SVOBODNA j! 1U974: I 5okoledar-zbornik°2 SLOVENIJA V založbi "SVOBODNE SLOVENIJE" so izšle doslej naslednje knjige: 1. Koledar "Svobodne Slovenije" za 1. 1949 — 192 strani, 99 ilustracij. 2. Velika črna maša za pobite Slovence. — Pesnitev Jeremija Kalina — 220 strani, 21 celostranskih lesorezov akad. slikarice Bare Remec. (Zaključna beseda tudi v španščini in angleščini.) 3. Koledar "Svobodne Slovenije" za I. 1950 — 256 strani, 188 ilustracij. 4. Koledar "Svobodne Slovenije" za 1. 1951 — 288 strani, 90 ilustracij, 4 celostranske priloge umetniških reprodukcij. 5. Poljub — Pesniška zbirka dr. Tineta Debeljaka. Ilustracije akad. slikarice Bare Remec. — Bibliofilska izdaja — 250 izvodov. 6. Koledar in zbornik "Svobodne Slovenije" za 1. 1952 — 256 strani, 166 ilustracij. 7. Naša beseda. Mladinska knjiga — 128 strani, 48 ilustracij Stanka Snoja. Trgovina z nabožnimi predmeti in papirjem "SANTA JULIA" Victor Martinez 39, Buenos Aires Pisemski papir, peresa, nalivna peresa, zvezke, šolske in pisarniške potrebščine, aktovke, razglednice za voščila, a'bume, notese, kipe, križe,-rožne vence, brezjanske podobe etc. Vse to in še mnogo drugega koristno - potrebnega Vam nudimo po zmernih cenah. SANTERIA Y PAPELERIA "SANTA IULIA", Victor Martinez 39, Buenos Aires PRVA SLOVENSKA ZLATARNA IN URARNA V BUENOS AIRESU "B O Y U" OLAZABAL 2336 - Tel. 76-9160 Samo kvalitetno blago v briljantih, v 18 krt zlatu in v srebru. Precizijske ure svetovnih znamk: Ornega, Cyma, Doxa, Record, Unver in dr. Vsa zlatarska in urar-ska popravila strokovno in poceni. "ČASA BOYU" — Olazabal 2336 KOLEDAR « ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1952 Uredili UREDNIKI "SVOBODNE SLOVENIJE" Izdala in založila SVOBODNA SLOVENIJA", BUENOS AIRES, VICTOR MARTINEZ 50 •ty v, . V'( -X ii131974 r JEREMIJA KALIN Kdednica za lete i 9 5 Z Vojsko?... Mir?... Napad?... Obrambo? kaj vam nosim v malhi svoji? V njej — kot v svetu — vrešče boji: zdaj rapenja se... zdaj usiha... zdaj rohni. . . zdaj tiho 'vzdiha... Stiskam ji zadrg, a — sam bo (vem) razletel se iznenada: Sila obrambe?. .. Izbruh napada? — Kdo ve? Sluh nastavljam v piš vetrovni: kaj skoz malho svetu veje? Vojska sem-tja prek Koreje brez namena zadnje zmage... . (Je vzporednik le vzvod vage?) In jeziček? — Svet mirovni: mir gradi in — noče mira. . . (Čmrlj, ki čas krog nog nabira?) Kdo ve? Glej, nad vsem — golobček beli: Noe, ves vkovan v oklepe, ga pošilja kot med — slepe... A miru ptič (— čudo božje! —) vsem je klic z neba: V orožje! Zvoni plat zvona zapeli.. . vse se v bojne zveze veže... Kdaj poplah se ta poleže? Kdo ve? On — (stotisočev mesar je) — v svet z nedolžnim glasom vpije: — Sodim množične morije! Slednji č'cvek imej zaščito! — Narod ve: nekoč bo očito. Tujec: siplje mu dolarje... Vprašaš: Kdo tu ljud pogublja? Slepec gobavca poljublja? I Kdo ve? Kdo ve, kakšna vihra hruje skoz te maske — križem kražem?. .. Naj še jaz — kot svet zdaj — lažem? V novo leto grem, Kolednik, rečem pa: vsak hip se lahko mi vsuje z malhe moje: Mir?. . . Vojskovanje?. . . ž njim — moj krik! Bo: Vrisk?... Jokanje?... Kdo ve? Buenos Aires, 1. avgusta 1951. "p cjj Dan zvestobe - Dia de la Lealtad 17. X. 1951 Plaza de Mayo - Buenos Aires amestc uvoda V Sloveniji je hudo. Ne smejo svobodno govoriti, ne smejo svobodno f pisati, ne smejo moliti. Slovenska znanost tlačani komunizmu. Slovenska f književnost je dekla komunizmu. V hramih slovenske umetnosti poje bič ko- f munističnih valptov. Komunizem ne prizanaša ne mrtvim ne živim. Hudo je. Gorje. Trpljenje. f Vera pa je močnejša kot kdaj koli. Volja po življenju je silnejša kot kdaj f koli. Svobodo cenijo bolj kot kdaj koli. Nobenih žrtev jih ni strah, da bi mo- I gli zaživeti, da bi mogli zadihati svobodo. I * i Med nas svobodne emigrante prihaja četrtič Koledar Svobodne Slove- I nije. Četrti veliki zbornik svobodne slovenske besede. Zgodovina in seda- | njost mu dajeta vsebino. Pogledi v bodočnost dvigajo naša srca in pogum. | Pred nas stopajo v pobožnem spominu dolge vrste nesmrtnih desetih ti- | sočev, žrtvovanih za svobodo sveta. ! Spominjamo se tistih, ki so z nami morali v svet, pa jim je ugasnilo živ- I ljenje v taboriščih, in tistih, ki so šli z upanjem v nove domovine, pa so jim | bile prag v večno domovino. | Zgodovina naših velmož, zgodovina revolucije, zgodovina taborišč se od- I • kriva pred nami. Sedanjost nam v odlomkih nakazuje ustvarjalna sila naših | • mislecev in znanstvenikov, pisateljev, pesnikov, kulturnih delavcev, umet- l i nikov. ? i Naši avtoriteti — duhovna in svetna — nam odkrito podajata svoje mi- f sli in poglede. T Dih svobode! f Ko bi vse to imeli oni doma! Ko bi vse tako smeli oni doma! f Ali bomo mi znali ceniti to, kar imamo, to, kar smemo, to, kar nam je f dano? ! 19 5 2 JANUAR 1952 l T Novo leto — Obrezovanje Gospodovo 2 S Ime Jezusovo 3 g Genovefa 4 p Angela 5 s Simon, Telesfor 6 N Sv. Trije kralji — Razglašanje Gospodovo 7 P Valentin 8 T Severijan 9 S Julij an 10 g Viljem 11 P Higin x 12 S Ernest ~13 N 1. Prva po razgl. — Sv. družina. — 12 letni Jezus v templju, 14 P Hilarij [Lk. 2, 42-52 15 T Pavel puščavnik 16 S Marcel 17 Č Anton opat 18 P Stol sv. Petra v Rimu 19 S Marij in tovariši 20 N 2. Po razgl. — Fabijan in Sebastijan. — Ženitnina v Kani Gal., 21 P Neža [Jan. 2, 1-11 22 T Vincencij in Anastazij 23 S Rajmund 24 g Timotej 25 P Spreobrnjenje sv. Pavla 26 S Polikarp 27 N 3. Po razgl. — Janez Zlatoust. — Jezus ozdravi stotnikovega 28 P Peter Nolask [hlapca, Mt. 8, 1-13 29 T Frančišek Šaleški 30 S Martina 31 Č Janez Bosco "Vsak dober državljan ima dolžnost, žrtvovati se za svobodo svoje domovine." GRAL SAN MARTIN 19 5 2 FEBRUAR 19 5 2 1 P Ignacij 2 < S Svečnica. Nez. Praznik 3 N 4. Po razgl. Blaž. — Jezus pomiri vihar na morju, Mt. 8, 23-27 4 P Andrej Korsini 5 T Agata 6 S Tit 7 Č Romuald 8 P Janez iz Mathe 9 S Ciril Aleksandrijski 10 N 1. Predpostna. Sedemdesetnica — Sholastika. — Delavci v vino- 11 P Lurška Mati božja [gradu, Mt. 20, 1-16 12 T . Evlalija 13 S Katarina 14 Č Valentin 15 P Favstin in Jovita 16 S Julijana 17 N 2. Predpostna. Šestdesetnica — Donat. — O sejalcu, Lk. 9, 4-15 18 P Simeon 19 T Julij an, Konrad 20 S Elevterij 21 Č Irena, Eleonora 22 P Stol sv. Petra v Antiohiji 23 S Peter Damijan 24 N 3. Predpostna. Petdesetnica.— Jezus ozdravi slepca, Lk. 18, 31-43 25 P Matija 26 T Pust, Feliks 27 S Pepelnica 28 Č Gabrijel Žal. Matere božje 29 P Roman • 'Zaupamo v ljubezen do svobode, ki jo je Bog vsadil v naša srca. Bra- S nimo se s tem, da ohranimo duh, ki ceni svobodo kot dediščino vseh ljudi, J v vseh deželah in povsod na svetu." • ABRAHAM LINCOLN • • • 19 5 2 MAREC 19 5 3 1 S Albin 2 N 1. Postna — pepelnična. — Jezus trikrat skušan, Mt. 4, 1-11 3 P Kunigunda 4 T Kazimir 5 S Hadrijan, Kv. 6 Č Perpetua in Felicita 7 P Tomaž Akvinski, Kv. 8 S Janez od Boga, Kv. 9 N 2. Postna — kvatma — Frančiška. — Jezus se na gori spremeni, 10 P 40 mučencev [Mt. 17, 1-9 11 T Heraklij 12 S Gregor Veliki 13 č Rozalija 14 P Matilda 15 S Klemen Dvorak 16 N 3. Postna — brezimna — Hilarij. —• Jezus izžene hudobnega du- 17 P Patrik [ha, Lk. 11, 14-28 18 T Ciril Jeruzalemski 19 S Sv. Jožef. Nez. praznik v Argentini 20 č Feliks, Larg in Dionizij 21 p Benedikt 22 s Katarina Gen. 23 N 4. Postna — sredpostna — Jožef Oriol. — Jezus nasiti 5000 mož, 24 P Nadangel Gabrijel [Jan. 6, 1-15 25 T Marijino Oznanenje. Nez. praznik 26 S Emanuel 27 g Janez Damaščan 28 P Janez Kapistran 29. S Ciril 30 N 5. Postna — Tiha — Janez Klimak. — Judje hočejo Jezusa ka- 31 P Modest Krški [menjati, Jan. 8, 46-59 "Mislimo, da je sama po sebi razumljiva resnica, da so vsi ljudje rojeni enaki, da jim je Stvarnik dal nekatere neodtujljive Pravice, med katere štejemo Življenje, Svobodo in Srečo." Deklaracija neodvisnosti, TOMAŽ JEFFERSON, 1952 APRIL 1952 1 T Hugo 2 S Franc Pavelski 3 e Sikst 4 P Marija 7 žalosti, Izidor 5 S Vincencij * 6 N 6. Postna — Cvetna — Krescencija. — Jezus jezdi v Jeruzalem, 7 P Herman [Mat. 21, 1-19 8 T Veliki torek, Albert 9 S Velika sreda, Marija Kleofora 10 e Veliki četrtek, Ezehiel 11 p Veliki petek, Leon Veliki 12 s Velika sobota, Lazar 13 N Velika noč. — Jezus vstane od mrtvih, Mt. 16, 1-7 14 P Velikonočni ponedeljek. Nezapov. praznik 15 T Anastazija 16 S Lambert 17 Č Rudolf 18 P Apolonij 19 S Leon IX. 20 N Bela nedelja — Viktor. — Jezus se prikaže, Jan. 20, 19-31 21 P Anzelm 22 T Soter in Gaj 23 S Vojteh 24 Č Jurij 25 P Marko, prošnji dan 26 S Klet in Marcelin 27 N 2. Povelik. — Peter Kanizij. — Hozana Kotorska. — Jezus dobri 28 P Pavel od Križa [pastir, Jan. 10, 11-16 29 T Robert 30 S Katarina Sienska "Sem odločen pobomik miru, toda ne za ceno komunizma." GRAL JUAN D. PERON 19 5 2 MAJ 1952 1 <5 Filip in Jakob 2 p Atanazij 3 S Najdenje sv. Križa 4 N 3. Povelik. — Monika. — Jezus napoveduje svoj odhod, 5 P Pij V. [Jan. 16, 16-22 6 T Janez pred lateranskimi vrati 7 S Stanislav 8 C Prikazen nadangela Mihaela 9 P Gregor Nacianški 10 S Antonin 11 N 4. Povelik. — Sigismund. — Jezus obeta sv. Duha, Jan. 16, 5-14 12 P Pankracij 13 T Robert Belarmin, Servacij 14 S Bonifacij 15 g Zofija 16 P Janez Nepomuk 17 S Pashal Baj Ionski 18 N 5. Povelik. — Erik. — Jezus uči o moči molitve, Jan. 16, 20-33 19 P Peter Celestin, prošnji dan 20 T Bernardin Sienski, prošnji dan 21 S Andrej Bobola, prošnji dan 22 Č Gospodov Vnebohod, Nez. praznik v Argentini 23 P Janez Rossi 24 S Marija Pomočnica kristjanov 25 N 6. Povelik. — Gregor VII. — O pričevanju sv. Duha, 26 P Filip Neri [Jan. 15, 26-16, 1-4 27 T Beda 28 S Avguštin 29 Č Maksim 30 P Ivana Orleanska 31 S Marija srednica milosti, Angela "Ustvariti moramo ne ravnotežja sil, temveč skupnost sil; ne organiziranega tekmovanja, temveč organizirani skupni mir." WOODROW WILSON 19 5 2 JUNIJ 19 5 2 l N Binkošti. — Jezus govori o sv. Duhu, Jan. 14, 23-30 2 P Binkoštni ponedeljek. Nezapov. praznik 3 T Klotilda 4 S Kvirin, Kv. 5 Č Bonifacij 6 P Norbert, Kv. 7 S Robert, Kv. 8 N 1. Pobink. — Sv. Trojica. — Jezusu je dana vsa oblast, 9 P Primož in Felicijan [Mt. 24, 18-20 10 T Marjeta 11 S Barnaba 12 Č Telovo 13 P Anton Padovanski 14 S Bazilij Veliki 15 N 2. Pobink. — Vid. — Prilika o veliki večerji, Lk. 14, 16-24 16 P Feliks in Fortunat 17 T Adolf 18 S Marko in Marcel 19 Č Julij ana 20 p Silverij, Presveto Srce Jezusdvo 21 S Alojzij Gonzaga 22 N 3. Pobink. — Ahacij. — Prilika o izgubljeni ovci, Lk. 15, 1- .10 23 P Agripina 24 T Rojstvo Janeza Krstnika 25 S Viljem 1 26 Č Janez in Pavel 27 P Ema Krška 28 S Irenej 29 N 4. Pobink. Peter in Pavel. — Čudežni ribji lov, Lk. 5, 1-11 30 P Spomin Pavla apostola * "Vse, kar je storil povprečen slovenski fant v domobranski vojski, je storil le, ker je goreče ljubil svojo domovino in svoj narod." Dr. MIHA KREK 1952 JULIJ 1952 l 2 3 4 5 T Dragocena kri N. G. J. K. S Obiskovanje D. M. Č Leon II. P Urh S Ciril in Metod 6 7 8 9 10 11 12 N 5. Pobink. — Marija Goretti. — O grehu v misli in besedi, P Vilibald [Mt. 5, 20-24 T Elizabeta S Tomaž Moore Č Amalija P Pij I. S Mohor in Fortunat 13 14 15 16 17 18 19 N 6. Pobink. — Anaklet. — Jezus nasiti 4000 Mož, Mt. 8, 1-9 P Bonaventura T Vladimir S Karmelska Mati božja Č Aleš P Kamil S Vincencij Pavelski 20 21 22 23 24 25 26 N 7. Pobink. — Marjeta. — Lažnivi preroki, Mt. 7, 15-21 P Daniel T Marija Magdalena S Apolinarij <5 Kristina P Jakob st. S Ana 27 28 29 30 31 N 8. Pobink. — Pantaleon. — Krivični hišnik, Lk. 16, 1-9 P Nažarij T Marta S Abdon in Senen Č Ignacij Loyola • "Komunisti so pripravljeni, da nas pobijejo, če ne soglašamo z njimi. S Oni govore o svobodi, medtem ko more, govore o miru, ko napadajo. So J brezobzirni in kruti hinavci." J CLEMENT ATTLEE • • 19 5 2 AVGUST 19 5 2 l P Vezi sv. Petra 2 S Porcijunkula 3 N 9. Pobink. — Najdenje sv. Štefana. — Jezus joka nad Jeruzale- 4 P Dominik [mom, Lk. 19, 41-47 5 T Marija Snežna 6 S Gospodovo spremenenje 7 Č Kajetan 8 p Cirijak, Larg in Smaragd 9 s Janez M. Vianney 10 N 10. Pobink. — Lavrencij. — Farizej in cestninar, Lk. 18, 9-14 11 P Tiburcij 12 T Klara 13 S Hipolit in Kasijan 14 Č Evzebij 15 p Marijino Vnebovzetje — Veliki Šmaren 16 s Rok 17 N 11. Pobink. — Hiacint. — Jezus ozdravi gluhonemega, 18 P Helena [Mt. 7, 31-37 19 T Janez Endes 20 S Bernard 21 Č Ivana Šantalska 22 P Brezmadežno Srce Marijino 23 S Filip 24 N 12. Pobink. — Jemej. — Usmiljeni Samarijan, Lk. 10, 23-37 25 P Ludovik 26 T Ceferin 27 S Jožef Kalasanc 28 Č Avguštin / 29 P Obglavljenje Janeza Krstnika 30 S Roza Limanska 31 N 13. Pobink. — Angelska. — Rajmund. — Jezus ozdravi 10 go- [bavih, Lk. 17, 11-19 "Komunistični sistem, ki je osnovan na laži, terorju, krutosti, na zanika- t nju svoboščin in osnovnih pravic, mora prenehati. Železna zavesa se bo ne- t kega dne zrušila." JOSEPH GREW, J predsednik Narodnega odbora za svobodno Evropo J 19 5 2 SEPTEMBER 1952 l P Egidij 2 T Štefan 3 S Doroteja 4 C Rozalija 5 P Lavrencij Just. 6 S Caharija 7 N 14. Pobink. — Marko. — O božji previdnosti, Mt. 6, 24-33 8 P Rojstvo D. M. Mali Šmaren. Nezapov. praznik 9 T Peter Klaver 10 S Nikolaj Tolentiški 11 Č Prot in Hijacint 12 P Presveto ime Marijino 13 S Notburga 14 N 15. Pobink. — Povišanje sv. Križa. — Jezus obudi mladeniča, 15 P 7 žalosti bi. Device Marije [Lk. 7, 11-16 16 T Ljudmila 17 S Rane sv. Frančiška Asiškega, Kv. 18 Č Jožef Kupertinski, Irena 19 P Januarij in tov. Kv. 20 i S Eustahij in tov. Kv. 21 N 18. Pobink. — Matej apostol. — Jezus ozdravi vodeničnega, 22 P Tomaž [Lk. 14, 1-11 23 T, Lin 24 S Marija rešiteljica jetnikov 25 (5 Kamila 26 P Ciprijan 27 > S Kozma in Damijan 28 N 17. Pobink. — Vaclav. — O največji zapovedi, Mt. 12, 34-36 29 P Mihael 30 T Hieronim "Ne zaupam Titu... Ne verujem, da je v srcu kaj drugega kot pa najbolj rdeči med rdečimi komunisti. Tita samega smatram za navadnega lopova in morilca, ki se je z umori dokopal do položaja, ki ga zavzema danes in ki sistematično uničuje vsako krepostnost in kulturno vrednoto v svoji državi." Ameriški senator Mc CARRAN 1952 OKTOBER 1952 1 S Remigij 2 C Angeli varuhi 3 P Terezija Deteta lezusa 4 l- S Frančišek Asiški 5 N 18. Pobink. — Placid. — Jezus ozdravi mrtvoudnega, Mt. 9, 1-8 6 P Bruno 7 T Sv. rožni venec bi. Device Marije 8 S Brigita 9 Č Dionizij 10 P Frančišek Borgia 11 S Materinstvo bi. Device Marije 12 N 19. Pobink. — Maksimilijan. — Kraljeva ženitnina, Mt. 22, 1-14 13 P Edvard 14 T Kalist 15 S Terezija 16 Č Gal 17 P Marjeta Marija Alacoque 18 l... S Luka 19 N 20. Pobink. — Peter Alkantara. Jezus ozdravi sina kralj, uradni- 20 P Janez Kancij [ka, Jan. 4, 46-53 21 T Uršula 22 S Kordula 23 Č Roman 24 P Rafael 25 S Krizant in Darij a 26 N 21. Pobink. — Kristus Kralj. — O božjem kraljestvu, Jan. 18, 33-37 27 P Frumencij 28 T Simon in Juda 29 S Narcis 30 Č Alfred 31 P Volbenk "Kdor koli je kdaj zahteval zase oblast in za druge sužnost, je vedno trdil, da prinaša svobodo." RIMSKI ZGODOVINOPISEC TACIT (pred 2000 leti) 19 5 2 NOVEMBER 1952 l j S Vsi sveti 2 N 22. Pobink. O davku cesarju, Mt. 22, 15-21 3 P Verne duše 4 T Karel Boromejski 5 S Caharija in Elizabeta 6 Č Lenart 7 P Engelbert 8 S Bogomil 9 N 23. Pobink. — Božidar. — Jezus obudi Jairovo hčer, Mt. 19, 18-26 10 P Andrej 11 T Martin Tours 12 S Martin I. 13 Č Stanislav Kostka 14 P Jozafat, Nikolaj Tavelič 15 S Albert Veliki 16 N 24. Pobink. (5. po razgl.) — Jedert. — Sejalec, ki je sejal dobro 17 P Gregor Čudodelnik [seme, Mt. 13, 24-30 18 T Odon 19 S Elizabeta 20 Č Feliks 21 P Darovanje D. M. 22 S Cecilija 23 N 25. Pobink. (zadnja) — Klemen. — O razdejanju Jeruzalema in 24 P Janez od Križa [o zadnji sodbi, Mt. 24, 15-25 25 T Katarina 26 S Silvester 27 Č Virgilij 28 P Gregor III. 29 s Saturnin 30 1 N I. Adventna — Andrej Apostol. — O poslednji sodbi, [Lk. 21, 25-30 • • "Neštevilni junaki, raztreseni ob bregovih Donave in Visle, po balkan- • skih gorah in baltiških planjavah tam zadaj za železnim zastorom prav v • sedanjem trenotku bijejo svoj tihi boj za svobodo..." • • Msgr. BELA VARGA 19 5 2 DECEMBER 1952 1 P Edmund 2 T Bibijana 3 S Frančišek Ksaverij 4 Č Peter Krizolog, Barbara 5 P Saba 6 l- S Nikolaj 7 N 2. Adventna — Ambrozij. — Janez pošlje učence do Kristusa, 8 P Brezmadežno spočetje Marijino [Mt. 11, 2-20 9 T Peter 10 S Melkijad 11 e Damaz 12 p Aleksander 13 i-- s Lucija 14 N 3. Adventna — Spiridion. — Janez pričuje o Kristusu, Lk. 1, 19-28 15 P Valerijan 16 T Evzebij 17 S Lazar, Kv. 18 Č Pričakovanje Marijinega poroda 19 P Urban, Kv. 20 i- S Evzebij in Makarij, Kv. 21 N 4. Adventna. — Tomaž ap. — Janez predhodnik Kristusov, 22 P Demetrij [Lk. 3, 1-6 23 T Viktorija 24 S Adam in Eva 25 e Božič — Rojstvo Gospodovo 26 p Štefan. Nezapov. praznik 27 s Janez Evangelist 28 N Nedolžni otroci. Sv. Družina beži v Egipt, Mt. 2, 13-18. Nedelj- 29 P Tomaž Canterberyški [ska maša se opravi 30. dec. 30 T David 31 S Silvester J "Ruski narod je postal žrtev totalitarnega režima. Ruski narod je z va- • mi. Z vsem srcem podpiramo vašo borbo za svobodo in za osvobojenje de- • lovnega človeka. Rusi, v katerih imenu govorim, nočejo biti nasilni gospo- • darji nad drugimi narodi." ALEKSANDER KERENSKI « _ Jose Hernandez MARTIN FIERRO Versos Nt>. 369-373 del poema representativo de la literatura argen-tina — de total version poetica eslovena del Dr. Tine Debeljak. Verzi štev. 369-373 iz reprezentativnega epa argentinske književnosti — vzeti iz celotnega rokopisnega prepeva dr. Tineta Debeljaka. Dios formo lindas las flores, Delicadas como son; Les dio toda perfeccion Y cuanto el era capaz, Pero al hombre le dio mas Cuando le dio el corazon. Le dio claridad a la luz, Juerza en su carrera al viento, Le dio vida y movimiento Dende la aguila al gusano; Pero mas le dio al cristiano Al darle el entendimiento. Y aunque a las aves les dio, Con otras cosas que inoro, Esos piquitos como oro Y un plumaje como tabla, Le dio al hombre mas tesoro Al darle una lengua que habla. Y dende que dio a las fieras Esa juria tan inmensa, Que no hay poder que las venza Ni nada que las asombre, iQue menos le daria al hombre Que el valor pa su defensa? Pero tantos bienes juntos Al darle, malicio yo Que en sus adentros penso Que el hombre los precisaba, Que los bienes igualaba Con las penas que le dio. Bog je ustvaril žlahtne rože, nežne, pisane, lepe, kakor zna in kakor ve, polnosti jim vse deleč — a človeku dal je več, ko mu ustvaril je — srce. Dal svetlobo jasno luči, vetru dirjanje v daljavo, dal življenje, gib, menjavo črvu, orlu kakor vranu — toda več je dal kristjanu, ko mu dal — razum je v glavo. Pticam dal k stvarem je drugim (meni slabo so poznane) — kljune, kakor zlat kovane, repe — mavric perjanico, a človeku dare izbrane; dal je — jezik z govorico! Dal zverem je premetenost h kruti njihovi naravi, ni stvari, ki v strah jih spravi, ni ovir nobenih zanje — ali dal človeku manj je — hrabrost, da se v bran postavi? i Ker mu toliko navrgel Bog teh dobrih je lastnosti, mislim, da iz prepričanosti, da jih človek potrebuje, da lahko izenačuje z dobrim svojih sil slabosti. Dr. MIHA KREK V SEDMO HUDO LETO Večina poročevalcev in razlagalcev svetovnih razmer pravi, da bo leto 1952 kritično in odločilno za nadaljno usodo ljudi. Komunistični imperij in demokratični tabor bosta nekako v sredi tega leta dokončala vsak svoje najnujnejše priprave za svetoven spopad. Mnoge okolnosti kažejo, da Kremelj hoče v tem času razširiti korejsko vojno na vso Azijo in s krepkim sunkom proti "zapadu pogoltniti Evropo. Sv. Oče vedno pogosteje svari in opominja. Poziva državnike in narode, vojaške poveljnike in duhovnike in opozarja na posebno hude odgovornosti, ki jih vsak ima v tem izredno nevarnem času. Pozval je vse kristjane, naj se združijo v skupno silo proti sili napadalnega brezboštva, slovesno je zaprosil vse sinove in hčere Cerkve, naj s pomnoženo molitvijo rožnega venca po Mariji izprosijo odvrnitev katastrofe. Državniki svobodnih narodov iščejo zadnja sredstva, ki bi še mogla preprečiti zločinske napadalne nakane komunističnih diktatorjev, a istočasno zahtevajo od svojih narodov skrajnih žrtev za obrambo in pripravljenost, če bo oboroženi spopad neizogibno vsiljen. Združene Države Severne Amerike, države Britanske Zveze in Zapadne Evrope so že prikrojile svoja gospodarstva za ogromne nujne vojne potrebe. Na vseh straneh sveta in po vseh kontinentih hite svobodni narodi utrjevati obrambne postojanke in izpopolnjevati obrambne črte. Konferenca za podpisovanje mirovne pogodbe z Japonsko je bila že kot bliskovito srep pogled dveh sovražnikov, predno potegneta orožje in v Ottawi zbranim zastopnikom Atlantske Zveze je ameriški državni tajnik Acheson svarilno zaklical: "Hitite in ne obotavljajte se, bojim se, da bo čas prekratek." Pa tudi, če se posreči prebroditi neposredno krizo in se izogniti izbruhu tretje svetovne vojne v tem letu, skoraj ne moremo pričakovati nič drugega, kot da bo potekalo kot sedmo hudo leto po drugi svetovni vojni, ki je končala s strahovito zmago peklenskih sovražnikov miru in sreče. V vsakem slučaju se obeta leto izredne draginje, visokih davkov, manjših zalog za vsakdanje potrebe, leto nemirov in sporov, ki jih bo dirigiral sovjet v Krem-Iju, da bi čim višje in pogosteje švigali njegovi plameni in vzbujali čim splošnejši strah pred njim. Vase zaverovan človek, brez vere v Boga in božjega nauka o smislu življenja, je v takih razmerah kot miš v klavirju. Lepo se je vgnezdila nekje v kotičku med strunami in uredila toplo domovanje. Mojster in lastnik je bil drugod, klavir je mirno počival. Pa pride mojster in kladiva tolčejo ne le po malem gnezdu, ampak po vseh koncih in krajih, kamor se uboga miš zateče, padajo po njej, kot da se "svet podira". Uboga miš ne ve, odkod in zakaj tak polom, zakaj strahovita "svetovna zmeda udarcev z vseh strani", ker nič ne ve o mojstru in njegovih notah, ki po njih igra. Slovenci poznamo svofe poslanstvo. Vemo, kakšne so naše naloge in cilji, ki jih imamo kot posamezniki in kot narod. Na strašne, a veličastne čase borbe fronte satanove s Kristusovo, nas je pripravil veliki dr. Anton Bona-ventura Jeglič, a nepremakljive narodne cilje nam je postavil dr. Anton Korošec, ki je v četrt stoletju svojih prizadevanj izklesal vzor in primer uspešne borbe malega naroda. Sedaj, ko so naše krščanske svetinje in narodna izročila v smrtni nevarnosti, smo toliko gorečnejši in bomo trdnejši in zvestejši njihovi branilci. Vemo, da bo vihar prešel, a narod nas bo ostal in živel. Smo in hočemo biti le odrodje za kovanje njegove sijajnejše in srečnejše bodočnosti. / Čim bolj smo preizkušani, tem bolj zaupamo. V taboru demokratičnega krščanskega sveta je naše mesto. Verujemo, da bo končna zmaga na tej strani in da za to zmago nobena žrtev ni prevelika. Prepričani smo, da bo Evropa dosegla svojo ustaljenost in svoj mir. Ostala bo zibelka kulture in človeškega napredka, ker bo kot stara krščanska družba, a sedaj na novo prečiščena v ognju najhujšega preizkuševanja, našla pota in sredstva enakopravnosti med ljudmi, stanovi in narodi; uveljavila bo ljubezen proti sovraštvu, krivici in nasprotovanju in se strnila v pisano skupnost narodov Združene Evrope, da bo trdnjava miru in združevalni člen med državami bodočega človeštva. Združena Evropa je rešilna misel, ki se je z vsem srcem oprijemljeno. V teh dveh besedah razumemo združenje evropskega kontinenta po osvobo-jenju in uveljavljenju načela enakopravnosti med posamezniki in narodi, po uveljavljenju resničnih človeških svoboščin in vseh narodnih pravic v celi evropski družbi. Zato smo in bomo, naj pride kar hoče, neutrudni težaki pri vsakem delu za osvobojenje domovine iz suženjstva komunistične diktature in tiranije, a obenem misleci in snovatelji novega reda evropske vzajemnosti, v kateri naj Slovenija dobi svoje mesto, ki ga je pred sto petdeset leti pesnik tako čudovito označil, ko je našo domovino imenoval "prstan Evropin". Najstarejša slovenska božična pesem Natisnjena v prvi ohranjeni slovenski katoliški tiskani knjigi — v Sommari-povem Italijansko-slovenskem slovarju I , iz leta 1607. I ^ | Ta svetla zvezda, ta je vzšla t za ono stranjo črne gore, ona nam sveti široko, yi široko in visoko. ^ V zvezdi stoji dete mlado, -=}X v rokah drži en križ zlati, v križu so zlati puštobi: da je to dete pravi Bog, . da je to dete rojeno notri v tem mestu Betlehemu ^n v eni preprosti štalici, i v enih volovskih jaslicah. i * i Spoznal ga je oslič, volek, | da je to dete pravi Bog, j ki je ustvaril zemljo, nebo, j "={X krščeniku dal dušo, telo. ŠKOF GREGORIJ ROŽMAN Jtačasi se jasni Za nas, ki smo nepočakani, prepočasi, pa vendar: jasni se. Na Mali Šmaren, 8. septembra 1951, je švignil svetel žarek preko sveta • iz San Francisca, kjer so zastopniki 49 narodov podpisali mirovno pogodbo z Japonsko. Predsednik mirovne konference Acheson je trdil, da je ta pogodba edinstvena v zgodovini, imenoval jo je dejanje velikodušnosti in resnične sprave in je povdaril, da je ta pogodba v soglasju s temeljnimi moralnimi načeli največjih duhovnih učiteljev in voditeljev vseh narodov in verstev. Ta pogodba je resnična mirovna pogodba, ki je naredila iz sovražnika prijatelja, iz nasprotnika zaveznika, ki vstopa častno in svobodno kot enakopraven član v občestvo svobodnih narodov in držav. Ta pogodba ne pušča v srcih zagrenjenosti, ne podžiga želja po maščevanju, ki kakor iskre pod pepelom tlijo in v prvi priložnosti izbruhnejo v požar nove vojske. V tem smislu je res edinstvena mirovna pogodba v zgodovini. Če bi bile mirovne pogodbe po prvi svetovni vojski v istem duhu sklenjene, bi se bila evropska svetovna zgodovina zadnjih desetletij brez dvoma v mnogočem drugače in ugodnejše razvijala. In če to drži, kar je britanski zunanji minister Morrison ob podpisu pogodbe dejal, da to ni končno dejanje, ampak začetek, začetek novih odnosov med narodi, potem je na praznik Marijinega rojstva 1951 resnično posvetil nov, zaupanje vzbujajoč žarek v zaskrbljeno človeško družbo. Morda le ni golo naključje, da se je ta v mnogem oziru nova pogodba miru podpisala na Marijin praznik, in tudi ni bilo le slučajno, da se je japonska vojska začela na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1941 z napadom na ameriško luko Pearl Harbor in se končala na praznik Marijinega Vnebovzetja 1945. Ameriški listi so opozorili še na to dejstvo, da je po abecednem redu držav mirovno pogodbo prvi podpisal argentinski poslanik v Združenih državah z imenom Jezus Paz, torej stoji pod to zgodovinsko listino na prvem mestu ime JEZUS in MIR. Drug svetel žarek je vedno bolj umevano in rastoče prepričanje, da je brez Boga in njegovih zapovedi resničen mir nemogoč. O tem državniki vedno češče govorijo. Moralo je priti brezboštvo v najbolj nečloveški obliki, da so se državnikom odprle oči. Acheson je v slovesnem trenutku zaključitve mirovne konference za slovo izgovoril besede, ki so vsem navzočim segle globoko v srca: "Naj zaključim to konferenco z besedami, ki so v mnogih jezikih, v mnogih oblikah in mnogih verstvih dajala človeštvu tolažbo in moč: Naj božji mir, ki vsak razum presega, biva med nami in vedno pri nas ostane." Te besede so povzete iz lista svetega Pavla Filipljanom (4,7). Jasni se. Spoznanje, da izven Boga ni pravega miru, se širi. Iz strahot pretekle vojske in iz nepopisnih stisk povojnih razmer se utrjuje prepričanje, da ni drugega temelja za srečno življenje človeka in cele družbe kakor tisti, ki ga je postavil Bog v svojih razodetih zapovedih. Če bodo državniki in narodi šli po poti tega spoznanja, bo prišla svoboda in rešitev tudi za nas narod. Prekrižanih rok ne smemo čakati. Kar kdo more storiti, da se jasnost pospeši, je dolžan storiti, čeprav ne bi mogel drugega kot o tem govoriti svojemu okolju in z molitvijo podpirati tiste, ki vodijo usodo narodov in držav. V upanju, da se bo jasnilo vedno bolj, stopamo v leto 1952. ERIK KOVAČIC pesem svobode Stojim pred City Hali v New Yorku. Množice ljudi se zgrinjajo pred menoj. Zvon svobode je prišel. Poslali ga bodo zopet v Evropo, da bo pozvanjal pesem svobode zasužnjenim narodom. Pred menoj izginja newyorški City Hali, le na obzorju dviguje žena s knjigo v levici plamenico svobode v desnici. Sladke melodije svobode slišim, pesem, simfonijo svobode... Rad bi bil skladatelj, da bi zajel te melodije. Bile so melodije svobode, združene z melodijami šumenja Save in Donave, melodije šumenja Vita ve in Visle, zvoki šumenja Marice. Vardarja, Volge in Dnjestra. Slišim pesmi svobodnih rodov. Od Urala do Triglava, od Korkonošev do Balkana se zgrinjajo ljudstva in pojo pesem svobodef. Zastava Slave gre naprej in pesem o lepi naši domovini se druži s pesmijo o petstoletni borbi in šumenjem Marice. Tam nad Tatro se bliska in divje bijejo gromi, a po nevihti je pomladni cvet kakor zemeljski raj na pogled. Nad Wawelom, Poznanjem in Varšavo slišim, da še ni Poljska poginila. čujem pesem čolnarja na Volgi in turobno pesem rodu Tarasa ševčenka ob njegovi mogili ob Dnjestru. Tem glasovom svobode odpeva šibki glas o lepi in ljubljeni Lužici. . . Zdi se mi, da sem v tej pesmi svobode zaslišal znane glasove. Pesem Vodnika, Prešerna, Jenka, Gregorčiča se je združila s pesmijo Gunduliča, Preradovica, Mažuraniča, bila je pesem, ki se mi je zdela podobna pesmi Njegoša ali Jovana Jovanoviča-Zmaja, bila je sorodna mili pesmi Karla Macha, bila je veličastna, kot pesem Mickiewicza, govorila mi je kot pesem Vrchlickega ali pesem Slo-wackega ali Krasinskega. Zaslišal sem v pesmi svobode pesem Jana Kolarja in videl hčerko Slave, jokajočo ob trpečih bratih. Nekateri zvoki te veličastne pesmi so se mi zazdeli kot zvoki Puškina, zopet drugi so bile proseče molitve rodu, ki moli na Brezjah, Višarjih, Sveti gori, Gospe Sveti, na Trsatu, pri Majki Božji Bistrički, na Velehradu in Czen-stochowi. Veličastni spev zvona se je pretvoril v gorečo molitev svetih bratov Cirila in Metoda, sv. Vladimirja, Stanislava, sv. Olge in sv. Heme, sv. Vacla-va in Vojteha in Andreja Bobole... Zazdelo se mi je, kot da slišim, pesem mučencev in pesem ubitih za svobodo in pravico. Pesem mi je pričarala rdeče cvetove kosovskih božurov, ki so zacveteli iz krvi junakov v Katvnu, in me vodili v "Loko, Hrastnik, Teharje, Celje,. Podutik, Prevalje, kraške fojbe in Kočevski Rog." Zagledal sem kosovsko devojko in hčerko Slave jokajočo ob jamah umrlih. Moje srce je pelo pesem svobode z zvonom, pesem, porojeno iz trpljenja in smrti, pesem svobode, o kateri sanjajo srca, katerim je dovoljeno le sanjati in pričakovati.. . Zdrznil sem se in spomnil sem se, kje sem. Nič nisem videl. Le na obzorju sem videl ženo s plamenico v dvignjeni roki in trpeča in hrepeneča srca tam daleč onkraj morja za z železom kovano zaveso, preko katere le naša srca prodro... RAFKO VODEB BESEDA Z menoj si spočeta bila in rojena, bila si (še moja še negovorjena — koprniš mi v vsemirje, v moj svet si ujeta — zbudiš se ob zori, cekine mi šteješ, spoznal sem Te v soncu vasuješ med bori in v maminem smehu, in z mrakom umiraš, ob ognju na gmajni in v pesmi dekleta — kraljična zakleta v svoj grad me zapiraš roke mi prožiš, • umikaš se plašna, v sencih razbijaš, v vseh žilah mi krožiš, zdaj si mi slav ček in zdaj si ujeda — , strašna si, strašna —■ BESEDA! SLAVKO SREBRNIČ: Qia& J.ažeta JCastelica (1950) Gore, izdolbene po Stvarnikovem dletu, žare v mavričnih barv prepletu. Gore v mladega sonca valovilu bleste ko kralji na nosilih dragih in vozovih. Oče gora — Aconcagua med veličastnimi sini neba dotika z belo se glavo v modrini. Ta svet dahnila je stvariteljna Beseda in v krogotoku let stoletje za stoletjem ga z vse predvidnostnim očesom gleda. O Bog — kako so veličastna Tvoje roke dela, v molk gora gubi se misel duše onemela. . Zvezda in sonca se črtajo v snegovih belih pota, vila čudesna do meseca robov obraz dviguje jasni svoj — samota. Tu stoje gore v premišljevanju, molče — ko modri tisočletni vsi prevzeti ob spoznanju. Nikjer te nisem srečal bliže, Večna moč, ko v teh grebenih, tu smer človeku kaže truma stražnikov ognjenih. Med Sur in Banderito Norte ob šumenju rdeče reke in neslišnem teku ur telo leži sinu, ki si mu sklenil trudne veke. V dno srca njegovega globokega so Tebe, tvoje klice pričanja gora vklesala, vgrebla. Tvojo moč, lepoto, soj resnice. Pozval si ga pred se s sedemtisočmetrskega Aconcague slemena, ko je zadivjal orkan in orla našega odplavila je smrt ledena. Ko zahrbtni car brezmočen kri je izbljuval v tisočletne skale — vihar, odeje snežne so pod se ga pokopale. Led nagrmaden nad prepade ko mrtvec bled v spomin njegov omahnil je čez kamenite sklade. Zdaj te moli s sozvokom gorskega pokoja — daj njegovi duši mir po trudnih dnevih boja. Pokopan med veličastne, mavričaste gore naj tiho čaka dan, ko na zemljo razpošlješ angelov vojske in zbore. Triglavski sin, s teboj neznani gorci in družina Linka, naj hrani vaš spomin sklop Kordiljerskih gor v Puente del Inca. Skupina Slovencev na Kastelčevem grobu 14. marca 1950. » KAREL MAUSER VASOVANJE Lep jesenski večer je, hladen v primeri 2 vročino, ki je žgala zadnje dni, z zvezdami in z zadnjim krajcem lune, ki je obešen tam nekam na nebotičnik na Public Squareu. Toda nocoj mi je vse čudovito daleč. Ta medleči krajec lune na nebotičniku, te zvezde, od saj zameglene, ta direndaj po cesti in čudno zmedena muzika, ki se trga iz salona onkraj ceste. Fagot se za-dira nekam v prazno, klarinet in oboa pobirata drobcene stopinje za njim. Premaknjen sem v svoj svet. Sedem tisoč milj sem zbrisal s tem, da sem za hip zaprl oči. V Mrkovčevem lazu sem. Laz je pod podtaborsko cerkvico, v cerkvi je Marija sedem žalosti z meči preperelimi od starosti. Dvema manjka ročajev. Kakor da sta še ročaja v Marijinem srcu. Na spomlad cveti v lazu češnja. Košate veje so tako polne cvetja, da vej niti videti ni. Kakor da je cvetje posuto naravnost v modro nebo. In koj pod češnjo resje. Ej, to resje! Drobna očesca zemlje, na stebelcih. Celi vrtinci. Oberoč ne obsežeš enega. Danes, ko je lunin krajec obešen na nebotičniku na Public Squareu, vidim, da je prav za prav vsa zemlja pripeta na Mr-kovčev laz. Vsi smo v Mrkovčevem lazu. In jaz va-sujem. S češnjevo vejo in z resjem. In s starimi znanci. Stari Mrkovec! Po koreninah in koreninicah je pritipal sem od cerkve sv. Jakoba in zdaj je v Mrkovčevem lazu. V svojem lazu! Iz go-rjuše kadi in mežika z enim očesom kakor včasih. —O klenski fant! Od kod si se pa utrgal? Šentano si se potegnil. No, tisto zavoljo hrušk sem že pozabil. Znosil si jih pa veliko, a? Kar povej, kavelj! Se mi je včasih zdelo, da sem te prehudo sodil pa sem te menda še premilo.— Pa Obram! Cigaro kadi kakor vedno za praznike. Ponavadi je v opalti kupoval le slabi tobak, za praznike vedno cigaro. Za duh, kakor je rekel. —Kako, Obramov ata?— —I no, če hujšega ne bo, še umreti ne bo treba. Mrkovec je zadnjo neumnost že naredil. Kar tako na naglo je odšel. Mi pa po navadi. Letina je bila lepa. Petdeset mernikov pšenice je bilo. Prahu smo se najedli, pogače se bomo za božič. No, in Ludvik iz bajte je umrl. Šivankar! Prav do zadnjega je menda rasel. Ob smrti je bil v bajti skoraj od stene do stene. Kar poglej ga, cela žrd je. Saj šivanka mu ni posebno tekla. Mu je bolj Peharčkovo vino. Postajni!— Ludvik se smeje. —No, Obram je Obram. Dober in slab. Pa iz bajte me ni vrgel čeprav mu pet let nisem pokazal ficka. Kje naj bi ga pa vzel? Tiste beliče mi je Peharček pobral. Za krsto je pa Obram potlej dal.— —Bi me pa v bajti pustil, stradel.— —Prej nisi plačeval, potlej bi še nanj.— —Zdaj nič več ne pijem.— Obram se prav po tihem smeji. Mar je Obramu za tiste beličke, ki jih je vrgel za krsto. Je prav, da mrtvega po človeško spraviš. —Jemnasta, jemnasta, Korgel!— To je Matijevčeva Jera! Seveda je. —Drva sem vam včasih žagal, teta.— —Jezes, prav zares. Tista žaga je bila zanič. No, kislega krompirja sem ti vselej dala. Mar ne?— —Ste, pa je bil vselej star, teta.— —Uh, kakšen si, Korgel!— Korgel mi je pravila. Zares. Vedno le Korgel. Pa tega imena ni v nobeni prati-ki, samo pri Matijevčevi Jeri je. Hodim po Mrkovčevem lazu. In jih kar naprej srečavam. Stari znanci. Pri nekaterih sem šel že pred leti s pušpanovo vejico in z žegnano vodo prek sklenjenih rok. No, in so tu. Med živimi. Kdo pa bo ležal pod tako zemljo! Ne moreš. Ko je pa ves svet pripet na ta Mrkovčev laz. Od tod se pno niti na vse konce. Mrtvi in ži- vi so tu v enem občestvu, rodovi so povezani na njem. In gredo niti od Mrkovče-vega laza tja do argentinske pampe. Je človek tam in zvečer sliši pogovor v Mrkovčeven lazu. Ko se južna noč raztegne, se stisnejo daljave. Na eno samo ped. Roka v roki leži, beseda pri besedi. Nobena zlagana. Vsaka naravnost. In gredo niti od Mrkovčevega laza do ameriških fabrik, do farm, do kanadskih drvarjev, v Melbourneu slišiš Obramov glas in Mrkovčev smeh. Kaj pa je sveta? Nič. V Mrkovčevem lazu se začenja in konča. Devs ima tri na tujem. Je tudi v Mrkovčevem lazu. Zraven Dobravca. Sem ga tudi že s pušpanovo vejico kropil. Včasih je bil cestar. Zdaj po eni sami cesti obiskuje sinove. Od cerkve sv. Jakoba do Mrkovčevega laza in od tod do Brazilije. Kaj je to Devsu! Jih vidi, te svoje galjote. Z vročino se tepo in z življenjem. Pa so so vsi cestarji. Eno samo cesto si grade. Do doma. Brez ovinkov. Naravnost. —Kako, ata Devsov?— —Lepo, Korel. Meže jih vidim, te moje bruse, S tegale laza jih vidim.— In Dobravec je še prav tak kakor včasih. Ko je strd točil, mi jo je vselej dal. In na njegovem travniku sem ogrebal čmr-lje, in jih v cikorijevi škatji imel doma na oknu. Po slamici sem pil strd iz skromnega satja. Pa so Dobravčeve čebele vselej prezi-mile, moji čmrlji pa so z jesenjo pomrli. Z žalostjo sem mrtve čmrljeve družine stresal med krizanteme na vrt. —Ko nisi znal — se smeje Dobravec.— Ne zna vsak. Samo eno se človek koj navadi. Umreti. Za tisto ni treba vaje. Pride ura, svečo prižgo. Da bi se človek še za pušpanom ogledal nima več časa. Kako ti gre tam v fabriki? Eh, saj vem! Ko bi bil St. Clair Mrkovčev' laz. Saj smo vsi tako udarjeni. Na tole beračijo smo tako prikovani, da smo berači če smo bogati. In če si berač, v Mrkovčevem lazu si bogat. Kar na poskok gre človeku. Hola-dri, hola-dra! Od domače srenje se ne moreš odtrgati. To je hudiman! Glej gospoda Vencelna! Župnik so bili pri nas, Čeh. Pa so z nami vred v Mrkovčevem la- zu. Ne marajo od nas. Sva skoraj skupaj pri sv. Jakobu. In Ožbovca poglej. Postaral se je, skoraj sam je za delo. Smeje se pa vedno. Poglej Mežnarjevega Toneja. Celo življenje je bil slep. S palico je pota spoznaval, po glasu ljudi. Zdaj vse vidi brez palice. Zaverovan je v ta laz kakor mi vsi. —Kako, Tonček?— Visok glasek ima kakor včasih. Leta so, kar sem ga zadnjič videl. Zarja mu je šla čez slepe oči in molil je roženkranc, pred bajto. —Tako se lepo vidi z'Mrkovčevega laza. Do Brezij roko stegnem. In češnja na spomlad in tole resje. Jejhata, vse kakor naslikano!— Nekdo mi je roko položil na ramo. Pečnik! Smeje se skoz redke zobe. —Nimam grabelj pri sebi, huncvet! Kamne si mi valil na bajto in ponoči si me strašil, da sem- roženkranc molil. No, pa nisem hud. Starim kamna na glavo, mladim. . . eh, fant, saj si tudi revež. Tisto, za mašino sediš, dr-dr, cel dan, zlomek nazaj, brez tegale laza, hiše na visoko namesto na široko. Zame bi ne bilo.— Zamišljen je Pečnik. Z roko me udari lahno po rami in se zgubi v množici. Živ je Mrkovčev laz. In jaz vasujem. Z mrtvimi in živimi. Domača je beseda, nič zlagana. Možje diše po slabem tobaku in po zemlji, po jabolkih, ki se mede v kleteh na policah, ženske po zidanih rutah, ki so dolgo ležale po skrinjah, po otroških skrbeh, po rosni detelji, ki so jo nanosi-le po hlevih. Vse je tako lepo, nič na-prašeno, vse kakor umito in na novo preoblečeno. Lep jesenski večer je. Zaprl sem Hoja ža Kristusom. Med drobnimi stranmi i-mam stisnjen češnjev cvet in stebelce' res j a. Z Mrkovčevega laza. Lunin krajec je obešen na nebotičnik na Public Sqareu. Sedem tisoč milj od Mrkovčevega laza. Zame je to ena ped. Ena sama drobna ped za srce, ki ni tod doma. Jaz sem doma v Mrkovčevem lazu. Cleveland v jeseni 1951. ob desetletnici v Žrtve mrtvih LETO SMRTI Dr. MARKO NATLAČEN slovenski ban. Po roki komunističnega morilca je o-mahnil 13. oktobra 1942 kremeniti mož, otroško globoke vere, najvišji slovenski upravni uradnik, mož izredne osebne poštenosti, mecen slovenske znanosti in u-metnosti, goreč za krščanske in slovenske ideale. Njegova osebnost je bila tako združena s slovenskimi množicami, da je mnoge njegova smrt odbila od zločinske OF. Dr. Natlačen je padel, ker je stal v prvih vrstah na braniku slovenstva. Zaječala je slovenska zemlja, ko sta se preko nje razlila rdeča laž in nasilje. Krvave zarje so pordečile slovensko nebo; polja in gozdovi, kmetski domovi in asfaltne ceste so pile slovensko kri. Narod je jokal in trepetal... Danes vstaja pred nami spomin na lepoto slovenske zemlje, ovito s trnjevim vencem okupacije, ko je udaril po njej s srpom in kladivom-komunist. Padale so stotine in stotine naših mož in očetov, mater in žena, deklet in fantov, padali otroci in novorojenci, gorele domačije in ognjišča slovenske prosvete. Avgust Praprotnik Franc Župec Jaroslav Kikelj pot Mučenci, padli v onih dneh leta 1942, so nam v čast in ponos. Preden se je veliki svet zavedel nevarnosti azijatskega o-svojevalca-komunizma in v času, ko ga je podpiral, so preprosti slovenski ljudje in javni delavci padali za večne vzore. Te vzore si danes svobodni svet postavlja za svoj cilj: krščanstvo... svobodo... Črna maša za pobite Slovence je naša pesem trpljenja, je naša pesem hvalnica, je naša zmagoslavna himna. Naš klic k vstajenju slovenskega naroda, naš klic k vstajenju sveta. Ivo Peršuh Fortunat Majdič Kazimir Kukovič 1942 - 1952 k zmagi LETO GROZE Slovenska Koroška ga je iz vrst svojih velikih mož dala vsem Slovencem. Bil nam je vzgled duhovnika, znanstvenika, borca za pravice slovenskega naroda. Bil je sejalec v službi Cerkve. Branil je naše meje na severu, gradil je temelj mladi slovenski znanosti, mladini je bil radikalen učitelj verskih resnic. Radi vsega tega je padel kot ena prvih žrtev komunistične revolucije v letu 1942. Dr. LAMBERT EHRLICH vseučiliški profesor. H VINKO BRUMEN ŽIVLJENJE JE NALOGA NI DAR Mladec moj, življenje ni dar, ampak naloga, kakor bi dejal moj nendanji učitelj. To se pravi, ne dobiš ga lepo narejenega in izgotovlje-nega kakor obleko v konfekcijski trgovini. Sam si ga moraš ukrojiti in izdelati, rad bi rekel, ustvariti. Za to pa moraš imeti pred seboj cilj, ki ga hočeš doseči in se ne smeš izgubljati po nemarnem v svoji preteklosti. Vsako zdravo življenje je obrnjeno naprej in navzgor: gradi in se izpopolnjuje. Ena izmed tvojih življenjskih nalog je, da se uveljaviš. To najbolje dosežeš, če se postaviš na lastne noge, če se osamosvojiš. Z lastnim podjetjem, pa bodi še tako skromno, se moreš tudi ustanoviti blizu delovnega torišča in si prihraniti stroške, čas in zoprnosti vsakdanjega potovanja na delo in od tam; moreš napredovati in se razmahniti po svoji pridnosti in sposobnosti in ne zavisiš od muh kakih predstojnikov; moreš dobiti za svoje delo primernejši zaslužek in v primeru kakih težav boš mogel obdržati vsaj nekaj dela, ko bo kdo drugi čisto na cesti. Tega vsega pač ni šele treba dokazovati. A tudi če ne misliš na svoje lastno podjetje, ker te veseli delo, ki otežuje osamosvojitev, ne pozabi na napredek. Za to je res včasih treba -nekoliko sreče, da se ti sproti ne ruši vse, kar si si s težavo pripravil. Toda bistveni za uspeh sta dve stvari: sposobnost in vera v uspeh. Sposobnost si je treba pridobiti, kakor bova še videla, vero v uspeh pa si je treba privzgojiti in ohraniti, potreba si jo je neprestano buditi, zlasti pa je ne rušiti in izpodkopavati. VERA IN MALODUŠJE Vera gore prestavlja, "če imate vero kakor gorčično zrno, porečete tej gori: 'Prestavi se odtod tjakaj' — in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče", nas uči Jezus v evangeliju. Njemu boš pač verjel, tudi če si član bratovščine tistih, ki jim z nobenimi razlogi ne pre-treseš možgan, ki pripisujejo stranske namene vsem in vsakomur od svetnikov do učenikov, kadar uče kaj drugega, kakor pa njim ugaja. Vera gore prestavlja, z vero dosežemo, kar hočemo. Pomen vere za uspeh nam podčrtava Jezusov evangelij. Med nami pa se širi drug evangelij, ki bi se mu človek smejal, če bi bil samo neumen, ne pa tudi nevaren. Evangelij, ki namesto vere v uspeh vzbuja malodušje, hromi sile in ubija podjetnost, je pač Satanov evangelij, ki ga mnogi širijo, ne vem prav, zakaj. Če nekdo sam noče napeti sil in si pomagati naprej, greši proti sebi, ker ne naredi iz sebe vsega, kar bi mogel, greši pa tudi proti svojemu bližnjemu, ki mu ne more biti v vzgled in v pomoč, kakor bi mu mogel biti. Dvojno pa greši, če ubija voljo do uspeha in življenjski pogum v drugih, ki bi se brez takega zlega vpliva sicer lotili dela. Skrajno žalostno pa je, da se najdejo celo starši, ki z nauki Satanovega evangelija pohujšujejo lastne otroke, ubijajo v njih vsak poizkus po u-veljavljenju in jih tako tiščijo k tlom. Tak o-če in tako mati bi mogla napisati lastni življenjepis z naslovom: Kako sem ubil ali ubila svojega otroka. Dragi mladec! Skušajva razkrinkati nekatere nauke Satanovega evangelija, ne da bi ga mogla izčrpati! Upam, da postaneš apostol prave vere, vere v uspeh in v delo, ki z božjim blagoslovom more roditi dobrih sadov zate in za tvoje in za nas vse. GLEDANJE NAZAJ... Priznajva si, da naše življenje kaže mnogo znakov, ki ne izpričujejo baš njegovega zdravja. Preveč se oziramo nazaj, preveč tožimo po tem, kar je bilo in minilo, in to opazujemo celo pri nekaterih mladih, ki s tem zatajujejo najboljše, kar imajo: mladost. Nihče ne bo tajil, da imamo za seboj marsi-kako težko preizkušnjo, da smo izgubili ali pustili za seboj marsikaj in marsikoga, kar nam je bilo zelo drago. Težke rane nam je zasekala naša preteklost in še smo bolni od njih. Toda prva dolžnost vsakega bolnika je, da ozdra. vi. Najbrž pa ne pomaga k ozdravitvi rane, kdor neprestano brska po njej. Toliko manj moremo to trditi o tistem, ki jo razkazuje kakor berač na božji poti, da bi dobil vbogajme. Včasih se mi vsiljuje misel, da nas najbolj boli, da ne moremo sami sebe kanonizirati in se postaviti na oltar. Morda bi to pravico laže dosegli, kakor pa izpolnili enega izmed pogojev za kanonizacijo: težko bi pač dokazali, da se že pred tem nismo javno častili... ... IN NAPREJ Ti pa. mladec, ne ponašaj se s tem, kar si pretrpel, izkaži se s tistim, kar boš storil 5n dosegel! Trudi se pač, da se posvetiš, ker je to dolžnost vsakega človeka, toda odločitev o doseženi popolnosti prepusti istim^ki so poklicani, da jo izrečejo. Tvoje življenje je namreč pred teboj. Glej naprej, delaj, ustvarjaj, napreduj, izpopolnjuj se, priporočaj se božjemu varstvu in ne boj se prihodnosti! POMOČ DRUGIH Stori vse, da se uveljaviš, da si ustvariš dostojen položaj na svetu! Nikogar ne smeva kriviti za to, če njegovega prizadevanja ni kronal uspeh. Zgodi se rado, da komu sredi življenjskega boja omahne vera in mu zmanjka moči. Včasih zla sreča v zadnjem trenutku izpodmakne uspeh. Tistim ki se jim je kaj takega zgodilo ne bova ničesar očitala, kakor nikomur drugemu, o komer veva, da se poštene* in trdo trudi, pa se mu uspeh vendar izmika. Nasprotno, pomagajva mu, kolikor moreva! Toda nikdar ne bova prehudo grajala tiste brezvoljnosti, tistega strahu pred vsakim naporom, tistega pomanjkanja resničnega prizadevanja, ki nas na žalost tako odlikujejo. Nekateri med nami vsega pričakujejo od drugih. Jezijo se na ves svet, na daljnje in na bližnje in v vseh vidijo vzroke in krivce svoje nesreče, le sami sebe *ne vidijo. Do pičice so podobni onemu vzhodnjaškemu modrijanu, ki ga je naš Aškerc blizu Ispahana našel v cestnem jarku, ko je klical na pomoč Alaha in svetnike in mimoidoče, da bi ga dvignili, le na to se ni spomnil, da bi sam vstal. Zakaj neki naj bi drugi ljudje imeli več dolžnosti, da kaj store za nas, kakor pa je imamo mi sami, da kaj storimo zase? NEMOGOČE... Mnogim in premnogim se zdi nemogoče vse, kar bi morali storiti sami za zboljšanje svojega položaja. Nemogoče! Kako zlorabljena je ta beseda! Nemogoče je začrtati okrogel kvadrat in nemogoče je pridelati na osatu pomaranče. Ni pa nemogoče v nekaj letih pridelati pomaranče na koščku pampe, ki je sedaj še pokrit s trnjem in osatom. Težko je, ni pa nemogoče. Sploh pa, karkoli je že kdo dosegel, pa bodi eden sam, ni nemogojče. če bi v resnici bilo nemogoče, ne bi nihče mogel uspeti. In vendar, koliko prednamcev, prečesto v mnogo težjih okoliščinah, je doseglo lepe uspehe s svojim delom! Ni jim bilo lahko, toda niso se ustrašili prvega truda, niso se umaknili pred prvo težavo, vztrajali so, delali in zato tudi uspeli. Mi pa ne le, da jih ne posnemamo, ampak celo zmanjšujemo pomen njihovega truda in ga malomiselno sodimo: "So pač imeli srečo!" Nekaj moramo iznajti, samo da svojemu bližnjemu odvzamemo vsako zaslugo za njegov uspeh v življenju, da ga lahko pripišemo neki slepi sili, ki da nam ni naklonjena! In ob tem še zmeraj lahko pridigamo drugim ljubezen do bližnjega, saj jo itak ume-vamo le kot ljubezen, ki jo drugi dolgujejo nam. DENAR Prav tako smo krivični svojemu bližnjemu, kadar vso zaslugo za njegov uspeh pripisujemo— denarju. Ta ali oni se je kje izkazal: začel je delati na svoje, četudi še tako skromno, postavil je prvi temelj svojemu domu z nakupom stavbišča, našel si je primernejše delo ali je napredoval v službi.. . Tega bi morali biti le veseli, če že ne iz ljubezni do bližnjega, vsaj iz ljubezni do sebe, ker imamo pred seboj en dober vzgled več, eno pobudo več, da tudi mi sledimo. Kajti slediti je mnogo laže, kakor pa ubirati pot kot prvi. Pa ni tako. Kratko zopet obsodimo: "Je že imel denar!" Kakor da bi bil denar tisti, ki je kaj storil! Zopet hočemo odvzeti vsako zaslugo sočloveku in jo raje pripišeno mrtvi snovi. S tem pa ne delamo le krivice svojemu bližnjemu, omalovažujoč njegov trud in njegovo delo, ampak gojimo tudi malodušje v samem sebi in ga širimo v svojem krogu. Kaj bi dejali o vojaku, ki bi drugim ves čas dopovedoval, da je mogoče zmagati le z orožjem, ki ga oni nimajo, omalovaževal pa bi njihov pogum in njihovo iznajdljivost? S pretiravanjem pomena denarja pa se krepi tudi kriva vera tistih, ki že itak vidijo v denarju edino življenjsko vrednoto in neprestano govore samo o njem. Tudi delajo le zato, da prislužijo denar in sicer čim več. Ne vidijo v delu vira ustvarjalne slasti, ne priložnosti za lastno rast in izpopolnitev, še manj sredstvo ljubezni do bližnjega ali službo božjo. Zato tudi ne iščejo primernega dela, ampak le dobro plačanega, prezirajoč nevarnosti, ki so z njim združene. Zlasti pa ne pričakujmo od njih, da bi kaj zastonj naredili, dasi dobro vedo, da bi drugi morali to in to storiti zanje. Nihče ne bo tajil, da je denar zelo koristna dobrina,, ki človeku zmeraj prav pride in tudi dobro podpre podjetnost ter ji olajša pot do uspeha. Toda prva in neobhodno potrebna po- goja uspeha sta podjetnost in delo; denar je le sredstvo, ki jima služi. Kaj bi odgovorili modrijani, ki ves uspeh pripisujejo denarju, če bi jih vprašali, kdo dela omare, mizar ali oblic? Če bi dosledno vztrajali pri tem, da oblic, bi jim mogli podariti enega in jih naprositi, naj nam narede o-maro. Če tega ne znajo narediti ali če se niso voljni potruditi, bomo lahko dolgo čakali na omaro. Na drugi strani pa poznamo marsikoga, ki je v taborišču ali že tukaj izdelal kak čeden kos pohištva brez potrebnega orodja, z najpreprostejšimi sredstvi, ki si jih je često tudi sam pripravil. Kdo torej izdeluje o-mare, mizar ali oblič? In kdo ustvarja in vodi podjetja, človek ali denar? Kakor orodje je tudi denar le sredstvo, ki olajša dejavnost, toda le človeku, ki zna in hope z njim delati. SPOSOBNOST Saj to je tisto, poreko zopet drugi, da nismo vsi enako sposobni. Nekateri so se že rodili bolje opremljeni za življenje; kaj moremo mi, ki nam je že od zibelke usoda manj naklonjena? Tudi tukaj ni mogoče tajiti, da so razni ljudje prinesli na svet različne darove in zato zmorejo razne stvari. To je resnica. Toda razen redkih izredno slabo nadarjenih in morda še redkejših izredno močno nadarjenih, smo vsi ostali samo več ali manj povprečno nadarjeni, dasi ne vsi enako za iste reči. Od povprečnih ljudi gotovo ne moremo terjati izrednih storitev in jih tudi ne terjamo. Toda nekaj podobnega, kakor je storil naš bližnji, ki je tudi le povprečnik, ker izrednih ljudi ne srečujemo na vseh vogalih, moremo tudi mi storiti, če le v resnici hočemo. Mnogi ljudje zamenjujejo zmožnost in sposobnost. Mislijo, da je nekatere ljudi, druge seveda, ne njih, narava že naravnost pripravila za uspeh pri kakem delu, da jim ni treba drugega, kakor da se ga lotijo. A narava jim je dala le zmožnost, omogočila jim je uspeh; ni jim ga pripravila in še manj zagotovila. To sč storili sami, če so znali in hoteli svojo naravno zmožnost tudi razviti in izpopolniti, spremeniti jo v sposobnost za delo. Slednja je vedno plod lastnega dela in če je kdo bolj sposoben ko drugi, je to v veliki meri njegova zasluga in pridelek, ne pa dar. Sposobnost je pridobljiva lastnost človekova, ne delijo pa je zastonj pri vhodih v podzemsko železnico. Glavna naloga vzgoje je, da jo razvija, in največji zločin, kadar jo zanemari ali celo za- duši. Vzgajamo pa se v veliki meri sami; starši in učitelji postavljajo le temelje naši vzgoji. Oni lahko mnogo zagreše, vse krivde za našo nesposobnost pa le ne moremo pisati v njihovo breme. Gotovo se je laže usposobiti za delo, ki nas bolj vleče in bolj veseli, pri katerem ne vidimo najprej truda in drugih zoprnosti, ampak možnost, da nekaj storimo in se izkažemo. Vsakdo pa ima navadno tudi svoje pomanjkljivosti, vzreli v zmožnosti, s katero ga je opremila narava. Te omejujejo izbiro dela in poklica. Kdor težko hodi, ni za nogometnega igralca in kdor je brez posluha, naj ne sili med operne pevce! Zato se pameten človek resno vpraša, kje bi utegnilo biti njegovo mesto, išče sveta pri drugih ljudeh in danes tu<'i pri poklicnih svetovalcih. Ko pa1 najde odgovor na to prvo vprašanje, ko odkrije svojo pot, vpre-že svojo zmožnost, svojo voljo in svoje delo v to nalogo: usposobiti se čim bolj za delo in poklic, ki si ga je izbral. Biti to, za kar se čuti najbolj poklicanega, toda biti po možnosti najboljši v tem poklicu. Vsekakor pa se ne sme nikoli zadovoljiti s hoteno povprečnostjo. Če se trdi, nekoliko pretirano, da beseda genij pomeni le trdo delo in dolgo potrpljenje, je mogoče to še mnogo bolj trditi o navadni sposobnosti za življenje in delo, kakor se terja od povprečnega človeka. RAZLIKE Čo torej nekdo hitreje in bolje napreduje v učenju jezika, knjigovodstvu, čevljarjenju ali kurjereji, to še ni dokaz, da je bolj nadarjen za tako delo. Možno je, da je le bolj vztrajen in priden, da ima več predhodnega znanja ali boljšo "podlago", kakor pravimo, da se zna bolj osredotočiti na delo, da zna poslušati in uporabiti pametne nasvete drugih, da zna odkriti in popraviti lastne napake in se ne boji kritike..., to pa so same pridobljene in ne prirojene lastnosti, ki dajejo večjo sposobnost. Seveda pa je gotovo bil tudi dovolj pameten, da si je izbral tisto opravilo, za katerega se je spoznal najbolj usposobljenega in pripravljenega. Vse to pa moramo šteti njemu samemu v zaslugo. Da se je usposobil, je moral pač žrtvovati nekaj truda, časa in denarja. Komur je vsak mig z mezincem že garanje, ki mu krajša življenje in je zato vse obsodbe vredno, tak ne bo mogel mnogo narediti iz sebe. Kdor hoče kaj postati, si mora silo delati. In če si zares nekoliko okrajša življenje, ali ni lepše živeti nekaj ur manj, pa bolj polno, bogato in zadovoljno življenje, kakor pa nekaj časa več za-grenel nositi po svetu prazno glavo? Podobno je s tistim, ki se mu zdi škoda vsakega beliča izdanega za dobro knjigo, revijo ali za kak tečaj, ni pa navadno tako varčen pri drugih izdatkih ki bi jih mogel skrčiti z mnogo manjšo škodo. In s tistim, ki rad toži, da nima časa za branje in študij, a izdaja slabo vest, ker se takoj užali, če le omeniš, da bi se to ali ono dalo drugače urediti, hitreje opraviti ali vsaj začasno tudi opustiti... Kdor na vsak nasvet odgovori z užaljenostjo ali se odreže, da se drži svojega mnenja, do katerega da ima pravico, ali kdor vidi v ■vsakem nasvetu osebni napad, ne more trditi, da ima dobro voljo, a nima sreče. Nasprotno izdaja le slabo vest. Toliko bolj se more to trditi o onem, ki ti na najrahlejše opozorilo, da bi bilo umestno misliti na to ali ono, zabrusi, da ti tudi nisi popoln in ne veš vsega, saj da je tvoj stari oče baje imel eno nogo nekoliko daljšo ali da so menda namigovali, da je neka sestrična tvoje stare matere neki sosedi baje nekoč jezik čez planke pokazala... Vsaj za nasvet naj bi se pokazal hvaležnega, če se ga že držati ne mara. Toda — na kaj pa bi se potem skliceval v svojih tožbah, če bi tudi le molče priznal, da le ni vsega storil zase, kar bi mogel in moral.. . POŠTENOST Nekateri svojo nedelavnost zagovarjajo z lepimi moralnimi načeli. Tako dajejo sodbi: "Je že imel denar!" mnogo hujši pomen. Pravijo, da še nihče ni prišel pošteno do kakega premoženja in da pošteno sploh ni mogoče naprej priti. Tako proglašajo sebe za edine poštene in mečejo hud očitek na svoje prizadevnejše bliž-Obenem opravičujejo svojo nedelavnost: jčejo se podajati v take nevarnosti. Tudi v tem je nekaj resnice, kakor v vsaki zmoti. Opravek z denarjem je