuje od študentskih protestov drugod po Jugoslaviji. Obstajajo tudi druga čne ocene in npr. Dimitriju Ruplu 15 se zdi ljubljansko študentsko dogajanje povsem postransko ali kve čjemu odblesk beograjske in zagrebške študentske novolevi čarske »revolte«. Čeprav je bil takrat urednik Tribune in mu je v ostrem sporu s vplivnimi podpisniki izjave »Demokracija da – razkroj ne« nedeljena podpora študentske organizacije prišla zelo prav, jo je na sebi lasten na čin povsem podcenil in pozabil. Pripisovanje »novolevičarstva« beograjskim in zagrebškim študentom je zelo površno, saj so se novolevi čarske topike iz italijanskega, francoskega, nemškega in ameriškega študentskega gibanja praviloma »prijele« le v Ljubljani, kjer se je v študentskih akcijskih skupinah govorilo o študentih delavcih, o svobodi govora, o pravicah manjšin, o feminizmu, o multikulturnosti, o študentskih komunah, o varstvu okolja itd. Tudi za kritiko univerze velja, da je bila v Ljubljani veliko bolj zastopana kot drugod v Jugoslaviji. 16 Ob dvajseti obletnici dogodkov '68 je Nebojša Popov v Mariboru 17 raz členil politi čna ozadja študentskih protestov v Jugoslaviji. Po njegovem so bili zmanipulirani, da bi pripeljali do »separatisti čne« Ustave 1974, kar naj bi še po- sebej veljalo za prištinske dogodke. Kako pa se v lu či takšne teze kažejo ljub- ljanski dogodki? Čeprav so se simpatije univerze in študentov jasno nagibale k liberalni in reformisti čni Kav či čevi politiki, bi težko rekli, da je šlo za razmerje politi čne manipulacije. V študentskih programih sta se prepletali pluralizacija in avto- nomizacija. Pluralizacija oblik organiziranja je bila potrebna, da bi se lahko izrazila družbena realnost, ki je bila zelo druga čna od podobe, ki jo je kazala vladajo ča struktura. Od tod ljubljanska parafraza pariškega študentskega gesla: Bodimo nemogo či, zahtevajmo realnost! 18 Ker pa tega ni bilo mogo če dose či v okvirih predmoderne unitaristi čne ZŠJ, si je bilo treba omisliti avtonomno organiziranost in to je privedlo do ustanovitve Skupnosti študentov. 14 Franci Pivec: Provokacija za novo študentsko organizacijo. V: Tribuna, 3. 6. 1968. 15 Dimitrij, Rupel (1989). Slovenski intelektualci. Od vojaške do civilne družbe. Ljubljana: Mla- dinska knjiga, str. 117. 16 Andreja Kocijanči č, Jože Ciperle, Tatjana Dekleva: Dogodki iz študentskega gibanja 1968– 1972 v Ljubljani. Ljubljana 2006. 17 Medob činsko študijsko središ če Maribor je 1. junija 1988 organiziralo posvetovanje »Od štu- dentskih do novih družbenih gibanj«. 18 Ve se, da se pariški izvirnik glasi: Bodimo realni, zahtevajmo nemogo če! Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 300 V Centralnem odboru ZŠJ so od ljubljanskih študentov zahtevali pojasnila o odnosu med ZŠJ in Skupnostjo študentov in Vojko Anton či č jim je prostodušno pojasnil, da je novonastala Skupnost študentov čisto nekaj drugega in da nima ve č nobene zveze z ZŠJ. Da pa sicer slovenski študenti nimajo ni č proti ZŠJ in ji želijo vse najboljše ... Je pa vodstvo ZŠJ s vsemi zvonovi objavilo, da v preambuli statuta Skupnosti študentov ni ve č zapisano, da izhaja iz programa ZKJ. Ob tem so se prižgale mnoge rde če lu či v centru države, kar je bil tudi na- men študentskih predstavnikov z drugih univerz, ki so se v evforiji »študentske zmage« po Titovi podpori hoteli izkazati z discipliniranjem slovenskih štu- dentov. Tito ho če pojasnilo o Skupnosti študentov Na prehodu v leto 1969 je prišla iz »maršalata« zahteva, da vodstvo uni- verzitetne organizacije ZK pojasni, ali se slovenski študenti »odcepljajo« od ZŠJ ali ne. Takrat sem bil zaradi ugovarjanja Popitu ob češkoslovaških do- godkih že »odstavljen« organizacijski sekretar, vendar sem skupaj z Rudijem Rizmanom pripravil zahtevana pojasnila. 19 Izhajala sva iz ocene, da je ZŠJ povsem zastarela organizacija, ki deluje le še forumsko in po inerciji. Ljubljanski junijski dogodki so bili druga čni od do- godkov na drugih univerzah, ker so pri nas študenti dosledno in uspešno upo- rabljali sistemske in legalne poti, čemur pa ZŠJ ni ve č dorasla. Nastopa kot od- ve čna kopija ali kot transmisija ZK, kar ob razvitih samoupravnih mehanizmih nima ve č nobenega smisla. Za razliko od drugih univerzitetnih okolij v Ljubljani že ve č let poteka intenzivna razprava o študentu delavcu in o njegovih samoupravnih pravicah na podlagi študija. Skupnost študentov je izpeljava tega na čela, ki ima vso ustavno upravi čenost in je čudno, da študenti drugje v Jugoslaviji ne gredo po tej poti. To je izjemna možnost, ki jo nudi samoupravni sistem in si jo študenti drugje po svetu lahko samo želijo. Seveda takšna skupnost v svoj statut ne more zapisati zavezanosti programu ZKJ, ampak mora dopuš čati idejni pluralizem, normalen za samoupravno delovanje. Nerazumljivo je, zakaj bi bila mote ča ustanovitev Skupnosti študentov Slovenije, če je odlo čanje o visokem šolstvu v celoti v pristojnosti republike, študenti pa pri tem nastopajo kot partnerji. Skupnost študentov ni sprejela nikakršnega sklepa o »odcepitvi«, ampak je vse prepuš čeno ZŠJ, ali jo bo takšno kot je sprejela ali ne. Dolanc ni nikoli pojasnil, kako so bila pojasnila sprejeta, sem pa dobil njegovo pismo Jožetu Smoletu, ki je bil vodja Titovega kabineta, in iz njega je razvidno, da je bil najin papir le priloga, čeprav v svojih dolgih razlagah ni zanikal nobene najine klju čne navedbe. Za čel je z oceno, da ZŠJ v študentskih 19 Kopije dopisov sem ohranil v osebnem arhivu in jih bom po ureditvi predal arhivski službi Univerze v Ljubljani. Franci Pivec Osamosvajanje študentske skupnosti 301 nemirih po Jugoslaviji ni bila sposobna odigrati nobene vloge. Ljubljanski študenti pa so o čitno našli na čin za učinkovito vklju čitev v reševanje družbenih konfliktov in težav. Velik vpliv imajo mednarodni zgledi, zaradi katerih je fo- rumsko delovanje ZŠJ za ve čino študentov nesprejemljivo, izjemno pozitivno pa sprejemajo samoupravno organiziranost. To je izrazita podpora ustavno opredeljenemu samoupravnemu sistemu, pri čemer ljubljanski študenti sploh niso razpravljali o odnosu do programa ZKJ, ampak jim odklonilen odnos do njega zlonamerno podtikajo novinarji iz drugih republik in nekateri člani Cen- tralnega odbora ZŠJ. Če statut Skupnosti formalno ne izhaja iz programa ZKJ, to še ne pomeni, da predstavlja sovražen akt proti SFRJ. Za govorice o od- cepitvi pa je kriv neki «nadebudni« študent ljubljanske univerze, ki je na se- stanku Centralnega odbora zadeve razlagal po svoje. Dejansko pa študentska organizacija v Sloveniji ostaja integralni del ZŠJ, ob pridržku, da lahko svojo organiziranost prilagaja razmeram v Sloveniji. V zadnjem delu pisma seznanja Smoleta še o delovanju katoliških študentov, s katerimi se je tudi osebno sre čal. 20 Iz tega, da ni bilo posegov iz beograjskih vrhov v ljubljansko študentsko organizacijo, lahko sklepamo, da je bil »samoupravni argument« dovolj mo čan, s čimer smo avtorji ideje o Skupnosti študentov tudi ves čas ra čunali. Razen tega so se na prvi pogled ljubljanski študenti povsem posvetili univerzitetnim vprašanjem, kar seveda državnih vrhov niti malo ni motilo. Tudi v resnici je bil program aktivnosti v zvezi z univerzo izjemno obširen, o čemer se je mogo če prepri čati v nedavno objavljeni knjigi Bogomirja Mihevca. 21 Ni pa šlo za no- beno samoomejevanje politi čnega delovanja, prej nasprotno, saj se je politi čna aktivnost študentov v letih, ki so sledila, izjemno razmahnila. Sklep Predrag Markovi ć 22 je v svoji študiji o jugoslovanskih študentih v šestdesetih letih umestil študentsko gibanje med skrajnosti »nacionalizem – internaciona- lizem« in »reformizem – dogmatizem«. To je kar koristno izhodiš če, le da je njegovo poznavanje ljubljanskega dogajanja nepopolno. Glede nacionalizma se je mogo če strinjati z njim, da je povsem prevladal v Zagrebu s prihodom Dražena Budiše na čelo študentske organizacije, čeprav so se prej zelo ponašali z internacionalizmom Praxisa. Kar pa se ljubljanskih študentov ti če, jim je nacionalizem pripisal kar »na pamet«, saj v resnici ni igral nobene vidne vloge. 20 O tem sre čanju mi je nedavno govoril Marjan Poljšak, ki je bil eden od dveh študentskih udeležencev. 21 Bogomir Mihevc: Klju č je v naših rokah. Študentska gibanja za univerzo in boljši študij. Ljubljana 2008. 22 Markovi ć, J. Predrag. Studentski pokret u Jugoslaviji 60-tih godina 20. veka: izme đu nacio- nalizma in internacionalizma, izme đu reformizma i dogmatizma http://www.cpi.hr/download /links/hr/7256.pdf Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 302 Sam Budiša si je mo čno prizadeval, da bi Ljubljano pritegnil v svojo smer, vendar brez uspeha. Laže se je sporazumel z mariborskimi študenti in Drago Jan čar 23 pripoveduje, kako je šel iz Maribora študentske zborovalce na ljub- ljanski filozofski fakulteti pozivat, da bi podprli hrvaške nacionaliste, a je naletel na odpor. Jan čar na sploh ugotavlja, da študentsko gibanje '68 ni imelo posluha za nacionalizme, ki so obstajali v Vzhodni Evropi, kar z druge strani potrjuje tudi Rudi Rizman, 24 ko analizira razmere po padcu berlinskega zidu, ki so krenile v desni nacionalizem in turbokapitalizem, pri čemer je bila »gene- racija 68« povsem zunaj igre. Bolj o čitna se zdi povezanost študentskega gibanja z reformisti čnimi tež- njami in z nasprotovanjem dogmatizmu. Vendar videz vara: v Jugoslaviji so »stare sile« zlahka naš čuvale študente proti reformam in »kozara čko kolo« na beograjskih Terazijah po Titovem govoru v podporo študentom je bilo v resnici uvod v »železna« sedemdeseta ter veselo slovo od še zadnje priložnosti, da bi z reformo iz Jugoslavije naredili uspešno državo. Natan čnejši pregled program- skih usmeritev bi verjetno pokazal, da so le praški in ljubljanski študenti vsaj približno vedeli, zakaj so potrebne reforme. Ko so padli reformisti, so ugasnile tudi ideje oseminšestdesetega leta. Kaj si resni čno misli o študentih, je oblast pokazala že v za četku sedem- desetih let, ko so avtonomno študentsko organizacijo utopili v ZSMS. Ra čun se je povsod razen Sloveniji odli čno izšel, saj so združili dve podobno togi fo- rumski strukturi. Slovenska Skupnost študentov pa je bila nekakšna »rogovila«, ki je ni bilo mogo če poravnati v stereotipno družbenopoliti čno organizacijo, ne da bi se ta tudi sama »deformirala«. In ZSMS se je res za čela spreminjati in prevzemati vlogo enfant terrible jugoslovanske politike, ki si jo je leta 1968 prisvojila Skupnost študentov. Pretirano je govorjenje, da je leto 1968 še zadnji poseg študentov v slo- vensko politiko in da so potem sledila le še civilnodružbena gibanja. Od vzpostavljanja strankarstva in vse do današnjih dni so študentske organizacije izjemno mo čno vpletene v politiko. Je pa res, da to po čnejo na najbolj banalen na čin, brez izvirnosti in vizije, sprijaznjene s položajem »naraš čaja« velike politike. Zato imajo kar prav, ko zase ne vidijo nobene povezave z letom osem- inšestdeset. 23 Drago Jan čar: Krakow, Anno Domini 1968. V: Delo, Sobotna priloga, 9. 4. 2005. 24 Rudi Rizman: Ukane zgodovine. Zgodovinski obletnici 1968 in 1989. V: Dnevnik – Objektiv, 27. 12. 2008. Franci Pivec Osamosvajanje študentske skupnosti 303 THE EMANCIPATION OF THE STUDENT COMMUNITY. SLOVENIAN STUDENT MOVEMENT IN THE 1960s SUMMARY After the first post-war years, riddled with ideological conflicts also at the university, the Students' Association of Yugoslavia was established in the beginning of the 1950s as a unitarian and centralised organisation with »branch offices« at different universities. When education became the domain of the individual republics with the 1963 Constitution, such a political structure be- came clearly anachronistic. The Students' Organisation in Ljubljana was under the relatively open »mentorship« of Vida Tomši č (Socialist Association of Working People), but with »immovable« attitude to »national traitors«, »clergy«, »Cominform sup- porters«, Djilas and Kocbek. The political pressure mounted during the events surrounding the »Revija 57« and the »Beseda« magazines, and became very tense with the »magazine crisis« after 1962, whose victim was especially the »Perspektive« magazine. The students' magazine »Tribuna« had a noticeable role in this, and the Students' Organisation itself became increasingly involved in the situation. In 1965 the Central Committee carried out a »coup« at the university, radically strengthening its Party leadership. However, despite the expectations the new functionaries turned the university in one of the reformist centres, which became very actively involved in the process of liberalisation. The students encouraged such a development with their cultural and publicist activities, followed also by their political appearances. The university held this role until the fall of Kav či č. Establishing connections with the international student movement was a new moment in the political activities of the Ljubljana students of that time. It is interesting that their involvement in the global protests against the war in Vietnam was most negatively responded to by the academics. Ljubljana adopted a number of ideas from the repertoire of the international students' movement, which did not receive much attention at the other Yugoslav universities: feminism, minorities, freedom of speech, multiculturalism, communes and a whole range of criticism of the university (anti-university). It is not true that the students' unrests of 1968 in Ljubljana were only a reflection of the events in Belgrade. The reasons were different and the pro- grammes were not alike at all. Therefore the independence of the Students' Community as the main consequence of the events in Ljubljana was completely misunderstood all over Yugoslavia. It was the first example of »self-deter- mination« of a certain republican political formation and withdrawal from the unitarian structure. Of course, a denouncement in regard to the »secession« took place, and thorough investigation by Marshal Tito's Cabinet (the so-called Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 304 Maršalat) followed, which had not been mentioned until now. The main argument for the initiators of the autonomous Students' Community was the reference to the self-government organisation of students. The Students' Community, which was also the first all-Slovenian student organisation, irreversibly affected the unitarian Yugoslav Students' Association, which never recovered afterwards. With its autonomist way of operating in the »action committees«, which completely deviated from the standard politics, it was so disruptive and even uncontrollable because of its frequent interference in the »high politics«, that after a few years it was skilfully drowned in the Socialist Youth Association (ZSM). However, the »autonomism virus« could no longer be repressed and the story, which began with the Students' Community in the 1960s, gained new momentum with the actions of the Socialist Youth League of Slovenia (ZSMS) in the 1980s. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 305 UDK 378.18:323.2(497.4)"1968" Cvetka Hedžet Tóth * Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 1. Peter Sloterdijk – špilferderberski egoman Nemški filozof Peter Sloterdijk (1947), ki je s svojo popularnostjo v mar- si čem izrinil Jürgena Habermasa (1929), še edinega žive čega filozofa iz zna- menite frankfurtske šole, 1 kamor spada tudi Theodor W. Adorno (1903–1969), je v svojem zdaj že dokaj odmevnem delu Kritika ciničnega uma iz leta 1983 izrazil tole zanimivo misel: »Od konca študentskega gibanja doživljamo zastoj teorije. Sicer obstaja danes ve č u čenosti in 'nivoja' kot kadar koli prej, vendar so inspiracije gluhe. Optimizem od 'takrat', ko so se mogli posredovati življenjski interesi z družbenoteoreti čnimi napori, je zve čine izumrl. Brez njega se hipoma pokaže, kako dolgo časna je lahko sociologija.« 2 Radi bi razumeli, zakaj je tako, kajti ne samo da se je po letu 1989 sesula praksa organizirane solidarnosti, še teorija je postala krhka in lomljiva. Zakaj je izguba neke organizirane solidarnosti imela tak tragi čen u činek, ki ni č ve č ne potrjuje teze življenje dol, teorija gor? Morda beremo tega nenavad- nega in spornega Sloterdijka, trmastega Adornovega u čenca, tudi zato, da bi se laže znašli v svetu, ki si ga nismo izbrali po želji, kot da bi ta svet ne bil ve č naš, kajti želeli smo druga čnega, in vsa akademska teorija ni ni č drugega kot gluha inspiracija in u čenost. Bralci Sloterdijkovih besedil ugotavljajo, da v njegovem pisanju »prevladuje ironi čna zlomljenost in satiri čna ost, ponekod celo dolo čen cinizem«. 3 V po- govoru o tej temi je Sloterdijk sam povedal, da ni »idealist, še manj pa cinik, kve čjemu ad hoc. Obema oznakama se izmuznem s preprostim premislekom. Filozofa opredeljujem kot nekoga, ki se ne more upreti uvidom v velike po- * Dr., redna prof., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Ašker čeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: cvetka.toth@ff.uni-lj.si 1 Pri čujo či prispevek je nastal na podlagi mojih stališ č, ki sem jih posredovala v delu Herme- nevtika metafizike, še posebej v poglavju Avtobiografija spolitiziranega stoletja (str. 317–368) in Dekantirana metafizika – metafizika iz življenja (str. 435–499). Gl. Cvetka Hedžet Tóth: Hermenevtika metafizike. Metafizika – materializem – etika – utopija, Ljubljana 2008. 2 Peter Sloterdijk: Kritika cini čnega uma. Ljubljana 2003, str. 17. 3 Peter Sloterdijk – Hans-Jürgen Heinrichs: Die Sonne und der Tod. Dialogische Unter- suchungen. Frankfurt am Main 2001, (dalje Sloterdijk, Heinrichs, Die Sonne und der Tod) str. 27. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 306 vezave. To popolnoma zadoš ča za nadomestitev idealizma.« 4 Sloterdijk lo čuje med kinizmom, tj. anti čnim cinizmom, in poznejšim, modernim, meš čanskim cinizmom, vendar problemi, ki so v sodobnem svetu pred človeštvom, zahtevajo soo čenje, s precejšnjo mero idealizma. Filozofija je po njegovem »danes super- work-out za komunikativne energije, ki vsepovsod najdejo stike«, zato se mora odre či »subjektocentri čnim strategijam« 5 in ne more ve č pojasnjevati sveta, ne da bi tega spoznavala pobliže in konkretno. Tu ne skriva svoje naklonjenosti do Friedricha Nietzscheja, kajti avtor Vesele znanosti je akademski filozofiji obrnil hrbet, tako kakor ga je ona življenju, in bil je »'špilferderberski egoman', ki se ni ustrašil nobene posledice«. 6 Povejmo kar v Sloterdijkovem jeziku: 'špilferderberska egomanija' je Sloter- dijkov priljubljeni stil vse do danes in to dejstvo konec koncev ni navdušilo samo Sloterdijka, tudi Jaspersa je, ki je imenoval Nietzscheja – podobno kot Kierkegaarda – »nepogrešljiv kalilec miru, ki ga potrebujemo tako dolgo, dokler imamo lažni mir«. 7 Sloterdijk sam je kot filozof nekdo, ki ga »najprej beremo kot neoni čejevca«, 8 in ni čejevsko – ne ni čejansko – ob čutenje sveta je njegova drža, ki jo je osebno razumel kot dionizi čni materializem in jo soo čal z mislijo – Albert Camus, Georges Clemenceau –, kako je skrivnost Evrope v tem, da nima ve č rada življenja. 9 Tako je branje Sloterdijka privla čno, ponekod celo zelo, namre č vprašanje, zakaj se je Evropi to zgodilo, je pri Sloterdijkovih besedilih nenehno soo čeno s protivprašanjem, ali se bo življenje, ki ne živi ve č, še uspelo regenerirati. Kje se je za čel proces zatajevanja življenja, kje torej za četi? Kot izhaja iz Sloterdijkovih razmišljanj, ne vedno dodelanih, marsikdaj nedore čenih in še zdale č ne sistemati čnih, se je med drugim treba upreti mo či politizacije in prestižu idealizma, zato je ve č kot primeren kinizem, ki se je s svojo »plebejsko refleksijo« 10 uspel upreti aroganci in prevzetnosti idealizma, ki sta ga po- osebljala Sokrat in Platon in poznejši sodobni cinizem kot skrajno subjektivna rezerva proti na činu življenja, ki ga nam, ljudem, vsiljuje politika s svojimi in- stitucijami. Kaj naj torej izberemo? Recimo, da izberem vrt in se odlo čim za benja- minovske perunike, toda to je še vedno cinizem, nas svari Sloterdijk, ravno tako kot pasolinijevske rože zla ali freudovske vol čje češnje, toda na sre čo nas Arthur Schopenhauer (1788–1860) vedno znova uspešno prepri čuje, da sta si cinizem in stoicizem zelo blizu. Recimo, da spravljamo Sloterdijkov cinizem v kar se da neposredno bližino stoicizma. Tu postane razlika med cinizmom in 4 Prav tam, str. 28. 5 Prav tam, str. 32. 6 Peter Sloterdijk: Zur Welt kommen – Zur Sprache kommen. Frankfurt am Main 1988, str. 69. 7 Karl Jaspers: Was ist Philosophie? Ein Lesebuch. München 1976, str. 173. 8 Sjoerd van Tuinen: Peter Sloterdijk. Ein Profil. Paderborn 2006, str. 10. 9 Sloterdijk, Heinrichs, Die Sonne und der Tod, str. 33–35. 10 Peter Sloterdijk: Kritik der zynischen Vernunft. Frankfurt am Main 1983, str. 207. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 307 stoicizmom vidna, kajti stoicizem premore vednost o tem, kaj je prav in kaj ne, lo čuje med dobrim in zlim, to pa so razlike, ki, če vztrajamo samo pri cinizmu, nimajo vedno jasno prepoznavnih meja. Sloterdijk ima pronicljivo mo č prepo- znavanja tega, kar ni prav, kar je narobe, negativno; skratka, resnico lahko izreka negativno, ne more pa ve č po vzoru tradicionalnih metafizikov in raz- svetljenske tradicije povedati tega, kar je prav ali kar naj bi bilo dobro. V sodobnem času se to ne da ve č, nas prepri čuje njegov vsak dan obsežnejši pri- spevek in osupli smo solidarni z njegovimi mislimi o tem, da niti »teror ni ni č drugega kot konsekventni idealizem«. 11 Kako brati avtorje, ki so še v nedavni preteklosti pomenili alternativo vsemu obstoje čemu, je vprašanje, ki Sloterdijka zaposluje zelo pogosto. Ob izteku tiso čletja se nismo znašli onkraj kapitalizma in komunizma, kar naj bi mnogi levičarji, še posebej ti povezani z generacijo 68, želeli; svet je zašel v turbo- kapitalizem in možnosti za skorajšnji konec tega tako zelo nepotrebnega zgo- dovinskega zavoja tako reko č ni. Nekdanji paternalisti čni družbi z vzhoda stoji danes nasproti družba z vol čjimi zakoni na zahodu; v prvem primeru gre za premo č politike, v drugem za premoč ekonomije, ki zaradi tega prevzema nase vso umazanijo sodobnega sveta. Nauk o enakosti v družbi bodisi krš čanskega ali povojno utopi čnega levega zanosa se je izpel. 12 Vse, povezano z Marxom, je kratke sape in vsaj ta trenutek ne premore obnovitvene mo či. Celó levi čarstvo je postalo čudna mora preteklosti in obljubljena demokracija z zahoda postaja spona, ki je mnogim zelo nadležna. Toda spregovoriti o tem je še ve čja muka in že blizu politi čnega tveganja – kar vsi vemo in vidimo, ni za nikogar sporno, zelo grd in nesramen pa je tisti, ki si upa kaj takega na glas povedati. Danes velja ve čstrankarski politi čni sistem skupaj z neomejeno tržno ekonomijo za prispodobo ta prave demokracije in onkraj te paradigme naj ne bi bilo nikakršnega napredka. Kako dolgo še, se sprašujemo nejeverneži, ki smo v časih še glasni. Glasni izpovedovalci so ljudje, ki so bodisi ve čni nezadovoljneži ali, kot nas prepri čuje Sloterdijk v svojem Evrotaoizmu, ljudje, ki nosijo v sebi samo malo ve č pani čnega ob čutja kot ve čina. Naša kultura je torej v svojem jedru pani čna, kot vsakemu filozofu dopoveduje, je celo tako zelo čaš čena in zanj nepo- grešljiva metafizika eno samo nezadovoljstvo s svetom. Zgodovino metafizike bi po tej plati veljalo dojemati kot zgodovino nezadovoljstva s svetom – in odkar je človek, je tega zelo veliko. Po Adornovem vzoru, ki mu Sloterdijk zelo pogosto sledi, je prav vse, kar je tu, v sebi bistveno posredovano, ni č nepo- sredovanega ni v svetu, v katerem živimo. Ni č ni tukaj od vekomaj, posre- dovano je z zgodovino, še najnovejšo, kot, recimo, Černobil, nedavna vojna v Bosni, 11. september 2001 in še kaj bi se našlo, kar smo si povzro čili samo mi, ljudje, in za kar smo odgovorni – nih če drug. Izgovarjati vse to, uravnavati 11 Prav tam, str. 205. 12 Peter Sloterdijk: Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira. München 1993, (dalje Slo- terdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira) str. 126. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 308 sre čo mišljenja po tem, koliko je to sploh še zmožno izgovarjati vsesplošno nesre čo, bole čino, trpljenje je nekaj, kar je svojevoljnega in nenavadnega Ador- novega u čenca o čitno trajno nagovorilo. Politizacija je generacijo 68 neverjetno prevzela, celo zasvojila in zelo svo- jevrstno sta se združevala skupaj idealizem in politika v času, ki ga še danes ne razumemo in ne vemo, zakaj smo sploh rabili toliko politike, da smo v ozadje postavili etiko. S politiko smo postali utrujeni od življenja in zdaj, ko nismo ve č mladi, skušamo razmišljati o idealih, za katere smo neko č uporabljali politi čna sredstva, in vsaj zame osebno trajno ostaja vprašanje, koliko politike ljudje pravzaprav potrebujemo takrat, kot gre za ideale, ki smo jim trajno zvesti in se jim nikdar ne odrekamo. Če vzamemo čas med 1968 in 1989, je to obdobje, v katerem se je po časi pripravljal teren za konec neke Velike zgodbe (1789–1989), ko se je pomno- žena ideja svobode (Dostojevski) oziroma doba revolucij kon čala. V posthi- stori čni, postutopi čni, postupanjski, skratka v postmoderni dobi smo, celo po- metafizi čni. S koncem vélikih zgodb in njihovih mojstrov mišljenja ostaja teorija v dolo čenih trenutkih skorajda nemo čna glede tega, kako misliti pojem napredka, kajti neka zelo dolo čena ideja organizirane solidarnosti se je po letu 1989 izpela in povsem sesula v nekaj tednih, kot da bi klic nazaj k naravi (cikli čnost) povsem izpodrinil nekdanjo zaverovanost v zgodovino (linearič- nost) kot napredujo če gibanje. Videti je, da v tej dobi, ko je marksizem samo še mora preteklosti, Marx nikakor ni ve č alternativa Nietzscheju. Generacijo 68 spremlja mo čan teoreti čni vzgib, ki je po koncu študentskih gibanj stagniral, tako da ostaja trajno vprašanje, zakaj je prišlo do zastoja teorije, potem ko je uporništvo, prežeto z mo čjo utopije vesoljne razsežnosti, postalo samo še obeležje spomina ter lepe in romanti čne mladosti. Samo leto 1968 tega še ni nakazovalo, kajti socializem je takrat po mnenju mnogih še bil in pomenil alternativo kapitalizmu, in to v svetovnih razmerah. Toda danes vidimo, da je bilo druga če, kajti socializem, ki je nastal kot herojsko dejanje zgodovine, je zelo neherojsko kot kak velik kit nasedel na obali brezizhodnosti in nezgodovinskosti. Njegov čas je minil, ostalo je pogoriš če zgodovine, mora preteklosti. Kaj torej z njo? 2. Eric Hobsbawm – torijski komunist in član Angleške kraljevske aka- demije Ko danes že na za četku 21. stoletja razmišljamo o tej tipi čni strasti 20. stoletja, namre č o politi čni zavzetosti, s katero je človeštvo skušalo udejanjati ideal organizirane solidarnosti, moram opozoriti na karizmati čni lik Erica Hobs- bawma (roj. 1917), uglednega angleškega socialnopoliti čnega zgodovinarja, ki ima tudi nemško verzijo imena Eric John Ernest Hobsbaum in je svoje otroštvo preživel na Dunaju. Po letu 1933 je moral zaradi nacizma emigrirati v Anglijo, kjer živi še danes. O tem, zakaj je bilo 20. stoletje tako zelo spolitizirano, Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 309 razmišlja zelo osebnodoživljajsko, analiti čno, zgodovinsko, potopisno, filozof- sko in sociološko v svojem delu Zanimivi časi: Moje doživetje 20. stoletja (Interesting Times: A Twentieth–Century Life, 2002). Še pred tem smo lahko brali dve njegovi deli, prevedeni v slovenš čino, in sicer Obdobje revolucije 1789–1848 (izšlo leta 1968) in Čas skrajnosti: Svetovna zgodovina 1914–1991 (izšlo leta 2000). To je, kot sam pove, njegova najuspešnejša knjiga, tako glede sprejema pri kritikih »po vsem ideološkem spektru globusa« 13 kot tudi glede prodaje. Nazadnje je v slovenskem prevodu izšlo še njegovo delo Nacije in nacionalizmu po letu 1789, v katerem nas soo ča z renesanso nacionalizmov po letu 1989 in z razvojnimi tendencami v nekaterih nekdanjih socialisti čnih vzhodnoevropskih državah, kjer so nacionalizem 14 razumeli kot pot do demo- kracije. Omenjena dela in še vrsto drugih je izdal že precej v letih, zato ne presene ča s svojim odkritosr čnim priznanjem: »Moj imidž, ko sem vstopal v svoje osmo desetletje, je bil podoba ekscentri čnega starejšega veljaka zgodovinskega po- klica, ki je po naklju čju vztrajal pri tem, da je marksist, ki pa je nadaljeval s polno produkcijo.« 15 Nekomu, ki je sam marksist že zaradi tega, ker no če postati antimarksist, je njegov zgled ve č kot dobrodošel. Čeprav je Hobsbawm zgodovinar, so njegova razmišljanja za nekoga s filozofskega podro čja zani- miva predvsem zaradi filozofije zgodovine, ki vidno izstopa iz vseh njegovih del, in zelo prepoznavnega levi čarstva brez spolitiziranega in ideološkega pri- okusa. Velja mu prisluhniti – prepri čljiv je. To ni življenjska zgodba nekoga, ki bi ga usmerjali oblastniški in še manj zarotniški nameni, ni se drenjal pri prepolni mizi boljševizma kot terorja oblasti. V Zanimivih časih iz leta 2002 izstopa osebni ton razmišljanj; delo kot celota u činkuje v smislu avtobiografije, kar pomeni, da gre za osebno vklju čenost avtorja v dogajanje zdaj že preteklega stoletja. Pred nami je torej človek, priznan intelektualec, ki odkrito priznava, da je bil politi čno dejaven, angažiran, in ta angažma ga je precej stal, saj ga je že zelo zgodaj in za dolgo obdobje »zgrabila tipi čna strast 20. stoletja, politi čna zavzetost«. 16 Življenjski iztržek tega angažmaja je bil in ostaja zaznamovan z dejstvom, da je najprej – med letoma 1939 in 1960 – socializem s svojo eko- nomijo še bil globalna alternativa kapitalizmu; mnogi so celo verjeli, da ga bo prekosil. Tako na zadnjih straneh Zanimivih časov pri svojih dobrih petin- osemdesetih letih priznava: »Ne presene ča me, da sem se znova znašel med generacijo, ki ne zaupa ve č kapitalizmu, čeprav ne verjame ve č v našo alterna- tivo.« 17 13 Eric Hobsbawm: Zanimivi časi. Moje doživetje 20. stoletja. Ljubljana 2004, (dalje Hobs- bawm, Zanimivi časi) str. 330. 14 Eric J. Hobsbawm: Nacije in nacionalizem po letu 1780. Program, mit in resni čnost. Ljub- ljana 2007, str. 16. 15 Hobsbawm, Zanimivi časi, str. 330. 16 Prav tam, str. 15. 17 Prav tam, str. 442. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 310 Kljub nemirnemu in negotovemu življenju je Hobsbawm uspel ohraniti kar najbolj živahen odnos do stvarnosti, v kateri je bil prisiljen bivati. Njegovi opisi krajev, kjer je živel, so zanimivi tudi zato, ker opisuje svoj preživetveni mehanizem kot na čin življenja, ko si kar se da ustvarjalen in so nekatera okolja seveda primernejša kot druga. Ves čas se je intelektualno razvijal in njegovo levičarstvo je zgodba o intelektualizmu, ki je enakovredno ohranjal in negoval čut za teorijo kot tudi za konkretnost in politizacijo, celo za umetnost in estetiko, in pri tem »razvil instinkte torijskega komunista v nasprotju z uporniki in revolucionarji, ki jih je k Stvari privla čil sen popolne svobode posameznika in družbe brez pravil«. 