LADINSKE KAMENINE IN HIDROTERMALNE SPREMEMBE ČRNEGA GLINASTEGA SKRILAVCA V OKOLICI ČRNE PRI KAMNIKU Ana Hinterlechner Z 1 sliko v prilogi V letih 1957-1958 smo za Rudnik kaolina Črna pri Kamniku kartirali dolino potoka Črne od Stahovice do prelaza Crnilec. Raziskave smo razširili proti severo-vzhodu na okolico Plešivca do Kranjskega Raka, proti jugu pa do Sel in Rožičnega. Zahodno od rečice Kamniške Bistrice smo pregledali okolico Županjih njiv in ozek pas severno ob potoku Bistričici do Kuharja (Slatina). Kartirano ozemlje je zanimivo zaradi spornega vprašanja »kristala-stih skrilavcev« in zaradi nahajališč uporabnih glinastih snovi. Vprašanje »kristalastih skrilavcev« smo v glavnem rešili. To so ladinske magmatske in metamorfne kamenine, ki smo jih uspeli natančneje določiti. Preiskava glinaste snovi, ki so jo do sedaj imenovali kaolin, p^ je pokazala, da gre za ilit. Kamenine ladinske stopnje Na Tellerjevi karti (1898) so kamenine ladinske stopnje v okolici Črne označene kot kristalasti skrilavci. Raztezajo se od rudniške separacije proti vzhodu v nekaj sto metrov širokem pasu. Pri Logarju se močno razširijo proti severu na Kranjsko Reber in proti jugu do Sel. Zahodno od Stahovice so ladinske kamenine označene tudi na Tellerjevi karti, vendar v manjši razsežnosti kot dejansko nastopajo. Ladinska stopnja je zastopana z naslednjimi kameninami: 1. psevdoziljski skladi, 2. kremenov keratofir in njegovi tufi, 3. kremenov porfir, 4. avgitni porfirit in njegovi tufi, 5. filit, filitu sličen skrilavec in kloritni skrilavec. Psevdoziljski skladi Psevdoziljski skladi se vlečejo skozi vso dolino potoka Črne v ozkem pasu, ki je ob stranskih grapah razširjen. Zahodno od rudniške separacije izginejo pod srednje in zgornjetriadni apnenec in melišča. Prekrit pas je Geologija V. — 9 129 dolg približno 800 m. Nato se spet pojavijo ob ozkem pasu keratofira in segajo preko rečice Kamniške Bistrice do Županjih njiv, kjer jih ponovno prekrije srednjetriadni apnenec in dolomit. V dolini potoka Bistričice se psevdoziljski skladi pojavijo še trikrat kot manjše krpe in pasovi, ki so med seboj zvezani pod triadnim apnencem in dolomitom. Nadaljujejo se proti Šenturški gori in proti Sv. Ambrožu. Psevdoziljski skladi so južno od prelaza Crnilca ločeni po ozkem keratofirskem pasu od psevdoziljskih skladov, ki nastopajo južneje, in segajo preko Sovinje peči do Sel, kjer se močno razširijo. Na zahodnem robu karte v okolici Sel se izklinjajo, proti vzhodu pa se raztezajo še dalje. Psevdoziljski skladi so sestavljeni iz črnega glinastega skrilavca in tufskega peščenjaka ter prehodov med obema. Črn skrilavec je razvit predvsem v dolini potoka Črne. Po njem je dobila dolina ime. V območju Sel in Bistričice pa prevladujejo bolj peščeni skladi. V okolici Sel in severozahodno od tod nastopajo med psevdoziljskimi skladi tudi tanke plasti črnega apnenca. Sečejo ga bele kalcitne in kre-menove žilice. Psevdoziljski tufski peščenjak je sestavljen iz kremenovih zrn, kislih dvojčičnih glinencev ter kloritnega, sericitnega in glinastega lepila. Količina posameznih komponent se zelo spreminja. Včasih ima precejšnjo primes karbonatov. Svež je črn, preperel pa navadno rjavkast zaradi primesi železovih hidroksidov. Kadar ga voda popolnoma zmehča, je zelo podoben izdanku gline. Zrna kremena in glinencev so navadno oglata. Glinenci so pogosto zelo spremenjeni: sericitizirani in kaolinizirani. Imajo negativno Becke-jevo črto. Sestav glinencev, določen pod Fedorovim mikroskopom, ustreza albitu, ki ima nekaj odstotkov anortita. Črn skrilavec ima masten sijaj. Je zelo drobnozrnat in povečini sestavljen iz glinaste snovi, kremena ter delno iz kalcita. Barvo mu dajejo grafit in neprosojni železovi minerali (pirit), ki oksidirajo in obarvajo kamenino rjavkasto. Na terenu opazujemo nepravilne in stalne prehode med skrilavcem, skrilavim tufskim peščenjakom, tufskim peščenjakom in drobnikom. Na severovzhodnem delu kartiranega območja in še naprej proti Kranjski Rebri smo med keratofirom in porfiritom ponekod našli vzorce ki so zelo slični psevdoziljskemu skrilavcu in peščenjaku (Leonardova grapa). Ob Bistričici se psevdoziljski horizont, ki je večinoma peščeno razvit, konča s tankoploščastim, delno skrilavim mesnatordečim apnencem, ki ga sečejo številne bele kalcitne žilice. Rdeč apnenec se nahaja ponekod na kontaktu s keratofirom, vendar ni nikjer sledu kontaktne metamorfoze. Med Okroglim in Županjimi njivami je pas rdečega skrilavega apnenca pretrgan s keratofirom. Tudi na severnem robu istega keratofirskega pasu, ki se vleče v smeri E—W, smo zasledili na enem mestu rdeč apnenec, nad njim pa dolomit. S prisotnostjo keratofira v rdečem apnencu je dokazana njegova ladinska starost. Teller ima na svoji karti okrog keratofira nad Okroglim rob werfenskih skladov. Psevdoziljski skladi nad Bistričico imajo drugačen videz kot drugod na preiskanem terenu. Skrilavec je zelo trd. Ima iverast lom, ki smo ga opazovali navadno pri oligocenskih laporjih. Ponekod vsebuje temnorjave in temnosive peščene vložke. Teller je označil psevdoziljske sklade samo pri Županjih njivah in zahodno od vasi Bistričica, od koder se raztezajo na Senturško goro; imenoval jih je šenturške skrilavce. V dolini Črne so psevdoziljski skladi zgubani v antiklinalo, ki poteka v smeri E—W. V jami vidimo, da padajo sloji v severnem delu proti N, v južnem krilu proti S. Od vzhoda proti zahodu poteka skozi dolino tudi močan prelom, ki se nadaljuje na vzhodu severno od Menine planine, proti zahodu pa ob potoku Bistričici do Davovška. Prelom vpada v dolini Črne