257
Vraža.
Povest za poduk in kratek čas.
I.
Silen direndaj je bil nekega vročega poletnega dne v kmečki ostarii v vasi D. Pred enim tednom se je ravno čez to vas huda nevihta veršila; gromelo in bliskalo se je, da so vaščani mislili, da je sodni dan; toča je polje sem ter tje poklestila, in kar je ona pustila, je huda ploha tako popla-
258
vila, da niso D—ci imeli kaj žeti. Komur je taka nesreča znana, ae bo res čudil, kako morejo ljudje čez 7 dni spet tako razsajati v pivnici, in bo vaščane nemarno in zanikerno ljudstvo imenoval; al v njih čast moremo reči, da jih je bilo le pet takih v kerčmi, od kterih se je krik in šum po celi vasi razlegal; bili so namreč kmetje, ki so imeli svoje polje zoper točo asekurirano, in ker so bili ravno dosti veliko odškodnine prejeli, so jo veseli prejetega denarja mahoma v pivnico potegnili in tu zidane volje bili. Pa tudi več unih vaščanov, ki so po toči skorej ob vse poljske pridelke prišli, je prilezlo v pivnico, da bi žalost enmalo v vince potopili. V tem ko ti nesrečneži vsi žalostni in klaverni pri verčih za mizo sede in molče pijo, upije unih petero zavarovanih eden bolj od druzega. Pojejo in ukajo na vse gerlo, tolčejo s pestmi ob mizo, da glaži po nji rožljajo, in uganjajo burke, da je gerdo; precej vampastemu oštirju bo nastavljali včasih noge, da se je memogrede spotikoval in dosti manjkalo ni, da ni na obraz padel in si ni svojega višnjevega nosa potolkel.
Toda na svetu ne terpi nobena reč večno. Vino jih je pobodlo, da vekači omolknejo eden za drugim in polože svoje težke buče na mizo. Med tem pa se zdaj uni enmalo oživijo, kterim je toča veliko škodo napravila; vince jih je malo po malem tudi tako unelo, da so tudi začeli rogoviliti. Spervega so se od prevelike škode pogovarjali, pozneje pa od uzrokov toče, ki so jih od vseh strani uganovali.
„Bendač, recite kar hočete, jez sem in ostanem pri tej misli, da je vse te nesreče le naš župau kriv. Dokler je oče Gregorec vremenu zvonil, nam ni toča nikoli polja poklestila. Letos pa se je župan vmes vtaknil in z vonj enje je bilo prepovedano, in lejte! zato nam je toča vse pokončala. Pri moji duši! da je to resa.
Tako je neki mož se ustil, ki so ga nezadovoljni vaščani največ obrajtali, in ki je bil pri vsakem shodu njih besednik. Bil je očiten sovražnik županov; zato so ga vsi tisti, kterim je bil župan tern v peti, tudi najbolj čislali. Kakor se pripoveduje, se je pa to njegovo sovražtvo zavoljo tega pričelo, ker župan ni hotel svoje hčere Barbke Dušakovemu sinu v zakon dati, s kterim sta si bila kakor pes in mačka. Mladi Dušak — Juri po imenu — je bil pisar na grajšini in je že delj časa županovo Barbko štimal. Dokler sta si bila očeta prijatla, je hodil mladi šri-barček očitno v županovo hišo in je lepo in bogato Barbko snubil; ko pa sta se očeta sperla, je zahajal k županovim le takrat, ko ni bilo očeta doma, ali pa le zvečer. Barbka je mladega Dušaka res rada imela in ker je oče to vidil, je ni silil, da bi bila bogatega starega vdovca vzela.
„Res je, Dušak, kar pravite" — mu eden njegovih sosedov v besedo seže — „po mojih mislih se moramo za to reč brez pomude potegniti, da se bo vremenu spet zvonilo , ker se utegne kmali spet kaka huda ura poverniti, in nam še to pokončati, kar je zdaj ostalo.
,,/upan je terda buča, in kaj tacega kratko in malo nikdar ne bo pripustil" — je drugi zakrožil.
„Kako nek bi se dala tedaj ta stara šega spet upeljati?" je več sosedov ob enem poprašalo.
„Zupana moramo prisiliti, da z lepo stori, kar hočemo, — Dušak zakriči — če pa noče, bomo pa mi sami zvoniti dali. Jez mislim, da je zdaj ravno pravi čas k županu iti in se za to reč potegniti, ker se je jelo nebo že spet oblačiti , in v kakih minutah se utegne nevihta spet čez našo vas privleči".
