VAN RADO:                                                                                       . ,
Črešnje.
I    rT^v^r^^^vl    I a vr*u ^e s*a'a ^ošata črešnja belica.   Mirno je stala, V+;^^s/^v         ne  diha ni  bilo  od  nje;  le  tuintam je zašuštelo H^MjkŠPi*&         sočno listje in si tajinstveno namigavalo: ,Na moji I^Smmf^S        vejici se že rdečijo; kaj pa pri tebi, sosed?" ^^^Kl/7l              »Tudi že," mu odgovori, ,a tam-le doli med
^^pfinb'!          našimi bratci ob deblu so še vse zelene."
:^&^SSk'                   BGovoriš prav, bodo pa tudi pozneje obrane
^a-*5^^^jR         in pozobane kakor me," mu zastavi besedo. —         ^^^~*x—j           ^pg^ pS^ jep0 tih<3!** viknejo listi na sosedni
vejici, Bzakrijmo svoje rdečelične sestrice, ne sme jih zapaziti oko tega paglavca, ki tod lazi in se radovedno ozira po materi črešnji." In listi so zakrili mili obrazek svojih sestric.
*        *
S hišnega slemena je priletel vrabec, sedel na vejico vrh drevesa ter veselo začivkal: »Oje! Glejte, glejte, so že!" Zletel je z vrha na vejico ob strani koša in pikal s kljunčkom zardelo črešnjo. SA kaj pa to? Lepa si, lepa, a trda si še, nič ne bo sladkega zobanja!"
Osramočen je odletel, a vradci, ki so se solnčili na bližnji jablani, pa v stneh: »Glej sladkosneda, ukanilo ga je." Sladkosned se je ves srdit za-letel v jato zasmehovalcev ter zavpil: nMolčite, bebe, saj nič ne veste!"
__^,   200   .^-                                                   1
Vrabci tovariši so prestrašeno odleteli, kitnajoč z debelimi glavami: »He, kako se je razljutil!"                                                                                J
*  *    *                            1
Minilo je nekaj dni, in vrabček siadkosned jo spet piimaha k črešnji, se zaziblje na vejici in kljune po črešnji. nJoj!" je zavpila zala črešnja, »moje lice!"
A vrabček ni nehal; trgal je kos za kosom žlahtnega mesa ter ga zaužival s slastjo. Vsa solzna je padla črešnja na tla v travo in se bridko jokala; listi, zeleni bratci, pa so žalovali za njo.
Jokala je sestrica, vzel ji je mlado življenje. Od same žalosti je lezla črešnja v gube in se sušila. Pa prišle so mravijice po poti, zaduhalo je po slaščici; iskale so in slednjič našle ovelo črešnjo. Lezle so po nji, jo božale s tipalnicami in nožicami ter pile sladko medico. Ubožici je ostalo le koščičasto srce.
*    *   *
Vrabček na veji ni nehal; črešnjo za črešnjo je ošinil z ostrim kljunom in jim jemal mlado življenje.
A ni bil dolgo sam; videli so ga vrabci po bližnjih drevesih. Živo čivkaje so prileteli, zahotelo se jim je nekaj dobrega za pod kljunček. Bilo je vpitja in besedičenja na črešnji, da je odtnevalo daleč naokole. Slišale so tudi vrane na polju. Vzdignile so se v zrak in priplule do veselih vrabcev; obletavale so črešnjo, naposled sedle nanjo, in začelo se je veselo go-stovanje.
Prepirljivi vrabci in ošabne vrane so obirali, da so Hsti v strahu tre-petali: »Kaj pa ostane za gospodarja tega vrta?"
Mlada, dobro rejena vrana pa zine s širokim kljunom:
,,Kra, kra!
Sladka piča nam je ta,
kra, kra !
Nič gospodarju se ne da.
Kra, kra!"
Ali gospodar je vrano slišal, šel v sobo, snel puško s stene, jo nabil z drobnitn svincem, se tiho primuzal kot maček, pomeril in ustrelil.
Padla je širokoustna vrana, z njo pa vrabček sladkosned s prestreljeno perutjo.
Oba je gospodar pobral, rekoč: »Snedla sta mi črešnje; tebe, vrana, pa bo naš pes, tebe, vrabček, pa naša muca žarnooka."
In odšel je z vrta.