tžuroLoef' POŠILJA : IVAN UČENIKOV • KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANI ŠT. 3 £etct 4. St. 101 5. niatca 1944. Visoka sovjetska politika je doživela v zadnjih časih precej razgibanosti. Iz prejšnjega zatišja, ko so bile vse sovjetske delavnosti uporabljene samo za vojsko in njene naloge, so se k uspehom na bojiščih pridružili uspehi visoke politike. Zgodovina nas uči, da ne zadostuje v vojni samo Zmagati, pač pa da kdor dobi bitko, mora dobiti tudi mir. Izkušnje iz zadnje vojne so to staro resnico tudi v tem veku potrdile. Narodi prenašajo danes trpljenja, ki so do sedaj bila v zgodovini neznana samo zato, da enkrat za vselej zadušijo nenasitljive imperialistične nagone Hitlerjevske Nemčije. Z vso upravičenostjo pričakujejo zasužnjeni narodi, da te njihove žrtve ne bodo zaman in da bo z bitko zagotovljen tudi trajni mir. Zmage rdeče armade režejo globoke brazde, da iz podivjanosti prusijaških hord, ki So se vsule na Evropo, zor jejo njivo miru in blagostanja. Hitlerjevska pošast je v zadnjih mesecih dobila smrtne udarce. Okrepitev udarnih zavezniških sil in povezanosti strategije vseh treh velesil, ki so bile ustvarjene na konferencah v Moskvi in Teheranu, so v mnogem skrajšale vojno in približale dan obče zmage. Ne samo široke množice Sovjetske Rusije, pač pa tudi uradni sovjetski krogi smatrajo, da je današnja Nemčija prispela na rob prepada. Smatrajo celo, da so dokazi podani o enakem prepričanju tudi med samimi Hitlerjevci, ki so se zlasti v zadnjih tednih prepričali, da so zašli v mišolovko, iz katere ni izhoda. Grešili pa bi zelo, če bi se udajali utvaram in pričakovali, da bi moglo tako stanje stvari Nemce odvrniti od novih pustolovščin. Ranjena zver je nevarnejša od neranjene. Ker so Nemci že izgubili vsako upanje na zmago, bo prusijaški militarizem poskušal vse, da vsaj začasno ustavi razvoj dogodkov, ki vodijo Nemčijo v popolno propast. Priložena karikatura najboljše ilustrira fiksno idejo nemške miselnosti in nemških načrtov za bodočnost. Ta miselnost je dedna obremenjenost nemških imperialistov, ki je prva svetovna vojna ni mogla izbrisati, pač pa jo je v veliki meri samo še povečala. Če zmagovalci ne bodo te miselnosti upoštevali, bodo vsi ogromni napori v tej vojni in vsa strašna trpljenja povodenela. Jamstvo bodočega miru v svetu proti vsakršnemu ponovnemu atentatu veže vse narode, ki so resnično miroljubni. Bodoči mir na svetu je v rokah vseh LETNIK narodov, in državniki vsega sveta se trudijo, da bi mu postavili solidne temelje z najrazličnejšimi mednarodnimi pogodbami in sporazumi. Med temi pogodbami je prav posebno važna zadnja, ki je bila sklenjena v Moskvi med Z.S.S.R. in Češkoslovaško. S to pogodbo je bila ustvarjena obramba proti kakršnemu koli novemu napadu po vzorcu nemškega “Drang nach Osten.” Ta pogodba ima globoke zgodovinske korenine. Sovjetski narodi so s Čehoslovaki vezani s tradicionelnim prijateljstvom. V nesreči spoznaš prijatelja, pravi pregovor. Češkoslovaška je lahko ocenila iskrenosti sovjetskega prijateljstva ob času monakovskega barantanja. Sovjetska zveza je takrat zelo resno obsodila smrtni udar na nedotakljivost češkoslovaške države. Nikdar tudi Sovjetska zveza ni priznala razkroja republike in nasilne priključitve njenega ozemlja k tretjemu rajhu. Češkoslovaška pa je takoj po Hitlerjevemu napadu na Z.S.S.R. sklenila s Sovjetsko zvezo sporazum vojaškega značaja in od tega trenotka dalje se češkoslovaške enote bore na nemško-sovjetskem bojišču proti skupnemu sovražniku. S svojimi napadalnimi načrti je Hitler tesno povezal Z.S.S.R. s Češkoslovaško. Z osvojitvijo češkoslovaškega o-zemlja je Hitler spopolnil odskočno desko za napad na Sovjetsko Rusijo. Ta načrt je Hitler do podrobnosti izdelal že davno pred svojim prihodom na oblast v Nemčiji. Zato sta tudi obe vladi že 1.1935. sklenili pogodbo o medsebojni pomoči. Češkoslovaška pa ni bila samo zapreka Hitlerjevemu pohodu proti vzhodu, pač pa je predstavljala ključ splošne varnosti v Evropi, obenem pa je bil to prvi arzenal, ki je mogel Hitlerju znatno povečati nemško vojno industrijo. Tega se je Hitler zelo dobro zavedal, zato je bil njegov prvi korak, da se tega ključa polasti. Zadušitev Češkoslovaške je pomenila smrtni u-darec evropskemu miru. Z njim se je Hitler polastil vse Evrope in se nato z vso svojo močjo vrgel na sovjetsko ozemlje. Ko se bo enkrat Nemčija pogreznila, bo Češkoslovaška zopet igrala prvo vlogo varnosti v Evropi. Globok značaj češkoslovaško-sovjetskega sporazuma znatno presega meje navadnih prijateljskih pogodb. Ta sporazum je najvažnejši temelj, na katerem bo zgrajen bodoči evropski mir. Ta sporazum pa je obenem tudi idealna rešitev za vse ostale narode, ki so danes pod prusijaškim škornjem. V Moskvi se mnogo govori o nekih načrtih, ki bi v Evropi, po nemški predaji, hoteli ustvariti nekako sanitarno ograjo - po vzorcu Versaillesa - proti Sovjetski zvezi. Ti graditelji bodočega miru so mislili, da bi se mogle male evropske države povezati v močno federativno telo, ki bi kakor zagozda oddelilo vzhod od zahoda. Te zamisli so se tudi Nemci oprijeli, ker jim je nudila dovolj gradiva za bodoče kalkulacije pri pripravah za tretjo svetovno vojno. Po teh načrtih bi predstavljala sedanja svetovna vojna za Nemce samo nesrečno epizodo v drugi “rundi”, ki pa bi v tretji “rundi” končno igro dobila. Sovjetsko-češkoslovaška pogodba je te hitlerjevske upe razpršila. Ravno tako so odpovedali tudi vsi ostali načrti Hitlerja in njegovih podrepnikov, da bi razkrojili medsebojno povezanost treh demokratskih