630 K. Hoffmeister: Očrtki in profili iz modernega češkega pesništva, Očrtki in profili iz modernega češkega pesništva. Književne študije. Spisal K. Hoffmeister. Čitatelje pričujočih študij bi morda zanimalo, če bi jim bilo moči podati najprej obrisek vse moderne češke književnosti. Toda pri še živih književnikih — in do malega samo te opisujejo nastopne črtice — ne da se lahko prčcej, še predno je dokončano njih delovanje, ustanoviti njih pozicija v književni zgodovini; opisati ni moči natanko in kritiški njih vzajemne zveze, vseh vplivov, sil in učinkov, katerih poslednjica je njih književna delavnost. In najsi bi bila med njimi in nami že takšna doba, da bi bil možen jasen pregled — bila bi pač pretežka naloga, precej naslikati podobo, slično Raffaelovi »šoli atenski«, naslikati celotno sijajno dobo češkega pesništva, predno so bile zvršene kakeršnekoli študije, skice in podobe posamičnih figur! Zatorej imenujmo samo »glave*, ki dandanes vladajo češkemu Parnasu, in potem precej predložimo brez pravega vzporeda, tako, kakor se pač riše v očrtno knjigo, obraze posamičnih figur, bodisi da se odlikujejo po posebni nadarjenosti ali pa da so markantne zaradi novih književnih merij. — V najnovejši češki književnosti se prav čutno zasledujeta dve struji. O jedni bi dejali, če bi beseda ne imela takč nekamo čudne primesi, da je konservativna; to je narodna, patrijotiška struja, ki je kolikor toliko tesno združena z narodom, njega življenjem, zgodovino, poezijo. Nje najvažnejši zastopniki so S v a t o p 1 u k C e c h , čegar pesniški prvenci (»Ve stinu lipy<<:, »Dagmar*) so klasiški za češko književnost, Adol f Hay d uk, pevec Sumave, Tatre in Slovaške, zajedno nežen lirik (»Cvmbal a gusle*, »Hofec a srdečnik«) in J. V. Sladek, v najnovejšem času vreden naslednik Če-lakovskega, kar se dostaje pesmij v narodnem zlogu (»Starosvetaske" pi'sničky<<, »Smeska*, »Skrivanči pisne(<). Druga struja je tako po vsebini kakor po vzorcih bolj kosmopolitiška, sam6 da se je »kosmos» v poslednji dobi nekoliko stesnil. Poleg vplivov, kakeršne provzročuje klasiška omika posamičnih pesnikov, prevladali so romanski vplivi. Tukaj je kraljevstvo češkega kralja-pesnika Jaroslava Vrch-lickega, pisatelja, ki je po mojsterskih prevodih češko občinstvo seznanil z romanskimi književnostimi, mojstra, ki je, izobražen po antiki, vzprejel vase vso novodobno pesniško umetnost in si jo pretvoril v oni ogenj, v katerem cizelira iz zlata samosvojega duha najkrasnejše dragotine češke poezije. Poleg njega stoji Julij Zeyer, romantik, ki se je v solnčnih krajinah provan-skih in na skalnatih šumečih bregovih melanholiške Bretanje navzel pravljic, M. Valjavec: K četrtemu sešitku Wolfovega slovarja. 631 od katerih spleta ljubke, dehteče povesti v verzih. In potem se vrst6 vsi romantiki, katerih imen ne navajamo samo ne zat(3, da nam jih ni treba ože klasificirati, za njimi zopet do cela moderni književniki — v Vrchlickega slobodnem kraljevstvu vlada največja pesniška sloboda — veristi in realisti, dekadentje in simbolisti, vsi oni, ki hodijo po modernih in najmodernejših potih, navzeti romanskega, francoskega duha! — Se nekaj besed o načinu, kako so osnovani ti-le očrtki: Podajati ne-čemo absolutno zanikujočega ocenjanja ali kritike, ki bi se z vsemi načeli ujemala sam<5 z jedno merj6. Opisavali bodemo umetnike, kakeršni sov svojih delih, ne glede" na to, kakšni bi morda po tem ali onem mnenji morali biti; opisavali jih bodemo: ne da bi sploh ocenjali njih delovanje. Sam6 analizirati ga hočemo, morda semtertja, kolikor je mogoče, tudi iščoč zvez z minulostjo in