18 To je zanj v takratnih časih vere v socializem po- menilo, naj bi skupnost temeljila na jasnih pravilih, trdni in utemeljeni strukturi pri čakovanj, skratka na »socialisti čnem dogovoru«, ki bi vse dobro iz tradicije upošteval, celo negoval in ohranjal te prednosti. Tako v nazorih Hobsbawma komunista ni zaslediti kakih hudih prevratniških misli, ki bi ga spravljale v bližino čistk, terorja, revolucionarnih pokolov ali česa podobnega. Njegovo angleško obdobje je zelo študiozno, ogromno je bral in prebranemu skušal dati marksisti čno, kar pomeni pretežno zgodovinsko razlago. Filozofske dimenzije Marxa takrat niso segle čez Rokav, tudi zahodni marksizem, Georg Lukács in frankfurtska šola vse do petdesetih let ne. Njegov marksizem se osredoto ča še na poskus razumevanja umetnosti, kako je nadgrad- nja, povezana z bazo, kako družbeni vplivi bistveno sooblikujejo umetnost in nasploh ideje. Zelo resno se je posvetil preu čevanju džeza, z naklonjenostjo in naklonjenostjo do njegovih protagonistov, kajti džez je bil glasba odrinjenih in diskriminiranih in v njej je prepoznal mnogo usedlin družbenega trpljenja in zatiranja. To je čas njegove politi čne radikalizacije, »partija je bila kajpada moja najve čja strast«, toda akademizem in politizacija sta enakovredna; priznati si mora, da lahko deluje samo osebno politi čno, kajti hitro je uvidel, da kariera, ki si jo je želel, namre č biti poklicni, kar je pomenilo partijski revolucionar, ni zanj. Najvišja politi čna funkcija, ki jo je kdaj imel, je bilo njegovo članstvo v tri članskem sekretariatu v študentski sekciji komunisti čne partije v Cambridgeu. Vse, kar nam posreduje komunist Hobsbawm, je zato zelo osebno in v tem je dragocena plat njegovih Zanimivih časov, namre č da nekaj politi čnega lahko neguješ izrazito osebno in ne samo in izklju čno kolektivno, v tem je tudi razlog, zakaj ostaneš svoji drži in nazorom trajno, celo »živalsko« zvest. Je pa to tudi pot, ki nikogar takšnega ne more ustvariti za politika. Še enkrat: Kaj je pomenilo biti komunist? Pri Hobsbawmu, ki je, kot že re čeno, po lastni izjavi torijski komunist, je šlo za nekaj, kar je odlikovala izjemno mo čna samoorganizacijska sposobnost na podlagi dolo čene idejne opredelitve, kar je, kot vemo, trajna privla čnost leninizma ne glede na to, če nam je ime danes vše č ali ne. Pri komunistu Hobsbawmu se pridružuje 18 Prav tam, str. 87. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 311 intelektualizem najvišjih akademsko teoretskih dosežkov in zavidljivo ohranja- nje pozitivne plati tradicije, celo nekaj aristokratskega. Biti aristokrat in komunist, je za nekoga, ki je znanstvenik, drža, odlo čitev, sicer zelo osebna, predvsem želja posvetiti svoje življenje stvári, v katero verjameš – in verjameš v to, da je pravičnost dosegljiva, in »komunizem je predstavljal ideal preseganja egoizma in služenja vsemu človeštvu brez izjeme«. 19 Vendar ta ideal ni dosegljiv s teroristi čnimi sredstvi in tudi ni pri- meren za avanturizem, prav tako komunisti čne partije niso primerne za ro- mantike. Zakaj je bila partija smisel življenja neke generacije komunistov, ki so ji tako kot Hobsbawm dajali vse, kar so imeli? Če se sprašujemo, kaj so ti ljudje dobili nazaj, potem nam Hobsbawm spet naravnost odgovarja: »V povra čilo smo dobili gotovost svoje zmage in izkušnjo bratstva.« 20 Hobsbawmova zgodba je tako izpoved življenja »o komunistih brez oblasti«, teh, ki niso sodili k izbrani družbeni eliti, skratka, niso nikdar bili oblast, ta, ki se je po letu 1989 povsem sesula, ne moremo pa ga imenovati salonski levi čar, čeprav je imel to izjemno prednost, da je varno bival znotraj akademske znanosti. Svoje deveto poglavje knjige v Zanimivih časih, naslovljeno kot Biti komunist, sklene s temi mislimi: »Ali more človeštvo preživeti brez ideala svo- bode in pravi čnosti ali brez tistih, ki temu idealu posvetijo življenje? Ali morda celo brez spomina na tiste, ki so to storili v 20. stoletju?« 21 Ne, ne more, je edini možni odgovor, tudi s Hobsbawmovo pomo čjo – in ne sme. Svet, v katerem živimo, je soo čen z naraš čajo čo socialno bedo, tako kot da bi imeli pred seboj filmski posnetek tega ali onega poglavja Marxovega Kapitala. To je stvarno življenje, konkretna beda v njem, nezaposlenost in ne dogma, še manj lepore čje kake ideologije. Leta 1946 se Hobsbawm kot 29-leten vrne v London v » človeško življenje«, vendar je tu kaj kmalu zavela hladna vojna, ki je zanj kot komunista in marksista pomenila nov bole č izziv, diskriminacijo in vsesplošno odrivanje, kajti to je bil čas izklju čevanja partijcev s položajev, povezanih z britanskim javnim življenjem, » čeprav izvedba tega ni bila niti tako histeri čna niti tako temeljita kot v ZDA, kjer so sredi petdesetih let komunisti in celo ljudje, ki so zase samo rekli, da so marksisti, tako reko č izginili iz pouka na kolidžih ali univerzah, je bil to vendar slab čas za komuniste v intelektualnih poklicih. Uradna politika je spodbujala diskriminacijo in nas obravnavala kot potencialne ali dejanske izdajalce, bili pa smo tudi skrajno sumljivi svojim delodajalcem in kolegom.« 22 Ob branju teh besed se človek nasmehne, kajti vsem je znana usoda ame- riškega filmskega komika Charlieja Chaplina, ki je, obtožen komunizma, iz ZDA emigriral v Švico in tam vpil Ameriki, naj pomni, da ni komunist, ampak 19 Hobsbawm, Zanimivi časi, str. 143. 20 Prav tam, str. 139. 21 Prav tam, str. 164. 22 Prav tam, str. 187. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 312 komik. Zelo mnoge in zelo tragi čne usode zasledimo v tem obdobju. Liberalni antikomunizem Velike Britanije ni docela onemogo čil intelektualcev Hobs- bawmovega kova, na akademski ravni je dopuš čal dolo čeno mero strpnosti; tako je leta 1947 Hobsbawm dobil mesto predavatelja na kolidžu Birkbeck univerze v Londonu in kolidž, ki je med drugim bil dobra šola, »da si se nau čil komunicirati«, 23 mu je »dajal neprisiljeno, toda vgrajeno zaš čito pred pritiski hladne vojne«. 24 Pozneje je predaval še na univerzi v Cambridgeu. Komunisti čni intelektualci so bili preganjani in sovražna retorika liberalcev »je bila tako neznosna, ker so bili prepri čani, da smo vsi komunisti kratko malo agenti sovjetskega sovražnika, in so zanikali, da bi mogel biti sploh kateri koli komunist ugleden član in- telektualne skupnosti«, 25 vendar je to bil čas, ko je vera v socializem še trajala: »Nismo izgubili vere ali zaupanja v kon čno premo č socializma nad kapita- lizmom, niti prepri čanja, da potencial partijske discipline lahko spremeni svet, toda naša, ali vsaj moja pri čakovanja so bila zdaj obremenjena z ob čutkom neizbežne tragedije 'angela zgodovine' Walterja Benjamina. Paradoksno je postalo lažje ali, za številne, sploh mogo če vzdrževati staro vero, bolj kot zaradi česar koli drugega zaradi križarske vojne globalnega antikomunizma Zahoda v hladni vojni.« 26 In že so bili tu sumi, ki mu jih je še okrepil Markus Wolf, šef vzhodnonemške obveš čevalne službe, ki je Hobsbawmu naravnost povedal, »da sistem NDR ne bo deloval«, 27 kljub temu da je sam vztrajal, celo kot reformator komunizma, vse do konca. Dolo čeno zgodovinsko obdobje se je iztekalo, mednarodno komunisti čno gibanje je kot ogromen kit nasedlo na obali, »s katere se je voda umaknila«. 28 Kot leta 1980, v času, ko je bil Hobsbawm od leta 1971 redni profesor na uni- verzi v Londonu in častni član akademij po svetu, so stvari že tekle v neza- ustavljivem toku. Za iztek vemo, kot tudi zdaj vidimo, da sodobni čas ni prinesel pri čakovanega v dobi, ki so jo nekateri intelektualci v pomenu ideala razumeli kot čas onkraj socializma in kapitalizma. V svojem dolgem življenju je Hobsbawm moral zelo pogosto pojasnjevati, zakaj je sploh bil, predvsem pa ostajal v komunisti čni partiji tudi po letu 1956. Pri novinarjih je bil znan kot profesor, ki ima rad džez in ki je partijec. Kljub svojim kriti čnim pogledom in že skoraj disidentskim nazorom o tem, kaj se je dogajalo znotraj komunizma, še posebej v času hladne vojne, je vztrajal in ni prenesel misli, da bi bil v druš čini »bivših komunistov, ki so postali fanati čni antikomunisti, ker so se zmogli posloviti od službe 'bogu, ki mu ni uspelo', 23 Prav tam, str. 323. 24 Prav tam, str. 195. 25 Prav tam, str. 197. 26 Prav tam, str. 193. 27 Prav tam, str. 164. 28 Prav tam. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 313 samo tako, da so ga spremenili v satana«. 29 Ni bil levi čarski šminker, left-wing painter 30 in ob 150. obletnici Marxovega rojstva je opazoval nemirna pozna šestdeseta leta kot človek, ki ni nikoli oblekel kavbojk, doživljal pa »tako enotnost kot nekompatibilnost« svoje generacije levi čarjev, se pravi starih z novimi, mladimi. Le kakšen bo iztržek te dobe, ki je neprizanesljiva s svojim ekonomizmom, kar pomeni celo izrazito premo č ekonomije nad politiko? Postavimo si vprašanje, zakaj vztrajati – tako kot Hobsbawm sam. To je vprašanje, ki ves čas spremlja celoto dela, in Hobsbawm tu izpostavlja dvoje: »Komunizma se nisem oprijel kot mlad Britanec v Angliji, temve č kot Srednjeevropejec v propadajo či Weimarski republiki. In vstopil sem, ko biti komunist ni pomenilo samo boja proti fašizmu, temve č svetovno revolucijo. Še vedno pripadam skrajnemu koncu prve generacije komunistov, tistih, ki jim je oktobrska revolucija središ čna referenca v politi čnem univerzumu.« 31 Odlo čitev torej na podlagi zavestne izbire, ki jo je utemeljeval objektivno, nih če ga ni silil in zadostnih razlogov, da bi tej svoji mladostni odlo čitvi pokazal hrbet, jo zapustil in odšel, ni imel. Je pa tukaj še subjektivna plat, ko spregovori kot človek, ne kot zgodovinar, namre č čisto osebno čustvo, ki mu pravimo ponos. Kot intelektualec bi se lahko umaknil elegantno čisto potiho in ne imel ve č težav, ko je hodil predavat v ZDA – toda vztrajal je. V tem pa je nemajhen razlog za njegovo samozavestno držo, ki je zanj pomenila resni čen blagoslov, in ker ga pri tem ni zanašalo kakšno zadrto sledništvo, je njegova biografija veli častna. Biti in ostati zvest predvsem samemu sebi, mu je v angleško govore čem prostoru prineslo vzdevek »komu- nist, ki se ni skesal«, bil je in ostaja »lev na levici«, čeprav njegova neposredna politi čna dejavnost po letu 1956 peša. 3. Nova in stara levica Kaj je želela svetu dopovedati generacija študentskih upornikov, ki je v Latinski četrti v Parizu spontano postavljala barikade ravno tam, kjer so stale v pariški vstaji proti Nemcem leta 1944? Še pred tem so bile podobne barikade v revolucijah leta 1830, 1848 in leta 1871 v Pariški komuni, revolucionarna tra- dicija se je nadaljevala, samo da je najnovejša imela lastno sporo čilo, ki ga je starejša generacija levi čarjev težko razvozlala. Hobsbawm je skušal in pri tem odkrival smisel napisov, ki so takrat spravili v zadrego uradno marksisti čno ideologijo vzhodnega bloka, kajti ni č od tega, kar je veljalo za revolucionarni subjekt, ni bilo prepoznavno od Berkeleyja in Ciudad de Méxica vse tja do Varšave, Prage in celo Beograda. Proletariat ni bil ve č ready made subjekt, onemel in zatajil je. Sporo čilo te – se pravi moje 29 Prav tam, str. 232. 30 Eric Hobsbawm: Interesting Times: A Twentieth-Century Life. London 2002, str. 248. 31 Hobsbawm, Zanimivi časi, str. 232. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 314 generacije 68 – ni bilo »zares politi čno v tradicionalnem pomenu besede«, 32 ugotavlja Hobsbawm. Danes vem, da je to bila revolucija »od spodaj«, ki je skušala dopovedati revolucijam »od zgoraj«, da je resni čna sprememba sveta proces, ki zdale č presega izklju čno politi čno podro čje. Da bi svet in razmere v njem spremenili v pristno domovanje, prebivali v svetu vsepovsod kot doma, zato je treba storiti še ogromno in z veseljem pritrjujem Hobsbawmu, ki je zapisal tole: »Študentski uporniki so teoretike spominjali na že zdavnaj pozabljeni Bakuninov anarhizem, ampak če čemu, so bili najbližje 'situacionistom', ki so anticipirali 'revolucijo vsakdanjega življenja' s spremembo osebnih odnosov.« 33 S tem je seveda revo- lucija bistveno kaj ve č kot pa samo politi čni cilj. Med odklonilnimi ocenami tega gibanja generacije 68, kot jo je zapisal Raymond Aron, vidimo, da gre za psihodramo in verbalni delirij, ki je predstavljal »orjaško sprostitev zatrtih občutkov«. 34 Iz drugih pozitivnih ocen, kot jih je podal sociolog Alain Touraine – gre po Hobsbawmu za eno najboljših del o gibanju generacije 68 –, naj bi bil cilj vra čanje k utopi čnim idejam še pred letom 1848, vendar kot ugotavlja Hobsbawm, iz popularnega gesla prepovedano je prepovedovati ni razvidna utopija in kaj utopi čnega, je pa to geslo, »ki je brž čas izražalo približno tisto, kar so mladi uporniki ob čutili – najsi bo o vladi, u čiteljih, starših ali vesolju«. 35 Če je po sodbi t. i. kompetentnih manjkal politi čni cilj – k vragu z njim –, potem moram sama kot udeleženka tega gibanja izraziti svojo docela soli- darnostno držo s tem, kar se je dogajalo, ko je moja generacija študirajo čih z veseljem in navdušenjem prepoznavala kar se da obilno podporo in solidarnost v idejah in delih Herberta Marcuseja. V mislih spet podoživljam dobo izpred dobrih petintridesetih let, ko sem korakala s tistimi, ki so državnim ustanovam vpili – z moje strani je bila to prošnja –, naj nam pustijo samo odprte možnosti za življenje, z ni čimer omejene možnosti, ki smo jih takrat imenovali tiso č lotosovih cvetov. Bili smo mladi in to so bila naša, samo naša zlata dvajsetega leta, urejeno in polikano življenje – norma in vzor – pa nam je govorilo, da sta tu samo dve predpisani možnosti za življenje – formi, ki smo jima kazali figo – ena javna, čim prej se izobraziti, pridobiti poklic in nemudoma v službo, druga privatna, čim prej v zakon, ustvariti si družino, ker se tako pa č spodobi in ker, in ker, IN KER bo starost pa č spraševala: Mladost, kod si hodila? Mi pa smo hodili na barikade in kot uporniki jurišali na nebo, kajti vzgajali smo se sami, bili smo odeti v naj čistejše sanje, pripravljeni izkrvaveti, umreti tam na barikadah upanja. Ironija usode je nekoga izmed nas pokon čala tako, da se je med kopanjem v kadi utopil zaradi epilepti čnega napada, ki ga je pogosto doživljal odtlej, ko so proti koncu šestdesetih let nanj – kot na neprilagodljivega – streljali in je bil ranjen v glavo. 32 Prav tam, str. 264. 33 Prav tam. 34 Prav tam, str. 265. 35 Prav tam, str. 265–266. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 315 Juriš na nebo! Le s čim je razložljiv danes, ko imamo že krepko čez petdeset let? Osebno mislim, da samo s tistim, kar ga je porajalo, namre č s potrebo po poštenosti in svobodi ter z občutkom pravi čnosti. Ob čutenje pravi čnosti ni nikdar delno, pa tudi pravica ne. Doživljaš jo kot son čne žarke, 36 ki imajo mo č, da vsako stvar povsem presvetlijo, do kraja, kot kak rentgen. V imenu tega doživljanja, ki je trajne narave, moram priznati Hobsbawmu, da je šlo za gibanje, ki ni odkrivalo velike stvari samo v rušenju kapitalizma, ki ga tako ni maralo, ampak je kot veliko razkrilo potrebo po uni čenju represivnih »tra- dicionalnih vzorcev med človeških odnosov in osebnega vedenja v obstoje či družbi«, 37 zato je generacija 68 odpravljala tradicionalno politiko, vklju čno s politiko tradicionalne levice, z eno najprivla čnejših in najbolj zgovornih parol tega časa – zasebno je politi čno. Skratka, spremeniti je treba med človeškost in trpljenje oddaljenih svetov smo za čutili kot svoje lastno trpljenje, teh v Vietnamu, ki so se borili namesto nas, veselili smo se upanja Kubancev kot svoje lastne radosti – in zato vpili Castro, vzdrži, ¡Cuba sí, yanquis no!. Politizacija je pomenila etizacijo sveta in Hobsbawm opozarja na misel, ki jo je izrekla Sheila Rowbotham: »Caught in that maelstrom of international rebellion, it felt as if we were being carried to the edge of the known world.« 38 V prevodu se ta misel glasi: »Zajeta v ta vrtinec mednarodnega upora, sem se po čutila, kot da bi me neslo na skrajni rob znanega sveta.« 39 Svetovljanstvo takratnega časa spremlja mojo generacijo 68 trajno – danes seveda govorimo o globalizaciji, o svetovnem etosu, ne o revoluciji, saj je ta beseda iz besediš ča zdajšnje mlade generacije, povedano v njihovem žargonu tako reko č »ful izginila«. Toda mi še vedno pri sebi ugotavljamo, da so trenutki, ko radi beremo dnevnik ubitega Cheja Guevare (8. oktobra 1967 v Boliviji) in besede, ki jih je zapisal kolumbijski duhovnik, do- minikanec, ki se je kot gverilec boril skupaj s komunisti, Camilo Torres, in bil pri tem prav tako ubit (15. februarja 1966 v Kolumbiji). 40 Bil je pa to tudi čas, ko sta se – tudi pri nas – iskreno soo čala krščanska in marksisti čna misel, celo kakšen jezuit nas je podu čil, kako brati Marxov Kapital. S kakšno radostjo smo opazovali poskuse zbliževanja socializma in krš čanske misli in takrat popularni evrokomunizem, v Italiji še posebej, je bil tik pred zgodovinskim sporazumom med krš čansko demokracijo in komuni- stično partijo. Celo sam papež Pavel VI. ga je z naklonjenostjo podpiral in spominjam se sre čevanj z italijanskimi komunisti, saj smo v Italiji ob nedeljah, ko smo se dobivali v kakem prijaznem kafi ču, mi, ateisti, čakali nanje, ker so oni, prav tako komunisti kot mi, bili do devete ure v katoliški cerkvi pri maši – od tam pa odšli naravnost na skupni partijski sestanek. Takšne oblike družab- 36 Gl. Platon: Kratilos. Maribor 1980, str. 56–57. 37 Hobsbawm, Zanimivi časi, str. 267. 38 Hobsbawm, Interesting Times, str. 259. 39 Hobsbawm, Zanimivi časi, str. 275. 40 Gl. Richard Gott: Gverila v Latinski Ameriki. Ljubljana 1972, str. 197–264, 341–409. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 316 nosti nikdar ne pozabiš in iz teh sre čevanj mi je ostalo v spominu nekaj, kar je spominjalo na utelešeno etiko. Uradni marksisti čni ideologiji je etika bila ne- kam – kako naj re čem, da bom pravi čna – tuja v tem smislu, ker je vse sicer dobronamerno reševala s politiko, po sre čanju z italijanskimi komunisti pa si hitro sprevidel, da socializmu manjkata izdelana etika in sistem vrednot. In dejansko, ko človek gleda nazaj, levica v takratnem obdobju ni imela kaj prida teoretskega interesa za eti čna vprašanja. Do konjunkture eti čnih raziskav je prišlo šele proti koncu 20. stoletja, se pravi že potem, ko je neka politizacija propadla. Ko je bil predsednik italijanske vlade Aldo Moro na svoji vožnji v parlament dobesedno ugrabljen – vemo, da je takrat hotel sestaviti novo vlado, v kateri bi sodelovali tudi komunisti –, je prišlo tragi čno sporo čilo, da je bil 9. maja 1978 ubit. Prav tako je leta 1978 umrl papež Pavel VI., njegov naslednik Janez Pavel I. je moral še bolj tragi čno umreti po enem mesecu, nato pa je prišel kardinal s Poljske. Organiziran proces sesuvanja in uni čevanja socializma je postajal vedno bolj intenziven – o svetovni revoluciji in solidarnosti svetovnih razsež- nosti smo kaki romanti čni zanesenjaki razglabljali samo še v kaki reviji, tako da sem takrat že videla, kaj pomeni neko idejo ohranjati samo še tako, po »sa- lonsko« – in vedno ve č retori čnih marksistov na položajih je za čelo glasno rohneti, da so v bistvu meš čanski in buržujski sinovi, ki so pa č za nacio- nalizirano premoženje po drugi vojni dobili dolo čeno kompenzacijo v podobi oblasti kot povojni dežurni komunisti. Oblast je le oblast, kakršna koli že je. Mnogi, ki smo to realnost sicer videli in jo pravilno prepoznavali, pa smo vendar upali, da se bo socializem rege- neriral, da je trajen in da bo ohranil svojo mo č, namre č kot edina in dejanska alternativa kapitalizmu, saj druge ni. Še smo sanjali, želeli smo stvari pre- makniti naprej, jih reformirati – tisti pa, ki so pisali scenarije, so Stvar zapisali poginu. Zadnje poglavje Hobsbawmovih Zanimivih časov ima naslov Koda, klju č, šifra torej, s katero naj razvozlavamo našo sedanjost in stopamo v pri- hodnost; ta ostaja nekam netransparentna, ugotavljamo mnogi. Eric Hobsbawm nam v Zanimivih časih predlaga, da na novo in temeljito razmislimo o dveh zelo pomembnih pojmih, ki dolo čata naše bivanjske razsež- nosti, namre č o pojmu distance in identitete, kajti: »Zgodovina potrebuje distanco, ne samo od strasti, čustev ideologij in strahov naših verskih vojn, temve č tudi od še bolj nevarne skušnjave 'identitete'.« 41 Zaveda se, da zgodovina potrebuje distan- co in neko enkratno zmožnost raziskovati široko podro čje in hkrati usposobljenost, distancirati se od svojih korenin. Že skoraj poeti čno in rahlo preroško svari, da nismo drevo, ampak prej ptica selivka. Če je svoje stanovske tovariše pozval, naj se nikakor ne odre čejo materialisti čnemu zgodovinskemu pristopu, ki ima po njegovem trajno vrednost in še mogo čne raziskovalne možnosti v prihodnje, po- tem je okrcal ciklizme – ve čno vra čanje – in v preteklost zagledane vizije razvoja s 41 Hobsbawm, Zanimivi časi, str. 443. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 317 tole ugotovitvijo: »Anahronizem in provincializem sta smrtna greha zgodovino- pisja, oboja izvirajo ča iz čiste nevednosti o tem, kako stoje stvari drugje, kar more le redkokdaj premagati celo brezmejno branje in mo č domišljije. Preteklost je kratko malo druga dežela. Njene meje morejo prestopiti samo popotniki. Toda z izjemo tistih, ki živijo nomadsko življenje, so popotniki po definiciji ljudje zunaj svoje skupnosti.« 42 V svojem razmeroma dolgem življenju – morda bo do čakal še Demokritovih let, tega našega vzora materialisti čne filozofske tradicije, ki je idealizmu kljubo- vala z ugotovitvijo, da sta že od vsega za četka pobratena idealizem in nasilje, tako kot je to storil Platon, ki je lastnoro čno dal sežgati Demokritove spise – je bil Hobsbawm popotnik. Tako kot Demokrit je živel brez strahu, rad pil češnjev liker in pel s svojimi kolegi pred predavalnicami univerze, kjer so ga čakali slušatelji. »Živi brez strahu« – nam dopoveduje stari anti čni filozof, Hobsbawm pa, da se sveta ne da spreminjati tako, da bi bil vše č samo nekaterim, in to velja tudi za preteklost. Tukaj moramo tudi mi re či, da bit ni samo bilost (to-kar-je bilo) in da si še vedno drznemo od čitati možnosti za prihodnje, ki vklju čujejo druga čnost od tega kar-samo-je. Politi čni zasvojenosti svoje mladosti zdaj, ko nismo ve č mladi, oporekamo samo z življenjem samim – toda »rana« Karl Marx, ki je ostala, nas opozarja, da je svet treba še vedno spreminjati, da bi ga spremenili v pristno domovanje za vse ljudi, za vse nas, skratka, da bi vsepovsod v svetu bivali kot doma. Domovanje v svetu je bil naš ideal – in ni nam žal. Svoji nekdanji levi čarski politizaciji pri- znavamo, da nam je pomagala izostriti čut za verodostojnost življenja in kakšnemu zdajšnjemu kritiku – ki s polnim gobcem demokracije vpije, da tu gre spet za postkomunizem – se samo še nasmehnemo. Nih če od nas ne čuti potrebe od- govarjati tovrstnim »demokratom« antitotalitarizma. 4. Etika ali politika In kako živeti z vsem tem, kar se je dogajalo in nas o čitno trajno zaznamovalo? Tu velja prisluhniti Petru Sloterdijku in njegovi kritiki levi čarske frankfurtske šole. Kje je problem? Dvajseto stoletje, ki je bilo bolj kot katero koli drugo politi čno zasvojeno, pomeni izziv za teorijo, ki po Sloterdijku mora premagati prevla- dujo či pesimizem, melanholijo, tragi čnost, celo nihilizem. Generaciji 68, ki je še verjela v emancipacijsko poslanstvo politike, ostaja po Sloterdijku nemo č, kajti: »Kdor je prestal politiziranje, obdrži zase samo svoj glas, s katerim se ne da izraziti ni č od tega, kar tvori obilje in ost življenja. Ta glas je togo enozložen, ne pove ni č drugega kot da in ne; o svojem življenju nikdar ne govori spontano, samo reagira na volilne predloge, napravi križec in ostane redkobesedno omejen na minimum znakov strinjanja ali zavra čanja.« 43 Zato je smisel pometafizi čne 42 Prav tam. 43 Peter Sloterdijk: Evrotaoizem. H kritiki politi čne kinetike. Ljubljana 2000, (dalje Sloterdijk, Evrotaoizem) str. 194. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 318 kulture da, če želi biti dejanska alternativa brezizhodnosti času po letu 1989, prisluhne najbolj spontanim tendencam življenja »od spodaj« in ne ve č temu »od zgoraj«, namre č na čelom – takšnim ali druga čnim. Odnos med etiko in politiko bi po Slotedijku moral najti prostor za povsem druga če pojavljajo čo se izkušnjo samega sebe kot samo vsem znano tradicio- nalno uveljavljanje na čel. Takšna pometafizi čna politizacija kot antropologija politike bi potem še vedno lahko opravljala svojo emancipacijsko poslanstvo v času, ki je soo čen z ogroženostjo obstoja vse svetovne biti in življenja v njej – najbolj dobesedno po Sloterdijku v razmerah, ko sta visoka tehnika in poslanstvo človekovih pravic destabilizirala stvarnost v njeni nosilnosti. Vzemimo še en vidik Sloterdijkovega razumevanja in ocene kriti čne teorije, povezane s trpljenjem in bole čino, kar smo kot študirajo či in sami pripadniki generacije 68 ozna čevali z izrazom pesimizem kriti čne teorije, namre č njeno dovzetnost za svetobolje. Tu je najbolje prisluhniti Sloterdijku samemu: »Kri- ti čna teorija je slonela na predpostavki, da v 'svetobolju' ta svet a priori po- znamo. Kar o njem zaznavamo, se uredi v psihosomati čnem koordinatnem sistemu bole čine in zadovoljstva. Kritika je mogo ča, če nam bole čina pravi, kaj je 'prav in kaj narobe'. Pri tem je kriti čna teorija slej ko prej 'elitarni' pogoj neuni čene senzibilnosti. To ozna čuje njeno mo č in njeno šibkost; utemeljuje njeno resni čnost in omejuje njeno obmo čje veljavnosti.« 44 Kriti čna teorija kot jokajo ča in cmerava, ki žalosti ni zmožna prese či, kar pa je marsikdo, izšolan v filozofiji s pomo čjo te šole in njenih protagonistov, pri čakoval. Čakal je na dolo čene signale, četudi še tako minimalno in komaj simbolno nakazane, da bodo žalosti kljubovali z ne čim živahnim, vedrino in kan čkom optimizma, ki bi sicer potrjevali deklariranemu materializmu in njegovi deklarirani zahtevi po sre či in ne samo po svobodi, usmerjeni izklju čno navznoter, kakor je to po čel idealizem v razmerah vsesplošne, zunanje nesvobode. Konec koncev je nesre ča vedno eno in isto, ve čno vra čanje istega, čista cikli čnost, ki jo je burjevestniška misel teh iz Frankfurta s svojo linearnostjo in mesijanstvom že v na čelu od- klanjala, samo da tega poslednjega o čitno ni zmogla dosledno izpeljati. Hej, vi iz Frankfurta, kaj ste napravili z nami – in o čitno je Sloterdijk sam zavpil, da je končno zadosti. Vklenjena v vsa ta dejstva se je kriti čna teorija za čela obnašati živ čno in nemirno in se je zatekala po pomo č k politiki, temu krucialnemu sredstvu, ki je filozofa Georga Lukácsa osiromašilo in oropalo marsi česa vse do danes. Ob- čutljivost, ki ni našla poti do ne česa afirmativnega, bodisi da je to etika ali optimizem kot vsaj minimalna lovka, ki bi življenju rekla da. Bo Sloterdijku uspelo negativizem kriti čne teorije, potem ko ga je teoretsko razstrelil, soo čiti s čim afirmativnim, ne ve č s hudobno mo čjo, in kar naj bi obetala njegova jovialna teorija? Za klasi čno filozofijo je bilo odlo čilno uvajanje v radost (Jo- 44 Prav tam. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 319 vialität) 45 – in dejansko bi bili mi, filozofi, če bi svoje delo še dobro opravljali, filojovialni, ljubitelji Zevsa. Do tod nam ne nese.« 46 Filozofija torej kot sredstvo za doseganje sreče in teorija, kot » čudovita priložnost« motriti vse v vesolju kot lepo. To so zna čilnosti sre čne teorije, kakor antiko poimenuje Sloterdijk v pri- merjavi z moderno teorijo. Človekovo dojemanje se širi, izpolnjeno je z čudenjem (to thaumázein), duša je prepolna, še o či kažejo to razpoloženje in suverenost je na vrhuncu, dobesedno božanska. Kaj nam ponuja Sloterdijk? Pozicija mo či, do skrajnosti spolitizirano so- dobno življenje, nam, ljudem, ne omogo ča ideala neodtujenega bivanja in Sloterdijk je, kot ugotavlja v pogovoru z njim Carlos Oliveira, nekakšna »disidentna razli čica kriti čne teorije frankfurtske provenience«. 47 Zelo o čitna politizacija generacije 68 Sloterdijka ni prepri čala; tako je nastopil proti blaznosti vsepolitizacije, zasvojenosti s politiko, ki je po njegovem šla predale č, kajti »gibanje '68 je poznalo samo sociološkega človeka, ne eksistencialnega. Na plemenitih perutih je tedaj sicer jadral tudi homo aestheticus, ki je v samotni kontemplaciji podoživljal velike umetnine, da bi v njih razbral signaturo padlega sveta. Toda leto 1968 je na splošno predpostavljalo to, česar ne bi nikoli smeli predpostavljati, namre č da naj bi bil človek vselej že javna in mestna žival, politi čno bitje a priori.« 48 Pojmovanje, da je človek »a priori politi čno bitje«, ga je odbijalo: »V mojih očeh je to najhujša ideologija, zloveš ča norost, ki dejanske povezave prevrne na glavo. Kajti sposobnost politi čnega mišljenja in politi čnega delovanja pomeni tako zgodovinsko kot psihološko zelo pozen in neverjeten razvoj, je negotov izid redkih, posebnih urjenj, nikakor ni neki praodnos, kot so to tedaj prika- zovali.« 49 Celo tako dale č gre, da si upa priznati, čeprav je bil sam zraven, tole: »Akcijska plat '68 se mi je čustveno vedno zdela sumljiva, protagoniste štu- dentskega gibanja – Krahla, Dutschkeja, Cohn-Bendita in podobne like – sem vselej dojemal kot histerike. Tedaj so se mi zdeli kot bitja z neke druge psi- hološke zvezde, kot cirkusanti – tip človeka, ki bo zame vselej uganka; te šo- lar čke, ki so iz u čilnice hiteli za govorniški oder in so ljudi razsvetljevali, kaj potrebujejo.« 50 Zato prisilna politizacija in nasilna sociologizacija nista njegov teren, vendar se Sloterdijk nenehno zapleta in pada v nedoslednosti, ko gre za vprašanje, koliko politizacije in sociologizacije filozofija kljub vsemu mora upoštevati. Kon čno mora filozofija kot alarmni sistem znati tudi na politi čnem področju razbrati nevarnosti nastanka kakšnega novega pojava totalitarizma. 45 Jovialität – radost, jovialnost. Gre za radost, ki vklju čuje še radoživost kot veselje do življe- nja, tj. dobesedno življenjsko radost, ljubiteljstvo in ljubeznivost. Te razsežnosti so v prevla- dujo či sodobni filozofiji kot diagnosticiranju aktualnosti (kot se izraža Sloterdijk, mürrische Rede ali moroser Diskurs) skorajda sramotne in smešne, v najboljšem primeru naivne. 46 Sloterdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, str. 40. 47 Prav tam, str. 58. 48 Prav tam, str. 59. 49 Prav tam. 50 Prav tam. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 320 Pri Sloterdijku pogrešamo analizo dogajanja leta '68, kajti še vedno ostaja vprašanje, zakaj je v času ekonomskega razcveta in družbeno dokaj lagodnega stanja v zahodnem svetu študirajo ča mladina do skrajnosti spolitizirala svoje občutenje sveta. Od kod ji ta potreba – v času, ko je izgledalo, da je socializem še povsem enakovredna alternativa kapitalizmu? Je generacija 68, moja gene- racija, naša mladost, ki je jurišala na nebo, želela s svojo skrajno politi čno eks- tazo reševati to, kar je bilo o čitno po na črtovanem scenariju zapisano poginu? Kljub najboljšim namenom je takšna preteklost breme, kajti kot opozarja Emil Cioran (1911–1995), francoski filozof in aforist romunskega porekla, ki za popularizacijo svojih stališ č mnogo dolguje Sloterdijku: »V politi čne boje se ne zapletemo nekaznovano: naša doba dolguje svojo krvavo podobo prav kultu teh bojev; tudi nedavni pretresi izvirajo iz njih, iz lahkotnosti, s katero privzemajo odklone in jih spreminjajo v dejanja.