Ta beseda je bila vsem že precej na ter kani m vaš-čanom po volji, in ker so se res černi oblaki na nebesu prikazali in je soparica napovedovala hudo uro, ustanejo vsi izza mize in pravijo Dušaku, naj jih k županu pelje.
Ko bi trenil, ni bilo v kerčmi nobenega druzega kakor jkerčmar in unih pet kmetičev, kteri so imeli polje pred točo zavarovano in so zdaj vsi po versti smerčali, da je bilo kaj.                                                         (Dal. al.)
265
Vraža.
Povest za poduk in kratek čas.
(Dalje.)
II.
Med poprejšuim pogovorom vasčanov je bil župan Selan v zadnji sobi, in je prebiral pisma, ki jih je ravno od gosposke dobil.
Kakor so se naši bravci iz govorjenja teh kmetov lahko prepričali,   niso župana   kaj   veliko   obrajtali;   marsi-
kteri razpor je imel ž njimi. Bil je pa župan eden tistih ljudi, ki se radi čez druge povzdigujejo; zlasti je bil mož terdne volje, in se ni dal nikomur okoli pavca oviti! Nihče se ne ve spomniti, da bi se bil dal kadaj s prošnjo ali žu-ganjem omečiti, če se je kdo zoper kako postavo pregrešil. Kazni, ki so bile soseski od gosposke naložene, je s posebno ojstrostjo doverševal. Kadar je pa mejo svojega županstva prestopil, se je obnašal nekoliko prijazniši; al kmali se je njegova prijaznost potamnila, kmali je jel zopet pisano gledati in svoje obličje v gube vleči, tako, da ma nihče ni popolnoma zaupal.
Stranska soba, v kteri je župan svojo pisarnico imel, je bila ravno taka, kakoršne so po navadi kmetiške stanice, le v enem kotu blizo okna je stala miza, na kteri je bilo vse polno pisem, kakoršnih v kmetiških hišah nikjer ne nahajamo.
Potem ko je župan gosposkini razglas, ki ga je ravno v rokah imel, od konca do kraja prebral, ga zgane skup, in na mizo položi; potem roke križem čez persi položi in začne po sobi gori in doli koračiti.
„Gosposka mi daja na znanje — pravi — da je bila stara baba Marjeta zavoljo razkladanja kvart, razlaganja sanj in druzega vedeževanja na 8 dni v j ečo obsojena. Menda ji bo zdaj veselje prešlo, kravam coprati, da bi kri namesto mleka molzle. Nič ni pomagalo, ne moje opomino-vanje ne podučevanje s prižnice, da bi se bil konec storil tem vražam, in da bi se bili neumni ljudje prepričali, ka-košna sleparica je ta baba. Nak! naj velja kar hoče, ti reči moram na konec priti, in če bo te prepovedane burke še delj časa uganjala, bom baburo zdrobil kakor červa v prahu".
Po tem govoru stopi župan k oknu, in gleda proti nebesu, ki je bilo čez in čez s sivimi oblaki prepeto; le tam pa tam so sončni žarki kakor zlate pušice skozi bodli. Potem se ozira tje čez bližnje loke, od kodar vidi tropo vasčanov proti njegovi hiši koračiti, ki so se eden bolj od druzega repenčili.
Kmali potem se zasliši šum že pred vratmi na dvorišču. Sultan začne renčati, in županov hlapec rogovileže poprašuje: kaj bi radi in po kaj so prišli?
„Odpri, Janez!" — mu več glasov od zvunej veleva. Hlapcovo zmerjanje in lajanje psov je bilo tako, da se ni vedilo, kaj da je. In ravno ko župan svojo stanico zapusti, da bi bil prepiru konec storil, že sliši vrata škripati in velik šunder pred vezjo. Vrata se naglo odpro, in cela tropa vasčanov z Dušakom vred prigromi od rohnječih psov spremljena v veliko sobo.
„Kaj bi radi, dragi sosedje?" popraša župan nekako osupnjen pridše vasčane.
„Hudemu vremenu se mora spet zvoniti!" — zakriči nekdo iz trope silnih rogoviiežev.
„Tega vam nikakor ne morem dovoliti, ker vremeuu zvoniti nič ne pomaga, pa je še celo škodljivo" — jim župan z rahlo besedo odgovori.
Mežnarjev sin se na to iz vsega gerla zakrohoče. „Ali vam nisem rekel!" — pravi svojim tovaršem. „Zdaj ste sami iz njegovih ust slišali.
„On mora, naj hoče ali noče!"
„Primorali ga bomo!" zavpijejo vsi kmali in ob mizo tolčejo, da je bilo groza.
Zupan jim zapove tihim biti.
