Eno leto učitelj v hribih. Izkusil J—n. (Dalje.) časih nisem mogel čakati vecerje in šel sem jo iskat v bližnjo vas. Pa tudi tukaj ni bilo vselej časa dobiti za večerjo. Vprašal sem marsikje, če bi me vzeli na hrano, a ni šlo. nKako naj kuham gospodu, ko ni dobiti mesa, niti tega in onega, vi pa ne boste jedli krompirja, žgancev in polente." Tako so me ženice odpravljale. Nič ni pomagalo, če sem zatrjeval, da bi bil s tem zadovoljen. V bližnji, 20 minut oddaljeni vasi Korenju je bila precej dobra kmetiška gostilnica. Par tednov sem hodil semkaj večerjat, a kmalu sem se te poti naveličal. Večkrat sem bil brez večerje. Hudo je bilo to, a ni bilo še najhujše. ,,Eto hudo neveljiko". Ko sem neki dan plačeval Gričarici kosilo za pretekli mesec, sem izpoznal po jecljajočih njenib. besedah, da mi ima povedati nekaj posebnega. Mislil sem, da mi bo srce odpovedalo funkcijoniranje, ko sem slišal iz njenih precej širokih ust, da mi ne more več kosila kuhati, ker mora biti večjidel na njivi, za domače pa da je dobro, kakor je. ,,Boste si že kako preskrbeli", mi je donelo v ušesih, ko sem zamišljen sedel v svoji sobici — kovačnici. ,,Kaj mi je storiti", mrmrara, ,,ali naj krepam!? Ali naj pišem Italijanu Succiju za navodilo, kako bi se dalo mesec dni živeti brez jedi?" Bila je v vasi 8icer krčma, a v to hišo ni šel rad niti navaden dninar. Tu je cvetela nesnaga v vsi svoji bujnosti. 0 krčmi žene Nesnage bom imel še priliko govoriti. Sedaj le toliko povem, da sem se ji nekoč jako zameril. V mojo sobico se je prišlo skozi majhno, ozko vežo, ki naj bi bila obenem tudi kuhinja. Saj je dal previdni Gričar vanjo postaviti železen štedilnik, misleč ali bolje rečeno upajoč, da dobim na Bukovcu družico. On sam je imel dve hčeri, nekdo pa je hotel vedeti, da bi bil starejšo rad meni odrinil. Pa pustimo to! Še sem sklonjen sedel v sobi ter srepo zrl predse. Oko mi obvisi na štedilniku. ,,čemu pa ta štedelnik tukaj?" si mislim. Kar se sklonim pokonci in vzkliknem: nDa, tako bo! Za zajtrk skrbim sam, skrbel si bom še za kosilo, in vse bukovske babnice me znajo v nho pihati! Pismonosec gre trikrat v tednu v Sokolovee, on mi bo prinašal govedine in česar bo treba". Tako je šklenil enoglasno nčiteljski zbor enorazredne ljudske šole na Bukovcu, in ta sklep se je izvrševal prav nataačno po sejnem zapisniku. Ta sklep — nota bene — je bil odobren tisto usodepolno jesen, ko je bil v beli Ljubljani neki neizmerno, fuor di modo pobožen in oltre ad ogni credere usmiljen človek izbraa rešiteljem ,,našega dobrega ljudstva" in njegove svete vere. On je postal to, kar je še danes, jaz pa sem postal kuhar za učiteljsko osobje na Bukovcu. Mimogrede pa ponosno omenjam, da sem ta imenitni posel, brez katerega bi se svet podrl, izvrševal brez ,,Slov. kuharice" ter sem do Velike noči pridobil 3 kg telesne teže. Še sem sel časih kosit in večerjat v Korenje. A ko je postalo vreme  deželno — pardon: deževno — ter jel padati prvi sneg, seni opustil tudi to. Sedaj sele sem postal definitiven kuhar. Preden povcm kaj detajlov o svoji kuharski umetnosti, hočem izpregovoriti nekoliko o drugih odnošajih. Državnozborske volitve so se bližale. Resnico govorim, če rečem, da sem v istem času pridobil nad 50% svoje izkušnje. Videl sem, kako se da resnicoljubje, ljubezen do bližnjega, odkritosrčnost, nesebičnost in druge kreposti praktično izvrševati. V Račjem, kjer sem prej služboval, sta bili imeni liberalizem in klerikalizetn še malo znani. Sedaj, po taki izkušnji pa vem tudi vzrok temu. Saj je ondotni župnik — čast, komur čast!