velesil na svetu. Prezident češkoslovaške republike g.Edvard Be-neš je v Moskvi ugotovil, da je evropski mir nemogoč brez sodelovanja velesil s Sovjetsko zvezo. Povedal je tudi, da je nova pogodba prvi člen verige, ki bo skovana po vojni med Sovjetsko unijo, Veliko Britanijo in Združenimi ameriškimi državami. Hitlerjeve! so poskušali ustvariti v Evropi svoj “novi red”. Po njihovih lastnih izjavah in ciničnih napovedovanjih, bi ta “novi red" izločil vse pravice za male narode po svobodi, suverenosti in narodni neodvisnosti. Sovjetsko-češkoslovaška pogodba pa jasno kaže, kako si Z.S.S.R. zamišlja bodočo Evropo in odnose med velikimi in malimi državami. Medsebojno spoštovanje neodvisnosti in suverenosti obeh pogodbenikov je na prvem mestu. Neumeša-vanje v notranje zadeve, ki jih vsaka država gradi po svojih potrebah, je drugi temelj bodočega mednarodnega sožitja in aktivnega sodelovanja malih držav pri vseh splošnih jamstvih bodočega miru. Mirovni inštrument, ki ga je ustvarila sovjetsko-češkoslovaška pogodba, odgovarja interesom vseh narodov, ki sta jim svoboda in neovisnost temeljni pogoj za njihovo življenjsko rast v bodoče. S to pogodbo je nemški militarizem doživel velik poraz. PODREPNIKI ZAPUŠČAJO NACISTIČNO BARKO Odkar je Italija klecnila na kolena se je vseh ostalih Hitlerjevih priveskov polastilo upravičeno razburjenje. Finska je bila že na poti, da zaprosi Sovjetsko zvezo za milost. Moskva je kaj hitro odgovorila in sicer tako, da je lahko slišal ves svet. Kar priznati moramo, da smo bili presenečeni nad veliko širokogrudnostjo maršala Staljina. Nobenega govora ni o brezpogojni predaji. Edino kar Sovjetska zveza zahteva je vpostavitev mirovnih pogojev iz 1.1940.Kakor, da bi se v teh štirih letih ničesar ne zgodilo. In vendar govore nekatere vesti, da se Finci celo teh pogojev otepajo. Res je, bojijo se prusijaškega maščevanja. Berlinski dopisniki nevtralnih držav pravijo, da bi pomenilo premirje s Finsko za Nemčijo mnogo večje presenečenje, kakor pa je bil to slučaj ob času laške kapitulacije. Verujejo tudi, da bo v tem slučaju gotovo prišlo do vojne med Finsko in Nemčijo. Mogoče tudi samo iz tega strahu Finci odlašajo. Mogoče je tudi, da se bo v eni ali drugi obliki ponovila skrivalnica z dne 3. septembra 1943. Sovjetska zveza vztraja na tem, da Finci poženejo Nemce s svojega ozemlja ali pa da jih internirajo. Nemci lahko napravijo eno in drugo, storili pa bodo tretje, uprli se bodo. Zelo malo pa je verjetno, da bi našli večje število novih divizij za obrambo murmanskega bojišča proti kombiniranemu rusko-finskemu napadu. Če bi oslabili norveško bojišče, bi s tem odprli pot Angležem na Norveško. V slučaju finske kapitulacije bi nastopila v zavezniški strategiji dva nova momenta: 1. Nevarnost nemških letalskih napadov na Murmansk in Arhangelsk bi popolnoma odpadla. To bi znatno pojačalo zavezniške dovoze vojnega mate-rijala po severno-atlantski poti. 2. Baltiško morje bi bilo popolnoma pod nadzorstvom sovjetske vojne mornarice, ki bi nemoteno lahko operirala pod zaščito sovjetskega letalstva, ki bi imelo svoja oporišča tako na finskem ozemlju kakor tudi v Baltiških deželah. S tem bi se odprla pot za amfibijske operacije proti obali vzhodne Prusije, ki je osrčje prusijaškega militarizma. Take operacije bi nudile nedogledne politične posledice. - Vsekakor vliva finska zadevščina Prusijakom nova razburjenja in Goebbels bo moral pridno sesati iz prsta nove laži za nacistične kvadrataste butice. Nekatera poročila zatrjujejo, da se Bolgari zelo trudijo zvedeti za pogoje premirja z Veliko Britanijo in Združenimi ameriškimi državami. Nekatere vesti iz Carigrada pripovedujejo celo, da so Bolgari poslali na Švedsko posebnega odposlanca, ki naj bi pri Švedih potipal, kaj in kako mislita o tem oba velika zaveznika. Bolgarija ima danes pod orožjem okrog 400.000 vojakov, ki niso bili še nikjer na bojišču. Ta armada vsekakor predstavlja za zaveznike silo, s katero morajo računati. Navadno dobro poučeni krogi sicer naglašajo, da bi se Bolgari v nobenem slučaju ne borili proti Rdeči armadi. Ta trditev pa ni tako enostavna vse dokler so v hrbtu bolgarske armade nemške oklopne divizije. Vsekakor je verjetno, da so se Bolgari v prvi svetovni vojni nekaj naučili. L.1941. sicer tega niso pokazali, ker so verjeli v prusijaško nepremagljivost. Sedaj se ie noložaj močno spremenil in spremenile so se tudi bolgarske špekulacije. SVOBODNA TRIBUNA „KAJ STORITI Z ITALIJO?” - NEKAJ PRIPOMB Prof. Salvemini deli julijsko Krajino na dva dela: vzhodni in zahodni. Meja naj bi šla, po njegovem predlogu, po Trnovskem gozdu od severa na jug in po gričevju, ki so ga Lahi krstili “Vena” (glej zemljevid štev.4 na 9.strani!). To pogorje začenja pri Devinu, se vzpenja pod Nabrežino, Sv.Križem in Prosekom ter Opčinami proti vzhodu na Kokoš, nad Trstom in dalje na Slavnik ter končno na Učko goro nad Opatijo. To naj bi bila nova meja med Jugoslavijo in Italijo. Ta meja bi potemtakem pričenjala - kakor sedaj, pri Peči na koroško-gorenjski meji, dalje po grebenih Julijskih Alp vzhodno od Mangarta, nato čez Triglav in Črno prst nekako do točke južno od Bohinjskega jezera. Tu bi meja zapustila sedanjo razmejitev in se obrnila proti jugu čez Komensko planoto približala Jadranskemu morju blizu Nabrežine. Od tu dalje bi potekala po že imenovanem pogorju “Vena” tako, da bi ostal pod Italijo Terst z vso spodnjo okolico ter vsa Istra z izjemo Podgrajskega okraja. G. Salvemini trdi, da je tako mejo potegnil zato, ker vzhodno od nje žive Slovenci strnjeno, zahodno od nje