Za nekoliko časa omolkuejo, toda kmali začnejo razsajati še huje od poprej. Na to jih župan popraša: zakaj da  to terjajo.
,,DovoIite poprej kar terjamo; potlej boste tudi uzt ok zvedili!"  — se Dušak oglasi.
?,Boter Dušak, le povejte mu, da se mi za svoje poganjamo, ne pa za kaj druzega" — se oglasi neki prav razkačen vasčan.
266
„Za svoje poljske pridelke in svojo živino! — zaro-peče drugi.
»Kratko in malo ne bo obveljalo, da bi po svojoglav-Hiosti enega samega človeka na beraško palico prišli" — zavpije tretji od strani.
„Da, da! sosed Berkin ima prav* — se jih oglasi več zraven stoječih.
Župan jim še enkrat zapove mirnim biti, in akoravno je svoj ukaz z ojstrim glasom jim na znanje dal in s pestjo po mizi udaril, da se je skor razpočila, jih vendar le ni pomiril; razdraženi so jeli se bolj razsajati in kričati: ^Spodimo ga! Pobimo ga!a  — so nekteri upili.
Na to omolknejo, kakor hud vihar tudi za trenutek potihne. Ko pa zunaj zagermi, začno zopet kričati. Stari Dušak, ki se je v kotu stanice zastran zvonjenja s svojimi sosedi natihoma posvetoval, skoči zdaj pred župana, ki je bil od jeze ves terd, in ga še enkrat popraša, ali bo dovolil kar od njega terjajo ali ne?
Župan odgovori, da ne.
nSi bomo pa sami pomagali, kaj ne, sosedjelu
„Da, da!a — zakričijo vsi z enim glasom, in za atarim Dušakom uderejo, ki jim pravi: „Hajd! z menoj sosedje, tukaj nič ne opravimo!"
Na to županovo hišo zapuste in na vrat na nos lete k očetu Gregorcu.                                                (Dal. sl.)
273
Vraža.
Povest za poduk in kratek čas.
(Dalje.) III.
Ko do Gregorcove hiše pridejo, jo najdejo zaperto. Oče Gregorec se je župana preveč bal, in ko je bil zvedil, kaj njegovi sosedje o$ župana tirjajo, jo je bil že o pravem času od doma popihal, pa tudi ključ od zvonika seboj vzel.
Ker sedaj stari Dušak ni mogel ne mežnarja ne ključa v pest dobiti, je sklenil vrata razbiti in sam zvonit iti.
Možje so bili s tem svetom zadovoljni; že v malo minutah se je stari Dušak skoz linico v turen splazil, in je vlekel za vervi pri zvonovih.
V tem času se je nevihta čedalje bolj bližala; ustal je strašen vihar, ki je navadni napovedovavec hude ure. Strehe po hišah so jele pokati, piš je tergal strešnike, lomil veje na drevji in cele drevesa s koreninami vred poderal, delal razgraje; tukaj je razrušil kako slabo pokrito streho, ali kak dimnik poderl, tam kakošno okno s kankor snel in razbil. Germeti je začelo in treskati kakor da bi se sodni dan bližal, in kar so jeli zvonovi peti, se je očitno vidilo, da vihar oblake po nebesu hitreje podi in da tudi bolj po-gostoma germi. Tresk za treskom udarja, kamor ga strela nameri. Kar treši tudi s tako močjo v turn, da se je streha unela in začela goreti.
Hrup: „Gori, gori!a se je v hipu razlegal čez celo vas in stari in mladi so hiteli iz hiš in gasiti pomagali.
Akoravno je lilo kakor iz škafa in je debela toča vmes šumela, vendar le se ni dal ogenj zadušiti, piš ga je vedno bolj razpihoval, in v kratkem času je bil celi zvonik v plamenu. In kmali se je ponižal celo do zvonov, hud vihar jame strašno pihati, iskre lete na vse kraje, da je groza.
Okoli pol ure je ta požar terpel, na to vstane hipoma grozen vihar; ožgano tramovje na turnu se začne sem ter tje majati, in med strašnim pokanjem se podere na tla.
Že precej pozno proti večeru pride župan v vežo in izroči nekemu služabniku pismo, v kterem je bilo popisano to, kar se je ta popoldan zgodilo, ter mu reče, naj ga v mesto nese in tam v kancelii odda.
;,Vse bom storil kakor ste ukazali" — mu posel odgovori, praskaje se za ušesom. „ M en i m pa, da ne boste hudi, če starega vranca zajaham, da popred nazaj pridem".
