„NEKAJ LEPEGA ZA BOGA“, MATI TEREZIJA OB 75 LETNICI
m	101	!»	J Ml:	SIIOHII
Rv»a i b LtmHAMigg				
2-10 SEPT.-OKTOBER	1985	________SEPT.-OCT. 9-H
CONGRESO EUCARISTICO INTERNACIONAL EN NAIROBI KENIA, AFRICA, DEL 11 AL 18 DE AGOSTO DE 1985
(Continuacion.)
—iQue se ha hecho v sigue haciendose para preparat espiritualmente al Con greš o?
En algunos paises los obispos han escrito Cartas pastorales. En otros se ha decidido dediča v varios domingos antes del Congreso a reflexionar a fondo sobre el misterio eucaristico y la familia ciistiana. Se han celebrado seminarios de estudio y mini-congresos o pre-congresos en algunos sitios; en otros lugares tienen plan de convocarlos; hay tambien iniciativas dedicadas especialmente a la juventud. Ademas se ha dado gvan impulso a la piedad eucaristica y se ha organizado la adoracion en muchas parroquias. Claro que seria el ideal llegav a una estrategia conjunta de la pastoral de todo el mundo. Pues asi el Congreso ayudaria a catalizar el interes de todas las Igle-sias locales sobre ciertos temas especificos a la luz de la Eucaristia, que es eentro y culmen de la vida de toda la comunidad eclesial, como repetidamente afirmo el Concilio Vatieano II.
—	^Como se vive.i en Nairobi las visperas del Congreso Eucaristico Internacional?
Puede decirse que časi todas las actividades de la comunidad eclesial es-tan en funcion de la cita de agosto. Desde hace ya tres afios se trabaja bajo la guia del arzobispo local, cardenal Maurice Otunga, y del secretario del Comite local, p. Cunningham, en la preparacion del Congreso, tanto en lo organizativo y practico, como en lo espiritual. Muy rico ha si do el programa de catequesis en que se han implicado las diocesis y parroquias. Tambien se ha tratado de formar a laicos y sacerdotes para ser animadores de dicha preparacion. Notables son el interes y la participacion; basta pensar que se han compuesto sesenta himnos para el Congreso. Asimismo la organizacion se ha movilizado con eficacia. Pcr ejemplo, muchas familias se han ofrecido para acoger a peregrinos, de modo que sc ha podido aumentar el numero de plazas reservadas en hoteles, congregaciones religiosas, residencias univer-sitarias y colegios.
—	^Como estan organizadas las jornadas del Congreso?
Se ha procurado poner de relieve las celebraciones y momentos de ora-cion, con el fin de que se comprenda enseguida que no se trata de un congreso cualquiera, sino de un eneuentro del Pueblo de Dios que quiere sobre todo celebrar el misterio de la Eucaristia. Tambien figuran en el programa conferencias, intercambios de experiencias, eneuentros de fraternidad y ma-nifestaciones culturales. Todo esta configurado para que el Congreso ofrezca al mundo un signo de la vitalidad de la Iglesia universal. Ahora lo importante es intensificar la preparacion en čada comunidad local, con el fin de que in-cluso quienes no esten presentes fisicamente puedan participar en este es-plendido acontecimiento y beneficiarse de sus frutos.
Naslovna stran: Mati Terezija.
322
Piero Dl DOMENICO
MISIJONSKI JUTRI IN MUSLIMANI
Vsaka religija je vzgojiteljica za Kristusa. Ta prastara resnica velja tudi za muslimane. Morda zanje še bolj. Saj je Mohamed iskal ob robu Arabije, kjer se je stikalo krščanstvo in poganstvo, prav v krščanskih ločinah sestavne dele korana. Tako je v koran prišel Kristus kot eden največjih prerokov. Ovekovečena je Marija in to še pred Fatimo, hčerko Mohameda. Zmes, ki jo danes imenujemo islam, je postala ena najbolj kompaktnih religij. To se je zgodilo posebej tedaj, ko je začel osvajati 5 ,,sveto vojsko" krščanske dežele. Tako je pregazil lepo, cvetočo severnoafriško Cerkev, od katere so ostali le drobci in lep spomin na velikane, kot je bil sv. Avguštin, in na začetnike meniškega življenja, kot s° bili egiptovski puščavniki. Vsa Mala Azija do Pakistana in vsa Severna Afrika je sklenjen obroč, ki je zemljepisno kot nekaka pregrada med krščansko Evropo, kolikor jo še moremo imenovati krščansko, in med Qzijskimi verskimi enotami.
Po koncilu, ko je bilo ustanovljeno Tajništvo za nekristjane in posebni odsek za muslimanski svet, je nastalo novo upanje.
Problem muslimanov je star. Zgodovinarji se vprašujejo, ali niso križarske vojske, ki so ubranile muslimanom vstop v Evropo, več škodile kot koristile? Ali ne bi drža sv. Frančiška Asiškega prinesla več blagoslova? Ali si nismo zaradi križarskih vojsk izkopali prepad, ki ga zlepa ne bo mogoče premostiti? Ugibanja.
S katoliške strani sta bila napravljena dva velika poizkusa. Enega ie priklical v življenje kardinal Lavigerie, primas Afrike, ki je ustanovil vdve, redovini družbi, bele očete in bele sestre. Družbi sta se razvili in še danes delujeta predvsem v severnoafriškem področju. Toda še vedno Moramo potrpežljivo čakati, kot je naročil kardinal Lavigerie, čakati, da Se z deli ljubezni, brez vsake direktne evangelizacije, ves ta block Približa in v celoti postane krščanski. Delo stoletij.
Drugi poizkus je še bolj dolgoročen. Puščavnik Sahare Karel Fou-cc>auld je sredi puščave živel, trpel in molil in bil en sam dokaz ljubezni. Urnrl je nasilne smrti in ni dočakal uspeha. Šele po smrti so nastale iz niegovega duha redovne družbe Malih bratov in Malih sester Jezusovih, k' danes delujejo po vsem svetu, ne le v muslimanskem. Vendar je Sahara ZaPrta tudi današnjim sinovom in hčeram svetniškega puščavnika.
Vse je kazalo, da se bomo prav zdaj v povojnem času začeli bližati.
je na raznih simpozijih slišati lepih besed. Klic k sodelovanju na rQznih področjih je bil obojestransko sprejet. Zlasti na univerzi El Ashar v Kairo je bilo čutiti veliko naklonjenosti. El Ashar so nekaki možgani Muslimanskega sveta, kakor je Meka srce.
Zastrašujoče pa se je v zadnjih petnajstih letih težišče premaknilo od prijaznih pogovorov h grozečim nastopom. Komejni v Perziji, Gadafi v Libiji sta začela v moderni obliki nekako ,,sveto vojsko". Na obeh področjih je že itak majhno misijonsko delo še bolj zavrto. Mnoge dežele so kot državni kazenski zakon uvedle koran. To sta zlasti Sudan in Pakistan. Čutiti je klic: muslimani, združite se!
Prav lani je bil celo simpozij, kjer je bila glavna tema, kako osvojiti Evropo. Ne gre več za vojni pohod, gre za muslimansko evangelizacijo. Verjetno bo ostalo pri tem, da bodo številni emigranti muslimanske vere ustvarili tudi po evropskih mestih svoja verska središča. Da bi iz drugih vrst mogli pridobiti kako večje število vernikov, ni pričakovati.
Kar nam mora dati povod za še bolj resno razmišljanje, je dejstvo, da so muslimanski narodi najbolj plodni. Tu ne kuži družinskega življenja splav in omejevanje rojstev. Zato bedo v prihodnjem stoletju muslimani lahko na lestvici verstev na prvem mestu. Brez misijonarja, samo z naravnim prirastkom. In če gre v misijonskem delu predvsem za to, da se oblikujejo krajevne Cerkve in sicer v omiki misijonskega naroda, potem smo resnično pred muslimanskim problemom nemočni.
Cerkev ne bo odnehala. Dovolj ji je Kristusova volja, dovolj zavest, da bi izdala Kristusa, če bi se odrekla samo enemu narodu ali enemu verstvu. In končno nam je od vseh nekrščanskih ver islam najbližji. Četudi je misel lahko drugačna, vendar je to vera v enega Boga. Ker je Mohamed iskal pri krščanskih skupinah rešitev za zedinjenje Arabije v eni veri, je razumljivo v islamu polno krščanskih prvin. Vsi smo Abrahamovi pcitomci: judje, muslimani in kristjani. Obljuba, da bo potomstva kot peska ob morski obali, se je izpolnila. A kot ljudje so nam muslimani včasih bolj oddaljeni kot hinduisti ali budisti, da ne omenimo afriških animističnih religij. Cerkev hoče biti prisotna. S pogovori, deli ljubezni, skupnimi akcijami se hoče približati mus imanskim bratom.
Misijonarji med muslimani morajo gotovo imeti posebno pripravo. Toda prej kot to morajo imeti herojsko zaupanje. Biti misijonar štirideset let in ne krstiti enega samega človeka, to je vse večji heroizem kot preobremenjenost zaradi navala katehumenov kje v črni Afriki.
Cerkev je nedvomno ponudila muslimanom roko. V koncilski izjavi razmerja Cerkve do nekrščanskih verstev ugotavljajo škofje dvoje.
Najprej: ,,Cerkev gleda s spoštovanjem na muslimane, ki molijo edinega Boga, živega in v sebi bivajočega, usmiljenega in vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, ki je govoril ljudem. Njegovim sklepom se skulšajo podrejati z vso dušo, kakor se je Bogu podrejal Abraham, na katerega se muslimanska vera rada sklicuje. Jezusa sicer ne priznavajo za Boga, vendar pa ga častijo kot preroka. In tudi deviško mater Marijo časte ter jo včasih pobožno kličejo." Ta resnica je izpričana tudi na Ko-
Srnetu in zlasti v božjepotnem središču v Letnici, kamor je tako pogosto zahajal svetniški škof Gnidovec.
Cerkev pošteno prizna, da so se delale napake. Misli pač najbolj na ponesrečene križarske vojske kot na napadalnost islama v srednjem Veku, ko pravi: ,,Če so v potekanju stoletij nastale razprtije in sovražnosti, spodbujja cerkveni zbor vse, naj pozabijo na to, kar je bilo, naj se odkritosrčno trudijo za medsebojno razumevanje in naj skupno nastopno v obrambo in pospeševanje socialne pravičnosti, moralnih vrednot 'n svobode za vse ljudi." Nobenih prerokb, pač pa klic k spravi.
In to je prvo potrebno in to sta želela kardinal Lavigerie in Karel Foucoauld. V to smer gre trenutno misijonsko delo. Cilj Cerkve, ustanavljanje krajevne Cerkve tudi v muslimanskem svetu pa je daleč, daleč. Potrebni so herojski misijonarji in potrebni herojski molivci.
Franc Sodja CM
Pred mošejo. . .
OB MISIJONSKI NEDELJI 1985
Letošnja svetovna misijonska nedelja (20. oktobra) je v znamenju 1.100 letnice smrti sv. Metoda, enega od dveh slovanskih apostolov, V znamenju leta mladine, pri nas v znamenju poklicev, in v znamenju tretjega papeževega potovanja v Afriko.
A te značilnosti letošnje misijonske nedelje nikakor ne zameglijo osnovne ideje tega svetovnega misijonskega praznika. V sv. pismu beremo: „,Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice1* o Njem, o odrešenju, o večnem življenju. V raju je Bog obljubil Odrešenika, ki bo vse ljudi, vseh časov in krajev odrešil in se bodo v moči odrešenja vsi ljudje mogli zveličati; tako se bo izpolnjevala božja volja o zveličanju vseh ljudi. Ob dopolnitvi časov je Bog Oče poslal svojega edinorojenega Sina, da je kot Bog-človek zadostil za izvirni greh in za vse druge grehe človeštva, ljudi spravil z nebeškim Očetom in jim odprl vrata v srečno večnost.
Od dopolnitve Jezusove žrtve na križu naprej se vsi ljudje morejo zveličati. Vsem je Odrešenik zaslužil to milost. Zato je pred vnebohodom naročil, naj gredo njegovi apostoli in njih nasledniki po vsem svetu, učijo vse narode in jih krščujejo vse čase, in On bo z njimi do konca sveta. Zato je Kristus tudi ustanovil svojo Cerkev, da bi posredovala človeštvu sadove Kristusovega odrešenja in jim pomagala k zveličanju.
Cerkev s svojim misijonskim delom svet evangelizira, podeljuje krstno milost in še na druge načine z zakramenti pomaga krščenim, da ostanejo v zvezi s Kristusom. Vendar so tega delovanja Cerkve deležni le nekateri, ki so prejeli krst vode.
Še manj je tistih, ki prejmejo krst krvi: Še nekrščeni Kristusovi verniki, ki niso prejeli krsta vode, pa so prejeli krst krvi v mučeni-štvu za Kristusa.
Največ je pa ljudi, ki so tudi po Kristusu odrešeni, pa jih krstna voda še ni prerodila v božje otroke. A tudi za te velja, da Bog hoče, da se zveličajo. V njih primeru je rešilen takozvani krst želja, če ti, po Kristusu odrešeni ljudje živijo po vesti in hrepene po sreči v večnosti pri Bogu, tudi če ne prejmejo krstne vode, jih te njihove želje po Bogu, ta njihov krst željš privede k zveličanju.
Najlažje se pač zveličajo tisti, ki pride do njih Cerkev z evangeljskim oznanilom, s krstom vode, z zakramenti in vsemi drugimi nadnaravnimi pripomočki. Blagor vsem, ki vsaj minimalno sodelujejo z milostjo sv. krsta, se ohranjajo v zvestobi Kristusu in s Kristusom stopijo v večnost!
Blagor tudi vsem, ki so se oprali v krstu krvi, kot na primer nedolžni otroci, pa tudi marsikateri, ki so v časih starih in modernih preganjanj žrtvovali življenje za Kristusa!
Vse težje in negotovo pa je zveličanje poganov, judov, mohame-dancev in modernih brezbožcev. Tisti, ki jih zajamejo moderne zmote
Ne ve za Odrešenika, a se želi očistiti v Gangesovi vodi. ..
*n se za Boga in posmrtno življenje ne menijo in nimajo nobene želje P° Njem, kot na primer brezbožci ene in druge vrste, se bodo pač |ežko zveličali, ker niti krsta želja ne bodo zmogli. Drugače je z mo-hannedanci, pogani in Judi, čeprav je tudi v njih primeru ogroženo živ-Jjenje po vesti, želja po Bogu in večni sreči, ogroženo zlasti z modernimi 2rr>otami in zapeljevanjem brezbožne propagande. Ti zmorejo, če ne Prei, vsaj ob zaključku zemskega popotovanja zahrepeneti po Bogu ln zveličanju: krst želja. Vsi, ki že verujemo in smo bili krščeni ter okušamo živeti krščansko, imamo največjo odgovornost, da jim pomagamo k Bogu in zveličanju, zlasti s pristno krščansko ljubeznijo: Po :em bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj -Pribil Jezus. In bodo zahrepeneli, da se nam vsaj v večnosti pridružijo.
Geslo misijonske nedelje ,,vsi verniki za vse vernike!" vabi pred ^Sem k temu: Da bi vsi v Kristusa verujoči živeli iz Kristusa tako, da b°do iskajoče in k Bogu težeče soljudi, Jude, mohamedanee in pogane, Pritegnili h Kristusu, da bodo zahrepeneli po njem, da se bodo zveli-Cali vsaj na podlagi krsta želja, če že ne iz Kristusovega krsta vode.. .
Ali niso misijonska potovanja sedanjega papeža, ki je na primer potoval že trikrat v Afriko in ki želi iti po vsem svetu, k vsem narodom, kakor Kristusovo oznanjevanje resnice, da Bog hoče, da se vsi ljudje, tudi črnci in Kitajci in Indijci in vsi drugi, zveličajo?! Ko papeža pozdravljajo in poslušajo ne le kristjani, ampak tudi poganski in mohamedanski veljaki ter množice še nekristjanov, je njegova pojava,, njegova beseda, njegov vpliv pač najmočnejše vabilo vsem: Pridite h Kristusu vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in On vas bo poživil in vam dal večno življenje!
Kot papež, tako mora biti vsak misijonar, misijonarka, vsak kristjan med svojimi rojaki oznanjevalec zveličanja v Kristusu in njegovi Cerkvi. Pa ne le oni v misijonih, tudi vsi kristjani v krščanskem svetu smo polni odgovornosti pred nekrščanskim svetom, v koliko pričujemo za Boga, za zveličanje v Bogu., za večno srečo, v koliko z misijonskim sodelovanjem posredujemo Kristusove zveličavne milosti svetu za njega večno življenje.
V letu poklicev bo pet slovenskih mladih odšlo v misijone na direktno ali indirektno delo za zveličanje poganov. V Zaire je šel na pomoč škofijskemu duhovniku Tonetu Pačniku mladi Jože šomen, duhovnik mariborske škofije, na Madagaskar pa odideta dva lazarista, bivši župnik pri sv. Jožefu v Celju Lojze Letonja in pa novomašnik Tone Kerin. Prvi bo po tečaju malgaškega jezika mogel takoj priskočiti na pomoč tamkajšnjim slovenskim misijonarjem, drugi bo pa v malgaškem lazaristovem novicijatu najprej opravil enoletni novicijat, potem pa tudi odšel sodelovat s slovenskimi misijonarji.
Zgodilo se bo pa še nekaj lepega za misijone. Odkar je šla Baragu na pomoč njegova sestra Antonija v Združene ameriške države, so že odšle tudi nekatere Slovenke v misijone kot laične misijonarke: Zinka Herzog, Kristina Mlakar, Bariča Rous, ki še zdaj deluje v Zambiji. Zdaj pa bosta na pobudo usmiljenke s. Marjete Mrhar odleteli v njen misijonski dispanzer na pomoč spet dve laični misijonarki, bolničarka Anica Tomažič in socialna delavka Dorti Tratnik, ta iz Kanade. Bog ju čuvaj in jima pomagaj! Morda sta ti dve samo prvi v vrsti mnogih za Madagaskar?
Tako bo slovensko božje ljudstvo v letu poklicev duhovno spremilo v misijone kar pet mladih, ki so se odločili za življenjski ali vsaj začasni misijonski poklic.
Ali jih ni v odločitvi za to misijonsko žrtev potrdila tudi 1.100 letnica smrti sv. Metoda?! Sv. Ciril in Metod sta bila izrazita misijonska poklica. Ko je slovanski knez zaznal, da za ultoreninjenje Cerkve med Slovenci ni duhovnikov, ki bi znali slovanske jezike, je prosil v Carigrad, da bi tam našli zanje misijonarjev za slovanske narode. Ko sta bila izbrana in povabljena sv. brata za to evangeljsko poslanstvo, sta se brez pomislekov odzvala. Po njunem prizadevanju in žrtvah, posebno sv. Metoda, so Slovani hitreje in bolj polno zaživeli evangeljsko krščanstvo in dosegali zveličanje.
Kjer koli po svetu, doma ali v tujini, se bo obhajala letošnja misijonska nedelja, povsod, zlasti pa med Slovani in Slovenci,, naj se
Sv. Vincencij Pavelski (27. septembra), ustanovitelj Misijonske družbe
vključi v misijonska razmišljanja tudi veličastna misijonska gesta iz-Pred več kot 1.100 let: misijonski napon in žrtev dveh apostolov Slovanov, sv. Cirila in Metoda V Buenos Airesu bo na primer na proslavi misijonske nedelje letos med drugim tudi igra dr. Ivana Preglja o ieh dveh slovanskih apostolih.
Naj bi sv. brata Ciril in Metod poživila med slovenskimi izseljenci m zamejci razumevanje misijonskega dela in zlasti slovenskih misijonskih poklicev. Od drugih smo vero prejeli, dajmo jo naprej drugim tudi mi!
L.L. C.M.
SVETOVNA MISIJONSKA NEDELJA, 20. OKTOBRA 1985!
Nje geslo: VSI VERNIKI ZA VSE NEVERNIKE naj tudi vse slovenske vernike spet vname k sodelovanju za posredovanje Odre-šenikovih milosti in njegove Cerkve v bratski ljubezni do poganskih bratov in sester v Kristusu! ,,Molitev in žrtev sta kakor dve peroti, Po katerih leti evangeljski glas po vsej zemlji.“ — ta Slomškov izrek nam da misliti. . .!
PAPEŠKA OKROŽNICA O SVETIH BRATIH
(Prevod, uvod in zaključek: Alojzij Geržinič.)
Dne 2. junija 1985, na praznik presv. Trojice, je Janez Pavel II. v 7. letu papeževanja izdal obširno okrožnico Slavorum Apostoli, da po enajstih stoletjih po Metodovi smrti -obnovi spomin na evangeli-zacijo sv. bratov Cirila in Metoda.
V	1. delu (Uvod) našteje štiri cerkvene listine, ki govore o delu sv. bratov in njega sadovih. L. 880 je papež Janez VIII. potrdil rabo slovanskega jezika v bogoslužju (v pismu Industriae tuae). 30. septembra 1880 je Leon XIII. razširil češčenje Cirila in Metoda na vso Cerkev (v okrožnici Grande munus). Sto let kasneje (31. decembra 1980) je sedanji papež razglasil solunska brata za sozavetnika -Evrope. (Za prvega zavetnika je 24. oktobra 1964 Pavel VI. imenoval sv. Benedikta, v apostolskem pismu Pacis nuntius).
Za liturgični praznik sv. bratov je Leon XIII. določil 7. julij. Po bogoslužni reformi 2. vatikanskega koncila so praznik premaknili na 14. februarja.
V	2. delu prikazuje papež življenjsko pot obeh bratov, za kar sta poleg novejših dognanj še vedno glavna vira starocerkvenoslovansko napisano žitjc Konstantina Filozofa in Žitje Melodija, obe sestavljeni nedolgo po njuni smrti (Ciril 14. februarja 869, Metod 6. april 885).
Osrednji del okrožnice sestavljajo trije deli, katere prinašamo v prevodu španske verzije v L’Osservatore Romano 14. julija 1985.
GLASNIKA EVANGELIJA
Brata Ciril in Metod, Bizantinca po kulturi, sta znala postati apostola Slovanov v popolnem smislu besede. Ločitev od domovine, kar Bog včasih zahteva od izbranih ljudi, sprejeta z vero v Njegovo obljubo, je zmerom skrivnosten in ploden pogoj za razvoj in rast božjega ljudstva na zemlji. Gospod je rekel Abrahamu: ,,Pojdi iz svoje dežele in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem! Naredil bom iz tebe velik narod in te blagoslovil; poveličal bom tvoje ime in bodi v bla-goslov!“
Med nočno prikaznijo, ki jo je sv. Pavel videl v Troadi v Mali Aziji, je stal pred njim neki Macedonec, torej prebivavec evropske zemljine, ter ga prosil, naj se napoti v njegovo deželo in jim oznanja božjo besedo: ,.Pridi v Macedonijo in pomagaj nam!“
Božja Previdnost, ki se je v primeru obeh svetih bratov izrazila po pozivu in oblasti bizantinskega cesarja in patriarha konstantinopelske Cerkve, ju je spodbudila na podoben način, ko jima je velela, naj se odpravita misijonarit med slovanske narode. Ta naloga je zanju pomenila opustitev ne le častnega mesta, marveč tudi kontemplativnega življenja; pomenila je zapustiti ozemlje bizantinskega cesarstva ter
Naceti dolgo romanje v službi evangelija, in to med ljudstvi, katera so 31*a v mnogih pogledih daleč od oblik civilnega sožitja, rastočih iz bPopolnjene državne organizacije in prefinjene bizantinske kulture, Prežete s krščanskimi načeli. Podobno vprašanje je rimski papež trikrat navil Metodu, ko ga je poslal kot škofa med Slovane Velike Moravske, v cerkvene pokrajine stare panonske škofije.