lahko človeku nevaren, zlasti če moralno ni posebno trden. Toda dolžiti vsakogar, ki si je nekoliko opomogel, da je to storil na račun svoje poštenosti, je zelo hud greh proti ljubezni do bližnjega. Že tako smo vsi le preveč nagnjeni k temu, da še nam zdi pretirano in krivično vse, kar zasluži ali dobi naš bližnjik, pa naj se še toliko trudi in toliko dela, naj ima še tako odgovorno mesto ali lastno podjetje, ki terja od njega mnogo čez osemurni delavnik. Čemu bi tedaj toi malo krščansko čednost, ki je zavist, še netili in opravičevali s farizejskim nami- ga van jem na možnost, da ni povsem pošten? Tudi smo sami o sebi že itak zmeraj prepričani, da dobimo premalo, pa naj smo še tako nesposobni in pri tako neodgovornem in neproduktivnem delu, ki nas zaposli le borih osem dnevnih ur in pri katerem se bolj odpo-čijemo za razne druge podvige, kakor pa v resnici delamo. Čemu to prepričanje potrebuje še gloriolo posebne čednostnosti ? Ali v dnu srca, sto klafter pod semanjo zemljo, kakor je dejal Cankar, le nismo tako gotovi, da imamo prav? j In četudi se naš bližnjik v svojem podjetju kdaj nekoliko pregreši proti poštenosti, če ga kdaj nekoliko zajame duh materializma, s katerim je ozračje prenasičeno in ga tudi njegovi kritiki niso prosti, če ga kdaj omami denar, ki teče skozi njegove roke in se jih prime nekoliko več, kakor bi še jih smelo — kar je seveda vse graje vredno —, ali mislite, da je kaj boljši tisti, ki takega greha nima, ker ga ni mogel narediti, ko tudi njegovega dela ni opravil? Oraču se lahko pri oranju zlomi otka ali se mu preširoko zaorje kaka brazda, toda ali bomo dali zato večjo ceno potepunu, ki leži pod hrastom in ga kritizira, ki ni mogel zlomiti otke in ne pokvariti brazde, ker niti ni stopil na njivo? PONIŽNOST Imamo še moraliste, ki svojo brezvoljnost in nedelavnost skrivajo za kreposti, kakor sta skromnost in ponižnost. Pravijo, da je greh, dvigati se nad druge in se potegovati za višja mesta in večje dohodke. Dodajajo, da so tudi skromni delavci vredni svoje časti in da tudi njihovo delo mora nekdo opraviti. Prava miselna zmešnjava! Greh je lahko lenoba, ne pa volja do dviga in napredka. In če se nekdo s svojim delom dviga nad ostale, je to zato, ker se ostali ne trudijo toliko, da bi se tudi oni dvignili. Tudi najskromnejša opravila so potrebna in dajejo čast njemu, ki jih dobro opravi. Toda kdor bi mogel kaj boljšega storiti, najbrž ni posebno čednosten, če iz lagodnosti ostane pri delu, ki bi ga mogli o-praviti tudi tisti, ki iz katerega koli razloga zares niso sposobni za kaj boljšega. Kak asket bi si mogel namenoma izbrati tako delo in postati ob njem svetnik; običajno pa je zelo daleč od svetništva nagib, ki ljudi zadržuje pri sličnih opravkih. PISARSTVO Eden od takih skromnih opravkov je pisar-stvo. Da se poteguje za pisarniško službo ne- kdo, ki je sicer težil in se pošteno pripravljal na kaj boljšega ter je to verjetno že tudi dosegel, pa ga je zla sreča zrušila in sedaj zaradi že usmerjene duševne energije in nekoliko večje priletnosti ni zmožen pričeti z nečim povsem novim, kar bi pomenilo že drugi pričetek življenja ob zmanjšani življenjski prožnosti — je umljivo in več kot odpustljivo. V takih primerih vsakdo prime za tisto, kar doseže m se še tolaži, da končno to vendar ni tako slabo, kakor bi bilo videti; dušeslovci pravijo taki tolažbi "sladke limone". Te ne maramo nikomur jemati. Toda če mlad človek vidi svoj življenski ideal v tem, da bo trideset let pretipkaval tuje duševne proizvode, sešteval in odšteval prejemke in izdatke svojega predstojnika ali izpolnjeval razpredelnice in urejal papirje; da se bo posvetil delu, ki ne terja in ne daje ni-kake posebne osebne kvalifikacije, pač pa menda najbolj gotovo od vseh zapre vsako pot do osamosvojitve in če se še ponaša s tem, da je pri takem delu — če tak mladič ni asket, ki skrit in skromen išče svetniške krone, tedaj je pač težko verjeti, da je pri njem vse v redu. Ali nam tudi nekoliko večje obzorje ne bo izbilo iz glav ostankov podložniške miselnosti, da je vsak birič in vsak pisar nekaj višjega, tiste miselnosti, zaradi katere smo se doma drenjali po pisarnah, dobro plačana tehnična mesta pa prepuščali tujcem? Ali si zares ne moremo postaviti višjega in vrednejšega ideala, kakor je težak, tovarniški ali pisarniški? Morda edina prednost pisarstva je v tem, da terja malo napora in nikake posebne sposobnosti ter ga zato zmore vsakdo, a je tudi temu primerno plačano. Toda človeka, ki ima v sebi količkaj življenske sile, ne privlačuje tako delo. Išče tistega, pri katerem in s katerim bo mogel zrasti, s katerim se bo mogel u-veljaviti, zlasti pa postati čim bolj sam svoj gospod. Zapisati se pisarni pomeni odpoved vsemu temu in obsodba samega sebe na trajno služabništvo, česar vse jalovo in domišljavo preziranje drugega dela ne more zakriti. Seveda če nekdo po sili hoče biti pisar, mu pustimo to veselje. Toda mladino je treba posvariti pred predsodkom, da je pisarstvo nekaj boljšega, kakor tehnični, obrtni, trgovski in še mnogi drugi poklici. Ta predsodek le preveč mladih ljudi zavaja v slepe ulice. VARUJ SE ZMOT! "Pojdi, moj sinko, na pot, na življenja pot; varuj, moj sinko, se zmot, življenja zmot''', pravi pri Župančiču mati svojemu otroku. To navodilo naj vodi tudi tebe, mladec moj! Pojdi v življenje, a varuj se zmot! Mnogo jih je, Satanov evangelij je vsebinsko zelo bogat. Več bi bilo treba pisati o tem. Toda naročili so mi, naj pišem o uveljavljanju iri napredovanju v življenju in sem se omejil na nekatere zmote, ki so temu na poti. Nisem gotov, da bodo brali tisti, ki so takega branja najbolj potrebni. Zlasti pa se bojim, da bo ostal članek neumljiv dvema vrstama ljudi: tistim, ki jim je pretežko vsako branje, ki ni detektivska zgodba, pogrešno ljubezensko bajanje ali opis zadnje nogometne tekme, in onim, ki ne razumejo ničesar, kar jim ne prija. NA DELO! Ali si me razumel ti, mladec, ki sem te pred vsem imel v mislih? Upam da, in ti še enkrat polagam na srce: Naprej, kvišku! To ti bodi geslo! Pokaži, da si mlad, to je življenjsko prožer, in stvaren! Napni svoje mlade sile, izrabi priložnosti, ki jih nudi novi svet, kjer je pridnemu in sposobnemu človeku odprtih polno poti do uspeha! Ne izgovarjaj se na težave in ovire; ob njih pravi mladec raste in se krepi! Ne pozabljaj, da tudi doma ni bilo zmeraj lahko, pomisli včasih na vse tisto stradanje, dolge ure inštruk-cij in druge zoprnosti, s katerimi je znala domovina spodbujati k študiju! Ne zapravljaj svojih sil s sanjarjenjem, ne predajaj se utvaram; sprijazni se s stvarnostjo in premagaj jo; postani gospodar in ne suženj usode! Skrbno premeri svoje sile, ko se odločaš za poklic; ne odločaj se lahkomiselno! Otresi se podedovanih predsodkov o imenitnosti nekaterih poklicev in ne daj se zavesti v slepo ulico! Tudi se ne pehaj le za denarjem; ne ostajaj pri delu, ki trenutno mnogo donaša, misli na vso prihodnost! Vedi, da je dober človek z bistro glavo in z izgrajenim značajem, in ki je v resnici mojster v svojem poklicu, mnogo več ko polna listnica ali votla "imenitnost"! Ne verjemi, da bi mlademu človeku, ki je bister, zdrav, trezen in prizadeven, ne bilo mogoče doseči pametno izbranega cilja, ki ga zares hoče! Ko se ti bo začelo zdeti važnejše to, kar si že doživel, kakor pa tisto, kar boš še mogel storiti, ali ko te bo pričelo zmagovati ma-lodušje, boš star, tudi če boš štel še tako malo let; niso leta, ki narede človeka starega ali mladega... A ti si mlad. Na delo tedaj, mladec! l\apt>ed°^VoTvi • War Relief Services. Kmalu ie NCWC sprejela Lieo v svoie okrilje kot eno pomožnih organizacij in vse od takrat do danes sta ostali NCWC in Liga tesno povezani, že prvo leto Lisrine-ga življenia so beeunci do večini občutili v rili" nienega delovanja in z upaniem ter hvaležnostjo priznavali njeno skrb. Nf^taialo je vprašanje: Kai bo z begunci v prihodnie? Iz Amerike se je dalo lažje presoditi, kakšen odeovor je na mestu, kot v taboriščih samih. Tam so bili šp zmerom mnenja: Še malo in — vrnili se bomo! Zunanji svet je bolj in boli uvideval, da problem begunstva ni muha enodnevnica. Rodile so se velike mednarodne organizaciie za reševanje tega težkega problema in skušale z večjim ali manjšim uspehom blažiti usodo beguncev. Vsaka narodnost je skušala Ip. sama zase in za svoje vsaj nekaj storiti. Toda pri tem ni moglo ostati, zakaj vse to je pomenilo le brezplodno podaljševanje begunskega problema. Po- javili so se glasovi: Beguncem naj se odpro vrata v prekmorske dežele! Amerika je svoj "begunski zakon" precej dolgo mečkala. Šele sredi leta 1948 je previdno in z vso opreznostjo odprla svoja vrata beguncem. Ne prav na široko, pa vendar. Nova postava se je čitala tako ozkosreno, da so nekateri dejali: Če se bo kakih 300 slovenskih beeruncev zmuznilo skozi te predpise in njih neštevilne omejitve, bomo lahko veseli! NCWC je pozval Ligo h kar najbolj tesnemu sodelovanju za dovažanje katoliških beguncev v Ameriko. Slovenski bes-unci naj bi prihajali sem tako in v toliko, kolikor jim bo pomagala — v okrilju NCWC — Liga! Tako je naenkrat dobila Liga popolnoma novo nalogo Iskati sponsorje, imeti aparat za sodelovanje z NCWC in potom nje z DP. Komi°iio v Wa°hin ~ ^____- ) / oM.t.»u« * s* Na severu zmanjšani, ob Trstu nekoliko raz-širenji pas A je s sklepom mirovne konference postal Svobodno Tržaško ozemlje (STO). več kot za lanski sneg, bi človek ta ukaz obsodil, ker je dal vso oblast v roke ljudem, ki razmer niso poznali ter so bili zaradi tega dvojno dastopni za prišepetavanje Slovencem sovražnih italijanskih krogov. V tisti zmedi pa je ta ukaz tudi Slovencem koristil, čeprav odgovorni in priznani slovenski politični predstavniki (to so bili titovski komunisti) niso hoteli in niso znali izvleči iz njega vseh koristi, katere jim je nudil. Videli so samo svoje narodno osvobodilne odbore, komitete, v katerih opozicije sploh ni bilo, in te popolne oblasti niso hoteli dati iz rok. Vse ali nič! To je bila usodna sentimentalna, skoraj erotična politika, ki ne tehta z razumom, ne ve, da morajo biti žrtve tudi, kadar gre za osebni ponos za to, da kdo izpusti del oblasti iz rok, če to narodu prinese vidne koristi in če ni drugega izhoda. Tukaj drugega izhoda ni bilo. če Tito kljub upiranju ni mogel ubraniti zaveznikom, c!a so ga izrinili iz Trsta, bi moral tudi vedeti, da so njegovi z beograjskim sporazumom bitko za totalno posest Trsta že izgubili in da ni izhoda. Samo orožje bi tu lahko pomagalo, a tega orožja titovci niso imeli. Tudi Rusija jih je pustila na cedilu. 18) Res je b lo od zaveznikov malce nesramno, da so svoje bojne tovariše izrinili iz Trsta na korist premaganim Italijanom, a politika ni bila nikoli sentimentalna. Saj so jih tudi Rusi pozneje izobčili iz občestva svetovnih komunistov in titovci bi, če bi se jim nudila velika ugodnost, najbrž isto napravili. Vse ali nič, Ker so hoteli vse, niso dobili nič. Spor med titovci in Angloamerikanci se sicer ni začel šele ob ukazu št. 11. Ko so žavez-liiki prevzemali oblast, so titovci v Gorici u-prizorili velike demonstracije. Zavezniška vojaška p:licija je več aktivistov in aktivistk aretirala; pozneje so bili obsojeni pogojno na šest mesecev ječe. Protizavezniška propaganda je strasti silno razpalila in poglobila prepad med zavezniki in ljudstvom; nemiri so bili na dnevnem redu. V juliju je vojaška policija zaprla dva člana uredništva "Primorskega dnevnika) (Grabnerja Borisa in Andreja Pagona) ter glavnega urednika lista "II Lavoratore" Gior-gia Jakseticha zaradi nedovoljene posesti o-rožja. Takoj so izbruhnili nemiri in 19. julija j'e bila splošna 24 urna protestna stavka v Trstu in pasu A sploh; ker je ljudstvo še skoraj stoodstotno ubogalo, je ta stavka popolnoma uspela. 1. avgusta je bil Jaksetich obsojen na 18 mesecev zapora; odgovor je bila nova splošna protestna stavka. Zaradi Jakseticha je bilo toliko nemirov, da so ga 8. novembra 1945 pomilostili in izpustili iz zapora. Ob ukazu št. 11 se je borba za oblast zagrizla do neverjetnosti. Vsi titovski predstavniki, vsa organizacije so sodelovanje z zavezniki na osnovi ukaza št. 11 odklonile. Mestni osvobo- 16) prvj urednik "Primorskega dnevnika" Jože Koren je to pet let pozneje ugotovil z bridkostjo v srcu: "In danes ko nam je po resoluciji Informbiroja postalo znano marsikaj, kar nam prej ni bilo, ko nam je na podlagi dokumentov znano, da je bila pri zaroti proti jugoslovanski pripadnosti Trsta z enakim deležem kot V. Britanija udeležena tudi Sovjetska zveza, pridemo do poučne ugotovitve, da se • lahko v isti meri kot ZDA in Veliki Britaniji "zahvalimo" Sovjetski zvezi, če se ljudska oblast na STO-ju ni mogla obdržati." (Primorski dnevn k, jubiiejna številka; izšla je ob petletnici v maju 1950; datuma pa nima na vseh IG straneh). Takrat so pa noreli za "slovansko" sovjetsko polit-'ko; gorje mu, kdor je le za hip podvomil o očetovski ljubezni batjuške Stalina! dilni svet za Trst je 26. avgusta po svoji delegaciji izročil polkovniku Bowmanu protestno noto, s katero je odklonil sodelovanje na osnovi ukaza št. 11: "Podpisani Osvobodilni svet vlaga formalni protest proti ustanovitvi krajevne uprave v smislu odredb ukaza št. 11 in že sedaj izjavlja, da odklanja vsako sodelovanje in podporo tej upravi." ") Že prej (20 avgusta) pa ja Ant'fašistična unija Julijske krajine izjavila "v imenu skupin in strank, ki jih združuje, da ne more sprejeti nobene odgovornosti za delo "krajevne uprave", ki je odrejeno s splošnim ukazom št. 11 zavezniške vojaške uprave, in zato ne more dajati nobenih predlogov za imenovanje v organe javne uprave, kot so določeni v tem ukazu.'' Zahteva pa volitve v organe ljudske oblasti. 1S) Torej popolna pasivna rezistenca nasproti dejanskim gospodarjem položaja. Da abstinenca v politiki le redko prinese kako korist in največkrat le škodo tudi v krajih, ki so narodnostno nesporni, je itak znano. Da je bil Trst 100% slovensko mesto brez najmanjše tuje primesi, v katerem bi bil položaj slovenstva za vse večne čase nesporen, bi človek razumel. Toda proglasiti abstinenco v kraju, kjer je toliko sovražnih vplivov kot v Trstu pod nenaklonjenimi gospodarji; to je bila politična zmota prve vrste. Res je, da bi titovci nikjer ne bili absolutni gospodarji in da je vladanje brez opozicije najudobnejše, dočim sodelovanje z drugače mislečimi zahteva razuma in duhovnega napora, toda povsod na občini, okrožju, v Trstu in Gorici bi imeli važno besedo. Vso javno upravo bi preprečili z mrežo svojega u-radništva; dvojezičnost bi sploh ne bila problem; imeli bi vpogled in besedo pri proračunih in financah; slovenski človek bi soodločeval pri tržaški in goriški upravi. Samo t-'sto leseno hrb^šče bi bili morali malo upogniti. Toda ne! Vse ali nič! Z zavezniki ni sodelovanja! Zato so odstopili goriški okrožni predsednik (ki je vršil funkcijo prefekta) Jože Štrukelj, goriški občinski predsednik (župan) dr. Kari Ru-tar; v Trstu pa konzulta in PNOO nista hotela sodelovati ter sta izgubila politično oblast. Na mesto odstopivših so b;li imenovani italijanski socialisti in nacionalisti, ki so dve leti krivili hrbte pred zavezniki; danes so pa gospodarji. Celo Italijani so titovcem ponujali znatno udeležbo pri upravi, a titovci niso ho-te'i. Takih zamujenih prilik pozna zgodovina malo. Sodelovati z zavezniki niso hoteli, češ, mi- Sedanja jug.-it. n.e^a oa Avstrije do STO. S poševnimi črtami označeno ozemlje je naseljeno s Slovenci. rovna konferenca nam itak mora dati vse, kar je našega. Bojevali smo se ob strani zaveznikov, zato nam morajo ti dati, kar je našega. Niso pomislili, da še tako iskreno zavezništvo po dobljeni vojni takoj nekaj izgubi na pomenu in veljavi in da na hvaležnost noben pameten človek ne računa. Saj so tudi oni (titovci) po vojni mirno obsodili in oropali marsikoga, k': jim je mod borbo dal milijone. Titovci svojih organov niso hoteli razpustiti. Začela se je čisto svojevrstna diarhija (dvojna vlada): na eni strani zavezniška uprava, na drugi strani partizanska, tltovska. Stvar je bila zelo resna, ker so titovci imeli še velikanski psihološki vpliv na ljudstvo, ki je z malenkostnimi izjemami ubogalo vsak še tako trapast u-kaz. Zavezniki so n. pr. hoteli pozidati poru- ") Primorski dnevn;k, 28. avgusta 1945. 18) Primorski dnevnik, 21. avgusta 1945. Vas Hlaste v Beneški Sloveniji. šene kmečke domove na državne stroške, titov-ci so rekli ljudstvu: ne sprejemajte podpore od zaveznikov in marsikje ljudje niso dovolili obnove. In je danes stvar taka, da imajo pozidane hiše tisti, katerim so jih pozidali zavezniki; kdor takrat ni hotel sprejeti zavezniške pomoči, je še danes brez strehe. Šolske knjige so se delile zastonj. Titovci so ukazali. naj jih starši vrnejo, in marsikatera revna ženica jih je prinesla nazaj v šolo. Zavezniki so vpeljali šolske kuhinje po vseh šolah ali pa so zastonj delili suho hrano. Brumni Kraševci okoli Komna in še marsikje drugje so tudi to pomoč odbili. Danes bi se marsikdo od njih na kolen h zahvalil, če bi dobil malo tistih makaronov ali riža, ki so ga 1. 1945 in 1946 oŠE.bno odklanjali. -Ker titovci niso hoteli predlagati v imenovanje županov, so to funkcijo prevzeli zavezniški oficirji, ki so jo pa vršili bolj pošteno kot komunistični župani. Če je bilo tista mesece pri Slovencih kaj kolektivnega, je to bila brezmejna zaslepljenost, ki je zapravila veliko gmotnih in duševnih dobrin. Titovci so torej obdržali vsaj ogrodje svoje upravne zgradbe. PNOO, ki je upravljal kot najv'š'a civilna oblast pas B, je še vedno stoloval v Trstu in se vtikal v upravo pasu A. Delo pri PNOO so vršile štiri komisije: 1. upravno-politična komisija, ki je zdru- ževala v svojem okviru bivši odsek za notranje zadeve, odstk za sodstvo in nadzorni referat; 2. gospodarsko-politična komisija; 3. prosvetna komisija; 4. socialno-zdravstvena komisija 19). Sredi julija 1945 je PNOO moral zapustiti prefekturno palačo na Piazza Unita. Preselil se je v veliko zgradbo v ul. Carducci 6. Tej politični ustanovi je partija posvečevala veliko pažnjo. Poslala je vanjo nekaj svojih najboljših ljudi. Predsednik je bil ves čas Bevk France, tajnik je bil nekaj mesecev dr. Bogdan Brecelj, pozneje (po 2. febr. 1946) dr. Boris Puc. 2. febr. 1946 so izvolili novo predsedstvo. Prvi podpredsednik je bil Italijan dr. Pogassi Giuseppe, drugi podpredsednik Kraigher Boris, ki se je smatral za Primorca 2<>) ter je bil član PNOO že v juniju 1945. člani predsedstva so bili Babič Branko, Beltram Julij, Jelinčič Zorko in trije Italijani. Poleg teh je novosestavljeni PNOO štel še 49 članov. Trenje med ZVU in PNOO je zavzelo včasih prav dramatično obliko. Dogajale- so se ne- 19) Primorski dnevn'k, 3. februarja 1946. 20) Piimorski dnevnik, 16. junija 1946. — Ko je sredi junija 1946 Boris Kraigher odhajal v Ljubljano, kjer je postal notranji minister, j(; v poslovilnem pismu izjavil, da je Primorec. verjetne reči. "Primorski dnevnik" je zaveznike napadal, kjer je mogel; ti so pazili, kje bi ga zalezli na očitni krivdi. 7. decembra 1945 so ga začasno ukinili zaradi napada na kap. Simonija, načelnika Prosvetnega oddelka Z.V.U. V juniju 1946 so odgovornega urednika Dušana Hreščaka poklicali pred sodišče in 17. junija je bil obsojen na 200.000 lir globe. Na ukrepe proti "Primorskemu dnevniku" so titovci odgovarjali s protestnimi stavkami, dokler jih je delavstvo ubogalo. Pri nemirih je ZVU uporabljala civilno poli -cijo, kateri so titovci brž ob ustanovitvi napo-vsdali neizprosen boj. Ker niso hoteli poslati vanjo svojih ljudi, se je rekrutirala iz Italijanskih in slovenskih protikomunistov. Večino in komando so imeli v rokah Italijani, ki so to svojo oblast marsikdaj nesramno izrabljali. Samo en primer: 11. avgusta 1946 okoli 12. ure so italijanski nacionalistični pobalini vdrli v Gorici v prostore zapadnega kvarta SIAU na Corso Verdi 32 ter razbili in razmetali pohištvo in ga deloma pometali skozi okno na cesto. Na cesti pa je bila patrulja civilne policije na konjih (3 možje in poročnik), ki je t0 početje varovala ter ni pustila blizu ljudi. Takih primerov je bilo veliko. Titovci so ponovno zahtevali, naj se civilna policija razpusti, 21) a take zahteve so bile kot udarec po vodi. V Gorici je SIAU (Slovensko-italijanska an-tifašistična unija) imela zaseden "Ljudski dom", ki bi po vsem pravu moral res biti slovenska last. 6. novembra 1946 so ga zasegli zavezniški vojaki, pometali titovce ven, pobrali knjižnico in arhive ter vse skupaj zakurili. Prizor se res ni veliko razlikoval od tistega, ko so 20 let prej isti "Ljudski (takrat "Trgovski") dom" naskočile fašistične skvadre, zakurile knjižnico in arhive kar na cesti in izbrisale velik napis: Trgovski dom. Zavezniki so poslopje izročili Italijanom. 5. SLOVENSKO ŠOLSTVO Zgovoren primer, kaj se je ob pametnem sodelovanju z zavezniki dalo doseči kljub u-kazu št. 11, so slovenske šole. Znano je, da je fašistični naučni minister Gentile 1. 1923 ukinil vse slovenske osnovne in srednje šole, v 21) Primorski dnevnik, 27. in 28. decembra 1945. Podutanska dolina v Beneški Sloveniji. Pogled iz čedadske strani proti današnji jug. meji. Pred nami je cerkev Srca Jezusovega v Gorenji Mjersi in župnijska cerkev sv. Lenarta iz XIV. stol. Po dolini prideš ob potoku Arbeču do Srednjega v Benečiji, kjer je cerkev (levo). kolikor jih ni bila že uničila predfašistična demokratična Italija brž po zasedbi (slovenske osnovne in srednje šole v Gorici). V Trstu samem Slovenci nikoli niso imeli srednjih šol. Zavezniki so pa prišli s trdnim namenom, da Slovenccm popravijo stoletne krivice na šolskem polju. Vabili so titovce, naj jim pri tem delu pomagajo. Imenovali so slovenske okrožne šolske nadzornike (v Gorici prof. dr. Andreja Budala), a tudi ti niso hoteli sprejeti, niso hoteli sodelovati. Ker so titovci pomoč odbili, so zavezniki poklicali protikomuniste, naj izvedejo organizacijo slovenskih šol. Načelnik prosvetnega oddelka ZVU kap. Simoni je napel vse sile, da se šole odprejo in uredijo. Ustanovile so se slovenske osnovne šole v vseh krajih, kjer je bila '1. junija 1914 slovenska osnovna šola, in v krajih, kjer takrat sicer šole ni bilo, a so šteli vsaj 25 šoloobveznih otrok in v krogu 4 km ni bilo nobene slovenske osnovne šole. 6. oktobra so se ustanovile tudi srednje šole, in sicer v Trstu: 1. triletna nižja srednja šola, 2. realna gimnazija, 3. trgovska akademija. V Gorici pa: 1. triletna nižja srednja šola, 2. klasična gimnazija, 3. učiteljišče. Pozneje so se ustanovile še razne nižje strokovne šole v Trstu in Gorici. Izdajati so se začele tudi potrebne učne knjige. Do danes jih je izšlo nad 60. Italijani so t0 delo ovirali, kolikor so mogli. Menili so, da bi slovenske osnovne šole morda res kazalo odpreti, od srednjih pa le kako nižjo strokovno oziroma meščansko šolo. Za druge da ne bo niti učencev niti profesorjev. V tem smislu so informirali polk. Bowmana, ki je na tiskovni konferenci 28. julija 1945 rekel, da je slišal, da živi v Trstu 130 mladih Slovencev, ki želijo obiskovati slovensko srednjo šolo, in da jim bo dal možnost za to. In hi se res kmalu zgodilo po želji Italijanov. Titovci, ki so se v šolskem vprašanju znašli dejansko na isti liniji kot Italijani, so vsem svojim ljudem prepovedali sodelovanje. Ko so pa sodelovanje z zavezniki sprejeli pro-tikomunistični profesorji in učitelji, so titovci prepovedali vpisovanje v slovenske zavezniške šole. S:monijevega svetovalca prof. dr. Srečka Baraga so takoj razkričali kot izdajalca in ga pozneje (7. februarja 1946) v Ljubljani dali obsoditi na smrt. Tudi ostale profesorje so obsipali z izdajalci, belogardisti, nacisti, ubijalci. Ker se nihče ni ustrašil in ker so starši le pritiskali za otvoritev slovenskih šol, so titovci morali dovoliti vpis. Takrat se je pokazalo število dijakov in učencev. Do 900 dijakov v Trstu, enako število v Gorici. Potem tudi profesorjev ni manjkalo. ZVU je namreč s splošnim ukazom št. 19 z dne 13. oktobra 1945 odpravila predpis, da je za dosego državnih služb v pasu A potrebno iltalijan-sko državljanstvo. S tem je omogočila številnim profesorjem Primorcem, ki so službovali v Jugoslaviji, da so prišli poučevat v pas A. Res je ukaz št. 19 veljal samo do 5. decembra 1945, ko ga je odpravil novi ukaz št. 29, a šolskim službenim potrebam je bilo v glavnem že zadeščeno. Za službo so se začeli oglašati tudi titovci. A miru in reda ni bilo. Titovci so hujskali dijaštvo, da je štrajkalo ob vsaki priliki in ne-priliki. Stavkali so v decembru 1945 ob ukinitvi "Primorskega dnevnika", stavkali so od 14. do 16. februarja 1946 zaradi dr. Barage in belogardis Učnih profesorjev, stavkali so 11. in 12. marca 1946 zaradi strelov v Šked-iiju; v Gorici so stavkali v juliju 1946, ker je bil dr. Baraga imenovan za predsednika komisije za maturo; 3. julija 1946 so stavkali učenci osnovnih šol v Gorici; v Gorici so stavkali dijaki 7. in 14. novembra 1946, ker so zavezniki zasegli "Ljudski" (bivši Trgovski) dom". Da je reden pouk trpel, je jasno. Zaradi dijaškega štrajka v februarju 1946 v Trstu je Prosvetni oddelek 14. februarja 1946 zaprl srednje šole v Trstu, dokler roditeljski sveti niso obljubili, da se dijaki vrnejo v šolo. Kap. Simoni je bil zelo odločen. Ko je "Primorski dnevnik'' 24. nov. 1945 objavil članek "Zgodba se nadaljuje", v katerem je bilo zapisano tudi, da je "vse višje vodstvo slovenske zavezniške šole, ki ga je izbral in imenoval gospod Simoni, nacistično, fašistično in domobransko," je bil "Primorski dnevnik" 7. dec. 1945 ustavljen in je lahko začel spet izhajati šele 23. dec. 1945 ter je moral objaviti preklic. Boris Kraigher je 13. dec. na sestanku intelektualcev v Gorici (navzočoh je bilo pribležo 120 oseb) rekel: "Pokazali jim bomo (tj. zaveznikom), da ne bodo mogli vzdrževati reda v deželi, če zopet ne dovolijo "Prim. dnevniku" nemoteno izhajanje." Titovci so študentom prišepetavali, naj zahtevajo, da Se j'm predloži učni načrt v razpravo in potrditev. To bi bil gaudium zanje in mislim, da bi malo ostalo učenja, če bi ga določali dijaki sami. Potem je bil krik zaradi učnih knjig, da jih ni; ko so začele izhajati, jih ni- so hoteli rabiti. Titovsko udarjeni učitelji so v šoli uganjali politiko; zato je Prosvetni oddelek marsikateri šoli odtegnil priznanje. Ti-tovci so na deželi vzdrževali celo vrsto osnovnih šol in svoj nadzorniški aparat. Marsikje so protikomunistične učitelje kar spodili, tu in tam je letelo kamenje za njimi. Šolsko oblast so hoteli imeti roditeljski sveti. Saj je tesna povezanost staršev in šole nujno potrebna, hvalevredna; toda v teh roditeljskih svetih so bili povsod tudi zastopniki mladine in mnogo takih stare;ših, ki sploh niso bili poročeni in niso imeli niti zakonskih niti nezakonskih otrok. Roditeljski sveti so bili samo dolga roka partije ne pa zastopniki staršev 22) Dve leti so titovci rušili slovensko šolo na Primorskem in s tem pomagali italijanskim nestrpnežem. Danes bi radi sprejeli kakršno koli sod.lovanje z zavezniki, samo da bi lahko pr šli zraven. In čebi takrat obveljaia njihova, bi danes Gorica ne imela slovenskih šol, kot jih nima Beneška Slovenija in trbiški okraj. A preden pride polnokrven titovec do pameti!:... fi. POLITIČNE SILE — ČASOPISJE Ob zasedbi Trsta in Julijske kraj;ne so kot edina politična sila nastopale titovske slo-vensko-italijanske komunistične organizacije, katere so prilagodili novim razmeram. 6. junija se je osnovala nova množična organizacija "Slcvensko-italijanska protifašistična zveza" (pozneje "antifašistična unija") — SIAU ali po ital'jansko UAIS (Unione antifascista ita-lo-s.ovena), ker je bila OF le preveč enotno slovenska. Ustanovni kongres je imela 12. avgusta 1945 v telovadnici v ulici della Valle. Najučinkovitejša udrihniea te organizacije je bila tiste dni "slovensko-italijansko bratstvo" (frat:llarza), ki pa ni bila nova ideja, saj jo je vpeljal v politiko razmerja med Slovani in Italijani že sto let prej znani Tommaseo, in sicer pod istim imenom. Preosnovala se je tudi kompartija v navidezno samostojno Ko-munist čno partijo Julijske krajine, ki je imela svoj ustanovni kongres 13. avgusta 1945. Slovenska in italijanska opozicija se je potuhnila, ker je šlo za glavo. Smel je izhajati samo komunističen tisk. Vse drugo je moralo takoj prenehati. Da je izginil zloglasni "II Piccolo'', sicer res ni b'la škoda. Takoj s prvimi četami je prišlo v Trst uredništvo "Partizanskega dnevnika", ki je bilo od septembra Notranjščina stare župnijske cerkve fare sv. Lenarta v Beneški Sloveniji. 1944 na Vojskem nad Idrijo. Natisnili so v Trstu le dve številki; nato so šli v Ljubljano. Miško Kranjec je hotel tiskati v Trstu tudi "Slov. poročevalca", ker Ljubljana še ni bila "osvobojena". 23) 13. maja je prvič izšel "Primorski dnevnik" s podnaslovom: Glasilo Osvobodilne fronte za Slovensko Primorje. Na Titov rojstni dan (25. maja 1945) je začel izhajati dnevnik "II iLavoratore", organo del Partido ccmunista di Trieste. Titovci so 9. junija 1945 22 Titcvci so ustanavljali roditeljske svete po odloku z dne 31. oktobra 1943, ki je določal, naj bo v njih pet članov: 1. zastopnik u-čiteljstva šole, 2. zastopnik staršev. 3. zastopnik terenskega odbora, 4. zastopnik terenske organizacije SPŽZ (Slovenske protifašistične ženske zveze), 5. zastoprik terenske organizacij? ZSM (zveze slovenske mladine). Po tem cdlcku je bilo možno, da je bil v roditeljskem svetu samo en oče ali mati; vsi drugi so lahko bili samci. 23) Ferfol;a M'rko: "Partizanski dnevnik" v fskarn! f^šisfčnega "II Piccolo" v Trstu. (Primorski dnevnik, maj 1950, jubilejna številka ob petletnici) dovolili dnevnik "II Corriere di Trieste'', orga-no d.mocratico indpendente, ki je bil v začetku bledo informativen list z rahlo titofilsko barvo. Lani je menjal lastnika in je sedaj glasilo indipendentistov. Ta privilegirani položaj so rdeči hoteli obdržati za vsako ceno tudi pod zavezniki. Nastalo je prerekanje, kaj je demokracija. Totalitarni komunisti so trdili, da zastopajo najčistejšo ljudsko demokracijo, zapadnjaški za vozniki so sicer priznavali, da vojaška oblast že sama po sebi ne more biti demokratična, a so v javnem življenju hoteli pustiti svobodo vesti, tiska in zborovanja vsaki politični skupini. Zavezniki so tudi sami izdajali dva informativna dnevnika, in sicer "Glas zaveznikov" za Slovence (prva številka je izšla 19. junija 1945) ter "Giornale alleato" za Italijane. Oba sta prenehala 1. oziroma 2. marca 1947. "Glas zaveznikov" je navajal občinstvo na objektivno poročanje in presojanje dejstev. Izhajal je v 5000 izvodih. Komunisti so že v kali hoteli zadušiti vsak utrip opozicije. No, t0 ni šlo lahko. Res je, da so precej opozicionalcev pobili, nekatere tudi sredi tržaškega mesta ponoči ali o belem dnevu, marsikoga so ugrabili 24) in ga odpeljali čez mejo. Toda kljub temu se je strnjeno politično pročelje kmalu jelo krhati. V Trstu so se kmalu postavile na noge italijanske sredinske in desničarske stranke (ital. krščanski demokrati, socialisti, liberalci, republikanci itd.). Enako v Gorici. V Trstu se je že 25. julija 1945 pojavil nov politični činitelj, namreč in-dipendentisti, ki so nastopili pod dvojezičnim imenom "Fronta za neodvisno primorsko državo — Fronte separatista (besedo "separatista" po čez malo tednov nadomesliti z "deli indipend:nza'') per il libero Stato giuliano"; ta ima še danes na tržaškem korzu velik dvojezični napis. Indipendentisti so postavili sledeči program: 1) Ustanovitev Julijske krajine kot samostojne države, neodvisne od Italije in Jugoslavije. 2) Ozemlje nove države naj se proglasi za mednarodno gospodarsko važen pas. 3) Nova država naj bo nevtralna; vojaške obveznosti ne bo imela. 4)Vsi jeziki, ki se v državi govorijo, naj bodo uradno priznani. Indipendentisti so kmalu dobili tudi svoje glasilo "Trieste-Sera" (prva številka je izšla 20. marca 1946). V začetku niso imeli veliko Dr. Ivan Martelanc Dr. Albin Šmajd pristašev, ker so jim nasprotovali komunisti in nacionalisti. Danes so tretja najmočnejša skupina v tržaškem občinskem svetu. Njihove težnje učinkovito podpira levičarski dnevnik "II Corriere di Trieste". Zelo zgodaj so nastopili tudi katoličani v Gorici, zlasti mlajši duhovniki. Tam je doma močna tradicija razboritega političnega dela. 29. avgusta 1945 je že izšla prva številka "Slovenskega Primorca", katoliškega tednika; v prvem uvodniku je bila programatična izjava: "Bo pa naš list katol.ški, to se pravi, da bo širil in pojasnjeval resnico, kot jo uči katoliška Cerkev... Resnico bo povedal brez strahu, brez 24) Naj omenim le nekatere vidnejše ljudi: 1. dr. ivaii i^arcuaiic in gospa; ugrabljena 26. oktobra 1945 zvečer ob pol enajstih v ulici Buon-arroti v Trstu; iz aviomoD.ia sta kričala na pom-č; na veg.u ulice Rossetti in ul. Giu.ia v irstu se je iz avtomobila zaslišal strel; o obeh je bilo nekaj glasov iz Ljubljane; dr. Ivan je umrl zaradi lane, ki jo je dobil v avtomobilu; žena je pozneje tudi umrla. 2. inž. Dore Martmj-k; ugrabljen naslednji več-r (27. oktobra), sedaj menda živi v Ljubljani na svobodi. — Istega dne zvečer je bil napaden v Via Ginnastica Miloš Staie, ki se mu je posrečilo napadalcem uiti. 3. dr. Albin šmajd, ugrabljen 22. februarja 1946 ob sedmih zvečer v ul. Miramare, kjer je stanoval; da je pri ugrabitvi sodBloval, je bil cbtcžen Dušan Fortič, urednik "Pr'morskega dnevnika", ker so dr. šmajda odpeljali v njegovem avtomobilu, a je bil zaradi pomanjkanja dokazov oproščen. 4. Izidor Zavadlav, župnik v Gorenjem polju Pri Kanalu, ustreljen 15. septembra 1946 blizu vasi; našli so ga šele 5. oktobra; bil je pre-prčan in delaven nasDrotn'k komunizma. 5. Uršič Andrej Snavko, uredn'k "Demokracije', ugrabljen 31. avgusta 1947 malo pred polnočjo na cesti Kobarid-Robič. kompromisov. Živimo v demokratični dobi in zato mora biti v tem popolna prostost". Odgo-„vo.ni urednik je bil magr. Alojzij Novak. '"Slovenski Primorec'', predhodnik danajšnje-ga "Katoliškega glasa", je krepko in neustrašno branil pravo demokratično svobodo in resnico ter je bistveno prpomogel, da se je polagoma začela snovati tudi politična protikomu-nistična organizacija, ki pa se je formalno u-stanovila na Goriškem šele v januarju 1947, v Trstu pa mnogo pozneje. Obe organizaciji sta imeli ime Slovenska demokratska zveza. Sestavljali sta ju katoliška in liberalna politična skupina. Goriška Slov. dem. zveza je začela izdajati glasilo "Demokracija". Prva številka je izšla 25. aprila 1947. Urednika sta bila Polde Kemperle in Uršič Slavko. Monopol titovcev na politično dalo je bil s tem zlomljen. Dogodki, ki so sledili, so pokazali, da titovci niso e-dini zastopniki Slovencev. 7. ZAPADNA MEJA NA MEDNARODNIH FORUMIH Ves ta čas se je tržaško vprašanje reševalo tudi na mednarodnih konferencah in sestankih, katerih je bilo več, (n. pr. konferenca zunanjih ministrov sept. 1945 v Londonu in dec. 1945 v Moskvi; občni zbor združenih narodov v januarju 1946 v Londonu; 3. in 4. konferenca zunanjih ministrov v Parizu (april-maj in junij-julij 1946; in končno mirovna konferenca v Parizu od julija do oktobra 1946 in potem do februarja 1947. Jugoslovanski zastopniki so vedno zahtevali Trst in vse slovensko narodnostno ozemlje za Jugoslavijo. Kardelj je koj v maju 1945 izjavil: "Z ozirom na specifični položaj Trsta kot otoka v slovenski o-kolici bi bilo najpravilneje, da dobi Trst v sestavi Jugoslavije avtonomijo." 25) SIAU je 25. septembra 1945 poslala konferenci zunanjih ministrov v London brzojavko, da ljudstvo zahteva, naj se Trst in mestno področje priključi kot federalna enota Jugoslaviji. 26) Uredn k lista "II Lavoratore" Giorgio Jakse-tich je odklonil imenovanje v rimsko konzulto, češ da bi v njej moral zastopati prebivalstvo, čigar večina je "ob raznih prilikah izrazila svojo voljo, da se pridruži "demokratični federativni Jugoslaviji.'' 27) Priključitev Trsta kot sedme federalne edinice k Jugoslaviji so zahtevala tudi velika ljudska zborovanja, n. pr. 25. septembra na Piazza Unita v Trstu. Tudi Komunistična partija Julijske krajine, v kateri so bili Slovenci in Italijani, je z resolu- JANKO TRTA Trta, plaha trta, kdaj ozelenela si, kdaj porumenela si, kdaj tako zardela si? Zlato si rumena kakor naša zora, mlado vsa zelena kot za hišo bora. Rdeča si kot gruda tik ob naši koči, ki kot ti ob jutrih solze tiho toči. cijo z dne 24. sept. 1945 zahtevala priključitev Trsta Jugoslaviji. Enako SIAU, mladina itd. In Tito je v Skoplju postavil isto zahla-vo. 2S) Vsi so bili prepričani, da je izpolnitev te zahteve samo stvar časa. Pisatelj Finžgar se je naivno vpraševal "Ali res gre za naš Trst?"-9) Drugače je pa govoril Togliatti .21. maja 1945 je izjavil: "Vemo, da je Trst pretežno italijansko mesto, in brez oklevanja poudarjamo to italijanstvo, v kolikor smo tudi mi Italijani. ...V istem trenutku pa se popolnoma odkriti upiramo vsakemu poskusu, kako naj se 'pod krinko italijanstva v Trstu ponovno o-budi nacionalistično gibanje predfašistične ali fašistične vrste. Hočemo, da se vprašanje, kako naj se brani italijanstvo Trsta, načne in reši v sporazumu z novo demokratično Jugoslavijo. ...Prepričani smo, da se bo v stikih, sodelovanju in bratskem razumevanju med o-bema narodoma našla rešitev tržaškega vprašanja, ki bo spoštovala nesporno italijanstvo Trsta, ki pa istočasno ne bo ne na tej ne na oni strani poklicala v življenje nevarnega nacionalizma." 30) Togliatti se je zdaj še izognil 25) Primorski dnevnik 15. maja 1945. 2fi) Primorski dnevn:k 26. septembra 1945. 27) Primorski dnevn'k, 26. septembra 1945. 28) Primorski dnevnik, 14. oktobra 1945. 29) Primorski dnevnik, 21. septembra 1945. 30) II Lavoratore, 8. junija 1945. jasnemu odgovoru glede državne pripadnosti Trsta. Na petem kongresu komunistične partije Italije v Rimu je 29. decembra 1945 rabil jasnejše besede: "Tržaško vprašanje je za nas zelo delikatno. Tržaško delavstvo se je izjavilo za priključitev Trsta federalni jugoslovanski državi ter je s tem stopilo v nasprotje z našo rešitvijo. Rekli smo delavcem v Trstu, da jih razumemo, v kolikor vidijo, da v Italiji zopet vstaja fašizam; toda njihove odločitve ne moremo potrditi, kajti delavski razred ne more reševati svojih zadev tako, kot jih nameravajo reševati tržaški delavci." 31) Že tu se vidijo zarodki spora v komunističnih vrstah. Togliat-ti je bil proti priključitvi Trsta k Jugoslaviji ter je svoje delavske tovariše v Trstu javno c.kregal, ker so hoteli biti presamostojni. Boris Kraigher se je na tiskovni konferenci v marcu 1946 mimogrede pritožil, da "se demokratične sile Italije zelo nejasno zadržujejo v vprašanju Trsta" in da s tem dajejo pogum novofašistom." 32) V novembru 1946 je Togliatti potoval v Beograd k Titu, da se dogovori z njim glede tržaškega vprašanja. Ob povratku je povedal, da je zahteval od Tita, naj prepusti Trst Italiji. Tito da je na to pristal; v zameno pa naj Italija pusti, da pride v Jugoslavijo Gorica, ki da je tudi po podatkih italijanskega zunanjega ministrstva pretežno slovenska. Tito je zahteval samo, naj dobi Trst v italijanski republiki samostojen položaj z avtonomnim statutom. 33) Na mednarodnih sestankih in konferencah je medtem dobivala vedno jasnejše oblike misel o SvobodnEm tržaškem ozemlju, katero je podpirala zlasti Anglija. Zaveznikom se je ta rešitev zdela še najpravilnejša, neposredno prizadeti Jugoslavija in Italija sta pa protestirali. Boris Kraigher je že v januarju 1945 predlog o internacionalizaciji Trsta odbil s precej nerodnim ideološko protikapital;stičnim utemeljevanjem. 34) Kardelj se je boril na mednarodnih konferencah za Trst. še v juniju 1946 je zahteval jugoslovansko suvereniteto nad Trstom. 35) V juliju 1946 se je vrnil iz Pariza ter je v Ljubljani izjavil: "Konferenca štirih ministrov v Parizu je sprejela sklepe, ki jih narodi Jugoslavije ne morejo sprejeti." Kardelj navaja nove krivične meje, malo po-godrnja čez Sovjetsko zvezo, ki "težko razume težnjo dveh mladih narodov po osvoboditvi in združitvi." Končno pravi, da "se mi ne smatramo vezani z nobenim sklepom, na katerega ne bomo pristali." 36) Jeseni je potem na Kongresnem trgu v Ljubljani (19. oktobra 1946) z_grmel še bolj odločno: "Mi smo jasno in pred vsem svetom izjavili, da ne moremo priznati ali podpisati mirovne pogodbe, ki bi bila osnovana na sklepih pariške konference." 3f) Končno pa je Jugoslavija mirovno pogodbo z Italijo dne 10. februarja 1947 le podpisala. S to pogodbo, ki je stopila v veljavo 15. septembra 1947, se je ustanovilo Svobodno tržaško ozemlje, del goriških Slovencev pa je prišel spet pod Italijo. Razmere so se počasi začele urejati. Zabeležiti je treba še poskus dogovora med slovenskimi in italijanskimi levičarskimi in desničarskimi strankami glede sestave Začasnega vladnega sveta za STO in glede njegovega delovnega programa. Pogajanja, za katere javnost ni vedela, so tekla od aprila do junija 1947. Dosežen je bil že delni sporazum, a 9. juni.a so zastopniki italijanskih sredinskih in desničarskih strank pogajanja prekinili. Morda so že takrat upali na to, da se Trst vrne v Ital jo. PNOO pa se je med tem časom že sam razšel (23. februarja 1947). češ da je izvršil svoje zgodovinsko poslanstvo. 38) O-menim naj še, da je jugoslovanska vojska izpraznila svojo bolnico v Gorici že 29. avgusta 1947, torej še pod zavezniki, ko še nihče ni slutil, da bo Sovjetska zveza mirovno pogodbo z Italijo ratificirala, kar se je nenadoma zgodilo sredi septembra. 15. septembra 1947 so zavezniški vojaki potegnili začasno mejo med Jugoslavijo, Italijo in STO. Zavesa je padla za novim dejanjem slovenske drame. Vsakdo, ki je imel le mrvico pameti, je moral priznati, da je bil Tito v zadevi zapadne meje, zlasti pa glede tržaškega vprašanja temeljito poteg-j njen. Danes, ko to pišem, se pa lahko že tolaži, da so bili za nj m potengnjeni tudi Italijani. Trditev, izražena v uvodu, da so vzvodi za reševanje tržaškega vprašanja daleč zunaj STO, se je izkazala za pravilno. 33) L'Unita, 8. novembra 1946. 34) Primorski dnevnik 15. in 16. januarja 1946. 38) Primorski dnevnik, 28. junija 1946. 36) Slovenski poročevalec. 7. iulija 1946. 37) Primorski dnevnik, 20. oktobra 1946. 35) Primorski dnevnik, 25. februarja 1947- 31) L'Unita, 30. decembra 1945. 32) Primorski dnevnik, 31. marca 1946. SLAVKO SREBRNIČ OB PETI OBLETNICI SMRTI IZIDORJA ZAVADLAVA župnika na Gorenjem polju v Soški dolini, ki so ga komunisti umorili na samotni poti, ki se je vračal domov z Marijinega Celja nad Kanalom 15. septembra 1946. Zastavi Dobrega in Zla v viharju sta vihrali — zemljo je stresal grom vojska, rodovi so se klali. Za zmago Temnega Sveta {antiki so mrli, s pestmi grozili v lok neba, Boga bi radi štrli. Kraljestvo demonskih duhov je rep, pomor sprostilo — mrličem ni dovolj grobov, gorje je svet zalilo. Da vpelje no^ red na planet na satanski osnovi, je umiral komunist, sovjet, goreli so domovi. A Makabejski bratje meč izdrli so za domovino — ko* padali so krvaveč, so dali Bogu odkupnino. Med kri očetov in otrok za zmago misli božje še žrtev posvečenih rok natrlo je orožje. Na tehtnici sinov luči Previdnost določila je kraj za tvoj dar: tvoja kri naj tam bi se žarila. Ko zadnja zrna ti si pal, da spolni se število — a s smrtjo up si nam prižgal Nebo se bo zjasnilo. SLAVKO SREBRNIČ TUJINA Ta svet ni več tujina, ni tuj ta soj neba — moja domovina: prerija — val morja. Neznancev živa gmota vseh barv, jezikov, ver oživlja ceste, pota, si utira k delu smer. Vendar ljudje smo bratje, na' dom je cel planet — nekoč kot znanci, svatje pripravimo obed. Vsi smo ko vali reke, ki steka se v morje — Evropce in Azteke nas Bog iz ila šge. Neznane ptice glasi, bohotni južni gaj — mi zbrišete počasi spomin na slavce, maj? Na cesti prah sem, kamen ob morju, v dnu savan, pozabljen, plašen plamen v molčeči pampi vžgan. Je kos zemlie ob Soči res moj edini dom? Mirui, srce... ne joči. . . Vesoljstva si atom. Cel svet ni več tujina, ni tuj ta soj neba — moja domovina: prerija — val morja. . . Bohinjska Bistrica. Dr. IVO Dr. Ivo Česnik je bil rojen 4. novembra 1885 v Sanaboru pri Celju na Vipavskem. Po ljudski šoli v Vipavi je študiral v Ljubljani. Leta 1905 je odšel v Gradec, kjer se je vpisal na filozofsko fakulteto, pa že naslednje leto prestopil na pravno. Doktorat iz prava je položil leta 1911, nakar se je naselil v Novem mestu, kjer je odprl odvetniško pisarno. Poleg svojega poklicnega dela, v katerem je bil skrajno pra-vicoljuben, je tu razvil vsestransko delavnost v katoliških prosvetnih in gospodarskih organizacijah. Vse svoje sposobnosti je tako posvetil novomeški posojilnici, ki jo je dolga leta tudi sam vodil. Velike zasluge si je pridobil v vodstvu prosvetne organizacije. Njegova zasluga je Prosvetni dom v Novem mestu. Pok. je bil tudi član SLS ter je bd njen poslanec za novomeški okraj 1. 1927 v ljubljanski obl. skupščini. V 1. 1930 se je preselil v Ljubljano, kjer je bil več let podpredsednik Prosvetne zveze. Pok. dr. česnik je bil tudi dober slovenski pisatelj. Pisateljevati je začel že ČESNIK kot šestošolec v Zvončku, od leta 1904 dalje pa v Vrtcu in D. P., kamor je pisal do 1. 1913 (Trije večeri, Dva soseda, Za zemljo). Kmalu je začel pisat1' tudi za Mohorjevo družbo, ki je objavljala njegove povesti v Večernicah ali Koledarju. Najbolj znane so: Blažev Štefan, Luka Gaber, Drobne povesti. Zlata krona. Pater Gervazij. Leta 1917 je začel sodelovati tudi pri Dcmu in svetu (Mlinar Janez, Martin in Minka, Smrekova vejica, Črnošolec), za oder pa je priredil Jurči-čevega "Domna". Sam je napisal burko v dveh dejanjih "Pogodba". Snov za svoja leposlovna de'a ie zajemal večinoma iz kmetskega življenja. Prispevke je v začetku obiavljal pod psevdonimi Ivo Blažič, Bojko in z začetnicama I. Č. Leta 1945 je z ostalimi protikomu-nističnimi begunci zapustil domovino ter z ženo, sinom in dvema hčerkama odšel na Koro?ko. Tam mu je 1. 1950 umrla ena hčerka, sam pa ji je sledil leto dni pozneje, ko je mirno zaspal 19. julija 1951. Naj počiva v miru! TINE DEBELJAK Smrt Mata Matkovica (Iz zbirke reportaž in zgodb: Črni Kamnitnik) Zadnjič sem šel k fari na pokopališče 17 km daleč. Zato doslej še nisem bil tam, noben Slovenec pa ta čas tu ni umrl — hvala Bogu — da bi ga bil spremljal na zadnji poti. Zadnjo nedeljo pa sem zašel kar tja v en dan čez potok Tapalque. Po dolgem, dolgem času sem se zopet spustil navzdol po klančku, ki bi pri nas komaj zaslužil to ime, tu pa mi je bil odkritje in uteha in drag spomin. Prav klanček do vode, čez most in vzpetina po drugem bregu navzgor... potem pa zopet ravnina... ravnina in kmalu tam: zazidan prostor — pokopališče sredi polja... Kamen pri kamenu... dva. .. tri vrste družinskih kapelic... potem pa grobovi ubogih kot pri nas, le da s kamnitnimi ploščami in ob vzglavju s cementnimi spomeniki v obliki majhne kapelice — vzidane votline, v njej ol-tarček: sveta podoba in luč. V eni taki kapelici sem videl poleg Lujan-ske Marije tudi podobo Brezjanske. Stopil sem bliže in opazil slovenski grob z argentinskim napisom: Tukaj počiva Mate Matkovič. Umrl 25. maja... In na drugi strani druga ploščica, ki je naznanjala smrt njegove žene petnajst let za njim. Slovenska izseljenca, ki sta našla tukaj svoj grob. Naj počivata v miru! Ko sem se vrnil v Črni Kamnitnik, sem zvedel njegovo zgodbo. Napisal jo bom, kot mi jo je pripovedoval stari Kveder, ki je že "spregel" z dela in zdaj čaka na vpokojitev. Pri Adamiču — v slovenski gostilni — sva sedela. On je vlekel pipo, se zdaj pa zdaj po-čehal po sivi bradi, žalil žejo s pivom — jaz seveda tudi — in vzdihnil: "Da, da; skupaj sva prišla sem, bil je mlajši od mene, zdaj pa je že dvajset let v grobu. Ali naj vam povem, kako je umrl?" ★ "Poznal sem njegovo domačijo", je začel Kveder. "Belokranjec. Gruntarski sin. Pa grunt terja težko delo, kdor hoče živeti od njega. Zakaj se ne bi živelo laže, če se lahko? Matkovič je stopil k železnici, se oženil in imel sina Jožeta. Matkoviča so prestavili v Bosno. Pa kadar je prišel domov, se mu je potem rodil nov otrok. Dekle. Sama dekleta. Štiri je že imel. Sama sladka belokranjska imena: Barica, Jankica, Majdica, Angelica. Štiri rdeče grozde, sama napihnjena lička. Pa je pustil železnico in šel v Severno Ameriko. Za dolarjem.. Tedaj ni vedel, da se bo s tem ognil svetovni vojni, kakor se je. Prvi namreč. Vrnil se je šele po vojni domov in začel delati na gruntu, s katerim se je ubijala ves ta čas njegova žena, da je preživela otroke. Prinesel je denarja, ki ga je popravljanje hiše hitro požiralo, prinašalo pa malo novega. Amerikanec s širokega sveta s široko kretnjo, pa na beraški belo-krajski zemlji v bregu!... "Ej, punčke moje", je večkrat dejal, "pokažem vam svet in vas pomožim, da boste vse gospe! Ne boste plevi-ce v našem bregu in kravje dekle!" Tudi peti — Alenčici — ki je tedaj prišla za sestricami. Mi smo se mu smejali, ko je spravljal v družino samo ženske, on pa je ob takih prilikah udaril ob mizo: "Pa če jih imam še več, vse bom preživel, in gospe bodo! Pa če grem še enkrat v Ameriko!" Šel je, toda to pot v Argentino. Tja, kamor se je pač tedaj odprlo. "Z Bogom, dekleta, jaz grem vam dote iskat. Vsaki grad!" Tako je prišel Mate Matkovič v Argentino. /'Slaba leta so tedaj bila", je nakremžil obraz Kveder.'' Za nas vse, za njega pa še celo, kajti družina je prišla za njim. Mati je pro-o'ala grunt, vzela vseh pet deklet in sina, ki je že fantoval, snela h:šni križ s stene in z vsem tem drobižem šla v svet za možem in prišla seveda v čas najhujše krize..." "živel je v Buenos Airesu na Paternalu, kakor tedaj vsi Slovenci. V majhni sobi s tolikim drob:žem. M:slil je, da bo dobil službo pri k kšni angleški družbi, ker je znal nekaj angleščine. Pa so ga pregovorili, da je šel v notranjost na "cosecho", na sezonsko delo na polju, šel je, pa se več mesecev ni vrnil. Družina ni vedela, kje je. Med tem se mu je rodilo šesto dekle... Zorkica. Sin je nekaj služil pr: podzamski na Chacariti, najstarejša hčerka je pestovala na Dock Sudu. Od te je živela tiste mesece vsa družina. Ko se je Matkovič vrnil, ni prinesel denarja, pač pa je odkril na poti "Črni Kamnitnik". Vzel je vso družino in prišel sim. Imel je srečo, da se ga je ravnatelj usmilil in mu dal stanovanje v stari hiši malo vstran od tovarne. Tu je živel nekaj let in delal v gramozni jami. Rodila se mu je še ena deklica. Dorica. Mati je čakala novo dete... Mate Matkovič je bil dober delavec. Pri dvainštiridesetih letih močan kct bik. Lotil se je najbolj težkega dela, toda tudi najbolje plačanega: vozil je vreče cementa na majhni "carretilli" od polnilnice do vagonov in na ka-mijone, po osem vreč, štiristo kil. Pa kaj to njemu: pljunil je v roke, z nogo pritisnil na os med kolesi, nagnil voziče, potegnil breme čez mostičfk v železniški vagon in postavil o-sem vreč v vrsto k drugim. Požiral je cemet-ni prah, kot da je namazan na kruh. čutil je, da ima pljuča že vsa zacementirana in pljunek je bil siv kot sluzast polž. Toda — sedem deklet ima in enega fanta, "hej in še pol'', je mislil, o katerem pa ne ve, kaj bo. —• Pa tudi če bo deklica, njegova je in jo bo preživljal s tem cementnim pljunkom v sebi in s temi za--mašenimi pljuči... Posebno sedaj, ko je začel zidati nov dom!... Tista sobica mu je že zdavnaj premajhna. Prosil je gospodarja, naj mu da nekaj zemlje pod tovarno, da si sezida večjo hišo, pravo "qu:nto". Sam jo bo sezidal s sinom in dekleti, in to delo, ki ga bo opravil, mu bo šteto v najemnino. Kar pa bo potreboval tovarniškega gTadiva ali pa tudi delavca, bo dobil, toda toliko dražje bo prišla najemnina. "Tudi če ne bo moja hiša, stanovanje bom imel za vso družino, kot je prav. Potem pa bomo hranili za našo hišo, ki jo bom postavil še jaz, če kaj vem", mi je pravil tisti dan, ko je začel s kopanjem temeljev in lukenj za stebre za žično cgrajo", je rekel Kveder. "V imenu božjem!" je zasedli lopato v črno prst in odkopal prvo plast ruše. Za njim je pritisnil sin. Hčerke pa so požele bohotni plevel in ga metale na kup. Ko bo suh, ga bodo zažgale. "Tu bodo rastle še rože, da jih boste daiale fantom, kot so jih dekleta pri nas. Otroci, le podvizajte se, saj bo vaš dom!'' že sta postavila s sinom žico krog in krog lota, da sta ga ogradila od pampe, kjer se pase živina in konji. Že sta skopala "pozo ne- gro", jamo za stranišče, že sta skopala temeljni rov v zaris hiša in ga zalila s cementom. "Tako. Zdaj bo hiša začela rasti iz zemlje... in ko bom posadil še drevesa, bo že imela lice!" Od štirih zjutraj do dvanajstih je delal v tovarni; popoldan, v nedeljah in prostih dneh pa na svoji "qu:nti", kakor jo je imenoval. Če je delal popoldan, je zidal hišo dopoldan. "Če ne bom hitel, ne bo tvoj otrok rojen v novi hiši. Jaz pa nočem, da je v tej bajti." In je hitel na "teren". Otroci so mu nosili tja hrano. Dekletca so bila kar po ves dan tam; on jih je dvigal v zrak, kar med delom, da se je razvedril, potem pa jih nagnal nad plevel. Gledal je svoje delo in se čudil: v Beli krajini je imel hišo, pa mu ni bilo zanjo, tu pa dela s tako ihto in ljubeznijo, pa hiša ne bo njegova. Bo pa dom njegovih deklet, ki jih ima rajši, čim več jih je bilo. Barica, Jankica, Majdica, Angelica, Alenči-ca, Zorkica, Dorica in Jože seveda", je ponavljal, da jim ne bi pozabljal imena, ali pa ko je štel, koliko sob bo potreboval, ko bodo malo odrasle. če pa so bila dekleta doma, so ga čakala vsa pred hišo, ko se je vračal z dela in mu tekle naproti. Ves razgret jih je težkal — najmlajše — in se z njimi prilovil do bajte. Mati je stopila na prag in za prvi pozdrav je veljal očitek: "Tak obleci se, saj vidiš, kako je vetrovno! Večerja te čaka." Potem je večerjal. Krog mize je imel cele "stopnjičke": prvi sin Ježe, potem dekleta od največje Barice do najmlajše Dorice, ki je komaj shodila. Mati pri štedilniku, kot vedno naše matere, odkoder je gledala družino. "Samo, da bi bili zdravi, pa bo šlo. V novi hiši bo več prostora''. Matkov-č je šel zgodaj spat, ker bo moral zgodaj vstati. Za vsakega otroka je imel še dobro besedo, najmlajše je pogladil po licih in poljubil. Ženo je z očmi pogladil po laseh in licih, in ko jo je videl blagoslovljeno, se je samo srečno nasmehnil. Tisto noč je žena čutila, da ga je parkrat zbudil kašelj. Zato mu je prej, kot je šel na delo ob štirih, skuhala —- po matu — še prav posebno vročo kavo za s seboj. Matkovič je pred odhodom vedno še pogledal po sobi, kjer so spala dekleta. Ko je odhajal v tovarno, se je ozrl nazaj na to s pločevino obito in z blatom zamazano kolibo, ki je bila njihov "dom". "Ne! Tu nič več. Ona hiša, ki jo delam, pa bo grad naših princesk." Toda stavek je komaj izgovoril, kajti posilil ga je kašelj. * * * živel je Mate Matkovič najsrečnejše dni: zidal je hišo. S sinom sta zasadila že vso živo mejo krog in krog nje. Pušpan in ciprese. Ko bo živa meja zrastla, jo bo obrezoval, kakor je videl v Metliki vrtnarje krog vil: napenjal jo bo v loke nad vrati, izoblikoval iz njih dre- veščka kot vaze. .. Pred hišo bo pustil veliko trato za lepe grede, kjer bodo dekleta gojile rože, vrtnice, nageljne, fuksije, marjetice, pe-telinčke, srčke... vso tisto vrtno pisanost, ki priča, da v hiši žive pridna dekleta. Ob straneh in od zadaj pa bo nasadil sadna drevesca, ki j.h je že naročil v mestni drevesnici, pa mu jih dozdaj še niso prinesli. Skopal je že luknje v tla in vse določil: tu breskev, tu marelica, tu sliva, tam jablana, hruška... tudi oreh, da ga bo spominjal domovine in velikih dreves za domačim skednjem. Vse to je lepo zamislil in je bil že nestrpen, kdaj bo sadil. "Le zakaj mi sadik še niso poslali?" Matkovič je z vsem srcem mislil na vrt, zidal pa hišo naprej in naprej. Zraven pa kaš-ljal. Pa kaj bi mislil na to: pride in gre, ko pa si vedno v tem cementnem prahu. Tisti dan je šel v bližnje mesto, da mu vendar že pošljejo sadik. Obljubili so mu jih poslati prihodnji petek. "Pa gotovo. V petek bom sadil. Mi držimo, kar rečemo", se je še pobahal z našo navado in se vrnil veselo domov. Seveda je spotoma popil nekaj žganja, pa tudi mrzlega piva, da mu je malo počistilo zaprašeno grlo in mu splaknilo sluz. Kašlja mu ni odvzelo. Ko je prišel domov, ga je začelo naravnost daviti, da mu je žena nasvetovala, naj drugi dan ne gre v službo. Pa je šel. In tudi delal je še na svoji "quinti". Zdaj je pripravljeno vse za sadike. Tudi bombaž, da bo ovil stebelca in jih zavaroval proti mravljan, ki prihajajo v procesijah s pampe. Drugi dan je obležal. Silil je v toovarno, pa ga žena ni pustila. "Kdo bo delal hišo?" "Kar bo zmogel sin, bo postoril; pa če tudi zastane za par dni." "Ali boš pa ti počakala?" jo je nagajivo pogledal in se ji nasmehnil. "Norec!" mu je dejala žena, pa ji je bila dobro, ker je vedela, zakaj tako hiti s hišo. Zvečer pa je opazila, da ima veliko vročino. Tudi oči so nekam meglene. Res, da je popil nekaj žganja, pa ta vročina ni od pijanosti. In kašelj je vedno hujši. Poklicala je tovarniškega zdravnika. Ugotovil je pljučnico. Ker .o bili prostori stare bajte nehigienski, potrebni že zdavnaj, da se podero, tovarna pa še ni imela svojega dispanzerja, ga je zdravnik poslal v bližnje mesto, kjer ima tovarna rezervirane prostore za mesečno doplačilo- Predvsem pa je zdravnik odločil prevoz zategadelj, ker je vedel, da Matkovič ne bo zdržal, da bi se dodobra pozdravil. • * • Tako je Matkovič prišel v mestno bolnišnico. Jezil se je. "V bolnišnico me pošljejo, pa nisem niti bolan. To malo kašlja je samo od cementa, pravim. Par dni bom