-----   80   -----
**) Zanimivo res je izvedeti,   kako tujci sodijo   o zadevah,   ki so zdaj tako važne za Avstrijo. Hvala lepa tedaj za to sporočilo.
Dopisi.
Iz llulla na Angležkem 28. sveč. P. T. (Ma-gjari in magjarizem.) Zdaj ko se Hrvati v Magjare potopiti želijo in s tem Avstrijo na dvoje razcepiti, ne glede na dobro drugih slovenskih narodov, temuč le svojega dobička (ako ga bodo tudi res imeli?) iskaje, naj celo objektivno povem nekoliko opazek, ktere na tujem od tujcev slišim. **)
Magjarov je mnogo na Angležkem, največ političnih grešnikov; ti so Avstrijo tako opisali in toliko de-nuncirali, da so Angleži res do najnovejšega časa mislili, da smo Avstrijanci daleko za Turci zaostali; pisali so v to svrho svojo historijo in druge knjige te vrste v angležkem jeziku; o teh knjigah, prebiraje jih, človek, ki pozna naše razmere, ne ve, ali bi jih na ognjišče vrgel ali pa bi se otročji nadutosti magjarski smejal. Vendar Angleži so jim mnogo verjeli in zato so jim prav prijazni.
V Budi-Peštu sta zdaj dva Angleža, dopisnika v „Times" in „Daily News", — moža, ki stvari s prav angležko praktičnostjo in zmerno politiko sodita, in zato z vso pazljivostjo njune spise prebiram. — Nenavadni pomp in entuzijazem, ko se je cesar vBudo-Pešt pripeljal ter deželni zbor pričel, se je Angležu nekako čuden zdel. Vide toliko lojalnost in udanost Magjarov, jih je močno hvalil, vlado pa grajal, da takosnemu narodu pravice krati in ga zatira. Vendar, kar je cesar svoje želje Magjarom odkritosrčno razodel in se jim v vsakem obziru toliko prijaznega pokazal,   nima Anglež
nobene graje več proti vladi, temuč pravi, da zdaj je vlada vse storila, kar sme in kolikor ji je mogoče, da stvari na Ogerskem dobro izidejo, in ako ne, kriva bode temu samo nadutost in oholi ponos magjarski na njihovo „tisočletno" konštitucijo.
Zdanje vedenje deželnega zbora ogerskega Angleži grajajo in posebno zasmehujejo nečimerno šopirjenje in neprestani klic na ^tisočletno" konštitucijo, — na konštitucijo, ktera je „tako stara kakor zemlja njihova" (!!) Temu smešnemu ustenju in bombastičnim govorom o adresah pravijo Angleži „the old babby" (stare čenče); o stari konštitucii magjarski, o kteri je toliko hrupa in šundra, pa piše dopisnik iz Pešta v „Daily News", da naj Angleži ne mislijo, da bi na njej v resnici kaj bilo in bi kakošno veljavo za ljudstvo in deželo v obče imela ; le prazen boben je — pravi — na kterega se vedno bije, da se zajci strašijo; stara kon-štitucija magjarska je celo azijatska in zastarela, ljudstvu niti za dušni niti za materijalni napredek. Mag-nati (velikaši) se borijo le iz celo sebičnih namenov za staro konštitucijo, ker je edino njim na korist; ti bi radi sopet živeli kot sijajni boljarji, kot paše turški na stroške prostega ljudstva, ktero v stari konštitucii nobenega prava nima. Vedni poziv na „tisočletno" konštitucijo pa je v obče Magjare tako omamil, da res mislijo, njihova prastara konštitucija je najboljša na svetu in ne potrebuje cel6 nobene premembe. Kar človek v eno mer sliši, nazadnje res verjame. — Popolno ze-di njen je tako imenovanih ,partes adnexae" z Oger-skim — piše „Times" — je stvar nenaravna, posebno pa glede* kraljevine Hrvatske, Dalmacije in Slavonije, ker Hrvatje od Magjarov gotovo ne najmanjšega prijateljstva upati nimajo, posebno v tem ne, kar se narodnosti in jezika tiče; tu bodo Hrvatje vedno zatirevani, in poleg tega naj se še spomnijo osodepolnega leta 1848. Dragocena obleka, v kteri sedaj Magjari pri različnih prilikah se tako sijajno kažejo, se Angležu kaj čudna zdi; imenuje jih „sijajne Azijate" in dopisnik iz Pešta pravi, da njegov visoki cilindar je prečudna stvar v Peštu.