« 51 In kako živeti z vsem tem, kar je povrhu še spodletelo? Smo kaznovani vse do danes? Vse politi čno je postalo brezupno in Sloterdijk ugotavlja: »Sredi sedemde- setih let sem dojel, da je mit o revoluciji mrtev, bolje re čeno, nisem dojel, temve č sem to zavohal; med nami je na sredi ležal ogromen kadaver, ki je za čel zaudarjati in tudi njegovi govorci niso ravno dišali. Politi čno je bilo od tedaj dolgo časa podro čje brez upanja, od takrat naprej ni bilo ni č ve č, kar bi bilo mogoče pri čakovati. Od revolucije torej ni ostalo ni č drugega kot nejasno hrepenenje – želja po druga čnem, polnejšem življenju. To lahko mirno tako naivno izrazimo, kajti četudi bi to želeli bolj u čeno povedati, bi pomen še vedno ostal isti.« 52 Vendar Sloterdijk pri tem ne izni čuje tega, kar je še najlažje imenovati nekakšna ontološka potreba po revoluciji, in kljub svojim kriti čnim izjavam o letu '68 ni disident, saj je v takratnem dogajanju prepoznal »avten- ti čne moralne in življenjsko zgodovinske motive«. 53 Kaj so bili ti motivi, ki so oblikovali podobo generacije 68, je tema, s katero so se ukvarjali mnogi. Za teoretsko levico je bila to še posebej težavna naloga, kajti vsakogar, ki se je ukvarjal z vprašanjem, kaj se dogaja in v čem je smisel tega dogajanja, je postavilo pred težavno preizkušnjo glede zmožnosti njegove presoje. Sloterdijk je živel in študiral na Zahodu in levi čarstvo tam ni bilo oblast, ampak gibanje, uporništvo, ki je enako zavzeto nasprotovalo gospostvu takratnega zahodnega kot vzhodnega totalitarizma. In kako nadaljevati nekaj in z ne čim, kar se je v sebi tako sesulo, po Sloterdijku celo tako zelo, da smo se naveli čali hrupa zgodovine. Še klic mnogih levi čarjev najnovejše dobe se glasi nazaj k naravi, da bi laže prenašali moro preteklosti, svoje lastno, nekdanje levičarstvo. Tukaj si Sloterdijk kriti čno zastavlja vprašanje, kako sploh dojemamo svet in življenje v njem, in ne more se odtegniti čaru antike. Ta je po njegovem mnogo manj zavezana naporu pojma kot moderna teorija in nenadoma nam misel, ki 51 Emil Cioran: Zgodovina in utopija. Ljubljana 1996, str. 8. 52 Sloterdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, str. 60–61. 53 Prav tam, str. 51. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 321 pravi, da napredek pojma ni napredek sre če, postane breme, ki se ga želimo znebiti, še Adornova »žalostna znanost« odbija. Mnogo preve č je bilo te zna- nosti, ki nam otrpne nasmešek v nekaj neizrekljivo bole čega, in tu je trenutek, ko tega ne želimo ve č. Ho če se nam vesele, radostne znanosti, po Sloterdijku jovialne teorije. Disidentstvo njegove kriti čne teorije je vidno že v njegovem dojemanju pojma (Begriff) in tega brezpojmovnega. Njegov u čitelj Adorno je skrajno ve- hementno poudarjal, kako je filozofija obveza prevzeti nase napor pojma, in vsak poskus vračanja mišljenja na predparmenidovsko, tj. brezpojmovno raven je odlo čno odklanjal, celo z o čitki, da gre pri tem za regresijo zavesti. Tudi Adorno govori o sre či mišljenja in izrecno o pravici ljudi do sre če, kar je po njegovem prednost materializma in ne samo do svobode, na čemer je vztrajal idealizem, vendar jo je idealizem po Adornovem kriti čnem uvidu napa čno usmerjal samo navznoter, zapiral v svet čiste subjektivnosti – toda njegov čedalje popularnejši u čenec Sloterdijk si upa re či ne samo pojem (Begriff), ampak še kaj. Ta kaj pa je nekaj, kar prinaša in ohranja sre čo, celo neguje jo. Filozofija naj bi bila usposobljenost za doseganje sre če: »Filozofsko mišljenje je predvsem tehnika sre če, šele nato nastopijo problemi. Za to je šlo v idealizmu, ki je v osnovi sinonim za véliko filozofijo.« 54 Adornova materiali- stična zareza skozi celoten svet, ki si je sama prizadevala za sre čo, zdaj prejme odziv v mislecu, ki teorije ni ve č dojemal kot napotilo za neposredno akcijo in aktivizem, ampak prej v pomenu templja miru, ki ustvarja z lastnim nemirom in ne s krikom ulice, in pri tem povzema še klasi čne vzore. Po Sloterdijku mora radost negovati utopi čno mišljenje, sre ča mora biti »postulat utopi čnega horizonta«, 55 ne sme je izgubiti izpred o či. Odnos med sre čno in moderno teorijo je kot dobrohotnost nasproti melanholiji, anti čna teorija ustvarja vedrino, moderna teorija zbeganost in neprisebnost, o kateri poro čajo dela Emila Ciorana, ki ga je Sloterdijk zelo pogosto omenjal in poudarjal pomen njegovih stališ č. Teorija, za katero si prizadeva Sloterdijk, naj bi združevala oboje, tako sre čno kot moderno teorijo. Glede na to, da je Slo- terdijk še v polnem zagonu ustvarjalnosti in da njegova dela še izhajajo, bi veljalo nekega dne njegovo misel v celoti presojati po tem, kako je to dvoje uspel produktivno podati v svoji sloterdijkovski sintezi, čeprav se zaveda, da želi nemogoče. Od kod razlogi za melanholijo in otožnost teorije, če si skušamo na to vprašanje odgovoriti s pomo čjo Sloterdijka? Tu seveda brez Nietzschejeve po- mo či spet ne gre, kajti z njegovimi analizami postane razumljiv pojav nihilizma kot posledice pretiranega dojemanja pomena in vpliva zgodovine na naše življenje – življenja smo se namre č utrudili in: »Nietzschejevo posebno mesto v zgodovini novejše filozofije je, da se od njega naprej u čimo razumeti soodvis- 54 Prav tam, str. 40. 55 Prav tam, str. 43. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 322 nost med zgodovinskim mišljenjem in melanholijo. V tem odkritju ti či kvin- tesenca dediš čine 19. stoletja.« 56 To, da »je 19. stoletje kasneje rojene vzgojilo k historičnemu mišljenju, jih je neozdravljivo okužilo z naveli čanostjo življenja. Njegov historizem je uni čil imunski sistem, ki naivno življenje varuje pred tem, da bi samo sebe videlo zgodovinsko«, tako »nauk, ki ga ima zgodovina za sedanjost, ni ni č drugega kot to, da iz nje izkusimo razloge za obup nad njo. Zato je zgodovinskost filozofsko geslo za depresivnost, to nam je jasno, odkar je mladi Nietzsche jasnovidno opozoril na škodljivost zgodovine za življenje.« 57 Kaj so torej dojeli romantiki, ki so doživeli iztek francoske revolucije – skrajno škodljive posledice zgodovinske mobilizacije, če razumemo Sloterdijka najbolj dobesedno? In mi – moja, naša generacija? Predvsem to, da spet beremo Nietzscheja in nekdaj zapovedano odvratni nihilizem nam postaja doma č, kajti kot da bi se prepoznali v ne čem, kar je sámo del nas, že nezaveden, in temu bi se veljalo odre či, ali re čeno manj trdo, gre za to, da se znamo soo čati z nihi- lizmom. Zavre či, soo čati s čim – najbolj naivni odgovor bi se glasil: z živ- ljenjem samim s tem, da mu ne jemljemo mo či, ki ga osredinjajo in do skraj- nosti stopnjujejo. 5. Antropologija politike – samoosvetlitev življenja Pojem pojma odtujitve, ki smo ga kot generacija '68 neko č kot študirajo či tako navdušeno sprejemali – zdaj študirajo či samo še čudno gledajo, kaj to sploh je, kajti odkar je v našem prostoru Marx onemel, je ta pojem dobesedno v trenutku izpuhtel – in v njegovi odpravi videli možnost za odpravo spora med človekom in naravo kot tudi človekom in družbo, nedvomno je povezan z zgodovinskim mišljenjem. S tole daljšo mislijo Sloterdijk skuša pojasniti, zakaj: »Histori čno misliti pomeni odtlej prilagoditi se stanju, v katerem življenje ni ve č doraslo lastni refleksiji. Tudi s tem se od Heglovih u čencev naprej ukvarja evropska filozofija odtujitve. Njena kritika zaokroži strukturo, v kateri življenje odkrije, da vsebuje ve č morale kot vitalnosti, ve č spominov kot podjetniškega duha, ve č zavor kot pobud. Šele s historizmom postane otipljiva mora prejšnjih rodov, ki pritiska na zdajšnje generacije. V okviru te strukture – razen kakšne majhne sre če u čenja- kov – obstaja komajda kakšno mišljenje brez jeze na rezultat zgodovine. Zmeraj se znajdemo v njej kot v ogromni zaviralni napravi, ki se čez nas povezne kot civilizacija, izobrazba, spomin, vest, u čni na črt, kapital, objektivni duh. V historizmu ima vsako življenje ob čutek, da prihaja prepozno. Znajde se v po- ložaju dedi ča, ki naknadno opazi, da ga njegova dediš čina, ki naj bi ga bogatila, dejansko preobremenjuje in uni čuje. To odkritje se pri upornih duhovih spre- minja v pobesnel beg naprej.« 58 56 Sloterdijk, Evrotaoizem, str. 140. 57 Prav tam. 58 Prav tam, str. 140–142. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 323 Kaj torej – z zgodovino proti zgodovini sami. Sesuti jo, ne restavrirati, da bi življenje zaživelo v neki nam že dolgo ve č ne poznani prvinskosti. S politizacijo tu ne bo ve č šlo, morda prej z etizacijo, kamor spada tudi kakšna pravšnja porcija nihilizma, ki ima to mo č, da ne re če ne samo življenju, ampak še mnogo bolj zgodovini, predvsem pa politiki. V daljši opombi k temu delu besedila beremo: »Iz tega zornega kota obstaja skupni imenovalec med marksisti čno revolucionarno teorijo in Nietzschejevim naukom o ustvarjalni pozabi. Obe doktrini želita zapadlost življenja preteklosti razstreliti s sredstvi aktivnega nihilizma, obe stavita pri tem na samointen- ziviranje, Marx s projektom, ki živemu delu spet daje prednost pred mrtvim, s sprostitvijo 'levje' volje do sebe z mislijo na drugo otroško nedolžnost.« 59 Toda naš čas ni ne Marxov in ne Nietzschejev, zakorakali smo v tretje tiso čletje, pustili za seboj revolucije (1789–1989) in se po mnenju mnogih znašli v naj- raznovrstnejših postizmih, ki so nekam čudno nelagodni. Soo čeni s turboka- pitalizmom in o čitno premo čjo ekonomije nad politiko, opravljamo obra čun s svojo komaj nedavno politizacijo, ki ogromno stane. Človek ne ve, kaj prav- zaprav prepla čuje; nekaj, v kar je napak in preve č investiral, sámo se namre č ni obrestovalo, ker se je sesulo, ali pa je utopi čni protisvet šele v prihajanju, v kar želimo trmasto verjeti nekateri, ki ne pristajamo na to, da pojav utopije v zgodovini re če življenju ne. Tudi v drugem primeru je cena zelo visoka in ni jamstva, da bo trenutna brezizhodnost sveta popla čana s čim spodbudnim, tako da o zgodovini ne bi govorili kot o mori preteklosti. V Gnevu in času Sloterdijk že analizira pokomunisti čno stanje in ugotavlja: »Če ho čemo z razdalje povzeti pridobitve komunizma, potem bi v prvi vrsti morali omeniti njegove zunanje u činke, ki so v produktivnosti ve čkrat prekosili notranje, vendar so bili tako protislovni, da so bili že komajda izrecno obrav- navani.« 60 Avantura t. i. pokomunisti čne duše teh pridobitev ne zmore dojeti, kajti premalo je vzpostavila nujno, a vendar kriti čno razdaljo, ki bi mogla opraviti takšno refleksijo. Sloterdijk s pogledom zahodnega levi čarja »od zu- naj« opozarja: »Ironi čno pa je komunisti čna svetovna zakladnica jeze dosegla svoj najpomembnejši uspeh v modusu nena črtovanega stranskega u činka. S tem ko je izpolnila zares strah vzbujajo či politi čni in ideološki potencial grožnje, je pomagala svojim nekdanjim glavnim nasprotnikom, zahodnjaško usmerjenim socialistom in socialdemokratom, da so svojo zgodovinsko zmogljivost prignali do vrhunca.« 61 Angažma nekdanje teoretske levice je bil zelo vprašljiv – zakaj? Teoretsko se je nekdanja angažirana levica v Vzhodni, socialisti čni Evropi bolj kot v Zahodni – s pozicije deklariranega antitotalitarizma – lotila pojava totalitarizma kot izvirnega zla, demonizirala zasvojenost s svetovnonazor- skostjo, poveli čevala na čelo zdravega razuma, ki ima to čudno lastnost, da že po 59 Prav tam, str. 142. 60 Peter Sloterdijk: Zorn und Zeit. Politisch-psyhologischer Versuch. Frankfurt am Main 2006, (dalje Sloterdijk, Zorn und Zeit) str. 334. 61 Prav tam, str. 335. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 324 Heglovem uvidu – zdravi razum namre č – sploh ni zmožen podati stališ č humanizma, in že spet smo pri zgodovini kot protihumanizmu. Zelo pogosto je nekdanjo radikalno levi čarsko opredeljenost zamenjalo nekaj konservativnega, iz kritike, da vsaka ideologija na koncu gradi koncentracijska taboriš ča, je vsaj del filozofije skušal nevtralizirati s tem, da je še z Adornovo teoretsko pomo čjo skušal ohranjati solidarnost z metafiziko v trenutku njenega sesutja, kljub zdajš- nji deklarirani pometafizi čni dobi. Za to, zakaj je zlom teoretskega levi čarstva pripeljal celo do »smrti« in »konca« metafizike, ni enozna čne razlage, tudi poskus vra čanja metafizike nazaj v filozofijo, ker naj bi jo totalitarizem izgnal, nima odziva v precejšnjem delu akademske filozofije, saj ta celo deklarativno trdi, da ji to ni potrebno, ker metafizike tudi nikdar ni izgnala. Toda v intelektualisti čni govorici se je porodila nova psovka, in sicer tota- litarizem, ki lahko u činkuje zelo diskriminacijsko, in pojmovanje demokracije kot nekakšne univerzalne vše čnosti postaja že nehote sredstvo za represijo; prvi razpoznavni znak je cinizem, ki – kot je bilo že nekajkrat poudarjeno – ne vidi razlik med tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je in kaj ni resnica. Toda filozofije se oklepamo, da ne bi ve č zapadli nevarnim pastem mešanja zgodovine in politike ali celo izrinjanja humanistike s politiko. Izpeta politizacija, ki od filozofije zahteva, da na novo razmišljamo o sredstvih, ki opravljajo prenos idej v zgo- dovino in še bolj vprašanje o subjektu v takem procesu. In če se skušamo kot filozofi tako čisto po akademsko lotiti antitotalitarizma, ne moremo brez Nietzscheja. Sloterdijku moramo priznati, da vidi probleme, samo pokazati je treba nanje, in, predvsem na dejstvo, da je naš duh napa čno impregniran, kajti vse preve č smo se prepustili metafizi čnemu šamanizmu, ki u činkuje že kot kak izganjalec življenja. Logika življenja pa je taka, da zahteva ve č življenja in nikakor manj. V tem se lahko Nietzsche svojemu svojevoljnemu u čencu Sloterdijku samo pokloni. Še tak nasprotnik filozofije Friedricha Nietzscheja se zaradi Sloterdijkovega prispevka odlo či, da za čne brati kaj od tega čudaškega Poljaka protestantskega porekla, ki je vsakemu, ki v svetu ni bil pripravljen videti kaj eti čnega – vizija in perspektiva sveta brez etike –, zalu čal v obraz tako kot pred njim Arthur Schopenhauer, da je antikrist. Ena od vrednot antitotalitarizma naj bi bila etika – vsaj to je treba priznati, toda kako se izogniti temu, da etika spet ne bi postala tiranija dobrega in kar je v preteklosti dolgo bila. Tudi Nietzschejevo vprašanje, koliko zgodovine potre- bujemo ljudje oziroma »do katere stopnje življenje sploh rabi uslugo zgodo- vine«, da ne bi samo izgubilo svoje najboljše in najvitalnejše plati in da zgo- dovina kot znanost ne bi bila »za človeštvo neke vrste zaklju ček življenja in obra čun z njim«, 62 je odli čen uvod v branje Sloterdijkovega Evrotaoizma, ki ne razo čara. Tudi nekdanja popularna Marxova teza o tesni soodvisnosti med zgodovino in politiko doživlja polom in morda od filozofije že pri čakujemo ta- 62 Friedrich Nietzsche: Času neprimerna premišljevanja. Ljubljana 2007, str. 67. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 325 ko, kot to – Alain Badiou izrazito – po čnejo nekateri sodobni francoski filozofi, da bi nas vsaj do neke mere obvarovala pred zamenjavo med zgodovino in politiko. Če je že treba pokazati na vrednote antitotalitarizma ali celo – ni čejevsko – na vrednost njegove resnice, potem je ta med drugim po Adornovem vzoru »v pobegu pred vsem totalnim« 63 in takrat je naše bivanje še najbolj pristno. Pobeg kam? V to, kar Adorno imenuje mikrologija, kamor se mora preseliti tudi me- tafizika zato, da metafizi čni interesi ljudi lahko »zahtevajo neprikrajšano zaznavanje njihovih materialnih«, kajti če so ti interesi prikriti in neuslišani, potem takšno življenje ni pravo in takšna prizemljena, mikrološka možnost metafizi čnega izkustva »je pobratena s svobodo« 64 in bistveno dolo ča negativno dialektiko, »da se ne umirja pri sami sebi, kot da bi bila totalna; to je njena oblika upanja«. 65 Kakšen kan ček renesanse Kanta spada k temu antitotalitarizmu, kar izrazi Adorno takole: »Avtoriteta kantovskega pojmovanja resnice je postala terori- sti čna s prepovedjo misliti absolutno.« 66 Negativno dialektiko kot izrazit antito- talitarizem je omogo čal Kant s prej omenjenim terorizmom in ne Hegel; in s Kantovo pomo čjo Adornova zaustavljena dialektika pomeni »moment samo- stojnosti, ireduktibilnosti duha«, ki samo kot tak »soglaša s prednostjo ob- jekta« 67 in hkrati pomeni še proces samoohranjanja uma. Zato ni č ve č beseda je meso postala – to usmrajeno leglo totalitarizma, ki je pozabilo izre či do kraja, da tako, da meso čisto po inkvizicijsko skurim, v taki ali druga čni obliki, na grmadi, v koncentracijskih taboriš čih in še kje. Ne samo dialektika in metafizika, tudi politika je življenju odvzemala nje- gove najbolj vitalne mo či in nastopala celo proti njemu. Gre za verodostojnost življenja, ki po Sloterdijkovi politi čni antropologiji manjka politiki. Tako poli- tizacija pomeni izgubo verodostojnosti do življenja in Sloterdijk nas strezni, ko nam, ki smo neko č, gnani od utopije svetovnih razsežnosti in prepolni upanj, s politi čnimi sredstvi jurišali na nebo, naravnost pove, da življenja ne zmoremo dojemati in si ga z radostjo prisvajati. Torej ne samo razo čaranje, ker se je sesula dolo čena utopija, ampak mnogo bolj spoznanje, da med življenjem in politiko ni povezave in soodvisnosti, ki bi življenje in njegovo pravico, da živi, ohranjala do te mere, da politika nikdar ne bi bila cilj, ampak samo sredstvo. Smo v svoji mladosti zaradi preve č o čitne politizacije zaigrali spontanost? Če je tako, potem hudo prepla čujemo pota svojega zgodnjega življenja in tega nam nih če ne more vrniti. 63 Theodor W. Adorno: Negative Dialektik. Gesammelte Schriften 1–22 (ur. Rolf Tiedemann), zv. 6, Frankfurt am Main 1973, str. 399. 64 Prav tam, str. 389. 65 Prav tam, str. 398. 66 Prav tam, str. 381. 67 Prav tam, str. 282. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 326 Svojo mladostno odlo čitev za politiko smo razumeli kot odlo čitev za demo- kracijo z eti čnimi sredstvi in po naših pri čakovanjih naj bi bila politika povsem podrejena etiki. V tem je tudi smisel demokracije, namre č da je etika nad po- litiko, vendar naši osnutki etike po Sloterdijku niso spodbudni. Antikomunizem ga je razo čaral še posebej, ko je opazoval pojave verskega nasilja in izbruha diskriminacijskih sredstev v imenu katoliške reevangelizacije po Vzhodni Evropi, nasilje, ki je že za čelo kazati vse pretenzije politi čnega oblastništva. Zato zelo neprijetno strezni in sproža razmislek tale njegova ugotovitev: »Po padcu komunizma je moral posel svetovnozgodovinskega maš čevanja, sploš- neje re čeno univerzalne poravnave trpljenja, vnovi č spolzeti iz rok človeških agentur. Tako so se oblikovali dobri razlogi, na podlagi katerih se je Katoliška cerkev lahko povzpela na oder kot pristni postkomunizem, skoraj kot duša avtenti čnega in spiritualnega komunizma – to priložnost je bilo mogo če razbrati iz teatralnega poslanstva Karola Woytile. Katoliška poslanica seveda vklju čuje vrnitev na klasi čno moralno konservativno držo, po kateri naj bi se moral tudi sodobni človek osvoboditi jeze in revolta, da bi znova našel, kar je izgubil v teku dogajanj od leta 1789: potrpežljivost in ponižnost. Ta priporo čila pa spre- gledujejo vsaj to, da visoko done če kreposti stojijo na trhlih nogah, če jim ne priskoči na pomo č groze ča oblast verodostojno oznanjevalne teologije posled- nje sodbe.« 68 Toda mi nismo ve č generacija, ki bi iskala resnico; že od časov francoske revolucije se človeštvo zaveda, da se resnico dela in da ona nikjer ne čaka, razen kot prisila, ki mi ukazuje, da sem pred resnico na kolenih. Temeljna dolo čba resnice je zavezanost svobodi in zato je v resnico treba vedno prej dvomiti kot pa biti njen zaklinjalec. In to želimo tudi ostati – navsezadnje samo zato, ker življenju no čemo ve č delati krivice in ga pohabljati. V zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja je prihajalo do renesanse etike, mnogi nekdanji levi čarji so se iz politizacije sveta umaknili v estetizacijo in še bolj v etizacijo sveta da bi vsaj z njo bili bliže življenju, da bi ujeli njegov utrip, ki se jim je izmuznil, kot re čeno, spontanost je bila žrtvovana. Sloterdijkov koncept politike je s pomo čjo Marxa izrekel oceno, iz katere ne izhaja čisto nič drugega kot to, da je politika opij za ljudstvo, sredstvo za odtujitev, ni č manj in ni č bolj kot religija: življenje je ostalo zunaj, spet v neki nikomur do kraja doumljivi onstranskosti, bolje v nekem protisvetu, ki se nikdar ni zgodil, pustil pa je za seboj opustošenje, ki še traja. Kljub vsemu Sloterdijk priznava levi čarstvu njegov napor in prizadevanje, da ustvari vsaj jezik, ki bi bil prepoznaven po svoji zavzetosti za življenje. »Politi čni intelektualec, utelešen v osebnostih, kot so Jean-Paul Sartre, Heinrich Böll ali Ernesto Cardenal, je v obdobju, ki se zdi zdaj preteklo, deloval kot politi čni logoped. Pred ob činstvom je vodil zelo odmeven, vendar osamljen boj proti enozložnosti. Predvsem pisatelji levice so javnosti po kapljicah skušali 68 Sloterdijk, Zorn und Zeit, str. 333–334. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 327 dajati jezike, ki naj bi bili tako kompleksni in ekscesivni, da bi se v njih spet lahko prepoznalo tudi individuirano življenje. Ta trenutek govori veliko znakov za to, da so se intelektualci od te vloge umaknili – morda zato, ker so časi za naivnost preslabi.« 69 Tako imen teh mislecev – veljalo bi dodati še kakšno – ne bomo nehali brati, kajti mnogi so kot stalnica, ob kateri preverjamo svoj čut za stvarnost in življenje v njej. Nau čili so nas namre č prepoznavati konkretnost do te mere, da te ne more ve č izriniti ni č ve č metafizi čno onstranskega in tudi ne politi čno tostranskega. V nas so izpodbili dokon čnost in samogotovost ne česa absolutno prvega in hkrati poslednjega. Eno najbolj temeljnih sporo čil Nietzschejeve filozofije življenja, namre č da je resnica nastajajo ča konstelacija, je prešlo na nas trajno in dejstvo, da smo svet in mi v njem polni protislovij, še ni opora za to, da bi postali retori čni prepirljivci, tako kot nam dokazuje starogrški filozof Heraklit. Filozofiji živ- ljenja spet dajemo vse pravice, tudi Sloterdijk in zato romamo v obratno smer kot neko č aristokrat György von Lukács (1885–1971), ki je od filozofije živ- ljenja šel k politiki in marksizmu ter kot revolucionar in ljudski komisar na čelu revolucije leta 1919 zavpil, da je politika samo sredstvo, kajti cilj je kultura. K bole čini tega trenutka, na za četku stoletja, ki se je komaj za čelo, in ko v Evropi doživljamo čudne reforme univerzitetnega študija in izobraževanja, spa- da spoznanje, da ta čas intelektualcem ni naklonjen: »Nedvomno doživlja se- danjost neke vrste zaton intelektualcev; v njej bije ura strokovnjakov, ob hkratnem odstopu pristašev splošne morale. Inteligenca, opotekajo či se razred, vle če nove razmejitvene črte po zemljevidu dejanskega. Da obstaja med politiko in življenjem skupni imenovalec, zdaj ne verjamejo ve č niti intelektualci, katerih naloga je bila, da si o tem javno delajo iluzije.« 70 In zato si bolonjska prenova študija prizadeva izriniti humanistiko do skrajnosti, kajti humanistika je podlaga za izobraževanje intelektualcev. Že Jean-Paul Sartre je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja znotraj funk- cionalizacije izobraževanja na akademski ravni – podpirali so jo vsi politi čni sistemi od Japonske in ZDA do Nem čije – prepoznal razvojni trend, ki je ukinjal klasi čnega intelektualca in na njegovo mesto postavljal ideal strogo specializiranega strokovnjaka. Njegov Obrambni govor za intelektualce, ki ga imamo prevedenega v slovenš čino, 71 nam je, na sre čo tudi s Sloterdijkovo teoretsko pomo čjo, v krepko oporo. Sloterdijk kot mo čan intelektualec s svojo antropologijo politike izreka zaupnico ne čemu dionizičnemu, ne da bi kot kritik tradicionalne metafizike, ki je človeka podvajala v prebivalca dveh svetov, povsem obrnil hrbet metafiziki. Noben metafizi čni princip ne sme biti ve č utelešenje »na ra čun vsega ostalega življenja«. 72 V dobi, ki se imenuje pometafizi čna, vendar ne protimetafizi čna, 69 Sloterdijk, Evrotaoizem, str. 195. 70 Prav tam. 71 Gl. Jean Paul Sartre: Filozofija – estetika – politika. Ljubljana 1981, str. 257–246. 72 Sloterdijk, Evrotaoizem, str. 199. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 328 ne gre ve č za to, da bi beseda meso postala, »pa najsibo tudi s silo, temve č da zadostuje, če napravimo prostor spontanim težnjam mesa da pridejo do bese- de«. 73 Pri tem Sloterdijk še vedno verjame v mo č filozofije, kajti: »Filozofija je danes umetnost biti naravnost prezapleten. To je nekakšna atletska panoga, ki zahteva sorazmerno vzdržljiv zna čaj.« 74 In takšna je Sloterdijkova filozofija, vzdržljiva tako, da nam je celo zgled, ki mu velja slediti in spremljati njen razvoj še v prihodnje. S kakšno že napisano študijo o Sloterdijku se vsekakor ne velja posloviti od njega, morda tudi ne zaradi kan čka ne česa metafizi čnega. Navsezadnje metafizi čna misel izraža nezadovoljstvo sveta, je uporniška, ker ji ne zadoš ča samo to, kar je – in filozof je človek, ki takšno uporništvo potrebuje, da se sploh ohranja. Metafizika od spodaj oziroma prizemljena metafizika strezni napa čno konzerviranega duha, kot da bi Sloterdijk samozadostnost apolini čnega miniral s krikom dionizi čnega nemira zatrte telesnosti in z že dolgo ponižano in v primerjavi z duhom manjvredno naravo. Sporo čilo te tostranske metafizike bi bila nekakšna onaravljena morala, znotraj katere pride do veljave dinamika življenja samega, ki ga ne poganja ve č kakšen tradicionalni metafizi čni akumu- lator. Prekinjeno je nasilno utelešenje na čel totalne likvidacije »mesa v korist besede« od zdaj naprej mora pometafizi čna naravnanost odpirati »neskon čne perspektive za samoosvetlitev življenja«. 75 Vsako resno oživljanje morale ali celo kakšna deklarirana renesansa etike po tem, ko nas je politizacija izigrala in pustila praznih rok, mora po Sloterdijku opustiti stališ če morale, izraženo kot »beseda je meso postala«, kajti gre za moralo, ki življenju pravi ne: »Moralizem mišljenja v pojmih utelešenja je samo privesek latentno nekrološke metafizike, ki življenje priganja do to čke smrto- nosnega udejanjanja.« 76 Tako antropologija politike, o kateri govori Sloter- dijkova filozofija, zahteva novo, spremenjeno kozmologijo in etiko, zato tale odlo čen sklep: »Kdor poskuša moralo in politiko dovolj odlo čno dojeti s stališ ča samorazmerij inteligentnih telesnih bitij, mora opustiti misel na utelešenje na- čel, da bi napravil prostor povsem druga če pojavljajo či se izkušnji samega sebe.« 77 Seveda je treba dodati tudi še drugega, kajti gre za med človeškost; na področju etike in politike je ta še posebej ob čutljiva v današnjem času globa- lizacije, ko je svet prostorsko obvladljiv in dosegljiv samo v nekaj urah, v vsa- kem koti čku. Ta samohranitvena in tako kozmi čno kot antropološko naravnana etika najprej vklju čuje imperativ, ki pravi pústi življenju živeti – in biti, da je, da biva, da še-je, potem ko ugotavljamo, da sta že vsa svetovna bit in življenje v njej ogrožena. Za svetost biti in za svetost življenja gre – in kakršna koli bo že 73 Prav tam. 74 Sloterdijk, Heinrichs: Die Sonne und der Tod. Dialogische Untersuchungen, str. 28–29. 75 Sloterdijk, Evrotaoizem, str. 199. 76 Prav tam. 77 Prav tam. Cvetka Hedžet Tóth Uporništvo generacije 68 – etizacija sveta 329 nekega dne sklenjena podoba Slotedijkove misli, ta trenutek mu moramo pri- znati, da je privla čna ravno zaradi svojega poziva, da ohranjajmo to, kar ne more regenerirati, če je enkrat poškodovano in uni čeno. REVOLT OF THE GENERATION OF '68 – ETHICISING OF THE WORLD SUMMARY The following contribution focuses on the leftist message, incomprehensible to the older leftist generation in the 1970s. This older generation was unable to comprehend and unravel many issues. The revolutionary tradition continued, but the difference was that the younger generation had its own message. Can we see utopia or anything utopian in the catchphrase from the end of the 1960s, it is forbidden to forbid – the motto which, when we were young, expressed what we as young rebels felt about the authorities, the Party, teachers, parents or the universe? If we attempt to discern the meaning of the slogans, difficult for the official Eastern bloc Marxist ideology at that time, we see that nothing that was deemed as a revolutionary subject for the leftist ideology was recognisable. For the movement from Berkeley and Mexico City all the way to Warsaw, Prague, even Belgrade and Ljubljana, the proletariat was no longer a certain, that is, a ready-made subject. It fell silent and stalled. And why did we, who studied in Ljubljana, respond to all of this and found ourselves in the messages from the West? The message of this »Generation of '68« was not really political in the traditional sense of the word, even though it had political effects. The rebellion of the Generation of '68 was a revolution »from below«, trying to make the revolutions »from above« understand that the true changing of the world is a process, involving much more than merely and nothing but the political field. In order to change the world and the situation in it – the ideal of our rebellious youth – into a genuine home, so that that we could live anywhere in the world as if we lived at home – in order to achieve that, tremendous efforts were still needed. Storming heaven! How can we explain this today? Only by what gave rise to that motto then, namely, the need for honesty and freedom and the feeling of righteousness. Righteousness is never partly felt, and neither is justice. You experience it like rays of sunshine with the power of shining through every- thing, completely, like x-rays. In the name of these experiences, permanent in nature, we must admit this was a movement that did not discover great things only in bringing down capitalism, which it did not care for anyway. Instead it identified an urgent need in the destruction of the repressive traditional patterns of interpersonal relations and personal behaviour in the existing society. Thus Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 330 the Generation of '68 tried to do away with traditional politics, including the traditional leftist politics, with one of the most attractive and most meaningful catchphrases of that time – with the motto the private is political. In short, what needs to be changed is interpersonal relations and the suf- fering of those who are pushed from society – the discriminated, the degraded, the rejected outsiders. We felt the suffering of faraway worlds as our own: the suffering of those in Vietnam who fought instead of us, and we cheered at the hope of Cubans as if it were our own happiness. Politicisation meant the ethicising of the world, and the cosmopolitanism of that time constantly ac- companies my Generation of '68. Today, of course, we talk about globalisation, about global ethos, not revolution, since this word »totally disappeared« from the vocabulary of today's youth, to put it in their words. But back then, ethics was a somewhat foreign concept to the official Marxist ideology, in the sense that, although with good intentions, it solved everything with politics, and many of us saw that socialism lacks elaborate ethics and a system of values. And in fact, when you look back, the leftists of that time were not interested much in the theory of ethical questions. The conjuncture of ethical research did not take place until as late as the end of the 20 th century – after a certain politicisation had already fallen in ruins. Stefano Lusa Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih 331 UDK 321.74:342.34(497.4)"198" Stefano Lusa * Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih Demokratizacija v Sloveniji je bil dolg proces, ki je trajal vsaj eno desetletje, deveto desetletje 20. stoletja, njeni nosilci pa so bili alternativna gibanja, pisatelji, punk glasbeniki, in tudi partijski voditelji. V ozadju boja med Ljub- ljano in Beogradom za reformo jugoslovanskega politi čnega sistema se je v republiki Sloveniji za čela zanimiva razprava, ki je postopoma odpirala vrata demokraciji in kriti čnemu gledanju v družbi. Rešiti ustavno ureditev Slovenci so si v letih od 1945 do 1980 v Jugoslaviji priborili posebne pravice, ki jih prej nikdar niso imeli. Čeprav so bili del federativne države z dolo čeno mero centralizma, so lahko ra čunali na celo vrsto državnih »atribu- tov«. Imeli so svojo zastavo, svoj grb, svojo vlado, svoj parlament, svojo par- tijo. Ustava iz leta 1974 je postavila republike v središ če jugoslovanske ure- ditve. Država je slonela na dogovarjanju med zveznimi enotami, republikami glede razli čnih inreresov. Zna čilno je, da je ta dokument zasnoval prav Edvard Kardelj, slovenski ideolog, ki je bil dolgo let drugi najpomembnejši človek jugoslovanskega režima. Partija in režimski organi so že ob sprejetju ustavne reforme poudarjali pomen izvajanja novih dolo čb. S politi čnega vidika samoupravljanje za ko- muniste ni bilo brez nevarnosti. Zveza komunistov je še vedno bila v središ ču sistema, toda pojavljati so se za čela nova demokratična obzorja. Sam Kardelj je relativiziral vlogo partije. 