Slovansko žit je Metodija prikaže s temi besedami prošnjo, ki jo Je P° svojih poslancih knez Rastislav naslovil na cesarja Mihaela III.:
_ nam so prišli mnogi učitelji iz Italije, Grčije in Nemčije ter so Pas učili različno. A mi Sloveni (...) nimamo nikogar, ki bi nas Poučil v resnici in umevanje resnice pokazal.*1 Takrat so Konstantina !n Metoda pozvali na pot. Njun globoko krščanski odgovor na poziv - v tem primeru in v vseh drugih - prelepo izpovedan v Konstanti-novih besedah cesarju: ,,Dasi sem truden telesno in bolan, rad grem Ja“- ,,Z radostjo grem za vero krščansko.“
Resnica in moč njunega misijonskega pooblastila sta vzklili iz °tranjosti odrešenjske skrivnosti, in njuno evangelizacijsko delovanje slovanskimi ljudstvi je moralo postati pomemben člen v poslan-s Vu, ki ga je Odrešenik zaupal vesoljni Cerkvi do konca sveta. Bilo uresničenje - v določenem času in okoliščinah - Kristusovih besed; P° moči svojega križa in vstajenja je apostolom ukazal: ..Oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu**; ,,Pojdite torej in učite vse narode.“ Tako dujoč sta se evangelista in učenika slovanskih ljudstev dala voditi apostolskemu vzoru sv. Pavla: ,.Zakaj vsi ste po veri božji otroci v fistusu Jezusu; kateri ste bili namreč v Kristusa krščeni, ste Kristusa oblekli. Ni več Juda, tudi ne Grka; ni več sužnja, tudi ne svobodnega; Pi več moškega in ženske; kajti vsi vi ste eno v Kristusu Jezusu.** Poleg velikega spoštovanja do oseb in nesebične vneme za njih csnično dobro sta sveta brata imela pravšne zaloge kreposti, modrosti, sorečnosti in ljubezni, kar vse je neogibno potrebno za prinašanje luči °dočim vernikom in da se jim pokažejo resnične dobrine ter se jim p°da stvarna pomoč za njih dosego. Zato sta hotela postati v vsem Podobna tem, katerim sta prinašala evangelij; hotela sta biti del tistih Judstev in z njimi v vsem deliti njihovo usodo.
jj.v r>rav to je bil vzrok, da sta imela za naravno zavzeti jasno sta-sk >G V Vseb nasPr°tj'h, katera so tedaj pretresala snujoče se slovan-biT družbe:. kot lastne sta prevzemala težave in vprašanja, katera so j neizogibna v ljudstvih, ki so branila svojo istovetnost pod vo-skim in kulturnim pritiskom novega rimsko-germanskega cesarstva, Poskušala zavračati tiste življenjske oblike, katere sta imela za tuje. o* rati je bil to začetek globljih razlik, katere so se na žalost pozneje Jacile, med vzhodnim in zahodnim krščanstvom, in sveta misijonarja sta b*la vanje osebno zapletena; toda vedno sta znala vzdrževati pri-
pravovernost in sovisno pažnjo zakladom izročila pa novostim živ-
^cnjskega sloga, lastnim evangeliziranim ljudstvom. Spori in napete azmere so često prevladale z vso svojo dvorezno in bolečo zapletenostjo; vendar se zaradi tega Konstantin in Metod nista poskušala izmak-1 1 preskušnji: Nerazumevanje, očitna zla namernost in v Metodovem
primeru celo verige, sprejete iz Ljubezni do Kristusa, niso dosegli, da bi kdo od njiju opustil neodjenljivi sklep pomagati in služiti pravični stvari slovanskih narodov in edinosti vesoljne Cerkve. To je bila cena, ki sta jo morala plačati za širjenje evangelija, za misijonske napore, za pogumno iskanje novih življenjskih oblik in uspešnih poti, kar vse naj omogoči predati veselo oznanilo slovanskim narodom, ki so se oblikovali.
S pogledom na prihodnost evangelizacije - kot nakazujeta njuna življenjepisa - sta se sveta brata posvečala težavni nalogi prevajanja svetopisemskih besedil, poznanih jima v grščini, v jezik tistega slovanskega rodu, ki se je naselil do meja njune pokrajine in njunega rojstnega mesta. Za to trdo in svojevrstno delo jima je služilo znanje lastnega grškega jezika in lastne kulture; zavzela sta se razumeti in se poglobiti v jezik, običaje in izročila slovanskih ljudstev,, zvesto razlagajoč težnje in človeške vrednote, ki v njih poljejo in se izražajo.
Da prevedeta evangeljske resnice v nov jezik, sta si prizadevala dobro spoznati notranji svet tistih, katerim sta namerjala oznanjati božjo besedo s podobami in pojmi, ki naj bi jim bili domači. Neogiben pogoj za uspeh njune misijonske dejavnosti se jima je zdelo pravilno vključevanje svetopisemskih naziranj in pojmov grške teologije v sklop zelo različnih zgodovinskih skušenj in miselnih oblik, šlo je za nov katehetičen postopek. Da brani zakonitost in dokaže uspešnost tega postopka, je sv. Metod, najprej z bratom, potem sam, rad in poslušno sprejel povabila v Rim; 1. 867 mu jih je poslal papež Nikolaj I., 1. 879 papež Janez VIII.; hotela sta primerjati nauk sv. bratov v Veliki Moravski z naukom, ki sta ga pustila na prvem škofovskem sedežu Cerkve sveta apostola 'Peter in Pavel skupaj s slavnim spomenikom njunih svetih moči.
Prej so si Konstantin in njegovi pomočniki prizadeli ustvariti nov črkopis, da so se resnice, katere je bilo treba oznaniti in razlagati, lahko zapisale v slovanskem jeziku in bile zatorej popolnoma razumljive in sprejemljive ljudem,, ki so jim bile namenjene. Zares vreden njunega misijonskega duha je bil trud, s katerim sta se priučila jezika in miselnosti novih ljudstev, katerim sta prinašala vero; prav tako vzorna je bila odločitev, da si prilagodita in si prisvojita vse terjatve in težnje slovanskih narodov. Velikodušni sklep priličiti se njihovemu življenju in izročilom, potem ko sta jih izčistila in presvetlila z razodetjem, spreminja Cirila in Metoda v prava vzora vseh misijonarjev, ki so v različnih dobah sprejeli povabilo sv. Pavla postati vse vsem v odrešenje vseh; posebej sta vzora tistih misijonarjev, ki so od davnine do naših časov — iz Evrope v Azijo in danes po vseh kontinentih - delali za prevajanje sv. pisma in bogoslužnih besedil v žive jezike raznolikih ljudstev, da se v njih odseva edina božja beseda, ki postane tako dostopna v skladu z izraznimi oblikami vsake civilizacije.
Popolna edinost v ljubezni ščiti Cerkev pred katero koli obliko partikularizma ali narodnim ekskluzivizmom ali rasnim predsodkom in pred vsakršnim nacionalističnim napuhom. Taka edinost mora dvigati in plemenititi vsako pravo zgolj naravno čustvo človeškega srca.
Sveti Metod prihaja h slovenskemu knezu Koclju (detajl risbe Slavka Pengova za knjigo dr. Grivca ..Slovanski knez Kocelj").
ZASADILA STA BOŽJO CERKEV
Toda v delovanju slovanskih apostolov Cirila in Metoda želim Posebno opozoriti na to značilnost: njun miroljubni način grajenja Cerkve, v čemer ju je vodilo njuno pojmovanje ene, svete in vesoljne
Cerkve.
Četudi imajo slovanski kristjani, bolj ko drugi, sveta brata radi >,Slovana po srcu", sta vendar ostala človeka helenske kulture in 'zantinske vzgoje, torej človeka, ki v vsem pripadata izročilu krščan-kega Vzhoda, civilnega in cerkvenega.
že v njunih časih so se razlike med Konstantinoplom in Rimom začele ostriti v pretveze za razcep, dasi je bil obžalovanja vredni razkol med dvema deloma istega krščanstva še daleč. Oznanjevavca evangelija in učenika Slovanov sta se pripravila za pot v Veliko Moravsko polna vsega bogastva tradicije in verske izkušnje, ki je oznamovala vzhodno krščanstvo in na poseben način odsevala v bogoslovnem pouku in v obhajanju svete liturgije.
Že dolgo časa so se v vseh Cerkvah znotraj meja bizantinskega cesarstva vsi sveti obredi obhajali v grškem jeziku, toda lastna izročila mnogih narodnih Cerkva na Vzhodu - kot georgijske in sirske katere so v božji službi rabile jezik svojega ljudstva, so bila dobro znana višji kulturi Konstantinopla in še posebej Konstantinu Filozofu, saj je te stvari preučeval in je bil ponovno v stiku s kristjani tistih Cerkva, bodisi v prestolnici, bodisi na potovanjih.
Oba brata sta se zavedala starosti in zakonitosti teh svetih izročil in se zato nista bala uporabiti v bogoslužju slovanski jezik; iz njega sta napravila učinkovito orodje za približanje božjih resnic ljudem, ki so govorili ta jezik. Storila sta to v duhu, ki je bil tuj vsakemu občutju premoči ali gospodovalnosti, iz ljubezni do pravičnosti in z očitno apostolsko vnemo do ljudstev, ki so se razvijala.
Zahodno krščanstvo je po preselitvi novih ljudstev povezalo narodnostne skupine prišlecev s prej naseljenim latinskim prebivavstvom; z namero, da jih združi, je na vse razširilo latinski jezik, bogoslužje in kulturo, kar je posredovala rimska Cerkev. V tako doseženi enotnosti je v tistih razmeroma mladih družbah v silnem razmahu plalo občutje moči in trdnosti, ki je prispevalo k njih tesnejši povezavi in krepkejšemu uveljavljenju v Evropi. Da se razumeti, kako se je V tem položaju včasih vsaka različnost zazdela ogrožanje nastajajoče edinosti, in kako velika je lahko postala skušnjava odstraniti jo z nasilnimi sredstvi.
Nekaj edinstvenega in občudovanja vrednega je, da sveta brata, delujoča v tako zapletenih in nestalnih položajih, nista ljudstvom, katerih evangelizacijo so jima naložili, vsilila niti nesporne prednosti grškega jezika in bizantinske kulture niti navad ne vedenja naprednejše družbe, v kateri sta vzrasla. kar vse je zanju nujno ostalo domače in ljubljeno. Prevzeta z mislijo, da v Kristusu združita nove vernike, sta slovanskemu jeziku prilagodila bogata in izpiljena besedila bizantinske liturgije, miselnosti in običajem novih ljudstev pa sta priličila pretanjene in zamotane stvaritve grško-rimskega prava. Po istem načrtu sloge in miru sta vselej spoštovala obveznosti svojega poslanstva, upoštevajoč običajne posebne pravice in cerkveno pravo, določeno s koncilskimi odloki; zato sta imela za dolžnost - čeprav sta bila podložnika Vzhodnega cesarstva in vernika pod vrhovnostjo konstantinopelskega patriarhata - poročati rimskemu papežu o svojem misijonskem delovanju ter podvreči njegovi razsodbi in odobritvi nauk, ki sta ga izpovedovala in učila, bogoslužne knjige, napisane v slovanskem jeziku, in metode, uporabljene v evangelizaciji tistih ljudstev.
Svoje poslanstvo sta začela po odredbi Konstanstinopla, vendar
Hinko Smrekar: Sv. Metod in Knez Kocelj, skica za fresko.
sta nekako poskušala, da bi jo potrdil papež. Zato sta se obrnila na apostolski sedež v Rimu, vidno središče cerkvene edinosti.* Tako sta, Vodena po duhu svoje vesoljstvenosti, gradila Cerkev kot eno, sveto, katoliško in apostolsko. To spričuje na najbolj prosojen in izrečen način Vse njuno ravnanje. Reči je, da Jezusova prošnja v velikoduhovniški Molitvi - ut unum sint - predstavlja njuno misijonsko geslo po psalmi-ytovih besedah: ,,Hvalite Gospoda vsi narodi, slavite ga, vsa ljudstva1*, ^a nas, ljudi sedanjega časa, ima njun apostolat tudi zgovornost ekumenskega klica: je vabilo,, da se v miru sprave obnovi edinost, ki je bila hudo razbita v dobah po sv. Cirilu in Metodu, predvsem edinost med Vzhodom in Zahodom.
Prepričanje svetih bratov iz Soluna, po katerem je vsaka krajevna Cerkev poklicana bogatiti s svojimi lastnimi darovi katoliško polnost (pleroma), je bila popolnoma v skladu z njunim evangeljskim uvidom, ba, različne življenjske okoliščine vsake krščanske Cerkve ne smejo n,kdar opravičiti neskladje, razpore, prelome v izpovedovanju edine Vere in v izvajanju ljubezni.
Znano je, da se po naukih 2. vatikanskega cerkvenega zbora ra-2urnejo kot ,,ekumensko gibanje dejavnosti in pobude, ki se glede na raznolike potrebe Cerkve in na občasne razmere pojavijo in urede z namenom, da pospešujejo edinost kristjanov." Ne zdi se tedaj, da bi
si Nasledniki papeža Nikolaja I., čeprav so jih vznemirjala nasprotujoča Poročila o nauku in delu Cirila in Metoda, so po osebnem stiku z njima Sl °bema bratoma popolnoma prav. Prepovedi ali omejitve v rabi novega p ,v®s|fega bogoslužja je pripisati predvsem pritisku okoliščin, menljivim J ničnim odnosom in potrebi, da se ohrani složnost.
bilo anahronistično videti v svetih bratih Cirilu in Metodu prave predhodnike ekumenizma, saj sta hotela odpraviti ali učinkovito zmanjšati vsako resnično ali celo navidezno ločitev med posameznimi skupnostmi, pripadajočimi isti Cerkvi. Ločitev, do katere je na žalost prišlo v zgodovini Cerkve in ki se na nesrečo še nadaljuje, v resnici ,,naravnost nasprotuje Kristusovi volji, je za svet pohujšanje in škoduje naj svetejši zadevi oznanjevanja evangelija vsem ljudem.“ (Odlok Uni-tatis redintegratio o ekumenizmu, 4).
Goreče prizadevanje obeh bratov, posebno še Metoda, zaradi njegove škofovske odgovornosti, da se ohrani edinost vere in ljubezni med Cerkvami, katerin člana sta bila. to je konstantinopelsko in rimsko Cerkvijo z ene strani in nastajajočimi Cerkvami v slovanskih pokrajinah z druge, je bila in bo zmerom njuna velika zasluga. Ta je toliko večja, ako pomislimo, da sta vršila svoje poslanstvo v letih 863-885, torej v odločilnih letih, v katerih se je spočela in poglabljala usodna nesloga in ostri spor med Cerkvama Vzhoda in Zahoda. Prepir je razvnelo vprašanje o cerkveni pripadnosti Bolgarije, ki je prav takrat uradno sprejela krščanstvo.
V tej viharni dobi, v kateri so se povrh še z orožjem spopadali sosedni krščanski narodi, sta sveta solunska brata ohranila popolno, čuječo zvestobo pravemu nauku in izročilu popolnoma edine Cerkve, zlasti pa ,,božjemu nauku“ in ,.cerkvenim zakonom'*, na katerih sta po odlokih starih koncilov postavlja njen ustroj in organizacijo. Ta zvestoba jima je omogočila izpeljati velike misijonske namene tei' ostati v vsej duhovni in kanonični edinosti z rimsko Cerkvijo, s konstantinopelsko Cerkvijo in z novimi Cerkvami, katere sta ustanovila med slovanskimi narodi.
Metod zlasti se ni pomišljal spoprijemati se z nerazumevanjem, nasprotovanjem., celo z obrekovanjem in fizičnim preganjanjem, samo da se ni pregrešil proti svoji zgledni cerkveni zvestobi, da je izpolnil svoje dolžnosti kot kristjan in škof in obveznosti do bizantinske Cerkve, ki ga je bila rodila in poslala s Cirilom kot misijonarja; do rimske Cerkve, ki mu je poverila službo škofa pro fide v ,,pokrajini svetega Petra"; kot tudi do Cerkve, ki se je porajala v slovanskih deželah; sprejel jo je kot svojo in jo znal braniti - prepričan o svoji svetli pravici - pred cerkvenimi in civilnimi oblastmi; predvsem je vzel v zaščito bogoslužje v staroslovenskem jeziku in temeljne cerkvene pravice, lastne Cerkvam v različnih narodih.
Ko je tako delal, se je zmeraj posluževal, tako kot Konstantin Filozof, dialoga s tistimi, ki so nasprotovali njegovim zamislim ali njegovim dušnopastirskim pobudam ter postavljal v dvom njih postavnost. Tako bo vedno učitelj vsem tistim, ki v kateri koli dobi skušajo omiliti razpore, spoštujoč mnogolično polnost Cerkve, ki mora po volji svojega ustanovitelja Jezusa Kristusa zmerom biti ena, sveta, katoliška in apostolska. To geslo je dobilo dovršen izraz v veroizpovedi 150 očetov 2. vesoljnega cerkvenega zbora v Konstantinoplu ter predstavlja nedotakljivo veroizpoved vseh kristjanov.
(Sledi.)
ZAVZETOST ZA MISIJONE
IZ HVALEŽNOSTI ZA VERO
Piše VLADIMIR KOS, Tokio
Tudii iz svoje ječe - bodisi v Cezareji bodisi v Rimu, tokrat ni važno - sveti Pavel, eden izmed velikopoteznih misijonarjev Cerkve, n* neha vzpodbujati svojih Efežanov k hvaležnosti: ,,Za vse se neprestano zahvaljujte Bogu Očetu v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa.“ (Ef. 5: 20.) Med temi Efežani je pisal tudi tkzv. Dru-So pismo Korinčanom, kjer se (v odlomku, ki mu zdaj pravimo 2. Poglavje) še posebej zahvaljuje za dar sv. vere, ,,po katerem nam Bog daje delež na Kristusovi zmagi in po katerem se nas poslužuje, da se Po celem svetu lahko širi očarljivi vonj pravega poznanja Boga.“ <2: 14,) v istem Drugem pismu Korinčanom imenuje živo, v dejanjih sc razodevajočo vero ,,neprecenljiv božji dar“ in ,,izredno božjo milost" (9: 15, 14.) Ne le s temi in podobnimi besedami, ampak tudi s svojim zgledom nas sveti Pavel vzpodbuja, da se izkažemo hvaležne za sv. vero, ki smo jo smeli prejeti (prim. 1 Kor 4:7), izkažemo hvaležne z dejanji. Po svojem spreobrnjenju, komaj nekaj dni potem, ,,je v sinagogah Damaska takoj začel oznanjevati Jezusa kot Božjega Sina." (Ap. 9: 20.) Ne smemo pozabiti, da je vera, ki jo prejmemo, že Po svoji naravi božjega daru — dinamična; v kakšnih oblikah se ta dinamika mora razvijati v določenih okoliščinah, ne moremo reči; le eno lphko rečemo: da je nedinamična ali mrtva vera - človekova krivda. Tako npr. svari Gospod po sv. Janezu kristjana v Sardih: „Vem za tvoja dela; imaš se za živega, v resnici pa si mrtev. Vzdrami se in Prikliči v življenje to, kar še imaš in še ni mrtvo..." (Raz. 3: 2.) Tudi sv. Jakob skuša prepričati kristjane, da je bistvena razlika med živo in mrtvo vero (2: 14-26); »nikomur ne koristi", tako piše, „če kdo reče, da ima vero, nima pa (primernih) del. Ali ga lahko takšna vera privede v nebesa? . . . Kot je telo brez duha mrtvo, tako je mrtva Vera brez (primernih) del." (2: 14, 26.)
Toda zavzetost za Gospodove misijone razodeva živo vcrol ,,S Kristusom ste vstali, da z Njim živite", razlaga sv. Pavel Kološar.om !n po njim tudi nam, „in vaše srce bodi pri stvareh, ki veljajo v nebesih, kjer vlada Kristus s prestola na božji desnici. Ne odmaknite duhovnega pogleda od teh stvarnosti. . .“ (Kol 3: 1-2.) Istim Kološanom zagotavlja, da „je božja volja, da pridejo ljudje do spoznanja čudovitega 'bogastva, ki ga vsebuje ta sveta skrivnost,, namreč Kristus v vas sredi med pogani, Kristus up na bodočo slavo. Da, Njega oznanjamo..." (1: 27-28.) Zavzetost za misijone je v prvi vrsti zavzetost Za Gospodove misijone („Jaz sem vas izbral, ne vi mene" pravi Gospod po Janezu 15:16), obenem pa je delež na božji volji,, udeležba Pri seznanjanju sveta s Kristusom. Ta božja volja pride do vidnega in
slišnega izraza ob zadnjem Gospodovem naročilu, da gredo Njegovi učenci, ki so se za osnovni začetek temeljito šolali pri Njem samem, oznanjat najbolj dragoceno novico ali evangelij celemu svetu (Mat. 28: 19-20; Mk. 16: 15); pri tem naročilu je imel Gospod v svojih božjih mislih tudi učence teh prvih učencev tja do konca sveta, saj je tudi nje priporočil v posebno varstvo svojemu božjemu Očetu: ,,Tudi za tiste prosim,, ki bodo po njihovih besedah verovali vame, da bodo vsi eno - kakor ti Oče v meni in jaz v tebi, tako naj bodo z nama združeni v eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal. Za to edinost v jiaju jim odstopam delež na slavi, ki jo imam od tebe." (Jan 17; 20-22.) Zavzetost za Gospodove misijone, ki se raztezajo v vsak predel nekatoliš‘kega sveta, posebno pa nekrščanskega sveta, je tako -zavzetost za namene Troedinega Boga, pravzaprav za eno samo ,,skrivnost božje vo,lje“ iEf. 1: 9), ki se poslužuje „razvoja časa, da postane dokončana resničnost: vse stvari se stekajo h Kristusu" (Ef 1: 10), nadvse ..ljubljenemu Božjemu Sinu" (Ef. 1: 6), po katerem nas ljudi čaka raj, lepši in bolj osrečujoči kot je bil prvi raj (prim. Ef. 3: 8). Zavzetost za Gospodove misijone - v kakršnikoli učinkoviti obliki — je zavzetost za pravo ali večno srečo sočloveka, ki mu manjka nekaj bistvenega, če ne ve ,,za edino resničnega Boga in Njegovega poslanca Jezusa Kristusa" (Jan. 17: 3.) Beseda ,.prava ali večna sreča" je neke vrste skupen pojem, ki vsebuje začetek te sreče že na zemlji, vrednotenje vseh stvari kot božjega stvarstva, predvsem pa zavest prijateljstva Božjega Sina (prim. Jan. 15: 13). Kakšno zadovoljstvo ob smrtni uri!
Evangelij je podoben japonski gori Fudži: če si predstavljamo v krog strnjeno vznožje, meri krožni obseg kakih sto kilometrov, in iz raznih točk na tem obsegu se je mogoče bližati središču kroga, to je, vrhu gore Fudži, in vsak dostop razodene to velikansko goro v drugačni luči, drugačni lepoti, drugačnem ozadju. Zmeraj lahko odkrijemo kaj novega in nikdar se vzpona ne naveličamo. To velja tudi za evangelij, v kolikor vsebuje smisel misijonskega delovanja in čast in odgovornost za tisto milost, ki ji rečemo zavzetost za misijonski svet in sodelovanje z razvojem tega sveta. Vse to se namreč skriva v milosti svete vere, katere misijonska usmerjenost ,,je tesno povezana s človeško naravo in človeškimi stremljenji" (2. Vat. Zbor: Ad Gen-tes odil. 8). Sicer je vsak Očenaš prošnja za pokristjanjenje sveta, vendar smemo umeti zavzetost za konkretni misijonski svet in sodelovanje z njegovim razvojem kot izrazit dar ali naklonjenost Svetega Duha, ki usklaja človeško naravo z okoliščinami ostale narave:
,.Sveti Duh vodi ljudi, združene v Kristusu, da so na poti h kraljestvu Očeta in v radostni posesti novice o zveličanju,, ki je namenjeno za vsakogar." (2. Vat. Zbor: Gaudium et spes, odi. 1.) Bog je namreč neprestano delaven	in v	svoji	skrivnostni	modrosti	vabi zdaj tega
zdaj onega: „Oče, ki je v	meni,	je po meni	delaven"	(Jan. 14:10).
Zavzetost za misijonski svet je lahko tako obširna kot je obširen misijonski svet,	lahko	pa se osredotoči	na ta ali	oni predel. Pri
tem igrajo na svoj	način	vlogo	,.radikalne	spremembe" in ,,na nov
način povezane okoliščine" (2. Vat. Zbor: Ad gentes odi. 6.) Danes ki rad s tem razmišljanjem doprinesel k novi povezavi okoliščin, vsaj 2a določeni čas: rad bi prosil za molitev za spreobrnenje japonskih družin. Povojna Japonska trpi od posledic preloma z versko in mo-ralrio tradicijo; večini Japoncev je pomenila res le tradicijo, to je, nekaj, kar je treba vsaj do neke mere jemati v poštev v javnem življenju, a zdaj vlada na tem mestu neke vrste praznina. Oni aprilski dan so po radiu prenašali statistiko, po kateri več kot 30 odstotkov Poročenih mož ne čuti zadovoljstva ob svoji ženi. . . že nekaj let sem se morajo šole baviti s problemom upora otrok proti staršem... v hirajnicah človek naleti na starčka ali starko, prehitro ostarela, ker se čutita zavržena od lastnih ljudi, ki bi lahko bili zanju skrbeli doma . . . In koliko mož vara ženo z nezvestobo, ki jo lahko zaradi de-r‘arja in socialnega položaja spretno skrijejo, tako da včasih ljudje govore o možu s tremi ženami... Koliko trpljenja, sovraštva, brezupnega zla se grmadi v teh nekaj konkretnih podatkih, ki jim ne mo-rejno odreči javnega značaja, čeprav se ljudje skušajo tako ali tako 2 njim. sprijazniti". Naš Gospod je v trpljenju imel tudi te ljudi v mislih in v Srcu; prerok Izaja je o Njem prerokoval, da_ je »vzel oase naša trpljenja, si naprtil naše bolečine" (53: 4). Kakšna sreča, če se ^preobrne vsaj ena japonska družina in ji Kristus da ljubiti fesničnegu Boga,, ji prešine z lučjo lepote in močjo resnice vez med m ožemi .in ženo in med starši in otroki in tja do deda in babice! In tja do §e nerojenega v materinem telesu. Prosimo našega dobrega Gospoda - ker vera je milost!