Kakor sem že enkrat omenil, pravijo Angleži, da Avstrijo more osrečiti le federalizem in nikdar ne centralizem. Sedanje ministerstvo, posebno grof Bel-kredi (in ž njim tudi Lariš) v Avstrii čudeže dela , mi je rekel odličen Anglež; tako jo izkoplje iz pogube, v ktero bi bila brez pomoči padla pod prejšnjim minister-stvom.                                                          (Kon. prih.)
Iz Prage 2. marca. ^ Današnji dan je nam z godovi ns k dan, kteremu na čast iz ust vsacega pravega domoljuba donijo navdušeni slava-klici. In kaj takega važnega se je godilo danes v zlatni Pragi? Pravica je zmogla v deželnem zboru: v visoke naše šole ima se vpeljati tudi slovanski (češki) jezik, kjer je kraljeval dozdaj le nemški. To je zmaga narodova, ktere bo vsa zemlja češka vesela, in kteri tudi pošteni Nemci ne bojo nevoščljivi. Da pa bojo z zobmi škripali taki možaki, ki ne privoščijo nam Slovanom ne slane vode ne, — taki, ki ves svet hočejo s stoternimi zvijačami preslepiti, da v našem cesarstvu je le v nemštvu izveličanje, to lahko v Ljubljani, Gradcu in druzih slovenskih mestih sami najbolje presodite, kjer se vam tudi ne manjka dokaj tacih ljudi. Huda borba je trajala 2 dni v deželnem našem zboru zarad Riegerjevega predloga, kteri zahteva, da se na vseučilišču našem učijo vsi nauki tudi v češkem jeziku. Poslanci Hrbst, Hasner, Brinz (vsi znani iz pokojnega državnega zbora) in posebno prof. Hofler, ki je celo nesramno za-bavljico pisal zoper Riegerjev predlog, so peli svojo staro pesem, da vseučilišče pražko pogine, ako se dovoli, da se učijo nauki v slovanskem jeziku! Odgovarjali
------   81    ------
so jim krepko rodoljubi To me k, Brauner, Rieger, grof Le o Thun (nekdanji minister nauka) in drugi; ti besede, če tudi kakor evangelji, bile bi le bob v steno pri tacih, ki pravice nočejo, ako bi k sreči večina deželnega zbora ne obstajala iz mož, ki se ne sučejo kakor petelin na strehi zdaj tako, zdaj tako, ampak trdno stoje na tem, kar so spoznali za pravo, in tako so zmagali predlogi grofa L. Thuna, kterim je jedro Riegerjev predlog in le v malenkosti preme-njen. Z 121 glasovi zoper 101 je obveljalo, da 3e visoka vlada naprosi, da se ravnopravnost na vseučilišču izvršuje tako-le: „vsacemu profesorju naj je na prosto voljo dano, da uči v nemškem ali češkem jeziku; dijakom naj bode mogoče, da se svojih naukov učijo nemški ali češki in tudi tako izpraševati dajo." Tako se ne dela nikomur sila, ravnopravnost pa velja. In to je edino pravo! In vendar je nasprotnike v zboru taka božjast lomila, da nobenega dobro-klica niso mogli str-peti, ki se je glasil iz vrste obilo zbranih rodoljubnih poslušalcev, ter so zahtevali, naj jih predsednik iz zbornice zapodi. Mirno so ubogali in šli; al na ulicah okoli zbornice so se culi gromoviti slava- in vybornš-klici, in kjer koli se je prikazal pozneje kak naroden poslanec, donela mu je navdušena slava. Čeravno je predlog zmogel le z 20 glasovi, veselo je vendar, da možje, kakor knezoškof in kardinal pražki, škof Jirsik, župan mestni, mnogo knezov in grofov, profesorjev in dohtar-jev, mestjanov in obrtnikov so glasovali za predlog. Kako je pri Vas na Slovenskem to, žalibog! vse drugače! Vaši škofje — kje so? Vaši plemenitniki — kje so? Al nikar ne obupajte, če tudi je predlog Blei-weisov letos padel! „Noch hat der Letzte nicht ge-schoben" — pravi nemški prigovor. Tudi Cehi so ravnopravnost v srednje šole še le letos dobili, ki so jo že leta 1862. v zboru sprožili. Zmaga češka pomaga tudi ravnopravnosti na Slovenskem na noge, ako Bog da in sreča junaška!
