Življenje ni praznik.
I&vetočega lica cvetočih ti let • Zdaj perve korake namerjaš med svet, — Nastlali na stezo so pisan ti cvet. Po poljskih cveticah ti žive cvetice Te spremljajo ženina mlade družice, In svatov prijateljskih radostni roj Vstop pervi v življenje praznuje zdaj tvoj. In tebe — pač moti te cvetje na poti —' Veselje vesolno se tudi poloti? Ne čutiš (naj sčrca ne vara te čut!) Da v h o d le v življenje je s cvetjem posut? Ne slutiš, da cvetje na stezo nastlano Le ternje zakriva, da zvene ti rano?! Prijatelj, ne bodeš za zlo mi uz61 Resnobne besede na praznik vesel: Ni praznik, predragi mi. naše življenje, Življenje naj bode ti delaven dan; Od zore do mraka rosan in potan Ti lajšaj in slajšaj človeško terpljenje. Ne plaši se znoja, ne straši se boja, Saj moško dejanje krepčuje moža, A pokoj mu zdrave moči pokonča; Dejanje mi ljubi in boj se pokoja. Dolžan ni samo kar veleva mu stan, Kar more to mož je storiti dolžan! Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi! A delo in trud ti nebo blagoslovi!

Sodnikovi.
XXIV.
Snoči pa je slan'ca pata <?	Na zelene travnike....
*||amo te dve verstici prelepe narodne - pesmi začuj in otožnost, ti obsenči radostno dušo. Ali ni pa tudi zares žalosten pogled: mlada narava, katero je v cvetju zamorila strupena slana! Mlado zelenje, ki je bilo sinoči še tako zdravo, krepko in veselo, kako velo, začernelo visi po drevji, po germovji; zvončki, ja-gelei otožno povešajo glavice; tiči prej tako glasno veseli, letajo zdaj pobiti po vejah, peti se jim noče! Terdega serca mora biti, kogar bi ne ganil ta pogled. Človeku se zdi, kakor da bi kaj takega nesmelo biti, prava mačeha se mu vidi narava, ki skerbi tako za svoje otroke; on sam se čuti tako osamljenega, tako nesrečnega na svetu; in da solnce ravno zdaj tako lepo, tako veselo sije z jasnega neba doli na vso to nesrečo: to je pravo bridko zasmehovanje!
Ali če je že to žalostno, kolikanj ža-lostneje še je videti žalujočo, poterto družino, kateri je nemila smert gospodarja, očeta vzela! ženo videti, ki žaluje po moži, otroke, ki zastonj poprašujejo po svojem očetu! Tak pogled je čakal mladeniča, ki se je vesel, nadepoln vračal domov iz tuje dežele. In ta nesrečna družina je bila njegova družina; ta žalostna žena je bila njegova mati; ta bleda, objokana devica in ta zbegana deklica bili ste mu sestri; ta deček, ki je pobit, plašan lazil po hiši, bil je bratec njegov! In smert, ki je v toliko nesrečo pogreznila to družino, ta smert ni bila navadna, naravna, katera prej ali slej nam pride vsem, kar nas je mati rodila.
,Prepozno *!
To je bila edina beseda, s katero je sprejela mati svojega sina.
»Vse vem, mati"! odgovori ji on; in ko bi ji tudi tega ne bil rekel, žalostno obličje njegovo je dovolj kazalo materi, da mu ni treba pripovedovati, kaj se je zgodilo.
Ko je bila Liza svojega moža mertvega zagledala, ko ji je ležal bled in terd na postelji in ona je čula poleg njega, ko so ga potem nesli za zmerom iz hiše, koliko je sirota tedaj preterpela! ali solze ji ni bilo v oko, jokala ni in glasno žalovala. A ko je zdaj zagledala svojega sina, ko ji je prišla iz dna persi obupna beseda: prepozno! začne se žena tresti in kerčevito ihteti, in čez nekaj časa se ji vdere iz oči potok blagodejnih solza doli po bledih licih; dušek je bila našla notranja bolečina.
Dolgo časa je glasno jokala. Sin je ni tolažil; tudi njemu so se začele persi vzdigovati, vendar zadušil je jok, ki mu je silil iz tesnega gerla. Kaj je hotel tukaj? Pomoči ni bilo in tolaženje bi bilo le še bolj razdražilo notranjo bolest. Tu ni mogel pomagati, ali nekje drugje je mogel, in hotel je tudi, kar najprej mogoče, prej ni imel miru.
Mlademu Sodniku je bilo hipoma vse jasno, ko je slišal o smerti očetovi, o Zaplotniku in kaj se je zgodilo Seljanu. Vedel je, kaj je gnalo v smert njegovega očeta, prepričan je bil, da pošteni Seljan po nedolžnem zanj terpi. Njega rešiti bila je njegova perva misel. Za roko prime mater rekoč:
»Zdravi, mati, skoraj se vernem".
Žena ga pogleda se solznimi očmi :
»Sin, Bog nas je zapustil, bodi zdaj ti oče zapuščenim sirotam®!
, »Mati, če vam more to biti nekoliko tolažbe v toliki nesreči: za otroke bodite brez skerbi. Bog mi je dal toliko, da bomo lahko kje v kakem kotu pozabljeni mirno živeli**.
Nato urno otide.
Znance in prijatelje je srečaval na svojem potu k okrajnemu oblastvu: gledali so ga in pozdravljali, on ni besede izpregovoril z nikomur.
Malo časa potem je stal pred okrajnim glavarjem. Brez okolišev ga ogovori:
»Gospod! Nedolžnega moža imate v zaporu* !
»»Seljana menite, kaj"*?
,Da, Seljana, gospod! Vi mu gotovo nočete delati krivice".
»»Je li mož kriv ali nedolžen, to se mora še le pokazati; stvar je v preiskavi "".
»Preiskave strašno dolgo terpe, zlasti nedolžnemu človeku: dovolite, gospod, da vam jaz pomagam, zato sem prišel".
»»Kaj menite? ali veste kaj gotovega ? govorite""!
»Ne tako, gospod! dovolite, da smem k njemu v zapor. Mož bi lahko izpričal svojo nedolžnost, ako bi hotel govoriti. Jaz ga hočem omečiti, gospod, da bode govoril, mora govoriti. Predno preteče pol ure, bode vam vse jasno in Seljan bo prost".
Gospod glavar je majal glavo; kaj takega se mu ni bilo še nikoli zgodilo, odkar je uradoval. Slednjič mu reče ;
»Če vam dovolim, česar me prosite, to se ume samo ob sebi, da smete samo v pričo mene govoriti z njim".
»»V pričo vas bi mož ne govoril"".
»Ni da bi moral biti ravno jaz, tudi kedo drug bi smel biti z vama; samega vas ne smem pustiti k njemu'.
»»Če je tako, potem vidim, da sem zastonj prišel, da sem zastonj poskušal rešiti nedolžnega človeka"".