počival, pa bo dobro.'' Bilo je koncem maja. Jesen. Prav tiste dni je pritisnil velik mraz, kot ga že dolgo ni bilo. Po vroči vlagi prejšnjega dne pravi zimski hlad. Pa se ja jesen komaj začela. L;stje je odpadalo in z okna svoje sobe je Matkovič lahko videl, kako je odpadalo listje z dreves ir, ga zažigajo bolniščni delavci na dvorišču, da se je kadilo pod okno. To ga je spomnilo na jesenske ognje v Boli kraj ni, ko so pastirčki pekli krompir. Pa bi bilo morda le boljše, da bi ostal tam. Imel je posestvice in če bi tako garal kot tukaj, bi se tudi spravil naprej. Kar je imel tam, si tu šele ustvarja. Hišico, ki ne bo njegova. Tam ona v bregu pa je bila njegova in žena jo je prodala, da je prišla za njim v to beračijo... Zdaj ne more nazaj. Saj nima denarja in v domovini ničesar. Niti gorice, niti zidanice. Zdaj na jesen bi bila bratva: kako veselo bi njegova dekleta brala grozde in si jih skrivaj metala v svoja uste-ca... Najmlajšim pa bi sam prinesel največje kobulje, naj sede ob poti in se mučijo z nji-m', da mu ne bodo vedno pod nogami. To bi vriskali iz zidanice v zidanico! Ei, in pijača... čutil je suhoto v grlu in zakašljal. "Tu pa požiraš cement... še nikdar nisi za-vriskal. . . niti ni bresta ne gorice, da bi šel malo navkreber... Tolčeš kamenje in stiskaš iz njcga svoj kruh.., zase in svoja dekleta... Kdai boš imel za vsako grad, kot si mislil, ko si šel v svet?... Kajžo imaš v najemu na hribu, ki ni hrib, komaj klanec, kajžo po naislab šem gavču, ki jo je zapustil, ker ni hotel več prebivati v njej. In zdaj si postavljaš hišo: pa ne iz svojega, iz lastnine drugega za drugega last in ne na svojem... Po štirih letih garanja ti je zdaj dana ta milost..." Napadel ga je kašelj in prijel se je za prsi. "Milost je — pa sem Bogu hvaležen zanjo. N;s°m Pozabil, kako smo živeli na Paternalu. Kako ž'v;mo tukaj! Zdai bom pa imel dom, moji družina ga bo imela: lepega, čistega, tako čistega, kot so pri nas h;še, kier so dekleta. Vse v prtičih in rožah! Moja hiša bo naj- lepša, ne samo največja—... in skoraj zastonj bom v nji. Lahko bom štedil še za svojo lastno hišo... nekaj bo pomagal sin... potem dekleta sama... In če sem pustil hišico v Beli kraj.ni, bom tu imel vilo in moja dekleta bodo gospodične in gospe!" "Sicer pa bodo hodila tudi od doma... zdaj ena... zdaj druga. Za najstarejšo ima že ženina... za drugo, čeprav ima šele petnajst let, že tudi gledajo domačini, se pravi, slovenski delavci iz njegovega kraja... Rj, kar na enkrat bom sam... Leta bodo šla, in potem bova šla z mamo v svojo hišo tja sredi polja... Vsa dekleta pa bodo že lastne gospodinje po drugih hišicah, ki rasto tu okoli, kot si pred petimi leti ni mogel misliti..." Pala je že noč in sestra je ugasnila luč. Tedaj je poiskal v omarici steklenico žganja, ki mu ga je poslala žena po sinu in jo je skril pred sestro; napravil je požirek. Dobro mu je delo. Požgalo mu je sluz. Zaprl je trepalnice. Zaprl zato, da je še lepše videl svojo "quin-to". Bo ta hiša kot najlepša vila v Metliki. Sicer bo res samo pritlična, kot so vse tukaj, pa bo imela spredaj verando: odprt prostor na stebrih, kjer bo poleti lahko obedoval, kadar bodo dekleta postavljala lončke s pelagonija-mi, srčki, nageljni: semena naših rož je dobil iz Evrope. Pozimi pa ga bo zastrl z zelenimi deščicami zastora, da ne bo mraz pritiskal v kuhinjo. Na vrata v vrt ob cesti bo izrezal v pločevino samo ime "Mate Matkovič", da bodo vsi vedeli, kdo. je postavil to hišo tja, kjer je bil sto in sto let sam osat... kamenje... Oči so se mu odprle. Skozi okna je silil mesec. čelo mu je bilo vroče, pa manj kot pred urami. Segal je znova po pijači. Ko tako dobro dene in ni kašelj potem tako suh. Pa prav tedaj ga je posililo, da se je moral dvigniti z vsem zgornjim telesom. Prijel se je za prsi. Odkašljal se je. Pa zopet kašelj žalil z žganji-co. Dobro mu je. Bolje kot prejšnji dan. Da, dober je že. čuti, da je že skoraj zdrav. Le včasih ga še kaj nažene. A prej je imel vse potno čelo in je komaj dihal, zdaj pa že lahko sedi v postelji, ne da bi se tresel od vročine in mraza. Drugi bolniki v sobi so spali. On pa je sedel na postelji in gledal v mesec. Bled sijaj je bil tolikšen, da bi lahko bral, če bi hotel. Segel je po žganjici, ki mu danes tako prija. Ko jo je položil nazaj na omarico, je opazil časopis. Včerajšnji, ki mu ga je posodil tovariš, bolnik na sosednji postelji. Nič drugega ni videl, kot samo "četrtek". "četrtek — mu je šlo skozi možgane, kot da se je ta hip nečesa spomnil, na kar je v vročici teh par dni pozabil. "In jutri bo petek?" Drevesne sadike morajo biti že tam. Dal sem besedo, da jih bom jutri sadil." Zdaj je odgrnil odejo in se pripravil, da vstane. "Sin jih ne bo znal vsaditi. Kako bo znal, ko še nikoli ni sadil, mladič negodni. Vse mi bo pokvaril in se ne bodo prijele, saj vem... Pa gospodar mora sam s svojo roko zasaditi vrt, to je že od nekdaj naša navada in dolžnosti čast! Doma smo natanko vedeli: to drevo je u-sadil moj oče... t0 že moj ded... Nikoli, da bi jih sadil hlapec, ali najemnik. .. tudi otrok ne..." Zdaj je že stal pri postelji. Jasno mu je ta hip prišlo na misel, da prav v četrtkih vozi posebni kolektiv v Črni Kam-nitnik o polnoči za tiste, ki se hodijo med tednom vedrit v mesto, v kino, na sestanke... "Še imam čas! Kaj bom tu čepel, ko sem pa zdrav in samo tratim dneve, doma pa me bodo čakale sadike... in hišo moram dograditi ... sin ne zna še nič...'» Iskal je obleko, pa je ni našel, ko pa so mu jo vzeli pri vstopu. "Da bi imel obleko, vsaj svoje hlače, pa bi šel domov. Domov!" je ta hip pritrdil, zaklel in spet legel na posteljo. Mesec je sijal še svetleje in ura je kazala pol polnoči. Zdaj bi bil še čas... V četrt ure je lahko pri kolektivu in čez pol ure doma, ali malo kasneje... žena mu napravi čaja in jutri bo zdrav in bo vsadil drevesa... Hitro je skočil na noge, si zadrgnil bolniške gate, zapel srajco, stopil v copate in se odel s sivim bolniškim plaščem. Tako. Obleko ima še tako doma. Vsaj delovno. Stopil je na hodnik in srečal strežnika. Pustil ga je mimo, pač gre, kamor mora. Zavil je k glavnim vratom, skozi katere je prišel, pa se je spomnil, da tam mora bdeti vso noč vratar. .. Zato je stopil na vrt in se prav na koncu spod žice izmaknil na cesto. Ni b:la to cesta, le kolovozna prstena pot, kajti bolnica je na koncu mesta in tam zadaj je samo polje, pampa in gezdiček. Ni se znašel, kajti vstopil je drugje, zdaj pa ni vedel, kam naj krene. Mraz je ovil slabo oblečeno telo, da se je začel tresti. Cestne razsvetljave ni bilo, le mesec je svetil, črne sence so padale na pot in ga motile. Tudi ni hotel na glavno cesto, da ga ne sreča stražnik; hotel bi priti na mesto, kjer čaka kolektiv, od zunanje strani, s pampe, skočil bo na vozilo, se stisnil v zadnji kot in bo doma. Tam se bo prespal in jutri bo zdrav, preoblekel se bo in malo odpočil, vsadil bo drevesca, pojutrišnjem pa bo šel že tudi v tovarno in potem bo rastla hiša... hiša kot goba po dežju.. . Vseeno, če tudi še malo kašlja. Taval je po prsteni poljski cesti in čez čas že ni vedel, kod hodi. Zeblo ga je, v sencih ga je tiščalo, vročica je pritiskala na čelo in kašelj ga je prijel. Ko bi imel žganje, je pomislil, pa takoj zopet zamahnil z roko: "Saj ga ni več v steklenici, vsega sem popil, ko sem du-šil kašelj..." Prišel je do glavne ceste in stopil čez jarek. Pa mu je spodrsnilo in zajel je v copato vodo. Skoraj zamrzlo. Kako je bila mrzla ta majska noč. Tiščal se je v svoj bolni- ški plašč in stopal dalje. . . naprej. . . naprej. Ni imel ure... pustil j0 je v omarici. Toda slišal je dobro, da kolektiv trobi že zadnjikrat za odhod. Čez nekaj minut bo šel... Zavil je proti železnici: tam pri prehodu ceste čez tir ga bo ustavil in stopil nanj... Ni opazil, da hodi nekdo za njim. Bil je policaj. Prav pri železnici ga je prijel. "Kaj iščete t0d?" "Domov grem. V Črni Kamnitnik." "V tej uri? In tod prav sedaj, ko prihaja brzovlak?'' Samomorilec? In v tej obleki? Norec ?... Dal je znamenje s mščalko. In kmalu je pritekel drug policaj. Matkovič se je branil in zatrjeval, da gre domov s kolektivom. Stražnika mu nista verjela. Pa tudi bi ga ne pustila — norca... Tedaj je zbrzel mimo zadnji kolektiv za Črni Kamnitnik in se ni ustavil. Zdaj se Matkovič ni več branil. Če že ne more domov, naj ga peljata, kamor hočeta. Raje vidi, da kam drugam kot v bolnico. Prespal se bo kje na stražnici, pa bo šel z jutranjim vozom ob štirih, ki vozi delavce k prvemu turnu. Nekaj ur pozneje; vseeno, samo, da bo jutri doma, kakor je dal besedo... Stražnika sta ga pustila v stražnici. Do prvega, kolektiva najl počaka, če res noče v bolnico. Naj se vleže na klop... Seveda: če ni norec. Saj se jima lahko ubije ali pa ju napade; močan je za oba... Matkoviča je začela tresti mrzlica. Senca iso mu zagorela. Prijel se je za glavo in odvrgel plašč. Oči so se mu zasvetile in z rokami je začel grabiti za znak, kot da lovi nevidne predmete. Potem je počepnil na tla in začel nekaj kakor vsajati... in čudno je govoril sam pri sebi: "Tal oreh bo sinov.. Jožetov... Tudi če ne bo rodil, bo za okras hiše in spomin na dom v Metliki... tale breskev bo za Barico... tale marelica za Jankico... tale jablana za Maj-dico... tale hruška za Angelco, tale sliva za Alenčico... tale češnja za Zorkico... tale ren-glo za Dorico... tale pomaranča pa za tega, ki ga še ni, pa naj bo kar hoče ... najlepši sad bo njegov v spomin, da smo hišo delali njemu in zanj... Za vse pa bo trta... trta... dve redi trt... saj vem, tam se bodo skrivala dekleta s svojimi fanti in zobala grozdje... vem, kakšno grozdje..." se je zasmejal šklepetaje s čeljustmi od mraza in vročine... Stražnika sta ga samo gledala. Ta čudna imena... Ne, ni priseben. Bila sta dobra in bala sta se zanj. "Pijan je". • "Blazen, ne pijan. Pravijo, če ima napad, da ga je treba obliti z vodo." Stopila sta k njemu in videla, da gori od vročine. "Vročino ima. Stopi po vodo." Prinesel je vrč vode. Slekla sta mu plašč in ga oblila po glavi. Teklo mu je za srajco... po telesu... Za vpil je in hlastno segel po vrču ter jima ga iztrgal iz rok. Kar je bilo vode še v njem, je v dušku izpil. Imel je strahotno žejo... Potem mu je odleglo. Omotičen je legel na klop. Ko se je pomiril, se je začelo svitati. Odhajal je prvi kolektiv in stražnika sta ga spustila. "če pa hoče. Ni nevaren..'' Matkovič se je zavil v plašč, ki je bil še edini suh in skočil v kolektiv. Delavci so se mu odmaknili, tako strašen je bil videti. Sedel je na zadnji prostor in ko se je premaknil avto, se je začel ves tresti od vročice. Ko je vstopil ob prvem svitanju v hišo, se ga je žena ustrašila. "Sadike bodo danes prišlo." "So že tu... Kakšen pa si Mate? Moj Bog!" "Hvala Bogu!" je rekel in se sesedel na stol brez moči in s strašno vročico, žena ga je bolj nesla — orjaka, ona pa majhna — kakor pa peljala v posteljo, ki se je pod njim tresla kot njegovo telo. Otroci so napol oblečeni prihajali iz svoje sobe in ga z grozo gledali. Ko so šli nazaj v posteljo, so jokali. Niso mogli niti moliti za ateka, kot jim je naročila mati. Prišel je zdravnik in pred poldnevom je bil že zopet v mestni bolnici. Sadik ni tisti dan nihče posadil. # * # "Je potem takoj umrl?" sem z zadržanim dihom vprašal Kvedra. "Ali mislite, da mi Slovenci umiramo na postelji?" je odgovoril in segel po pivu. "Bog ve, kje in kako bom umrl jaz?" je bolj vzdih-nil kot rekel. "Ste slišali od onega Petra, pu-stinjaka tam na polju, da je pred včerajšnjim pal s svinjaka in se ubil? In oni Križič, ki je bil še pred tedni tu, za to mizo, kot zdaj vi in jaz? Pal je pod dvigalo in obležal mrtev____ Mi ne umiramo v postelji..." "Kaj je bilo z Matkovičem?" sem bil nestrpen. "Ah, da, Matkovič..." Čez čas pa: "Prav za prav nas je skrbela ona, žena... To je prevzel tak strah in groza, da smo se vsi bali, kaj bo z njo in njenimi.. . Bali smo se, da jo bo predčasno zvilo... Tarnala je krog hiše... tolažila dekleta in še bolj sebe. "Moj Bog, moj Bog, kaj bo, če mi umre. Sedem deklet in še dva... pa samo dva para rok za delo... Sin in najstarejše dekle. Toda oba že gledata, da se bosta izpeljala... Res bosta dva manj za jelo, ali kaj bom sama... sama... s tem drobižen.'.. Saj ne bom mogla nikamor... ne sejat... ne plet... In kdo bo napravil hišo... Moj Bog! Moj Bog!'' Tisti dan nihče ni jedel pri Matkovičevih. Mati je ostala kar v postelji, da se kaj ne zgodi, fant je šel v tovarno, dekleta pa so odrinila jed. Nihče ni imel teka. Še najmlajša Do-i ica ne... Ko se je sin vrnil z dela, je šel takoj v mesto, da bo pri očetu. Vsaj, da bo takoj sporočil, kako je z njim. Jutri je naredni praznik — 25. maj in ne bo delal ter bo ostal kar v mestu, če bo kaj slabše... "Narodni praznik argentinski... Dekleta, jutri gremo vsi obiskat ata" je rekla popoldan mati svojim dekletom. "Ve, starejše boste morale na proslavo v šolo, po slavnosti pridete za nami, da bomo popoldan vsi pri atu. Vesel bo in vročica mu bo odlegla, boste videla dekleta..." Sina zvečer še ni bilo iz mesta. "Danes ga ne bo, ko jutri ne dela. Je kar bolj prav, da je tam. Ima kje biti, saj ima dosti prijateljev v mestu." * * Doma so bile ta večer same ženske. Mati in sedem deklet. Najstarejša je imela sedemnajst let, druga petnajst; ti dve sta pomagali mami; najstarejša je pred leti živela vso družino, ko je bil oče na košnji, zdaj se pripravlja na možitev; drugo tudi že snubijo, pa je le še premlada, misli mama, druge pa še hodijo v šolo, ali pa so šele komaj shodile. Vse so pokleknile po večerji in molile za materjo za očeta. Potem so šle Spat in še dolgo mislile nanj... na. hišo... in na rože, ki jih bodo gojile na vrtu in pod okni... za svojo ljubezen... Nazadnje je legla še mati in zaspala s sklenjenim rokami, obrnjena k strani, kjer je ponavadi ob njej ležal mož in dihal s svojim glasom... * # Toda ta hip je v bolnišnici hropel v strašni vročici. Pljuča so se dvigala s težavo ini mu silila v grlo. Vroč pot je oblival njegovo čelo. Mrzlica ga je tresla. Čez oči mu je šla čudna megla. Kot da ni več spoznaval ljudi. Popoldan je komaj spoznal sina; potem ko je jasno videl njegov obraz ob postelji, ga je prijel za roko in mu skušal povedati mnogo... mnogo... toda sin je razumel samo "drevesca bomo sadili jutri... počakaj z njimi...'' Potem je omahnil in zaspal. Zdi se, da mu bo počasi popustilo. Okrog polnoči se je zbudil. "Jože?"' Ni ga bilo. Nikogar ni bilo v sobi. Tudi drugih bolnikov ne. Bil je v sobici za težko bolne. Slaba luč je brlela. Sence so bile na zidu. "Mama!" je zaklical, kot je bil vajen klicati ženo. Ni je bilo. Le senca se je stresla. Bil je sam. Sam... Oči so iskale. Našle niso ničesar. "Barica, Jankica, Majdica, Angelica, Alen-čica, Zorkica, Dorica..." vsako posebej je klical, bolj z ustnicami kot z glasom, bolj s srcem kot z ustnicami. "Če umrem?" Prej ni mogel misliti na kaj takega. V tej uri samote ga je obšla misel, da se je ves stresel ob njej. "Mama, kaj bo s tabo? Kaj bo z dekleti?" V oči so mu stopile solze. Obrisal jih je ob zglavje. Glavo je zavijal v zglavje in težko dihal. "Kdo vam bo postavil hišo?" Nič besed, le kriki srca. Na senca je pritiskalo. Pljuča so hitro dihala. Srce bilo. Vročina ga je kuhala. "Kaj boste brez meme?" Gledel je v sence na zidu. "Ste moji?" In mu ne dajo roke. Sam leži tu. Komaj more dihati, tako mu pojema sapa v prsih. Oči gledajo zmedeno. Misli se mu prepletavajo v glavi in jih več ne loči. Samo ve, da ima sedem deklet, enega fanta, in še otroka, ki ga ni na svetu ... Dvigne se na postelji in pade nazaj. "Kdo bo zgradil grad mojim princeskam?" Začel je loviti sapo z rokami. Začel loviti sence lučke, ki jih je metala po postelji. Zaprl je oči. Spet jih odprl široko. Misli so se majale, kot ogromne skale, ki se podirajo... kot včasih v kamnolomu... zdaj so bile spet oblak cementnega prahu... Ko se je iz-kadilo, je videl samo osem obrazov svojih otrok in devetega zameglenega in žalostne gu- be svoje žene.. . sklanjajo se nadenj in jokajo... "Ne!" je zakričal, pa ni bilo glasu iz ust. "Ne! Jaz ne smem biti bolan!'' "Ne!" je ponovil in planil s postelje. Zdirjal je v vežo, odpahnil nezaklenjena vrata na glavno cesto... Vratar ja skočil za njim. .. Matkovič je preletel dobro kvadro, se zadel ob pločnik in padel. "žena!" "Dekleta!" "Moj Bog!'' je vzdihnil, kašelj se mu je utrgal s pljuč in je bruhnil kri. Vratar je priletel za njim in ga skuša! dvigniti. Pa Matkoviču ni mogel več pomagati Prijel se je za prsi in za srce in se mu izpustil iz rok na tla. Glava mu je padla v kolobar lastne krvi. * * * Tedaj se je prebudila žena. Slišala je krik? Ali pa jo je zbudila ura, ki se je ustavila ?... Začela je vstajati. Poklicala je Barico in Jankico, ki sta se napravili. Počesala je tiste, ki bodo šle v šolo praznovat največji argentinski praznik: Majdico, Angelico, Alenčico. Potem pa najmlajši Zorkico, Dorico, ki bosta šli 7. njo obiskat očeta, da mu bo dobro..." Tedaj je stopil v hišo sin in ni rekel nič. Samo bruhnil je v jok in objel mater. In za njim je zajokalo vseh sedem sestra. Mati je čutila, da joka tudi deveti otrok v njej. Ko so prišli v mesto, da vidijo mrtvega o-četa, ki is žs ležal v mrtvašnici, so se ustavili pred vrati vanjo prav v trenutku, ko je mimo prišla slavnostna godba in igrala zmagoslavno koračnico. Materi se je zdelo, da se je prav na tem mestu nagnila državna zastava v slavo njenemu mrtvemu možu.. . Čez čas je dejal Kveder: "Jaz pa sem mnenja, da se je poklonila njej, materi..." "Obema, sem dodal", njemu, ki je hotel pod temi belo sinjinimi barvami morja in neba in pod tem argentinskim soncem napraviti prostor in bodočnost svoji družini, njegovemu delu, ljubezni in sanji... in njej, ki je ostala sama s tolikšno družino in ni obupala. Utihnila sva. Prevzela me je smrt Mata Matkoviča in izpil sem pivo kot v njegov spomin. čez hip pa sem, kot da ne verjamem več sam sebi, kar sem bil prej dejal, vprašal: "Mati ni obupala?" "Ne! Nadaljevala je tam, kjer je mož nehal. Že po nekaj mesecih je šla v tovarno v oddelek, kjor je delal mož in šivala cementne vreče, ona in obe hčerki. Tako so preživele družino. In ko se je ena omožila, je prišla druga na njeno mesto v vrečarno. S tovarniško pomočjo je sin dogradil hišo, "quinto", v katero se je preselila vsa družina. Sin in najstarejša hčerka in kmalu druga pa so se odselili na svoje nove domove. Danes so že vsa dekleta pomožena in so gospodinje na svojih domovih. Gospe, kot je sanjal mož...'' "In tisti, ki ga je mati čakala?" "Je bil sin. Ni se rodil v novi hiši, pa tudi ne v bajti: temveč v bolnišnici, kjer je mesec prej umrl njegov oče... Hiša pripada v najem njemu, ki nosi očetovo ime. Je umetni k'.jučavn;čar in je sam umetno splel železni napis nad glavnim vhodom, ki nosi srce v sredini in okrog napis: MATE MATKOVIČ. Zdaj se ženi in bo teklo življenje naprej...'' 'In mati?" "Se odpočiva z možem v svoji hišici tam sredi pclja..." (Loma Negra). Dr. ALOJZIJ ODAR Prelat profesor Josip Turk Profesor Turk je predaval na teološki fakulteti ljubljanske univerze cerkveno zgodovino dvajset let. Od 1. 1945 zaradi odsotnosti ni več predaval, ostal pa je član profesorskega zbora onega njenega dela, ki je v izseljenstvu. Na Gospodov vnebohod 3. maja 1951. pa je nenadno umrl. Počiva pri San Franciscu v Kaliforniji, kjer je prebival zadnja leta. Profesor Turk je prišel na stolico cerkvene zgodovine za prof. Zoretom. V mladosti ni mislil, da bo kdaj cerkveni zgodovinar. Po svoji naravi je bil nagnjen k filorofiji. Škof Jeglič mu je tudi naročil, ko se je po odlično dovršeni gimnaziji v Novem mestu kot delni invalid iz prve svetovne vojne in študent filo-zofiie na dunajski filozofski fakulteti priglasil za bogoslovje in bil poslan v rimski Germanik, naj se na gregoriian-ski univerzi zanima zlasti za skolastieno filozofijo. Ko pa se ie mladi dr. Turk po sedemletnem študiju v Rimu 1. 1923. vrnil v Ljubljano, je bil profesor cerkvene zgodovine dr. Janez Zore že hudo bolan. Ponudili so Turku, naj se pripravi za njegovega naslednika. Po kratkem oklevanju je ponudbo sprejel in odšel v Miinchen, da se specijalizira za cerkveno zgodovino. Čez leto dni se je vrnil in prevzel za onemoglim Zoretom predavanja cerkvene zgodovine. Šel je po stopnjah akademske karijere. Docent je postal 1. 1926.. izredni profesor 1. 1933. in redni profesor 1. 1938. L. 1940-41. je bil dekan teološke fakultete; od 1. 1926. dalie tudi upravnik knjižnice teološke fakultete. "V svojem univerzitetnem študiju — pravi Turk sam o sebi — sem imel srečo prisvojiti si dve znanstveni metodi, ki sta za globok študij zgodovine obe enako potrebni: skolastieno in zgodo-vinsko-kritično metodo. Na osnovi obeh sem si ustvaril svojo novo — refleksivno intuitivno metodo. Imenovani dve metodi nas učita, kako je treba paziti na neznatne in komai vidne nočetke dobrega in slabega razvoja. Kajti kdor po- četkov ne razume, tudi nadaljnega razvoja in njegovega konca ne more prav razumeti... Zato me je v zgodovini vedno najbolj zanimal razvoj početkov, posebno odkar sem spoznal, da se je raziskovanje razvoja početkov pod vplivom splošnega podcenjevanja početkov tako zanemarjalo. Tako sem se z razveseljivimi uspehi pečal s početki ljubljanske škofije, s početki stiškee-a cister-ciianskega samostana in s početki cister-cijanskega reda sploh." Turkov znanstveni ideal je bil veliki jezuitski znanstvenik kardinal Ehrle. V svojem znanstvenem delovaniu se je odlikoval zlasti po kritičnosti. Njegova znanstvena žetev sicer po obsegu ni bogve kako obširna, a to. kar je napisal ali izdal, je bilo napravljeno z vso vestnostjo in natančnostjo. Drugo, kar je odlikovalo Turka, je bila izredna ljubezen do panežkega Rima in katoli"(:va. Pri zgodovini ni ostajal pri dogodkih samih zase, marveč je v smislu Avgu-štinove filozofije o zgodovini iskal sledi božie Previdnosti. Profesor Turk se je sprva bavil z domačo cerkveno zgodovino. Začel je s škofom Hrenom in niegovo dobo. Pri tem ie prišel v nasprotje z znanim literarnim zgodovinarjem prof. Kidričem. Ob zbiraniu snovi za doktorsko diserta-ciio o zgodovini cistercijanskega samostana v Stični, ki jo je predložil eden izmed Turkovih učencev, je prišel prof. Turku v roke rokopis, ki ga ie po razpustu strkega samostana pod cesarjem Jožefom II hranila linblianska liceiska knjižnica. V niem je Turk odkril enega izmed najstarejših prepisov ci=terciian-ske resrule charta caritatis. "Znanstvena sreča se mu je nasmehnila", kot je zapisal rimski kritik v oceni Turkove izdaie omenieneo-a rokopisa. Turk se je obrnil k zgodovini cistercijanskega reda. Postal je znan v mednarednem znanstvenem svetu. Njeeovo odkritie omenjenega rokopisa, ki ie pomembno za zgodovino cistercijanskega reda, mu je zaslužilo hvaležnost tega reda in mu z njo prineslo naslov papešlcega hišnega prelata (1943.). Svoje znanstveno delovanje je t>rof. Turk 1. 1947. opisal takole: "V službi resnice sem se znanstveno pečal z različnimi problemi, ki sem jih obdeloval v raznih časopisih in revijah, v posebnih publikacijah (tudi pri Slovenski Akademiji znanosti) in leksikonih (Le-xicon fur Theologie und Kirche; Reli-gion und Geschichte und Gegenwart; Hrvatska narodna enciklopedija in Slovenski biografski leksikon). Tako sem se pečal: iz starega veka s problemom Trajanovega preganjanja krščanstva...; iz srednjega veka s problemom skolasti-ke..., iz novega veka s problemom prote-stantizma pri Slovencih in njemu sledeče katoliške reforme, v njenem središču s problemom škofa Hrena, dalje s problemi o početkih ljubljanske škofije in škofih Lambergu, Wolfu, Missfiju in Slomšku ter s problemi novejšega krš-čansko-kulturnega življenja slovenskega naroda... Kakor so se ob propadu antične kulture idealne duše umaknile iz tedanjega pokvarjenega sveta, popustile posvetno rabo in šle v puščavo, tako sem se tudi jaz umaknil s svojimi raziskovanji na hvaležno področje monasticiz-ma. Iz problemov o početkih cisterci-janskega samostana na domačih tleh v Stični na Dolenjskem so me nadaljna moja pota skozi univerzitetno knjižnico v Ljubljani privedla na svetovni mednarodni znanstveni forum, k problemom o početkih cistercijanskega reda sploh in srednjeveškega benediktinskega me-ništva." Znanstvena kritika je Turkove prispevke k zgodovini cistercijanskega reda odlično ocenila. Prof. Turku sta stala pred očmi cista zgodovinska znanost in nje raziskovanje. Popularizacije znanosti ni maral. Mrzelo mu je nestrokovno podajanje zgodovine, kakor tudi poetično opisovanje zgodovinskih dejstev, ter sklepanje, ki se opira na domišljijo. Zato je ostro kritiziral Jerajevo Cerkveno zgodovino kakor tudi Terseglavovo knjigo Med nebom in zemljo. Kljub svoji vnemi za čisto znanost je vendarle včasih stopil RAFKO VODEB Mitaemu očetu Med brezami na kraj vasi je mesečina razpeljana. Iz mraka vabijo luči, nobena ni zame prižgana. Le kje je tista močna dlan, ki mi dobrotno je svetila? Potihoma grem čez ravan, da bi se v grobu ne zbudila. s svoje katedre in posegal v vrvenje naših dni. Tako je za mlade katoliške inte-ligente napisal zgodovino skolastike, "te najbolj značilne duševne poteze srednjega veka in tudi za naš čas". Objavil je par aktualnih člankov v Reviji Katoliške Akcije in napisal zanimivo razpravo o pomenu naroda v večnosti. Prof. Turk se je zavedal vrednosti, ki jo ima znanstveno delo v svetu sploh in v kulturi posameznega naroda še posebej. Cenil je znanstvenega delavca; ni čudno, da tudi v sebi. Zato se je zdel na zunaj vzvišen in mogočen, nekako zaprt vase. Po postavi velik in močan, a z boleznijo na srcu in v ožilju se je gibal umirjeno, prej počasi ko hitro. Predaval je z zanosom; a patos, v katerega je večkrat zašel, ni bil nikdar banalen. Pod njegovo vzvišeno pozo je bilo dobro in mehko dolenjsko srce. Rodil se je v Stopičah 1. 1895. Znancem je bil dober in zvest prijatelj. Kot begunec je v začetku hudo trpel. Odtrgan od doma in mirnega znanstvenega dela se ni mogel znajti v tujini, ki nas ni hotela ali ni mogla razumeti. Hudo je pogrešal katoliškega univerzalizma in smisla za vrednotenje znanstvenega dela tudi tam, kjer bi to dvoje moralo biti. Iz Tirolske in Švice je pred par leti odšel v Kalifornijo. Umrl je star šele šestinpetdeset let. Njegova smrt je hud udarec za slovensko znanost. TVOJ VZOR BODI marljiv in vesten pri delu, pobožen in goreč pri molitvi, vesel in dobre volje pri igri! Si takšen? če nisi, skrbi, da boš tak postal! Kje smo mi doma? Kje smo, kje smo mi doma? Tam ob Dravi, Savi, Soči, tam ob lipi šumljajoči sredi ravnega polja! Tam, kjer Triglav, kralj planin dviga krono nad obzorje, kjer buči Jadransko- morje pesem naših bolečin. Tam, kjer cerkvic sto in sto po zelenih gričih sanja, na otočku zvon pozvanja milo prošnjo pod nebo. Tam, kjer nagelj rožmarin z belih hišic se smehlja, v vetru tiho šepeta: sladek je na dom spomin! Tam begunci smo doma, tam je naša žemljica! Košček domovine Dedek je dobil pismo iz domovine. Be- je domovine. Odgovori pa le prav: re ga na glas, drugi pa poslušajo. Tudi "Tam, na drugi strani morja!" Peterček. In ko dedek skonča z branjem, "No, res: to si dobro povedal!" ga pose Peterček oglasi: hvali dedek. "Pa, ker si že tako učen, nam "Jaz pa vem, kje je naša domovina!" povej še: kaj jevdomovina?" "Res?" je dedek v resnici radoveden. Hm, to pa ni tako lahko. Peterček pre-"Kje pa?" mišljuje. Navsezadnje pa se oglasi: "Do-Moramo vedeti: Peterček je star šele se- movina je tista dežela, kjer je naš rojstni dem let in se prav nič ne spominja svo- kraj!" _ Dedek je sedaj čisto zadovoljen in ns vpraša nič več. Ni pa zadovoljen očka. Za naše najmlajše ki pravi Peterčku: "Pa misliš, da je to vse?" No, menda! Kaj več Peterček v resnici ne ve. Pa, očka pravi, da je to premalo in mu razloži: rr cchr ma "No, glej: ni samo zemlja, kjer smo mi cevnemu^ = padlaves kieseecen sede na - j • „ doma, nasa domovina. "•■'^in zacne^. začuje ca fe^l&se mu zasmili ; Naša domovina je tudi jezik, ki ga tam f -žf&žk- r govorijo — naš materinski jezik! iz mu prinese zlato <3S, + ga vpraša stjali = Naša domovina so tudi pesmi, ki cd- me vaj o po naših gorah in dolinah — na-tvoja Janez pa se opoteka proti domu. Hoja mu ni varna in komaj, komaj pride domov. žalostni ga sprejmeta mama in Metka. Dobri očka je prvikrat pijan! Pa — ko bi bilo samo to! Že drugi dan gre očka znova v dolino, znova so tam ljudje rajali do zgodnjih jutranjih ur. Tako je šlo iz dneva v dan, iz tedna v teden. Očka ne hodi več na lov, samo v gostilno še. Doma pa je zmanikalo še moke in soli. Mama je od žalosti zbolela.. Metka pa hodi na pašo brez piščalke in joka. Pa gorja še ni bilo konec. Neke sobote se Janez spet odpravi v gostilno. Pa — sredi poti zavrli okrog njega čuden veter. Kakor da je nekaj nevidnega zletelo mimo njega. In isti hip zasliši Janez glas: "Janez, nikar več!" Janez se prestraši. Za trenutek obstane in se ogleduje okrog sebe. No, nikogar ni. Je sanjal? Ali kaj? No, nič ni! Pa nadaljuje pot proti dolini. Že skoraj v dolini ga znova ustavi isti glas: "Janez, nikar več!" A Janez že vidi pred seboj gostilno, v grlu začuti žejo. Pospeši korak in kmalu je v gostilni. Hrupno ga sprejmejo ljudje in posadijo za mizo: "Daj, zaigraj nam, Janez, da bomo plesali!" Janez nastavi piščalko na ustnice in zaigra. A skoraj v istem hipu preneha: iz piščalke prihajajo čisto navadni glasovi. Vsak pastirček bi lepše zaigral! Ljudje se spogledujejo: kaj je nocoj Janezu ? Spet nastavi Janez piščalko na ustnice, spet« zaigra. A piščalka se oglasi nebogljeno kot preje: "Fiju! Fiju! Fiju!" in nič več! Piščalka je izgubila svojo čarobno moč! "Daj, Janez, daj, zaigraj!" so ljudje nejevoljni. "Ne morem, vidite, ne morem!" je Janez sam ves preplašen. "Kaj ne moreš? Nočeš ali pa ne znaš več!" kričijo ljudje nad njim. Še in še poizkuša Janez, a zaman. Borno piskanje so edini glasovi, ki prihajajo iz piščalke. Potem se pa Janez razjezi. Trešči piščalko ob steno, da se razleti na tisoč koscev. Ljudje kričijo, zabavljajo in se kregajo, potem se pa drug za drugim porazgubijo domov. Janez obsedi sam za mizo. Preplašen je in jezen obenem. Hoče si potolažiti jezo, pa zakliče krčmarju: "Vina daj!" "Zakaj pa ne ?" se krčmar zvito smehlja. "Boš plačal?" "Kako bom plačal? Saj nimam ^s čim!" "No, potem pa nič!" Janez se jezi: na krčmarja, na ljudi, na vilo, na ves svet. Pa prisede krčmar k njemu in mu šepeta na ušesa: "Denarja nimaš? Hm, v Bogatinu je bogastva na kupe! Zlatorogov rog ti odklene vse zaklade, Janez. No, in ti veš, kje živi Zlatorog!" Janez se strese. Ne, ne, tisto pa ne! Da bi ustrelil Zlatoroga in mu vzel zlate rogove? Ne in ne! Krčmar natoči Janezu vina in Janez pije. Vmes sli^i krčmarjeve besede: "Ena sama krogla, Janez, in vsi Boga-tinovi zakladi so tvoji. Ej, pijače boš imel dovolj do konca dni!" Janez premišljuje, okleva. Krčmar pa mu naliva in naliva. "Seveda, nekaj tistih zakladov boš tudi meni odstopil, Janez. Skupaj jih pojdeva iskat. Kajpak, Zlatoroga boš pa ustrelil ti!" prigovarja krčmar. Proti polnoči se Janez opoteka domov. Pa govori sam sebi: "Seveda ga bom! Kakor zajca ustrelim tistega Zlatoroga. Potem bom bogat. Ej, bom ga, bom!" 3. ZLATOROG. Drugo jutro Janez ne gre v cerkev. Ostane doma. Tudi mama ne more, ko pa je bolna. Metka gre sama v dolino k maši. Tačas pripravlja Janez puško in brusi lovski nož. In ko se Metka vrne iz cerkve, se lovec odpravi v goro. Metki se to ne zdi prav. Pa zakliče za njim: "Očka, kam? Saj je danes nedelja!" "Pusti me!" je očka osoren kot vedno zadnje čase. "Oh, očka, ostanite doma! Mama so tako bolni!" prosi Metka. "No, ji bomo kupili zdravil, pa bo ozdravela!" "Zdravil? Saj še za sol in moko ni, očka!" odgovarja Metka. "Denarja bo kmalu na kupe!" pove še očka in se odpravi. Metki pa je tesno pri srcu. Boji se za očka, pa sama ne ve zakaj. Gre v sobo, poklekne k mamini postelji in moli. Moli za mamo, da bi kmalu ozdravela; in moli za očka, da bi bil spet dober, kakor je bil prej. Med tem se pa Janez plazi po skalah proti kraljestvu Zlatoroga. Saj dobro ve, kje je to. že večkrat je videl Zlatoroga, le da bolj od daleč. Nikdar si prav ni upal blizu. Danes pa, no — danes ga bo ustrelil in mu vzel zlate rogove. Previdno se plazi višje in višje. Glej! Tam že vidi bele koze, ki čuvajo kraljestvo Zlatoroga. Sedaj pa le še bolj" previdno! Če ga zapazijo, ga napodijo s točo kamenja, še predno ugleda Zlatoroga. Kot lisjak se plazi od skale do skale. Ozira se za Zlatorogom. Nikjer, nikjer ga ni videti. Spet pleza Janez dalje — vse tja do najožje police, kamor navadno zahaja Zlatorog. Skoraj da ne more več dalje. In glej: prav tedaj zagleda nedaleč od sebe Zlatoroga. Ponosno kot kralj stoji na ozki skalnati polici. Rogovi se mu bleščijo kot sonce in Janeza je skoraj strah. Za hipec, dva okleva: bi ali ne bi? Pa se spomni krčmarja v dolini in njegovega vina — in se odloči. Previdno dvigne puško, jo prisloni na skalo in pomeri. Zlatorog obrača glavo na vse strani, kakor da sluti nevarnost. Nato se počasi dostojanstveno obrne, da bi odšel. Tedaj poči strel iz Janezove puške. Kakor grom odmeva strel od gora do gora. Zlatorog klecne, omahuje. Hitro skoči Janez pokonci in zdirja proti Zla-torogu. Mora ga dohiteti, predno pov-žije ta zdravilni list triglavske rože. Med tekom odvrže puško in pripravi lovski nož. Zlatorog se opoteka dalje po skalnati polici in kmalu izgine za ovinkom. Janez hiti za njim. Že zagleda na skalnatih tleh čudokrasne triglavske rože, ki so zrasle iz Zlatorogove krvi. Prestraši se in za hip omahuje. A hlepenje za zakladom ga žene dalje. Prispe do ovinka na polici — glej: tam mu že prihaja naproti Zlatorog, živ in zdrav! Rogovi se mu bliskajo in iz njih švigajo ognjene strele. Strah, snre- leti Janeza. Zbežal bi, pa ne more. Kot pribit obstoji na mestu. V roki stiska lovski nož. Morda, morda se bo ubranil Zlatoroga, morda ga bo znova ubil! A Zlatorog je že tu. Bliskovito povesi glavo — kratek sunek z rogovi in Janez zdrkne v prepad! Kot blazen grabi za grmovjem, ki raste iz skalnate stene. A to ga le malo zadrži. Pada, globlje, vedno globlje. . . Med tem se je nebo hipoma pooblačilo. Bliski švigajo iz temnih oblakov. Bobni in grmi, kakor da se podirajo gore. Ulije se ploha in vmes pada debela toča. Nastane neurje, kakršnega še ni bilo v naših gorah. 4. PREROKOVANJE SE IZPOLNI. Metka kleči v koči pri mamini postelji. Ne moli več, ko pa je med molitvijo zaspala. Silna nevihta pa jo prebudi. Preplašena skoči pokonci, plane k vratom in pogleda proti goram: "Moj Bog, kakšna nevihta! In očka je v gorah!" Kakor brez glave bega iz sobe v sobo, pa spet pred vrata. Čudna groza ji stiska srce. Nekaj ji pravi, da je očka v nevarnosti. A kako, le kako naj pomaga? Steče k mami, da bi jo zbudila. A mama spi tako pokojno, kakor da se ji zdravje obrača na bolje. Ne, mame ne sme buditi. In pa — kaj more pomagati mama? Spet steče pred vrata. Nevihta divja naprej in naprej. Strahoma gleda Metka razbesnelo naravo. Da bi v takem šla v gore? Očku na pomoč? Ko pa niti ne ve, kje naj ga išče! Tedaj prereže nebo silen blisk in udari v smreko tik poleg koče. Sledi strahoten tresk, ki Metko skoraj omami. Omotica se je opri jemlje. Nasloni se na podboje vrat. In v tej omotici se ji zazdi, da je priplaval do nje glas, tih in nežen, a tako proseč: "Metka! Metka!" Metka se hipoma osvesti. Ta glas! Odkod je prišfel? Ni očkov glas? Ne, ne! Bog ve, kje je očka sedaj! Vendar, vendar — nekaj mora storiti! Metka pozabi na vse: na nevihto, ki divja z vso silo, na mamino bolezen, na sebe. Plane iz hiše in zdirja med nevihto proti, goram. Samo: kam, kam naj se obrne? Tedaj zagleda pred seboj belo meglico. Ta se vrtinči pred njo, dobiva najrazličnejše oblike in končno se izo-bliči iz nje čudolepa, bela žena — planinska vila. In Metka zasliši njen zvon-ki glas: "Za menoj, Metka!" In že odplava proti goram. Metka hiti za vilo, kar ji le dajo moči. Vihar jo biča v obraz, ploha jo zaliva, ognjeni bliski jo slepijo. A Metka se ne zmeni za nič. Hiti, hiti za belo ženo, ki se ji neprestano odmika. Navzgor, navzdol, po ozkih grapah, po skalnatih soteskah. Samo, dolgo ne bo vzdržala. Že postaja trudna, že bi se rada vsaj malce odpočila. A vila pred njo hiti dalje. Koliko časa že hodi, Metka ne ve. Noge jo bolijo, srce ji močno utripa, sapa ji zastaja. Pa se spomni očeta: "Oh, očka, ljubi, dragi očka, kje si?" In z novo močjo hiti dalje. A glej: hipoma bela žena izgine. Metka obstoji — kam sedaj? Ogleduje se okrog sebe. Okrog nje grmovje, trata. Tam spredaj pa skalnata stena. "O ti moj ljubi Bog!" Metka zdirja k skalnati steni. Tam ob grmovju zagleda očka. Nezavesten leži. Glava mu je okrvavljena, obleka raztrgana. Metka poklekne k očku in boža njegovo ranjeno glavo. Iz žepa potegne robec in briše okrvavljeno čelo. Polagoma se očka prebuja iz nezavesti. Začuden gleda okrog sebe. Le kaj je z njim? Nič ne ve, ničesar se ne spominja. Pa zagleda Metko, ki kleči ob njem. "Metka; kaj je? Kaj se je zgodilo?" "Očka, nič ni hudega. Menda ste padli s skalnate police", skuša Metka potolažiti očka. Ta se zagleda v skale. V hipu se spomni vsega. Obide ga groza: vdrl je v kraljestvo Zlatoroga, njega samega pa ustrelil. Le kaj bo sedaj ? Kako se bodo vile maščevale? Proč, kar najbolj hitro proč iz tega nesrečnega kraja! "Pojdiva, Metka! Pojdiva!" In poskuša vstati. "Pa bo šlo, očka?" "Bo! Mora iti!" Trudoma se spravi pokonci in Metka mu pomaga, kolikor le more. Počasi, korak za korakom, se odpravita proti domu. A že po dveh, treh korakih zagleda Metka spet belo ženo pred seboj. Ta ji pravi: "Metka, počakaj!" Metka obstane. Čudno: očka ne vidi in ne sliši nič. Sam nadaljuje pot proti domu, kakor da je Metka še vedno ob njem. Planinska vila se Metki prijazno nasmehne in ji govori: "Metka, rešila si očeta, zato so ti odprti zakladi v gori Bogatin!" Da ji Zlatorogov rog. Tistega, ki se je odlomil Zlatorogu, ko je pahnil očka v prepad. Vila izgine, Metka pa gleda začudeno okrog sebe. Je sanjala? Ne! Saj ima v roki zlati rogljiček! Skrbno ga zavije v robec, vtakne vse skupaj v žep in odhiti za očetom. Pozno v noč sta prišla, oba do smrti utrujena, domov. 5. ZAKLAD V BOGATINU. Metka spet pase kožice po planini. Seveda, piščalke nima več. Ko ji jo je pa očka zapravil. A nič zato! Da je le doma spet vse veselo. Očka se je kar kmalu opomogel od udarcev, ki jih je dobil, ko je padal v prepad. Tudi rana na glavi se mu dobro celi. In v gostilno — pravi — ne bo nikdar več šel. No, to je res vse lepo! In — hvala Bogu! — tudi mama je ozdravela. Takrat, ko je bila tista nevihta, se ji je res obrnilo na bolje. Tako je sedaj doma vse v redu. Samo tisti zlati rog, ki ga ji je dala vila? Kaj bi z njim! Nikomur ga doslej še ni pokazala. Kaj se ve? Nemara bi bilo spet kaj narobe, ko bi ga očka dobil v roke. Kakor takrat s piščalko. Bi šla sama po zaklade v Bogatin? Metka računa: pol dneva tja, pol dneva nazaj, pa bo šlo. Seveda, doma ne bo povedala ničesar. Nemara bi jo ne pustili nikamor. Kajpak, malo v skrbeh bodo, če je ne bo kmalu nazaj. A ko se vrne z zakladi, ej... ! Nič, kar šla bo! Res: nekega dne žene prav zgodaj na pašo. Tam pravi kožicam: "Pridno se pasite. Če me pa do večera ne bo nazaj, pojdite kar same domov, že pridem za vami." In se odpravi na pot. Eh, pa je Bogatin daleč. Metka hodi in hodi, a se ji zdi, da ne pride nikamor. Gre pa kar naravnost proti gori: po gor- skih stezah, po planinah, po skalah. Gre-doč sanja o zakladu. Premišljuje, kaj bo kupila očku in mami, da bosta vesela. Bilo je že daleč čez poldan, ko je prišla do gore. Samo: kje so vrata v goro? Gleda okrog, trka po skalah: nič. Vse sama skala; niti razpoke ni nikjer, kaj šele vrata! "Oh, pa me vendar ni vila nalagala?" si misli Metka. Pa se spomni na zlati rog: ta odpre vrata v goro! Poišče robec v žepu, vzame iz njega zlati rog in potrka z njim po skali — pa hipoma prestrašena odskoči. Skale pred njo se začno sukati in vrteti, kakor da so oživele. Potem pa, kakor da so spuhtele v zrak. Metka zagleda pred seboj ogromna železna vrata, ki se s hruščem in ropotom odpro. Tam onstran vrat pa temna praznina: vhod v goro! Boječe vstopi Metka skozi vrata v temni rov in gre proti sredini gore. Dnevna svetloba ugaša za njo in v rovu postaja vedno temneje. Tipaje nadaljuje pot po rovu, ki je vedno ožji, vedno temnejši. Pa, glej. Tam v dalji se nekaj svetlika. Hoj, prav gotovo so zakladi, ki se blišče in ji kažejo pot. Pospeši .korak. Kmalu, kmalu bo tam. Bliže, ved- no bliže prihaja svetlobi in svetloba postaja vedno večja. Kajpak, podzemska zakladnica je to! Metka je že pred vhodom v zakladnico. Tedaj švigne iz stranskega rova proti njej sedmeroglava kača-velikanka, čuvarica podzemskega zaklada. Iz ust ji švigajo ognjeni jeziki, v očeh se ji krešejo ognjene strele. Grozotno sikanje sedmerih glav Metko skoraj obma-mi. Obstane kot ukopana. Rada bi zbe- » žala, pa ne more. Krikniti hoče, pa ne spravi glasu iz sebe. V silnem strahu zamahne nehote z zlatim rogom proti kači. Glej čudo! Iz zlatega roglička se tisti hip utrga žareč blisk proti kači velikanki in prva kačina glava onemogla omahne. "Hoj, taka je ta reč!" je Metka vesela, ko spozna čarobno moč zlatega roga. Pa zamahuje z njim proti kači. Pri vsakem zamahu se utrga žareč blisk proti -kači in glava za glavo se povesi. No, končno obleži kača mrtva pred njo. Opremo jo Metka preskoči in vstopi v zakladnico. No, kaj takega! Vsa zakladnica žari v bajni svetlobi. Kako ne bi? Metka zagleda pred seboj kupe dragih kamenov, ki so blišče v najsijajnejših barvah. Na drugi strani zlate in srebrne palice. Vse lepo zložene, kakor skladanice drv pred domačo kočo. Metka si mane oči, pogleduje po kupih zakladov: ali mar sanja? Ne, ne sanja. Vse je resnica. Metka hodi od kupa do kupa. Otipava bleščeče žlahtno kamenje, boža kupe zlata in srebra. Hm, le kaj naj vzame s seboj domov? Zlate in srebrne palice so pretežke. Niti ene same ne bi mogla odnesti. Bi si nabrala žlahtnega kamenja? Pa se ji vendar zdi škoda zlata in srebra! No, ne more se odločiti. Sede v kot, da se malce oddahne in vso stvar dobro premisli. Zlati rog položi poleg sebe na tla. Res, kaj bi sedaj? Premišljuje. Oh, že ve! Domov pojde, pa se potem vrne z očkom in mamico, da si naberejo zakladov. Da, tako bo najbolj prav! Hm, pa bi vseeno vzela tudi sedaj kaj s seboj ? Tako — da ji bodo doma vsaj verjeli. Ne, nič! Čisto nič! Vstane in se napoti proti izhodu. Ko gre mimo kupa žlahtnih kamenov, se zakotali pred njo kot pest velik diamant. Kakor da bi se sam ponujal: "Na, vzemi me!" Metka ga gleda nekaj časa, potem ga pa brcne, da odleti nazaj na kup! "Nak! Tudi tebe ne maram!" In odide iz zakladnice. Hodi, hodi po hodniku in kmalu pride do gorskih vrat. Ko stopi sko:i vrata na prosto, zasliši za seboj tlesk in ropot. Prestrašena se czre -— na: vrat v goro ni več! Spet je vse skala, sama skala. Metka pristopi bližje, otipava, trka — nič! Pred njo je skalnata stena, nič drugačna, kot so ostale. "Oh, no, saj imam še zlati rogliček, ki mi bo zopet pričaral in odprl vrata v goro!" si misli Metka. Seže v žep, išče, tipa po žepu — rogljička ni! Pa ga vendar ni izgubila? Metka premišlja. Pa se spomni: oh, saj res! V zakladnici ga je položila poleg sebe na tla in potem pozabila nanj! Metki je malce hudo. Kaj bi ji ne bilo? Vse bogastvo, vsi zakladi so šli in nikdar, nikdar več ne pride do njih! Hm, pa ji je treba bogastva? Njej, pa očku in mami? Saj so bili srečni brez njega tudi preje, ko je bil očka še dober. No, sai je sedaj spet dober in doma je veselo, kakor je bilo prej. Bogastvo pa in zakladi — no, naj ostanejo kar v Bogatinu! Kajpak: Metka je prišla kasno domov. Veliko, kasneje, kakor pa kožice. In je bila mama res huda na njo, ko pa je bila tako v skrbeh. Pa ji Metka pove vso zgodbo o zlatem rogljičku in zakladu, ki ga je tako po neumnem zapravila. Čudno, mama niti huda ni bila na njo. Le to je povedala: "Veš, Metka, sreča ni v bogastvu. Sreča, prava sreča je v pridnem delu in poštenem, zadovoljem življenju!" ' Ine. Pisan drobiž - wse nanzkrlll Rešitev naloge za najmlajše KMET IN POVODNI MOŽ REVNEMU KMETU JE PADLA SEKIRA V REKO. VES NESREČEN SEDE NA BREG IN ZAČNE JOKATI. ZAČUJE GA POVODNI MOŽ. KMET SE MU ZASMILI; IZ REKE MU PRINESE ZLATO SEKIRO IN GA VPRAŠA: "ALI JE TO TVOJA SEKIRA?" KMET ODKIMA Z GLAVO: "NE, TA NI MOJA!" POVODNI MOŽ SE POTOPI V REKO IN MU PRINESE DRUGO SEKIRO, KI JE BILA SREBRNA. TUDI TEDAJ MU KMET REČE, DA TO NI NJEGOVA SEKIRA. POVODNI MOŽ SE ZOPET POTOPI IN SEDAJ MU PRINESE PRAVO SEKIRO. KMET VES VESEL ZAKLIČE: "DA, TO JE MOJA SEKIRA! HVALA TI!" POVODNI MOŽ PODARI KMETU VSE TRI SEKIRE KOT ZAHVALO ZA NJEGOVO POŠTENOST. . . DOMA JE POKAZAL KMET SVOJIM SOSEDOM SEKIRE IN JIM TUDI PIVE-DAL, KAJ SE MU JE PRIPETILO. EDEN IZMED SOSEDOV SI JE VSE DOBRO ZAPOMNIL, KAKO JE TREBA NAREDITI. BRŽ ODHITI K REKI IN VRŽE SVOJO SEKIRO NALAŠČ VANJO. POVODNI MOŽ TO OPAZI, MU PRINESE IZ VODE ZLATO SEKIRO IN GA VPRAŠA: "ALI JE TO TVOJA SEKIRA?" KMET SE RAZVESELI IN ZAVPIJE: "DA, SEVEDA JE MOJA! MOJA JE!" POVODNI MOŽ PA MU NI DAL ZLATE SEKIRE IN TUDI NJEGOVE LASTNE MU NI PRINESEL IZ VODE; ZAKAJ TA KMET JE BIL — NEPOŠTEN. Po Levu Nik. Tolstem. Dve uganki Karkoli mi rečeš, opravim zvesto, pa nimam jezika, sem gluho, mrtvo. Kdor me nima, me noče imet; kdor me ima, me ne da za ves svet. Kdo sem? Odbiralnica Iz besed: bodica, Zdravko, ata, dota, motor, vino, Mana izpusti po en zlog. Preostali zlogi dajo začetek slovenske pesmi. Planine Čarobni kvadrat in posetnica A A A A S črkami v kvadratu sestavi 4 besede, ki se berejo vo-A A B E doravno in navpično enako. Besede pomenijo: 1. sloven-E L L N ska reka, 2. svetopisemsko ime, 3. žensko ime, 4. član RS V V nekdanjega slovanskega naroda. ' Kaj bere ta gospod, izveš če čr^te njegovega imena pravilno razvrstiš. Lešan Darko Hodniki AN CM ON: j P PL m* *?, (r ČN m ex: irVHŽr f: IN i-. o i, Po katerem hodniku (A, B, C?) prideš do vrat v sredini ? JOŽE NOVAK MATIJA TRPIN (Poklanjam svoji mami) To zgodbo sem našel tam, kjer se široka tlakovana cesta zgublja v blatno ulico, na katero strmijo raztrgana okna vegastih poslopij milijonskega predmestja. Da, prijatelj, tam sem jo našel. Na tisti zapuščeni in umazani ulici, koder so hiše vse enake: tihe in pohlevne, kakor so ljudje, ki žive v njih. — Med hišami je bar, praVtako skromen in umazan, toda z eno razliko: vedno je odprt, in ponoči, ko je ulica temna, lije skozi široko odprta vrata in edino okno šop svetlobe, v kateri se pretaka dim tobaka. Tam v baru sem ga našel, človeka, vsega ubogega in uničenega; njegov obraz — podoba trpljenja, ki ga še sanjal nisem, oči — dva usahla studenca... In pil je žganje! Človek? Da, človek! Ecce homo! Človek, kateremu sem ukradel njegovo skrivnost, to zgodbo, ki jo pišem zate, prijatelj, njemu v spomin in vsem onim, ki so žrtev časa in dogodkov. ★ Sam Bog ve, čemu je tako. Človek postane kar čez noč plašen kakor otrok, izogiba se ljudi in beži pred družbo kakor tat. Matija Trpin tega ni mogel doumeti. Sam niti opazil ni takoj. Šele drugi so ga opomnili: "Matija, ti se nam zdiš, kot da ne spadaš v našo družbo. Ne pozdraviš, ne odzdraviš, ne govoriš, tih si, in kdo ve, če nimaš kaj za bregom. Tako se obnašajo hinavci in zahrbtneži..." Matija Trpin, močan in visok, se je ob teh besedah upognil kot starec, njegovo izmučeno obličje je prebledelo in oči so mu izstopile iz jamic. "Za božjo voljo, saj ste vendar ljudje! Kdo izmed vas je toliko trpel in izgubil?" To je dejal Matija Trpin. Stal je v delavnici med tovariši in ti so ga merili s prezirom, v njihovih očeh je bil zasmeh. Nekdo je stopil k njemu in se zakrohotal: "Nočemo tvojih solz! Si mož? — Mož ne joka! Skrij svojo bolečino in ne kaži nam je! Čemu bi nam prodajal to, kar je tebi v breme? He?" Matija Trpin se je vzravnal in se je poskušal nasmehniti. Ni se mu posrečilo. V srcu ga je žgal zasmeh, krivica mu je legla na dušo. Ozrl se je po navzočih. Vsi so zrli nanj, govornik je povesil oči. Matija ni mogel doumeti, kaj hočejo od njega. Da bi se smejal ? — Da bi vriskal, ko mu lega v dušo preteklost, ki mu je ubila srečo? Čudni so ljudje! Zakleni pred njimi svojo bolečino. Zapri svoje srce in postani čudak. Z nikomer ne spregovori. Kamenjali te bodo in ti rekli, da si zahrbtnež. — Govori jim o svoji žalosti! Tepli te bodo in ti očitali, da jih mučiš. — Kaj torej ? Matija je šel s pogledom od obličja do obličja. Nekaj bi jim rad rekel, pa ni našel besede. V njegovi notranjosti se je lomilo in se podiralo. Matija je čutil, kako ga stiska za grlo. Oči so se mu zameglile. Kot da hoče planiti na dan vsa zadržana in skrita bol, ki je nikomur ni pokazal, nikomur zaupal. Stisnil je roke in se poskusil vzravnati. Težka je bila glava in na pleča mu je legla teža. Še globlje se je sklonil in noge so se mu zašibile. Nenadoma je planila od nekod podoba: ženino obličje in kri in sinko s črno liso čez lica. Zamajala se je delavnica, zaplesali so ljudje okrog njega. Opotekel se je, toda ni padel. Ponos je premagal slabost. Matija Trpin ne bo pokazal tem ljudem svoje bolečine. Ne! — Z vso silo močne volje se je vzravnal in se ozrl po ljudeh. Njegovo obličje je bilo bledo in oči oste-klenele, kakor oči mrtvaka, na čelu so mu stale potne kaplje. "Ljudje, ko bi vi vedeli! Da, kaj hočete od mene? Mojo skrivnost? Jo poznate? — Ne! — Torej kaj? Ha! Hinavec? Obsodba? — Vi, ki vas je rodila ista zemlja. Že razumem. Razumem. Že deset let in celo več, niste videli domovine. Dolgo ste v tujini, kako bi me razumeli? Saj ne morete... Ne, vi niste krivi, nič mi niste storili. Prijatelji, jaz vas ne obsojam; odpuščam vam. — Zbogom!" Tako je rekel Matija Trpin. Nasmeh je igral na njegovem izmučenem obrazu in v smehu* kakor da je skrita pekoča solza. Sklonjen je odšel iz delavnice, s pogledom so ga spremljali, eden je skočil za njim in ga povlekel za rokav: "Matija, saj nismo mislili tako hudo! Mi te še ne poznamo, malo časa si še med nami!" Matija se ni več ozrl. Šel je naravnost v pisarno in je odpovedal službo. Zakaj, so ga vprašali. Ves zmeden in potrt je samo skomignil z rameni in pogledal uradnico. Še vedno je igral na njegovem obličju oni nasmeh, na jok mu je šlo in ker je zadržal solze, je planila čez obličje bolečina. Bolečina brez solze, podobna otožnemu nasmehu. Uradnica se je nasmehnila in mu je porinila papir in svinčnik. Matija je podpisal in hotel iti. Poklicali so ga in mu povedali, naj pride čez dva dni po denar. Potem se je napotil. Ko je zapustil tovarno, mu je za spoznanje odleglo. Nekam lažje mu je postalo. Zrl je na visoke tovarniške dimnike in v dim, ki se je dvigal pod nebo in v velikih lokih padal na zemljo. Nekje v daljavi je bila ura, v tovarni je zatulila sirena. Zateglo otožen je bil njen glas in Matija Trpin je obstal sredi ceste s povešeno glavo ter je poslušal kako je pojemal glas sirene. Počasi je umiral in Matija je razločno slišal zadnji, že čisto pritajeni zvok. — Matija je vztrepetal in ni slišal avtomobila, ko je zatrobil. Šele, ko je bil že tik pred njim, se je zdramil. Pogledal je vozača. Ta se mu je nasmehnil, mu pomahal z roko ter se nagnil iz kabine. Bil je iz tovarne. "Hola, Matias! Que te pasa?" ga je vprašal. "Ah nič, nada!" se je nasmehnil Matija in se umaknil na rob ceste in spet obstal. Otožno zategli glas sirene mu je pel v ušesih. Kot da je bil ves čas v njem in se je sedaj zbudil. Kar naprej je ječalo in Matija se je moral oprijeti telefonskega droga. Misli so se mu zmedle. Bliskovito naglo, tako se vrti filmski trak, so hitele podobe, misel je prehitevala misel, spomini so stopali v ospredje. V zmedo pa je pel tisti otožni glas. Matija Trpin, močan kot lev, je trepetal pred njim. Kot otrok, ki se boji šibe, se mu je skušal skriti. Pa kaj bi to! Hotel je dati mislim drugo pot. Novo službo si bo moral poiskati. Tukaj ga niso razumeli, ker... Zakaj? Da, zakaj? — Kar same so plapolale misli. Spet so bile tam. In, oh, tisti glas! Kje ga je Matija slišal? Kot da ga misel, njega, Matijo, izprašuje. Misli so se napotile. Prebredle so Ocean, preskočile Italijo, smuknile na Koroško, obstale za hip v leseni baraki in planile čez Ljubelj.. . Tam za ovinkom, za cerkvijo pod onim hribom... Tam so se ustavile misli. Umolknile so in nič več ga niso vznemirjale. Kot v odgovor pa je Matija zaslišal umirajoči glas. Podoben glasu sirene, zadnjim pojemajočim zvokom. Toda to ni bil glas sirene. Ne! Ta glas je Matija slišal pred šestimi leti. Tam za Ljubeljem. Množica ljudi se je valila čez pokrajino, jok in molitev, kletev in drdranje strojnic se je mešalo v zmedi. Tam je Matija zgubil svojo srečo in svojo kri. Ženin obraz, in kri, in črna lisa čez sinkovo obličje ter Matija z dojenčkom v naročju in zadnje slovo brez besed, samo presunljivo otožen pojemajoč glas in ženine velike umirajoče oči. V hribu divja pesem in reglanje strojnice. Matija Trpin je vzdrgetal, zakolcal in na oči mu je padla koprena. Kot da mu je legla v dušo vsa groza preteklih dni. Grlo se mu je stisnilo. Dušilo ga je in ustnice so mu trepetale. Oči so ga pekle, kot da je v njih ogenj. Kakor dva žgoča pramena, sta se potegnili dve solzi čez njegovo o bližje. Matija Trpin, ki ni nikoli jokal, je obrisal solze sklonjen globoko k tlom, z mahajočimi rokami in mahedravimi koraki, je stopal po cesti, zavil v blatno ulico in stopil v bar. "žganja!" je bolj ukazal kot naročil. In je pil. žganje je teklo po .njegovih rokah in se mu cedilo po bradi. Na mizi je stala ze-lenka. Matija Trpin je udaril s čelom ob mizo in zaspal. Z njim je za hip zaspala bolečina. Tudi tisti otožen, pojemajoč glas, je utihnil. V spanju je prevrnil steklenico. Žganje je v drobnem curku teklo po mizi in kapljalo na tla.. . ★ Kot da se je življenje ustavilo, obstalo in se nepremično zastrmelo vanj. Matija Trpin že več tednov ni bil trezen. Zato se mu je zdelo, da se tudi življenje ni spremenilo niti za las. Ljudje, ki so hiteli mimo njega, so se mu zdeli kot padajoče sence, hiše črni madeži. Poznal je samo še natakarja. Ta se ga je že navadil. Matija je samo dvignil roko in že je stalo žganje pred njim. In Matija je pil. čudno! Nikoli ni bil pijanec. Pa tudi sedaj se mu je često upirala žgana pijača. Pa kaj je hotel? Kakor hitro je prenehal, so se mu sprostile misli. Naredile so staro pot čez Ocean in z njimi je romal oni glas, ki je Matijo ubijal. Čim bolj so se oddaljevale misli tem otožnejši je postajal glas. Pojemajoč in z onim žalostnim prizvokom, v katerem je Matija slutil smrt. Matija zato ni popustil. Naj bo kar hoče! Mora ubiti to misel, če ne, ga bo uničila. Spomin, ki leži v njej, mora zabrisati! Mora! V žganju je moč, ki je Matija nima. Sam močan, da bi premikal skale, srce pa tako, da bi se razjokal, če bi po nesreči pohodil mravljo, žganje ga pa uspava. Nikoli se ne prebudi ona misel. V njem je vse mirno, le lahno uspavajoče sanje, kakor da bi jih jemal nekje iz globine podzavesti, mu pri-šepetavajo čudno lepe zgodbe. V vrtincu se sučejo spake in izginjajo vanj, kakor padajoče luči. Matija je kakor zamaknjen. Ko priropota pozno v noč domov na stanovanje, niti ne prižge luči. Ne spomni se, da je sinko ves dan sam. Njegov sinko Matija, ki nosi njegovo ime. Matija Trpin ga je prinesel na rokah, povitega v plenice, čez Ljubelj na Koroško. Sedaj je že junak. Šest let in sedmega pol, mu je poklonilo nebo. če bi Matija Trpin mogel misliti tako kot mislijo trezni ljudje, bi se gotovo začudil, kako more pustiti otroka, ki mu je vse na svetu, tako samega. Tako ga pa ne vidi včasih po več dni.. . Tak je postal Matija Trpin. Ljudje so ga gledali po strani, nekateri so ga pomilovali, drugi kleli. Matija tega ni opazil. Tudi tega se ni spomnil, kdaj se je zadnjič obril in umil, in da že tri tedne nima službe. Povaljan in umazan, neobrit, z bledim obličjem in globoko vdrtimi očmi, ki so se mu kar naprej solzile, je sedel v baru in pil. Ko se je nekega večera prizibal domov, je našel vrata na stežaj odprta in sobo prazno. Matija Trpin, pijan kakor je bil, je obstal sredi sobe in nekaj iskal. Sam ni vedel kaj. V glavi se mu je vrtelo, stene so se nagibale nanj, strop je drvel čudovito naglo čezenj, tako, da je Matija moral zapreti oči. Spustil se je na tla in tipal po tleh. Ni se mogel spomniti kaj hoče. Samo podzavestno je čutil, da nekaj manjka, da nekaj ni v redu. Kaj? — Matija je obsedel sredi sobe. V glavi je začutil silen pritisk. Kot da pada s čudno naglico nekam globoKo. Vedno hitreje, hitreje in v vedno hujših vrtincih, črni kolobarji, rdeče obrobljeni, so se mu zavrteli pred očmi. Potem je postalo vse žareče. Zrak, kot ognjeni zublji. Matija ni mogel več dihati. Zrak je gorel in ga žgal po sapniku. Dušilo ga je in v želodcu je začutil pekočo bolečino. Nato se mu je razlilo, pekoče in dušeče po grlu in ustih. Potem se je pogreznil kakor omamljen v mehko zibajoč sen. Mnogo pozneje se je prebudil. Odprl je oči in zagledal luč. Dražila ga je, da je moral zami-žati. Še vedno je ležal na tleh in nekdo mu je močil usta. Ni se mogel spomniti kaj se je zgodilo z njim in se tudi ni trudil. Pijača mu je dobro dela. Pil je slastno, v dolgih požirkih. Ko je imel dosti, je obrnil glavo na stran in se spet pogreznil v sen. Toda takoj ga je nekdo prijel pod roke in ga potegnil na ležišče. Mati- ja Trpin se je zopet zavedel in misli so mu postale jasnejše. Nad seboj je zagledal sosedin obraz, malo vstran je stal njen mož in kremžil usta. Močan in debel možakar je bil in vedno je vrtel med zobmi cigaro. Matija Trpin nikoli ni govoril