Iz Poreča v Istri. — Živo veselje nam je priza-djala novica, da so cesar milostljivemu našemu gospodu škofu dr. J. Do brilu v priznanje njihovih zaslug za cerkev in državo podelili častni red železne krone 2. vrste.   Slava!
Iz Liburnije 28. svečana. — Človeka srčno veseli, da se slovenski poslanci v deželnih zborih v Ljubljani, Gorici, v Gradcu tako hrabro obnašajo. Gospode Blei-weis-a, Toman-a, Svetec-a, Costa, Razlag-a, Herman-a, Winkler-a, Gorjup-a itd. spoštuje vsaki poštenjak in povestnica si jih bo z zlatimi črkami zapisala v domovinsko knjigo. Nektere slovenske soseske vrlim svojim zastopnikom zaupnice, neveljavnim pa nezaupnice pošiljajo. Pravo je tako! Za prihodnost pa naj gledajo, ka-košne može si zberejo za zastopnike svoje. Kako pa je o isterskem deželnem zboru? Slovenski časopisi o njem nič ne govore; talijanskih pa mi Slovani malo razumemo, in tudi, ako bi jih razumeli, si drazega „Osservatore Triestino", v kterem se menda nekaj o zboru govori, kupiti ne moremo; poreški zbor je že 24. u. m. svoje naloge izvršil, al njegov „reso conto tahigrafico" (to je hitropisni razlog) ni še prišel na dan, in menda še tudi kmalu ne bo. Naj bi nam kak rodoljub iz poreškega zbora saj važniše reči na kratko posnel in razglasil po „Novicah." — Goriškim Slovencem je bil „Umni gospodar" jako koristen; al kakor znate, politični viharji talijanskih prenapetnežev so vrlega vred-nika utrudili in „Umnega gospodarja" pokopali. Al bi ne bilo prav, da bi vsi slovenski udje odstopili in namesti to društvo podpirati, „Umnega gospodarja" sopet oživili in neodvisnega možko podperaii? Kaj mislite? — Pri nas se je v poslednjih časih slovenščini enmalo poboljšalo: V c. k. uradnii na Volovskem sprejemajo tudi
slovenske uloge in politični odsek jih tudi slovensko rešuje. Žalibože, da se od nobene županije in le malo-ktere župe slovensko piše! To pa je le maslo t olik o-letnega zatirovanja narodovega jezika.
Iz Goriškega. — V Lokave u, vasi pol ure daleč od Ajdovščine, osnovati hočejo občinarji (sosešičanje) „čitavnico za kmete in rokodelce." 17 družbenikov je zdaj skupaj , ki so že položili družbenske postave in dotično prošnjo c. k. namestništvu v Trst. „Omika — pravijo vrli možaki — je namen naš; druzega namena nimamo. Nekdo sicer nam je rekel, da smo presurovi za čitavnico, mi pa mislimo, da nismo tako neotesani, ker že dosti let „Novice" in druge slovenske bukve beremo. Ko bi pa tudi take surovine bili, toliko več potrebujemo omike." — Ali ni to veselo? Namenili so si naročevati vse slovenske časnike in nakupiti primernih bukev za kmeta, za rokodelce in za družine, da ne bodo dekline in fantje pozabili, kar so se v šoli učili, in da kaj dobrega in lepega zvedo. Vse to so djali v statute, tudi to, da zborna soba ima zmirom biti v privatni hiši in nikdar ne v krčmi. Živeli! — Ni dvoma, da ne potrdi c. k. namestništvo te družbe, zakaj druž-benska postava velja za vse državljane ne glede na stanove. Gosp. Viktor Dolenec, trgovec na Lokavcu, si je posebno prizadeval za to čitavnico.