pa da so z Italijani tako pomešani, da jih ni mogoče ločiti med seboj. TEMELJNE NAPAKE G. SALVEMINIJA V tej trditvi je prva napaka prof. Salveminija. Res je sicer, da je ves predel, ki leži vzhodno od Salveminijeve črte, kakor on sam trdi, strnjeno slovenski. Ni pa res, da je zahodni del tako pomešan, da bi se ne moglo ločiti Slovence in Hrvate od Italijanov. Nasprotno je res, da se strnjeno slovansko ozemlje nadaljuje brez prenehanja še daleč čez Salve-minijevo črto proti zahodu. Zahodno od te črte leži n.pr.vsa Soška dolina, del Krasa, del tržaške okolice in, razen Podgrajskega okraja, vsa Istra. V Soški dolini so sodni okraji: Bovec, Kobarid, Tolmin. Kanal, goriška okolica. Po uradnih statistikah živi v teh okrajih nad 99% Slovencev in niti enega odstotka Italijanov ni bilo tam do prihoda Lahov. Še sedaj ne presega odstotek več ko 1%, razen morda v neposredni okolici mesta Gorice, kamor se je nekaj Lahov naselilo. Mogoče štejejo danes tam Italijani 5 do 10% prebivalstva. Mirne duše lahko trdimo, da je to najčistejša slovenska zemlja, kar je sploh mogoče. Saj je malo področij v neposredni bližini narodnostne meje med dvema narodoma, kjer bi bilo prebivalstvo ene narodnosti tako čisto in strnjeno naseljeno, da ga je 99%. In to tako čisto slovensko ozemlje daje prof. Salvemini zopet Italiji. Pa tudi še zahodnejše od teh sodnih okrajev žive Slovenci strnjeno naseljeni. Italijanske uradne štatistike izpred prve svetovne vojne nam same povedo, da je na tedanjem italijanskem ozemlju (v Reziji ali kakor so Beneško Slovenijo Lahi uradno imenovali: Slavia italiana) živelo v nepretrgani zvezi z ostalim slovenskim ozemljem okoli 55.000 Slovencev. Na Krasu je zahodno od Salveminijeve črte v komenskem okraju zopet 99% Slovencev. Znano je tudi, da je tržaška okolica popolnoma slovenska in je tam naseljenih okrog 40.000 Slovencev. 99% SLOVENCEV, PROTI 1% ITALIJANOV V zgoraj omenjenih sodnih okrajih, ki leže zahodno od Salveminijeve črte, dalje v slovenskih Brdih, v Beneški Sloveniji in tržaški okolici živi najmanj 200.000 Slovencev na področju, na katerem ni niti 1% neslovencev. Ta zemlja je torej vsaj tako čisto slovenska, kakor je n.pr. Pijemont italijanski. Trditev g. Salveminija, da je to ozemlje mešano, tj., italijansko-slovensko dokazuje, da je g. Salvemini zelo slabo poučen o značaju te pokrajine. Z drugimi besedami: vsa goriška pokrajina, vsa tržaška pokrajina z Beneško Slovenijo vred tvorijo strnjeno slovensko ozemlje vzhodno od Tersta in Gorice. Naša narodnostna meja gre vse do, obeh mest, pa ne samo do mestnih vrat, pač pa skozi vrata v mesta sama. Gorica je n.pr. imela pred prvo svetovno vojno približno polovico prebivalstva slovenskega, polovico pa italijanskega oz. furlanskega. Zahodno od mesta Gorice v smeri proti Korminu in proti Gradiški leži slovensko narodnostno ozemlje, proti severozahodu, v goriških Brdih pa je ozemlje zopet strnjeno slovensko ozemlje z 99% slovenskega prebivalstva. Potem takem je bila Gorica, v kolikor so v njej bivali Italijani in Furlani, italijanska samo kot otok na čisto slovenskem ozemlju. Ravno isto velja tudi za Tejrst. Tudi tu prihaja slovenstvo ne samo do mestnih vrat, ampak je bilo tudi v samem mestu mnogo desettisoč Slovencev in Hrvatov. Naše trgovine, banke in druga podjetja, kakor tudi veliko število slovenskega delavstva in svobodnih poklicev so jasen dokaz za to. Italijani so se stalno pritoževali, kako “Avstrija protežira Slovane v Terstu, kjer da so stalno močnejši in številnejši”. Tudi Terst je, v kolikor ga Italijani zahtevajo kot italijansko mesto, samo italijanski otok v čisto slovenskem morju, kajti tudi zahodno od Tersta je vse do Tržiča čisto slovensko ozemlje brez vsakršne laške primesi. NESOLIDNO ZNANJE-DEDNA LAŠKA SLABOST G. Salvemini sam priznava, da Italija nima pra vice do onih krajev, ki so čisto neitalijanski. V tem pogledu se popolnoma strinjamo z njim, saj tako stališče odgovarja modernim načelom narodnosti, ki so splošno priznana in na katerih se je uredila vsa Evropa v teku zadnjega stoletja - in tudi sama Italija. Potrebno je le, da g. profesor popravi svoje zemljepisno in narodnostno znanje Julijske Krajine, ki je takšno, kakršnega smo zgoraj popisali in ne tako kakor ga g. Salvemini kaže v svoji knjigi. Da so naše trditve prave in njegove napačne, je lahko ob vsakem trenotku ugotoviti na licu mesta. Slovenci bi ne bili prav nič nasprotni predlogu, da to ugotavlja nepristranska komisija tudi danes, čeprav je bilo to področje četrt stoletja pod fašistovsko vladavino in je vsemu svetu znano, da so bila nasilja proti naši manjšini največja skrb fašistovske vlade v Julijski Krajini. Čim popravi svoje zemljepisno-etnografsko znanje Julijske Krajine, naj g. profesor lepo ostane pri svojem lepem načelu, ki ga je postavil za “vzhodni del Julijske Krajine” in naj ga raztegne do mej, ki smo jih zgoraj navedli. Prišel bo na ta način do Soče in čez njo, objel vso Beneško Slovenijo, prišel do vrat Gorice in celo v ulice goriškega mesta samega, prišel bo do vrat mesta Tersta in v same ulice tržaškega mesta. Tako, to je naše. Pravico, da se odcepimo od Italije in združimo z Jugoslavijo, morate g. profesor, priznati ne le onim našim bratom, ki žive vzhodno od črte, ki ste jo nepravilno in čisto arbitrarno zarisali, pač pa tudi onim, ki žive vzhodno od prave in resnične življenjske narodnostne meje, to je od one črte, ki jo je zarisal slovenski narod, ne pa kak profesor. Popolnoma enak je položaj v Istri. Istrski prvak in poznejši hrvaški ban, dr. Matko Laginja, je v istrskem