J. V. Foix
POGOSTO    Pogosto vidim se: grem skoz samote VIDIM SE...     v antični tuniki potrt in sam,
prek trat neznanih grem, čez škrilja gmote,
skoz brezna, ki me vlečejo drugam.
In pravim si: Skoz kakšne davne kraje
— pod mrtvim nebom — preko kakšnih trat
ves zmeden tavaš? Kam opotekaje,
h kateri zvezdi čudo greš iskat?
Sam, sem nesmrten. Kraj vsenaokrog
je izpred tisoč let; vse mi je znano,
sem kot doma; naj grem v puščavo, v log,
pa na snežnik — v vsem prepoznam poljano,
kjer sem že bil, in past, ki v njej me Bog
drži. Ali hudičevo ukano.
BILI SMO TRIJE,    Bili smo trije, v trgatvah somračnih skrivači,
BILA SVA DVA,    S patoko v rokah in z morjem v očeh,
BIL SEM SAM,    Ko v soli gozdov se kadi po žlebeh
BILI SMO NIHČE    In otroško ihtenje praskeče v globači.
Bila sva dva, na zvezdni skali stoje, Brez puščic in brez prače srce krvavi, Ko pušče gore in smola ihti Po skritih lužah, kjer se svetilke plaste.
530
Pet katalonskih pesnikov
531                                                                                                    Pet katalonskih pesnikov
Bil sam sem, senca sredi starih senc, ves tih, Podoba sence tamkaj na splavišču, Koder med mrežami je pristanišče Za sen ljudi v somrakih mrzličnih.
Bili nihče smo, v listja polnih tminah, Ko v cvetne liste mlak preplah dežuje In Čisti, kar brez jader, brez krmila Preroško v jasni Hip prihodnji pluje.
MRACILO SE JE   Ze hlapi oblačijo vrtove. IN GLEDALA SVA   Korenine po tleh in v zidovih v skrivnost se ovijajo. KOŽE,   Midva, kot usnjeni podobi, pozabljeni RAZOBEŠENE   na črnem sprehajališču noči, V SEDLARJEVI HIŠI    se po bratovsko vdajava uri goljufni. Razgrete kobile trumoma, rojene v senci in v senci vzrejene, naselja pustošijo. Nad kožo slona nebesnega odpirajo zvezde svoje zračne steze.
¦