Iz Maribora 1. sušca. — „Novice" so že povedale, da je c« kr. ministerstvo pravosodja izročilo opravila državnega pravdnika pri c. kr. graški sodnii sve-tovavcu deželne sodnije , našemu izvrstnemu rodoljubu dr. Janezu Mele-tu ter da je imenovalo za advokata dr. Srneca in dr. Pavlica. To oznanilo je gotovo vsa-cega Slovenca močno razveselilo. Vsi trije imajo tako službo, da mora vsak dobro slovenski znati. V velikov-škem okraji, kjer je dr. Pavlic, so Slovenci, in ravno tako v Kozjem, kjer je dr. Srnec. Gospod dr. Mele, kakor državni pravdnik, mora po postavi najmanj enkrat vsacega meseca ječe pregledovati, in med te spada tudi ječa v Lankovcu blizo Gradca, kjer je najmanj 50 jetnikov, kteri ne razumejo druzega jezika kot slovenski. Postava pa govori, da se vsak jetnik sme pritožiti ter prositi državnega pravdnika, ki ječe obiskuje, da se mu pomaga, ako misli, da ni kaj prav. Razun tega, da slovenski popolnoma znajo, so pa vsi trije še take sposobnosti za dosego podeljenih služeb dokazali, ka-koršnih niso imeli ostali kandidati za omenjene službe. Vsacemu je toraj služba, ktero sedaj ima, po pravici šla. In vendar morem zagotoviti, da so nekteri gospodje na Dunaji se zelo napenjali, „damit nur diese Ultra-Slovenen sich nicht eindrangen" — in neki tak gospod je, svoje nade gotov, celo v Maribor pisal: „Das Justiz-ministerium wird die zwei Slovenen schon ferne zu halten wissen", drugi pa (proti Meletu) nekemu nemškemu kompetentu rekel: „Ihre Ernennung ist schon gesichert." Toda spodletelo je protivnikom, — minister pravosodja se je samo pravice držal in Slovencem tudi pravico skazal. Slava mu! — Grofa Auersperga in njegove družnike pa glede na take skušnje baramo: na kteri strani so „ultra", na kteri strani biva „Nationa-litat-Schwindel", „Egoismus" itd.?
V Gomilski pri Celju 2. sušca. B. W. - C. kr. vranska okrajna gosposka je dala oklicati, da 23. dan se bo v Gomilsko do župana več živine prignalo, ktera bo po očitni dražbi (licitacii) za davke prodana. Res kupci vkup pridejo, al živine ni nič videti. Pozneje, namesti da bi bili kmetje živino prignali, jo sami primahajo in kupce poprašujejo: ali imajo res denarja, da bi živina kupili? --Ne vem, kakošen odgovor so dali; to pa sem videl, da so jo pobrali domii. Slaba se zdaj godi kmetu. Ljudi veliko, kruhka mali ali nič. Bog daj skoro boljše!
            82
Od Savine 6. sušca. (Igra v celjski čitalnici.) — Celjska čitalnica nam pač res zmiraj bolj in bolj postaja prijazno središče poštenih slovenskih veselic. Tudi včerajšno nedeljo smo se tu prav srčno radovaii. Igrala seje namreč nova izvirna šaloigra: „Kteri bode?", ki jo je prav izvrstno spisal nadepolni mladi pisatelj g. Rogač k i. Osnovana je res prav dobro, in človek bi mogel smeha popokati, ako vidi, kako štirje snubači mlado pa zvito hčerko snubijo, ktera vsakemu obljubi, da ga vzame, pa vendar vse za nos vodi, ter si izvoli petega, ji že dolgo priljubljenega 3edlarja. Pa igra ni bila samo dobro osnovana, ampak tudi izvrstno igrana. Prijazni gospodičini Miheljakovi, hčerici gosp. adjunkta celjske okrajne sodnije, znani zarad svojega domoljubja, ste res svoji nalogi, ena kot mati, druga kot hči, tako popolnoma dobro igrale, da je poslušavec ves očaran mislil, da je v velikem gledišču pred izurjenimi igravci. Ti dve gospodičini ste nas v čitalnici že mnogokrat razveseljevale z deklamovanjem in igranjem , in ste včeraj vnovič pokazale svojo izvrstnost v vsakem obziru. Moramo se jima očitno in prav iz srca zahvaliti, da se tako marljivo trudite, besede v celjski čitalnici s svojo pripomočjo poviševati in lepšati. Slava jima! — Pa tudi gospodje vsi so svoje naloge izvrstno izvršili. Znana dva celjska domoljuba gosp. trgovec K. in tiskar J. zaslužita vso hvalo za nju izurjeno igranje. Tako tudi štirje snubači: g. J. (Štefko) se je kot ošaben kmetovsk sin prav dobro nosil; g. O. (Miha) je svojega mladega mlinarja veselo igral; g. L. (Jaka), ki je že tudi v Laškem trgu svojo izvrstnost na odru pokazal, je bil prav priden kovač; g. Sk. je pa že s svojo zunanjo podobo in prikaznijo kot doktor Bistro-glav vse poslušalce v smeh in radost posilil. Samo po sebi se razume, da slava-klicev in ploskanja ni bilo ne konca ne kraja. Prišlo je toliko ljudi, posebno prav veliko število iz domoljubnega Laškega trga, da je bila dvorana vsa natlačena. Po igri je bilo veselo in smešno deklamovanje in zadnjič tombola, pri kteri so se prav lepi darovi dobivali. Vsi veseli in zadovoljni smo zapustili dvorano s samo eno željo v srcu, da kmalu zopet tak vesel večer doživimo.