deželnem zboru dejal, da je Istra kakor stara ponošena vojaška suknja s še vedno svetlimi gumbi. Suknja je hrvatsko-slovensko podeželsko področje, od oblasti zapuščeno in zanemarjeno, svetli gumbi pa so laška mesta, za katera skrbe oblasti. Tako je. Ogromna površina Istre je naseljena po Hrvatih in Slovencih in le neznatna površina mest pripada po narodnostnem kriteriju Italijanom. V številkah izgleda tako, da ima Istra okrog 400.000 prebivalcev in od tega je okoli 150.000 Italijanov. Salvemini misli, da je popolnoma dosledno, da se zaradi teh 150.000 Lahov vsa pokrajina enostavno odstopi Italiji. Kljub svojemu vnetemu demokratizmu ga prav nič ne moti, da v tem slučaju krši osnovno demokratsko načelo in gladko žrtvuje večino manjšini. Po vsem tem, kar smo do sedaj rekli, je pravzaprav položaj tak, da je potrebno smatrati vse ono področje, ki ga Salvemini imenuje narodnostno mešano, tako zelo mešano, da se v njem ne da ločiti Slovanov od Italijanov, v resnici kot slovansko področje, v katerem pa so mesta laške oaze na slovanskem ozemlju. To vse velja v enaki meri za Terst in Gorico, kakor za mesta na zahodni obali Istre. PO HITLERJEVIH STOPINJAH... Edini logični zaključek je torej, da vse to ozemlje kot slovansko področje pripade Jugoslaviji in ne Italiji. Za tako rešitev pa govori še mnogo drugih razlogov. Enega od glavnih bomo samo omenili. To je poitalijančevanje našega življa in umetno naseljevanje Italijanov na škodo naših ljudi po vseh mestih Julijske Krajine. Mirne duše lahko rečemo, da bi vsaj v večini mest, ki imajo danes italijansko večino, prevladovali Slovani, če bi ne bilo poitalijančevanja. To velja za Gorico in velja v posebni meri tudi za Terst, ki ima - ne kakor misli g. Salvemini 300.000 ampak 250.000 prebivalcev - in ki bi danes moral imeti najmanj slovensko večino, če že ne ogromne večine. To velja tudi za večja istrska mesta, posebno za Pulo in Pazin, v manjši meri pa tudi za ostala manjša mesteca. To poitalijančevanje našega življa in umetno naseljevanje Italijanov je trajalo skozi vseh preteklih sto let. Posebno ogromne in naravnost “totalitarne” razsežnosti pa je zavzelo pod fašistovsko vlado. Kot najeklatantnejši dokaz bomo navedli samo tale slučaj: Italijanske oblasti so s Slovenci v Terstu tako postopale, da so jih prisilile na izseljevanje. V zadnjih 20 letih se je iz Tersta izselilo nekaj deset-tisoč Slovencev. Italijanska enciklopedija “Treccani”, ki je bila izdana pod pokroviteljstvom italijanskega kralja in Mussolinija, piše, da je bilo v dobi od 1918 do 1935 naseljeno v Terstu 36.000 Italijanov iz notranjosti Italije, večinoma iz južne Italije. Ako Salvemini vzema sedanje stanje prebivalstva kot podlago za svoje zaključke, pomeni to, da priznava vsa fašistovska nasilja, ki so jih zagrešili s prisilnim izseljevanjem našega in umetnim naseljevanjem italijanskega življa. Ali smo prisiljeni ta nasilja priznavati ? Kaj se ne vodi sedanja borba zato, da se v bodočnosti taka nasilja preprečijo in tudi zato, da se storjene krivice popravijo? Ali bi se zares morali pomiriti s stanjem, ki so ga ustvarili fašisti, da se namreč družine, ki so dokazano sto in stoletja živele na tej zemlji, jo obdelovale, ljubile in od sovražnikov branile, ne smejo vrniti nazaj, ker so jih nasilno izgnali samo zato, da bi se lahko še nadalje na njej redili italijanski priseljenci, ki jih je Mussolini poslal tja, da širijo njegovo slavo, njegov nauk in njegove metode? Ali ni to naša najosnovnejša pravica, da zahtevamo, da se prejšnje stanje popravi? V čem se razlikujejo ta nasilna izseljevanja in preseljevanja, ki so jih fašisti izvajali v zadnjih 25 letih v našo škodo od onih, ki jih je nad evropskimi narodi v teku te vojne izvajal Hitler? Kaj se ne zgraža ves omikani svet nad temi Hitlerjevimi nasilji in smatra popravilo kot nekaj samoposebi umevnega in kot glavno nalogo Zedinjenih narodov po končani vojni? Salvemini sam smatra zamenjavo prebivalstva kot nasilno in barbarsko. To je storil z nami fašizem. Po zanesljivih podatkih se je moralo v zadnjih 25 letih izseliti iz Julijske Krajine nad 70.000 ljudi v Jugoslavijo, nad 35.000 jih je odšlo v Ameriko, največ v južno Ameriko, in še najmanj 50.000 naših ljudi so fašisti razgnali v razne druge države, v Francijo, Belgijo, Egipet, Abesinijo itd. Italijanske statistike dokazujejo, da se število prebivalstva bistveno ni zmanjšalo v teh krajih, zato to pomeni, da so namesto naših ljudi, ki so se izselili, naselili približno toliko Lahov. Teh sprememb Slovenci ne bomo nikdar priznali. Obnova prejšnjega stanja je moralni pogoj za mirno rešitev vprašanja Julijske Krajine. Salvemini postavlja torej vprašanje “zamenjave prebivalstva” na glavo, ko se že v naprej bori proti zamenjavi, ki bi mogla priti z naše strani, namesto da bi zahteval, da se v prvi vrsti popravi tisto, kar je fašizem zagrešil. Če bo g. profesor upošteval dejanske razmere pred fašistovskim nasiljem, potem se mu bo pokazala popolnoma drugačna slika o narodnostnih razmerah Julijske Krajine in tudi njegovi sklepi in njegova razmejitev bosta popolnoma drugačni. GIZDALINSKA LAŠKA GOSPODA IN SLOVENSKI KMET Skrajno nesocialno je, če se Salvemini sklicuje stalno na meščanski, t.j. gosposki značaj laškega prebivalstva in ga postavlja nasproti kmečkemu značaju slovanskega prebivalstva v Julijski Krajini. Z ogorčenostjo odklanja, da bi mogel sploh kak pameten človek misliti na to, da bi “slovanski kmetje mogli zagospodariti nad italijanskimi gospodi”. Predvsem je ta njegov?. trditev netočna, ker če misli uvrstiti