278
Vida Jerajeva: Vstajenje.
lastovkami — kam? Kamorkoli! Dokler nismo bili v Rimu, smo brezciljni romarji, Čeprav smo morda bili že daleč po svetu, tudi v Benetkah, v Florenciji, ponosni na vsakih tristo kilometrov, ki smo jih prevozili. Potniška nervoznost pa nas mine, ko smo se resno in osebno seznanili z Rimom. Uzadovoljeni in radi se vrnemo v domovino; ker smo spoznali, kako majčken je posameznik v razvoju človeštva, pomemben le, če se mu zna prilagoditi, zato smo odslej zadovoljni s skromno vlogo: biti — suplement svojim sobratom!
L
Vstajenje,
dor stiska v grlu neutešen jok, kdor ne poišče duše niti ene, komur bridkost vstajenje je in Bog, zanj poti, ki navzdol gre, ni nobene.
Zanj dokončan pijanih dni je krog; vzravna se sam, sam kvišku se požene, pogleda v dalj, nastavi v cilje lok: zdaj vem, usoda, kaj imaš za mene. —
Otroka vem, ki sanja solnce — slep; otroka vem, ki sanja pesem — gluh; otroka vem, ki je v trpljenju lep.
Tako, človeče, splahne ves napuh. Ponesi trudno dušo v širno step, visoko naj iz muk ti vzraste duh!
Vida Jerajeva.