Tedaj III. V četertek 10. kozoperska (oktobra) 1850. JList 41. Rožica v dolini. ^3&ožica vesela V dolini je cvetela, Zibala v vetru se. 'Z ulja *) pribučala Bučelica je mala, Med vzela roži je. Rožica vesela Je venuti začela, Obesila glavo. Bogastvo ne osreči vselej. (Povest.) Svoje dni je živela vdova, ki ni bila ravno bogata, ki je pa vendar toliko premoženja imela, da bi bila lahko vse svoje žive dni pošteno, in ne po si-romaško živela. Imela je hišico brez dolgov, po zimi gorko staničico in postljico, in lakote jo je varoval njen kolovrat. Imela je pa tudi bogatega bogatega brata. Brat vmerje in ji voli silno premoženje, ktero si je bil z velikim, trudom in pridom pridobil. To preveliko pre- *) Ulj ali butfelni panj. Solncc spet je vstalo, Čez dol i gaj sijalo Sumljal je vjr glasno. Rožica pa vela Ni bila več^ vesela, Vse svoje žive dni. 'Z ulja pribucale Bučele, se smejale Ubogi rožici. X moženje, ki ga ona po bratu dobi, jo tako omami, da ni več vedla, kaj dela. Njena hišica ji več ne do-pade, hišno orodje ji je preslabo, in sramota bi bila — si misli — se dalje s kolovratom pečati. Vse . poproda, in boljše reči pridejo na mesto slabših. Sosede, s kterimi si je bila popred toliko dobra, zdaj pisano pogleduje, kakor da jih nebi poznala. Le pri-lizovavce, ki so jo naj srečnejšo in naj bogatejšo ženo imenovali, si je mislila prijatle, ter jih ni nikdar s praznim želodcem in s praznimi rokami od sebe I pustila. Njeni družini se je tako dobro godilo, da ni- i kdar tega; hlapci so se bahali, kot naj večji gospodi, dekle se šopirile, kot naj večje gospe. V vsih gosposkih druščinah je hotela ona zvonec nositi, to je perva in naj imenitniša biti. Celo za denarje igrati je začela, in si v čast štela, če je veliko zgubila. Mlad gizdalin, ki je bil vse svoje premoženje zaigral, bi se rad ž njenim bogastvom pomogel, ter jo snubi. Ker je bil žlahtnega stana, se častilačna žena z veseljem ž njim omožf, upaje, da bode zdaj še bolj slula, kot popred. To pa je bil ravno pravi pot do siromaščine. Kar koli sla poželela, vsaka še tako draga reč se je morala kupiti; jedla, pila oblačila in vozila sta se skoraj po kraljevsko, tako da je šlo lepo premoženje kmalo rakom žvižgat; zakaj pregovor pravi: Dobre volje mošnjo kolje. Celo zadolžila sta se. Mož, ki je od sile vinske slaščice pil, do dobrega zboli in vmerje. Zdaj veršijo od vsih strani posojivci in tir— jajo svoje denarje. Hiša in vse, kolikor je bilo še premoženja v blagu, je bilo prodano; samo to, kar je bilo na njej, so ženi pustili. Zdaj se verne sopet k ljudem, ki so bili njeno hišico kupili, ter jih prosi za božjo voljo, da bi ji v njej prostorček odkazali, kjer bi predla. Bes je sopet predla, samo da ne tako veselega in zadovoljnega serca, kot nekdaj, u. S u s 1 i k. Stopivši v pravo, brezgojzdno stepo južne Rosije 323 vgledamo po ¦vsili potih majhno živalico po travi skakljati, ki jej Rosjani, suslik *) pravijo. Podoba je, da so k ravno ti i taki kraji prava domovina te ljubeznive, mične i gibčne zverice, ker je v nekoliko bolj obraščenih okraj-nah že več ne nahajamo, vsaj v tolikem številu ne. Suša i mehka stepna zemlja, kakor tudi mnoge redivne čebulne rastline i trave se jej posebno prilezejo i odtod pride, da se tu zares kaj močno zaplodi. V svojem čudnem i smešnem ponašanju se suslik naj berže baza s sivo veverco Le bi morali veverci njen repek nekoliko pristriči, i njeno kožico opikati, da bi pravega suslika iž nje dobili, kte-rega bi lahko veverco brezdrevesne stepe imenovali. Popolnoma jednak