©BH0®¥

blagorodnega gospoda dohtarja

^ >1 Z R E K Ll!#»

hvaležni

šolski učeniki

Krojaškem

15. listopada 1860.

^4 o/s

Tvoje smo cvetice
Se Ti poklanjamo !

Vodnih.

itro cvetice so nam usahnile,

Zgodaj minulo je leto gorko,

Ptice prekmalo so nas zapustile,
Drevje tak zgodaj stoji že golo; —
JBerzneje še so nam leta zbežale
Ktere so s Tabo cvetele pri nas;
Mile čutila so vse nas navdale,

Ko se napočil ločitve je čas.

Skušen umetnik narisa osnovo —
Kak naj se novo poslopje začne,
Kaže kak gladi se kamnje sirovo —
K&ko se stavi, da v versto vse gre;
Tako si tudi pri navku, izreji
Mojster gotovi nam vedno Ti bil;
Svetel obraz je v ljubezni gorkeji
Tebi se, ko si nas resno budil.

Tvoja beseda je bila odkrita —
Redko tak jezik se zdaj govori —
Segala v serce, od koder izvita,
Zernu enaka, ki bistro kal/.

Rane, težave spoznaval si naše,

Trud neprestanjen je bil Ti sladkost,
Trebil marljivo domače si paše,

Živel za narod, cesarja, krepost.

Rog naj Te plača obilno, bogato,

Kar si zasadil domovju v serce,
Rastlo, doneslo bo sadje nam zlato,
Zraven blišalo bo Tvoje ime. —

Sere prehvaležnih Te spremlja obilo,
Venec spomina Ti spleta naš rod;

S solznim očesom rečemo še milo:
Bog T e obvari in vodi povsod!

Natisnil J. Rud. Milic v Ljubljani.