„Janez,  ti  si  lenuh in ostaneš lenuh dokler boš živcc
—  je smehljaje župan svojemu hlapcu rekel, kterega je še precej obrajtal in ki je bil edini posel, ki si je upal kakošno besedo županu pregrizniti.
„No, no, ne zamerite mi, Vas prosim, gospod župan"
—  mu Janez reže odgovori, se na pri dervarnici stoječo kljuzo skobaca, in jaha, kamor ga je župan poslal.
Potem ko hlapca spred oči zgubi, gre župan na svoj vert, ki ga je imel koj za hišo, in gleda tje, kjer je malo pred še turn stal.
„Neumneš naj si to žalostno nesrečo sam sebi pripiše"
—   pregovori župan čez nekoliko časa in se hoče zopet nazaj v hišo poverniti. In ravno v tem hipu, ko se proti domu oberne, zagleda v senci nekega možkega stati, ki jo je spred okna, iz kterega se je iz Barbkine izbe na vert vidilo, urno pobral, in se je za nekim germom skril. Tudi Barbka, ki je skoz okno med cvetečimi nageljni na vert gledala, se je spred okna umaknila.
Bled kakor luna, ki je ravno sijala, postane župan pri ti prikazni, in že je hotel čez germ planiti in prederznega ljubljenca svoje hčerke zgrabiti — al kmali se premisli, obstoji t mestu in pravi sam pri sebi: „Danes je poslednji večer; movo morata vzeti eden od druzega" — in s temi besedau.i se poda na dvorišče, dovolivši, da sta Barbka in fcibarček se enkrat skupej skoz okno kramljala.    (Dal. sl.)
281
Vraža.
Povest za poduk in kratek čas.
(Dalje.)
IV.
Noč preteče in nov dan se žari. Domači zajčki začnejo svoje votline zapušati in se po najlepšem in nježnem zcl-natem perji pasti, ki je še s ponočno roso prepeto. Mahe začno okrog ferčati in po sončnatih krajih skitati. Bčelice brenčijo od razcvetene cvetlice do cvetlice in si naberajo sladkega medu. Mravlje tekajo po svojih stezicah kar morejo spešno, kakor da bi se kakega sovražnika bale. Res, vse se giblje, vse se veseli lepega jutra, samo vasčani v D... h žalujejo in klaverni in s pobešenimi očmi okrog lazijo. Možje, posebno pa tisti, ki so včeraj pri županu zastran zvonjenja vremenu na vso moč razsajali, so bili doma. Žen, otrok in priletnih mož je stalo cele trope pred županovo hišo, stegovali so se in skoz okna lukali v sta-nico, da bi zvedili, kaj se ondi godi.   Neki komisar je bil
namreč zjutraj zgodaj z nekoliko žandarmi prišel, in je starega Dušaka zapreti dal. Zdaj je Dušak pri županu, kjer ga zaslišujejo in njegove izreke od konca do kraja v zapisnik zapisujejo.
„Jez bi ne hotla na Dušakovem mestu biti", je djala neka mlada vasčanka z otrokom na ročji.
„On se pač tega ni nadjal, in če se ravno zavoljo tega ne zgane, al njegova uboga žena", se stara babica oglasi, „se joka in tarna doma, da se je Bog usmili. Uboga Katra, kaj je mogla na svoje stare dni doživeti!"
„Tega bi jez vnikakor ne terpela" — se oglasi neka teršata delavka. „Ce bi mi župan moža zaperl, obljubim, da mu vse okna pobijem".
;,Pri moji veri, jez bi mu oči iztaknila" — pregovori mlada vasčanka.
^Počasi, babele!" — zarenči neki siv možak — „če bi ve tako delale kakor govorite, bi se vam ravno tako godilo, kakor staremu norcu Dušaku".
„Iu kaj hudega je on storil?" — ga stara babica popraša.
^Neumno vprašanje I" — ji starček nevoljen odgovori. ^Predstojniku se je zoperstavljal, in nas po svoji neumnosti ob zvonik pripravil. Vraža neizrečeno velika je, vremenu zvoniti*, kar nikomur nič ne koristi, tem več škodije, po gibanji zraka, ki ga mahanje zvonov napravi, se hudo vreme ne odžene, ampak privabi".
„To je  pa le  zato storil,   ker je  stara  mati Marjeta vasčanom dostikrat že svetovala" — mu delavka  odgovori. ^Marjeta je  copernica,  ki zasluži, da bi na germadi zgorela" — ji bergljez godernaje odreče.