z drugimi njim podobnimi prikazi. Ob tem pa se tudi ne bodemo držali nikakeršne šolske estetike starejše meri. Umotvor je bil vselej ustvarjen prej, nego je bila estetika, prav takč, kakor so bili pojmi in njih odnošaji dani že pred ustanovljenim logiškim sestavom. Estetika pač lahko ex post določi oblike, v katerih se je kdaj lepota pojavljala na vedno izpreminjavem organizmu umetnosti; ni pa ji dovoljeno, da bi za obliko lepote, ki je vender v različnih dobah, v različnih fazah človeškega razvoja različna, gibna, likvidna, postavila konstanto, a priori določeno za bodočnost. Zato smo v te očrtke vzprejeli tudi marsikaj, česar resnična vrednost je še preporna in se bode pokazala šele sčasoma, česar sedanji učinek pa je jako intenziven, kakor n. pr. pri tolikokrat zasmehovanih dekadentih ali pa precej pri prvem pesniku, katerega hočemo opisati, pri J. S. Macharji. (Dalje prihodnjič.) K četrtemu sešitku Wolfovega slovarja. (Dalje.) hlepost f. = hlšpnost Habd. mar. 89. — hlev m. kraj pri vinski stiskalnici pod babo, kjer škaf stoji. — hlivic m. = hlsvec, Kocijančič filot. 1.94. — hlistati hliščem 1) z žlico kako tekočino tako jesti, da šepeče. 2) puhati, srkati. 3) rocheln: prasec blišče zaboden, kadar mu'kri teče. — hldadec m. 1) 6ni kol, ki drži plot, da se ne razruši. 2) = teležnjak pri plugu; tudi brez h: lwdec. — hmanjikovdti = zločest biti. — lioblanje n. das Hobeln. K. Hoffmeister: Očrtki in profili iz modernega češkega pesništva. 695 Očrtki in profili iz modernega češkega pesništva. Književne študije, Spisal K. Hoffmeister. (Dalje.) I. J. S. Machar. Bila je sezona leta 1887., kije podarila češki književnosti prvo knjigo Macharjevo. »Confiteor« je nazval pesnik svoje prvence, nastale med letom 1881. do 1885. in posvečene Jakobu Arbesu, nestorju češke književnosti. Že v predgovoru tega dela veje kaj poseben duh. »Ne vem, čemii bi izdal knjigo? Idealov nimam, da bi se boril zanje kakor drugi; naučni poeziji nisem naklonjen, da bi kakorkoli poučeval narod — čemii torej naj jo izdam?« — »»Resnična umetnost nikoli ne rabi navadnim potrebam človeštva. Podajte to, kar' živi v vaši notranjosti — kazite se kakor človeka, to bode že zadoščalo!«« Tako je sivi Arbes nasvetoval dvoječemu pesniku, in Machar ga je slušal in izdal knjigo. Če je tako starejšemu prijatelju označil svoje stališče proti poeziji, razložil je prčcej pesniški svoj »čredo« na pričetku svoje knjige, da se je brez okolišev predstavil v pristni svoji podobi. »Nikoli ne bode poezija rabila za vod vaših dejanj, vi filistri; nikoli ne bode poskušala zanetiti pepela vaših src; nikoli vam ne bode hotela jasniti mračnih glav; nikoli se ne bode dala nastaviti za preceptorja vaših sinov, nikoli za guvernanto vaših hčera!« tako sklepa pogovor pesnika in meščana, prolog svojega prvega dela. In: »Na svetu živi sestra lepote, prej mu neznana. Od dolgega trpljenja ji je osivela glava, vedno je resna in trezna. Resnica je. Ta prostira sedaj svojo roko nad sestrico in ne da, da bi se ji ljubeznivo telesce skrilo pod pisanim nakitom. Gledamo ji v ol<6, kjer vidimo sledove življenskih izkušenj, srečnih in bridkih časov, in srečni smo, da ji utegnemo vplesti preprost cvet kot lišp v lase\ — Kaj pa je do tega, najsi cvet zvene in se razdehti — nam je dovolj, več nam ni dovolil čas . . . drugi naj jo pridejo za nami krasit s svežim novim cvetjem!