Kaf vsg pišefo o učitelfstvu, šoli, prosvefi in JVV —1 »Politika« od 1. marca t. 1. prinaša daljšo izjavo, ki jo je dal predsednik JUU gospod Ivan Dimnik uredniku »Politike«. Izjava razmptriva predvsem o položaju učitelja v podeželju ter pravi, da naj se oni s podeželja izenačijo z učiteljstvom v mestih. Tako pravi Ivan Dimnik. Učitelji, ki so s svojo službo napoteni v podeželje, najbolj poznajo vse podeželske razmere. Njihovo delo je posebno težko in plemenito. Ni pa v naši kmetski državi našlo tistega razumevanja, ki bi ga bilo po vsem svojem de!u upravičeno zahtevati. Tega razumevanja ni našlo pri političnih ljudeh niti pri naši široki kulturni javnosti. Kakor je težak ta učiiteljski poklic, je še bolj otežkočen z nerazumevanjem prilik od strani onih, kateri učiteljstvu dajejo pravni in materialni položaj. Naše podeželje je v kategoriji plač potisnjeno v III., to je najnižji draginjski razred. To pa zaradi tega, ker se je mislilo, da je življenje na deželi lažje in cenejše kot življenje v trgih in mestih. A to je težka zmota. S tretjim draginjskim razredom se pa ni degradiralo samo podeželje, ampak se je s tem ¦stavilo na najnižjo vrednost tudi delo samo na deželi, ki ga opravlja dTŽavni uradnik. To omalovaževanje vrednosti podeželskega delavca in njegovega dela najbolj zadene ravno narodnega učitelja. Fatalno je, ako mora minister prosvete uradno ugotoviti, da je v vsej državi 900 praznih razredov in da je od tega okrog 500 podeželskih šol sploh brez učitelja. Moramo se vprašati, kje so te šole in ti oddelki? Dobili bomo odgovor, da so to vasi v najtežjih krajih, tam, kjer je največja nepro svetljenost in nepismenost. Moramo se vprašati nehote od kod la pojav. Odgovor je popolnoma naraven. Službovanje v teh krajih je tako težko, da ne nudi niti najmanjše eksistence ter je to prava bofba s suho materijo. V ostalem prikazuje Ivan Dimnik, kako je ravno v teh krajih učiteljstvo prepuščeno samemu sebi, saj si niti ne more oskrbeti najprimetivnejših pogojev za življenje, t. j. niti hrane niti stanovanja. O drugem, da niti ne govorimo. —1 »Slovenski dom« od 13. februarja je priobčil sledeči napad na JUU: Jugoslovensko učiteljsko udruženje, kakor se službeno imenuje, je izdalo posebno pojasnilo v zvezi z akcijo hrvaških učiteljev, ki so sklenili pretrgati vse vezi s tem združenjemi, ki je pomenilo zmerom le predstavnika najbolj ozkosrčnih in hrvaškemu narodu nasprotnih elementov. Učiteljsko združenje hvali delo jugoslovanskega učiteljstva in pravi, da tega učiteljstva pri delu ni vodilo nikdar nič drugega kakor služba domovini in »zedinjevanju vseh nacionalnih sil«. Dalje pravijo, da je združenje bilo za vse učitelje prava bratska organizacija, v kateri so vsi Hrvatje, Slovenci in Srbi kot ogromna armada »v službi interesov zajednice in države nosili legendarno zasta"vo polne svobode in enakopravnosti in stopali v borbo proti vsemu, kar je bilo reakcionarno in nazadnjaško« ... Tako pravi združenje, in rcči je treba, da še nobeno društvo ni nagrmadilo toliko bobnečih fraz in samohval o svojem delu, kakor prav to. Iz zadnjega stavka, ki smo ga navedli, se tudi razume, zakaj ¦so šli slovenski učitelji po večini v borbo pro ti svojemu narodu, pač zato, ker »so se borili proti vsemu, kar je nazadnjaško in reakcijonarno«. Plevel nazadnjaštva bo treba pač drugje iskati in ga izkoreniniti in sicer tako temeljito, kakor so ga začeli ruvati Hrvatje, da so si očistili svoj dom in da se bo njihova mladina vzgajala tako, kakor bo hotelo ljudstvo, in ne tako, kakor pa bo hotela večina borcev proti »reakciji in nazadnjaštvu«. V svoji številki od 22. februarja pa priobčuje »Slovenski dom« sledeči popravek: Ni res: »Jugoslovensko učiteljsko udruženje«, kakor se službeno imenuje, je pomenilo zmerom le predstavnika najbolj ozkosrčnih in hrvaškemu narodu nasprotnih elementov«, res pa je, da je učiteljsko združenje vršilo svoje delo na najširših demokratičnih osnovah, se zavzemalo za demokratizacijo