um «Liani iiiiauuill ms misiones catolicas JUdlO 1980 1 junu PAPA A LOS OBISPOS DE LA INDIA (L’Osservatore Romano, 12 de agosto- de 1979) Queridos hermanos en Nuestor Senor Jesucristo: Es un gozo para mi recibir otra visita de un grupo de obispos de India en ta n breve espacio de tiempo. Os doy la bienvenida en el amov de Glisto, eomo la di a vuestros hermanos obispos la semana pasada. Reuniros en Roma para vuestra visita ad Limina es como haceros eco de los sentimientos expresados por los obispos de la Iglesia congregados para eelebrar el Concilio Vaticano II; “Reunidos en la unidad... llevamos en nuestros corazones las ansias de todos los pueblos confiados en nosotros, los sufrimientos, los deseos, las eperanzas” (Mensaje a la humanidad 20 de octubre de 1962). Por mi parte, en vosotros abrazo a todo el querido pueblo que estäis llamados a servir. Espero vivamente que esta visita os de nuevo vigor y energias para vuestras tareas pastorales; que sintäis alegria al saber —al comprobarlo palpablemente— que vuestro celo apostölico esta sustentado por la Iglesia universal. Lo comparte el Papa como quien representa en el misterio de la Iglesia “al Pastor Soberano” (1 Pe 5, 4), y procura cumplir en su nombre un mir.isterio de servicio universal. En especial deseo animaros, hermanos mios en el Episcopado, confirmaros en la fe (cf. Lc 22, 32), no tan solo con la palabra y la acciön, sino en virtud del carisma implantado en la Iglesia por su Fundador, Jesucristo, y actuando por su Espiritu. Este es, por tanto, sentido de nuestra asamblea al congregamos en la unidad, cuando nos reu-nimos para eelebrar nuestra comuniön eclesial y jerärquica. Por el estudio y, ahora, por nuestros eneuentros personales, estoy ente-rado de una Serie de temas que ocupan vuestra solicitud diaria en favor del Evangelio. Estoy espiritualmente unido a vosotros cuando afrontäis —con coraje, confianza y perseverancia— los varios obstäculos que difi-cultan vuestro ministerio y entorpecen vuestro trabajo de evangelizacion y servicio a la humanidad. En vuestras tareas pastorales os sigo con la ora-ciön, bendiciendo toda iniciativa que mire a aumentar el nümero de colabo-radores en el Evangelio, todo esfuerzo por procurar que a los estudiantes para sacerdotes se les forme segtin la, doctrina anten tiča y en santidad de vida. Quiero deciros el gran interes que tienen para mi vuestros programas catequeticos, la educaciön que dais a la juventud y vuestros apostolados con esta, vuestros esfuerzos por defender la santidad del matrimonio y con-solidar la unidad del Pueblo de Dios en fe y amor, por inculcar espiritu misionero en todos. Deseo estar cerca de vosotros con comprension fratema y compartiendo vuestras preocupaciones, cuando vosotros tambien os esfor-zäis por estar cerca de vuestro pueblo en todas sus aspiraciones de progreso humano y de pleni tu d de vida en Cristo. E stad seguros de que os aliento en todo cuanto se hace en vuestras Iglesias locales —por parte del clero, religiöses y laicos— para ayudar al necesitado, al pobre y al enfermo; para mostrar solidaridad, infundir esperanza y derramar el amor del corazon de Cristo. Hermanos, soy uno con vosotros en el santo nombre de Jesus. (Sigue.) Naslovne stran: Misijonski zdravnik dr. Janez Janež, kakor ga je fotografiral obiskovalec. 186 CERKEV UČI Poslanstvo Svetega Duha Kristus je poslal Svetega I)uha od Očeta, da bi njegovo odrešilno delo izvrševal v notranjosti in nagibal Cerkev, da so širi. Nedvomno je deloval Sveti I)uh, v svetu že, preden je bil Kristus proslavljen. Na binkoštni dan Pa je prišel nad apostole, da bi ostal pri njih vekomaj. Cerkev se je tedaj Vred množico javno razodela, evangelij se je z oznanjevanjem začel širiti >»'ed narodi in naposled je bila nakazana združitev narodov v vesoljnositi ene vere po Cerkvi nove zaveze, ki govori v vseh jezikih, v ljubezni razume in obsega vse jezike in tako premaguje babilonsko razkropitev. O binkoštih so Se namreč začela „apostolska dela“, kakor je bil Kristus spočet, ko je prišel Sveti Duh nad Devico Marijo., in je isti Sveti Duh Kristusa vpeljal v delo njegove službe, ko je prišel nadenj, medtem ko je molil. Prodno pa je Gospod Jezus svoje življenje prostovoljno daroval za svet, je sam tako uredil apostolsko službo in obljubil, da bo poslal Svetlega Duha, da bi se oba združila v delu za odrešenje, ki ga je treba povsod in vedno učinkovito izvajati. Sveti Duh celotno Cerkev v vseh časih „zedinja v občestvu in službi ter obdarja in vodi z različnimi hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi“ s tem, da kakor duša oživlja cerkvene ustanove in vliva v srca vernikov istega misijonskega duha, ki je vodil Kristusa samega. Včasih apostolsko dejavnost eelo na viden način prehiti, prav kakor jo ,na raznotere načine nenehno spremlja in vodi. Koncilski odlok o misijonski dejavnosti Cerkve z NERABEN SVETNIK Besede podnaslova so vzete vsaj iz slovarja hudičevega advokata, če ne že iz slovarja premnogih krščanskih ljudi, vključno duhovnikov, ki bi radi imeli svetnike po svoji zamisli. Ko se še danes mnogi ob Gnidovcu zatečejo v staro reklo: občudovanja vreden, a ne posnemanja, bi bilo dobro, da prisluhnemo Pavlu VI., ki je ob beatifikaciji Leonarda Murialda rekel tole: „Radi odkrivamo v svetnikih vse, kar jim je skupnega z nami, bolj kot pa to, kar jih od nas razlikuje. Imeti si jih želimo na ravni svetnih ljudi, živečih v preizkušnjah tega sveta, ki niso vedno zgledne. Radi bi našli v svetnikih brate, deležne naše narave in morda tudi naše bede, da bi se čutili zaupno povezane z njimi, pod skupnim bremenom iste človeške usode.“ Vsak svetnik pa je otrok svoje dobe in vsak svetnik ima svoj človeški in potem tudi svoj božji obraz. Dva si nista enaka, življenjepisi svetnikov obsegajo v opisovanju njihove narave, njihovih osebnosti, njihove rasti in načina življenja tako različne zgodbe, da bi mogli razpeti to mavrico na svetniškem nebu od skrajnosti do skrajnosti. In vendar daje Cerkev zagotovilo, da so bili svetniki. Nerabni. Kako? Gotovo ne bo nekdo danes postal Simon Stilit in živel desetletja na stolpu in ne ležal, sedel, ampak stal noč in dan. Da puščava znova vleče, to doživljamo. In smo dobili pisatelje globokih razmišljanj, ki so klila sredi Sahare, da omenim samo dva, Carre-tto in Pronzato. Vendar življenjepisi svetnikov nimajo namena, da iščemo v njih iste značajne poteze in iste okoliščine. Da jih Cerkev postavlja na oltar, je namen ta, da nam povedo, kako se s še tako težkim značajem, kot ga je imel recimo ognjeviti Hieronim, pride do svetosti. Vsak proces, tudi Gnidcvčev ima „hudičevega advokata - advo-catus diaboli“, ki ima nalogo zbrati vse negativno, da se dožene vsa resnica o njegovem življenju. Predno Cerkev izreče: ta človek je gotovo poveličan, mora vedeti do zadnje možnosti, kako daleč je prišel v svojem hercizmu. In s tem hudičevim advokatom bi rad izmenjal nekaj misli. Danes samo o njegovem značaju, ki ga mnogim dela neprikupnega. Prosim, odgovorite mi na ta vaš prigovor: Vi kot službeni „advocatus diaboli - hudičev advokat“ morate obrati vse negativno o možu, ki bi ga mi radi častili kot svetnika. Predno načnem napake, bi vas prosil, da se čim bolj zavzamete za proces. V Ljubljani dobro teče in gotovo imate že veliko zbranega. A treba bi bilo še bolj pohiteti v skopski škofiji. Razpošljite svoje pomočnike doli, da napolnijo vaš koš s slabostmi Gnidovca. Zdaj je še veliko ljudi živih. Kasneje se bo mogoče opirati le na zapiske, ki jih je pa malo, kot veste. Pa pojdiva k Gnidovčevi pojavi: Vi pravite, da je bil Gnidovec odljuden, mrk, trmast, nekako zavrt. Gotovo veste več izrazov kot jaz, ki ga ne kažejo v simpatični luči. Kratko bi povedal vse to z drugimi besedami: ni bil sproščen, svoboden. Da posežem v jedro Gnidovca, bi napravil preprost sholastični sklep kar po najbolj preprosti obliki. Najbolj svoboden je bil Kristus. Kristus je sam dejal, da je prišel zato, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal. Sveti Pavel to besedo podkrepi s stavkom: bil je pokoren, pokoren do smrti. Sklep: najbolj svoboden je tisti, ki božjo voljo išče in jo izpolni. Mislim, da nisem zagrešil miselne napake. Skozi in skozi preglejte Gnidovca! Kaj pa je drugega delal kot iskal in izpolnjeval božjo voljo. Torej je bil v svoji notrini svoboden. Tako svoboden je bil, da ni iskal ne priljubljenosti, ne hvale, molče pa sprejemal očitke, obtožbe in se posebno v svoji škofiji izpostavljal tudi življenjski nevarnosti. Bog in njegova volja - to je bilo edino vodilo njegovega življenja. In to pot je hodil herojsko, četudi po svojem značaju ni bil veder, sončen, družaben, kot vi rečete, „sproščen“. Ali ni bila ne le kljub temu, ampak ravno zato njegova svoboda še bolj božje pristna? če proces