1 Razredna logika seveda ni bila presežena, toda go- vorili so o samoupravnem pluralizmu v »socialisti čnem okviru«. V federaciji so namen, da bi izvajali samoupravljanje, sprejeli na splošno z obi čajnim skepticizmom. Zdelo se je, da ga samo Slovenci jemljejo resno, saj so se zavedali, da jim tak sistem daje avtonomijo, ki je do tedaj nikdar niso imeli v takšni meri. * Dr., Fondazione »Franca e Diego de Castro«, Corso Unione Sovietica n. 218/bis, IT–10124 Torino; e-naslov: stefano68@yahoo.com 1 Edvard Kardelj: Smeri razvoja politi čnega sistema socialisti čnega samoupravljanja. Ljubljana 1977, str. 82–102. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 332 Namen, da bodo nadaljevali po tej poti, je jasno poudarjal tudi 9. kongres Zveze komunistov Slovenije leta 1982. Novi predsednik Centralnega komiteja, Andrej Marinc, je brez dlake na jeziku izjavil, da se partija odpoveduje oblasti in da se s socialisti čnim samoupravljanjem Zveza komunistov ne čuti ve č odgovorna za stanje v vseh sektorjih družbe, ampak da ta odgovornost pripada delavskemu razredu in delovnemu ljudstvu. 2 Takšno novo stališ če se je pojavilo tudi v na činu interpretiranja ustave, za- konov, statutov, uredb, tj. vseh pravnih norm jugoslovanske ureditve. Eno izmed sporo čil kongresa je bilo, da je ustavo treba izvajati. To je seveda vzbujalo neko za čudenje, zlasti med časnikarji iz drugih republik, ki niso razumeli te nove čisto slovenske zavzetosti. Toda Marinc jim je razložil, da brez Tita in Kardelja ni ve č takih osebnosti, ki bi s svojo avtoriteto lahko vplivale na razmere ter reševale politi čna in gospodarska vprašanja. To je preprosto pomenilo, da je po odhodu »očetov naroda«, ki jima nih če ni upal nasprotovati, treba slediti pravilom igre. Slovenski komunisti se verjetno niso zavedali, kako subverzivno je bilo njihovo stališ če. Pisane norme, ki jih je bilo dotlej mogoče po želji in z veliko naglico spreminjati, so naenkrat za čele igrati pomembno vlogo. S časoma so spori med Beogradom in Ljubljano postajali čedalje bolj o čitni. Viktor Avbelj, predsednik Predsedstva SR Slovenije, je že jeseni leta 1981 odkrito izjavil: »Skoraj ni ukrepa, ki ga predlaga federacija, da bi mi o njem ne imeli našega stališ ča.« 3 In to stališ če je bilo seveda zelo razli čno, če ne popolnoma nasprotno stališču Beograda. Posebno hude in polemi čne so bile razprave o upravljanju deviznega trga. 4 Ljubljano je zelo skrbelo, da ne bi izgubila nadzora nad cenjenimi tujimi valutami, ki so jih njena podjetja zbrala v tujini, in da bi velikanski državni dolg ne bil »podružbljen« in porazdeljen »v enaki meri« ne glede na to, kdo ga je najel. Čedalje bolj si je utiralo pot prepri čanje, da je Slovenija postala molzna krava. Nezadovoljstvo se je pojavilo v tisku z objavljanjem člankov, ki bi si jih kako leto prej nih če ne upal niti misliti. V Nedeljskem dnevniku je 28. marca 1982 Tone Fornezzi - Tof v svoji zelo brani satiri čni rubriki napisal, da se je znašel v Beogradu pred avtomatom za kavo, a je bil brez kovancev. Tedaj se mu približa neki zvezni predstavnik, stegne roko in mu da manjkajo či dinar. Tof pa ga ne spusti v avtomat, pa č pa re če, da ga bo nesel domov in dal v okvir, saj naj bi to bil zgodovinski dinar: »Prvi dinar, ki se iz Beograda vra ča v Slovenijo.« 5 Pri Borbi, enem izmed najve čjih dnevnikov v Beogradu, so se tako razburili, da so tej zadevi posvetili komentar, v katerem so trdili, da je gospodarsko rast v Sloveniji treba pripisati ne samo njeni delavnosti, ampak tudi koristim, ki jih je imela v jugoslovanskem okviru. Ker se nih če v Ljubljani ni odzval, so pri časopisu kar pobesneli. 6 2 Delo, 24. 7. 1982. 3 Božo Repe: Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana 2002, str. 27. 4 Delo, 5. 3. 1982. 5 Nedeljski dnevnik, 28. 3. 1982. 6 Delo, 16. 4. 1982. Stefano Lusa Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih 333 Slovenija ni pokazala nobenega namena, da bi žrtvovala svoje interese na oltarju Jugoslavije in še manj, da bi zadovoljila Srbe. Med nemiri na Kosovu leta 1981 so v Ljubljani obsojali domnevno protirevolucijo v tej pokrajini, obenem pa so slovenski komunisti hoteli takoj nakazati tudi nekatere pomemb- ne razlike. 7 Ljubljana na primer ni nikdar marala izpodbijati Tirani pravice, da se zanima za albansko manjšino v Jugoslaviji. 8 To bi bilo v nasprotju z enim izmed poglavitnih interesov slovenske »zunanje politike«: zanimati se za usodo svojih manjšin na tujem. Slovenci niso imeli nobenega namena, da bi se od- povedali tej izklju čni pravici, in zato ni bilo mogo če prepre čiti Albaniji, da ravna enako v prid svojih rojakov na Kosovu. Kar se je dogajalo, je bilo potencialno zelo nevarno za avtonomijo jugo- slovanskih republik in pokrajin, saj bi lahko celo spodkopalo zvezno ureditev. Že od sprejetja ustave 1974 niso Srbi mogli prebaviti avtonomnih pokrajin. Po drugi strani pa je ustava iz leta 1974 zelo ustrezala Slovencem, ker so z njo dobili široko avtonomijo. »Protirevolucija« se je zdela sedaj najboljša pretveza za za četek razpravljanja o jugoslovanski zvezni ureditvi. Če bi se za čela raz- prava o odnosih med avtonomnima pokrajinama in Srbijo, bi se nujno raztegnila tudi na odnose med federalnimi enotami in federacijo. Slovenci so sprožili številna razli čna gledanja, ko so znotraj jugoslovanske partije za čeli sestavljati »politi čno platformo« v zvezi s problemi v regiji. Ko je bil maja 1981 dokument predstavljen, so se Slovenci zgrozili, saj »je uvajal centralisti čne prvine« in je na neustrezen na čin obravnaval »narodnostno vpra- šanje«. 9 Sprejetje dokumenta je tako postalo mnogo bolj težavno od pred- videnega. Dokon čno besedilo so omilili in ga sprejeli po šestih mesecih okle- vanja. V njem so napovedali brezobzirni boj »protirevolucionarnim skupinam« ter predvideli ukrepe za zajezitev odseljevanja Srbov iz pokrajine. Slovenski pogledi pa so med Srbi povzro čili številne pomisleke. Spoštovanje zakonov v Sloveniji Nova formalna drža Ljubljane je povzro čila spremembe tudi v Sloveniji. Sredi leta 1980 je šest slovenskih intelektualcev vložilo prošnjo za ustanovitev nove kulturne revije in s tem povzro čilo pravi vihar. 10 Razprava o »novi reviji« je bila pravi preizkus za razumevanje, ali so nameni uveljavljanja »samoupravnega socialisti čnega pluralizma« resni čni. Sestavljavci 7 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (AS 1589), ae IV 4196, Zapis s sestanka s sekretarji medob činskih svetov ZKS. 2. 4. 1981; Delo, 14. 4. 1981. 8 ARS, AS 1589, ae IV 3952, Povzetek razprave s 86. in 87. seje P. CK ZK Slovenije, 11. in 18. maja 1981. 9 ARS, AS 1589, ae IV 4201, Sestanek sekretarjev medob činskih svetov ZKS. 10 ARS, AS 1589, ae IV 4637, Predlog za ustanovitev nove slovenske revije, 10. 6. 1980. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 334 tega predloga so sprožili, morda ne da bi se zavedali, neki mehanizem znotraj družbenopoliti čnih organizacij, ki se ni ve č ustavil, dokler ni prevladal. Po dveletnem oklevanju so prišla dovoljenja in denar za tiskanje Nove revije. Uredniki so že v prvi številki dokazali, da breme režimskih struktur niti ni tako hudo, in so sproš čeno za čeli objavljati kronologijo težav, ki jih je bilo treba premagati, da je bilo kon čno mogo če revijo tiskati. Republiški svet za varstvo ustavne ureditve se je sestal maja 1982, da bi preveril vsebino prve številke revije. Namen seje je bil, presoditi, ali so objav- ljeni prispevki takšne narave in tolikšne teže, da bi bili potrebni »admi- nistrativni ukrepi«. Po mnenju sodelujo čih ni bilo razlogov, da bi sprožili re- striktivne posege, čeprav so bile nekatere vsebinske izbire lahko sporne. Vendar so presodili, da bi poseg preiskovalcev ne uspel. Dolo čeno pa je bilo, naj se pred razpe čevanjem revije sestane njen uredniški odbor, ki naj izrazi svoje stališ če o vsebini. S tem so hoteli dati razumeti, da je revija zunaj uradne linije in se kaže kot opozicijski časopis. 11 Vsa stvar pa ni imela nobenega u činka, saj je že slaba dva meseca zatem, julija 1982, ko je izšla druga številka, javni tožilec Pavle Car ugotovil, da novi prispevki dokazujejo ideološko usmeritev piscev. V uvodniku urednika Nove revije Tineta Hribarja je bilo mogo če prepoznati celo kaznivo dejanje »širjenja lažnih vesti«, vendar se je ugotavljalo, da je »družbena nevarnost«, ki je nujno potrebna, da se sproži ukrep, odvisna od celotne presoje besedila. Vsekakor je bilo jasno, da partija ni mogla nadzirati politike časopisa in niti delovanja čla- nov Zveze komunistov, saj je bil Hribar član partije. Preiskovalci so prosili politike, naj preu čijo objavljena besedila v prvih dveh številkah, saj naj bi bilo samo tako mogo če odlo čiti, kaj je treba narediti. 12 Sredi leta 1981 je Franc Šetinc, sekretar predsedstva Centralnega komiteja ZKS, dal razumeti, da v tistem trenutku najbolj nevarni nasprotniki za Slovenijo niso tisti, ki zahtevajo novo kulturno revijo, marve č tisti, ki ho čejo vrnitev v centralizem in državni socializem. 13 Vrhovi partije so vedeli, da so akademski krogi nekako postali pribežališ če za tiste, ki niso bili popolnoma usklajeni z režimom, kulturne kroge pa so šteli za potencialno nevarne tudi zato, ker so intelektualci v novi socialisti čni družbi izgubili privilegiran položaj, ki so ga imeli pred drugo svetovno vojno. V tistem času so gledališ če, poezija, knjige in filmi postopoma postajali sredstvo po- sebnega »revizionizma«, ki je relativiziral in demitiziral odporniško gibanje in socialisti čno revolucijo. Za mnoge je bil to zelo hud udarec. Do takrat je veljal partizanski boj za veliko epopejo. Jugoslovanski filmi so prikazovali junaške 11 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 32, Zabeležka o sestanku v zvezi z izidom prve številke »Nove revije« 21. 5. 1982. 12 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 32, Informacija 2. številke »Nove revije«, Ljub- ljana, 13. 7. 1982. 13 Komunist, 7. 3. 1981; 13. 5. 1981. Stefano Lusa Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih 335 podvige Titovih partizanov v hagiografskih tonih. Sedaj pa so ti heroji postali sporni, njihova podoba je postala človeška. S svojimi deli so si njihovi avtorji priborili nova svobodna obzorja. Umet- niško ustvarjanje je postalo sredstvo, s katerim so se odstrle tajnosti, ki so bile skrbno prikrite javnosti. S književnimi deli in z gledališkimi stvaritvami je bilo mogoče obravnavati tematiko, ki bi se je sicer ne mogli lotiti. Opustitev nekdanjih shem in retorike, ki so se v času ukoreninile, je postala modna praksa za vsakogar, ki je hotel hitro stopiti v ospredje kronike in takoj pridobiti vidnost in uspeh. Oblasti so kaj kmalu razumele, da je šlo za (neor- ganizirano) opozicijo, ki je dokaj sproš čeno ugovarjala partiji in nameravala prikazovati manj slavne vidike njene politike. Pomesti z nasprotnimi glasovi in narediti čistko, pa ni ve č sodilo v logiko slovenskih komunistov, ki so za čeli govoriti, da takih pojavov ne bodo ve č pobijali »z administrativnimi ukrepi«. Z drugimi besedami, kdor druga če misli, ne tvega zaporne kazni in do neke mere lahko tudi javno razglaša svoje misli. Samoupravljanje namre č dopuš ča vsem, da izrazijo svoje mnenje, le da ostanejo v okviru socialisti čne ureditve. In Slo- venci so se trudili, da so uveljavljali tak sistem. Partija ni ve č zahtevala, da bi imela kratko malo prav. Dejansko pa tem dobrim namenom niso sledili dobe- sedno. Prepovedi in obsodbe so ostale orožje v rokah režima, čeprav so se ravnali po novi strategiji javne polemike, pri kateri so odgovarjali na obtožbe, ki so jim bile izre čene. To je bila absolutna novost, tudi zato ker so morali dr- žavljani poslušati obe strani. Na neki na čin je kritika dobila domovinsko pravico. Po mnenju Mitje Ribi či ča, predsednika Socialisti čne zveze delovnega ljudstva Slovenije, je moral vsak, ki je hotel govoriti o tem, kar je napisal v svojih knjigah Milovan Đilas, prej te knjige prebrati. Samo tako se je bilo mogoče argumentirano boriti. Ne gre za to, da odpremo trg besedilom »so- vražne emigracije«, ampak da ta besedila zberemo v univerzitetnih knjižnicah, kjer so na razpolago študentom in državljanom. Represivno policijsko akcijo je treba zamenjati »z znanostjo«. Za argumentirano soo čenje pa bi komunisti morali imeti na razpolago dovolj časa ali pa imeti »razred« intelektualcev v svoji službi. Pa niso imeli ne enega ne drugega. Partijski funkcionarji so skušali najti rešitev za izhod iz gospo- darske in politi čne krize, v kateri se je znašla Jugoslavija, intelektualci pa so se postopoma oddaljili od partije. Zaš čita naroda V za četku osemdesetih let si ni nih če niti v sanjah predstavljal, da bi ugo- varjal socialisti čni ureditvi, niso pa manjkale kritike na ra čun režimskih izbir. Ko so zasnovali korenito šolsko reformo, imenovano »usmerjeno izobraževa- nje«, so se z ve č strani pojavile žol čne kritike. Kmalu se je ta projekt izkazal za Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 336 pravi polom, toda na uradni ravni so še naprej poudarjali prednosti te reforme. 14 Dejansko pa se je tudi v javnih razpravah pokazalo, da so slovenski komunisti razdeljeni. 15 Leta 1982 je pravnik Matevž Krivic, član partije, organiziral zbiranje pod- pisov proti reformi. Pomagala mu je »skupina ob čanov«, med katerimi je bil še neki drugi intelektualec, tudi član Zveze komunistov, Rastko Mo čnik. Akciji zbiranja se je pridružilo 655 ljudi. 16 Takšne pobude v federaciji niso bile obi čajne. Podpisati protestni dokument, ni bila lahka odlo čitev. Tedaj ni mogel nih če z gotovostjo trditi, da to ne bo imelo nobenih posledic. Peticija je bila poslana politi čnemu vrhu v državi, slo- venskemu vodstvu pa je povzro čila hude skrbi. Najhujši problem pa je bil ta, da so bili med podpisniki tudi komunisti, ki naj bi tako po mnenju nekaterih osla- bili Zvezo komunistov. Te tovariše in tovarišice so obtožili, da niso zadeve po- jasnili znotraj partije »v skladu z demokrati čnim centralizmom«. 17 Takšne obsodbe bi v druga čnih okoliš činah lahko pomenile konec za tistega, ki bi se tako opredelil, toda v tistih letih se v Sloveniji kaj takega ni moglo zgoditi. Jasno je bilo, da je povezava med »vrhom« in »bazo« partijcev čedalje bolj razpadala. Kot ni mogla zvezna partija nadzirati partij v republikah, tako tudi slovenska partija ni mogla nadzirati in disciplinirati delovanja svojih članov. Pobudnike peticije ni skrbelo, kaj bodo rekli vodilni politiki. Ker niso bili zadovoljni z objavo novice v Delu, so zahtevali popravek. Ker ga je uredništvo odklonilo, so se celo obrnili na sodiš če. Krivic je zahteval pravico do ugovora in za čel vlagati celo vrsto prijav in pritožb. 18 Zaradi tega so nekateri člani slovenske partije celo menili, da se uporabljajo klasi čne metode me- š čanskega nasilja. 19 Dejansko pa je Krivic uporabljal, verjetno ne da bi se zavedal, enaka sredstva, kakršna je uporabljala Ljubljana v Beogradu. Zahteval je samo spoštovanje veljavnih zakonov. Stvar pa je bila v sistemu, kakršen je bil jugolovanski, ki ni bil zamišljen za dobesedno uporabo, lahko skrajno nevarna. Šolska ureditev je postala tudi jabolko spora med Ljubljano in Beogradom. V federaciji so hoteli poenotiti u čne programe in so pripravili tako imenovana »skupna jedra«. Na videz se je cilj zdel plemenit. Jugoslovanski narodi bi se 14 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 25, Informacija k odprtem pismu Predsedstvu SR Slovenije, Predsedstvu CK ZKS, in Predsedstvu RK SZDL, 30. 6. 1982; ARS, AS 1589, ae IV 6649, Nekatera idejnopoliti čna vprašanja na podro čju usmerjenega izobraževanja in naloge komunistov. Teze za problemsko konferenco. 19. 1. 1983. 15 ARS, AS 1589, ae IV 6649, Magnetogram 23. seje P. CK ZKS, 14. 2. 1983. 16 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 25, Odprto pismo Predsedstvu SR Slovenije, Predsedstvu CKZKS, in Predsedstvu RK SZDL. 17 ARS, AS 1589, ae IV 6634, Magnetogram 11. (zaprte) seje P. CK ZKS skupaj s sekretarji medobčinskih svetov ZKS in izvršnimi sekretarji P. CK ZKS dne 26. 7. 1982. 18 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 25, Pisma Krivica Matevža naslovljena na An- dreja Marinca, Franca. Šetinca, Viktorja Avbelja, Milana Ku čana, Jožeta Smoleta in Borisa Majerja »O metodah pritiska in o še hujših re čeh«. 1982. 19 ARS, AS 1589, ae IV 6647, Neavtorizirani magnetogram zaprte seje P. CK ZKS, 21. 1. 1983; Neavtorizirani magnetogram zaprte seje P. CK ZKS, 31. 1. 1983. Stefano Lusa Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih 337 med sabo spoznavali, hkrati pa bi se zmanjšale težave pri prehajanju iz šol ene zvezne enote v šole v drugi republiki. 20 Vendar Ljubljana ni bila pripravljena preve č žrtvovati svojih posebnih pravic. Med razpravami o reformi so njeni predstavniki pristali na poenotenje le do to čke, da je bila zagotovljena enotnost sistema, niso pa se strinjali, da bi šolski predmeti in njihova vsebina postali povsem podobni. V podrobnem opisu programov za osnovne šole je bil predviden študij sto petdeset naslovov knji- ževnih del ter šestnajst ljudskih pesmi, povesti in pravljic. Med temi je bilo sa- mo osemnajst slovenskih avtorjev. Federalne enote naj bi imele možnost, da delno same odlo čijo o šolski snovi. Dejansko pa naj bi se med šolskimi urami slovenščine u čili ne ravno opredeljeno »jugoslovansko književnost«, pri kateri bi prevladali pisatelji iz drugih jezikovnih obmo čij. To bi korenito spremenilo model pou čevanja v republiki. Izvedenci iz Ljubljane, ki so bili vpleteni v raz- pravo, so bili prepri čani, da taka sprememba ne bo mogla na noben na čin prispevati k okrepitvi enotnosti jugoslovanskih ljudi in narodnosti. Če so z ene strani vztrajali na domnevi, da bodo razlike presežene, so po drugi strani na- sprotovali »unitaristi čnim« težnjam po poenotenju šol. Drugi pa so seveda take teze preprosto ožigosali za nacionalisti čne. 21 Standardizirati vsebino iz fizike in matematike ni bilo enako kot poenotiti poučevanje književnosti ali zgodovine. Konec koncev je imela šola nalogo, da mlade ljudi oblikuje tudi narodnostno, ne samo ideološko. 22 S takšno reformo to ne bi bilo ve č mogo če. Razprava seveda ni mogla biti izvzeta iz skrajno nape- tega splošnega okvira, v katerem je bila v polnem teku razprava o prihodnji ureditvi federacije. Ker so hoteli pospešiti reformo, so se za čeli slovenski predstavniki upirati čedalje bolj izrazito. Uporabljali so strategijo, da so dlakocepili o formalnih vi- dikih. Tako so izrecno rekli, da si po ustavi noben medrepubliški organ ne more prilaš čati republiških izklju čnih pravic. 23 Sporo čilo je bilo jasno in je pomenilo, da brez izrecnega pristanka vseh federalnih enot ni mogo če narediti ni česar. Delovanje je bilo torej zelo podobno ravnanju, ki ga je uporabljal Krivic s peticijami proti usmerjenemu izobraževanju. Razpravljanje je do tedaj ostalo znotraj struktur sistema, aprila in maja 1983 pa je prišlo na dan tudi v tisku. V slovenskem časopisju so se za čeli pojavljati nekateri dvomi. Polemika je postajala čedalje bolj ostra, in ko je neka medre- 20 ARS, AS 1589, Predsednikova dejavnost, šk. 28, Informacija o pripravi skupnih programskih jeder. 18. 2. 1983. 21 ARS, AS 1589, Predsednikova dejavnost, šk. 28, Informacija o pripravi skupnih programskih jeder. 18. 2. 1983; ARS, AS 1589, Predsednikova dejavnost, šk. 28, Nota Majda Poljan čar in Marjana Jelena, 18. 2. 1983. 22 Delo, 29. 4. 1980. 23 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 37, Stališ ča in mnenja republiškega družbenega sveta za vzgojo in izobraževanje o predlogu skupnih programskih jeder. Ljubljana, 14. 3. 1983; ARS, AS 1589, Predsednikova dejavnost, šk. 28, Informacija o pripravi skupnih pro- gramskih jeder. 18. 2. 1983. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 338 publiška komisija sprejela program »skupnih jeder«, se je pesnik Ciril Zlobec, eden izmed najbolj pronicljivih intelektualcev, na katerega je partija lahko ra ču- nala, odzval in javno izjavil, da je bilo slovenski književnosti odmerjenega premalo prostora. 24 Pridružil se mu je tudi pesnik Janez Menart, ki je projekt celo ožigosal kot raznarodovalni poskus. 25 V tem zelo napetem ozra čju se je oglasilo tudi Društvo pisateljev, ki je opredelilo »jedra« kot izraz »centra- listi čnih« in »unitaristi čnih« teženj. Od slovenskih politikov je društvo glasno zahtevalo, naj o njih ne razpravljajo ve č. 26 V Ljubljani je partija morala ugotoviti, da je razpravljanje v javnem mnenju povzro čilo velik nemir in zaskrbljenost za usodo slovenskega jezika. 27 Zaskrb- ljeni so bili tako režimski intelektualci kakor tudi tisti, katerih odzivanje je postajalo čedalje bolj kriti čno. Stališ če do reforme je bilo v bistvu odklonilno. 28 Dovolj je, če vemo, da sta bili stališ či pesnika Toneta Pav čka v neki oddaji beograjske televizije in predsednika slovenskega Centralnega komiteja Andreja Marinca povsem enaki. 29 Oba sta menila, da samo Slovenci lahko dolo čijo, ko- liko prostora naj se da književnosti drugih narodov. V Sloveniji je bilo naravno, da se slovenš čine ni mogo če u čiti z obravnavo neslovenskih piscev, kakor tudi da se ni mogo če u čiti srbš čine na podlagi slovenskih avtorjev. 30 Partija in izobraženci Odnos partije do umetniškega ustvarjanja ni bil pretirano zatiralen. Izšla so nekatera žgo ča dela in pisatelji so se lotili številnih prepovedanih tem. Sloven- ski komunisti so se pokazali čedalje bolj strpni, izobraženci pa so se za čeli od- daljevati od Zveze komunistov. Njeno vodstvo se je spraševalo, zakaj se vse to dogaja. 31 Novi predsednik Društva slovenskih pisateljev, Tone Partlji č, je bil primoran priznati, da v tem društvu ni bilo lahko govoriti kot komunist. 32 Resnici na ljubo je za avtorje obravnavanje »žgo čih« tem pomenilo odli čno reklamo in možnost stopiti v ospredje dnevne kronike ne glede na njihovo de- 24 Delo, 11. 8. 1983. 25 Delo, 1. 9. 1983. 26 Janez Menart: Slovenec v Srboslaviji. Kulturno politi čni spisi. Ljubljana 2001, str. 102–105. 27 ARS, AS 1589, ae IV 6664, Zabeležka s posveta o problematiki skupnih programskih jeder vzgoje in izobraževanja, z dne 26. 9. 1983. 28 ARS, AS 1589, ae IV 6664, Zabeležka s posveta o problematiki skupnih programskih jeder vzgoje in izobraževanja, z dne 26. 9. 1983; Informacija s 37. seje P. CK ZK Slovenije, 3. 10. 1983. 29 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 32, Razprava tovariša Toneta Pav čka v beo- grajski oddaji Porota. Ljubljana 28. 10. 1983; Delo, 4. 11. 1983. 30 Delo, 4. 11. 1983. 31 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 32, Sre čanje s pisatelji, 26. 10. 1983, Josip Ko- šuta. 32 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 32, Zapis sre čanja in razgovora tovarišev iz slovenskega politi čnega vodstva s pisatelji Društva slovenskih pisateljev in PEN-a 26. 10. 983. Stefano Lusa Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih 339 jansko umetniško vrednost. Zelo pogosto so se literarni ve čeri spremenili v ventil, s katerim so si dali duška in zahtevali pojasnila o najbolj mra čnem doga- janju v prvem povojnem obdobju. Upravi čeno so se spraševali, zakaj se vse to ne more osvetliti tudi v samoupravnem sistemu in zakaj se ljudje v takšnih okoliš činah ne čutijo bolj svobodne izraziti svoje mnenje. V Jugoslaviji so se širili napadi na temeljne vrednote revolucije, na politi čni sistem in na Zvezo komunistov. 33 Na ta pojav so se republike in pokrajini federacije odzivale razli čno. V nekaterih so uvedli tudi odlo čno represijo. Slovenski komunisti niso imeli namena iti po tej poti, čeprav se je zdelo, da ne morejo ve č nadzirati dogajanja. V praksi jim ni ve č uspelo uveljavljati svoje politike ali vsaj zaustavljati dolo čene akcije s sredstvi, ki so jih imeli na razpo- lago. Naj zadoš ča, če povemo, da nista bila niti dva pogovora z odgovornimi neke gledališke hiše v Ljubljani dovolj, da »bi prepri čali« vodstvo, da je neko gledališko delo na repertoarju »ideološko sporno«. 34 Uradne razlage o dogajanju so vsekakor pokazale politi čno šibkost in »pomanjkljivo dejavnost« komunistov v teh strukturah. Dejanski problem je bil, da partija ni ve č delovala enotno. Člani partije niso imeli jasne usmeritve in so se zdeli čedalje manj vezani na idejo, da morajo upoštevati navodila. Že od prvih polemik se je ugotavljalo, da se komunisti niso primerno odzvali na nesprejemljive teze. Sicer je bilo treba priznati, da niso imeli ne primerne teoretične baze in niti potrebnih govorniških sposobnosti, da bi lahko ugo- varjali. 35 Kot bi to ne bilo dovolj, se je tudi ugotavljalo, da se izobraženci, od katerih je bilo pri čakovati konkretno zavzetost, niso bili pripravljeni aktivno vklju čiti v iskanje rešitev. 36 Radi pa so kritizirali. V partiji so se seveda krepili pritiski in pozivi, naj poseže s »politi čnimi in administrativnimi« ukrepi, toda v sami Zvezi komunistov so tovarišem, ki so bili najbolj zaskrbljeni zaradi preve č popustljivega stališ ča, razlagali, da ni mogo če »nasprotovati samoupravljanju. 37 Poudarjali so namre č, da ideološkega boja ne morejo voditi sodniki, ki smejo nastopiti samo, če se krši zakon. 38 V družbi se je medtem širila misel, da je Slovenija prisiljena pla čevati po- tratno ravnanje drugih in da se mora braniti pred »raznarodovanjem« in jugo- slovanarstvom. Podobne presoje so se širile tudi znotraj partije, ne toliko med voditelji kolikor med razumništvom v Zvezi komunistov. France Klop či č, eden izmed najstarejših še aktivnih članov iz prvega obdobja komunisti čnega gibanja po prvi svetovni vojni, je konec leta 1983 celo sestavil pravi dokument z zna čilnim naslovom »Slovenski nacionalni program med graditvijo socializ- ma«. V besedilu je predlagal neke vrste narodno pot v socializem in sprožil 33 Komunist, 19. 10. 1984. 34 Komunist, 6. 11. 1984. 35 Komunist, 11. 11. 1983. 36 Komunist, 25. 3. 1984. 37 Komunist, 19. 10. 1984. 38 Dnevnik, 16. 10. 1984, Milan Meden, »Idejnopoliti čnega boja ne more voditi javni tožilec«. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 340 zamisel bolj prožne federacije. Po njegovem mnenju je bilo to potrebno tudi zato, ker so se med ljudmi širili razo čaranje, neka oblika sovraštva in ob čutek nacionalne ogroženosti. 39 Priletnemu avtorju pa republiško vodstvo ni dovolilo objave tega članka. Stane Dolanc je odlo čno izjavil, da bi izid takega besedila imel zelo hude posledice za Slovenijo in za Zvezo komunistov Slovenije, ker naj bi vseboval protikomunisti čne, protijugoslovanska, protisamoupravna in protislovenska stališ ča. 40 Ostra sodba ni prepre čila, da bi te teze ne pridobivale čedalje ve čjega soglasja, saj je dokument še dalje krožil znotraj partije in povzro čil ostre razprave, ki so zajele še druge izobražence, da so pomislili na usodo slovenskega naroda in na grožnje, ki so prihajale iz Beograda. Za ve čji odziv na ta razmišljanja je poskrbel Ciril Zlobec, ki je že sprožil polemiko o »skupnih jedrih«: konec 1984 je vkulturni reviji Sodobnost objavil intervju s Klopči čem, v katerem so prišle na dan glavne to čke njegovih razmišljanj. 41 Epizoda ni bila nepomembna, saj je prav v tistem času Zveza komunistov Slovenije pripravljala »tematsko sejo«, posve čeno kulturnim vprašanjem. Za partijo take pobude niso bile nove. Tudi o drugih vprašanjih je namre č orga- nizirala poglobljene, a v glavnem jalove razprave. Namen je bil najti izhod iz stanja, ki se je zdelo dokaj zapleteno. Po mnenju partije naj bi kulturni plenum dal celo vrsto odgovorov na šte- vilne obtožbe, ki so jih zlasti intelektualni krogi izrekli na ra čun komunistov. Vse je bilo organizirano zelo skrbno. Sprožili so razvejeno razpravo, ki je tra- jala ve č mesecev in zajela vse institucije v državi. Izhajajo č prav iz te razprave in predvsem iz ozra čja, ki je nastajalo v družbi, je Društvo slovenskih pisateljev, ki je bilo v ospredju dogajanja, povezanega s »skupnimi jedri«, organiziralo »povsem avtonomno« (to je brez vpletanja So- cialisti čne zveze delovnega ljudstva) dvodnevno javno tribuno z naslovom »Slovenski narod in slovenska kultura«. Na posvetu, na katerega so povabili osebnosti razli čne ideološke usmerjenosti in raznih generacij, so opredelili stanje in tudi opozorili na vrsto nepovezanih razmišljanj, ki so povzro čila med intelektualci veliko bojazen za prihodnost lastnega naroda. 