Jan Nep. Nečasek. C. >Bolj kakor pred spoznamo sedaj, kako mili Oče ste nam bili. Kakor oče ljubi svoje sinove, ste Vi nas ljubili, za nas ste skerbeli in delali ves čas.« Blago se prav ceni, kedar je človek zgubi, in blage može' svet čisla navadno, kedar jih na svetu več nf — po besedah pesnikovih: B'la je taka osoda vedno slavnih možakov: Da jim slovelo ime, ko jih zagernil je grob. Od Boga prihaja vse gospodstvo; od Očeta v nebesih se imenuje tudi vse očetovstvo na zenalji. Predrago in prečastno je bilo toraj ime oče vselej ljudem. — Kedar je ote"l junak domovino ali mogočno poveličal, nadeli so mu že pogani častno ime oče, in hvaležna mu je bila vsa očetnjava. — Kedar je poslavil učenjak cerkev Kristusovo, da je živel sveto, učil ter pisal modro, poslavila ga je potem tudi ona ter častno imenovala cerkvenega očeta. — Tako tudi ni brez gotovega tehtnega vzroka, da je o slovesu ravnatelja svojega s tim imenom počastila gimnazijska mladina; in tedaj je bolje mimo poprej spoznala, kako mil oče je bil jej Neč&sek. BOčetovska ljubezen ne sme biti strast, ona biti mora dolžnost" (S. M. Girardin). — Dolžnost, sveta dolžnost mora tudi učitelju biti ljubezen do učencev. Tako po očetovski je ljubil Nečasek; bil je mož brez strasti. Redki so taki ljudje na svetu: enega vodi duh napuh, enega pohotno ineso, enega nečimurno blago, in — gorje potem učencem, kajti vselej se jih kaj prime. ,,Da je kdo dober predstojnik (višnjikar, verbovnik), biti mora terd do sebe, mil do podložnikov" — pravi sv. Jovan Zlatousti. Tak je bil Nečasek, in kako so ga milovali ali ljubili njegovi domači, to se popisati ne da. Ljubili so ga učitelji ter radi zbirali se krog njega; ljubili so ga iskreno tudi učenci, kar so mu pokazali očituo vzlasti na zadnje o slovesu. Znamenito je, da se v svetem pismu nikjer ne velčva, naj oče in mati ljubita svojo deco; večkrat pa se zapoveduje, naj otroci spoštujejo in ljubijo svoje starše ali roditelje. Naravno je pervo ter se navadno izveršuje; naravno je tudi drugo, vendar se tolikrat ne spolnuje že proti pravim staršem, — kaj še le proti njihovim namestnikora, proti duhovnim očetom, učiteljem in gojiteljera! Čim redkejši so toraj gojenci, kteri resnično spoštujejo in serčuo ljubijo svoje voditelje; tira slavnejši dokaz prave Nečaskove dobrote nam sme biti ono hvaležno skazovanje mladinske ljubezni. Dober je bil Nečasek, in v tej dobroti šolske mladine ni ljubil v besedi, z jezikom, na videz, pohotno ali morda leposlovno; temuč Bkakor oče ljubi svoje sinove, ste Vi nas ljubili, za nas ste skerbeli in delali ves čas" — spričujejo mu učenci in gojenci slovenski; in — ko je v Pragi na smertni postelji ležal dobri reditelj, molila je zanj verla mladina gimnazije Staromeške celo v šoli ia skupno. Ta ljubezen je mnogotero polajševala mu btidko ločitev, in potolažen je pred smertjo nekterikrat ponavljal besedo: 2) BDobrim godi se na zadnje le dobro, da — na zadnje, na zadnje". Kdor pa želi, da bi se na zadnje godilo mu dobro, mora prej živeti dobro, in v resnični dobroti vravnavati vse svoje dejanje in nebanje, kakor je prav in pošteno. V očetovski ljubezni je skerbel in delal Nečasek na korist svoji šolski mladini, in vračevalo se mu je dobro celo na zadnje, kajti: Ako drugim rad koristiš, sebi koristiš; Ako pa druzih ne ljubiš, nihče te ljubil ne bode. BSimon, ali me Ijubiš?" — je Petra popraševal Gospod, kedar mu je tudi kot nadučitelju izročeval svojo čedo, jagnjeta in ovce, naj jih pase z jedjo resnice: tako poprašuje še vedno učitelja, vzlasti ravnatelja, komur izroča nedolžno iii nadepolno mladino, naj jo uči in vodi po poti k resnični blagosti. Srečen, presrečen učitelj — voditelj, kteri s Petrom sme reči: MTo je da, Gospod! ti veš, da te ljubirn". — V tej ljubezni do pravega nadučitelja Gospoda — prav uči in srečno vodi izročeno si deco — šolsko mladino. Ljubezen in resnica ste mu ^— kakor Nečasku — v vsem podučevanji in vzgojevanji zvezdi vodnici — rednici. MImaš li ti mene tudi rad?" — popraševal je Mozart še dečko velikrat svoje družnike, in koj so mu priigrale solze v oči, če je kdo tudi le šaljivo odmajeval ali odnikaval. Tako poskuša tudi učitelja — gojitelja mladina, če prav ne z besedo, in koj čuti na tanko, kdaj jo vodi resnična ljubezen, in — Kar umnib um ne ve, ne izmodruje, To prosto otročje serčice spolimje. Nasproti pa je istina, da je učenjak, ko bi govoril tudi vse jezike, vedil vse skrivnosti, imel vso učenost, brez te ljubezni Gospodnje verni mladini vendar le bučeč bron ali zvoneč zvonec. — Kakor o časti in spoštovanji, opazil sem tudi o Ijubezni pri Nečasku tile dve pravili: a) Bodi ljubeznjiv, in ljubili te bodo: in b) Ljubi ti ljudi, iu ljudje bodo ljubili tebe. D. >Poglavitno vodilo Vaše, ktero ste tudi nam tolikanj priporočali, je bilo: »Iščite si slave v zvestem spolnovanji svojih dolžnost!