proti severu. Zaradi tektonskih in hidrotermalnih vplivov so se psevdoziljski skladi ponekod delno ponekod pa močno spremenili. Močne spremembe je opaziti predvsem v področjih, kjer nastopa skrilavec, ki je spremenjen v ilit. K manjšim spremembam štejemo močno sericitizacijo tufskega peščenjaka, ki ima zaradi tega masten sijaj. Tudi magmatske kamenine so sekundarno zelo spremenjene. Petro-grafsko smo jih preiskali predvsem zato, da bi določili njihovo zvezo s filitom in njemu podobnimi skrilavci. Spremembe magmatskih kamenin so hidrotermalne. Opazujemo sericitizacijo, kloritizacijo, karbona-tizacijo, izluževanje in limonitizacijo. Keratofir (kremenov) Od magmatskih kamenin je najbolj razširjen keratofir, ki ga najdemo v naslednjih območjih: 1. Na grebenu Plešivca se vleče v smeri NNW—SSE. Jugozahodna meja ni izrazita, ker ima keratorif tu skrilavo teksturo in filitast videz. 2. Drugi pas nastopa južno od Pirčeve ride v smeri E—W. Na zahodu je omejen, proti vzhodu pa se vleče naprej proti Menini. V tem pasu je keratofir zdrobljen zaradi močnega preloma, ki poteka skozi dolino. 3. Vzhodno od Studencev se razteza tretji pas, ki je tudi na zahodu omejen, na vzhodu pa se nadaljuje proti Menini planini. Keratofir je tu v glavnem izlužen, bel in limonitiziran. V okolici Rožičnega prodajajo kmetje limonitiziran keratofir kot okro tovarnam barvil. V glavni dolini, ki poteka od Sel proti Pirčevim ridam, je na višini 830 m na desni strani kamnolom izluženega keratofira, ki ima plastovito krojitev. Sečejo ga številne nepravilne žilice ilita. V tem kamnolomu je kopal ilit že Zois, zato ga imenujejo Zoisov kamnolom. 4. V dolini potoka Črne je na desnem bregu od sedanje glavne rudniške jame ozek pas keratofira, ki je pri Praprotnem, podobno kot psevdoziljski skrilavci, prekinjen s srednje in zgornjetriadnimi skladi. Nato se nadaljuje do rečice Kamniške Bistrice. Erupcija se je izvršila ob tektonski liniji s smerjo E—W. Keratofir se v območju rudarskih del ne da točno omejiti, ker nepravilno prehaja v filite ali se menja s črnim skrilavcem. 5. Severozahodno od Županjih njiv in zahodno od Groharja je še ena večja, na naši karti le delno omejena, površina keratofira. Povečini je izlužen, našli pa smo tudi rdeče in zelene različke z megaskopsko vidnimi vtrošniki glinencev in brez njih. 6. Dve manjši krpi keratofira sta tudi na levem bregu Kamniške Bistrice v Iverju in nekoliko južneje. 7. Videz keratofira imajo pogosto kamenine, ki so razširjene od Kališč do Zavrha na pobočju Loma. 8. Majhen izdanek keratofira, ki je delno spremenjen v ilit, smu našli jugovzhodno od Sv. Florijana v dolomitu. 9. Keratofir se razprostira tudi vzhodno od Kuharja. Na njegovem kontaktu s psevdoziljskimi skladi je vidnih na površini več izdankov ilita. Kremenov keratofir izdanja pogosto tudi drugod, toda v tako majhnem obsegu, da ga ne moremo vrisati v geološko karto. ftazlički kremenovega keratofira so rumenkast ozeleni, zeleni, sivkasti in rdeči v različnih odtenkih. Nekateri imajo že megaskopsko vidne vtrošnike, ki so beli, zelenkasti ali rumenkasti. Precejšnje površine keratofira so izlužene. Ostal je predvsem kremen in limonit. Nekateri vzorci so kompaktni, drugi so tektonsko zdrobljeni, nekateri pa skrilavi. Pospešene sekundarne spremembe tektonsko porušenih keratofirov so, podobno kot pri porfiritih, dale skrilave, filitom podobne kamenine. • V vzhodnem delu doline Črne nastopa predvsem zelenkast keratofir z vtrošniki. To je najbolj splošna vrsta kremenovega keratofira, ki je zrnat, precej preperel in krhek. Mestoma je limonitiziran. Ponekod reagira s HC1 1 :10. Dobimo pa tudi sveže kose. Svež vzorec smo kemično analizirali (1. tabela, analiza št. 1). Makroskopsko in mikroskopsko opazujemo zrna glinencev in kremena s premerom do 2 mm. Poleg tega vsebuje tudi biotit v različnih koncentracijah. Ponekod še opazimo njegove heksagonalne konture. Navadno je biotit preperel in nima leska. V zbruskih teh vzorcev vidimo porfirsko strukturo. Kot vtrošniki nastopajo glinenci in kremen, izjemoma le glinenci. Kremen ima pogosto konture romboedra in je natal j en. Vtrošniki glinencev tvorijo dvojčična zraščenja. Redko so sveži, povečini so močno spremenjeni. Od sekundarnih pojavov opazujemo v njih sericitizacijo, kaolinizacijo, karbonatizacijo in kloritizacijo. Zrna so včasih idiomorfna, včasih natal j ena. Pod Fedorovim mikroskopom smo izmerili 12 zrn v 4 zbruskih in dobili povprečno vrednost 0,9% an. Glinenci pripadajo torej albitu. Podatki na diagramu padajo v območje dvojnih vrednosti anortita, vendar je Beckejeva črta negativna. Osnova je drobnozrnata, mikrokristalna in ima včasih negativno, včasih pozitivno Beckejevo črto. Torej je sestavljena iz kislih glinencev in kremena. V osnovi opazujemo drugo, mlajšo generacijo drobnih vtroš-nikov kremena in glinencev. Skoraj vsa kremenova zrna v osnovi so zaobljena. Njihov premer je manjši od 0,1 mm. Redko vsebujejo glinenci stebričke apatita. V osnovi je tudi klorit, ki je različno koncentriran in tvori ponekod koncentrične vlaknate agregate. V nekaterih zbruskih nastopa kalcit, ki je psevdodihroičen. Pregledali smo tudi dva vzorca iz tektonsko porušenega območja keratofira, ki se nahaja jugozahodno od Sovinje peči in nad Rožičnim. Vtrošniki so redki; če pa nastopajo, so nepravilni in ostrorobi. Osnova je sorazmerno debelo kristalizirana. Po teksturi se ta keratofir ne loči od kristalastih tufov kremenovega keratofira, ki jih najdemo nad Slevim. Precejšnje površine keratofira nad Rožičnim so izlužene in limoniti-zirane. V tem primeru je kamenina rahlo