« — Tak6 poje v »Romanci o lepoti«, kjer označuje moderno poezijo, kakeršna bodi po njega nazorih. Pesnik nam riše človeka, kakeršen je, kako misli, čuti in trpi — človek v Macharji se ne veseli nikoli — slika nam podobo svoje in naše notranjosti *), predstavlja nam jo resnično, kakeršna je, ne glede" na moralo, ne da bi hotel poučevati, ne da bi prizanašal filisterstva lažnivosti, konvencijonalnosti in omejenosti; njega način l) »Prijatelj, ne krasit, čitatelj išče sebe, svoj »jaz,« v izvodu tvojem, redko pesnika« . . . (»Pomladni sonet je«.) 696 K. Hofifmeister: Očrtki in profili iz modernega češkega pesništva. pa je preprost ter izredno učinkuje z neizprosno logiko in resničnostjo. Bridek sarkazem mu stiska ustna, videčemu, kako se tisti, kdor se je mislil tako" velikega in mogočnega, ugleda v zrcalu tako majhnega, tako ničnega in nemožnega. Porogljivo se smeje, in lože mu je, če se utegne tako smijati: »Na glas naj svojega Boga zahvalim, Da v prsi — gnezdo vsakeršnega greha — Mi dar je vložil satanskega smeha, Pa glupce stvoril, da se ž njimi šalim«1) {^Confiteor*..) Gorjupi, tako posebno gorjupi so Macharjevi stihi! Pesimist ni, nikar še pesimist iz afektacije. Toda bori se ali boril se je v duši z nejednakimi silami ter bil poražen; sedaj pa čuti bolest premagančevo. Solza ne pozna. Toda najrezkejši sarkazem takega človeka, ki vidi, da ni le on sam, nego da so vsi okolo njega tako ničevi kakor on, ne da bi vedeli — tiha bolest, brezupnost do vzbruha brezmočne srditosti — to so toni, ki tvorijo lestvico njega čustev. Ob minljivosti vsega, kar je, vstaja mu cesto vprašanje: »Čermi vse to, čermi ves trud, vse delo, čemu ono hrepenenje po minulih dneh, ko smo bili tak6 srečni in ko se kdaj pozneje venderle uverimo o obmani svoji?« — Vender: »Srečni smo v cvetji, katero vpletemo poeziji v lasč, dokler ne zvene — pa naj dojdejo za nami še drugi z novimi cvetovi!« — Resig-nacija pesnikova olajšuje bolest misliteljevo. Kako čudovito spravljivo slove njega Sonet o nesmrtnosti: Umetnost se nam stara . . . vse zaman! Tem hitreje, kot čas sedaj hiti ; Homer je plesni v, Shakespeare pust, hladan, Byrouu tudi glava že sivi. Pri nemških klasikih se kar zaspi, Umrl je Hugo v čas ; cvet je obran S Turgenjeva, duh poljskih, ruskih zdi Romantikov se kot herbar prašdn. Tako je vse. Res, vse čas ima svoj, Da v dan požene svoj dehteči cvet; Cvetica je potem le še za gnoj, Ko mine leto, da ji čar je vzet . . . Vso slavo, velikost sploh v tem le zreš, Da imaš pomlad in da v nji cveteš! Pogrešali bi v Macharjevem portretu bistvene poteze, ki je sicer že rahlo označena v dosedanjih besedah, če ne bi poudarjali še nečesa. Modern je do cela, on je moderni človek, kateremu ne zadošča, ne ustreza več starina, moderni človek, kateremu je popolnoma prešla minulost, katerega *) Sonete preložil A. Funtek, K. Hoffmeister: Očrtki in profili iz modernega češkega pesništva. 697 ne zadovoljava sedanjost, človek, kateri primerjujč minulost sedanjosti, ničesar ne pričakuje o bodočnosti, nego se je celo boji: Sedaj s prosveto, s poezijo svojo todi, Z velikih teorij in strogih znanstev plodi, S krvjo, uvelo v žilah, z živci brez moči V bodoče zremo dni, strah stresa nam ogrodi: Vzduh mrtev okrog nas leži ; kaj se zgodi? Da označimo oni spleen modernega človeka, bodi semkaj postavljen Sonet človeka, ki se dolgočasi. Obrabljeno tako in staro vse je, Kjerkoli človek postoji z očmi . . . Iz kotov vseh le sivi dolgčas veje, In ta življenja vender ne sladi. Razvnetost; zmoter, kamor ljudstvo speje — V ozadji s prazno senco fraza ždi — Finese, spiljene kar najskrbneje, In vtip in solze — vse samo hiti Kozolce delat trudno, neokretno In staro, staro . . . Človek v bedi stoče, S hazardno željo kliče dni bodoče: Najsi je puhlo, strupno, neprijetno, Brez luči, harmonije, naj ne godi, Najsi je nič, a novo, novo bodi ! Pristen izrodek »fin de siecla«, kaj ne? — Široko in izredno karak-teristiško riše svojo moderno poezijo v »Pšle-mšle«, v »causeriji« : »Moja muza ima moderno obleko . . .