« Zvesto ste zverševali svoje dolžnosti. Kakor marljivi gospodar pervi vstaja in poslednji vspava, ste tudi Vi pervi prihajali v šolo in poslednji odhajali iz šolskega poslopja«. Slave, slave želi si človek vsak že po strasti, ktera po zavžitem drevesa prepovedanega sadu klije v njem po glasoviti trojedni korenini; kaj še le človek učenjak, kteretnu prav vsled tega odpirajo se oči, da spoznava vzlasti dobro in hudo, in kteri hoče Najvišemu biti enak. Oj kako mično se po srednjih in viših šolah učencera opisuje slava nekdanjih vojščakov — na bojnem polji junakov poganskih, kterim — češ — kerščanski junaki vsi s čevljev jermeua odvčzati niso vredni! Kaj čuda, da mladenči premnogi — in to naj sposobniši — svobodno udero jo za slavo to, pustivši v nemar popolnoma, da tudi Pobožnost ima čislane junake, Enako, kakor slava, kakor sreča. (Schiller — Wallenstein.) BJunaštva kaj je kras in znak? — Serčan je tud sirov divjak, — Pohlevnost je kristjanu znak. — Kder je svobode mnogo, tam je tudi mnogo zablode. Al dolžnosti ozka pot je varna". — Svest si resnice te je ranjki Nečasek z besedo in dejanjem klical dijakom, naj vam ne bode žal, da stisnjena je v ozke meje vaša inoč, ter kazal nam poglavitno svoje vodilo: 3) „1 ščite si slave v zvestem spolnovanji svojih dolžnost". Da si časti in slave smemo iskati, to je jasno kot beli dan, ia saj Bog sam nam jo obeta v svojem veličastvu. Dal je v ta namen človeku svobodo in vredil je svet po raznih stanovih z razuimi dolžnostrai tako, da naj jih človek prosto spolnuje in po tem zasluži si hvalo ali grajo, slavo ali sramoto. Lepa je prostost, zlata je svoboda, in koga bolj mika, kot duhovitega mladenča v telesni kreposti, polnega žive domišljije o slavni bodočnosti? — Srečen, kdor ima v tej dobi modrega vodnika, ki ga napeljuje na pot dolžnosti ter varno vodi k pravi slavi! Srečen, kdor zgodaj spozna, da se svoboda clovekova kaže in vspešuje v tem, da voli in izveršuje to, kar je prav, dobro in lepo, rad in prosto, in sicer po veri in v e s t i, ne pa preširno ali samopašno, po svoji terrai, po kacih napačnih vzorih posvetnih ali celo poganskih. Tu je šolska mladost v največi nevarnosti, in toraj je N e č a s e k tolikanj priporočal zmožnim učencem, naj se vadijo zvesto spolnovati svoje dolžnosti, ktere jim nakladajo šolske postave, češ, tako se najbolje pripravljajo za prihodnji stan, v kterem naj potem delujejo sebi in drugim na čast in blagor. Strast — gotova propast. Gorje mladenču dijaku, kteri išče si slave .strastno po poti razberzdane prostosti, po cesti razuzdane samopašnosti. Dijak zdivja ter pogine navadno prevred. Blagor pa mladenču, kteri se v gimnaziji privadi marljive delavnosti: navadno postane tak marljivo delaven tudi v svojem moškem stanu. Dela ne boj se: Delavnost sama pelje človeka k častnemu miru. Vernost in vestnost ste človeku najboljši družici v življenji in po smevti ga pripeljete k večni slavi. Zlata prav res je svoboda mladenču, kteretnu radovoljno pravilo v življenji je: BKar smem, to dem". Kar mi vera veleva, kar stan po vesti dopušča, to delam in sicer rad ter dobi-e volje. Tak temnim svojim delom dobiva bliščobe, ktera nikdar ne ugasne. — In sveta dolžnost učiteljem in gojiteljem je, mladiao buditi in napeljevati k tej blagoviti delavnosti. Koliko hudega jo ovarujejo, koliko dobrega po njej vzrokujejo! Nič ne stori zat6, da hvalil bi svet te: pa vendar Marno pečaj se z Tsem, kar koli ti hvalo prinaša. *  Sperva je sladka lenoba, poznej ti čast pokončuje, Terda v začetku sicer, al hvalo donaša marljivost. K taki hvalni marljivosti je vzbujal šolsko mladino Nečasek, najbolj s tem, da je kakor mailjivi gospodar vedno sam zverševal zvesto svoje dolžnosti.