z njim. Ni mu bil zoprn, pa tudi prikupen ne. Sploh se je raje izognil pogovorom. Sedaj pa je stal pred njim, z nasmehom na obličju. Matija se je še bolj zmedel. Kaj hočeta ta človeka? — Zakaj sta pravzaprav tukaj? Misli, ki so malo preje še vse hrome spale, so se začele spet sproščati. Začel je premišljevati. Soseda se je sklonila nadenj in mu nastavila kozarec k ustom. Matija je široko odprl oči in se zastrmel v njeno obličje. Nasmehnila se je in mu pokimala: "Pijte!" Matija je odkimal. "Pusti ga", je rekel sosed. Matija je okrenil glavo in njegove oči so trčile s sosedovimi. Nekaj časa sta se topo gledala, nato je sosed premaknil cigaro v drug kot usten in zmajal z glavo: "Vas ni sram! Napijete se do nezavesti. Povejte, ste človek, ali ste govedo?!" Matija se je samo nasmehnil in zaprl oči. Sosed pa ni utihnil: "Povejte Trpin, zakaj ste se tako napili? Se vam ne zdi škoda denarja?" Matija je naglo dvignil glavo: "Kako?" Naslonil se je na komolec in v očeh mu je zagorelo. "Da, tako! Pijanec!" je pljunil sosed na tla. Matija se je vzpel še višje. Zadel je ob sosedino roko in ji izbil kozarec z mlekom. "Povejte, sem vam kaj dolžan? Sem zapil en sam centav, ki je bil vaš? — Ste vi človek? — To mi povejte! Zakaj me obsojate, če ne veste, kaj je tukaj notri?" Matija se je udaril po prsih in se spustil nazaj na ležišče. Kot da se mu je beseda iztrgala iz dna duše, je vzkliknil: "Prekleta njegova roka, ki mi je ubila srečo! Prekleta!" Nato je dodal prav tiho in boječe: "Kje je Matija, moj sinko?" Dvignil se je in iskal po sobi. Soseda je odšla, sosed je stal sredi sobe. Matija ga ie gledal s preplašenimi očmi. Sosed je povesil glavo, kot da se boji Matijevih topih oči. Matija Trpin je postajal vedno bolj trezen. Podzavestno se je dvigala misel in strah in skrb je bila v njej. Spustil se je na tla in se postavil na noge. Zelo slab je še bil, tako, da se je moral oprijeti mize. Pred očmi so mu plesali kolobarji. Stisnil je ustnice, v sencih je začutil skelečo bolečino. Noge so se mu jele šibiti, na čelo so mu stopile potne kaplje. Počasi, počasi so se pretakale misli, nemirne in zbegane. Nenadoma se mu je spet posvetilo. Tedaj kot da je od nekod planilo, in da je že jasno. Matija je pozabil na slabost. Skrb se je oglasila v niem, glodajoča, in preplašene so postale njegove misli. "Kje je moj sinko?" Sosed se je premaknil, Matija je stopil k njemu: "Kje je?" V tistem hipu Matija Trpin ni bil podoben pijancu. Podoba človeka, ki po hudem trplje- nju ne prenese najhujšega udarca, je stala v sobi. Matijeve roke so omahnile ob telesu, obličje z izstopajočimi ličnicami, odprtimi usti in od strašnega pričakovanja onemelimi očmi, ki so strmele v soseda. "Kje je Matija, sinko, sosed?" To je rekel šepetaje in upognjen kakor starec. Sosed je odprl usta, pa je obmolknil, kot da se je prestrašil Matija. "Povejte!" je prosil Matija Trpin. "Že ves dan ga ni.Naznanil sem policiji!" je izdavil sosed. Matija je zaječal in planil k vratom. Sosed je stopil za njim in ga prijel za rokav. "Nikamor ne hodite taki. Ga bodo že našli. Povedal sem tudi sosedom." Matija ga ni več poslušal. Vse moči je zbral in se mu iztrgal. Omahovaje je stopal po ulici in klical: "Matija-a-a-a-a-a!" Že je legla na ulico noč in gorele so redke luči. Matija Trpin je pozabil na vse in samo ena slika je živela v njegovih mislih: Matija, njegov sinko, ki je zdaj bogve kje. Tudi spomin na preteklost ga ni vznemirjal, ne oni glas, ki ga je nreje ubijal. Le skrb in Matijev obraz sta lebdela pred njim. Na razsvetljeni ulici, kamor ga je zanesla pot, je zadel ob damo v razkošni nočni toaleti. Stala je pred široko odprtimi vrati, skozi katere je videl Matija marmornate stopnice, pogrnjene s težkimi preprogami, ki so vodile navzgor. Na vrhu sta čepela dva mogočna bronasta leva, oči so jima žarele zeleno. Tudi od nekod izpod stropa je lila zelena luč. Sredi stopnic je Matija zagledal otroka. Sedel je na preprogi. Že je pustil hišo za seboj, pa se je vrnil. Dame sploh ni več opazil. Obstal je pred vrati in se zastrmel na stopnice. Ko bi našel takole svojega sinka, si je zaželel Matija. Dama je stopila korak nazaj in pritisnila na gumb. Nekje v notranjosti je Matija zaslišal slaboten glas električnega zvonca. "Kaj hočete?",ga je vprašala dama. Matija Trpin, kot da se je zbudil iz lepega sna. V zadregi je pogledal žensko in zajecal kot otrok: "Ah, nič." Čez čas je dodal: "Otrok se mi je zgubil. Onemu je podoben. .." "Res?" Dama je spremenila glas, sočutje je bilo v njem. "Da", je odvrnil Matija. Medtem je pritekel po stopnicah lakaj, se globoko priklonil dami in po strani pogledal Matija Trpina. "Prinesite temu revežu sto pesov..." je ukazala dama. Lakaj se je naglo vrnil. "Ne, ne, ne beračim!" je izdavil Matija in skoraj stekel naprej. Ko je bil že daleč, se je ozrl in videl je damo in lakaja, ki sta stala pred hišo in gledala za njim. Naglo je zavil v stransko ulico in se ustavil pred razsvetljeno izložbo. Res. Podobo berača, ki prosi vbogaj-me, je kazala šipa. Toda Matija to ni motilo. Prehodil je nekaj bogatih ulic. Nazadnje je zašel na stransko in blatno, podobno oni, kjer je imel najeto stanovanje. Klical je in se ustavljal povsod, kjer so stali ljudje. Ves izmučen in potrt se je ustavil pred umazanim barom. Nobenega upanja in nobene volje ni bilo v njem. Če bi mu tisti hip nekdo nastavil nož, se ne bi zganil. Matija, njegovega sinka, ni. Ni ga. Kje ga naj še išče? — Iz bara je smrdelo žganje. Požirek, dva bo popil, se malo okrepčal, nato bo iskal naprej. Matiji je bilo, da bi se razjokal. Obstal je pred vrati, nekdo ga je udaril po rami in ga poklical. Matija se je okrenil in gledal v tujca s topimi, brezizraznimi očmi. Bil je oni, ki ga je v tovarni zmerjal s hinavcem. Matija ga ni spoznal. Strmel je vanj in oni je odstopil za korak. "Saj si ti Matija Trpin?" Ko je Matija zaslišal svoje ime, se je premaknil in v očeh mu je zagorelo za spoznanje. Prikimal je in napenjal možgane. Ni se mogel spomniti neznančevega obličja. "Matija, jaz sem, Jurij Tolminc, žalil sem te takrat, saj veš, oprosti. Nisem te poznal..." Matija je široko odprl usta. Nato, kot da je presekal blisk nočno nebo. Posvetilo se mu je. Pred njim je zaplesal prizor iz tovarne. V siloviti ihti in jezi je stisnil pesti in dvignil roko. Jurij Tolmin se ni umaknil. "Udari!" je rekel. Matija Trpin je že zamahnil, pa je zadržal roko. Omahnila mu je ob telesu in prsti so mu drhteli v krču. "Udari, Matija, zaslužil sem. Sto udarcev. Udari!" Matija je strmel vanj kakor v prikazen in ni se mogel premakniti. "Ne!" je zašepetal čez čas in pljunil na tla. "Matija, kaj iščeš tod?" Jurij Tolminc je stopil k njemu in ga prijel za roko. "Matija, ti si bolan..." Matija mu ni odgovoril. Ne, njemu ne bo odgovarjal! Odrinil ga je in stopil v bar. Dolg in nizek, ozek in zakajen je bil. Izpod stropa so medlele luči, ob steni so stale vega-ste mize, ljudje so sklonjeni sedeli in pili iz okrušenih kozarcev. Prav na drugem koncu so igrali biljard. Star invalid z bergljo in mladenič s črnim trakom čez levo roko, sta z dolgimi palicami zbijala krogle. Zamorec, s kričeče barvano ruto okrog vratu, je sedel v kotu ob radiu, globoko pogreznjen v senco, ki je padala od senčnika. Noge je imel na mizi in naslonjen nazaj je prepeval s hreščečim glasom zamorsko popevko. Otožno so gledale njegove oči in beli zobje so se mu svetili izza nabreklih črnih usten. V baru se je pretakal dim, v težkih plasteh se je dvigal iznad miz pod strop, nato se je spuščal spet na tla. Tako se spušča jesenska megla s hriba v dolino. Matija je iskal z očmi in je našel prostor. Opotekel se je k steni in sedel. Dvignil je roko in poklical natakarja. Ljudje so se ozrli. Matijev glas je bil kakor krik. Natakar v platnenih copatah in v plavih hlačah, kakršne nosijo ključavničarji, in v beli bluzi, umazan in raztrgan, je pritekel in z golo roko obrisal mizo. Nato se je globoko priklonil in čakal. "Žganja!" je ukazal Matija Trpin. Natakar je odšel in se vrnil čez čas s kozarčkom žganja. Matija je odrinil in pogledal natakarja. Ta se je spet globoko priklonil in začuden čakal. Matijeve oči so ga zrle srepo in jezno obenem, in natakar je nekaj vprašal, kar pa Matija ni slišal. Poklical je fantička osmih let, ki je s skrinjo in krtačami hodil med mizami in gostom čistil čevlje. Fante misleč, da bo zaslužil nekaj centavov, je hitro pritekel in postavil skrinjo pred Matija, sedel nanjo ter odprl škatlo z mažo. "Ne!" je odkimal Matija. "Ne! Tole izpij!" je pokazal na kozarček žganja. Fante ga je najprej neverno pogledal, nato je planil po žganju in ga v dušku požrl. In že je izginil med mizami. "Steklenico žganja!" je dejal Matija tiho in mirno. Natakar se je priklonil in prinesel zelenko žganja. Matija je točil in pil. V dušku je izpil tri kozarce, nato se je ozrl po ljudeh. Obrazi so se sklanjali nad mize in tonili v dimu cigaret. Matijeve oči so zrle po prostoru. Spet je nekaj iskal. Od nekod iz globine zavesti je prihajal nemir. Toda Matija je bil že pijan. Ni mogel več misliti. Pojmi in misli so se križale in lahna utrujenost mu je legla v žile. Vendar ga skrb, ki je glodala v njem, ni pustila. Ko mu je glava že omahnila, je spet preplašeno skočil pokoncu in se ozrl po prostoru. Jurij Tolminc, ki je sedel tik za njim, ga je opazoval. Matija ga ni opazil in Jurij je vzel steklenico, odlil žganje in prilil vode. Natakar je prikimal in zamorec pri radiu je vrgel noge z mize in se je presedel bliže. "Ga poznate?" je vprašal Jurija. Jurij Tolminc je prikimal. "Revež! Kaj mu leži na duši?" Zamorec je gledal Jurija Tolminca s tistimi velikimi in otožnimi zamorskimi očmi. Kakor da je v njih vse trpljenje njegovega črnega rodu in tisoči sužnjev in njihova bolečina brez solze v žalostnih očeh, so sijale in prebadale Jurija Tolminca ter pomilovale Matija. "Ne vem", je odkimal Jurij. Zamorec se je dvignil in stopil k Matiji. Matija s kozarcem v roki se je predramil in motril zamorca. Nenadoma je skočil pokoncu. "Aha! Ti! Ti! Da, ti si mi prilil vode. Ti! Povej, kdo bo plačal? Ti ali jaz? — Povej?" Zamorec je odkimal in še bolj žalostne so bile njegove oči. "Ne, prijatelj, ne jaz!" je dejal z mehkim glasom. Matija je pogledal na mizo in spet zamorca. Sklonjen naprej in z dolgimi rokami naslonjen na stol, je zrl zamorec vanj in Matijevo pijano dušo je presunilo sočutje. Zamorec s svojimi mehkimi očmi se mu je zazdel v tistem trenutku revnejši in nesrečnejši, kot je bil sam. "Tako? Torej nisi ti?" je hlipal Matija in gledal v njegove oči. "Ne, prijatelj, nisem!" "Ne, nisi! Ti ne. Tvoje obličje ni hudobno. Ti veš, kaj je bolečina. Ti mi ne bi kradel strupa, s katerim ubijam svojo bol. Ne, ti tega ne bi storil." Matija, pijan in potrt, je govoril in njegove besede, ki jih ni mislil, so vrele kar same kot sproščen hudournik. Samo podzavestno je čutil, kako mu je odleglo. Zamorec ga razume. In to je sprostilo Matijeve besede. "Da, prijatelj, tudi jaz sem trpel", je rekel zamorec. • "Ti veš, kaj je pekel v duši?" Matija je zrl predse in ni videl več zamor- čevega obličja. Naslonil se je na steno in razprostrl roke. "Hudiči", je vzkliknil. "Hudiči! Tam za Ljubeljem je bilo. Oh! — Najprej so mi požgali dom in ubili očeta in mater. Nato sem bežal z ženo in dvema otrokoma. Rdeče zveri! Fej! Hudiči!" Matija je omahnil, Jurij Tolminc ga je prestregel in posadil nazaj na stol. Matija Trpin je buljil predse in drhtel, pesti so stisnjene ležale na mizi. Potem je naglo segel po steklenici in pil. V njegovih očeh so žarele solze in pronicale med kocinami po licih. Jurij Tolminc se je spomnil svojih besed, ki jih je rekel v tovarni. Obrnil se je v stran in potegnil z rokavom čez oči. "Ogenj!" je nenadoma vzkliknil Matija. "Glejte! Ogenj! Slišite strojnice? Trrrrrr! Slišite ? Tako je ropotalo takrat. — Z ženo sva bežala. — Ona je vodila za roko sinčka. .. Deset let je imel takrat. . . Deset let. .. In jaz sem nosil dojenčka v plenicah... Strojnice! Ogenj!" je tulil Matija in mahal z rokami predse kakor slepec. Zamorec ga je prijel za roko in ga umiril. Matija se ni branil. Kot otrok se je naslonil nazaj in govoril kar naprej. Žganje ni ubilo spomina. Odprlo je dušo in skrivnost je planila na dan. "Poglejte množico!. .. Tisoči. .. Žene.. . otroci, možje... Bedni in lačni... Strojnice! Ogenj! — Poglejte! Moja žena. . . Kot takrat. Z razbitimi grudmi in s krvavim obrazom. Moj sinko s črno liso čez lice... Oba mrtva! Mrtva!... Strojnice! Ogenj! —" Matija je spet jel mahati. Potem se je umiril. Tiho je govoril, skoraj šepetaje: "Veste, kdo mi je ubil ženo in otroka? — Mojo srečo... Rdeče zveri! Streljali so— Zveri! — S strojnicami. .. Zveri!" je spet zarjul Matija. Ljudje so obkolili mizo in se prerivali. Nekateri so se smejali. Zamorec je zamahnil s svojimi dolgimi rokami in odrinil ljudi. "Pojdite! To ni komedija!" je rekel. Matija Trpin je izpraznil steklenico in je zahteval žganja. Zamorec je odkimal natakarju. Toda Matija ni odnehal. Natakar je moral prinesti. Postavil je predenj samo kozarček. Matija ga ni odrinil, pa tudi pil ni. "Sedaj veste, kako sem ostal sam. Z najmlajšim v plenicah sem se rešil. Žena z razbitimi grudmi in krvavim obrazom in sinko s črno liso čez obličje. Tako. . . Sam sem. . . Samo moj najmlajši Matija je z menoj..." Matija Trpin je naglo pretrgal stavek in je vstal. Obličje mu je pretrgala bežna senca in odrinil je zamorca ter planil od mize. "Moj Matija, sinko, kje si? Matijaaaa!" je zavpil in se opotekel. Zamorec ga je zadržal in ga porinil na stol. Trdo ga je prijel Jurij Tolminc, tako da se Matija ni mogel premakniti. "Peljiva ga domov", je rekel zamorec. "Ne vem, kje stanuje", je odkimal Jurij Tolminc. "Na moje stanovanje.. .", je dejal zamorec. Matija Trpin, popolnoma pijan je klical samo sinka. Pretrgane besede je spremljal z mahanjem glave. Jurij Tolminc in zamorec sta ga poskušala dvigniti, ko je planil k Ma- JANKO V PAMPI Pomirile so se stepe. Pomaranče že zorijo kot bogate zlate kepe. Noč je padla s sinje strehe. Ogenj nam svetli obraze, sence barvajo orehe. Veter spi. Z njim spijo mlini. Vse diši po dobri smoli in na nebu so cekini. Čisto sami v pampi gluhi čakamo na nočne tajne nemi potepuhi. tiji nekako šestleten otrok. Bos, v kratkih hlačkah in v sami srajčki. Ves objokan in kuštrav z velikimi sinjimi očmi. Preplašen je pogledal zamorca in se pri-vil k Matiji Trpinu. "Očka. . . Očka, moj..." je govoril med jokom. Jurij Tolminc in zamorec sta odstopila in se spogledala. Matija Trpin je nekaj časa nemo zrl v otrokov obraz. V očeh mu je počasi vstajala luč in čez obličje se mu je razlil srečen nasmeh. "Sinko! Sinko!" Prijel je otroka in ga privil k sebi. "Sinko! Zdrav!" Segel je po žganju in ga dvignil k ustom. "Očka, žganje smrdi... Zakaj piješ žganje?" je vprašal otrok in ga gledal s svojimi velikimi, objokanimi očmi. Matiji je obstala roka in kakor v zadregi se je zastrmei v sin-kove oči. "Kje si bil, sinko?" ga je vprašal. "Iskal sem te, očka..." je povedal otrok. Matija Trpin je vstal, noge so bile težke, tako da se je moral nasloniti na zamorca. Gledal je predse in ko se je ozrl, je srečal sinkov pogled. Velike oči, tople od solz. Matija Trpin je visoko dvignil kozarec, ga pogledal in nagnil. Žganje je steklo v drobnem curku na tla in Matijeva roka je omahnila. Postavil je kozarec na mizo in ponudil sinku roko: "Fojdiva domov..." "Očka, zakaj si zlil žganje na tla? Ne boš več pil?" Matija Trpin se je sklonil k sinku in mu za-šepetal na uho: "Ne, sinko..." Potem sta šla. Sinko je vodil očeta kakor otroka. Zamorec, sklonjen kakor drevo po nevihti, je dolgo strmel skozi vrata. "To ni komedija..." je dejal čez čas in si obrisal z ruto, ki jo je nosil okrog vratu, oči. Nato je spet sedel v kot, vrgel noge na mizo in zavrtel gumb pri radiu... P. S.: Ko sem napisal to zgodbo, sem odložil pero, zvil sveženj papirja in stopil na ulico. Droben dež je pršil in pozna noč je bila. Buenosaireške ulice so bile prazne. Sam ne vem, odkod se je vzel. Nenadoma je stal pred menoj — zamorec?!... Nisem ga poznal in •nikoli videl. Pogledal me je in — pozdravil!... Zakaj ? Buenos Aires, 25. VIII. 1951. j A. K. Mati ali žena? Bilo je v Devinu pred nekaj leti. V vročem poletnem popoldnevu sem sedela na obali Devinskega zaliva. Z menoj je bila znanka, starejša gospa, izobražena in simpatična žena. Njena dva in moji trije otroci so v bližini skakali v vodo, se pehali v valove, kričali, da je odmevalo od kraških skal. "Še ta dva sta mi ostala; še nekaj let, pa bom sama..." je rekla, kakor bi govorila sebi. Začudeno sem jo pogledala. "Kaj pa mož?" sem previdno vprašala. "Ah, moj mož! že davno sem ga izgubila." Nekaj minut sem molčala. "Kako izgubila? Saj je vajin zakon ---" Nasmehnila se je: "Vem--— vzoren zakon. In vendar sem ga izgubila; sama sem vsega kriva. V začetku sva si bila sijajna prijatelja, ničesar nisva storila drug brez drugega. A ko so prišli otroci, sem ga popolnoma zanemarila, ker sem bila prepričana, da moram vse svoje moči posvetiti le otrokom". Poskušal je večkrat, da bi jo odtegnil taki pretirani skrbi, toda ona je bila zanj in za njegove potrebe slepa in gluha. Tako sta se oddaljila, sam je hodil v družbo, ali pa z avtom na dolge izlete vse nedelje. Vozil je z blazno brzino, da so se njegovi prijatelji najraje odtegnili njegovemu povabilu. "Pogovarjala sva se vedno redkeje in še takrat samo o otrocih, ker je bil to moj znani svet, vse drugo me ni zanimalo. Otroci so to zelo zgodaj zapazili, in ker je bil oče bolj popustljiv, so ga večkrat izkoriščali; tako so se moje prepovedi in njegova privoljenja čudno križala in rodila velike zmešnjave zlasti v otročkih glavah. Takrat, a bilo je že prepozno, sem spoznala, koliko je vredna vzgoja v zakonu, kier vlada složnost med možem in ženo. Otroci so bili zbegani in žalibog so zelo zgodaj zapazili vrzel med nama dvema." Utihnila je. Pogled ji je bežal na ob- zorje. kjer je sonce zahajalo v morje. "Kar pa me najbolj boli, je pa to, da ne bodo verjeli v ljubezen in složnost v .zakonu. Ni jim prijetno doma. Z menoj govore, le kadar česa potrebujejo, in še to vedno manj! Kmalu bom sama ostala!" Vsak poklic zahteva skrbne priprave, včasih celo dolga leta. A le malokdo se pripravi na zakonsko življenje, življenje v dveh je velika umetnost, zahteva veliko samozatajevanja, previdnosti in popustljivosti, zahteva, da se z drugimi veseliš in žalostiš. žena mora biti ona umetnica, ki s trdno, a vendar delikat-no roko odvrača vse, kar bi lahko zrušilo soglasje v njenem domu. Nega otroka bi tudi zahtevala prav posebne priprave in tako tudi gospodinjstvo. A večkrat se zgodi, da ko dekle' stopi v zakon, ve veliko več o literaturi in filozofiji, kakor o otroku, o možu in o težkih nalogah, ki jo čakajo v novem življenju. V srečnih zakonih je opariti vedno eno stvar. Zakonca sta ostala velika prijatelja tudi, ko sta dobila otroke. Otrok jima je dobrodošel kot dodatek k njuni sreči, ni pa edina podlaga njuni zvezi. Čeprav je pričakovanje prvega otroka čudovito lepa stvar, je vendar rojstvo otroka veHVa preizkušnja za poznejšo sre^o v družini. Med moža in ženo st.opi novo bitje z veHMmi, brezobzirnimi zahtevami, bitje, ki hoče za vsako ceno živeti, naj stane. kar hoče. Takoj se ozračje v hiši spremeni: žena postane mati. mož oče in med seboi se nekoliko odtuiita. To je odločilno križnotie. Če ne ostaneta v tem času druer poleg drugega, bosta izgubila prijatelistvo, ki iu je v prvem času zakona tako lepo družilo. Življenie bo na zunaj teklo srečno naprej, a notranji raznad njune zve"e se bo nadaljeval. Impla sem priiateliico, ki mi je pripovedovala kako ie bilo, ko se je znašla na takem križpotju. Pripovedovala mi je, kako jo je mož nekega večera povabil, naj bi šla z njim na sprehod. "Saj vidiš, da ne morem. Otroka vendar ne bom pustila v tujih rokah. Premajhen je še!" "Prav" — je rekel mož, "lahko ostaneš doma, a bojim se, da se bom navadil hoditi sam." Razumela je važnost teh besed. Brž se je oblekla in šla z njim. In tudi pozneje je le redkokdaj odbila njegovo povabilo. Ko je pustila male doma, je bila v prvih trenutkih vedno zaskrbljena. Pa se je mož ljubeznivo pošalil: "Ali res misliš, da si otroku nenadomestljiva? Njega prav malo briga, kdo mu da steklenico mleka. Važno je le, da mu pravočasno postrežejo s sladko tekočino in suho posteljico." "Ko so otroci že skakali po stanovanju, plezali na stole in stikali po predalih", mi je pripovedovala prijateljica, "sem večkrat vzdihnila: joj, pozabila sem spraviti nož in škarje, kožica vrelega mleka je na štedilniku! Nasmejal se je in rekel: "Zakaj imajo pa otroci angela varuha? Danes si meni bolj potrebna kakor njim!" Vedela sem, da mi bo potožil o težavah, ki so ga doletele v delu." Razumela je, da v nekaterih stvareh ne more z nikomer govoriti. Vedela je, da bi bila samota v teh trenutkih lahko porazna za oba. Zato je hodila poleg njega kot dobra in zvesta prijateljica. Zelo ji je bil hvaležen, večkrat ji je rekel, da je njegova najboljša tajnica. Največkrat sta ostala pozno v noč v kuhinji in se pogovarjala. To je bil edini čas, ko je niso otroci potrebovali in ko je hišni zvonec utihnil. Toplo ozračje, duh po kavi in cigaretah, polglasen pogovor o težkih problemih moža, visokih načrtih, predrznih idejah, vmes pa smešne dnevne zgodbice otrok — pa je noč minila. Večkrat sta zaspala, ko so že petelini peli. Na koncu je rekla: "Nikoli mi ne bo žal teh noči. Oba sva vedela, da so take ure velik dar božji za naju dva in tudi za otroke." Ohraniti prijateljstvo moža ni za ženo vedno lahka stvar. Darovati sebe otroku in možu, se posvetiti gospodinjstvu in vendar ohraniti svoj lastni jaz — je ona velika umetnost, ki jo pri velikih ženah tako občudujemo. Pred meseci je francoska ženska revija "Elle" prinesla poročilo, kako so razni francoski veliki možje odgovorili na vprašanje, katera lastnost jim je na svojih ženah najbolj ugajala. Skoro vsak, med temi tudi znana kat. pisatelja Claudel in Mauriac, je odgovoril, da so bile zvesto prijateljstvo, to je zanimanje za njegovo delo, (včasih v zvezi z velikimi žrtvami v družini) in njen vedri in optimistični značaj one lastnosti, ki so njunemu življenju pripomogle, da je bilo vedno zanimivo in bogato. Toda neprestano skupno življenje človeka izčrpa. Če žena samo pasivno spremlja moža, če ga samo posluša in mu slepo sledi, bo tudi sama polagoma občutila dolg čas in praznoto. Zaželela si bo samote, prav prijetno ji bo, ko bo sama šla v družbo, ki jo zanima, poiskala si bo razvedrila, ali dela, ki bo prineslo nekaj novega v njeno notranje življenje. Edino tako bo ohranila svojo osebnost živo in bogato, od nje lahko kaj novega dala možu in otrokom. Dobra knjiga, lepa plošča, koncert, globoka drama, sprehod v nove kraje, obisk pri zanimivi osebi — vse to lahko postane vir duševne hrane. Nikoli se ni prepozno vzgajati. Stara francoska dama je svoji vnukinji na dan poroke dala ta-le nasvet: "Potrudi se, dragica, da boš vedno vesela. Male skrbi hitro reši. Grenke misli prinašajo slabo voljo, slaba volja kisel in postaran obraz. Kisle in postarane žene pa tudi najboljši mož ne mara." Smehljajoča se žena ustvari v domu vedro ozračje. Če ta lastnost ne leži v naravi, si jo je težko pridobiti. Treba je takoj na delo. Bodimo si za hip sodnice: "Čemu sem slabe volje? V domu teče vse več ali manj v redu, otroci so zdravi, z možem se dobro razumeva. Boga moram zahvaliti za vse te darove in ne kvariti sebi in družini dobre volje zaradi malenkosti." Hipna nerazpoloženja ali prepirčke je bolje takoj rešiti. Naj sonce ne zaide v jezi! Čitala sem zgodbo dveh zakoncev, ki sta vedno pred spanjem skupaj in na glas zmolila Očenaš. Ko sta se nekoč sprla, sta legla k počitku z jezo v srcu. Mož je trmasto molčal in vse je kazalo, da bo tudi naslednji dan vztrajal v jezi. žena si je zaželela sprave, pa ni vedela, kako bi začela. V hudi stiski se je spomnila skupne molitve in je, kakor vsak večer, začela na glas moliti. Nekaj časa je sama molila ali pri "Odpusti nam naše dolge..." se ji je pridružil tudi možev glas. Zjutraj sta se vrnila vesela vsak k svojemu delu. Čas, katerega mož in žena skupaj preživita, je zlasti v naših razmerah zelo kratek. Mož je zaradi dolge vožnje ali zaporednega urnika v delu ves dan z doma. Ko se vrne, je truden in potreben počitka in razvedrila. Zato bi bilo prav, da bi bil njegov prihod vesel dogodek za vso družino. Moja sorodnica, ki se je poročila v Združene Države, mi je pripovedovala, kako se pri nekaterih ameriških delavskih družinah povdarja ta vsakdanji večerni dogodek. Bogata večerja je pripravljena, žena in otroci se umijejo in preoblečejo. Vse se sveti v hiši, ko ga pričakujejo. Njegov prihod je glasen in vesel. Pri mizi so vsi veseli in glasni. To je za očeta najlepši dnevni čas, zanima se za otroke, se z njimi pogovarja in šali, žena pa skrbno pazi, da bi kaj nevšečnega po nepotrebnem ne zmotilo tega razpoloženja. Če je žena pametna, ne bo zvečer vznemirjala moža s pripovedovanjem dnevnih nevšečnosti z otroci, s trgovcem, s sosedi. On ima že v službi veliko težav. Bistra žena kmalu spozna, da sta si z možem v teh stvareh zelo različna. Beseda ali dogodek, ki lahko njo spravi iz ravnovesja, je morda v moževih očeh malenkost. Mož sodi bolj s pametjo, žena pa s čustvom. Napačno bi pa bilo, za-molčati mu važne težave. Pogovori med očetom in materjo o dnevnih dogodkih doma in v svetu so tudi za otroke velikega pomena. Počasi prisluhne takim pomenkom, si ustvari o življenju pravilno sliko, da bo pogumno gledal v bodočnost. Otroci morajo "vedeti, da oče in mati živita svoje živ- ljenje, neodvisno od njih. Privadijo se na njune šale in mladostno obnašanje. Prav se jim zdi, da gresta večkrat sama na sprehod ali druge zabave. Žena, ki hodi z možem v družbo, mora negovati svojo zunanjost, živimo v deželi, kjer ljudje polagajo veliko važnost na obleko in lepotičenje. Mož bo okusno oblečene žene vesel, ona sama se bo tudi prijetno počutila ob tem. Pozornost pri hrani, nekoliko dnevne telovadbe, ohrani telo prožno in dolga leta mladostno. Pri nas se je doma, morda preveč, povdarjala samo važnost materinskega poklica. Knjige so bile polne slavospe-vov o materinski ljubezni in njenih žrtvah. To je bil tudi eden izmed razlogov, da smo ženo zaprli v dom in ji odkazali mesto ob zibelki in štedilniku. Mož je živel mnogo izven doma: pri delu, v gostilni in v kavarni. Zabav mešane družbe med poročenimi je bilo zelo malo. Družinski obiski so se po navadi vršili tako, da sta moža ostala sama v sobi in razpravljala o političnih dogodkih in borbah, ženi pa v kuhinji o otrocih, gospodinjstvu in — znankah. Ne bi hotela podcenjevati naloge "naše matere", mislim samo, da je nujno potrebno pogledati tudi drugo stran in poudariti, da je žena, v celotnem razvoju družine, pred materjo. Dobra žena pomeni biti tudi dobra mati; biti samo mati, mnogokrat pomeni biti slaba mati. Poglejte okrog sebe po svetu: ni dobiti dobre matere — gledano nanjo tako, da že vidimo sadove njenega dela na otrocih, — ki ne bi bila tudi dobra prijateljica možu. Poznamo dosti "dobrih mater", skrbnih in požrtvovalnih, ki so pa dosegle prav nasprotno od tega kar so hotele: nesrečne sinove, nesamostojne. Kdo ne pozna drugih tragičnih primerov, ko v pretirani skrbi za hčerko, ji mati prepreči možnosti poroke, ker ji hoče stati ob strani do konca dni? Tako nezdravo razmerje ne prinaša ne družini ne otroku in ne narodu koristnih sadov. Katoliška žena je steber, ki podpira tri ogle narodove hiše. Slovensko begunsko solstvo Naše šolstvo po taboriščih v Avstriji Za ureditev vsega našega šolstva po taboriščih v Avstriji je bila merodajna organizacija naših šol doma, kolikor so to dopuščale izredne razmere. Vodja vsega dela je bil z odi. Narodnega odbora za to postavljeni prosv. načelnik Marko Bajuk. (št. 2/pr. z dne 18. maja 1945). t Osnovani so bili po možnosti a) otroški vrtci pod vodstvom učiteljic-vrtnaric in pomožnih oseb; b) osnovne šole v Vetrinju, Peggezu, Spittalu, Št. Vidu ob Glini, pozneje v Keller-bergu, Judenburgu, pri Sv. Getrudi in v Aste-nu; c) gospodinjske poklicne šole v Peggezu, Spittalu in v Št. Vidu (pozneje v Kellerbergu); d) šola za obrtni naraščaj v Peggezu; e) gimnazija v Peggezu (pozneje v Spittalu). Nadzorstvo je opravljal prosv. načelnik, za ljudske šole pa je bil postavljen še posebej nadzornik Albin Petelin. Referent za osnovne šole je bil uprav. Aleksander Majhen. Verouk na srednjih šolah je nadziral prof. Pavel Slapar, imenovan po prevzv. škofu dr. Gregori-ju Rožmanu z dopisom 7. II. 1946. Vodstvo je skrbelo, da je bilo vse učiteljstvo usposobljeno. Učni načrt se je za vse šole ravnal po onem, ki je veljal doma. Pa tudi vsa organizacija uprave in vse službeno poslovanje in vsi izpiti so bili urejeni po predpisih, ki smo jih imeli doma. Vetrinj Med množicami, ki so se v začetku maja 1945 rešile čez Ljubelj in se zgrnile po vetrinj-skem polju pri Celovcu, je bilo veliko šoloobveznih otrok vseh starosti. Naša najvišja oblast Narodni odbor je imel tedaj skrbi in dela v vseh smereh čez glavo. Vendar mladina ni bila njegova zadnja skrb. Že 16. maja je njegov član Marko Kranjc naročil šol. upravitelju Aleksandru Majhenu, naj misli na organizacijo ljudskošolskega pouka, Narodni odbor pa je izdal po svojem delegatu za Koroško in Štajersko dr. Joži Basaju na-redbo št. 1/pr. z dne 16. maja 1945: "V slov. taborišču Vetrinju se ustanovi s pravico jav- nosti: a) Prva slov. begunska gimnazija, b) po potrebi meščanska šola in c) ljudska šola. Spričevala teh šol imajo veljavnost enakih učnih zavodov v Jugoslaviji." Ko je isti NO postavil z odi. št. 2/pr. z dne 18. maja 1945 ravn. Marka Bajuka za prosv. načelnika z nalogo, da "organizira med slovenskimi begunci na Koroškem ljudsko, meščansko, strokovno in srednje šolstvo", se je začelo šolsko delo sistematično urejati. LJUDSKA ŠOLA Šol. upravitelj Al. Majhen je s pomočjo učiteljice Angele Gospodaričeve in slov. osrednje taboriščne pisarne ugotovil, da je v taborišču okoli 300 šoloobveznih otrok in okrog 40 učiteljev in učiteljic. Otroški vrtec je zbral pod vodstvom učiteljice Evlalije šeškove, ki sta ji pomagali Slava Novakova in Jerica Kobentarjeva, 40 otrok. Ker ni bilo mogoče najti primernih zaprtih in pokritih prostorov, so se zbirali otroci po grajskem dvorišču, kjer so poslušali primerne zgodbice, poskušali ritmične vaje in peli otroške pesmi. Toda to le ob lepem vremenu, ob dežju ni bilo mogoče. V ljudski šoli je bilo vseh otrok 298. V začetku je prevzela podrobno ureditev nižjih razredov (1—4) Angela Gospodaričeva, višjih pa najstarejši upravitelj Avgust Clemente. Pozneje sta se obe vodstvi na željo učiteljstva združili v rokah Avgusta Clementeja. Zvezo med taboriščnim vodstvom in šolo je vzdrževal Aleks. Majhen. Ker je bilo med učenci veliko otrok, ki med okupacijo Gorenjske in Štajerske niso imeli nič ali le malo pouka, so bili ti otroci zbrani v "Gorenjski", drugi pa v "Ljubljanski" skupini. Prva je imela 7 oddelkov, in sicer 1. a, b, c, 2., 3. in 4. razred, skupaj 163 otrok. Razen tega je poučevala Danica Milavec 17 otrok iz La-hovč v posebnem oddelku. V "Ljubljanski" skupini so bili 4 osnovni razredi z 78 učenci in 2 višja z 39 učenci, skupaj torej 117 otrok. Za pouk se je priglasilo 25 učiteljev in "uči- teljic, ki so bili pripravljeni poučevati brezplačno. V Ljubljanski skupini so poučevali: Anica Šemrovova, A. Jakop (učiteljiščnica), Zdrav-ka Vajs, Stana Zdešar, Jožica Beričič in Tone Kovač. V Gorenjski skupini so prevzele pouk: Slava Poznič (učiteljiščnica), Marija Ziherl, Ivana Platiša (učiteljiščnica), Viktorija Ho-man, Cveta Germek, Marija Bastič in Marija Černe, Cerkveno petje je poučevala Angela Gospodaričeva, verouk pa Boris Koman, Jože Perčič in Ignacij štrancar. Ker je po nekaj dneh prišlo več kvalificiranih učiteljic, so te zamenjale učiteljiščnice in one učiteljice, ki so se vrnile domov, in sicer Ivana Levstik Jakopovo, Angela Bolha Vajso-vo, Frančiška Mrak Poznetovo, Pavla Lovšin Platiševo. Telovadbo sita učili Anica Goršič in Frančiška Verčič, pri petju je pa pomagala Milena Dobršek. Pouk se je začel dne 22. maja na binkoštni torek s skupno sv. mašo in je trajal od 9 do pol 12 in od 2—4 ure. Šol. prostorov ni bilo, tab. ravnatelj major Barry je določil za pouk grajsko dvorišče, kjer so se pod posameznimi drevesi in po samotnih kotih zbirali razredi. Pozneje je prosv. načelnik izposloval pri grajski upravi, da so se mogli zbirati razredi po grajskih hodnikih v pritličju in prvem nadstropju. Ko je major Barry preskrbel iz ondotne šole 33 šolskih klopi in 2 tabli, so si razredi u-redili svoje prostore po hodnikih tako, da je bil pouk vendar le lažji kot doslej, čeprav skupine niso bile ločene s stenami. Učil ni bilo nič: ne papirja, ne svinčnikov, ne knj'g, ne zemljevidov in drugih pripomočkov. Priskočil je na pomoč angleški Rdeči križ, ki je daroval nekaj papirja, zvezkov in svinčnikov. Učiteljski zbor je imel svojo prvo sejo dne 26. maja 1945. GIMNAZIJA Istočasno s pripravami za ljudskošolski pouk se je začelo delo tudi za gimnazijo, ko je namreč ravn. M. Bajuk med domobranci našel izredno veliko osmošolcev klasične gimnazije iz Ljubljane. Želja, tem rešiti, če mogoče, leto, je bila menda povod za vse nadaljnje šolsko delo. Zato je izšel takoj poziv, naj se priglasijo vsi dijaki in dijakinje. Temu pozivu se je odzvalo 85 gimnazijcev, 24 učite- Prvi otroški vrtec v Vetrinju 1. 1945. Otroci rajajo na grajskem dvorišču. Ijiščnikov, 21 meščanskošolskih učencev ter 13 iz raznih drugih srednjih šol. Obenem je bilo potrebno preskrbeti tudi profesorje; sreča je bila delu naklonjena, kajti priglasilo se je vsaj za vse glavne predmete dovolj popolnoma ali vsaj za silo kvalificiranih učnih moči, in sicer: prof. Božidar Bajuk (klasični jeziki in stara zgodovina), ravn. Marko Bajuk (klas. jeziki, nem., slov. in petje), dr. Franc Blatnik (ki. jeziki), ing. Jože Brodnik (fiz.), prof. dr. Kajetan Gantar (slov. in Hal.) ki se je nalašč za to preselil iz Lienza v Vetrinj, supl. Janez Gram (ki. jeziki in stara zgodovina), zdravnik dr. Janež (hig.) prof. dr. Franc Jaklič (ver. in filozofija), prof. Milko Jeglič (mat. in filoz.),. zdravnik dr. Fr. Kozin (kem.), docent dr. Raj-ko Ložar (umetn.), supl. Alojzij Luskar (ver.), dr. Fr. Mihelčič (mat. in prir.), abs. glasb, akademije Silv. Mihelič (petje), abs. fil. Fr. Novak (zemlj.), dipl. fil. Roman Pavlovčič (klas. jeziki, stara in nar. zgod.), prof. Janez Sever (slov.) in abs. fil. Maks Šah (zemljepis in zgodovina.) Pri vseh pripravljalnih delih sta požrtvovalno pomagala prof. Janez Sever in Božidar Bajuk, ki je bil ves čas do svojega bega iz taborišča tudi tajnik na zavodu. S podporo majorja Barryja so bile v prazni hiši Knesebach, po domače Guller, Thal 2, V neposredni bližini taborišča urejene za silo 3 učilnice, v pokritem listnjaku četrta učilnica, v kuhinji pa zbornica in pisarna. Ko je NO s svojim odi. št. 3. pr. z dne 8. junija 1945 poveril vodstvo gimnazije Marku Bajuku, je bil takoj opravljen vpis učencev in je imel učit. zbor 11. junija svojo prvo sejo ter sklenil: 1.) Osnuje se klasična gimnazija z realnimi paralelkami. Ker pa ni niti dovolj prostorov nit; profesorjev, bodo obiskovali učenci obeh tipov skupne predmete skupaj, različne pa posebej. 2.) Ker ni mogoče organizirati učiteljišča za učiteljiščnike, naj ti obiskujejo predmete, ki jih imajo z gimnazijo skupno, v paralelnih razredih gimnazije. Posebni predmeti bodo u-re;eni čimprej, ker je v prof. zboru za vse to strokovnjak prof. Jeglič. 3.) Gimnazija naj se imenuje "Slov. begunska gimnazija v Vetrinju." 4.) Ker je med priglašenimi dijaki več takih, ki iz kateregakoli vzroka ne morejo biti redni učenci, a nimajo pripomočkov za pripravljanje za priv. izpite, smejo vsi hospitira-ti v vseh razredih, a so vezani na vse disciplinske predpise. V strokovni seji dne 12. junija je bilo ugotovljeno: 1.) Na razpolago ni nikakih učil; manjka in ni dobiti niti zadosti papirja in svinčnikov. 2.) Klasične tekste bodo morali za učence pisati profesorji. 3.) Učenci so zbrani z 12 različnih gimnazij v Sloveniji in s 3 hrvaških. Vrh tega je veliko takih, ki zaradi vojske niso imeli sploh nič pouka v zadnjih leftiih, ali pa je bil zelo okrnjen. Treba je torej najprej ustvariti neko skupno bazo za nadaljevanje pouka. Za to pripravo naj se računa okrog 4 tedne, za pouk pa 2—3 mesece, ko bo treba leto zaključiti. Višji razredi so imeli dopoldne, nižji pa popoldne pouk. Redni pouk se je začel dne 14. junija s sv. mašo. Ker meščanske šole ni bilo mogoče organizirati, so šli nekateri učenci nazaj v osnovne šole, drugi pa v paralelne razrede gimnazije, da so se pripravljali na poznejše privatne izpite. MLADINSKA VZGOJA IZVEN ŠOLE Izvenšolsko vzgojo mladine so prevzeli sa-lezijanci. Njihov duhovnik France Cigan se je po ves dan pečal z mladino. Raz selitev Ker so bile razmere v Vetrinju na prostem brez strehe in po grmovju nevzdržne in je bilo potrebno tudi hrano urediti, je bila potrebna razselitev taborišča, ki je bila izvršena zadnje dni junija. Po selitvenem načrtu naj bi prišla v poštev taborišča Peggez, Spittal, Št. Vid ob Glini in Judenburg. Ker je šlo z vsako skupino precej šoloobveznih otrok, je bilo potrebno, da je spremljalo vsako skupino poleg duhovnika še potrebno število učiteljstva. Tako se je tudi zgodilo. Profesorski zbor in dijaki slovenske gimnazije v Lienzu 1. 1946 (14. februarja). Peggez V pegeško taborišče je odšla po naredbi angl. tab. vodstva najmočnej skupina 2.600 o-seb. Semkaj je šlo slov. osrednje vodstvo gimnazije in pevski zbor. Zato je bila zbrana ondi velika večina inteligence iz vseh stanov in velika večina duhovščine. V šolski baraki, ki je bila nekako do polovice zasedena po beguncih, so imeli Rusi več sob, kot so jih za svojo šolo potrebovali. Pa sta imela upr. Al. Majhen in naš predstavnik, požrtvovalni in čudežno potrpežljivi primarij dr. Val. Meršol trd boj, da sta nam izposlovala sprva vsaj nekaj šole, ker je bilo tudi angl. vodstvo taborišča, v katerem so imeli večino Rusi, pod njihovim vplivom do nas zelo ihladno. Trajalo je lep čas, da je bila slednjič vsa baraka dodeljena samo našim šolam in so imeli vsi naši oddelki svoje zasilne prostore, vodstva svoje pisarne, učiteljski zbor pa svoje zbornice. V sobah ni bilo nič oprave, skozi strehe je deževalo, okna so bila brez šip, sobe brez peči. In provizorne mize in klopi so bile za otro- ke prenizke ali previsoke. Nekaj stolov so pri-našaJi otroci s sabo iz barak. Ko je dobil načelnik pri mestnih šolah na posodo nekaj šol. klopi in tabel in so bile postopno gotove nove šolske klopi v taborišču na stroške soc. in tab. odbora za vse oddelke, je bil pouk normalno urejen in smo kar pozabili, da smo v taborišču. Naklonjenost angl. vodstva je vedno bolj rasla in dosegla višek 1946 leta pod ravnateljstvom nepozabnega očeta mladine Ryderja Jounga, ki sta ga podpirala zelo uspešno u-radnika Pavel Msyk in John Corsellis. Učil tudi ni bilo. In zopet sta priskočila na pomoč angl. Rdeči križ in naš Soc. odbor, pozneje pa tudi naš taboriščni odbor. Razmere so se tako zboljšale, da smo preskrbeli celo več šol. knjig v lastni tiskarni. S prostori se je vobče normaliziral tudi pouk; možno je bilo misliti na redno lepšo u-reditev in poglobitev šolskega dela po stopnjah, ki smo jih hodili doma. Učiteljski zbor je bil popoln, vodstvo v izkušenih rokah, sledilo je pogosteje nadzorstvo, vrstile so se skupne seje. Zvezo med šolo in domom so vzdrževali in poživljali sestanki staršev, uči- Profesorji in maturantje ob sklepu mature in šolskega leta 1944/45 v Peggezu pri Lienzu. Sede od leve na desno: prosv. načelnik M. Bajuk, Strachan (Welfare Officer), poveljnik taborišča major Richards, podpornik slovenskega šolstva John Corsellis (Welfare Officer), dr. K. Gantar; v drugi vrsti je drugi od desne na levo dr. Valentin Meršol, na skrajni levi Ivo Ker-mavner in za njim prof. Milko Jeglič. V zadnji vrsti na skrajni desni prof. Božidar Bajuk; v zadnji vrsti desno od napisa prof. Jože Majcen in desno od njega dr. ing. Ludvik Žagar. Učiteljski zbor ljudske šole v Lienzu V prvi vrsti od leve na desno: Martin Mize-rit, Anica Šemrov, katehet Janko Mernik, Iva Majhen, šol. upravitelj Aleksander Majhen, Pavla Žumer, Ciril Vider. Srednja vrsta: Marija Ziherl por. Inzko, Anica Goršič, Jerica Kobentar, Slavica Pozne, Marija Černe, Bernarda Rajšp, Vika Homan. V zadnji vrsti pa stoje: Pavla Mušič, Pavlina Lovšin por. Stare, Cveta Germek por. Štrukelj, Marija Strupi, Marija Arnež, por. Grum, Stana Zde-šar, Angela Klanšek. Posnetek je bil napravljen 1.6.1946 ob slovesnosti posvetitve Brezm. Srcu Marijinemu in ob istočasni prvi proslavi domobranskih žrtev. teljstvu pa je bila še v posebno v podporo '"Slomškova zveza", ustanovljena 7. marca 1946 (predsednik ravn. J. Ovsenek), ki je izdajala mesečnik "Šola in dom" (urednik nadzornik Albin Petelin). Učitelji so dobili od prosv. vodstva (št. 6 pr. z dne 30. junija 1945) pravilne dekrete o namestitvi s pripombo, da jim bodo vse pravice, zvezane s to službo, urejene s poznejšo na-redbo. Kakšno presenečenje, ko so dobili poz-nje primerne nagrade za ves čas pouka. OTROŠKI VRTEC V taborišču je bilo otrok v dobi od 4—6 in takih nad 6 let, ki še niso hodili v šolo, 128. Treba jih je bilo torej razdeliti v oddelke. Vodstvo je imela Jerica Kobentarjeva, pomagale pa so Angela Klanšek, Danica Milavec in Jožica Beričič. Ko sta zadnji v začetku septembra 1945 odšli v Sv. Gertrudo, je prevzela njuno delo Slava Pozne. Ko so starejši otroci v septembru 1945 prestopili v ljudsko šolo, sta ostala le dva oddelka (90 otrok). V začetku so bili otroci ob lepem vremenu zaposleni na taboriščnem dvorišču, ob deževju pa skupaj z rusko mladino v tesni sobici. Ko je pa 28. nov. 1945 naš vrtec dobil lastno prostorno sobo, jo je dal naš odbor po akad. slik. Frideriku Jerini lepo poslikati in je bila poslej lepo opremljena in zelo primerna. Pouk je bil dnevno od 9—11 in od 14—16. Otroci so se igrali, pripovedovali primerne pesmice in se učili posebno veliko otroških pesmi (Poznetova), ki so jih morali prepogosto peti raznim angleškim gostom, kajti njihova pot je šla navadno skozi otroški vrtec v druge šole in potem šele po taborišču. LJUDSKA ŠOLA Za njenega upravitelja je bil postavljen v začetku Tone Kovač, ker je imel Al. Majhen skrb za organizacijo ljudskega šolstva vobče. Ko je pa Kovač odšel v Italijo, je bil postavljen na njegovo mesto Al. Majhen, ki je opravljal to delo poleg vsega drugega (NO št. 48/pr z dne 20. avgusta 1945). Selitev je zahtevala novo ureditev otrok, razredov in učiteljstva; ker je bilo nad 300 otrok, je bilo urejenih prvotno 11, pozneje 12 oddelkov in sicer 1 a, b, 2 a, b, 3 a, b, 4 a, b, 5, 6 in 7 a, b. K tem je bil prideljen še en hrvaški, tako je imela šola skupaj 13 oddelkov. Poučevali so (NO št. 6/pr. z dne 30. junija 1945): Majhen Aleksander, Mernik Janko, Černe Marija, Germek Cveta, Goršič Anica, Homan Viktorija, Lovšin Pavla, Mizerit Martin, pozneje Mušič Pavla, Strupi Marija, šemrov Anica, Vider Ciril (do svojega odhoda iz taborišča), Ziherl Marija, Zdešar Stana in Žumer Pavla (od 1. marca 1946 dalje). Za one otroke, ki med okupacijo niso imeli rednega pouka, je NO z odi. št. 7/pr. z dne 30. junija 1945 dovolil poseben oddelek (Ver-čič Francka), da so se mogli pripravljati za privatne izpite in preiti pozneje k normalnemu pouku. Z učili je bila ves čas velika težava. Izdatno pomoč je dobila šola z darili angl. Rdečega križa, ki je daroval n. pr. v poli. 1945-46 2.600 zvezkov, 2.400 pol ris. papirja, 1.200 peres, 1.000 pol belega papirja, 350 peresnikov, 240 barvanega papirja za ročno delo, 220 garnitur barvic, 200 barvnih svinčkov in več drugih drobnih stvari. Preskrbljeno je bilo tudi za ponovni redni zdravniški pregled vseh otrok in primerno zdravljenje vseh obolelih. Delo učiteljstva je bilo izredno težavno in je zahtevalo posebne požrtvovalnosti. Bilo pa je uspešno in je dvginilo šolo na raven naših boljših šol enake vrste doma v rednih razmerah. To se je pokazalo jasno posebno pri sprejemnih izpitih na gimnaziji, ki so jih učenci te šole gladko in brez spodtikljajev izdelovali. Zato je bila selitev v novembru 1946 usodna in je učinkovala kot strela z jasnega. (Nadaljevanje pri Spittalu.) KMETSKA POKLICNA ŠOLA Na osnovi določbe 10 C/7 Pravilnika o taboriščih z dne 9. julija 1945 je bila v taborišču organizirana kmetska poklicna šola, obvezna za vse fante po končani ljudski šoli do 21. leta, če niso bili drugod na stalnem delu. Učni načrt je bil raztegnjen na dve leti. Temeljni namen mu je bil, pripraviti naše fante, bodoče gospodarje, če se vrnejo, na vse vrste dela, ki jih čaka doma. Vpisovanje je bilo opravljeno dne 7. avgusta 1945, pouk se je pa mogel začeti šele 25. avgusta, ker prej ni bilo prostora, in je trajal vsak dan od 8—12. Popoldne so bili fantje pri praktičnem delu v taborišču, na vrtu, ali na polju. Imeli so tudi več poučnih ekskurzij v bližnjo okolico. V začetku se je vpisalo 17 fantov, naknadno 38 (starejših), skupno 55. Ker jih je med letom odšlo 35 (starejših) na delo, je ostalo na koncu I. leta 20 fantov. Ocenjenih je bilo: odlično 2, prav dobro 17, dobro 1. Ker je manjkalo učil, je priskočil na pomoč angl. Rdeči križ. Ravnatelj ondotne kmetijske šole ing. Barth, ki nam je bil zelo naklonjen, je podaril 11 stenskih slik. Šolo je vodil ravn. Bajuk, vse posle upravitelja pa Al. Majhen. Redno so poučevali: Msgr. Matija Škerbec (ver.), Marija Arnež (rač.), senator Janez Brodar (kmet. zadr. in kupčijo), dr. Fr. Mihel-čič (prir.), Maks Osojnik (poljed. in vse sorodne predmete), Fr. Lipar (živinozdr.), dr. Rajko Ložar, Ivan Regali (gozd.) dr. Val. Meršol (zdravstvo), dr. Edvard Vračko (kmet. pravo), Silv. Mihelič (petje), Ivo Kermavner (tel.). S primernimi predavanji so sodelovali: dr. Jože Basa j (Zadružništvo), dr. L. Puš (Sodobna kmet. vprašanja), ing. Jože Brodnik (Zem-ljemerstvo), M. Geratič (Državoznanstvo). Fantje so delali marljivo in resno. Ustanovili so tudi izvenšolski klub "Lepšo bodočnost" in izdajali svoj list z istim naslovom. V klubu 'so imeli tedenske sestanke s predavanji in de- Otroški vrtec v Lienzu. Od leve na desno sede: Slavica Pozne, Jerica Kobentar, Alekasnder Majhen, poveljnik tab. Young, dr. Valentin Meršol, Angela Klan-šek, Bernarda Rajšp. batami, kjer so se urili v vsem društvenem in javnem delovanju. Skoro vsako nedeljo so imeli zabavnopoučne izlete. Učenci so prispevali veliko izdelkov k splošni razstavi v Celovcu v decembru 1945, kar so ondotni časopisi izrecno pohvalili. GOSPODINJSKA POKLICNA ŠOLA Ta je bila posestrima gornje in je bila obvezna za vsa dekleta, odrasla ljudski šoli od 16. do 21. leta, če niso imela drugod stalnega dela. Vpisovanje je bilo dne 10. avgusta 1945. Priglasilo se je 164 deklet, ki so bile po starosti in izobrazbi razdeljene v 4 oddelke. Pozneje je izstopilo 44 deklet, ker jih je odšlo 6 v gimnazijo, 5 v šivalnico, 33 pa v razne stalne službe. Pouk se je začel 20. avgusta 1945. Občutne težave je povzročalo pri pouku dejstvo, da več deklet, ki so živele od 1941 do 1945 pod okupacijo. brez rednega pouka, ni znalo dobro pisati, ne brati, ne računati. Zaradi pomanjkanja prostorov je bil pouk za vsak oddelek le 3 dni v tednu. Vrhovno vodstvo je bilo združeno s kmet. poklicno šolo v rokah ravn. Marka Bajuka, vso upravo je upravljal Al. Majhen, vodstvo je imela prvotno Jerica Kobentarjeva, pozneje pa Marija Arneževa. Poučevali so: Gr. Mali in Janez Kalan (ver.), Ivan Majhen (slov.), Al. Majhen (knjigovodstvo), Marija Arnež (rač.), SI. Kremžarjeva (šiv.), dr. ing. L. Žagar, dr. Val. Meršol, dr. Fr. Mihelčič in Silv. Mihelič (kot na kmet. poki. šoli), Jerica Kobentarjeva (gospodinjstvo, vrt., cveti., mlek., strežbo, kuho), Ana Goršič (tel.), Ana Slapničar (ročno delo). Pomanjkanju učil je delno tudi v tej šoli od-pomogel angl. Rdeči križ s 3.000 polarni papirja, naš tab. odbor pa tudi po svojih močeh. Šolska poliklinika je vsa dekleta zdravniško pregledovala in je bilo obolelim preskrbljeno za zdravljenje v tab. ambulanti ali pa v lienški bolnici. Tudi učenke te šole so prispevale za razstavo v Celovcu prav veliko predmetov iz oblačilne stroke, kar je bilo lepo okusno izdelano iz starih rjuh, prevlek in blazin. Tudi njihovo delo je časopisje zelo pohvalno priznalo. OBRTNONADALJEVALNA ŠOLA Za organizacijo te šole se je prav toplo zavzel dr. Fr. Mihelčič, ki je imel na te vrste šolah že doma veliko dela. Uredil je priprave tako, da se je mogel začeti pouk že 15. januarja 1946. Vpisanih je bilo v deškem oddelku 19 vajencev, v dekliškem pa 15 deklet. . Poučevali so poleg dr. Fr. Mihelčiča še: Al. Luskar, Al. Majhen, Fr. Jerina in Mar. Arnež pri dečkih ter dr. Fr. Mihelčič, Al. Luskar, C. Vider in Mar. Arnež pri deklicah. Zaradi pomanjkanja prostorov je bil mogoč pouk le ob torkih in petkih od 14. do 18. ure v ljudski šoli. Tudi med temi učenci in učenkami je bilo nekaj takih, ki so prišli izpod nemške zasedbe, in so zato le prav slabo pisali, brali in računali, kar vse je bila občutna ovira pri pouku. Gospodinjska poklicna šola v Peggezu 1. 1946 (1. junija) V prvi vrsti od leve na desno: Aleksander Majhen, katehet Mali Gregor, prosv. načelnik Marko Bajuk, povelj, tab. Ryder Young, dr. Valentin Meršol, Iva Majhen, Marija Arnež por Grum, Silvin Mihelič, Jerica Kobentar. GIMNAZIJA Med priseljenci iz Vetrinja je prišlo v pe-geško taborišče 122 gimnazijcev. Selitev je pretrgala nit pouka in je grozila nevarnost, da ne bo mogoče šole več nadaljevati. Z največjo potrpežljivostjo in z nepopustljivim moledovanjem je dr. Val. Meršol "izvrtal" pri neprijaznem ravnatelju in ruski ljubosum- nosti za zavod dve šolski sobi, kjer se je mogel šele 9. julija pouk nadaljevati, tako, da so prišli vsak dan samo štirje razredi na vrsto. Šele 18. julija je zavod dobil še dve sobi, da je bil mogoč vsak dan pouk za vse razrede. Pisarne, niti zbornice pa ni bilo, profesorji so si predajali dnevnike na hodniku, vse pisarniško delo je pa bilo treba opraviti doma in hraniti ondi tudi vse knjige in zvezke. S prostori je bilo seveda tako kot pri ljudski šoli: strehe votle, okna brez šip, skoro vsa vrata brez kljuk; peči, hvala Bogu, v poletju nismo pogrešali. Mize so bile znešene z vseh strani. Bile so preširoke in so zavzemale v tesnih sobah veliko prostora, sedeži vsi improvizirani. Vseh težav, ki jih je bilo treba sčasoma premagati, ni mogoče tu opisati. Preko vsega je šla energija prof. zbora in je teklo delo proti koncu. V učit. zboru so nastale po nujni potrebi neznatne spremembe. Prof. Sever je odšel s svojo skupino v Št. Vid, kjer je organiziral in vodil vse prosvetno delo in izdajal taboriščni list. Suplent Grum Janez je odšel v Italijo za nujno drugo nalogo. Na novo so pa vstopili supl. Jože Majcen, dr. Zudenigo Drago (Hrvat), dipl. fil. Logar Vinko in dr. Ljudevit Žagar, ki je prišel nalašč za to iz Italije. (NO štev. 9/pr. z dne 10. julija 1945). Dne 1. marca 1946. je vstopil ravn. Jože Ovsenek (klasični jeziki), ki je pozneje prevzel vodstvo zavoda, isti dan dr. Oton Kneževič (zemlj. zgod.) prof. frančiškanske gimnazije na širokem bri-jegu pri Mostarju, ki je pa kmalu odšel na drugo službeno mesto v Italijo; 22. maja 1946 Peter Pajkovič, Srb, prof. beograjske gimnazije (zemlj. zgod.), 15. septembra 1945 Pavel Kveder (tel.); dr. Drago Zudenigo je odšel 15. sept. 1946 iz taborišča. Vsi člani učiteljskega zbora so bili kvali-ficirahi za svoje stroke, nekateri kar odlično, više kvalificirani (docentje). Število učencev je vedno raslo, ker so prihajali novi begunci in so se priglašali učenci tudi iz drugih taborišč. Tako je bilo v naslednjem šolskem letu že 184 učencev ocenjenih; v 1. 1947-48 pa tudi 178. Med njimi je bilo nekaj Hrvatov, ki so bili vobče marljivi in so prav dobro uspevali. Ko so po zahtevi tab. ravnateljstva prišli v šolo tudi ruski otroci, so nekaj dni prihajali neredno v šolo in debelo gledali šolsko delo. Ker mu pa v nobenem predmetu niso bilf niti zdaleka kos, so vsi kmalu izostali. Ko je bilo sklenjeno, da končamo pouk ob koncu avgusta, je ravnateljstvo poslalo na voj. "upravo v Celovec prošnjo, naj dovoli višje tečajne izpite in pošlje svojega zastopnika za predsednika. Odgovor na to je bila inšpekcija zavoda po šefu ondotnega vzgojnega oddelka polkovniku C. W. Batyju, ki je nadzoroval 10. avgusta pouk v petih razredih, potem ko je prejšnji večer od ravnateljstva zahteval vse mogoče podrobnosti iz poslovanja, organizacije in dela zavoda ter pri tem pokazal, da je šolski strokovnjak prve vrste. Izbral si je za nadzorovanje grščino v petem, latinščino v 8. razredu (B. Bajuk), zemljepis v 8. (M. Šah) ter italijanščino v 7. in 8. razredu (dr. Zudenigo). V svojem, skoro 7 tipkanih strani dolgem, izčrpnem poročilu, je napisal med drugim sledeče o učit. zboru in zavodu: Ravn. M. Bajuk je mož izredne osebnosti in energije. Po poročilih tab. oblasti in neposrednem opazovanju je jasno, da je vodja šole njen glavni faktor. Njegova izkušenost v šoli, administraciji in glasbi je neprecenljiva. On daje v glavnem smernice tudi osnovni šoli in se peča tudi z vzgojo odrasle mladine. Drugi člani učit. zbora (17 po številu) so vsi usposobljeni; kolikor more presoditi tujec, ki ne razume slovenščine, je njihova usposobljenost izven vsakega dvoma in so njihovi odnosi do učencev in do tab. vodstva zgledni. Predložen je bil sistematsko urejen urnik, močno podoben angleškim, in je bilo ugotovljeno, da se je točno ujemal s tem, kar so v šoli obdelovali. Vsi obiskani razredi so bili v redu, učenci točni in lepo disciplinirani. Vedenje dijakov je bil bolj umerjeno, kot je to navadno na Angleškem. In jasno je bilo, da izvira to vedenje iz prirojene dostojnosti in skrbi, izrabiti vse priložnosti za učenje. V 5. razredu se je vršil pouk zaradi pomanjkanja učbenikov na osnovi pisanih listov. Grške stavke so učenci tvorili hitro in pravilno, glavna pravila o kontrahiranih glagolih so bila podana jasno in vidno razumljivo. Prav nič se ne obotavljam priznati, da to znanje dosega višino, ki je spričo starosti učencev višja od one, ki jo je zdaj najti v grških razredih v večini angleških srednjih šol... Podobno je pohvalil metodo pouka pri zemljepisu v 8. razredu, ko pravi, "da je nudila ura učencem priložnost jasnega in pravilnega govora pred razredom-vaja, ki jo na Angleškem prepogosto pogrešamo." Kmetijska poklicna šola v Peggezu 1. 1946 (1. junija) V prvi vrsti od leve na desno: Maks Osoj-nik, Silvin Mihelič, katehet Janez Kalan, prosv. načelnik Marko Bajuk, povelj, tab. Ry-der Young, dr. Valentin Meršol, Aleksander Majhen, Marija Arnež, por Grum, Brodar Janez, Geratič Mirko. Vobče pa pravi: "Ta šola vzdržuje kljub velikim težavam najlepše tradicije evropske vzgoje, že zaradi okoliščin, v katerih se šola nahaja, se ta podvig lahko imenuje herojski in zasluži vse mogoče priznanje in podporo." Posledice tega poročila in priznanja je bila najprej naklonjenost angl. taboriščnega ravnateljstva, ki je postalo na zavod ponosno in je v Celovcu prevzelo nekako vodilno mesto. Šef Baty pa je dokazal iskrenost svojega priznanja s tem, da je dovolil ravnatelju nabrati, kolikor najde pripravnih knjig za prof. zbor in učence v veliki zalogi v Silbereggu nad Št. Vidom, kamor je bilo nemško vojaštvo navozilo ogromno število najrazličnejših knjig. Iz te neprecenljive zaloge je dobil zavod veliko prepotrebnih, dragocenih knjig, 1 pianino in 3 klavirje. Imena tega velikega zavodovega dobrotnika ne sme naša mladina nikdar pozabiti. Šol. leto je bilo zaključeno dne 6. sept. s skupno sv. mašo. Ob 11. je bila šolska akademija, pri kateri so dijaki deklamirali in prosto govorili v slovenščini, angleščini, srbohrvaščini, nemščini, latinščini, grščini, francoščini in italijanščini. Ta akademija, ki jo je zelo spretno vodil prof. Jeglič, je pokazala nenavadno višino zavodovih uspehov in je zbrala občinstvo za natlačeno veliko taboriščno dvorano. Učni uspeh je bil tak, da je med 106 učenci bilo 24 odličnjakov, 47 prav dobrih, 15 dobrih, 12 jih je imelo popravljalne izpite, 5 jih je pa padlo. Pri maturi je bilo 5 odličnjakov, r Ravnatelj tab. Jarvie in gen. Parminter, šef UNRRE za Avstrijo v spitalskem taborišču. vsi drugi so izdelali prav dobro, samo 3 so bili dobri. Skrb za mladino, da se reši, kar se le rešiti da, ni dala niti med počitnicami miru učiteljskemu zboru; zato je zavod priredil za one otroke, ki niso mogli priti ob selitvi v Peggez, počitniški tečaj kot pripravo za privatne izpite. Priglasilo se je 86 učencev. Izpite v oktobru je izdelalo 53 učencev, padlo jih je 16, 16 jih pa ni prišlo. V teku kratkih 4 mesecev je bilo torej ocenjenih 149 dijakov, kar pomeni za našo mladino pridobljenih 149 šol. let. To resno delo, ki ga je taboriščno ravnateljstvo, posebno ravnatelj Ryder Young, spremljalo z vedno večjo pazljivostjo, nam je zaslužilo izboljšanje položaja. Kmalu smo dobili 3 učilnice, pisarno in zbornico. Ko je pa bila v decembru izpraznjena vsa baraka in dodeljena samo šolstvu ter je zavod dobil polagoma še nove šolske klopi, je bilo v novem šolskem letu vse delo normalno urejeno; v taboriščni tiskarni so zavodu polagoma tiskali šolske knjige. Soc. in tab. odbor sta skrbela za učila tako, da je malokateri zavod v domovini bil tako resno na delu kot naš. Prav to delo je mikalo tudi one med mladino, ki so bili že odrasli nižjim razredom gimnazije in so želeli priti v šolo. Zato je NO sprejel predlog prof. zbora in z odi. štev. 20/pr. z dne 4. marca 1946 premaknil starostno mejo za 3 leta navzgor. Tako so bili v nekaterih razredih že prav zreli fantje, tja do 26 let stari. Enako je NO s svojim odi. štev. 282/pr. z dne1 8. junija 1946 sprejel predlog učit. zbora in dovolil, da morejo delati oni učenci, ki so zaradi vojske izgubili vsaj 3 leta šolanja, privatni izpit čez višji razred, čeprav so v istem letu bili redni učenci na zavodu. V novem šolskem letu je bilo potrebno učni načrt prilagoditi novim razmeram. Angleščina je prišla v razrede od 2.