Štev.  2.
ubljaiisKi^
Leposloven in znanstven, list?
V Ljubljani,  dne  i. svečana  1892.
Leto XII.
Haranova želja.

Romanca.
fl
uh pred Harana priplava, De" mu od veselja vnet: Haran, tvoja pot je prava, Kakor duh si  čist in svet.
»Živi dvajset let v samoti, Moli,  svet  preziraj  ves,
Strasti v duši svoji kroti, Bičaj  se in biidi kes!
»Kadar mine let število, Na perotih priveslam, In naklonim za  plačilo,
v
Cesar želel bodeš sam.«
Duhu odgovarja Haran : »Bogu hvala,  če sem čist,
Upaj,  in  ne bodeš varan, Jaz ostanem vedno ist.«
Haran odpove" se časti, Rodni svoj  ostavi grad;
Srčno se upira strasti,
Svetnih ni ga  skrb naslad.
Logov ne, ni vrtov rožnih, On puščav je tihih g6st.
Cita le iz knjig  pobožnih, Biča se in ceni post.
Vedno pa besedam onim Pot odpira v srčni hram;
»Za plačilo ti naklonim, Česar želel bodeš sam«.
Dvajset mine let spokornih.
Harana pokliče duh: »Haran, mož kreposti j vzornih,
Danes je odprt moj  sluh,
»Mnogo želi, želi pravo, Vse ti dam,  kar hočeš le-!«
Haran nagne sivo glavo, Tiho misli, glasno  de":
»Daj  življeuje s čašo  upa,
Dasi je ukus gorjup, Človek ne boji se strupa,
Ako s strupom pije  — up.
»Večno  rad tako bi živel, Kakor žil sem dvajset let.
V sladkem upanji osivel  — Upati pričnem naj  spet!«   .  .
Bere, moli v črni halji, Upov sMdko čuti kal.
Duh šepeče v sinji dalji: »Haran,  pravo si odbral!«
Filodem.