42 V Sloveniji so zlasti pisatelji zaznali v sebi mesijansko poslanstvo. Imeli so se za prave »o čete naroda«, utemeljitelje »republike književnikov«, ki so se uprli asimilaciji samo zahvaljujo č se lastni žilavosti. Prireditev se je spremenila v strogo obravnavo, na kateri so bili v klopeh za obtožence partija, Jugoslavija in slovenski politi čni voditelji. Jasne odgovornosti so pripisali režimu in nje- 39 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 38, Zapis pogovora Andreja Marinca, pred- sednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije s Francetom Klop či čem o njego- vem spisu »Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma«, ki je bil dne 20. 9. 1984 v prostorih Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, Ljubljana, 1. 10. 1984. 40 ARS, AS 1589, ae IV 6698, Zaprta seja P. CK ZKS, Ljubljana, 23. 9. 1984. 41 ARS, AS 1589, šk. 1077, OV: 57. 42 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 32, Javna tribuna v Cankarjevem domu na temo »Slovenski narod in slovenska kultura«, Ljubljana, 9. 10. 1985. Stefano Lusa Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih 341 govim ljudem. Nekateri so celo odprto govorili o sladki smrti slovenskega na- roda in o smrti srednjeevropskega prostora, ki se razprostira od Trsta do Baltika. Razpravi je sledilo veliko število poslušalcev, tako da so bile dvorane velikega kulturnega doma v Ljubljani premajhne. Slovenska partija se je zdela zmedena. Komuniste so trdo prijeli in jim o či- tali krivdo za obstoje če stanje. Številne izražene misli so jasno nasprotovale »samoupravni politiki Zveze komunistov«. Kdor je skušal zavra čati obtožbe, je to delal neargumentirano in to je slovensko vodstvo zelo skrbelo. Komunisti, ki so bili povabljeni na razpravo, tako reko č niso bili sposobni odgovarjati na učinkovit na čin in tako je bilo treba priznati, da so manj prepri čljivi kot tisti, ki niso skoparili s kritikami na ra čun režima. Sicer pa so slogani, ki so se skli- cevali na narodne vrednote, doživeli najbu čnejše aplavze. 43 V zgoš čenih razpravah znotraj partije so morali priznati, da so na omenjeni tribuni dokaj objektivno prikazali stanje in razpoloženje v enem delu »sloven- skega kulturnega prostora«. Zagovornike »druga čne Slovenije«, postavljene v srednjeevropsko dimenzijo, so dolžili, da jim manjka smisel za politi čni rea- lizem. Po drugi strani pa so menili, da je bolje dopuš čati podobne izbruhe, ka- kor pa jih oblastveno zatirati. Saj ni partija tista, ki dovoli ali prepoveduje take tribune, pa č pa je potrebna ve čja zavzetost tudi voditeljev, ki bi se morali izpostaviti v prvi osebi in odgovoriti v »demokrati čnem dialogu«. 44 Partija pa se je soo čala tudi s hudim upadom članov in s kritikami, ki so prihajale od znotraj. Ko so leta 1986 obnavljali politi čne funkcije, so se v vseh republikah, kot po navadi, vrstile živahne razprave. Druga če kot v preteklosti pa so letele hude obtožbe tudi na ra čun vodstva. V Celju si je neki delegat upal predlagati, naj se Franceta Popita ne potrdi v funkciji predsednika slovenskega predsedstva. 45 Nekaj podobnega se je ponovilo tudi v neki ljubljanski četrti, kjer je Matevž Krivic najavil, da se bo vzdržal glasovanja o Popitu in Marincu. Krivic je utemeljil svojo izbiro, reko č, da kdor je odgovoren za tuji dolg, se na volitvah ne more ve č predstaviti. 46 43 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 32; Informacija Vlada Janeži ča v zvezi z javno tribuno, ki jo je sklicalo Društvo slovenskih pisateljev 9. in 10. 1. 1985; ARS, AS 1589, ae IV 6711, Magnetogram 82. (zaprte) seje P. CK ZKS, 4. 3. 1985. Idejna ocena pisateljske tribune v Cankarjevem domu. 44 ARS, AS 1589, ae IV 6711, Javna tribuna društva pisateljev Slovenije »Slovenski narod in slovenska kultura«. Cankarjev dom, Ljubljana, 9. in 10 januarja 1985 (poskus celovitejše ana- lize) Ljubljana, 1. 3. 1985. 45 Delo, 11. 3. 1986. 46 ARS, AS 1589, predsednikova dejavnost, šk. 37, Magnetogramski zapis diskusije na 2. seji koordinacijske konference v ob čini Ljubljana Bežigrad, 25. 3. 1986. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 342 Punk Prvi resen mo čan sunek slovenski družbi pa niso dali pisatelji ali na splošno izobraženci, ampak glasbeniki. Sredi sedemdesetih let so bili mladi tesno po- vezani z režimom, bolj kot kadar koli prej, in so bili sestavni del družbe, ki je zagotavljala veliko varnost. Mladi so šli skozi režimske organizacije in njihova vklju čitev v svet dela ni bila travmati čna. Dobiti zaposlitev je bilo v Sloveniji zelo preprosto in na obzorju ni bilo nobenih neznank. Vse je bilo mirno, no- benega sledu ni bilo o »subkulturi«, ki jo je bilo videti pri najstnikih na Zahodu, in o tistem uporniškem duhu, ki je na splošno zna čilen v mladih letih. V tisti generaciji ni bilo nobenega uporništva. Mladi so se obla čili in se obnašali zelo podobno kot njihovi starši. 47 Po mnenju enega izmed za četnikov slovenskega punka, Gregorja Tomca, je bil problem tiste družbe »mrtvaško dolgo časje«. Ni č se ni dogajalo in tudi glasba (ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi v svetu) je bila vedno enaka. Čutiti je bilo željo, da bi se kaj spremenilo. Tedaj se je pojavil punk in Tomca je takoj silovito prevzel. Na njegovo pobudo so nastali Pankrti, prva slovenska punk skupina. Prvi koncert je imela 18. oktobra 1977 v telovadnici gimnazije Moste v Ljubljani. Organizatorji so bili prepri čani, da tistemu nastopu ne bodo sledili drugi, a ni bilo tako. Že naslednjega dne so koncert ponovili v študentskem naselju v Ljubljani. Tednik Stop je takoj objavil članek in tudi glasilo mladinske zveze, Mladina, se je za čelo ukvarjati s tem pojavom. Igor Vidmar je za čel voditi svojo oddajo na Radiu Študent in namenil veliko časa tej zvrsti glasbe. Punk skupine so se množile in mnogi mladi so se za čeli obla čiti kot njihovi vzorniki. V nekaj mesecih je nastalo gibanje, subkultura, ki se je samostojno organizirala zunaj obstoje čih struktur v državi, kjer ni bilo mnogo prostora za neprogramirane in nepredvidene re či. 48 Čeprav so bila besedila pesmi Pankrtov politi čno zelo ostra, se je dejansko zanimanje glasbenikov zdelo bolj usmerjeno v zabavo in k dekletom kot pa v družbeno angažiranost in v spremembo sistema Zamisel, da bi skupino pred- stavili kot protirežimski glasbeni ansambel, je bila preve č privla čna, da bi se ji odpovedali. Igor Vidmar, ki je postal resni čni in pravi pobudnik slovenskega punka, je ob izdelavi prve ploš če poudaril prav to, pevec skupine, Peter Lovšin, pa se je zavzemal za manj agresivno nastopanje. Toda komunisti so s svojo pompoznostjo in retoriko postali preve č privla čni za glasbenike. Razkol je nastal tudi zato, ker so ne glede na politi čno anga- žiranje izbrisali celo vrsto fraz, ki so jih nenehno uporabljali v politi čni in kul- turni retoriki tistega časa, ter na neki na čin spremenili izražanje. Slovenski 47 O punku v Gregor Tomc: Profano: kultura v modernem svetu. Ljubljana 1994, (dalje Tomc, Profano) str. 179–180; Janez Janša: Med transmisijo in samostojnostjo – politi čna organiza- cija mladine v Sloveniji (1941–1984). V: Mladina, 20. 6. 1985. 48 Pogovor z Igorjem Vidmarjem, 31. 3. 2003 in z Gregorjem Tomcem, 27. 3. 2003; Punk pod Slovenci. Ljubljana 1984, (dalje Punk pod Slovenci) str. 10. Stefano Lusa Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih 343 punksi pa niso ostali zunaj sistema, saj so izkoristili »demokrati čne možnosti«, ki jih je ponujala politi čna ureditev tistega časa. V tem smislu so izrabljali ob- stoje če politi čne organizacije (zlasti Zvezo socialisti čne mladine – ZSMS) oziroama dovzetnost njihovih voditeljev, da organizirajo prireditve. Režim ni prenesel punka, ne da bi se odzval. Pojav se je razvijal skoraj brez motenj tri leta, nato pa so se za čeli problemi, ko se je predsednik Centralnega komiteja ZKS, France Popit javno ogradil od te zvrsti nihilisti čne glasbe. Za lokalne odgovorne partijske funkcionarje problem ni bil ravno preprost, saj niso ni č ali skoraj ni č vedeli o mladih in alternativni glasbi. Obra čali so se na policijo, da bi dobili ve č informacij, ta pa je za čela punke zasliševati, da bi razumela, kaj se dogaja. Kmalu je razumela, da tisti mladi niso prav ni č verjeli v dogme socialisti čne družbe. Represija ni toliko zaobjela priznanih skupin, ampak bolj mlade, ki so se sklicevali na njih kot na svoje vzornike. Policija je za čela ravnati s panki, kot da bi bili pijanci ali bera či, kot da bi šlo za navaden pojav družbene od- klonskosti. Resni čni sovražniki partije so bili ljudje okoli Nove revije, ker »so uporabljali besedo« in ker so verjeli, da je z mo čjo besede resni čno mogo če spremeniti zadeve. Panki so bili preve č zunaj njihove sheme, da bi se lahko soo čali z njimi. 49 Zveza socialisti čne mladine Slovenije se je v za četku skušala upreti »komer- cialnim pojavom«, kakor jih je opredelila. Takšna glasba se gotovo ni zdela na liniji socialistične morale. Neformalno so skušali pritisniti na Študentski kulturno-umetniški center (Škuc), da bi prepre čili izid prve ploš če Pankrtov. Leta 1979 so skupino izklju čili iz programa praznovanj dneva mladosti in ji tako odvzeli pomembno možnost nastopa. Kmalu so spoznali, da se je pojav razširil do take mere, da ga ne bo mogo če ve č premagati, še ve č, ni mu bilo mogoče nasprotovati, ne da bi si zapravili naklonjenost velikega dela mladine. Tedaj so ga skušali vklju čiti v sistem. Sami voditelji mladinske zveze so za čeli govoriti, da »bodo upravni ukrepi neu činkoviti«, in so preiskovalce pozvali k strpnosti. V praksi so se mladi komunisti, ki so bili na čelu mladinske orga- nizacije, sprijaznili s stališ čem, ki je bilo zelo druga čno od stališ ča njihovega predsednika Franceta Popita. Stvar ni bila tako nepomembna, kot se je zdelo na prvi pogled, ker je to privedlo do manj monolitne mladinske organizacije in se je znova porodilo upanje, da bo znotraj nje mogo ča kaka oblika pluralizma. Kaj kmalu so se punksi in mladinska zveza po posegu poljskega generala Jaruzel- skega decembra 1981 na posebnem koncertu solidarizirali s poljskimi delavci. Ob neki drugi priložnosti so med predstavitvijo neke ploš če v živo protestirali proti uvedbi »depozita«, to je takse, ki jo je vlada naložila državljanom, ki so nameravali potovati v tujino. 49 Pogovor z Igorjem Vidmarjem, 31. 3. 2003 in z Gregorjem Tomcem, 27. 3. 2003; Ali Žerdin: Pankrti poznega socializma. V: Temna stran meseca. Ljubljana 1998, str. 376; Tomc, Profano, str. 191–193; Punk pod Slovenci, str. 16–19. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 344 Stari komunisti pa so kar pobesneli, ko se je pojavila na glasbeni sceni skupina Laibach. Njen pojav je bil za staro generacijo prava preizkušnja za živce. Ime skupine in ikonografija, ki je v marsi čem spominjala na nacizem, je razka čila stare borce in najbolj dogmati čne komuniste. Že ime samo je bilo nesprejemljivo. V Sloveniji bi namre č nih če niti v sanjah ne poimenoval Ljubljano z nemškim toponimom. Mnogi so se v spomnili »na stoletne nemške poizkuse, da bi izbrisali ali celo uni čili slovensko identiteto, in zato je to po- vzro čilo hudo kolektivno vznemirjenost in zelo hude reakcije«. 50 Prvi so pro- testirali prav nekdanji partizani. Polemike so dosegle svoj višek junija 1983, ko so skupino povabili v neko zelo popularno televizijsko oddajo. Glasbeniki so se predstavili v vojaški uni- formi: na rokavu so nosili prišit bel trak z obi čajnim črnim križem. Skupini so poleg imena in simbolike o čitali tudi uporabo nemškega jezika v besedilih nji- hovih pesmi. Takoj po njihovem pojavu v javnosti je ljubljanska ob činska skupš čina ugotovila, da je bil nemški toponim uporabljen »brez potrebne pravne utemeljitve«, in je zato prepovedala nadaljnje nastope v prestolnici. 51 Prepoved se ni spremenila v pogrom proti skupini Laibach, ki je lahko precej nemoteno nadaljevala s svojim delovanjem. Leta 1986 je Jože Smole, eden izmed najbolj vidnih politikov v slovenski prestolnici, priznal, da je pregon skupine, ki so ga razglasile mestne oblasti, naletel na skromno podporo na republiški ravni. 52 Skupina Laibach pa je pridobila velik ugled na vsedržavni in mednarodni ravni. Njihovi koncerti so postali neke vrste politi čni nastopi in znotraj skupine je nastala posebna umetniška šola, ki je imela ambicijo obnoviti slovensko na- rodno umetnost. Leta1984 je nastala umetniška skupina Neue Slowenische Kunst (NSK), ki je poleg skupine Laibach vklju čevala slikarje in grafike skupine Irwin ter gledališko skupino Sestre Scipion Nasice. Skupina NSK je združevala nacisti čno simboliko s simboliko stalinizma in jugoslovanskega komunizma. Iz vsega tega je nastal umetniški pojav, ki so ga sami avtorji opredelili kot kulturna retrogarda. Podobno kot Nova revija, ki je lahko ra čunala na naklonjenost nekaterih osebnosti znotraj institucij, bi se tudi skupina NSK ne mogla uveljaviti, če bi ne imela politi čne podpore. V jugoslovanskem sistemu so umetniki lahko preživeli, če so prejemali javno podporo in če so jim institucije naro čale dela. Po za četnih pomislekih in rahlem obotavljanju je Zveza socialisti čne mladine Slovenije postala zaš čitnik punk skupine in zlasti skupine NSK. Temu konzorciju je na- ro čila pomembna dela. Grafiki Novega kolektivizma so izdelali celo vrsto pla- katov, skupina NSK pa je prejela veliko finan čno pomo č. Do tega je prišlo, ker so te umetnike lahko uporabili »za utemeljitev posebne kulturne platforme mla- dinske zveze«. 53 50 A. Monroe: Pluralni monolit: Laibach in NSK. Ljubljana 2003, str. 196. 51 Mladina, 21. 6. 1984. 52 ARS, AS 1589, ae IV 6754, Magnetogram 120. seje P. CK ZK Slovenije, 14. 4. 1986. 53 Tomc, Profano, str. 127. Stefano Lusa Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih 345 Sklep Po Titovi smrti 1980 so se v Ljubljani zavedali, da je najboljše jamstvo, da bodo lahko obvarovali svojo avtonomijo znotraj jugoslovanske federacije, spo- štovanje ustave in zakonov. Ustava je Sloveniji zagotavljala takšno avtonomijo, kot je še ni imela nikdar prej. V osemdesetih letih se je v federaciji sprožila ostra razprava o potrebi, da se sistem reformira. Nekateri so namre č menili, da se prav v ureditvi skriva izvor politi čne in gospodarske krize v federaciji. Slo- vensko politi čno vodstvo pa je od Beograda zahtevalo, naj se zakoni spoštujejo. S tem je sprožilo pravi in resni čni prevratniški projekt, čeprav se mogo če tega ni niti zavedalo. Nepregledna jugoslovanska zakonodaja dejansko ni bila zasnovana tako, da bi jo dobesedno spoštovali. Ko so slovenski politiki za čeli zahtevati v Beogradu spoštovanje zakonov, so jih za čeli uveljavljati tudi sami. Naenkrat so se odprla vrata svoboš činam, ki jih je dopuš čal samoupravni sistem. Partija je kaj kmalu razumela, da stanja ne nadzoruje ve č, obvladovala pa ni ve č niti delovanja svojih članov. Oblasti so po eni strani dopuš čale demokrati čno odpiranje, po drugi pa so se mu morale podrejati tudi same. Nosilci tega procesa so bili po eni strani izobraženci, po drugi pa alternativna gibanja glasbenikov in mladinski časopisi. V za četku so prav ti v družbo vnesli najradikalnejše pobude. Proces demokratizacije je namre č treba razlikovati od procesa, ki je privedel do samostojnosti države in ki se je za čel v drugi polovici osemdesetih let. Toda gibanje za osamosvojitev se je lahko okoristilo prav s tistimi svoboš činami, ki so jih sprožili drugi. SLOVENIAN DEMOCRATISATION IN THE 1980s SUMMARY In the beginning of the 1980s, the Slovenian communists found themselves in a new situation. The »fathers of the homeland« had died; Tito and Kardelj, »who would use their authority to influence the situation and solve the political and economic problems«, were gone. What were they supposed to do? They realised they had no other option than to adhere to the law or legislation, especially the constitution. They thought this was the best way to protect the Slovenian interests in the context of the Yugoslav federation. The long-winded Yugoslav constitution was not written to be read literally – it was more of a political declaration. Frequently the legislation was written in the same manner, but for Ljubljana it still represented the best guarantee for the preservation of the level of statehood or autonomy, which Slovenia had secured for itself within the federation. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 346 Thus Slovenians started demanding that the rules of the game, as specified in the Yugoslav constitution and other legislation, be adhered to by everyone in Yugoslavia, including themselves. Suddenly Slovenia allowed certain freedoms, which had been unimaginable before. The »Party« became aware that it no longer controlled the standpoints and acts of its members. After all, Slovenian society seemed much more open than the other parts (republics) of Yugoslavia, also due to its geographic location, which allowed direct contacts with the West. That facilitated the flow of information and standpoints. Therefore Slovenia soon saw the introduction of alternative ideas. Pacifism, ecology, punk movement – these were phenomena, frowned upon by the rest of the Yugoslav state. In Slovenia they were not simply tolerated; instead they were even institutionalised in the context of the Socialist Youth League of Slovenia. This enabled the spaces of freedom to become increasingly wider, which gradually but surely led to the democratisation of society. Blaž Vurnik Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije 347 UDK 323.22(497.4)"1968/1991" Blaž Vurnik * Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije Glavni igralec politi čnega sistema v tem prispevku je Zveza socialisti čne mladine Slovenije (ZSMS). Formalna vloga te organizacije je bila, da je zdru- ževala mlade ljudi in iz te »baze« črpala interese mlade generacije ter jih po- sredovala naprej v politi čni sistem odlo čanja. Seveda so bili interesi, ki so prišli v sistem odločanja, pred tem pre čiš čeni, s čimer je bilo zagotovljeno, da ne bi povzro čali kakršnih koli odstopanj od sistema socialisti čnega samoupravljanja ali da ne bi drezali v vro če to čke realnosti. Druga, ne povsem formalna a sis- temsko pomembna vloga mladinske organizacije je bila vezana na pojma »va- lilnica kadrov« in »transmisija«. ZSM naj bi Zvezi komunistov in drugim »od- raslim« družbenopoliti čnim organizacijam (DPO) zagotovila zadostno koli čino ideološko preverjenih in utrjenih kadrov. To, da je bila mladinska organizacija transmisija Zveze komunistov, je pomenilo, da se je v resnici v številnih pri- merih ukvarjala z vsebinami, ki ji jih je posredovala prav Zveza komunistov. Že ob koncu sedemdesetih let je ZSMS zavrnila rekrutacijsko vlogo in je želela postati »odrasla« DPO. Skorajda upor pa bi lahko poimenovali analizo razmer v jugoslovanski družbi, ki si jo je leta 1982 privoš čil voditelj slovenske mladinske organizacije. Takrat je ZSMS javno postavila tezo, da je jugoslo- vanska družba v krizi. Že ta ugotovitev je bila v nasprotju z ustaljenimi pravili, da organizacije, ki so del sistema, le-tega ne kritizirajo. A Sre čo Kirn je šel še dlje: »Zavest, da politi čni sistem socialisti čnega samoupravljanja ne deluje tako, kot bi glede na doseženo stopnjo razvoja socialisti čnih samoupravnih odnosov v celoti moral, je v Zvezi socialisti čne mladine Slovenije prevladujo ča.« Politi čni sistem socialisti čnega samoupravljanja je bil po Kirnovi interpretaciji onemogo- čen s »sila raznoliko pahlja čo pritiskov, intrig, neformalnega dogovarjanja, taj- nih sej, nedostopnih informacij, šikaniranja, nena čelne kadrovske politike, po- manjkanja čisto temeljnega človeškega dostojanstva in poštenja, zlomljenih hrbtenic, nepoboljšljivih kimavcev in pritrjevalcev tistim zgoraj in cinizem in indiferentnost do položaja delavcev, kmetov, šolajo če mladine, torej do tistih spodaj«. Opozoril je tudi na »etatisti čne posege« in »administriranje«, ki dele- * Mag., muzejski svetovalec, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Gosposka ulica 15, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: blaz.vurnik@mestnimuzej.si Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 348 gatske skupš čine spreminja v »glasovalne in legalizatorske aparate birokratskih odlo čitev«. 1 Zveza socialisti čne mladine Slovenije in punk 2 Približno takrat se je v Sloveniji pojavil punk. Leta 1977 je prvi č v Ljubljani nastopila skupina Pankrti. Na Vzhodu je punk – tam, kjer je imel legalno možnost obstoja – predstavljal ne le subkulturo, ampak tudi svojevrsten protest proti družbenim normam in vrednotam, ki so obstajale kot umeten kanon politi čnih dogem. Takšno stališ če je bila sicer univerzalna drža punkerjev, a v totalitarnem okolju je lahko hitro prestopilo mejo med legalnim in nelegalnim. Tako so se tudi slovenski punkerji znašli na seznamu zadolžitev varnostnih organov, saj naj bi bili njihova obla čila, vedenje, videz ter govorjenje (in petje) v celoti v nasprotju s socialisti čnim človekom. A ker je punk aktiviral le mlade ljudi (pa še te v resnici ne ravno v velikem številu), se je o njem morala izre či tudi ZSMS. Mladinski funkcionarji sprva niso vedeli, kaj naj storijo s punkom. Na eni strani so bili pod pritiskom »starejše« politike, ki je punk ostro zavrnila, pa tudi sami funkcionarji se niso mogli docela identificirati s pojavom, kakršen je bil punk. Na drugi strani problema je ti čala opredelitev ZSMS, ki je želela postati resni čna zastopnica interesov vseh mladih. Če bi se odrekla punku, bi se odrekla tudi (resda maloštevilnemu) delu mlade generacije, kar bi slabo vplivalo na njeno kredibilnost v bazi, ki jo je pokrivala. Leta 1978 so se mladinski delegati zbrali na kongresu, 3 ki naj bi utemeljil prihodnjo politiko te orga- nizacije. Čeprav so že dobro leto po deželi bren čale punk skupine, naokoli pa so se sprehajali nenavadno oble čeni mladinci, kongres punka ni niti omenil. Ta ignoranca dokazuje zavest o odgovornosti, da je bilo treba sprejeti utemeljeno stališ če do punka. Nato je bilo do leta 1981 vzpostavljeno razmerje, v katerem je bila prisotna popolna nezainteresiranost punkerjev za ZSMS in ob časne poizkuse nadzora ZSMS nad punkovsko dejavnostjo. Tako so nekajkrat z vrha ZSMS prepre čili nastope punkovskih skupin na šolah, prepre čevali izdajanje fanzinov, predsednik te organizacije pa je posredoval proti izdaji ploš če Pan- krtov jeseni 1978. Zna čilno je, da v tem obdobju ZSMS tudi ni imela nekega skupnega stališ ča do punka. Omenjeni posegi so bili plod delovanja posa- 1 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Republiška konferenca Zveze socialisti čne mladine Slovenije (AS 538), fasc. 99, Sre čo Kirn: Izhodiš ča za razpravo v komisijah 11. kongresa ZSMS. Skrajšano besedilo je bilo objavljeno tudi v kongresnem biltenu Mladi val, 22. 10. 1982, str. 5. 2 Punk v tem kontekstu obravnavamo zato, ker je bil proces, v katerem je mladinska orga- nizacija izoblikovala svoj odnos do tega pojava, pomemben za vzpostavitev odnosa, ki ga je nato nekaj let kasneje ta organizacija izoblikovala do novih družbenih gibanj (NDG). Ve č o odnosu med ZSMS in punkom v Blaž Vurnik: Med Marxom in punkom : vloga Zveze so- cialisti čne mladine Slovenije pri demokratizaciji Slovenije. Ljubljana 2005, str. 247–259. 3 12. kongres ZSMS je potekal med 12. in 14. oktobrom 1978 v Novi Gorici. Blaž Vurnik Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije 349 meznikov na vodilnih položajih v ZSMS in posledica pritiskov iz drugih druž- benopoliti čnih organizacij in oblasti. Povsem nov odnos do punka je mladinska organizacija sprejela sredi leta 1981, ko se je izkazal predvsem nekakšen klini čen odnos do punka. 4 Mladinski funkcionarji so iskali predvsem vzroke za nastanek te subkulture in v njej odkrivali simptom, ki so ga povzro čile vse pomanjkljivosti mladinske organi- zacije, predvsem odtujenost od mladih. Debata o punku je tekla v smeri »kaj smo naredili narobe, da nas je nekaj takega doletelo«. Obenem pa je bilo zelo pomembno in v tem je bil storjen tudi preboj, pomemben kasneje v odnosu do NDG, namre č da je razprava o punku zavrnila ocene, ki so v punku iskale »uvožene in socializmu sovražne sile«, ter postavila stališ če, da punka ni treba gledati z vidika državnovarnostnih dimenzij. Obenem so sprali s punka oznako protisamoupravne ideologije in anarhisti čne opozicije Zveze komunistov. Pravi preboj v politi čnem smislu pa se je zgodil, ko se je ZSMS celo zavezala k nudenju pomoči pri zagotavljanju možnosti za vaje glasbenih punk skupin, njihovih nastopov ipd. Punk je bil s tem priznan s strani sistema, s čimer je bila v pretežni meri omogo čena njegova kulturna produkcija in subkulturna legiti- miteta ter obenem onemogo čena kriminalizacija njegovih predstavnikov. Kas- neje sta punk in ZSMS živela v sožitju, pri čemer se je odnos ponovno bistveno reduciral na stopnjo, v kateri je ZSMS zagotavljala pogoje za kulturno pro- dukcijo punka in odbijala ob časne napade nanj. Pravzaprav je skozi vse obdobje tega sožitja za mladinske politike zna čilna tudi nezainteresiranost za vsebino punka. Ostal je simptom vsega, kar gre v socialisti čni družbi narobe, in ni č ve č. A ker je bil prisoten, mu je bilo treba omogo čiti produkcijsko samoartikulacijo. Pogled nazaj omogo ča oceno, da je bil je bil takšen odnos deplasiran in aro- ganten, 5 a kljub temu pomemben za obstoj punka in mladinski trening plura- lizma. Čeprav punk menda še danes ni mrtev, lahko re čemo, da je sredi osemdese- tih let kot subkultura nekoliko zvodenel, z vidika frontnosti s strani ZSMS in z varnostnoobveš čevalnega vidika s strani oblasti pa so na njegovo mesto stopila NDG. V zgodbi o tem, kako je ZSMS postala skorajda mentorica in varuhinja punka, je punk torej nastopal kot nekakšen vadbeni poligon za pluralizem inte- resov v slovenski mladinski organizaciji. Nova družbena gibanja in ZSMS – teoretski pregled sožitja Gibanja, ki so se v kontekstu zahodnoevropskih gibanj pojavila tudi v Sloveniji v prvi polovici osemdesetih let, so bila gibanja s teoretskim ozadjem, 4 Stališ ča in usmeritve RK ZSMS, sprejeti na problemski seji 21. aprila 1981 na temo Nekatera aktualna vprašanja kulturne politike ZSMS in dejavnosti mladih na podro čju kulture, v: Mla- dina in kultura, ABC 14, Ljubljana 1981, str. 97. 5 Gregor Tomc: Škandal v rde čem baru. V: Punk je bil prej : 25 let punka pod Slovenci. Ljub- ljana 2003, str. 88. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 350 v katerem je bila bistvena teza o poti skozi institucije. Glede na interese in organiziranost lahko v slovenskem in deloma tudi jugoslovanskem kontekstu govorimo o mirovnem, ekološkem in duhovnem gibanju, ki so bila najizra- zitejša. Poleg teh so bila aktivna še feministi čno, antipsihiatri čno, gibanje za de- stigmatizacijo homoseksualnosti ter nekatera druga, ki bi jih že nekoliko teže opredelili kot nova družbena gibanja, a so v Sloveniji delovala v tem okviru, ker jim je to omogo čalo javno pojavljanje in delovanje (npr. gibanje za zdravo prehrano). Pripadniki ali aktivisti posameznih gibanj so delno fluktuirali iz enega v drugega, zna čilna je tudi vzajemna podpora projektov, ni pa mogo če zaznati neke kohezivnosti v smeri združevanja za lažje doseganje ciljev, čeprav je deloval koordinacijski odbor, ki pa nekih združevalnih uspehov ni dosegel. Zveza med mladinsko organizacijo in novimi družbenimi gibanji se je za čela že leta 1982 na kongresu ZSMS, kjer so funkcionarji te organizacije uteme- ljevali vsebine svojega delovanja v prihodnjem obdobju. V tedanjih kongresnih dokumentih so ugotovili, da v Sloveniji obstoji »povezovanje mladih izven ozi- roma celo nasproti klasi čni interesni organiziranosti«. To je bila pretežno sa- mokriti čna ugotovitev, saj je bilo jasno, da se to dogaja zato, ker mladinska organizacija nekaterih vsebin ne vklju čuje v svoj delokrog. Katere so bile te vsebine, je bilo tudi konkretno navedeno: »... vprašanja ekološke ogroženosti, ogroženosti miru in sožitja v svetu, feministi čna gibanja, vprašanja seksualne osvobojenosti, razne oblike množi čne kulture mladih, posebej glasbe, punk in novi val ...«. 6 Šlo je torej za oba pojava, ki sta drug za drugim prodirala v sistem oziroma v njem iskala možnost legalnega obstoja. V skladu s to ugotovitvijo so bile na kongresu sprejete spremembe statuta organizacije, ki je nato omogo čal formalno organiziranost razli čnih skupin znotraj ZSMS. Nova pravila o organiziranosti in delovanju RK ZSMS in njenih organov so dolo čala tudi obstoj t. i. delovnih teles, ki so bila osnova za oblikovanje kasnejših delovnih skupin. S tem so bile dane formalne možnosti za vzpostavitev t. i. frontnosti, ki naj bi zagotavljala, da bi vsaka (sprejemljiva) vsebina dobila svoje mesto znotraj sistema odlo čanja. V drugi polovici leta 1982 so potekali priprave in pogovori v zvezi z ustanovitvijo skupine v okviru Republiške konference ZSMS, ki bi predstavljala Nova družbena gibanja. 23. februarja 1983 je bila imenovana »delovna skupina za alternativna gibanja«, ki je bila zadolžena za pripravo materialov za razprave o alternativnih gibanjih v svetu ter posebej o mirovnem gibanju. 7 Samo Krivic je bil v tej delovni skupini predstavnik vodstva mladinske organizacije, drugi pa so bili posamezniki, ki so jih ta vprašanja zanimala (Marko Zupan či č, Milan Koritnik in Ingrid Bakše). Kam je mladinska organizacija umeš čala nova druž- bena gibanja, se zrcali iz dejstva, da je delovna skupina sprva delovala v okviru Sveta za mednarodne odnose ter Centra za interesno prosto časno aktivnost pri 6 Programske usmeritve 11. kongresa ZSMS, oktober 1982 (osnutek), marec 1982. Novo me- sto, str. 30. 7 Zapisnik 1. seje Sveta za mednarodne odnose, 23. 2. 1983, arhiv Ingrid Bakše. Blaž Vurnik Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije 351 RK ZSMS. Gibanja so bila torej neformalno opredeljena kot nekaj, kar prihaja iz tujine in s čimer se mladinci ukvarjajo ob prostem času. Lahko pa se stri- njamo, da je bilo takrat vsebinski kapital, ki so ga gibanja prinašala, še težko oceniti in da ZSMS pri tem ni mogla biti izjema. Prvi č je skupina poskušala stopiti v javnost z organiziranjem mirovnega shoda v za četku maja 1983, na katerem bi protestirali proti nameš čanju raket srednjega dosega po Zahodni Evropi. 