Stricu Matiji.
Oni dan,                                         Ali, striček,
ko je solnček bil zaspan,               hudi, mrzli stric Matiček,
je priromal stric Matija,                kaj ne vidiš fam na bregu?
ta,  ki časih led razbija,                Zvončki, sami beli zvončki,
pa je v megli, v gosti megli          kakor da je breg še v snegu.
ob potokih kolovratil
in je s kladivom po vodi,               Pusti jezo, tudi jeza
kar po čisti vodi mlatil. —           je po božjem uku greh!
Ali — to še nič ne škodi,                Saj se je pomlad začela,
toda škornje je oblatil,                  saj nas je že vse ogrela,
svoje lepe nove škornje,                saj si solnčku le za smeh!    ,-..•
ki so tnu jih v svetem raju           Dobre volje se pokaži,
za godovno darovali,                     žarek škornje ti osnaži,
ko so ga na svet poslali.                da se svetijo kot led.
Klel bi, toda to je greh,   .       .,                                             r •-.   .
pa je pihal kakor meh,                  Ti pa jezo si poplahni,
a imel je mrzlo sapo,                    s solnčkom čez gorice mahni,
da se je potoček stisnil                čez gorice, čez poljane,
v strugo pod ledeno kapo              da v življenje novo vstane
in da zemlja je zapela                   ves naš lepi, širni svet!
svojo trdo zimsko pesem.                                                    Anica   .