Papež Janez Pavel li. med Japonci.
SALEZIJANSKI JUBILEJ V INDIJI
Iz pisma IVANA KEŠPRETA SDB, Madras
Zadnje čase se tako težko spravim k pisanju. Nekaj je temu vzrok naša salezijanska preobloženost z delom, nekaj pa tudi starost. Trudim se, da bi več naredil, imam toliko načrtov. A ko se zvečer vrnem iz delavnice, sem utrujen od celodnevnega stanja med fanti. Nič se mi ne ljubi. Poleg tega večerne pevske vaje za nedelje ali za ta ali oni praznik, že več let vodim pevski zbor na župniji, ki pa ne pripada salezijancem. Netočnost pevcev mi dela preglavice, tako da sem že večkrat hotel vse zapustiti. Po drugi strani pa vidim, da je tudi to misijonsko delo med mladino, ki je najbrž povsod enaka.
V	aprilu sem bil za dva tedna v Kotagiriju. Najprej za duhovne vaje, potem pa en teden oddiha. Hladen zrak in sprehodi med čajnimi nasadi mi tako prijajo, posebno še po dveh operacijah, ki sem jih imel v zadnjih šestih mesecih.
Takoj po duhovnih vajah je smrt vzela enega naših misijonskih veteranov - Italijana Baruchija. Bil je veliko let profesor bogoslovja. Koliko mladih indijskih duhovnikov je oblikoval. Dosegel je 80 leto in bil poln humorja do zadnjega. Ko so ob smrtni postelji molili zanj, je nenadno rekel: ,.Torej hočete, da umrjem.“
Par dni kasneje je v Madrasu umrla salezijanska sestra, tudi Italijanka. četudi sta bila 300 km narazen, zgleda, da sta se zmenila za skupen pogreb. Oba sta bila prepeljana v Bangalore in pokopana ob koncelebraciji več kot 100 duhovnikov. Gotovo sta že naša priprošnjika pri Bogu.
24. maja smo v Coimbatore odprli nov novicijat za južno indijsko salezijansko inšpektorijo. Kotagiri, ki je dosedaj služil temu namenu, po razdelitvi madraske province spada k Bangalorju in ne more sprejeti vseh mladih, ki želijo postati salezijanci. Dom je med kokosovimi nasadi. 43 novincev bo skrbelo ne samo za svojo duhovno rast, ampak tudi za bujnost narave, ki jih obdaja.
Indija ima toliko zanimivosti. Turisti prihajajo od vsepovsod, da si jo ogledajo. Privlačujejo mogočni templji, natrpane ulice mest, preprostost kmečkega življenja, vernost ljudstva, ki mu narekuje, da se vsak dan klanjajo pred svojimi božanstvi.
V	tem hrupnem vrvenju Indije raste tudi indijsko božje ljudstvo. Mnogi turisti tega ne vidijo. Cerkev postaja čisto indijska. Vodijo jo domači škofje, domači duhovniki. Morda nikjer na svetu ne boste našli toliko redovnic kot prav v Indiji. Najboljše šole in bolnice so pod njihovim vodstvom. A kljub temu smo za enkrat še samo ,,kvas“ v tako veliki merici moke. Kdaj bo Bog dal, da se bo vse prekvasilo. O, da bi ta kvas bil prvovrsten!
Salezijanska inšpektorija na jugu Indije je pred kratklrrTprazno-vala zlati jubilej svojega obstoja. Ustanovljena je bila leta 1934. Don
Salezijanski inšpektor poklanja Mariji v poklon in zahvalo venec — Najstarejši misijonarji
so bili odlikovani.
Boskovi sinovi so delovali v Indiji že prej. Prva skupina sc je ustalila v Tanjou že leta 1006. Bilo jih je samo 6, pod vodstvom duhovnika To-rnatisa. Ko je vlak na večer 14. jan. 1906 pripeljal na postajo, jih je tam čakalo predstavništvo mesta Tanjou in velika množica kristjanov. Zgledalo je, da bo njihov delokrog samo z rožicami posejan.
V kočiji maharadže so jih spremenili na prvo postojanko. Vrgli so se v delo: začeli s strokovno šolo, mladinski dom in prevzeli dušno-pastirstvo okoliškega ljudstva. Kronika pravi, da so 9. dec. slovesno blagoslovili temeljni kamen novega zavoda. Isti večer so se vsi zbrali ob lurški votlini in se skupno posvetili nebeški Materi. Don Boskova Madonna naj vodi in blagoslavja njihove napore.
Iz tega gnezda so izšli prvi indijski salezijanci in mnogo škofijskih duhovnikov in redovnic. Med njimi imamo kar tri škofe.
Leta 1909 je nadškof v Mylaporju želel, da bi salezijanci sprejeli vodstvo deškega zavetišča Sv. Beda, namenjenega predvsem Anglo-in-dijskim otrokom. Tukaj ni bilo slovesnega sprejema kot par let preje v Tanjouju. Pri vhodu jih je čakalo 35 lačnih in nezaupnih obrazov. V sobah ni bilo pohištva, kuhinja prazna, brez vsake posode. Prejšnji gospodarji so odnesli vse, kar se je dalo. V to praznino se je Culo samo pljuskanje valov Indijskega oceana. Morska obala je oddaljena samo 200 metrov. Novi predstojnik je iz gostilne naročil dobro riževo kosilo za sobrate in gojence. Ob jedi so se spoznali in srca so se odprla. Don Boskova vzgojna metoda velikokrat dela čudeže. Danes je na tej šoli 2000 gojencev.
Nova doba indijskega misijonskega razcveta se je začela, ko je Sveta stolica podarila salezijancem upravo Madraško nadškofijo, v katero so spadali tudi najrevnejši predeli North Arkota. Mons. Mor-derlet, po rodu Francoz, je bil imenovan za nadškofa. Njegova dolga in košata brada in bistre oči so zbujale pozornost. Pod njegovim spretnim vodstvom so misijonske postojanke rastle kot gobe. Kolikokrat je napravil pot, ob vročini in dežju - na stotine kilometrov, od postaje do postaje: Arkonam, Vellore, Armi, Pollur, Tirupattur, povsod navduševal sobrate, dajal navodila in birmal. Bil je goreč misijonar. Gospod ga je poklical k sebi na eni takih poti, v Pallikondi leta 1934. Ravnateljica deškega zavetišča, ki ga oskrbujejo salezijanske sestre, je želela pri njem opraviti sveto spoved. Sedel je v spovednico, jo spovedal, dal odvezo, nato pa kar čudno utihnil. Sestra ga je klicala, a odgovora ni bilo. Zadela ga je srčna kap. Ta sestra je še živa. Bila je večkrat provincijalka v raznih delih Indije. Tisti, ki jo dobro poznajo, se z njo večkrat pošalijo: kakšne kosmate si le povedala nadškofu, da ga je takoj zadela kap.
Leta 1934 je madraški misijonski pokrajini pripadalo 49 salezijancev z 19 postojankami. Bil je čas, da se osamosvoji in postane samostojna inšpcktorija. Posvetili so jo apostolu Tomažu, ki je po izročilu oznanjal Kristusa v Južni Indiji in tudi umrl mučeniške smrti na gričku ob obali Bengalskega zaliva, kjer danes stoji Madras.
V Tirupatturju - 200 km od Madrasa -, kjer sem sam preživel skoro 25 let življenja, je bil ustanovljen prvi novicijat z Jožetom
V'
Proslava 50-leinice salezijancev v Madrasu — Na spodnji sliki je videti približno v sredini našega vojaka Ivana Kešpreta SDB na proslavi.
Carrenom-magistrom. Ta Španec, odlična osebnost s toliko sposobnostim! : bil je komponist, igral klavir, zlagal pesmi in imel veliko srce -a great heart, kot tukaj pravijo o njem. Njegovi nekdanji novinci, so še vedno delavni in vedno veliko povedati o njem. Ko je neko jutro maševal v revni kapelici in se po darovanju obrnil z ,,orate fratres“, je na koru čepela skupina opic in ga začudeno opazovala. Zanimivi iratres. . . Moral se je nasmehniti. Drugič: po dolgi razlagi novincem o redovni pokorščini vpraša najmlajšega in najbolj srboritega: Ba-gavanta, če te pošljem v kuhinjo, da skuhaš kosilo, si pripravljen? Pripravljen, g. magister, če ste Vi pripravljen pojesti, kar bom jaz skuhal. ,,Charitas Christi urget nos“, je bilo njegovo geslo. Potrpežljivo je klesal te besede v srca svojih novincev in jih tudi dal napisati na oltarno pročelje nove cerkve, ki je posvečena Srcu Jezusovemu. Leta 1943 je kot predstojnik inšpektorije zbral salezijance v tem svetišču, da so se skupno posvetili božjemu Srcu. ,,Popolnoma se predajte temu božjemu Srcu“, so bile njegove vzpodbudne besede. ,,Naj vas njegova ljubezen vodi in sili pri delu za rešitev duš. V Njem bo naša družina rastla in se širila".
Statistike nam kažejo velik razmah Don Boskovega dela v Južni Indiji:
1934 1944 1954 1964
19 postojank 28 postojank 39 postojank 51 postojank
49 salezijancev; 118 salezijancev; 232 salezijancev; 380 salezijancev.
Panj je bil prenapolnjen, če smo preveč stisnjeni, je nevarnost trenja. Misliti je bilo treba na delitev. Leta 1969 je bila ustanovljena nova provinca s sedežem v Bombaju. In leta 1979 še ena: Kerala, Karnataka, Andra - s centrom v Bangalorju. Matični inšpektoriji Madrasa pripada zdaj samo zvezna država Tamilnadu in Sri Lanka s 303 člani in 44 postojankami. V naših šolah se vzgaja 59.000 mladih fantov. Za skoro enako število deklet skrbijo salezijanske sestre. Lepo število! A kaj je to v primeru z ogromno množico mladine, za katero nihče ne skrbi. Vzgojno polje je res ogromno. Tolaži nas misel, da bodo Indijci sami orali svojo zemljo. Tujim misijonarjem vstop ni več dovoljen. V,de vodstvo družbe je zdaj v domačih rokah. Mi tujci smo samo še v pomoč.
Bilo je res po božji Previdnosti, da je duhovnik Carreno pred 50 leti začel z domačim naraščajem, kar se je takrat zdela novost. Bili so pomešani z Italijani, Španci, Angleži - pravi mednarodni novicijat. Skupaj so se navzeli Don Boskovega duha: daj mi duš, drugo vzemi." ,,Daj mi mladino cele Indije!"
DON BOŠKO:
DAJ Ml DUS, DRUGO VZEMI!
DVA NAŠA MINORITA V ZAMBIJI
Minorit p. ERNEST BENKO, Zambija
Avgusta 1985 je naš škof posvetil tri novomašnike. Slovesnost je bila blizu našega misijona v majhnem rudarskem mestecu Kalulushi kar na stadijonu. Ob tej priliki se je zbralo nekaj tisoč ljudi iz vse škofije in z veseljem sprejelo nove duhovnike. Slovesnost je bila zelo Prisrčna in čeprav je trajala polne 4 ure, so ljudje še po končanem Posvečenju ostali na stadijonu in nadaljevali slavje s petjem in plesi skupaj z novomašniki.
Z letošnjimi novomašniki ima naša škofija skupno 23 domačih duhovnikov. Večina od njih deluje v škofiji, predvsem med rudarji, dva sta profesorja v bogoslovju, nekaj pa jih nadaljuje študij po faznih univerzah po svetu.
Tudi na našem misijonu gradimo novo semenišče. Kot je bilo Pričakovati, se je naša minoritska kustodija na zadnjem občnem zboru odločila za gradnjo novega semenišča za postulante našega reda. število poklicev še vedno narašča in verjetno bi ne bilo prav, če bi zavrnili ta dragoceni dar, na katerega so misijonarji čakali leta in leta.
Gradbena dela vodi p. Miha Drevenšek, ki se je v začetku leta Preselil na naš misijon. Ni mu bilo lahko pustiti župnije v predmestju Ndole. Bil je zelo priljubljen misijonar med svojimi župljani.
V začetku maja smo začeli kopati temelje za novo semenišče in do danes je stavba tako daleč, da so delavci začeli nameščati ostrešje. Izkušnje, ki si jih je p. Miha nabral z gradnjo Cerkve v Chifubu, mu Pomagajo, da z lahkoto organizira delavce na gradbišču, in tako dela dokaj hitro napredujejo. Težava je seveda z nabavo gradbenega ma-lorijala, ki ga je vedno manj po zambijskih trgovinah. K temu se je Pridružila še naftna kriza, ki postaja vse večja. Večina benzinskih črpalk je zaprtih, tiste pa, ki še delajo, prodajajo samo po nekaj litrov nafte. Mi še imamo nekaj nafte v naši cisterni na misijonu, ki pa tudi ne bo trajala dolgo. Naš stari tovornjak je vse do pred dne^i pridno dovažal pesek, kamenje in ostali gradbeni materijal za novo poslopje, dokler mu nista eksplodirali kar dve gumi. Sedaj miruje v garaži in čaka na nove gume, ki jih nikjer v Zambiji ni dobiti. Tako je pač tukaj v Zambiji: če imaš nafto, nimaš gum, če imaš gume,, nimaš nafte, tisti, ki imajo oboje, pa živijo na račun tistih, ki jim manjka Prvo ali drugo ali pa oboje. Tudi mi sedaj mastno plačujemo tuje pre-voznike za prevoz materijala.
Stavbo bi radi čimprej dokončali. Potrebujemo prostore za pouk in bolj primerne spalnice, če bo vse po sreči in če nam ne bo zmanjkalo denarja, upamo, da bo blagoslovitev novega semenišča proti koncu tega leta.
Pred nekaj dnevi sem poslal v novicijat 5 postulantov. Pridružili Se jim bodo še 4 semeniščniki iz malega semenišča v Ndoli.
P. Ernest Benko (desno) s svojimi postulonti v Kalulushi. Gradnja temeljev za novo
semenišče napreduje.
Graditelj p. Miha ob novi gradnji. — Spodaj je že vidna obsežnost stavbe; v ospredju zelenjadni vrt.
Trenutno imamo 17 postulantov, ki pa so tokrat vsi kandidatje za redovne brate. Nekateri med njimi so končali razne obrtne šole, ki sicer niso kaj prida, toda osnovno znanje o določeni stroki pa le podajo. Tako imamo sedaj 3 mizarje, 1 električarja, 1 vrtnarja, 2 mehanika in enega tehnika z višjo tehnično izobrazbo. Vsi ostali pa so končali srednjo šolo.
V našem semenišču ostanejo ti fantje dve leti. Privajajo se na skupno življenje. Dopoldan obiskujejo šolo, kjer jim skušamo podati osnovno teološko znanje, popoldan pa so zaposleni z ročnim delom.
Manuatno delo je tako organizirano, da se fantje skušajo sami vzdrževati. Na misijonu imamo mlin, ki ga je p. Miha zgradil, še preden je pričel z gradnjo semenišča. Ljudje prinašajo koruzo v mletje, za uslugo nekaj plačajo. Dobiček, ki sicer ni velik, nekaj pa ga le je, gre za vzdrževanje semenišča. Zraven dela v mlinu so postulantje zaposleni še na vrtu, kjer pridelujejo vse mogoče vrste zelenjave od ,,za-grebačke endivije'1 pa do »kitajskega zelja". Imamo še celo vrsto domačih živali,, za katere p. Miha zraven semenišča gradi še farmo. Kmalu bomo preselili svinje v nove svinjake, nato pa pride na vrsto še gradnja kokošnjakov.
Te dni se nahajam na sosednjem misijonu, kjer pripravljam tri klerike in dva brata na večne zaobljube. Slovesnost večnih zaobljub bo na praznik sv. Frančiška, naslednjo nedeljo pa bodo isti trije kleriki sprejeli dijakonsko posvečenje. Na praznik sv. Štefana bodo posvečeni v duhovnike. Slovesne zaobljube in posvečenje naših bratov so za vse nas, ki delamo po semeniščih, velika spodbuda, da z še večjo vnemo in veseljem skrbimo za domači duhovniški in redovniški naraščaj.
VEČERNA TEHNIKA NAD TIHIM OCEANOM
Lučke večera brlijo do zore, lučke na stropu neba-Bele megle so za oken zastore, v vetru drhte sem ter tja.
Lučke večera za src kolodvore.
Zvezdice lučke v očeh daljnogleda: kakšna obvladana moč!
Kdo je in kje — Inženir tega reda?
Tiri prepletajo noč v jeklu iz svile — se zemlja zaveda?
Zvezdice svoda na morju žarijo, morju blažijo nemir.
Nič ne vedo, ne trpe, ne živijo — toda
moj Tih inženir vžiga jih, giba jih, nam v sinfonijo.
Kolodvori ob oceanu ? Da, na severnem Japonskem v pristanišču Aomori vlak s kopnega zapelje naravnost na ladje, opremljene z enakimi tračnicami. Tem ladjam pravimo renraku-scn, po naše »ladje za zvezo" med otoki. -Pesnik te pesmi poje tudi v imenu tistih so-otočanov, ki se zaradi »duhovne spalne bolezni" nikdar ne vzdramijo za občudovanje in hvalnico Stvarnika.
Vladimir Kos
■ ■ ■
STRMO LETO
Nadaljevanka. Napisal JOŽE CUKALE, Bengalija.
XII
,,Odkod prihaja denar? Kdo vas vzdržuje?"
»Obrnite se na mojega škofa", je pribil šoukal.
»Cerkev je sol, kakor sem bral v vaših svetih knjigah, pa moram da tee je ta sol spridila in mi jo bomo pohodili", je prehajal avčni uradnik levičarske vlade v jedkost in grenkobo.
Ob takem neakademskem prijemu je duhovnik pobral svojo aktovko in se brez poklona poslovil.
Ugledal je Ahmed Alija, ki je vozil okrog goveje meso po družinah. Ker hindujci ne jedo govedine, je večkrat napravil dobro kup-cijo med katoličani in protestanti.
Čuden človek ta Ali. Vzdržuje troje žena in vsak dan mora nasititi deset ljudi v mali hiši za bazarjem, ki jo je vzel v najem. Eno oko mu zre v nebo, drugo pa ima močno zavešeno.
Ker mladim ni dovoljeno postajati ob cestah in sklepati poznanstva, je Ali kakor nalašč. Poštar. Prenaša pisma mladih, polna vročega hrepenenja, zaobljub zvestobe. Kadar se vse zatakne, gre z mladim Parom, kateremu domači prepovedujejo ženitev, k notarju. Kadar n* dokumentov, prisega na biblijo, na koran ali na Bhagavagito, da le vse, kar govori, živa resnca. In če treba, tudi malo pomaže, takole Pod roko...
Zato ga mladina upošteva in navsezadnje, Alah je usmiljen. On, Ali, pa tudi mora živeti. Preživljati deset članov, tudi niso mačkine solze.
XIII
Ko se je vrnil, je našel vrata urada na stežaj odprta. »Namaste", ga, je pozdravil v hindi jeziku. Bila je sestra Dipa. Njen značaj, govorica, obraz in hoja, vse je govorilo o čudovitem skladju. Bila je doma blizu Trivandruma, v Kerali. Temnorjave oči so se spreminjale v modrino, nenavadno pri indijskih ženah -, so morda dale slutiti, da Arabija ni tako daleč. Na temnorjavem habitu ji je visel na srebrni verižici velik križ.
Dipa in njeni dve redovni sestri vodijo šolo za bolniške strežnice na Belvue, v Aliporju. Zelo upoštevana bolnišnica, a za uboge malo Predraga. Včasih uspe sestri, da prevzamejo bolnika, ki je nizko na socialni in ekonomski lestvici.
Dipa ve, da je zmerom dobrodošla, danes posebno, po tolikih et->h» saj je ni videl že od prvih zaobljub. S patrom se tako lahko j^zgovori. še dobro se mu zdi, kadar ga kliče očka. Njena beseda ako globoko in prijetno zveni v sproščenost, v neko sveto ganotje.
šoukal ve, kadar pride, in to je na vsake kvatre, da mu ima rnnogo povedati.
„Le začni, tvoj očka posluša". To pot je nažgal svoj vivček, da se sestra zbere.
„Ali je zli duh oseba, ali le neka personifikacija zla, nekak nje-goV simbol,, ki se razblini zadaj za nevidno mejo?"
,,In ti ne veš, pri čem si?“
„Pri duhovnih vajah nam je gospod povedal, da se človek ne nahaja med Bogom in satanom, marveč med milostjo in zlom."
,,In kje si ostala ti?"
,.Nekje med lepimi besedami. Na nažagani veji, se mi zdi".
,,Le verjemi Kristusu, Dipa, in ne ustavljaj se pri lepih besedah, ki zvodenijo resnico. S tem nočem reči, da se ni Kristus poslužil navad in govorice ljudstva, med katerim je živel. O marsikaterih boleznih se je izrazil kot da bi bile povzročene po duhovih. Vendar je tako jasno iz Jezusovega pričevanja, da je hudič osebno bitje, s katerim se je sam soočil, če kdo taji satana, zapušča sveto pismo, taji odrešenja in taji. . .“
,,Kristusa" je ugotovila sestra.
,.Navaden zemljan hudiča ne vidi. Svetniki morda, kajti hudobni duh ni izkustveno bitje. Doženeš ga le po veri. Je zelo osebno bitje, pretkan do skrajnosti. Sveto pismo ima takorekoč v mezincu. Je gospodar tega sveta. Apostol tako lepo zabeli nekaterim modernim ali bolje modernističnim teologom v svojem pismu Efežanom: ,.Kajti ni se nam bojevati zoper meso in kri, ampak zoper oblasti, zoper sveto-vavce te teme, zoper hudobne duhove v podnebju (Ef. 6, 16)“
,,In če imaš še katero za bregom in če je zadeva iz četrte dimenzije, tem bolje", se ji je smejal in spet nažgal ugaslo pipo.
Nekje se je sestri nekaj zataknilo, to je čutil.
,,J)ipa, nič strahu, zapelji na globoko", ji je dajal poguma. Zavzdihnila je kot človek, ki se, utrujen od poti, odpočiva.
,,Uganil si, očka, strah me je včasih".
,,Zares. Pravzaprav zmerom." Uprla je oči vanj in zbirala misli.
,,Bojim se vsega."
,,Morda bi utegnila pokazati na en primer, recimo?"
,,Sanje me mučijo."
Bil je vesel, da se je v njej premaknilo. Približala se mu je, a le za korak. Simbol Indije, ki ne zaupa, ker je bila že prevečkrat opeharjena, posebno s strani tujcev. Upal je, da se mu sestra odpre. Dostojevskega romani so mu v veliko pomoč pri psihoanalizi človeške zamotanosti. Kajti vse stvari imajo neko četrto dimenzijo. Tudi barve in muzika in seveda najbolj človek v svoji zavesti in polža vesti. Ne-srede, šoki, radost in razočaranja, strah pred polomijo, vse drči v podzavest. Genij je tisti, komur uspe potegniti iz podzavesti potopljeni svet. Freud in Thomas Harris mu nista bila čisto neznana.
Sestrine oči so sijale v Šoukala in se spet povešale.
,,Kadar bolnik, ki je na okrevanju, zasledi v sebi privlačnost in išče odgovora pri redovnici, ki je svojo zvestobo obljubila človeku, ki je tudi njen Gospod, kadar pacijent pozabi, da ima svojo ženo, in jo skuša poiskati v redovnici, da mora ta včasih klicati na pomoč. . •
**r» otvoritvi no«e stavbe za zdravljenje tuberkulozno bolnih na področju Cukaletovega misijona blizu Kalkute. Govori mati Terezija, spodaj govori direktor, zraven njega sedi o. Cukale, zraven škof, minister za zdravje in drugi.
Kadar je sestra pod tragičnim udarcem, ker se ji je njen bolnik obesil v kopalnici zdravilišča, jo psihijatri skušajo rešiti, a samo do gotove mere. . . “
,,jPo takih sunkih se mi pogosto sanja. Skratka, strah me je.“
,.,Pripoveduj, otrok! Jaz sicer nisem Danijel, a tebi bo lažje in jaz bom vesel tvoje zaupljivosti.“
In Dipa je pričela s sanjami.
,,Sanjalo se mi je, da sem na strehi naše klinike, ki ima pet nadstropij. Zrla sem globoko na ulice, avtomobili so postajali otroške igrače in ljudje, kakor mravlje.“
Pater je pridno puhal, od časa do časa otrl pepel in nagnil glavo, kajti na desno uho je tako bolje slišal. Sledil je oblakom,, ki so se svaljkali pod strop, a še bolj žuborenju Dipe. Imela je čudovit alt. Obraz se je ujemal z njeno vitkostjo. Njegov duhovni voditelj pater de Gholdere, s katerim sta včasih zašla v Tagorjevo galerijo čiste umetnosti, ga je pohvalil.
