MED KNJIGAMI
ANTON INGOLIČ, MLADOST NA STOPNICAH
Ingoličev roman Mladost na stopnicah,* spada v tisto vrsto literature, ki v sodobnem svetu nadaljuje tradicijo klasične povesti. Bistvo te literature je poljudnost, skrbno ločevanje dobrega od slabega, dokončno izdelan sistem človekove morale, odsotnost vsakršnega iskanja, neposredno opisovanje dogodkov, ki rasejo iz žive konkretnosti. Vse to je bilo značilno že za našo staro povest. Od te se pa roman, kakršen je Mladost na stopnicah, razlikuje toliko, kolikor se je življenje v, recimo, zadnjih sto letih iz pobožne idiličnosti razraslo v bujnost sedanjega avtomatiziranega sveta. Ta premik je seveda občuten, kljub temu pa bi Ingoličevo delo prej lahko imenovali sodobna povest kot roman.
Ingolič je to pot posegel v dejanja in nehanja sodobne ljubljanske mladine. Zato je v romanu nakopičil marsikaj, kar privlačuje današnjega mladega človeka: šport, ples, kino, avtomobilizem... Ob zgodbi sami, še posebej pa ob glavnem junaku je pisatelj skušal izoblikovati neko podobo mladega rodu v starosti od petnajstih do dvajsetih let. Ta doba je sicer res še polna nebrzda-nosti, razigranosti in brezskrbnosti, je pa zanjo tipično tudi že resnejše ukvarjanje z lastno bitjo ter intenzivno doživljanje okolja. Znano je, da se ravno
* Anton Ingolič, Mladost na stopnicah. Izdala Mladinska knjiga v Ljubljani 1962 v zbirki Školjka, opremil Janez Starman.
159
v teh letih utegnejo v človeku roditi notranji konflikti, ki so toliko bistveni, da lahko odločilno vplivajo na njegov poznejši moralni in svetovnonazorski profil. Pisatelj je očitno čutil prisotnost te problematike, a se je vanjo spuščal površno, eklektično, brez izrazitejše težnje, da bi se v danes nekoliko skrivnostnem vprašanju mladostniške miselnosti skušal prebiti do nekega psihološkega jedra. Tako je v glavnem ostal le pri tistem, s čimer mladina v današnjem času svoj odnos do sveta na zunaj manifestira. To pa so šport, avtomobilizem in podobno.
Kot primer, kakšen je mlad človek v dobi vsesplošnega tekmovanja med ljudmi in bučečega vrveža na cestah, in kot svarilo, kakšne nevarnosti prežijo nanj v vsakdanjem okolju, služi v romanu glavna oseba Ciril Ogrin. Oče mu je umrl v koncentracijskem taborišču, fant se zdaj ob revni materi težko prebija skozi življenje. Izšel je iz preprostih, delavnih in v času vojne tudi revolucionarno razpoloženih staršev. Vse te pozitivne lastnosti tičijo tudi v sinu, navzlic temu pa je v gimnaziji zaradi nedelavnosti propadel. Sedaj hoče postati avto-mehanik in se ukvarja s športom, hkrati pa se v podjetju druži s sumljivimi tipi ter hodi spat k površni deklini. Pisatelj je ta Cirilova pota opisal samo kot dejstva, ni pa iskal globljih vzrokov za tako početje, bravec si na primer mora sam predstavljati, kako je popustljiva in bolehna mati fanta že od njegovega rojstva dalje neprimerno razvajala. Toda avtor je vendarle hotel prikazati Cirila kot pozitivno mlado osebnost, zato je na koncu romana fant že delaven, pošten, tudi v športu dosega velike uspehe, za mater, do katere je bil prej čestokrat zelo surov, je zdaj najboljši sin. H kriminalcem in k deklini ga je tirala le trenutna lahkomiselnost. Vendar pa je Cirilova pozitivnost problematična in ne more prepričati. Fant se namreč ni dosti trudil za svoje po-boljšanje, na pravo pot so ga proti njegovi volji spravljale zunanje okoliščine: kriminalni družbici je napravilo konec sodišče, zveza z deklino se je pretrgala zato, ker ga je ta enostavno pustila na cedilu. Ciril slejkoprej stoji pred bravcem kot človek sumljivih nagnjenj in šibke volje in lahko si mislimo, da ga bo že prva priložnost pahnila v stare slabosti. To je pravzaprav le bežna oznaka mladega Ogrina, služi pa naj za ugotovitev, da je miselni sistem romana postavljen na trhle noge in da je pisatelj preveč zanemaril naravnost v zaporedju dogodkov.
Kot Ciril ali pa še bolj je tudi družba mladih gimnazijcev vihrava in polna mladostne objestnosti, samo da je dosti bolj neproblemsko predstavljena. Tega končno pisatelju le ne gre zameriti, ker je moralne vijuge mestne mladine skušal prikazati že ob Cirilu, čeprav se mu je to slabo posrečilo. Pri tej družbi je Ingoliču najvažnejša avantura z avtomobilom, kjer pa spet igra glavno vlogo Ciril, razen tega so gimnazijci prišli v roman zaradi Katje, s katero zdaj iant po polomu z deklino doživlja kar preveč platonsko ljubezen. A kakor avtor Cirilove dogodivščine stalno spremlja z jasnim ločevanjem dobrega in slabega, tako je ob obnašanju gimnazijske mladine dokaj indiferenten. Kaže, da mu je njihova objestnost večja vrednota kot vse ostalo. Le tako je mogoče razumeti norčevanje iz starega profesorja Stillschweigena, ki je prikazano tako, kot da bi bilo tako obnašanje mladine pisatelju posebno simpatično in celo moralno. To je sicer v romanu le epizodni spektakel, a spominja nas neprijetno na nekdanje osladne filme iz dijaškega življenja.
Vse naštete slabosti Ingoličevega romana — ali po naše povesti — pa so slabosti le v primeru, če delo presojamo z ostrejšimi estetskimi merili. Ce pa
160
naj bo roman le zabavno čtivo za mladino, potem bi morala odpasti marsikatera kritična pripomba. Še več: Ingoliču bi lahko priznali, da mu je roman uspel, saj je zgodba kljub nekaterim naivnostim, ob katerih bi se najbrž ustavil tudi manj zahtevni bravec, privlačna in vseskozi napeta. Pripovedovanje je reab-stično in sintetično, kakršno se Ingoliču najbolj prilega, le v začetku romana je pisatelj, kot kaže, toliko popustil vplivu mode, da je šel v nekoliko zmedeno retrospektivo. Vendar pa tudi to ne moti dosti skrbno izdelane kompozicije dela. Ingoličevo delo je torej neuspel poskus romana, ki naj bi analitično prikazal živo problematiko sodobne mlade generacije, uspel je le kot zabavno branje. Je pa to škoda, zakaj če se izkušen pisatelj, kot je to Ingolič, loti pereče in aktualne teme, potem pričakujemo, da bo obravnavanje problema prepričljivejše in temeljitejše, kot pa se je to zgodilo s povestjo Mladost na stopnicah.
Jože  Šifrer
I
161