Bridko je govoril te besede; gospodu je bilo hudo, poznal je in čislal mladeniča. Prijazno mu reče:
»Zal mi je, da moram tako ravnati, ali postava je ostra". Mladi Sodnik še enkrat poskuša: »Gospod! imejte usmiljenje z menoj, saj menda veste, kaj se nam je zgodilo! ali hočete, da naj obupam, da naj — — Vse bi lahko zdaj storil! Jaz ne morem na vesti imeti krivice, ki se godi temu poštenemu možu ; ali jo hočete imeti vi ? V svoji oblasti me imate, storite z mano kar vam drago, ako pride kaj napačnega iz tega. Rekel bi, da vam dajem svojo glavo v zastavo, ali to vem da ni nič; nate, vzemite to za poroštvo".
Bekši položi predenj polno listnico. Uradnik mu jo da nazaj rekoč:
»Ni treba! jaz vam verujem in zaupam, ali ---Vendar: Matija Sodnik!
veliko zaupanje vam hočem izkazati; upam, da se ne bodem molil" !
Nato pozvoni slugi. Ko ta pride, veli mu:
»Peljite tega moža k Seljanu" !--
Prepočasi je stopal stari sluga mladeniču. Ko slednjič vrata zaškripljejo, ko zagleda Matija starega dervarja, ki je sedel sključen na klopi, stoji nekaj časa molče, potem mu reče z žalostnim glasom:
»Zakaj ste tukaj, oče"? Seljan vstane ter mu gre naproti: »Oče mi praviš, Matija? takemu človeku oče? Premisli, kako govoriš. Matija".
»»Še enkrat vas prašam: Zakaj ste tukaj, oče5"?
»Zakaj sem tukaj? Čudno vprašanje! Vsak otrok, vsaka stara ženica v tergu ve, zakaj je stari Seljan zapert,; in ti bi edini ne vedel? Ka te niso vsi ob-suli takoj, ko so te zagledali, in ti pravili, kaj sem storil? Če si hotel samo to vedeti, ni ti bilo treba sem hoditi".
»»Oče, jaz se ne pečam za to, kaj ljudje govore; tudi ne prašam vas, česa vas dolže. Prašam vas samo, zakaj molčite, zakaj ne govorite resnice«"! . »Kaj praviš, Matija? Uganke niso za staro glavo. Zdaj pa jaz tebe nekaj prašam: ali si bil doma, Matija«?
»»Vse vem, vse vem, oče*"!
»Kaj torej iščeš tod? doma ti je dovolj skerbi; pusti me in pojdi, mene ni škoda«!
»»Zakaj ste tako terdovratni, zakaj se sami krivega delate««?
»Kedo zlomka ti pa pravi, da se sam krivega delam! Kaj meniš, da sem sani prišel in rekel: Zaprite me, to in to sem storil« !
»»Če tudi tega niste rekli, ali vi molčite, ko vas dolže, lahko bi govorili, eno samo besedo — in oproščeni ste««.
»Kakova je tista sama beseda? Tine veš, kaj govoriš, mladič"!
»»0 predobro vem, kaj govorim; težko mi je, ali govoriti moram. Zakaj ne rečete: jaz nisem bil, ta je bil«*?
»Kedo« ?
»»Naš oče«"!! —- —
V tem hipu skoči Seljan proti njemu, kakor da bi mu hotel usta zamašiti z roko.
»Kaj govoriš, človeče"!
»»Rečena je strašna beseda""!
Seljan je videl, da mu nima kaj prikrivati več; a vedel ni, da je mladi
Sodnik samo slutil resnico, da je hotel samo poterjenja od njega.
»In ko bi bilo res, kar praviš, ali tebi pristoji tako govoriti ? ti me siliš, da naj izdam, ovadim tvojega očeta? Lep sin si ti, da ti je tako sveto tvojega nesrečnega očeta i me! Zakaj ne greš sam ter ga ovadiš? Če si že ti tak, ne sili me, da naj bodem jaz tudi*.
»»0 vi ne veste, kako mi je hudo, da moram tako ravnati: ali drugače ne morem. Pustiti ne smem, da bi vi po nedolžnem terpeli za druzega, bodi si tudi za mojega očeta. Resnica mora na dan""!
»Matija! ker je že tako, govoriva pametno, moško besedo! Poglej me ! kaj meniš, koliko let mi bo še živeti? Kaj me še čaka dobrega na svetu? Trudil sem se in ubijal vse svoje žive dni, zakaj mi ne privoščiš, da si tu odpočijem; kaj mi pa je hudega tukaj"?
»»Ali sramota, sramota""!
»Ej pusti jih naj govore, dokler se jim ljubi; kader se bodo naveličali, bodo že molčali. Sramota! Saj ravno zato sem in hočem biti tukaj, da ne bode sramote. Kaj meni sramota? Ali vaša hiša, mati tvoja, ti, brata, sestri ■— vašega do zdaj čistega imena naj se ne prime ruja. Mirni in spoštovani živite in spomnite se časi starega Seljana, ki ni napačen človek, ali ga pa tudi pozabite. Siliš me, da naj govorim; dobro! govoril bodem torej, če tudi ne, kakor ti hočeš; dozdaj sem tajil, zdaj hočem očitno reči, da sem kriv"!
»»Ko bi mene ne bilo! Dejte, potem bom pa jaz tudi govoril! Vas ni škoda, pravite; dobro ! Ali ste sami ? nimate-U žive duše na svetu, za katero ste dolžni skerbeti? Kaj hočete zapustiti svoji hčeri, če ji še nočete ohraniti dobrega imena?
Kaj naj počne Jerica, uboga sirota? Zanašate se name ; ali kedo vam je porok, da se ne premislim tudi jaz? Težko je možu živeti z ženo, ki ima takega očeta" !
Nič odgovora! Globoko zamišljen je stopal Seljan poječi. Matija je videl, da mu je pravo struno zadel; prigovarjal mu je dalje :
sNe mislite na nas; mi moramo prenašati svojo nesrečo; otroci morajo ter-peti za svojega očeta, tako je na svetu! Vendar storiti hočem, kar mi je mogoče; prodati mislim domačijo, zapustiti z vso družino ta kraj ter naseliti se kje daleč od tod, kjer nas živa duša ne pozna. Še prej pa hočem poravnati očetovo krivico, kolikor mi je moči. — Čas poteka, odločite se, oče; pomislite, da ne govorim sam, z mano vred govori in vas prosi nedolžna sirota: imejte usmiljenje se svojim otrokom8!
»»Pregovoril sime, premagal, Matija; storiti hočem, česar sem prej mislil, da nikedar ne storim, ko bi tudi moral v sramoti, v ječi končati svoje stare dni. Ali je prav ali ne, li glej *"!
Na to mu poda roko. Matija ga zapusti z olajšanim sercem. Malo časa po tem sta Seljan in Matija stala pred okrajnim glavarjem. Seljan je povedal na zapisnik, kar je bilo potrebno, da se stvar pojasni. Izustilo njegovo je bilo tako verjetno, tako naravno, da ga je okrajni glavar, ki je bil že sam začel slutiti resnico, izpustil brez pomiselka.