Slovence med proletarijat, Lahe pa med kapitaliste, potem mu moramo že povedati, da je med italijanskim mestnim prebivalstvom veliko proletarijata, med našim življem na deželi in po mestih pa tudi dovolj razmeroma premožnih ljudi. V ostalem je tako govoričenje in taka delitev ljudi dovolj velik nesmisel, ki dokazuje, da je g. profesor prespal sedanjo dobo socialne borbe. V tem samopoveličevanju leži mogoče naj večja tragedija italijanskega naroda. Lahi si domišljujcjo, da so nekaj boljšega, nekaj imenitnejšega, mi Slovani pa nekaj manj uglednega in manj vrednega. To ni nič novega. Odkar smo se rodili, nas pitajo Lahi ž njo in Hitler je samo mali učenček rasne teorije, ki so ji pravi roditelji Lahi. Profesor Salve-mini sam dokazuje, da se je tudi njega oprijela. In v tem leži največja napaka Lahov. Glavni razlog nesporazuma med nami in Italijani je ta njihova tipična nadutost, ki se je razpasla po vseh slojih laškega naroda. Zadnji cestni pobalin, ki je govoril po laško, je mislil da je imenitnejši nad vsakim Slovencem, četudi je ta pohajal visoko šolo. Naša narodna zavest, naš narodni ponos in naša stvarna današnja veljava, vse to nas ne sme zaslepiti, da bi se tudi sami našopirili s samoveličjem. Nič nas ni sram priznati, da Slovenci nimamo tiste preteklosti, ki je dala človeštvu, njegovi kulturi in napredku vrednote, ki jih je dal italijanski narod. V mnogih pogledih smo v preteklosti zaostajali. Danes je to vse drugače. S pridnostjo in delavnostjo smo se povzpeli in uveljavili kot narod ter dosegli tako stopnjo kulture in napredka v vseh panogah človeškega udejstvovanja, da smelo lahko trdimo, da kot narodna celota ne zaostajamo za nobenim drugim naprednim narodom na svetu. Morda smo še v polpreteklem času čutili, da so drugi pred nami, danes pa vemo, da smo - seveda relativno vzeto in upoštevaje naše število ter mali prostor, na katerem živimo, kakor tudi kratko dobo, odkar smo se uveljavili v svetu - enakovredni drugim v vsakem pogledu. Vrednost naroda in njegov pomen se ne merita s številom pripadnikov, niti z njegovim blagostanjem, pač pa po njegovi notranji duhovni vrednosti. To nam dokazujejo Atene, Rim in drugi primeri iz davne preteklosti. VREDNOST SLOVENSKEGA NARODA Vrednost slovenskega naroda je v njegovem značaju, njegovem poštenju, njegovi visoki morali, njegovih velikih duhovnih sposobnostih, njegovem idealizmu in v njegovi požrtvovalnosti. Po teh notranjih vrednotah se Slovenci tako odlikujemo, da se s ponosom prištevamo med najnaprednejše narode. V tem pogledu ni med nami in Italijani gotovo nobene razlike na našo škodo. Vsa čast laškemu narodu, ali vsa čast tudi našemu narodu. To je načelo, katerega se bodo morali oprijeti naši sosedje Italijani - in ga spoštovati. Naša zavest, naš ponos, ki sta se posebno v teh 25 letih tako ojeklenila, nam dajeta danes pravico, da ne dovolimo več svojim italijanskim sosedom v Terstu, Gorici in zahodni Istri, da gledajo na nas s prestola samopoveličeva-nja. V kolikor je bil ta prestol tudi zgrajen, smo ga porušili s svojo pridnostjo, delavnostjo, sposobnostjo, napredkom, žrtvami in s svojim uspehom. Na vseh področjih človeške delavnosti smo njim enaki, ali jih celo v nekaterih pogledih prekašamo. Vedno govorimo seveda le relativno in s posebnim ozirom na naše krajevne razmere v Julijski Krajini. Danes niso več samo oni, ki lahko vodijo banke, trgovine, industrijo in druga podjetja, kakor je to bilo še pred nekaj desetletji. Nobenega področja ni, v katerem ne bi Slovenci in Hrvatje v Terstu, Gorici in Istri pokazali iste zmožnosti in iste sposobnosti kakor Lahi. Naša borba ni bila nikdar zgolj narodnostna borba, kakor se je ponavadi mislilo. Za to borbo je bila v stvari borba za socialno pravico, za socialno enakopravnost. Italijani so bili tisti, ki so naš živelj izrabljali gospodarsko in socialno. Tako je bilo v Terstu in na Goriškem, tako je bilo v Istri in v Dalmaciji od časov Beneške republike dalje skozi stoletja pa vse do najnovejšega časa. To gospodarsko izrabljanje našega življa so Lahi pridno pokrivali z načeli "višje rase”. Narodnostno samoveličje in socialno izkoriščanje, to sta bila dva glavna dokaza Lahov v borbi za nadoblast nad nami. Nacionalna pravičnost in socialna enakost pa sta bila in sta še danes glavna argumenta naše borbe proti njim. Salvemini dokazuje s svojimi tolmačenji, da te borbe ni doumel, ali pa je v tej borbi na strani tistih, ki hočejo svojo politiko izrabljanja slovanskega življa v svojo korist še nadalje voditi, v čisto velekapitalističnem duhu. ‘LAŠKE GOSPODE” SLOVENCI NE RABIMO VEČ! Prekasno je. Naš narod se ne da več izrabljati! Nikdar več in za nobeno ceno! Bolje grob, kakor rob! Zato: “Nikdar več pod Italijani, ne pod Nemci, ne pod nobenim drugim, ki bi nas hotel izrabljati! Zreli smo, da s svojo usodo sami odločujemo in da se vodimo sami. Ne rabimo več “laške gospode!” V tej točki leži zrklo vprašanja naših medsebojnih odnosov. Vsi oni, vključno g. Salvemini, se morajo pač vdati zavesti, da morejo in smejo z nami govoriti le kot enaki z enakimi. Dol s prestolom! Dol s prestola! Le tako se bomo mogli sporazumeti. Salvemini predlaga carinsko zvezo z Jugoslavijo. O tem bodo spregovorili strokovnjaki. G. Salveminiju bi predlagali naj sprejme naš predlog glede bodočih mej tudi še zato, ker je to edina možnost, da pride Italija z nami do sporazuma. Njim bo po tej vojni tak sporazum najmanj tako potreben, kakor nam. Nikdar in pod nobenim pogojem ne bomo sprejeli rešitve, ki nam ne bi prinesla svobode in neodvisnosti od Lahov in od Italije! Za