„Po dolgem času sem našel nekoga, kateremu Bog ni le Resnica in Dobrota, ampak tudi Lepota.“ V svojem prostem času se je pater poskušal v slikanju na platno. Samouk in to spet nekaj pomeni.
V gotovih okoliščinah je pritegnil svojemu profesorju, ki je govoril - čistim je vse čisto. O poslanstvu indijske žene je govoril s takim navdušenjem, da so čutile do njega neko privlačno naklonjenost. Govoril jim je, da je Kristus prišel osvobajat, a svoboda zmerom predpostavlja postave, sicer lahko zaide v prevratnost. Njegovi govori za Marijine praznike so večkrat izzveneli v triumf.
,,Das ewig vveibliche zieht uns heran“ (Goethe).
,,Prijeten človek", so govorile ženske po vasi. ,,Razume nas.“
Dipa je prenehala. Kakor da je imela vtis, da je ne posluša več tisti, kateremu je naslovila besede.
,.Poslušam, nadaljuj!"
,,PrigrmeI je od nekod helikopter, zakrožil nad mojo glavo in obvisel tik ob meni, na robu ploščadi in zgrmel."
,,Nate? V globino?", se je premaknil na stolu poslušalec.
,,Zd,rsnil je v globino pod menoj. Pa kako, da veste?" Zdaj se je nuna nagnila naprej z vprašanjem. Nadaljevala je pripoved.
,.Nagnila sem se čez rob in v grozi razumela, da se je raztreščil. Komaj sem si upala odpreti oči, a pomislite. . .“
,,'Koliko je bilo mrtvih?" se je vtaknil šoukal.
,.,Dva pilota sta skočila iz podrtin, precej opraskana in tresajoč si prah z uniform... Neumne sanje, kajne?"
,.,Zelo zanimive" je pribil šoukal in presenetil pripovedovavko.
,.Zbudila sem se utrujena, kakor bi bila sama med obtolčenima, a sanj ni moč pozabiti."
,,Dajva, analizirajva jih", se je ponudil nagovorjeni.
,,Bo9 videla, da ti utrujenost preide in strah tudi. Prvič seveda iz sanj ne 'izbiraj bodočnosti. Ta je v božjih rokah. Rešena pa boš more in se zraven marsikaj naučila. Poizkusiva. Govori s sanjami v prvi osebi. Ti si helikopter."
Spočetka ni šlo.
Sestra domačinka med bengalsko mladino v misijonu o. Cukala.
,,Jaz sem helikopter", pa je spet pričela v tretji osebi in šoukal J° je popravil.
,,Zdrsnila sem in se razbila." — ,,Krasno, le naprej!"
Obotavljaje je nadaljevala svojo zgodbo.
MIz razbitin sem vstala. Ne. Dvoje naju je vstalo v nesreči ka-rambola, razpraskanih, a obojica živih."
„Spet pripravljena za nov polet?"
Sestra Dipa je bila presenečena in njen obraz se je še pomladil. Bra:la' je Jonathan Livingstone Seagull in Bachov A gift of Wings ° ljudeh, ki leta po višinah, o letalcu, ki se je upal in se je zato vrnil, vrnil nazaj v polet po sinjem zraku.
•,,Saj to je moja zgodba, očka", je veselo priznala. Butara se je Premaknila z njenih ramen. Skočila je na noge, pritisnila poljub na Šoukalovo čelo.
,,Namaste.“ In že je ni bilo več.
Šoukal je bil zelo vesel, da mu je uspelo dvigniti na površje Svet, ki se je potopil.
,,Zdaj bo imela moči za dva letalca." Pogledal je na uro in za-Znal, da je zamudil miting pančajata, pa mu ni bilo žal. Naravnal Jo svoj korak, vesel in pomlajen, h svetišču, k Njemu, ki vse ustvarja, oživlja in posvečuje, kjer ni meja med naravnim in nadnaravnim. Po ■Njem, z Njim in v Njem je vse odrešeno.
NAŠI NA MADAGASKARJU
IZ PISEM RAZNIH MISIJONARJEV OD MAJA VKLJUČNO DO AVGUSTA 1985
Peter Opeka poroča o gradnji nove cerkve, o pomoči domačim bogoslovcem in o prihodu žene francoskega predsednika v
Vcngaindrano
Svojemu sobratu Radotu Sušniku na počitnicah v Argentini dne 29. maja:
,,Kaj je novega tu? Gradnja nove cerkve se počasi nadaljuje.. Zidovi se dvigajo. Sodelovanje prebivalstva je bilo zadnje čase osredotočeno pred vsem v izkopavanje globokih korenin drevesa manga, ki je stal in rodil tam, kjer bo nova cerkev. To da veliko dela. Ko se vrneš, o mogočnem drevesu manga ne bo več sledu.
Ne vem, če veš, da se je eden od zidarjev zelo ranil v roko in da dva tedna ni mogel delati. Ko sem za ta čas najel drugega zidarja, se mu je tudi zgodila nesreča: težak kamen mu je padel na nogo in mu zdrobil palec; ta je moral počivati celo pet tednov, da se mu je pozdravilo. Zdaj je spet začel z delom, a pošepava. Hvala Bogu, cementa imamo zaenkrat dovolj in nam ga za naprej še obetajo. Ko si Ti odpotoval, smo prejeli deset ton v vrečah in sem ga nekaj dal sestram, ker smo jim ga bili dolžni, ostalo bo pa za cerkev.
Laični misijonar iz Slovenije Jože Letonja je zaposlen v Vangain-drano. Vse kaže, da se bo lepo obnesel. Delo ga veseli in ga povsod sam vidi.
France Buh je premeščen na misijon Vohipeno, Rok Gajšek pa je določen za direktorja družbenega bogoslovja in verjetno tudi za supe-riorja naše postojanke v Tananarive. Po eni strani nam je hudo, da bo odšel Rok tako daleč stran, na drugi strani pa že naprej vidimo, kako se bo Rok dobro razumel z bogoslovci, in kako se bo tudi zdravstveno mogel okrepiti. Tu mu želodec še vedno nagaja."
Sobratu Francu Sodju v Kanado pa Opeka piše 6. julija sledeče:
,.Hvaležen sem Ti za Tvojo akcijo za vzdrževanje naših bogoslovcev in študentov! To podporo kanadskih rojakov bom razdaljeval po potrebi. Fante z denarjem lahko celo pokvarimo, zato jim ne bom dajal naenkrat večjih vsot. Pomoč mora biti za to, da se jim pomaga, ne da se pokvarijo. Prosim Te, da nam tam zaupate glede razdeljevanja. Mi tu na terenu najbolj vemo,, kaj trenutno potrebujejo. Na primer: večina teh bogoslovcev bo prišla v Vangaindrano, da bodo sodelovali z nami pri pastoraciji in drugod. Ko se bodo vračali v Tananarive čez tri mesece, jim bo treba kupiti nove obleke, razne potrebščine za šolo, vožnjo plačati, pa tudi nekaj denarja kot žepnina jim bo pač treba dati. Te dni smo imeli nesrečo z enim naših bogoslovcev, ki je delal v Fort Dauphinu. Padel je z motorjem tako nesrečno, da je imel nogo pod kolenom vso zdrobljeno in so jo morali odrezati od kolena doli-
Us


9-.


Petrovi vrnitvi so vsi skupaj pltišli: Sestre, Rado (ki je bil tedaj še tam), cerkveni odbor, zastopstvo mladinskih organizacij, itd.
cmu bogoslovcu manjkajo še tri leta študija do posvečenja. Upajmo, Qa se mu bo rana zacelila in da bi mu potem preskrbel iz Francije umetno nogo, da bo lahko hodil. Seveda moramo kriti vse te stroške rni- Brat tega našega bogoslovca, ki preživlja vse v družini, ima hudo j"ano v ustih in zelo zatečen obraz. Zdravniki v Vangaindrano so rekli, da mora iti fant v Fiarantsoa na operacijo. To je daleč in bo spet stalo, ker bo moral vsaj mesec dni tam ostati. A mi mu moramo porogati, da se pozdravi, kajti sicer bo vsa družina krivila našega bogoslovca, da ni nič naredil za družino v njeni nesreči. To so pomoči, "Sterim se ne moremo izogniti. Dogodi se marsikaj nepredvidenega, kar terja vedno nova sredstva.
Nekaj pomembnega za naš misijon je bil obisk gospe Mitterrand m žene malgaškega državnega predsednika v Vangaindrano 27. junija. Gospa Mitterrand je pripeljala s seboj lepo pomoč naši državni bolnici.
sem se med počitnicami srečal z družino Mitterrand v Parizu in z gospo tudi v Buenos iresu, sem jo prosil, če more kako pomagati oolnici v Vangaindrano, ki nima nobene opreme in tudi zdravil ne. Gospa je vzela stvar resno. Vodila je francosko delegacijo, ki je prišla z° 25-letnico malgaške samostojnosti in 10-letnico malgaške revolucije.
V 'Parizu mi je ta prijazna gospa obljubila, da, če res pride na Madagaskar, nas bo osebno obiskala v Vangaindranu. Poslala je moderni ambulantni rešilni avto, veliko potrebnih aparatov za zdravljenje, dve toni zdravil, petdeset postelj in še marsikaj. Tako je naša bolnišnica kar na novo zaživela. Veseli smo tega tudi misijonarji, ker smo s tem pomagali zdravju celotnega okrožja.
Gospa Mitterrand je v spremstvu žene malgaškega predsednika res 27. junija sama prišla in velika francoska in malgaška delegacija z njo. Dogodek sta snemala malgaška in francoska televizija. Na mal-gaški televiziji so kazali vse dogajanje cele pol ure v večerni uri, kar je znak, da je tudi vlada z veseljem pozdravila gesto ge. Mitterrand. Velika množica ljudi je od vseh strani navalila v mesto in navdušeno pozdravljala dobrotnico in vso francosko delegacijo. Predsednik mal-gaške države je potem pri nekem govoru priznal, da Francija največ pomaga Madagaskarju. Tako se je ob vsem tem videlo, da Madagaskar hoče voditi samostojno zunanjo politiko. Vsi smo se zelo bali, da ne bi imeli pri nas Rusi prevelike vloge; zdaj vse kaže, da hoče naš predsednik voditi pametno in previdno narod naprej v neodvisnosti. Pričakujemo, da nas bo ta obisk močne francoske delegacije še bolj povezal z zahodom.
V septembru bodo nekateri premiki v naši slovenski skupini. France Buh gre v Vohipeno. To je druga župnija v tej škofiji po času ustanovitve iz leta 1900, dočim je naša župnija tretja, ustanovljena 1903. leta. Od Farafangane je oddaljena 60 km. Buh je prejel te dni nov Land Rover, česar je zelo vesel. Je pa ta misijonar zadnje čase zelo shujšal, pa pravi, da se dobro počuti, in upam, da ni kaj bolan.
Rok Gajšek gre za direktorja družbenih bogoslovcev v glavno mesto. Janez Puhan je že tri tedne v Tananarivu. Operirati se je dal na ušesu. Kljub operaciji ne sliši, a mu v glavi vsaj več ne šumi. Tako smo kar potrebni novih moči. Hvala Bogu, oba nova, ki ju pričakujemo, sta trdnega zdravja.“
Janez Puhan nam v dveh pismih napoveduje operacijo na ušesih, ki jo je tudi že doživel, ter sporoča o nemirih v glavnem mestu
Sredi maja je pisal uredniku KM; iz njegovega pisma tole: Končno sem spet tu na Madagaskarju. Zdravnik, ki me je napotil v Evropo, ni nič zadovoljen, da doma niso nič ukrenili, zato mi predlaga, da bi napravil sam malo operacijo, skušal zboljšati sluh ali vsaj odpraviti šumenje v glavi. Mislim, da nimam kaj izgubiti, zato sem se odločil, da v začetku junija poskusim s to srečo.	_____
To leto se nam obeta precej pestro. Nekateri slovenski sobratje se bodo selili na nova mesta k novim dolžnostim. Laični misijonar Jože Letonja se nam je pridružil in kar prvi dan prijel za delo. V avgustu pričakujemo dve laični misijonarki, Slovenki. Ena bo iz Slovenije, druga iz Kanade. Na obisk bodo prišli gospoda Kopeinig in Marketz s Koroškega in pa Marko Vilfan iz Argentine, ki bo pač ,,prišel med svoje". Okrog 15. septembra se nam pridruži Anton Kerin, ki bo letos
Rado Sušnik in Janez Puhan, malgaška misijonarja.
Posvečen še kot duhovnik ljubljanske škofije, potem pa bo kar na Madagaskarju vstopil v Misijonsko družbo in skupaj z malgaškimi fanti Napravil novicijat. Upam, da bo prišel skupaj z njim še en sobrat ‘azarist iz Slovenije. Tako se bo naša ekipa kar ojačila.
Zidovi nove vangaindranske cerkve vztrajno rastejo. Če ne prej, bo cerkev gotovo nared za blagoslovitev 1988 leta, ko bo, upamo, posvečenje v duhovnika mladega malgaškega sobrata, ki je doma iz Van-gaindrana. Na provincijalnem posvetu smo največ skrbi posvetili vzgoji mladih, ki se odločajo za misijonski poklic, čedalje več prosilcev ima-P*0- Seveda, to terja vzgojitelje, ki jih pa ni lahko najti.“
V naslednjem pismu z dne 16. VIII. isti Janez Puhan piše:
,.Prišel sem v glavno mesto na pregled mojega operiranega ušesa, ^dravnik pravi, da je vse v redu; naredili smo, kar smo mogli, poslabšalo se ni. če se sluh ni zboljšal, je pa zato glava malo lažja. Kot drugi svojega, sem tudi jaz vzel na rame ta križ in ga bom skušal nositi skozi življenje. Morda je dobro, da človek na bolezen, bolnike in sploh Pa trpljenje gleda tudi z lastne izkušnje.
Pojutrišnjem se vrnem na naš jug. Bo kar prav, da se umaknem glavnega mesta, kjer trenutno vlada sumljivo zatišje,, kot pred ciklonom. Verjetno ste že izvedeli, da so bili tu spet neredi. Uradno je bilo okrog 20 mrtvih, verjetno pa še več. Mesto je polno vojaštva. Na Pekaterih cestah so vojaške zasede, menda celo s tanki. Med mrtvimi 'P ranjenimi je večina mladih. Kar zdaj vlada počenja, je gašenje požara,
ne pa reševanje problemov. Vsa ta mladina, ki je brez prave bodočnosti, brez upanja na uspešno šolanje, brez zaposlitve, je pač zrel sad za revolucijo. Menda je bilo v ,,upor“ zapletenih nekaj višjih oficirjev. Sicer se pa tu nič ne ve, ker zaradi cenzure resnica ne pride na dan. Tako se širijo razne govorice. Zaradi teh problemov bo verjetno tudi leto mladih šlo mimo Madagaskarja brez kakih posebnosti. Cerkev se sicer trudi, da bi mladim to leto malo več nudila (srečanja, razmišljanja, itd.) pa je zaradi draginje zelo težko kaj organizirati. Za mesec september je predvidena sinoda mladih za cel Madagaskar. Vprašanje je, če se bo zaradi negotovosti mogla vršiti. Menda tudi nekateri v vladi nič ne bi radi videli, da bi prišlo do sinode, ker se bojijo mladih, posebno kristjanov, ki so že kolikor toliko osveščeni.
Danes končno vem, kdaj pridejo naši novi misijonarji. Na zunanjem ministerstvu sem dopoldne zvedel, da je tudi Anica Tomažič že dobila vizo. Tako pričakujemo 2. oktobra nazaj Radota Sušnika, 7. oktobra pa Toneta Kerina, Lojzeta Letonja, Dorti Tratnik in Anico Tomažič.
še nekaj vesti: France Buh se je že umaknil iz naše hiše na sever škofije, kjer mu ,,grozi", da postane superior tistega dela škofije. Rok Gajšek bo septembra vzel v roke naše bogoslovce v Tananarive; letos jih bo sedem. Poklici se kar javljajo. Paziti je treba, da bodo pristni."
H gornjemu pismu Janeza Puhana sporočamo, da je uredništvu KM iz Kanade Franc Sodja koncem avgusta telefonično sporočil, da se je odhod Kerina in obeh laikinj nastavil na kakih 15 dni preje; se pravi, da bodo odleteli sredi septembra.
Pač pa se je pohod koroških obiskovalcev in Vilfana v Zambijo in na Madagaskar odložil na drugo leto, ker za čas, ki jim je bil na razpolago,, niso mogli dobiti letala.
Rok Gajšek nam še iz Vangaindrana sporoča tudi sam spremembo delokroga in misijona
V	pismu z dne 20. VIII. uredniku KM pove:
,,Vsem neznanim dobrotnikom se zahvaljujem za dar, ki ste mi ga poslali po Parizu!
V	začetku septembra se bom preselil v glavno mesto. Določili so me namreč, da bom pri naših bogoslovcih, ki tam študirajo v velikem semenišču.
Čeprav ni šlo vse kot bi bilo želeti, sem se po 15 letih bivanja v krajih slovenskega misijonskega področja za silo privadil na delo na brousse-u (oddaljena področja misijona). Sedaj bo pa treba začeti znova. Ne delam si utvar. Lahko gotovo ne bo. Zato se misijonskim prijateljem še posebej priporočam v molitev!"
O delu v gobavskem naselju in o svojem obolenju nam piše usmiljenka s. Terezija Pavlič
,,Bog plačaj za poslano pomoč! S tem moremo nadaljevati začeto delo, ki je seveda drago, a le napreduje. Operacijska soba je skoraj
Gobavec kaže razjedene prste na roki; je z Madagaskarja.
gotova, skrbi nam dela potrebna oprema in materijal, po kakšnem potu ga spraviti do nas, ker že noben način ni več varen in gotov. Upamo, da bo Bog tudi tu pomagal na svoj način, saj je za uboge. Trenutno je okrog 30 bolnikov potrebnih hitre operacije. V čakanju vsega potrebnega z delom nadaljujemo. Dokončali smo WC s tušem za bolnike, Pralnico, kuhinjo in kokošnjak. Zadnji dve stavbi sta v malgaškem matenijalu, ostalo je zidano. V delo smo sprejeli tudi čevljarja, ki je •izučen za izdelavo ortopedskih čevljev.
Jutri bo 14 dni, odkar sem bila tu v Fiarantsoi, odkoder Vam pišem, operirana in sem še na okrevanju.“
Nojnazadnje objavljamo še majsko pismo slovenskega lazarista Ivana Štanta, ki deluje na misijonu italijanskih sobratov
,,Prav lepo se Vam zahvaljujem za lepo pomoč, ki ste mi jo poslali Po Parizu. Vse pride prav, posebno tu, kjer je vse tako drago. Vaša Pomoč gre za vzdrževanje naselja pohabljencev v Zazafotsy in za potrebe osamljenih zapornikov v Ihosy in Analambaza.
Tukaj v škofijskem mestu Ihosy se zida novo semenišče, a zaradi Pomanjkanja cementa bolj počasi in ne vem, kdaj bo končano. Pravijo Pa, da bodo začeli graditi asfaltirano cesto od Ihosyja do Ankaramene. Upajmo, da se bo uresničilo.“
SE TRETJIČ V ČRNO AFRIKO
L. L. C.M.
PRI SALEZIJANCU D It. ALOJZIJU SNOJU V ZAIRU
Ko se popotniki — dva minorita in obiskovalce slovenskih misijonarjev — približamo mestu Lubumbashi in zavijemo vanj, kar hitre najdemo cesto z imenom Mama Vemo in na njej Institut Inara. Ura je bila tedaj kakih dveh popoldne čn ko smo vstopili skozi velika vrata Zavoda in čakali, da koga prikličemo, sem na steni veže zagledal veliko fotografijo zavoda, ki je bila narejena iz ptičje perspektive in je lepo predstavila obsežnost te salezijanske ustanove. Naslednji trenutki so me o tem še potrdili, ko nas je nekdo, ki smo mu razložili, da smo prišli obiskat dr. Snoja, povabil, naj vstopimo. Pred nami se je odprlo prostrano dvorišče z zelenim vrtom, ki so ga obdajale enonadstropne zavodske stavbe. Uslužni mož je stopil po hodniku na desno in začel kar od tam klicati misijonarja v gornje nadstropje. Le nekaj trenutkov in misijonar je prihitel po stopnicah. Simpatičen, kakih 40 let stav mož, bolj majhne, a krepke postave, finega nastopa, z lepo gojeno bradico. Veselo smo se pozdravili, če se ne motim, se je salezijanec Slavko, kakor mu tudi pravijo, že srečal enkrat prej vsaj s p. Mihom Drevenškom, morda še doma, če že ne z obema, z menoj se kajpada dotedaj še ni. Misijonar je kmalu ugotovil, da obiskovalci nismo še nič" kosili, a ker je salezijanska
Pogled na obsežni salezijanski zavod ,,Institut lnara“, kjer je deloval naš dr. Slavko Snoj.
Cerkev vojaške naselbine v Lubumbashi; pred njo številna skupina mladine. Tu je deloval salezijanec Snoj.
skupnost zavoda že pokosila, nas je z avtom, v katerem smo prišli, peljal kosit v kar imenitno restavracijo nedaleč od Zavoda v središču mesta. Tako lokal kot postrežba in jedila, vse je bilo po evropsko, pa menda tudi račun...
Dr. Slavko je poskrbel, da nismo zapravljali časa. Skozi mesto nas je Peljal pogledat nekaj salezijanskih zavodov v mestu in okolici. Najprej salezijanski vzgojni zaved za izgubljeno fantovsko mladino, nato veliko industrijsko šolo in kočne farmo. Zlasti industrijska šola je zasnovana na široko; lani se fantje izšolajo v avtomehaniki, v strugarstvu, v mizarstvu, zidarstvu 111 •se v čem. Na farmi smo doživeli več duhovnikov salezijanske družbe, ki 'SC! to vodijo. Med njimi je bil tam na cbisku tudi urednik evropske salezijanske misijonske revije, ki je bil na trimesečnem potovanju po salezijanskih misijonih, da jc fotografiral in pisal za revijo. Mislil sem si: nekaj podobnega v velikem, kar jaz izvajam v malem...
Nato nas je Slavko peljal pogledat kraj njegovega dušnopastirovanja: '‘blaška naselbina, v kateri žive družine najetega vojaštva. Stopimo v preprosto, a prijazno cerkvico, kjer so ravno imeli minstranti vajo v stežbi pri sveti maši, pod vodstvom najstarejšega izmed njih. Kakih 50 jih je bilo, mitov od deset do dvajset let. Kar me je najbolj prijetno iznenadilo, je bilo njih zadržanje: izredno disciplinirani, tihi in spoštljivi so bili kljub raznemu Popravljanju in ponavljanju gibov in premikov. Tedaj so ravno ponavljali °bio<i pri darovanju. Iz ozadja priplešejo z enakomernimi ritmičnimi gibi,
prinašajoč darove na oltar. Misijonar nam je povedal, da je s pomočjo dobrotnikov oskrbel vsem tem ministrantom nove ministrantske obleke, kar kajpada še popestri in polepša take liturgične nastope.
P. Mihu je bila silno všeč velika stenska podoba-fotografija Marije z Jezuškom, ki je bila obešena na desni strani oltarja. In zgodilo se je, kar mi je bilo skoraj nerazumljivo: Miha je poprosil Snoja, da mu prepusti to podobo, najlepši okras sicer revno okrašene cerkvice, češ da bi jo rad dal črnemu rezbarju, ki naj bi po njej upodobil v lesu Marijo z Detetom za njegovo povečano cerkev v predmestju Ndole v Zambiji. In Slavko je snel podobo s stene. Miha jo je odnesel v avto, cerkvica pa je kar nekako osirotela brez Matere... Podoba iz revne zairske vojaške cerkvice naj bi pomagala ostvariti Marijin kip v vse imenitnejši cerkvi zambijskega severa. .. No, pa se je Miha za to velikodušnost krajevnega dušnega pastirja odškodoval: izročil je dr. Snoju 10 lepih barvnih verskih podob, da jih bo Slavko razdelil mod vojaške družine. — Pred cerkvijo se dobimo z nekaterimi člani župnijskega sveta, ki so po končanem delu prišli k cerkvi, sami vojaki, podoficirji zairske vojske, silno ljubeznivi. Povabili so nas, naj gremo k okrepčilu na njihov dom, a je Snoj v našem imenu to hvaležno odklonil, češ da bomo raje prišli pred mašo jutri popoldne ob 17.