-— s svinčnikom prečrtal v nekem pastirskem listu one odstavke, ki so bili naperjeni proti učiteljstvu ter jih vernikom ni prebral. Ob 10. uri je bral kaplan omenjeni pastirski list in kar je našel prečrtanega, je izpustil tudi on. Duhoveristvo in učiteljstvo istega kraja je prijateljski občevalo med sabo in harmoniralo v vseh točkah, dasi je bilo učiteljstvo docela napredno. Strmel sem pa in pričakoval božje strele z jasnega neba, ko sem slišal neko nedeljo hrastovskega kaplana brati pastirski list. Kar se je čitalo v njem o učiteljstvu in šoli, ne bi bilo morda še tako gorostasno. A Suhač je list večkrat prekinil ter odstavke o učiteljstvu solil s svojimi izvirnimi mislimi. Med drugim je dejal — česar ne pozabim nikdar in kar je priobčil tudi „81. Narod" —: nUčiteljstvo se brani duhovskega nadzorstva v šoli. Pa, predragi v Kristusu, kaj mislite, zakaj nočejo učitelji, da bi imeli mi vpogled v šolo? Zato nočejo tega, da vi, ki ste morali svoje otroke izročiti šoli, ne veste, kake knjige se rabijo pri poaku in ne veste, v kakem duhu so tiskane. Pa še neki drugi vzrok je, da uČitelji nam branijo nadzorstvo v šoli, kjer se poučujejo vaši nedolžni otroci. Zato se uČitelji branijo nas, da vi, ki ste morali svoje še nepopačene otroke izročiti učiteljem, ne veste, če ti poučujejo prav ali krivo." Skoro doslovno tako je govoril Suhač. Tako mi te besede še danes done v ušesib. Kaj so si mislili šolski otroci, ki go gledali zdaj suhega, kot rak rdečega petelina, zdaj mene v zakristiji! Tako sirovo agitacijo si je dovolil 26 letni duhovnik. ,,Zakaj to pustiš, zakaj to trpiš, dobrotno nebo?" Čndil sem se, ko so mi dopovedovali, kako Subač ponoči po hišab lazi ter zlasti žene nadleguje. Čudil sem se tembolj, ker kaj takega do istega časa še nikjer nisem videl niti slišal. To je bil isti Suhač, ki je v neki osebi videl hudiča. To je bil tisti duhovnik, ki so ga morali orožniki na dan volitve v V. kurijo izgnati iz konjskega hleva, kjer je od tropinovca otemnelim siromakom ponarejal glasovnice. To je bilo smeha! Kdo vendar je bil kriv, da je bilo toliko prepira, toliko tepežev, da je tekla kri? Navzoč sem bil pozneje, ko je bil v sodni hiSi na Žabjeku zaslišan neki eksmisijonar radi . . . no, saj že sedi v luknji. Najslabsi vtisk je napravil na poslušalca njegov zagovor. In priče — uboge ženice in zapeljani kmetje — kako so bili preparirani! Nikoli nisem bil v šoli tako dobro pripravljen, tudi ne, če sem vedel, da bom vprašan. Ker sem bil do iste dobe navajen mirnega življenja ter sem barmoniral s prečastito duhovščino na svojem prejšnjem mestu, sem si želel to tudi sedaj. Opazoval sem pa s treznim očesom, kaj se je vršilo v omenjeni dobi. Dobil sem vtisk, da so Boga dejali v pokoj. Saj ves mesec nisem slišal skoro nič tega, kar sem bil navajen slišati pri propovedib izza svojih mladih let. Omenjeno jesen pa je nastopila drugačna doba: doba strasti in podivjanja. Postavljen je bil drug bog in ta je iinel svoj sedež v Ljubljani. Rad sem se spominjal srečnega časa, ko je vladal sveti mir med sosedi. Varoval sem se prepir netiti kakorkoli. Agitacije sem se zdržal. Še s tem naj bi se bil pečal, ko sem imel drugo veliko skrb : kako naj davek plačujem sitnemu želodcu. Skrb mi je začela beliti lase. Saj je bilo pač premisliti, kako naj si stvar uredim, da bom kolikor mogoče malo zanemarjal svojo dolžnost. Želodca pa tudi nisem maral zanemarjati. Prva skrb mi je bila, da sem si preskrbel drv, par loncev, krožnikov, žlic, vilic, nožev. Nakupil sem kave, bobove in knajpove, frankove