ne bo odkril tega jedra, ne bo odkril Gnidovca. Naj je bil po značaju kakršenkoli: mrk, odljuden in kar še hočete, ali ni bilo za tega človeka dvakrat težko biti toliko let sredi mladine in toliko let dušni pastir v najtežji škofiji Jugoslavije? Nikjer mu ni šlo za priznanje, ampak samo za eno, prav za tisto, kar je sv. Vincencij dal vsem svojim naslednikom kot posebno „pobožnost“: iskanje in izpolnjevanje božje volje. V tem je bil heroj. In prav to je tisto, česar potrebujemo mi vsi, da ne bomo letali za muhami enodnevnicami, da ne bomo iskali svojo čast, ampak samo božjo, da ne bomo svojevoljnosti odevali v plašč gorečnosti, ampak iskali in izpolnjevali božjo voljo. Če kdo, nam je Gnidovec v tem zgled. In v tem heroizmu zbledi vaš prigovor kot jutranji mrak ob svitu zarje. F. S. lOO LET CERKVE V ZAIRU OB OBISKU JANEZA PAVLA II KAREL KERŠEVAN CM, Belgija Ko so začeli 12. maja 1880 misijonarji Sv. Duha v kraju Borna, ob Atlantskem oceanu, s prvo misijonsko postajo, in 1600 km vzhodno, na zahodnem bregu jezera Tanganika, 28. novembra istega leta Beli Očetje kardinala Lavigerija, v naselju Lueba tudi z eno, je bil s tem dan drugi zagon v evangelizaciji Osrednje Afrike. Prvi misijonski poskusi v tem območju črnske celine so namreč starejšega datuma. V nekdanje kraljestvo Kongo, ob Atlantiku, so prišli prvi portugalski misijonarji že leta 1482. Od tega misijonskega prizadevanja zgolj ob obmorskem pasu dežele, segajočem na jug v Angolo, kjer si je v času skoro 350 let sledilo do 500 misijonarjev, ni bilo uspehov. Leta ,,Mokambi" z ženo in otrokom. „Mfokambi“ je ustanova zairske Cerkve, radi velikega pomanjkanja duhovnikov zlasti v nekaterih predelih te ogromne dežele škofte zaupajo marsi-kako apostolsko delo versko izšolanim gorečim laikom, ki v marsičem nadomestijo duhovnika. „Mokcimbi“ je prinesel sveto obhajilo k onemoglim starkam. 1835 je zadnji italijanski kapucin, zaradi notranjih vladnih spletk in ukinitev redovništva v letu 1834, odšel iz teh krajev. Od tega prvega misijonskega nastopa so se do leta 1880 ohranili le redki sledovi. V naslednjih desetletjih je v Neodvisnem Kongu misijonsko delo zacvetelo. Še bolj se je razvilo po letu 1908 pod belgijskim pokroviteljstvom, uradno podprto tudi na šolskem in zdravstvenem polju. S središčnih postojank, kjer je bilo osredotočeno zlasti versko-cerkveno in socialno delovanje, so misijonarji odhajali v oddaljena naselja in vasi med ljudi, vajenih doslej le obiskov lovcev na sužnje, da jih seznanijo z evangeljskim oznanilom. Začela se je doba ustanavljanja vaških šol in dispanzerjev v najbolj odročne in oddaljene zaselke. V pomembnejših misijonskih središčih so se sčasoma začeli prvi poizkusi z malimi semenišči. Toda prebivalstvo poznejšega Zaira si ni kmalu opomoglo od epidemij in izkrvavitve iz časa suženjskih pogonov, kateri so prenehali šele s koncem stoletja. V Katangi, sedaj Shaba, je bil leta 1917 ordiniran prvi domačinski duhovnik. Sosednja Uganda je leta 1939 dobila prvega svojega domačega škofa, sedanji Zaire pa dokaj pozneje, ko je bil kardinal Malu! a leta 1956 imenovan za pomožnega škofa v Kinshasa. V desetletju pred odhodom belgijske oblasti iz Zaira, to je pred letom 60, je prirastek katoličanov presegel letni prirastek prebivalstva v deželi. V sledečih desetih letih se je dvema milijonoma in 800 tisoč katoličanom pridružilo letno po 235.000 novokrščencev. Cerkev je danes, ob svoji prvi stoletnici v Zaire-u trdno zasajena in je zlasti v zadnjih dvajsetih letih izpričala svojo življenjsko moč. To vkljub razmeram, ki so večkrat težke in zavirajo njen prost razvoj. Trenutno šteje 12 in pol milijona krščenih, to je 50 % celotnega prebivalstva. Od 51 škofov je 44 domačinov; domačih duhovnikov je 706, od drugje došlih pa 2037. število duhovniških poklicev je v stalnem porastu. Imajo 924 bogoslovcev. Bolj in bolj je v skrbi prilagajanje liturgije afriški kulturi ter ljudstvu dostopnega podajanja evangeljskega nauka. Kardinal Malula je kratko označil težnje tega truda: Ostati moramo zvesti Kristusu in obenem tudi Afriki. V letih po koncilu je v glavnem mestu Kinshasa prešlo 15 župnij v vodstvo laičnih „bakambi“ v edini „mokambi“, kateri se za to službo pripravijo z dveletnim študijem v Zavodu verskih znanosti v istem mestu. Kardinal Malula pravi, da mokambi prevzame mnogo opravil na župniji, ki so bila vse doslej duhovnikova dolžnost, kot: priprava na sv. krst otrok in odraslih, priprava na krščanski zakon, pomoč pri vzgoji otrok, itd. S svojo karizmo mokambi vodi in podpira župnijsko skupnost, da živi in dozoreva v Kristusovi ljubezni. Duhovnik mu stoji ob strani in dopolnjuje z delitvijo zakramentov njegovo delo. LAZARISTI IN USMILJENKE V ZAIRE Lazaristi ali Misijonarji sv. Vincencija (uradno Misijonska družba), so prišli v nekdanji Belgijski Kongo sledeč usmiljenkam, katerim je bila leta 1925 izročena v upravo in vodstvo nova bolnica za Evropejce v središču province Ekvator, v Cocquilhatville (sedaj Mbandaka), ki je rečni pristan ob levem bregu reke Kongo. Od glavnega mesta Kinshasa je kraj oddaljen kakih 700 km, sedaj z letališčem tudi za mednarodna letala, če bi bilo potrebno. Bolnica je bila poimenovana „Clinique Reine Astride“, ime tedanje belgijske kraljice, in sestre so prišle tudi iz Belgije. Kot duhovni vodja je prišel za njimi duhovnik-lazarist. Tak je bil začetek misijonstva obeh ustanov sv. Vincencija v Zaire-u. V tistem času so tam že delovali trapisti, ki pa niso dolgo vzdržali. Nadomestili so jih Misijonarji Sria Jezusovega, ki so svoje delovanje razširili globoko v prostrane pokrajine zaledja, zlasti na severovzhod. Gozdnati jugo-zahod so počasi prepuščali vedno novim prihajajočim belgijskim lazaristom, kateri so leta 1926, ustanovili svoje središče v kraju Bikoro, ob jezeru Tumba, kamor gre 130 km ceste iz Mbandaka. Leta 1928. je sledila otvoritev misijonske postaje onstran jezera v Irebu, ob prelivu v reko Kongo in le dva kilometra od nje, ter v poznejših letih še daleč navzdol ob njenem toku, do velikega pritoka od leve, do reke Kasai. V to smer, do 500 km daleč, si sledijo postojanke Lukolela (1931), Yumbi (1939) in Eolcbo (1946). V zaledju postaje Bikoro, so nastali še važni misijoni v Bokongo (1936), Itipo (1949), Iboko (1956) ter dve postojanki, Mooto in Momboyo. Razen dveh zadnjih, imajo ostale stalno misijonsko osebje in na šestih delujejo tudi sestre usmiljenke Razvoj je šel lepo navzgor, do leta 1960. Celotno ozemlje misijona belgijskih lazaristov (60 tisoč kv. kilometrov s 121 tisoč prebivalci) je leta 1957. postalo redna škofija, s škofom-lazaristom na čelu. V novi škofiji je tedaj delovalo 28 duhovnikov in 5 bratov, vsi lazaristi. Sester usmiljenk je bilo okoli 60. šest šolskih bratov je vodilo učitelijšče in nekaj drugih šol. Katoličanov je tedaj bilo 34 tisoč; zlasti na našem ozemlju so tudi protestanti živo delovali. Tudi Slovenci imamo skromen delež v pokristjanjevanju tega de'a središčne Afrike. Kot lazarist je leta 1933. prišel v pomoč belgijskim sobratom Marcel Kerševan. Začel je na postaji Irebu, 17. decembra istega leta. Posvetil se je predvsem stavbarstvu ter poleg drugega dovršil tam svojo prvo cerkev, okrog leta 1936. Leta 1935. je prispela gloltbko v notranjost Zaire-a sestra Veronika Brečko iz Družbe hčera sv. Križa. Je že dolgo med pokojnimi. I.eta 1947. se je bratu Marcelu pridružil njegov rodni brat Karel. V novejšem času, pred tremi leti, so belgijski misijonarji sprejeli med svoje ne-lazarista Slovenca, škofijskega duhovnika g. Toneta Pačnika, ki se je z velikim navdušenjem posvetil misiionstvu. Približno v isti pokrajini, kot nekoč s. Brečko, deluje sedaj druga slovenska misijonarka, sestra Mojca Karničnik iz družbe Kristusovih sester. Morda niso to zadnji slovenski misijonarji za Zaire. Izgledov za delo ne manjka, le delavcev primanjkuje. Položaj je sicer manj vabljiv, kot je bil v preteklosti, zaradi novih razmer v deželi. Misijonarjem so zopet vrnili šole in jim ne stavljajo ovir. Negotovost pa ni popustila, kar je pa splošen pojav po svetu. Gospodarsko stanje dežele se slabša in večajo se tudi docialne razlike. Tega so krivi ljudje, in vprav poklic misijonarjev je, da ljudi vzgajajo in navajajo na drugačno smer življenja, ki ni materialistično sebična. Misijonarjev ni dovolj, ker ni poklicev. Nekoč so Belgijci bili v veliki večini ali kar sami v Zaire-u misijonarji. Lazaristi iščejo sedaj pomoč vse okrog po raznih deželah, enako tudi sestre usmiljenke. Vrhovna vodstva obeh družb apelirajo na svoje province po svetu za pomoč. Doslej so se odzvali zlasti Poljaki glede misijonarjev. Usmiljenke iz več dežel, največ špansko govorečih, tudi iz Latinske Amerike. Imajo pa sestre tudi nekaj domačink že med seboj, misijonarjem še ni uspelo v vsem tem času vzgojiti