skrilava. Izrazit skrilav keratofir nastopa nad izdanki ilita v grapi nad Rožičnim. Pod mikroskopom vidimo, da imajo izluženi vzorci keratofira drobno-kristalizirano osnovo. Po Beckejevi črti sodeč nastopa predvsem kremen. Ponekod so vtrošniki v kremenovem keratofiru popolnoma spremenjeni, motni in neprosojni. Pod mikroskopom vidimo, da motnost ni enakomerna. Nekateri glinenci so le ob robovih nespremenjeni. Tudi biotit je popolnoma izlužen in ne kaže več interferenčnih barv. Osnova je močno kloritizirana. (Tak je n. pr. vzorec 259/3930, vzet nad Slevim — zahodni del karte.) Med keratofirskimi kameninami zasledimo tudi litoidne in krista-laste tufe, ki se v mineraloškem sestavu ne ločijo od opisanih vzorcev keratofira. Hidrotermalno močno spremenjena magmatska kamenina ali njen tuf je pod vplivom pritiska lahko prešla v metamorfoziran skrilavec, v čigar mikrokristalni osnovi kremena in klorita lahko vidimo razporejene neprosojne površine zdrobljenih in spremenjenih glinencev. Tak primer predstavljajo naslednji vzorci: 167/3838 — s kote 573, jugozahodno od Trobeljnega, 47a/3796 — s Kališkega plazu, 127/3816 — s spodnje poti pod Plešivcem, 72/3819 — iz grape zahodno od Plešivca. Vsi ti vzorci so rahlo zelenkasti in so si megaskopsko zelo podobni. Edina razlika je ta, da vsebujeta vzorca 167 in 127 še vidne bele pege glinencev, ki jih na ostalih dveh ni več. Vzorca 47 a in 72 sta skrilava, vzorca 167 in 127 pa kompaktna. Vzorec 127 je značilen keratofir s številnimi vtrošniki kislih glinencev, ki imajo negativno Beckejevo črto. Kremenovih vtrošnikov ni. Osnova je mikrokristalna. V njej je precej sericita. Zato ni mogoče ugotoviti, ali je Beckejeva črta osnove ponekod tudi negativna. Meritve glinencev pod Fedorovim mikroskopom so dale povprečno vrednost anortita 4 % in kot 2 V = —84°, torej pripadajo albitu. Vzorec 167 ima še megaskopsko vidne vtrošnike, ki so pod mikroskopom popolnoma motni in kaolinizirani. Njihove konture so le redko ohranjene. Manjši kaolinizirani delci, nekdanja zrna plagioklazov osnove, se nahajajo v kremenovi sericitni osnovi. Vzorec je že popolnoma spremenjen keratofir. Vzorec 47 a je rahlo skrilav in v prečnem preseku nima belih zrnc. Pod mikroskopom vidimo drobnozrnat agregat, nekoliko debelejši kot v vzorcu 72. Povprečna velikost zrnc je nekaj stotink milimetra. Povsod v zbrusku opazujemo nepravilne motne oblike, nekdanje plagioklaze. Kamenina je sericitizirana in je nastala iz keratofira (tufa). Vzorec 72 je od vseh najbolj skrilav in po ploskvah skrilavosti limonitiziran. Osnova je gosta in homogena. Pod mikroskopom vidimo le mikrokristalen agregat kremena, sericita in neprosojnih delcev. Tekstura je homogena. Kamenina-je že popolnoma spremenjen keratofir. Lahko je imenujemo kremenov sericitni skrilavec. Isto velja tudi za vzorec 225/368, ki je vzet severno od kališke cerkve. Megaskopsko je kamenina rahlo skrilava. Ima brečasto strukturo. Oglati salični drobci, veliki do 1 cm, se nahajajo v zelenkasti osnovi, ki jo deloma obarvajo železovi hidroksidi rdečkasto in rjavkasto. Na ploskvah skrilavosti ima rahel svilen sijaj. Pod mikroskopom vidimo, da prevladuje mikrokristalna osnova sa-ličnih mineralov s sericitom. Posebnost so več milimetrov veliki, močno resorbirani glinenci, ki so zelo razpokani. Površine celih stotink kvadratnega milimetra teh glinencev so sericitizirane, kaolinizirane in nadomeščene s kremenom. S popolno resorbcijo in nadomestitvijo glinencev s sekundarnimi minerali dobimo filitu podobne kamenine. Opisana kamenina je nekoliko filitu slična. Vidimo izrazito, da je nastala iz tufa kremenovega keratofira. Vzorec 190/3856 je vzet v keratofiru na Požarnem hribu severno od Rožičnega. Po mineralcškem sestavu je enak že opisanim vzorcem. Sestoji iz kremena, kislih glinencev, sericita in limonitiziranega neprosojnega kovinskega minerala. V zbrusku vidimo v osnovi klorita in sericita, ki je rahlo rjavkasto obarvana, nezaobljene drobce glinencev in kremena, velike nekaj stotink milimetra. Vtrošniki glinenca so redki in so povečini idiomorfni. Merijo povprečno 0,2 mm. Množina sericita in klorita, ki ni povsod enakomerno porazdeljena ter neenakomerna velikost klastičnih drobcev med sericitom in kloritom osnove, povzročata tufsko teksturo. Kamenina je skrilav kera-tofirski tuf. Južno od Plešivca nastopa med drugim kompaktna zelenkastobela tankoplastovita kamenina, ki je lepo razgaljena v Kališkem plazu. Po ploskvah skrilavosti je pogosto sericitizirana, limonitizirana in kloritizi-rana. Zrna te kamenine so izredno drobna. Večinoma merijo manj kot 0,01 mm. Razen kremena lahko ločimo v osnovi še sericit in klorit, ki sta paralelno orientirana. Beckejeva črta osnove je včasih pozitivna, včasih negativna. V vzorcu je 86 °/o kemično določene kremenice. Po mikroskopskih podatkih je kremenica vezana deloma tudi na kisli glinenec. Kamenina je močno silificiran tuf. Podobne najdemo tudi drugod v Sloveniji v wengenskih plasteh. Kremenov porfir V naslednjem bomo opisali vrsto kamenin, ki prehajajo iz kremenovega porfira v metamorfni skrilavec. Kemično analiziran vzorec kremenovega porfira, v ožjem smislu fel-zitporfira, je vzet v Kališkem plazu. Podobni izdanki so pogostni v območju Loma. Barva variira od rjavkaste do sivkaste. kar je odvisno od prepere-vanja femičnega minerala v osnovi. Ta je svež, včasih pa limonitiziran ali kloritiziran. V prvem primeru je kamenina rjavkasta, v drugem sivkasta. Femični mineral je ozek in razpotegnjen. V dolžino meri približno 0,1 mm. Včasih je rumenkastorjavo pleohroičen. Kot potemnitve je skoraj pravi. Po