Ko pridemo v Zavod Inara, nam misijonar pokaže vsakemu svojo sobo in se umaknemo vanje. Vzamem brevir in grem v kapelo spodaj, kjer je zbrana vsa salezijanska družina pri molitvi, jaz pa sem sam zase zmolil slovenske večernice. K večerji prideta tudi oba minorita. Obednica je prostorna, po sredi pcdolgem dolga miza in na nje obeh straneh se posedejo sobrat je, v neposredni bližini Snoja pa tudi mi; bilo r.as je kakih 12 do 15 oseb. Miha Drevenšek je sedel zraven mladega salezijanskega duhovnika Slovaka, ki je tam profesor matematike na srednji šoli. Na Slovaškem je bil na skrivnem posvečen v mašnika, potem se je pretolkel v Jugoslavijo, v Splitu se zaposlil na neki ladji in na njej obiskal več držav in obstal kot salezijanec v Zairu. Z Mihom sta se vso večerjo pogovarjala kar malo po slovaško malo po slovensko in sta se lepo razumela. Med drugimi je bil pri večerji tudi črni salezijanski brat, ki je ravnatelj njihove velike ljudske šole z 2.000 učenci v Institutu Inara.
Po večerji se Slovenci spravimo v mojo sobo. Tam napijem Slavkotu Snoju, ki je imel ravno ta dan, 21. junija, svoj god. Čudovito naključje! Zapojemo napitnico in še kaj drugega, pa kar lepo! Slavko ima lep tenor, prav tako ima tudi Miha kot bivši vodja. ,,Minores“ lep sonoren glas, jaz sem pa po svoje z basom pritisnil. Kateri glas je pel Benko, se ne morem spomniti.
In tu naj povem o misijonarju, ki smo ga obiskali, kar največ vem:
Alojzij Slavko Snoj je bil rojen 19. avg. 1942 na Rakovniku v Ljubljani, kjer je napravil osemletno ljudsko šolo. Klasično gimnazijo je šel študirat v Zadar-Reko. Na Reki je napravil salezijanski no vici jat in maturo srednje šole. V družini je bilo pet otrok, eden je umrl. Ko smo ga, 1. 1983 obiskali, je imel mamo še živo. Kct mlad salezijanec, še ne duhovnik, je deloval na grško-katoliški župniji v Križevcih, kjer je škof Bukat.ko dal na razpolago svojo škofijsko palačo za semenišče, in tam je mladi Snoj vzgajal gojence. Nato je šel na študij filozofije v Ljubljano, kjer je ostal dve leti, nakar je šel k vojakom v Brčko-Vinkovci. Od tam je šel študirat bogoslovje v Turin,
Dr. Snoj (skrajni v gornji vrsti desno) s svojimi ministranti v vojaški naselbini pred tamkajšnjo cerkvijo, v kateri deluje.
per Je ostal 4 leta. Leta 1970 ga je nadškof Pogačnik na Rakovniku dne marca posvetil v duhovnika. Bil je kaka tri leta vzgojitelj in profesor v salezijanskem zavodu v Želimljem, kjer so imeli versko srednjo šolo, na kateri je za Snojevega časa bilo nad 100 dijakov. Nato je bil povabljen na ljubljansko teološko fakulteto, kjer je bil tri leta asistent za katehetiko pri prof. d'- Valterju Dermoti. Nato je šel za 3 leta študirat katehetiko v Miinchen, kjer je diplomiral. Petem je spet 3 leta deloval kot župnik v Ljubljani na Kodeljevem. Že tedaj pa je zaželel v misijone, da bi mogel čim več in čim kolje delati, saj v Ljubljani mu je bilo marsikaj otežkočeno, radi razmer. Lotil se je doktorske dizertacije ,,Ka.teheza kot celotni vzgojno-izobraževalni Proces" in je na nje podlagi leta 1982 na ljubljanski teološki fakulteti doktoriral. Vse je presenetilo, ko je kot doktor odšel v misijone, komaj mesec (lni po promociji. V Zaiie je šel, ne da bi obvladal francoščino, ki je v tej državi uradni jezik. Tja je priletel 17. oktobra 1982, točno mesec dni po sv°ji promociji. Ko sem ga jaz skupaj z minoritoma obiskal, še ni bil leto dni tamkaj. V začetku jo moral študirati pred vsem francoščino, pri čemer je pomagalo obvladanje italijanščine. Takoj se je pa lotil tudi študija domačega jezika „svahili“, za katerega so mu dobili domačega učitelja. Niti Jeto dni misijonar Slavko še ni bil tam, pa je že mogel prevzeti dušnopastir-stvo v nelahkem področju vojaške naselbine, kjer sem mogel tiste dni opaziti, da se je že z lahkoto razgovarjal z ministranti in z ljudmi, pa tudi božja
beseda pri sveti maši mu je lepo tekla tako v francoščini kot v svahili, ko sem z njim tamkaj somaševal. Ali naj še to povem, da je bila. (vsaj zaenkrat) doba njegovega misijonarjenja na jugu Zaira kratkotrajna? Nekaj mesecev po moji vrnitvi s tega zadnjega mojega misijonskega potovanja je bil dr. Alojzij Slavko Snoj poklican v Ljubljano, da je prevzel profesuro katehetike na ljubljanski teološki fakulteti. Ni mu bilo lahko kar nenadoma pustiti delokrog, v katerega se je takorekoč zaljubil, zlasti še, ker je bil že tedaj, ko smo ga obiskali, od predstojnikov določen za sovzgojitelja salezijanskega družbenega naraščaja v hiši oblikovanja (ta izraz sem tedaj prvič v tej zvezi slišal prav iz dr. Snojevih ust!), ki nas jo je tudi peljal obiskat drugo jutro. - Človek obrača, Bog pa obrne, pravi slovenski rek. Misijonar Snoj je njega veljavnost v polnosti doživel.
V sredo, 22. junija se zberemo vsi skupaj ob 7. v obednici in zajtrkujemo s salezijansko skupnostjo. Po zajtrku se odpravimo na pot, kakih 30 km dolgo, na kateri bi obiskali še druge misijone salezijanske družbe v bližini Lubumbashija. Najprej smo obiskali bivši salezijanski misijon z veliko cerkvijo, ki je postala stolnica, a črni škof živi drugje; pri cerkvi in sploh na misijonu delujeta dva škofijska domača duhovnika. Zraven imajo sestre veliko dekliško šolo Nekaj km naprej dospemo do pomembnega salezijanskega misijona, kjer se za precej časa ustavimo. Saj je pa tudi veliko lepega videti. Župnika najprej ni bilo doma, a nam je vse pokazal in razlagal drug salezijanec, ki nas je sprejel z vso prijaznostjo. Razlagal nam je mladinski dom na obsežnem ograjenem prostoru z velikim odrom in društvenimi prostori ob straneh. Zraven stoji neva cerkev, ki na zunaj ne kaže, da bi bila svetišče, in jo je pomagal zgladiti s podpore belgijska vlada, spet pod ,,pretvezo" (kakor ono Mlinaričevo v Burundiju), da je stavba ,.za razne namene", kajpada jo misijon uporablja pred vsem za cerkev. Na isti strani ceste je na nekoliko dvignjenem prostoru velik dispanzer, kamor prihaja po zdravstveno pomoč vsak dan od 200 do 300 ljudi in kjer je bilo ob našem ogledovanju vse živo, zlasti je bilo veliko mamic z otročiči. V dispanzerju dela ena sama sestra, ki prihaja dnevno 12 km daleč. Ker nima drugih sodelavk, je sama izšolala 5 moških pomočnikov, vsakega v gotovem postopku, ki zdaj sodelujejo z njo: eden daje injekcije, drugi prevezuje, tretji deli zdravila, itd. Od tam smo šli skupaj s sestro k malici na misijon. Tam je bil poleg misijonarjev in sestre tudi prostovoljec, ki dela na misijonu in s tem odslužuje vojaški rok. Sestra je že 33 let na tem misijonu in pripoveduje, kako je bilo včasih hudo, ko je na primer izbruhnila kolera, pa je vseh zdravil zmanjkalo... Zdaj jih imajo dovolj, saj jih dobivajo iz Italije, Belgije, Nemčije, in cd drugod.
Šli smo pogledat še nekaj zanimivega, primer izredne iznajdljivosti vodstva tega salezijanskega misijona: Veliko opekarno, kjer naenkrat žgo do 350.000 opek, ki jih narede iz termitskih gradenj. Iz ene same termitske stvaritve morejo dobiti gradiva za nad 300.000 opek. Te termitske gradnje so silno trde, a če jih razmoči deževje, se da rezati iz njih opeka.
Obiskali smo tudi velik zavod za vzgojo katehistov, kateri se tam naselijo s celimi družinami za čas formacije. Vse to nam je razlagal in razkazoval ravnatelj tega misijona, živahen človek z več doktorati, ki jih pač zna zelo praktično uporabljati. Stalno se z motornim kolesom vozi po obširnem misijonu. Bclj daleč proč smo videli ob reki velik vrt, kjer goje vse
Zgoraj levo salezijanski mladinski dom pri Lubumbashiju, zraven cerkev, brez znakov svetišča. Spodaj dr. Snoj in obiskovalec v družbi z p. Drevenškom in p. Benkom.
vrste zelenja in tudi svinje, ki jih pa jaz nisem šel gledat, ker sem bil že od vsega preveč truden in je že pripekalo solnee. A drugi so šli. . .
Ko smo ogledali ta pomembni misijon in se poslovili, nas je misijonar Slavko peljal skozi bolj gozdni predel, kjer je bila senca, do oblikovalne hiše. Na robu gozda, lepa, v modernem stilu grajena stavba s prelepo kapelo. Tu naj bi čez dva. meseca začel s svojim novim poslanstvom naš Snoj, ki bi pa še naprej ohranil skrb za vojaško naselbine, kamor bi se pač vozil. Ravnatelj te hiše formacije salezijanskega domačega naraščaja je bivši župnik Castelgandolfa (kjer je papeževo poletno bivališče pri Rimu), Don Angelo, silno ljubezniv in fin salezijanec, ki nam je med drugim kazal slike skupaj s papežem Janezom Pavlom II. Šel nam je kazat tudi gradnjo temeljev za novo stavbo novicijata in nam pokazal tudi temelje prostorov, ki bodo posebej za dr. Slavka Snoja, kamor naj bi se naš rojak že čez nekaj mesecev naselil. Dobri Don Angelo mi je ob slovesu daroval dve lepi domači stvarci, ki sta obogateli buenosaireško misijonsko tombolo.
A nikjer se nismo mogli preveč zaustavljati, kajti mudilo se nam je domov. Minorita, ki sta me k Snoju pripeljala, sta se morala, čim prej vrniti nazaj v Zambijo. Po kosilu v Zavodu Inara smo se res poslovili, jaz poln hvaležnosti do dobrih minoritov, vsi skupaj pa veseli, da smo doživeli to srečanje.
Popoldne me je Snoj peljal v vojaško naselbino. Tam sva najprej obiskala predsednika cerkvenega odbora, ki živi v kar lepi hišici skupaj s številno družino. Povabili so naju, da sva vstopila, in sva izpila vsak kozarec Coca-Cole. Nato sva šla k cerkvi za maševanje. Misijonar ugotovi, da ni mašnega vina, in odbrzi z avtom nazaj v mesto, v zavod ponj. Kljub temu sva mogla pristopiti brez večje zamude. Maša je bila za dušni blagor neke blage pokojnice, ki so jo protestanti pred smrtjo prišli vabit, da bi vstopila v njihovo sekto, pa je odvrnila: „Zakaj? Sem popolnoma zadovoljna z Jezusom, kot ga poznam in imam"... In je ostala zvesta do smrti. Cerkev je bila pri službi božji kar polna, prišli so tudi vsi od cerkvenega odbora, tudi predsednik z družino. Pri maši je prepeval mladinski zbor lepo in pestro. Z misijonarjem sem somaševal s pomočjo slovenske molitvene knjižice in pesmarice »Slavimo Gospoda", ki sem jo povsod po Afriki nosil s seboj v ta namen. Po maši naju je blagajnik cerkvenega odbora povabil na dom in se odzoveva. Njegova, za tamkajšnje razmere kar lepa hiša leži čisto blizu vhoda v naselje in nedaleč od cerkve. Vsa družina je bila zelo ljubezniva. Pozdravila sva blagajnikovo ženo, ki ima z njim kar 8 otrok. Blagajnik-pod-oficir mi jčža slovo podaril črnsko sekirico (nekak tomahavk...) v spomin, ki sem jo pa potem, ker je nisem mogel vzeti s seboj na pot, dal Snoju, za kar mi je on poklonil darila, ki jih je že preje zame pripravil, lep leseni kip črnske žene, dve drobni stvari iz slonovine, dve kaseti slovenskih verskih pesmi, ki jih je prinesel iz domovine, in pa novoizišlo duhovno knjigo: »Vsakdanje življenje — krščansko življenje", ki mi je kasneje, ko sem v Kinshasi dneve čakal na letalo, dobro služila pri opravljanju lastnih letnih duhovnih vaj.
Tisti večer sem tudi zvedel, da bom v najboljšem primeru mogel nadaljevati pot v Kinshaso. šele v petek popoldne.
Naslednji dan, v četrtek 23. junija, sem porabil v glavnem za pisanje
Papež Janez Pavel II. z. bivšim župnikom Castelgandolfa, ki se je prišel od njega poslovil Pred odhodom v Afriko. — Spodaj poslopje salezijanske oblikovalne hiše, kje je začel vzgajati domači naraščaj dr. Snoj.
pisem raznim misijonarjem, pa znancem in prijateljem po svetu. Popoldne oh 17 pa me Snoj povabi, da grem z njim v avtomobilu malo po mestu naokrog. Vozila sva se mimo guvernerjeve palače, mimo škofijskega dvorca, vstopila v lepo katedralo in še kam. Nato sva šla v bolnico, pri katere vodstvu sodelujejo Hčere Marije Pomočnice (salezijanke), ki imajo lepo kapelico, v katero je Snoj prišel maševat. Navzočih je bilo kakih sedem sester, poleg mene, ena od njih je bila domačinka. Pri tej maši sem doživel posebnost, kakor nikjer drugje po svetu: med obhajanjem in med zahvalo ter ob zaključku maše je bila po aparatu podajana mirna, globoko duhovna glasba, ki je mogla lepo vplivati na religiozno razpoloženje navzočih.
Po maši so naju sestre povabile na čašico pijače. Ena od njih je preje delovala v Vietnamu in veliko sodelovala z Andrejem Majcenom SDB in se ga je polna občudovanja lepo spominjala. Potem sva se s Snojem vrnila domov. Pri večerji sta bili navzoči tudi dve črnki, ena od njiju redovnica, rodna sestra onega črnega ravnatelja ljudske šole, ki sem ga zgoraj omenil. Obet tVa bili v civilu. Mimogrede naj omenim, da je bila ta salezijanska družina sestavljena s sobrati raznih narodnosti, do gosta so hili zelo pozorni, fini in plemeniti, sploh sem se med njimi počutil, seveda ob Snoju, kot doma.
Naslednji dan, v petek, sva z misijonarjem nesla moj kovček k ekonomu, da ga skupaj z drugim odpravi na letališče, od koder bi moral poleteti naprej, skoraj dva tisoč km severo-vzhodno do Kinshase. Ekonom nama pove, da še ni gotovo, bom li mogel s tem poletom tudi jaz ali ne; prednost bodo imeli potniki, ki ne lete le v Kinshaso, ampak tudi naprej v Bruselj. Oddam moj potni list in letalsko vozovnico, ekonom pa na moj kovček da nalepko DON BOSCO in ga postavi zraven drugih z enako nalepko. Odideva z upanjem, da bom mogel še danes odleteti. A želiva obiskati še nekaj salezijanskih postojank v mestu. Za tisti dan je bila napovedana romarska pobožnost v eni od župnij, h kateri naj bi poromali od raznih strani, pa je bilo vse odpovedano, kajti v mesto je prav tisti dan prišel predsednik Mobutu. Tako tudi midva nisva mogla daleč, kajti ceste so bile zaprte in zastražene po Mobutovih vojakih, ki so večinoma iz njegovega rodu. Tudi Mobutuja samega nisva nikjer srečala, le na televizijskih zaslonih sem ga pa tiste dni v Zairu pogosto videval.
Bolj in bolj se je bližala ura, odločilna za moj polet tisti dan. Z misijonarjem se vrneva domov in tam čakam na sveto mašo, ki sem jo daroval ob tričetrt na dvanajst. Nato kosilo. Med počitkom mi pove zavodski ravnatelj, da so telefonirali veselo vest, da je zame na avionu še prostor. Ob 15 me Snoj odpelje na letališče, kjer je že čakal salezijanski ekonom in črni uradnik z mojim potnim listom in vozovnico. Zraven je čakala na isti polet še ena bela sestra. A drugih potnikov je bilo zelo veliko. Kar brez vsakega pregleda greva z redovnico skozi posebna vrata proti letalu, potem ko sem se toplo poslovil od novega prijatelja dr. Snoja in se mu zahvalil za vse gostoljubje, vso dobroto. Letalo je bilo prišlo iz Kinshase, polno potnikov, a zdaj bo letelo nazaj z novim človeškim tovorom. Tako bom torej že drugič pristal na letališču tega največjega zairskega mesta, da skušam od tam prodreti vsaj to pot do misijonarja Toneta Pačnika, katerega ob prvem obisku nisem mogel doseči. Ali ga bom vsaj to pot?
(Sledi.)
kr Snoj (z brado) in ravnatelj oblikovalne hiše (bivši župnik Castelgandolfa) skupaj z dvema kandidatoma. — Spodaj: z misijonarjem sva obiskala družino predsednika
cerkvenega odbora.
PO MISIJONSKEM SVETU
Piše FRANC SODJA
V	MLADIH AFRIŠKIH DRŽAVAH je bilo v zadnjih 25 letih umorjenih ali izgnanih 50 predsednikov in to V 30 afriških državah. Med 41 večjimi neodvisnimi afriškimi državami jih je samo sedem, ki dovoljujejo različne stranke. Sedemnajst jih ima vojaško vlado.
ZAIRE je ped belgijsko kolonialno oblastjo imel še leta 1960 (leto osamosvojitve) 145.000 km dobrih poti, zdaj je prehodnih le 50.000 km.
V	DRŽAVAH JUŽNO OD SAHARE živi danes 200.000 Francozov. To je dvakrat toliko kot takrat, ko so bile te dežele francoske kolonije. Sploh ima Francija v 20 afriških državah še vedno svojo vojsko in nudi ekonomsko pomoč.
PRISOTNOST VELESIL na afriškem kontinentu pomeni, da se potegujejo za Afriko. Sovjeti s Kubanci so na delu predvsem v Etiopiji in Angoli. Vzhodna Nemčija podpira komunistični režim v Mozambiku. Mengistu Haile Mariam v Etiopiji je pristal na to, da imajo Sovjeti svojo bazo ob Rdečem morju v Dahlak Islands. Združene države se pogajajo s Kenijo in Somalijo, da bi se mogle posluževati njihovih pristanišč. Zato po pravici trdi tanzanijski profesor in strokovnjak za politične razmere v Afriki: „Mi prehajamo v novo kolonialno dobo".
MORUTU, predsednik Zaira velja za enega najbogatejših sodobnih vladarjev. Njegov zunanji minister ga je obsodil, da se je zase polastil 180 milijonov dolarjev iz državne blagajne. Sodijo, da ima v švicarskih ban-
kah naloženih 5 bilijonov dolarjev. Pač eden najbolj vidnih predstavnikov korupcije, ki hromi vso Afriko. Na eni strani se kopiči toliko bogastvo, na drugi ljudje umirajo od lakote. To je tudi eden pomislekov pri nabirkah za lačne v Afriki. Kolikokrat se tudi poslanih živil polaste ljudje v ministrstvih in jih za lep denar prodajajo v svojo korist. Ne daleč proč od njih pa pokopavajo v masovne grobove ljudi, ki so umrli zaradi lakote. Zato so postale dobrodelne organizacije previdne, kako nudijo pomoč. In vedno je dobro vedeti, komu izročim denar, ki ga darujem za misijone ali za ljudi v stiski.
AFRIŠKI RODOVI kljub nastajanju novih državnih oblik še vedno igrajo veliko vlogo. Saj je recimo v Zaire okoli 200 različnih rodov, ki govore kar 340 različnih dialektov. Leta 1972 sta se krvavo spopadla dva rodova v Burundi. Tutsi, ki so v manjšini stoletja dolgo tlačili rod Hutu, ki šteje 85 odstotkov prebivalstva v Burundi. V tem letu je bilo pobitih 200 tisoč ljudi iz rodu Hutu. Škofje v svojih pismih znova in znova prosijo za pomirjen je in spravo. Najbolj krvav spopad je bil med leti 1967 in 1970, ko so Nigerijci pobili cel milijon ljudi v Biafra, ki je želela postati samostojna država. Po tej krvavi zmagi zdaj Biafra spada v novo državo Nigerijo. Celih sedem let je bila borba v bivši Rodeziji, kjer so vladali belci, in končno je za ceno 2000 ljudi nastala nova država Zim-babwe. Kaj se bo zgodilo v Južnoafriški uniji, si nihče ne upa točno
Prerokovati. Ta država je gotovo ekonomsko najmočnejša, toda za dra-Ko ceno, da so črni prebivalci, ki jih ■ie nad 80 odstotkov vsega prebival-stva, drugorazredni državljani in morajo živeti ločeno od belcev. Katoliški in anglikanski škofje se borijo Za to, da se odpravi to nečloveško Postopanje. Za svoje delo je anglikanski škof Tutu lani dobil Nobelo-Vo nagrado. Med katoliškimi škofi Pa je najbolj znan durbanski škof Hurley. Vse to vrenje bo bržčas še (i°lgo mučilo črno Afriko. In vendar med tem vidno napreduje misijonsko delo.
V NEPALU so misijonarji začudeni odkrili nekaj tisoč kristjanov. Nepal znan po tem, da je bil za misijon-skc delo zaprt. In težko si je bilo Predstavljati, da bi bil tam kak katoličan domačin. Kar jih je bilo, so bilj večji del priseljenci. Te krščan-ske skupine so na vzhodnem delu države v odročnih gorskih dolinah.
ZA ODPRAVO KAST je ponovno nastopila Cerkev. Ker je bil ta sistem iz davnine tesno povezan z indijsko kultu ro in vernostjo, se nihče ni upal preveč drezati v vprašanje. Po novi ustavi svobodne Indije je po zakonu zaščitena človekova pravica vsakega državljana. A sistem kast še obstoja 'n Ka je čutiti v krščanskih skupnostih. S krščanske strani se je zdaj Prvikrat ustanovila Indijska katoliško-luteranska komisija, ki je zahtevala obsodbo kast. V dokumentu obžalujejo, da v preteklosti niso bili odločni: „Kot kristjani smo na obžalovanja vreden način prepovedali uki-Pjti ta sistem in to je izmaličilo obraz Cerkve". Komisija je Cerkve in verske povabila, naj se z vsemi močmi zavzemajo za siromašne in zatirane.
O POTI MATERE TEREZIJE NA KITAJSKO omenjajo, da je Mati Te-,ezija zaprosila, da bi ustanovila, svo-
jo postojanko. A so jo zavrnili, češ da je na Kitajskem drugačen družbeni sistem kot v drugih deželah, zato siromakov skoraj ni. Mati Terezija je šla na Kitajsko na povabilo narodne kitajske cerkve in sprejel jo je član ..Domoljubnega katoliškega združenja" škof Michael Fu Tiehan iz Pekinga. Poleg te narodne cerkve je na Kitajskem kakih tri milijone katoličanov, ki so vdani Svetemu sedežu.
AFRIŠKI KATOLIŠKI KONCIL je v pripravi. Katoliški teolog iz Zaire A. Mushete Mgindu je na tiskovni konferenci v Italiji dejal: Cerkev ne bo zares katoliška, dokler v njej ne bodo tudi črnci. Seveda isto velja za vsak drug narod. Kakor trdi on: Bog ni zaman ustvaril črncev, tako moremo trditi za vsak narod. Vsa njihova preteklost, vsa vernost in vsa kultura je pot h Kristusu. Zato od koncila sem Cerkev tako naglasa, da je treba spoštovati vse narodne tradicije in vse kulturne vrednote in prav v to kulturo je treba vsaditi Cerkev. To je tisto vprašanje inkul-turacije, o katerem se danes toliko govori in piše in mnogokje tudi dela. In če bo ta afriški katoliški koncil dobro pripravljen, utegne pomeniti mejnik za afriški misijon. Omenjeni teolog pravi, da so se škofje na lanskem simpoziju za ta koncil odločili zato, da ne bo stvar samo afriških škofov, ampak vseh afriških ljudstev.