„Jez sem tudi te misli" — se neki mlad jezičnik oglasi, ki je zraven nekdanjega vojšaka stal. — „Mi možje moramo vendar bolj vediti, kakor neumno ženstvo".
wBoš jezik deržal za zobmi, ti fergolin neumni ti! — Kje je kakošna metla, da temu fantalinu prav pleča na-krišpamo, da bo zvedil, zakaj jezik brusi". — ;,Ti jezičnik nemarni ti!"
Tako so ga jele babele v enomer grajati, in so se proti njemu zaganjale, fante se je pa urno za invalidov herbet vstopil.
„Tiho, tiho ženstvo!" zarezi stari vojak, in z bergljo jim zažuga, če bi hotle čez fantalina planiti.
Težko da bi mu bilo to prizadevanje po sreči izšlo, če bi se ne bile ravno takrat dvorišne vrata odperle, ko so hotle babe čez fanta planiti, in bi se voz z lojtrencami, na kterem je sedel stari Dušak z dvema žandarma, ne bil prikazal. Pred vozom je bil Janez, poljski županov hlapec, ki je starega sirca z gajžljo dervil, da bi merha bolj urno tekla.
Mladina leti v tropah za vozom, in ko je voz komaj na konec vasi priderdral, mu pride Dušakov Jurče bled in ves upehan naproti.
Vjetnik je želel par besedic s svojim sinom govoriti.
Voz se vstavi, in ko se je mladi Dušak vozu približal, mu vjetnik priporoča in pravi: ,5Jurče, pojdi in pozdravi mater, in če nočeš, da bi te moja prekletba zadela, si izbij iz glave hčer tistega, kteri je moje nesreče kriv. Zdaj pa z Bogom, saj se bova zopet kmali vidila!"
Stari Dušak ni več druzega govoril. Janez je na ukaz stražnikov sirca sopet pognal, in kmali potem se je voz za vogel neke hiše skril.
V.
Prav neprijazno vreme je bilo. Dež je lil ščurkoma. Vihar je razsajal strašno, majal in tresel je vrata in okna, kakor da bi bil konec sveta, vmes je pa tudi treskalo, da je bilo groza.
Ta dan — skor en teden potem kar je bil stari Dušak v luknji — je sedel župan sopet v svoji zadnji sobi, pa danes ne sam, ampak v družbi tistega moža, kterega bi bil že davnej rad za svojega seta imenoval. Danes je on zopet
¦A.
282
Barbko snubit prišel in župan mu jo je obljubil, al Barbke ni vprašal, ali ga hoče ali ne.
„Moja skerb bo to. Ona se mora moji volji udati in si mladega fantalina iz glave izbiti" — je župan resno pregovoril, ko ga je njegov prihodnji zet za Barbko prosil. „Kar je stari norec zapert, se ne prikaže njegov sin več v mojo hišo, kar je meni tudi prav všeč, zakaj od tega časa, kar se je njegov oče z menoj sperl, ne bo Barbka nikdar njegova žena".
Ta čas, ko je župan svojo hčerko v zadnji sobi drugemu zetu obljubil, je bila Barbka pred vratmi, in je vse slišala kar se je v sobi govorilo. Ko se je v sobi začelo od družili reči govoriti, se je proč pobrala, iu se v svojo spavnico zaperla; vsede se žalostna na stol in vsa iz sebe le premišljuje, kaj bo iz tega.
Barbka je bila kakih sedemnajst let stara, kaj zalega obraza in čedne postave; sicer je bila živa in urna kot fertavka,  — danes pa vsa klaverna in pobita.
Ne dolgo pred je bila Barbka delj časa v mestu pri svoji že priletni teti, kjer se je mestnih navad v noši, govorjenji in v obnašanji močno navzela. V tem se je od drugih deklet njenega stanu precej ločila; zavoljo tega so ji bile ene nevošljive, druge so jo pa celo sovražile. Barbki ni bilo zato dosti mar, ampak vedla in lišpala se je, .kakor se je v mestu naučila. Ravno tako pridno je tudi svojo spavnico cedila in lepšala. Le v enih rečeh je bila podobna svojim prijatlicam, v kterih jih je pa še skorej prekosila, to je, v strahu pred duhovni, in pa v vražah. V D —h so imele vasčauke že staro, in djal bi, nerodno navado, da so si ob dolgih zimsdh večerih, ko so prele ali perje trebile, rade od duhov in strahov pripovedovale. Barbka si je vse povedke zapomnila. Zato se je pa tudi od mladih let duhov strašno bala, in mati Marjeta, s ktero se je pozneje sozna-nila in ktero so vražni ljudje zlo obrajtali, ji je ta strah se bolj v serce vtepla. — Vsled tega dobi Barbka tako zaupanje do babure, da jo v vseh reče'h za svet popraša. Za terdno tedaj sklene, očetu vkljub, da ji namenjeni ženin ne bo nikoli njeni mož. Akoravno jo je bil oče vdovcu že obljubil, je ni skerbelo to, kako se bo starca rešila, ampak le to ji je življenje grenilo, da nje šribarček, kar je njegov oče zapert, se ni prikazal nikoli več, pa tudi ni od sebe nič  vediti dal.   To jo je čez vse žalilo.