nekaterih zrnih bi sklepali, da je to biotit, ki je ponekod spremenjen v rogovačo. Oba minerala sta deloma prešla v klorit. Rjav femični mineral tvori pogosto lepe zvezdaste strukture. Megaskopsko je kamenina zelo gosta, steklasta. Posamezni vzorci imajo različne količine akcesornega pirita in magnetita. Pod mikroskopom smo pregledali štiri enake vzorce te kamenine (26, 46, 44, IIG). Navajamo natančnejši popis kemično analiziranega vzorca IIG (1. tabela, analiza št. 2), ki je temnorjavkast, na nekaterih robovih nekoliko rumenkast, izredno drobnozrnat, in se zato lomi popolnoma gladko. V zbrusku vidimo felzitsko osnovo, ki predstavlja prekristalizirano steklo. Delci so manjši od 0,02 mm .Beckejeva črta je ponekod negativna, drugod pozitivna. V osnovi nastopa prej omenjeni rjavkast femični mineral, ki meri povprečno 0,1 mm, a doseže ponekod tudi 1 mm. Kalij, ki ga je v tem vzorcu veliko, je vezan na biotit in tudi osnova mora biti bogata s to sestavino. Vzorec 131 je vzet jugozahodno od Plešivca. Podoben je kemično analiziranemu kremenovemu porfirju, ker nastopa v njem enak femični mineral. Glavna razlika je, da kemično analiziran vzorec IIG nima vtroš-nikov. Kamenina je svetla in sveža. V osnovi ima podolgovate zelenkaste lise. Pod mikroskopom vidimo, da prevladuje mikrokristalna osnova, ki ima mestoma negativno Beckejevo črto. V osnovi so fino dispergirani klorit, pirit in iglice femičnega minerala, ki je raztresen po vsej površini zbruska, mestoma pa je gnezdasto nakopičen in včasih rahlo zgneten. Pogosto vrašča v vtrošnike plagioklazov. Barva se spreminja od rumenkasto-rjavkaste od temnorjave. Plagioklaz je dvojčičen, nekoliko lamelaren in pogosto zelo zaobljen. Glinenci so rahlo kaolinizirani in sericitizirani. Po podatkih meritev dveh zrn pod Fedorovim mikroskopom pripadajo albitu s povprečno vrednostjo 6 °/o an. V kamenini ni K-glinencev. Rjavkasta zrnca rogovače in biotita merijo največ 0,2 mm, plagioklazi pa od dese-tinke milimetra do 2 mm. Vzorec 216/3S36 se megaskopsko precej razlikuje od prejšnjega. Vzet je severozahodno od Smrečja. Kamenina je trdna, nekoliko razpokana, sivkasta in precej limonitizirana. Ločimo tudi sveža zrna pirita. S HC1 slabo reagira. Pod mikroskopom vidimo, da so rjavkasta igličasta zrna precej enakomerno raztresena po vsej mikrokristalni osnovi, ki je v tem zbru- sku nekoliko debeleje kristalizirana; kristalčki dosežejo 0,1 mm. Zlasti ob razpokah, ki sečejo kamenino, je osnova limonitizirana in kloritizi-rana. Beckejeva črta osnove je ponekod pozitivna, ponekod negativna. Večji vtrošniki glinencev so redki, precej resorbirani, zaobljeni, dvojčični, sericitizirani, kloritizirani, močno razpokani in kisli. Tudi v tem vzorcu se vanje vrašča značilen femični mineral. Podatki merjenja gli-nenca pod Fedorovim mikroskopom dajo povprečno vrednost 7,7 °/o an. Torej pripada albitu. Akcesorno nastopa apatit. Kamenina je nekoliko tektonsko razpokan kremenov porfir. Vzorec 220 je vzet severovzhodno od Smrečja. Megaskopsko je trden in rahlo skrilav. Na ploskvah skrilavosti ima masten sijaj. Barve je temnosive, v prečnem preseku na skrilavost je svetlejši. V zbrusku vidimo, da je kamenina sekundarno spremenjena. Rjavkast femičen mineral je zdrobljen in ohranjen le na redkih mestih. Kamenina je sericitizirana. Osnovi zaradi gostega prepletanja s sericitom ne moremo določiti Beckejeve črte. Na dveh mestih sta ohranjeni veliki gnezdi dvojčičnih glinencev. Po kotu potemnitve so kisli. V osnovi je veliko enakomerno raztresenih drobnih zrn pirita. Kamenina je kremenov sericitni skrilavec; nastala pa je iz kremenovega porfira. V končni fazi spremembe, to je z izluženjem femičnega minerala in z istočasno sericitizacijo se skrilava, filitu podobna kamenina, ki je nastala iz kremenovega porfira, petrografsko ne da več ločiti od skrilave, filitu podobne kamenine, nastale iz keratofira oziroma iz njegovega tufa. Dokaz za to nam je vzorec 144, ki smo ga kemično analizirali. Vzorec 144, ki je vzet v dolini Volovjeka, severno od Zavrha, je megaskopsko sivkast, filitast in v prečnem preseku sličen kremenovemu keratofiru. Na terenu nastopa na meji s kremenovim keratofirom. Pod mikroskopom ni opaziti vtrošnikov glinencev kot v nekaterih podobnih vzorcih, ki so potrdili našo domnevo o prehodu kremenovega keratofira v skrilavo filitsko kamenino. Zato smo vzorec kemično analizirali (1. tabela, analiza št. 6). Analiza je pokazala, da pripada vzorec magmi alkalnih granitov, kamor spada tudi kremenov keratofir. Vendar so med nespremenjenim keratofirom in našim vzorcem določene razlike. Povečani sta količini al in fem z ozirom na c in alk. Kamenina je močno karbonatizirana. Del CaO smo zato vezali na karbonat. Med tektonskim delovanjem so vplivale na kamenino torej tudi terme. Pod mikroskopom vidimo drobnozrnat agregat kremena, sericita, klorita in karbonatov. Glinenci, ki jih je po normativnem sestavu veliko, so prešli v sericit, ali pa so tako drobni in pomešani s sericitom, da ne moremo ugotoviti negativne Beckejeve črte. Osnova vsebuje številne drobne kvadratne konture pirita, ki je ponekod limonitiziran; limonit zapolnjuje tudi razpoke. Največjo velikost dosežejo v zbrusku zrna kremena in kalcita (desetinko milimetra). Večina osnove je drobnozrnata (nekaj stotink milimetra). Avgitni porfirit Bazična magmatska kamenina na našem terenu pripada avgitnemu porfiritu oziroma porfiritu, ki obroblja predvsem keratofir Plešivca (1327 m). Najnižja stopnja v grebenu Lom—Plešivec—Kranjska Reber je Lom (1130 m), ki ga sestavlja porfirit. Od sedla nad Plešivcem proti Kranjski