Ko je bilo to končano, oberne se Matija k uradniku rekoč:
»Gospod! Še nekaj me teži; jaz nisem učen človek, zato ne vem, kako naj storim, da bode prav ; ali vest mi veleva, da moram nekaj storiti. Gospod! naš nesrečni oče so se pregrešili; sto-
pili so pred višjega sodnika — da bi jim bil milostljiv! Jaz sem dolžan storiti, kolikor morem, da bode lajše njihovi duši. Nate, gospod, vzemite kar imam pri sebi in naredite s tem, kakor se vam zdi, naj bode ubogim na korist, ali kakor se vam vidi".
Ginen mu odgovori gospod, da po postavi tega ni dolžan; prigovarja mu, da naj spravi denar z mirno vestjo, ali mladi Sodnik ne odjenja. Slednjič shrani denar in mu da poterdilo, da ga je prejel; potem obema prijazno roko poda.
Reči pač ne moremo, da sta Matija in Seljan takoj potem, zapustivši neprijazni kraj, vesela stopala po tergu; veselje to ni bilo. Vendar nekako olajšana sta bila oba. Matija si je bil v svesti, da je prav storil, in stari Seljan se je vsaj v tem trenotji, ko je zopet dihal prosti zrak, čutil kakor da se je zbudil iz težkih sanj.
Konec.
Bilo je dve leti po tem. V tergu se je bilo mnogokaj izpremenilo. Sodnikovi so bili prodali svoj dom ter preselili se, nihče ni prav vedel kam. • Nekaj- časa so teržani govorili o Sodniku in Zaplotniku, nekateri so slutili resnico, gotovega ni nihče nič vedel. S časom je potihnila govorica; čas že skerbi, da pride vedno kaj novega na versto, da ne praznujejo stare in pač tudi mlade čeljusti.
Gospa davkarica je lovila tako dolgo, da je vjela najprej Olgi nekega mladega uradnika za moža, potem Ireni novega učitelja. Srečo želimo obema in upajmo, da bodeta znala oba v strah prijeti vsak svojo ženo. Za zajca na mizo ob godovih in praznikih jima bode tast skerbel, in gospa davkarica za dobre svete, kader jih bode
treba in ne. Da bi le smela oba se svojim tastom zahajati v veselo družbo, ki se shaja kakor nekedaj vsak teden pri Korenu!
Na Brezarjevem domu ni bilo zdaj več tako tiho in mirno kakor nekedaj. Stara Brezarica je pestovala malega kričača, gospodinjstvo je bila prepustila mladi snahi — Ani Sodnikovi. Za Brezarja se nam ni bati: dobro bo gospodaril in srečno živel se svojo družino, ako ne bode kake posebne nesreče, katere ga Bog varuj!
Take sreče ni bilo na Seljanovem domu. Starček je dervaril ko prej, in v koči njegovi je sedela pri malem okenci Jerica ter pridno šivala. Malo obledela je bila res, in tudi bolj tiha je bila, ali tožila ni nikoli ne očetu, ne drugemu nikomer, da se čuti nesrečno. Zdaj pa zdaj je pač tudi z rosnim očesom pogledala preko cvetic, ki so ji na okenci cvele v pisanih posodah, ven na stezo, na cesto, ki je deržala v terg, od tod v mesto in iz mesta liog ve še kam!
(n ko so ji neko popoludne zopet lako pogledi nehotoma uhajali iz tihe sobice, glej, kar ti priderdra voz po cesti. Deklici začne utripati serce, sama ni vedela zakaj; voz zavije proti hišici in malo trenotij potem sta bila dva srečna mlada človeka v stari dervarjevi koči.
Ko se je Seljan vernil na večer ter zagledal voz pred svojo hišo, ugenil je takoj, kaj pomeni ta nenavadna prikazen. Jerica mu priskače naproti ter se mu oklene vratu »pol smeha, pol joka". Matija ni skakal, to se vendar moškemu ne spodobi, če je tudi srečen snubač; a malo je vendar pospešil korake, da bi berž podal roko svojemu tastu.
»Torej si vendar prišel"! reče mu Seljan vesel, »saj sem dejal, da ne boš tak"!
Drugi dan se odpeljejo vsi trije v svoje novo prebivališče. Nato veselo ženito-vanje in srečen zakon! Liza se je bila pomladila sredi svojih srečnih otrok. An-drejče in Zalka sta veselo kakor nekedaj razgrajala po hiši; stari Seljan je imel z njima mnogo posla. Matija je umno kmetoval in teržil; od dne do dne mu je raslo premoženje; saj mu ga je bilo pa tudi treba za toliko družino, kakoršna je že bila, in Bog ve, kaj še pride! Svojega brata Valentina je vzel k sebi na dom, da mu je pomagal pri kupčiji. Lahkoživega mladeniča je bila spametovala nesreča.
In Nosan? Govorilo se je, da je pobegnil v Ameriko. To je mož pametno storil. Pustimo ga tam, kjer je našlo pribežališče že toliko potepuhov, morebiti zdaj tudi on tam pošteno živi.
B. M.
Spomini s pota,
Spisal Fr. Poljanec.
II.
Med Savo in Dravo.
(Konec.)
"Razgleda vši si gornje mesto in njegove 4 največe znamenitosti spustimo se po štermici v spodnje. Ta del Zagreba raz-položil se je na podnožji berdnega sveta obderžavni cesti, vodeči od Save do Drave. Ta cesta, v mestu Ilica zvana, glavna je 'žila spodnjega Zagreba in se naposled razširuje v velik pravilen prostor, terg '.Telačiča bana. Od te glavne žile odeep-Ijujejo se kakor pokrajne nekatere ulice, "ki so pa vse neznatne, razen dveh, treh, ki z .lelačičevega terga ali njegove I »T i— žine vodijo proti Savi. Tu je tudi drug •lep prostor, Zrinjskov terg, o katerem 'bodemo še pozneje katero rekli. Z .lelačičevega terga nadaljuje se Ilica proti vzhodu v dolgo Vlaško ulico. Ze iz tega majhnega čerteža je videti, da je dolnje mesto sicer ozko ali jako na dolgo raz-tegneno, in res imaš od početka flice pri svetem Duhu do mitnice konec Vlaške 'ulice uro hoda.
: Dolnje mesto dolgo ni imelo pravega pomena, še le kacih trideset let sem, zlasti pa odkar železnica veže Zagreb z ostalim svetom, jelo se je širiti in napredovati. Ni še tako davno temu, kar so nasred sedanjega .lelačičevega terga. prejšnje- . Ilarmice* regljale žabe, ko je vzdolž llice gnojnica stala v odperlih jarkih, in ko pošteni »purgar* zvečer ni mogel k sosedu na večerjo brez svetil-nice. ker bi sicer bil lehko obtičal v blatu ali si celo zlomil vrat padši v kako jamo. Nekoliko tega mu je ostalo še dandanes. f'oleg lepe modčrne hiše na tri pode stoji
še tu in tam, sosebno v gornji llici, stara pritlična lesenjača, ki je samo zarad lepšega ometana in pobeljena, da se na pervi pogled tekoj ne opazi, kako ji je pri serci. Cel6 vsa versta hiš na severni strani .lelačičevega terga je malo dostojna tega drugače lepega terga, sosebno slabo pristoji krasnemu spomeniku .lelačiča bana, stoječemu sred terga. Zato dela Zagreb na potnika prihajajočega z železnice nekak mešan vtis.