je mlademu zajčku s pristriženimi ušesci l i nekoliko podaljšanim repom. Luknje, ki si je suslik pod zemljo naredi, imajo po dva izhoda, in razun gnjezdišča še shrambico. Lahko se p iž njih preženo i vlove, ako se luknje z vodo žalijo. Vo-I de iie morejo nikakor sterpeti, i torej se tudi o suhih letinah večidel zlo pomnože, ko se nasproti v mokrotnih letih njih število pomanjša. Naj rajši se tedaj vsele po ster-inotnih berdih, kjer deževnica naglo odteka. Vendar se jih tudi na planej stepi nikakor ne manjka, i lahko se več milj daleč pelješ — skoro vsak pogled v travo bo na suslika naletel, na jednega, ki ravno v svoje gnjezdice švi-gna, na druzega, ki pred svojo luknjico sedi, i se radovedno krog sebe ozira, tretjega, ki voljno travico muli i čedno je. V globokih dolinah pa, kjer želve kupoma lazijo, suslika ne vgledaš. Susliki imajo, kakor se kaže, mnogotere majhne, pa ljubke terme i strasti, ki se njih ličnej zvunini prilezejo. Igrajo i šalijo se med seboj jednako vevercam, i grizejo i čerče po travi ko kipenčki (podlasice). Tudi radovedni so, kar je zmiraj, pri ljudeh kakor pri živalih, neko znamiDJe notrajnega dušnega življenja. Bliža li se jim človek, ali kaka druga nova stvar, naj pred glavico vkviško oberne- *) Suslik, zcmski zajček, cjrlillus vulgaris. jo. Stopiš bliže, se pri slednjem koraku više stegnejo,^ njih telo raste i raste, po malem se vzstezaje, dokler nai zadnje ravni kot sveča v travi po koncu stoje, čez bilje i: cvetlice gledaje, i glavico jeduako ptici zdaj na to, zdaj. na uno stran obračaje. To vztezanje zverice po malem je, zares prav čudno, i zdi se, kakor da bi bilo njeno telo m več kolenc, kot daljnogled, sostavljeuo. Se mu li še bolj: bližaš, se njegova sničavost premeni v skerbnost^ i zdaj-ravno tako, kakor se je popred po malem vztezal, po malem vkup leze; skerbnost se premeni v bojazen, in oni skoči k svojej luknjici. Tam sopet sede, se krog sebe o-zre, i prerajtuje bližo nevarnosti. Ako se umakneš, se prec na piano verne, ter se naprej igra. Stopiš li pa še bliže, ga strah i groza obideta, i derkne v luknjico. Glas suslikov je grozno otožen. Dal bi se murčko-vemu čričanju primeriti, le z razločkom, da je milši i tauj-ši, i da se na koncu zmir nekoliko bolj zateguje. Doni kaj tožno i ganljivo, kakor glas ravno umirajočega bitja, kar se — čudno! — ž njegovo živostjo po nikakem ne; sklada. Je pa tudi ovi glas jedino, kar ima suslik otožnega na sebi. Zakaj že nja veselost i nja ljubezen do življenja v družbi nam ga naznanite prijazno i ljubeznivo, in nikakor otožno živalico. Kjer se koli suslik pokaže, ni nikdar sainši, timveč v celi druščini, i najdejo se kraji po stepi, ki so več milj daleč podkopani, v kterih je luknjica pri luknjici. Jedo travo in trava semena, tudi čebulo i koreninice, škodijo tedaj tudi njivam i družim sadiščem, vendar veliko manj od miši, ker se ne vse-lujo kot te v rahlo zemljo njiv, v žitišča i sadišča ljudi, timveč veliko rajši na planej stepi prebivajo, ter se od prerahle njivske zemlje že zavolj dežja odtezajo, ker njegova mokrota prerahljana tla njive veliko hitreje i globeje premoči, kot na terdej stepi. Le baštanom, to je ver-tom so zlo nevarni, v kterih Malorosjani *) dinje i lubenice (arbuze, vodene dinje) sade. Neizrekljivo ljubijo slad- ¦) Malorusi, §25 ka jedra tega sadu, ter je iz zemlje izgrebajo. Maloros-jani i Bulgari torej svoje baštane ob času setve krog i krog z zadergaini, zanjkami i pastmi obmeje, v kterih po tem takem marsikteri sladkosneden suslik svojo lepo pikasto