šolstva in vsega javnega življenja ter vedno in povsod podpiralo tudi hrvatsko učiteljstvo, s tem pa tudi hrvatski narod, v borbi proti omejevanju človečanskih in državljanskih pravic. Ni res, da »se tudi razume, zakaj so šli slovenski učitelji po večini v borbo proti svojemu narodu«, res pa je, da slovenski učitelji nikdar niso šli proti svojemu narodu. marveč so se borili le proti strujam, ki so jih silile v službo poedinih strank in režimov na škodo šole in naroda. —1 Potreba nove šole za Hrvatsko je na- slov predavanju, ki ga je imel g. I. Tomašič, predsednik Saveza hrvatskih učiteljskih društev v Zagrebu, 22. februarja. V tem svojem predavanju je predavatelj trdil in dokazoval, da je šola življenje samo. Vse drugo, kar se razume kot šola, je samo surogat. Ta surogat je toliko boljši, čim bolj se približuje pravi šoli življenja. — Današnja šola ni nacionalna. Prav tako ni izraz sodobnega življenja hrvatskega naroda, ker oni, ki so odrejali njeno usodo, niso dovolili življenju niti, da bi pokukalo vanjo. — Današnja šola ne ustreza demokratskim načelom in šablonizira, medtem ko priroda individualizira in niansira. Zaradi šabioniziranja smo v današnji šoli dobili takc učne osnove, ki so zelo daleč od otrokove narave. Predavatelj je naglasil patrebo po novi šoli, ki bi služila kot pomoč pri zgraditvi hrvatske domovine. — (Po Hrvatskem dnevniku.) —1 Premalo učiteljstva jc naslov članka v »Jutru« od 1. marca, ki pravi med drugim: »Veste, katero geslo bi si lahko prisvojili v prosvetni upravi? Tisto staro iz burke pri »Belem konjičku«: »Kufre gor, kufre dol!« Vsi se še spominjamo pretresljivih stisk in moledovanj, ko je ostala več sto absolventov učiteljišča lepo doma pri starših. Niso in niso mogli dobiti službe, četudi so šole v vsej državi čakale novih moči. — Tako torej polje čaka, sejalcev ni, šole so- odprte, a mladina je brez učiteljev. Kako bi se dalo za prvo silo odpomoči? Ker je treba po starem pregovoru vedno pometati pred lastnim pragom, bi kazalo vse učiteljske novince, ki so bili poslednje mesece nameščeni drugod po državi, posebno v vardarski banovini, poklicati v prosvetno službo v domačih krajih. Prav tako bi bilo treba vrniti v Slovenijo vse one učitelje, ki so bili iz političnih vzrokov prestavljeni v druge banovine. V številnih primerih bi bila s tem popravljena grozovita krivica, saj so bili posamezni družinski očetje neusmiljeno odtrgani od svojcev. Nekaj bi se doseglo tu di s tem, če se vrnejo na ljudske šole vsc one moči, ki so dodeljene meščanskim šolam, pa še nimajo potrebnih izpitov. Recepjov je dovolj, da bi se kričeča rana zacelila. Toda, ker smo zlasti v Sloveniji vzeli trmoglavost od ljubega Boga v zakup, je prav verjetno, da noben naš nasvet ne bo upoštevan! Le čemu? Saj je tudi stanovska organizacija JUU stavila že več upoštevanja vrcdnih predlogov, pa ni bil niti eden sprejet, — to bi bilo poniževalno.« —1 Članstvo učiteljstva banovine Hrvatske v Jugoslovenskem učiteljskem udruženju. Zadnja številka »Naro-dne prosvete«, glasila .iUU v Beogradu, se bavi na uvodnem mestu z vprašanjem članstva učiteljstva banovine Hrvatske v JUU po likvidaciji sekcij JUU za savsko in primorsko banovino. V zvezi s tem je objavljen v listu sledeči sklep izvršnega odbora JUU: »Na seji izvršnega odbora od 27. februarja 1940. se je na osnovi zahteve gotovega števila sreskih učiteljskih društev in posameznikov, ki se nahajajo na teritoriju banovine Hrvatske, razpravljalo, na kak način bi se takim tovarišem omogočilo še nadaljnje članstvo v Jugoslovenskem učiteljskem udruženju. Sklenjeno je, da se začasno, dokler se pravni odnošaji ne regulirajo, da na asnovi pridobljenih pravic in v duhu in analogično čl. 15. društvenih pravil ostanejo v članstvu Jugoslovenskega učiteljskega udruženja tako sreska društva, kakor posamezniki, dolžni pa so vršiti svoje obveze po pravilih, to je plačati članarino neposredno glavni upravi JUU, ki bo vodila o njih potrebno evidenco in jih obveščala.