No pri vsem tem je dolnje mesto ne samo najlepši del Zagreba nego tudi samo ob sebi dosti lepo in lepša se vidoma od leta do leta. Kar bi si morebiti človek tu ali tam želel drugače, to vse obilo nadomeščuje njegova nenavadna živahnost. vsled katere ima Zagreb nekaj velemestnega. Ako se šečeš po llici ali ako izpred kavarne na .lelačičevem tergu opazuješ to živo gibanje in vretje, tudi ob navadnih dneh, ne bi veroval, da si v mestu, ki šteje 20.000 duš. Zagreb je na priliko mnogo živahniše mesto nego Gradec se svojimi KO.000 prebivalcev. O lepem vremenu vre proti večeru vse, žensko in moško, na Jelačičev terg in v llico, ki sta Zagrebu to, kar je Beču Graben in Kohlmarkt, da, imata celo tudi svojo „lepo" in ,,nelepo" stran. To oso-bilno živahnost dajo Zagrebu tri moške legije, namreč činovniška. vojaška in dijaška. Vsi l i ljudje pohajajo v prostih urah radi po ulicah, a ostali moški, zlasti oberlniki in tergovci, ki so že po svojem poslu vezani več na dom, so proti onim
v veliki manjini. Velikomestne so v Zagrebu tudi kavarne in gostilniee, ki se vse, vsaj kar je v resnici lepih, nahajajo v dolnjem mestu, na obeh velikih tergih in v llici. Kavarne so glede na prostor, notranjo opravo, množino časopisov, krasno razsvetljavo in živahnost povsem enake lepšim beškim. a glede na to, kar ti ponujajo na užitek, so daleč pred njimi. Na isti stopinji je ludi gostilniško življenje. Obojemu je lehko najti razlog v malo prej omenjenih razmerah moškega prebivalstva.
V dolnjem mestu so nadalje razpostavljeni vsi najemni vozovi, tu se nahajajo vse lepše prodajalnice, vse tovarne, vsi tergovski in denarni zavodi in naposled tudi železnica. Tu v dolnjem mestu ima Zagreb svojo bodočnost, tu se lehko širi neomejeno na tri strani.
Središče, rekli bi serce dolnjega mesta in po njem vsega Zagreba je .lelačičev terg. Na njem in okolo njega strinja se vsa zagrebška tergovina in ves promet, ki pa ni posebno velik, ker se suče samo okolo domačih potreb. Tu je Zagrebčanom naravno shajališče, ker vse ceste in ulice vodijo na ta terg, ki ima obliko skoro povsem pravilnega pravokotnika. Največ ga krasi prelep spomenik Jela-čičev, predstavljajoč tega narodovega ljubljenca jahajočega. z golo sabljo v iztegnem desnici na severo-vzhod kažo-čega. Hervatje pravijo, da se grozi Madjarom. Spomenik je delo glasovitega umetnika Fernkorna, katerega smert so nedavno razglašali beški časopisi. Zagreb je tako srečen, da brani v sebi še dva druga umotvora istega umetnika, namreč kip sv. Jurja v bližnjem Maksimira in Madono, ki se ima postaviti pred stolno cerkev. Nekako čudno pa stoji na oglu terga in llice deželna bolnica. Sredi
mesta na najživahnišem prestoru pa bolnica! In v bolnici je*tudi blaznica. V tihi noči razlega se večkrat krik in javk nesrečnih blaznih po tergu in po bližnji okolici. V zadnjih letih absolutizma zidala se je sicer za drage denarje velika bolnica na savski cesti, ali ko je bila dozidana, rekli so veščaki, da ni za rabo. Veliko zidanje "je stalo pote m dolgo prazno, naposled vselila seje vanje tovarna za smodke in tobak. Sedaj se zida uro od Zagreba v Stenjevci velika deželna blaznica, a bolnica ostaja še zmerom sredi mesta. Zavod oskerbujejo usmiljeni bratje ogerske provincije — narod jih zove »palincegerji*, menda po nemški: Barmherzigen. Skoro sami Slovaki in ogerski Hervatje so. ali po svojem mišljenji in vedenji so koreniti Madjari, recte Madjaroni ter bi tudi tu za veliki »Magjarorszag* radi delali propagando, ko bi ne bila v Zagrebu za ta posel tako nehvaležna tla.
Po kratki ali lepi ulici Marije Valerije, v kateri nam pred vsem pada v oči krasen židovski tempel, pridemo z Je-lačičevega terga na drag še veči in popolnoma pravilen prostor, na terg Zrinj-skega. Ta terg je bil še pred desetimi leti in tudi še nekoliko pozneje veliko smetišče zagrebškega mesta, a dandenes je najlepši terg hervaške prestolnice in ob enem najzgovorniši svedok njenega napredka. Ze sedaj ga oklepajo verste najlepših hiš, med katerimi se po klasičnem zlogu odlikuje sosebno hiša grofa Burattija, no še lepše bode se povzdignil, ko bodeti doveršeni začeti dve monu-mentalni stavbi, namreč palača jugoslovanske akademije, kateri so troški odmerjeni na 280.000 gld.. in palača sod-bena za 150.000 gld. V akademijsko palačo useli se akademija, ki biva sedaj
/
v Narodnem domu v gornjem mestu, in menda tudi arkeologični oddelek deželnega muzeja. V pervi versti je pa namenjena za galerijo slik. Kakor vsem hervaškim kulturnim zavodom novejšega časa, tako je tudi galeriji slik začetnik Strossmayer, čegar radodarnost, ako bi bilo mogoče, presega celo njegovo rodoljubje. On, ki je osnoval jugoslovansko akademijo, on, ki je postavil temeljni kamen hervaškemu vseučilišču, on, ki sedaj doveršuje divno stolno cerkev v Dijakovu, nespominjajoč množili druzih njegovih ustanov, on je na svojih potih v središčih lepe umetnosti, zlasti po Italiji in v Rimu za neštete peneze nakupil množino slik in druzih umotvorov, katerim je on najboljši poznavatelj. V svojem gradu v Dijakovu ima čuda tacih dragocenosti nagomilanih. Toda vsega tega blaga ne kupuje, ne hrani za-se, temveč želi, da si njegov narod, gledajoč dela neumerlih mojstrov, oplemenjuje serca, vnema se za ideale ter se navdušuje za vekovečno lepoto. Zato daruje vse to neizmerno blago svojemu narodu, poklanja ga prestolnemu mestu Zagrebu. ,1 ker mesto nima prostorov, ki bi bili vredni hraniti v sebi tolike zaklade, priskoči zopet pervi in položi 40.000 gld. kot prinesek, da se more zidali tem slikam dostojen hram. In že se zida po čertežih Friderika Schmidta, slavnega beškega arhitekta. Terg ima se spremeniti v park. Že je posajeno vsako-verstno drevje in germovje, a kedar ti nasadi malo ponarasto, imeli bodo Zagrebčani najlepše šetališče na Zrinjskovem tergu. Domač umetnik, kipar Rendič, ki si je svojimi umotvori celo v Italiji, v Florenci, proslavil svoje ime, ima nalog izdelati v mramoru kipa dveh hervaških slikarjev svelne slave, namreč Julija Klo-
vija in Andreja Meduliča (Schiavone), Ta dva kipa imata se postaviti v park pred akademijsko palačo. Isti umetnik izdeluje sedaj spomenik na grob pervemu hervaškemu pesniku Petru Preradoviču, ko je že poprej splošno pozornost budil s6 spomenikom Perkovčevim in z dopersnimi kipi nekaterih slavnih hervaških mož (Frane Kurelca, Dr. Dežmana in dr.).