Rebri je zgrajen greben iz avgitnega porfirita (1435 m). Ponekod opazimo številne mandlje. Avgitni porfirit sega preko roba naše karte proti vzhodu. Ko prečkamo ride, zasledimo na posameznih mestih med črnim skrilavcem zaobljene leče porfirita, ki močneje kljubuje eroziji kot skrilavec. Večjih površin avgitnega porfirita pa južno od glavne ceste ni več. Avgitni porfirit smo našli kot droben tufski vložek tudi med črnim glinastim skrilavcem pod Sovinjo pečjo ter še na nekaterih mestih. Izdanki so premajhni, da bi jih lahko vrisali v geološko karto. Popisali bomo nekaj značilnih in zanimivih vzorcev. Vzorec 178/3833 je vzet pod Sovinjo pečjo , med izdanki ilita. Kamenina je trdna, svetlozelenkastosiva, skrilava i n ima mestoma po ploskvah skrilavosti masten sijaj. Pod mikroskopom vidimo, da je kamenina magmatska, česar pa njen zunanji videz ne kaže izrazito. Osnova je pilotaksitska in prehaja ponekod v intersertalno. Vtrošnikov ni. Med paličastimi glinenci nastopa klorit, ki predstavlja spremenjen prvotni femični mineral. Kremen je zelo redek. Zrna glinencev in klorita se tako pomešajo in so tako drobna, da ni mogoče meriti Beckejeve črte glinencev. Po njihovem kotu potemnitve, ki je majhen, sklepamo, da so bolj kisli. V osnovi nastopajo drobne kvadratne konture akcesornega pirita, ki ga je precej. Vsa kamenina je zelo drobnozrnata. Zrna klorita kot zrna glinencev so ozka in podolgovata ter merijo povprečno 0,05 mm. Zrnca pirita pa merijo le 0,02 mm. Na enem samem mestu je opaziti 0,1 mm veliko, nekoliko zaokroženo zrno, ki bi lahko pripadalo avgitu. V kamenini nastopajo drobne žilice in gnezda sekundarnega kalcita, ki merijo do 0,1 mm. Ker se popisan vzorec nahaja med ilitom, smo ga analizirali (1. tabela, analiza št. 4). Kamenina je porfirit. Po Trogerju smo dobili podatke, ki ustrezajo gabro-dioritni skupini, po Niggliju pa se analiza sklada z normalno dioritno magmo. CaO je relativno malo, ker ga vežemo na sekundarni kalcit. Povečana pa je količina zemeljskih alkalij. Vzorec 1/3567 (kemično analiziran, 1. tabela, analiza št. 3), ki smo ga vzeli na Lomu, pripada bolj bazičnemu različku. Megaskopsko je kamenina svetlozelena in drobnozrnata. Posamezna zrnca merijo do 1 mm in so temnejša kot osnova. V okolici, kjer smo vzeli ta vzorec, se nahajajo tudi drobci belega silificiranega tufa. Pod mikroskopom vidimo, da je vzorec sekundarno spremenjen, vendar manj kot ostali. Ohranjeni so avgitni vtrošniki, ki nimajo idiomorf-nih oblik ter so zelo razpokani in razkosani. Kar pa je bilo femičnih mineralov v osnovi, so prešli v klorit. Ta tvori ponekod dolga luskasta zrna, navadno pa je skoraj izotropen. Glinenci so zelo sericitizirani in epidotizirani. Na redkih mestih so še vidne lamelarne ploskve spreme- njenih dvojčičnih glinencev. Zrna merijo nekaj desetink milimetra. Avgitni vtrošniki dosežejo 1 mm. V kamenini nastopajo geode, zapolnjene s kloritom. Merijo nekaj desetink milimetra, Akcesorno nastopajo železovi neprosojni minerali, ki so limonitizirani. Od sekundarnih pojavov opazujemo epidotizacijo, kloritizacijo in limonitizacijo. Razen obeh kemično analiziranih vzorcev bomo natančno popisali še vzorec porfirita, kateremu smo določili sestav glinencev pod Fedorovim mikroskopom. Vzorec 36« je vzet v keratofiru na poti Pirčeva rida—Breznik. Je drobnozrnat in temnozelen, večina odlomljene ploskve je preperela in zato vijoličastorjava. V zbrusku vidimo v osnovi klorita na gosto posejane letvice dvojčičnih plagioklazov, ki so zelo drobni in sveži. Njihova povprečna velikost je 0,18 mm. Femični mineral osnove je popolnoma kloritiziran. V kamenini je precej drobnih zrn akcesornega pirita, ki je že precej limoniti-ziran. Kremenova zrna so zelo redka. Na nekaj mestih opazujemo različn? vključke klorita. Struktura kamenine je intersertalna. Preiskava glinencev pod Fedorovim mikroskopom je dala podatek za albit. Na 1. obzorju v zahodnem delu jame smo v 4. sloju vzeli vzorec na kontaktu z ilitom. Kamenina je zelena. V njej ločimo do 3 mm velika femična zrna. Površina posameznih drobcev je na mestih, kjer jo prekriva glinast oprh, svetlozelenkasta. Pod mikroskopom smo ugotovili, da je kamenina avgitni porfirit. Sveži so le vtrošniki avgita, medtem ko je vse ostalo spremenjeno v agregat, v katerem komaj razlikujemo klorit, sericit in neprosojno substanco. Optični podatki avgitnih zrn: 1.zrno: Ng — Np = 0,0239 (presek leži v ravnini zbruska). 2. zrno: Ng — Nm - 0,0236, Nm — Np = 0,00605, Ng — Np - 0,0296 2 V = + 44°, n = 1,7. 3. zrno: Ng — Np = 0,0236 (presek leži v ravnini zbruska). Robovi avgitnih vtrošnikov so resorbirani. V spremenjeni osnovi so še vidne konture deskastih plagioklazov, ki so merili več desetink milimetra. Tudi klorit je lepo kristaliziran. Njegove luske presežejo 0,1 mm. Pregledali smo še več zbruskov avgitnega porfirita, ki se pa ne razlikujejo od že popisanih vzorcev. Edina posebnost je, da vsebujejo nekateri redke drobce olivina, ki merijo največ 0,1 mm, povečini pa precej manj. Podatki za olivin enega izmed vzorcev, ki je vzet na Lomu, so: 1. zrno Ng — Np = 0,0387 (presek leži skoraj v ravnini zbruska), 2. zrno Ng — Np = 0,0348 (naklon je popravljen pri predpostavki n = 1,75), 3. zrno Ng — Np = 0,034 (presek leži skoraj v ravnini preparata). Po optičnih podatkih pripada olivin forsteritu, t. j. skoraj čisti Mg komponenti. Glinenci v istem zbrusku pripadajo albitu. Tudi na Kranjski Rebri so porfiriti povečini karbonatizirani, kloriti-zirani in sericitizirani. Sveži so ohranjeni le avgitni vtrošniki, ki so včasih idiomorfni, pogosto pa resorbirani in