„Je morebiti zastran tega na me hud, da njegov oče v luknji sedi, ali me pa več rad ne ima, in me misli pustiti? Tega se moram prepričati, naj velja kar koli hoče. Al kdo me bo pa tega prepričal? Nihče drug kakor mati Marjeta! Saj mi je vedila še vselej svetovati, mi bo pač tudi zdaj. Kar k nji grem".
Te besede izgovorivši kviško skoči, se zavije v neko ogrinjalo in si ga ob enem čez glavo potegne. Dan se je nagnil in že se jame mračiti, ko se Barbka od doma poda. Hitro šiiie ob vertnih plankah, preskoči nektere luže, in teče proti borni in že nekoliko poderti bajti, kjer razkladavka sanj stanuje, že konec vasi.
Majhna lampica je berlela na okrajniku peči tako slabo, da so nje svit lunini zraki, ki so se skoz ozko linico — okno imenovano — v bajtico razlivali, močno tamnili. Tukaj se vidi razhrebana ilovnata stena, strohijena miza, dve borne podnožnici, v kotu slaba postelja, nad njo polica, kakoršna se navadno po kmetih nahaja, in na ktero se posoda in druga hišna šara postavlja.
Tz vseh tukaj naštetih lepotij Marjetine bajte bi pač nihče ne mislil na početje stare babure. Se burkelj ni bilo viditi, na kterih copernice skoz dimnike jezdarijo. Le rože so dišale v sobi,   ktere je mati Marjeta rada nabirala.
Ko Barbka v bajto stopi, je Marjeta na nizkem stolčku zraven peči čepela. Sedela je tiho in vsa zamišljena; nje od luči rumenkasto razsvitljeno obličje je bilo bledo, vpa-deno in skorej da merliču podobno. Res prav neprijeten je bil   nje   pogled;   iz  zlo  vpadenih  gub   in   nagerbančenega
obraza se je bralo, da je babela že prav stara kost. Nje obleka, po šegi že davnej pretečenih časov, je bila vma-zana in razcapana, in take podobe, da ni bilo spoznati, je li možkega ali ženskega spola.
Barbki so bile znane navade stare Marjete, nje razkladanje sanj in tako dalje; mislila si je tedaj, da ji morebiti ne bo všeč jo nadlegovati ravno zdaj; zato mirna postoji, in ko babura začne gibati svoje stare kosti in se v Barbko ozre, proti nji stopi in ji „dober večer" vosi.
„Bog te sprimi, punčika" — jo stara Marjeta nagovori ter ji svojo suho roko prijazno poda in ji drugo pru-kico zraven sebe ponudi. Ko se Barbka usede, začne prerokinja govoriti in pravi: „No, gospodična, kaj novega, kaj  bi rada?"
Barbka ji pove natanko vse, kar se je poslednje dni zgodilo, in ji ob enem razodene, da je v veliki skerbih za-volj svojega šribarčka, in jo prosi, naj ji povej, ali jo se ljubi ali ne.
„Lej, lej! stari Dušak sedi v luknji ravno tam, kjer sem jez pred enimi dnevi bila, in to bo Jurja gotovo močno žalilo — ji babura odgovori, ki je popred Barbko mirno poslušala. „Tvoj oče, ljuba moja, je čmeren mož in nima usmiljenja proti nikomur. Njegove hudobije proti meni tebi nočem povračevati, ampak rada ti storim, kar me prosiš; toda tudi moraš storiti, kar ti porečem".
„Le natanko mi povejte; vse bom rada storila".
„Ne govori, ljuba moja, tako prederzno" — ji babura v besedo seže — ^morebiti boš drugači mislila, kadar moj odgovor slišiš".
„Mati, vi niste bili nikdar zaljubljeni, torej tudi ne veste, da ljubezen nobene zapreke ne pozna".