Iz Sevnice. B. S.*) — Ker čitamo v časnikih, da so po več krajih slavili dan Vodnikov, moramo vendar tudi iz Sevnice omeniti, da tudi naša čitalnica ga ni pozabila, marveč slovesno obhajala. Vrstile so se pesmi z deklamacijami, in vsaka je izbudila novo veliko veselje; govor ljubljenega rodoljuba gosp. Drag. Ripšel-a, župnika iz Loke, pa je pričujočim še posebno segel v srca, tako, da so mu mnogokrat gromoviti slava-klici doneli po dvorani. Priporočal je z vneto besedo slogo in zopet slogo Slovencem in pogumno napredovanje na pričeti poti. Temnotni, mrzotni so bili — je rekel — res dnevi minulih nam časov, al duh, če tudi v jeklene spone vkovan, zdrobi sčasoma verige in premaga vsako overo duševno. Bodimo tudi mi iskreni sinovi matere Slave, kakor je bil Vodnik, da ne bo hripav krik praznih čenč nasprotnikov naše omike več zvonec nositi skušal, ter za veke omolknil in spoznal pravične in blage tirjatve slovenskega naroda. Naj nas Vodnikov duh vodi! Bodimo edini; krepčajmo razvoj narodne omike tudi po tej lepi savski dolini! — Gotovo, da ta slovesnost ostane zapisana v zlate bukve naše čitalnice. Radostni še moremo omeniti, da kmeti iz bližnjega Boštajna so vrli domoljubi; oni obiskujejo pridno našo čitalnico, so tudi mnogobrojno njeni člani, ter očitno kažejo, da spoznavajo potrebo duševne omike
*) Po nepovoljni nakljucbi zakasnjeno;   zato nam čast. gosp. dopisnik ne bode zameril, da na kratko posnamemo'dopis.
Vred,
naroda našega, in se ne dajo 3ladkoustnim prilizunom in misijonarjem starega kopita v zaujke vjeti; oni dobro vedo, kako nemškutarsk zvonec poje, — da ni zvon, ki kliče tudi naš slovenski narod k veselemu vživanji narodnih pravic, ampak da je zvon, ki pomeni duševno mrtvilo. Dovolite, slavne „Novice", da prihodnje dopišem, za kako „pošast" našo čitalnico nekteri rogoviieži imajo, in kake „nevarne" nagibe ji podti-kujejo, in kaj da o nji borni kmet misli, ako kaj takega čuje.
Iz Idrije 17. febr. J. — Res je, da človek tukaj obilno nemškutarije požirati mora, pa vendar se nahaja tudi obilno slovenskega domoljuba. Opomnim le dveh lepih slovesnosti. Ena je bila 28. prosenca; obhajali so jo posebno prebivavci Riž (tako rekoč predmestja idrijskega), ker so z velikim trudom dodelali željno pričakovani vodnjak. Pri tej priložnosti je Franca Likar-jeva po nasvetu gosp. dr. Grbca , rudarskega zdravnika, obilno zbrano množico z lepim slovenskim govorom pozdravila. — Druga slovesnost je bila 4. svečana v Znidarščevi gostilnici, kjer so nas naši, za domovino vneti pevci z lepim petjem razveselili. Peli so posebno izvrstno „Hej rojaki", „Sveta noč" in „ Vodniku" (nap. Heidrichov). Mislimo, da ne spadamo po vsem v vrsto Tržičanov, akoravno imamo Issleib-a za srenjčana.