—8. po 3 tedenske ure. Da bi mladina znala ceniti naše narodne dobrine, sta bili odkazani vsem višjim razredom po 2 tedenski uri narodopisja, ki ga je učil ravn. etnografskega muzeja in docent dr. Raj-ko Ložar. V 1. razred je prišla latinščina v izmeri 5 tedenskih ur, kakor doma na klasičnih gimnazijah; tako naj bi ostala v enakih izme-rah v vseh razredih. Ker se je bilo posrečilo pridobiti za zavod prof. trgovske akademije ing. Vekoslava Raj-mana (od 15. sept. do 11. nov. 1946), Hrvata, je bil v začetku 2. šolskega leta organiziran na zavodu prvi letnik trgovske akademije. Priglasilo se je 16 učencev in učenk. Ti so obiskovali trgovske predmete posebej, vse druge pa skupno z gimnazijci v 5. razredu. Žal je razred prenehal ob selitvi, ki je sledila že 11. novembra 1946 in so učenci zopet nadaljevali svoje prejšnje gimnazijske razrede. Za telesno vzgojo je skrbel naš preizkušeni prvak Ivo Kermavner. Zavod je imel v vseh razredih obvezno telovadbo in je priredil več samostojnih telovadnih akademij, njegovi u-čenci in učenke, ki jih je vežbala učiteljica Goršičeva, pa so sodelovali pri vseh taboriščnih prireditvah. Tudi petje je imelo na zavodu svoje mesto v obilni meri. Poleg obveznega petja v obeh nižjih razredih je imel na zavodu Silvester Mihe-lič dober pevski zbor, ki je pel ves čas pri službi božji in šolskih prireditvah. Zavodu pa je bila priključena tudi glasbena šola, v kateri je poučeval klavir absolvent sred. šole glasb, akademije Ernest Majhenič od 25. februarja 1946 do svojega odhoda iz taborišča 20. marca 1947, nato pa Silvo Mi-helič. Šola je imela 32 učencev in učenk in dovolj not, ki jih je nabral ravnatelj v "zalogi" v Silbereggu. Poleg obveznega šolskega dela so se učenci vežbali tudi v pisanju izven šole. Imeli so ves čas svoj list "Cvetje v tujini", ki ga je urejeval sprva sed. sourednik am. lista "Ave Marija" fr. Bazilij Valentin, za njim pa Pečavar Anton. Snoj Stanko je bil glavni risar za vse izdaje tab. tiskarne. Imel je posebno spretnost za portretiranje in se je vidno spopol-njeval. Vse šolsko delo je imelo izdatno oporo v slovenski taboriščni tiskarni, ki jo je vodil dr. Fr. Blatnik. Dasi je imela ves čas ogromno dela z izdajanjem taboriščnih stalnih listov in nujnih službenih stvari, je vendar prevzela v ponatis tudi več šolskih knjig. Saj je n. pr. natisnila popoln Abecednik (46 strani), ki ga je sestavila učiteljica Šemrovova, Slov. berilo za 3. razred ljudskih šol (64 strani), Katol. katekizem (95 strani), za gimnazijo pa Bučarjevo Zgodovino starega veka (56 strani) ter Zgodovino starih orientalskih narodov (28 str.), Slov. berilo za 3 razred (150 str.), Slov. berilo za 4. razred (179), Zgod. atlas Slovenije in zemljepis Slovenije in Jugoslavije, Lat. vadnico, Pipenbacherjevo Lat. slovnico (125 strani), Ciceronov 1. in 4. Catil. Livij "Ab urbe condita" in več drugih krajših stvari. Vse to v Peggezu v letu 1946. Profesorji so pa skoro vsi sodelovali še pri izvenšolskem prosvetnem delu: pri raznih tečajih, predavanjih, igrah itd. Koliko so morali i profesorji i učenci več pisati zaradi pomanjkanja knjig, je težko oceniti. Tu naj omenim še eno dejstvo, dokaz skrbi in požrtvovalnosti. Nekaj šol. knjig je prišlo v nahrbtnikih dijakov iz domovine čez visoke snežnike. Nosilci so tvegali s tem "kon-trabantanjem" življenje, toda prenesli so važne pripomočke. Ko so o tem Angleži zvedeli, so poročali to domov v Anglijo in je ondi na plenarni skupščini učiteljske organizacije o tem poročal predsednik zbranem učiteljstvu s poudarkom posebnega občudovanja in priznanja mladini, ki kaj takega tvega za svojo izobrazbo. In kljub tem težavam uspehi niso zaostajali za onimi doma v normalnih razmerah, saj je izdelalo kljub veliki obremenitvi z učno snovjo novih predmetov gladko brez popravnih izpitov v letu 1944-45 86 ali 83.50 odstotkov, v letu 1945-46 138 ali 75 odstotkov, v letu 1946-47 167 ali 81.3 odst., v 1. 1947-48 159 ali 86.7 odstotkov. Take uspehe so pokazali doma le najboljši zavodi. Prav tako je napravilo maturo v š. 1. 1944-45 21 ali 100 odst. učencev, v 1. 1945-46 21 ali 100 odst., v 1. 1946-47 10 ali 100 odst. in v 1. 1947-48 v dveh terminih 39 učencev, padla sta le dva že semestralno. Skupaj je zavod izdal torej 91 zrelostnih spričeval. , In naši abiturientje prospevajo po vseh kontinentih, kjer se pokažejo v šoli, prav dobro ali odlično. Kolikor jih je bilo mogoče zasle- Poveljnik taborišča v Peggezu Ryder Young. dovati, se jih je 21 posvetilo duhovniškemu poklicu in so nekateri brali že novo mašo. In zgodilo se je pravo čudo. Vseučilišče v Gradcu je zrelostna spričevala zavoda brez obotavljanja priznalo in so se vsi prijavljeni abiturientje mogli vpisati za redne slušatelje vseh fakultet. Iz poročila, ki prihajajo iz raznih strani, študirajo na osnovi naših spričeval dijaki gladko tudi po drugih univerzah (Zed. Države, Rim) in so vsaj eno spričevalo priznala tudi pristojna ministrstva v Buenos Airesu. Ali je možno lepše plačilo za trud profesorjev in vseh onih, ki so njihovo delo podpirali? Med temi naj najprej omenim našega vodjo, zastopnika pri oblasteh, tolmača in neumornega posredovalca v vseh težavah, primarija dr. Val. Meršola, ki je noč in dan predel in predel misli, kako in kaj bi se dalo storiti za naš zavod. Tesno ob strani je stal v vseh važnih zadevah in posebno skrbel za gmotno pomoč zavodu predsednik Soc. odbora in idejni vodja vseh naših skupin v Avstriji Msgr. Matija Škerbec, ki je znal s pravim razumevanjem vsega dela in ovir prav preceniti pomen zavoda in je tudi brezpogojno pomagal, če je bilo potrebno kedaj preko izrednih ovir. Omenil sem že predobrega polkovnika Ba-tyja, ki mu smemo dati častni naslov očeta zavoda, kajti on nam je odstranil z eno potezo vso mlačnost pri merodajnih oblasteh in nam pridobil zasluženo priznanje. On nam je tudi pomagal do potrebne knjižnice, ki je imela za delo zavoda neprecenljivo vrednost. Peggezu — je priobčil svoj čas karikaturo o razmerah v gimnaziji: "šolske klopi sede na osmošolcih". Z zlatimi črkami smo zapisali v zavodovo kroniko ime ravnatelja Ryderja Younga. Njegove ljubeznivosti ni mogoče opisati. Kdor ga je videl vsega razigranega na valeti abiturien-tov, je šele prav občutil njegovo očetovsko srce. Vsem nam je v nepopisni boli zadrhtela duša, ko se je smrtno ponesrečil, vračajoč se z obiska pri naših skavtih. Zelo veliko podporo je imel zavod tudi v mladem, zelo inteligentnem uradniku taboriščnega ravnateljstva Johnu Corsellisu, ki je bil dolgo naš "prosvetni minister", ter v Poljaku, članu ravnateljstva Pavlu Msyku. V teh razmerah se je ves aparat okrog našega šolstva v Peggezu tako razgibal in razvil, da smemo in moramo imenovati čas do novembra 1946 "zlato dobo" našega šolstva. Taboriščno ravnateljstvo je zahtevalo, da smo dali natisniti svoje letno poročilo za š. 1. 1944-45 in 1945-46 tudi v angleškem jeziku, da so ga poslali na Angleško, ne v našo sramoto. (Nadaljevanje pri Spittalu.) KONVIKT Za one dijake, ki niso imeli svojcev v taborišču, in vse sirote, sta bila organizirana dva konvikta: eden za dečke, drugi za deklice, ki sta imela oba skrbno vzgojno nadzorstvo in urejen hišni red. Profesorski zbor se je z ustanovitvijo konvikta pečal že v svoji seji dne 3. avgusta 1945, pa je bilo tedaj nemogoče dobiti prostore, šele v marcu 1946 je zavod dobil v ta namen dve baraki. V deškem je bilo prostora za 48, v dekliškem pa za 40 oseb. Poleg spalnic so bile v obeh barakah tudi svetle učilnice. Učenci so dobivali tudi priboljšek v hrani. Okrog 60 odstotkov otrok je bilo iz špitalske-ga taborišča. SKRB ZA UČITELJIŠČNIKE Gimnazijsko ravnateljstvo je že od prvega začetka prevzelo pod svojo skrb tudi priglašene učiteljščnike, ki jih je bilo v začetku 24 iz raznih letnikov. Učiteljišča ni bilo mogoče ustanoviti za tako malo število kandidatov že zaradi pomanjkanja profesorjev. Zato jih je veliko s privatnimi izpiti prešlo v gimnazijo, za kandidate zadnjega in predzadnjega letnika pa je bilo urejeno tako, da so jih za razredne izpite pripravljali uprav. Al. Majhen, nadz. Albin Petelin in prof. M. Jeglič. Ko so pred kvalificirano komisijo, ki jo je postavil NO z odi. št. 288/pr. z dne 10. junija 1946 napravili izpite čez 5. letnik, so napravili 10. julija še diplomske izpite. Postavljeni so bili: ravn. M. Bajuk za predsednika in izpraševalca za glasbo, prof. Jeglič Milko za podpreds. in izpraševalca za pedagoško skupino, Al. Luskar za verouk, prof. dr. Kajetan Gantar za slov., supl. Jože Majcen za nem., supl. Roman PavloVčič za zgod. in zemlj., dr. Fr. Puc za higieno, šol. nadz. Albin Petelin za nar. ekonomijo z osnovami sociologije in učit. Zupan Slavko za telovadbo. Sreča je bila, da je bil za pedagoško skupino v prof. zboru usposobljeni prof. Milko Jeglič. Za nižje letnike je bilo v načrtu enako delo v bodočih mesecih, pa so med tem vsi postali že redni učenci gimnazije. SKRB ZA VISOKOŠOLCE Ko so se naši abiturientje vpisali na graško vseučilišče, je vse stroške — okroglo 10.000 šilingov plačal Soc. odbor. Ker pa dolgo ni bilo znano, bo li jih vojaška uprava sprejela v kakšno taborišče, je bilo potrebno pripraviti drugo, rešitev. Med inteligenti so bili v taborišču usposobljeni strokovnjaki za predavanja 1. semestra za pravo (St. Masič), za medicino (primarij •dr. Val. Meršol) in za filozofsko (za kemijo) ■dr. L. Žagar ter za prirodopis dr. Fr. Mihelčič. Knjig bi bilo dovolj na razpolago, saj jih je ravn. Bajuk iz Silberegga pripeljal, okrog 100 za tehnike in ravno toliko za medicince poleg mnogih drugih za filozofsko fakulteto. Vse te so dobili potem naši visokošolci v Gradcu. Vse je bilo na tem, da postane naše taborišč tudi "vseučiliško mesto". Šlo je že samo za dve uri. Pa je vendarle v zadnjem trenutku prišlo sporočilo, da je pripravljen v Gradcu za naše visokošolce prostor v posebni baraki in čez nekaj ur so že odbrzeli vozovi z vriskajočimi fanti proti Gradcu. Pa je prišla še druga huda težava nad naše akademike. Več jih je bilo, ki so izgubili, ali doma pustili ali pa v teku časa v stiski pometali proč svoja maturitetna spričevala. Za prijavo k izpitu pa je bilo treba predložiti univerzi izvirno spričevalo. Stiska nad vse stiske! Nervoznost je rasla, ker so potekali termini za prijave k izpitom in je bila nevarnost, da pojdejo semestri ali leta v izgubo. Zvezno ministrstvo na Dunaju je bilo namreč v novembru 1944 izdalo odlok, da morajo vsi oni, ki nimajo več izvirnega maturitetnega spričevala, ponoviti maturo pred avstrijsko komisijo. To bi bilo za naše fante izredno težko in zamudno, skoro nemogoče. Tedaj se je v njihovi največji stiski podal prosv. nač. M. Bajuk v Gradec in zgodilo se je še danes nerazumljivo čudo: Vseučiliški senat je v izrednem razumevanju položaja soglasno sklenil, da velja za univerzo potrdilo o maturi, ki ga izda on (M. Bajuk) dijakom toliko kot izvirno spričevalo. Istočasno mu je rektor naše akademike pohvalil, da so izredno pridni, da jih stavijo za zgled svojim slušteljem Avstrijcem in je tudi njihovo vedenje v vseh ozirih odlično. To je bilo veselje! Kar skozi okna so frčali na univerzo, da se prijavijo k izpitom, ki so jih v resnici v tistem roku tudi odlično in prav dobro izdelali, menda nad 30. Isti sklep je pozneje prevzela samostojna tehnična fakulteta v Gradcu in montanistična v Leobnu. MLADINSKA VZGOJA IZVEN ŠOLE Salezijanci so tudi v Peggezu imeli to delo v svojih rokah. Vodil ga je Janko Mernik. Ko je nepozabni Ryder Young dal postaviti krasen Mladinski dom z odrom, je bilo v tem oziru delo zelo smotrno in živahno. Ker so morali dijaki sami urejati svoje šolske prostore, je "Cvetje v tujini" lahko priobčilo karikaturo: "Gimnazija je skoraj postala — tehnična šola." ŠOLSKA POLIKLINIKA Tudi to smo imeli lepo urejeno pod vodstvom prim. dr. V. Meršola in dr. Fr. Puca. Tu so bili vsi otroci v posameznih presledkih pregledani in so dobivali vso potrebno zdravniško pomoč in oskrbo (po potrebi). Tak pregled je bil prvič izvršen od 16. jul. do 2. avg. 1945 in je bilo pregledanih vsek otrok od 1. leta dalje 760. Podrobno poročilo o tem je ohranjeno. Judenburg Ob preselitvi iz Vetrinja so prišli v to taborišče med 300 begunci učitelji Clemente Avguštin, Trobec Frančiška in Dobršek Milena, otrok pa je bilo 29 za šolo. Upravitelj Clemente je takoj prijel za delo in uredil otroke v dva oddelka: Prvi je zajel otroke 1., 2. in 3. šolskega leta, drugi pa one 4., 5. in 6. š. 1. Prvega je prevzela Trobec Frančiška, drugega pa Dobršek Milena. Clemente je moral prevzeti delo v mešani taboriščni šoli, zato je skrbel le za upravo te šole. Pouk se je začel dne 7. julija 1945 in sicer samo v veliki dvorani, zato prvi od 1—3, drugi pa od pol 10—12. Klopi ni bilo, tablo in kredo je poskrbelo taboriščno vodstvo. Obenem je zbrala poštna uradnica Doberšek Ema otroke nedorasle šoli v otroškem vrtcu in se ž njimi bavila; pomagala ji je še sestra Marija. Verouk je pa prevzel tab. župnik Ma-lavašič Roman. Ker ja bil uprav. Clemente v naslednjem šol. 1. 1945(46 oproščen dela v "mednarodni" tab. šoli, so bili urejeni na naši šoli 3 oddelki in je poučeval on drugi oddelek (3. in 4. šol. 1.). Ker je bila na razpolago še vedno le velika dvorana, je imel vsak oddelek le po dve uri pouka. Šele 11. dec. je dobil prvi oddelek svojo sobo, o božiču pa še drugi in tretji., kar je pomenilo veliko pridobitev. Ko je šola dobila 21. januarja zase celo barako, je bila urejena poleg učilnic tudi pisarna. V maju je še otroški vrtec dobil lastno barako; tako so prostori odslej ustrezali zahtevam pouka. Ko je 1. maja 1946 prišla v taborišče skupina iz Dittersdorfa, se je število otrok zvišalo na 95 in so bili potrebni štirje oddelki. V učit. zbor je vstopila Beričič Jožica, pomagali so pa sodnik Fischir.ger (nem.) in Zupan (angl.). 30. aprila sta izstopili Dobršek Ema in Milena. Na šoli je bilo delo zelo živahno in je bilo prirejenih več prireditev; 9. sept. programska akademija "Mati-Domovina-Bog'' z dekla-macijami, petjem, prizorčki in simboličnimi vajami. Dne 1. dec. proslava Zedinjenja, 5. dec. Miklavžev večer z obdarovanjem vseh otrok, 22. dec. Žive jaslice, 19. marca pevski koncert, ki ga je pripravila Dobršek Milena, in 25. marca Sneguljčica. Ko se je pozneje učiteljica Milavčeva vrnila v spitalsko taborišče in je tudi Beričičeva podala ostavko na službo, sta stopili na njuni mesti Marija Dobrškova in Frančiška Verčiče-va, otroški vrtec je pa prevzela Milica žonto-va. Ta šola je ostala z malimi nebistvenimi spremembami pod istim vodstvom do konca marca 1948. Pouk je tekel gladko, učila so se spopolhjevala, število učencev se je večalo in doseglo v ljudski šoli število 95, v otr. vrtcu pa 61. V aprilu 1948 je bilo vse taborišče preseljeno v Trofaiach pri Leobnu, kjer se je pouk takoj nadaljeval. Šola je dobila samostojno barako z dvema sobama, kjer je bil urejen pouk v štirih oddelkih. Tudi učiteljstvo je ostalo v službi do konca š. 1. 1947148. Ob pričetku novega šol. leta 1948|49 je odšla Trobčeva v Kanado, Verčičeva je bila poslana iz taborišča, ker je IRO odklonila sprejem, upravitelj elemente je pa odšel v Argentino; zato je vstopila učiteljica Beričičeva zopet v službo in prevzela vodstvo šole. OBRTNONADALJEVALNA ŠOLA Ko se js pozimi 1946|47 ustanovilo v taborišču združenje obrtnikov, je bila organizirana tudi obrtnonadaljevalna šola, v katero je bilo v febr. 1947 vpisanih 9 vajencev in 9 vajenk. Vodstvo šole je prevzel upravitelj Clemente,-poučevali so pa še Fiscfhinger A., Oven Ivan in Roman Malavašič. Leto je bilo zaključeno po 10 mesecih in so učenci dobili spričevala. Pouk pa se ni mogel nadaljevati v Trofaiach, ker ni bilo niti prostora niti ni bil poveljnik taborišča šoli naklonjen. Št. Vid ob Glini V skupini, ki je šla iz Vetrinja v Št. Vid, je bilo 77 šoloobveznih otrok, ki jiih je spremljalo sledeče učiteljstvo: Peter Golobič, Slabe Karel, Gospodarič Angela, šešek Evlalija, Mravlje Antonija, Pezdir Apolonija in Holo-zan Vera ter učiteljiščnika Kobal Anton in Jakop Anica. Razmere so bile za šolo kaj neugodne. Zaradi tesnih stanovanjih razmer ni bilo misliti na prostor v barakah, poleg taborišča pa je stalo le podrto poslopje nemškega strelskega društva. Zato je bil začetek pouka urejen na prostem. Učitelji so hodili z učenci na sprehod po bližini taborišča, posebno v bližnji gozd, tam so peli in obdelavali snov, ki se je dala primerno kar ustno obdelavati, posebno računanje na pamet. Šolo je organiziral upr. Golobič Peter, ki pa ni mogel prevzeti pouka, ker je bil nameščen za taboriščnega skladiščnika. Pri upravi-teljstvu je delala vse tajniško delo Angela Go-spodaričeva. Učenci so bili razdeljeni v štiri oddelke, ki so jih učili Kobal Anton, Jakop Anica, Mravlje Antonija in Slabe Karel, Verouk je imel kaplan Boris Koman, telovadbo IVan Boh, petje in ročna dela Ang. Gospodaričeva. Otroški vrtec je vodila Evlalija šeškova. Pouk se je začel že 4. julija 1945. Ker je pa taboriščna uprava bila Slovencem naklonjena, ko je videla njihov red, snago, njihovo marljivost in vsestransko prizadevanje za u-reditev taborišča, je dala razrušeno poslopje nem. strel, društva popraviti in se je šola vselila 15. julija v to za silo popravljeno poslopje. Teda ni bilo nič inventarja, ne klopi, ne miz, ne tabel. Učila (papir, svinčnike in zvezke) je polagoma nabavila slov. skupina, nekaj je pa daroval angl. R. K. Delo je bilo intenzivno in so bili uspehi zadovoljivi. Učiteljstvo je živahno sodelovalo tudi izven šole na socialnem, prosvetnem polju in v kme-tijsko-nadaljevalnem tečaju, ki je bil organiziran kmalu po ureditvi nujnih potreb. Kellerberg Komaj je bilo šolsko poslopje primerno u-rejeno, že je prišla sredi zime selitev v Kellerberg ob Dravi. Tam je dobila šola po enem tednu urejanja novo, povsem prazno barako, ki ni bila nič predeljena s stenami, ker sprva ni bilo mogoče dobiti lesa za stene in je bilo vse taborišče še nedodelano. Šola se je morala pozneje še dvakrat seliti, dokler ni dobila končno prazno barako. Taboriščni kulturni odsek je nabavil lepenko za predelitev iz fonda od šolske prireditve in je bilo mogoče v drugem polletju urediti vse razrede po lastnih prostorih. Oddelkov je bilo 6. Prvi je imel 7 učencev in učenk (Ang. Gospodaričeva), drugi 17 otrok (Apol. Pezdirjeva), tretji 21 (Vera Holozanova), četrti 7 (Mravlje Antonija), ki jo je med bolezenskim dopustom nadomeščala Jakop Anica, peti 16, 1. in 2. višji (Kobal Anton), in šesti 9, (3. in 4. višji) Slabe Karel. Pouk je občutno oviralo pomanjkanje knjig in drugih pripomočkov. V prvem razredu so prišle v rabo nove čitanke avstrijske izdaje na Koroškem, v drugih razredih pa so pri slovenščini brali "Begunsko mladino" in "Begunč-ka". Nekaj najnujnejših šolskih potrebščin je pa šola dobila po posredovanju šol. upravitelja P. Golobiča. Sredi januarja je prišla v taborišče iz domovine nova skupina Slovencev in z njo 20 otrok, ki so šli takoj vsi v šolo. V taborišču je bilo tudi več "volksdeutscherjev'', ki bi bili radi dali svoje otroke v slovensko šolo, pa jim ni dovolilo taboriščno ravnateljstvo. Šola je slovesno proslavila narodna praznika 29. oktober in 1 .december. Za Miklavža so bili šolarji obdarovani od taboriščnega vodstva in angleškega RK, o Božiču pa od UNRRA-e, naših rojakov iz Rima in Amerike. Ko je šola prišla ravno v gladko delo, je prišla na koncu februarja 1946 selitev v taborišče v Spittalu. KMETIJSKA IN GOSPODINJSKA ŠOLA Ta šola je bila ustanovljena že v Št. Vidu in se je začel pouk že 30. avgusta 1945. Gospodarski oddelek je bil namenjen fantom, po- sebno sinovom naših kmetskih družin. Pouk ni bil obvezen, pa so se vendar vsi pozvani odvzali in so šolo redno obiskovali. Vseh fantov je bilo 27, med njimi 5 starejših, ki so prostovoljno želeli učiti se. Težave so bile v pomanjkanju učnilh pripomočkov. Predavanja je bilo potrebno tipkati v nekaj izvodih, da so si jih fantje prepisovali in se obenem vadili v pisanju in branju, saj je bilo med njimi več takih z Gorenjskega, ki niso oznali niti gladko brati, niti pisati. Pouk se je začel v Kellerbergu 17. januarja 1946 in je trajal vsak dan po pet ur. Učili so: dr. Basa j zadružništvo, Burja lepo vedenje, dr. Godnič kmetsko zakonodajo, Golobic računstvo, Kobal prirodoznanstvo, dr. Mihelčič zgodovino, Ovsenik živinoznanstvo, mlekarstvo, vrtnarstvo, knjigov., in kupčijstvo, Potočnik poljed., travništvo, pašništvo, sadjarstvo, kmetske stavbe, dr. Puš stanovski nauk, Slabe zemljepis, Sever Fr. geometrijo, prof. Sever slovenščino, Vukšinič verouk. Šola je bila zamišljena kot zimski tečaj z zaključkom na koncu marca. Gospodinjsko šolo je obiskovalo 32 deklet. Sestavljena je bila po vzorcu gorenje. Učili so: dr. Basaj zadružništvo, Burja verouk in lepo vedenje, Golobic vzgojeslovje, Gospodaričeva vrtnarstvo, cvetličarstvo, uporaba sadja, knjigovodstvo,dr. Janež higieno, Kobal fiz, in kem.., Novak Stana ročna dela, nego dojenčkov, strežbo pri mizi, Ovsenik živinorejo in mlekarstvo, dr. Puš stanovski nauk prof. Sever slovenščino, Slabe računstvo in Virantova kuharstvo. šola je začela z delom 11. decembra 1945. Organiziral in vodil je obe šoli prof. J. Sever. * * * Med "volksdeutscherji" je bilo v tem taborišču več Slovencev in takih družin, ki so imeli slovensko vzgojene otroke, kateri so obiskovali doma slovenske šole, so torej slovenščino znali ter so se tudi več ali manj čutili Slovence. Ti so želeli dati svoje otroke rajši v našo slovensko kot v kako drugojezično taboriščno šolo. Toda angleška taboriščna uprava jim tega ni dovolila. Zato so sklenili, da organizirajo svojo šolo. V taborišču je bil ostal šol. upravitelj Peter Golobic, ki je na prošnjo staršev prevzel že v šol. letu 1945|46 organizacijo in vodstvo šole. Priglašenih je bilo za šol. leto 1946|47|48 otrok, ki so bili razdeljeni v tri oddelke: 1. in 2. šol. leto (13) v prvem oddelku, učila Hann Karolina. 3. in 4. šol. leto (23) v drugem oddelku Milena Lenasel, 5., 6. in 7. šol. let0 v tretjem oddelku (učil Golobic Peter), petje je učila Virant Zdenka, verouk pa Jakop Franc. Prostore je dobila šola v popoldanskih urah v ruski ljudski šoli. V začetku šol. leta 1946(47 je prosilo vodstvo šole, naj bi bila šola sprejeta v okvir našega slov. šolstva; ker pa angl. vojaška uprava ni tega dovolila, je bila šola izven naše skupnosti in dobivala le podporo v tiskovinah in nekaterih učilih. O nadaljni usodi te šole pa ni nič znanega. Spittal To taborišče je bilo za pegeškim s svojimi 1.600 našimi begunci najmočnejše. Manjkalo je pa v skupini močne, vplivne osebnosti, ki bi bila odločilno vplivala na organizacijo vsega dela v taborišču. O šolstvu posebej v tem taborišču ni lahko pisati, ker so bila poročila pomanjkljiva in jih pogosto ni bilo dobiti. Šolstva namreč že od vsega začetka niso imele v rokah poklicne, v šolskem delu praktično izkušene osebe. Zato je človek navezan največ na svoja posredna, aH neposredna opazovanja in na zasebna poročna nekaterih strokovnjakov. V taborišču je imel mandat za vso prosve-to član angleške taboriščne uprave R. W. Bui-lock, ki ga je zastopal za jugoslovansko šolstvo dipl. filozof Jože Kessler; tega je pa nadomestil po njegovem zgodnjem odhodu iz taborišča dotedanji, referent za prosvetno delo abs. fil. Franc Novak. Šolske prostore so imele vse narodnosti v skupni šolski baraki, ki je bila razmeroma lepo urejena. Vse sobe so bile lepo pobeljene, šipe cele, hodniki zaprti, poslikani, stranišča snažna, vsi prostori so bili svetli in po zimi kurjeni. Nekaj učilnic je bilo velikih, ki so imele prostora tudi za 40 otrok, druge so bile pa manjše. Bilo jih je za vse dovolj in je ostalo še prostora za upravno delo. V učilnicah so bile table, nekaj slik je viselo po stenalh, ni manjkalo klopi, miz in drugega inventarja. Taboriščna uprava je skrbela za dovoljna učila. Tako je ta naša skupina v teiji oziru med vsemi najbolje naletela. Naša skupina je kmalu po prihodu organizirala otroški vrtec, ljudsko šolo, kmetijsko-nadaljevalno šolo s pletarskim tečajem, gospodinjsko šolo in gimnazijske tečaje. Število Otrok je bilo tudi v tem taborišču podvrženo stalnim spremembam. Posebno je vplivala na šolsko delo priselitev naše šentviške skupine, ki je prišla v to taborišče na kon- Otroški vrtec v Spittalu. cu februarja 1946 iz Kellerberga. Še večji je bil porast števila šolskih otrok s prihodom pe-geške skupine v novembru 1946. Vse to je hočeš nočeš motilo mirno šolsko delo. OTROŠKI VRTEC V tem so delale sprva Buh Cvetka, Mrak Frančiška, Markež Marija in Platiša Ivanka. V njem je bilo prvotno 34 dečkov in 21 deklic. V prvih dneh je nagajala škrlatinka, ki se je pa kmalu unesla. Po prihodu naše šentviške skupine iz Keller-ga — ob koncu februarja 1946 je naraslo število otrok na 72 in so bile z njimi zaposlene: Angela Gospodaric, Marija Markež, Ana Bt-nedik in Evlalija šešek. Ko je pa v novembru 1946 prišla v taborišče še skupina iz Peggeza, je prevzela vodstvo vrtca Benedek Ana, ker je Gospodaričeva vodila gospodinjsko poklicno šolo. Poleg te so bile zaposlene še Stamenkovič Angela, Kraj-nik Martina, Klanšek Angela, Poznič Slavka, platiša Ivana in šešek Evlalija. število otrok je naraslo na 126 (68 58), ki so bili razdeljeni v štiri oddelke. Ko so se začele družine izseljevati, je število otrok stalno padalo, a je bilo v šolskem letu 1948 j 49 še vedno zbranih v vrtcu (41 45) 86 otrok; vodile so ga pa Bolta, Platiša, Krajnik in Klanšek. Vrtec je imel skoro ves čas lepo urejene prostore in izdatne dodatke v hrani. LJUDSKA SOLA Ta je imela prvotno 6 razredov za 89 otrok in sicer štiri osnovne in dva višja razreda. Število otrok se je spreminjalo: nekaj jih je prestopilo v gimnazijske tečaje, drugi so pa prirasli z novodošlimi družinami. Na koncu s. 1. 1945|46 je imela šola 88 otrok. S prihodom šentviške skupine je v februarju 1946 naraslo število otrok tako, da je bilo potrebnih 11 oddelkov. V začetku š. 1. 1946 [47 je bilo 148 otrok v 11 oddelkih. Vodstvo šole je dejansko opravljala Gospodaričeva, vodja vsega šolstva je pa bil Fr. Novak. Učili so pa tedaj na šoli: Bastič Marija, Pezdir Apolonija, Bolha Francka, Mrak Frančiška, Levstek Ivana, Mravlje Antonija, Mokorel Aleksander in Roza, Slabe Karel in Oven Slavko, nekaj časa pa še Markež Marija. Gospodaričeva je poleg upra-viteljskega dela vodila tudi šolski pevski zbor, ki je pel prav ubrano in imel pester program nabožnih in svetnih pesmi. Verouk so poučevali izmenoma Štrancar Ignacij, Kraljic Štefan, Koman Boris, Pire Jože in Lamovšeb Matija. V novembru 1946 je prišla v to taborišče močna naša skupina iz pegeškega taborišča. Z njenim prihodom je poraslo število otrok na (188 163) 351, ki so bili porazdeljeni na 22 oddelkov tako, da so bili v vseh oddelkih vsi otroci obeh taborišč med seboj pomešani. Mor- Dijaki slovenske gimnazije s profesorji v Spittalu 1. 1948. Od leve na desno sede: Slavko Zupan, France Petančič, Pajkovič Peter, Alojzij Luskar, Milko Jeglič, Ovsenek Josip, Majcen Jože, Pavlovčič Roman, Mihelič Silvo, Logar Vinko. Učiteljski zbor ljudske šole v Spittalu 1. 1947. V sprednji vrsti od leve na desno: Aleksander Mokorel, Vika Homan, Mravlje Antonija por. Škrabec, katehet Janko Mernik, katehet Mali Gregor, katehet Matija Lamovšek, Iva Majhen, šol. upravitelj Aleksander Majhen, Angela Gospodarič, Martin Mizerit, Kari Slabe, Slavko Oven. V srednji vrsti: Mija Markež, Francka Mrak, Marija Arnež por. Grum, Apoloni j a Pezdir por. Habjan, Ivana Levstek, Be-nedik Ana, Evlalija šešek, Marica Bastič, Stana Zdešar, Anica Šemrov, Anica Goršič, Angela Bolba, Pavla Mušič, Slavica Pozne, Ivanka Platiša por. Bolta, Angela Klanšek. V zadnji vrsti: Martina Krajnik por. Beznik, Francka Bolha, Pavlina Lovšin por. Stare, Cveta Ger-mek por. Štrukelj. da bi bilo mogoče obdržati, kolikor bi pač šlo, dotedanje oddelke obeh taborišč skupaj. Zaradi majhnih učilnic so bili otroci porazdeljeni na majhne oddelke, kajti učiteljstva je bilo na pretek na razpolago. Imel je pa: prvi razred 4 oddelke, drugi in tretji po 5, četrti 3, peti in šesti po 2 ter sedmi 1 oddelek. Zaradi pomanjkanja učilnic so se morali oddelki dopoldns in popoldne menjati, pa še niso prišli vsi vsak dan na vrsto. Vse ono zapleteno upraviteljsko delo je opravljal Aleksander Majhen, ki ga je zmogel le zaradi svoje izredne spretnosti. Učili so pa veroučitelji: Lamovšek Matija, Koman Boris, Mali Gregor, Mernik Janko in Pire Jože (nekaj časa) ter učitelji in učiteljice: Arnež Marija, Bastič Marija, Bolha Frančiška, Černe Marija (do odhoda v domovino), Germek Cveta. Gostič Ana, Homan Viktorija, Levstek Ivana, Lovšin Pavla, Markež Marija (po odhodu Strupijeve), Mizerit Martin, Mokorel Aleksander in Roza, Mrak Frančiška, Mravlje Antonija, Mušič Pavla, Oven Slavko, Pezdir Antonija, Slabe Karel, Strupi Marija (do odhoda iz taborišča) Šemrov Ana, Zdešar Stana in Ziherl Marija. Šola je iz Peggeza prinesla s seboj precej u-čil: več poševnih in presekanih teles za geometrijo, kar so izdelale naše delavnice v Peg- gezu na stroške ondotnega slov. taborišč, odbora, šolsko stavnico, veliko računalo, več zemljevidov, ki jih je narisalo pegeško učitelj-stvo ter več slik. Zato je bila zbirka učil znatna, že kar povoljna. Pouk je tekel v začetku gladko, v febr. 1946 ga je motil prihod šentviške, v nov. 1946 pa pegeške skupine. Ko je bila pa v februarju določena šolska baraka za tab. ambulanto, se je morala šola kar čez noč izseliti z vsem inventarjem, ki je pri tem utrpel občutno škodo. šola je mogla nadaljevati pouk šele v marcu v Mlad. domu, kjer je prišel vsak oddelek le dvakrat tedensko na vrsto in le po 25 minut, dokler niso bili za silo urejeni šolski prostori v novih barakah. Poslej je tekel pouk brez posebnih pretresljajev. Število otrok je s preselitvijo družin padalo, s tem je padalo tudi število učiteljstva. S šole se je moral umakniti gospod Majhen in ga je nadomestila zopet Gospodaričeva, ki je prevzela po odhodu Fr. Novaka v novembru 1947 tudi njegovo delo. Ko je nadzornik Albin Petelin odšel v Argentino, je bil postavljen Al. Majhen za nadzornika vseh šol (razen gimnazije). Ta je pa tudi kmalu odšel čez morje. Šola je po-nehavala in slednjič prenehala. V šol. 1. 1948-49 je imela še 203 (98 105) otrok v 11 oddelkih. Učili so pa Germek Cveta, Markež Marija, Šemrov Anica, Bolha Angela in Francka, Mravlje Antonija, Oven Slavko, Pozne Slava, Benedik Ana in Zdešar Stana. Po odhodu Go-spodaričeve je šolo vodila Arneževa, po odhodu le te pa Al. Vrhovec. KMETSKA POKLICNA ŠOLA Šola je bila ustanovljena kmalu po prihodu skupine v taborišče in ureditvi ljudskega šolstva. Imenovala se je Kmetska nadaljevalna in pletarska šola, ki jo je vodil nadzornik Žu-kovec Franc, sodelavca pa sta bila Pevec Ludvik in Mokorel Aleksander, šolo je obiskovalo okroglo 60 fantov. Težišče dela je bilo na praktičnem pletenju košev in košar, ki so šle za dober kup v promet. Po prihodu pegeške skupine je bila šola reorganizirana in pouk po-življen. Poučevali so: Maks Osojnik, Janez Ovsenik, Potočnik I., Al Majhen, Fr. Kolarič, Janez Kalan in živinozdravnik Al. Zupančič (do svojega odhoda v domovino), šola je prenehala v začetku 1949 leta. Gospodinjska poklicna šola je bila posestri-ma gornje šole, namenjena dekletom po dovrše- ni ljudski šoli. Razdeljena je bila na dva letnika. Vodila jo je ponajveč Gospodaričeva (od božiča 1946), poučevali so pa (v š. 1. 1947-48): Iva Majhen (do izgona iz taborišča), Ang. Bolha, Benedik Ana, Burja Miha, Osoj-nik Maks, Al. Majhen in dr. PiUc. V šivalnem tečaju je delala Bolha Angela. Dekleta so imele priložnost učiti se šivanja in krpanja za domače potrebe v tab. delavnici, ki jo je vodila gospa Kremžarjeva. GIMNAZIJSKI TEČAJI Za one otroke, ki so nameravali delati privatne izpite na pegeški gimnaziji, so bili organizirani gimnazijski tečaji, in sicer za 1., 2., in 3. razred. Vodil jih je abs. fil. Fr. Novak, učili so pa duhovnik Cigan Fr. (mat. in petje), Brumec Miha (lat.), dipl. fil. Jože Kes-sler (do svojega odhoda zgod. in mat.), Ko-vačič Erik (slov.), fil. Krek Miroslav (angl.), abs. fil. Metlikovič Aleksander (slov.), abs. fil. Fr. Novak, (naravosl. in zemlj.), dipl. fil. Se-kolec Fr. (angl.) ter štrancar Ignacij (verouk). Učni načrt je obsegal ver. (2 uri), slov. (4 ure), mat. (2 uri), angl. (4 ure), zemlj. (2 uri), naravosl. (1 uro), zgod. (2 uri), lat. (3 ure) petje (1 uro tedensko). Ti tečaji pa se niso obnesli, kajti učenci, ki so prišli v Peggez k priv. izpitom, niso bili dobro pripravljeni. Izmed 36 jih je izdelalo samo 16, popr. izpitov je bilo 12, padlo jih je pa 8; pri popravnih izpitih jih je zopet 5 padlo. Proti temu neuspehu je šla iz Spittala pritožba na vojaško vrhovno komando v Celovec in je moralo gimn. ravnateljstvo komandi o izpitih podrobno poročati. Poročilo pa je bilo v vsem obsegu odobreno s posebno pripombo, da je bil postopek pri izpitih povsem pravilen. Po teh izpitih v jul. 1946 so gimnazijski tečaji prenehali. GIMNAZIJA S pegeško skupino je prišla v Spittal tudi gimnazija. S preselitvijo (11. novembra 1946) se je za zavod začel pravi križev pot in je v začetku izgledalo, da sploh ne bo mogoče nadaljevati pouka, kajti pri angl. tab. upravi v Spittalu je bilo veliko nerazpoloženje proti gimnaziji. Ko se je ravnatelj zavoda tik pred selitvijo predstavil Spittalskemu tab. ravnatelju, mu Maturantje 1. 1948 v Spittalu ob predaji ključa. Sedita primarij dr. Valentin Meršol in prof. Milko Jeglič. je ta izjavil: "Gimnazijski pouk traja predolgo. Vašo mladino bomo naučili pisati in brati, potem jo pošljemo pa na delo." Nekaj dni po preselitvi je merodajna slov. osebnost istemu ravnatelju izjavila med drugim: "Gimnazije pa ne bo take kot je bila, ker je bila ona glavno leglo politike. To vse prav dobro vedo oblasti v Celovcu.". Na vprašanje, ali so politizirali profesorji, ali učenci, ali je bil morda učni načrt političen, ali celo prostori, je odvrnil: "Profesorji ne. V Celovcu pa imajo vse natančno popisane. Samo eden je vreden polnega zaupanja (pa je moral pozneje vendar bežati med "zločinci ") Glavno so pa prostori. V njih so se vršili vsi politični razgovori, sestanki, tečaji in predavanja." Dne 17. nov. je pomočnica tab. ravnatelja izjavila: 1.) gimnazija bo, toda v skrčenem obsegu, 2.) učitelji ne bodo plačani, 3.) učenci ne bodo smeli biti starejši od 18. let, 4.) nihče ne sme za pouk nič plačati. Boj za prostore. Gimnazija je pripeljala s seboj bogat inventar: javno knjižnico nad 1.300 knjig, šolsko knjižnico nad 1.200 knjig, dokaj učil, šolski arhiv ter zbornično in pisarniško opremo. Ves ta dragoceni material je bil z veliko težavo natrpan v eno najmanjših sobic v šol. baraki, med tem ko je bila ena soba prazna, ena dodeljena ruski skupini, ki je šla v drugo taborišče, ena je služila za drvarnico, druga za ondotno knjižnico, ki sploh ni delovala, saj ni imela knjig, ena za skladišče. Tab,. ravnateljstvo v Peggezu je dalo za gimnazijo prepeljati v Spittal vso prostorno kapelo, Mladinski dom in dve skavtski baraki. Pouk. Ravnatelj je vse poskusil ,da bi se pouk vendarle mogel nadaljevati, pa brezuspešno. Dne 9. decembra (1946) pa ga je po- klical tab. ravnatelj in sklicujoč se na neki dopis z Dunaja, izjavil: "Gimnazije ne sme biti več, ker je njena pot do univerze predolga. Mladino je treba po najkrajši poti pripeljati v praktične poklice. Zato naj ravnateljstvo zavoda do drugega dne predloži načrt za novo praktično šolo (srednjo tehniško šolo). Ugodil je prošnji in podaljšal r°k na dva dni. Nato je ravnatelj sklical učiteljsko sejo, ki je izdelala okvirni načrt za "novo šolo" tako, da je ta zajel vse predmete gimnazije, dodana je bila le v višje razrede po dve ted. uri opisna geometrija in omenjene praktične vaje v delavnicah, katerih organizacijo je ravnateljstvo obljubilo. Učit. zbor je šel na delo s trdnim prepričanjem, da se bo posrečilo ukaniti tab. vodstvo, ki se za zadevo pozneje ne bo več brigalo. Tako je tudi bilo! Pomočnica ravnatelja je 13. dec. učni načrt pregledala in ga ocenila z "odlično'', nakar je dovolila, da zavod lahko začne s poukom, in obljubila za pomočnika ravnatelja tehnično moč in inženirja. Zato se je pouk začel v dveh učilnicah Mladinskega doma dne 16. dec. v "starem tiru". Učilnice v Mladinskem domu pa ni bilo mogoče ogreti, zato je šla gimnazija med bož;čnimi počitnicami do 7. januarja v štiri učilnice šolske barake. S tem dnem pa je moral pouk zopet prenehati, ker je zavod še te učilnice izgubil. Med tem je pa s polževo naglico napredovalo postavljanje gimnazijske barake, ki se ni hotelo premakniti z mrtve točke Ko je v zadnjih dneh januarja bilo vendar "poslopje'' za največjo silo zbito, je bila dne 29. januarja nova tehnična šola slovesno odprta. K temu "slovesnemu aktu" je prišel sam tab. ravnatelj z vsem svoj;m aparatom. Drugi dan se je pouk v vsem obsegu začel. Opisno geometrijo v 5., 6. in 7. razredu je po 2 ted. uri učil ing. Marko Bajuk, oddelek trg. akademije pa je prenehal, ker so bile plače profesorjem ustavljene in se prof. Rajman ni mogel na svoje stroške voziti v SpittaJ. Dne 23. febr. je pritisnil tako hud mraz, da do 28. istega meseca ni bilo mogoče vzdržati v slabih učilnicah. Ker zavod ni dobil nič kuriva, je bil pouk skrčen na ure po 15 minut, od 1. do 10. marca pa sploh ni bilo pouka. Solidno delo zavoda je pa začelo zanimati rdeče oblasti v domovini. V sredi marca sta si prišla dva odposlanca, prof. Kune ml. in major Pečkaj iz Titovine ogledat zavod. Posledice so prišle kmalu. Dne 8. aprila je novi tab. ravnatelj odstavil več tab. uradnikov in brez navedbe vzroka odredil, da ne smejo več poučevati na gimnaziji: ravn. Marko Bajuk, prof. Božidar Bajuk, ing. Marko Bajuk, dr. Franc Blatnik, dr. Fr. Mihelčič, prof. Janez Sever, dr. Ljudevit Žagar in tel. učit. Pavel Kveder, Ravnatelju je pa posebej naročil, naj skrbi še nadalje, da bo tekel pouk gladko dalje in naj tudi sicer ostane v stiku z zavodom in iz o-zadja zavod še nadalje vodi. To je bil za pouk hud udarec. Titovci so izbrali za "zločince" prav take, s katerih odstranitvijo so upali zadati zavodu smrtni udarec. Pa so se zmotili. Res je odpadlo na zavodu skoro 100 predmetnih ur javnega pouka, toda profesorji so zbirali učence skrivaj-tudi v bližnjem gozdu — jih uč'li in jim dajali navodila za učenje. Vodstvo zavoda je prevzel, ker je bil prof. Jeglič na bolezenskem dopustu, formalno prof. Majcen Jože. Dne 10. junija se je zgodilo to, kar so vsi od prvega dne "teh. šole'' pričakovali. Ravnatelj taborišča je dovolil zopet gimnazijo namesto tehnične šole. Ta dovolitev je bila seveda le formalnega pomena, ker se na "Tehnični šoli" itak ni bilo prejšnje gimnazijsko delo nič spremenilo. Ker je Titovina zahtevala izgon iz taborišča vseh onih profesorjev, ki jih je ravnatelj le, suspendiral od pouka, so jih postavili v seznam vojnih zločincev in jih začeli preganjati (loviti). Zato je bilo njihovo delo dvakrat težavno in nevarno. šolsko leto se je pa bližalo koncu in je bilo treba poskrbeti za oceno učencev v onih predmetih, ki so jih učili pregnani profesorji. Novi ravnatelj Maydon je ustregel prošnji gimnazije in dovolil, da smejo učence izprašati ravn. Marko Bajuk, prof. Bož. Bajuk in J. Sever ter dr. Lj. Žagar, kar se je uredilo do 20. septembra. Obenem je dovolil, da smejo prvi trije biti tudi člani izpraševalnega odbora pri teč. izpitih, ki so bili končani od 16. do 22. avgusta. Ker vse dosedanje zahteve Titovine niso zadale gimnaziji smrtnega udarca, so morali pregnani profesorji z drugimi odstavljenimi taboriščniki v novembru zapustiti taborišče. Zato je ravn. Marko Bajuk, ki je do tedaj po naročilu ravn. Novarine vodil "na tihem" zavod, dne 17. novembra 1947 predal vse delo J. Majcenu, ki je bil dotlej formalni vodja. Dne 10 decembra pa je bil postavljen za ravnatelja Jože Ovsenek, ki se je po trikrat na teden vozil na zavod iz sosednjega taborišča v Trefflingu. Med odsotnostjo pa ga je nadomeščal z vsemi pravicami in dolžnostmi ravnatelja prof. Milko Jeglič, ki je bil po odhodu ravn. Ovseneka v Italijo imenovan za ravnatelja zavodu in za prosv. načelnika. Vse te homatije so občutno rahljale pouk, ker za vse odstavljene profesorje ni bilo mogoče dobiti nadomestila. Ko je prof. J. Ovsenek dne 15. dec. 1946 odšel v Treffling, ga je nadomestil supl. Petan-čič. Ko je dobil Ivo Kermavner širši delokrog, ga je na zavodu zamenjal tel. uč. Pavel Kve-der, tega pa v nov. 1947 Zupan Al.. Za akad. slikarjem Jerino je učil risanje nekaj časa slikar Božidar Kramolc; dr. ing. Lj. Žagarju je sledil od 8. jan. 1948 do svojega odhoda v Argentino ing. Maks Ocvirk; za prirodopis pa po odhodu dr. Mihelčiča ni bilo nadomestila, zato so se učili otroci tega predmeta po njegovih navodilih privatno, grščina je pa odpadla, ker tudi ni bilo učitelja za njo. Ker je bila masovna preselitev naših taboriščnikov v Argentino vedno bolj gotova, je bil na zavcdu organiziran prostovoljni pouk španščine, ki jo je v treh oddelkih poučeval nadzornik Al. Majhen. Zaradi glasov o grozeči nevarnosti, da bo taborišče razpuščeno, oziroma, da bodo taboriščniki preseljeni in razseljeni, je bil uveljavljen predlog učit. zbora z dne 24. marca 1948, naj letošnji osmošolci predčasno delajo maturo, sedmošolcem se pa omogoči završitevi gimnazije s tem, da se osnuje zanje poseben tečaj, v katerem bi predelali v skrčenem obsegu snov osmega razreda in končali tudi maturo. To delo je seveda čez mero obremenilo dijake in profesorje, a je rodilo dober uspeh. Osmošolci so delali maturo že v aprilu, a so nadaljevali s šolo še do konca leta, sedmošol-ci pa v juliju. Tako je bilo to leto izdanih 39 maturitetnih spričeval. V tem šolskem letu je bilo na zavodu še vedno 178 učencev, v š. 1. 1949|50 je pa večina profesorjev in učencev odplavala že čez mcrjs, zato je imel zavod do konca leta le 1. in 4. razred. Vodil ga je docent dr. Ložar. Ob razpustu zavoda so prevzeli njegovo premoženje salezijanci (na Kamnu pri Tin ju), le javno knjižnico je dob:lo Društvo Slovencev v Buenos Airesu. Vpisnke je pa izročil ravn. M. Jeglič v hrambo p. Cirilu Petelinu, ki je SLAVKO SREBRNIČ V SONČNIH ŽARKIH v t Jutranjih žarkov svila čez streho in drevo šumeč me je zalila, zdaj vali me neso. V razkošju barv sem pena, v zvenenju strun sem utrip, v sijaje nit vpletena — življenje: sladek hip. sedaj v Argentini. To naj si zapomnijo oni, ki bi morda potrebovali kedaj prepise spričeval. Njegov naslov dobe pri Društvu Slovencev v Buencs Airesu. In glej usode! Zavod je nekako tik pred razhodom dobil novo primerno tridelno poslopje, ki ustreza vsem potrebam. Sv. Jedert nad Velikovcem V taborišču pri Sv. Jederti je bilo že iz leta 1941 več Slovencev, ki so jih zlasti iz naše Gorenjske pregnali Nemci. Seveda v onih razmerah ni bilo mogoče misliti na pouk naših otrok v domačem jeziku, zato so hodili vsi sprva le v ondotno nemško šolo. V letu 1945 je pa prišel tja slov. lazarist Mejač in je zbral naše otroke in se z njimi pečal, dokler ni prišla tja naša učiteljica. Ko je namreč vodstvo Slovencev v Peggezu zvedelo za to skupino, je poslala prosv. uprava tja učiteljici Jožico Beričič in Danico Milav-čevo z naročilom, da ondi organizirata šolski pouk za slovenske otroke. Imeli sta dovolj težav, ker so otroci z doma bili že 3 leta in so hodili v tem kraju le neredno v nem. šolo, kjer pa ni bilo zanje sistematičnega pouka. Tudi slaba učilnica ni podpirala začetnega pouka. Ko so smeli imeti pozneje pouk v ondotni nem. šoli, je bilo delo lažje. Vseh učencev je bilo 28, ki so bili razdeljeni z ozircm na znanje v 4 oddelke. Manjkajoča učila so prihajala polagoma iz Peggeza. Roditeljski sestanki so zanimanje za šolo zelo poživili v vsej skupini. Verouk je poučeval pok. dekan Kete. Slovenska ljudska šola v Astenu. Na skr j jni desni kat. Jože Cvelbar, na skrajni levi prof. Bož. Bajuk. Šola je prenehala, ko je bilo taborišče premeščeno v Judenburg. Pueh pri Salzhurgu Ko je prišla na Soc. odbor v Peggez prošnja po papeškem delegatu, naj bi poslali v Puch pri Salzburgu enega učitelja, da bi ondi učil slovenske otroke, je bila z odlokom NO. št. 284 pr. z dne 8. junija 1946 na lastno prošnjo poslana tja Albina Zajčeva. Pa ta zadeva ni uspela. A sten pri JLinzu V tem taborišču je bilo malo Slovencev, samo okrog 50, ki niso mogli poskrbeti za pouk mladine, zato otroci niso hodili v šolo, ali pa so obiskovali srbski pouk. Ko je v decembru 1947 pribežala tja iz Spittala okrog 50 duš močna skupina "vojnih zločincev", se je začelo takoj delo za mladino. Taboriščno ravnateljstvo je odobrilo prošnjo ted. vodje slov. skupine Stojana in dovolilo poseben oddelek za slovenske otroke. Organizacijo oddelka je prevzel prof. B. Bajuk, ki je imel v rokah tudi pouk. Priglašenih je bilo sprva 16 učencev; ko jih je nekaj iz taborišča odšlo, jih je ostalo stalno še 11. Razdeljeni so bili po znanju v 3 oddelke (1, 2 in 4). Pouk je bil sprva poldneven, pozneje pa deljen. Oddelku je bila odkazana lepo urejena, prostorna soba in je dobil dovolj šolskih potrebščin z učbeniki vred. V delu je bil povsem samostojen, le v občem oziru je bil vključen pod nadzor šol. tab. nadzornika Srba. Verouk je poučeval kaplan Cvelbar Jože. Otroci so bili pridni in zelo redni, so se radi učili in so posebno radi peli otroške in nabožne pesmi ter so nekajkrat celo v kapeli pri sv. maši samostojno peli. Spričevala je podpisoval prosv. referent ameriške voj. uprave v Linzu. Po odhodu prof. B. Bajuka v sept. 1948 je poučeval nekaj tednov učitelj Mokorel, po njegovem odhodu pa kaplan Cvelbar. Ko je še ta odšel, je bilo konec pouka, saj je tudi število otrok z odhodom staršev polagoma splahnelo. ZAKLJUČEK Naj sklepno še omenim, da je bilo za zdravje otrok poskrbljeno v vseh šolah in so bili vsi otroci letno večkrat, sicer pa od primera do primera posamič temeljito pregledani. Prav tako je bila krepko podprta verska stran: vse šole so imele ob nedeljah in praznikih obvezne šolske maše, vsako leto duhovne vaje, udeleževali so se vseh skupnih javnih cerkvenih slovesnosti in prireditev, obnavljali so vsako leto posvetitev Marijinemu Srcu in so v febr. 1946 slovesno ustol;čili po razredih sv. križ, ki so ga v domovini vrgli iz šol. Gimnazija je imela še posebej Marijino družbo za dečke in deklice in je bila domala vsa mladina včlanjena v njej. Zato vsi oni, ki so imeli dolžnost skrbeti za našo mladino, lahko s ponosom in zavestjo zro na čas našega begunstva, ker so svojo dolžnost izpolnili in dali naši mladini, kolikor so mogli v najtežjih okoliščinah. Težko je pisati poročilo, o našem šolstvu v tujini, ko nam manjkajo potrebni viri in so naši šolski arhivi raztreseni po raznih kontinentih. Zato poročilo ne more biti popolno, umerjeno je po možnosti in po navodilih u-redništva in naj bi vsi oni, ki ga bodo brali, poslali svoje dostavke Društvu Slovencev, da se bo moglo kdaj v potrebi rešiti pozabe vse ogromno delo skupnosti in posameznikov. Za vire sem uporabljal 1. Poročila šolskih upraviteljstev, kolikor sem jih mogel dobiti, 2. Letna poročila gimnazije za leta 1945—1948, 3. Lastni zapiski in spomini, 4. Poročila uprav. Avg. Clementeja in nadzornika Aleks. Majhe-na, ki mi je podal prav veliko pojasnil s svojega delokroga. Hvala jima obema! Iskal sem tudi drugod še pri merodajnih osebah poročil posebno o zadnjem času, pa jih do časa, ko sem moral zaključiti poročilo, nisem prejel. M. B. Nase solstvo v Italiji v dobi begunstva 3Manigo 1945 Ko smo prišli slovenski begunci v sredini maja 1. 1945 v Monigo in si po nekaj dneh u-redili svoja stanovanja, kolikor je to pač bilo mogoče, smo vsi šolniki takoj začeli misliti na našo ljudsko in srednje-šolsko mladino. Dobro se še vsi spominjamo, kako nepopolen je bil pouk med vojno. Nekateri zavodi so imeli pouk vsak drugi dan, pri čemer so bile v zimskem času zaradi pomanjkanja kuriva učne ure skrajšane na 30, da celo na 20 minut. Mnogo fantov je bilo sicer vpisanih, niso pa mogli obiskovati pouka zaradi vojaške službe. Razredne izpite so delali proti koncu šol. leta. Vsakdo si pa lahko misli, da se v treh tednih ali v enem mesecu ne more predelati učne snovi kateregakoli višjega gimnazijskega razreda. Le malo je bilo v Ljubljani zavodov, ki so imeli dnevni pouk, ki pa je bil, kakor se tudi še vsi dobro spominjamo, stalne moten zaradi alarmov. "OTROŠKI VRTEC — LJUDSKA ŠOLA — GIMNAZIJA Z UČITELJIŠČEM Zaradi teh dejstev, še bolj pa zaradi tega, da na mladostnika zelo kvarno vpliva brezdelje in pohajkovanje, je imelo ljudsko in srednješolsko učiteljstvo dne 25. maja prvi sestanek. Sklenjeno je bilo, da naj začne 29. maja s svojim, delom otroški vrtec pod vodstvom gdč. Marije Fink. Dne 1. junija naj prične s poukom ljudska šola in dne 4. junija Slovenska gimnazija, ki naj bo kombinacija med klasično in realno gimnazijo ter učiteljiščem. Sklepi so bili izročeni taboriščnemu poveljniku, ki je vse z velikim veseljem sprejel in odobril. Določil je za šolski pouk l^čilnice in preskrbe! iz italijanske šole klopi in table. Prve dni junija je prišel iz Padove v naše taborišče prosvetni referent anglo-ameriških zasedbenih sil g. major F. F. Gregory z namenom, da da iniciativo za ustanovitev slovenskega begunskega šolstva. Prav vesel je bil, ko mu je poveljnik taborišča povedal, da je zadeva že v teku. Slovenskemu begunskemu šolstvu je obljubil svojo moralno in materialno podporo, ki jo je res ves čas našega bivanja v Moni-gu v veliki meri tudi nudil. Na koncu šol. leta je podpisal za vsa spričevala in diplome pose- ben dostavek z besedilom: "Slovenska gimnazija v Monigu dovoljena in bila pod nadzorstvom A. M. G., prosvetnega oddelka v Pado-vi — The Slovene Grammar School as ratified by and under the control of the A.M.G. Edu-cation Division at Padua." Pouk v ljudski šoli in gimnaziji se je, kolikor je bilo v danih razmerah mogoče, redno vršil. Pri tem sta se držala oba učiteljska zbora, ljudsko — in srednješolski, prejšnjega jugoslovanskega učnega načrta in predmetnika. Izmed tujih jezikov so se gimnazijski učenci učili angleščine in italijanščine. Na koncu šol. leta, julija meseca, so bili izvršeni vsi izpiti, razredni in privatni, nižji in višje tečajni izpiti (matura) Ljudsko šolo in učiteljiščni oddelek gimnazije je vodil ravnatelj Ivan Prijatelj, gimnazijo je uspešno vodil prof dr. Srečko Baraga, ki je v začetku počitnic odšel v Trst na novo, važno službeno mesto kot prosvetni referent za slovensko šolstvo v zaseiibeni zoni A, nakar je tudi vodstvo gimnazije prevzel ravnatelj Prijatelj. Od početka iz Moniga so vstopili v učiteljski zbor: Prijatelj Ivan (pr. ma), Dr. Srečko Baraga (si.), Beličič Vinko (si.), Gor še Franc (ri), Jevnikar Martin (si.) in tajnik, K«>bal Vilma (ma), Kocjan Darinka (te), dr. Doli>ar Anton (la), ing. Mozetič Albin (ke, ma), Drehar Anton (ve, filoz), ing. Padar Jože (ma, fi), ing. Schart Drago (ma, fi), Sturm Radi' azula Pavla, Zazula Stanko, Štrukelj Pavel, Buda Stanislav, žužek Angelca, Želez-nik Vera, ki je 1. 1947 prevzela tudi vodstvo šole. Katehetje na ti šoli so bili: Avguštin Albin, Grčman Anton, Cukala Jože, Jenko Alojzij, Škrbe Stanislav. Ob koncu šolskega leta so dijaki pod vodstvom akad. slikarja Fr. Goršeta priredili u- spelo razstavo risarskih izdelkov. Umetnik Gorše sam je na tej razstavi pokazal veliko svojih izvirnih del (med njimi velike oltarne slike sv. Cirila in Metoda za taboriščno kapelo ter portrete vseh članov učiteljskega zbora na gimnaziji). -— K slovesnemu zaključku šolskega leta; je prišel velik dobrotnik našega taborišča in posredno tudi šolstva, škof iz sosednjega mesta Treviso, msgr. Antonio Mantiera, ki si je ogledal tudi razstavo ter bil nad njo presenečen. Prav tako je obiskal razstavo poveljnik vseh taborišč v Italiji polkovnik Find-lay iz Rima. Servigliano 1945-461 Koncem avgusta smo zapustili Monigo in prišli, po kratkem bivanju v Forliju, v začetku septembra v Servigliano. Tudi v novem kraju je bila prva skrb šolnikov, kaj in kako bo z nov;m šolskim letom. Stale so nasproti velike ovire, predvsem ta, da ni bilo za šolo primernih prcstorov. Ko je prišel z dopusta poveljnik taborišča g. cpt. Flood, je vzel vso zadevo zelo resno v roke in nam v vseh ozirih pomagal. Mislili smo nekoliko na to, da bi imela ljudska šola ali pa gimnazija pouk v italijanski ljudski šoli. Poveljnik taborišča je peljal taboriščnega predsednika dr. Stanka Žitka in gimnazijskega ravnatelja v oddaljeno mesto Asco-li, sedež province Ascoli — Pičeno, na prosvetno oblast, ki je dala sicer dovoljenje za u-porabo prostorov v pritličju šol. poslopja, a-li prostore bi si morali sami urediti, kar je bilo tedaj zaradi pomanjkanja lesa skoro nemogoče. V neposredni bližini taborišča je bilo nekaj zapuščanih barak. Po odredbi poveljnika taborišča so naši mizarji te barake popravili in napravili so tudi kar dobro šolsko opremo. V teh prostorih se je potem ves čas našega bivanja v Servigliano vršil srednješolski pouk. Ljudska šola, ki jo je z veliko vnemo vodila ga. Petje Helena, in otroški vrtec sta imela svoj pouk v zidani stavbi v skupini omenjenih barak. Iz ene takih barak so napravili naši mizarji prostorno dvorano z odrom, kjer so se prirejale igre, vršila predavanja in različne proslave. Temu delu našega taborišča so naši ljudje zato upravičeno rekli "Kulturni četrt taborišča". Profesorski zbor in učenci gimnazije v Serviglianu 1. 1946. V prvi vrsti sede od leve na desno: Franc Korošec, Stanko Fortuna, katehet Jože Snoj, dr. Milan Lampret, prof. Anton Orehar, ravn. Ivan Prijatelj, Janez Perharič, katehet Ivan Pintar, dr. Jože Krivec, Jože Vomberger, prof. Jože Osana in Jože Omahna. V drugi vrsti na skrajni desnici: Rudolf Zrimc in Stane Zemljak. Komaj smo prišli v Servigliano, že smo imeli takoj v prvih tednih višjo maturo za dijake, ki so med tem časom prišli iz različnih taborišč po Italiji, kjer niso imeli podobnih šol, se preselili iz Avstrije, nekateri pa so prišli naravnost iz Jugoslavije, ko so ušli iz tamošnjih zaporov oz. taborišč. Kljub težkim razmeram so bili učni uspehi dobri. Izpitnemu odboru je predsedoval že ravn. Ivan Prijatelj, ki je postal vodja vsega šolstva v tem taborišču. V drugi polovici septembraa je odšlo iz Ser-vigliana večje število družin v Senigallio (An-conska okolica), kjer so si tudi takoj osnovali svoje šolstvo. Vodstvo gimnazije je prevzel g. dr. Stopar, ljudsko šolo pa gdč. Opekova. Nastalo je nato vprašanje, ali naj imamo v območju aniconske skupine eno ali dve slovenski gimnaziji. Za rešitev tega vprašanja je bila v začetku oktobra sklicana v Senigallio posebna seja, na kateri je bilo sklenjeno, da naj bosta dve slovenski gimnaziji, v Servigliano in Senigalliji. Na tej seji so bili navzoči poleg obeh ravnateljev poveljnik serviglianskega ta- borišča g. Cpt. Flood, predsednik taborišča Servigliano dr. Stanko Žitko in poveljnik s predsednikom senigalskega taborišča (taborišče št. 7.) Vso pomembnost tej seji pa sta dala prosvetna referentinja gospa grofica De Bosis in poveljnik taborišč v anconski skupini, g. coronel Andrews, ki je sejo tudi vodil. Ta dva sta obljubila vso pomoč slovenskemu šolstvu. To svojo obljubo sta tudi resnično z veliko ljubeznijo izpolnjevala, za kar jima mora biti slovenska begunska skupnost prav hvaležna, Na tem mestu se moramo s hvaležnostjo spomniti tudi zastopnic Britanskega Rdečega križa, ki so ves čas našega begunstva kot dobre mamice skrbele za otroke v otroškem vrtcu ter za ljudsko — in srednješolske učence in učenke. Veliko razumevanje za slovenski šolstvo je pokazal tudi Slovenski, taboriščni *>dbor, ki je zlasti iz dohodkov Taboriščnega dobrodelnega fonda rad prispeval za razne šolske potrebščine. Prav tako je na prvem mestu bila velik dobrotnik Škofijska dobrodelna pisarna, ki je Prva redna matura v Serviglianu 1. 1946. V prvi vrsti od leve na desno: dr. Alojzij Gerzinič, Janez Perharič, Franc Golob, Helena Petje, ravn. Ivan Prijatelj, ing. Avgust Vivod, prof. Jože Osana, prof. Anton Orehar, Rudolf Zrimc, katehet Jože Snoj, dr. Ivan Lampret. V drugi vrsti na skrajni levici: katehet Andrej Pogačar, Ignacij Petje, Angela žužek; na skrajni desnici: Jože Omahna in dr. Jože Krivec. V tretji vrsti: na levi Ignacij Štrancar, na desni Tone Iskra. Dijaki iz dijaškega konvikta v Serviglianu. V prvi vrsti od leve na desno: kateheti Ivan Pintar, Ignacij Štrancar, Anton Orehar, Anton Iskra in Janez Dolšina. pod vodstvom č. g. Dolšina skrbela za nakup knjig in šolskih potrebščin dijakom, njihovo obleko ter vedno za veliko zboljšanje pri hrani za dijake in dijakinje. KONVIKT ZA DIJAKE IN DIJAKINJE Življenje po naših barakah je bilo za naše dijaštvo težko, za resno šolsko delo skoraj nemogoče, ato je bila druga skrb ta, da omogočimo dijaštvu možnost resnega dela, kar se nam je tudi posrečilo, še pod poveljstvom cpt. Flooda je bil v šolskem delu taborišča urejen kolegij za dijake. Pod nadzorstvom skrbnika prefektov čč. g. g. Iskre Antona, Grčmana Antona, Ign. Štrancarja, so se tu dijaki res lahko posvetili resnemu študiju. Mir-' no lahko rečemo, da so naši dijaki v enem letu dosti nadoknadili, kar so v prejšnjih šol. letih zamudili. Ko je 1. 