8 Motiv nameravanega protesta je bil previdno izbran. Prvi č se ni v ni čemer vtikal v jugoslovansko vojaško realnost, saj ta država raket srednjega dosega ni imela, drugi č pa je nameraval protestirati proti zahodnim velesilam, ki so bile tako in tako ideološki nasprotnik jugoslovanske države. Do tega shoda takrat ni prišlo, vendar danes ni ve č mogo če ugotoviti zakaj. Najbolj verjetno je bilo pomanjkanje organizacijskih izkušenj, ki jih prvi predstavniki gibanj še niso imeli. Že jeseni istega leta so mirovniki v sicer majhni zasedbi demon- strirali v Kopru, v Ljubljani pa so ob koncu decembra postavili stojnico, na kateri so nekoliko naivno opozarjali na nevarnosti jedrske oborožitve v svetu. Enotna skupina, ki je bila zadolžena za Nova družbene gibanja, je obstajala le nekaj mesecev. Nato sta lo čeno delovali dve skupini: skupina, ki se je ukvarjala z varstvom okolja, ter skupina za razorožitev. Torej ekologi in mi- rovniki. So časno so podobne delovne skupine nastajale na nižjih in lokalnih ravneh organiziranja v omrežju mladinske organizacije. Mirovniki so nato sprejeli svoj program, v katerem so opredelili motive združevanja, povezovanje znotraj samoupravnega sistema, na čine dela, svoje poglede na oboroževanje in razoroževanje ter akcijski program, ki je obsegal študijsko dejavnost, sre čanja in pogovore, propagandno dejavnost in mirovne manifestacije. V programu ni bilo nikakršnih vsebin, ki bi jih lahko ozna čili kot prelomne, saj je moral pre- stati verifikacijo aktiva Jugoslovanske lige za mir, neodvisnost in enakoprav- nost narodov pri Republiški konferenci SZDL Slovenije. Organiziranje v okviru RK ZSMS in niže je gibanjem nudilo zaš čito pred represijo oblasti. Takšno zaš čito so gibanja v resnici potrebovala, saj so jih oblasti s svojimi reakcijami same potisnile v obmo čje politi čnega in jim opo- zicijskost ob posameznih priložnostih tudi v resnici o čitale. Gibanja so bila v resnici prva družbena opozicija v Sloveniji, ki je delovala organizirano, neka- tera njihova izhodiš ča pa so bila v izrazitem nasprotju z interesi politi čnih elit in oblasti, predvsem pa z vrednotami, ki naj bi bile v družbi edine realno obstoje če. Mladinska organizacija je v smislu legitimiziranja obstoja in pro- jektov NDG postopoma pridobila vlogo »plaš ča legitimnosti« 9 gibanj. Vpra- šanje, ki si ga zastavljamo danes iz zgodovinske perspektive je, ali je bila ZSMS samo to. »Plaš č legitimnosti« je neka splošno sprejeta oznaka, s katero se v časih skuša zmanjšati vlogo tedanje mladinske organizacije na le legalizacijsko. Ob- 8 Delovna skupina za alternativna gibanja pri RK ZSMS, 24. 3. 1983, vabilo na sejo 30. 3. 1983, arhiv Ingrid Bakše. 9 »Plaš č legitimnosti« je bila splošno sprejeta oznaka vloge ZSMS pri obstoju gibanj v Slove- niji že v aktualnem času. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 352 enem pa ta izraz izraža tudi mo čno utesnjenost pripadnikov gibanj, ki so jo ob- čutila v odnosu z ZSMS, predvsem kadar so hoteli iti v konfrontacijo s sis- temom predale č in kadar so hoteli svoje aktivnosti utemeljevati z neinsti- tucionaliziranostjo gibanj na Zahodu. NDG so tudi v tej nekoliko nedore čeni zvezi z ZSMS poizkušala delovati neinstitucionalno, delovne skupine pa razen vodstva niso imele formalnega članstva. Njihova teoretska metoda delovanja ni bila metoda opozicijskosti, temve č vzporednosti, v kateri so poizkušali prodreti v obstoje či politi čni sistem oziroma institucije. V tem prodoru (skorajda bi lahko rekli infiltraciji) gibanja ne bi delovala kot konkurenca, marve č kot vse- binsko integralni del sistema. To pa v sistemu, ki sam dolo ča svoje vsebine interno, ne gre. Status politi čne opozicije so v enopartijskem politi čnem sistemu NDG pridobila z odpiranjem nekaterih tabu tem, ki so politiko vzpodbudile k reakcijam. Oblasti so omejevale delovanje gibanj z razli čnimi represivnimi in upravnimi posegi, vendar je zna čilno, da do nekega radikalnega konflikta, ki bi se končal s spopadom države z NDG, ni prišlo. Ko so se NDG organizirala znotraj ZSMS, so postala ne le družbena opozicija, ampak vse bolj tudi politi čni dejavnik, lahko bi celo rekli pomemben »družbenopoliti čni subjekt«. Sredi osemdesetih let so jih resno jemale tudi slovenske oblasti in v zvezi z njihovimi pobudami priznavale, da družbenopoliti čne organizacije za ta vprašanja ne storijo dovolj. 10 Ob tem pa je pomembno, da se NDG niso identificirala z ZSMS, ampak so le izkoristila možnost, ki jim jo je nudila »frontnost« ZSMS – to jim je omogo čilo javno delovanje. Možna je interpretacija, da so bile delovne skupine, ki so bile organizirane v tej fronti, posredniki med gibanji in orga- nizacijo, s tem pa tudi med družbo in državo. Ljudje, ki so gibanja »uvozili« v Slovenijo, so o čitno čutili potrebo po tem, da svoje aktivnosti nekako opre- delijo. Oktobra 1984 so v internem glasilu Republiške konference ZSMS nova družbena gibanja opredelili z lastnostmi: spontanost, neposrednost (brez filtri- ranja avtenti čnih interesov in klasi čnih politi čnih predstavnikov in posred- nikov), idejni pluralizem, avtonomnost (zavra čanje odvisnosti od katere koli družbenopoliti čne organizacije) ter pozitivna utopija, »brez katere ni revolu- cionarnih sprememb«, kot so zapisali v skladu z dikcijo tistega časa. 11 Prakti čni na čini delovanja NDG v Sloveniji so bili vezani na možnosti, ki so jih imeli predstavniki gibanj kot posamezniki (npr. profesorji na univerzah), ali na mož- nosti, ki jim jih je v obliki infrastrukture in logisti čne podpore nudila ZSMS. Ve činoma so organizirali razli čna predavanja na posamezne teme, objavljali informacije v internih glasilih mladinske organizacije na razli čnih ravneh, rela- tivno pogosto so se pojavljali s stojnicami na bolj frekventnih lokacijah v mestih, kjer so mimoido čim ponujali tiskovine, vezane na svoje projekte, zbirali podpise pod peticije ipd. Svet medijev se jim je odpiral toliko, kolikor so vanj uspeli prodreti kot zaposleni pri posameznih medijih ali z osebnimi zvezami. 10 Božo Repe: Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana 2002, str. 101. 11 Informacije RK ZSMS št. 14, 25. 10. 1984, str. 14–18, Temeljna na čela mirovnega gibanja. Blaž Vurnik Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije 353 Državni mediji jim ve čje pozornosti niso posve čali. Izjema so bili mediji kot na primer tednik Mladina ter Radio študent, ki sta bila oba v rokah mladinske organizacije. Pogost dogodek v zvezi s temami NDG so bile okrogle mize, katerih sklepe so v obliki zahtev pošiljali najvišjim predstavnikom zveznih in republiških oblasti. Prav v zvezi s tem velja omeniti pomembno podporo, ki jo je gibanjem nudila ZSMS. Zahteve in pobude, ki so nastajale v vsebinskem naboru gibanj, bi bile zunaj hermeti čno zaprtega obmo čja petih družbenopoliti čnih orga- nizacij popolnoma brez prakti čne vrednosti. Ker pa so bile napisane na papirju z glavo ZSMS, torej ene od družbenopoliti čnih organizacij, so nemudoma postale del sistema. A o tem nekoliko ve č kasneje. V okviru delovanja NDG je treba omeniti shode in manifestacije, ki so bile nekaj bolj ali manj novega v povojni Sloveniji in Jugoslaviji, ki v okviru socialisti čnega sistema ni bila vajena in tudi ni dopuš čala odkritega izražanja nezadovoljstva na ulicah, pri čemer je bila epi- zoda študentskih nemirov konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let v delu tega fenomena nekakšna izjema. Res pa je tudi, da se je manifestacij, ki jih je na primer organizirala Delovna skupina za mirovno gibanje, udeležilo bolj malo ljudi (ne ve č kot nekaj deset, izjemoma pa do štiristo). Slabo udeležbo na to- vrstnih shodih so seveda opazili tudi organizatorji shodov in pri tem doživljali manjvrednostni kompleks v razmerju do gibanj na Zahodu, o čemer dobesedno pri ča nek dokument. 12 Eden takšnih ne ravno množično zastopanih protestov je bila manifestacija z naslovom Plinske maske, ki so jo februarja 1985 organizirali ekologi v Ljubljani in se je je udeležilo kakih šestdeset ljudi. 13 Najve č udele- žencev so ekologi zbrali na zborovanju ob prvi obletnici černobilske nesre če 23. aprila 1987, ko je demonstriralo 1500 ljudi. Čeprav je bilo razmerje med NDG in ZSMS za prve nujno zlo, je imelo poleg kontradiktornega na čina delovanja gibanj, ki se na čelno ne organizirajo znotraj politi čnih organizacij, še en negativen u činek. Vse njihovo delovanje je bilo v precejšnji meri omejeno na notranjo strukturo mladinske organizacije in tistih, ki so bili neposredno vpleteni v dolo čene vsebine. Prek tega je aktivnost NDG redko segla, čeprav je bil v drugi polovici osemdesetih let videti dolo čen vpliv vsebin, ki so bile vezane na gibanja, tudi na javno mnenje. Vse aktivnosti pripadnikov gibanj torej niso zadoš čale, da bi se NDG uspela konstituirati kot trajne skupine pritiska, zaradi česar so bila v nekem smislu celo marginalna. Ta utesnjenost gibanj pod plaš čem ZSMS je bila o čitna že kmalu po utrditvi zavezništva. V letih 1984 in 1985 so namre č mirovniki razmišljali o ustanovitvi Mirovnega društva. 14 Ideja ni dobila podpore ne na ZSMS ne pri SZDL, ki je imela pravico potrjevanja ustanavljanja društev. Dejstvo, da ideja ni dobila podpore pri mladinski organizaciji, kaže na to, da ZSMS gibanj ni hotela kar tako izpustiti iz svojega delokroga, saj je bil prek gibanj in njihovih vsebin na 12 Nekateri idejni vidiki mirovnega gibanja v Sloveniji, 26. 5. 1985, arhiv Ingrid Bakše. 13 Šlo je za protest proti onesnaževanju zraka v središ ču Ljubljane, na katerem so zahtevali za- prtje strogega središ ča mesta za promet. 14 Zapisnik 1. seje Sveta za mednarodne odnose RK ZSMS 18. 12. 1984, arhiv Ingrid Bakše. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 354 ZSMS vezan precejšen del civilne družbe. To je postalo še posebej pomembno z vidika samostojne politike, h kateri je težila ZSMS. Dejstvo je, da so sicer posamezni, najbolj vidni predstavniki gibanj dejansko doživljali določene ši- kane s strani oblasti, kot so bili npr pogovori na milici, tudi krajše zaporne kazni, popoln nadzor s strani SDV ipd., vendar pa v resnici nikoli ni prišlo do kakih radikalnih obra čunavanj s pripadniki gibanj, tudi na shodih in protestih ne, ki so sicer idealno prizoriš če za vzpostavljanje konfliktnih situacij. O dej- stvu, kako zelo je bila potrebna zaš čita gibanj pred kriminalizacijo, pri ča doku- ment, ki je nastal v okviru Republiškega sekretariata za notranje zadeve, v kate- rem je na ve č kot devetdesetih straneh popisano, kdo so pripadniki gibanj, s kom se sre čujejo, v kakšnih razmerjih so drug z drugim, kam potujejo in po- dobno, kar pri ča o obsežnem nadzoru tajne službe nad fenomenom gibanj. 15 O poizkusu preboja gibanj iz mladinske organizacije pri ča tudi dejstvo, da se je mirovno gibanje v za četku leta 1986 formaliziralo še v okviru študentske orga- nizacije ŠKUC, kjer je bila ustanovljena sekcija za mirovno kulturo. Sekcijo so ustanovili tako reko č isti ljudje, ki so bili tudi » člani« Delovne skupine za mirovna gibanja pri RK ZSMS. Nezadovoljstvo pripadnikov gibanj nad ZSMS je ti čalo v dejstvu, da ve čkrat tudi niso bili navzo či, ko se je o njihovih pobudah in projektih razpravljalo na odlo čilnih politi čnih forumih, poleg tega se je mi- rovnikom aktivnost mladincev v zvezi z njihovimi pobudami zdela preve č mla čna. Neudobje položaja gibanj v ZSMS je bilo o čitno tudi zaradi tega, ker so doživljali aktivisti gibanj ob stikih s tujimi aktivisti nemalo zadreg. Na Zahodu so jim o čitali, da je njihovo povezovanje z uradno politi čno institucijo v nas- protju z osnovnim na čelom neinstitucionalnosti gibanj, na Vzhodu pa so jih iz istega vzroka sumili kolaboriranja z režimom. Prelomen dogodek sodelovanja med gibanji in ZSMS je bil kongres mla- dinske organizacije leta 1986, ki bi ga skorajda lahko poimenovali kar kongres gibanj. V kongresnih dokumentih je bil zbran celoten nabor dotedanjih vsebin mirovnega, ekološkega in duhovnega gibanja, pobude kongresa, ki so nato deklarativno zalile politi čni sistem, pa so zahtevale uresni čitev teh pobud. Med udarnimi gesli kongresa je bilo tudi »Legalizirajmo nova družbena gibanja!«. Zveza med gibanji in mladinci je bila na zunaj videti idealno, v resnici pa je bilo med obojimi kar nekaj trenj. Pojavljati se je za čelo vprašanje, kdo koga bolj potrebuje. ZSMS je gibanjem nudila legalnost njihovega po četja, gibanja pa so ZSMS zagotavljala dolo čeno pripadnost javnega mnenja, zaradi česar so pred- stavniki gibanj zahtevali, naj bi jih bilo ve č vklju čenih v organe mladinske orga- nizacije. A ve č od deklaracije, da naj bi ZSMS postala posrednica vseh de- mokrati čnih pobud civilne družbe, s čimer bi si tudi zagotavljala legitimnost v politi čnem prostoru, ni šlo. Cena za podporo ZSMS gibanjem je bila, da so se slednji morali držati dolo čenih pravil igre in sprejeti nekatere odgovornosti 15 ARS, fond Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (AS 1589), šk. 2648/8, Zna čilnosti novih družbenih gibanj v SR Sloveniji, RSNZ SRS, Oddelek za analiti čno raziskovanje, junij 1986. Blaž Vurnik Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije 355 svojega sobivanja z uradno DPO. Pravila igre so seveda dolo čali v ZSMS, ki jim je ob vsaki akciji gibanj nad glavo visel Damoklejev me č nevarnosti stopnje radikalizacije, ki si jo bodo pripadniki gibanj privoš čili. V tem smislu je bila razlika med mladinskim vodstvom in aktivisti gibanj v tem, da slednji svojega početja niso izvajali iz perspektive graditve lastnih politi čnih karier, ampak iz prepri čanja. To pa je bilo mladinskim politikom, ki so imeli svoje politi čne cilje zastavljene drugje kot le v vodstvu mladinske organizacije, silno nevarno. Pred- vsem tu je ti čal najšibkejši člen zavezništva med obojimi. Je pa bil tak odnos med uradno politi čno institucijo in NDG unikaten in posebnost slovenskega oziroma jugoslovanskega politi čnega prostora, saj si v drugih socialisti čnih dr- žavah takšne koeksistence niso mogli zamišljati. Ob naslednjem kongresu leta 1989, torej ob priložnosti, ko je organizacija sistemizirala svoje vsebine za naslednje obdobje, pa se je zgodil zanimiv pre- obrat, v katerem tako reko č ni ve č mogoče slediti, kaj je vsebina gibanj in kaj vsebina ZSMS. Lahko bi rekli, da je v tistem času mladinska organizacija po- stala transmisija gibanj, saj je prevzela skorajda celoten vsebinski (recimo mu kar ideološki) aparat novih družbenih gibanj. Tudi v prakti čnem smislu je ob vklju čevanju teh vsebin v politi čni sistem postala kadrovsko odvisna od akti- vistov gibanj, saj nekaterih vsebin (posebej ekoloških) ni bilo mogo če obrav- navati brez poglobljenega strokovnega zaledja in izkušenj. Kongres je bil prežet z idejami in projekti, ki so nastali med pripadniki gibanj (ekologija: prepoved uvoza zastarelih in umazanih tehnologij, ustanovitev denarnega sklada, ki bi spodbujal ekološko sanacijo, cena ekološke sanacije naj postane del cene pro- izvoda ..., mirovništvo: depolitizacija vojske, svoboda veroizpovedi, Slovenija – demilitariziana dežela ...). 16 Pravzaprav v intelektualnem smislu med obojima sploh ni ve č mogoče potegniti neke lo čnice ali pa re či, to je rezultat enih in to drugih. Izjema je le politi čno podro čje, na katerem se je ZSMS konceptualno okrepila, vso dediš čino gibanj pa predstavljala kot svoje pobude in gibanj ni ve č izpostavljala. 17 Pomemben dejavnik v zvezi z obstojem NDG je bila tudi infrastruktura, ki jo je mladinska organizacija nudila gibanjem. V času, ki še ni bil digitalen in ko je fotokopirni stroj predstavljal nedosegljivo ugodnost, je bila ta vrsta uslug klju č- nega pomena za obstoj gibanj. Predstavniki teh so za širjenje svojih idej uporabili vse vire, ki so jim bili na voljo v prostorih ZSMS. Brez teh bi težko razmnoževali in razpošiljali velikanske koli čine gradiv, s katerimi so obveš čali posameznike o svojih aktivnostih in zamislih. Enako je bilo s prostori za sestajanje, poštnimi stroški, delno transportom ipd. 16 ARS, fond Skupš čina Slovenije (AS 1115), šk. 1440, mapa: RK ZSMS 9. 11. 1989 (pobude 13. kongresa ZSMS). 17 Predlog dokumentov XIII. Kongresa ZSMS, Portorož 3.–5. november 1989. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 356 Ob izteku osemdesetih let NDG niso bila ve č otoki v sicer apati čnem druž- benopoliti čnem okolju. V Sloveniji so se zlasti leta 1988, ko je prišlo do afere zaradi sojenja četverici pred vojaškim sodiš čem v Ljubljani, za čeli pojavljati množično gibanje in tudi druge oblike dviganja zavesti prebivalstva v smislu demokrati čnih vrednot. Takrat so se na protestih zbrale tudi množice do 35.000 ljudi. V teh okoliš činah so se pripadniki gibanj pojavili pred zanimivo skuš- njavo. Nekatere vsebine gibanj so postale del nabora demokratizacijskih zahtev, kar jim je v dolo čenem smislu vzelo veter iz jader, po drugi strani pa bi jim njihovo prvenstvo iz prve polovice in sredine osemdesetih let lahko prineslo dolo čeno promocijsko to čko. Ob pluralizaciji politi čnega prostora je družbena opozicija izgubljala svojo vlogo, ki jo je imela v preteklosti, ve č pomena pa je pridobivala novonastajajo ča politična opozicija. Gibanja so tako po časi izgubila zalet, njihovo zadnje dejanje pa je bilo leta 1990, ko se je na prvih demo- krati čnih volitvah v Sloveniji med prvimi politi čnimi strankami znašla tudi lista novih družbenih gibanj, prvi na tej listi pa njihov najbolj znan aktivist Marko Hren. Po tem datumu samo kot zanimivost omenimo še uspeh, ki ga je ideja mi- rovništva kot ideja gibanj iz osemdesetih let prinesla tudi v Slovenijo. Sep- tembra 1990 je bila v okviru slovenske skupš čine oblikovana komisija za mi- rovno politiko. 18 Ta komisija naj bi realizirala projekt mirovnikov in ZSMS, imenovan »Slovenija – demilitarizirana dežela«, po katerem naj bi bila Slo- venija otok brez vojske. Do realizacije zamisli ni prišlo, prihodnje leto pa je prineslo veliko spremembo z osamosvojitvijo Republike Slovenije in deset- dnevne vojne, ki je takšne ideje potisnila na skrajni rob politi čnega prostora. Geografski domet zveze med slovensko mladinsko organizacijo in NDG je bil omejen na slovenski prostor. Vzrokov za to je ve č, prevladujeta pa dva. Prvi je, da slovenska mladinska organizacija v osemdesetih letih svojih politi čnih interesov ni videla v širšem jugoslovanskem kontekstu. Pravzaprav je resno dregnila v jugoslovansko politiko le z dvema vsebinama, in sicer z odporom proti obstoje čemu na činu praznovanja dneva mladosti in v zvezi s tem proti štafeti mladosti ter s projektom za priznanje ugovora vesti in civilnega služenja vojaškega roka. Drugi »jugoslovanski« projekti ZSMS so bili vezani bolj na realnost, da je Slovenija del jugoslovanske države. Drugi vzrok ti či v dejstvu, da so bila druga jugoslovanska okolja precej bolj konservativna od slovenskega, temu primerno pa je bil bolj tog tudi politi čni sistem s svojimi elitami. ZSMS je imela v okviru mirovniških in ekoloških tem nekaj stikov z zagrebško skupino Svarun, ki je na hrvaškem predstavljala glasnika novih družbenih gibanj. Ob časno so stik z ZSMS navezali posamezniki iz Beograda, ki so želeli, da se jim posredujejo gradiva gibanj. Ob časno, a v resnici redko, je na naslov RK ZSMS pripelo kako protestno pismo proti mirovnim vsebinam, katerih vsebina 18 ARS, AS 538, fasc. 120, zapisnik 1. seje Komisije Skupš čine Republike Slovenije za mirovno politiko, 13. 9. 1990. Blaž Vurnik Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije 357 dokazuje, da njihovi pisci pravzaprav niso čisto dobro vedeli, za kaj pri teh vsebinah sploh gre. Nova družbena gibanja in ZSMS – prakti čni vidik zavezništva (primer ugovor vesti in civilno služenje vojaškega roka) 19 Prakti čni vidik delovanja gibanj v navezi z mladinsko organizacijo oziroma njihove vsebine razkrivajo širok razpon interesov te družbene opozicije sredine in druge polovice osemdesetih let. Delovanje ekologov je bilo tako reko č vsa leta omejeno bolj na lokalne teme na primer onesnaževanja posameznih rek, le ena pa je prebila okvir lokalnosti in je postala vseslovenska in celo vsejugo- slovanska. Šlo je za diskurz o uporabi jedrske energije v miroljubne namene in edini jugoslovanski (slovenski) jedrski elektrarni Krško. V času po nesre či v ukrajinski jedrski elektrarni v Černobilu so bili ekologi mo čno aktivni z za- htevami po ukinitvi obratovanja jedrske elektrarne Krško in so v zvezi s tem zahtevali celo referendum. Druga skupina, ki jo je treba omeniti že zaradi izjemne organiziranosti v okviru svoje delovne skupine, je bila delovna skupina za duhovna gibanja. Čeprav z o čitno najmanjšim številom zainteresiranih, je bila skupina dokaj aktivna z organiziranjem predavanj, duhovnih taborov in rednih meditacij. Druga čne so bile vsebine mirovnikov. Ti so poleg vsake priložnosti, ki so jo izkoristili za na čelno nasprotovanje globalnemu oboroževanju, izvajali nekaj bolj prepoznavnih projektov. Eden od teh je bil akcija z naslovom »Dajmo otroku možnost«, ki so jo izvajali vsak december od leta 1983 do konca osemdesetih let. Šlo je za opozarjanje potrošnikov, ki so v decembrskih dneh kupovali novoletna darila, naj ne kupujejo igra č, ki so kakor koli povezane z vojsko, torej raznih voja čkov, tankcev, modelov pušk in podobno. To je bila akcija, ki ni bila provokativna do katerega koli dela sistema, a je vendarle do- živela nekaj odpora, saj so ob njej negodovali stari borci, ki so se kot osvo- boditelji izpod fašizma in nacizma zaradi protestov proti vojaškim igra čam ču- tili užaljene. Ve č zveze s sistemom so imeli protesti proti izobraževalnim vse- binam na fakultetah in srednjih šolah, kjer je bil eden od obveznih predmetov tudi obramba in zaš čita (v srednjih šolah) oziroma splošna ljudska obramba in družbena samozaš čita (na fakultetah). Vsebine teh predmetov so bile po mnenju mirovnikov militantne in odve čne, saj so fanti ta znanja kasneje pridobivali pri 19 Pobuda za priznanje ugovora vesti in za vpeljavo civilne službe je edina tema mirovnikov ali NDG sploh, ki je že doživela poznejše znanstvene obravnave. Prav tako so za to temo izdelali kronologijo, ki je bila objavljena že vsaj dvakrat – prvi č v: Marko Hren, Svoboda misli je sicer vsem zagotovljena, kar pa še ne pomeni, da je izražanje te misli tudi vedno dovoljeno; v: Kompendij za bivše in bodo če politike ali popotovanje od Krškega in Portoroža, Ljubljana 1989, str. 45–68, ter drugi č v Danica Fink-Hafner: Nova družbena gibanja subjekti politi čne inovacije. Ljubljana 1992, str. 291–300. V tem delu je bila pobuda deležna podrobne poli- tološke obdelave. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 358 služenju vojaškega roka, dekleta pa, če bi to želela, pri prostovoljnem vojaškem usposabljanju v Teritorialni obrambi. Prav z ženskim vojaškim usposabljanjem je bil povezan protest, ki je nastal zaradi skrivnostnega vedenja vojaških oblasti pri na črtovanju sprememb ženskega vojaškega usposabljanja. Leta 1985 so se namre č pojavili znaki, da vojska na črtuje to dejavnost iz obmo čja prostovolj- nosti prenesti med državljanske obveznosti. Argument za to spremembo je bilo nekoliko majavo navajanje ustavnega na čela enakopravnosti spolov ter pravice do obrambe domovine. 20 Bolj detajlno obravnavo si zasluži dolgotrajen in naporen projekt mirovni- kov, in sicer zahteva za uveljavitev ugovora vesti in uvedbe civilnega služenja vojaškega roka. Ta primer ni bil le najbolj poln dramati čnih bitk, ampak je zna- čilen zaradi povezave gibanj z ZSMS na to čki, kjer je vsebina gibanj najbolj globoko zarezala v ideološko tkivo jugoslovanske države. Predvsem zaradi te pobude so gibanja postala sinonim za »sovražno dejavnost«. 21 Vojska je bila v Jugoslaviji pomemben steber oblasti. Služenje vojaškega roka je bila ena naj- pomembnejših dolžnosti v življenju moškega, v nekaterih okoljih, še posebej v južnih predelih države in v neurbanih okoljih, pa je imela pomembno družbeno vlogo in celo iniciacijski pomen. Vsakršen poseg v vojaška vprašanja zunaj ge- neralskih struktur je bil nedopusten, tudi če je šlo za poseg iz vrst družbe- nopoliti čnih organizacij. In ko je takšen poseg prišel celo zunaj tega sistema DPO, je bilo ogor čenje vojaških oblasti še toliko ve čje. Kot svojevrstno izdajo pa so dojeli dejstvo, da v tem »napadu na JLA« sodeluje mladinska organiza- cija. Zgodba o ugovoru vesti je v slovenski javnosti postala bolj znana, ko je v javnost prišlo pri čevanje dveh jehovovih pri č, ki sta do leta 1986 zaradi ugovora vesti po zaporih preživela že šest let. 22 Že slabo leto prej so mirovniki o ugo- voru vesti razpravljali na nekem sre čanju, vendar te razprave javno niso pre- segle kroga zainteresiranih aktivistov. So pa pritegnile pozornost oblasti. Deve- tega maja 1985 je bil v Ljubljani aretiran Marko Hren, duhovni vodja slo- venskih mirovnikov in ideje o ugovoru vesti. Na policiji je preživel en dan za- sliševanja. Prvi uradni stik neke družbenopoliti čne organizacije z vsebinami in uteme- ljitvami ugovora vesti in civilne službe se je zgodil 15. oktobra 1985 v obliki predstavitve pobude Komisiji za SLO in DS pri RK ZSMS. Ni šlo za posebno pomemben dogodek, saj so v vodstvu ZSMS že vsaj v obrisih vedeli, za kaj gre. Po drugi strani pa ta prvi stik ni bil nepomemben, saj je že v takratni razpravi idejo zavrnil le predstavnik armade o omenjeni komisiji. S tem je bil ta dogodek 20 Borba, 27. 10. 1985; po Hladni mir in druge vro če teme, ABC mirovni zvezki, let. 1, št. 1, Ljubljana 1986, str. 83. Ta zapis v Borbi je bil tudi edini neposredni znak, ki je dokazoval, da vojska zares razmišlja o obveznem vojaškem usposabljanju za ženske. 21 Milan Balažic: Slovenska demokrati čna revolucija 1986–1988: civilna družba, nacionalni program in ljubljanski proces. Ljubljana 2004, str. 184. 22 Odprto pismo Branka Klari ča »Bil sem obsojenec številka 7772«. V: Mladina, št. 15, 1986, str. 15; ARS, AS 1589, šk. 852, dopis Ivana Če čka Skupš čini mesta Maribor, 28. 5. 1986. Blaž Vurnik Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije 359 tudi prvi odziv armade na pobudo. Postalo je jasno, da bo boj za pobudo težak. Takrat so se sicer za čeli v javnosti posamezni pritiski zaradi ve čkratnih zapor- nih kazni opore čnikov vesti in zato je ob koncu leta 1985 Predsedstvo SFRJ sprejelo sklep, ki je na čelno dopuš čal, da oseb, ki so bile že obsojene zaradi zavra čanja služenja vojaškega roka, ne kaznujejo ponovno, ampak jih pri na- slednjem vpoklicu razporedijo v JLA na dolžnosti brez orožja. Prihodnje leto je bil ta sklep tudi uzakonjen. Ta rešitev je bila sicer na videz razumna, a z vidika mirovnikov povsem nepomembna, saj ni dekriminalizirala ugovora vesti in ni omogo čala alternativnega civilnega služenja vojaškega roka zunaj vojske. Mi- rovniki so zahtevali ve č, vojska pa je šla z omenjeno rešitvijo problema tako dale č, do koder je sploh bila pripravljena iti. V prvi polovici leta 1986 je pobuda, ki je bila prek RK ZSMS že del sistema, doživela prvi odkriti napad s strani oblasti. Republiški sekretar za notranje zadeve je namre č 26. aprila v poro čilu Predsedstvu SRS opozoril na to, da »hočejo nekateri pod okriljem mirovnega gibanja napadati naš sistem, JLA, koncept SLO ...« 23 Vendar je v istem mesecu kongres ZSMS sprejel pobudo za odpiranje razprave o možnostih vpeljevanja civilne službe in o takojšnji ukinitvi ponavljajo čih se kazni za opore čnike. Konec maja so se predstavniki ZSMS sestali z zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo (jugoslovanskim obrambnim ministrom) in se z njim pogovarjali tudi o ugovoru vesti in opore čnikih. Junija je bila pobuda predstavljena še kongresu jugoslovanske mladinske organizacije, pri čemer je predstavnica ZSMS, ki je predstavljala svoj referat, doživela ne- ljubo presene čenje, ko je med njenim nastopom skoraj celoten avditorij tolkel po mizah. Kongres je pobudo sprejel, a je vodstvo jugoslovanske mladinske organizacije nato zavrnilo razpravo o tej pobudi. Podobno so o pobudi mleli tudi posamezni organi drugih družbenopoliti čnih organizacij in se vsi po vrsti izrekali proti njej, ve činoma s suhoparno argumentacijo, da ni v skladu z ustavo in obstoje čim konceptom splošne ljudske obrambe. Slovenska mladinska organizacija je tako na barikadi pobude, ki jo je posvojila od gibanj, v sistemu ostala sama. Sistem se je ob pobudi odzval precej paranoi čno. Gibanja, še po- sebej pa mladinska organizacija, so bila deležna o čitkov, da želijo ukiniti vo- jaško obveznost ali pa kar JLA, da za njimi stojijo tuje obveš čevalne službe, kar naj bi dokazovalo mednarodno sodelovanje mirovnikov s podobnimi skupinami predvsem v Avstriji in severni Italiji. Vendar mladinska organizacija pobude, za katero je stala intelektualno mo čna baza mirovnikov, ni ve č mogla spustiti iz rok. Postala je del sistema in kot takšno je morala ZSMS vzdrževati. Če bi jo potegnila nazaj, bi izgubila precejšen del kredibilnosti. Ne le pri aktivistih gibanj, ki so ZSMS neprestano opredeljevali kot del politi čnega sistema in sproti zahtevali opredeljevanje do njihovih želja, ampak tudi pri drugih DPO, ki se jim je zadnjih nekaj let predstavljala kot organizacija, ki si prizadeva za 23 Marko Hren: Svoboda misli je sicer vsem zagotovljena, kar pa še ne pomeni, da je izražanje te misli tudi vedno dovoljeno. V: Kompendij za bivše in bodo če politike ali popotovanje od Krškega do Portoroža, Ljubljana 1989, str. 50. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 360 samostojno in neusmerjano politiko. V prihodnjih mesecih se je pobudi neko- liko odprla slovenska SZDL, ki je na čelno sprejela problem ugovora vesti s for- mulacijo, da pobude za razpravo o tej temi »ne gre omalovaževati in za- vra čati«. 24 S tem je zaklju čila razpravo o tem problemu v svojih forumih. To je precej razburilo mirovnike, ki so SZDL odgovorili, da ne more kon čati raz- prave, ki je sama tudi ni za čela. Vse skupaj pa ni imelo ne uspeha ne posledice, saj so vsakršno razpravo o civilni službi zavrnile zvezna SZDL in druge zvezne DPO. Vendar je bilo takrat tudi oholo ravnanje oblasti že nekoliko omejeno in omajano. Vprašanje opore čništva je bilo že tako spolitizirano (kolikor je bilo to v nedemokrati čnem politi čnem okolju sploh mogo če), da je mirovnikom uspelo, da je bil oktobra 1986 iz zapora izpuš čen eden od jehovovih pri č, ki je bil po sedmih letih sedenja v zaporu zaradi zavra čanja služenja vojaškega roka obso- jen na novo sedemletno zaporno kazen zaradi istega dejanja. Aprila 1987 je pobuda za priznanje ugovora vesti naravnost dramati čno zno- va prodrla v politi čni sistem. Takrat so se zbrali delegati ob čine Grosuplje. Predstavnica ob činske ZSMS Metka Mencin, ki je sicer aktivno zastopala mirovno gibanje, je predložila vprašanje, ki naj bi ga delegat iz ob čine Gro- suplje postavil v republiški skupš čini. Šlo je za sklop treh vprašanj, in sicer kakšno in čigavo stališ če izraža vzdržan glas jugoslovanskih predstavnikov ob sprejemanju resolucije v Komisiji za človekove pravice pri OZN (šlo je za glasovanje o resoluciji, ki je bila poziv k uveljavljanju pravice do ugovora vesti v državnih zakonodajah. S tem je bilo povezano vprašanje, ali bo Jugoslavija pozive te resolucije upoštevala in uvrstila med temeljne ustavne pravice. Tretje vprašanje pa je bilo, zakaj se organi republiških in zveznih oblasti ne odzivajo na predloge in pobude ob čanov, k čemur jih zavezuje celo jugoslovanska ustava ( člen 157). Na ta člen so se namre č mirovniki sklicevali ob pobudah, ki so jih naslavljali na organe oblasti, vendar praviloma niso prejemali odgovorov. Dele- gati grosupeljske skupš čine so brez težav sprejeli sklep, da predstavnik ob čine v republiški skupš čini postavi ta vprašanja. Zapletlo pa se je en dan pred za- sedanjem slovenske skupš čine. Kakšno vprašanje bo predstavnik ob čine posta- vil, se je namre č razvedelo v politi čnem sistemu, kjer je bilo takšno vprašanje ozna čeno kot neprimerno, in sicer z argumentacijo, da v ob čini Grosuplje opo- re čniki niso nikakršen problem. Ponovno je bila sklicana seja ob činske skup- š čine, na kateri je bilo izglasovano, da se to delegatsko vprašanje umakne. Ven- dar pa je bila nato za delegatko iz ob čine Grosuplje na seji republiške skupš čine imenovana prav Metka Mencin, ki je naslednji dan na velikem parketu postavila isto, a nekoliko spremenjeno vprašanje. To je takrat postalo vprašanje, ki ga zastavlja republiška skupš čina, in nanj je bilo treba pridobiti odgovor zveznih oblasti. Ta odgovor je prišel mesec dni kasneje. Bil je diplomatski in v resnici ni 24 ARS, AS 538, fasc. 7, Predsedstvo RK SZDL Slovenije, Stališ ča in mnenja o pobudi o ci- vilnem služenju vojaškega roka, 17. 