Predno gremo iz dolnjega mesta, moramo — na kratko vsaj — omeniti n a-rodnega gl asbeneg a z a v o da, ki si je pred tremi leti zidal v Gunduličevi ulici svojo hišo. Ta zavod je dosti znamenit in slavi letos petdesetletnico svojega obstanka. V njem podučuje se mladina obojega spola v petji in v igri na glasovir, gosle, vijolončel in razna soplla. Ali duh, ki veje v tem zavodu, Hervatom ni posebno prijazen. Učitelji so večinoma tujci, ki bi na vso silo radi dokazali, da ni narodne glasbe, da je to naj-veča nezmisel. (z tega zavoda dobil je svet že nekoliko glasovitih opernih pevk, ki pa zunaj v sijajnosti velikega sveta le prerade pozabljajo svoj rod ali se ga celo sramujejo. — Tudi mladi čarobnik na gosli, Krežma, katerega občuduje sedaj ves širni svet, bil je — ako nas ne vara spomin — nekoliko časa pitomec tega zavoda.
Dolnje mesto spada pod župo sv. Marka ter zato nima nobene veče cerkve. Usmiljene sestre, po pokojnem kardinalu Hau-liku uvedene v Zagreb, imajo pri svojem zavodu na savski cesti sicer majhno ali lepo in okusno urejeno cerkev. Tudi pravoslavni ali, kakor se sami zovejo, Serbi imajo tik llice svoj hram božji.
Pustivši Jelačičev terg za sebo krenemo čez potok, stopimo še nekoliko korakov navkreber in evo nas na Kaptolu, tretjem delu zagrebškega mesta. Kaptol
je sveto mesto. Tu je pred vsem stolna cerkev, s čelom obernena na zapad, od juga in vzhoda opasana nadbiskupovim gradom, od severa pa zidom biskupo-vega verta. Škoda za to velekrasno zidanje, da od nobene strani ne more z vsem svojim veličastvom delovati na gledalca, kajti tudi čelo mu prikriva neko prizidano krilo biskupovega grada. V njem se hrani bogata knjižnica, ki je pa tu precej mertvo blago, ker ni javna. Zato se dela na to, da bi se stopila z vse-učiliščno, kjer bi gotovo bolje ustrezala svojemu namenu nego na svojem sedanjem mestu. Kakor je bilo že povedano, nahaja se v njej tudi knjižnica našega Valvazorja.
Zagrebška stolna cerkev je biser gotike iz XV. stoletja, sakristija je pa še stareja, menda iz XIII. veka. Ne samo najlepša cerkev hervaška. kar ne bi ravno mnogo pomenilo, nego je izmed najlepših vsega cesarstva, vzporeduje se namreč praški sv. Vida. Kes je nerazum nekaterih biskupov in pokvarjen okus nekih graditeljev mnogo na njej in v njej pokvaril. Tem napakam pribrajamo tudi premnoge oltarje in oltarčiče, ki se prav nič ne skladajo s cerkvenim zlogom. No vsi ti in še drugi pogreški izginili bodo v nekih letih. Slavni kaptol sklenil je namreč nedavno veličastni hram sv. Kralja popolnoma popravili in postaviti v pervotnem krasu. Zidal se bode še drugi stolp, prenovilo se bode čelo in porušilo se bode gori omenjeno krilo s knjižnico. Na terg pred cerkev pride krasen vodnjak z vodometom in nanj Fernkornova Madona. Delo je poverjeno najboljšim rokam, pervemu veščaku in najumnišemu poznavalcu gotike Fr. Schmidtu, ki ravno sedaj doveršuje ali je že doveršil poprave na dunajskem
hi 'amu sv. Štefana. Slava zagrebškemu kaptolu za ta odlok. Nečuveno bogata in ogledanja vredna je tudi riznica le cerkve.
Tik biskupovega grada in cerkve je vert, ki je bil Zagrebčanom prijetno sprehajališče, toda sedanji nadhiskup Miha-lovics dal ga je občinstvu zapreti.
Na kaptolu je nadalje še samostan in cerkev oo. menihov iz reda sv. Frančiška, župna cerkev sv. Marije, velika bogoslovnica za prostrano zagrebško hi-skupijo, zatem stanovanja in verti ostalih cerkvenih dostojanstvenikov, zlasti kanonikov, katerih ni nič manj kakor 28. No to število ni nikedar polno. Zagrebški kaptol je po svoji zgodovini, po svojem bogastvu, po svoji posesti in po veljavnosti svojih posameznih udov jako imenitna korporacija. Med sedanjimi udi imenujem starino Krist.ijanoviča, zadnjega kajkavskega hervaškega pisatelja, potem Veber-Tkalčeviča. ki sluje za izverstnega poznavalca hervaškega jezika, pred vsemi pa veleučenega predsednika jugosl. akademije Dr. Račkega, ki ima za hervaško in sploh južnoslovansko zgodovino naj-veče zasluge. Poleg teh in mnogih drugih vsega spoštovanja vrednih mož vergli so pa valovi Hervatom neprijazne politike preteklega desetletja v ta zbor nekolikoj oseb, ki ne po svojem znanji ne po svoj preteklosti niso zaslužile sedeti na naj-častniših mestih, katera hervaški narod more oddajati svojim najvrednišim sinovom duhovskega stanu.
Kaptol je tiho mesto, kakor se spodobi tacemu svetemu kraju. Hiše so vse zaperte, ulice prazne, zlasti popo-ludne, ko mine ono malo terga, ki se obderžava na prostoru pred cerkvijo. Le tu in tam se šeče kakov kanonik, sam ali se svojim sosedom, v »reverandi" s »pikačem" na glavi. Nekedaj je tudi
tukaj znalo biti živahniše, v časih namreč, ko so kanoniki v svojih hišah pri tleh točili vino iz svojih vinogradov. Tu se je pilo, pelo, plesalo in razgrajalo pozno •v noč. Gotovo je, da taka živahnost ni dolikovala temu mestu. Človeku naših krajev se še čudno zdi, ako na kmetih vidi kerčmo v župnikovem dvoru, in sicer je sam župnik kerčmar. Kaj la-cega lahko vidiš prav blizu Zagreba.