1946 prevzela vzdrževanje taborišč v Italiji UNRRA in je nastopil svojo službo novi direktor cpt. Lancaster, smo mu tolmačili svoje želje glede šolstva, med drugim tudi željo za ureditev kolegija za dijakinje. V kratkem času je bil v prijazni baraki sredi taborišča urejen tudi dekliški kolegij, katerega vodstvo je prevzela ga. Vida Petšuh. Tudi izvenšolskemu delu so se dijaki v Serviglianu pridno posvečali. Sodelovali so pri taboriščnem pevskem zboru, gojili šport, šola sama je prirejala tudi šolske izlete, najlepši izlet je bil v Ambro, kjer je za to okolico znana Marijina božjepotna cerkev. Poučni izleti, ki so jih priredili dijaki pod vodstvom profesorjev, so jim pokazali zgodo- vinsko zanimivo okolico, bližnjo in daljnjo. Tako so si res natančno ogledali starinsko srednjeveško škofijsko mesto Fermo, Falerone, v katerega bližni je bilo videti dobro ohranjene ostanke starega rimskega teatra. Za vzgojo dijakov sta ves čas skrbeli Ma-rijanski kongregaciji za dijake in dijakinje, kjer so se na rednih tedenskih sestankih zbirali ter tako skrbeli za svoje versko življenje ter tudi za večjo razgledanost v verskih in moralnih vprašanjih. — Vsako leto za Veliko noč so imeli posebne duhovne obnove, ali duhovne vaje skupaj z drugimi kot pripravo na zakramente. — Že v Servigliano se je ustanovila med dijaki tudi Slovenska dijaška zveza, kjer so se na rednih sestankih posvečali zlasti kulturno-narodnim vprašanjem. Kar ob preselitvi iz Monigo v Servigl;ano, ali v naslednji tednih so zapustili gimnazijski profesorski zbor: gg. dr. Vrečar Ivan, Jevnlkar Martin, Beličič Vinko, Peterlin A-lojzij, Sturm R., Kobal Vilma, Gorše Franc, Schart Viktor, dr. Dolinar, Theuerschuh Ivan, Iskra Anton. Večinom so odšli v Trst, dr. Dolinar na Tirolsko, g. Iskra na študij v Rim. Prav tako ni več poučeval ing. Padar Jože. Ob prihodu v Servigliano so bili privzeti v učiteljski zbor novi gospodje: Golob Franc (ma, fi), Osana Jože (lat.) Perharič Janez (ze, zg, ped), Gerzinič Alojzij (si, umetn. zg), Pintar Janez (lat), dr. Jože Krivec (si), dr. Omahen (hi) Jurak Jože (ma), Snoj Jože (ze, zg), Iskra Anton (gr), štrancar Ignacij (gr), Omahna Jože (pe, si, š), Petje Ignacij (ped) Peršuh Vida (pd) Zemljak Stane (ris) Škulj Edi (si), Zrimec Rudolf (angl) Korošec Franc (ital). SpnšfgaBHa št. 9 ŠOLSKO LETO 1946-47. V počitniški dobi, dne 24. julija 1946, smo se slovenski begunci preselili iz prijaznega Ser-vigliana v obmorski letoviški kraj, v Senigalli-jo. Naše taborišče štev. 9. je bilo oddaljeno 20 minut od mesta. Novi poveljnik g. maior Burnel, je tudi v tem novem taborišču dobro poskrbel za mladino. Otroški vrtec je imel v manjši baraki prav lep in bogato opremljen prostor. Vodili sta ga gdč. Marjana Kovač in gdč. Marta Fink. Po odhodu gdč. Marte Fink radi nadaljevanja študija v Rim, je bila imenovana na to mesto gdč. Kristina Prija- telj. V tem času je obiskovalo otroški vrtec 15—25 otrok. Po prihodu slovenskih beguncev iz Riccione se je število zvišalo nad 30. Imenovana je bila še tretja absolvirana učiteljica gdč. Anka Sparhakelj.; po odhodu gdč. Marjane Kovač v Argentino je prevzela njeno mesto gdč. Joža Dolinar. Dobre prostore je dobila ljudska šola in prav tako gimnazija. Ljudska šola s štirimi razredi ni imela dosti učencev in učenk. Število je bilo 5 do 10 na razred. Učiteljski zbor so tvorile ves čas kvalificirane učne moči. Tudi v Se-nigalliji je bila v šol. letu 1946[47 ljudskošol-ska upraviteljica ga. Petje Helena, v jeseni 1. 1947 je prevzela vodstvo ga. Železnikova. V Monigu so poučevale preizkušene učiteljice: ga. Petje Helena, ga. Opekova, gdč. Verbic in Zazula Pavla. V Serviglianu poleg šol. upra-viteljice g. šolski nadzornik Zazula in Štrukelj Pavle in gdč. žužek Angela. Nekaj časa je bil tudi 5. razred, ki ga je poučeval g. Kovač. Že za ljudsko šolo še manj za gimnazijo ni moglo biti merodajno število vpisanih učencev za otvoritev razredov. Imeli pa smo dogovorjeno s taboriščnim poveljstvom, da za manj kot 3 učence nismo otvarjali razredov. V Mon gu so bili razredi močni in niso skoraj nič zaostajali za številom učencev v predvojnem času v slovenskih pokrajinskih mestih. Za šol. leto 1945146 (Servigliano) in 1946147 (Senigallia, tab. štev. 9) nam pokažeta številčno stanje učencev in učenk naslednji preglednici. Skupina otrok iz otroškega vrtca v Senigalliji št. 9. V ozadju učiteljici: Kristina Prijatelj in Marjana Kovač, por. Batagelj. Zadnja matura v Senigalliji št. 9 leta 1947. Od leve na desno sede: Franc Korošec, Božidar Fink, Alojzij Gerzinič, Anton Orehar, ravn. Ivan Prijatelj, Janez Perharič, dr. Franc Mihe-lič, Rudolf Zrimc in Simon Rajer. ŠOLSKO LETO 1945-46. V začet. š. 1. Ob koncu Razred vpisanih š. 1. ostalo I 4+3 7 3+1 4 II 2+2 4 2+2 4 III 7+4 11 6+4 10 IV 3+5 8 3+5 8 V 6+8 14 6+4 10 VI 13+3 16 13+3 16 VII 10+7 17 9+8 17 VIII 10+9 19 11+8 19 Skupaj 55+41 96 53+35 88 ŠOLSKO LETO 1946- ■47. V začet. š. 1. Ob koncu Razred vpisanih š. 1. ostalo I 2+6 8 1+5 6 II 3+0 3 3+0 3 III 3+4 7 3-1-3 6 IV 6+3 9 5+3 8 V 5+3 8 3+2 5 VI 7+2 9 4+1 5 VII 14+7 21 11+6 17 VIII 8+7 15 8+4 12 Skupaj 48+32 80 38+24 62 Ta preglednica nam pokaže razmeroma visoko število učencev in učenk v zadnjih dveh razredih. Podrobnejšo preglednico o redovanju iz vedenja in učnem uspehu je ravnateljstvo dostavljalo za vsako polletje taboriščnemu poveljstvu in Narodnemu odboru za Slovenijo v Rimu. Kakor je bilo z nekega stališča pozdraviti selitev iz Servigliana v Senigallio, ki je bliže večjih središč (Ancona), tako je tudi za šolo kakor za vse druge stvari minila tako imenovana zlata doba te skupine beguncev. Kmalu po prihodu v Senigallio je po izgonu duhovnikov prišlo do nove spremembe v gimnazijskem učiteljskem zboru, ko so vstopili. Fink Božo (lat) dr. Franc Mihelič (ze, zg), dr. Julij Savelli (ze, zg), Vombergar Jože (zg), 0-mahna Jože (pe, š), Pregelj Dare (te), Rajer Simon (la, š). Fajdiga Pavle (angl. zg, ital.). Tudi v Senigalliji se je dijaštvo posvečalo izvenšolskemu delu, kakor prej doma tako tudi v begunstvu, z dovoljenjem učiteljskega zbora. Gojili so zlasti plavanje, saj smo imeli le par korakov od taborišča do morja. Za šolske izlete ni ta kraj toliko prikladen. So pa napravili učenci in nčenke pod vodstvom taboriščnega župnika in prof. verouka č. g. Antona Oreharja lepe izlete v vsem dobro znano Marijino božjo pot, v Loretto. Tam so imeli v kapeli sv. Cirila in Metoda sv. mašo, nakar jim je g. pater Kocjan raztolmačil vse zanimivosti loretske bazilike. RODITELJSKI SESTANKI V svrho boljših učnih uspehov in z namenom tesnega sodelovanja med starši in šolo so se tudi v begunstvu prirejali roditeljski sestanki, na katerih so posamezni člani učiteljskega zbora govorili o tem in onem vzgojnem problemu, na drugi strani so pa tudi starši povedali svoje želje. In res, učni uspehi so bili prav zadovoljivi, zlasti učenci višjih razredov so prav pridno delali, zato so vsi napravili maturo z odličnim, prav dobrim in dobrim uspehom. KAM SO SE ODLOČILI DIJAKI Izmed naših abiturientov jih je šlo 8 v bogoslovje in bodo v kratkem času peli nove sv. maše. Trije nadarjeni dijaki nadaljujejo svoje študije v Španiji. Dve abiturientki sta šolski sestri, ena usmiljenka. Večina dijaštva živi v Argentini. Nekateri bivši mlajši učenci obiskujejo poleg dela še praktične tečaje in nekaj jih je vpisanih na univerzi. Upati je, da Slovenska gimnazija in ljudska šola v Senigalliji 1. 1946. V tretji vrsti sede od leve na desno: dr. France Gnidovec, Milan Volavšek, Ivan Teuer-schuh, Marjan Marolt, Francka Opeka, Lojzka Verbic, dr. Anton Stopar, Slavica Šustar-šič, Žavbi Avgust, dr. Stanko žitko, Lojze Breznik, Franc Kogovšek, Francka Reja-Roš, v četrti vrsti na skrajni desnici dr. Milan Pavlovčič, v peti vrsti na skrajni desnici Jože Mausar. se bo v bodoče vpisalo še več abiturientov na univerzo, ker je v tem letu odobrilo angleško zun. ministrstvo v Londonu nekaterim našim abiturientom, ki so ubrali pravo pot, naše taboriščne maturitetne diplome, nakar jih je odobrilo tudi argentinsko zunanje in enako tudi prosvetno ministrstvo. ŠOLSKO LETO 1947148 V tem letu se je pouk začel že v razpoloženju razseljevanja, ko so prvi iz učiteljskega zbora odšli že v avgustu, dragi z dijaki pa čakali za oktober, a že sredi počitnic smo imeli maturitetni tečaj za tiste, ki so prej končali redno VII. r., za tem pa po končanem tečaju naredili VIII. r. in tudi maturo. Ker je bil to razred, ki je zelo resno študiral, so to zmogli brez popuščanja pri izpitih. — Začela je pouk tudi ljudska šola in otroški vrtec. — Ko pa je 2. febr. 1948 odšla večina iz učiteljskega zbora z ravnateljem vred v Bagnoli čakat ladjo za Argentino, je prenehal pouk na gimnaziji, čez mesec dni po odhodu druge skupine v Bagnoli pa tudi ljudska šola in otroški vrtec za slovenske otroke. UČNE KNJIGE IN UČILA V begunstvu je bilo težko vprašanje učnih knjig, kar pa se je tudi ugodno rešilo. Vemo, da smo v mirnih časih morali večkrat pisati razlago različnih profesorjev in se po tej učiti, kljub temu, da smo imeli odobrene in predpisane učne knjige. Tudi naši učenci so si morali mnogo pisati. Imeli pa smo tudi lepo število slovenskih učnih knjig in leposlovnih, del, ki nam jih je preskrbel Škofijski dobrodelni odbor. Nekaj italijanskih knjig za člane učiteljskega zbora nam je preskrbel Slovenski socialni odbor v Rimu. Dosti latinskih klasikov nam je daroval škofijski zavod iz Fer-ma. Za vse naše šolstvo v Italiji je imel vedno veliko zanimanje g. minister dr. Krek Miha osebno in kot predsednik Narodnega odbora za Slovenijo. Ko je prišel julija meseca 1. 1946 v Servigliano, se je udeležil tudi otvoritvene seje za višji tečajni izpit ter želel vsemu našemu delu obilo uspehov. On nam je tudi preskrbel obrazce spričeval za ljudske in srednje šole ter za nižji in višji tečajni izpit. Če bi kdo pregledal naše zapisnike, bi videl, Ljudska šola in mladinski zbor v Senigalliji št. 7 ob slovesu od svoje voditeljice in pevo-vodkinje gdč. Lojzike Verbic. da se je vse šolsko delo vršilo v redu prav tako, kot prej v domovini v rednih razmerah. Za vse to gre hvala vsem članom učiteljskega zbora, ki so se kljub težkemu begunskemu življenju posvetili z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo naši mladini, zlasti oni, ki niso bili po svojem poklicu srednješolski Učitelji. Za ljudsko šolo je bilo ves čas begunstva dovolj učiteljstva na razpolago, drugače je bilo to za srednjo šolo. V Monigu je bilo še dovolj kvalificiranih učnih moči. Iz Ser-vigliana pa je odšlo v začetku oktobra 1. 1945 več profesorjev v Trst. Ravnateljstvo je moralo nato naprositi druge po večini akademsko naobražene gospode, ki so z velikim veseljem prevzeli pouk na gimnaziji, med njimi je bilo nekaj gg. duhovnikov. Neprijetno je bilo, ko je 10.9.1946 morala večina duhovnikov zapustiti taborišče; med temi so bili seveda tudi gospodje, ki so bili že dalj časa člani učiteljskega zbora. Ravnateljstvo je naprosilo diugs gospode laike, ki so se rade volje posvetili mladini in se vživeli v šolsko delo. Ne smemo pa pozabiti naše najvišje cerkvene oblasti, Vatikana, kjer je hvalevredno deloval za begunce č. g. dr. Šaruga. L. 1945 je pripeljal v Servigliano za sv. Miklavža velik kamion vsej šolski mladini lepe pakete s šolskimi in drugimi potrebščinami. Kako nestrpno je čakala vsa šolska mladina na vatikanski kamion na predbožični dan 1. 1947 v Senigalliji. že v mraku se je pripeljal č. g. dr. šaraga s pričakovanimi paketi. Z njim je prišel izs Rima tudi škof, prezvišeni msgr. Rotolo Sal-vatore, ki je daroval v našem taborišču polnočno sv. mašo. Ko so dijaki senigalijske gimnazije taborišče št. 7. napravili v š. 1. 1945|46 pod vodstvom svojih profesorjev izlet v Rim, jih je sprejel tudi sv. Oče Pij XII. Ob tej pri- Del ljudske šole v Senigalliji. NO. 9. liki je podelil sv. Oče vsemu slovenskemu di-jaštvu svoj blagoslov. Res, božji blagoslov je spremljal delo naših begunskih šol. I. P. Senigallia št. 7 in- Marlettu t Leto 1945146 "Zakon natore je tak, da z maliga rase veliko", ergo se je tako razvijalo tudi šolstvo v senigalskem taborišču No. 7. Najprej je prišel v začetku oktobra, po desetih dneh bivanja v novem kampu, na vrsto otroški vrtec. Kako tudi ne, saj se je drobiž v dokaj tesnih stanovanjih "kar tako motal mamicam pod nogami", kot goske sodnemu slugi v Gogoljevem Revizorju. 26 otrok je prevzela voditeljica otroškega vrtca ga. Blanka Černy, arh. Volov-šek pa je vrtčevo sobo poslikal s freskami iz življenja raznih pravljičnih bitij. Takoj je sledila petrazredna ljudska šola pod taktirko meščanskošolske učiteljice gdč. Francke Opeka, nečakinje svoječasnega deželnega šolskega nadzornika, kanonika, doktorja Mihaela, ki ji je torej vzgojiteljska in učiteljska kri takorekoč po žilah tekla. V ljudski šoli je bilo koj 39 otrok. Ena izmed verzij, obravnavanih na oktober-ski seji srednješolskih strokovnjakov, ki jo opisuje g. ravn. Prijatelj, je bila ta, naj bi bila v Servigliano višja, v Senigalliji pa nižja gimnazija. Čez teden naj bi bili serviglianski nižji pri nas, naši višji v Serviglianu, ob nedeljah pa naj bi se oboji vračali na počitnice pod rodni krov. Dijaštvo, ki rado potuje in se še rajši potepa, je bilo te verzije odkritosrčno veselo, toda njegovi računi so bili docela preu-ranjeni. Resnica je, da je bil g. dr. Anton Sto-par z dekretom iz Ancone najprej imenovan za ravnatelja nižje gimnazije, toda niti on, niti predsednik taboriščnega odbora g. Alfred Volčan nista mirovala, dokler ni prišel nov ferman, ki je položil še temelj višji gimnaziji. Vpisovanje v nižje razrede se je vršilo od 25. do 27. oktobra, v višje razrede 8. novembra. Vpisalo se jih je od prime do oktave 13, 10, 11, 4, 6, 5, 4, 4, skupaj torej 57 brihtnih glav. Pri znani slovenski ekspeditivnosti je bil rok od vpisovanja do pričetka poduka naravnost brzojavno kratek. Last not least je prišla na vrsto univerza. V taborišču je bilo kakšen ducat akademikov, ki so prišli semkaj naravnost iz Forlija (Prim. koledar Svob. Slov. za 1949). Nekateri so sicer že suplirali na novo ustanovljeni gimnaziji, toda vsi ali vsaj skoraj vsi bi radi visoko šolo dokončali. Vprav v tem kampu se je rodila glavna akcija za dosego možnosti nadaljevati in končati študije na laških univerzah. Iniciativa je bila popolnoma v rokah študentov, kar' glede nižjih šol ni mogoče striktno trditi. Pehanje je bilo kronano z uspehom in kmalu po Novem letu so se akademiki po vzorcu sho-larjev izza renesanse in baroka podali na bo-lonjsko univerzo, napravili pa novo zadrego z izpopolnitvijo učiteljskega zbora na gimnaziji. K sreči je ob slovesu že funkcionirala kantina. Ne vem, če je otroški vrtec vodil svoj arhiv. Ljudskošolski arhiv se je preselil v USA, bo-lonjski je ostal v Bologni, v Buenos Airesu je le o klasju in trnju s srednješolskega polja, za ostalo šolstvo sem navezan skoraj zgolj na ustno izročilo. Ljudsko šolo je prevzela kot voditeljica kmalu gdč. Lojzika Verbic, ker je bila gdč. Opekova kot stroga, pa vendar srčno Ijudomila profesorica matematike preveč zavzeta s podukom na gimnaziji. Gdč. Verbiceva je ustanovila mladinski pevski zbor, pri katerem je bilo petje obvezno za vse ljudskošol-ske učence in vse dijake nižje gimnazije, če le niso bili preveč amuzikalni. Gimnazija je bila mešana: klasična in realna, kakršna je bila pač podlaga dijakov. Pouk se je vršil po jugoslovanskem učnem načrtu, s to razliko, da sta srbohrvaščino nadomestili italijanščina in angleščina; za realce je bila obvezna še nemščina. Težko je bilo s knjigami, zvezki in učili. Nekaj jih je prišlo iz Trsta, nekaj jih je ravnatelj nakupil na italijanskem trgu. Kar se je dalo denarja iztisniti od komande taborišča, ni bilo dovolj; ostalo so krili Škofijska dobrodelna pisarna, rimski Social- ni odbor in taboriščna zadruga, število dijakov ni bilo stalno. Poleg rednih dijakov je bilo vedno m kaj privatiscOv, ki so vstopili med redne dijake šele po opravljenih privatnih izpitih; kakšen reden dijak je šel med privati-ste, če je dobil službo. Tudi so se rodbine selile iz enega taborišča v drugo; nekaj dijakov je prišlo iz Jessija, potem pa so se izselili na jug. Tako je med letom vstopilo 11 novih študentov, izstopilo pa 12. Najvišje stanje je bilo okoli Novega leta: 65 rednih in 4 pri-vatisti. Ob zakjučku semestra jih je bilo 54, ob koncu šolskega leta 55. Privatnih izpitov je bilo 11. Dijaki so imeli svoji Marijini kongrega-ciji, fantje posebej in dekleta posebej. Poskušali so se tudi z dijaškim listom. Fantje so se šli skavte, sprva ne brez pomislekov nekaterih profesorjev. Sploh je učno osebje bdelo tudi nad izvenšolskim udejstvovanjem dijaštva in je moralo, postavim, prepovedati dijakinjam hoditi na poljske plese. Po istem Koseskijevem načelu, kot pričetek šolstva, so se vršili šolski izleti. Najprej so peljali profesorji svoje ljubljene dijake na Scapezzano; bil je to na starega leta dan nekakšen majniški izlet na Rožnik, le da pri čadu ni bilo bele kave. V februarju so romali — fantje posebej in dekleta posebej — v Loreto, kjer jim je po pobožnostih v sveti hišici razkazal vse znamenitosti cerkve slovenski pe-nitenciarij p. Oton Kocjan. Med 23 in 27. aprilom so šli dijaki in dijakinje od quarte do oeta-ve v R;m in Assisi. Dr. Stopar je bil res strog človek, je od dijaka dosti zahteval, a ti izleti so njegova zasluga. Ni bilo lahko dobiti od tab. vodstva vozil in brašna, toda ravnatelj ni prej miroval, da je vse dobil. V Rim je najavil izlet tako pozno, da ni mogel priti odklonilni odgovor pred našim odhodom. Na Via dei Colli so kaj debelo pogledali, ko smo se vsuli v slovensko hišo, čes saj smo vam vendar pisali, naj ne hodite, ko nimamo niti prenočišč, niti denarja za makarone. "Pri Jupitru, ali naj celo klapo spet naložim na kamijon in jo odpeljem nazaj v Senigallijo" je zaradi lepšega ogorčeno vzkliknil direktor. "Tisto ravno ne", so se motali iz zadrege gospodje na kolih, "ampak...". Ta "ampak" je bila men-za pri g. dr. Jelenčevi in nagosto po tleh so se čez noč polegli slovenstva stebri mladi, pa je šlo. In kako je gospa doktorjeva sprejela naše študente, njej in študentom se je vse smejalo! Ko bomo profesorji vsi že davno pozab- Slovenska gimnazija v Barletti 25. sept. 1947. Od leve na desno sede: Franc žužek, Rudolf Smersu, Majda Maček, Francka Opeka, Milena Svetlič, dr. Anton Stopar, Alojzij Breznik, Jože Mavsar, ing. Dušan Svetlič, Jože Lesar, Avgust Žavbi, Marjan Marolt, v drugi vrsti na skrajni desnici dr. Franc Gnidovec in dr. Milan Pavlovčič. ljeni, se bo ta rod še hvaležno muzal ob spominu na gostoljubnost Štemburjeve Julke. Je bila tudi lakot v želodcih, saj našteva gimnazijska kronika kar 39 objektov, ki so si jih dijaki v Rimu ogledali, pa tudi pri sv. Očetu so bili; gospa je vso lakot izborno potolažila. Bližal se je zaključek šolskega leta. Ravnatelja je skrbelo, kako bi šoli priboril pravico javnosti. Za slučaj skorajšnje vrnitve je bilo vse v redu, saj je Narodni odbor budno spremljal in podpiral razvoj šolstva, toda za nasprotni slučaj, je hotel imeti ravnatelj kaj mednarodnega. Ni kazalo drugega, kot da gredo študentje polagat razredne izpite in maturo še na italijanske šole. Pokrajinska oblast v Anconi je pristala na to, da se pri razrednih izpitih vpošteva delno jugoslovanski učni načrt, delno smo ga pa še prilagodili laškemu, zato so morali dijaki vkljub vedno bolj vabljivim morskim kopelim kar krepko pljuniti v roke. Od 1. do 5. junija se je vršil nižji, še en dan več je trajal višji tečajni izpit. Vsi so u-speli. Trinajstega v mesecu je bila zaključna sv. maša, pri kateri je pel mladinski pevski zbor, po maši pa so se razglasili uspehi in neuspehi; 13 odličnih, 23 prav dobrih, 7 dobrih, 9 slabih s ponavljalnimi izpiti in 3 neredovani. Istega dne je bila odprta šolska razstava, naslednjega pa se je vršila dijaška akademija. V začetku jeseni so šle abiturientke polagat še maturo v Ancono. Štirim našim se je pridružila še peta, ki je maturirala v Monigu, pa se je z našimi pripravljala še na italijansko Dijaštvo senigalske gimnazije pred sv. Petrom v Rimu. maturo. Nekaj pa jih je prišlo iz Servigliana. Ta matura je bila po laškem sistemu, brez vpoštevanja naših posebnosti in neznanja italijanščine, vendar so jo tri takoj izvozile, dve pa dobile popravni izpit. Istočasno sta na naši gimnaziji maturirala dva klasika iz Servigliana. Nekaj dni za anconsko maturo so se vršili razredni izpiti na senigalski gimnaziji in ondotnem liceo classico. Polagalo ga je 43 rednih dijakov in 1 privatist. Redni so vsi izdelali in slovenski učitelji smo se upravičeno postavljali, ko so nam italijanski kolegi odkritosrčno čestitali, čudeč se napiflanosti študentov. Čut hvaležnosti mi narekuje omembo generoznosti obeh ravnateljev Vittoreja So-lazzija in A. Belardija ter prizadevnosti tržaškega profesorja dr. Frančiška Suzzija, ki ga je v sporazumu z italijansko prosvetno oblastjo postavila komanda begunskih taborišč za tolmača in posrednika pri vseh teh izpitih. Gospodu profesorju smo tako prirastli k srcu, on pa nam, da še precej časa po končanih skušnjah ni mogel zapustiti senigalskega taborišča. Leto 1946|47 Ker je voditeljica gdč. Verbiceva odšla službovat na Primorsko, je njeno mesto na ljudski šoli prevzela učiteljica ga. Gizela šušter-šič. 7. septembra se je vpisalo v gimnazijo 57 dijakov. Major Burnel, ki je prevzel poveljstvo tudi nad našim taboriščem, je hotel šolstvo tako preurediti, da bi bil v kampu štev. 9 le otroški vrtec, na štev. 7 pa za obe taborišči ena šola, v katero bi hodili le otroci do 14. leta. Ko smo ga vprašali, če smemo dijake "pri- vatno" naprej učiti, je dejal, da temu ne bo nasprotoval, le plačevala ne bo uprava profesorjev, ker Angleži niso zato tu, da bi Slovence šolali. Dobil je pojasnilo, da učiteljski zbor ne podučuje zaradi tistih borih liric — v tedanji valuti se je nonorirala ura z 10 argentinskimi centavi — in je ostalo pri starem. A v taborišču štev. 7 ne dolgo. S 14. novembrom smo morali poduk v vseh šolah prekiniti, ker se je večina taboriščnikov selila v Barletto. Že v koledarju za 1. 1949 sem popisal, kako v novem taborišču nismo mogli priti do šole, dokler se ni zanjo zavzela Miss Buttler. Odmor je trajal točno dva meseca in šele 14. januarja je spet pričel poduk. Šolski prostori so bili še skoraj boljši kot v Senigalliji, zlasti zato, ker niso bili v stanovanjskem bloku. Otroški vrtec je prevzel mladinski pisatelj in pesnik Mirko Kun-čič. Gimnazija je izgub:la tri študente, ki so ostali v Senigalliji, dobila tri nove. Koncem semestra v začetku marca je bilo 58 rednih dijakov poleg 2 privatistov. Vkljub dvomesečni prekinitvi je bilo predelane več snovi kot v prejšnjem letu. Po vztrajnem ravnateljevem prizadevanju smo morali izčrpati polsg vsega jugoslovanskega še celoten italijanski učni načrt. Od poljske gimnazije tkzv. Kopernikovega zavoda v Rimu smo sicSr dobili po posredovanju dr. Ti-neta Debeljaka zagotovilo inkorporacije, če bo ta zavod zadobil zagotovljeno pravico javnosti. Ker pa je ta pravica še visela v zraku, smo vseeno ves čas računali z zopetnimi skušnjami na italijanski gimnaziji. Ravnateljevih želja po dijaškem izletu taboriščna uprava ni hotela upoštevati, tudi za honoriranje učnega osebja se ni zmenila. Višješolci so obiskali mestno umetniško galerijo, pešizlete v Castel del Monte in Cannae so pa priredile dijaške organizacije. Mala matura je odpadla; razredni izpit čez odgovarjajoči razred na italijanski gimnaziji se je štel kot nižji tečajni izpit. 12. junija je bil zaključek šolskega leta. Ker so bili zahtevki v znanju res veliki, je bil uspeh slabši, kot prejšnje leto: od 56 dijakov koncem leta jih je imelo 4 odlično, 24 prav dobro, 4 dobro, 24 pa slabo spričevalo. Od slabih jih je 21 prestalo ponavljalni izpit, trije so pa med prihodnjim šolskim letom po opravljenih privatnih skušnjah tudi še prišli v višje razrede. Šolska razstava ob koncu letnika, ki je pokazala izdelke iz vrtca, ljudske in srednje šole, je bila presenečenje ne le za predstavnike drugih narodnosti v taborišču, ampak celo za poveljnika, ki je izjavil, da niti slutil ni, da se kaj takega v njegovem taborišču dela. Sredi junija so maturirali 3 osmošolci. Izpiti na italijanski gimnaziji so se vršili 23. junija do 5. julija. Pripuščeni so bili le boljši učenci, vsega 26 po številu. Spraševali so Italijani sami, naši profesorji so smeli le od daleč poslušati. Eksaminatorji niso kazali naklonjenosti, nekateri rdeče pobarvani so si dovolili tudi neslane zafrkacije. Vkljub temu jih je izdelalo takoj 9, pri ponavljalnih izpitih v jeseni pa še vsi ostali. Bil je vendar tudi to lep uspeh, ki je po zatrdilu laških profesorjev bil zaslužen in je procentualno visoko nadkrilil uspehe italijanskega dijaštva tistega leta. Leto 1947|48 Kaj kratke so bile počitnice, že v začetku septembra je pričelo novo šolsko leto. Otroški vrtec je izgubil svoje prostore, v ljudsko šolo je hodilo 32, v nižjo gimnazijo se je vpisalo 8, 8, 11, 7, skupno 34 dijakov. Višjih razredov ni kazalo pričenjati, kar je bilo računati s skorajšnjim odhodom znatnega dela u-čiteljskega zbora. Zato naj bi višješolci polagali le privatne izpite, saj knjig in skript se je že dosti nabralo. V začetku novembra so zapustili vsi duhovniki razven prof. dr. Gni-dovca taborišče, med njimi so bili 4 profesorji z ravnateljem vred. Nadomestoval sem ga jaz, nadomestil ga nisem. Najprej je napravil privatni izpit čez šesti klasični razred dijak, ki je bil do končane pete šole realec. Skoraj bo novo mašo pel. Kmalu nato je pet lanskih sedmošolcev opravilo skušnje čez osmi razred in med 15. in 20. novembrom se je na zavodu vršila že tretja velika matura. Navajam to, ker so to uspehi dijaške iniciative iz časov, ko je pri drugih že vladala izseljeniška mrzlica. že prejšnje leto je bila v vse nižje razrede uvedena po italijanskem vzorcu obvezna latinščina in so tako ti razred1' dobili klasičen značaj. To smo obdržali, ker je bilo za veliko večino dijaštva že odločeno, da bo šla prej ali pozneje v Argentino in je latinščina najboljša podlaga za učenje španščine. Pa tudi španščina je postala obvezen in pri dijaštvu celo zelo priljubljen predmet. Učiteljski zbor se je tudi zavedal, da ima mladina zdaj zadnje leto priliko učiti se slovenščine, slovenske zgodovine in Ljudska šola v Barletti v zadnjem šolskem letu. Od leve na desno sede: Ciril Milavec, Francka Reja-Roš, Gizela šuštaršič, Lojzka Lesar, Ma-nica Skvarča por. Urbančič, dr. Anton Stopar. zemljepisja rodne zemlje. Na teh predmetih in neobhodno potrebni matematiki je bilo težišče poduka, medtem, ko se drugi predmeti sicer niso odpravili, pač pa so se jim učne ure skrčile. Ob semestru, ki je bil že za Božič, je bilo še 30 dijakov, 4 odlični, 13 prav dobrih, 3 dobri in 8 slabih. Prva večja skupina je odpotovala v Bagnoli sredi februarja. Dijaki so dobili letna spričevala, slabši latinci le za realne razrede. Z ostalimi smo vlekli šolo do 16. marca. Tudi ti so vsi izdelali. Več je bilo odličnih in prav dobrih kot dobrih. In če je bil kateri le za silo dober, je še vedno v novem svetu lahko prav dobro nadaljeval učenje. Takšnih primerov je bilo več in čuli smo že očitke, kako krivični so bili profesorji v Barletti, ko se pa "profesorji v Argentini našemu kar čudijo, koliko zna." Si vsaj ne moremo o-čitati, da smo komu kaj preveč "šenkali" — Ljudsko šolo je vodila v zadnjem času gospa Alojzija Lesar. Leto 1948|49 V Barletti sta ostala od učnega osebja le še gdč. Opekova in g. dr. Pavlovčič, pa 12 šoloobveznih otrok. Učila sta jih po majhnih skupinah predvsem računstva in domoznanskih predmetov, dokler se tudi ta zadnja druščina ni razpršila po širnem svetu. Leto "1951|52" Od 13 maturantov in maturantk jih je 7 vstopilo na univerze, 4 so se omožile, 1 je vzgojiteljica, 1 zaposlena v očetovi trgovini. — Med višiešolce štejem tudi one, ki so že v letu 1946|47 končali nižjo šolo, čeprav pozneje niso več polagali izpitov. Teh je 25:4 akademiki Peti razred gimnazije v Barletti J. 1946/47 s svojim razrednikom Marjanom Maroltom. (S teologi), 9 uradnikovi 1 nadaljuje srednješolske študije, 1 obiskuje višjo strokovno šolo, 5 je delavcev, med temi 2 specialista, 1 dela v očetovi trgovini, 1 je usmiljenka, 2 sta se poročili, 1 je umrla. — 34 dijakov nižje gimnazije zadnjega letnika se udejstvuje takole: 11 jih študira srednjo, 1 strokovno šolo, 1 je redovni novic, 2 pomagata v očetovi trgovini, 14 je delavcev, med temi vsaj 8 specialistov, 1 vzgojiteljica, 2 sta se omožili, za 2 nisem mogel dobiti podatkov. — Pri zbiranju teh podatkov pa sem postal pozoren na dve okol-rcsti, da si mnogi, ki študirajo, še z ročnim a-li pisarniškim delom služijo kruh in da se ročni delavci mnogo bolj udejstvujejo v raznih kulturnih organizacijah. Ni prav, da nisem pisal o posameznih učiteljih in profesorjih; njihovo delo je vendar varno zabeleženo in ga bo morda izbrskal iz arhiva in lastnega spomina kakšen nekdanji študent. Samo imena učiteljev naj navedem; čez sedem let vse "prav pride". Poučevali so v teh treh šolskih letih, nekateri ves čas, drugi morda le nekaj tednov: V vrtcu: Černy Blanka, Kunčič Mirko, Kun-čič Tilka, Lozar Rezinka. Na ljudski šoli: Černy Blanka, Hren Barica (risanje), Lesar Alojzija, Lozar Mira, Opeka Prancika, Reja Prancika, Skvarča Manica, šušteršič Gizela, Verbic Lojzika ter kateheti čč. Jazbec Stanko, Mavsar Jože in Milavec Ciril. Na gimnaziji: (Kratice pomenijo: a angleščina, fil. filozofija, fiz. fizika, g grščina, h higiena, i italijanščina, ke kemija, ko kozmo-grafija, 1 latinščina, ma matematika, mi mineralogija, n nemščina, pe petje, pr prirodopis, rd ročna dela, ri risanje, s slovenščina, ss staro slovenščina, š španščina, t telovadba, u u-metnostna zgodovina, v verouk, ze zemljepis, zg zgodovina). Ing. Bratina Vojmir (fiz, ke, ko, ma, mi), Breznik Alojzij (i), dr. Eiletz Leopold (ze), dr. Gnidovec Franc (fil, g, 1 v), Gorenšek Franc (a, pe), dr. Kačar Ivan (hi, ke), dr. Kačar Marija (hi), Kogovšek Franc (i) Langus Janez (ze), Lesar Josip (I, pr, ze^, Maček Majda (i), Maček Polonica (ma), Ma-rolt. Marjan (n, ri, u, ze, zg), Mavsar Jože (ma, v), Opeka Francika (fiz, ma, pr, rd, t, ze), dr. Pavlovčič Milan (pr, s), Smersu Rudolf (š, ze), dr. Stopar Anton (1, v), arh. Svetlič Dušan (ri), Svetlič Milena (hi, ke ma, rd, t), Šifrer Vilibald (a), šušteršič Dušan (a, t), Šušteršič Mirko (pr, ss, ze), šušteršič Radko (a, ma, t), šušteršič Slavica (i, pr), Theuer-sehuh Ivan (ss, ze, zg), Verbic Lojzika (pe), Verbic Pavle (ke, ko, mi„ pr, s, ze), arh. Vo-lovšek Milan (pe, ri, t), žavbi August (s), dr. žitko Stanko (a, ma), žužek Franc (ma, s). Če sem koga ali kakšen predmet izpustil, so krivi arhivi in slab spomin. M. Marolt. OSTALO ŠOLSTVO V ITALIJI Riccione Riocione je mesto z lepim morskim kopališčem. Tudi v tem mestu je bilo begunsko taborišče, kjer je do leta 1947 bivalo nekaj slovenskih družin. Otroci so imeli otroški vrtec; ljudskošolskih otrok je bilo malo, komaj za dva razreda. Ko so prišli slovenski begunci iz Riccion v Senigallijo, so otroci tu nadaljevali z obiskom šole. EboJi V Eboliju je bilo veliko vojaško taborišče. Tu je bila gimnazija, na kateri je študiralo nad 50 slovenskih dijakov. Večje število izmed teh dijakov je prišlo v Sevigliano, pozneje pa v Senigallijo, kjer so nadaljevali svoje študije. Trani Tudi v Traniju je bilo v begunskem taborišču nekaj Slovencev. Za slovensko mladino je organiziral potrebno šolstvo g. Bajlec Franc. Akademiki Ti so nadaljevali svoje študije na univerzah v Padovi in Bologni, kjer je med njimi deloval kot duhovnik g. Jož« Snoj. Iz navedenih podatkov vidim©, de je zavezniška zasedbena oblast povsod, kjer je bilo le nekaj otrok ter učencev in učenk poskrbela za izobrazbo naše mladine. Ves pouk je imelo v rokah slovensko učiteljstvo ki je delalo a najboljšo voljo, zavedajoč se svoje odgovornosti pred Bogom in pred svojim narodom. I. P. RAVNATELJ JOSIP OSAM V LJubljani je 11. III. 1951 ob tri četrt na šest zjutraj umrl na interni kliniki ravnatelj g. Josip Osana, odličen slovenski šolnik in "katoliški kulturni delavec. Podlegel je dolgi in težki bolezni; veliko trpljenje je prenašal z vedrim samozatajeva-njem in krščanskim junaštvom. Kakor je bil v vsem življenju vzgled izklesane osebnosti, tako je bil v bolezni potrdilo kreposti, ki si jih je s takim življenjem pridobil. Ravnatelj Osana se je rodil dne 26. februarja 1866 v Zagorju na Krasu in je velik del svoje mladosti preživel v Razdrtem pod Nanosom. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju in v Ljubljani na Ledini. V prvi gimnazijski razred je vstopil na klasični gimnaziji v Ljubljani 1. 1897. Na gimnaziji je bil odličen dijak in je 1. 1905 maturiral z odliko. Na univerzo je odšel na Dunaj, kjer se je vpisal na filozofsko fakulteto. Izbral si je klasično filologijo kot glavni predmet, slovenščino pa kot stranski. Po končanih študijah, pa pred diplomskim izpitom, je moral k vojakom. Po opravljeni vojaški dolžnosti je napravil na univerzi diplomski izpit dne 25. jan. 1912. Prvo službeno mesto je nastopil 17. aprila 1912 in sicer na klasični gimnaziji v Ljubljani. Poslej je ostal ves čas v Ljubljani in to do 1. 1937 na klasični gimnaziji v Tomanovi ulici; ko je 1. 1937 prof. Bogomil Remec, ravnatelj druge državne realne gimnazije v Ljubljani, odšel v pokoj, je postal njen ravnatelj prof. Josip Osana. Prva svetovna vojna ga je odtrgala od šole in moral je k svojemu polku — bil je to 5. peš. polk, ki je bil v Pulju — že takoj ob prvem mobilizacijskem oklicu koncem julija 1. 1914. Pri tem polku je ostal ves čas vojne, in sicer kot intendantski častnik. Nekaj mesecev je bil s polkom v Pulju, pozneje pa je moral z njim na bojišče v Galiciji in Romuniji. Demobiliziran je bil šele prav ob koncu vojne ter se je vrnil v Ljubljano 4. novembra 1918. Med svojimi tovariši — klasičnimi filologi-je pokojni ravn. Osana užival sloves velikega strokovnjaka in globokega spoštovala klasične kulture. V razredu je znal svojim učencem mojstrsko posredovati temelje in lepote klasičnih jezikov in literature ter duha. Ob njem in pod njegovim vodstvom so učenci z ljubeznijo in velikim spoštovanjem oblikovali svoje nazore o vrednosti klasike za osebni napredek in globino duha. — Kot tak je postal duša vseh tistih ustanov in organizacij, ki so hotele Slovencem ohraniti klasični pouk in stik z vsem bogastvom klasičnega sveta. Bil je med ustanovitelji Društva za humanistične vede in dolga leta generalni tajnik in s tem tudi gibalo Društva prijateljev humanistične gimnazije. Takoj po osvoboditvi je skupno s prof. Bradačem izdal grško slovnico, ki je izšla 1. 1919, pozneje pa je nadaljeval z delom za drugo slovnico grškega jezika in jo tudi končal. Poleg tega je mnogo prevajal, med drugim Hauffove pravljice in Sienkiewiczevega Gospoda Wolo-djevskega. Autografiral je vse slovenske ste-nografske učbenike (Novakovo korespondenč-no in debatno pismo, Robidovo stenografsko čitanko, Novakovo poslovno pismo in Rakušev prvi in drugi del stenografije). Izven šolskega področja pa je dejansko sodeloval pri raznih slovenskih katoliških kulturnih, dobrodelnih in gospodarskih organizacijah. Dolgo vrsto let je bil tudi član ljubljanskega mestnega sveta, kjer je zlasti mnogo delal v njegovem šolskem odseku. Ravnatelj svojega zavoda je bil do konca maja 1945. Z Osano je legel v grob domače zemlje eden tistih mož slovenstva, ki so mu z zvestim in tihim delom bogatili njegovo splošno kulturo. Pokojni je bil velik v znanju, prisrčen v ljubezni posredovanja tega znanja in zvest čuvar teh vrednot med svojim narodom. MATEVŽ GORJAN DEŽ Trije peoni jezdijo skozi popoldansko pripeko. Pesem kopit je pesem njih življenja, lepota samotnih tamariskov vsakdanjost, brezmejna pampa njih kruh. Vajeni so že tega in niti divji zajci, ki beže pred psi, jih ne pripravijo do besede. Oskrbnilc jih pošilja tja na zadnji konec posestva, uro in pol daleč, kjer je v gričih peska umrlo zelenje in živina pada od gladu. Ni dežja. Saj ni vredno preklinjati. Govedo pada. In ko pade, obleži in jastrebi začno krožiti vedno nižje in nižje. Benavil, Juančin in Don Cruz so razjahali. Krvava se je preplašena skušala dvigniti, a ji niso ('ald moči. Lopata, kali, vse je že čakalo. Pripeljal je Roberto, ko je dopoldne razvažal suho deteljo po kampu. Prva dva sta prižgala cigareti ,Don Cruz pa je začel kopati v mehko, sivkastorjavo zemljo. P. kle so ga oči od prahu, ki ga je veter z juga prinašal ne v življenje kot čebela, ampak v smrt. Beg nas je udaril. Sonce je izpilo vlago, še jo pije iz zemlje in dreves. Še pisani platneni pasovi tr.h peonov so izgubili živo barvo. Širi jame, t" k ob sestradani živali, za štiri kole, dva na vsako stran. Postavijo les, dva zasipata, tretji istočasno maje vsak kol posebej, da ga psščena prst dobro oklene. Potem se upro. Juančin zagrabi kravo okoli vratu; tik za prednjima nogama ji porinejo pod život vrečo, -utrjeno na koncih z žico. "Ho..." Kot svinec je težka. Kmalu se bo otelila. Ko jo spredaj postavijo na noge, si Juančin ovije kravin rep okrog vratu, kakor težak, ki si nalaga breme. "Krava! Hoj!" Delo jih je prevzelo. Vpijejo drug čez drugega. "Indijanka! Hola, pokoncu, krava! Mrha! Brez sramu!'' Vsem trem krvave roke od bodečih roset, drobnih suhih glavic s skelečimi trmci. Vsepovsod jih je, kamor zagrabiš. Benavil uravnava in predeva kravi noge, da si bo mogla sama pomagati in njim olajšati. "Ena, dve..." Hvala B gu in Devici Mariji. Šlo je. Krava na pol stoji, napol visi privezana med krivo kole. Preostali trop zavidljivo gleda od daleč na povesmo detelje in čeber vode, ki naj vrneta m:či obnemegli tovariš'ci. Zvečer jo peon osvobodi vreč in kolov. Dan za dnom isto. Zdaj so tri, štiri, ki leže. Potem v.č. Peoni ne zmorejo. Oskrbnik Don Francis-co obupuje. Dežja ni in živina umira. Župnik je drvil oni teden z avtom skozi oblake perka, ki je temnil dan. Malo čez polnoč je padlo nekaj kapljic dežja, potem se je veter prevrgel v vihar in odnesel upanje. S pre-sube zemlje se je vzdigovalo kakor meg'a. Pesek ie prod ral skozi zaprta okna, poiskal vsako špranjo. Veličastno je divja narava. Skozi sivino nore kot vrlike žoge grmi suhega karda, bodečega plevela, ki se je pred meseci ob zadnji moči razbohotil, zdaj pa odmrl. Telegrafske žice med cesto in železnico brne pošastno grozeče. P°sfk. vihra, šumenja, črne kepe. Cesto je v dolgi kotanji pred klancem do k aja zasulo. "Morda zmorem", premišlja duhovnik in zavrzi v goro suhih grmov. Motor divja, kar-do se lomi ta brešči, odlega sušavje. S skrbjo ustavi avto. Spremljevalec sede snredaj na motor, roke si ovije s cunjami. Zdaj je grma preveč. Fant maha z rokami, cteplje in od iva. Kolesa drobe, lomijo, hočejo naprej. Dvakrat zasuje kardo ves avto. Zavijeta s ceste. Spremljevalec hodi spredaj in brca kot sapa lahke krogle, ki jih je na višini malo manj. Dela pot in preiskuje teren. Prepozno. Prva kolesa obvise v zraku. Avto je nasedel tik pred koncem grnrčevr.atega morja. Brez lepate, z rokami in kosom železa bo trba kopati. V duhovski obleki ni mogoče. Fant treba kopati. V duhovski obleki ni mogoče. Fant teče po konje k najbližnjim ljudem, župnik pa zleze pod avto. Pesek mu sproti maši oči in ušesa. S težavo diha in koplje in meče v veter polna prgišča. Zleze za volan in poskusi. Nič. Koplje. Za srajco in v žepih ima polno peska. Veter pa se mu krohota. V uri je r^šen. Prav takrat je verjetno prišel fant do najbližje estancije. Nasp.oti pride tedaj avto, ki je odšel na pot navsezgodaj. Tam, petdeset milj naprej, je prehod nemožen. š-fer postoji ob župniku. "Oče, že vid.m, da bomo morali bolj moliti. Edino Bog nam še more pomagati na tem kosu dežele." Lase ima razmršene, v obraz je umazan od prahu. Pripoveduj 3, kako se mu je pod motorjem suhi kardo vžgal. Planil je ven in se vrgel s telesom in vrečami nad ogenj. Kaže opečene prsta. Imel je srečo, kajti če bi prvi hip ne opazil, bi zgorel on in vozilo, ker se iz g:reč:ga karda ni mogoče izmotati. In ne bi bil prvi, ki bi tako prešel v tej pustinji, kjer Beg ne da dežja, ki bi kardo obdržal na pam- pi in posek v rodovitnost spreminjal. * * * Peoni so se v soboto zvečer vrnili z estancij v vas. Vsak teden prijezdijo k svojim. Mrki obrazi, ki jim težko izvabiš nasmeh. Ožgini z globokimi brazdami. Z dolgimi črnimi lasmi. Vsi v širokih hlačah, spetih spodaj i.i s platnenim ovojem okrog pasu in skritim n^žem v njem. Škornjev ne zmorejo, niti čevljev. Nosijo črne copate z vrvenimi podplati. Njihovi domovi so prstene bajte s streho iz dračja in blata. Z eno sobo, kvečjemu s tremi. Niso zgovorni. Sedejo na stol in žene jim prineso mate. In srebajo, srebajo grenki čaj. Na noč jih je polna pivnica. Karte in pijača. "Kdo bi spravljal na kup!" "Otrckom bo obleko in hrano že šola dala. Če ne, tudi d^bro. Mene so prav tako spravili v življenje!'' In gre ves zaslužek. Za razvedrilo v enoličnosti ubijejo kdaj kdaj koga od policije, ki jih pride razgin at. Ni volje, ni idealov. "Kdaj bo deževalo?'' je večno vprašanje. Zemlja, suha zemlja, jih sili v otopelost. Stari gaučo Don Gumersindo sanja o boljših časih. Ko pride župnik na misijonski obisk enkrat na leto, ga ni nikdar blizu. A je po svoje pobožen. V časti ima svetnike božje. Očenaša bi ne spravil do konca, zna pa prižigati sveče, zdaj enemu, zdaj drugemu. Ima jih, svetce, gori na polici, ki jo je ukradel, ko je še pri močeh bil, lepo razporejene. Sveti Rok js prvi, potem sveti Jožef in tako naprej. Eni so v podobah, drugi pa izrezljani. Kdo ve kod je prišel do zbirke. Danes modruje pred bajto. "Suša je. Bo treba svetnike na pomoč klicati.'' Vanje ima brezmejno zaupanje. A mu je sveti Rok odpovedal. Sveča dogori, na nebu še vedno vse sinje. Sveti Jožef je prignal dva oblaka tja do obzorja. "Nista zanič! Ti se izkaži, Izidor! Brž, sveče so drage!" i Tudi sveti Izidor ga ni hotel na povelje u-bogati. Tedaj se Don Gumersindo razvname: "O ti duše svetniške! Nočete? Prav. Za kazen vas tri dni nobenega ne pogledam.'' Prešel je teden, mesec. V osednjem kraju je zmanjkalo vode in jo dovažajo z vlakom. Gu-mersindu ne gre v glavo, zakaj svetniki ne narede dežja. "Če nočete zlepa, boste pa zgrda!" In je znosil vse obledele podobe in podobice in oguljene kipe pod stoletno kaldenovo drevo. Napolni korito z vodo in ga postavi ob deblo. Potem s trakovi in vrvicami priveže svetnike, drugega za drugim, na prvo vejo. Tako, z glavo navzdol. "Vidite vodo? A vam je ne dam. Če ste žejni, pa dežja pri Bogu izprosite. Slišiš Peter? Ti si majordom v nebesih: če te žeja zmaguje, stopi tja k svojemu Gospodu in mu reci, da bi rad dežja. In vsi hvaležni bodite, da sem vas vsaj v senco postavil, če boste trmasti..." Don Gumersindo je odbrundal v bajto, vesel sam sebe in svoje ideje. Vsak dan je spuščal svetnike nižje k vodi, z glavo navzdol. A dežja ni dočakal. * ¥ * Pihalo je z juga, z zahoda in severa, le od mor a ne. železni mlini so škripali in bruhali tenke curke vode v okrogle pločevinaste bazene. Za napajanje je vode dovolj, za namakanje premalo. Tudi bi ne služila, ker je polna soli. Po svetu so vojske, pri nas suša. V mestih JANKO VELIKA MAŠA Grozdje kipi čez gorice. Koče so dobre kmetice z rutami rdečimi. Sonce je zlata monHranca z oblaki nabreklimi s klanca opojno dišečimi. Veter si orglja v kostanje pesmi srebrne kot sanje s piščalmi blestečimi. Zemlja poklekne v molčanju, ko stopa sam Bog k darovanju s plodovi nosečimi. zabave, pri nas suša. Pri nas je jok po bajtah, mrmranje med peoni, kletev med gospodarji. Suša v pogovorih, suša v mislih, kot črv. Še kobilic ni. Po čemu? Brez strupa bi gi-nile. Družine se izseljujejo v sosednje pokraj;ne. Dolgi vlaki vozijo govedo na pašo proti morju. Je kazen božja? Bog ve. Pred desetletji je dajala ta zemlja najboljši oves, visoko deteljo. Estancije so bile preobložene z živino. Danes zasuje veter sproti vsako bilko, ki ji uspe pn-kliti iz zemlje. * * * Tedaj so se razvlekle megle po pampi za dva dni. Ljudje, ki so molili za dež, so prenehali. Vas je oživela v pričakovanju. Hrepenenje, tolika časo skrito v temnih očeh, ni moglo vzdržati skrito. Župnik je ujel v brevir prve kapljice. Pokleknil je na opekast tlak ob cerkvici: "O Bog, daj mojemu ljudstvu več! Usliši nas, vrni veselje, daj rast naši zemlji. Usmili se suhe pampe... in razsušene duše tudi zbudi iz toposti. Daj nam dežja, zemlji m nam." Grmelo je vso noč. Potoki so se vsipali na razbeljeno ravnino. Dež,ki ga tisoči kolnejo, a mi blagoslavja-mo. YA ŽAREK (Zgodba z Nahuel Huapija) Če bi bil Martin slikar, — da, če bi imel le trohico smisla za barvno umetnost, bi se gotovo vprašal, odkod tiste zamolkle in temne proge, v katere so se zavijali otočki in bregovi jezera globoko v dolini. Dan se je smejal v najrazposajenejši jasnini, iz nebesnega zrcala so se vsipale luči preko gora in vod, sijale v slepečem blišču in mežikale v milijonih in milijcn h odsevov. Iz sneženih krp,, ki so kljub pozni jeseni pokrivale razsežne Lopezo-ve pode, je lila omamna belina in obžarjala skalnate rebri in stolpe, človek bi mislil, da se mora vsaka temnejša lisa raztopiti v tem morju svetlobe, in se izgubiti v nič, prav kot se razblini težka misel, porojena v dolini, med ensžišči in stenami Kordiljere. Toda Martin se za taka-le modrovanja ni prav nič brigal. Tudi če bi ga kateri od prija--te'jev — recimo dlakocepski Grega, s katerim sta zjutraj plezala — nadlegoval s sitnimi vprašanji, bi mu brž odgovoril, naj ga pusti pri miru z budalostmi. Zakaj bi si človek ubijal glavo' s stvarmi, ki nimajo nikakega smisla. Da, če bi mu kdo označil kako možno smer v navpični, gladki in črni steni Severnega Grebena (Filo Norte), to bi ga čisto drugače prijelo! Prav gotovo se mu ne bi zdelo prazno, razpravljati o možnosti prehoda preko pokončne, ogromne plošče, ki so jo zemeljske sile postavile za skrajno mejo skalnatim podom in je zdaj, ko so stoletna deževja odplavila ves giušč desno in levo od nje, samozavestno in izzivajoče silila v nebo na zahodu, uro daleč od koče. Martin je široko zajel v zdrava pljuča sveži gorski zrak in premeril z dolgim pogledom celo južno stran slovitega grebena. Dopoldne sta z nadušljivim in pihajočim Gregom preplezala greben sam. Morala sta se spustiti precej globoko po skrotju, ploščah in hudournikovi strugi, polni izpranih plati. Tako sta se izo-gn la vrtoglavi južni luski. Prav za prav je Martin kuhal nekaj jeze na svojega spremljevalca. Saj je res, da fant pozna gore in se razume za s;lo na plezarijo. Zato mu je tudi prepustil prvo mesto v navezi, ki ga je, trma, hotel imeti. A ni mu bila všeč njegova previd- nost, tudi ne iskanje najlažjih prehodov, in še manj počasna hoja in poleganje po skalah. Mar ni metal oči po višinah dolge gore, kot bi po njih nekaj izgubil? Priznati je treba, da je v takem dnevu razgled lep. a saj je dovolj, če se človek le mimogrede ozre po obzorju. česar si je on v prvi vrsti želel, ni bil razgled, temveč nevarnost in borba! Vsekakor je zanimivejše plezati z Dinkom. Dinko! Martinove oči so poiskale zelenico z dvemi, tremi lengami desno od navpičnih plati in srce se mu je razširilo v ponosu in odkritosrčnem občudovanju. Kako imenitno pleza smrkavec! Spreten in gibčen je, da so mu previsi igrača in po gladkih ploščah se premika kot muha po steklu! In on — on je bil z njim, ko sta premagala tistih petdeset metrov presneto zaguljenega stebra, ki se boči nad zelenico in pripelje na greben, kjer se združi z običajno smerjo. Kaj zlata luč, kaj modro nebo, lesk snežnih kristalov! Martin se je potopil v deževno jutro, v megleno morje, iz katerega vztrajno in nadležno prši, črni steber kipi iz sivine, vzpenja se v grbasto vzboklino in se visoko gori spet izgublja v meglo. Pod previsom stoji — ne, visi — fantič in edina prosta roka išče razpoke za klin. Že poje kladivo, kovi-nasti zvok se izgublja v mračno deževno o-zračje, beži med rosnimi kapljami, in skozi sivi pajčolan v vrtoglavo globino. Martin stoji na ozki polici, vlažna vrv mu polzi preko rame in široka ramena so pripravljena, da prestrežejo padec. Vsa njegova pozornost je zap:čena v komaj vidno izdolbino, v katero se opira Dinkova levica. Tink, tink — zveni klin. Pobič zgoraj je miren in samozavesten. Ve, da ne bo padel. In če pade, ve prav dobro, da ga bo tovariševa sila obdržala in da ga brezno ne bo pogoltnilo. Ta zavest mu povečuje moč in krepi odločnost. Martin se naslaja ob spominu na zmago nad deviškim jugovzhodnim stebrom in v mislih si obnavlja vse njene napete potankosti. Roke je vtaknil v žep in strmi proti steni. Po dolgi jutranji turi ne čuti nobene utrujenosti, poln je podjetnosti in novih načrtov. Slovenski smučarji v Barilochah: Blaž Razin- ger, Binko Bertoncelj in France Jerman. Za njim šumi množica turistov v premajhni koči. Debelušni Grega si je privoščil temeljito kosilo in zdaj dremlje v mali čumnati. Z njim za danss ni nič več. V kuhinji se zabava večja družb ca in Martinu zveni v presledkih na uho prisiljen smeh njegovega dekleta, ki ji peskura dvoriM neki Italijan. Fant ie zato popolnoma ravnodušen. Ne le, da je že tri dni sprt a njo, tudi sicer čuti, da se mu je močno odtujila. Sploh so bile ženske za njega od n kdaj le, kar so mu stene v zadnjem letu: nevarnost, ki jo je treba premagati, o-pejna vrtoglavost, ki jo moraš prebresti. Ve, da Dolores čaka, kdaj ga bo minila slaba volja in ji bo privoščil' znova dobro besedo. Njena ž_nska pamet ne vidi preko trenotnega prepira, ki si ga razlaga kot trmo in svojeglavost. Prav nič re sluti, da je odmrla v njegovem srcu, krt odmre veja, ki jo je odkrehnil vihar, in da je usahnila njena privlačnost, kot pre-m-'n» mikavnost neprehodne vesine, kadar jo prebijejo klini in preprežejo železne vrvi. Iz g "zda pod prodnatimi melišči donijo vriski in klici. Toda fant se zaveda, da od prijateljev ne bo nikogar vfč gori. More! P^av danes, ko je prijeten dan, naj vse popoldne postaja! Sunkovito se okrene, vrže vrv preko rame, obide kočo in zavije proti strmini. Prečka jez k zapoznelega snega in se začne naglo dvigati po nadelani poti med šopi ni-rov. Nege se pogrezajo v mehki grušč in roke se bežno dotikajo krhlega skalovja. Ob stezi žubori hudournik v plitvi strugi. Onstran vode zakriva nizek skalnat greben vzhodne stolpe. Martin hodi naglo in enakomerno. Njegove misli že otipavajo granitni rogelj na vrhu gore. Neradoma odjekne v ubrano tišino sončnega gorskega popoldneva preplašen krik. Fantu zastane korak, oči mu pohite v smeri klica. Iščejo med nazobčanimi škrbinami preko vode in zrgledgjo v črno sivem pečevju na nerodnem, dre"jivem glaviču drobno dekliško po-stavico v rdeči bluzi in modrih hlačah .Misel, ki je blodila po Lopezovi špici, se povrne nazaj na krušljivo pobočje. V skopem trenutku presod; nevarnost. In že hiti Martin preko udrta hudournikove zajede, teče čez položne, z gruščem pokrite plati ter se z vso od'očnostjo zažene v skalo. Skoraj nezavedno otipavajo vajene reke oprimke, medtem ko njegov pcglrd strahoma spremlja drhtenje drobne noge v gumijasti copatki, ki polzi po na-grbančeni vzbeklini, in bele prste, ki se krčevito oklepajo neizrazitih skalnatih nosov. "Zdržite nekaj sekund! Takoj bom tam!'' Rjava glavica se okrene in skoraj otročji obraz poln obupa in preplašenosti prosi k njemu. "Hitro, hitro! Ne morem več!" Skala postaja malce zoprna. Vendar Martin na izgublja časa. Lava roka v zajedo, desna noga tja v povešen stop, desnica kamorkoli — že je preko sitnega prehoda. Še nekaj metrov! Pot mu 1'je po licih in grabi ga jeza. Le zakaj se ta prismoda ne pomakne malo ven, v s+eber, tam ima oprimke, ki bi vola zdržali! Tako pa... Fantu zaledeni kri v žilah. Nebogljeni beli čeveljček je slednjič le spodrsnil in prosta noga zabinglja po zraku. Desni rokav rdeče jopice omahne in nežni životek zdrsne po steni. Tam ped njim je kakih štirideset metrov padca... Spet odmeva slaboten krik med reže-čimi se razi in zobovi. Toda ne! Vendar je mala opletajoča desnica ujela pošten oprijem. Neumni otrok, ki koprni od strahu na mestu, ki je sicer nekam izpostavljeno, a nikakor ne nepremagljivo! Le kaj, vraga, je zaneslo to smrkljo v našiljene škibine! Še dvoje pragov in Martin je dosegel deklico. Njegova ramena se ponujajo gumijastim copatom. "Stopite mi na rame", ukazuje reševalec in dekletce pokorno uboga. Krepka roka zagrabi priplašeno bitje okrog pasu in ga postavi na varno polico. Zbegani bledi obrazek se nakremži v spoštljivem smehljaju in predno se utegne fant potopiti v globino prestanega strahu, že se temne oči pomirijo in drobna roka, ki je malo preje krčevito begala za rešilnim oprijemom, se mu proži nasproti. "Najlepša hvala". Fantu zastane pripravljena pridiga v grlu. Pred n,im ne stoji več boječ otrok, temveč ljubko, sanjavo dekle, ki ga motri s priznanjem in hvaležnostjo. Iz belega obraza sije nekaj, čemur Martin ne ve imena. Seže v ponujeno roko, zmaje z glavo in vpiaša v r-bati kasteljanščini: "Kako ste se vendar mogli tako zaplezati?" Deklica pojasnjuje. Pravi, da ji je bilo dolgčas pri koči. Njem brat je z družbo odšel proti vrhu. Sklenila je, da mu gre nasproti. "Saj steza vendar ne pelje čez te zobe''. Ne — ona to ve — toda hotela je malo poskusiti, malce plezati, tako kot je dopoldne videla dva fanta tu gori, tako kot je prejšnji dan mladi Tirolec Lantschner vodil preko teh pragov svojo sestro, ki je navsezadnje mlajša kot ona. "Norica neumna!" bi hotel vzrojiti fant. "Tisto Lanlschnerjevo punče živi menda že od rojstva v skali in na smučeh — kako se hočeš ti, ki si danes drug;č na Lopezu, primerjati z njo!" Tcda ne — ne more vzkipeti. Dekličin pogled objemlje razdrapano skalovje s tako ljubeznijo, hiti tako zasanjano preko golih podov proti temni luski Severnega grebena, da se človek, ki je tesno povezan z goro, ne more hudovati. Le prizanesljivo prpomni: "Morate paziti. Niste še dovolj izkušeni in ne smete sami v skale. Počijte se zdaj." Sedeta na polico. Deklica pripoveduje, kako jo je grabil krč v rokah in nogah. Hudo je bilo! Martin raztreseno posluša. Njegova gola roka se dotika njenega lakta. Sam sebi se čudi. Zakaj nima nikake želje, da bi jo objel okrog pasu, izrabil njeno zbeganost in utrujenost, poskusil nepreračunljive možnosti po> gumnega plezalca, ki ji je rešil življenje? Janez Flere na startu v Barilochah. Dekle je prikupno in čedno, in nauk, ki se ga je naučil pri vojakih, mu pravi, da je treba povsod porabiti priložnost. A zdaj resnično nima volje! Prav všeč mu je, da se naslanja na mrzlo skalo in da ob njem lepa ženska čeblja o svojem nespametnem podvigu. Zadovoljen je sam s seboj, z njo, s črnim kamenjem, s snežišči in stolpi, sploh z vsem. "Ali greva?'' Vprašanje ga zdrami iz prijetne lenobnosti. Vstane, razvije vrv in napravi vozel na deklico. Potem se naveže še sam. Postavi se ra varno stojišče in pazljivo spušča svojo malo re-šer.ko čez nedolžno skalovje. Brez težav dosežeta grušč in stezo. "Zdaj grem nasproti svoji družbi. Ali ste tudi vi namenjeni proti vrhu? Bodite tako dobri in bratu nič ne povejte o moji neumnosti." Martin obljubi in že stopa trdno in enako merno navkrebrr Deklica ga poskuša dohajati, a kmalu zaostane in lovi sapo. Fant se potrudi, Vladimir Kos 151. PSALM V cipresah noč, na pragu noč in zvezde brez smehljaja,,. Zakaj, o Bog, sem storil greh? Kako so bele astre cvele, kako je ptič čez pot prepeval, na golem zidu zdel je smeh... V cipresah mrak, na pragu mrak, glej, luč se v tmi poraja — Veliki Bog pozabe! da hodi počasi. Postrani jo gleda: "Otroče neumno, hočeš v skalo in ne znaš plezati; hočeš v goro in ne znaš hoditi". Toda glasno ne reče nobene. Dekle govori. Pozna njegovo turo z Dinko-tom. Občuduje ga kot plezalca. Ona hoče, hoče plezati — in se bo tudi naučila! Gore so tako zelo lepe! Martin vidi, kako temne žametne oči počivajo na snegu in skalovju in spet se mu nekaj upre. Gora ni za sanjave slabiče! Gora je sila, moč, zdravje! "Pazite, da se ne ubijete prej, predno se naučite plezati", pravi rezko. Ne, ona se ne misli ubiti, živeti hoče in bo odslej previdna, živeti, da bo videla še dosti lepega. Lepo je živeti in — biti srečen. 'Kaj je sreča?" pravi fant in se smeje. "Ljubezen?'' vpraša poredno. Neprijazno ga zavrne, da ni tako mislila. Seveda je tudi v ljubezni sreča, a le, če so ljudje pošteni in dobri. "Lepo se dela, seveda'', si misli zakrknjeno Martin. "Vsaka ženska takole govoriči. Nazadnje so pa vse enake", se prepričuje. In vendar dobro čuti, da te mehke oči ne lažejo. Pot ju pripelje v ozek žleb zgornje hudourni-kove struge. Med kamenjem se vijejo curki snežnice. Martin razmišlja, da je ura pozna in da se mu je Torre za danes izmuznil. Dekle obmolkne in mu molče sledi. Skalovje se ob vrhu žleba razmakne in odpre se dolinica Lo-pezove lagune. V kotanjo temne gorske vode se zlivajo odtoki zadnjih snežišč, ki se belijo v vseh kotih mogočnega gorskega kotla. Strm in lahko dostopen greben vodi ob desnem robu krnice do Turističnega vrha (Pico Turista). Leva stran je položnejša in nižja. Pač pa se tam v ozadju kotla na poglavitnem Lopezovem grebenu dvigajo smeli stolpi iz silnega podnožja belih skladov, ki jih loči od črnega nad-zidka dobro v.dna poševna črta. Skrivnostna igra narave, ki v vseh svojih zgradbah odkriva čudovito spretnost večnega Mojstra! Ob laguni veje sveža sapa. Igra se z dekličinimi lasmi in obleko. V blesteči luči razposajenega sonca je črnina zamolklih stolpov še izrazite.