Iz Idrije 28. sveč. —ign— Predlog županov, ki so ga „Novice" zadnjič omenile, da naj se gosp. pl. dr. Wurzbacha zavoljo zagovora glasovite idrijske peticije v letošnjem deželnem zboru podeli častno meščanstvo, ni dobil podpore, ampak podelila se mu je le za-hvalnica za to, da je v državnem zboru se prodaji našega rudnika krepko zoperstavljal, in to je prav. — Mestni račun za leta 1865, ki ga je gosp. župan obljubil v 7. listu „Novic", odboru še ni došel; ali je odbor že pregledal računa od 1863. in 1864. leta, ne vem. Naši mestni računi se že več let tako po polževo izvršujejo, da je čuda. Ali je sedanji župan tudi poprejšnje dobil izgotovljene, ko je županstvo nastopil, ne vem. Želeti bi bilo, da bi se pri prihodnjih volitvah mestnega odbora bolj gledalo na mestjane kakor na uradnike, ki imajo druzih svojih rudarskih opravil dosti, da se ne morejo ukvarjati z mestnimi zadevami, kakor je treba. Naš sedanji mestni odbor šteje 15 mož od rudarstva: 9 je rudarskih uradnikov, drugi so rudarski pisavci, čuvaji, delavci; edini 3 niso pri rudniku. Vsak srenjsk odbornik naj je tudi popolnoma neodvisen od druzega; je li pa to mogoče pri taki sestavi odbora?
Iz senožeške fare 2. sušca. — Preteklo jesen je nek preučen   gospod med naše hribe priromal, kterega
naloga je ljudstvo v duhu.......izobraženosti itd. pod-
učevati. Ce tudi njegovo učenost in osebo v resnici čislamo , se vendar z njegovim obnašanjem ne moremo nikakor vjemati, ter prosimo ga po tej javni poti prav lepo, da, ako je res njegova resna volja, vse naše hribce in dolinice poravnati, burji moč odvzeti in nas na pravo na vse strani izveličavno pot napeljati, mu bomo bolj hvaležni, ako nas on vsigdar in povsod v svojem poslu zmerno sprejema in podučuje, ne pa s strastnimi napadi graja!                                    F ara ni.
V Senožečah 5. sušca. — Naj na dopis v 8. listu „Novic" iz Senožeč, v porazumljenje spregovorimo to-le: Vkljub Vsem neugodnim okolnostim ni živinoreja pri nas tako zanemarjena, kakor dopisnik pravi; zlasti kar se njenega rodu tiče, moremo reči, da je plemenit. Kajti naša goveda so večidel velika, izvrstnega švicarsko-ementalskega rodu. Od tega plemena so večidel naša goveda, ker si gosp. Ivan Dejak že več kot 10 let in še zdaj lepega bika drži in ga tudi vsakte-remu proti primernemu plačilu rad pripuščati da. Krave
-----83    -----
po tem biku tako velika teleta rodijo, da je pri teletvi že večkrat oboje pod zlo šlo. *) Tedaj niso biki naši bele vrane ali celo mršave pokveke; tudi teleta po njih ne mišasta, temveč še prevelika! — O drevesnici se v našem soseskinem zboru še govorilo ni, in srenjski zbor prav nič ni bij še vprašan zarad toliko let zaže-Ijene drevesnice. Čudno je res, da se tako koristna naprava kakor je drevesnica soseskina na tujem 600 ? sežnjev velikem prostoru pripravlja! Ako se bi bila ta reč srenjskemu našemu zboru predložila, gotovo bi se na imenovanem prostoru soseskina ali šolska drevesnica ne napravljala, kajti možaki naši bi se bili tej napačnosti — ker ne manjka soseskinih prostorov — enoglasno uprli, toliko bolj, ker je najemna pogodba za drevesničin prostor, kakor iz gotovega vira vemo, le za 10 let po 8 gold. 70 kr. letnega plačila sklenjena. — Ce pristavimo še druge stroške za naredbo te pseudo-drevesnice, malo rečemo, ako izgovorimo to-le: stalo bode vsako leto 50 — reci petdeset goldinar) e v — sosesko ali pa šolski zaklad. Namesti da bi se drevesnica na soseskini zemlji za veke napravila in obzidala, se pa lastnik unega zemljišča lahko zadovoljin smeja, ker mu soseska še vrh plačila lepo ogrado napravlja, ktera utegne čez 10 let njegova biti.
Senožečan.
]\ovoniesto 3. sušca. — Vsem rodoljubom oznanjamo preveselo novico, da v naši čitalnici že stoji oder za gledišče. Prvikrat se bode igralo v nedeljo 11. dne t. m.; na programu ste dve igri ;,Strup" in „Domači prepir/' Ker je namenjen čisti znesek teh iger ubo-zim našim bratom na Dolenskem, je vsacemu pripu-ščen vstop. Nadjamo se tedaj , da se ne bodo samo tukajšnji udje čitalnični vdeležili te, pri nas zelo zelo redke zabave,   ampak tudi  sploh rojaki bližnje okolice.