zdrobljeni. Tvorijo tudi dvojčična zraščenja podobno kot v porfiritu vsega preiskanega ozemlja. Glavna razlika med kameninami na Lomu in na Kranjski Rebri je močna epidotiza-cija, ki je vidna že megaskopsko. Prav tako nastopa v vzorcih Kranjske Rebri vlaknat aktinolit, ki je tudi sekundaren in je včasih viden že megaskopsko. Zanimivo je, da smo našli v porfiritu s Kranjske Rebri 0,15 mm veliki zrni olivina. Nastopajo tudi zrna sekundarnega kremena. Optični podatki olivina v vzorcu Kranjske Rebri št. 68/3771 so: 1. zrno Ng — Np --= 0,045 (Koti so popravljeni pri predpostavki, da je n = 1,75), 2. zrno Ng — Np = 0,037. Nastopajo tudi dvojčična olivinova zrna. Oblika zrn in razkolnost sta nepravilni. Optični podatki avgita v vzorcu s Kranjske Rebri št. 2/3810 so: 1. zrno Ng — Np = 0,022 Ng -L (001) = 24« 2. zrno Ng 1 (001) - 20° 2 V = — 60° 3. zrno Ng — Np = 0,025 Ng 1 (001) = 22« Koti so korigirani pri predpostavki, da je n = 1,7. Vzorec 177 smo vzeli iz raziskovalnega rova nad Rožičnim. Je rahlo zelenkast, skoraj bel, skrilav in lahko drobljiv. Na ploskvah skrilavosti ima masten sijaj. Nastopa navadno v neposredni bližini ilita in smo ga zato kemično analizirali (1. tabela, analiza št. 5), da bi ugotovili njegov sestav. Kemična analiza je pokazala, da se po Niggliju približuje gabro-dioritni magmi. Bistvena razlika je majhna vrednost parametrov al, fm in alk zaradi velike vrednosti parametra c. Ker pripada kamenina bazični magmi, sklepamo, da je nastala iz nje po hidrotermalnih spremembah, ki so prvotno strukturo zabrisale in povzročile tudi močno kar-bonatizacijo. Pod mikroskopom vidimo v glavnem finozrnat agregat, ki ga ne moremo ločiti. Določimo lahko le luske sericita, klorit in kremen, ki tvori tudi nepravilne vključke in zapolnjuje žilice. Kremenova zrna dosežejo velikost nekaj desetink milimetra. V osnovi so še večji vtrošniki, veliki nekaj desetink milimetra, ki imajo konture biotita in nedoločljivega femičnega minerala. Na biotil moremo sklepati le iz strukture, interferenčnih barv ni več opaziti, ker je mineral popolnoma izlužen, neprosojen, a ima jasne sledove razkol-nosti po pinakoidu. Drugi femični mineral je povsem moten in ga natančneje nismo mogli določiti. V mikrokristalni osnovi nastopajo tudi zrna epidota. Kamenina je sericitno-kloritni skrilavec, ki je nastal po spremembah iz bazične magmatske kamenine. Nastopa skupaj z ilitom. Preiskani vzorci porfirita so pokazali, da nastopata na našem ozemlju dva različka: 1. Prvi z intersertalno strukturo srednje kislih plagioklazov, prepreden s kloritom, ki je produkt prvotnih femičnih mineralov. Glinenci so sveži, a predrobni, da bi jim lahko določili sestav. Ta vrsta je redka. 2. Drugi različek ima ohranjene vtrošnike avgita, ki so navadno močno zdrobljeni in ob robovih resorbirani. Glinenci v tem različku so povečini spremenjeni. Opazujemo le nekaj izjem, kjer so sorazmerno sveži. Merjeni glinenci ustrezajo albitu. Avgitni porfirit je v glavnem zelo spremenjen. Sekundarne spremembe v bazičnih kameninah so: sericitizacija, kloritizacija, epidotiza-cija, karbonatizacija, tvorba aktinolita in izluževanje železovih neprosoj-nih mineralov. Sveža so ohranjena le nepravilna, zdrobljena avgitna zrna, kar kaže na to, da je del kamenin tufskega značaja. Kemična analiza je pokazala, da je eden od analiziranih vzorcev bolj bazičen (1. tabela, analiza št. 4 in 3). Popolnoma svež ni noben od analiziranih vzorcev. Megaskopski videz nekaterih vzorcev porfirita, ki prehaja v zelen skrilavec, da slutiti, da je velik del kloritnih skrilavcev nastal iz por-firitov. To potrjuje tudi analiza svetlega sericitno-kloritnega skrilavca (vzorec 177, 1. tabela, analiza št. 5), ki je bazičen. Nekaj vzorcev, megaskopsko sličnih porfiritu, za katere domnevamo, da so nastali iz njega, smo pregledali pod mikroskopom. Sekundarno so popolnoma spremenjeni: sericitizirani in kloritizirani. Večina zrn meri nekaj stotink milimetra. Redka večja zrna dosežejo 0,1 mm. Pripadajo karbonatu, kremenu in kislemu glinencu ter glinencem, ki imajo zabrisane konture. Avgitni porfirit je imel verjetno važno vlogo tudi v območju psevdo-ziljskega skrilavca, kjer nastopa ilit. Sericitno-kloritni skrilavec (vzorec 177), vzet pod Sovinjo pečjo v neposredni bližini izdankov ilita. je prav zaradi tega. ker nastopa v bližini porfirita, a je sam že popolnoma spremenjen, zelo zanimiv. Tudi v sedanji glavni jami smo ugotovili, da leži ilit na kontaktu z avgitnim porfiritom, ki nosi bogate oprhe bele glinaste snovi. Opisane kamenine ladinske stopnje so na novejših geoloških kartah označevali kot kristalaste kamenine Črne in Kranjske Rebri. Na starejših geoloških kartah pa so te kamenine označene kot karbonski ziljski skrilavec (Lipoid, Rolle). Teller jih je zaradi močne sericitizacije imenoval »Sericitfiihrende Schiefer u. Gneisse der Cerna u. Lipa Aufbruchs«. Seidl jih je na svoji geološki karti Kamniških ali Savinjskih Alp označil kot silurske. K ti h n e 1 je v svojem delu privzel po Lipoldu in Rolle j u karbonsko starost skrilavcev v okolici Sel. Kralj (1940) omenja na tem področju peridotite, kremenov keratofir, alkalno keratofirsko žilo, alkalni kremenov keratofir, alkalni kremenov porfir in metamorfne kamenine: kloritno-sericitni skrilavec, črni tufski skrilavec in leptit. Filit, filitom slični skrilavci in kloritni skrilavci Črni skrilavci prehajajo v svetle sericitne in kloritne skrilavce povsod, kjer imamo obsežnejše izdanke ilita. Ob teh skrilavcih so navadno tudi magmatske kamenine. Posamezne kose kloritnih in sericitnih skrilavcev zasledimo vedno, če