ša in silnejsa. "Vi ste že bili na Torre, kaj ne?' Občudujoč pogled — in že hite žametne oči proti višinam. V polnosti barv in svežini gorskega zraka, v soncu in svetlobi, v tem neresničnem in vendar tako bližnjem svetu, ob deklici, ki veruje v srečo in ljubezen, se počuti Martin bolnega in negotovega. Čuti, da mu polzi v dušo nekaj, kar je tuje njegovemu bistvu. Z desnega roba odmeva klic. "Naši so", ugane dekle. Martin se zavrti na petah. "Hasla pronto!" Kot vihra se udere po žlebu nizdol. Preskakuje skalnate pragove, žlobudra po sneženi siudenčnici, proži kamenje. Naglo je spet pri koči. Pospravi svojo ropotijo, pogoltne dve pošteni merici konjaka in obrne brez besede hrbet svojemu dekletu. Pred kočo prešerno zauka in že drevi proti dolini. V enem samem naletu preči globoko strugo, se potopi v samote gozda, šine kot tenja skozi drevje in goščavo. Mišice se sproščajo, kri polje, pljuča enakomerne delujejo. Glava se vedri. Kot spreten smučar na mehkem snegu zavija Martin ostre ovinke in preskakuje nepotrebne serpentine. Prav s tako, nezadržno silo dreve spomladanski plazovi po gorskih globelih. Popoldne se nagiblje h kraju. Senca Severnega grebena pada vedno globlje in pokriva vedno večjo površino zasneženih podov. Fant se za hip ustavi in se ozre v višine. Rob Lopeza žari v ognjenih zubljih. V gozdnem somraku se Martinu zazdi, da je šinil svetel žarek iz osrčja gore, od temnozelene lagune, blisknil med plazečimi sencami preko skalnatih vesin in se utrnil v lengini kroni nad njim. Odsev zlatega pramena se odbije v zelenju in prodre globoko v najskrivnejši kotiček njegovega srca, kjer zatrepeče, v zadnjem, najtišjem zdihljaju. In Martin nezavedno spozna, da je bil ta žarek dih Lepote, one Lepote, ki jo vsa njegova silna bit zaman poskuša zanikati. N. N. MOJ OČKA IMA KONJIČA DVA... Imeti konja, in še lepega konja, to ni mala reč; samo veliki gruntarji so se ob nedeljah na lepih kolesjih z vprego svetlih konj zapeljali k maši. Med tednom pa so se lepe vprež-ne živali potile pred težkimi parizarji. Vozili so les na bližnjo železniško postajo; težka okovana kolesa so drobila gramoz, ga zmlela v blato in skopala —na jezo cestarjev — jame po občinskih cestah, ki so jih že tako s težavo držali za silo v redu. "Ko ne bi bilo parizarjev, hm, bi še šlo", je tarnal cestar Jošt pred županom; ta pa se za cestarjeve marnje ni dosti menil; imel je tudi sam dva para krasnih konj. Nanje je bil ponosen, menda nič nam ponosen kot na samo župansko čast, ki so mu jo bili volilci zaupali. Fanje, furmani, so pokali z biči; bili so mojstri v tej umetelnosti. Kot bi bil sprožil mož-nar, je zadonelo med griči: pok, pok, pok... potem pa si videl vrsto težkih voz, obloženi so bili s smrskovimi hlodi; dolga bela sled cestnega prahu se je dvigala za vozovi, ki so škri-peje eni, klopotaje drugi, lezli po cesti proti mestu. Furmani so kdaj zapeli, prešerno zau-kali, včasih pa so na pol dremaje ležali na hlodih, in še odzdravili niso, ko so jih šolarčki spoštljivo pozdravljali. Zdelo se je, kot da jim je ves svet "piš me v'uh". Pa ni bilo tako. Šolarji smo se furmanov bali; imeli so dolg bič, gajž'o, in le od daleč smo se jim upali pokazati jezk, potem pa smo jo ubrali skozi travnike proti vasi. Na neolikano obnašanje smo šolarčki sjveda hitro pozabili, furmani pa ne; in nekega dne, ko smo nič hudega sluteč srečali vozove in brezskrbno pozdravili, je iz voza padlo po nas: všik, všik; zatulili smo kot bi nas kdo polil s kropom. Še konj se zdrzne, če ga tak-le mlad hrust pošteno ošvrkne, pa ne bi v živo zabolelo razposajenega šolarja, ki s srajco in v kratkih hlačah hodi delat nemir med šolske klopi? "Boš ti, smrkave, jezike kazal...'' je z navidezno jezo zabrundal voznik. Ej, saj res, že smo bili pozabili na naše čudne pozdrave z jeziki; preteklo je že nekaj tednov in šolarjev spomin hitro odpoveduje. Naj že bo kakor koli, domov smo prišli s klobasami po licu. nogah in rokah. Od tedaj smo furmane gledali le zda- leč in se z velikim ovinkom izogibali težkih parizarjev. Proti večeru so se vračali tudi furmani domov. Fant, doslužen vojak, ki se je pri vojakih do dobra naučil ježnih umetelnosti, je spregel konje; pognal jih je v stajo, jih spral in nasul nato v jasli ovsa. Potem se je poozrl, če morda niso cče kje preblizu, in nato urno osedlal mlado napol ukročeno žrebe, lepo zra-ščene postave in se zadrevil skozi vas. Kokoši so zbezljale pod kozolce, psi so rjoveli, žrebe pa je divjalo z urnim jezdecem, ki se je spretno držal v sedlu kot bi bil pribit. Oča so malce godrnjali, pa bolj iz navade kot zares, ko se je sin že oddaljil. Mati so se bali za sina: "Zakaj si ga pustil; še ubil ga bo tisti ponoreli žrebcc!'' Oča niso nič rekli na to; kaj bi se prepirali z ženskami o konjih. Na skrivnem pa so bili ponosni na stareišega sina, ki si upa zasesti brhko, a nevarno žival. Fante bi se rad pokazal svojemu dekletu; na robu vasi v zeln ku okopava; in še nekaj deklet iz vasi je tam; prav tja zavije prevzetnež. Dekleta ga šaljivo pozdravijo, konj pa skače sem ter tja, se vzpenja na zadnje in prednje noge; zaposleni jezdec še odzdraviti nima časa. Dekleta se mu smejo; tedaj pa zleti ša klobuk z glave in se zakotali pred konjiča, žival se spla-š:; kot iskra se zavrti sem in tja in fant odleti v dolgem loku v zelje pred motike okopavk. Bučen smeh zaori iz mladih grl; fant se jezen pobere; pogleda po konju, a tega že ni več. Kot kr gla se je zapodil proti domačiji in smuknil v hlev. Dekleta se muzajo ponižanemu prevzetnežu, ki s prikrito jezo odide proti domu in le bolj mimogrede iztisne kratek pozdrav veselemu občinstvu, ki je kar na vsem lepem zastonj meglo videti čedno akrobacijo. Na onem koncu vasi razposajem otroški glas prepeva: "Moj očka ima konjiča dva..." Sredi neizmernih ravnin argentinske pampe ustavim jeep; pregledujem motor in dolivam vodo v hladihrk; peščena pot se vije med posušenim oliviškim grmičjem, in izgine v daljavi, da ji ne vidiš konca. Vse je tiho, kar praznično. Pustinja prevzame čustva; čutiš se svo- Vladimir Kos TRI MARIJE IN KRIŽ Vem za Marijo: v nebesih kraljuje, lepša od pravljic, bolj čista od rož, revna in zmeraj bogata. Vem za Marijo: odšla je na tuje, dolgo že v grobu v La Plati leži z Jožico, punčko-begunčko. Vem za Marijo — pri stranki — v bluzi rdeči pijana praznuje, v kamri o mraku pa skrito ihti. Pesem ne morem odpeti do konca križec Marijin' je v ruti zavit. bednega, kot nkjer; nikogar ni... Navada prežene strah, kaj če bi sam ostal z avtom, ki mu odpove motor sredi te samote. Ure daleč bi m ral hcditi, da bi pršel do kake hiše ali estancije. šofbranje je dolgočasno in utruja. Vsedem se v senco jeepa in začnem opravljati brev'r. Mine pol ure, morda celo več; hoč m n daljevati pot. Daleč na obzorju, kjer se izgublja sled poti, zapazim piko, ki se premika in počasi raste. Bo nek krijoški jezdec, najbrž hiapec z bližnje estancije. Nemara o-biskuje in pregleduje živino, ki se pase v verolih razdaljah in na redko porazdeljena po peščmih pašnikih. Pika se veča; na rjavem k?n'u prih?ja č'ovek. Sklenem počakati; bom vsaj spoznal en:ga vernika več, morda ga bom videl prv č in zadnjič. Nadaljujem z opravljanjem dnevnic; čez kake četrt ure je jezdec že blizu. Pa saj je otrok; na malem, vitkem konjičku se pribl'žuje, v lahnem galopu. Opazujem jezdeca in žival. Ej, ti pustinjski konji! Navajeni so na dolge razdalje; to vam tečejo fvo' počasni galop kar naprej, kot da ne bi poznali utrujenosti. čokat deestletni deček sedi v širokem sed-" lu, ki iru T-ravijo "rekado" in ga uporabljajo za dolge ježe; sedlo je sestavljeno iz usnja in ovčjih kož; mehko je, ne utruja in jezdec zlepa ne more pasti iz njega, žival se ustavi; fant. živih črnih oči in zarjavelega obraza pozdravi, spoštljivo, a nezaupno. Vpraša me ali kaj potrebujem, če se je mor- da avto pokvaril. Taka je navada. V teh pustinjah je treba vedno pomagati, če je kdo na poti in v stiski. Kdor bi se proti temu pregrešil, bi izgubil dobro ime. To je pravilo starih gaučev, prvih belih naseljencev v teh pam-pah, ki jih označuje petje z gitaro, konj, pa nož za pasom in pečeno meso z mate čajem. Otrok me vpraša, koliko je ura. Skoro e-hajst bo, mu odgovorim. Vidim, da fantiču manjka zaupanje; vprašam ga, če ve kdo sem. Pravi, da me pozna po obleki; sem duhovnik. Edino, kar ve, je to, da prosi, naj mu dam podobico. Dam mu jih cel kup in mu pustim, da izbere. Sedaj šele zaupa in skoči s konja. Vsedeva se v pesek; kmalu se odloči za podobico sv. Antona. Ko mu dam še majhen molele, sva pa že kar prijatelja. Pove mi, da mu je ime Ivanček. Potuje 40 km. daleč k stricu; popoldne bo tam lepo; praznujejo stričev rojstni dan; gre tja, ker je povabljen na "asa-do', pos:bno na žerjavici pečeno meso, in pa da spremlja svojega ^ceta, ki je zavil po polju, da mimogrede pogleda živino. Ugovarjam mu, da bo menda narobe res, da namreč očka spremlja Ivančka in ne Ivanček ateja; pa fant se ne vda; on je za spremstvo očetu. Pustila sva to sporno točko razgovora. Vprašam ga, ali zna moliti. Očenaš mu gre za silo; a sestra, ta pa zna, celo vero spravi skupaj do polovice. "Aha, mi pravi, dajte še za sestrici, ki sta doma in za starejšega bratca podobke''. Ko obljubi, da se bodo vsi naučile Očenaš, Ave Marijo in Vero, mu jih dam, pa še za mamo in za bab;co. Fantu se je razvezal jezik; začne govoriti o najljubšem predmetu pampskir kodroglavco: o svojem konjičku. Ime mu je "pingo"; ima šele šest let. Je pohleven, toda ni lahko nanj priti. Pingota so namreč hlapci naučili čudno navado, da koj ko vtakneš nogo v streme, da bi zlezel v sedlo, pingo že krepko postopi, tako da nespreten jezdec ostane na tleh, ko bi že moral biti v sedlu. Je pa bil že vse kaj drugega konj, ki smo ga otroci prej imeli; klicali smo ga "negro''; bil je namreč črn kot oglje; z njim smo vsak dan dobro uro daleč jezdili v šolo; pa kar trije smo zlezli nanj: konj je bil navajem in je mirno stal, ko smo po repu, po nogah ali po sami nrgrovi glavi lezli na hrbet. Ko je žival začutila vso mladež na sebi, je šele prestopila, sprva počasi in previdno, potem pa vedno hitreje... hu, to je šlo! Vsak dan smo ga je- zdili v šolo, dokler ni stari negro lani poginil. Kmalu tu ob poti boste videli njegove kosti. "Zakaj pa konjev in goved, ki pogirejo, ne pokopljejo", ga vprašam. Ivanček je v1 zadregi; pravi, da jastrebi in druge ujede hitro pospravijo poginjeno žival in da nikoli niso živali zakopavali. Taka da je navada. Za konjem "negrom" so sicer jokali, a zakopali ga niso. Pospravile so ga ujede. Ivanček počasi pospravlja sladkorčke, ki mu jih dajem, in pri tem narašča njegova zgovornost. Vedno ostaneva pri predmetu, ki je njemu, kot se vidi, naljubši: pri konjih: Na estanciji, ki bo kakih 15 km. oddaljena, imajo nad 100 konj; uporabljajo jih za dnevno obiskovanje živine, ki se pase po razsežnih planotah. Pet hlapcev se vsako jutro zadrevi v razne smeri, da pregledajo goveda, so li zdrava, ali mlini na veter polnijo korita, da more živina piti, ali so se skotili telički in kje in pa, če ne hodi kje blizu puščavski ris, ki ubija ovce. Love tudi slovenskim hrtom podobne viska-Če, jerebice, zajce in druge ujede. Fantek se zopet loti pripovedovanja o konjih, brbljajoče mu teče jezik, ko žlobudra krioško španščino. Petnajst žrebcev uče jezdenja. To je najbolj zanimivo delo. Pred nekaj dnevi so vseh petnajst živali zaprli v ograiene okrogle prostore, korale. "Ko bi vi videli, kako je včeraj hlapec Pančo sfrčal z žrebeta! Žival ga je vrgla čez og-ajo; pa mu ni bilo nič; Pančo (to je po naše Franče) se zdi, da ima telo prožno kot žoga; lero se je pobral in, hajd, znova na žrebca. "Najhujši in najbolj podivjani žrebci morajo nositi vreče s peskom; valjajo se po tleh, da bi se vreč znebili; jermenje narezano iz kravjih kož pa ne popusti in slej ali prej se mora žrebec sprijazniti z nadležnim bremenom, ali pa ne bo n;koli za ježo. Navadno se žrebe vda, in s sklonieno glavo nosi vrečo, eno uro ali dve, več pa ne, kpr sicer se razjeti tako zelo, da ni nikoli več dober konj za ježo. Ivanček ni pozabil pohvaliti svojega "pin-ga''. Pingo je namreč na zadnji konjski dirki odnesel lepo nagrado. Bo dober d;rkač, saj J še mlad; pred dirko ga dobro hranimo in ga nič ne jezdimo; samo na dirkalen način ga zapodi hlapec, ki to zna, vsako jutro kakih 600 metrov dalpč: konj, ki gre na dirke mora biti spočit. Večkrat pribrze gosnodie iz mest v a-tomobiMh ali prifrče z avijoni ter kupujejo ?r"bp'a. ki so sposobna za dirkalno šolanje. Pred kratkem se je tu blizu skotila žrebica, ki Marijan Lah: Žeja. je imela eno samo prednjo nogo; drago so jo prodali v mestni cirkus. Tako zelo sva se poglobila z Ivančkom v konjske probleme, da nisva opazila fantkovega očka, ki je tiho prigalopiral za najinim hrbtom; lep bol konj s sedlem okrašenim po starih š gah, visoko zraščen moški temnega obraza, in krioška jezdna noša, vse lepo harmo-nira. Taki krioški jezdeci so značilnost vseh teh razsežnih pampskih ravni in tradicija prvir naseljencev bele rase. Govorili smo, kot je navada med temi ljudmi, o kartrah, to je o konjskih dirkah, o živinoreji, o suši, ki tako zelo stiska te pokrajine. "Nekoč smo imeli na estanciji, na velepo-sestvu, nad tri sto konj, danes pa jih je nekaj nad sto; kako je to žalostno", se je potožil Ivančkov očka. Poslovili smo se; Ivančku je oče pomagal v sedlo in oba sta odbrzela preko pol1-a. Ivanček se je še enkrat ozrl in mi pomahal. , Pcgnal sem motor in kolesa so znova zarezala globeke brazde v peščeno pot. Sto konj se mu zdi malo, pri nas pa smo peli o dveh konjičih, ki jih ima očka. Drugi kraji in ljudje. Prvo leto komunistične revolucije v Sloveniji Iz drugega dela rokopisne knjige "Slovenija v komunistični revoluciji". Poizkus sintetičnega zgodovinskega prikaza. Sestavil JANEZ MARTiHC MOTTO: "Revolucija mora biti cementirana s krvjo". Lenin, 1917. "Rusija ima odločujoči pomen za sleherno revolucionarno gibanje tako na Zahodu kakor na Vzhodu." Stalin, 1924. "Dizanjem naroda na ustanak naša je-Partija opravdala primljene obaveze na VII. Kongresu Kominterne..." Rankovič, 1942. Uvodna beseda V tem članku nadaljujemo poizkus zgodovinskega prikaza komunistične revolucije v Sloveniji, katere uvod smo podali v lanskem Koledarju Svobodne Slovenije na str. 95—126. Najprej se zahvaljujemo vsem, ki so nam k lanskemu poglavju poslali popravke in dopolnila, ki jih bomo vporabili pri eventuelni knjižni izdaji. Pričujoče je prav tako samo posnetek obširnejšega teksta; zato ga ne poda jemo v znanstveni obliki s citati virov, kar si pri- držujemo za knjižno izdajo. Prav tako prosimo vse bralce, da nam sporoče pripombe, pojasnila in pošljejo svoje spomine z zgodovinskimi podatki, če ne naravnost našemu uredništvu, pa Odboru za zbiranje zgodovinskega gradiva za čas okupacije v Sloveniji (Calle Victor Martinez 50, Buenos Aires). Vsak naj se zaveda, da je po svoji moči dolžan poskrbeti za nepokvarjeno podobo našega boja v domovini. Povzetek uvodnega poglavja Uvodno poglavje, v to prvo leto komunistične revolucije v Sloveniji predstavlja poseben članek, v katerem je prikazan svetovni, evropski in še posebej jugoslovanski okvir tega leta; s takega širšega se da marsikaj še bolj razumeti, kar se je dogajalo pri nas. Zaradi pomanjkanja prostora tega poglavja ne moremo priobčiti, poudarimo samo nekaj ugotovitev iz njega. Začenja s tem, kako je začela Sovjetija segati po Balkanu, tudi po Jugoslaviji, in sicer že na sestanku Molotova s Hitlerjem novembra meseca 1940. Hitler je smatral, da je to poseganje v njegovo področje ter je prav v tistih dneh in zategadelj vstala v njem misel na napad na Sovjetijo. Odslej je Sovjetija težila k temu, da na tem področju, ki si ga je začela lastiti, ustvari kaos ter je vse pripomogla (jugoslovansko sovjetska pogodba na dan nemškega napada), da je do njega prišlo. Tako je imela ZSSR roke vmes že pri nemškem napadu na Jugoslavijo. Imela jih je tudi pri japonskem napadu na Pearl Harbour, ko je po svojem agentu Marksovem pranečaku dr. Sorgeju storila vse, da je Japonce usmerila proti Amerikancem; vedela je za nameravani napad, ki ji je šel v račun (zaradi napada Japonske drugam in ne na Sibirijo, je lahko sibirske čete poslala na evropsko bojišče), pa ga ni javila zahodnim zaveznikom. Ti zavezniki (AA) so bili v tem letu v neprestanem strahu, da se bo ZSSR zrušila in da bo ZSSR sklenila separatni pakt z Nemčijo (kot danes vemo, ie to Molotov že predlagal Politbiroju jeseni 1941), ter da bodo nemške čete in japonske prišle nekje v Indiji skup... Zato so storile vse, da pomagajo ZSSR in uničijo Hitlerjevo Nemčijo, brez ozira, kaj bo po vojni... Molotov je mislil na čas po vojni, zato je na sestankih s Churchillom zopet načenjal vprašanje Poljske in Južnovzhodne Evrope, pa se Churchill ni spustil v te probleme, Roose-velta pa je njegov minister Sumner Welles opozarjal, naj zdaj, ko nudi učinkovito pomoč ZSSR tudi zahteva že smernice za povojno ureditev sveta, pa se tudi ni spustil v to____ Edini cilj mu je bil: uničiti Os, kar je z novim letom 1942 v Casablanci še poudaril na svojo roko (proti volji svojega ministra in brez vednosti Churchilla) — brezpogojno. Že v letu 1941-42 se je govorilo v Londonu o separatnem miru Italije. .. Zdaj je OS še bolj zakrknila in se vojska podaljšala. Roosevelt je odkrito in javno govoril, da bo trajala še 2 do 3 leta... tudi Hitler je računal, da se bo zavlekla (Goebbelsov dnevnik). Italijani so tudi pisali v tem smislu... Šli smo nasproti daljši vojni... Cilj te vojne sta Roosevelt in Churchill pojasnila z Atlantsko karto, s katero pa tudi nista mislila tako resno, kakor so jo resno vzeli podjarmljeni narodi. Saj ne eksistira niti originalna listina in podpisala je nista niti onadva: vsak zase sta vzela s sabo svoj skicirani tekst, in preden je mogel Roosevelt podpisati na lepo prepisani original, je umrl... Tako je ta listina bila resnično razglašena v veter in podpisana ne eksistira... Rusiji je šlo skrajno slabo vse leto 1942, do zadnjih mesecev 1942, ko so pri Stalingradu prebili obroč italijanskih vojakov... Italiian-ska vojska je izgubila abesinski imperij in tudi že vso Libijo in z nio bi ne bilo več računati, da ni Hitler poslal tja gen. Rommella z oklopnimi divizijami. Ko je ta prišel tja, je ugotovil stanje: "Na resen odpor z laške strani rii bilo več misliti." Vse leto 1941 do druge polovice 1942 je Rommel podil nato AA po vsej puščavi, stal pred vrati Kaira, namenjen v Egipt. .. tam pa so ga pri E1 Alameinu ustavili ameriški tanki in ga pognali nazaj... Gen. Roatta mu je za jeseni 1941 obljubljal nove it. divizije in Rommell piše: "Ko bi poslal gen. Roatta to obljubljeno pomoč, bi že jpseni 1941 stri AA." Ta it. general je' z jan. 1942 prišel za povelinika zasedbenih čet na Hrvatsko in v Slovenijo... Med zaveznikoma Osi, Italijani in Nemci je bila videti velika neiskrenost: na eni strani (s strani Hitlerja) preziranje, z druge strani (z Mussolinijeve) strah za Italiio, ki je zaradi pomoči Nemčiji izgubila imperij. Kra'j je bil že od vsega početka protinemški. (Hitler ga dolži, da je sploh on kriv druge svetovne vojne, ker je angleškemu dvoru sporočil, da ne bo šel zaradi Poljske v vojsko, zaradi česar so potem Angleži in Francozi imeli korajžo izvajati sankcije, ki si jih ob češkem primeru niso upali). Vedno več it. generalov se je nagibalo h kralju, zlasti tisti, ki so delovali v našem ozemlju, na pr. Ambrosio in gen. Roatta... Tudi Ciano ni bil navdušen za Nemce, tako da je Hitler že takrat bil prepričan, kar je Goebbels zapisal: "Edina garancija za it.-remško sodelovanje je Mussolini". To it. nem- ško nasprotovanje je stopilo v ospredje ob Nezavisni državi Hrvatski: pred nekaj leti je dal Hitler Italiji neomejen vpliv na južno-evropske države, zdaj si je pridržal svojo vojsko v Zagrebu in tudi Slovenijo delil z Italijo., To it. nezadovoljstvo z nemškim vplivom v zasedeni Jugoslaviji je prišlo v dnevnikih Cia-novih do vidnega izraza: "Kako bo s Hrvatsko, zavisi od Nemcev... ako bodo držali, da je Hrvatska naša vplivna zona, bomo še mnogo storili, če bodo pa ponovno začeli in prodrli s svojo penetracijo, nam ne ostane drugega, kakor spustiti zastave in se vrniti domov... Zdaj ne obstoji več italijansko hrvatski problem, temveč italijansko-nemški proti Hrvatski... " Zato so It. na Hrvatskem sami osvajali še ozemlje, ki jim ni pripadlo po Rimski pogodbi (1941): sodelovali so z dalmatinskimi Srbi, jih oboroževali proti hrvatskim ustašem in pod pretvezo varovanja miru prevzemali ozemlje za jadranskim obrežjem (Knin itd.). Na drugi strani pa, ko so zapuščali drugo zono, so jo zapuščali tako v dogovoru s Titovimi partizani, da so takoj za njimi zasedli prazno pokrajino, preden bi mogla priti vanjo hrvatska vojska. Tako je Tito prišel do Bihaške svobodne republike po zaslugi gen. Roatta, ki je sam izjavil leta 1945. da je do poletja 1942 oborožil sam 30.000 titovcev in prisilil Hrvatsko skleniti z njim take pogodbe, da je bilo praktično nemogoče uspešno boriti se proti banditom. "Glavna moja naloga v Jugoslaviji je bila, da podpiram komunistično vojsko..." V Srbiji pa se je ohranil pravni obstoj jugoslovanske kraljeve vojske v pokretu gen. Mi-hajloviča na Ravni gori. V juliju pa so šli v "šume" tudi "titovci". Do jeseni (do 2. nov. 1941) sta nastopali obe gibanji v zvezi z napadi na čačak, Užice, Valjevo, Kragujevac... ter povzročili strahotne nemške represalije (4000 v Valjevu, 8000 v Kragujevcu — med njimi vsaj 40 slovenskih izgnancev!). Dvakrat sta se sestala Mihajlovič in Tito, pa ni med njima prišlo do soglasja. Danes poznamo pogoje in lahko rečemo, da je bila temeljna razlika med njima v tem: Tito je zahteval, da se preneha s prejšnjo jugoslovansko upravo ter se uvedejo ljudski odbori in postavi nova "ljudska oblast", Mihajlovič pa je stal, na temelju kontinuitete jugoslovanske države in njene upravne oblasti, in druga točka: da se Mihajlovič zaveže, da ne bo nasilno mobiliziral vojske, le prostovoljno. V teh dveh (poleg drugih manj važnih točkah), se nista sporazu- mela, kar danes razumemo: mobiliziranje gen. Mihajloviča kot ministra vojske obstoječe države, ki ima svojo vlado, katere član je, pomeni njegovo legalnost, to mu je Tito hotel izpodbiti. Ustvarjenja "ljudskih odborov" in posebne vlade, pa pomeni ustvarjanje komunistične uprave v državi... Legalnost, kontinuiteta države in načelni protikomunizem od Mihajlovičeve strani sta bila vzrok, da ga je Tito dne 2. nov. 1941 zahrbtno napadel. Od tedaj se je začel v Srbiji "bratomorilni boj" med Srbi samimi. Posledica tega spopada je bila za Tita pogubna, ker se je moral umakniti povsem iz Srbije, v katero se ni več povrnil, dokler ga ni poklicala vanjo rdeča armada; za Mihailoviča pa porazna, ker se je tudi on moral umakniti z Ravne gore. Odslej sta si več ali manj zavestno delila z gen. Nedičem vlo^i: eden je branil narod pred okupatorjem v Beogradu, drugi ga organiziral v šumi za oborožen napad, ko bo prišel za to legalni poziv in čas, določen po zaveznikih.... 1. I tali Jamska tir remška okunaclja Slovenije O tem smo govorili že v lanskem koledarju, posebei pa še dr. Ahčin v svojih "Spominih na začetek raše tragedije" ravnotam. Govorili o prvem stadiju teh dveh okupacij, ki je razdelila celotno Slovenijo ne samo ra tri d°le, pod nemško, laško in madžarsko oblast, amoak je celo NDH Hitler dal 4 slovenske vasi v ljutomerskem okraju (Štrigova itd ). Slovenci smo se najbolj bali prav delitev, ki morejo narodno odpornost le slabiti. Zato je Narodni svet ob prodiranju Nemcev poslal svoje zastopnike v Celje, da raj S^vencev ne dele; zato je ban dr. Natlačen ob Cianovem prihodu v Ljubljano aprila meseca, ko meje še niso bile določene, prosil, nai bo vsaj vsa bivša Kranjska ena upravna celota. Zaveznika sta narod razdelila in zavladala — vsak na svoj način. t Nemec (zasedel 700.000 Slovencev) z vso strogostjo pruskega škornja, o č-mer smo govorili lani in kar je ban dr. Natlačen strnil v svoi rpferat, ki je šel po vsem svetu kot dokumentirana priča grozot in j6 izzvenel v obuono konstataciio: "Vse, kar se je dogajalo od 6. aprila 1941 do danes (18. maja) na slovenskem ozemlju, ni več navadno plenjenje in ronanie prebivalstva, temveč služi le en°mu samemu klavnemu ciliu: slovan pod vodstvom dr. Marjana Derma«tiia (Urbana Velikonia), sedaj guver-neria Narodne banke FLR-J v B°ogradu, zažgali npkai kozolcev okrog Kamnika in most na Duplici. Tu je začetek revolucije! Sedaj so stvari jasnejše: Da je bil 22. juniia 1941 ustanovljen Štab slov. partizanske vo-^k", j° še vedno tvegano, kajti Uradna Navodila komandantom, polit-knmiVa^j^m in kr>»viar.rf;T.jom pa1"*", voiske z dne 22. juniia 1942 pišejo: "1. iulij ie prva obletnica ustanovitv° slovenske narodne partizanske voi-ke. Milite že zdai na proslavo." Ali ni 1. julija 5941 pozval S^aMn v=o svojo peto kolono v Evropi na gverilski boj? Da, ta dan je vznikla komunističen vriska. š+:ri dni nato ie biTa seja CK KPJ, kamor j? prišel Tito v B°ogT3d iz Zaniha in so d°lnč'H v^di-tf>li° rvok^aiinpk;h r°vnl".«ii. Nato je Kardelj, najvišji slovenski vrh KP in zveza s cQntralo s Titom, ustanovil iz nristašev kom. pa~th'e in španskih borcev pod trdnim vodstvom komunistične "tr^ike", v kat°ri so b^li Leskošek (kot načelnik), španski oficir dr. Baebler (kot njegov namestnik) in sekretar KP Slov°nije Boris Kidrič (kot oolit;komisarL svoio partizansko voi=ko in jo zač°I v ju1]'in v "bataljonih" (po kakšnih deset mož) nošiliati ra "teren". Ti "batal^i" so pris°o-li KP in imeli so že od vsep-a poč°tka — mlitikomisarie. Ustanovila se je izrazito politična vojska na poziv Moskve! Kardelj jasno pravi: "S Hitlerjevim napadom na Sovietro se je politični in vojaški položaj v svetu bistveno spremenil" (mi smo bili tedaj že dva meseca in pol okupirani in je bila ta okupacija za nas bistvena sprememba, za komuniste ne!), "da je dozorel tudi v našem narodu pogoj za splošno narodno vstajo. Tako se je začela iz spočetka posameznih, večinoma obrambnih akcij, razvijati ljudska vstaja." Te posamezne akcije so značilne za vse leto 1941. OF je šla "na delo" polna skrivnosti. Ne samo, da so skrivali sebe in je vsak, kdor je šel v gmajno, izgubil svoje ime, in dobil partizansko, skrivali so tudi svoj namen: začeli so svoje "obrambne" akcije celo povečini pod znamenjem četnikov, celo z jugoslovanskimi znaki — v uniformah, kot da so del Mihajlovi-čevega gibanja v Sloveniji, da si pridobe simpatije mas, kajti kot komunisti bi si jih ne dobili. Danes imamo že za cele predele naše domovine natančne spiske, kdo so bili prvi "pionirji" partizanske voiske: samo izključno komunisti, znani po vaseh in mestih kot nastopajoči brezposelni, moralno pokvarjeni ljudje, propadli študenti, ki so "mislili, da bodo postali zdaj na lahek način gospod", kot pravi pismo iz Lašč, pa tudi komunistični intelektualci, akademiki in študentje. Taka poročila imamo iz Metlike (dr. Mihelčič, Prus, Slobod-nik), za Lašče fi1 okomunistični študentje Brejc, Brodnik in sestra, Eriavec, Potokar Vlado, Starič Ludvik, Župančič Martin...), iz Šentjerneja (Pirkov'ČPvi, Vale Maks, Zemlian in dr.), iz Preserij (česnik, Šeligo Josip, Hladnik Anton, Peterlin Stanko, Mravlje Jože...), z Jesenic (komunistični delavci), s Sodražice (domači "raprednjaki" itd.). Med tem ko so se v LiuMianski pokrajini začeli zbirati v tu-ristovski koči na Kureščku, v Iški,' na Ljubljanskemu vrhu, v Mokrcu, na Krimu, so na Gorenjskem, po Pohorju in okrog Brežic začeli "braniti" in "preprečevati" izselienje, ki se je tedaj začelo in bilo v razmahu. Morda je tu umestno omeniti, da so bili vodilni komunisti in Ofarji (dr. Vilfan Joža, sedaj stalni delegat FLRJ pri UNO, dr. Aleš Stanov-nik, dr. Joža Pokoren in drugi) postav^eni od Gestar>a za urejevanje kartoteke v škofovih zavodih za one, ki jih je Gestapo nameraval izseliti. Začeli so s propagando, da bo še letos — 1941 — konec vojske in je zadnji čas, da gredo vsi v gmajno. Propaganda je bila tako us-pešra, da je ljudstvo uoalo na konec vojne v zadnjih dneh julija 1941. S to prevaro so začeli zbirati ljudi in v noči od 27. na 28. julij "so bila izvršena prva sa-botažna dela na zasedenem ozemlju."... Kot odgovor na to je upravnik civilne oblasti Kutschera na Bledu izdal Razglas — Kund-machung — (28. julija), v katerem govori o teh prvih sabotažah, v katerih sta bila dva od policije ustreljena, ter zapovedal policijsko uro od 10 zvečer do 4 zjutraj. (Policijska ura za kavarne, gostilne do 9 zvečer). To je prva nemška uradna izjava, ki je vzela "na znanje sabotaže". Vse ono delo pred tem datumom se tolmači kot izraz obupa zasedenih Slovencev pred selitvijo. a) Akcija na Gorenjskem in Štajerskem. Ker so hoteli komunisti opravičiti svoj "osvobodilni boj", so zato z njim začeli tam, kjer je bilo tedaj največ bede in obupa: na ozemlju, zasedenem po Nemcih, na štajerskem in Gorenjskem, od koder so v masah Nemci selili slovenski narod v Srbijo... Mariborski komunisti so šli na Pohorje, celjski v Savinjske planine, trboveljski rudarji v čemšeniške hribe, kamniški v kamniške planine, Jeseničani na Jelovco, od tam na Blegaš... Samo da je bilo par oseb, pa so dobili ime "čete": Kamniška, Savinjska, Pohorska, Revirska, Kokr-ška itd. četa. Peter Štante-Skala pravi: "Meseca julija se je formirala prva Celjska četa, kakor jo je formirala Partija, in kakor je formirala tudi Savinjsko in Pohorsko četo. Vsega skupaj nas je bilo 12." Torej — tri čete: dvanajst ljudi!.. : Tako so nastajale slavne "čete", ki jih zdaj s takim pompom našteva Marinko: "partizanske enote začno naraščati, Rašiška, Kamniška, Mengeška, Moravška, Jeseniška, Kranjska, Je-lovška, Tržiška, Motniška, Pohorska, Savinjska, Trboveljska, Zagorska, Mislinjska...' vstaja se širi... jeseni se bije jo že velike borbe..." Ko se je v oktobru vrnil iz francoskega ujetništva bivši pekovski pomočnik "izpod šmarne gore" Stane Rozman, dezerter iz jugoslovanske vojske v špansko revolucijo, kjer je končal podoficirsko šolo pod vodstvom častnika dr. Aleša Baeblerja in postal že v Španiji vodja bataljona, je iz vseh štajerskih čet ustanovil Štajerski bataljon, ki je štel — štirinštirideset mož. Ta peščica komunistov pod vodstvom "Špancev", ki naj predstavlja "narodno vstajo", je začela tista "sabotažna dejanja", ki naj dajo komunistični revoluciji značaj "narodno obrambnih akcij". Nemci so registrirali prva sabotažna dela v noči med 27[28 julijem 1941. torej teden pozneje, kakor postavlja oficielna zgodovina slovenskih komunistov svoj upor. Nato je sledilo: v prvi polovici avgusta: manjša sabotažna dela v Kamniškem okraju, razstrelitev mostu v Mostah pri Radovljici, mestne državne ceste istotam (v kolikor že niso bili nerabni ob prevratu), napad na skladišče živil v Radovljici, neuspeli poizkus razbiti elektrarno v Vintgarju. Obenem so bile izvršene likvidacije posameznikov (n. pr. Svetina na Bledu, Hecker na Storžiču, čevljar Majhenič, cestar Dežman, baron Lazzarini, čevljar Praprotnik, Ulčar z Gorij, delavec Hro-vat na Koroški Beli, 66. letni Koritnik na Mo-žaklji, slov. šofer razmejitvene komisije pod Rašico na Črnučah, župan Choritzky v Železnikih). Za vsako, zgoraj omenjeno "sabotažo" so Nemci odgovorili z represalijami, začenši s prvim proglasom 28. julija. Nadaljevali so z izseljevanjem ljudstva, toda ne več v Srbijo — iz razloga, da ne bi povečali pritoka novih ljudi k srbskim četnikom, zato so jih žačeli seliti — v Šlezijo in v notranjost Nemčije! Ko so izpraznili škofove zavode izseljencev, so začeli nabirati talce in jih zapirati v Begunje v bivšo žensko kaznilnico. Od tam so odslej jemali tiste ljudi, ki so morali s svojimi glavami plačevati partizanske "sabotaže". Načelo je bilo, da za vsakega Nemca pade deset slovenskih glav, za ubitega Slovenca manj. Kako so padali? Miniranje mostu v Radovljici — 4 talci, ropanje živilskega skladišča v Radovljici — 10 talcev, napad na elektrarno v Vintgarju — 6 talcev, za neznatne sabotaže 7. avgusta — 10 talcev, 19. aVgusta — 10 talcev v Begunjah, 22. avgusta 10 talcev, 5 čevljarjev za enega ubitega čevljarja, v Domžalah 1. septembra 10 talcev, 4. oktobra v Lescah 5 talcev, ravno toliko na Jesenicah. Vedno več in v večj h množicah. Strelišče je bilo v Dragi za Begunjskim gradom. Napad na laško-nemški avto pod Rašico septembra 1941 pa se je končal tako, da so Nemci 20. septembra požgali vso vas do tal. Zatem so izvedli mobilizacijo v novembru 1941; po porazu na črnem vrhu so se umaknili v Dražgoše, odkoder so hoteli dvigniti vso Gorenjsko. Na prigovarjanje dr. Mihe Potočnika so Dovžani porušili most čez Belco in odpeljali v gozd nemško orožniško posadko. Isti Potočnik je ob nemški grožnji z represalijami naročil ljudem, naj orožnike vrnejo. Podobno so hoteli dvigniti vso Bohinjsko dolino, češ, da bodo Nemci do Božiča že premagani. Za novo leto 1942 so izvabili Nemce v Dražgoše: vnel se je boj in padlo je res precej Nemcev, a partizani so se morali umakniti. Kot repre-salijo so Nemci uničili vso vas do tal s cerkvijo vred ter ubili okrog 40 vaščanov. Partizani so tako dosegli, kar so hoteli: Odslej bodo vsi bežali k njim. In zato je šlo! Zaradi množičnega izseljevanja in izrednega nemškega terorja so vse uporniško gibanje na Štajerskem vodili nekateri komunistični organizatorji, ki so takoj po začetku nemško-ruske vojne pobegnili na Pohorje (Boris Čižmek, komisar Slavko Šlander, Milan Zidanšek), največ jih je bilo 20. Pri spopadih z Nemci jih je dokaj padlo. Tudi nekatere patrulje (Svenšek, Eker) so obležale, šlander je vodil organizacijo v Mariboru. Tam se jih je zbiralo največ 23. Komunisti so begali po Pohorju, Nemci pa so izvajali represali.ie nad ljudmi, ki so jim pomagali. Ta Pohorska četa se je kasneje sestala s Savinjsko in Revirsko ter napadla Šoštanj (44 mož v nemških uniformah). Znitraj so se umaknili. Nato je prijel šnanski borrc Rozman Stane, ki' je organiziral ta bataljon tako, da je dosegel največ 40 mož. Pri umikanju čez Savinjsko dolino p~oti Brežicam se je močno krčil in je naza^nie ostalo le malo za borbo sposobnih mož. Na to je bil Rozman poklican na Dolenjsko, batalion se ie razpustil v čete, Zidanšek je odšel na Dolenjsko in drugi kolovodje po novem letu 1942 prav tako. b) V Ljubljanski pokrajini Ljubljanska pokrajina je zaradi svoje "avtonomije", italijarske naveličanosti vojne v Afriki in Rusiji, zlasti .pa zaradi dvoobrazne politike Italijanov proti Nemcem postala idealno torišče za "profesionalne revolucionarje", ki naj nekomunistično l7'udstvo pripe^ejo pod trdo varuštvo KP. Ljubljana je bila center tega gibanja. Komunistični voditelji so hodili svobodno po Ljubljani še vse leto 1941 po polovice maja 1942, ko so odšli na teren. Ves ta čas je vodstvo porabilo za organiziranje svoje mreže v mestu samem, z organizacijo OP (ulični, terenski, kvartni in rajonski odbori) in Narodne zaščite, to je notranje špionaže slovenskih družin, ki so jo do podrobnosti za- čeli izvajati. Od vsega začetka je bila OF v Ljubljani naperjena proti Slovencem. Kot so nastajale "čete" na Štajerskem, so nastajale tudi na tem terenu. V to pripravljanje v Ljubljanski provinci (in v začetku sabotažna dela na Gorenjskem) je padel spet nov klic iz Moskve, prav na isti dan, ko je iz Londona govoril slovenski zastopnik dr. Krek prvič po radiu (10. avgusta), Iz Moskve je govoril tamkajšnji zastopnik slovenskih komunistov tržaški Ivan Regent, ki je na Slovanskem kongresu govoril med drugim sledeče: "Res se, da smo najmanjši član velike slovenske družine, toda ne gre za to, koliko nas je, temveč gre za svobodo in neodvisnost. Narodi imajo pravico do svobode, neodvisnosti in enakopravnosti, toda — morajo se boriti za to pravico do zadnje krvi. Naš boj proti fašizmu bo lažji, ker ne bomo sami. Z nami se bori veliki ruski narod, kateri je v zgodovini vedno premagal svoje sovražnike. Z nami se bore vsi slovanski narodi in veliki angleški narod. Imamo na naši strani veliko pomoč Zedinjenih Držav Severne Amerike. Sovražnik je nasilen in divji. Slovenci to občutijo. Zato mora biti naš boj neizprosen in srdit. Fašizem ne pozna milosti in tudi mi ne moremo imeti milosti z njim. Pokazati mu moramo vsak čas, pri vsakem koraku, vsak hip sovraštvo in mrž-njo. Napraviti mu moramo živlienje neznosno, razdirati vse njegovo delo, uničiti vso proizvodnjo, namenjeno fašistični državi (ne armadi — naša opomba), sabotirati vse, organizirati četniške oddelke za neizprosen boj proti fašizmu za boljšo bodočnost našega naroda." Tako je govoril Regent na uradnem moskovskem radiu, da bi preslepil demokratski svet in podjarmljene narode. Kako pa so komunisti razumeli take govore in kakšen je bil namen tudi slovenske OF pa dokazuje tale primer: Avgusta 1941 so voditelji OF (Baebler, Zi-herl, Brecelj, Vito Kraigher) imeli sestanek s skupino slovenskih aktivnih častnikov (major Kosec, kapetan Božič in Cerkvenik ter nekaj mlajših). Baebler se je obrnil do enega izmed teh, da bi bilo dobro porušiti železniški most pri Ljubljani. "Dobro", mu je odgovoril častnik. "To se prav lahko zgodi. Toda padli bodo talci. Most je zastražen približno s stražo 100 ljudi. Mi lahko likvidiramo to stražo, toda Italijani bodo v okoliških vaseh likvidirali najmanj 200 talcev in vasi požgali. Mislim, da po- tem naša žrtev ni v skladu z uspehom. Most pa bo, ker je kratek, v par dneh popravljen." Na to odgovori Baebler, podkomandant partizanskih odredov: "Tovariš, ne poznaš naše taktike. Italijani so s svojim milim postopanjem uspavali naš odporniški čut. Mi moramo sedaj z našimi sabotažami pripraviti Italijane, da bodo začeli z ostrejšimi represalijami in terorjem. Pred tem terorjem bo narod prisiljen pobegniti v hribe. Na ta način bomo dobili borcev v naše gozdove, ki bodo brezkompromisni in odločni, saj izgubiti itak ne bodo imeli več kaj, kvečjemu pridobiti." Oficir je odgovoril: "Italijani imajo v pokrajini 5 divizij, pojačanih s karabinjerji in specialnimi edini-cami. Na vsakega za orožje sposobnega Slovenca pride po en italijanski vojak. Jasno, da mora pri taki borbi dobiti urejena, organizirana vojska. Sicer pa, če bi toliko ljudi zbežalo v hribe, kdo jih bo hranil, oblačil, zdravil? To bi pomenilo narodni samomor." Baebler je odgovoril: "Tovariš, žrtve morajo biti! Res je, lahko pri tem pade 80% Slovencev, toda 20% jih bo ostalo, ti bodo zdravi in kleni za borbo." Častnik je odvrnil: "Boriti se hočemo za žive Slovence, ne za grobove. Os bo premagana tudi brez samomora Slovencev. Zaveznikom bomo pa na drug bolj pameten način lahko več koristjli. Vsi taki načrti se nam zde skoraj zločin proti narodu." Sestanek je bil končan. Sodelovanje častnikov s komunisti se je razbilo. "Slovenski Poročevalec" pa je prinesel v naslednji številki o-gorčen napad na jugoslovanske oficirje, češ da so oportunisti. Ob tej debati sta se razode-la dva svetova. Komunisti so pričeli z izivanjem Italijanov, (n. pr. miniranje proge pri Rakeku, napad na Bezuljak, Lož, 19. oktobra, miranje mostu pri Preserju, 28. okt., ponovno miniranje istega mostu, 5 dec.; to so "uspehi" Krimske, Borovniške in Dolomitske" čete v letu 1941. In represalije? Za ponesrečeni napad na preserski most so Italijani zažgali vas Osredek (8 poslopij). Za uspeli napad na isti most pa so bile strahotne represalije: iz vasi Bistre in okolice so aretirali vse moške, pridržali jih 69 in začeli v Ljubljani izredni sodni proces, pri katerem je bilo 18 obsojenih na smrt in ustreljenih, nekaj obsojenih na dosmrtno ječo, drugi pa so dobili od 5 do 30 let ali pa bili oproščeni. Tako so prvi italijanski talci pali v Borovnici, (kot so predvidevali jug. oficirji). Za napad pri Velikem Gabru je bilo zaprtih čez 100 ljudi; za uboj pri Griljah je bilo aretiranih čez 250 ljudi pri izhodu iz cerkve, z njimi vred dekan v Črnomlju, ki je maševal; v Ložu aretiranih še 60 ljudi (dve osebi izgubili življenje); v Loškem potoku, v Šmarju pri Ljubljani, na Kureščku požgali več posestev; v Zapo-toku odpeljali v zapore 25 oseb, itd., itd. S takim početjem so samo dražili Italijane in jih izzivali. Zato so Italijani poostrili policijske ure, prepeljali še več vojaštva v Slovenijo ter ukinili dovoljenje za vrnitev slovenskih beguncev iz Srbije, ki so potem uhajali v hribe. Te begunce je namreč Slov. Rdeči križ, že kom. okužen, pošiljal po dolenjskih vaseh (Sv. Gregor, Sodražica), da so netili revolucijo in bili povečini že tudi komunistično za to propagando izšolani. OF je vodila začetno propagando največ z letaki, pa s psihološkimi manifestacijami. .. Ti napori komunističnih voditeljev so precej časa imeli le neznaten odziv. V večini Slovencev je prevladovalo zdravo in stvarno gledanje in so obsojali to nesmiselno početje, s katerim so izzivali okupatorja. Da bi OF le zlomila ta odpor zdravega ljudstva, je diktirala manifestacije, ki so s svojim nekomunističnim obeležjem vplivale pred vsem na čustva in narodni čut prebivalstva. Tako n. pr. za kraljev rojstni dan in slovenski narodni praznik 29. oktobra: prepoved izhoda na ulice za eno uro; za 1. december: enominutni molk v vseh šolah. OF pa je hotela ustrahovati slovensko javnost tudi z atentati in umori. Pri tem se je posluževala terorističnih aktivov, katere je imela že organizirane na terenu. Prvi atentat je veljal najvišji slov. vojaški o-sebnosti div. generalu L. Rupniku, drugi pa IGOR Svoboda je danes mrtva beseda. Načrti o miru so podlost in laž. Državnik v belih salonih poseda, sprejema račune izpraznjenih čas. "Šampanjec?" — "Ne, whisky!" — "Koliko daš za košček Slovenije... z Gorico in... Trstom?" "Ni vredno besede! Trieste? Je naš!" Smehljaje po mizi tolkel je s prstom. dr. Lovro Hacinu, ki je bil do okupacije u-pravnik policije v Ljubljani. Atentata nista uspela. Oba napadenca sta bila znana predvsem kot odločna protikomunista: prvi iz kragujevske-ga procesa, drugi pa s svojega delovanja kot najvišji policijski upravni uradnik v Sloveniji (med drugim odkril tajni spisek podpisnikov vdanostne izjave Stalinu preko Društva prijateljev Sovjetske zveze v Ljubljani). Izven Ljubljane pa je bil prva žrtev vodja orožniške postaje v Devici Mariji v Polju Suš-nik. V njegovem rajonu so se skrivali voditelji KPS (Kardelj, Maček, Ocepkova in drugi). Ker jih je predobro poznal, je moral izginiti. Temu so sledili nadaljni umori, tako pristaša SLS podžupana Feliksa Pogačnika v Devici Mariji v Polju, uglednega člana socialistične stranke Urankarja v Zalogu, v Ljubljani pa 4. decembra 1941 ing. Franceta Emmra. S tem je OF začela uporabljati umor kot glavno sredstvo v borbi proti nasprotnikom komunizma. Komunistični voditelji so s svojimi dejanji dosegli, da je v letu 1942 Ljubljanska pokrajina prenehala biti razmeroma mirna oaza v v slovenskem okupiranjem ozemlju in je začelo italijansko nasilje, ki je kmalu v marsičem prekosilo nemško. * * * V novo leto 1942 so padle sence strahotno poklanih talcev, padle so sence žrtev komunističnih morilcev. V novo leto je zasijala Dražgoška prižgana baklja: Cerkev Sv. Lucije, zaščitnice za dober vid... Eni so spregledali, drugi drli kot slepci v rdeči ogenj... ki je zajel vso domovino. "Lakaj, novo ča/o. Brandy!" — "Hočeš Koroško ? Deželo jezer in čudežnih gor?" "Ah, Kaernten misliš? Povem ti preroško: Brez cene je naša. Kdor dvomi, je-nor!" Jaz pa — brez čare, brez dragega vina, pišem: Svoboda! S svojo krvjo. Prodali so v sužnost te spet, domovina! Sonce na vzhodu v zahod je prešlo... -«-- Prodana domovina Ob jubilejih g. župnika Janeza Hladnika v Argentini Neumorni izseljenski duhovnik g. Janez Hladnik praznuje leta 1952 kar tri jubileje: 59 letnico svojega življenja, 25 letnico nove maše in 16. letnico delovanja med slovenskimi na-/ seljenci v Argentini. G. Hladnik je bil rojen 22. decembra 1902 v Rovtah. Po končani ljudski šoli je študiral gimnazijo v Škofovih zavodih ter je po maturi vstopil v Ijb. bogoslovje 1. 1923. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1927. V' domovini je kap!anoval le malo časa v Metliki, nato pa med zagrebškimi Slovenci. L. 1936 se je odločil za službo izseljenskega duhovnika v Argentini. Pomagat je prišel pok. Jožetu Kastelicu. Po njegovi tragični smrti je vso dušnopastirsko službo med Slovenci v Argentini vod i sam. Poleg vsega tega dela je še izdajal, ure'al in v glavnem tudi sam pical "Duhovno življenje". Kot izseljenski duhovnik je večkrat prepotoval vsa področja prostrane republike. Ni ga kraja, v katerih so živeli Slovenci, da ga ne bi bil vsaj enkrat, ali pa večkrat obiskal, in se zadrževal pri slov. starih naseljencih. Vse je poznal in vsi so poznali svojega gospoda Janeza. Svoje zanimive potopise je objavljal v "Duhovnem življeniu". To ogromno delo je zmogla le njegova požrtvovalnost. Medvojna leta so mu prinesla marsikatero bridko uro, ko je odločno nastopil proti komunizmu, ki je začel razpredati svoje mreže tudi med Slovenci v Argentini. Po končani vojni se je z vsem srcem zavzel za slov. protikom. begunce v Avstriji in Italiji in pri argent. vladi dosegel zanje skupinsko vselitev v Argentino. Za prihajajoče nove slovenske naseljence je skrbel z vso ljubeznijo in jim na vse načine pomagal pri obnovi življenja v tej republiki. V priznanje za vse to ogromno delo, so ga slov. novonaseljenci izvolili ob ustanovitvi svoj?ga društva Slovencev za častnega predsednika. Lani je odšel iz argent. prestolnice v La-rus na področiu Velikega Buenos Airesa, kjer je za s^v. naseljence preskrbel že poprej veliko stavbišče, na katerem nastaja m~čna slov. naselbina. V Lanusu je ustanovil župnijo sv. Jožefa in postal v njej prvi župnik. Slovenci ne bodo nikdar pozabili g. Janeza Hladnika in se ga bodo vedno spominjali z globoko hvaležnostjo kot svojega velikega dobrotnika. Ob vseh teh jubilejih bodo radi prihiteli k njemu v Lanus, mu iskreno čestital in v njegovi župni cerkvi prosili Boga, da bi ga ohranil'še dolgo vrsto let med rami in da bi mu s svojim blagoslovom poplačal vse žrtve, ki jih je doprinesel za trpeči narod doma in za slov. naseljence v Argentini in drugod po svetu. SREBRNOMAŠNIŠKI JUBILEJ IZSELJENSKEGA MJHOVNiKA STANKA GHI3SSA V FRANCIJI Slovenski naseljenci v Franciji ne bodo zlepa pozabili 8. julija 1951. Tega dne je med vsemi slovenskimi rudarji priljubljeni izseljenski duhovnik g. Stanko Grims slavil svoj srebrno-mašniški jubilej. Slavnost je bila v Merleba-chu (Lorraine), v središču slov. izšel jeneev-rudarjev. Pokazala je, kako ga slov. rudarji ljubijo in cenijo, pokazala pa tudi, kako velik ugled uživa tudi pri domačinih. V Merle-bach so tedaj prihiteli Slovenci iz vse severne Francije s svojimi zastavami in pevskimi zbori, celo Westfalski Slovenci so prišli s svojo lepo zastavo in zastopani so bili tudi Slovenci iz Belgije. Mesto Merlebach je bilo okrašeno s franc. in papeškimi zastavami. Ob devetih je bil slovesen sprejem na Grimsovem domu, odkoder je odšel v slavnostnem sprevodu v cerkev, obdan od slov. duhovnikov v Franciji in Belgiji: Msgrja Zupančiča iz Pad-de-Calais-a, Načeta čretnika, rektorja ugoslov. kat. misije v Parizu, Zdravka Revna iz Belgije. Tem so se pridružili stari prijatelj Slovencev žpk Tensudern iz Westfalije ter vsa domača duhovščina z zastopniki škofije v Me-tzu. Med slovesno sv. mašo je slov. pevski zbor iz Merlebacha s svojo dovršenostjo povzdignil slavlje. Po slovenskih večernicah je bila proslava Grimsove srebrne maše tudi v dvorani. Nastopali so pevski zbori iz Merlebacha in Tacque-gnieux-a, harmonikarji, tamburaši, otroci, fantje in dekleta v narodnih nošah s slov. narodnimi plesi in simbolično vajo "Nebo žari". V Ribičevi igri "Tja pa jaz grem" so igralci izredno lepo povedali, kako se g. Grims trudi za naše ljudi. Ta akademija je pokazala, koliko požrtvovalnega dela je skritega v teh za tujino res lepih uspehih. G. Stanko Grims je bil rojen 7. maja 1901 v Škofji loki in je lani tako slavil tudi 50. letnico svojega življenja. Kot dijak v Škofovih zavodih je bil vedno med najboljšimi. Novo mašo je pel v Škofji Loki 8. julija 1926. Dve leti je bil prefekt v škof. zavodih v Št. Vidu, nakar je 1. 1929 prišel za kaplana v Št. Ru-pert na Dol. L. 1934 je odšel med slov. izseljence v Francijo in se naselil v Merlebachu. Raztresene slov. družine so v njem dobile du-hovnika-prijatelja. Ko so 1. 1940 Loraine zasedli Nemci, so mu prepovedali delovanje med Slovenci. Zato se je vrnil v Ljubljano, kjer je prevzel Rafaleovo družbo. S svojo neumorno-stjo in s svojimi bogatimi izkušnjami je nadaljeval delo za slov. izseljence ter napravil vse, kar se je v danih okoliščinah sploh napraviti dalo. Po končani vojni se je 1. 1945 vrnil med svoje ljubljene slov. izseljence, med katerimi deluje še sedaj. Vsi ga imajo radi in samo žele, da bi mu Bog podelil še veliko zdravja in moči ter še nadalje s svojim blagoslovom spremljal njegovo delo med vsemi Slovenci v Franciji. G. GRIMSU ZA SREBRNO MAŠO IN 50. LETNICO Iz Škofje Loke gospod Grims je doma, pisati, brati, tud' pridgati zna. Je hodil študirat, v Ljubljani je bil, hlače je trgal, se pridno učil. Je premagal težave, duhovnik postal tam pri škofji Loki novo mašo je bral. Je prvel za nami, in tukaj je zdaj, ovčice svoje pelje v raj. Zdaj dela za nas in mnogo se trudi. Si kuha in pegla in pozno gre spat, zato pa podnevi zadrema on rad. Pa danes je srečen, srebrno mašo je bral, rojaki njegovi, pri njem so se zbral'. Bog Oče nebeški naj sreče mu da, pri delu uspeha mu želimo iz srca. Pesmico na čast g. Grimsu je zložil rudar g. Franc Ribič v Merlebachu, ki je bil tudi predsednik odbora za njegovo proslavo. / Leto snovanja svetovne fronie proti komunizmu (ZUNANJEPOLITIČNI PREGLED — oktober 1950 — oktober 1951) Odkar je druga svetovna vojna razmajala svet do temeljev in sprožila toliko pretresljivih dogodkov, ki so spremenili obličje zemlje in omračili duševno stanje na stotine milijonov ljudi, se nam leto, kot je bilo preteklo leto, zdi takorekoč mirno in brez vidnejših važnejših pripetljajev. Ko pregledujemo datume pomembnejših dogodkov od lanskega oktobra dalje pa do danes, imamo vtis, ko da je težišče svetovnega življenja pomaknjeno na Daljni Vzhod in da je središče in ognjišče svetovnega zanimanja postala Azija na splošno in Vzhodna Azija še v posebni meri. Zdi se nam, ko da se vse leto suče okrog vojne v Koreji, ki je pričela dne 25. junija lanskega leta, valovala gor in dol po tem nesrečnem polotoku, kjer prebiva okrog 28 milijonov ljudi, in ji še danes ni konca ne kraja. Evropa in njeno trpljenje, njeno snovanje in hrepenenje se zdi, da je vsa zavita v mrak, ki lega na njo semkaj iz Azije in v tej poltemi se politični dogodki, ki se tičejo Evrope, komaj vidno odražajo. Vendar pa je preteklo leto, morda bolj kot vsa prejšnja leta, odkrilo pred našimi očmi globine velikega spora, ki deli našo zemljo v dva ločena svetova in ki so mu vnanji dogodki samo zunanji izraz notranjega vrenja. Odkrilo nam je dvoje: prvič, medsebojno borbeno povezanost svetovnega komunizma, ki je tako trdna, da omogoča enotno, dobro premišljeno taktiko napadanja vzdolž froAte, ki se raztega na vsej zemeljski obli, in drugič, da se je ta-koimenovani zapadni svet otresel utvar, da je mogoče s komunizmom delati kompromise in da je na osnovi tega spoznanja začel z načrtnimi pripravami ne samo za obrambo v primeru napada, ampak tudi za morebitni napad, če bi to postalo potrebno. Prav tako kakor je komunistična svetovna fronta strumno enotno organizirana in pod eno samo osrednje vodstvo postavljena, ki taktično izbira vrsto, čas in kraj napada, tako tudi zapadni demokratični svet mobilizira na vsej zemeljski obrambni črti vsa sredstva, da pod enotnim vodstvom odbije vsak napad, kjerkoli bi se pripetil, in pripravi načrt za iztrebljenje komunizma, po katerem bo najprej in najbolj temeljite uničena izvorna celica tega kulturnega strupa našega veka. V ta okvir moramo postaviti posamezne z nanje dogodke preteklega leta, ako jim hočemo razumeti smisel in pravilno oceniti njihovo važnost. Sami za sebe bi bili sicer tragični pripetljaji, toda radi njihove oddaljenosti od Evrope in radi njihove takorekoč krajevne omejenosti bi za nas ne pomenili takorekoč nič. Tako pa so posamezni požari, ki v Aziji že gorijo s polnim plamenom, ali pa se postopno prižigajo vzdolž azijske fronte, na obronkih rdeče Kitajske, v Indiji, v muslimanskih državah Pakistana, Afganistana, Irana in Arabije, le prvi zublji nekaj mnogo večjega, ki se pripravlja morda na čisto drugem koncu komunistične napadalne fronte. Neki angleški humoristični list je svetovni položaj označil s sliko, ki predstavlja Stalina, kako igra na obsežnem klavirju, kjer posamezne tipke nosijo imena raznih nevarnih točk na svetu. Trenutno pritiska na tipko "Koreja", toda oči ima obrnjene v partituro, kjer stoje imena drugih krajev. Jutri morda pritisne na drugo tipko... Toda prav tako se je pod vodstvom Amerike in s pomočjo njenega bogastva organizirala zapadna obramba, kjer branitelji ne čakajo več v strahu, da jih kdo napade, marveč smelo gledajo tja proti nasprotniku, v dobri zavesti, da bo kmalu prišel čas, ko bo mogla zapadna obramba izbirati tipke in dajati melodijo, ki se ji bo moral nasprotnik prilagoditi. Potemtakem bi pregled tega leta delili v dve večji poglavji: v eno, kjer bi časovno in vzročno po vrsti našteli politične in vojaške dogodke v Vzhodni Aziji in vse, kar je z njimi v posredni ali neposredni zvezi, in v drugo poglavje, v katerem bi našteli vse politične, vojaške in gospodarske ukrepe takoimenova-nih demokratičnih sil v zvezi s pripravljanjem končnega obračuna s komunističnim imperializmom in s osvoboditvijo vseh pod komunizmom trpečih narodov. I. POLITIČNI IN VOJAŠKI DOGODKI V AZIJI Vojna na Koreji, torej prvi signal komunističnih napadalnih načrtov, je začela z rdečim vpadom v južno Korejo dne 25. junija lanskega leta. Rdeča vojska je hitro prodirala proti jugu in domala zavzela vso Koreio, toda dne 15. septembra je Amerika toliko okrepila južno-korejsko vojsko, odnosno vojaške sile, ki jih je odredila Zveza narodov, da se je začela ofenziva, ki je komuniste pognala daleč proti severu v bližino mandžurske in sovjetske meje. Mesec pozneje, dne 26. oktobra pride novo presenečenje, ki pa je pomagalo razkrinkati taktiko svetovnega komunizma: med severno - korejsko rdečo vojsko se pojaviio redne ki+ai«Ve čete in sic°r v takšni množini, da so južno-korejsko vojsko v silnem navalu prevrnile in pognale spet nazaj proti juccu. To je spremenilo do sedaj krajevni značaj te vojne in je imelo svoj odmev pri organizaciji Združenih narodov (Zvezi Narodov), ki je kitajsko delegacijo povabila na zasedarje in dne 6. februarja rdečo kitajsko vlado obtožila in obsodila kot nanadalno državo. Dne 25. februarja je južno - korejska vojska pod novim poveljnikom ameriškim generalom Ridgwayjem začela s protiofenzivo, katere namen naj ne bi bil toliko zasedati nove kra^e kakor uničiti čim večje število nasprotnih bojevnikov. Ofenziva se je v polnem obsegu posrečila. Ne samo da je nasprotnika vrgla nazaj, ampak mu je s spretno taktiko onesposobila na stotisoče vojakov, ki so v veliki večini našli smrt v ognju novega strašnega orožja, delno pa so bili po-lovljeni. Takšen je bil položaj na fronti, kamor je prihajalo čedalje več kitajskega vojaštva, a tudi čedalje več ameriškega vojaštva in najnovejšega orožja, dokler da ni čisto nepričakovano prišlo do krize, ki je povezana z imenom ameriškega vrhovnega poveljnika na Daljnem Vzhodu generala MacArthurja, ki ga je dne 15. marca ameriški predsednik Truman odpoklical radi nesoglasij z ozirom na splošno politiko napram svetovnemu komunizmu in posebej v pogodu protikomunistične borbe v Aziji in na Tihem morju. Krizo so po hudih sunkih preboleli in se je položaj na samem bojišču izboljševal počasi sicer, a stanovitno, tako da je vojska Združenih narodov (južno-korejska voiska) že sredi poletja prekoračila 38. para-lelnik in napredovala daleč preko njega. Za tem pride sovjetsko posredovanje za premirje, ki sta ga oba nasprotnika sprejela in skozi ves julij in avgust iskala načinov, da se sporazumeta glede premirja in glede medsebojne razmejitve do dokončne ureditve vsega spora. Pogajanja za premirje na Koreji je sprožil 25. junija 1951 sovjetski zastopnik pri OZN Malik, ki je predlagal posebna pogajanja za premirje. Toda to je bil bil samo sovjetski manever: hoteli so ponuditi premirje na Koreji, ako dobe posebne koncesije na pariški konferenci štirih velesil in posebne pogoje za mirovno pogodbo z Japonsko, ki jo je med tem pripravil v imenu ameriške vlade John Foster Dulles. Ko sovjeti niti v Parizu, niti na konferenci v septembru v San Franciscu, ko je bila podpisana mirovna pogodba z Japonsko, niso dosegli ničesar, so pustili pogajanja na Koreji čisto ob strani. Nič koncesij v Evropi in na Japonskem, nič popuščanja na Koreji — to je bila vsebina zapletov pri pogajanjih za premirje na Koreji v avgustu in septembru. — Toda med tem je prišlo do novih poskusov z atomsko energijo v Združenih državah, na konferencah v Washinsrtonu in v Otta-wi se je povezanost med članicami Atlantske obrambne zveze okrepila, Indija se je začpla odmikati od sovjetske diplomatske smeri, ameriški kongres je odobril vsoto sedmih in pol miljard dolarjev za podporo evropski oborožitvi, v Angliji je prišla na oVast konservativna stranka — sovjeti so zato koncem oktobra spet dali znak svojim pogajalcem na Koreji, da naj se začno podajati z zastopniki Združenih narodov — in ko zakliučujemo to poročilo, se razvijajo pogajanja o tem, kje naj teče nevtralna črta med obema vojskama — in ta bo dalpč od 38. vzporednika, dasi komunisti poprej niso marali ničesar čuti o tem, da bi bila vojska Združenih narodov na postojankah severno od tega vzporednika. Na obronkih — odnosno v zaledju — dogodkov v Koreji sami so se odigravali še drugi, ki so neposredno v zvezi s krvavim sporom na Koreji in z njegovim razpletanjem. Kot že omenjeno, je bila delegacija rdeče Kitajske povabliena v New York na zasedanje Združenih narodov, da sodeluje pri reševanju korejskega spora in kjer naj raztolmači Združenim narodom razloge za vojaško vmeša-varje v korejsko vojno. Zadeva se je končala dne 6. februarja s slovesno obsodbo rdeče Kitajske kot napadalke, kar daje Združenim narodom pravico, da njen napad odbijejo in jo kaznujejo. Vendar z ozirom na obotavljanja Anglije in zaradi zadržanja Indije in Pakistana niso sprejeli nobenih določanih sankcij (kazni) proti Kitajski, da ne bi položaja še poslabšali. — Dne 1. aprila čujemo, da je ameriška vlada, ki je na tihem pripravljala predlog za mirovno pogodbo z Japonsko, predložila načrt mirovne pogodbe 13 narodom, med katerimi se nahaja Rusija, a ne rdeča Kitajska. — Dne 22. aprila izbruhne petrolejska kriza v Iranu (Perziji), v kateri so takoj spoznali iste prste, ki so zanetili požar na Koreji, in je zatorej postalo jasno, da Sovjetska Rusija pripravlja nov požar v Perziji, da bi s tem olajša'a pritisk na Koreji. Petroleiska kriza je trajala ves mesec majnik, junij, julij, avgust, in je grozeče ležala nad azijskimi frontami, dokler da se na ameriško posredovanje tekom meseca avgusta ni posrečilo, pripraviti angleško in perzijsko vlado do novih pogajanj, ki so mir vsaj za enkrat rešila. Z odhodom Angležev iz Perzije v začetku oktobra se je težišče razgovorov za mirno u-reditev spora preneslo v USA. Rdeča Kitajska je dokončno zasedla Tibet in so se rdeče čete prvič pojavile ra hima'ajski črti nad Indijo ter ob izvirih Indusa, ki se izliva v mo-hamedanske ravnine Pakistana. Dne 22. julija odmeva spet nova eksplozija širom Srednjega Vzhoda. Abdulah, kralj Transjordanije in protikomunistično usmerjeni arabski voditelj, je bil ustreljen v samem Jeruzalemu, kar tolmačijo na zapadu kot "nov glas" Stalinovega klavirja, ki naj udari na ušesa arabskega sveta in zaseje vznemirjenje na tako eksplozivnem prostoru, kot je Palestina in ves s petrolejem preobteženi Srednji Vzhod. Komunistično vodstvo je ob razširitvi vojne v Koreji na Kitajsko, ob osvojitvi Tibeta, ob izbruhu petrolejskega spora med Anglijo in Iranom (Perzijo) in ob umoru trans-jordaskega kra'ja imelo to zadoščenje, da je doseglo, da so morale zapadne sile, med niimi v prvi vrsti Amerika, poslati nove vojaške, pomorske in zračne sile tako na korejski sektor kakor tudi v Perzijski zaliv in v Sredozemsko morje. Azijske tipke Stalinovega klavirja pa s tem seveda še niso dale polnega glasu niti niso bile vse udarjene. Kriza med Anglijo in Perzijo pa je naraščala in je AngMja morala ves spor predložiti Varnostnemu svetu Združenih narodov v presojo. Koncem oktobra je Varnostni svet moral predati vso zadevo še enkrat v presojo Mednarodnemu razsodišču v Haagu, predsed- Iz organizacije NOSE: Od leve na desno: Dr With Poole, poslevodeči podpredsednik širšega upravnega odbora in Frank Altschul, glavni blagajnik in poslevodeči član upravnega odbora za radio Svobodna Evropa, nik Truman pa je pozval k sebi samega predsednika perzijske vlade Musadega in skušal znova doseči sporazum med perzijskim in angleškim stališčem. Ko je kriza s Perzijo začela presegati višek, ra se je sprožila nova kriza za Anglijo. Egipt je razveljavil pogodbo med Anglijo in Egiptom iz leta 1936. Ta pogodba je daja'a posebne pravice Angliji in njeni oboroženi sili v področju Sueza in v Sudanu. Egiptski parlament je proglasil kralja Faruka tudi za kralja Sudana in angleško vojsko, ki je ostala v področju Sueza za sovražno vojsko, ki je postala napadalka Egipta. USA, Anglija, Francija in Turčija so predložile Egiptu, da naj pristopi v obrambno zvezo Bližnjega vzhoda — in tako bi bil ves spor z Arglijo odstranjen. Egiptska vlada pa je predlog odklonila, začela v listih pisati, da se zboljšujejo njeni odnosi s sovjeti, obenem pa napovedala, da bo predložila vprašanje položaja Arabcev v francuskem Maroku in Tunisu prihodnjemu zasedanju Združenih narodov v presojo. 