Mir božji.
V poltihih je vzdihih vzdrhtela poljana,           Mir božji na lahnih perutih pripluje
kot da jo objela je roka neznana;                   kot tajno božanstvo, ki v noč prisluškuje —
zazibala v sladke in mile jo sanje,                   in kjer je bolest, se v dolino spusti
ki globlje in globlje potaplja se vanje.             in trudnim in bolnim zatiska ofi.
Ta roka skrivnostna, vsa dobra in blaga,           Prepolna so zvezd vsa neskončna nebesa —
dell blagoslov, da svet ne omaga                    to angelov so le iskrena očesa.
od dnevnega truda in boja, trpljenja,               Kot dobri duh pokoj nad kočami vlada —
pa mehko uspava ga v sen pozabljenja.           in kjer je on, ni več solza, ni več jada!
Miroslav Kunčič
127