KOREJSKA CERKEV je zgled žive dejavnosti. Poročila zadnjega leta napovedujejo še hitrejšo rast. Od domačega klera je dve tretjini bogoslovcev. Samo v Seulu je letno čez 50.000 krstov. Delež pri izobrazbi Koreancev je zelo velik. Cerkev vodi 215 otroških vrtcev s 17 tisoč in pol otroki. V nedeljskih šolah je blizu 150.000 otrok. V gimnazijah 37.000 v 36 kolegijih skoraj 50.000 in na osmih univerzah 18.200 dijakov. Prav tako Cer-
Eden udeležencev papeževe maše med primitivci.
kev dela na socialnem in zdravstvenem področju: v 26 bolnicah je 4.500 bolnikov, v trinajstih starostnih domovih 600 oskrbovancev, v 25 gobav-
skih naseljih nad 19.000 gobavcev. Posebno je znana korejska Cerkev v prizadevanju za človekove pravice ubogih in pošteno socialno ureditev.
NASI MISIJONARJI PIŠEJO
AZIJA
TAIWAN
Iz Lotunga nam je poslal daljše Pisrno misijonski zdravnik dr. JA-^EZ JANEŽ, a bolj osebnega znanja* Pohvalil se je, da je kar zdrav. Prosil je pa za kako slovensko moštveno knjižico novejše izdaje in za sveto pismo Nove Zaveze. Poslali smo ..Našo daritev", sveto pismo naj-novejše s’ovenske izdaje mu bomo pa
takoj tudi poslali, ko izide nova naklada.
Tudi FRANC REBOL iz družbe maryknolcev nam piše in pripominja, da na Taiwanu Cerkev ni dosegla ob 400-letnici, odkar je misijonar Ricci prišel na Ktajsko, novih 30.000 krščencev, kot so si škofje zastavili cilj, in pravi, da ga bodo dosegli morda čez deset let. Pravi: ,,Delamo dan za dnem in upamo, da bo setev kaj rodila."
Mariknolec Franc Rebol z novokrščenci na svojem misijonu.
HONGKONG
Od tu imamo še z meseca maja pismo STANKOTA PAVLINA, salezijanskega duhovnika, ki deluje v tem mestu. Poslal nam je nekaj gradiva za članek o bodočnosti Hongkonga; na podlagi teh dokumentov je prof. Alojzij Geržinič sestavil nad vse poučen članek o tem vprašanju, objavljen v prejšnji številki KM. Misijonar k vsemu temu tole pripominja:
„Leto 1997 naj za nas katoličane, za naše katoliške šole, za naše institucije in vse misijonsko delo na sploh ne bi prineslo nobene spremembe. . . To bi si vsi želeli, a tisti, ki stvarem bolj globoko gledajo, mislijo, da bo sicer nova kitajska oblast morda delala v rokavicah in počasi, a vedno imajoč pred očmi cilj: ostvariti razmere kot vladajo drugod na Kitajskem. Nemogoče si je predstavljati, da bi novi režim mirno gledal, kako bi številni misijonarji in misijonarke, ki vodijo šole, bolnišnice in druge ustanove in sedaj celo prejemajo za to mesečne honorarje od vlade, še naprej na isti način vzgajali mladino, zdravili in pomagali, pa tudi duhovno vodili stotisoč katoliških Kitajcev ? Tudi si ne moremo predstavljati, da bi sedanja mladina še naprej živela enako veselo in včasih
S. Anica Miklavčič na izletu z japonsko družino v Hongkongu.
razbrzdano življenje v stilu „rock and roll“ kot dosedaj. .. “
Tudi s. ANICA MIKLAVČIČ, ka-nosijanka, ki sedaj deluje v Domu duhovnih vaj, ki so' ga organizirale kanosijanke v Hongkongu, nam je večkrat pisala in iz njenih pisem povzemamo sledeče vesti:
„Letos praznujemo sestre kanosijanke 125-letnico našega delovanja v Hongkongu in na Kitajskem sploh. Prve sestre so prinesle semkaj misijonski ogenj pred 125 leti, od tu sme se potem razširili po vsem svetu. 10. aprila je imel naš škof v katedrali slovesno mašo v zahvalo za vse milosti v teh dolgih letih. So-maševalo je nad 50 duhovnikov, med njimi tudi naš Stanko Pavlin. Tu v Hongkongu smo kanosijanke zelo poznane radi številnih šol, ki jih vodimo, pa tudi radi »Canossa Hospi-tal“, ki je prvovrsten. Leta 1866 smo imele že lepo cvetoč misijon na kitajski celini, kjer sem leta in leta delovala tudi jaz.
Kitajska vlada je povabila hong-konškega škofa 25. marca v Peking, da bi se začeli dogovarjati o težki zadevi »zedinjenja kitajske Cerkve". Imamo veliko upanje, da nam bo Mati bcžja pomagala. S kakim veseljem so sprejeli našega škofa tamkajšnji katoličani, tako v Pekingu kot v Shanghaju. Ko se je po tednu dni vrnil, se je vsem hongkonškim vernikom zahvalil, da so ga spremljali s svojimi molitvami na tej pomembni poti.
Naša Cerkev tukaj v Hongkongu naj bi bila most, po katerem se bo združila vsa kitajska Cerkev, kar upamo, da se bo zgodilo pred letom 1997.
1- julija bo moj naslov drug. Tu sem doživela v nekaj letih že več sprememb, preje sem pa v 50 letih samo dvakrat spremenila delokrog: s Kitajske sem šla na Japonsko in
S. Anica Miklavčič s kitajsko otročadjo.
°d tam na Taivvan. Moje delo bo Pfav za prav isto kot doslej, samo 'a bo lažje, ker bom bolj blizu mest-l,ega središča in bom od tam lažje °biskovala družine, starčke, bolnike ln uboge.
Stanko Pavlin se pripravlja na pot ' domovino za svojo petdesetletnico, kar je salezijanec. Včeraj sva imela Nadnje kramljanje pred njegovim od aedom. (20. junija 1985.)“
TAJSKA
že skoraj 92-letna misijonarka s. kSAVERIJA PIRC O.S.U. je še ved-n° Polna življenja tam v glavnem !Tlestu te dežele Bangkoku in nam Je v zadnjem času kar trikrat pisala, jhvaljuje se za knjigo dr. Ignacija 'cučlca ,,Rast v resnici in ljubezni", *?a za revijo „Meddobje“ z „Glasom Slovenske kulturne akcije", pa tudi ka dolarje, ki smo jih poslali za vse r* slovenske misijonarje na Tajskem, P°leg Si Ksaverije še s. Frančiški
Novak in p. Mirku Tružnjaku. Potem pravi:
„Letos obhajamo 450-letnico uršu-link. Sv. Angela, naša ustanoviteljica, je slavljena po celem svetu. Ur-šulink nas je 24.000, naših učenk pa na stotice. Pa sem sv. Angelo tudi jaz počastila s čopičem. Na Tajskem uršulinke molimo sveti oficij sedeč na tleh. Ko bi sv. Angela prišla iz nebes k nam na obisk, bi tudi tako sedela in naše učenke bi jo obkrožale z vprašanji.
Bog povrni vsem velikodušim darovalcem za plemenite darove! čudovito je, da slovenski izseljenci toliko delate za misijone! Begunci ste in niste še preboleli domotožja po domovini in zato tako razumete, da mi, misijonarji, prostovoljni begunci domovine, s posebnim veseljem sprejemamo vsak dar naših bratov in sester v Gospodu. Matična domovina domala nima stika z nami. Vi pa ga imate, in kako velikodušno!
Danes sem vesela, ker sem mogla oddati na pošto mali paket za misijonsko tombolo v Argentini. Vsebuje nekaj prav dragocenega. To so darovi mojih bivših učenk za mojo 90 letnico. Predragoceno je za mojo lastno uporabo... naj razveseli moje najbližje prijatelje v daljni Argentini."
INDONEZIJA
Od tu, točneje iz kraja Bandung na otoku Javi nam je dvakrat pisala, koncem aprila in koncem junija, misijonarka s. DEODETA HOČEVAR O.S.U.
„Smo v končnih izpitih in lovimo čas. 25. aprila, obletnica smrti škofa Arntza, smo se ga hvaležno spominjali in molili za večni pokoj njegove duše. Novi škof, duhovniki in verniki smo po daritvi svete maše obiskali njegov grob. Dež je malo
nagajal, toda. bilo je vse prav lepo. Če bo mogoče dobiti kake slike, ki bi Vas zanimale, Vam jih bom poslala. Doslej mi radi izpitov do danes ni bilo mogoče.
Vaše pismo z dragocenim čekom sem prejela z hvaležnim veseljem. Iskreni Bog povrni vsem prijateljem misijonov!
Pred kratkim so mi povedali, da smem letos na obisk domovine. Tako hitro je vse prišlo, da sem mogla šele pred dobrim tednom sporočiti bratu, kdaj pridem. Iz Jaka rte odidem 22. julija. Iz Aten ni direktne zveze z Beogradom in bom morala tam počakati na nadaljevanje poli proti Beogradu, kamor pridem 20. julija."
Misijonarka gre najprej v Beograd, ker ima tam brata Toneta, ki je župnik stolne cerkve. Misijonarka
S. Ksaverija Pirc z učiteljicami njihove šole v Bangkoku.
Sestra Deodata Hočevar O.S.U. z indonezijsko mladino v Bandungu na Javi.
v naslednjem piše o tem, kako ■i® i,podedoval" njen brat z župnijo tudi komaj dobro začeto gradnjo cerkve Matere božje v župniji, ki so jo Začf‘li francoski redovniki. Misijonarka nam poroča, da se je bratu kljub bolezni, ki ga je med tem zadržava-'a, posrečilo gradnjo lepo pospešiti. t^Pa, da bo njen brat z božjo pomo-cJo megel dokončati to cerkev, ki ho, k° bo končana, največje svetišče v Srbiji. Gradi jo seveda s pomočjo dobrotnih ustanov Nemčije in Švice.
INDIJA
Iz Bengalije nam je koncem maja Pisal o. JOŽE CUKALE S.J., kateri objavlja v vsaki številki KM prelepe zapise iz življenja in trpljenja svojih iaranov in drugih Bengalcev. V krat-
kem pismu, ki ga nam je mogel napisati, nam sporoča:
..Pošiljam Ti nekaj slik. Za poročilo pa kar ne dobim časa, pa je zmeraj kaj novega, raje slabega kot dobrega. Pravijo, da ni le 30.000 potopljenih v Bangladešu, raje okrog 100.000, ker so celi otoki še zmeraj poplavljeni in valovi bengalskega zaliva naplavljajo na stotine trupel. „Alah, oj Alah, zakaj si me pustil samega", kriči mladi Bangladeš, ko mu je voda pobrala vse. Ko so drugemu otroku ponudili okrepčilo, ga ni maral sprejeti češ: „Dajte mi moje ljudi nazaj, kaj maram za jed. ..!“ V Pundžabu se streljajo, tudi v Ceylonu, in Indija je danes v ognju vsemogočih kriz. Molimo zanjo! Saj je tako lepa in zanimiva dežela, naj
ne propade, ko prehaja iz starožit-nosti v novo bivanje...!"
Iz. Nane Kantharije nam je v začetku junija pisala Kristusova sestra MARIJA SREŠ: „Danes Ti pišem iz Nane Kantharije, kamor sem prispela pred nekaj dnevi. Naše novinke so namreč odšle v Bihar, nekje v bližini Kalkute, za šestmesečno prakso, in tako sem prosta, čeprav je odgovornost za njihovo formacijo tudi zdaj in na daljavo, moja. Bom pa pripadala tej skupnosti do Božiča, ko se novinke vrnejo s prakse.
Lahko si misliš, da sem srečna tukaj: to je moj svet pod solncem! Trenutno je vroče poletje in glavna aktivnost ljudi so poroke, tako preživljam dneve in noči z njimi. Sestra Mina, ki je bila takrat tu, ko si Ti prišel, je tudi z menoj. Ljudje hvaležno sprejemajo najino družbo v dogodkih, ki so zanje najvažnejši. Drugače pa čakamo na dež, ki odpre vrata dela na polju, in na mir v državi, ko se šole odpro. šole so
Usmiljenka s. Cecilija Rode, ki prenaša iraške zračne napade v Iranu.
namreč vse zaprte od februarja in je malo upanje na mir, dokler predsednik države ne odstopi."
IRAN
Pisala nam je iz Isfahana v začetku junija tudi usmiljenka s. CECILIJA RODE, ki med drugim tudi tole pove iz te nemirne dežele, ki je v dolgoletni vojni z Irakom:
„Vojska med Iranom in Irakom kar naprej divja. Meseca marca in aprila so nas večkrat bombardirali, kakih 150 metrov od naše hiše je padlo več bomb. Koncem maja se je bombardiranje obnovilo. Vsak dan imamo po večkrat alarm. D.C.A.=Defen-sa contra aviones je močna, tako da je strašno ropotanje strojnic, ponoči se vse sveti in bobni, da je nemogoče počivati. Glavno mesto Teheran je zelo bombardirano, še bolj kot druga mesta. Obmejna mesta so napadana z misili, ki so na daljavo vodene bombe. Vojska je huda stvar! Najhuje je, ker obe državi ne marata nič slišati c kakem pomirjenju. Kaže, da vodilnim življenje ljudi ne pomeni veliko.
Pri nas smo odprli Dom za starčke, a imamo zaenkrat šele dva Armenca. Vsega skupaj smo zdaj tu le tri sestre, a se znajdemo. Starejša, Francozinja, ki je iz premožne družine in ima nekaj sredstev na razpolago, je plačala preureditev internata v sobe in vse potrebno za onemogle, ki jih bomo začeli sprejemati. Sestra Armenka, ki se ukvarja z otroci, je pa bolj pisarniška oseba in je vse uredila z oblastmi. Notranje gojenke sodelujejo z nami. Jaz pa malo pokomandiram in opravim vse drugo, kar ostale ne morejo. Dela nam ne manjka, veselja tudi ne. Smo pa v božjih rokah..."
P A P U A
Predem zapustimo Azijo in azijske misijonarje in gremo k afriškimi
poglejmo še, kaj nam iz Papue - No-'je Gvineje piše salezijanski brat JO-sKO KRAMAR, preden se je odpravi na dopust v domovino. Piše nam sredi junija tole:
»Predno sem odšel iz Araimirija, Je bila naša cerkev v A ga piri ju zno-ll'aj končana. Dva tedna pred odho-(l°m sem končno le dobil cement in vezane plošče za notranjo oblogo. Tlak smo z združenimi močmi kon-čali v treh dneh, kar mi je pa še ostalo časa, je zadostovalo, da smo vso notranjost lepo obložili z veza-n|mi ploščami, ki so na zunanji strani lepo pobarvano kot naravni tikov *es. Na steno nad oltarjem smo pritrdili 4 m visok križ iz temnega lesa. Na desni strani oltarja je tabernakelj v obliki hiše duhov, na levi pa Marijina podoba, taka kot ste jo Vi objavili v Katoliških misijonih. 01-larni podstavek je izdelan iz velike tikove korenine. Na stenah so kra-sne slike križevega pota, ki so jih Poslali Gabrovi iz Chicaga. Od tam s° mi poslali tudi zvonček in krasen kelih.
Pri cerkvi za sedaj manjka le še Zunanja obloga pročelja, a to do mojega odhoda še ni prišlo od tam, kjer Je bilo naročeno. Ob cerkvi sem postavil 7 kubični vodni rezervar, za zbiranje kapnice, ki bi služila za pitji0 vodo. Dosedaj so ljudje pili vodo, k* se nahaja le meter globoko, ka-te,,a je pa seveda okužena, saj je pod Vsako hišo nekaj grobov, nekateri le nekaj metrov stran od vodnjaka.
. Ljudje so nad svetiščem navdušeni j!1 se sedaj vsak večer zbirajo k mo-'tvi rožnega venca. Bog daj, da bi
vztrajali!
Ko sem se včeraj šel poslovit od Judi, so mi pripravili lepo presene-eilJe. Med plesi me je starejša že-nay Prijela za roko in me na vsak Pažin hotela uvrstiti med plesalce. Na koncu so mi prinesli v dar veli-
ke merjaščeve zobe, biserno ,,kino“, plesne okraske in lepo izdelano krilo iz trave. Zvečer pa so se s pesmijo pridružili še gojencem, ki so tudi dve uri peli in plesali v slovo. Tudi tu je res: če seješ ljubezen, boš žel ljubezen."
AFRIKA
BURUNDI
Iz te države, ki se oteplje misijonarjev, smo v zadnjem času prejeli pismo od JOŽETA MLINARIČA in AVGUSTA HORVATA, ki, oba salezijanska duhovnika, delujeta skupaj v Rukago. V njuni župniji pa delujejo tudi usmiljenke, nekaj km stran od središča, ki jih vodi s. Bogdana Kavčič. Zadnje čase je prišla v to deželo še druga usmiljenka s. Anka Burger, ki more tu in tam obiskati njihov misijon iz kraja, kjer ona deluje.
Jože Mlinarič se v imenu obeh salezijancev zahvaljuje za ček 900 dolarjev s temile besedami: „Čudovit dar! Sem ga že dobro vnovčil in zelo smo hvaležni misijonskim dobrotnikom. Zdaj denarja nič več ne hranimo kot nekdaj, kajti dnevi tu so nam šteti in hitimo z delom, dokler je dan..., da bi čim več nudili ljudem, dokler smo še med njimi.
Lani je bilo res plodno leto glede misijonskih gradenj. Kar na štirih podružincah smo zgradili dve sobi in dve cerkvi. In še veliko milost sem doživel: Duhovne vaje v Zairu, v Bukavi ob čudovitem jezeru Kivu. Blaženi dnevi milosti, miru, božje bližine! Pater Jan sen S.J., Belgijec, ki je duhovne vaje vodil in nam govoril, je zbolel in še pred operacijo umrl. Bog mti daj dobro!
Gusti se dobro drži, jezik se mu razvezuje tudi v zapleteni, bogati ki-lundščini. Tudi župnik Vincente se je vrnil iz glavnega mesta, kjer je pre-prebil 3 mesece, da bi zgradil in od-
pri novo postojanko, kar pa mu ni uspelo in je kar nazaj prišel. Med tem sva si z Gustijem delo delila. Brat pa dela v delavnicah.
Oblasti vsak mesec „spakirajo“ 10 do 15 misijonarjev. Zavrnejo vize za bivanje in misijonar mora oditi. . . Plavijo, da v teku leta vsi pridemo „pod nož“. Črna nehvaležnost! A mi delamo de zadnjega!"
Jože Mlinarič nam je to pismo napisal 13. maja, teden za njim se nam je pa še njegov sobrat Avgust Horvat oglasil s temile vrsticami:
„Moram se pohvaliti, da so mi oblasti podaljšale vizo (dovoljenje za bivanje v deželi) za eno leto. Kaj jih je k temu nagnilo, ne vem. Mogoče ker sem iz socialistične države.. . A Poljake so izgnali! Morda zato, ker Jože vedno kaj gradi in je Ru-kago dobro zapisan kot ustvarjalen misijon. Res je Jože zdaj spet končal na eni od podružnic gradnjo nove osnovne šole, nad čimer je guverner
zelc zadovoljen in hoče, da se šola odpre z veliko slovesnostjo. Menda je povabil kar državnega predsednika. ..
Ko si bil Ti tu pri nas, smo šli zvečer navadno k sestram Dorotej-kam, ki sodelujejo na misijonu in so iz Italije. Prvi sc odrekli dovoljenje za nadaljnje bivanje že v marcu, zdaj so pa isto storili v maju še drugi. Vsi bomo to sestro spremili na letališče, ko bo odhajala. Tako ji bomo pokazali vsaj malo hvaležnosti za vse sodelovanje. Bila je voditeljica naše župnijške šole.
Prišel je čas za moj dopust, a še ne vem, kdaj bom šel, mogoče julija ali avgusta. Zdaj še ne bi mogel iti, kajti štiri novinke naših sester Do-rctejk bodo delale svete zaobljube, kajpada domačinke, ki bodo pač mogle ostati v deželi, med tem ko Italijanke odhajajo. Julija bo pa v Ru-kago mašniško posvečenje in nova maša domačina iz naše župnije, ško-
Ena od gradenj, ki jih je zadnja leta napravil Jože Mlinarič SDB v Rukago: še ne končana cerkev-dvorana, ki jo je slikal obiskovalec tega misijona, ko je bil lam.
Poslopje Doma duhovnih vaj na marijanskem romarskem središču, ki ga gradi in organizira v Lusaki naš p. Lovro Tomažin.
lijskega duhovnika. Ko bodo te slovesnosti mimo, bom pa najbrže šel.
Sestro Anko, ki je od Slovencev nazadnje prišla v Burundi, večkrat videvam, kajti zdaj obiskuje bližnji *ečaj za jezik, pa je blizu Rukago ’n postojanki s. Bogdane. So pa v *‘>li samo štiri, ki se uče, kajti nc-v*h študentov jezika ni, saj ne pulijo nobenega novega misijonarja, (*a bi ostal."
ZAMBIJA
Od tam nam je pisal o. LOVRO rOMAŽIN S.J. sredi junija tole iz Lusake:
>>Vsem vaščanom Slovenske vasi se PHsrčno zahvaljujem za izvedbo „mi-^jonske postne akcije" v prid naše “°žjepotne cerkve. Mnoge več kot de-?ar je vredna Vaša ljubezen, ki ste I? s to akcijo darovali, skupaj z mo-'tvami. Naj Vam Marija Devica, Kraljica misijonov, obilo povrne!
Prejšni mesec sem dobil „dekret“ od provincijala, da bom ta mesec junij moral prevzeti upravo župnije Chelston, ko bo delo z duhovnimi vajami moralo ta čas počivati. Nekaj bom kljub temu v tem delal, seveda ne veliko, ker bom na župniji sam; p. Gerovas je bil prestavljen iz Chelstona v Katondvve. Jože Grošelj in Janez Mujdrica se bosta vrnila v Zambijo avgusta. To bo precejšnja olajšava."
Iz Chilonge nam je v začetku junija pisala laična misijonarka, medicinska sestra BARIČA ROUS;
»Sedaj so v Zambiji od jezuitov trenutno samo trije: P. Tomažin, p. Rudež in p. Podgrajšek, dva sta na tretji probaciji v ZDA, ostali so na dopustu doma. Iz Lusake mi zdaj jedko kdo piše, sama pa ne grem na jug, ker ni časa in pa bencin je predrag, kadar se sploh dobi. Bi-
la pa sem teden dni na dopustu; šla sem na sever v Mbolo. Tam imajo naše sestre postojanko in me je ena povabila, naj pridem k njim. Ona je bila preje več let v Chilongi. Lepo sem se odpočila in tudi marsikaj videla. V Mboli je lep muzej, ki ga je uredil beli oče in se ga splača pogledati, saj je dosti lepši od onega v Livingstonu. Pa tudi vodič razloži stare običaje in zakaj so se stvari rabile, na primer bobni za razne slovesnosti, za poročila, itd.“
Zdaj imamo v Zambiji tudi brata marista, ki se je tja preselil iz Kameruna in je profesor na veliki šoli v Chassa severno od Lusake. To je ZDRAVKO KRAVOS, primorski rojak, ki je odšel v misijone iz Argentine, kjer je preje deloval. Iz dveh njegovih pisem z maja in julija, poberemo tele vesti o njegovem življenju in razpoloženju:
„Moral sem potovati v Lusako radi nakupa potrebščin za našo< šolo, pa me povabita dva slovenska misijonarja, naj pridem k Mlakarju, da malo skupaj zapojemo. In sem šel z. njima. Srečna moja stara leta, da sem to doživel! Nikoli si nisem mislil, da mi bo tako lepo med Slovenci v Zambiji!
Isti večer me je misijonar Stanko Rozman povabil, naj grem z njim na njegov misijon v Mumbwo, da obiščem njegovo faro in se srečam tudi z njegovim sobratom Radkotom Ru-dežem. Ta gospod je nad vse nadarjen za jezike. V fari se jih govori kar osem različnih in on zna vse, tako da more reči, da z vsemi svojimi ovčicami lahko po njihovo govori. Stanko me je naslednji dan peljal na polje, kjer njegovi kristjani goje koruzo in fižol. Tudi midva sva začela rezati in pobirati. Vseh pobiralcev nas je bilo petdeset, od starih mam do dojenčkov. Opazil sem med delom, da Stankova koža spreminja barvo,
pa sem mu rekeL ..Pojdiva domov, Stanko, da ne bo kake nesreče, ker ta vročina ni špas“. Popoldne sem b'l pri maši, kjer so dekleta zelo lepo pela.
Tudi prve dni julija sem moral v Lusako in sem bil spet skupaj z našimi jezuitskimi misijonarji:	Stan-
kom Rozmanom, Janezom Mlakarjem in Lojzetom Podgrajškom. Tudi o. Tomažina sem srečal. A Stanko Rozman in Janez Mlakar sta se odpravljala domov. Stanko ima v glavi velik načrt, da postavi v Nangomi bolnico. Upa, da bo prepričal predstojnike in tudi dobil sredstva. Oba odhajajoča misijonarja sta obljubila, da bosta šla tudi na mojo rodno Vipavsko in na moj dom.
Jaz se imam na novem misijonu kar dobro. Učim, igram, kaj popravljam, molim z mojimi katehumeni, pomagam ubogim. Avgusta meseca grem s sobrati v Malavi na duhovne vaje. Tam je zdaj zima.