Kaptola se deržiti dve predmestji, dva dolga repa, na vzhod namreč že prej imenovana V laška ulica, na sever pa Nova vas, vsaka se svojo župno cerkvijo. V spodnjem konci Nove vasi stanujejo kaptolski , prebendarji*, kacih dvanajst po številu. To so duhovniki služeči sta-rišim kanonikom kakor neki pobočnici, zato pa imajo na užitku dosti dobre »prebende*. Ko sem nekega dne vprašal osebno mi znanega prebendarja, kake posle opravljajo kanonici razen molitev v koru, odgovori mi: Nobenih. A vi. njihovi pomočniki? nadaljujem jaz. E, mi jim pomagamo . . .
So pa med njimi tudi zaslužni možje, tako na pr. Ivan Tkalčič, ki je sosebno
s cerkvene plati razjasnil že mnogo temno stran v hervaški zgodovini.
V dolu med Kaptolom in gornjim mestom teče potok Medvedščak. v Zagrebu kar naravnost »potok* imenovan. Malo ga je, po letu se skoro ves posuši, a vendar je zagrebškim mestnim očetom »enfantterrible* v mnogem obziru. V deževji večkrat silno naraste in udari iz svojega navadnega umazanega in smrad-nega korita ter se razlije po .lelačičevem tergu. Pa tudi drugače je »potok* na slabem glasu, v pošteni družbi, zlasti v ženski, ne sme se izgovoriti njegovo ime, pošten zakonski mož ogiblje se ga
tudi o belem dnevu.
*
* *
Blagovoljni bralec! Na černovškem mostu sem li obelal, da poj deva do savskega ustja, a še zmerom sva v Zagrebu in tudi tega sva le poveršno ogledala. 0 tej in oni stvari bi bilo še vredno iz-pregovorili — ali leto in z njim Zvonov tečaj je pri kraji. Kaj storimo? Ako ti je po volji tako potovanje, pridruži se zopet v novem letu. Čim veče število nas bode, tem prijetnejše se bode potovalo.
Zakaj in v katerih mejah se Slovani lahko uče tujih jezikov?
A
(Konec.)
^sfako posestvo polajšuje učenje in pro-vzrokuje on znatni m inus, ki prihaja na dobro vsem učencem, vsem narodom, prisvajajočim si tujih jezikov. Ko bi po takem zasledili, da slovanska znamenja in njih zveze nimajo prednosti pred enakostmi tujih jezikov, razvidimo tudi, da se Slovan ne more ponašati na to stran.
Znamenja v jezikih so razdeljena na slovniško imenovane govorne dele. Vsak slovar jih za svoj namen našteva v neki določeni in sploh navadni obliki.
Slovan ima bistveno vse govorne re-dove, kateri so razviti v sorodnih indo-evropskih jezikih. Tukaj tedaj ne nale-tava na nič takega, kar bi mu bilo bi-
stveno neznano. Vsaj po kakovosti ima slovar tako bogat, da pokriva z njim enake kakovosti tujih slovarjev. Utegne tedaj svoja znamenja pomnožiti vsaj po kakovosti z enakoveljavnimi znamenji do-tične tujščine. Da v tem krogu ne zaostaja Slovan, akoravno ni vrednosti tolike v tem, ker ni tu prednosti pred drugimi, je vendar lepa resnica za naše prašanje.
Pomislimo le, kako bi Slovan okoren bil za tujščino, ko bi n. pr. ne imel za prisvajanje tujega zaimnih znamenj!
Iz ravno tega pa lahko spoznamo, kako Slovanu o začetku n. pr. romanski ali germanski »člen" težavo dela ravno zato, ker ga sam ali celo ali vsaj v pismu ne rabi kot takega in ga ne potrebuje.
Glede na število slovarskih znamenj načelno nam ni treba gledati za učenje. Dovolj je vedeti, da tu Slovan ni na slabšem, če tudi ne na boljšem, od drugih sorodnih plemen. Ako se ozremo na današnji razvitek evropskih sorodnikov, ima pa Slovan vendar neko prednost pri učenji tudi v slovarskem obziru. Besedne tako imenovane prednice in končnice so mnogoštevilniše, nego pri drugih narodih, in kar še več velja, žive še današnji dan v večem številu, kakor drugod. Drugi narodi si morajo pomagati mnogokrat se sestavami besed, njemu pa v veči meri ta krajša sredstva zadostujejo za raznoverst.no množenje in stopnjevanje po lestvicah raznih in sorodnih pojmov.
S tem opozorom nočemo druzega ter-diti, nego da je Slovan se svojimi majhnimi sredstvi za dotične namene občutniši, nego drugi narodi. Občutnost pa ga sposobi v veči meri za prisvajanje družili jezikov vseh onih narodov, ki določujejo stopnjevanje pojmov
samo ali večinoma po sestavah besed T in ki so vsled tega, tako rekoč vajeni samo debelo gledati na znamenja sorodnih pojmov. Enaka občutnost se kaže vsklanji in spregat vi. Ko bi Slovan ne čutil več pomena dotičnih končnic, ki mu zadostujejo do zdaj za poznamo-vanje raznih stavkovih razmer, gotovo bi si bil tudi on že prisvojil v veči meri na eno stran slovniški člen, za drugo pa osebni zaimek. Komur to ni jasno, pa naj premišljuje nemščino za ta del, oziroma tudi romanščino.
Tudi ta stran ni brez pomena za laže učenje. Za kar se mi je razvil tenek čut doma, to mi bode na tujem tem laže ogledati, kolikor bolj mi to predstavijo povečano.
Ker smo že pri sklonih, naj omenimo še razmerno njih število. S tem številom pokriva Slovan blizo vse sklone današnjih sorodnih slovnic. I'odloge za prisvajanje tujih sklonov tedaj vsaj ne pogreša. Po drugem kraji je ravno iz že omenjenega vzroka sposoben tuje sklone umeti, ker njemu so skloni še samostalni in mu večidel še žive, drugi pa morajo bolj pogostoma zaznamovati slovniške razmere s predlogi. Občutnost za mala slovniška orožja Slovana zopet sposobi za slovniške okornosti tujščine. V bistvu mu vsaj tudi tako imenovani dvobroj ni neznan, če ravno ga je že skoro popolnoma izgubil.
V glagolu glede na naklone in čase današnji dan Slovan ni več tako srečen, kakor je nekedaj bil. Zato ima velike zapreke tudi v sorodnih jezikih za imenovane dele. Na to stran ie na slabšem, nego sorodna sedanja plemena brez izjeme. Ne smemo se tukaj varati in sebe povzdigovati, nimamo zakaj. Po sreči
ali pa splošni slovniški nesreči tudi drugi sorodniki nekedanje slovnične popolnosti izgubljajo in si se sestavami pomagajo, kakor mora delati na to stran tudi okorni Slovan.
Zopet pa ga za to ne majhno staro izgubo odškodujejo razviti glagoli glede na mnogoverstno trajalnost. Tu se Slovanu ni treba mnogo uklanjati, če sanskriščino izvzamemo. Ta popolnost mu pomaga tudi na raznih slovničnih okorno ohranjenih časih iz zadreg, ker mu doveršni glagoli na mnogo strani služijo za skoro popolnoma izginoli aorisl. Naj si drugi bližnji narodi trajalnost dejanj še tako na drobno in popolnoma dele, nikjer ni še Slovan se svojimi sredstvi v stiski. Povsod ima razvite oblike enake veljave dotičnih tujih zaznam vanj.