Iz Gorenskega 28. svečana. — Brali smo v „No-vicah" dopis iz Srbije, v kterem se vabijo posebno klobučarji in usnarji na Srbsko, rekši, da takih obrtnikov ali rokodelcev je še malo ali pa nič na Srbskem. Na dalje pravi ta dopis, da ravno zdaj je kaj ugoden čas za tako preseljevanje, ker je na Srbskem mnogo zemljišč na prodaj. Na to bi mi prosili gospoda dopisnika, da bi nam razjasnil bolj natanko: koliko se kaj na Srbskem čez leto in dan klobukov proda in ali je kupčija z usnom tudi tako obširna, kakor pri nas? Pa tudi na to bi nam odgovor drag bil: kaj je tega krivo, da je na Srbskem toliko zemljišč na prodaj? Tudi pri nas jib je dosti na prodaj; pa mi bi se vendar le desetkrat premislili, komu svet dati, da naj se pri nas naseli; pri nas ta prikazen nič dobrega ne pomeni, da je namreč toliko zemljišč na prodaj!
*                                                                                    "v
Izpod Jelenovega roga na Cenišeniškem. J. S.
Tudi pri nas se letos tako huda godi, da Bog pomagaj! Ubogi ljudje hodijo križem, kakor da bi jih zobje boleli, in prosijo za Božjo voljo na posodo; al, žalibog! kdo pa bo posodil, ker nobeden nič nima? Kak krčmar ima sicer kacih deset forintov; pa, ako hočeš, da bi ti jih posodil le za štirnajst dni, moraš po-pred dva ali tri forinte zapiti. Borni ljudje nimajo hrane ne za-se ne za živino. Misli se lahko, da je huda, posebno za živino, ko je že slama po pol drugem forintu; pa Bog, da bi se le še dobila. Jez sem že rekel in še rečem, ako Bog še zanaprej pošlje tako slabih letin, bojo ljudje sami zemlje (grunte) popuščali, ker pri takih stiskah pravi vsak gospodar: oh, da bi bil jez hlapec, ne pa gospodar, kako bi bil vesel!
*) To pa ravno prav očitno kaže, da se greši pri vas zoper prvo pravilovo živinoreji, ki se glasi: „pari enako živino z enako." Ce tudi je bik žlahnega rodii, ne bo nič iz take reje, ako se pritlikovec pari z velikanom.            Vred.
Od sv. Helene pri Lazah. Za kratek čas vzamem pratiko v roke in zapazim, da je eden naših sejmov napčno postavljen. Naš sejm za živino in drugo blago ni 15. malega travna, ampak v pondeljek po tihi nedelji, ker je pa letos tisti dan ravno praznik sv. Jožefa, bode letos sejm v torek. — Naša srenja je tik železniške postaje: Laze. Vsak lahko vidi, da je to popolnoma slovenska beseda, kakor je več enacih vasi in priimkov na Kranjskem od zarašenih bregov, ktere ljudje posekajo, požgo in okopljejo, si njivice na-rede in jih Laze imenujejo. Ravno od take lege in od vasi tudi ime naše postaje, toda nemškutarija piše: Laase — zakaj? ne vem povedati, al to vem, da od tod izhaja pomota, da dostikrat pisma in časopisi po Notranjskem — Laas pri Cirknici itd. romajo, predno, včasih že prepozno , do nas pridejo, ali se pa tudi od druzih enacih krajev napčno pri nas vstavljajo. Zakaj bi se ne pisalo: Laze — namesti napčnega Laase? Iz Ljubljane. SI. ministerstvo pravosodja je z odpisom od 21. dne u. m. vprašalo kmetijsko družbo: kaj ona misli o tem: ali naj bi se preklicala postava ali ne, ktera odločuje, da za razposojeni denar se sme več kot po 5 ali 6 gold. od sto obresti (činža) jemati? Od več veljavnih strani se glasijo želje — piše ministerstvo — naj se odpravi postava o odrtii (Wuchergesetz), ker dandanes je denar blago; vendar se ministerstvo noče prenagliti, predno ne sliši dobro prevdarjenega mnenja iz vseh dežel. Iz tega se vidi, da preklic omenjene postave še ni tako blizo, kakor so nekteri časniki trdili.
—  Na telegrafično naznanilo, da je odbor mestni poklonil državnemu ministru Be lkredi-u častno meščanstvo, je gosp. minister županu dr. Costu iz Budima (Ofen) telegrafično odgovoril tole: „Za naznanilo od 27. svečana se zahvaljujem srčno."