niti enega samega domačega duhovnika, kljub vztrajnim poskusom in Prizadevanjem. Trenutno sta dva na tem, da prideta do duhovništva, te imata res poklic in bosta vztrajala v študiju in ostala tudi pozneje stanovitna. Njim je v njihivem okolju to bolj težko. Potrebujejo torej naše moltvene pomoči, pred vsem drugim, še vedno je torej treba Prositi Gospoda žetve, da naj pošlje še več delavcev na svojo žetev . . BOGATO SLAB ETOVO POROČI CO Z MADAGASKARJA Spet sem našel nekoliko časa, da vam nanizam nekaj novic tako, kot jih pač tu doživljamo. Niso urejene po nekem redu, ker tudi življenje ne gre kot po kopitu Tudi letos smo imeli v južnem področju škofije letni sestanek predstavnikov župnijskih svetov. Bilo je okrog štirideset zastopnikov poleg škofa, šest duhovnikov in štirih sester. Vse pastoralno delo izvira iz prizadevanja, da bi vodstvo lokalne Cerkve prevzeli laiki. Duhovniki naj bi bili predvsem posvečevalci in svetovalci Zato smo jih pustili, da so sami iskali probleme in rešitve. Postavili so bolj stroge pogoje za krst novorojenčkov: obvezno poglabljanje vere staršev, katekizem šoloobveznih otrok, denarni prispevki posameznikov za župnijske potrebe. Po hišah naj bi skupno molili za duhovno rast krščanskih družin (cerkveno poročenih je namreč zelo malo), župnijski sveti naj bi se bolj borili proti narodnim običajem, ki so v nasprotju s krščanstvom. V župnijskem svetu naj bi bili zastopani stari in mladi, moški in ženske. Navzoči so sestanek, ki jc trajal tri polne dni, vzeli resno. Zato upamo, da bodo tudi po župnijah vsaj delno vplivali. Takole napolnijo cerkvice na Madagaskarju ob nedeljski maši. Za slikanje so se postavili pred cerkvijo. V Matangi jo že blizu osemsto krščenih. Mlačni kristjani se zgubljajo v masi. Sedaj sem župnijo razdelil na štiri zemljepisne skupine. Obnovili bomo župnijski svet. Vsaka četrt bo imela po tri predstavnike. Vse župnijske akcije — obiski bolnikov in blagoslov hiš, nadzorstvo katekizma otrok, delo za Cerkev, molitve ob mrliču ali ob priliki obreze itd. — bo prevzela vsaka četrt v svojem področju. Tako bo udeležba ali pa neudeležba posameznika bolj vidna. Nekateri verniki so za stvar navdušeni, drugi pa bolj hladni. Pred dnevi sem imel tak ustanovni sestanek s četrtjo Betavolo. s katehistom sva jim razložila sklepe iz Vangaindrana in njihov pomen. Razpravljali smo predvsem, kako povečati obisk katekizma otrok. Izvolili so tudi svoje predstavnike v župnijski svet. Na koncu so me razveselili z novico, da mi bodo do konca posadili močvirski riž. „Kljub temu, da bi duhovniki vedno morali biti polni poleta brez ozira na navdušenje kristjanov, mi taka dobra volja, kot ste jo vi pokazali, daje novega zagona in navdušenja.“ Ob severni obali Madagaskarja je grozil ciklon. Razumljivo je, da smo se tudi o njem pogovarjali. „Kaj bo, če pride sem,“ je modroval starejši moški. „Riža že itak ni, veter pa bo uničil še zadnje sadeže, ki naj bi nas preživeli do nove žetve. Molimo! Prepričan sem, da nas Bog ne bo udaril s to šibo. Kar poglejte Manino, ki je imela oteklo novo. Od takrat, ko smo molili zanjo, že lahko sama gre v trgovino.“ Ali Bog lahko presliši tako zaupanje? Naj bližja vas ob cerkvi je poganska. Nekaj fantov vsak dan prihaja k meni na klepet, nekateri od njih tudi v večerno Solo za odrasle. Včasih jim dam kakšno delo, da z zaslužkom plačajo razne obvezne vaške prispevke. Največkrat so v stiski ob priliki pogreba. Nekega dne smo se pogovarjali o delu na polju. „Jaz še nimam vsajenega riža na suhem“ (za razliko od močvirskega), sem jim potožil, „pa nimam dovolj stopanega (vhanega, izluščenega) riža, da bi dal hrano delavcem.“ „To pa ni naša navada, da bi dal hrano. Ti nas samo pokliči kako jutro in ti bomo takoj posadili,“ se je v imenu vseh ponudil Fazavana, s katerim se dobro razumeva. „Nekatere sem že prosil, da bi mi prišli sadit, pa niso hoteli, če jim ne plačam in ne dam hrane “ „Ti so samo hoteli izkoristiti tvojo nevednost,“ je spet dodal Fazavana. Sam sem imel premalo semenskega riža, zato sem nekoga prosil, da bi mi ga zamenjal. Vedel sem, da ga je on že dovolj posadil. Riž mi je dal zastonj. Nekoliko sem se čudil radodarnosti, vzrok pa sem kmalu razumel. Tudi meni je pozneje ostalo nekaj semena. „Razdeli ga med svoje prijatelje,“ so rekli fantje. „Ostanek semena ne smeš obdržati zase, če hočeš, da ti bo posajeni riž dobro obrodil.“ Ali ni ta poganska navada v duhu krščanskega načela, da previšek razdelimo potrebnejšim in ne grabimo zase, da bi imeli čim več? Eden od teh fantov iz Obomary, Teoremila, je začel ob nedeljah prihajati k maši. Doma so mu kmalu zabranili: „Če boš molil, nisi več naš!“ Večkrat je ob nedeljah skupinsko vaško delo, da bi mladi ne začeli hoditi k maši. Tu ni po sredi sovraštvo, ampak zgodovina plemena. Rod Rabakara, kjer so že skoraj vsi kristjani, naj bi imel bratovsko prvenstvo (spomni se Jakoba in Ezava), ki je v preteklosti povzročalo pogoste boje. Obe vasi se počasi zbližujeta, vendar ne dovolj, da bi lahko molili skupaj. Večkrat previdno pridigam, da ni več ne Grka ne Juda. Stvar je treba prepustiti času in božji previdnosti. _______ Ljudje na splošno simpatizirajo z duhovnikom. Ob srečanju z njim matere svojim otrokom, ki jih nosijo na hrbtu, s prstom kažejo nanj, češ: „Glej, to je duhovnik.“ Posrečeno je videti, kako se mati ozira preko ramena, ali je otrok pogledal ali ne. Potem se obrača na vse strani, samo da bi otrok bil vsaj obrnjen proti duhovniku. Najbrž je vmes kaj vraževerstva. Gotovo pa je znak simpatije. Treba je samo poiskati in podreti nevidne pregraje, da bodo preko duhovnika lahko prišli do Kristusa. _______ Nekdo me sprašuje, kaj misijonarji delamo Vse je odvisno od razmer in potreb. Nekateri poučujejo po šolah, drugi imajo veliko verouka, tretji gradijo cerkve itd.. . . kar je pač bolj potrebno. Slovenski misijonarji živimo med samimi pogani: 1 % katoličanov in 1% protestantov. Zato je za nas bistveno čimveč stika z vsemi in poglabljanje vere že obstoječih kristjanov. Vsak se trudi, kakor pač more, da bi se jim približal: z obiski, s športom, z osebnim obdelova- Birmanci v delokrogu Radota Sušnika CM. V sredi med njimi stoji njihov škof njem zemlje, s čim tesnejšim aodelovanjem z vaščani, z mladinskimi skupinami, z večerno šolo za odrasle, ambulante, itd.. . . Potrebno je predvsem doživeti njihov utrip vsakdanjega življenja, da bi jih lahko bolje razumeli. ______ Naj omenim še pogovor s petinosemdesetletnim misijonarjem, ki bo osvetlil njihovo trdo pionirsko delo. Takrat še ni bilo tako poskrbljeno za zdravila kot sedaj, čeprav še tudi danes ni dovolj ambulant. Pa sem vprašal starega patra: „Kaj pa ste naredili z bolnim misijonarjem, če so bile bolnišnice tako daleč in pota ob deževju neprevozna?“ Odgovor je bil kratek in jasen: „Pokopali smo ga!“ Robert je sin stranske žene. Z očetom se niso razumeli. Poleg tega je oče postal kristjan in obdržal le glavno ženo. Robertova mama in sin sta šla s trebuhom za kruhom v Farafangano. Več mesecev je iskala delo. Le od časa do časa je bila za perico ali varuhinjo otrok, ali pa pomivala posodo pri kakšnem višjem uradniku. Tako sta se preživljala iz dneva v dan. Stanovala sta pri sorodnikih. — Sin je po-Casi odraščal. Ni ga več nosila s seboj na delo. Prepuščen sam sebi sc je klatil okrog. V vsem tem času je le nekajkrat prišel domov k očetu v Matango. Držal se ga je pečat sina stranske žene in nerazumevanja v preteklosti. Poleg tega nevajen dela ni vzdržal pri polbratih. Vrnil se je k mami. Leta so tekla. Mama je našla stalno zaposlitev. Pri trgovski družbi čisti kavo. Tudi sin je začel misliti na delo, saj se bo treba poročiti in preživljati otroka, ki je že na poti. Kot mama poprej je tudi on večkrat brez dela. Žena mu je dala dvojčka. Končno le dobi službo. Z mamo sta se postavila na svoje noge. Oba imata službo, fant je močan, brez otrok ne bo, kaj še hočeta več. Na očetovo družino je kar pozabil. Z njegovimi domačimi se dobro poznam. Večkrat sem ga obiskal. Nazadnje zvem, da je ohromel. Obiskal sem ga. „Zakaj nisi šel v bolnišnico?“ — „Nimamo denarja.“ — „Brez zdravnika se ne boš pozdravil!“ — „Mama je šla k čarovniku.“ — „In kakšna zdravila ti je dal?“ — „Povedal je, da mi zdravila ne bodo pomagala. Pravi, da to ni bolezen, ampak kazen za prekršek proti prednikom.“ — „Kaj si se pa pregrešil?“ — „Jedel sem sladkorni trs na zemlji, kjer so v davni preteklosti pokopavali dojenčke.“ — „Pa ti to verjameš?“ — „Kako ne bi verjel? Stvar je očitna, saj sem vendar bolan.“ — „Poskusi iti k zdravniku, morda bo pa le pomagalo.“ — „Nimam denarja.“ — „Koliko ste pa plačali čarovniku?“ — „Eno kokoš in 6 dolarjev.