to imamo dovolj razlogov, ki nam jih nihče ne more odrekati. G. Salveminiju je dobro znano, kako so z nami postopali njegovi rojaki. Večje sramote ni v zgodovini italijanskega naroda, kakor je postopanje z našo manjšino od 1.1918 pa vse do danes. Saj je on sam o tem pisal. Naša odločitev je zato samo ena: Nikdar več in pod nobenim pogojem pod Italijo! To ni vprašanje samo naše odločitve. Ves svet mora priznati, da je Italija izgubila vsako moralno pravico, da drži v svojih rokah tudi najmanjši del naše zemlje, če je kdaj sploh imela kako tako pravico. Zato je mogoča le ena rešitev: Nova meja mora potekati tako, da ne bo nobenega Slovenca, ki živi na svoji zemlji - pod laško oblastjo. Ko bo prišlo do tega, sc bomo lahko porazgovorili tudi o tem, kakšna bo usoda tistih Lahov, ki bodo ostali pri nas. V tem slučaju se ne bomo branili vzeti v pretres predloge, ki jih je g. Salvemini tako velikodušno ponudil nam. Eno je gotovo: Italijanom in vsemu svetu bomo dokazali, da znamo biti pravičnejši in kulturnejši kakor tisti, ki so trdili, da so nad nami. Glede same tržaške luke bi g. Salveminiju povedali tudi še tole: Z luko nima Italija nič opraviti, ker Italiji ta luka v ničemer ne služi, kvečjemu v konkurenco Benetkam in Genovi. Še nekaj ne smemo pri tem pozabiti: Italijani morajo popraviti vse krivice in vso škodo, ki so nam jo storili v teku preteklega četrtstoletja. Naše porušene hiše, naše uničene trgovine in delavnice, naše zadružništvo, škoda storjena posameznikom, tisoči let zaporov in konfinacij, omajeno zdravje in sploh vsa storjena škoda mora biti povrnjena in popravljena, saj bo itak ostalo mnogo moralne in druge škode, ki je ni mogoče več popraviti. G. Salvemini ima prav lepo priliko, da s svojo avtoriteto pomaga k rešitvi teh pogojev. Jadranski im JEKLENEGA' ZIIIIDI i. Berlinski dopisnik “Svenska Dagbladet” Ar-vid Fredborg je vse do jeseni lanskega leta bival v Nemčiji kot švedski časnikar. Svoje vtise iz Nemčije je popisal v švedskem dnevniku “Svenska Dagbladet”, ki jih v izvlečku prinašamo tudi našim čitateljem, da jim bo položaj v Nemčiji iz ust nevtralnega časnikarja razglednejši. Bivanje v tretjem rajhu pomeni za nevtralnega časnikarja isto kakor biti akrobat na vrvi. Delo človek opravlja pod najstrožjo cenzuro in drugimi številnimi ovirami. Stanovanje stalno opazuje oko postave in vsakemu telefonskemu razgovoru prisluškuje uradno uho. Berlinski telefonski aparati so vključeni tudi, če je slušalka položena. Ker nam je bilo to znano, smo ob vsakem razgovoru v sobi, kjer je bil nameščen aparat prekinili stik ali pa pregrnili aparat z debelim suknom. Pa tudi v takih slučajih nismo bili gotovi, da nas ne prisluškujejo, ker je Gestapo v razna zasebna stanovanja na nevidnih mestih namestila mikrofone. Človek mora biti izredno oprezen. Ko si je n.pr. nekoč eden izmed novinarjev dovolil šalo in napisal članek kakor bi ga rad objavil ter je zopet samo za šalo članek prečital svojemu tovarišu, sq ga že naslednjega dne poklicali na policijo in mu zelo zamerili. Na gramofonu so mu dobesedno prečitali ves članek, izgovorjen z njegovim lastnim glasom. INVAZIJA SEVERNE AFRIKE Nikdar ne bom pozabil tistega velikega presenečenja, ki se je polastilo berlinske javnosti, ko so zvedeli, da so se zavezniki izkrcali na afriški obali. Začudenje ni zajelo samo ministrov in diplomatov, pač pa je prešlo tudi na časnikarje in vojsko. Takrat je vladalo splošno mnenje, da so zavezniške ladijske izgube tako velike, da ni misliti na kakršno koli izkrcanje. V svojem govoru je Hitler spraševal, kaj vendar nameravajo idiotski zavezniki. Tu je sedaj dobil odgovor. Jasno je bilo, da je ves dogodek presenetil tako Berlin kakor Rim. Toliko hvalisana podmorniška vojna je dobila strahovit udarec. Propagandno ministrstvo je bilo čisto brez glave. Telefoni so brneli, brzojavke so hitele na vse strani, časnikarji in uradniki so se nervozno zbirali v konferenčnih sobah. Slaba volja je zajela vso javnost. Dr. Schmidt, šef državnega dopisnega urada je čisto izgubil ravno- težje, ko nas je sprejel in nagovoril. Vse preveč je naglašal, da gleda zunanje ministrstvo “ledeno in z največjim mirom na razvoj dogodkov. Nemški voditelji bodo odgovorili odločno in takoj”, je pristavil. Nikakor pa ni mogel prikriti svoje velike jeze, da so Angleži in Amerikanci razbili atlantski zid. Posledica zavezniškega izkrcanja v Severni Afriki se je hitro pokazala. Nevtralci so se obrnili k zaveznikom, proti Nemčiji pa kazali še preočito hladnost. Najtežje pa je bil prizadet laški zaveznik, ki je bil neposredno prizadet. Zaupanje v nemško nepremagljivost je hitro kopnelo; pod os je bila postavljena mina. Vest pa je z istimi učinki okrepila odpor v zasedenih pokrajinah. V tem času pa je bil tudi položaj Nemcev v Rusiji kar brezupen. Major Sommerfeld, vojni poročevalec nam je kar odkrito povedal da je usoda 6. nemške armade pred Staljingradom zapečatena. Nekaj dni za tem smo izvedeli, da je bitka končana in da je bilo 9 nemških generalov zajetih, z njimi pa tudi 90.000 mož. Skupne osne izgube so ocenili na 300.000 mož. Nemci pa so izgubili tudi še 120.000 vozil, 7.000 tankov in 5.000 letal. Vse te vesti so resno vplivale na nemško moralo. Hitler je kot vojaški činitelj izgubil mnogo na svojem neovrgljivem slovesu. Ta se od tega časa ni več popravil. NEMŠKO NOTRANJE BOJIŠČE V začetku 1.1943 so vsi Nemci, ki še niso popolnoma izgubili pameti, spoznali, da so kot narod ostali popolnoma osamljeni. Vsako upanje na nemško zmago je skopnelo. Strah se je pričel polaščati omajenih