« pravi tu sam o sebi. —¦ »Moja muza ima moderno obleko!« Prav tako Macharjeva ljubica in ljubezen. — Dobro se spominjam 6nega deželnobrambenega poročnika oglje-nočrnih las in bodečih očij, ki se je vsak večer ob promenadi šetal z damo po Ferdinandovi cesti v Pragi. Dolge kite, jasne kakor najčistejše zlato, belo, bledo, malone prezorno, sanjavo-trudno lice te dame, nje ostro kon-trastujoča črna obleka, vse to je vzbujalo občo pozornost. Bil je Machar s sedanjo svojo soprogo. Nji in o nji je zložil dolgo vrsto pesmij, izmed katerih navajamo jedno najnežnejših do cela: Sonet erotiški. Oj, zlatolaska, maj spet nama sveti, Čas bajni, srčnega čas mladoletja, Čas muk, raddstij, glupostij in cvetja . . . In venderle težko nazaj je zreti . . . Kje dna skrinjica? V nji suhi cveti In tvoja pisma, priče šale, petja; Daj, zriva s čustvom onim jih razvnetja, Kot zre ostanke svete vernik vneti! — 6g8 Listek. Tu stari verzi! . . . Oj, kak<5 sem plaval V pustinje, k zvezdam v mislih dvigal sebe, In če"mu sem te vsemu primerjaval! Sedaj sva trezna. Kar si bila časih, Težko povedal bi v zanosnih glasih, Le to vem, kaj bi danes bil brez tebe! Zakaj li pesnik tolikanj čisla Rimljane, najsi mu ni kar nič do antike ? Zato jih ljubim, ker že tisti čas Nad vse cenili lesk so zlatih las, Blestečih kot lasje; so žene moje. Drugje" pa, kjer se pesem ne ozira na določeno osebo, zopet govori moderni skeptik. Za vzgled bodi Sonet o ljubezni. Oh, ljubav, ljubav . . . Nji sem v dobi mladi Napisal marsikak navdušen stih ... A dni beže" — kaj vse zagrebe v njih, Prednd se jasno zreti kdo navadi! Nje rdečih usten glas imamo radi, Nje bok je prožen, hod lehak in tih, Z ram veje muselin ji kakor dih — Nedolžno zre, a zvaja le k nasladi. Človeka zvabi dva, obema vseje Norosti, bol, pomlad, kaj poezije, Na ples ju zvede, v park, pod goste veje. Dobi prostorček, kjer lepo" ju skrije, Pa vzklikne sestri Strasti: »Pridi k njima!« In gre", ko z glavo še lepo prikima. To je tako bridko, ali vender takč resnično ! — (Konec prihodnjič.) LISTEK. Zgodovina starega veka. Po Vr. M. Maverjevi knjigi za nižje razrede srednjih šol priredil Anton Kaspret, c kr. profesor višje gimnazije v Ljubljani. Z 52 podobami. Cena trdo vezani knjigi 2 k 30 h, mehko vezani i k 80 h. V Ljubljani. Založila in natisnila Ig. pl. Kleinmavr in Fed. Bamberg. 1894. Str. 115. — Naznanili smo že zadnjič to knjigo, kakeršne doslej, kar se dostaje zunanje oprave, nismo še imeli. Vsaka posamična ilustracija je taka, da si ne more iz lahka lepše želeti ni učitelj nI učeuec. Ali tudi po svoji vsebini je Kaspretova zgodovina odličen proizvod. To ni nikakeršna prestava, nego Mayerjeva knjiga je rabila g. profesorju zgolj za podlago, pripovedovanje je samo-stalno, zlog prezoren, popolnoma slovenski. Sosebno lepa se nam vidi partija o starogrških pravljicah, ki je prirejena, rekli bi, prav po domače. Klasiškimi imenom je oblika prikrojena po slovenskem izgovoru, vender imajo vselej v oklepajih tudi dotično latinsko obliko. Mi g. prof. Kaspretu odkritosrčno častitamo na tako lepo uspelem delu in zajedno Želimo, da bi nas skoro razveselil tudi z zgodovino srednjega in novega veka ! K. Hoffineister: Očitki in profili iz modernega češkega pesništva. 