12. 1986. Blaž Vurnik Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije 361 ni česar pojasnjeval, a to niti ni bilo pomembno, saj je bilo tudi samo vprašanje že do neke mere retori čno zastavljeno. Cilj je bil s problemom soo čiti oblasti prek uradnih poti skozi institucije politi čnega sistema in to je popolnoma uspelo. Kasneje je bila dejavnost mirovnikov nekoliko bolj omejena na teme kraj- šega trajanja, pobudo v zvezi z ugovorom vesti in civilnim služenjem vojaškega roka pa so vzdrževali pri življenju na publicisti čni ravni. Leto 1988 je bilo v zvezi z mrežo pobud, ljudi in institucij, ki so jo v preteklih letih spletli aktivisti NDG, prelomno. Poletje tistega leta je bilo namre č zaznamovano z dogajanjem v zvezi s procesom proti četverici. V zvezi s tem dogajanjem so potekali množični protesti pred stavbo vojaškega sodiš ča v Ljubljani ter ve č ve čjih demonstracij, ki se jih je udeležilo med deset in trideset tiso č ljudi. V zvezi s tem procesom je v civilnodružbeni sferi nastal Odbor za varstvo človekovih pravic, ki prevzel omrežje gibanj ter mladinske organizacije. Ta Odbor je delo- val po na čelu prostovoljnega v članjevanja in celo evidentiranja kolektivnih in individualnih članov, ki jih je bilo na vrhuncu tega gibanja ve č kot sto tiso č. 25 Takrat se je pokazal resni čen obseg civilnodružbenega gibanja, ki je nastajalo tudi pod vplivom NDG in v institucionalnem okviru slovenske mladinske orga- nizacije. Gibanja so s tem sicer izgubila svoj potencial, saj so v novih oko- liš činah v času, ko je bilo polje med družbo in politiko nekoliko bolj odprto, pobudo prevzeli novi akterji, predvsem novoustanovljene zveze, predhodnice takrat še nedovoljenih politi čnih strank. Spomladi 1989 je vprašanje opore čništva še enkrat potovalo skozi institucije. Takrat je Predsedstvo SFRJ v dopolnilih k zakonu o vojaški obveznosti pred- lagalo, da bi verski opore čniki lahko služili dvojno dobo vojaškega roka v JLA že ob prvem prihodu v vojašnico in ne šele po prvi zaporni kazni. Slovenska mladinska organizacija je proti temu protestirala, a je bilo takšno dopolnilo vseeno sprejeto. To namre č ni bil niti minimum zahtev, ki so jih postavljali mirovniki, saj je ve čina opore čnikov zavra čala tudi služenje znotraj vojske brez orožja, poleg tega je bila dvojna doba o čiten ukrep, ki naj bi zmanjšal število opore čnikov, kar pa je bil po mnenju mirovnikov tudi že poseg v pravico do ugovora vesti. Ne glede na to pa je bil to vendarle uspeh mirovnega gibanja, saj je bila to prva »sistemska rešitev« (tako so jo imenovali mirovniki sami), ki je verske opore čnike dekriminalizirala. Kljub tej sistemski rešitvi pa še vedno o problemu ni želela niti razpravljati zvezna konferenca jugoslovanske mladine. Čepravje ta rešitev dajala videz, da se bo odnos oblasti do te in podobnih pobud za čel postopoma spreminjati, je del jugoslovanskih oblasti še vedno pobudo obravnaval kot element sovražnega delovanja z namenom razbijanja JLA. Mar- ca 1989 je namre č Zvezni izvršni svet obravnaval širši sklop ugotovitev v zvezi z napadi na koncept splošne ljudske obrambe in zlasti na JLA in takrat celo ugotovil, daje »bistvo ideje o »civilnem« služenju vojaškega roka v glavnem 25 Ali H. Žerdin: Generali brez kape: čas odbora za varstvo človekovih pravic. Ljubljana 1997. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 362 usmerjeno v to, da se z ustvarjanjem opozicije v družbi ustvarja tudi ustrezna opozicija do armade, pri čemer bi se le ta prakti čno omejila na pla čance in prostovoljce.« 26 Kasneje so mirovniki pobudo še naprej promovirali v širšem kontekstu zahtev po demilitarizaciji Slovenije, vendar do nadaljnjih sistemskih rešitev v jugoslovanskem državnem okviru ni prišlo. Proces uveljavljanja pobude za priznanje ugovora vesti in civilne službe je bil najpomembnejši projekt ne le mirovnega gibanja, ampak NDG v Sloveniji nasploh – tako po vsebini kot tudi po strukturi dogajanja. S sodelovanjem mirovnikov v okrilju RK ZSMS in s postavljanjem delegatskih vprašanj je celoten projekt na konkretnem primeru preizkusil vse kanale delovanja samo- upravnega in delegatskega politi čnega sistema kot pobuda, ki je nastala zunaj tega sistema in je uspela vanj prodreti kljub njegovemu odporu. Vloga ZSMS je bila v tem procesu klju čnega pomena. Ne le da je skrbela, da je bilo delovanje mirovnikov legalno, omenjene kanale so aktivisti gibanj lahko uporabljali le s pomo čjo ZSMS, saj je ta organizacija njihove pobude in predloge posredovala v sistem. Sama se je sicer zelo omejeno aktivirala v mirovniških in drugih vprašanjih in ni aktivno sodelovala pri konfrontacijah z drugimi DPO ali vojaškimi in zveznimi oblastmi, niti se ni posebej angažirala pri oblikovanju vsebin pobud. Zgodilo se je celo, da je delovna skupina za mirovna gibanja, ki je delovala v okviru vodstva ZSMS, od te iste mladinske organizacije terjala odgovore na svoje pobude na podoben na čin, kot jih je terjala od drugih DPO in oblasti. *** Realen zgodovinski izkupi ček naveze NDG–ZSMS je bil predvsem ta, da so dolo čene vsebine, ki so bile bodisi že del politi čne in družbene kulture Zahodne Evrope, bodisi so si tudi tam šele poizkušale izboriti svoje mesto, postale del politi čnega in družbenega prostora tudi pri nas. Poleg vpliva na realno politiko slovenskega in v nekoliko bolj omejenem smislu tudi jugoslovanskega prostora je pomemben tudi vpliv, ki so ga NDG prek kanalov ZSMS imela na javno mnenje. Pri tem so imeli pomembno vlogo nekateri mediji, denimo Radio Štu- dent, Tribuna, Katedra, predvsem pa revija Mladina. V za četku osemdesetih let je bil to še pretežno nezanimiv in slabo bran časopis, v drugi polovici osem- desetih let pa vedno bolj pomemben oblikovalec javnega mnenja. 27 Odpiral je nekatere za oblasti neprijetne teme in se v precejšnji meri utemeljil tudi kot glasilo novih družbenih gibanj na podro čju vsebin, ki jih je podprla tudi ZSMS. Gibanja so v navezi z ZSMS predstavljala predvsem teoreti čno osnovo idejnega sveta, ki je bil vsaj v za četku osemdesetih let slovenskemu socialisti čnemu 26 ARS, AS 1589, šk. 2670/30, Informacija »Bistvo, vzroki in ocene napadov na koncepcijo splošne ljudske obrambe in zlasti na JLA«, Skupš čina SFRJ, Zvezni izvršni svet, marec 1989. 27 Vrednote v prehodu I.: slovensko javno mnenje 1968–1990. Ljubljana 1997. Blaž Vurnik Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialisti čne mladine Slovenije 363 okolju tuj. A maloštevilnost pripadnikov in aktivistov gibanj bi gibanja sama po sebi opredelila kot marginalna, če se v zgodbo ne bi vklju čila slovenska mla- dinska organizacija, ki je s svojo mrežo razli čnih organizacijskih ravneh pred- stavljala osnovo za širjenje idejnega sveta gibanj. Tako je formalna in nefor- malna zveza med gibanji in mladinsko organizacijo v obmo čju socialisti čnega sveta iz zgodovinske perspektive postala zna čilnost slovenskega prostora in njegovega prehoda iz enopartijskega v ve čstrankarski sistem s pomembnimi vplivi na kasnejši tranzicijski čas. NEW SOCIAL MOVEMENTS IN THE CONTEXT OF THE SOCIALIST YOUTH LEAGUE OF SLOVENIA SUMMARY In the end of the 1970s, certain changes started emerging in the Socialist Youth League of Slovenia (ZSMS) in regard to the attitude to the political system and the place of this youth organisation within it. Above all, the youth functionaries wanted more autonomy, in terms of contents, in relation to other social-political organisations. Formally ZSMS may have »covered« the young generation and transferred the interests forming within this generation into the political system, providing other social-political organisations with experienced and proven cadre. However, informally ZSMS operated as a transmitter in terms of other social-political organisations and the political system, meaning that it took the contents, forming in other parts of the political system, as its own and then upgraded them with youth details. At this time punk appeared in Slovenia. With its attributes, for that time explicitly characteristic of subcultures, especially in terms of fashion, hairstyles, behaviour, vocabulary and, above all, music (sound as well as lyrics), punk, to a certain degree, aroused general indignation, and it also provoked a response from the authorities, which rejected it as non-socialist and as a phenomenon foreign to a self-management society. The story of punk and its (unintentional) links with the political system is needed in order to understand the subsequent relations between new social movements and ZSMS. Namely, when it came to the question of whether to reject punk or integrate it in the context of the youth interest pluralism, ZSMS decided to defend punk, and at the next stage it also decided to provide the conditions for punk culture production. Such a decision was also in the context of rejecting the role of this youth organisation as a trans- mitter and represented the introduction of relations with new social movements. New social movements (pacifistic, ecologic, spiritual and certain others) introduced the contents of similar Western movements into the Slovenian space. Because of this and also because their initiatives were not created within the existent political system, these movements were a bit suspicious, and especially Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 364 unable to ensure the formal space for the assertion of their viewpoints. Because certain topics also touched upon the untouchable parts of the system (for example, the army), they were often on the brink of criminal persecution or even over the brink. Therefore the movements needed two things: protection within the political system and conditions for their activities. Both were provided by ZSMS, which all through the 1980s gradually integrated certain contents, which these movements represented, into its theoretical context, while at the same time formally protecting these movements from the authorities. The relationship between the movements and the youth organisation was multi- faceted. The question posed by the contemporaries was who needed whom more: the movements the youth organisation or vice versa. While ZSMS in fact ensured a legitimate position within the system for the movements, the movements provided the youth organisation with contemporary contents and expert background in regard to certain issues, which ZSMS knew how to take advantage of when establishing its public reputation. The final unravelling of the relationship between the movements and ZSMS was prevented by the changes in the years 1988 and 1989. At that time, ZSMS based the substance of its transformation into a political party almost entirely on the contents provided by these movements, while the movements lost their importance and mo- mentum at the onset of a new movement, related to the Trial of the Four and the new political situation in Slovenia. We could even state that at that time the movements exhausted their historical moment. Gregor Tomc Subkulturi hipijev in pankerjev 365 UDK 316.723(497.4)"197/198" Gregor Tomc * Subkulturi hipijev in pankerjev. Primer Slovenije v sedemdesetih in osemdesetih letih Uvod Mladost je faza v življenju človeka, ko se mladi ljudje pripravljajo na prevzem vlog v svetu odraslih. V modernih družbah je postala ta priprava tako kompleksna in dolgotrajna, da so se razvili institucionaliziran in obvezen sistem šolanja (neprimerljiv s tradicionalnimi družbami) in prepoznavne vrstniške skupnosti mladih (prav tako pomembnejše za oblikovanje identitete mladih kot kadar koli prej v preteklosti). Generacije mladih so v 20. stoletju oblikovale prepoznavne življenjske svetove. V ZDA se je po drugi svetovni vojni oblikoval pojem »teenager«, najstnik, ki je ozna čeval kulturno druga čnega mladostnika. Družboslovci so to kulturno druga čnost prepoznali in na ravni teorije namesto o odklonskosti/deviantnosti mladih (odstopanje od prevladujo čih norm skupnosti) vse bolj govorili o subkulturah mladih (odstopanju po vrednotah, življenjskem stilu, ustvarjalnosti, videzu itd.). Mladost se je razlagalo kot čas eksperimen- tiranja z vlogami, kot igranje, kot pripravo na prevzem vlog v odraslem svetu. Čim bolj so postajale moderne skupnosti kompleksne, tem bolj se je mladost podaljševala, tako da danes ni omejena le na obdobje med petnajstim in pet- indvajsetim letom, ampak so lahko mladi ljudje tudi še po tridesetem letu sta- rosti. Po drugi svetovni vojni so se v zahodnih demokrati čnih družbah po- javljale številne mladinske subkulture (v Veliki Britaniji tediji, modi, rokerji, skini, glitterji in pankerji, če se omejim samo na tiste, ki so bili v središ ču pozornosti kulturologov iz Birminghama), ki so bile najve čkrat, ne pa nujno, povezane z rok glasbo. Mladinske subkulture pa so se pojavile tudi v slovenskem socializmu v kon- tekstu druge Jugoslavije. Ogledali si bomo dve subkulturi mladih v šestdesetih in sedemdesetih letih v Sloveniji – hipije in pankerje. * Dr., izredni prof., Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Oddelek za kulturologijo, Kardeljeva ploš čad 5, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: gregor.tomc@fdv.uni-lj.si Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 366 Mladinske subkulture v avtoritarnih in totalitarnih državah Mladinske subkulture potrebujejo za nastanek in razvoj relativno strpno družbeno klimo, v kateri se razlike v doživljanju sveta (okusi, vrednote in miš- ljenja) ne razlagajo avtomati čno kot odklonskost. Ali kot bi dejal Hebdige: kjer se simbolna grožnja simbolnemu redu ne interpretira kot dejanska grožnja de- janskemu redu. 1 V totalitarnih državah 20. stoletja potrebne strpnosti za nastanek avtonomnih mladinskih gibanj ni bilo. Ilustrativen je primer sving subkulture v nacisti čni Nem čiji (na primer v Hamburgu v tridesetih letih). Bila je maloštevilna, krat- kega daha in kmalu prepovedana, ker so jo številni nacisti doživljali kot dejan- sko grožnjo politi čni oblasti. »Kar se za čne z Dukom Ellingtonom, se kon ča z atentatom na firerja«, je bil slogan v tedanji Nem čiji. Nekaj podobnega je velja- lo tudi za Sovjetsko zvezo in socialisti čne države Vzhodne Evrope po drugi sve- tovni vojni: vse do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja v njih mladinskih subkultur tako reko č ni bilo. Na stalinisti čnem posterju v Sovjetski zvezi med obema svetovnima vojnama je pisalo »Danes igra džez, jutri bo izdal domo- vino!«. Druga Jugoslavija je bila socialisti čna država, vendar od šestdesetih let prejš- njega stoletja v marsi čem specifi čna v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi državami. Zakaj je bilo to možno? V čem je bila druga Jugoslavija druga čna od drugih socialisti čnih držav? Navedimo nekaj dejavnikov, ki so vplivali na jugo- slovansko samosvojost. Po sporu s Stalinovo Sovjetsko zvezo leta 1948 je bila Jugoslavija eksko- municirana iz skupnosti drugih socialisti čnih držav in se je bila prisiljena od- pirati na Zahod (najprej gospodarsko, kasneje tudi kulturno in politi čno). Po sporu je komunisti čna partija potrebovala novo obliko ideološke legitim- nosti, ki jo je našla v ideologiji mladega Marxa, v samoupravljanju. Partijski funkcionarji so se po novem na na čelni ravni sklicevali na potrebo po ve čji vlogi ljudi (delavcev, uradnikov, ob čanov) v odlo čanju o stvareh javnega po- mena. Posredno je komunisti čna partija sicer še vedno odlo čala o vsem, vendar pa je fasada samoupravljanja imela tudi številne nenameravane demokrati čne posledice, saj je samoupravljanje rahljalo neposreden nadzor partije nad javnim življenjem. Zaradi gospodarskih težav, ki so jih izzvale Stalinova gospodarska blokada in socialisti čne gospodarske reforme v sami Jugoslaviji, je prišlo do odpiranja na Zahod. To je med drugim pomenilo odpiranje mej zaradi rasto čega števila nezaposlenih delavcev, ki so iskali v Zahodni Evropi zaposlitev (tako ime- novani gastarbajterji oz. gostujo či delavci, kot se je ta pojav imenoval z evfe- mizom). Vendar je v praksi lahko v tujino potoval tudi kdor koli drug. Pretok 1 Dick Hebdige: Potkultura: zna čenje stila. Beograd 1980, str. 128. Gregor Tomc Subkulturi hipijev in pankerjev 367 ljudi, idej in dobrin je tako postal pomembno ve čji kot v drugih socialisti čnih državah. Pri iskanju odgovora na gospodarsko krizo je tudi v sami partijski eliti pri- hajalo do razli čnih odgovorov. Eni so vztrajali na dogmati čnih na čelih komu- nizma, drugi so zagovarjali bolj liberalne ideje. V šestdesetih letih je postala vplivnejša struja »liberalcev«. Ti so dovoljevali vsako javno izražanje druga č- nosti, ki ni pod vprašaj postavljalo monopola komunisti čne partije na oblast. Šestdeseta leta so bila tudi čas rasto čega potrošništva. Kupovanje potroš- niških dobrin – od televizorjev in gramofonov do pralnih strojev in avtomobilov (še posebno priljubljen je bil »fi čo«) – je postalo pomemben statusni simbol vedno ve čjega števila ljudi. Vse bolj samoumevno se je razvoj socializma izena- čevalo z rastjo materialnega standarda prebivalstva, medtem ko se je tradicio- nalne socialisti čne vrednote omenjalo le še ob državnih praznikih. Sprostilo se je tudi kulturno življenje v državi. Socialisti čni realizem ozi- roma dajanje prednosti oblikam delavske kulture in kulture držav Vzhodne Evrope je bila uradna kulturna politika le v prvih letih po drugi svetovni vojni. Od petdesetih let dalje je popularna kultura postala sprejemljiva, če je le pozitivno vplivala na razpoloženje delovnega človeka. Partija je po novem od- klanjala le njene »nezdrave« izrastke, kot se je izrazil tedaj eden vodilnih slo- venskih komunistov Miha Marinko. 2 Tako je džez postal legitimen na za četku šestdesetih let, država pa je podpirala razvoj slovenske popevke, fuzije nem- škega šlagerja in sving glasbe. Oblasti so organizirale in financirale popevkarski festival, omogo čale snemanja v državnih studiih ter predvajale skladbe na dr- žavnem radiu in televiziji (zasebnih postaj seveda ni bilo). Na državno nadzo- rovanem trgu popularne glasbe so se pojavile številne pevske zvezde (Marjana Deržaj, Majda Sepe, Stane Mancini itd.). Država pa je vlagala tudi v razvoj doma če filmske industrije in v televizijsko kulturo, v kinih je bilo na sporedu vse ve č filmov zahodne produkcije itd. Mladi, ki so vstopali v življenje v šestdesetih letih, so prek množi čnih me- dijev prihajali v stik s popularno kulturno produkcijo, na radiu so poslušali pop (zahodnega sicer redko, za to je bilo treba vklju čiti na Radio Luxemburg), v šolah so se u čili angleš čino, lahko so potovali v tujino in tam spoznavali tuje mladinske življenjske stile (kupovali ploš če, hodili na koncerte, kupovali imidž itd.). Njihovo po četje je sicer lahko naletelo na neodobravanje odraslih (pred- vsem so odrasle motili dolgi lasje), vendar pa so bili pritiski omejeni na raven civilne družbe (mladostnike bi pogosto šikanirali v javnosti, v šoli ali doma), vendar pa preganjanje »dekadentne buržoazne kulture« (kot so rok ozna čevali bolj konservativno nastrojeni partijski kadri, pa tudi bolj nestrpni predstavniki civilne družbe) ni bilo ve č stvar uradne državne politike. Komunisti čna partija do roka v šestdesetih letih ni imela ve č svojega uradnega stališ ča. Nastajalo je veliko rok skupin, ki so preigravale hite takrat popularnih skupin (predvsem 2 Gregor Tomc: Druga Slovenija. Ljubljana 1989 (dalje Tomc, Druga Slovenija), str. 83–84. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 368 bitniške skupine iz Velike Britanije, kot so bile The Beatles, The Rolling Stones ali The Kinks, a tudi izvajalce iz Amerike, kot so bili Bob Dylan, The Beach Boys ali The Monkees). Med seboj so celo tekmovale – na prireditvah, ki so se imenovale kitariade –, čigava priredba (cover verzija) je najboljša. Verjetno naj- bolj znana slovenska rok skupina tistega časa so bili Kameleoni, ki so na vrhuncu popularnosti napolnili celo Halo Tivoli. Množica posnemovalcev in poslušalcev roka je ustvarila ozadje roka, zaradi katerega je ta postal samo- umeven del življenja velikega števila mladih v Sloveniji v šestdesetih letih. To je bil družbeni kontekst, recimo mu avtoritarnega, ne pa ve č totalitarnega socializma (avtoritarnega v tem smislu, da partijska oblast ni ve č indoktrinirala v vrednotah socializma in pri čakovala, da državljani v socializem verjamejo, am- pak je veliko bolj skromno pri čakovala le, da sprejemajo monopol partije na po- liti čno oblast). V tem kontekstu se tudi avtonomno mladinsko druženje ni ve č av- tomati čno razlagalo kot grožnja politi čni oblasti. Ta relativno strpna klima je bila prvi dejavnik, brez katerega kasnejše mladinske subkulture ne bi bile mogoče. Anglo-ameriška subkultura Drugi dejavnik je bila anglo-ameriška subkultura hipijevstva, verjetno prva mladinska subkultura roka, ki je izvirala iz srednjega razreda. Hipijevstvo je nastalo v specifi čnih pogojih ameriške družbe sredi šestdesetih let. To je bilo obdobje ekonomske stabilnosti in rasti, ko so imeli mnogi ljudje občutek, da so ekonomski problemi enkrat za vselej rešeni. Nekateri pripadniki srednjih razredov so postali prepri čani, da bosta dolgočasno rutino vsakdanjega življenja kmalu izpodrinila ustvarjalnost in eksperimentiranje kot na čin vsakda- njega življenja. Mnogi so tudi trdili, da so velike politi čne zgodbe kon čane (na primer Daniel Bell in njegova teorija konca ideologij). Tako se je izoblikoval ideološko iz- praznjen prostor, v katerega je lahko vstopila politi čna ustvarjalnost študent- skega gibanja. Vojna v Vietnamu je radikalizirala številne mlade ljudi (predvsem zaradi strahu pred vpoklicem v vojsko) in jih združila proti skupnemu sovražniku, vla- dajo či politiki. Permisivna vzgoja po drugi svetovni vojni (zagovarjali so jo psihologi kot Benjamin Spock) je v Ameriki ustvarila mlado generacijo, ki se ni bala avto- ritete odraslih. Na drugi strani pa v modernih industrijskih družbah tudi gene- racija odraslih ni imela ve č jasne predstave o tem, kaj sploh je pravilna vzgoja. Starši so postajali do številnih tradicionalnih vrednot, povezanih s cerkveno ideologijo in ruralnim na činom življenja, vse bolj skepti čni, ustreznih zamenjav za njih pa v modernih družbah ni. To je pomenilo, da v odnosu do mladih niso ve č uživali vnaprejšnje avtoritete, zaradi česar je postal odnos med odraslimi in mladimi bolj nepredvidljiv in konflikten. Gregor Tomc Subkulturi hipijev in pankerjev 369 Odnos do uživanja drog je bil dokaj strpen, zavest o možnih negativnih po- sledicah pa manj prisotna. Pojavila se je tudi nova droga (LSD), ki so jo ne- kateri javno promovirali kot odgovor na družbene probleme časa (Timothy Leary je širil zavest o LSD s takrat razvpitim sloganom »Vklju či se, nastavi na valovno dolžino in odštekaj«). Uživanje mamil je postalo pomemben na čin izra- žanja druga čnosti za pripadnike nove subkulture hipijev. V teh razmerah so se pojavili mladi ustvarjalci, ki so te pogoje dominantne skupnosti doživljali iz perspektive mladih, kot nekakšen Zeitgeist mlade gene- racije. To doživljanje prostora in časa, približno od srede šestdesetih do srede sedemdesetih let, so doživljali kot specifi čno mladinsko ob čutenje sveta. Med njimi so bili glasbeniki (npr. Bob Dylan, Beatles, Doors, Jefferson Airplane, Gratefull Dead itd.), likovni ustvarjalci (npr. Robert Crumbs s svojim Fritz the Cat), modni trendeseterji (ki so oblikovali živopisni brikolaž obla čil), inovatorji življenjskega stila ( člani komun, nomadski popotniki, u čenci orientalskih ideo- logij, predvsem budizma) itd. Njihovo delovanje so posredovali množi čni me- diji (tiskani mediji, televizija, nosilci zvoka, množi čni koncerti itd.). Na ta na čin je hipijevstvo postalo javen virtualen pojav, zamrznjena reprezentacija hipijev- stva v času, do katere je lahko vzpostavil odnos na daljavo vsak pripadnik mlade generacije, ki mu je bilo blizu ob čutenje sveta, ki ga je lahko zaznaval v teh sporo čilih. Ponotranjil je nekatere klju čne vrednote virtualnega hipijevstva, jih s tem naredil za temelj svojega vrednotenja sveta, jih prepoznaval pri drugih in deloval skladno z njimi. Tako se je postopno oblikovala mladinska subkul- tura hipijev, skupnost mladih, ki je na podoben na čin občutila dominantni svet in ga posledi čno tudi podobno vrednotila in o njem oblikovala podobna mnenja. Nekatere idealno tipske orientacije hipijev so bile: - hedonizem (svobodna ljubezen), - individualizem (po čni svojo lastno stvar), - disociacija od dominantnega sveta (freaking out, preseganje vsakdanjega življenja), - eksoti čni misticizem (širjenje zavesti s pomo čjo nezahodnih religijskih praks in z uživanjem drog, kot je LSD), - hiliazem (optimisti čna vera v rojstvo novega sveta v dobi vodnarja) itd. Sprejem hipijevstva v Sloveniji Zaradi relativno strpnega odnosa avtoritarnih socialisti čnih oblasti (odprte meje, ki so omogo čale potovanja na Zahod, množi čni mediji, ki so poro čali o mladinskih subkulturnih inovacijah javno in dokaj naklonjeno) in zaradi dviga materialnega standarda, ki je omogo čal potrošništvo mladih v prostem času, je bil odziv na anglo-ameriško hipijevstvo v Sloveniji množi čen. Tedenska Tribu- na, popularen časopis tistega časa, je leta 1970 poro čala, da je bilo samo v Ljubljani ve č kot 5000 hipijev. Ocena je verjetno nekoliko pretirana, a vsekakor kaže na števil čno pomembnost scene. Organizirali so se množi čni koncerti (na Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 370 primer »hippy show« v Hali Tivoli, kjer so na odru, okrašenem s plasti čnimi ro- žami, nastopale rok skupine; Boom Pop festival v isti dvorani). Nastajale so tudi manjše hipijevske komune. 3 V takšnih okoliš činah so se v zgodnjih sedemdesetih letih pri nas pojavili tudi avtenti čni hiipijevski ustvarjalci: - glasbeniki (npr. kantavtorja Tomaž Pengov in Marko Brecelj ter progresivna rok skupina Buldožer), - underground strip umetnik Kostja Gatnik (ki je oblikoval tudi študentski časopis Tribuna), - pesnik Chubby (samozvani poet lavreat lumpenproletarske kulturne revo- lucije) - in ustvarjalci gledaliških hepeningov (Pupilija Ferkeverk). Najizrazitejša je bila glasbena scena. Predvsem pod vplivom Boba Dylana je bila tudi pri nas zelo mo čna kantavtorska scena. Tomaž Pengov je za čel nastopati kot kantavtor konec šestdesetih let, ko je preigraval pesmi Dylana in Donovana. Postopno je začel pisati lastne roman- ti čno intimisti čne pesmi po zgledu na Leonarda Cohena in Donovana. LP- ploš čo Odpotovanja je izdal leta 1973 (velja za prvo slovensko »rok« ploš čo). Posneta je bila na Radiu Študent in pri Pengovu doma (v kopalnici, zaradi dob- rega eha, tako da je sedel na straniš čni školjki, če naj verjamemo tej urbani legendi). Zna čilna je pesem Cesta s hipijevsko temo nemirnega popotništva: 4 cesta zavetje nemirnih ljudi / izginja in skozi stopinje drsi / ko odhaja in glasna obzorja rodi / tihe roke neštetih ur pijejo svet neznan / prav tam / na cesti med klasjem hite čih ljudi / in živijo brez časne trenutke glasov/ ko letijo po stezah stoletnih sledi / son čna zarja je njihova sre ča ko sence budi / in ujeti so vanje ko cesta prižge jim lu či / in pogrne s tiho temo jim klopi zidove parke in stebre dreves / da zaspijo v sanje razbitih no či / ve čni tujci polnih naro čij prijateljstva / prav tam / na cesti zagrnjeni s plaš čem dežja / brez odhodov ker so povsod doma / na cesti prebodeni z me čem sonca / morda iš čejo ve č kot posmeha zaklenjenih glav / morda iš čejo tujo besedo odprtih o či / polne dneve svobodnih trenutkov nemirnih poti / ko visijo med kupi sprhnelih smeti / in drvijo od mesta do mesta brez sna / in izgubijo na tiso če sre čanj vse dni. Verjetno ustvarjalno najpomembnejši predstavnik kantavtorske scene je bil Marko Brecelj, ki je leta 1974 izdal LP Cocktail. Pesmi odražajo avtorjevo bohemstvo, odštekanost in družbeno kriti čnost. Poseben pe čat dajejo skladbam nekoliko šansonjerski aranžmaji Bojana Adami ča. Pesem Rde či bar govori o problemu samomorilnosti v slovenskem socializmu: 5 3 Tomc, Druga Slovenija, str. 119. 4 Tomaž Pengov: Odpotovanja. ŠKUC, Ljubljana 1974. 5 Marko Brecelj: Cocktail. ZKP, Ljubljana 1974. Gregor Tomc Subkulturi hipijev in pankerjev 371 V rde čem baru v sobi rde či / S kroglo v glavi z dušo v sre či / Slišali so strel in videli obraz v krvi / Škoda bil je mlad ta je to sezono prvi / Prvi tak škandal ki spravlja nas / In ta naš bar ob dober glas / V rde čem baru v sobi rde či / S kroglo v glavi z dušo v sre či / Skrijte ta obraz / Dve gospe sta omedleli / Skrijte v prt na- smeh / Madež rde č čez madež beli / Škoda bil je svež ta je to sezono prvi / Lani pa na vrvi trije so kon čali / Tak škandal ki spravlja nas / In ta naš bar ob dober glas / Škoda bil je lep / Lahko bi bil pri njej tako pa / Fej umivajo ga stare babe / Ob- le čen v pražnje gre / Odhaja v kraj pozabe / Na na na na ... / V rde čem baru v sobi rde či / Plešemo spet z dušo v sre či / Skrijte mi obraz / Gospa v kožo mehko / Ču- den oster mraz / Toje bil moj prvi prvi moj mrli č / Ki spravlja nas / In ta naš bar ob dober glas. Najizrazitejši glasbeni predstavnik slovenske hipijevske scene pa je bila nedvomno skupina Buldožer, idealno tipski progresivni rok bend tistega časa, ki se je odlo čil, da bo zaradi kulturne hegemonije Srbov in Hrvatov v drugi Jugoslaviji deloval v srbohrvaš čini: 6 »Leta 1975 je skupina dolgolasih, bradatih hipijev stopila na oder popevkar- skega festivala in odigrala svojo razli čico velikega hita v Sloveniji tisto leto, pe- sem Dan ljubezni, ki so jo preimenovali v Dan bolezni. Pevec Marko Brecelj je prišel na oder v invalidskem vozi čku, prijatelji benda, ki so se pretvarjali, da so na ta ali oni na čin hendikepirani, pa so prepevali refren in fušali. Kitarist Boris Bele je hodil po odru in ustrelil (s slepimi naboji seveda) vsakogar, ki mu ni bil vše č. Ko je eden od pevcev refrena v »paniki« zbežal, je Bele streljal za njim in po nesre či »ubil« enega od poslušalcev. Spodobno se je opravi čil in nato ustrelil beže čega, tik preden mu je uspelo pobegniti iz dvorane. Tovrstnen rok teater je postal zaš čitni znak skupine. Postali so znani kot »jugoslovanski odgovor na Franka Zappo in The Mothers of Invention«. Zaradi svoje ekscentričnosti pa so imeli ves čas tudi težave. Posnetka »Dan bolezni« ni televizija nikoli predvajala. Srbska založba RTB, ki je izdala njihovo prvo ploš čo Pljuni istini u oči (peli so v srbohrvaš čini) ni hotela izdati ponatisa ploš če, potem ko je v mesecu dni prodala 13.000 izvodov; njihove druge ploš če Zabranjeno plakatiranje pa po daljšem obotavljanju sploh niso hoteli izdati in si je bend poiskal novo založbo v Slo- veniji, Helidon). Tudi z organizacijo koncertov so imeli včasih težave (na primer v Hali Tivoli zaradi preve č ideološko zagretih predstavnikov ljubljanske podruž- nice Zveze Socialisti čne Mladine Slovenije ali ZSMS)«. Njihova prva ploš ča se je imenovala Pljuni istini u o či, namenjena pa je bila (kot piše na ovitku) »vsem daltonistom, biciklistom, rock kitaristom, otrokom in vojakom, hudim bolnikom, profesorjem in grobarjem, striptizetam, psihopatom, 6 Gregor Tomc: We Will Rock YU : Popular Music in the Second Yugoslavia. V: Impossible Histories. Historical Avant-gardes, Neo-avant-gardes, and Post-avant-gardes in Yugoslavia, 1918–1991. Cambridge, London 2003, str. 451–452. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 372 kondukterjem in mornarjem«. Zna čilna pesem iz njihovega prvega albuma je Život to je feferon, posmehljiva ljubezenska pesem: 7 O, o, o / Život, što je to / To je feferon: / Crven ili žut, kratak ali ljut. / O, o, o / Sre ča što je to / To je ona stvar / Zbog koje srce kuca / To je ona stvar / Zbog koje dugme puca. / O, o, o /Ljubav što je to / To je ona stvar / Zbog koje pjeva Čobi / To je ona stvar / Zbog koje pla če Gaby. / O, o, o / Tramvaj što je to / To je ona stvar / Što može da te zgazi / Pa kad prelaziš, pazi / Pazi draga, nemoj da me predješ. / Ja sam gori od tramvaja / Lju či sam od ljutog zmaja / Brži sam od zvuka / Gladnji od vuka / Žedniji od vode / Pusti ga da ode / Pusti ga da čeka / Nek' čeka do vijeka / Pusti ga da vene / Budi tu kraj mene djevoj čice mala / Ti nisi znala / Da život nije šala / Jer, život je feferon Kostja Gatnik je slikar po profesiji, ki je svoje stripe za odrasle izdajal v študentskem časopisu Tribuna, pri katerem je bil tudi likovni urednik. Vizualna podoba Tribune je bila za tisti čas povsem nekonvencionalna, zna čilen primer hipijevskega dizajna. Leta 1977 je Gatnik pri ŠKUC-u izdal zbirko svojih stri- pov Magna Purga. 8 Vojin Kova č - Chubby je bil samozvani poet lavreat kulturne revolucije, ki je postal javno razvpit potem, ko je v Tribuni leta 1968 objavil Manifest kul- turne revolucije, v katerem je pozival vse zatirane ljudi, da se uprejo in porazijo »buržoazno proletarsko revolucijo«. Priljubljena tar ča posmeha v njegovih pesmih so bili srednji razredi in njihova na novo odkrita strast za potrošništvo (verz iz ene njegovih pesmi je: »ideali so cenejši v Trstu«; Trst je bil takrat na- kupovalna meka številnih Slovencev). Napadi na malomeš čansko potrošništvo iz pozicije avtenti čnega izro čila proletarske revolucije je bilo takrat nasploh zelo priljubljeno opravilo med levimi intelektualci. Chubby je bil znan po svojem bohemskem na činu obnašanja – sredi dneva bi se na primer sprehajal po sre- diš ču Ljubljane, oble čen v pidžamo in z budilko v roki. Zna čilna pesem iz njegove posthumne zbirke pesmi je bila leta 1966 napi- sana »Sovražim«: 9 Ljudi brez hrbtenice / Geografski atlas / Ženitovanjske ponudbe / Kavbojske filme / Umazane lase / Odprta vrata / Vas / Vaš odnos do nas / Vaše pleše / Vašo primitivnost / Vaše pridige / Vaše idole / Vaš standard / Vašo moralo / Vašo vzgojo / Vaše probleme / Vaše kurbe / Vaše plese / Paradižnikovo omako / In trio Slak. Pupilija Ferkeverk je bila skupina mladih umetnikov, ki so hoteli hipijevski hepening prevesti v gledališ če. Leta 1969 so prepri čali direktorja javnega 7 Buldožer: Pljuni istini u o či. PG3, Beograd 1975. 8 Kostja Gatnik: Magna Purga – danes in nikdar ve č. Ljubljana 1977. 9 Vojin Kovi č – Chubby: Chubby Was Here. Koper 1987, str. 8. Gregor Tomc Subkulturi hipijev in pankerjev 373 zavoda Festival Ljubljana, da jim je omogo čil predstavo v Križankah. Njihova predstava »Pupilija, papa Pupilo in mali Pupil čki« je bila po pri čakovanju polna golote in simulirane spolnosti, a ob činstvo je najbolj pretreslo to, da so na odru zaklali živo kuro. Nekateri gledalci so to celo interpretirali kot ritualni umor kulture. Znani gledališki kritik Jože Snoj je zapisal v osrednjem slovenskem dnevniku: »K Hudi ču z vami, člani ad hoc igralske skupine Pupilija Ferkeverk, da bi vas nikoli ne sre čal: zelene preobjedence, mladostniško vsevedne nadute- že, skrunilce kruha, ljubezni in domovine, perverzneže, degenerirance, sadiste ...« 10 Pa še nekoliko manj čustveno, a zato ni č manj odklonilno mnenje Dragan Maruši ča: »Brezupno in komi čno bi bilo se veseliti, da smo prišli do take svo- bode, ko lahko vsakdo izraža kar mu pride na misel.« 11 Po zgražanju nad premierno uprizoritvijo se je direktor Festivala Ljubljana prestrašil in preudarno sklenil, da predstava morda vendarle ni primerna za samoupravni socializem v Sloveniji. Vse nadaljnje predstave so bile prepo- vedane. Pupilija Ferkeverk se je odlo čila, da gre na jugoslovansko turnejo, in imela nekaj uspešnih in odmevnih nastopov. Ko pa so se vrnili, niso dobili podpore ministrstva za kulturo za novo predstavo. Ali še bolj natan čno – pod- poro bi dobili šele po tem, ko bi predstavniki ministrstva ocenili, ali je predstava primerna. Ustvarjalci Pupilije Ferkeverk so se zaradi tega razšli, njeni nekdanji člani pa so postali dejavni v dveh drugih paradržavnih gledališ čih tistega časa, v gledališ čih Glej in Pekarna. Relativno strpna klima in internalizacija hipijevske subkulture v pomemb- nem segmentu mladih sta bila pomembna, ne pa še zadostna prva pogoja za nastanek mladinske subkulture. Da je do tega prišlo, je bil potreben še tretji klju čni input, relativno avtonomne institucije civilne družbe, ki so zasebno mladinsko delovanje lahko prevedle v javen dogodek. V Sloveniji v šestdesetih in sedemdesetih letih ni bilo organizacij na ravni civilne družbe, ki bi bile avtonomne v odnosu do organizacije komunistov. A čeprav so bili v vseh organizacijah predstavniki partije, ki so skrbeli za trans- misijo partijske politike, sta odpiranje države na Zahod in ideologija samo- upravljanja partijski vpliv v njih zmanjšala. Ta je bil le še posreden, odvisen od interpretacije partijske politike v samem vodstvu kulturne organizacije. In ker komunisti čna partija ni imela ve č manifestne politi čne orientacije na podro čju kulture, je to pomenilo, da se je vsebinsko odlo čanje dokaj nenadzorovano razpršilo na nižje ravni organiziranosti, tudi med nepartijske ljudi. V sferi kul- ture je to pomenilo dokaj avtonomno, od vsakdanje vladajo če politike lo čeno odlo čanje. Predstavniki partije in drugi odlo čevalci v kulturnih in medijskih organizacijah so v odsotnosti jasnih in zavezujo čih kriterijev z vrha lahko na 10 Jože Snoj: Zavestni ali nezavestni rablji. V: Delo, 31. 10. 1969, str. 8. http://www.si/sl/ produkcije/scenska/pupilija_papa_pupilo_papupilicki_rekonstrukcija/184/kritike_1969.ht 11 Dragan Maruši č: Kdo je ubil Pupilijo Ferkeverk. V: Katedra, 2. 12. 1969. http://www.si/sl/ produkcije/scenska/pupilija_papa_pupilo_pa-pupilicki_rekonstrukcija/184/ kritike_1969.ht Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 374 lastno pest odlo čali o tem, kaj je še primerno in kaj ne ve č. To je veljalo tudi za množično kulturo. Za snemanje ploš če je na primer rok skupina potrebovala pogodbo z državno založbo. Brez tega sploh ni bilo mogo če snemati v državnem studiu (zasebnih založb in studiev vse do konca osemdesetih let v Sloveniji ni bilo). Vendar pa so te založbe služile na trgu in so bile zainteresirane, da pod svoje okrilje zva- bijo priljubljene rok skupine. Tako je skupina Buldožer na primer podpisala s srbsko založbo RTB (za slovenske založbe je bila sprva še preve č provokativna) in tam posnela svojo prvo ploščo Pljuni istini u o či. Drug primer sodelovanja z državnimi organizacijami je Pupilija Ferkeverk, ki je za čela kot hipijevski hepening, nato pa jo je direktor Festivala Ljubljana povabil na osrednji gledališki oder. Direktor festivala se je po burnih kriti čnih odzivih po premieri ustrašil in sklenil, da je predstava za samoupravni sociali- zem, še bolj pa za njegovo nadaljnjo kariero, neprimerna. Skupini je sicer odklonil nadaljnje gostoljubje v Festivalu Ljubljana, vendar je šla lahko Pupilija Ferkeverk na gostovanje po številnih drugih gledaliških odrih po Jugoslaviji, kasneje pa so njeni ustvarjalci delovali naprej v dveh drugih gledališ čih. Še pomembnejše pa so bile organizacije, ki so nastajale pod okriljem mla- dinske organizacije. Tudi mladinska organizacija je bila transmisija komuni- stične partije, a tudi uradna mladina se je v veliki meri osvobodila neposrednega nadzora partije. Tako je študentska mladina v Ljubljani že v šestdesetih letih dobila svojo študentsko radijsko postajo, Radio Študent, ki je predvajala pred- vsem rok glasbo in promoviral mladinske življenjske stile. Študenti so imeli tudi Študentski kulturni center ali ŠKUC, organizacijo, ki je organizirala prire- ditve študentske kulture. Pomembna je bila tudi Tribuna, glasilo ljubljanskih študentov, ki je prav tako promoviralo ideje študentskega gibanja in hipijevstva (in bilo na primer dejavno pri zasedbi Filozofske fakultete maja 1971). Mladina pa je bila tedensko glasilo mladinske organizacije in je sicer nekoliko bolj plaš- no, a vseeno, spremljala mladinsko življenje. Tako je, denimo, Tomaž Pengov posnel svojo prvo ploš čo na Radiu Študent in doma (v kopalnici), izšla pa je pri ŠKUC-u (verjetno je bila to prva »neodvisna« izdaja nosilca zvoka v Jugosla- viji). Kostja Gatnik je bil likovni urednik Tribune, kjer je objavljal tudi svoje stripe. Ti so kasneje v knjižni obliki izšli pri ŠKUC-u. Mladinska organizacija je bila pomembna tudi pri organizaciji rok koncertov ( čeprav so jih v časih, kot smo videli na primeru Buldožerjev, tudi onemogo čali). Brez teh organizacij na ravni civilne družbe se slovensko hipijevstvo nikoli ne bi prebilo iz zasebne v javno sfero. S pomo čjo družabnih dogodkov (kot so koncerti, hepeningi, plesi itd.) in artefaktov množi čne kulture (kot so nosilci zvoka, stripi, radijske oddaje, časopisi itd.) se je oblikovalo hipijevstvo kot v prostoru in času relativno trajen javen virtualen pojav, do katerega so lahko mladi ljudje vzpostavljali odnos na daljavo. Hipijevsko identiteto so na eni strani ponotranjili, jo prepoznavali pri drugih in glede na to potem delovali. Nastala je hipijevska subkultura – množica mladih ljudi z dolgimi lasmi, v Gregor Tomc Subkulturi hipijev in pankerjev 375 pisanih obla čilih, ki so potovali po svetu, poslušali progresivne rok skupine, se radi drogirali (najve č sicer z alkoholom, nekaj s travo, manj pa s težjimi dro- gami, ki so bile v avtoritarnemu socializmu teže dostopne) in se iz perspektive generacije odraslih nasploh nemogo če obnašali. Pankerji Punk se je v Sloveniji pojavil v nekoliko druga čnem kontekstu dominantne skupnosti. Če je hipijevstvo nastalo v času »liberalne« vladavine Staneta Kav či- ča (recimo temu socializem s človeškim obrazom), se je punk pojavil konec se- demdesetih let, v času bolj avtoritarne vladavine Franceta Popita (recimo temu socializem s krepelcem v kosmati roki). Poleg tega je bilo to tudi obdobje eko- nomske recesije, tako v svetu kot v Jugoslaviji. V državi so se za čela pojavljati nova nacionalisti čna trenja (najprej srbsko-albanska trenja, kasneje tudi sloven- sko-srbska). Umrli so pomembni komunisti čni voditelji (Kardelj, Tito), ki so za fasado samoupravljanja neformalno sprejemali vse pomembne odlo čitve. Ko je po njihovi smrti ostala le še fasada politi čnega sistema, se je politi čna kriza še zaostrila. To obdobje so analitiki kasneje ozna čevali kot »svin čena leta«, čas avtoritarnosti, krize in postopnih procesov dezintegracije skupne države, pred- vsem pa rasto čega pesimizma glede prihodnosti. Lahko re čemo, da pogoji v do- minantni skupnosti niso bili najbolj naklonjeni nastanku mladinske subkulture (a kot je vedela že Rosa Luxemburg, ne delujejo pogoji, ampak ljudje). Klju čni subkulturni vpliv je prišel iz Velike Britanije. Pozna sedemdeseta leta so bila v Veliki Britaniji čas ekonomske recesije, trde vladavine Margaret Thatcher, izrazitih ideoloških delitev (delavski upor, na primer v obliki dolgo- trajne stavke rudarjev), izrazite ideološke delitve na desnico in levico itd. Hipi- jevske vrednote (odštekanost, misticizem, optimizem itd.) so postajale za števil- ne mlade ljudi, še posebej iz delavskega razreda, vse bolj anahronisti čne. Poja- vila se je mlada generacija ljudi, ki je bila do dominantnega sveta bistveno bolj odklonilno razpoložena. Nekateri ustvarjalci so ta Zeitgeist znali izraziti s svo- jim delovanjem. Med njimi so bili glasbeniki, kot so Sex Pistols in Clash iz Anglije ter Ramones in Dead Kennedys iz Amerike; pisci fanzinov, kot je bil Sniffin' Glue; modni ustvarjalci, kot je bila Vivian Westwood, in oblikovalci javnega mnenja, kot je bil Malcolm McLaren. Punk se je oblikoval kot javni virtualni pojav, s katerim so se lahko vsi mladi, ki so sami svet doživljali na podben na čin, identificirali, bodisi neposredno (na družabnih dogodkih, kot so koncerti, ali na krajih druženja) bodisi na daljavo s posredovanjem medijev (kot so nosilci zvoka ali televizija). Postopno se je oblikoval pankovski pogled na svet. Nastale so nekatere idealno tipske orientacije do dominantnega sveta, zna- čilne za pankersko držo: - agresivnost (želja po šokiranju), - anarhizem (bolj kot osebna in manj kot javna drža), - realizem (orientacija na življenje tukaj in zdaj), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 376 - cinizem (odklanjanje vrednotnega angažmaja), - pesimizem (prepri čanje, da gredo stvari iz slabega na slabše) itd. Sprejem punka pri nas Ob koncu sedemdesetih let je bila dominantna politika v Sloveniji bolj avtoritarna kot v času hipijevstva, veliko mladih pa je hipijevsko subkulturo prejšnje generacije doživljalo kot anahronisti čno. Hipijevske vrednote so jim delovale obskurno in pateti čno. V takšnih okoliš činah sta dva ljubljanska štu- denta brala o anglo-ameriški pank sceni in spoznala, da je to glasba, ki izraža njun odnos do sveta. Nastali so Pankrti. S pomo čjo znancev iz bližnje gimna- zije, ki so bili člani mladinske organizacije (leta 1974 je nastala ZSMS), so organizirali svoj prvi koncert leta 1978. Koncert je bil zelo odmeven. O njem so poro čali tako dominantni mediji (na primer revija Stop) kot mladinska organi- zacija (Radio Študent). Te institucije civilne družbe so to, kar bi sicer ostalo en- kraten umetniški dogodek, spremenile v pomemben družaben dogodek javnega pomena. Že naslednji dan je Radio Študent organiziral še en koncert Pankrtov v Študentskem naselju, potem ŠKUC še nastop v Beogradu. ŠKUC je financiral tudi snemanje skupine v Gorici v Italiji in izdal leta 1978 malo ploš čo (ker nobena državna založba ni bila za to zainteresirana). Na njej sta bili dve pesmi, Lepi in prazni ter Lublana je bulana. Druga pesem izraža tipi čno pankovsko tematiko – dolg čas: 12 Lublana ma pet ob čin / Najve čja je Šiška / Pol je Center / Pol so Moste / Lublana je bulana / Na Vi ču so še kmetje / V Mostah so delavci / Kmetje delajo na polju / Delavci v tovarnah / Lublana je bulana / Lublana ma živalski vrt / Lublana ma v čas cirkus / Živalski vrt je zmeri / Če ni cirkusa je dolgcajt / Lublana je bulana. S pomo čjo medijskih dogodkov okoli Pankrtov so se s punkom seznanili tudi drugi mladi ljudje. Tiste, ki so svet okoli sebe ob čutili na podoben na čin, je to spodbudilo k lastni ustvarjalnosti. V prvi generaciji so bili pomembni predvsem Berlinski zid, Kuzle in Ljubljanski psi. Tipi čen primer najstniškega punk benda prve generacije so bili Berlinski zid z istoimensko pesmijo, ki izraža nihilisti čen odnos do življenja: 13 Zaprt sem v tej prekleti svoji sobi / Zaletavam se z glavo v stene, / Ne morem se pognati skozi okno, / Prekleto, res škoda / Možgani bi res fino brizgali po / Zamrznjenem asfaltu, / Ljudje bi hodili mimo in se smejali / »Kreten« bi rekli in se naslajali. 12 Pankrti: Lublana je bulana/Lepi in prazni. ŠKUC, Ljubljana 1978. 13 Berlinski zid: Berlinski zid. V: Punk Problemi, Ljubljana 1981. Gregor Tomc Subkulturi hipijev in pankerjev 377 V za četku osemdesetih let je bil eden avtorsko bolj izrazitih in aktivnih bendov Via Ofenziva, z frontmanom in piscem bedil Esadom Baba či čem Car- jem. Pesem Proleter govori o pozabljeni revoluciji: 14 Kje si zdaj proleter / Kje je zdaj tvoja puška / Kje so zdaj tvoje roke / Proleter / Mi zdaj dvigamo zastave / V čast tvoje borbe / Vodi nas zdaj / Pro- leter / Ni č ne bo nam žal krvi / Ni č ne bo nam žal življenj / Naše misli so s tabo / Proleter / Proleter proleter / Zdaj v kamen vklesan si / Proleter. V času hard cora se je v Ljubljani leta 1984 pojavila po Pankrtih najod- mevnejša pank skupina pri nas, Niet (kitarist in avtor ve čine materiala je bil Igor Dernovšek, pevec pa Primož Habi č, ki je leta 1991 umrl zaradi prevelikega odmerka heroina). Pesem Ritem človeštva izraža cini čen odnos do politi čnega idealizma: 15 ... in vsaka oblast / pomeni policijo / in vsaka policija je orožje / v surovih rokah / in vsako orožje prinaša / trpljenje / in vsako trpljenje se / sprevrže v upor / in vsak upor tiho / preraste v revolucijo / in revolucija prinaša novo / oblast / in vsaka oblast pomeni / policijo ... Punk scena je bila zelo ustvarjalna tudi na likovnem podro čju. Številna slo- venska mesta so bila prvi č grafitirana, od nedolžnih grafitov (ki so izražali fa- novsko pripadnost bendom ali znakov za anarhijo) do bolj provokativnih (npr. kljukasti križi). Pod okriljem ŠKUC-a so nastajali fanzini. S skupino Laibach pa se pojavil tudi bolj izdelan likovni dizajn: 16 Zna čilen pesnik, filozof in umetnik performansa je bil Peter Mlakar. Njegovi umetniški interesi s bili raznoliki (ob časno je nastopal z glasbeno skupino, igral v filmih, poleg tega pa je tudi pisec pornografskih romanov in del s podro čja filozofije). Je član umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst (NSK), v katerem deluje tudi skupina Laibach. Zna čilen primer njegove poezije iz tistega časa je pesem Garten des Friedens: 17 Najprej si je zatla čil eno mino v rit, potem / vtaknil dinamitno cigaro v usta, nakar v vsako / uho in obedve nosnici posebej še po eno manjšo, / vendar enako kvalitetno mino. Nekaj dinamitnih / svežnjev si je pritrdil na trebušno in hrbtno / stran svojega trupa, nekaj pa si jih je privezal / okoli nog in rok. Ko je imel za- mašene vse luknje / ter so nudili mesto nastavitve eksploziva vsi / pomembnejši zunanji deli njegovega telesa, se je / odpravil v moj vrt, ki sem ga ustanovil in ga / negujem za vse tiste, ki jim pomeni svoboda / bistveno stvar v življenju. 14 Via Ofenziva: Proleter. Disco Študent – Forum, Ljubljana 1983. 15 Niet: Ritem človeštva. Studio B. Čin ča, Ljubljana 1984. 16 Laibach Kunst: Laibach. V: Punk Problemi, Ljubljana 1981. 17 Peter Mlakar: Garten des Friedens. V: Punk Problemi, Ljubljana 1981, str. 21. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 378 Igor Vidmar pa je bil novinar, promotor in DJ v eni osebi. V položaju, ko smo bili ostali pankerji zasebniki (edine javne osebnosti, ki smo jih poznali, so bile natakarice po gostilnah), je Vidmar delal na Radiu Študent, na nacionalnem radiu, bil povezan z študentskimi novolevi čarji, bil v partiji (in iz nje izklju čen), poznal ljudi iz ŠKUC-a itd. Njegova vloga pri prevajanju panka iz zasebne v javno sfero je bila pomembna. Na Kulturnem plenumu ZSMS je razpravljal o odnosu med mladinsko organizacijo in pankom: »Mislim, da bi lahko pristop do množi čne kulture v uvodni besedi imenovali simptomati čen, in sicer za tisto, kar je neki nemški teoretik imenoval »strah komunistov pred sprostitivjo potencialov in mobilizacijskih možnosti, medijev, v širšem smislu množi čne kulture, pred interakcijo svobodnih proizvajalcev«. In ta strah je tudi eden od temeljnih razlogov, da tudi v socialisti čnih državah stara meš čanska kultura, sicer v raznih izpeljankah in oblekah, a strukturalno nedo- taknjena, vlada dalje. To je bil namre č enostranski pristop, v katerem je bilo do- kaj razvidno nedialekti čno in v bistvu tradicionalisti čno gledanje na množi čno kulturo kot opij ljudstva. Nakazane so bile tudi potrebe po kriti čnem pristopu itd., vendar pa nikjer ni bila izpostavljena druga plat te napetosti, ki gotovo vla- da v množični kulturi, in to so ti njeni, da tako re čem, emancipacijski potenciali. Teh potencialov so se zavedali že marksisti čni teoretiki pred drugo svetovno vojno, v zametku Valter Benjamin. No, tudi v novejšem času je bilo precej diskusij na to temo, vendar o čitno to ni zašlo v premislek o množični kulturi, ki naj bi dolo čala tudi odnos ZSM do nje.« 18 A brez organizacij na ravni civilne družbe tudi v primeru punka ne bi šlo. Bile so podobne kot v primeru hipijevske subkulture (z izjemo študentske Tri- bune, ki je po ukinitvi avtonomnega študentskega gibanja izgubila pomemb- nejšo mladinsko družbeno vlogo): RŠ, ŠKUC, Mladina in mladinska orga- nizacija (ZSMS); kmalu se je kot pomemben medij, ki je pokrival celotno Slo- venijo, pridružil še Val 202, radijska postaja, ki je predvajala tedenske odddaje o panku; kasneje tudi državna televizija; predvsem pa državna založba ZKP (ki je v naslednjih desetih letih izdala vse ploš če Pankrtov in nekaj kompilacij drugih punk skupin). Posebnost pankovske scene pa je bila v tem, da je vzpo- stavila tudi svojo lastno obliko organiziranosti, prvo avtonomno pankovsko organizacijo, FV (skupina študentov, ki se je pod vplivom punk scene pre- usmerila iz gledališke dejavnosti v organizacijo plesov, koncertov, snemanje videospotov, oblikovala lasten bend in delala multimedijske umetniške dogod- ke). Nastala je množi čna in živahna pankovska subkultura (najprej v Ljubljani, kasneje tudi v nekaterih drugih mestih (Idrija, Metlika itd.) s svojimi zbirališ či (v Ljubljani Kavarna Union, Medex itd.), z reinterpretiranimi urbanimi prostori (na primer Ple čnikov trg je postal Trg Johnnyja Rottena), s svojimi plesiš či (Disco FV), s svojimi delovanji (grafitiranje, fanzini, obiskovanje koncertov 18 Igor Vidmar: ZSMS in punk. V: Punk pod Slovenci. Ljubljana 1985, str. 190. Gregor Tomc Subkulturi hipijev in pankerjev 379 itd.). Kmalu se je pojavila tudi refleksija pankovske subkulture, tako med sa- mimi akterji (npr. posebna izdaja Problemov, revije RK ZSMS, v celoti posve čena panku, odgovorni urednik, ki je v reviji predstavljal partijo, pa je bil Slavoj Žižek) kot med intelektualci, ki so punk opazovali z distance (izzivalen se jim je zdel predvsem državljanski pogum pankerjev). Ljubljana je postala pomembno središ če evropske punk scene, tudi s številnimi tujimi koncerti (Stranglers, Discharge, Ruts itd.). Primerjava Pogoji, v katerih sta se pojavili obe subkulturi, so bili v veliki meri podobni: - relativno strpna dominantna kultura ( čeprav v ve čji meri v času hipijevstva), - velika subkulturna inovacija iz tujine ( čeprav je bila hipijevska bolj intimi- stična, pankovska bolj agresivna) in - podobne institucije civilne družbe (predvsem, a ne izklju čno, pod okriljem mladinske organizacije). Vendar je bila v ozadju ves čas navzo ča grožnja, da bodo partijski veljaki »simbolno grožnjo simbolnemu redu« mladinske subkulture prevedli v dejansko grožnjo partijskemu monopolu na oblast. V primeru hipijev se je to zgodilo v obdobju 1973–1974, ko je partija ukinila avtonomno študentsko gibanje in ga zamenjala z ZSMS. V odsotnosti študent- ske organiziranost v javnosti se je hipijevstvo reduciralo na čisto estetsko de- lovanje (predvsem na koncertno delovanje skupin). Ko je predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije France Popit na za četku osemdesetih let ugotovil, da pankerji kozlajo, se drogirajo in nasploh neokusno obnašajo, je to sprožilo policijsko nasilje vseh vrst (zasli- ševanja, preganjanje grafitarjev, maltretiraje na cesti, pregajanje imidža itd.), kar je eskaliralo v naci-pank afero (medijsko generirano moralno paniko, ko se je povezalo dva med seboj sicer lo čena dogodka, izživljanje vrstnikov nad sošolcem v srednji šoli in risanje kljukastih križev, iz česar je novinar sklenil, da skupina pankerjev organizira nacionalsocialisti čno stranko). 19 Punk se je po tem v ve čji meri umaknil na podro čje čistega estetskega delovanja. Vendar pa ostaja dejstvo, da sta obe mladinski subkulturi predstavljali po- membni inovaciji, tako na ravni vsakdanjega življenja (pomembni sta bili za rahljanje avtoritarne politi čne oblasti in s tem za padec socializma) kot na ravni same estetske proizvodnje (brez številnih hipijevskih in pankovskih ustvarjalcev si je težko predstavljati slovensko umetnost v 20. stoletju). 19 Gregor Tomc: Profano : kultura v modernem svetu. Ljubljana 1994, str. 198. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 380 SUBCULTURES OF HIPPIES AND PUNKERS : THE CASE OF SLOVENIA IN 1970s AND 1980s SUMMARY In the 1960s, 1970s and 1980s, especially two distinct youth subcultures formed in Slovenia – hippies in the 1960s and 1970s, and punkers in 1970s and 1980s. We will try to depict these subcultures interactively, with social back- ground factors influencing the specific form of the manifestation of subcultures in Slovenia, as well as their feedback on the background itself. In an abstract analytic manner we shall distinguish between three levels of analysis: the macro (state), mezzo (civil society) and micro (individual) level of observation. In regard to the hippy subculture, the following shall (also) be taken into account: 1. at the macro level: - stable economic situation in Slovenia and in the world, - the »liberalism« of the communist authorities in the late 1960s and the attempts at re-Stalinising Yugoslavia in the early 1970s, etc., 2. at the mezzo level: - the Anglo–American cultural influence of middle-class youth (the students' movement, Vietnam war, etc.). - the students' movement in Slovenia and its institutions (ŠKUC – the Students' Cultural Artistic Centre, RŠ – the Student Radio, Tribuna – a students' newspaper), etc. 3. at the micro level: - the influence of certain exceptional foreign individuals (The Beatles, Dylan, Zappa, etc.), - and the creative response to the hippy movement in Slovenia (Buldožer, Chubby, Gatnik, etc.). In regard to the punk subculture, the following shall (also) be taken into account: 1. at the macro level: - economic recession in the world and in Slovenia, - disintegration of Yugoslav socialism (economic problems with self-mana- gement, nationalism), etc. 2. at the mezzo level: - the Anglo-American influence of working-class youth, the role of the Socialist Youth League of Slovenia in the public assertion of youth initia- tives, etc., 3. at the micro level: - the influence of exceptional foreign individuals (Sex Pistols, The Clash, Dead Kennedys, etc.), Gregor Tomc Subkulturi hipijev in pankerjev 381 - and the creative response to the punk movement in Slovenia (bands like Pankrti, producer Igor Vidmar, ideologist Peter Mlakar, etc.). The two key hypotheses we shall verify are the following: Even though the environments where the hippy and punk subcultures were active differ from one another, the subcultures are nevertheless so different in terms of concepts that we cannot see them simply as responses to the environ- mental factors. In the same manner they also involve the internal logic of development. In short, hippies and punkers did not simply respond to the con- ditions in the macro and mezzo environments they operated in, but also to their own and previous youth subcultures. When we consider the relations between the dominant environment and subcultures, we cannot only focus on how the environment influences the sub- cultures, but also what feedback these youth subcultures have on the dominant environment. Therefore the following article shall not only focus on what specific aspects youth subcultures in Slovenia had due to the context of socia- lism, but also on how they themselves influenced socialism. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 383 Avtorji Mile Bjelajac, dr., znanstveni svetnik, Institut za noviju istoriju Srbije, Trg Nikole Paši ća 11, 11000 Beograd; e-naslov: bjelajac@bitsyu.net Neven Borak, ddr., izredni profesor, svetovalec guvernerja, Banka Slovenije, Slovenska cesta 35, SI–1505 Ljubljana; e-naslov: neven.borak@gmail.com Zdenko Čepi č, dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: zdenko.cepic@inz.si Damijan Guštin, dr., znanstveni sodelavec, direktor, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: damijan.gustin@inz.si Jurij Hadalin, univ. dipl. zgodovinar, mladi raziskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: jurij.hadalin@inz.si Cvetka Hedžet Tóth, dr., redna prof., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Ašker čeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: cvetka.toth@ff.uni-lj.si Ivan Kristan, dr., redni prof. v pokoju, Podlubnik 60, SI–4220 Škofja Loka Aleksander Loren či č, univ. dipl. zgodovinar, mladiraziskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: aleksander.lorencic@inz.si Stefano Lusa, dr., Fondazione »Franca e Diego de Castro«, Corso Unione Sovietica n. 218/bis, IT–10124 Torino; e-naslov: stefano68@yahoo.com Dušan Ne čak, dr., redni profesor, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker čeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: dusan.necak@guest.arnes.si Franci Pivec, mag., svetovalec direktorja, Inštitut informacijskih znanosti, Prešernova 17, SI–2000 Maribor; e-naslov: franci.pivec@izum.si Jože Prin či č, dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: joze.princic@inz.si Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 384 Božo Repe, dr., redni prof., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker čeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: bozo.repe@uni-lj.si Mateja Režek, dr., doc., višja znanstvena sodelavka, Fakulteta za humanisti čne študije Univerze na Primorskem, Titov trg 5, SI–6000 Koper; Inštitut Nove revije – zavod za humanistiko, Cankarjeva 10 b, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: mateja.rezek@fhs.upr.si Gregor Tomc, dr., izredni prof., Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Oddelek za kulturologijo, Kardeljeva ploš čad 5, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: gregor.tomc@fdv.uni-lj.si Peter Vodopivec, dr., znanstveni svetnik, redni profesor, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: peter.vodopivec@inz.si Jerca Vodušek Stari č, dr., redna prof., Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor; e-naslov: jerca.v@siol.net Blaž Vurnik, mag., muzejski svetovalec, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Gosposka ulica 15, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: blaz.vurnik@mestnimuzej.si Mitja Žagar, dr., znanstveni svetnik, redni prof., Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjav čeva cesta 26, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: mitja.zagar@guest.arnes.si