cikorije, sladkorja, uioke, riža, masti, soli, jesiha, olja i. t. d. Korbo krompirja pa mi je prinesel neki vdovec, tisti, s katerim sva šla neko nedeljo skupaj v Hrastovec k sv. maši. Ker sem tu pri Lenasički plačal zanj pol litra vina, se mi je izkazal hvaležnega s tem, da me je preskrbel z dobrim ameriškim sadom. Dasi nad 70 let star, se je pozneje stari Kremen izneveril svojemu vdovskemu stanu. Vsak ve, kje ga črevelj tišči! Na semnju v Sokolovcu sem kupil škaf, korec in kar je bilo še malenkosti, posebno pa dobro — metlo. Pa, prosim, raznmite me prav: dobro sirkovo metlo sem kupil. Uboga metla, s katero sem neki večer tako pobijal sitne miške, ki so se predrznile priti v kovačnieo! Po vode setn bodil z velikim vrčem pozno zvečer, ko se ni videlo. Gričar je imel za hišo velik vodnjak. Zato sem moral hoditi mimo hiše. Če so imeli Gričarjevi vežna vrata zaprta, je bilo dobro, sicer so me pa čutili iz kuhinje, in časih je katera deklet ven pogledala, morda zato, da se je prepričala, kdo tako pozno ponoči straši, ali pa da je videla mojo malenkost. Če je bilo zadnje res, ni karsibodi. Sicer sem se pa naposled z deklicami toliko sprijaznii, da so me časib preskrbele z vodo in mi prinašale kruha iz bližnje pekarije. Starejša hčerKa mi je časih celo pokazala, kako ge skuha dobra polcnta. Vem, da te tare radovednost, ljubeznivi ženski spol, kaj in kako sem si knhal. Izvolite malo krotiti svojo radovednost, kmalu pride vse na vrsto. Na tem mestu takoj povem, da žganci se mi niso nikdar posrečili, niti ajdovi niti turščini, akoravno mi je dala Gričarjeva hčerka temu potrebnega navodila. Vse skupaj je izlezlo v pop, ki sem ga izlil skozi okno na vrt. Žal, jako žal mi je bilo za to jed, ker — nota bene — žgance prav rad jem, če so, seveda, dobro zabeljeni. Naslednje jutro sem se potožil gospodinji o slabem uspehtt. Ona de, da je bila moka morda vlažna. Kupim moko pri drugem trgovcu. Ta je bila videti dobra. Toda zopet pop. To me je izmodrilo, da nisem žgancev nikdar več kubal, niti turščnih niti ajdovih. Ta izkušnja je bila hud udarec zame, posebno ker sem nacvrl velik lonec masti ter imel v zalogi pisker lepih rumenih ,,keberčkovu. Pa menite, dragi čitatelji, da si res nisem več privoščil dobrih žgancev ? 0, pa še kolikokrat! Blizu Hrastovca stoji vas Dolina. Z gostilničarjem Turšieem, jako kratkočasnim in dovtipnim možem — dal je že odgovor za svoje burke, Bog mu daj dobro! — sva bila velika prijatelja. Posetila eva ga z Rjavcem. nKaj ne, boterca, da jih boste skubali, prav romene, da se bodo smejali? Pa ne pozabite na take ^kebrčke" (pokaže svoj palec). Oh, le napravite jib, pa veliko^ saj ste tako ljubeznivi, boterca". Tako nagovori moj prijatelj prijazno gostilniearico, lepo Ivanko. Tak poklon je bil vredeu dobrib žgancev. 0, kako smo otepali že črez pol nre rumene,. dobro zabeljene žgance kar vsi iz ene sklede. Tudi Ivanka je stoje pomagala. ,,Le globoko zagrabite, mast je na dnu", nas opozarja gospodinja. Tursič je bil prvi sit. nTuršič in turšični žganci, to ne gre skupaj", tako pravi in položi žlica na mizo. nA, si nehal, to je prav", govori Rjavec, no, ko bi hotel pustiti še moj prijatelj". Ko jih je bilo še polovico sklede, neham tudi jaz. Ko zapazi to Rjavec, potegne skledo predse, ovije roko okolo nje ter otepa žgance s tako slastjo, da je le malo manjkalo, in prijel bi bil jaz zopet za žlico. Ko jib je jelo zmanjkovati, podloži skledo z žlico, da bi se vsa mast zbrala na eni strani sklede. „0, kako je to dobro",. mrmra Rjavec, rvidi se, da jib je napravila ljubezniva boterca". (Dalje.)