„Aj, aj, kako moreš misliti, da jez nikoli ljubila nisem!" — se ji babše začudi. Glej to telo, ki ga zdaj cape pokrivajo, je bilo njega dni belo kakor sneg, in mladi fantje so tišali vseskoz za menoj. Pa pustive to. — Povej mi raji: ali te je volja necoj o polnoči na pokopališče (_britof) iti in tam na grobu nekega človeka, ki se je sam umoril in ki v kotu pri zidu počiva , svojega ljubčeka pričakati? Ce se ti ne prikaže po trikratnem klicu v eni uri, naj ti bo gotovo znamenje, da te ni pozabil, ampak da kmali pride k tebi. Ce se ti pa prikaže, vedi, da je le njegov duh, ki pride k tebi po slovo.
Pri teh besedah obledi Barbka kot zid, straha koperni in se trese kot šiba. Misli in misli, kaj naj bi storila, — ljubezen se bojuje s strahom, — poslednjič vendar le sklene se o polnoči na pokopališče podati, naj se ji že zgodi kar koli hoče.
Vedeževavka jo poduči, kaj ima na pokopališču storiti, iu slovo od nje jemljaje ji vosi „dobro srečo!"
Komaj pa je Barbka sobo zapustila in duri za seboj zaperla, se začne babura na vse gerlo krohotati ter reži tako-le: „Le pojdi neumnica le, in pogini. Punčica si v očesu tistega človeka, ki je meni že veliko hudega na-ključil. V Tvoji nesreči naj prejme zdaj plačo za to, kar je proti meni pregrešil.   Zlod naj te vzame".
To izgovorivši se stisne babura kakor klopčič v kot in godernja še nektere nerazumljive besede.
(Dalje sledi.)
290
Vraža.
Povest za poduk in kratek čas.
(Dalje in konec.)
VI.
x\Ialo pred polnočjo se odprejo zadnje vrata županove hiše, skoz ktere pritava zala Barbka in jo vreze skoz vert naravnost proti pokopališču, ki je bilo unikraj vasi, tik ceste, ki pelje memo Dušakove hiše. Hitro grede se ne ozre ne na dušno ne na levo stran, in ko že do pokopa-liščnih vrat prisopi, se ustavi, ne zato, da bi se oddahnila aH se  bala tega  groznega kraja,   ampak  le zato,  da ura
polnoči bije.
Ko tedaj ponočni čuvaj zatrobi in dvanajsto uro napove, stopi Barbka vsa prepadena skozi prislonjene vrata v — kraljestvo mertvih. Ravno se bleda luna izza temnih oblakov prikaže in razsveti s svojo čarabno svitlobo bele nadgrob-nice in černe križe, ki so stali po grobih.
Mirna tihota vladuje na pokopališču. Ne gane in ne sliši se druzega kakor šumenje perja tu pa tam zasajenih žalujk in ferfoljenje kake pirhpogačice, ki po zraku šviga in ponočne merčese pobira. Nemirno serce naše Barbke se pač nič ni ujemalo z grozno tihoto tega kraja! Tresla se je kot šiba. Al kterega, če je še tako serčan, bi ne preletela groza v taki samoti!
Majhen križec v roki derže stopa ali prav za prav le klaverno omahuje poleg pokopališčnega že precej razrušenega zidu, dokler ne pritava do novega groba, pod ktcrim, kakor je sama dobro vedila, truplo samomorivca počiva.
Tje pridši globoko še enkrat zdihne in začne, kakor jo je bila vedeževavka naučila, s slabim glasom zapovedane besede jecljati. Potem stopi z eno nogo na grob samomorivca in zakliče „Jurče!" da se razlega na vse štiri kraje sveta.
Komaj je zadnji klic potihnil, sliši Barbka možke stopnje ne deleč od sebe, in možko podobo, ktere dolgo senco je čez bližnjo trato razpeto na poti zagledala. Barbka viditi to prikazen, strašno zavpije, in ko bi trenil, se na grob zgrudi.
Ponočni sprehajavec bil je nje ljubljeni Ju r če k, kteri, kar so njegovega očeta zaperli, je svojo mater vsaki večer obiskoval in vselej še le o polnoči nazaj v grajšino šel.
Stari baburi, ktero je tudi Dušakova mati v čislih imela, je bilo vse to dobro znano, in to ji je ravno prav prišlo, da je mogla se maševati nad hčerjo sovražnega človeka.
VII.
Enega dne zjutraj koračita oba Dušaka, oče in njegov sin Jurče, naravnost proti županovi hiši. Pravda starega Dušaka je bila  pred malo  dnevi  dognana,   in  on je bil v
prav lahko kazen obsojen. Poduki, ki mu jih je sodnik dal, so bili taki, da je svojo zmoto spoznal in za terdno sklenili vražam se popolnoma odpovedati in po naukih županovih, natanko vesti; obljubil je tudi vasčanom nov turn napraviti namesto unega, ki je po njegovi nemarnosti pogorel.