prečkamo Lom. Plešivec ali Kranjsko Reber, vendar v zelo podrejeni meri. Nekateri teh skrilavcev so svetli, drugi vijoličasti, zeleni ali sivi. Zadnji so zelo podobni psevdoziljskim skrilavcem. Zelo redki so peščeni drobci psevdoziljskega videza. Filit, filitu slični in kloritni skrilavci prevladujejo na pobočju levega brega Volovjeka proti Kališčam. Pas se proti severu izklinja. Od kreme-novega keratofira se ne da omejiti. Na mejnem področju filitom sličnih skrilavcev in keratofira ima namreč kamenina videz filitastega keratofira. Med filiti in filitom sličnimi skrilavci so pogostni keratofirski tufi. Sečejo jih tudi številne bele kremenove žile. Tu smo našli tudi golice, ki so megaskopsko slične avgitnemu porfiritu, v zbrusku pa vidimo, da je njihova prvotna struktura popolnoma zabrisana. Pas podobnih kamenin, zlasti kloritnih skrilavcev, imamo tudi vzhodno od Kranjskega Raka in na sedlu med Plešivcem in Kranjsko Rebrijo. Filiti in filitom slične kamenine pokrivajo na naši karti približno 3 km2. Podali bomo petrografski popis nekaj vzorcev kloritnega skrilavca in filita. Vzorec iz glavnega odkopa: Kamenina je drobno skrilava, zelenkasta. Po ploskvah skrilavosti ima bel oprh. S HCl reagira. Pod mikroskopom vidimo usmerjen agregat klorita, kalcita, sericita in kremena. Kalcitne žilice nastopajo tudi samostojno. V osnovi se nahaja tudi črn drobnozrnat neprosojen mineral, verjetno magnetit. Povprečna velikost zrn je nekaj stotink milimetra. Zrna kalcita so močno razpo-tegnjena in dosežejo 0,3 mm. Kamenina je karbonatiziran kloritni skrilavec. Vzorec 88/3800 je vzet v stranski grapi pod Kranjskim Rakom. Vzorec ima masten sijaj, je zelen, drobnoskrilav, v prečnem preseku nekoliko peščen ter vsebuje zrnca pirita. Pod mikroskopom vidimo usmerjen agregat klorita, sericita, kalcita in kremena. Zelo redki so glinenci. Usmerjeni so prečno na skrilavost kamenine. Akcesorno nastopa pirit. Zrna so nekoliko večja kot v prejšnjem vzorcu. Povprečna velikost kremenovih zrnc je 0,05 mm. Kalcitna zrna pa dosežejo 0,5 mm. Kamenina je karbonatiziran kloritni skrilavec. Vzorec 85/3181 je vzet v isti grapi kot prejšnji vzorec. Kamenina je skrilava in zelenkasta. Na ploskvah skrilavosti ima masten sijaj. Mestoma pokriva klorit do 2 mm velika zaokrožena zrnca. V prečnem preseku je kamenina drobnozrnat a in vsebuje neizrazita zaokrožena svetlejša zrnca, velika do 2 mm. Pod mikroskopom vidimo, da je kamenina močno sericitizirana in kloritizirana. Oba minerala, sericit in klorit, tvorita s kremenom osnovo. Količina kremena na eni strani in luskastih mineralov na drugi, je v različnih delih zbruska različna. Kamenina je v manjši meri karbonati-zirana. Akcesomo nastopa pirit. V osnovi se nahajajo porfiroblasti kislih dvojčičnih glinencev, ki so močno sericitizirani in običajno zaokroženi. Rezultati meritev glinencev pod Fedorovim mikroskopom dajo podatke za albit z 1,5 °/o an in kotom 2 V = — 88°. Sericit in kremen osnove merita nekaj stotink milimetra. Porfiroblasti glinencev pa dosežejo 3 mm. Kamenina je sorazmerno z ostalimi kloritnimi skrilavci močno me-tamorfozirana. Zaradi izredne velikosti glinencev domnevamo, da so ti sekundarni. Tekstura kamenine je usmerjena. Kamenina je kloritno-sericitni skrilavec s porfiroblasti glinencev. Vzorec 41/3787 je vzet v Kališkem plazu. Kamenina je tanko skrilava, zelenkasta, svilenega sijaja in mastnega otipa. Na njej opazujemo tudi sledove močnega prečnega pritiska. Vlaknata zrnca, ki jo sestavljajo, so na takih mestih upognjena in imajo pod mikroskopom višje interferenčne barve. V zbrusku vidimo finozrnat usmerjen agregat luskastih zrn (sericit, klorit) in kremena. Posameznih zrn ni mogoče ločiti. Mogoče je v kamenini tudi nekaj lojevca. Ves zbrusek potemnjuje istočasno, torej so vsi drobci paralelno orientirani. Vzorec je popolnoma homogen. Kamenina je kloritni skrilavec s kremenom. Po strukturi in po videzu se loči od ostalih kloritnih skrilavcev. Na preiskanem terenu nastopajo tudi kamenine, ki so skrilave in zelo slične gnajsom. Te kamenine se pojavljajo jugozahodno od Loma, predvsem pa na severnem robu karte, na Volovjeku. Preiskali smo več vzorcev in ugotovili, da to niso gnajsi. Bela salična primes, ki daje kameninam videz gnajsa, je predvsem drobnozrnat kremen. Taki so: vzorec 115, vzet južno od Zavrha, vzorec 42, vzet na Kališkem plazu in vzorec 233. vzetTjužno od Kališč. Vzorec 115 ima paralelno skrilavo teksturo. Opazujemo menjavanje drobnih belih pol, vmes pa so sivkastozelene prevleke tankolističastega minerala z mastnim sijajem. Pod mikroskopom vidimo drobnozrnat agregat kremena in tudi nekaj sericita ter kislih glinencev. Sericit se pojavlja predvsem v podolžnih pasovih, ki ustrezajo megaskopskim ploskvam skrilavosti in so mestoma rahlo limonitizirani. Limonit izhaja od oksidiranega pirita, ki nastopa v idiomorfnih oblikah. Povprečna velikost zrn je nekaj stotink milimetra. Edino pirit nastopa tudi v večjih zrnih. Kamenina je sericitno-kremenov skrilavec. Vzorec 42/3772 je skrilava, kompaktna kamenina z močno mikrotekto-niko. Med belimi silikatnimi polarni nastopa zelenkastorjava sericitna plast. Pod mikroskopom vidimo paralelno skrilavo teksturo. Med sericit-nimi polarni nastopa včasih drobnozrnat kremen z muskovitom, včasih pa kremenov porfir s femičnim mineralom, ki ima v tem vzorcu usmerjeno lego. V delih zbruska z drobnimi kremenovimi žilicami vidimo, da se kremenova zrna globoko zajedajo druga v drugo. Velikost zrn se spreminja od stotinke do desetinke milimetra. V kamenino je bil v tanke lezike injiciran kremenov porfir. Vzorec