“ Pomislil sem, kaj vse se stori drugod za bolnike in invalide. Pred oči sta mi stopila lista „Prijatelj“ in „Ognjišče“. Bolezen je huda. Fanta je treba zdraviti. V Tananarive sem imel več opravkov. Že dalj časa sem se odločal, da grem. Sedaj pa moram iti, sem si mislil. Spotoma bom fanta peljal v bolnišnico za invalide. Treba je hitro ukrepati, dokler bolezen ne napreduje. Sorodnike sem prosil, da bi šel eden z menoj, ker je bolnika treba prekladati. „Nimamo denarja.“ — „Moja žena je bolna.“ — „Ne prenesem avtomobila.“ Izgovorov je bilo še in še. „Vse stroške plača skupna blagajna,“ sem jim povedal. Končno se je le odločil polbrat Tomaž, „če ne bo hotel iti,“ me opozori Tomaž, ,ne delaj sile, ker, če se mu kaj zgodi na poti, boš vsega ti kriv!“ Prišla sva v Farafangano. „Ne grem k zdravniku,“ pravi Robert. „Predniki so ga kaznovali, zato mu edino čarovnikova zdravila lahko pomagajo!“ pritrdi mama odločno. S Tomažem sva šla v Tananarive sama. Čez en teden sva se vrnila. Na Robertovi desni nogi je velika rana. „Kaj je to?“ — „Nič hudega.“ — „Od kod ta rana?“ — „Opekel sem se?“ — „Kako?“ — „S soparo.“ — „Kaj si delal?“ — „Nogo sem knajpal, a nisem čutil, da se dotikam vročega piskra.“ — „Pa si vsaj sedaj šel k zdravniku?“ — „To se bo samo pozdravilo.“ — Obnemel sem. — „Se že počutim boljše,“ je lagal bolj sebi kot nama, ki mu itak nisva verjela. Ob zaključku pisma nam misijonar Slabe o Robertu še pove, da je umrl, in pristavi: „Verjetno so k temu pripomogla tudi čarovnikova zdravila.“ NAROČNIKE LEPO PROSIMO, DA PORAVNAJO NAROČNINO IN DARUJEJO V TISKOVNI SKLAD! MISIJONSKI NASMEHI... O. VLADIMIR KOS S. J., Tokyo (Nadaljevanje in konec.) Učenja japonščine - enega izmed najbolj zamotanih jezikov, pravijo jezikoslovci - sem se lotil šele po prihodu na Japonsko. Kakor hitro sem se privadil izgovorjavi in posameznim stavkom, že sem te stavke in podobne kombinacije poskušal uporabiti v dejanskem življenju. Od vsega začetka sem si dejal: zmote, napake in nerazumevanja je treba sprejeti z vdanimi opravičili. Včasih so me razumeli, včasih so pa razumeli le dejstvo, da se nek tujec hoče na vsak način sporazumeti z njimi v njihovem jeziku. Ta napor so cenili in mi velikodušno odpuščali napake in me učili potrebnega. Toda nekoč, ko je strašno lilo z neba, tako da sem se čudil, da ni zmanjkalo vode, sem se vsedel v taksi in po japonsko nakazal cilj: bolnico; moral sem na obisk, šofer je prikimal in dobro se mi je zdelo, da me ima za nekakšnega veterana, to je človeka z zahodnjaškim obrazom in japonskim jezikom... Po dvajset minut vožnje me je odložil na prag krasne bele hiše na griču nad pristaniščem in spet izginil v dež in meglo. Ozrl sem se okoli sebe; čudno se mi je zdelo, da ni bilo vonja po karbolu; namesto tega me je dražil v nosnice vonj po rožah. Morda pa so Japonci zmodernizirali tudi bolnice, kot toliko drugih podvigov in ustanov, sem si mislil. Prisluhnil sem; nekje iz notranjosti je prodiral zvok sanjave glasbe; tudi to ni napak, sem si mislil; tako lahko tolažijo bolnike, posebno tiste, ki čakajo na operacijo ali kak podoben mesarski poseg. Le nekaj me je od vsega začetka motilo: napis v Hiragana pisavi, ki sem jo že lahko bral, ker je sestavljena iz zmeraj enakih znakov za zloge; dvakrat sem ga prebral, da se izognem zmoti, in obakrat se je naslov glasil: KOPAKABA-NA. Vedel sem, da so Japonci navdušeni za Južno Ameriko, posebno za njeno južnaško glasbo, a nisem se mogel sprijazniti z mislijo, da so svoje navdušenje prenesli tudi na poimenovanje bolnice. V tej notranji negotovosti sem pozvonil. Ko so se vrata odprla, sem spoznal. S praga je pogled zajel rožnate stene, zlate lestence, udobne naslanjače, v katerih so sedele dame s tistimi čudnimi stroji na glavah, ki so menda potrebni za moderno žensko frizuro. Uslužbenka za vratmi me je zvedavo in v zadregi motrila, ko sem hotel v naglici zapreti vrata; niso se dala premakniti, ker jih je vrtil mehanizem. V hipu sem pozabil japonščino in zamrmral po angleško „Excuse me“, „oprostite“. Menim tudi, da so se dame pod tistimi astronavtičnimi aparati velikodušno smehljale, posebno ko se mi je dežnik, ki sem ga hotel korajžno razpeti, obrnil navzven; ko sem ga ukrotil - tudi tehnika lahko postane uporna -sem odšel v dež, premišljevaje, kje sem se bil usodno zmotil. Da, pri izgovarjavi! Beseda za bolnico je bjöin, beseda za damski frizerski salon pa bijöin; in besedo bjöin je treba tako izgovoriti, da zveni b - kot kar se da mehek BJ obenem s sledečim - o - v en sam zlog. Vsekakor ne tako, kot n. pr. BJ - v hrvaški besedi bjeli. Jezikoslovne sličnosti so zares usodnega značaja. Da me ne boste preveč pomilovali. . . Še zdaj žive misijonarji, ki vedo, kaj se je pripetilo edinemu škofu, ki so ga doslej imeli jezuiti na Japonskem, prevzviš. g. Rossu, ki je imel na skrbi škofijo in mesto Hirošima tja do izbruha 2. svetovne vojne. Bil je po rodu Nemec. Do svoje smrti pred komaj nekaj leti je nosil brado, po navadi nekdanjih misijonarjev v Indiji in na Japonskem. Neko nedeljo je škof slovesno razglasil, da bo določenega dne in mesca - napravil samomor v isti cerkvi. Hotel je reči, da bo opravil pastoralno vizitacijo, za katero bi moral rabiti japonsko besedo šisacu; besedo je izgovoril kot džisšcu, ki pomeni le eno: samomor. Pravijo, da je ob tem oznanilu postalo tako liho v cerkvi, da se je čula glasba muh na oknu. Najbrž je bilo poletje. V prvi dobi mojega otoškega življenja so me naprosili, da za dva tedna nadomestim trudnega misijonarja na eni izmed postojank ob Japonskem morju v zahodni Japonski. Postojanka je del mesteca Hägi v pokrajini Jamaguči, ki jo je svoje dni bil prepotoval sam sveti Frančišek Ksaverij in kjer je dosti japonskih kristjanov dalo življenje za našega Gospoda Jezusa. Zame je bil to prvi dejanski stik z japonskim podeželjem, kajti mestece Hägi je po vsem videzu živelo in čutilo tako, kot je čutila in živela obdajajoča ga dežela ribičev in gozdarjev in kmetov rižnih polj naokrog. Prvi večer po prihodu me je priletna, ljubezniva gospodinja povabila, da se okopljem pred večerjo. V kopalni sobi sem videl ogromen železni kotel, iz katerega se je dvigala veselo in tolaž-ljivo bela para. Pred kotlom je bil lesen podstavek, na katerega sem pogumno stopil, da se potopim v kotel. Noga se mi je dotaknila železnega notranjega roba, v istem trenutku sem jasno videl, da je bil kotel v vsej svoji železni vsebini krasno razbeljen, dotik z robom pa je bil tako bolesten, da sem hotel zatuliti; najbrž me je držala pri molku misel, da Japonci prezirajo - pravzaprav: so nekoč prezirali - fizično bolečino. Stal sem na hladnih tleh, skoz špranje me je naknadno hladil poznonovembrski veter, ki je seveda menil, da sem svojo kopel opravil. Nekje iz notranjosti dolge hiše me je gospodinja vpraševala s tako visokim glasom, da so jo gotovo čuli tja do deset minut oddaljene železniške postaje: „Kako se počutite?“ Z enako visokim glasom, da bi vzbudil vtis, da kličem iz globine kotla, sem ji odgovoril: „Izvrstno!“ Nakar je po zračnem telefonu spet odgovorila: „Vzemite si čas; lepo si odpočijte!“ „Da!“ sem poslušno telefoniral nazaj, pri čemer se mi je glas že tresel od mraza. Ozrl sem se okoli, nobene skodelice, nobene posode, da si zajamem vodo in se nekoliko z njo ogrejem. še enkrat sem motril stene; na koncu sobe je bil neke vrste izhod; previdno sem odrinil leseni zapah. Onstran praga je bila pasja koliba, iz katere me je začudeno gledal pes japonske zvrsti, nekoliko podoben volku, a svet-lorjave dlake. Med kolibo in kopalno sobo je bila dokaj velika skleda; moral sem jo imeti, dokler traja strateški moment pasjega začudenja; nasmehnil sem se psu kar se da prijazno, kljub nagoti in novemberske-mu vetru, zgrabil mirno in samoumevno njegovo prazno skledo in se umaknil v sobo. Takoj sem zajel vroče vode in se skušal osvežiti tako, da sem jo, pomešano z vodo iz vodovoda, polival čez noge. Sram me je bilo, zapustiti kopalnico brez sledu vroče vode na tleh. Jasno mi je bilo, da bi brez posebne božje milosti nikdar ne mogel zdržati v živi pari žveplenih vrelcev, v katere so polagali kristjane v 17. stoletju. Le to mi ni bilo jasno, koliko časa naj prebijem v kopalnici, ne da bi vzbudil suma pri dobri gospodinji in ne da bi prisilil psa k lajanju nad ukradeno skledo. To sem moral vrniti; zdelo se mi je, da je mrzla voda za psa bolj hranilna kot vroča; čez nekaj časa sem napolnil dno sklede z mrzlo vodo in hladnokrvno in kar se da prijazno porinil skledo iz sobe, takorekoč skoz špranjo narahlo odprtih vrat, in v smeri pasje kolibe, kjer je tudi nalahno zarožljalo. Japonski psi so dobri tovariši, sem si mislil, ker me ni z lajanjem izdal. Po večerji pa se je prišla gospodinja opravičevat z globokimi pokloni; da je bila pozabila postaviti v kotel leseno dno, ki da se še zmeraj nahaja nekje na vrtu, kjer ga je bila davi prala: „Gospod misijonar, kako ste močni, ker ste zdržali v razgretem kotlu,“ je dodala z resničnim občudovanjem, kar sem hotel po svojih jezikovnih zmožnostih zanikati in kar je imela za izraz ponižnosti. . . in s ponovnim poklonom me je prosila, naj ji oprostim, ker se stara in ji peša vid in je šele zdaj opazila ostanke pasje jedi v kotlu. Skušal sem jo tolažiti, a popolnoma je nisem mogel potolažiti, ker moj takratni slovar ni imel dosti primernih besed za to. Razen tega je mojemu srcu manjkalo moči, da ji povem resnico, šele, ko se je vrnil misijonar na postojanko, sem lahko hvalil njeno vzorno skrb, a tokrat me ni prav razumel gospod misijonar; kot čistokrvni Španec se ni nikdar mogel posvetiti učenju angleščine... Upam, da je razumel vsaj tiste tri besede, s katerimi sem mu skušal opisati njeno gospodinjstvo: ,,ve-ry, very good!