Koj drugi dan, ko je stari Dušak iz zapora bil spušen, jo pripiha tudi njegov sin Jurče vesel domii in pripoveduje, da ga je grajšak za grajšinskega oskerbnika izvolil. To se ve samo po sebi, da je bila zdaj njegova perva skerb, si nevesto poiskati in Barbko snubiti, ktere ni bil od takrat več vidil, kar so bili njegovega očeta v luknjo vtaknili. Njegov oče s tem zadovoljen, skleue ž njim k župana iti in ga še enkrat poprašati, če je voljen Barbko njegovemu sinu v zakon dati ali ne. ;,Starega skopirja bo gotovo moje spreobernjenje veselilo, in všeč mu bo, da pridem še enkrat Barbko snubit; skorej bi rekel, da se ne bo več kerčel jo mojemu sinu dati" — tako kramlja stari Dušak, obleče praznično suknjo in jo vreze z ravno izvoljenim grajšin-skim oskerbnikom naravnost proti županovi hiši.
Zupan ravno za mizo sedi.
Berž na pervi pogled sta Dušaka koj spoznala, da je župana velika nesreča zadela. Od tistega časa. kar smo ga v mislih imeli, se je zares zlo postaral; njegovo mogočno obličje, s kterim je vasčanom nekdaj zapovedoval, se je neznano spremenilo. Sprejel in pozdravil je snubača le, da je z glavo pokimal.
Molče posluša nagovor starega Dušaka, ki ga za od-pušanje prosi in praša: ali hoče njegovemu sinu Barbko v zakon dati? Ko tudi sin prošnjo svojega očeta z novim službenim pismom podpera. se hipoma jamejo debele solze iz županovih oči vtrinjati in po upadenih licih cediti. Bile so nemara   perve   britke   srage   v celem življenji njegovem.
Prepadeni mož globoko zdihne in jima da s stegnjeno, proti Barbkini spavnici namerjeno roko odgovor na nju ogovor. Jurče ga razume in skoči berž proti vratam Barb-kine sobe, — pa ves plah jih počasi odpre.
Tu sedi od sončnih žarkov skoz okno obsejana zala deklica v beli obleki, z razčesanimi lasmi, skup stisnjenimi žnabli, s stermimi očmi — ne besedice veselja ni čerhnila, ko ljubljenec   nje   pred   njo poklekne in roko njeno objema.
Bila je Barbka  —  zmešane pameti in nora!
VIII.
Malo mescov potem so bili staro leto veselo pokopali. Kljenkalo mu je res iz marsiktere hiše v vasi, in kakor je v kozarcih vrelo in kipelo, ravno tako je tudi vrelo in kipelo v marsikteri glavi.
Skorej po celi vasi so bili vasčanje zidane volje, povsod se je petje in vriskanje razlegalo, ja še celo bolehni in druge žalostne reve so se ob novem letu precej okrevale, h kteremu se jim je sreča vošila, kakor da bi čas večne težave in britkosti na opertah seboj  nosil.
Toda omenjeno splošno veselje se je le dveh hiš v D... h ognilo, namreč županove in mater Marjetine. Oče župan je letal po veliki sobi gori pa doli, ter si je zavolj nesrečne hčere svoje lase z glave ruval. Barbka jo je dva dni pred novim letom od doma potegnila, ravno v tem, ko je dekla zaspala, ki ji je bila za varhinjo dana. Od tistihmal ni bilo več duha ne sluha od nje. To je župana tako mučilo, da je skorej sam obnoril.
Mati Marjeta pa je mertva ležala na borni slami. Zganja, ki ga je posebno rada serkala, se je bila preveč napila, in vsled te nezmeruosti je za mertudom življenje sklenila. Velik čern maček — nje zvesti tovarš — je sedel poleg mertvega trupla in je čuval merliča.
IX.
v
Ze eno leto je preteklo. Dušakov Jurče se je sčasoma prigovarjanju svojih starišev udal in si je drugo nevesto zbral, ki mu je pa njegovi sosedje niso svetovali; djali so namreč, da ne bo ž njo srečen.
Poprejšni župan je lazil že dolgo kot senca okrog, in ravno ta dan, ko so ga pokopali, je bilo med D—mi in gradom, kjer je mladi Dušak stanoval, v bajarji neko truplo najdeno, ktero so domači, akoravno je bilo njeno obličje že težko poznati, vendar le po obleki spoznali; — bila je Barbka, ki je v norosti skočila v vodo in tako žalostnemu življenju žalosten konec storilo — grozuo svarilo vsem, ki verjamejo vražam!
291