kožico pusti. Ljudje te kožice spravljajo, i svoja oblačila ž njimi obrabljajo. Tudi cele kožuhe i spavne suknje šivajo iž njih. Suslik je brez dvombe naj številnija čveteronogata žival stepe, ter mora ko taka tudi veliko drugim v živež služiti. Vse lovi vbozega zajčka, orel i skopec, volk i le-sica. Tudi veči del stepnih psov nima druzega živeža, kot ljube suslike. DetomU. Kako Samojedi svojo merlice pokopavajo. Kadar kdo Samojedov umerje, ga inke t. j. ženske v naj lepšo odev oblečejo, ki jo je v življenji nosil, i po-verh še s pokrivalom iz jelenjih kož odenejo. Potem ga iž njegove stanice potegnejo, ter na sanke nalože, na kterih se je vozil. Nato vganjuje tadibej *) s pomočjo svojih vednosti, kje da hoče umerli pokopan biti, i sicer takole: Vzame sekiro, jo pritisne z ostrino k drevesu ali k čemu drugemu, i jo sopet proč vzame. Ako gre rada proč, pomeni, da je mesto, ktero so oni za pogrebenje odločili, umerlemu vgodno; nasproti pa, če sekira ne gre proč, pomeni, da je njih izbera njemu zoperna. Po tem zadavijo umerlemu na čast jelena, ter ga jedo. Po jedi vprežejo pod truplo jednega izmed jelenov njemu naj ljubših, i je odpeljejo na pokopališče; vsi Samojedi i Samojedke, kolikor jih je bližnih, je spremijo. Tje pi-idši razrežejo inke jermene, s kojimi **) je umerli ovit, ga primejo za glavo i za noge, ter polože v zato pripravljeno jamo, kterej Samojedi „halmerdin" pravijo, z glavo proti solčnemu zapa-du. K njemu denejo tudi vsa orodja, kterih se je v življenji posluževal, toda polomljena, da bi, kakor truplo, tudi ona zanaprej nerabljiva bila. Po tem, pokrivši gomilo z •) Samojcdsli duhoven. — +¦) „koji-a-e" nameslo „kt er i. a-o." • 32« deskami, jo s perstjo zasujejo, in postavijo jelena, na ko-jem so mertvega pripeljali, tako, da zadnji konec proti glavi pokopanega obernejo. Štirje Samojedi, s'kolini oboroženi, pristopijo i bijejo od vsih strani na ubogo nedolžno zver, ktero so v pogibelj odločili. Če se tako strašno pobiti jelen le količkaj več ne gane, se vsi Samojedi silno razvesele, da jim je tako dobro izteklo. Ako pa jelen še glavo vzdigne, ali kako drugače se pregane, beže" i ob-upaje kriče: Vaenza! vaenza! to je, gorje! gorje! ker mislijo, da bo tedaj skoro sopet kdo izmed njih umeri. Po tem razpolože ogenj, mečejo vanj maslo, salo, kruh tobak. Samojedi, ki so mertveca spremili, se na ognju o-kajajo. Tadibej naznani zdaj s pomočjo že omenjenega bogovanja Samojedom, kleri del svojega oblačila da je komu pokaditi treba; zato slednji izmed njih delek nečiste obleke odreže ter v ogenj verze. Ko se vsi Samojedi tako pokadijo, vzame vsak šibico, i tadibej ali kdo drugi vzame dve, i pod njegovim vodstvom korakajo vsi čez gomilo. O prehodu sujejo z nogo proti zapadu, i vsak svojo šibico pred noge vsade; isti pa, ki je dve vzel, vtakne jedno v versto z ostalimi, drugi pa pred glavo po-grebenca, pokazaje mu s perviin znamenjem svojo, i s poslednjim njegovo prihodno pot. I s tim ravnanjem sklenejo obred pogreba. — Tako pa pokopavajo Samojedi le mlade i priletne ljudi. Otroke pa, ki še zob nimajo, hranijo v gojzdih, pri-vezovaje je (jih) v zibkah k drevesom, ker menijo, da bi nepristojno bilo, polagati je v versto s takimi, ki so s svojimi grešnimi trupli vso zemljo oskrunili. d. Sveti OsvaM. V gornjem Rožju in pri Žili na Koroškem je od sv. Osvalda nekde prav lepa pesem. Nekemu gospodu so od te pesni sledeče pripovedovali: „Sveti Osvald je bil puščavnik in je v gojzdu prebival tri in trideset let; je mu brada zrasla, da bi se bil 327 