Kakor vidimo, Slovan za posamezne govorne dele in slovnične spreminjave ni toliko naprej, da bi mogel tu prištevati si posebno prednost za učenje. Kar je na eno stran na boljšem, je pa drugod zaostal. Poleg že znane glavne prednosti pa Slovanu lahko zadostuje, da je vsaj na enaki stopinji sposobnosti tam, kjer mu ni moč stati na verhu.
Pri naštevanji in primerjevanji slovanskih življev z enakoveljavnimi tujščine nismo smeli povdarjati, da ima Slovan mnogo besed, ki se po enakosti glasu in pomenu z drugimi vjemajo. Na to stran sploh ni Slovan na boljšem, nego druga sorodna plemena, ki kažejo ravno v enakosti nekega števila enakih korenik in izpeljav na nekedanjo skupnost.
Za take enakosti naj se šolski odgojevalei trudijo, ker prav delajo, ako morejo pokazati za isti pojem ne samo enake govorne dele, ampak tudi enake ali sorodne slovke, torej tudi podobne ali enoiste glasove. Mi pa se moramo zadovoljiti, ako pokažemo, kako se govorni deli domačega jezika pokrivajo se slovničnimi in slovarskimi enakostmi tujščine. Pri vsestranskem prisvajanji drugega jezika že to nekaj velja, da se srečujejo enakoveljavne pervine v obeh jezikih. Vsaj glavni zakon za sprejemanje naukov pokaže lahko svojo moč, ko se pridruži vsakemu znamenju enakoveljavno, če tudi ne enakoglasno znamenj e druzega jezika.
Francfe Podgorriik.
Zopet!
ogumo podjetje je bilo to, ko sem leta 1870. tedaj še precej mlad, slovenskemu občinstvu skoraj neznan človek v tujem nemškem mestu začel izdajati lepoznanski list v slovenskem jeziku; pogumno podjetje je bilo tudi, ko sem pet let potem sklenil nadaljevati opuščeno delo: vendar očitno moram reči, da se
nisem ne v pervič ne v drugič tako težko odločil, kakor zdaj, ko ima »Zvon* nastopiti svoj peti tečaj. Začetek je težak, veli pregovor; težko je ustanoviti nov list, ko je ustanovljen, uterjen, ko mu je uglajena pot, mislil bi človek, da ga je nadaljevati lahko: tako je navadno, tako se ne godi mojemu listu — ravno na-
sproti! Z neko malovernostjo, boječnostjo se pripravljam v peto leto stopiti se svojim listom. Zakaj to? Ali čutim morebiti, da mi pešajo telesne, duševne moči? Ali sem izpremenil svoje prepičanje, izneveril se svojim načelom? Ali sem izgubil veselje, navdušenje za stvar, katera se mi je nekedaj sveta zdela? Ali sem se utrudil, naveličal se neuspešnega prizadevanja? — Nič takega! Moči, prepičanje, načela, veselje, navdušenje — vse je kakor je bilo; čile moči mi tako rekoč po delu hrepene ; roj mladih nerojenih misli in vzorov mi sili na dan — in vendar odkod to pomišljevanje, ta malodušnost in nezaupnost? Mnogo bi imel govoriti o tem, naj omenim o kratkem, kaj me plaši in straši!
Gasi so slabi — splošna tožba! in slabši prihajajo od dne do dne; izvedriti se nočejo vremena, teman je v prihodnjost pogled! Majhen narodič smo Slovenci in Se ta razcepljen, razkosan; neugodne so naše politične, neugodne materijalne naše razmere — stara, žalostna resnica! In ta mali, ubožni, raztreseni narodič si je v nekem plemenitem ognji, v mladostnem, vse hvale vrednem navdušenji, v iskreni ljubezni do narodnosti, do materinega jezika v svojem hrepenenji, svoji žeji po omiki, po narodnem razvoji, v svojem bi agem, nenavadnem vnetji za vse kar je lepo, vzišeno in plemenito — ta izgledni narodič, pravim, si je v oni mladostni dobi prostovoljno naložil breme, ki pre-seza njegove materijalne moči. Morebiti ne terdim preveč, ako pravim, da ga ni skoraj na svetu naroda, kateri bi bil v tako kratkem času, v tako neugodnih razmerah, primerno toliko žertvoval za idealne namere. Da pustim drugo na stran, poglejmo samo število naših listov! Vprašajmo se: ali nam ni to število pri-
merno preveliko? .las. naravnost odgovorim: Da! Preveč, mnogo preveč časopisov imamo. In kaj je tega nasledek? Da časniki, katere imamo, niso taki, kakoršnih bi si želeli in kakoršni bi bili lahko, ako bi se njih število zmanjšalo, morebiti za polovico; ako bi se združile in zložile sedaj raztresene in zato neplodovite moči, duševne in materjalne.
Meni se zdi, da ni pravi rodoljub, kedor taji, kedor sebi in drugim prikriva to resnico. To kar pravim ne more nikogar žaliti: govoreč o časnikih, da niso kakoršni bi mogli biti, ne izjemam svojega lista! O tej imenitni stvari morebiti o priliki drugje ; pojdimo dalje!
Nasledek teh neugodnih razmer z ene strani, z druge to presiljeno, prenapeto prizadevanje je žalosten, dasi čisto naraven.
Narod, ki je toliko žertvoval čez svoje moči, ne vidi primernega uspeha, zastonj išče obilega sadii, kakoršnega sije obetal, kakoršnega je tudi zaslužil. (Dobro vem, da tu uplivajo tudi razmere, katere niso v naši oblasti; ali o njih ne pristoji in tudi ni dovoljeno govoriti lepoznanskemu listu.) Vsled tega se ga je polastila neka pobitost, obupnost; izgubil je veselje, zaupanje v samega sebe. Kaj hočemo, pokaj bi se trudili in vbijali, saj nam vse nič ne pomaga: kaj bi se sitom zajemali vodo! Slovenstvo nima bodočnosti, sami iz sebe nič ne zmoremo; škoda truda, škoda časa! Taki glasi se čujejo vprek po Slovenstvu; tako mislijo in govore vmes tudi možje, ki so se prej pošteno trudili in borili za narodno idejo. Godi se nam nekako tako, kakor človeku zjutraj po veseli noči v glasni družbi, kjer si je med prijatelji čez žejo privoščil ognjevitega tertnega sadu! — Kaj,
hočemo torej ? ali naj deržimo križem roke ter stojimo in se oziramo odkod nam pride pomoč ? Ali naj celo ležemo zopet trudni na klop ter »spimo spanje pravičnega", kakor smo ležali in spali nedavno? — Ne, prijatelj! odgovarja se mi; obupati ne! Mi se nismo izneverili sveti slovanski ideji; ali Slovenci sami ne moremo nič; združimo se se svojimi bližnjimi slovanskimi brati; učimo se njihovega jezika, on nam bodi književni jezik! — Slovenščino torej pustimo, dragi materin jezik, za katerega so se naši najboljši možje tolikanj trudili, da je, hvala njih trudu! res dospel v kratkem času do nenadno visoke stopinje svojega razvoja? Slovenščini dajmo slovo,zapojmo ji mertvaško pesem ? —
Tega ne! Slovenščina naj ostane, v njej pišimo knjige za prosto ljudstvo; kar nas je izobraženih, gosposkih ljudi govorimo, pišimo in berimo — hervaščino! — Ta novi nauk, ki se nam zdaj oznanja in priporoča po slovenskih listih, zdi se mi nekako star. Slovenščino torej prepustimo hlapcem in deklam, prepustimo jo terdemu, nerodnemu kmetu, za take tlačane je ravno dobra, oni naj se vbijajo z njo! -
Dotaknil sem se tukaj vprašanja, katero je sedaj, kakor pravimo, na dnevnem redu: silno važno vprašanje, prevažno da hi mogel na tem mestu obširno in korenito povedati svoje mnenje o njem. Naj torej rečem samo toliko, kolikor se mi zdi da neizogibno zahteva namen teh verstic.