duš, strah pred posledicami, ki je postal edini vzrok za nadaljevanje borbe. K temu so se pridružili čedalje pogostejši znaki telesne in duhovne utrujenosti. Sredi januarja 1943 je Goebbels sprožil nov val propagande, ki naj bi prekril zavezniški vdor na Severno Afriko in velike poraze v Rusiji. Popolna mobilizacija in totalna vojna, to sta bili dve novi krilatici. Nemški civilisti so se morali popolnoma odpovedati športu, radiju, gostilni, gledališču in kinu. Nova mobilizacija je pomedla tudi z zadnjimi sledovi luksusnega življenja. Veliko število trgovin so zaprli, da prihranijo na plinu, elektriki in posebno na delovni sili. Goebbels je računal, da bo s takimi ukrepi nemška javnost pozabila na neprijetnosti na bojiščih. Koncem januarja 1943 so Angleži pričeli s poja-čenimi letalskimi napadi. Essen in nekatera druga mesta v zahodni Nemčiji so uničili, 1. marca pa je prišel na vrsto Berlin. Britanci so zmetali velike količine eksplozivnih in vžigalnih bomb. Močan veter je številne požare samo še pomnožil. To je bil najtežji udarec, ki ga je Berlin do tega časa pretrpel. Velika pobitost je vladalaxnekaj dni, četudi se je Goebbels na vse kriplje trudil, da bi okrepil pretreseno moralo. Medtem so prihajala zelo neugodna poročila od Rommela iz Afrike. Goebbels je delal s polno paro in celo potem, ko se je afriška zadeva končala z uničenjem Afrika Korpsa je nemški tisk povdarjal, da je vse to samo neznatna rana, ki da je celo koristila Nemčiji, ker da se je tako zavezniška invazija na zahodu zavlekla za nekaj mesecev in so ta čas Nemci mogli utrditi zahodni zid. Kljub najslabšim vestem z bojišč Goebbels ni obupal. Iznašel je novo sredstvo: Razpršiti slabo vest s serviranjem še slabše. Že dolgo pred tem se je v nemški javnosti govorilo, da bodo odmero živil zmanjšali. Stvar so zavlačevali kolikor dolgo so mogli. Goering je 1.1942 obljuboval, da se odmera ne bo zmanjšala, pač pa celo povečala. lO.maja pa so nenadoma objavili, da bodo količine mesa zmanjšali za 1/8 kg tedensko. Jeza in ogorčenost zaradi tega ukrepa sta popolnoma zatemnili spomin na Tunis. Zločini so se množili z veliko naglico. Pol sestradani delavci so pričeli krasti, pri čemer se niso plašili niti umorov. Človek je izgubil življenje samo zato, ker je imel v žepu nekaj živilskih odrezkov. Črna borza je delala s polno paro. Pol kg kave se je moglo dobiti za 150 mark, pol kg masla za 60 mark, cigareta od 50 pfenigov naprej za komad. Znanec mi je povedal, da mu je neki tujec v tramvaju iztrgal prižgano cigareto iz rok in mu porinil eno marko v roko rekoč: “Oprostite, ali vsaj eno moram pokaditi”. Takoj je izginil v gnječi. Najtežje vprašanje Berlina je bilo že v prejšnjih letih stanovanjsko vprašanje. V jeseni 1.1941. so mi na nekem mestu povedali, da čaka pred menoj na isto stanovanje 6 generalov in admiralov. V celi četrti mesta je bilo to edino stanovanje, ki se je imelo izprazniti. LETALSKA VOJNA Mnogi obiskovalci Berlina so v letih 1941/42 mislili, da bodo našli mesto v razvalinah. V tem času pa se je človek moral potruditi, da je našel neke poškodbe. Vojna se je res dotaknila Berlina, ali to je ogromno mesto in v osrednjem delu so bile posledice bombardiranja dokaj majhne. Razen tega so Nemci sijajno organizirali izbris sledov. V prvih vojnih letih berlinske oblasti niso skoparile z denarjem, da bi prikrile napravljeno škodo. Denar, gradivo in delo so razkošno tratili. Iz propagandističnih razlogov je bilo potrebno čim bolj omalovaževa-joče pokazati javnosti učinke britanskih napadov. Česar niso mogli popraviti, so ogradili z deskami in opremili z napisi: “V delu.” Od tedaj pa se je slika Berlina popolnoma spremenila. Berlin je opustošeno mesto. Ob ugodnem mesecu so britanska letala Mosquito prihajala nad Berlin vsako noč že zato, da utrudijo berlinsko prebivalstvo. V tem so sijajno uspeli. Bilo je nešteto slučajev, da so Angleži viseli v zraku nad Berlinom tako dolgo (četudi so odvrgli le malo bomb), da je bil vsakdo primoran prebiti po več ur v zaklonišču brez spanja. Tudi tam, kjer niso bile prizadete tovarne, je proizvodnja zelo padla, ker se je močno povečala utrujenost delavstva. Mnogi Berlinčani so hodili spat šele po drugi uri ponoči, drugi pa so zopet legli rano ob osmih, da bi se vsaj malo naspali predno so se oglasile sirene. Do tistega časa, ko sem zapuščal Nemčijo so splošno smatrali za naj večjo škodo bombardiranje jezov na Mohni in Ederu v maju 1943. To je bil največji udarec Nemčiji. Ogromno število ljudi je potonilo, porušenih je bilo veliko število električnih central in zaradi znižanja vode v važnih kanalih so mogle ladje prevažati znatno manj tovora. V vojaškem pogledu je bilo bombardiranje zahodnih nemških industrijskih središč važnejše od bombardiranja Berlina. Psihološko pa je bombardiranje Berlina zadelo Nemčijo v srce. Tu ni bila prizadeta zgolj prestolnica, pač pa tudi njen simbol, nacionalni socializem. NA ODMORU V AVSTRIJI V tem času sem obiskal Avstrijo, začudil sem se, kako zelo je padel nemški ugled, ko je vendar Avstrija rojstna dežela Hitlerja. V začetku sem bil zelo presenečen, da ni več sledu po stari dunajski prijaznosti. Prijatelj pa mi je svetoval naj se povsod predstavim kot Šved, drugače me bodo radi mojega naglasa smatrali za Prusa in temu primerno z menoj tudi postopali. Že kmalu sem se prepričal, da je temu res tako. V restavraciji, kjer sem navadno obedoval in kjer so do tedaj ravnali z menoj precej hladno, da ne rabim ostrejšega izraza, sem o priliki razgrnil pred seboj izvod svojega lista “Svenska Dagbladet”. Ko