“ („Zelo, zelo dobro!“) V tistih prvih dneh še ni bilo modernega brzca, ki zdaj preteče razdaljo med Tokio in ösaka v treh urah s povprečno brzino nad 200 km na uro. Takrat je najhitrejši brzec na tej progi potoval več kot osem ur. In v tistih prvih dneh me je obiskal ljubi prijatelj, ki živi v ZDA; na dolgi vožnji iz Ösake nazaj v Tokio mi je z amerikansko darežljivostjo hotel postreči z izvrstnim kosilom, na sredi popoldneva; najino opoldansko kosilo v Osaka namreč ni bilo amerikansko zadovoljivo. Moj prijatelj je ogromne postave, podoben japonskim rokoborbcem, ki jim pravimo tukaj sumö borci, ali po navadni vljudnosti, o-sumo-san; tudi njegov glas je bas velikanov iz dobe Homerjeve Odiseje. Tako sva se napotila, jaz spredaj, on za menoj, približno trikrat večji kot jaz v svoji fizični neznatnosti. Pred jedilnim vozom brzca je stal nadzornik in za njim so se sem in tja zibale natakarice in krožniki so žvenketali, tako da je bilo jasno, da jedilni voz še ni funkcioniral za sprejem gostov. Ustavil sem se in vprašal nadzornika v kar se da jasno izgovorjeni japonščini, kdaj lahko prideva s prijateljem kosit. Nadzornik je odgovoril, da jedilni voz še ni odprt, moj prijatelj za menoj pa je s svojim ogromnim glasom po slovensko vprašal: „Kaj pravi?“ Hotel je zveneti vljudno, a silna moč glasu in nenavadna govorica sta vzbudila vtis grožnje. Nadzornik ga je imel za mojo telesno stražo, napol prestrašen se je ozrl čez mojo glavo v velikanov obraz za mano, odgrnil zaveso za sabo, in naju povabil v notranjščino. Tudi natakarice so me imele za važno osebnost, ki ji je dodeljena telesna straža, kar vrtele so se okoli mene (v poldrugem krogu, se razume), moje telesne straže pa še pogledati niso hotele, dasi je on vse lepo in velikodušno plačal; tudi dejstvo, da je na koncu dveurnega kosila (eno uro sva morala sedeti in čakati) izvlekel iz žepa ogromno denarnico in hladnokrvno položil bankovce pred blagajničarko, jih je potrdilo, da je le uboga telesna straža, odvisna od mesečne plače tako kot kakšna natakarica; kajti katera ugledna osebnost si bo mazala prste z denarnico in denarjem? Po kosilu je dobri prijatelj zaspal in tako zasmrčal, da se je kljub ropotu drvečega vlaka nenaravno razlegalo po vozu. šele zdaj, ko je moja telesna straža varno zaspala, se mi je približal sprevodnik in mi pregledal vozna listka; strumno je pozdravil z roko ob uradni kapi in se pomilovalno ozrl na nebogljenega velikana ob moji strani. Vendar se je skoraj po prstih spet odstranil, da ga ne zbudi. V tistih dneh se je brzcc češče ustavljal na vmesnih postajah; da razbremenim odmev smrčanja, sem na vsaki takšni postaji privzdignil okno. Japonska klima je tako utrudila prijatelja, da ga odprto okno ni nič motilo; na eni izmed postaj mu je roka zdrsnila čez rob okenskega podstavka, tako da se je zdelo, da nemo kliče prodajalce čaja, sladkorja, časopisov in sadja, nakar so ti pohiteli in glasno ponudili čaj, sladoled, časopise in sadje. Tokrat sem tudi jaz zaspal. Že nekaj let učim angleščino inženirje velikega izvoznega podjetja, honorar, ki mi ga vsak mesec plačajo, ni velik, a vendar mi je v občutno pomoč. Razen tega mi ta stik z japonsko trgovsko dinamiko daje možnost, da vest o Kristusu prinesem tudi tem krogom, kadar se nudi prilika; za nekatere je to edina prilika. Od vsega začetka sem jim dal vedeti, da moja japonščina ni vredna omembe in da bom zmeraj govoril le angleško. Jezikoslovno je to edino pravilen postopek; angleščina je namreč tako različna od japonščine, da učenje ne povzroča dolgotrajnega veselja in se kmalu učenci in učitelj razgovarjajo po japonsko, če učitelj ne pazi ali pa - ... To drugo možnost sem si prisvojil in moram reči, da me je uspeh učenja v tem postopku potrdil. Včasih se moji učenci razgovarjajo za hip med seboj v japonščini, ki jo dobro razumem, a med katero skušam misliti o drugih stvareh, da se ne izdam. Toda oni dan. . . oni večer, ko sem brskal po straneh učne knjige, je eden izmed navzočih pripovedoval, kako je bil povabljen k poroki, kjer je bilo ženinovi družini ime Gomi, nevesti pa Süte, čigar kombinacija - in le ta kombinacija - pomeni odstranitev smeti, po pristno japonsko Gömiste (- vi - se v izgovarjavi skoraj ne sliši), nakar sem tudi jaz izbruhnil v smeh, posebno ker je bilo ime ženitnemu posredovalcu LOPATA. . . Takoj se je name obrnil poročevalec tega pomembnega dogodka in mi zabrusil; „Gospod učitelj - japonščino dobro razumete!“ V zavesti poloma in vendar odločen, da se borim do konca, sem se še naprej obvladano smejal z besedami: „Kako bi se mogel vzdržati smeha, ko pa ste vsi delali tako čudne obraze!“ Spogledali so se v očitni zadregi, da jih je ne-Japonec presenetil pri odkrivanju čustev. Seveda sem te besede povedal v angleščini, nakar sem jih pobaral: „O čem ste se pravzaprav zabavali?“ Lepo so mi še enkrat vse razložili, le angleške besede za ženitnega posredovalca niso mogli najti. Eden izmed navzočih mi je skušal nazorno opredeliti tovrstno človeško pasmo: „To je človek, ki je slep za napake, gluh za ugovore in nem z ozirom na možnost ločitve.“ O, da bi vsi japonski zakonci imeli lastnosti pravega ženitnega posredovalca! Ne morem si misliti, da je bilo žalostno v sveti družbi našega Gospoda. Tudi na naši misijonski fronti ne more biti žalostno, ker je vsak križ poroštvo bodoče zmage. Smehljaje Vas pozdravlja Vaš vdani in hvaležni Vladimir Kos. Ustanovitelj As hram-samos ta na p. Beda Griffiths OSB v sprevodu, ki so ga mu Indijci priredili na njegov rojstni dan. Po njih običaju mahajo pred njim s svetilnikom. AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL L. L. C.M. K MISIJONSKEMU ZDRAVNIKU DR. JANEŽU NA FORMOZO Zjutraj sem se v zavodu Tang King Po zbudil s posebnim občutkom: srečal se bom z. misijonarjem, ki sicer ni duhovnik ne redovnik, a je silno pomemben v misijonu, kjer deluje, in je meni kot rojakom po svetu še posebno drag, z dr. Janežem Janezom, misijonskim zdravnikom v bolnici patrov kamilijancev v Lotungu na kitajskem otoku Formozi. Bilo je to v četrtek pred Cvetno nedeljo. Ko se opravim, grem maševat v kapelico za glavnim oltarjem prostorne zavodske kapele v Tang King Po šoli. Po maši se pridružim jutranji molitvi samostanske skupnosti, zbrani ob obeh straneh glavnega oltarja. Po končani molitvi me povabi ravnatelj zavoda, mlad Kitajec, k zajtrku, ki ga na hitro použijem, kajti on me že pričakuje na dvorišču z avtom, da me popelje na letališče. Naloži mojo prtljago in odbrziva, na sva kar naenkrat tam. Prijazni kitajski predstojnik me pospremi k uradniku za oddajo prtljage in pregled voznega listka, potem se pa oprosti, da mora radi šole hitro nazaj. Stisneva si roke in zahvalim se mu za gostoljubje. Ob varnostnem pregledu prtljage me uradnik opozori, naj izložim vse filme in fotografske posnetke, če jih imam seboj. Malo sem se ustrašil, kaj naj bi to pomenilo... A to je bilo le zato, da jih pregledni aparat s svojimi žarki ne bi poškodoval; ostala prtljaga je morala, kot povsod, preko kontrole, dočim je uradnik vse posneto po drugi strani poslal za menoj. Takega izlaganja filmov nikjer drugje ne prej ne kasneje nisem doživel; verjetno so imeli tu kake druge vrste kontrolne naprave. Po kratkem čakanju z vsemi ostalimi potniki, samimi Azijci z nekaj izjem belcev, stopimo v letalo, ki ob 3/4 na devet zjutraj tudi odleti. Napovedali sc nam približno dveumi let do Formoze in nam prinesli zajtrk. Med letom sem si priklical v spomin zgodbo misijonarja dr. Janeža. Spomnil sem se, kako smo v Ljubljani v času svetovne vojne pri novoustanovljeni Misijonski dijaški zvezi sanjali in tudi v misijonskem tisku pisali o potrebnosti tudi laičnih misijonarjev, ki naj bi vsak v svojem poklicu sodelovali z drugimi misijonarji pri gradnji Cerkve v misijonskih pokrajinah. Sodelavec Nikolaj Jeločnik je tedaj v Misijonskem koledarju celo objavil pesniško zasnovani, religiozno in misijonsko globoko občuteni sestavek: Misijonski zdravnik v deželi Vzhajajočega sonca... Že