je lep dokaz za prehod kremenovega porfira v filit. Predstavlja vmesno stopnjo k debeleje krista-liziranim sericitno-kremenovim skrilavcem, ki so nastali pod vplivom močnega pritiska. Vzorec 233/3847 je deloma podoben kloritno-sericitnemu skrilavcu z veliko primesjo saličnih mineralov. Kamenina je rahlo skrilava in na ploskvah skrilavosti zelenkasta. Vsebuje veliko zaobljenih vključkov saličnih mineralov. Pod mikroskopom vidimo drobnozrnat agregat kremena, sericita in klorita. Ali nastopajo tudi kisli glinenci, se ne da ugotoviti, ker je kamenina preveč drobnozrnata in preveč pomešana s sericitom. O zaobljenih oblikah saličnih mineralov pod mikroskopom ni sledi. Verjetno je podobno, kot v nekaterih drugih zbruskih, megaskopsko bel vključek sestavljen iz finozrnatega kremena in sericita, prav tako kot lepilo. Edino klorit je mestoma močneje koncentriran in fino dispergi-ran, drugod pa ga ni. Osnova vsebuje še številne motne vključke nepravilnih oblik in različnih velikosti (do nekaj desetink milimetra). Nekateri vključki so luska-sti in kažejo v določenih legah značilno disperzijsko barvo klorita. Ti vključki so nastali iz prvotnih mineralov, ki pa se ne dajo več določiti. Kamenina je zelo verjetno metamorfoziran tuf in jo lahko imenujemo sericitno-kremenov skrilavec. Tektonsko in hidrotermalno so magmatske kamenine in psevdoziljski skrilavci prešli v filite, kloritne in filitom slične skrilavce. Hidrotermalno delovanje se kaže v močni sericitizaciji, karbonatizaciji in kloritizaciji. V zbruskih smo lahko opazovali dve razvojni seriji vzorcev s prehodom od kisle magmatske kamenine v kamenine nižje metamorfne stopnje — filitom slične skrilavce. Sivkasto obarvani filiti in filitom slični skrilavci so verjetno nastajali iz kisle magme, zelenkaste skrilave kamenine in kloritni skrilavci pa iz bazičnih kamenin in njihovih tufov. * Razen ladinskih kamenin nastopajo na preiskanem ozemlju tudi werfenski skladi, srednje in zgornjetriadni apnenec in dolomit, laporast apnenec s skrilavcem, oligocenski erozijski ostanki, na južnem obrobju kartiranega področja pa miocenske in pliocenske plasti. Ob potokih, plazovih in vršajih imamo najmlajše klastične sedimente, ki pripadajo di-luviju in holocenu. Te sklade smo vnesli na karto po literaturnih podatkih in po lastnih opazovanjih. Podrobneje jih nismo raziskovali, ker je bil glavni namen našega kartiranja rešiti vprašanje kristalastih skrilavcev in ilita. Uit Glinasta snov, ki jo kopljejo v rudniku Črna pri Kamniku, je bela ali rahlo zelenkasta. Nahaja se na neposrednem kontaktu s črnim skrilavcem, kloritnim skrilavcem ali avgitnim porfiritom. Pri površinskem kartiranju smo jo našli tudi v keratofiru. Nastopa v obliki žil, plasti in leč. Rentgenski posnetek kaže, da je snov lepo kristaliziran ilit-sericit. Za medmrežno razdaljo d = 10 A dobimo odboj velike jakosti, ki ne izgine niti po žarenju snovi na 600° C, kar je značilno za ilit. Drugi žarek velike intenzitete, odbit od ploskve z medmrežno razdaljo d = 4,48 A, nam pove, da pripada ilit dioktaedričnemu tipu. Ilitu je primešan tudi kremen, ki nam da žarek za ploskev z medmrežno razdaljo d = 3,33 A in nekaj glinencev z uklonskim žarkom za d - 3,23 A. Diferencialno termična analiza ne da značilnih podatkov, ker je ilit dobro kristaliziran. Kemična analiza plavljenega ilita (1. tabela, analiza št. 8) da skladen podatek z rentgensko analizo. Ce primerjamo analizi plavljenega glinastega črnega skrilavca in plavljenega ilita, vidimo, da sta si precej podobni. Glavna razlika je v količini Fe20.;, ki je prisoten le v črnem skrilavcu. V ilitu, ki skoraj ne vsebuje Fe.O.„ se relativno najbolj poveča procent kremenice SiO_, (1. tabela, analiza št. 7 in 8). Ekonomska nahajališča ilita v Črni so nastala iz glinastega črnega skrilavca z izluženjem železa. Raztopine, ki so izluževale skrilavec, so prodirale po ploskvah skrilavosti in plastovitosti ter ustvarile bolj ali manj pravilna lečasta glinasta telesa. Prodiranje raztopin je bilo v zvezi s prej popisanimi ladinskimi magmatskimi erupcijami. Zaključek Petrografske preiskave kartiranega ozemlja bližnje in daljne okolice doline Črne pri Kamniku so pokazale, da nastopajo tukaj keratofir (kremenov), kremenov porfir, porfirit (avgitni) in njihovi tufi. Te ladinske magmatske kamenine so vezane na psevdoziljske sklade. Hidrotermalne raztopine in tektonski premiki so povzročili njihove spremembe in deloma tudi prehod v filite, filitom slične skrilavce in kloritne skrilavce. Nekaj razvojnih stopenj prehodov smo lahko dokazali. Filiti, filitom slični skrilavci in kloritni skrilavci prevladujejo na približno 3 km2, medtem ko obsegajo na starejših kartah skoraj vso sedaj dokazano ladinsko formacijo. Označevali so jih kot »kristalaste skrilavce«. Tudi psevdoziljski peščenjak in skrilavec sta močno sericitizirana in karbonatizirana. Iz hidrotermalno najbolj spremenjenih skrilavcev je nastal ilit (sericit) okolice Črne, ki so ga do sedaj imenovali kaolin. Zahvaljujem se profesorju dr. G. Sabatieru in M. Maurelu, Laboratoire de Mineralogie, Sorbonne, ki sta rentgensko in diferencialno termično analizirala ilit in s svojimi rezultati potrdila mojo domnevo. Geologija, 5. knjiga Hinterlechner: Črna pri Kamniku r Table 1. 1. tabela a) Kemične analize — Chemical analyses 1 2 3 4 5 6 7 8 SiOa 70,11 71,20 46,0 48,8 38,8 63,5 57,82 70,10 TiOz 0,03 0,01 1,28 1,30 0,01 0,49 — — ai2o3 14,93 11,73 17,0 16,6 9,6 15,5 19,78 18,84 Fe203 0,96 1,58 2,30 3,25 0,09 0,80 7,54 0,24 FeO 1,18 1,20 6,20 8,32 1,1 2,60 — — MnO 0,03 0,02 0,09 0,09 0,22 0,09 0,02 — MgO 0,