Upam, da se bova videla v Argentini, kajti -čez nekaj let se bom naj-brže vrnil tja. Misijon Chassa nima bodočnosti za mariste, ker ni domačih poklicev, belci se pa staramo. Motala bo prevzeti domača Cerkev."
CENTRALNOAFRIŠKA
REPUBLIKA
Iz Centralnoafriške republike nam je sredi decembra pisal p. HUGO DELČNJAK OFM. Zahvaljuje se za poslano mu pomoč in obljublja, da bo sodeloval pri reviji, za kar se mu res iskreno priporočamo!
TOGO
P. EVGEN KETIŠ OFM, ki deluje na severu te podolgovate in ozke afriške države, v kateri se je na svojem zadnjem afriškem potovanju u-stavil sveti oče papež Janez Pavel II., nam je koncem juija z misijona Kande pisal sledeče:
»V Togu smo te dneve v velikem delu in pripravah za papežev obisk. Seveda bo tudi veliko neizbežne pa-iade. To parado skušamo vsaj pri knstjanih osmisliti z duhovno pri-P>'avo, pred vsem, da bi se srečali ® Papežem ob naši skupni daritvi *y'istusa na križu. Predvideno je, da P se več ali manj kristjani zbrali v "■asa, kjer bo sveti oče ob daritvi svete maše posvetil 11 domačih duhovnikov. En del ljudi bo sprejel svetega očeta na letališču in bodo tvorili „špalir“ do predsednikovega dvorca. Tam ga bc pričakalo politi-en° osebje. V nekem smislu kar posvečena zamisel.
Ob tej pripravi na srečanje s svetim očetom urejujemo mnoge zako-ne> bo pa moral sveti oče priti še ePkrat, da bi še drugo dobro polo-v'co družin spravil v red. Noben papežev obisk pa ne more kaj veliko spremeniti v vprašanju mnogoženstva; to je delo posebne milosti božje ln vprašanje časa, saj v mnogih primerih šele starost naredi svoje. Mnogoženstvo nam dela veliko preglavic.
Trenutno sem v glavnem mestu Lome. Po 15 letih misijonskega življe-Pja sem predvčerajšnjim imel prometno nesrečo. Stroški padejo name, '{er imam zavarovanje le za poškodbo ljudi. Po tukajšnji navadi vsa hrivda pade na tujce... Tako vidiš, op je še to padlo na moje rame...
Za Milana Kadunca veš, da je v "loveniji. Pisal mi je, da je imel tež-i borbo z amebami (paraziti), ven-*|ar da jih je končno zadušil. Jaz pa c®kam v septembru še dva nova mi-mjonarja s Filipinov. Pater iz Indije Se zelo dobro znajde, Poljak pa je na Počitnicah.“
SLONOKOŠČENA OBALA
Misijonar PAVEL BAJEC, ki de-uje na misijonu Lakota v tej deželi, nam je že v prejšnjem pismu pove-
Misijonar Pavel Bajec krščuje mlado dekle.
dal marsikaj s svojega delokroga, kar pa je tedaj izpadlo, pa v naslednjem objavljamo:
„Poleg duhovnikov so na naši župniji še štiri sestre, od katerih sta dve Francozinji, dve pa Angležinji. Ena sestra dela v misijonski ambulanti, ena se posveča delu z osnovnošolci, ena skrbi za njihovo gospodinjstvo in hišo, ena pa je na zdravljenju v Evropi. Do lanskega leta so vodile tudi srednjo tehnično šolo z internatom za dekleta. Zaradi nezadostnih sredstev in pomanjkanja osebja je ta šola sedaj zaprta, kako bo pa v bodoče, še ni povsem jasno. Država teži za tem, da bi vse šole prišle v roke domačinov, kar je upravičeno in je tudi naša naloga, da pomagamo domačinom, da čim več odgovornosti prevzamejo v svoje roke. Za to pa je treba veliko časa in vzgojnega dela med njimi."
Kasneje nam je isti misijonar še dvakrat pisal, prvič z dne 21. junija
in drugič z dne 1. avgusta. Iz teh dveh njegovih pisem objavljamo tele:
„Brat Ivan Vam je verjetno sporočil, da je letos na dopustu v domovini. Tudi to je del našega misijonskega življenja, ko si skušamo od časa do časa obnoviti moči in se duhovno osvežiti. Tudi tu je zdaj čas počitnic. Prav te dni imajo šole zaključne izpite in tako se bo pouk kmalu končal. Vendar se nam letos ne obeta kaj prostega časa, saj imamo v načrtu razne duhovne vaje za otroke, za mlade in za katehiste. .. V juliju pa bomo imeli tukaj duhovniško posvečenje enega naših bogoslovcev. To je tu velik dogodek in praznik, kar zahteva veliko priprave. Imeli bomo na praksi tri bogoslovce in treba jih bo koristno zaposliti. Pa se bo le našel tudi čas za malo sprostitve in pripravo za novo šolsko leto.
Tudi tu nas je zdaj manj: župnik je odšel na dopust, prav tako tudi ena od sester. Priporočam Vam v molitev vso našo župnijo!"
JUŽNA AFRIKA
Od tu nam je pisal koncem maja duhovnik p. FRANC BRATINA z misijona sv. Mihaela. Zahvaljuje se za pošiljko 500 dolarjev vsem dobrotnikom. Potem pa pove:
„Nam gre tukaj po navadi. Kot veste, živimo v samostojni državi črncev in imamo še kar lep mir, samo ljudi je vse preveč na kupu, tako da morajo iskati delo drugod in so zato družine raztrgane. Sicer pa dobro zaslužijo in si postavljajo prav lepe hiše, tudi z vsem udobjem opreme. Seveda obstoje tudi reveži, ki si hiš ne morejo pozidati in si tudi najpotrebnejšega ne morejo nabaviti. Tem moramo mi pomagati, pa si tudi med seboj radi priskočijo na pomoč, posebno med sorodniki. Otroci, ki pridejo v šolo, imajo navadno kaj denarja, da si kupijo za malico, kruh in kaj za namazati, ali pa sadje v poletnem času.
Zanimivo: iz dežel, ki obdajajo Južnoafriško unijo, črnci zelo žele priti
Pogled na cerkev sv. Mihaela na p. Bratina misijonu v Južni Afriki. V ospredju
mogočni kaktus.
Z misijona p. Bratina: ljudje se zbirajo pred novo kapelo, ki jo bodo blagoslovili.
v to državo, da bi kaj več zaslužili, celo iz komunističnih dežel. A jim država ne dovoli vstopiti."
Sobrat p. Bratina, br. VALENTIN POZNIČ, ki deluje že desetletja v znanem nam Glen-Cowiju, nam je dvakrat kratko pisal zadnje mesece: .,Za silo sem zdrav, le roka se mi vedno trese, to je dokaz, da sem že blizu večnosti. Se ne bojim smrti, ker sem vsak dan pripravljen, da odidem, kadar bo božja volja. Zadržim se pa pred vsem v svoji sobi. Toliko sem še pri močeh, da. vse potrebno sam zase opravim in ne nad-legujem sobratov. Zdaj je pri nas lepa zima, brez posebnega mraza. Že Pa cvete prvo sadno drevje. Hvala *ePa za dar, ki ste mi ga poslali!"
Od štirih sester oblatinj-Slovenk v 'lužni Afriki imamo pisma od treh; sestra Alojzija Šteh navadno ne piše, ampak prepušča pisanje svoji mlajši rodni sestri Benigni.
Iz Heirachabisa nam piše s. VINCENCIJA NOVAK 10. junija.:
»Sredi maja smo imeli sveto bir-
mo 55 odraslih in nekaj otrok. Bil je krasen praznik, ki tudi nam prinese velike tiste sreče, ki je svet ne more dati. Naš škof, tudi oblat, je prišel že dan preje, kakor tudi starši otrok. Misijon je bil prenapolnjen. V naši dvorani, ki smo jo za to priliko lepo okrasili, smo postregli po cerkveni slovesnosti s kosilom vsem birmancem in njihovim botrom. Vsak od birmancev je prejel darilo, rožni venec. Prihajajo vsak večer v cerkev, kjer molimo skupaj to molitev. Prosimo sv. Duha, naj jim da milosti, da bodo ostali zvesti do smrti!
Po tej slovesnosti smo imele cel teden obiske iz Holandije, kajti naš misijonar je po rodu Holandec.
To že veste, da si je sestra Pogorelc že drugič zlomila nogo. Bila je na potu iz bolnišnice domov, pa je v Matjeskllofu tako nerodno padla, da je morala takoj nazaj v Cap Town.
Tu imamo že hudo zimo. Otroci sicer še vedno prihajajo bosi in slabo oblečeni v šolo. Mi jim pomagamo, kolikor moremo, saj imamo že sami
Pri slovesnosti zaobljubnih jubilejev sester oblatinj v Južni Afriki.
notranjih otrok nad 200, ki jih moramo z vsem oskrbeti."
Od s. ELIZABETE POGORELC, ki je doživela v kratkem kar dva zloma nog, imamo tudi kar dve pismi. Prvo je od 3. maja in v njem med drugim tudi poroča o drugem zlomu:
„16. februarja sem drugič padla in si zlomila isto levo nogo v stegnu. Ko so me peljali spet v bolnico, je bilo tako za zdravnike kot zame še težje popraviti ta novi zlom. Potem sem bila celih pet tednov v Koehlen-hofu na okrevanju, nato so me pa z enim samim prevozom peljali nazaj, 800 km daleč na misijon Po rt No-lloth."
Drugo pismo s. Pogorelc je iz srede julija, v katerem se misijonarka zahvaljuje dobrotnikom za poslano ji pomoč.
»Prilagam Vam podobico sv. Ono-frija puščavnika. Moje oči so zadnje čase zelo pešale. Sestre so mi svetovale, naj se priporočim temu svetniku. Res sem začela z osemdnevnico
k njemu, in sicer vsak dan en Gredo več. V moje nepopisno veselje sem tretji dan na vse zgodaj zjutraj že dobro videla kot poprej.
Z sestro Alojzijo Šteh, ki je 23. junija v Matveskloofu praznovala svojo 50-letnico redovnega življenja, smo vse štiri Slovenke doživele Abrahama v misijonih.
Še to naj Vam zaupam, kako sem bila vesela ponovnega uslišanja sv. Onofrija. Iz bolnišnice je prišel račun za moji dve operaciji 1.668 Rant (nad 1.000 dolarjev!) Sestra prednica domačinka je vložila na upravo bolnice prošnjo za popust. In prav včeraj smo dobile od tam odgovor, da imamo poravnati le 23 Rantov, vse drugo je odpuščeno. Hvala Bogu in sv. Onofriju!"
Iz Koehlenhofa nam končno piše 2. julija s. Benigna šteh in pismo podpiše tudi njena rodna in redovna sestra Alojzija, o kateri je s. Pogorelc pisala, da je tudi slavila 50 letnico bivanja v njihovi družbi.
IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA
RAZDELITEV SKLADA ,,KATOLIŠKIH MISIJONOV"
ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE ZA LETO 1984
Naslednji slovenski misijonarji so iz gornjega sklada prejeli (oziroma de'no še bodo) naslednje vsote, po približnem abecednem redu (vse v USA dolarjih);
Bajec Ivan 600, Bajec Pavel 500, Benko Ernest 600, Bernik Pavel 600, Bratina Franc 400, Brilej Rozalija 350, Buh France 600, Burgar Anka 400, TSurja. Štefan 410, čuk Emil 500, Cukale Jože 615, Drevenšek Rudi 600, Erjavec Janko 300, Gajšek Rok 600, Gerkman Vida 400, Grošelj Jože 530, Hočevar Deodata 400, Horvat Avgust 600, Janež dr. Janez se odpovedal, Jurkovič Bernarda 400, Kadunc	Milan 625, Karničnik Mojca	400, Kavčič
Bogdana 400, Kerševan Marcel	400,	Kešpret Ivan 500, Ketiš	Evgen	6271,
Kos Vladimir 661, Kramar Joško 470, Kravos Zdravko 400, Medvešček Te-rezija 400, Miklavčič Anica 405, Mlakar Janez 600, Mlinarič Jože 600, Letonja Jaže 100, Mrhar Marjeta 400, Mujdrica Janez 530, Novak Frančiška 600, Novak Vincencija 400, Opeka Peter 700, Pačnik Tone 600, Pavlič Te-rezija 500, Pavlišič Marija 400, Pavlin Stanko 600, Podgrajšek Janez 600, Pirc Ksaverija 500, Pogorelc Elizabeta 414, Potočnik Amanda 430, Poznič Valentin 400, Puhan Janez 600, Rebol Franc 500, Resnik Konradina 400, Kode Cecilja 400, Rous Barbara	400,	Rovtar Jože 400, Rozman	Stanko	600,
Kudež Radko 600, Slabe Janko	700,	Sever Štefana 300, Si'eš	Marija	500,
Starman dr. Anica 400, Škerlj Zora 600, štanta Ivan 600, Šteh Alojzija 400, S te h Benigna 400, Štolcer Kristjan 600, Sušnik Rado 600, Tomažin Lovro 600, Tružnjak Mirko 500, t Vidmar Leopold 280, Zabret Ludvik 500.
Vsega skupaj 70 misijonarjem in misijonarkam 33.567 USA dolarjev, skoraj 2.000 več kot lani.
Tu ni všteto vse ono, kar ljudje darujejo za posamezne misijonarje in jim je bilo tudi poslano, namreč skupaj 3.210 dolarjev.
Ako kdo od misijonarjev do konca leta ne bo prejel celotne njemu določene vsote, ga prosimo, da nam sporoči.
Ob tej priliki se spet zahvalimo vsem plemenitim darovalcem in jih prosimo za nadaljnje sodelovanje z slovenskimi misiojnarji. V letu 1985 imamo, “vala Bogu, spet nekaj misijonarjev oziroma misijonark več, zato bodimo še bolj radodarni!
APOSTOLSKI KROŽEK V KANADI
Lansko jesen se je pričelo življenje apostolskega krožka v Torontu. P° večmesečnih iskanjih stika z mladimi je kar mimogrede nekako prišlo (*o tega, da so se poleg Tomaža Mavriča in Franca Sodja zbrali mladi: Janez Slana, Marija Babič, Kati Potočnik in Dorti Tratnik. Tako je ostal v zapisniku kot prvi sestanek 3. septembra 1984.
Razlog krožka? V iskanju kandidatov za Misijonsko družbo lazaristov nied Slovenci je nazadnje prišlo do tega, da se je pokazala potreba usta-
noviti nekak klub ali krog ljudi, ki bi pomagali mladim uresničiti njihove ideale. Videti je bilo, da bi mnogi radi napravili nekaj lepega za Boga, kot pravi Mati Terezija. Toda nimajo vsi enakih priprav, ne enako dolgega časa na razpolago. Zato je že na prvem sestanku bilo jasno, da mora imeti ta krožek široko- podlago.
Odprt je seveda vsem fantom in dekletom v Torontu. Toda kraj, kjer naj bi opravili prostovoljno delo za božje kraljestvo, je nujno različen. Na Madagaskarju zahtevajo najmanj tri leta, dela. Za dekleta žele predvsem, da so bolničarke, fantje pa vešči v raznih obrtih. S fanti je bilo napravljenih nekaj lepih poizkusov iz Misijonskega zavoda v Argentini. Od tam jih je pet odšlo za tri leta na Madagaskar. Zadnji se je udeležil šestega sestanka Apostolskega krožka, to je bilo 12. maja.
Takrat so bile stvari že precej razčiščene. Vsakemu članu, ki je odšel na delo, so mladi ob petkih zvečer pri večni devetdnevnici napravili slovo. Prva je odšla 19. aprila Kati Potočnik v Misijonski zavod v Buenos Aires, kjer je inštruktorica angleškega, francoskega in nemškega jezika. Dopoldan, ko so gojenci v španski šoli, pa pomaga v Domu sv. Vincencija pri ostarelih. Njeno delo se bo končalo začetkom decembra in se bo vrnila še pred božičem tega leta.
Druga je odpotovala 6. julija Dorti Tratnik. In sicer na Madagaskar. Ker ji zaradi raznih okoliščin ni bilo mogoče biti tam več kot leto dni, smo zanjo izjemno dobili možnost, da gre. Kot prvo dekle, ki gre na Madagaskar
Laični misijonarki, ki sta odleteli na Madagaskar, pomagat misijonarki s. Marjeti Mrhar: levo Anica Tomažič, desno Dorti Tratnik.
D°rti Tratnik, Anica Tomažič in Tone Kerin, tudi novi misijonar za Madagaskar, v družbi z misijonarjem Radotom Sušnikom. Vse slike so delo Brankota Jana CM.
ln z njo iz Slovenije Anica Tomažič, smo jo poslali bolj za poizkus, kako bodo dekleta prenesla klimo in kako se bodo vživela v delo. Poslana je ”a pomoč s. Marjeti Mrhar v dispanzer. Za to pomoč s. Marjeta prosi že nekaj let. In ker ima krožek v pripravi že drugo, ko ona odide, in bo ta ostala na Madagaskarju tri leta, je njen odhod dragocen. In bo krožku mo-£la nuditi veliko nasvetov, kako naj dekleta potujejo, kdaj naj začno z uradnimi dokumenti in na kaj naj bodo pripravljena. Krožek ima željo, da bo zdržema pošiljal dekleta na Madagaskar. Upajmo, da se bo prvi poizkus obnesel.
Tretji je odšel Janez Nosan, ki je letos dokončal univerzitetni študij ekonomije in se je odločil, da vstopi v Misijonsko družbo. Kot vsakemu so njemu posebej pripravili prisrčno slovo. Odpotoval pa je v Slovenijo 17. avgusta in sredi septembra je začel svoj noviciat.
Četrta je odšla Marija Rabič. Ona je že pred leti posvetila dve šolski leti Misijonskemu zavodu. Potem je delala večinoma med prizadetimi otroki. Končno se je odločila, da bo vse življenje posvetila najbolj ubogim. Tako je 18. avgusta tudi ona. odpotovala med Indijance v Kanadi. To je nekako Piva stopnja njenega dela.
Zaradi slovesov in zaradi počitnic krožek ni mogel najti primernega Cl*sa za sestanek. Koncem septembra bo začel svoje delo in že na prvi sestanek povabil ne le tiste, ki se že pripravljajo na svoje apostolsko delo in
bodo odšli prihodnje leto, ampak tudi nove, ki se bodo priglasili sami ali jih bodo povabili člani krožka..
Torej v bistvu je to misijonski krožek. A zaradi širšega namena, in da je prav vsakemu mlademu človeku dana možnost sodelovati pri poslanstvu Cerkve, nima imena misijonski krožek, ampak apostolski krožek.
Seveda si je krožek zadal nalogo, da vsakemu, ki gre v misijone ali ki gre izven Kanade na svoje poslanstvo, plača vožnjo in — če misijonarji prosijo, plača, tudi vzdrževalnino za vso dobo, ko je na eni ali drugi postojanki. Nekateri - kot Marija Babič - pa so si to oskrbeli sami.
Zato je razumljivo, da krožek potrebuje trojno pomoč. Najlažja je denarna. In hvala Bogu, dozdaj nihče ni obtičal doma zaradi pomanjkanja denarja. In krožek zaupa, da bo tako tudi v prihodnje. Drugo je moralna opora. Mladim moramo nuditi možnost, da kaj dobrega store. Seveda je še vedno ideal poklic za vse življenje ali kot duhovnik ali kot redovnica ali kot laični misijonar. A oblike apostolskega dela ali misijonskega, dela so danes zelo različne. Iz Kanade nekateri redovniki organizirajo misijonsko ekipo (recimo za kak afriški misijon) le za dva meseca. Mi si tega ne moremo privoščiti, ker recimo na Madagaskarju ne morejo v dveh mesecih napraviti kaj prida, vožnja pa je zelo draga. Mi bomo pač sledili poklicanosti posameznika in tudi možnostim posameznika, pa seveda potrebam raznih področij, lahko kar rečemo vsaj v širšem pomenu besede: misijonskih področij. Tretje in nujno in potrebno pa je molitev. Najprej molitev, da bi mladi sledili božjemu klicu. Potem molitev, da bi mogli svoje sanje uresničiti in v delu vztrajati do konca. Trenutno bi bilo potrebno dobrim dušam pripo-ločati, da bi Bog klical fante v duhovniški poklic, dekleta v redovniškega. In pa. v misijonarskega: ali za celo življenje ali kot duhovniki ali redovnice ali pa kot laiki, pa četudi le za nekaj časa.
Bog daj, da bi delo, ki se je tiho pričelo, tiho raslo naprej in rodilo
čim več sadov.
Poroča Franc Sodja CM, Kanada
MISIJONSKI ZAVOD V ARGENTINI
Ta zavod, ki je imel pred leti nad 40 gojencev in je že rodil celo vrsto duhovniških in misijonskih poklicev, je še vedno potreben in koristen. Slovenske fante, rojene od slovenskih staršev v Argentini, želi vzgajati v misijonskem in slovenskem duhu, da bodo zrasli v apostolsko usmerjene katoličane in dobre Slovence.
Že za časa, ko je Zavod vodil še Franc Sodja CM, je bil zaznan upad števil ai gojencev. Slovenski starši imajo zdaj manj otrok in lažje jim v družinski skupnosti nudijo vse potrebno za čim boljšo slovensko vzgojo. Vendar pa mnogi starši še vedno žele pošiljati svoje fante v slovenski Misijonski zavod, ki more njih fantom dati tako v versko-vzgojnem kot v slovenskem duhu morda več, kot bi jim mogel nuditi v gotovih primerih družinski krog. Posebno bo pa, Zavod mogel dodati celotni vzgoji fantov misijonsko noto, na podlagi katere se bi morda, tako kot mnogi doslej, ta ali oni odločil za misijonski poklic, duhovniški ali laiški, če bi ga. morda Bog k temu povabil, kar bi bilo ne le čast, ampak velika milost za, mladega človeka in njegovo družino.
V Misijonskem zavbdu je v šolskem letu 1984/85 le IG gojencev. Kaj so,
Misijonski zavod v Argentini ob odhodu gojenca Toneta Burja v Slovenijo. V prvi vrsti so v sredi Kati Potočnik, vodja Marko Cukjati in kandidat CM Tone Burja; ostali so letošnji absolventi srednje šole. (Foto KM.)
Poleg rednega šolskega in zavodskega študijskega programa v tem letu Ptidobili še slovenskega in misijonskega, se bo videlo na misijonski pro-slavi 20. oktobra v Slovenski hiši v Buenos Airesu, kjer bodo večino programa proslave izvajali prav gojenci Misijonskega zavoda. Mali bodo zaorali misijonsko igrico „Ivčkove misijonske sanje", večji pa bodo predajali dr. Ivana Preglja malo poznano odrsko delo: Smrt sv. Cirila blagovestnika", v katerem ob Cirilu ves čas nastopa sv. Metod. Ta igra bo tudi Poklon misijonske akcije obema blagovestnikoma ob 1.100 letnici smrti sv. Metoda.
Misijonski zavod je pa doživel odhod spet enega svojih gojencev v Slo-yenijo, da se tam vključi v Misijonsko družbo sv. Vincencija Pa.velskega 1,1 se slovensko, teološko in družbeno oblikuje v duhovnika in kasneje v Misijonarja, če ga bomo spremljali z molitvami. Celotni Misijonski zavod s ‘;vojim vodstvom, superiorjem Baragovega misijonišča, rektorjem Cukjatijem 'n sodelavko Kati Potočnik ga je spremljal na letališče Ezeiza, kjer so se °d njega poslovili tudi vsi njegovi domači, ki jih ima veliko v Slovenski x’asi, kjer se je pred 18 leti rodil Tone Burja, o katerem pišemo te vrstice.
je srečno preko Rima priletel v Ronke pri Trstu oziroma Gorici, so ga na letališču čakali iz Slovenske vasi in Misijonskega zavoda, izišli argen-*apski sobratje Slovenci: Rado Sušnik, ki čaka na vrnitev na Madagaskar. Jože Bokalič, na počitnicah v domovini, in Jože Adamič, sodelavec mons.
Franca Mikuža v Šmartnem pod šmarno goro. No, lepšega sprejema si Tone Burja res ni mogel misliti...
»SLOVENSKI MISIJONARJI IN MISIJONARKE11
Kakor smo kratko poročali že v ..Misijonskem opazovalcu" številke našega lista za maj/junij, je Slovenski medškofijski misijonski odbor pod vodstvom narodnega voditelja Papeških misijonskih družb za Slovenijo Franca Mikuža v letu poklicev in ob 1.100 letnici smrti sv. Metoda izdal lično knjižico v formatu, kot ga ima naš list, in na 32 straneh s kartonskim ovitkom, z gornjim naslovom, ki nam nakaže vsebino knjižice: prikaz slovenskih misijonarjev na podlagi statističnih tebel in njih življenjskih podatkov.
Naj v naslednjem najprej navedemo, kaj vse vsebuje ta brošura.