tedaj sem pogosto slišal o nekem mladem zdravniku dr. Janežu, zelo spretnem kirurgu in odločnem nasprotniku komunizma, kako požrtvovalno pomaga v spopadih ranjenim domobrancem. A ga še nisem poznal. Pred zasedbo Ljubljane po rdečih smo se umaknili v begunstvo. Tam smo zvedeli za vrnitev in množični pokolj domobrancev. Ko sem bil s sobrati v Rimu in skušal obnavljati zveze s slovenskimi misijonarji, ki jih je bilo vojno stanje docela pretrgalo, lepega dne naletim na dr Janeža, (ali pa me je on našel, ne spomnim se več dobro), pa mi pove svojo odločitev, da gre pomagat kakemu slovenskemu misijonarju v zdravstvenem pogledu. On da se je pri rešitvi v Pliberku iz transporta vračanih domobrancev odločil, da bo rešeno življenje docela posvetil reševanju še drugih življenj v službi misijonske akcije Cerkve v misijonih. Kako je bila vsa ta zgodba rešitve in odločitve dr. Janeža v podrobnostih, o tem se je že mnogo pisalo, celo v literarni obliki; zato tu ne bom ponavljal te ganljive epizode našega begunstva. Kajpada sem bil doktorjeve ideje vesel in sem v mladostnem optimizmu takoj pisal nekaterim slovenskim misijonarjem, s katerimi sem že dobil zvezo, i,n jim predložil to lepo možnost, da kateri od njih dobi svojemu misijonskemu delu dragoceno pomoč slovenskega misijonskega zdravnika. Seveda, tedaj smo bili vsi begunci reveži in misijonarjem sem pisal, da bi bilo treba dr. Janežu plačati vožnjo do njegovega misijona. Najbolj sta se zavzela za idejo dva misijonarja, zdaj že oba pokojna: p. Stanko Poderžaj, da bi šel dr. Janež k njemu v Bengalijo, in tedanji apostolski administrator škofije Chaotung na Južnem Kitajskem, mons. Jožef Kerec SDB, ki je že imel v misijonu bolnišnico in slovenske misijonarke, slovenjebistriške šolske sestre, kakor smo jih tedaj imenovali, a brez slovenskega zdravnika; ta misijonar je že tudi kar ponudil potrebni denar za dr. Janeževo potovanje. Oba, dr. Janež in jaz sva se kar brž odločila za misijon mons. Kereca. Ker so nam spričo negotovega izida parlamentarnih volitev v Italiji, kjer smo bili begunci, postala tla vroča pod nogami, ob možnosti, da zavladajo rdeči, ki bi nas mogli vrniti v Titovino, zato smo vsi iskali, kako bi se iz Italije čim preje spravili v kako prekmorsko deželo. Ker za pot na Kitajsko iz Rima =e ni bilo vse urejeno, se je dr. Janež najprej podal v Argentino, nekaj tednov za njim pa tudi jaz. V Argentini je bil dr. Janež med prihajajočimi begunci zlasti iz avstrijskih taborišč tako priljubljen, da 'je bil predlagan za predsednika ustanavljajočega se Društva Slovencev (zdaj Zedinjena Slovenija), pa sem jaz, ki sem tudi sodeloval pri ustanavljanju, to preprečil in predlagal Miloša Stareta, ne da bi javnost prav vedela, zakaj dr. Janež ne. Kajti bodoči misijonar je želel oditi brez vsakega hrupa. Pa. vendar smo se nedeljo pred njegovim odhodom na Kitajsko zbrali pri slovenski službi božji, ki smo jo imeli tedaj pri mariunistih na cesti Rivadavia, zraven tedanjega slovenskega središča na Victor Martinez 50, in se po maši s prisrčno slovesnostjo poslovili od. njega. Spregovoril sem mu v slovo, dali smo mu slovenski šopek in misijonski križ, poslušali poslovilne besede novoizvoljenega predsednika Društva Slovencev Miloša Stareta in novega dušnega pastirja izseljenskih Slovencev-beguneev Antona Oreharja, zapeli zahvalno pesem in se razšli. To je bilo 23. maja 1948. leta. Tedaj, torej 30 let pred mojim potovanjem k njemu, sem dr. Janeža zadnjikrat videl, kajti naslednje popoldne je že odpotoval z ladjo, a pri tem nisem mogel biti navzoč. Po dolgotrajnem potovanju je dr. Janež srečno prišel k mons. Kerecu v Chaotung. Tam je deloval preuspešno nekako do prvih mesecev leta/ 1952, torej kaka 4 leta. Rdeče čete so pa že leta 1951 zasedle Chaotung, a je bilo dr. Janežu in slovenskim sestram še leto dni mogoče obstati in delovati, čeprav z neizmernim potrpljenjem in sredi najrazličnejših šikan. Končno so vse misijonarje obsodili na izgon. Misijonski zdravnik se nam je maja 1952 prvič oglasil iz Hongkonga, kamor se je bil zatekel. Naslednje njegovo pismo na je bilo že iz novega delokroga na Formozi, kamor je šel julija leta 1952 delovat skupaj s tudi iz Kerečevega misijonai izgnanimi kamilijanskimi misijonarji, ki so tako uspešnega in požrtvovalnega slovenskega misijonskega zdravnika povabili seboj, ustanavljat misijonsko bolnišnico v Lotungu. Iz malih začetnih paviljončkov se je tamkaj v času 28 let obstoja razvilai, pred vsem po zaslugi izrednega sodelovanja našega misijonskega zdravnika-kirurga, velika moderna bolnica, katere slike sem dotedaj videval le na fotografijah, zdaj pa naj vse to, pred vsem pa misijonskega zdravnika samega doživim v resnici in sicer, čisto slučajno, točno po 30 letih. V tem obujanju spominov mi je polet hitro mineval. Že pristajamo nad glavnim mestom tega kitajskega velikega otokai, ki se zdaj uradno imenuje Taiwan, preje se je pa imenoval Formoza („Lepi otok“), na katerega so se umaknile kitajske nacionalistične čete skupaj s svojimi družinami na umiku pred rdečimi in otok takorekoč preplavile, dočim so se domačini, pristni prebivalci otoka, ohranili bolj po hribih te gorate pokrajine. Ura je pol enajstih in zunaj rahlo dežuje. Izkrcamo se. Letališče ni veliko, a lepo in urejeno, dobro organizirano. Pri carinskem pregledu samo odprem kovček in ročno torbo in mi takoj vse odobre. Stopim skozi izhod in sem že na velikem lepem trgu pred letališkim poslopjem. Kar precej ljudstva je okrog mene, a nobeden se ne zanima zame. Iščem, kje bi opazil kakega patru podobnega, ker mi je p. Crotti v telefonskem pogovoru v Hongkongu zagotovil, da me pride čakat. Ne vidim ga. Že se počutim v negotovosti, kaj sedaj, pa za hrbtom zaslišim v slovenščini blagi glas: „Ali ste vi, gospod Lenček?“ Obrnem se in zagledam — samega dr. Janeža. Še danes se spomnim: v rdečem jopiču je bil in v modrih hlačah. Isti in prav tak se mi. je zazdel kot pred 30 leti. Kako sva se pozdravila! Pa že mi je dejal: „Tamle gre pa p. Crotti, ki je šel gledat na listo, ste li prileteli ali ne“. In že sva ga zagledala, ko je prihajal, smehljaje ugotavljajoč, da sva se z dr. Janežem že dobila. Kar brž sta pograbila moje stvari in me pon rahlim dežjem povedla na trg k avtomobiloma. Jaz sem kajpada sedel zraven dr. Janeža. P. Crotti je vozil spredaj, kajti dr. Janež se po Tajpeju ne spozna, saj skoraj nikamor ne gre iz bolnice. Vozili smo se po modernem mestu, ki ni kazalo nič drugega kitajskega kot obraze in napise. Pripeljemo pred malo hišo, postojanko patrov kamilijancev v Taipeju, kjer pa živi samo p. Crotti s še enim sobratom. P. Crotti je predstojnik vseh kamilijancev na Daljnem Vzhodu, se pravi na Formozi in nai Filipinih, pa mora zato precej potovati. Tisti dan je bil pa sam doma. Odložimo in sedemo v sprejemnici. Doktor Janež mi da dve pismi, ki sta prišli zame na njegov naslov: eno je bilo od predstojnika Baragovega misijonišča g. Sodja, ki mi je priporočalo, naj se vrnem do velike srede za pomoč pri obredih Velikega tedna: drugo je bilo poročilo o dejanju in nehanju tiskarne Baraga. Pomislil sem: torej imam samo še teden dni časa za obiske po Formozi in na Japonskem in za povratek domov... Med tem, ko je p. Giotti pripravljal kosilo, sva se z doktorjem menila, kako naj bi čim bolje uporabil dragocene dni, ki mi še ostanejo. Povedal sem mu, da želim obiskati poleg njega še vse ostale štiri misijona!je na, Formozi: Duhovnika Andreja Majcena SDB, maryknollca Francita Rebola in sestri Anico Miklavčič ter Rozalijo Brilej, a da imam za to na razpolago samo dobra dva dni, kajti v nedeljo opoldne že moram naprej, če hočem stopiti še na. Japonsko, kjer me čakata dva misijonarja... Med kosilom sta me misijonarja prepričala, da je moj načrt neizvedljiv radi pomanjkanja časa, kajti za pot k vsakemu od teh misijonarjev bi potreboval vsaj en dan tja in nazaj... Edina rešitev bo torej, da se jaz oba ta dva dni zadržim pri dr. Janežu v Lotungu in da pridejo ti štirje misijonarji na obisk k meni, vsak iz svojega konca, da se vsaj srečamo, če že ne bcm mogel obiskati njih postojank, kar sem sicer tako želel. P.Crotti mi je obljubil, da bo z mojim letalskim listkom preskrbel polet za nedeljo opoldne na Japonsko in da bo telefoniral vsem štirim misijonarjem o mojem obisku na Formozi in jih povabil, r.aj pridejo, če le morejo, k dr. Janežu, da se vidimo, ali pa vsaj v nedeljo dopoldne k p. Crottiju, tik pred mojim odletom. Že pri kosilu sem opazil nekaj nepričakovanega. Dr. Janež se skoraj ni lotil jedi, češ da mu tam okrog želodca ni ravno, dobro. Res, ves čas mojega obiska je bil dobri zdravnik bolan, a je svojo bolezen skrival, dasi je ni mogel povsem zakriti. Tako očitno mu ni bilo dobro, da so bili celo p. kamilijanci v skrbeh, zlasti ker doktor sam ni maral