755 Stal je ob odprtem grobu in strmel na krsto, katero so izpuščali vanj. In poslušal je brezupni glasek, ki je jokal blizu njega, in tedaj — tedaj se je sklonilo njegovo telo, in solze so mu privrele v oči — morda prve v vsem življenji! Ko pa so odšli pogrebci, položil je roko na glavo jokajočemu dečku in mu milo pogledal v oči. >Uboga sirota!« ihtela je stara ženica, ki je prišla z dečkom, »tako sam, brez podpore na svetu! Oh, kaj bode iz tebe . . .« Pogrebec pa se odločno vzravna. »Ne sam,« deje krepko in zdajci visoko dvigne dečka k sebi, tako da bi nihče ne zaupal tolike moči staremu telesu. »Dej, deček, ali bi šel z menoj?« šepne brezkončno milo in ga ljubeče in kakor strahoma pogleda z rosnimi očmi. Deček pa je pač začutil, kolika dobrota zveni iz besed neznanega moža; spoznal je pač, da je to dober človek, ki bode skrbel zanj! In tesno se je ovil okolo vratu Pogrebčevega, kakor bi tu iskal zavetja pred bodočimi nevihtami . . . »Njen deček — moj deček!« šepetal je stari mož ves blažen, in videti je bilo, kakor bi se mu bila šele sedaj vzbudila speča — plemenita duša! . . . >m Očrtki in profili iz modernega češkega pesništva. Književne študije. Spisal K. Hoffmeister. (Konec.) Znanih Balzacovih vzporednic k sloveči m tragiškim osebnostim (Oče Goriot-Lear, veličina in padec Cezar-Biritteau kot pendant sloveče knjige Montescmieujeve i. t. d.) spominja Sonet o razni tragiki. Po Romeji in Juliji se mnoga Nocoj je bridka solza potočila . . . Ta tragika! Da stre ju taka toga, Ko sta se vender tolikanj ljubila ! Dobila pa se nista . . . Damam roga Sliakespeare se zastareli brez števila; Da danes žitje prejmeta od kdga, Do konca tudi bi drugače žila! Naj pa se vzameta! Čez leta štiri: Romeo ne prepeva, nji se širi Telo" obilo, pet otrok imata v hiši . . . 4S* 756 K. Hoffmeister: Očrtki in profili iz modernega češkega pesništva. Fej, z usten tvojih se, čitalka, sliši, A veruj, dete, da je v tem dejanju Pač večja tragika — seve", le zanju ! Ce je Machar modern v mišljenji, v nazorih, ljubezni in refleksijah, prav takšen je ondu, kjer kaj opisuje ali slika. Podaja nam nariske, ki so po čistosti in točnosti jednakorodni proizvodom modernega pokrajinskega in genre-slikarstva. Dano mu je, tako opisati katerokoli krajino v določeni raz svetljavi, o določenem letnem in dnevnem času, da jo kar vidimo pred seboj. Tako opisuje solnčni zapad — seveda, mestno dete, v mestu: Sonet o solnčnem zapad u. Ne vidiš ga. Približno le je znati, Kje trudno tek zvrši na zemskih tleh ; Vse ulice tema zagrne hkrati, Nebd žari obok na vseh strandh. Rude" se okna, tlak je v luči zlati, Meglica pdlje rujna vrhu streh, Odsev po zraku meniš rožen pldti, Ljude"m igrati z lic in po lase"h. In skoz odprto okno iz šumenja in trušča VonjaV in težek dih se v sobo do tebe spušča, V njem prvič mesto po žgočem dnevi dihne. In nehote" se spomniš dalj, kjer soj ta se živo Razliva po vaseh, na skale, na gozd in njivo . . . Vse blesti . . . trava vonja ... in s trilčkom ptič utihne . . . Žal, zavedlo bi nas predaleč, ko bi priobčili še več pesmij. »Zapad solnca meseca julija 1866. leta« imenuje sam, zavedujč se točnosti svojega opisa, »momentno fotografijo iz zgodovine«. Pesem je več nego fotografija, kakor vse takšne pesmi Macharjeve, realistiška slika je! Ali je treba še omenjati oblike Macharjeve ? Navedeni stihi kaž6 dovolj, kako je preprosta, jasna, brez premnogih podob, ponekod morda nekoliko osorna — kakor priznava pesnik sam. In ali naj še ovržemo očitanje najkonservativnejših starejših gospodov, da so Macharjevi stihi premalo ali nič poetiški? Alfieri je odgovoril svojim protivnikom, ki so mu oponašali prav tisto: »Non son cantati, Saran pensati« — če niso pčti, pa jih bode treba vsaj premišljati! —