lahko odel ž njo. Tičica je perletela, tičica lep bel golob ček in je Osvaldu govorila: Oj Osvald moj idi na dom. Na tvojih domih gospoda ni, da se bodeš oženil. Kako se bodem jaz Osvald oženil, ki ne pozjam prave neveste? Jedna je sicer nevesta za me, pa je daleč za silnim morjem, lepa zamorkinja. — Lep perstan mi daj, oj Osvald, in ga neseni čez morje nevesti, lepi zainorkinji. Sv. Osvald da golobčeku svoj perstan zlat, kteri seje svetil, da bi luč pri njem peržgal. Beli golobček leti visoko čez silno morje in nese perstan zlat y svojem kljun-ču. Huda burja se na morju vzdvigne in golobčeku iz kljunča perstan izpade, golobček se za perstanom zažene in ga vjame popred, ko perstan morje zadoseže. Beli golobček se tako prenebeško vstraši, da se pri tej priči čez in čez počerni. Zlati perstan srečno lepej nevesti zainorkinji prinese, in se čem golobček k svetemu Osvaldu verne in od zamorkinje zakonski perstan prinese." ' Sv. Osvald se časti za mogočnega priprošnjika v morskih nevarnostih. Mala se kakor veri vitez nad oblaki klečeč, pod njem silno morje in barka v hudej burji. Na roki mu sedi čem golobček deržeč v svojem kljunu perstan neveste zamorkinje. Nekteri krivo misli, da je ta černa ptica vran — je pa le beli golobček, kteri se je od straha počernil. — (Si. Biela.) Kratka slovnica slovenskega jezika. §. 34. Glagol. (Nadalje.) Slovenski jezik ima še tri posebna plemena glagolov. Eno pleme obseže take glagole, kteri povejo, da se delo ali djanje le enkrat zgodi, in prec ko se zgodi, tudi prec neha. Take imenujemo glagole enokratnega djanja: n. p. vzdignem, dregnem, pokleknem. Drugo pleme obseže glagole, ki povejo, da djanje dle časa terpi. Ti so glagoli terpečega djanja; n. p. klečim, gledam.— Tretjega plemena glagoli nampovejo, da 328 se djanje večkrat ponovi ali poverne; n. p. vzdignjeni, dregairij pokleknjem. Taki so ponavljavni ali glagoli večkratnega djanja. Glagoli enokratnega djanja se prištevajo zver-šivnini, glagoli terpečega in večkratnega djanja pa nezver šivniin glagolom. Vsega skup je tedaj devetero glagolov v slovenskem jeziku: 1. Prehajavni, g. neprehaj avni, 3. vrači-vni, 4. neosebni, 5. nezver ši vni, (3. zveršivni, T. g 1 a g o 1 i enokratnega, 8. terpečega, in 9. večkratnega dj anja. (Dalje Bledi.) ftratkočasnica. Ko ni bilo nekega dne nikogar doma, so otroci tako dolgo razsajali, dokler je eden okno vbil; zakaj star pregovor pravi: Ples imajo miši, kedar ni mačke v hiši. Ko oče domu pridejo, in okno razbito vidijo, vprašajo, kdo da je to storil. „Jaz ne, jaz tudi, jaz tudi ne", odgovarjajo zaporedoma otroci. Nobeden ni hotel kriv biti. — Oče nato še enkrat vsakega posebej poprašajo, ali vsaki je rekel, da ga on ni. „Prav" — povzamejo oče — ,,položite zdaj sleherni en perst vštric na mizo. Potem vzamejo oče nož v roko rekoč: „Tistemu, ki je okno vbil, bom odmah perst odsekal!" — in zamahnejo. Matiček pa, ki je bil okno vbilj strahoma, kot bi trenul, perst zmakne, iu se tako proda. Ni bilo drugače, kot daje moral zato nekoliko leskove; masti pokusiti. Pravijo, da ta mast zlo peče. S mesnica. Kmet pride v veliko mesto in pogleda pri tleh skozi odperto okno berhke hiše poleg neke prodajavnice ali šta-cune, kjer je popred nekaj kupoval. „Kaj imate pa tukaj na prodaj?"' — popraša gospoda, ki je v stanici nekaj pisal. — „Osle", mu odgovori ošabnež. — „No, kakor vidim, gredo dobro izpod rok, ker je en sam ostal", jo za-robi kmet še bolj debelo, in gre svoj pot. Založnica Rozalija Egrer. — Odgovorni vrcdnik J, Navratil. V Ljubljani.