Medvedova šola.
Ko bil je naš stviček Matiček Se mlad,               A medved kocinar ne zmeni se nič,
na zimo je hodil v Hrvaško                                     na kladi sedeč se ogreva,
in vračal spomladi se je bogat                               med nami pa vsak je bled kof mriič,
na to stran, v deželo beraško.                                 naš   kuharček  kar   omedleva...
In pravil nam dezi je čtidne reii                            Junaški se  Marko prvi zave,
o tej deželi bogati.                                                     da treba bo kaj ukreniti;
Tam med se iz hrastovih debel cedi                   najprvo si pipo z ogorkom nažge
in medved s človekom se brati.                            in začne prav krepko kaditi.
Takole je pravil nam stric Matic:                         In  medved kocinar opazi  to,
»Pred kočo smo ogenj kurili;                                  pa  debel  ogorek  pobere,
da dotgčas in mraz bi bežala od nas,                  zailači si v žrelo ga prav krepko-------
še pipe smo zraven kadili.                                       joj, strašno nato se zadere.
A neki večer smo zadremati vsi                           Od straha se kuharček zvrne vznak,
in kimali s pipami v ustih;                                     a medved v goščavo buši;
tedaj pa smo gosta  dobili  med se,                      nikoli ni  več prišel od takrat
oj,  gosta  strašanskih  čeljusti.                                 poskušat, kako se puši.
Najprvi Jemejec  iz sanj se zbudi                        A čuli smo ga, kako je več dni
in  strasno mrcino zagleda:                                       po gozdu kot nor kolovratil;
še pipico v strahu iz ust spusti,                           gotovo je sklenil, da žive dni
ko vidi pred sabo — medveda.                               ne bo več s človekom se bratil.«
Fr. Ločniškar
¦¦¦                                                                                  —                                                        =¦¦¦
739