na kak zdravniški pregled v interni oddelek njihove bolnice. Kljub bolečinam torej se je sredi tedna odločil in odpravil čez gore iz Lotunga na pot proti Tajpeju na letališče, potem k e mu je p. Giotti telefoniral, da jaz prihajam. Nisem pričakoval, da me bo tudi on prišel sprejet, kajti pisal mi je bil, naj pridem, če le mogoče, v nedeljo, ker le tedaj gre lahko zdoma pome; a zaradi skopo odmerjenega časa tega nisem mogel tako urediti, a je on kljub delu v bolnici in kljub bolečinam prišel pome... Spet primer izredne požrtvovalnosti našega misijonskega zdravnika. Tudi jaz sem je bil deležen. P. Grotti naju je hotel s svojim avtom pospremiti do konca mesta in dr. Janežu pokazati pot naprej proti Lotungu. Tam sem se od njega poslovil do nedelje, ko bi me imel dr. Janež spet pripeljati k p. Crottiju, da mi vrne letalski listek z rezerviranim sedežem v letalu. Z doktorjem sva se potem vozila po lepi asfaltirani cesti preko slikovitih hribov, pokritih z eksotičnim drevjem, in takoj sem se spomnil na tiste lepe kitajske slikarije, ki kažejo tovrstno pokrajino in rastlinje in ki jih imajo Kitajci kot dekorativni element po svojih domovih, a jih je mnogo tudi po slovenskih hišah Velikega Buenos Airesa. Zavedel sem se, da se vozim po kitajski zemlji, o kateri sem sanjal kot bogoslovec, ko sem radi odhoda na misijonsko delo na Kitajskem prestopil iz škofijskega bogoslovja k lazaristom; no, vsaj za nekaj dni sem v Hongkongu in zdaj tu zaživel na Kitajskem..., čeprav šele po tolikih letih. Z doktorjem, ki je zelo dober vozač, sva kajpada vso pot kramljala; njega je zanimalo vse iz našega izseljenskega življenja, mene pa marsikaj iz njegovega bogatega delovanja. Sredi poti je doktor ob robu ceste ustavil in mi ponudil kupico črne kave, ki io je imel seboj v termo steklenici; tudi prigrizek mi je ponudil. Potem pa spet naprej. Prišla sva na vrh gorovja in ustavila, da sc razgledava. Pred nama spodaj se je razgrinjala v deževni meglici prostrana nižina ob morskem obrežju in naprej od nje neizmerno morje, iz katerega so v bližini štrleli visoki skalni skladi. Misijonar mi je z roko pokazal smer, kjer približno leži Lotung, kamor morava; obenem me je tudi opozoril, da stojiva pravzaprav na vojaškem ozemlju, kajti na teh gorskih grebenih napram morju in rdeči celini onstran so skriti bunkerji in v njih topovi. . . A naju je vleklo v dolino. Kako uro sva se spuščala po zelo serpenti-nasti cesti navzdol in končno prišla na ravno, med zelena riževa polja. Naselja so bila vedno bolj pogosta in kar naenkrat sva prišla v Lotung, večje podeželsko mesto. Ni trajalo dolgo in nrsijonar je zavozil na dvorišče zadaj za poslopji bolnice, mimo avtomobilskih garaž, k vhodnim vratom v njegovo stanovanje in v pozorišče njegovih kirurških čudežev. Trakt, ki so ga šele pred nekaj dnevi zgradili, je enonadstropna stavba. V pritličju je zdravnikovo stanovanje in še kaj, nad njim soba za goste in v istem nadstropju tudi vrsta operacijskih dvoran s pripadajočimi prostori. Misijonar je spravil avto v privatno garažo svojega stanovanja. Za najinim hrbtom je stalo onstran malega lepega parka poslopje kirurškega oddelka, in ko sva se obrnila, me je doktor opozoril na pritlična okna, skozi katera so se videli smehljajoči se obrazi mladih zdravnikov in bolničark, ki so na ta način veselo pozdravili vrnivšega se njih šefa in njegovega gosta. Potem me je gostitelj peljal skozi sobna vrata v svojo sobo: Velik predeljen prostor, ki misijonarju služi za vse: za sprejemnico, dnevno sobo, obednico in spalnico za zavesami. Nad posteljo mi je doktor s pomembnim obrazom pokazal pribiti križ na steni in dejal: „Ta križ ste mi dali vi doli ob odhodu; vedno ga imam seboj, še komunisti so mi ga pustili...“ Ob eni steni sobe je vhod v kuhinjo in kopalnice, ob drugi steni pa izhod v še drug prostor, iz katerega vodijo stopnice v gostinsko sobo. Takoj me je popeljal navzgor in odnesel moje stvari seboj. Odprl mi je vrata v zelo lepo opremljeno sobo, lan ko rečem, kakor v hotelu prvega razreda. To bo torej moje bivališče pri dr. Janežu ta dva, tri dni! Pred menoj je bil tu gost že drug Slovenec, zdaj že pokojni Pavel Fajdiga iz Buenos Airesa, ki se je ob povratkih s službe na poti na Japonsko že dvakrat oglasil pri našem doktorju in ga razveselil s svojim obiskom, tudi za čas tedna dni. Prijetno presenečenega obiskovalca je dr. Janež potem peljal spet nazaj v svojo sobo, kjer je že čakala njegova najzvestejša sodelavka, kitajska bolničarka, njegova prva instrumentalka pri operacijah, ki je v vsakem času pripravljena tudi ona pustiti svoj dom in prihiteti v bolnico na operiranje nujnih primerov; živi skupaj s svojimi domačimi nedaleč cd bolnice. Ime ji je Margarita. Drobna,, zelo suha, kakih 35 let stara, samska, katoličanka. Ta plemenita duša ima v imenu bolnice na skrbi tudi vse osebne potrebe doktorja Janeža: prinaša mu iz kuhinje hrano, skrbi za sveže perilo, mu nakupuje potrebne stvari in celo za, nas nabavlja po misijonarjevem naročilu kitajske posebnosti, jih lepo zapakira in jih odpošilja v desetkilogram-skih zabojčkih v Buenos Aires za vsakoletno misijonsko tombolo. Z eno besedo: zaklad! Tudi zame je ta bolničarka po dr. Janeževih navodilih ves čas mojega bivanja skrbela, da mi ni nič manjkalo; tako sem imel v svoji sobi vedno svežo hladno pijačo in prigrizek in prinesla mi je iz mesta še Scodaj: pogled na del misijonske bolnice v Lotungu; zgoraj trakt, v katerem so operacijske dvorane in dr. Janeževo bivališče ter tudi sobe za goste, kjer je obiskovalec prebil tista dobra dva dni. . . to in ono, kar sem potreboval. Vse pa povsem neopazno, obzirno, prevljudno. Nikdar se ni nasmejala, vedno je bila resnega izraza. Le med operacijami je bila tudi ona,, kot dr. Janež, nedosegljiva. Komaj sem Janeževo sodelavko pozdravil in sva z njim sedla ter popila kavico, že so prišli po našega misijonskega zdravnika, češ da so pripeljali žensko z neznanskimi bolečinami. Dr. Janež je rekel, naj grem kar z njim. Ko je prišel do sprejemnice bolnikov in tam žensko videl, je brž ugotovil akutno vnetje slepiča in nujno operacijo. Čez kake pol ure je bila ženska že pripravljena na operacijski mizi in doktor me je povabil, naj grem zraven. Najprej so ga oblekli v sterilizirano zdravniško naljo, potem si je lep čas umival roke, nato so mu nadeli posebne rokavice in stopil je v operacijsko, dvorano, jaz pa za njim. Tam so bili okrog bolnice anestezist-brat kamili-janec, še trije mladi doktorji in kake štiri bolničarke, med njimi tudi glavna inštrumentalka Margarita. Vsi so imeli posebne naustnike, da pri nujno, potrebnem govorjenju ničesar nepotrebnega ne prodre v odprto telo. Dr. Janež se je molče lotil dela; čulo se je le podajanje inštrumentov, tu in tam kako doktorjevo kratko navodilo oziroma naročilo, sicer pa popolna tišina. Jaz sem deloma sedel v kotu operacijske dvorane, kjer navadno dr. Janež med eno in drugo operacijo počiva, deloma pa sem stal čisto blizu in gladal, saj sem prvič videl, kako se operira, dasi sem to sam na sebi že nekajkrat doživel. Z doktorjevim predhodnim dovoljenjem sem tudi posnel nekaj slik. Kake pol ure je trajalo dr. Janeževo operacijsko delo, potem je zaključek: šivanje rane in drugo, prepustil ostalim, on si pa umil roke in mene spet odpeljal v svojo sobo, kamor je Margarita kar hitro prinesla obilno večerjo čisto evropske kuhinje, saj bolniško kuhinjo vodijo evropske kamilijanke. Dr. Janež je že naprej tako uredil, da ta dva, tri dni, ko bo pri njem ta izredni gost (izredni ne radi osebe, ampak ker sem bil prvič in zadnjič pri njem...), ne bo operiral, razen kake najnujnejše primere. (Kot sem videl, je bilo tudi takih primerov kar preveč...) Želel se je malo bolj posvetiti obiskovalcu. Tudi večerje se dr. Janež takorekoč ni dotaknil... Malo sva še pokramljala. Med tem je zadonel telefon: Oglasil se je ves vesel misijonar Andrej Majcen z južnega dela otoka in napovedal svoj prihod naslednji, dan. Tudi jaz sem po telefonu spregovoril z njim nekaj besedi in prvič čul njegov glas. Obveščevalna služba dr. Crottija je že začela učinkovati. .. Kdo ve, če bo kamilijanski predstojnik res mogel po telefonu doseči še vse druge misijonarje in misijonarke, in Rog ve, ali si bodo mogli vzeti čas prav ta dva dni, da pridejo v Lotung na srečanje z menoj... ? Ker sva bila oba od potovanja nekoliko zdelana, sva se namenila k počitku, zlasti jaz, da se tako pripravim na doživetja naslednjega dne. (Sledi.) SLOVENSKI MISIJONARJI SO NAŠI ZASTOPNIKI NA KRISTUSOVEM MISIJONSKEM POLJU. MOLIMO ZANJE IN DARUJMO NJIM V POMOČ! Misijonski zdravnik s sodelavko Margarito. Spodaj: Pri operaciji. BARAGO NA OLTAR! POTREBUJEMO SVETNIKOV (Iz „Družine“.) Za obletnico nove maše so Baragu v ljubljanski stolnici odkrili snom insko ploščo. — Velika