V	uvodnih besedah na prvi strani Franc Mikuž razloži namen, ki ga ima objava te knjižice. Na drugi strani pa nadškof dr. Alojzij Šuštar utemelji, zakaj se naj zanimamo za naše misijonarje, zakaj naj bomo povezani z njimi. V naslednjem sestavku ..Misijoni in Slovenci" se v kratkih potezah pokaže razvoj misijonskega dela slovenskega naroda od misijonarja Janeza Mesarja v sedemnajstem stoletju do današnjih dni, na misijonskem polju kot v zaledju, članek omenja, da so leta 1923 začeli izhajati ..Katoliški misijoni", in navaja pomembnost pokojnega dr. Lamberta Ehrlicha za slovensko misijonstvo in tudi že pred nedavnim umrlega prelata dr. Vilka Fajdiga, ki je pobudil Medškofijski misijonski odbor za slovensko misijonsko dejavnost, posebna slovenska misijonska ustanova ob vsem ostalem vodstvu misijonskega dela v državi Jugoslaviji... Članek opozarja, da se slovenska misijonska dejavnost ne omejuje le na matično domovino, ampak da sega tudi na Koroško in Primorsko in med slovenske izseljence.
V	ostalem je v knjižici vrsta statističnih in drugih podatkov o slovenskih misijonarjih danes. Navedemo kar naslove posameznih poglavij: Število ir. starostna struktura misijonarjev in misijonark - Dežele, v katerih delujejo - Redovi in škofije, katerim pripadajo — Škofije, iz katerih izhajajo. — Sledi navedba vseh misijonarjev in misijonark po abecednem redu, pri čemer je navedeno ime in priimek misijonarja, pripadnost Družbi, kraj in čas rojstva, posvečenja (ali zaobljub), iz katere škofije in kdaj je odšel v misijone in kam, končno naslov njegovega sedanjega delokroga. Navajajo se misijonarji, ki začasno ne bivajo v misijonih, in misijonarji, ki so se vrnili z misijonov, pa zadnje čase umrli. Knjižico zaključuje ponatis tistih poglavij „Zakonika cerkvenega prava", ki določa misijonsko dejavnost Cerkve.
Knjižica navaja, da je danes (v času izdaje) slovenskih misijonarjev in misijonark kar 126. V ..Katoliških misijonih" vsakih nekaj let objavljamo seznam in naslovnik vseh slovenskih misijonarjev in misijonark, a jih navajamo le okrog 80. Odkod ta razlika v navajanju števila naših misijonarjev?
Knjižica šteje med misijonarje precej takih, ki jih ni šteti med misijonarje, ker ne odgovarjajo označbi, kdo je misijonar, kakor jo navaja na četrti strani v zadnjem odstavku uvodnega zapisa ..Misijoni in Slovenci", kjer pravi: »Misijonarja imenujemo tukaj tistega, ki deluje med rodovi, ki Kristusa sploh ne poznajo." Med misijonarkami knjižica navaja na primer celo vrsto usmiljenk, ki delujejo v Južni Ameriki in ki jih pisec tega zapisa osebno pozna, kakor tudi njih delokroge; le-te nikakor ne delujejo med
^ kratkem odide na Madagaskar še en duhovnik lazarist: Letonja, ki ga tu vidimo pri branju berila pri maši, med katero je vizitator lazaristov Zdravko Pogorelc izročil Kerinu misijonski križ. Somaševali so med drugimi: Tone Stres CM, Jože Kokalj SJ, Stanko Žakelj CM, Pogorelc CM, Kerin CM in Mons. Franc Mikuž, v cerkvi Srca Jezusovega v
Ljubljani.
ljudmi, ki Kristusa ne bi poznali, saj delujejo v mestih, kjer je krščanstvo razmeroma cvetoče, pa naj bo to Buenos Aires ali pa Punta Arenas. Podobno bi mogli reči o tem in onem apostolskem delavcu v še kaki drugi južnoameriški deželi in tako bi že iz tega področja bilo vsaj ducat misijonark oziroma misijonarjev manj.
Dalje: »Katoliški misijoni" tudi ne navajajo v seznamu, ki ga vsakih nekaj let objavijo, na primer šolskih sester v Egiptu in usmiljenk v Turčiji, ker je njih delo sicer pričevanje za Kristusa v muslimanskem svetu, a ne direktni apostolat v islamu, in zato njihovo pričevanje vsaj gmotne pomoči zaledja ne terja v toliki meri. »Katoliški misijoni" pač omejujejo svoje poslanstvo na čim manjši, ožji krog misijonarjev, da se tako že itak skromna gmotna opora misijonarjem ne razdrobi preveč.
Ta brošura daje tudi »Katoliškim misijonom" pobudo, da še in še razčiščujejo vprašanje, koga smatrati za slovenskega misijonarja, do odkrivajo in uvrščajo med nje nove in jim skušajo stati ob strani, vključujoč jih med deležnike tako duhovnih kot gmotnih sadov misijonskega zaledja.
Pripomniti je, da so v seznamu misijonarjev in pri njih upoštevanju še nekatere druge netočnosti in nepopolnosti, na primer, da so navedeni nekateri misijonarji, ki niso več na misijonskem polju, da je kak misijonar prištet drugi Družbi, da je za koga naveden drug kraj delovanja, itd.
Če izvzamemo dokaj pomembno napako, da brošura navaja med misijonarji nekatere, ki dejansko to niso, je delo »Slovenski misijonarji in misijonarke", o katerem poročamo, v glavnem pomembno in zlasti statistični del, ki se sicer more tu in tam popraviti, pomeni velik napredek v poznavanju slovenskih misijonarjev.
IZ PISEM ANDREJA MAJCENA SDB SREDI JULIJA 1985
»Poležavam v postelji, še vedno zaradi noge, ki sem si jo izvil. Morda sem prejšhji teden preveč hodil po novih mašah... Med drugim sem bil v Krškem, odkoder sem pred 50 leti odšel v misijone. Krško se pripravlja, da počasti novomašnika Toneta Kerina, novega misijonarja Misijonske družbe, ki odide na Madagaskar. Ne vem, kako je ljubi Bog našel Kerina na teh hribih...
Drugo jutro po mojem prihodu se pripeljejo pred župnišče lazaristi iz Ljubljane, ZDA, Kanade in celo naš častitljivi Jereb, ki je tudi deloval na Kitajskem in ki me pozdravi z »Tjenčupaojen!" Pri zajtrku se z njim pogovarjam o Baragovem kitajskem misijonu, kako so se pri meni v Junnanu 1. 1947 in 1948 ustavili Kopač, Wolbang, Prebil, Verdnik, da bi poskusili z delom pri Kerecu. »Prav od vas, gospod Jereb, je prišla odločitev, naj puste Kereca, kjer ni pravega delokroga, ker so bili že kamilijanci tam, in ste jih povabili v Kanchow, kjer se je organiziral »Baragov kitajski misijon". - Zdaj ste se pa lazaristi spravili nad Madagaskar!"
Med duhovnimi vajami v Želimljem nam je Joško Kramar z diapozitivi kazal svoje pionirsko delo v Papui. Tam je dozidal lepo cerkvico, dar slovenskih src.
Pavlin Stanko se je pa kar na kratko oglasil, da je že od 1. julija v Grgarju in misijonari tam po slovenskih župnijah to in onstran meje in je vesel, da bo prisostvoval 7. in 8. septembra marijansko-misijonski slovesnosti
na Rakovniku. Kramar pa še pripravlja, da gre na britanski del Nove Gvineje, da tam pomaga, pripraviti novo postojanko za domače misijonske Poklice med Papuanci.
Prišel me je pozdravit misijonar šomen, ki je dobil misijonski križ v mariborski stolnici 7. julija. Pripravlja se, da gre k Tonetu Pačniku v Zaire.
BIVŠI ZAIRSKI MISIJONAR DR. SLAVKO SNOJ SE JE OGLASIL
,,Prav te dni se mudi v Afriki papež. 14. do 16. julija bo obiskal Zaire, zadnji dan bo predvideno v Lubumbashi, kraj mojega nekdanjega delovanja. Z Dunaja to vsaj nekoliko morem spremljati. In moje misli so seveda tam, kjer sem se tako dobro počutil in imam toliko prijateljev.
S Šomnom sva se srečala na Rakovniku, kjer so mu sešili beli talar. Menda je že odpotoval v Zaire in bo, kakor mi je rekel, kakih 150 km stran od Pačnika, to je, po afriško, zelo blizu.
V	občasni zvezi sem z našimi v Lubumbashiju, pa tudi z Mojco Kar-ničnik v notranjosti Zaira.
Ob koncu julija sem še nekajkrat obiskal g. Majcena, ki smo ga morali Po nekaterih težavah z nogo odpeljati v bolnico za ortopedijo.
Tvoji sobratje se dobro držijo. Slišim, da je dr. Rode resen kandidat za beograjskega nadškofa. Stres je bil iz-voljen za prodekana teološke fakultete. Ocvirk pa sedaj predava namesto Rodeta."
BR. JOŠKO KRAMAR SDB V DOMOVINI
Iz njegovega pisma iz rodnega kraja Šmarca na Gorenjskem 9. avgusta 1985:
„V enem mesecu sem imel doslej že 36 srečanj z diapozitivi ali brez jih med ,'mašo. Za naprej imam pa do konca meseca le dva dni prosta, ostalo je vse zasedeno. Vidite, da je misijonsko zanimanje doma pri vernih zelo veliko. Da bi le Bog dal tej dobri volji tudi stanovitnost in moč tistim, ki so poklicani!
16. julija je na Dobrovi sprejela misijonski križ Dorti Tratnik iz Kanade. Odide kot laična misijonarka na Madagaskar. V glavnem je Slovenija osredotočena, na ta otok. Oceanija se mnogim zdi predaleč.
25. julija je bilo lepo srečanje misijonarjev pri sv. Jakobu v Ljubljani. Bilo nas je deset. 12. in 13. tega meseca (avgusta) bo duhovna obnova za Misijonarje v Stični, ki jo bo vodil škof Lenič. 25. avgusta pa bo misijonsko Sl'ečanje v Novi Štifti. . . Jutri bomo obhajali 50 letnico mojih zaobljub V ^elimljem, 8. septembra pa na Rakovniku 50 letnico mojega misijonskega življenja. Potem pa takoj nazaj v Papuo in naprej na moje novo poslanstvo!
G. Majcen se ne počuti dobro. Ima precej sladkorne in desna noga ga Zelo boli; pravi, da je to še posledica kuge, ki jo je trpel v Vietnamu."
STOPINJE 1985
V	Murski Soboti že leta izhaja Zbornik-Koledar z gornjim naslovom, ki ga izdaja „Pomursko pastoralno področje" in mu je odgovorni urednik zdaj škof Smej. Letošnji Zbornik, ki nam ga je poslal bivši misijonar •Andrej Majcen SDB, vsebuje skoraj 290 strani s številnimi ilustracijami.
Ni namen ,,Katoliških misijonov" povdarjati pomembnost te vsakoletne publikacije, želimo pa opozoriti na članek, ki ga je objavil v Zborniku sodelavec jz (Jože Zadravec) pod naslovom „Z duhom, ki preživi stoletja" in v katerem poroča o slovesnostih v spomin kitajskega misijonarja Jožefa Kereca, Prekmurca, ob desetletnici njegove smrti. Članek objavlja Kerečevo fotografijo in slike nekaterih njegovih sodelavcev na Kitajskem, Andreja Majcena SDB in sester Konstantine Sar ja š in Mihaele Rous. Med drugim članek citira tudi zapis o Kerecu iz ..Katoliških misijonih" leta 1948, ki ga je naš list objavil ob njegovi srebrni maši. Na straneh 222 in sl. pa »Stopi-nje" objavljajo pet fotografij slovenskih misijonarjev, dveh Prekmurcev, ki sta oba doma iz Bratoncev, Marije Sreš in Janeza Mujdrice, pa salezijanca Pavla Bernika, minorita Miha Drevenška in jezuita Jožeta Grošlja.
MISIJONSKA PRILOGA ..KATOLIŠKEGA GLASA'*
Poročali smo že o tem, kako v Cerkvi dandanes razne škofije kar uradno in načrtno pomagajo drugim škofijam v misijonih z osebjem in sredstvi. Tako se je že pred leti goriška škofija odločila za tako pomoč škofiji Bouake na Slonokoščeni obali (kjer delujeta tudi dva slovenska misijonarja in dve misijonarki). O tem misijonskem prizadevanju goriška nadškofija redno poroča. Kajpada pri tem lepem misijonskem podvigu sodelujejo tudi slovenski verniki škofije.
O tem slovenskem deležu poroča od časa do časa posebna štiristranska priloga tednika »Katoliški glas", tiskana na lepem papirju s številnimi slikami. Zadnjo prilogo smo prejeli tisto, ki je izšla 11. marca 1985. Na prvi strani je »Beseda našega nadškofa", članek nadškofa P. V. Bommarca, ki piše o celotni goriški misijonski akciji v pomoč cerkvi v Bouake. Značilno je nadškof Bommarco zapisal v članku: „Mi imamo toliko cerkva, ki so jih postavili naši verni predniki, dočim jih afriški bratje nimajo. Mi prebivalci stare Evrope se zanimamo samo za osebne koristi in puščamo cerkve prazne. Mlade afriške Cerkve, ki čudovito izpričujejo, da. so v molitvi res združene, pa nimajo svetišč, da bi se verniki v njih zbirali, peli in obhajali Evharistijo." Iz drugih poročil izvemo, da so v goriški škofiji izvedli spet »Postno akcijo" in da so zbrali za misijone 317.033.558 Lir; od tega je 17 župnij oziroma duhovnij slovenske skupnosti prispevalo 11.978.500 Lir. Med 31 misijonarji, ki jih podpira goriška škofija, je tudi nekaj Slovencev, med n ji, mi s. Bogdana Kavčič, Stanko Pavlin, Radko Rudež, Ivan Štanta in Mansvet Božič. V prilogi najdemo tudi poročila dveh slovenskih misijonarjev, o. Radkota Rudeža iz Zambije in o. Placida Prša, ki deluje v Centralni afriški republiki (kjer je zdaj na delu tudi o. Hugo Delčnjak) in o katerem smo v našem listu KM že pisali, nismo ga pa doslej še primerno predstavili bralcem, kar pa bomo storili v prihodnjih številkah z objavo intervjuja z njim, objavljenega v goriški misijonski prilogi. Priloga na svoji četrti strani poroča o v ZDA izišlem zborniku »Slovenska pisma ameriških misijonarjev" (slovensko preveden naslov angleške knjige), ki ga je sestavil prof. A. Arnež. Končno priloga poroča tudi o življenju in delu slovenskega misijonarja v osrčju Brazilije, kapucina o. Mansveta Božiča, ki deluje med indijanskimi rodovi na področju reke Amazonke, kar pač tudi moramo smatrati za misijonsko delo in bomo v bodoče pri KM tega patra šteli med slovenskimi misijonarji.
MISIJONSKI OPAZOVALEC
Slovenci v domovini in pc svetu lepo praznujejo 1.100 letnico Metodove sOtrli, pa tudi v zamejstvu in izseljenstvu. Iz Rima nam pa mons. Jezernik sporoča o tem, kako v Svetem mestu pripravljajo veliko proslavo te 1.100 'etnice. Takole pravi: „V Rimu pripravljamo Metodov jubilej. Dela ne manjka. Kot kaže, bodo prišli na slovesnost od vseh strani in bo pravo misijonsko srečanje evropskih narodov, kjer bomo Slovani prišli do izraza."
Isti mons. Maksimilijan Jezernik se je koncem meseca avgusta mudil v Kanadi v Torontu, odkoder se je po telefonu po posredovanju Franca Sodja ( M oglasil tudi »Katoliškim misijonom" in pozdravil njih urednika v Buenos Airesu, kar je bila vsekakor izredna pozornost od strani pomembne osebnosti Vatikana, ki je kot rektor Slovenika tudi važna osebnost za vso slovensko skupnost.
Franc Sodja CM bo na povabilo rektorja Tinjskega Doma spet šel na delo v to katoliško kulturno ustanovo slovenske koroške, in sicer, če mu ^og ohranja zdravje, za celo leto. Tudi v tem času idejni urednik našega **sta ne bo zapustil, že iz Kanade r.am je poslal dva uvodnika za novi letnik >,Katoliških misijonov", ki obravnavata temo »Mladina in misijoni", o kateri bo razpravljal nameravani drugi vseslovenski misijonski simpozij, ki 6a je mons. Frane Mikuž sklical za prihodnje leto v Tinje. Kajpada bo Sodja, tudi celo leto nadaljeval z objavljanjem zaglavja „Po misijonskem svetu", kar je predragocena informacija o vesoljnem delu Cerkve in o problematiki vsega sodobnega sveta.
Medškofijski vodja vsega slovenskega misijonskega dela v domovini, župnik Franc Mikuž je bil imenovan za monsinjorja. K odlikovanju mlademu Vodilnemu misijonskemu delavcu, ki lepo nadaljuje misijonsko delo pokoj-,lcga prelata dr. Vilka Fajdiga in pred več kot 40 leti ubitega »očeta slovenskega misijonstva", kakor so »Katoliški misijoni" imenovali dr. Lamber-Ehrlicha, iz srca čestitamo in mu želimo, da bi mu bilo odlikovanje le n°va pobuda k žrtvovanju pri misijonskem delu v slovenskem misijonskem Zaledju in pri dragocenih stikih s slovenskimi misijonarji! Posebno mu pa želimo, da bi uspel premagati vse težave, ki se stavijo obnovitvi »Katoliških ^isijonov" v dcmovini na pot in da bi slovenski narod v celoti spet zaživel vini plodonosncjše misijonsko življenje ob slovenski misijonski reviji!
V Gorici bodo lepo praznovali prihodnjo misijonsko nedeljo, o čemer ''am poroča dr. Kazimir Humar: »Za prihodnjo Misijonsko nedeljo smo povabili mladino iz Stranj s. Fr. Gačnikom. Prikazali bodo igro o izgubljenem silHi in še kaj." — Hvalevredno!
K devetdesetletnici velike prijateljice slovenskih misijonarjev in misijonskega dela ge. Arnšek iz Bariloch v Argentini tudi »Katoliški misijoni" skreno čestitajo. Nekaj čudovitega je, kako vsa Arnškova družina živi *l,di za misijone, kar so gotovo podedovali še od pokojnega očeta oziroma n,cža slavljenke Ivana Arnšlca. V družinah Arnškovih ie več izvodov „Ka-
toliških misijonov". Posebno sin Peter je velik podpornik slovenskih misijonarjev v Barilochah, zato se pa, ko so na obisku, tam tudi tako radi oglasijo. Devetdesetletni Arnškovi mami iskrene čestitke in še dolgo življenje v krogu številne družine v prelepih argentinskih Barilochah!
Misijonarju Francetu Buhu CM na Madagaskarju pa od strani vseh prijateljev malgaškega misijona, posebno pa še njegovi sestri Anici A greš in v Kanadi živeči drugi njegovi sestri sožalje! Vse te je globoko pretresla nesreča Buhovega nečaka, sina ge. Agreš, ki je komaj 25 leten v začetku meseca septembra izgubil življenje v prometni nesreči, ko se je vanj in v njegovo motorno kolo zaletelo drugo težko vozilo. Misijonarjevi sestri k izgubi nečaka naše sožalje in molitve za počitek duše mladega argentinskega, Slovenca!
V Keniji, v Najrobiju, bodo avgusta službeno odprli „Hekima College", jezuitski center za študij teologije za Afriko in Madagaskar. Predavanja so v teku že od lanskega leta, uradna otvoritev pa, povezana z obhajanjem evharističnega, kongresa, naj bi bila od 18. do 26. avgusta letos v Nairobiju. Doslej so jezuitski bogoslovci iz Afrike in Madagaskarja večinoma študirali teologijo drugje, v Evropi ali ZDA. Tako poročajo ..Slovenski jezuiti" številka 106.
Tiskarski škrat nam jo je v prejšnji številki ..Katoliških misijonov" lepo zagodel. Med Misijonskimi darovi so bralci mogli brati, da so kanadski rojaki darovali „za lačne misijonarje" 1.700 dolarjev. Ko je o tem brala ena od argentinskih naročnic, se ji je milo storilo in je prinesla za lačnega misijonarja svoj vdovin dar. .. Razložili smo ji, da so misijonarji včasih res lačni in da bomo njen dar namenili njim, še bolj pa njihovim, ki so še bolj lačni, a da je bila v KM napaka in da so kanadski Slovenci darovali 1.700 dolarjev za LAIČNE MISIJONARJE. ..
MISIJONSKI DAROVI
V SKLAD KM ZA VSE MISIJONARJE Rojaki s Koroške: 9.875 USA dolarjev.
ZDA (v USA dolarjih): N. N., Chicago, dvakrat po 50; Slavka Bavec, 10. Avstralija (v avstralskih dolarjih): Karolina Čargo, 24; Marija Rodin, 100; za lačne v Bangladešu, 100.
Argentina (v avstralih): Razni v Domu sv. Vincencija, 0,40; po Angeli Kovač, 1,57; Mehle Ivan, 5.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za o. Ketiša v Togu, N. N., Kew, 5 avstralskih dol.; za Frančiškanke Brezmadežne v Afriki, Marija Rodin, 100 avstralskih dol.; namesto cvetja na grob krstnima botroma, Miha Oblak, Argentina, 5 avstralov za s. Amando Potočnik na Madagasakrju in 5 avstralov za s. Anico Miklavčič v Hongkongu; za gobavce na Madagaskarju s. Terezije Pavlič, N. N., Cinco Saltos, 50 dol.; isti za domače bogoslovce v Vangaindrano na Madagaskarju 50 dolarjev.
ZA MISIJONE
Za Bangladeš, N. N., Kevv, Avstralija, 10 avstr, dol.; za misij, bogoslovca, Vera Kokalj, Argentina, 0.88 A; v čast sv. Jožefu, sv. Roku in za beatif-

r!°^ Slomška, N. N., Dom sv. Vinc., Argentina, 0,30 A; duhovnik John avrih, 20 dol.; Jožefa Mokorel, 20 dolarjev; Lizika Biikvič, v spomin na ' °četa in mater, 20 dolarjev; zadnji trije iz ZDA.
y TISKOVNI sklad km 'ajc Olga, Argentina, 2 A.
misijonski zavod
'rane Šveb, Avstralija, 80 avstral. dolarjev.
y Kanadi so darovali:
y' kanadskih dolarjih)
‘a bogoslovce in dijake na Madagaskarju Štefka Strah, 50; Hočevar Ana, 300.
'a bogoslovce in dijake na Madaskarju
Anton Adamič, 300; Štefka Strah, 50; Ivan Prezelj, 500; Ludvik Stajan, 200. a laične misijonarje
Marija Babič, 85; N.N., Toronto, 300; Rafko Srebrnič, 40; Ludvik Stajan, P ! di-užina Grušovnjak, 20; Ivan Kavčič, 500, Ivanka Levstek, 100, Franc Kajšp, 150; N. N., Toronto, 1.000.
"a malgaški misijon splošno
•N., Toronto, 1.000; Društvo mož in fantov Brezmadežne, 300; Vinko Krsnik, 100.
a zdravila s. Marjeti Mrhar A* N., Toronto, 500; N. N., Toronto, 500.
___	VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG PLAČAJ!_______________________________
^ATOUŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, 0yonskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". eiuje in upravlia Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo ioubel) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Qroga del Centro Misional Baraga", Colčn 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem,
r°:nina v letu 1985 in vse za nazaj: 20 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah (v Kanadi 25 dolarjev). Letalsko 10 dolarjev več. V Argentini 20 A. ^AČUJč SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
r9«ntina- Baragovo misijonišče, El Cabezuelo 4029, 1 826 Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ram6n L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires. ^	*— Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
^: R«v. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada ^'IN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Kq Ch'cago, lil. 60608 U.S.A.
n°da: Župnija Marije Pomagaj: rev. Ivan Jan C.M., 61 1 Manning Ave, Toronto 4, Ont.: župnija Marije Brezmadežne: 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Ouebec: rev. Letonja C.M., 3470 Boul. Saint-Joseph, Montreal, Que. ,f H1X 1 W6.
° '1°: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario, 7, 34170 Gorizia.
^ Jr$h Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta 3 nC!!°: *• Rozalija Šmalc, Rue du Bac 140, Pariš 75340, Cedex 07 B* B- Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt A-9020. ija: Rehberger Gabrijela, 1 32, George Street, Bedford, Gran Bretana.
‘lroliio: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
Dve slovenski uršulinki v Bangkoku: Nad devetdesetletna s. Ksaverij0 Pirc ob najnovejšem svojem slikarskem delu in pa nad 70 letna s. Frančiška Novak, sodelovalka ,,Katoliških misijonov".
Registra de Prop. Int. Nv 231147 Director rosponsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada (B)
. m	FRAMOUEO PAGADO
sli	Conces on N9 3143
	TARIFA REDUCIDA
< s	Concesion Nv 5612