TINE KALAN
Tine Kalan se je rodil 1. 1905 v Skofji Loki v družini, ki se je še ukvarjala
s kmetijstvom in prevozništvom. Končal je ljudsko šolo v Loki in podkovsko šolo
v Ljubljani. Obrti se je izučil pri kovaškem mojstru Lahu — Ruparju, pred vojno
je imel lastno kovačijo v Stari Loki. Po začetku vojne je delal za narodnoosvobodilno
gibanje kot aktivist, leta 1942 pa je odšel v partizane, kjer je bil do osvoboditve. Po
vojni je opravljal politične posle, bil je sodnik za prekrške, služboval nato pri Komunalnem
podjetju in končno v LTH, kjer je pred leti stopil v pokoj. Umrl je 10.
septembra 1971 v 67. letu starosti. Pokopan je v Stari Loki.
Tine Kalan se je iz preprostega obrtnika povzpel do izrazitega družbenopolitičnega
delavca. Za organizacijske in kulturne zadeve je imel več smisla kakor marsi-
15» 227
kateri izobraženec. 2e 1. 1936 je aktivno sodeloval pri obrtno-industrijski razstavi
v Skofji Loki, ki ni bila le komercialnega značaja, temveč je imela močan kulturnozgodovinski
poudarek. Ker je bil z umom in srcem zakoreninjen v rodno mesto in
je poznal kulturno vrednost Loke, se je takoj pridružil Muzejskemu društvu, ki se
je tisto leto rodilo, in ostal vse do prezgodnje smrti njegov zvesti član. S svojim zanimanjem
za svojevrstno preteklost domačega kraja in z delom pri zbiranju muzejskih
predmetov je kmalu našel pot v društveni odbor in bil dolga leta vzoren odbornik,
več let član nadzornega odbora, zadnja štiri leta pa društveni gospodar. Muzejskemu
društvu in muzeju je posebno veliko pomagal z zbiranjem podatkov in predmetov
iz narodnoosvobodilne vojne.
Pri društvenem delu se je odlikoval po svoji vnemi, zanesljivosti, nesebičnosti
in odkritosti. Pri presojanju društvenih zadev se je vedno ravnal po tem, kaj je
koristno društvu in pošteno za družbo, se zavzel za to in delal za to. Rad je prevzel
razne delovne naloge in jih zanesljivo in do časa opravil. Čeprav je veliko delal tudi
drugod .— pri Združenju zveze borcev in pri Turističnem društvu, je vedno našel
čas, da je naredil, kar je bilo treba za Muzejsko društvo. Ni pa izvrševal samo odborovih
sklepov, bil je tudi samoiniciativen in je pogosto sprožil vprašanja, ki so se
njemu zdela pomembna, večkrat je tudi že sam od sebe naredil, kar je bilo nujno
in za društvo koristno. Nikdar ni del^l za lastno korist, nasprotno — žrtvoval je čas
in materialna sredstva, da je izvršil, kar je prevzel ali kar je menil, da je potrebno.
Kot društveni gospodar je kritično presojal dogajanja v društvu in v muzeju, dajal
nasvete in sam prijel za delo, kadar je bilo treba. Cenil je delo drugih, odkritosrčno
pa grajal pomanjkljivosti in nepravilnosti. Raje se je izpostavil zameri, kot da bi
zamolčal, kar se mu ni zdelo prav. Uspešno je pomagal pri pridobivanju novih članov
in naročnikov Loških razgledov in knjige tudi sam raznasal, da so jih bralci
čimprej prejeli. Imel je za svojo dolžnost, da je sodeloval pri vsem, kar je društvo
prirejalo. Se konec letošnjega maja je bil z nami na muzejskem izletu.
Za njegovo zvestobo društvu in za vestno, požrtvovalno delo v društveno korist
mu društvo ni nikdar dalo javnega priznanja, ker je bil odbor pač prepričan, da
bo njegovo delo še dolgo teklo naprej in bo za priznanja in zahvale še dosti časa.
Toda nenadna bolezen in smrt sta to onemogočili. Zato mu odbor Muzejskega društva
zdaj s temi vrsticami daje priznanje za vse njegovo delo. France Planina
228