OBRTIMIKI USTVARIJO LEP KOS DOHODKA
Njihove in naše težave
Z dohodkom, ki ga ustvajajo obrtniki v naši občini, se ne more me-riti nobena izmed slovenskih občin. /nano je, sicer, da ima Maribor veliko obrtnikov in da jih v Kranju ni malo, da so Domžale močne, toda v občini Ljubljana Vič-Rudnik je preko 1.300 rednih obrtnikov in še okrog 300 popoldanskih. Ti obrtniki ustvarjajo v občini tudi zna-ten delež dohodka in po približnih izračunih predstavljajo dohodki od obrti (sem štejejo tudi družbena podjetja malega gospodarstva) okrog polovico vseh proračunskih dohodkov. Delež ie torej tudi v absolutni številki velik, saj je na Viču tudi nekaj velikih delovnih organizacij. Ob vseh teh ugodnih številkah pa so še vedno uteineljene pripombe, da obrt ni razvita tako kot bi bila lahko. Za obrt bi bilo treba tudi nekaj narediti in to ne le po upravni poti. To je urejeno. Njenemu razvoju bi morali pomagati tudi urbanisti in vsi drugi, ki oblikujejo prihodnost občine. Že davno je pri nas preživeta miselnosl, da je obrtnik nekaj škodljivega, nujno zlo in podobno, saj smo ugotovili, da je nujno po-treben ne le kot storitveni obrtnik.temveč tudi kot dopolnilo induslriji. Kot takšen pomaga razvoju celotnega gospodarstva in delež obrti v dohodku občine je dovolj zgovoren. Zato bo polrebno v naši občini posvečati še veliko pozomosti razvoju te panoge.
V najslabšem položaju je sto-      tesnilo v pipi ali podohnodrohno
ritvena obrt. Referent za obrt pri občinski skupščine JURE PRETNAR pravi: »Vsi se čudi-jo, zakaj ni več čevljarjev, kroja-čev, vodovodarjev, ki bi bili pri-pravljeni zamenjati le pipo in vseh tistih obrtnikov, ki so v pre-teklosti postorili to ali ono ma-lenkost v stanovanjih tega neveš-čih Ijudi. Poglejte: vodovodni inštalater gre na dom zamenjat
uslugo. Za pot tja in nazaj. če je tozelo blizu.porabi pol ure. Dela je mogočeza .10 minut, material-ni stroški so tesnilo in gorivo. Če bo stranki zaračunal 50din, bo naročnik »bentil« nad draginjo, čemu bozaračunal lOOdin, pase bo prišel pritožit nad obrtnikom na občino. Ip kaj bi ostalo obrtni-kuodtistih lOOdin poplačiluda-jatev in vseh obveznosti? Ostalo
bi mu kakih 20 ali 3()din. Če bi zaračunal le 50din, pa mu ne bi ostalo nič. Potem je lahko vsem jasno, zakaj ni storitvene ozi-roma uslužnostne obrti. Takšen obrtnik enostavno ne more pre-živeti, pusti vse skupaj ali pa se preusmeri v serijsko proizvod-njo. Tam pa seveda ni več časa za popravljanje pip in druge ma-lenkosi. Občani pa nergamo. Obrtnikom, ki opravljajo usluž-noslne dejavnostijCnostavno ne pustimo »živeti« in jih sami si-limo z našim davčnim sistemom v proizvodnjo. Posledice občutimo vsi.
Znanec mi je prcd meseci je-dikoval, da potrebuje omarico, ki je v trgovini nc dohi. Hodil je od mizarja do mizarja in povsod so se mu le Ijubeznivo nasmeh-nili in mu povedali, da se s tem ne ukvarjajo. Po nekaj tednih leta-nja sem in tja je našel končno šu-niarja, ki mu je to napravil. Ta šušmar ni dal družbi nič, saj ne plačuje ne davka in ljudje ga še podpirajo, češ saj drugače pa sploh ne bi mogli nič dobiti!«
In kakšna bi bila rešitev?
