-   102   -
  Košnja in pridelk iz travnikov.
Seno kositi se mora takrat, kadar je ve6i del trave odzvetlo. Vboljgorkih krajih se prične košnja navadno v drugi polovici mesca rožnika; v merzlih krajih in po enakošnih senožetih pa pozneje. Podvizaj se otavo kositi, ker je teško spravljati pozno košeno.
Po navadi se radovnice za jutra raztrosijo; popoldan se enkrat obernejo, in na večer v kopice spravijo, de rosa in dež na osušeno seno ne pade. Drugo jutro, kadar se rosa posuši, se kopice spet raztrosijo, če se dežja bati ni; okoli poldne premešaj še enkrat ali dvakrat raztrošeno ; ko se sonce nagne , je seno dobro za spraviti.    Če sušivniga vremena ni,  je treba pokošeno
na večer v veti kopice zdevati, tretji dan pa jih spet raztrositi in posušiti. Ce se ob košnji deževno vreme vtepe, naj pokošena trava v radovji tako dolgo leži, de se spet lepo vreme naredi. Pokošeno travo čez noč raz-trošeno pustiti, ni prav; seno zgubi lepo farbo in dobroto. Voljno ravnaj s senam ; ne tolci z grabljami in z vilami po njem, sicer se ti ga veliko vdrobi. Posebno s suho deteljo moraš lepo ravnati, ki ji perjiče rado odleti. V kozelcih se detelja in otava nar lažje in nar boljši brez vse škode posuši.
Z otavo je več opraviti, kot s senam. Imej skerb, de boš vso pičo prav suho spravljal; de se ti nad hlevam ne vgreje, ali celo ne vname.
Ce se je seno dolgo v dežji valjalo, s soljo ga p o tre saj, kadar ga pod poslopje zmetavaš ; na en cent sena je pol funta soli zadosti; tako bo živini prijetna klaja, če bi ravno od slabiga vremena poškodovana bila.
Nadhlevi ali podi, kamor seno spravljaš , morajo terdni biti, de živinski sopuh iz hlevov piče ne skazi in pokvari.