Možem, kateri tako govore in uče, verujem, da jim ta nauk izvira iz globokega prepičanja, iz najblažjeganamena; verujem jim. da so korenito premislili in prevdarili, kaj govore. Verjeti hočem tudi, da sem jaz prekratko vi d en, ker mi je
modrost lega nauka nedoumna. Vendar se mi zdi, da je moja, kakor vsakega poštenega rodoljuba dolžnost, izreči v tem vprašanji svojo misel. Rečem torej, da se mi zdi ta nauk silno nevaren, da poguben ! Ko bi se ta misel uresničila, bojim se, da bi nasledki ne bili taki, kakoršne si oni obetajo. Vpraša se: kaj stem pridobimo in kaj izgubimo? Kaj izgubimo, dobro vem. Začeli smo svoje narodno izobraževanje na široki podlogi; prosto ljudstvo smo probudili iz narodne nezavesti; v prostih sercih ima naše mlado slovstvo svoje korenine; in to je edino pravo, ako hočemo, da naj se nežno drevesce krepko razvija in obilen sad obrodi! Popustimo slovenščino, tako izgubimo ljudstvo!
Kaj si pridobimo? Ali nas čaka na oni strani krepko uterjena, med prostim ljudstvom, po vsem narodu razširjena, narodna zavest? ali se nam obeta bogato, cvetoče, izvirno-narodno slovstvo? O da bi bilo tako! — —
Popustimo slovenščino, kaj bode potem ? Naše ljudstvo se pogrezne zopet nazaj v prejšnjo narodno nezavest in omikani svet, katerega smo vendar nekoliko pridobili, omikani svet bo bral kakor nekdaj — nemško! Tu se spominjam znane basni o psu, ki je plaval čez reko s kosom mesa v ustih; v vodi zagleda podobo mesa, meni daje meso, popasti ga hoče, a izgubi še to kar je imel!
Krenimo zopet na pravo pot! Razložiti sem hotel, zakaj sem se tako težko odločil nadaljevati svoj list. Veselje ni očetu gledati hirajočega otroka, ki ne more ne živeti, ne umreti, naj ga še tako rad ima.
Vendar morebiti pa ni še tako hudo, kakor se bojim, morebiti imajo slovenske dežele vendar še nekoliko sinov
in hčer, ki ljubijo še po starem svoj dom ki še česte svoj materin jezik in žele, da se vedno lepše razvija, ki čutijo v življenja hrupu in skerbeh, tu pa tam potrebo blage dušne hrane, da jim serce blagodejno oživi, in čelo zvedri. Do njih se obračam, vabim jih in prosim, naj me kakor do zdaj blagovoljno podpirajo vsak po svoji moči; njim priporočam naj bero naslednje
T7"a-Toilo.
»Zvon" nastopi, nekoliko perojen, svoj 5. tečaj. Izhajal bode kakor do sedaj po
dvakrat v mesečina celi poli, a vsaka številka sč svojo podobo v listu. Spisi bodo vsi izvirni, isto tako podobe. Posamezni spisi bodejo krajši, da se doseže večja mnogoverstnost. Versta podob se začne z »galerijo slovenskih pesnikov": pridejani životopisi, iz najboljšega peresa, bodo podajali bralcu kratko zgodovino slovenskega pesništva.
Naročnina, kakor do sedaj: 5 gold. za vse leto, 2 gold. 50 kr., za pol leta, pošilja se pot naslovom: Redaction des »Zvon", Wien, VVahring, Herrengasse 74.
Jos. Stritar.
Slovenski glasnik,
Poslano.
Naslednja »zahvala" nam je prišla prepozno V roke za prejšnjo številko; dasi je že toliko časa »post festum", štejemo si vendar v dolžnost razglasiti jo vso. kakor se nam je poslala.
Zahvala.
O svojem 70. rojstnem godu doživel sem radosti, koje hi se nikdar ne bil nadejal. Prijatelji od blizu in iz daleka, iz slovanskih in nemških pokrajin, združeni in posamni, zastopniki društev, zavodov, mest, sel itd. donesli so mi mnogobrojnih dokazov svoje ljubezni in naklonjenosti ustmeno in pismeno, in došlo mi je toliko častnih listin . pa tudi dragocenih umotvorov in krasnih tvorin iz ženskih rok, da ne vzmagam besedi, s kojimi bi izrazil občutke svojega globoko ginjenega serca.
Sam dobro vem in se radujem temu, da vsa £a odlikovanja ne veljajo tolikanj meni. posamezniku, marveč dobri in vzvišeni stvari, koji služim doslej 36 let; a zarad tega mi dolžnost serčne zahvale nikakor ni manjša.
Tolikega veselja ves presunjen morem javno svojim prijateljem, vsem skupaj in vsakemu posebej, le se slabimi besedami objaviti svojo najtoplejšo zahvalo za tolika preljubeznjiva čestitanja z najiskrenejšo željo: naj Bog vsemogočni milostivo izverši vsa, vsa voščila, koja so bila tako toplo naglašana o nepozabljivih dneh 17. 18. in 19. novembra t. 1. od predragih mi prijateljev!
V Ljubljani dne 26. novembra 1878.
I)r. Jan. Bleitveis.
p pomba uredništva.
Zaradi pretesnega prostora v zadnji številki se niso mogli končati vsi spisi; tudi se je moral času primeren spis: »Priletnega samca sveti večer' odložiti za pervo štev. prihodnjega leta.
^OPRAVA.
V zadnji štev. str. 359 naj se bere: Halje mesto: Konec.
»Zvon' izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gl. za vse leto s podobami, 2 50 za pol leta; i gl. za vse leto brez podob. 2 gl. za pol leta. Napis: Redaction des .Zvon'. VVien. VVahring,
sse 74.
Izdaje in ureduje: Jos. Strit;
Tiskata: A. Keiss iu P. Horr\.
\ CT