»Za razvoj storilvene obrti bi bilo treba narediti več stvari. Velik problem so lokali. Teh je premalo in mnogi obstoječi so neprimerni. Obstoječi lokali so tudi izredno dragi. Mislim, da bi morali v vsakem novem stano-vanjskem naselju odmeriti tudi določen prostor za obrt in sicer storitveno. Tako bi imeli v nase-lju krojača in šiviljo, pa čevljarja in kemično čistilnico itd. Naje-mninc bi morale biti seveda pri-merne in nc oderuške. Dfugi spodbu jcvalec pa bi moral biti davčni sistejn. Obrtnikc, ki opravljajo stoiit\e,bi morali ob-davčiti minimalno. Ce govorim na pamet(naj bi to npr. izglcdalo tako, da plačujc takšen obrtnik letni pavšal dva ali tri tisočdinar-jev, vendar lahko opravlja le uslužnostno obrt. To bi morali potem tudi redno in pogosto nadz.orovati. Tem obrtnikom nc bi smeli dovoliti kakršnekoli proizvodnje, temveč čisio stori-tev. Če bi sc kdo tega naveličal in želel začeti s proi/vodnjo, pa bi mu spremcnili davke na nor-malne obstoječe. Seveda bi mo-rali pri takšnem sistemu izvajati zelo ostro in natančno kontrolo. Prepričan sa sem, da bi bil uspch na dlani in bi Ijudje lahko dobili obrtnika, ki ga nujno potrebuje-jo.«
Kako pa se vključujejo obrtni-ki-zasebniki v različne družbene akcije kot je podpisovanje druž-benih dogovorov in samouprav-nih sporazumov?
»Lani je bilo na začetku slabo. Poznati je treba namreč mentali-teto določenega sloja — predv-sem starejših — obrtnikov. Ko dobijo pismo od »občine«, po-gledajo, če je v njem položnica in jo vzamejo ven in plačajo. Vedo, da tu ni pomoči in se za ostalo sploh ne zanimajo. Ti seveda vse ostale priložene papirje vržejo v koš. Če položnice ni, pa gre vse skupaj prcč. Tako je bilo tudi s sporazumi, saj so le redki, ki be-rejo. Tisti, ki so prebrali, so pod-pisali! Nekaj je zavesti, nekaj pa je bilo strahu, češ saj bo sicer kaj narobe in mebodo »privili«! Ker smo upoštevali vse to, smo se z vsemi obrtniki pogovarjali. Raz-govori so nadomestili pisanje, ki je romalo v koš. Potem je bilo podpisanih sporazumov 94 od-stotkov in smo imeli najboljši re-z.ultat v Ljubljani. Sedaj je spet nekaj težav, vendar ne zaradi tega, ker ne bi bili pripravljeni prispevati, temveč pravijo: »pa kakc^saj sem že lani podpisal in torej le pošljite položnico«. Ni-kakor se ne sprijaznijo z zako-nom, da pač morajo vsako leto posebej podpisovati. To se jim zdi izguba časa in zato prihaja do občasnih kratkih stikov, saj so »siti letanja po občini«.
Veliko stvari je torej mogoče urediti z dobro voljo...
»Poglejte primer zdomcev. Vabimo jih nazaj in obetamo vse. To že nekaj časa. V praksi je seveda precej drugače in večkrat tudi v teoriji. Zdomec lahko brezplačno uvozi stroje za svojo obrt šele, ko dobi potrdilo občine oziroma obrtno dovoljenje. Obrtno dovoljenje pa po drugem zakonu dobi lahko le tisti, ki ima svoje stroje. Začaran krog. To sedaj rešujemo na ta način, da izdajamo neka začasna potrdila, ki zadostujejo za carino in potem šele prava dovoljenja. Tega se poslužujemo z obojestransko dobro voljo. Toda čemu je to sploh treba reševati na tak način, z igranjem slepih miši, ko je stvar politično povsem jasna, predpisi pa so si nasprotni!«
Kaj bi bilo mogoče reči o obrt-nikih in njihovem odnosu do drtižbenopolitične skupnosti in družbe na sploh?
»Pri nekaterih živi še vedno negativna podoba obrtnika. To je nesmisel! Ko je bil potres v Posočju, so viški obrtniki sami ponudiii takoj pomoč — prej kot marsikdo drug! Opravili so brez-plačno veliko transportnih opra-vil in kot celota so povsem ob-novili hišo ostarelemu borcu iz Posočja. Obrtnike je najti kot podporne člane in aktivne člane vrst organizacij, torej se vključu-jejo v družbo vse bolj in to je prav,« pravi Jure Pretnar. .....MILOVAN DIMITRIČ