udeležba duhovnikov in vernikov na slovesnosti . — Za milost imeti svetnika iz svojega naroda je treba veliko moliti. LJUBLJANA, 23. septembra. — Ljubljanski nadškof Pogačnik je danes popoldne v stolnici predsedoval prisrčni slovesnosti, Baragovega dne. Včeraj je namreč minilo natanko 156 let, odkar je Baraga pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici daroval svojo pivo mašo. Za, to priložnost so ob oltarju odkrili spominsko ploščo, ki jo krasi posnetek Baragove popotne palice. Že zgodaj popoldne so stolnico napolnili vernike, med katerimi so bile posebno številne redovnice. Tako so slovesnost Baragovega dne začeli z molitvijo. Ob štirih, ko je maša v stolnici že po navadi najbolj obiskana, pa je v polno cerkev stopila: vrsta duhovnikov, ki so se zbrali okrog glavnega oltarja ob nadškofu Pogačniku in škofu Leniču. Med njimi je bil vicepostulator za Baragovo beatifikacijo prelat Fajdiga, člani Baragovega odbora, ljubljanski dekan kanonik Kvas, stolni župnik Smerkolj, predstojnik frančiškanov p. Polikarp Brolih, predstojnik salezijancev Rudi Borštnik in drngi. Za uvod je škof Lenič povedal nekaj misli o škofu Baragi in spomnil r.a njegovo skromnost, ko je za novo: mašo hotel biti sam z Bogom in je imel okrog sebe le svoje najožje sorodnike. Za z.gled nam je lahko tudi zaradi svoje požrtvovalnosti, saj se je zaradi Boga odrekel bogastvu, bleščeči karieri in še marsičemu. Mašno bogoslužje je spremljalo čudovito ljudsko petje, saj je sodelovalo nekaj tisoč grl. V priložnostnem nagovoru je nadškof Pogačnik najprej potrdil staro resnico, da je Kristusova Cerkev sveta» Sveta najprej zato, ker je svet njen nauk in so sveti njeni zakramenti. Nato pa še zato, ker ima v vsakem času v svoji sredi svetnike. V preprostih in jasnih besedah je zatem razložil, kakšen je proces, da lahko Cerkev nekoga uradno razglasi za svetnika. Na koncu pa je orisal Baragovo herojsko življenje, zlasti njegovo prizadevnost in potrpežljivost, ko je kot misijonar in škof meril neskončne razdalje med Indijanci ob Gornjem jezeru, pogosto v najhujšem pomanjkanju. Priporočil je, naj se zatekamo k njemu v duševnih in telesnih potrebah, saj bo treba za Baragovo svetništvo vsaj dveh nedvoumno izpričanih čudežnih uslišanj. Na koncu maše je naš glavni urednik, ki je zastopal nadškofa Pogačnika na Baragovem dnevu v Clevelandu, povedal nekaj vtisov s tega srečanja ter prinesel pozdrave ameriških in kanadskih Slovencev. Plošča, ki so jo odkrili po bogoslužnem slavju, opozarja obiskovalca stolnice, da je pri tem oltarju Baraga daroval svojo prvo mašo. Krasi jo natančen posnetek Baragove popotne palice, ki jo hranijo v ljubljanskem nadškofijskem dvoru. Čisto na koncu smo še pomolili, da bi Bog blagoslovil potovanje Janeza Pavla II. na Irsko, v Združene narode in Združene države Amerike. Prelat Fajdiga pa je še posebej naročil nadškofu Pogačniku, ki bo v oktobru vodil slovensko romanje v Rim, naj Baragovo zadevo priporoči papeževi skrbi. TUDI V ARGENTINI SE OBNAVLJA ZANIMANJE ZA BARAGOVO BEATIFIKACIJO V Buenos Airesu obstoji takozvana Južnoameriška Baragova, zveza z.a pospeševanje Baragove zadeve po vsej Južni Ameriki, predvsem med rojaki, pa tudi med domačini. Izdala je že tudi več knjig v slovenščini o Baragu, na tisoče večbarvnih štiristranskih podobic v štirih jezikih in od časa do časa izda v 6.000 izvodih „Baragov vestnik“. S temi tiskovinami seže in baragijansko vpliva na vse slovensko zamejstvo in izseljenstvo. Po daljšem, enoletnem premoru se delovanje JABZ spet poživlja. V kratkem izide nova številka Baragovega vestnika, ki med drugim obvešča tudi o novem tajniku organizacije, ki je Rudolf Smersu, zaslužni slovenski javni delavec v Argentini. Napovedujejo se nove knjige v zvezi z Baragovo beatifikacijo: „Rožman za Barago“, „Baraga uslišuje,“ II. zvezek, „Bren o Baragu“, II. zvezek. Pisec podaja tudi zanimivo idejo o Baragovih zbornikih, ki naj bi vsebovali ponatise vseh tehtnejših besedil, ki so po drugi svetovni vojskli izšla v raznih listih o Baragovi zadevi, tako v slovenščini kot v angleščini (kajpada, to prevedeno). Želeti bi bilo, da bi zlasti ..Baragov vestnik“ pogosteje izhajal, pa četudi manj obsežen. Tako bi se vzdrževalo med slovenskimi izseljenci zaupanje v Baragovo priprošnjo in bi se mu bolj priporočali v svojih problemih. Le tako je namreč upanje, da bi Bog na Baragovo priprošnjo med uslišanji storil tudi kak čudež; brez čudežev ni beatifikacije. Da pa bo Baragov vestnik mogel pogosteje izhajati, so potrebni darovi; zato priporočamo darovanje za Baragovo zadevo in bomo v našem listu vse darovano sproti objavljali, posebno pa še zahvale Baragu ob morebitnih uslišanjih. nas» misijonarji e • pišejo FORM OZ A Za božične praznike se nam je oglasil misijonar o. FRANCI REBOL iz družbe Maryknoll. Po voščilih za praznike in novo leto nam sporoča v hudomušnem stilu sledeče: „Kakor razberete iz naslova, sem spet v šoli. Po triindvajsetin letih župnikovanja v Yuandli hodim sedaj v sobotno šolo, kjer se upam naučiti kaj več o skrivnostih konfuceizma. Sedaj se učim kitajskih znakov, ki jih je več kot 40.000. Mislim se jih naučiti vsaj toliko, da bom mogel brati in pisati najpotrebnejše stvari v kitajščini. V šoli sem drugi najstarejši učenec. Najstarejši ima le leto dni več življenja. Ob začetku učenja znakov sem bil prijetno persenečen, ko sem ugotovil, da znam mnogo več kot sem pa mislil. Prihodnje pismo Vam bom že pisal v kitajščini.. . “ Naša pridna korespondentka s. ANICA MIKLAVČIČ, kanosijanka, ki deluje v Chnng li, nam je od zadnje objave njenih pisem trikrat pisalai v času od decembra lani, pa do februarja letos. Iz njenih pisem je videti, da ji poteka življenje v običajnem delu za mladino, jetnice in drugo, vedno bolj pa v hrepenenju, da se spet odpro vrata Kitajske zai misijonarje in da bi se tudi ona še tja vrnila. Poslala je tudi že prvi paket dobitkov za misijonsko tombolo v Argentini. Tudi dr. JANEZ JANEŽ nam je poslal v ta namen kar tri pakete; obenem nam sporoča, da so že začeli z zidavo novih večnadstropnih poslopij za bolnišnico, ki jih upajo dograditi v času dveh let. Več o dr. Janežu in bolnišnici moremo brati v poročilu našega urednika, kako je na azijskem potovanju srečno dospel tudi do tega našega misijonskega, zdravnika. INDIJA Naša najstarejša misijonarka s. MAGDALENA KAJNČ iz Asansola se nam je tudi v zadnjem času dvakrat oglasila, nazadnje 3. febrnarja letos. V prvem pismu z dne 16. XII. lani nam med drugim piše tole o bolezni, ki jo je premagala: „Spet me je bolezen premagala. Od prvega decembra 14 dni nisem mogla nič delati. A hvala Bogu, zdaj spet lahko delam. Vsak dan prihajajo desetine bolnikov, ki ne prosijo le zdravil, ampak tudi vsake druge pomoči. Dam jim pač, kar imam. Pred vsem se pa trudim, da jim kažem pot v srečno večnost. Sicer sem zadnje čase precej oglušila, a moji reveži že razumejo, ko jim govorim“. Iz Sulcorne pri Goi nam je za božič pisal salezijanec LUDVIK ZABRET, ki tako uspešno deluje na tamkajšnji Don Bosco farmi. Tole pravi: „Tukaj uživamo najlepše mesece, ko ne vlada taka vročina. Posebno noči so zelo prijetne, saj pade temperatura na 15 - 20 stopinj Celzija. Kako pestra je kitajska dekoracija! Vhod v dvorano in pogled vanjo. Ker smo v adventu, dajemo vsako nedeljo slike o božični skrivnosti; veliko ljudi pride gledat in poslušat; večinoma so pogani, ki se na ta način seznanijo z Jezusom in njegovim od-vešeniškim delom.“ Sobrat br. Zabreta, dnnovnik PAVEL BERNIK SDB se nam je tudi oglasil za božič iz Kohime v bivšem Assamu na severu Indije. To pot pove marsikaj razveseljivega: „To pot se Vam oglasim z mojega nekdanjega misijona, kamor sem se podal na oddih, a tudi na delo, kajti Prišel sem pomagat tukajšnjim sobratom za praznike. V bogoslovju smo letos pripravili 19 indijskin bogoslovcev na, mašniško posvečenje. Lepa pridobitev za naše misijone na tem koncu Indije, pa tudi za Afriko! Dva od novomašnikov, kakor tudi, še več bogoslovcev so se pri- javili na povabilo višjih predstojnikov, da gredo misijonarit v Afriko. Prav tu so predstojniki dobili največ prostovoljcev za to misijonsko delo. Kako je pa z misijonskim delom tu v Indiji sedaj ? 8 padcem prejšnjega ministrskega predsednika Desaya in z delnim razkrojem njegove stranke imamo trenutno mirno dobo. Januarja bodo volitve v centralno vlado. Skoraj vse stranke v volilni dobi pov-darjajo potrebo ,sekularizma‘, ki v Indiji pomeni nevmešavanje vlade v verske zadeve in pravice manjšin. To je za indijske kristjane seveda ugodno. Bati se pa je, da v tej veliki deželi ne bomo imeli več močne centralne vlade, ne močnih okrajnih vlad, katere naj bi vzdrževale red in mir. Kjer ni reda in miru, je tudi misijonsko delo dokaj ovirano.“ Iz Bcmbaya nam je pisala s. KONRADI NA RESNIK, ki poroča,