—    Namesti le k a rja gosp. Pretner-a je državno ministerstvo gosp. Alb. Ram-a izvolilo za uda stanovitne deželne medicinalne komisije, ktera obstaja iz c. kr. medicinalnega svetovavca dr. pl. An-driolli-a, dr. Jan. Bleiweis-a, dr. Schiffer-a, dr. Vale nt a, dr. Grauster-a in lekarja Alb. Ram-a.
—  V eni poslednjih šolskih konferencij so, kakor smo slišali, nekteri gimnazijski profesorji, ki so učitelji slovenskega jezika, izročili gosp. ravnatelju dr. Mi-teis-u pismo, v kterem ga glede na štenografični zapisnik 26. seje deželnega zbora, v kterem se je obravnaval predlog zavoljo učnega jezika v ljudskih in srednjih šolah, dvoje prosijo, namreč to: Poslanec Dež-man je v govoru svojem rekel, da se slovenščina v srednjih šolah slabo uči. Ako to ni resnica, kar se njih tiče (in to mora ravnateljstvo vedeti), naj se čast njih reši tega očitanja in jim to na službeni poti pove; ako pa je resnica, tedaj naj jim visoka vlada učiteljstvo vzame , za ktero niso sposobni. — Da učiteljem , kteri so popolnoma sposobni za nauk slovenskega jezika, ne more vse eno biti, kaj se o njih govori in križem po svetu gre v tisku, je gotovo; poštenje njih je tedaj zahtevalo, da se opravičij o. Radovedni smo, kako se bo rešila ta stvar. Da se pravica ne bo zatajila, to moremo pričakovati, — potem pa tudi to, da se vzame učiteljstvo slovenščine, kdor ji ni kos; saj je vendar dosti žalostno, da vsa ljubljanska gimnazija mora morebiti zavoljo nekterih učiteljev trpeti tako sramotno kritiko, kakor se je očitno slišala v omenjeni seji deželnega zbora!
— V nedeljo si je odbor društva za denar n o pripo-moč obrtnikov volil predstojnika, namestnika njegovega in denarničarja. Gospoda H o r a k (predstojnik) in H e i d-rich (denarničar) sta se hotela odkrižati težavne večletne naloge:   al ni jim obveljalo;   morala sta po eno-
-----84-----
glasni želji in razodetem občnem zaupanju iznova sprejeti svoja opravilstva in tudi gosp. V. Rudholzer je bil enoglasno voljen za predsednika namestnika. Ta soglasns volitev je nova ostra kritika tiste grde pisanje v občnem zboru.
—   Častiti gosp. Luka Je ran, vrednik „Danice" se je z družbo , ki vsako leto potuje o velikonočnem času v Jeruzalem, 5. dne t. m. iz Trsta podal v sveti ta kraj, kjer ostane do majnika. Vredništvo med tem časom, kakor poslednji list „Danice" pravi, je prevzel častiti gospod profesor Marn. S gosp. Jeranom je šel tudi gosL. Stan. Šranc, kaplan iz Brezovice.
—   Čeravno so okolščine tako nanašale, da se letos ni več kakor lani govorilo slovenski v deželnem našem zboru, smo vendar iz tega, kar jo imel štenograf gosp. Tanšek slovenski pisati, se prepričali, da je prav trden v slovenski štenografii, s tem pa je tudi dokazal, da slovanska stenografija ne ostaja za nemško.
—  28. svečana so bile toplice z veliko topli-škogostilnico v Bledu po očitni dražbi prodane. Hiša, ktera je čez 40.000 goldinarjev stala, s toplicami vred je bila pri dražbi izklicana za 18.000 gold., prodala se je pa za — 3550 gold. Ali ni to dokaz žalostnih časov?  Kupil jo je g. L. Lukman iz Ljubljane.
—  Koncert, ki ga je dala 2. dne t. m. tukajšnja filharmoničina družba na korist ubozim Dolencem, je s tistimi 100 gold., ki so jih v ta namen darovali knezoškof, donesel 450 gold. Pri tej priliki so društvu filh. tudi darovali 100 gold.
—   Poslednji „Sokolov" večer, kteremu je vrednik bil gosp. Pour, je lepo združil „utile dulci." Kakor je njegovo berilo „o življenji rastlinstva" bilo podučno, tako je gospod Kavnikarjeva humoreska „Kakošna bo Ljubljana v 100 letih ?" bila jako mična. Vmes so bile lepe pesmi.