2. NA VESOLJNI PROTIKOMUNISTIČNI FRONTI "Koreja je samo en mali poskus ruske bolj-ševiške diktature, 'da si postopno osvoji ves svet... boljševiška grožnja je totalna grožnja. Ona meri na ves svet in vsi svobodni narodi na svetu so tej nevarnosti izpostavljeni... Mi smo danes brez dvoma najbogatejši in najmočnejši član družine svobodnih narodov in imamo radi tega tudi dolžnost, da prevzamemo odgovornost in vodstvo v borbi proti tej vesoljni nevarnosti..." Tako je govoril predsednik Združenih Držav Truman v svoji novoletni poslanici ameriškemu kongresu. S tem je prvi predstavnik danes najmočnejše svobodne države na svetu v nedvoumnih besedah, odkrito in pred vsem svetom izrazil osnove ameriške zunanje politike od 1. 1951 dalje. Izpovedal je dognanje, da je komunizem vesoljna nevarnost, ki preti človeštvu in naravnim pravicam človekovim. Iz tega je pogumno izvajal, da Amerika to razume, da sprejme odgovornost za borbo proti komunistični nevarnosti in s tem odgovornost za vse žrtve, ki so za uspeh te borbe neobhodno potrebne. Ta končnoveljavna odločitev Amerike bo stala zapisana na začetku leta 1951. in bo tudi v zgodovini našega stoletja označevala prevrat, ki je protikomunistično borbo od krajevnih, smrti zapisanih odporov prenesel na vesoljno fronto, za katero stoji svobodni človek. Od tega dneva dalje so se dogodki razvijali kaj hitro in ko še leto ni minulo, že vidimo pred seboj številno strateško razpostavljeno obrambno vojsko, ki stoji vzdolž vse komunistične fronte in ki ima po*eg vere v zmago tudi sredstva, da jo omogoči, kadar in če bi prišlo do obračuna. Dne 21. januarja je general Eisenhower postavljen za vrhovnega poveljnika vseh oboroženih sil, ki jih bodo v ta namen dale na razpolago zapadne države. Istega dne odpotuje v Evropo, kjer si izbere svoj stalni glavni stan in nemudoma začne sestavljati svojo vojsko na suhem, na morju in v zraku. Za njim stoji z vso svojo silo Amerika, kakor tudi vse svobodne evropske države. Dih nove svežine gre po Evropi. Novi upi vstajajo v srcih ponižanih in tlačenih. Dne 1. marca se je sestala v Parizu konferenca "štirih Velikih" (namreč velesil) in sicer na pobudo Sovjetske Rusije, ki je računa- la s tem, da je prišel trenutek za kakšno propagandno akcijo na zapadu, da bi z njo razdvojila zapadne sile, na drugi strani pa je brez dvoma hotela otipati, kako trdna je odločnost Amerike in zapadnih narodov v borbi proti komunističnemu imperializmu. No, sovjetski delegat Gromiko, ki so mu zapadne sile še dobro znane iz časov, ko so se Sovjetski Rusiji klanjale in s komunizmom sklepale kompromise, je na svoje začudenje ugotovil, da stoji pred svetom, ki ga ne pozna več; tako temeljito se je spremenil. Zapad je bil trd in nepopustljiv in ko so bili sovjetskega govorjenja siti, so sovjetskemu delegatu h]adno sporočili, da je konferenca zaključena. Pariška konferenca, na kateri je bil zapad potrpežljiv, je bila stvarni komentar k imenovanju generala Eisenhovverja na čelo novoustanovljene protikomunistične vojske na evropski celini. Med tem ko so zasedanja konference "štirih" trajala dalje, se je tudi demokratična Evropa mirno dalje organizirala, tako da je sovjetski zastopnik spoznal iz neposredne bližine, da ima odslej opraviti z drugo Evropo, kot je bila ona iz let 1944, 1945 in 1946. Tako so dne 27. marca slovesno podpisali Schumanov načrt, ki postavlja pod skupno upravo ves premog in vso proizvodnjo jekla Francije, Nemčije, Luksemburga, Belgije in Nizozemske in tako postavlja prvo osnovo za bodočo Evropsko zvezo svobodnih držav. V svetovni proizvodnji premoga, ki znaša okroglo eno miliardo 600 milijonov metrskih ton, znaša doprinos Schu-manove skupine 13%, ameriški znaša 30%, sovjetski pa 23%. V svetovni proizvodnii jekla pa, ki znaša okroglo 178 milijonov 800.000 metrskih ton, znaša doprinos Schumanove skupine 17%, ameriški doprinos 49, sovjetski pa 19%. Pomen teh številk in tega zbiranja mora vsakomur pasti v oči. Sredi marca izbruhne kriza v zvezi z odpo-klicom generala Mac Arthurja. Po vsej Ameriki je sprožila srdito valovanje javnega mnenja in se končno zgostila v zgodovinsko javno preiskavo v kongresu, ko so zaporedno stali pred senatnim odborom vsi vodilni ameriški politiki in vojaki ter dolge dneve odgovarjali na stavljena jim vprašanja, ki so se vsa tika^ osnov ameriške politike proti komunističnemu imperializmu. Ameriška demokracija je v tej kongresni obravnavi položila na mizo vse svoje karte. Takorekoč nič več ni ostalo prikritega. V javnost so prišle stvari, ki bi jih drugod smatrali kot stroge državne tajnosti. Država, ki kaj takšnega prenese, je doprinesla dokaz, da je njena demokratična osnova istinska in da je vredna, da se svetu ponuja kot alternativa za brutalne diktature, ki ga mučijo. Ta obravnava je odkrila predvsem to, da je končni cilj vse ameriške politike, ki stoii za njo ves ameriški narod, ta, da zlomi komunistično silo s pomočjo raznih sredstev, med drugimi tudi s tem, da uniči izvor vsega zla, namreč sovjetski komunistični imperializem. V tem leži svetovnopolitična važnost krize, ki je nastala okrog odpusta generala MacArthurja. Razpodila je nejasnosti. Amerika je sprejela odgovornost, da vodi fron-talni napad proti komunizmu. V tem smislu je ameriški kongres sprejel Trumanov predlog, da nai se poleg dosedanjih 31 miljard dolarjev, ki jih Amerika daje Evropi kot vojaško in kot gospodarsko pomoč, žrtvuje v podobne namene še nadaljnih devet miljard dolarjev. V zvezi z organizacijo protikomunistične fronte v Aziji in na Tihem morju sta pomembna dva dogodka. Eden je mirovna pogodba z Japonsko, ki je bila najavljena v aprilu in poslana na vpogled 13 narodom obenem z objavo, da bo takšna, kot je podpisana v San Franciscu dne 4. septembra. Drugi dogodek so z"č»tki nriprav za sklenitev takoimenovane Tihomorske obrambne zveze, ki naj bi vključila v protikomunistično zvezo tudi Japonsko, Avstralijo in Novo Zelandijo. Tihomorski pakt bi povezal med seboj dve obrambni skupini: Ameriko - Japonsko in Ameriko - Novo Zelandijo - Avstralijo. Ta načrt je bil objavljen 12. julija. To bi pomenilo, da bo krajem leta 1951. vse Tiho morie med seboj povezano in vsa njegova moč obrnjena proti imperializmu komunističnega strupa. Ako vemo za to ozadje, nam je tudi jasno, zakai je postal jezik ameriških generalov pri konferenčni nrzi v Koreji, kjer prav za prav sedijo za kulisami bolj-ševiški generali, naenkrat ostrejši in odločnejši, in čemu se Amerika noče odreči kitajske nacionalistične vlade na Formozi, znane pod imenom maršala čankajšeka. Ameriško posredovanje julija meseca med iransko (perzijsko) vlado in Anglijo radi izkoriščanja petrolejskih bogastev je dosleden korak ameriške globalne protikomunistične politike prav tako, kot so miljarde, ki jih je darovala v denarju in v orožju francoski vladi, da preganja komunistično partizanstvo v Indokini, ter Indonezijski in Filipinski repu- bliki, da svoje ozemlje očistita komunističnih gnezd. Zdi se, da leži v ozadju že dogotovljen načrt za sklenitev obrambne zveze, ki bi združevala v enotni protiboljševiški fronti vse svobodne južnoameriške narode in ki bi imela na Bližnjem vzhodu okrog perzijskih, iraških in arabskih petrolejskih vrelcev svojo zapadno oporno središče. Na evropskem odseku moramo kot pomemben dogodek omeniti volitve v Italiji (ki se izvajajo v štirih presledkih) in v Franciji dne 24. junija. Obojne volitve so značilne in za na-daljnii razvoj dogodkov pomembne. Volitve v Italiji so pokazale, da je komunistična tretjina volilcev nepremakljiva, da je torej komunizem v Italiji še vedno činitelj, ki mu je treba v sklopu vseevropske obrambe dati vso pozornost. Razume se, da bo italijanska vlada to okolnost izkoriščala, da doseže čim več denarne pomoči in eventuelno tudi spremembo mirovne posrodbe. V Franci'i je število komunističnih volilcev nazadovalo od 28% na 26%, njihova številčna moč v parlamentu pa od 181 na 103, in je torej upanje, da se Francija, kjer je glavni stan protiboljševiške obrambne organizacije pod generalom Eisenhowerjem, ustali in postane evropska hrbtenica globalne protiboljševiške strategije. Jugoslovanski odsek v Evropi je v preteklem letu v svetovni politiki igral svojstveno vlogo in so se marsikatere poteze ameriške politike do komunističnega režima v Jugoslaviji zdele težko razumljive. Tako so zapadne velesile komunistični režim v Jugoslaviji od 1. 1944. dalie dosledno podpirale, dasi je podpora prihajala v obliki daril od človekoljubnih ustanov in dasi so vedele, da podpora prihaja prav le režimu, ne pa ljudstvu. Od 1. 1949. dalje, ko je prelom med komunističnim vodstvom v Jugoslaviji in onim v Moskvi postal odprt, pa je pomoč prihajala tudi iz drugih virov. Vse vprašanje stališča zapadnih demokratičnih držav, predvsem pa Amerike, do režima v Jugoslaviji je prišlo v javnost šele, ko je v oktobru 1950 komunistična v'ada v Belgradu uradno zaprosila ameriško vlado za pomoč, in sicer, kot je sedaj znano, v treh oblikah: v trdem denarju, v obliki živeža in v orožju. Kakor vedno, je o tem razpravljal kongres, kar je dalo priložnost za obširno, skrajno iskreno javno diskusijo v kongresu o razlogih, ki govorijo proti podpiranju in o razlogih, ki govorijo za podpiranje. Debata je trajala šti- rinajst dni. in je nastopilo med drugim tudi 22 senatorjev in poslancev, ki so bili osebno v Jugoslaviji in so se na lastne oči prepričali, kakšen je položaj. Stališče ameriške vlade in kongresa bi se dalo na kratko označiti ta-ko-le: 1. Vsi, brez izjeme so si na jasnem, da je režim v Jugoslaviji komunistična, policijska diktatura, ki je povzročila ljudstvu neizmerno krivic in mu naložila neznosno trpljenje s tem, da mu je vzela najbo^' osnovne človeške pravice, ga vklenila v suženiske verige in tako u-klenjenega prepustila stradanju in propadanju. O tem so si vsi bili na jasnem. Prav tako je bila popolna edinost v tem, da ameriška vlada in ameriško ljudstvo takšnega režima ne odobravata in da snada v njune politične cilie, da se tudi Jugoslavija osvobodi od komunistične diktature prav tako kakor druge države, ki ječe pod komunizmom. 2. Glede taktičnega postopka naDram temu režimu pa so bfa izražena različna mnenja. Na eni strani je močno število kongresnikov, ki so zagovarjali stališče, da gre za načelno vprašanje, za vprašanje moralnega značaja, kajti vsaka pomoč, ki se daie takšnemu režimu, je pravzaprav dana komunizmu in le u-trjuie nemoralno diktaturo nad ljudstvom, ki si ne more pomaerati. Druga skupina stoji na bolj sehičnostnem stališču, češ, sedanji režim v Jugo=laviii je odločno protiruski in, ker je cilj ameriške politike le, da stre Stalinov imperializem, ne pa da se bori neposredno proti komunizmu kot religiji, je za Ameriko in njene zaveznike koristno, da imajo v režimu v Jugoslaviji svojega zaveznika proti boljševiški Rusiji, ter da se na vsak način izpliča, ohraniti ta režim na nogah in ga izkoristiti v borbi proti "stalinist'čn°mu imperializmu". Tretfa skupina, najmočneiša, je zavzela neko srednje stališče. Ako pomaa-amo Jueo^laviii takšni, kot je, pravijo, nas je sicer sram, da posredno podpiramo komunistično manjšino proti ljudstvu, vendar pa upamo, da bo vsaj nekai naše pomoči prišlo v roke ljudstvu, ki je v veliki večini protikomunistično. Na drugi strani pa bomo preprečili, da se ne bi ruska boliševiška fronta raztegnila še globlje proti zapadu. Nam ne more biti vseeno, če fronta teče na Donavi, ali če se dotika Jadranskega morja. Vojaški oziri povorijo za to, da Jugo-slaviio podpremo. Končno pa smo prepričani, da bo režim zaradi precepa, v katerem se nahaja, ko je podrl za seboj vse mostove nazaj v Moskvo, a je odvisen od zapada, da ostane pri življenju, moral postopno popuščati in ljudstvu vrniti svoboščine. Jugoslovanski komunisti bodo morali odpreti vrata proti zahodu, med tem ko ona proti vzhodu ostanejo zaprta. Ta "prepih s zapada", neovirano kreganje zapadnih, predvsem ameriških obiskovalcev, ter neprestani "prijateljski nasveti", ki jih bo režim sprejemal od zapada skupno z derarjem, orožjem in živežem, bodo že sami po sebi položaj spremenili in jugoslovanskim narodom prinesli svobodo prej in sorazmerno bolj poceni, kot pa če bi morali čakati, da jim jo prinese kakšna vojna. To srednje mnenje je zmagalo, kot je bilo pričakovati, in so trezni ljudje to tudi napovedovali. Kongres je odobril pomoč v znesku, kot je bil predložen, in živež je začel prihajati v Jugoslavijo. V januarju 1951 je jugoslovanski režim zaprosil za. orožje, kar je bilo odobreno in je lahko orožje spomladi začelo prihajati v deželo. V aprilu je prišla nova prošnja za pomoč in sicer za težje orožje in za trd denar, da bi režim z njim mogel kriti svoje katastrofalno zunanje trgovinsko ravnotežje. Podobne prošnje so šle tudi v London in v Pariz. Tekom spomladi in poletja je obiskalo Jugoslavijo večje število uradnih zastopnikov Am°rike, Anglije in Francije. Generalni tainik Združenih narodov ie bil v Jugoslaviji, a šele za ameriškim državnim podtajnikom Perkirsom in za angleškim pomočnikom zunanjega manistr-stva Daviesom ter številnimi senatorji in narodnimi poslanci. Obratno je jugoslovanski režim razpošiljal po zapadu številne misije. Tako sta bila Djilas in Moša Pijade oba v Parizu in v Londonu, med tem ko je general Koča Ponovič, šef generalnega štaba jugoslovanske vojske bival mesec dni v Ameriki in domov grede obiskal tudi Anglijo in Pariz. Poleg tega je hodil križem po zaoadu, med ostalim tudi po Ameriki, znani tajinstveni Titov sel general Velebit. Vse to so bile predpriprave za pomoč, ki so jo zapadne sile sklenile dati komunističnemu režimu in sicer v veliko v°čiem oziru, kot se je do sedaj zgodilo, s tiho, na pol prikrito nado, da bo morda sedanjo Jugoslavijo mogoče vključiti v protiboljševiško Atlantsko zvezo, ali pa na njenem ozemlju dobiti trajna vojaška, zlasti pomorska in letalska oporišča. V trenutku, ko to pišemo, se jugoslovanska vojska že oborožuje z orožjem, ki ji prihaja od Amerike in Anglije in je režim tudi dobil 200 miljonov dolarjev kredita (posojila) za potrebe zunanje trgovine. Vse kaže, da se bo dotok zlasti voiagke nemoči še povečal in sicer v okviru trdno določenih varnostnih jamstev, ki bo^n nnpmn ko mi na steni star in skromen kot mati kličeš: Pridi, moli! Jiultuma dlvilenje Slovencev v zamejstvu Literarno življenje v letu 1951 To leto je zanimivo prav v tem, da je izšlo za silo malo originalnih literarnih del, da, zdi se mi, da samo dve pesniški zbirki in nobena pripovedna, če vzamemo, da je Mauserjeva mo-horska povest za leto 1951 izšla že v letu 1950 in smo jo imenovali v lanskem pregledu. Ti dve pesniški zbirki do začetka novembra 1951 sta: Stanko Janežič: Romar s kitaro in Tine Debel jak: Poljub. Stanko Janežič, ki je začel svojo pot v Dom in svetu kot pripovednik lepih opisov prleš-kih goric, predvsem z motivi iz mladinskega okolja (tik pred odhodom iz domovine je pripravljal zbirko teh drobnarij za tisk), se je v emigraciji posvetil predvsem poeziji, katero je gojil že v dijaških letih (dijaški zbornik Ma-jolka, Ptuj). Zdaj je v lepi opremi akad. kiparja. prof. Fr. Goršeta izšla v Trstu v založbi Tabor ta prva njegova knjižna zbirka. Ne moremo reči o njej, da je začetniška, pa tudi ne, da je zrela. Je izrazito svečeniška po vsebini, izraža že pisateljevo individualnost, toda v izrazu je še mlada, močno pod tujimi vplivi (Župančičevimi), z besednim zakladom preteklosti, s prostim kratkim verzom, ki se zdi, da premišljujočim "odam", kakršne naj bi bile Tabor, Narod moj, Pesem mladine, Jaz in proletariat notranje ne ustreza. Janežič kot pesnik še niha med lirikom in "povednikom", da nismo še na jasnem z njim, če je pesem njegova prava pot. Najbolj so uspele kratke razpoloženjske pesmice prvih delov, bolj kakor pa sodobno zanimivejši zadnji deli. S temi zadnjimi deli snovno spada izrazito v našo emigrantsko poezijo, doživlja razdor sveta in zelo iskreno svoj duhovniški položaj v tržaškem sproletariziranem svetu ter poudarja z budni-co pomen Tabora na meji dveh svetov. Zbirka spada med boljše v emigrantski literaturi, vendar nas ne prepriča še o dograjeni pesniški o-sebnosti in smo še vedno mnenja, da je Jane-žičevo mesto v pripovedništvu z mladinskimi motivi in z okoljem domače Prlekije, iz katere je svoj čas podal nekaj tako posrečenih podob v Domu in svetu. Druga knjiga je bibliofilsko v opremi akad. slikarice Bare Remčeve izdana moja pesniška zbirka Poljub, posvečena ženi. So to ljubezen- ske pesmi, napisane na raznih krajih begunskih postaj, do zadnje v pampi, ki je dala poseben ciklus Payador v pampi, ki zanimivo sovpade z naslovom Janežičeve zbirke, kajti "payador" je tudi ljudski pampski pevec s kitaro. Sedem modernih originalnih lesorezov Bare Remčeve daje zbirki bibliofilski značaj (kakor tudi naklada 250 izvodov, vsi vezani v usnje in podpisani lastnoročno od obeh avtorjev). Več o zbirki pa naj govore drugi. V pripovedništvu so izšli knjižno samo prevodi. Na prvem mestu je tu Kremžarjev prevod van Merschovega žosističnega romana RIBIČI (Izdaja Naša pot), ki je izredno zanimiv in sodoben in je opravičenost prevoda podana. Spada pa ta flamski, pravkar umrli pisatelj, med največje katoliške pisatelje naše sodobnosti in je še posebej epik novega delavskega gibanja prelata Cardijna, ki tudi pri nas v domovini, kakor tudi v tujini dobiva zveste pripadnike. O upravičenosti pona-tiska pa bi dvomili pri Žagarjevem prevodu misijonske novelice "Puščava bo cvetela" (Izdal Misijonski odsek v Bs. Airesu). To pa je tudi vse. Izvirne povesti ali romana, ali zbirke novel dosedaj leto 1951 ni izdalo v knjižni obliki. čakamo Mohorskih knjig. Pač pa naj takoj tu omenim važni knjižni izdaji s področja znanosti: to je spominski sestavek prof. dr. I. Ahčina "Ob jubileju papeš-kih socialnih okrožnic Rerum novarum in Qua-dragesimo anno", ki jo je v okusni opremi izdala delavska skupina Družabna pravda ter nova izpopolnjena izdaja Baragovega življenjepisa, ki ga je priredil prof. dr. Fr. Jaklič in ga je izdal v lepi Mazijevi opremi Misijonski odsek v Buenos Airesu. Severna Amerika, Trst, Gorica, Avstralija, Anglija niso izdale nobene knjige slovenskega emigranta (razen omenjenih). Pač pa je prav sedaj napovedanih in v tisku, da, mnogo novih, tudi izvirnih slovenskih knjig, ki jih samo mimogrede omenjamo, ne da bi tudi že garantirali za njihov izid: v Celovcu se poleg Mohorjevih knjig tiska neka Janežičeva proza ter Kociprova zbirka medvojnih dominsve-tovskih novel; tiskan je tam tttdi zbornik Balantičeve družine iz Buenos Airesa: v Buenos Božidar M. Kramolc: Kanadski delavci pri popravljanju proge. Slika je bila razstavljena v "Art Galery of Toronto". B. 'JI. Kramolc je bil rojen 27. 3. 1922 v Št. Vidu nad Ljb. Po končani realki študiral 3 leta arhitekturo pri Plečniku, nato se posvetil slikarstvu. Njegovi učitelji v domovini: Božidar Jakac, Mitja Švigelj, mojster Sternen in France Gorše. Airesu je izšel naš koledar za 1952, pravi zbornik, duhovni koledarček za 1. 1952, ki so ga pod naslovom "Moj prijatelj" izdali slov. dušni pastirji v Bs. Airesu, v tisku so pesmi Bogdana Budnika in morda še kakšna literarna stvar. Poleg tega več drugopodročnih publikacij (Radivoj Rigler: Kasteljanska slovnica za Slovence, Hladnikov Kasteljansko-slovenski slovar itd.). V USA je pa v času, ko to pišem, Msgr. Matija Škerbec izdal 2. zvezek svojega dela "Rdeča Zver — pijana krvi". Če torej sodimo po knjižnih izdajah letošnjo emigracijsko književnost, je zelo skromna. Toda to ni še vse. Izfiaja poleg tega še periodično po naših listih, dnevnikih, tednikih, mesečnikih, revijah in letnih publikacija in zbornikih. Imamo več revij, ki goje tudi leposlovje: v Buenos Airesu — Vrednote, v katerih so nastopili pesniki Beličič, Debeljak, Rakovec itd ter pisatelji Kociper, Simčič in Beličič; Slovenska beseda, v kateri poleg slabše pripovedne proze (Nikolajeva) in zelo slabih pesmi (Ge-ratičevih) budi zanimivost Zaleški in Novak ter nanovo vstaja mladinski pisatelj Kunčič s svojim pomlajenim argentinsko pobarvanim Ko-tičkovim stričkom, kar je gotovo pridobitev. V Trstu je začela izhajati Stvarnost, revija, ki jo urejata dr. Jež in Jeza in hoče hoditi neko tretjo pot med emigracijo in domovino v smislu starih "sredincev". Jeza piše v njej svojo povest, o kateri ne morem še izreči sodbe, poezijo pa predstavlja Beličič. V Trstu se je ob zaključku tega poročila pojavil na knjižnem trgu zbornik "Tabor''. Največji tekst pa je napisal zopet Karel Mauser z romanom Mrtvi rod (iz Ziljske doline), ki izhaja v Ameriški domovini. Povest, ki je zopet tipično mauserska z motivom starega spora na kmetiji o nasledstvu nezakonskega GLEDA Umetniško udejstvovanje na odru je kulturno ambicioznemu Slovencu prav tako nujno izživljanje kot vzhodnim Slovanom ples. In kot se tam na vzhodu k plesu zbere še starina, da uživa ob gibčnosti in ritmičnem čutu naraščaja, tako so pri Slovencih gledališke dvorane, pa najsi so to čez teden le kozolci, vedno polne gledalcev. Samo petje še je danes teatru enaka živa prosvetna potreba Slovencev. Oku- otroka ob zakonu brez otrok, še ni končana. V Ameriški domovini sta se kot pisatelja oglasila tudi Kolarič in Jakopič, pa tudi v pesmi vsa severnoameriška skupina, ki je izdala posrečeno Prešenovo številko in še bolj materinsko. V Buenos Airesu priobčuje leposlovne prispevke revija Duhovno življenje (pesmi Bogdana Budnika, Srebrniča, Igorja) ter prozo (Kocipra, Jeločnika itd). Pravi zbornik leposlovnih prispevkov predstavlja napisani Balantičev zbornik, ki še ni izšel, in pa naš Koledar Svobodne Slovenije, ki je zopet zbral na svojih straneh pisatelje iz vseh delov naše emigracije. To pa bi bila tudi vsa literarna žetev tega leta. Pripominjamo, da daje revija Vrednote predvsem poudarek na znanstvo, revija Slovenska beseda na poljubno "mladikarstvo", revija Stvarnost pa na kritiko. Kaj pa je izšlo v Trstu v dnevnem tisku, ne moremo iz take daljave zasledovati. Drama letos v tisku ni izšla nobena. Uprizoritev dveh novih del navaja M. M. v svojem prerezu gledališkega udejstvovanja slov. pro-tikom. beguncev. Stojimo na začetku živahnejšega književnega delovanja naših emigracijskih založb. Slovenski emigrant se je že nekoliko gmotno o-pomogel in slovenski pisatelj čuti, da mu je že omogočeno izdajati tudi svoje stvaritve v knjižni obliki. Upam tudi, da se bo izdajanje prerodov umaknilo izvirnim delom. To smo dolžni do naših pisateljev. Zavedati pa se moramo tudi, da samo odkupovanje te knjižne produkcije lahko vpliva plodno nanjo, na slovenskega pisatelja in na slovensko literarno umetnost, ki jo tudi naša emigracija mora in more razviti v razcvet. Zato: občinstvo in pisatelj, bodita si zvesta, podpirajta se medsebojno in ustvarili bomo svojo literaturo. Dr. Tine Debeljak LIŠCE patorji so to delo zatirali, diktatorski režimi otežkočali ali pa ga skušali podrediti svojim namenom. Ko pa tujec in nasilnik odideta ali popustita, takoj spet oživita pevski zbor in ljudski oder. i Tudi v protikomunističnem zamejstvu se dosti igra, toliko da vsega niti ni mogoče spremljati in registrirati. Zato je ta pregled še zelo oddaljen od popolnosti in je bolj prerez čez odrsko delovanje v posameznih pokrajinah. Približno točen je le za Argentino in Kanado. Domovina slovenskega ljudskega odra je Koroška. (Alpski Slovenec je za teater sploh še bolj dovzeten kot panonski; tudi med dramskimi avtorji imajo alpinci večino: Linhart, Drabosnjak, Finžgar, Jalen, Leskovec, Vom-bergar). Uprizoritve Miklove Zale so koroška srčna zadeva. V Pliberku so igrali Slehernika, v Šmarjeti v Rožu Triglavske rože, v Goren-■čah Tri tičke in Lažizdravnika. Korošci torej gojijo ljudsko igro v najširšem pomenu besede, od lahke zabavne malomeščanske ob prevladovanju kmečke in folklorne do zelo zahtevne duhovne. Posebno pozornost zaslužijo dekleta v Žabnicah v Kanalski dolini, ki je pripadla in še pripada Italiji in je bila oropana ne le prejšnjega dela slovenskega prebivalstva, ampak tudi vseh možnosti kulturnega dela. Igrale so tri krajše igre in zdaj se jim bodo menda pridružili še fantje. V spittal-skem taborišču so vkljub vedno večjemu razhajanju še spravili na odrske deske tri lažje stvari: V Ljubljano jo dajmo, Teto na konju in Gospod mora biti. Na Tržaškem igrajo mnogo. V Trstu sta dve gledališki družini, ena pod okriljem Slovenskega dobrodelnega društva z režiserjem Kraljem (Stolba: Stari grehi, Somerset-Mau-gham: Sveti plamen) in Slovenski oder z režiserjem prof. Peterlinom (Praznik cvetočih češenj, Matura). Včasih tudi tržaški radio prenaša kakšno dramatsko delo (n. pr. Somerset-Maugham: Ima Konstanca prav). Koncem lanskega poletja so odprli v Bazovici prosvetni dom z Jalnovim Domom. Letos pa so na že tradicionalnem prosvetnem taboru na Repen-tabru igrali prvo dejanje Turnškove Države med gorami in prikazali kraško kmečko oheet. V tržaškem podeželju delujeta Dramatično društvo pri Sv. Križu (Krivoprisežnik) in dram. krožek Slovenske demokratske zveze v Nabrežini (Pot do solnca, Poslednji mož). Tržaški in okoliški odri prirejajo medsebojna gostovanja in hodijo igrat v kraje, kjer nimajo domačih ansamblov. Marijin vrtec pri Sv. Ivanu v Trstu je nastopil s "Pavelčkovo piščalko'', že omenjeni oder Dobrodelnega društva je priredil tudi baletni večer. Trst goji torej predvsem sodobno mednarodno zahtevno, pa tudi domačo dramsko tvornost, okolica lažjo meščansko in ljudsko igro. Težji je položaj na Goriškem, v Italiji. Večji nastop odraslih igralcev je bil na Vrhu sv. Mihaela nad Sovodnjami, kjer so dali Vodopiv-čevo tridejanko Na Visokem. V Gorici je bilo več akademij in kulturnih večerov, igrala pa je ob raznih verskih priložnostih le šolska mladina, tako srednješolci tridejansko mladinsko igro Niso ga razumeli, v štandrežu pa prvo-obhajanci otroško igrico Dar lučic. V Benečiji niso videli slovenske igre. Iz Francije in Belgije ni poročil. V nizozemskem Steinerboschu je šla čez oder otroška spevoigra Rdeča kapica, v angleškem Rocda-leju opereta Pri belem konjičku. V Bedfor-du v Angliji je bila akademija v počastitev naših protikomunist.ičnih žrtev. V Kanadi, v Torontu, je Društvo Najsvetejšega imena Jezusovega imelo poleg številnih prosvetnih večerov tudi več gledaliških nastopov. Za Miklavža so peli Peklensko brezno iz Gerzinčičeve operete Miklavž prihaja in odigrali za to priložnost napisani Pajkov dramatični prizor Spreobrnenje očeta na Mikla-žev večer. V predpustu je sledil Lumpacivaga-bund, v maju Zakrajškova ljudska igra Pri kapelici. Za domobransko komemoracijo je Franci Pajk insceniral Junaško pesem mladcev pred budeče se zoro, ki jo je Jeremija Kalin objavil v lanskem koledarju. Na Baragovi proslavi v maju, za katero je prevzela skrb dekliška Marijina kongregacija, je bilo več otroških prizorov, na koncu še igra Ljubezen Marijinega otroka. — Tretje društvo, Slovenski prosvetni pevski zbor, je na Belo nedeljo igralo Scapinove zvijače in jih potem ponovilo še v slovenski naselbini v Grimsbyju (Vi-neland). — Tudi dekliški nastop na akademiji Telovadnega društva 2.9. je imel bolj odrsko koreografski kot telovadni značaj. L. 1930 je iz vrst članov podpornega društva Kristusa Kralja v Clevelandu izšla pobuda za redno uprizarjanje Pasijona. Ogromni zbor, okrog 130 igralcev, se je združil v posebni Pa-sijonski klub in predvajal v veliki dvorani Narodnega doma pasijon štiri leta zapored, vmes pa še druge igre. Po tem so prenehali. S prihodom novih Slovencev so Pasijonski klub poživili in igrali pasijon že leta 1950 in 1. 1951 zopet. Obakrat so izdali tudi bogato o-premljeno spominsko knjigo. — V Clevelandu je imela 13. maja velik uspeh Vombergarjeva Voda, 30. junija pa je na ameriških Brezjah, v Lemontu doživela krstno predstavo Duhov- Bara Remec: Pampski Othelo — keramika, žgal Pliverič. na igra o Mariji Pomagaj, ki sta jo napisala Karel Mauser in p. Bazilij Valentin, igrali pa igralci iz Chicaga. — Škoda, da nimamo iz USA pri roki več poročil. Kjer so težave največje, tam jih morejo premagati samo otroci. Kot v Evropi na Gori-1 škem, tako je v Argentini v Mendozi, ki ne premore cdra in ga je treba improvizirati. Že lansko jesen so tam otroci nastopili z dramati-ziranim izvlečkom iz Slomškovega Blažeta in Nežike, na Sv. dan z dvema Malijevima prizoroma, za Baragovo proslavo v avgustu s trl-dejansko otroško igrico in dvema prizorčkoma. Mendoza se je 24. junija spominjala pri akademiji naših žrtev, Bariloche že teden prej. Buenos Aires. Naj se najprej spomnimo dogodkov, ki niso prave igre, pa so za gledališko življenje vendar pomembni. Pisateljska družina France Balantič je pokazala na svojem večeru 19.11.50 dela v družini včlanjenih pesnikov in piscev, 14.10.51 pa počastila štiristolet- nico prve slovenske knjige ter življenjske obletnice Tavčarja, Murna, S. Kosovela in No-vačana. Obakrat so brali literarna dela najboljši recitatorji, a prvič nekateri z večjim u-spehom. Tudi na akademiji Brezmadežni so se fantje in dekleta potrudili v recitaciji. Ob desetletnici smrti dr. Korošca so na spominski proslavi Društva Slovencev nastopili s priložnostnim prizorom otroci, podobno na Miklavževem večeru v San Martinu in večkrat na materinski proslavi v marcu. Ob tej priliki so fantje izven obstoječih igralskih družin odigrali izvirno Vombergarjevo enodejanko Materina oporoka. To proslavo je zaključil Jeloč-nikov recitacijsko - koreografski prizor Pesem materinstvu. Igralci IDNAVE so letos gostovali pri spominski slovesnosti Društva Slovencev z Je-icčnikovo novostjo, pravljično bajko Vstajenje kralja Matjaža in na Baragovi proslavi z drugo Jeločnikovo noviteto Simfonijo iz novega sve16. sept. 1888 v vasi Dolenje, župnija Planina pri Vipavi, v duhovnika posvečen 12. julija 1912. Kaplanoval je v Zagorju ob Savi, Št. Vidu nad Ljubljano in pri sv. Petru v Ljubljani. L. 1919 ga je škof dr. Jeglič imenoval za župnika ra Vrhniki in dekama vrhniške dekanije. Od 1. 1937 dalje župnik pri Devici Mariji v Polju. L. 1945 prišel na Koroško, kjer je vršil dušnopa-stirsko službo najprej tab. v Vetrinju, Št. Vidu na Glini in Št. Gertraud v Labodski dolini, zatem pa v župnijah Kotmaraves in Gradeš, kjer je 27. julija 1951 umrl. Pokopan je na pokopališču v Gradešu. Vinko Logar, * 20. 1. 1882, f 18. 7. 1951 v Viktor Safošnik . Anton Hren Marija Morača Franc Tratnik Riedu, Zg. Avstrija. Tam je tudi pokopan. Alojzij Klemen, posestnik z Brezovice pri Ljub., f 19.1.1951. NEMČIJA Štefanija Ostrowska, f 10.1.1949. v Esehwe-ge, kot žrtev materinstva. Marija Ovnič f 7.9.1949. v Grohnu. Bremen, kot žrtev materinstva. Anton Hočevar, 30 let star, bogoslovec, doma iz Vel. Les, Krka, ubit v Koelnu, 17.12. 1949. Vinko Košir, 20 let star, dijak, f 17.11.1950. v Roehrsee, Hannover. NIZOZEMSKA Franc Deutschman, doma iz Hajdine, Ptuj, t 6.8.1948. v Hoensbrocku. BELGIJA Kari Verbič, doma iz Št. Jerneja na Dol. f 30.12.1950 v Mons-u. Franc Kogovšek, doma iz Draveij, visoko-šolec, dom. oficir v Trstu, f v Zwartberg-Limbarg. ANGLIJA Karal Zbačnik, * 10.10.1909. pri Sv. Gregorju nad Ribnico, se je ponesrečil na poti z Dr. Janez Pajk Barbara Lipovec Stanko Resnik Anica Cafuta dela v rudniku 4. marca 1948., pok. v T.am-worth Staffes. Anion Cene, doma iz Celja, star 23 let, se je smrtno ponesrečil v rudniku 23. januarja 1949., pok. v Ashton Lancs. 28. jan. 1949. August Germič, star 26 let, f 19. maja 1949. v kraju Alford (hostel Bilsby) za zastrup-Ijenjem. Pokopan v istem kraju 22. maja 1949. Lado Roženberger, star 27 let, doma z Dolenjskega, se je smrtno ponesrečil z motornim kolesom 21. nov. ter bil pokopan v Južnem Walesu dne 24.11.1950. Franc Kafolj, star 28 let, doma iz Gor. Za-bukovja pri Trebelnem, f 19.3. v bolnišnici Bradford Yorks, pokopan istotam 23 3.1951. Marija Morača, roj. Štamec, * 25. 9. 1911, Kamnica pri Mariboru, t 26.3.1951 v Patric-roftu pri Manchestru, pok. istotam. Franc Tratnik, * 21.7.1924. v Zagoliču, Col pri Vipavi, se smrtno ponesrečil v rudniku dne 31.8.1951 .ter pokopan na pokopališču Aber-dare, Južni Wales dne 5.9.1951. Viktor Safošnik, star 42 let, doma iz Sp. Polskave, operiran na želodcu in umrl zaradi komplikacij po operaciji, 8.9.1951. pok. 12.9. v Lancastru. Tone Kavelar Josip Rezelj Jože Kušar Albin Gaser ŠVICA Dr. Ivo Česnik, odvetnik, slovenski pisatelj. * 4.11.1885 v Sanaboru pri Celju na Vipavskem. Doktorat iz prava v Gradcu 1. 1911. Kot odvetnik deloval v Novem mestu in v Ljubljani. Udejstvoval se pred vsem v kat. prosvetnih organizacijah (Prosvetna zveza). Kot begunec živel z družino najprej na Koroškem, kjer mu je 1. 1950 umrla ena hčerka, sam ji je sledil 19. julija 1951 v Švici, kjer je tudi pokopan. TRST Stanko Žitko, akademik, star 22 let, f 5. 1951. KANADA Otrok Jerneja in Marije Vrhovšek, f januarja 1950 v Guelphu. Anten Hren, f 21.4.1950. (avtomobilska nesreča), uma iz Žužemberka, pok. v Toronto. Ivanka Cedilnik, f v Hamiltonu. Dr. Janez Pajk, f 17.9.1951, na posledicah avtomobilske nesreče, pokopan 20.9. v Toronto. Pokojni je bil prvi slovenski duhovnik, ki je z novimi naseljenci prispel v Kanade, Alojzij Bohinc Ivan Smole Tone Erjavec Matija Šmalc USA. Barbara Lipovec, * 3.12.1903. Srednja vas Gaber, t 1.10.1949. New York. Prispela je v USA 11.9.1949. s tremi otroci ter dobila službo čistilke pisarniških prostorov; padla je v odprtino dvigala ter na posledicah zadobljenih poškodb umrla. Stanko Resnik, 28 let star, poročen. 28. aprila 1950 je kakor vsak dan nastopil delo pri bencinskih tankih; prišlo je iz nepojasnjenih vzrokov do eksplozije in pok. je bil v hipu ves v ognju. Zapušča ženo Francko in sina Marka ter strica Jakoba Resnika v Clevelandu. Prelat Josip Turk, vseuč. prof. in hišni pre-lat sv. Očeta, * 1. 1895 v Stopičah. Doc. na teol. fak v Ljb. postal 1. 1926, izredni prof. 1933 in redni prof. 1938. Leta 1940-41 bil dekan teol. fak. Kot begunec živel na Tirolskem in v Švici, odkoder odpotoval v USA. f v San Franciscu v Kaliforniji 3. maja 1951. Tam je tudi pokopan. Msgr. France Gabrovšek, * 10.4.1890 v Rov-tah. V duhovnika posvečen 14.7.1913. Kot kaplan služboval v Hrenovkah, Vremskem Bri-tofu, Trebnjem in na Jesenicah. L. 1923 prevzel tajništvo SLS, 1. 1928 postal načelstveni Franc Kovač Franc Čuk ravnatelj Zadružne zveze. L. 1938 izvoljen za poslanca za logaški okraj. L. 1941 odšel kot zastopnik SLS v inozemstvo in deloval najprej v Kairo, nato v Londonu in končno v Clevelandu v USA. Od tu odšel za župnika v Mil-waukee. f 19. julija 1951. Istotam je tudi pokopan. Ivan Noč, * 12.2.1901, pianist mednarodnega slovesa. Nenadoma preminul januarja leta 1951 v Washingtonu. BRAZILIJA Anica Cafuta, * 18.8.1923. v Ljubljani, zaščitna sestra, preko beg. taborišč prišla leta 1949. v Rio de Janeiro, kjer je delovala v svojem poklicu do smrti 27.11.1950. Pokopana je na pokopališču Sv. Janeza Krstnika v Rio de Janeiro. ČILE Anton Klemenšek, * 14.6.1900 Solčava, duhovnik f 26.5.1950., Punta Arenas. ARGENTINA Slavko Šabec, otrok, f 19,5.1948 v Buenos Airesu. Franc Zaje Andrej Goljevšček Anton Vračič Janezek Lavrič S®- Milena Zakrajšek, otrok Alojzija in Marije, t 13.10.1948 v Buenos Airesu. Anton Urbančič, * 1882, doma iz Čateža pri Zaplazu, pos. in gost., f 5.12.1948 v Buenos Airesu. Marija Čad, hči Ivana in Valentine Čad, * 22. 12. 1947 v Seeboden (Avstrija), f 21.12.1948 v Mendozi. Janez Horvat, doma iz žužemberka f 19.1. 1949 v San Martin, Buenos Aires. Ivan Hrast, * 7.2.1920. Sin Mihaela in Klare Cenčič, f 3.3.1949 v Buenos Airesu. Marija Martinčič, * 10.3.1947 v Senigaliji, hči Ferda in Marije, f 8.3.1949 v Buenos Airesu. Jožef Hladnik, * 11.4.1910 v Podpesku (Rov-te nad Logatcem), t 29.3.1949 v Marmol, Adrogue, Buenos Aires. Marija Škrbe, roj. Benina, * 8. 12. 1900 v Loškem Potoku. V Chilabertu — Buenos Aires jo je 3.4.1949 povozil vlak. Franček Zabukovec, otrok Janeza in Marije, * 8.7.1948 v taborišču Spittal, t 1.4.1949, v Ramos Mejia, Buenos Aires. Janezek Leskovec, otrok Janeza in Julijane, * leta 1948, f v Buenos Airesu, 20. 4. 1949 Jurček Jenko, otrok Antona in Jelke, roj. Belič, * 7.2.1949, f 5.5.1949 Ezeiza, Bs. Aires. Matjaž Masič, otrok Cirila in Majde, f 14. 5.1949 v Munro, Buenos Aires. Pavla Skrjanc, * 25.1.1931, t 5.6.1949 v San Martin, Buenos Aires. Miha Grintal, otrok Luke in Ane roj. Jere-tina, f v Mendozi. Milan Triler, otrok Janeza in Marije, 6 tednov star, f v Mendozi. Jože Zaletel, * 25.12.1909 v Golem Križu pri Žužemberku. Ubit v Comodoro Rivadavia 9.7.1949. Jožek Žgajnar, sin Jožeta in Jožefe, roj. Žnidaršič, 6 tednov star, f 13.8.1949 v San Justo, Buenos Aires. Jože Lenkič, * 18.9.1915 v Breginju. Ubit pri prometni nesreči 28. 8. 1949 Ezeiza, Buenos Aires. Franc Jauh, * 22.12.1902 v Kokrci pri Kranju. Nenadoma preminul 2. 9. 1949, v Ramos Mejia, Buenos Aires. Lojzek Zakrajšek, otrok Lojzeta in Julke, t 29.12.1949 v San Justo, Buenos Aires. Marija Škamlec, * 15.6.1901, doma iz Slov. goric, f 12.1.1950 v Mendozi. Jože Kušar, * na Dunaju 1902, uradnik Prometne banke v Ljubljani, izgnan iz domovine o božiču 1945. f 30.1.1950; pokopan je v San Justo, Buenos Aires. Marija Magdalena Babnik, otrok Stanka in Marije, f 20.2.1950 v Ramos Mejia. Albin Gaser, * 7.12.1904 na Jesenicah, žeb-ljar pri Kranjski Industrijski družbi, delavec v kat. strokovnih organizacijah; f 28.4.1950 v Cordobi, kjer je pokopan na pokopališču San Vir.cente. Tone Kavelar, * 10.1.1923 na Hrušici pri Jesenicah. Služboval v Argentini kot radiotehnik pri rad. oddajni postajni LU 9 Radio Mar del Plata, kjer se je smrtno ponesrečil pri delu 11.611950. Pokopan je na pokopališču v Mar del Plata. Josip Rezelj, * 23.2.1900 v Mirni peči na Dol. Diplomiral na pravni fak. Ijb. univerze. Prvo služb, mesto dobil kot sodnik v Novem mestu, nato v Črnomlju, odkoder je bil prestavljen na okrožno sodišče v Novo mesto. V Argentini je služboval v tovarni Cofia, kjer ga je vračajočega se z dela 12.7.1950 zadela srčna kap. Pokopan je v San Martinu, Buenos Aires. Alojzij Bohinc, * 17. 6. 1885 v Misačah, Ovšiše na Gorenjskem, f 21.7.1950 v Lujanu, Buenos Aires. Ivan Smole, * 17.12.1872 v Kamniku pri Preserju, žel. v p. t 1.8.1950. Pokopan naslednji dan na pokopališču Flores v Buenos Airesu.. Tone Erjavec, * 24.12.1925 na Plešivici, sin malega pos. V Argentini delal kot zidar. Ubit v prometni nesreči 11.8.1950. Pokopan je bil 25.8.1950 na pokopališču v San Justo. Matija Šmalc, * 10.2.1893 na Bregu pri Ribnici, kmet. V Argentini se bavil s tesarstvom f 25.8.1950 v Buenos Airesu in je pokopan na pokopališču Chacarita v Bs. Airesu. Franc Kovač, * 2.9.1902 v Stari cerkvi pri Kočevju, tkalski mojster v Kranju, Mariboru, Št. Vidu nad Ljubljano. V Argentini bil zaposlen kot tkalski mojster, f 9.10.1950. Pokopan je v San Justo. Marko Čopič, * 1940, sin Andreja in Marjete, f 25.10.1950. Franc Čuk, * 12.5.1920 na Črnem vrhu nad Idrijo, sin Antona in Uršule, roj. Klavžar. Po poklicu šofer, f 2.12.1950 v Rosario, kjer je tudi pokopan. Otrok Toneta Jenko in Jelke, roj. Belič, f r Monte Grande. Ciril Dolenc, otrok Matevža in Katarine,* 7.7.1950, t 23.1.1951 v Villa Martelli, Buenos Aires. Jože Saksida,* 27.2.1900, zidar, f 16.2.1951 pri žel. nesreči v Lanusu, Buenos Aires. Jože Saksida, * 19.7.1930, sin Jožeta in Ane, roj. Mozetič, študent, f 16.2.1951 pri žel. nesreči v Lanusu, Buenos Aires. Anton Šerek, * 22.9.1889 na Krki, orožnik, t 9.3.1951 v Cerro Azul, Misiones. Anton dr. Novačan, * 9.7.1887 v Trnovljah pri Celju, slovenski pesnik in pisatelj. V Argentino prispel 2.9.1949 iz Trsta, živel najprej v Bs. Airesu, nato na svoji kjnetiji v Misiones, f 22. marca 1951 v L. N. Alem, Misiones, kjer je tudi pokopan. Franc Zajec, * 4.7.1868 v Zg. Zadobrovi, Polje. V Argentino prispel 28.1.1949, živel pri hčeri v Barrio Parque San Jose — Adrogue, t 3.6.1951. Pokopan je na pokopališču v Lomas de Zamora, Buenos Aires. Franc Kurinčič, * 6. 10. 1895 v Kobaridu, t 3.6.1951 na posledicah srčne napake v Der-qui, pokopan v Pilarju, Buenos Aires. Andrej Goljevšček, * 6.12.1876 v Gorenjem Polju na Goriškem, f 9.9.1951 v Wilde, Buenos Aires. Anton Vračič, doma iz štajerske, * 1926. V Argentini se je podvrgel težki operaciji v grlu, kateri je tudi podlegel. Pokopan je bil 12.10. 1951 na pokopališču Florencio Varela, Buenos Aires. Janezek Lavrič * 24.8.1943 v Srednji vasi, Loški potok, f 26.1.1951. Jakob Godec, * 9.7.1915 na Suši, župnija Trata pri Gorenji vasi nad Škof jo Loko. V Argentini delal kot stavbeni mizar. 29. okt. 1951 je pri delu padel s tretjega nadstropja novogradnje v Ramos Mejia. Pokopan naslednji dan na pokopališču v San Justo. Ta seznam gotovo ni popoln. Uredništvo je zbralo podatke, kolikor je bilo v njegovi moči. Objavili smo imena in podatke vseh umrlih, katere smo mogli sami ugotoviti, ali smo jih prejeli na naše javne pozive. Prav tako smb objavili slike tistih pokojnih, katere smo prejeli od njihovih sorodnikov ali znancev na naše pozive. Prosimo vse Slovence po svetu, da nam pošljejo dopolnitve in popravke za pretekla leta, kakor tudi, da nam v bodoče pošiljajo sproti osebne podatke in slike umrlih slovenskih emigrantov. Te bomo' objavili v prihodnjem koledarju. Dopolnila in popravki k lanskemu koledarju Zahvaljujoč se našim sotrudnikom, naročnikom in bralcem, ki so uredništvo opozorili na dejstva, ki dopolnjujejo in popravljajo nekatere članke v lanskem koledarju — priobču-jemo na tem mestu vse, kar smo prejeli: V članku "Zgodovinska osnova narodne o-svobodilne borbe v Sloveniji", (sestavil Janez Martine), str. 95—126, je na strani 110, že običajna trditev, da je preroške besede nadškofa Jegliča o "velikih časih'' ohranil javnosti pisatelj Narte Velikonja, ki jih je zapisal z levo roko. Ta zadnji govor nadškofa Jegliča pa je kot poročevalec "Slovenca" tedaj steno-grafiral — kolikor je mogel in slišal — Slovencev urednik g. Alojzij Ilija in je bil ta govor naslednji dan objavljen v Slovencu po tem zapisku. V članku "Temna zarja na Primorskem", (spisal Matija Tratnik), str. 142—151, je na strani 148. našteta domobranska četa v Tolminu kot ena izmed edinic Narodnih straž z vrhovnim poveljstvom in organizacijskim vodstvom v Trstu (polkovnik Kokalj). Nekdanji poveljnik Tolminske domobranske čete nas je obvestil, da Tolminska četa ni spadala v sestav Narodnih straž s sedežem v Trstu, ampak je bila v vsem svojem vojaškem in politično ■— vzgojnem delovanju pravi oddelek slovenskega domobranstva z vrhovnim poveljstvom v Ljubljani. V članku "Slovenski emigrantski periodični tisk", (sestavil Jaka Mlinar), str. 176 — 194, je treba dodati naslednje podatke: Na strani 184: V taborišču Senigallia je 1945 izšla "Naša Beseda" — list za slovensko mladino. Izdajatelj: Mladinska založba "Naša Beseda". Urednik: Mirko Kun-čič. Izšla je le ena številka. List je bil tiskan, toda brez strešic nad šumniki. Na strani 186: V taborišču Servigliano je izšel "Taboriščni škrat" prvič 20.IX.1945. Poleg prve številke tega humorističnega lista (šapirografiran) sta ohranjeni še dve drugi nedatirani številki. — V taborišču Senigallia je izhajal šapirografiran list "Slovenski emigrant". Tretja številka z dne 6. IV. 1947. •— Pravtako v Senigalliji je izhajal "Slovenski begunec". Četrta številka je izšla 4.II.1948. Glava je bila modro tiskana, besedilo pa šapi-rografirano. Na strani 189: "Glas Jugoslavije" — št. 26 z dne 20. okt. 1946, št. 27 z dne 6. nov. 1946, obe izišli v Rimu. št. 32 z dne 18.III. in št. 33. z dne 26. III. 1947 sta brez navedbe kraja, razmnoževani, toda s tiskano glavo. št. 34. z dne 15. junija 1947 je v celoti tiskana. Na strani 190: V Barletti (D. P. Center 3) je izhajalo glasilo šlov. skavtske čete "Gams". Bil je tudi ilustriran in je izhajal v unikatu.. Merda so izšle štiri številke. — Prav tako pisan v unikatu je izhajal mladinski list "Begunski palček" v kampu Bagnoli -— Na-poli. Prva številka je izšla v aprilu leta 1949. zadnja — deseta — pa v novembru 1949. List je krožil med mladino v Bagnoliju, ko je ča- kala na odhod v Avstralijo in USA. Urejala in pisala ga je gdč. Breda Svetlič, ilustriral ga je pa g. Dušan Svetlič. NOVOSTI EMIGRANTSKEGA PERIODIČNEGA TISKA V USA je začel izhajati z januarjem 1951 "Minnesotski zvon". Izhaja v Gilbertu v Min-nesotti, kjer je velika slovenska begunska naselbina. Iniciator lista je voditeljica tamkajšnje Ligine slovenske šole, učiteljica — begunka gdč. Lojzka Verbic. Izdajatelj: Slovenska mladina na Gilbertu — Pinnevillu. šapirogra-firan. V maju 1951 je izšla v Napa — California (USA) prva številka "Domovine" — glasila Slovenske demokratske stranke. List je tiskan. Ilustratorji letošnjega koledarja in zbornika Svobodne Slovenije Akad. slikar Božidar M. Kramolc je za letošnji koledar oskrbel osnutek ovitka, vinjete za mesece ter ilustracije za svojo pravljico "Ogrlica z osmimi sloniči". Akad. slikarica Bara Remčeva je ilustrirala novelo dr. Tineta Debeljaka: "Smrt Mata Matkoviča". • Slikar Ciril Skebe je ilustriral novelo dr. St. Kocipra "Kečkova mati", novelo Lojzeta Novaka "Matija Trpin" in odlomek iz I. Koroščevega romana Mrtvi bataljoni: "V Palmanovo". Slikar Hotimir Gorazd je oskrbel ilustracijo za Simona Preprostega: "Napad na Abu Sabuja". Slikar Stanko Snoj je oskrbel ilustracije za otroško prilogo v letošnjem koledarju. ★ Koroške narodne pesmi, ki so objavljene v članku Toneta Jezernika "Slovenska Koroška po letu 1945", je dal na razpolago iz svoje zasebne zbirke g. Herman Zupan. KAZALO PESMI Stran Jeremija Kalin: Kolednica za leto 1952. 2 Najstarejša slovenska božična pesem . . 19 Rafko Vodeb: Beseda ..................................21 Slavko Srebrnič: Grob Jožeta Kastelica. 22 Jeremija Kalin: Rapsodija z ekvatorja . 33 PAK: Kralj Matjaž .........................43 PAK: Odmevi ................................................73 Domobranske koračnice ..............................75 Cej so tiste sfzdice ....................................89 Dečva, to mi povej ......................................90 Pojdem u Rute ..............................................91 Mrzva rosa, ojstra kosa ............................91 Janko: Trta ..................................................121 ■Slavko Srebrnič: Ob peti obletnici smrti Izidorja Zavadlava ..................................123 Slavko Srebrnič: Tujina ............................123 Kje smo mi doma? ......................................135 Anton Medved: Skopulja ............................137 Gregor Mali: V tujini ................................138 Gregor Mali: Pogovor s ptičkom ............138 Kdo ve, kaj je to? ......................................140 Janko": V pampi ............................156 Slavko Srebrnič: V sončnih žarkih ..........179 Janko: Velika maša ....................................196 Vladimir Kos: 151. psalm ..........................200 Vladimir Kos: Tri Marije in križ ..........202 Igor: Prodana domovina ............................214 Franc Ribič: G. Grimsu za srebrno mašo in 50. letnico ........................................216 Vladimir Kos: Moja jesen ................224 Marijan Jakopič: Rožni venec....................241 KAZALO Stran Dan zvestobe — Dia de la Lealtad — 17. 10. 1951 ................................................3 Namesto uvoda ..............................................4 Koledar .................................................5 Jose Hernandez — Dr. Tine Debeljak: Martin Fierro ............................................17 Dr. Miha Krek: V sedmo hudo leto________18 Dr. Gregorij Rožman: Počasi se jasni .. 20 Erik Kovačič: Pesem svobode ..................21 Karel Mauser: Vasovanje ..........................24 Žrtev mrtvih — pot k zmagi ....................26 Dr. Vinko Brumen: Življenje je naloga. 28 Dr. Al. Odar: Slovenska organizacija v izseljenstvu ................................................38 Božidar M. Kramolc: Ogrlica z osmimi sloniči ......................'..............44 A. K.: Narodni odbor za Svobodno Evropo .....................................47 Besedilo filadelfijske listine ......................54 Krščansko demokratska zveza Srednje Evrope ........................................................59 Lojze Gerzinič: Naša kulturna preteklost v luči obletnic............-..................61 Ivo Korošec: V Palmanovo ........................70 Dr. Ivan Ahčin: Nekaj spominov na prijatelja Fr. Gabrovška ............................77 Ligaš: Liga katoliških slovenskih Ameri- kancev..........................................................81 Father Oman ................................................85 Tone Jezernik: Slovenska Koroška po letu 1945 ........................................................87 Dr. Anton Novačan ......................................92 Danes in nikdar več grof celjski ............93 Stanko Kociper: Kečkova mati ................95 Matija Tratnik: Medvladje na Primorskem ............................................................106 Dr. Ivo česnik ..............................................124 Tine Debeljak: Smrt Mata Matkoviča .. 125 Stran Dr. A. Odar: Prelat profesor Josip Turk 133 Naši mladini ..................................................135 Ine: Košček domovine ................................136 Za naše najmlajše ........................................136 Iz "Begunske mladine": Ižanec in papiga 138 Pravila o zdravju ........................................139 Iz "Begunske mladine": V šoli lepega vedenja ..................................................140 Ine: V kraljestvu Zlatoroga ......................141 Pisan drobiž — vse navzkriž ....................149 Lojze Novak: Matija Trpin.........•... 150 A. K.: Mati ali žena? ................................157 Slovensko begunsko šolstvo ......................160 M. B.: Naše šolstvo po taboriščih v Avstriji ...................................160 » I. P. in M. Marolt: Naše šolstvo v Italiji v dobi begunstva................................181 Ravnatelj Josip Osana ................................193 Matevž Gorjan: Dež ....................................194 VA: Žarek ......................................................197 N. N.: Moj očka ima konjiča dva............201 Janez Martine: Prvo leto komunistične revolucije v Sloveniji .................204 Ob jubilejih g. župnika Janeza Hladnika v Argentini ................................................215 Srebrnomašniški jubilej izseljenskega duhovnika Stanka Grimsa v Franciji ... 216 A. K.: Leto snovanja svetovne fronte proti komunizmu ......................................217 Simon Preprost: Napad na Abu-Sabu . . 225 Kulturno življenje Slovencev v zamejstvu ..............................................................242 Dr. Tine Debeljak: Literarno življenje v letu 1951 ....................................................242 * MaVijan Marolt: Gledališče ......................244 s Marijan Marolt: Likovna umetnost .... 247 "Odprta noč in dan so groba vrata"... 248 Dopolnila in popravki k lansk. koledarju 254 Ime avtorja novele "Matija Trpin" na str. 150 se pravilno glasi Lojze Novak in ne Jože Novak. Koledar Svobodne Slovenije je dotiskala tiskarna "Dorrego" dne 15. novembra 1951 v Buenos Airesu, Argentina. Almanaque editado por Eslovenia Libre, termino de imprimirse el 15 noviembre 1951 Hecho el deposito que marca la Ley. BUENOS AIRES — REPUBLICA ARGENTINA Imprenta "Dorrego", Dorrego 1102 —■ Buenos Aires POPRAVKI Prva številka označuje stran, druga številka stolpič, tretja številka pa vrsto, v katero je treba vnesti popravek: Beri pravilno izvotljeni ji? ne samo deležni najmočnejšega Frančiška Kavčiča velika težavami sami Žemljo šklepetajočih najbrže v kateri fanatiki v Beli pričakuje Pozne sob vedno 1886 Krava drsljivem velikih pampskih kodroglavcev krtom razjezi bel konj s sedlom, karerah organizirano Afriko in do je vanske je, 1950 Na str. 61 je v I. stolpcu zamenjati vrstni red 9., 8. in 7. vrste od spodaj navzgor, tako da bereš 9., 7. in nato 8. vrsto. Na strani 150 avtor novele "Matija Trpin" se pravilno imenuje Lojze Novak in ne Jože Novak. Na strani 194, 2, 31: do se lomi ta brešči, odlega sušavje — mesto tega beri: do se lomi in hrešči, odletava. Prvi kup se vda. Pa pelja cesta po globeli in vihar prav tja odlaga sušavje. Foto-atelje i■ LOJZE ERJAVEC ALVARADO 350 — RAMOS MEJIA Tel. 658-0827 ILIRIJA GOSTILNA IN P E N S I 0 N ALVARADO 350 — RAMOS MEJIA Tel. 658-0827 Namesto 35 2 27: izvoljeni ji? 42 2 4: na samo ne 66 2 26: najmočnejšega 69 1 32: Frančiška 86 2 10: velikega 91 1 19: težavi 98 1 36: samo 100 1 10: Zemljo 101 2 2: šklepetajoih 103 2 15: najbre 106 2 48: kateri 123 1 13: fantiki 128 1 19: v Boli 153 2 1: ne prenese 161 1 7: Poznič 163 1 13: sole > 163 2 19: redno 193 1 23: 1866 194 1 16: Krvava 198 2 17: dreljivem 202 1 27: verelih 202 2 36: pampskir kodroglavco 203 1 22: hrtom 203 1 41: razjeti 203 2 6: bol konj s sedlem 203 2 13: kartrah 207 1 21: organizirani 208 2 42: Ariko 212 2 47: po 213 1 14: se 213 1 15: venske 221 1 27: je 224 1 13: 1951