STOTNIK Giuseppe Ungaretti (1888)
Na sleherni odhod sem bil pripravljen.
Ko si skrivnostna, noč. si  usmiljena.
Če sem otrok prebudil se nenadoma.
Sem se pomiril, ko sem slišal
1 a jež potepuških psov
V odsotni ulici. Več se mi je zdel
Od večne lučke pred Marijo.
Ki je gorela zmerom  v oni sobi,
Mistična tovarišija.
Tn ne da bi zasledoval
Odmeve izpred rojstva,
Sem se presenetil s srcem, mož?
Toda ko tvoj obraz, noč, bil je gol.
Na kamen vržen.
Sem bil samo še vlakno elementov.
Blazna, v slednji stvari očita. Mučna je bila prihodnost.
Stotnik je bil veder.
(Na nebo priplavala je luna)
58
Bil je visok in nikdar se ni sklanjal.
(Navzgor se vzpenjal je oblak)
Nihee ga ni videl pasti. Nihče ga ni slišal hropsti. Prikazal se je spel, ležeč o razoru. Držal je roke na prsih.
Zaprl sem mu oči.
(Luna je tenčiea)
Bil je kot iz perja.
59