se je plačilni natakar približal, je mimogrede pogledal časopis in dejal: “G. doktor, ste Šved ? O, če bi to vedeli, bi se drugače obnašali nasproti vam, oprostite !” Tudi v drugih lokalih sem naletel na podobno postopanje. Na Dunaju je vsa opozicija proti Hitlerju. Izgle-da, da Avstrijci pozabljajo, da so mnogi njihovih rojakov 13. marca 1938. sami pozdravljali prihod Prusov. V petih preteklih letih so Avstrijci vseh slojev spoznali Pruse vseh slojev. Uspeh tega spoznanja je ta, da se je tako na eni kakor drugi strani razbila misel zedinjene Nemčije. Vrnil sem se v Berlin prepričan, da je Dunaj izgubljen za tretji rajh. PRILJUBLJENI SOVRAŽNIKI — NEPRILJUBLJENI ZAVEZNIKI Zanimivo je, da je nemška javnost ves čas vojne mnogo bolj spoštovala sovražnika kakor pa cenila svoje lastne zaveznike. Za naciste so Angleži prvi sovražniki. Nasproti Angležem čutijo Nemci neko manjvrednost. S svetotajstvom verujejo, da Anglija vedno dobi zadnjo bitko. Na drugi strani Angleže občudujejo, zlasti njihovo hrabrost, ki so jo pokazali za časa “letalske bliskovitosti” na angleška otočja. Pogostokrat se tolažijo z izgovori: “Prav za prav so Angleži Germani.” Nacisti so storili vse, da bi tako mišljenje zatrli. Protiangleška propaganda je močnejša kakor pa protižidovska. Ob vsaki priliki pitajo Angleže z zahrbtnostjo, strahopetnostjo, z nebrzdanim egoizmom, z neznačajnostjo in izkoriščanjem. (Nadaljevanje na 13.str.) "Bazovica" Na 3.strani današnje “Bazovice” prinašamo prve pripombe h knjigi prof. Salveminija : “Kaj storiti z Italijo? , v kateri govori o razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo. Da bi starejšim čitatcljcm osvežili VERČI spomin, mlajšim pa pokazali zgodovinski razvoj laške pohlepnosti po slovenski zemlji, prinašamo najvažnejša razdobja laških nasilj nad slovensko zemljo v štirih nazornih skicah, ki kažejo slovensko narodnostno ozemlje pod udarci italijanske pohlepnosti. Pri tem puščamo v neni.tr fašistovsko pustolovščino iz 1.1941., ko sta si srednjeevropska roparja delila slovensko zemljo po vzorcu rimskih vojakov na jeruzalemski Golgoti pred 1944 leti. V priobčenih skicah je na umljiv način razvidna naraščajoča laška pohlepnost, ki ni prenehala niti sedaj, ko ima Italija prvenstvo osramočenih narodov na svetu. 1 LAŠKO BARANTANJE L.19IS Odkar je Italija pričela združevati svoje razcepljene narodnostne dele v drugi polovici prejšnjega stoletja, so se pogledi laških državnikov in ostalega javnega mnenja stalno obračali proti severo-vzliodu - proti slovenski zemlji. Že 1.1866 se je Italija polastila znatnega dela slovenskega ozemlja “beneške Slovenije”, ki obsega okrog 60 tisoč Slovencev. Laški pohlep po slovenski zemlji pa s tem še dolgo ni bil potolažen. Z vso politično Evropo se je Italija vezala in skakala iz enega tabora v drugi, da nasiti z novo modrostjo “SAGKO EGO IS MO” svoje apetite po tuji zemlji. L. 1885 se je zvezala z Nemci in avstro-madjarsko monarhijo. Ob pričetku prve svetovne vojne 1.1914 je Italija inavgurirala svojo politiko izsiljevanja. Od svojega takratnega zaveznika Avstrije je kot plačilo za svojo “nevtralnost” zahtevala zopet novo sloveti'ko ozemlje. Avstrija je laške zahtevke odbila kot pretirane. Nič ni Lahe ženiralo, da ne bi s svojimi ponudbami potrkali tia zavezniška vrata, čeravno so pogodbeno bili vezani na drugi strani barikad. Zaveznikom je bil dobrodošel vsak novi ' so-bojc.mk". Loložaj na bojiščih je bil ob koncu 1.1914 in v začetku 1.1915 za zaveznike p-ecej neugoden. Italijanska širo-koustnost je bila že takrat legendarna in zavezniki so bili prepričani, da jim bo Italija kot vojaška sila v mnogem koi isti la. Nadejali pa so se tudi še velikih propagandnih koristi v Ameriki, saj je bila že takrat italijanska manj ina v Zedinjenih ameriških državah zelo številna. Notranja italijanska propaganda se je v začetku 1.1915. kaj kmalu nagnila v pri. ig antante, ker so Labi špekulirali, da bodo na ta način čim več izsilili od Avstrije. 2. LONDONSKI PAKT 1915 Prva svetovna vojna pomeni za bodočnost Slovencev važen mejnik. Alternativa je bila postavljena, ali naj sc p-eosuuje ah pa sploh opusti misel še nadaljnjega življenja Sloveti' cv pod Avstrijo, ki je v svojih mejah razen beneških in Prekmurskih Slovencev obsegala glavni del slovenskega naroda. Ko je antanta v boju zoper Nemčijo in avstro-madjarsko monarhijo skušala pridobiti na svojo stran Italijo, je ta za nagrado zahtevala med drugim tudi ozemlje, ki je bilo naseljeno večjidel ali velo izključno po Slovencih. Carska Rusija, ki se je tudi udeleževala teh pogajanj za vstop Italije v vojno, se je brigala predvsem le za pravoslavni del Jugoslovanov. Carski ruski zunanji minister Sazonov je nekoč kar brez ovinkov priznal, da bi nikoli ne dovolil, "če bi bilo treba, da se ruski narod bori z orožjem v roki samo pol dneva za o'vo-bojenje Slovencev.” Italijani so pri pogajanjih razen Primorske zahtevali vso Dalmacijo, proti čemer se je Sazonov močno uprl, hoteč varovati Hrvatom in Srbom izhod na morje, Zahteval pa ni nobenega jamstva za narodne pravice Slovencev in Hrvatov, ki bi pripadli Italiji. Ti dogovori so bili zaključeni 26 aprila 1615 s tajnim “londonskim paktom”, ki v členu 4. priznava Italiji meje po grebenu Alp z Gori ko, Istro, Trstom in tistim delom notranjske Kranjske, ki ga tleli razvodnica med Črnim in Jadranskim morjem, to ju nekako črta, ki drži od Idrije na Snežnik. - Londonski pakt je v svetovni zgodovini pokazal Italijo kot prostaškega, ne.. špekulanta. Potilo nemoralnost tega pakta je sprevidel sam VVilson, kateremu