496
M. Prelesnik: Častitljiva starost.
Takrat ravno ni opazil teh besedij, toda sedaj so se mu zdele značilne. Ker se pa ni čutil krivega, bil je miren.
Neki dan dobi s pošte uradno pismo.
Odpre brž, da vidi, — na! — roke se mu stres6 in obledi, — dekret! — — Prestavljen!
Bere in bere.
„Zakaj?"
„Zaradi slabega in pohujšljivega vedenja. Seliti se imate takoj ..."
Papir zmečka in ga vrže po tleh, kakor bi bil papir kriv nesreče. Hodi po sobi gori in doli, podpira glavo ob mizo, v glavi se mu pa podi misel za mislijo, načrt za načrtom . . . Prestavljen! . . .
„Slabo vedenje. Na, to imam! Res, slabo je bilo: dal sem se zapeljati. To imam za plačilo, da sem drugim služil za hlapca. Zares, skoro bi dejal, da mi je prav, ker sem se vtikal v nepotrebne stvari. Kaj so mi mari ti ljudje in njih homatije! Naj se praskajo, kolikor hočejo, naj se oderejo, pusti jih v miru!"
Ko je tako premišljal in premišljal, sklene takoj zapustiti kraj, da bi ne bil prijateljem v zasmeh. Zbere knjige, obleko in zloži vse v omaro in zaboje.  V mraku gre
k Blisku in mu naroči vse potrebno glede selitve.
Po noči, ko je že vse spalo, gre iz šole, odpravljen na pot. Srce ga je vleklo v Stransko vas k Zolgarju. Kako naj tolaži Marijo in sebe!? S čim? Dobro ime, katero je še imel, odvzeto mu je bilo z današnjim dnem.
Nasloni se na ograjo in premišlja, kaj bi storil. Tako visi kake pol ure, a potem jo naglo mahne po cesti iz Središča.
„Z Bogom!"
Pri Zolgarju se ni oglasil.
„Ribnikarja ni več! Sel je!" zavpijejo drugi dan ljudje.
„Haha! Na! Sedaj pa ima zadosti!" pripovedoval je Stempihar. „Kaj mu je bilo treba vtikati svoj nos v moje stvari."
„0, noben učitelj nas ne bo komandiral!" vpili so drugi. „Mi smo ga prestavili."
Dosti ljudij je pa reklo:
„Skoda ga je!"
Žolgarjeva Marija si je od žalosti zakrila obraz in ihtela in zdihovala:
„Le zakaj ga ni bilo? Oh, kam je šel? — Mar ne ve, kako me je pustil ? Lažnivec, Kaj mi je vse obetal?"
Toda vsi vzdihi niso pomagali. Ribnikar je bil tedaj že daleč.                        (Dalje.)
Častitljiva starost.
„Na nebu nešteto zvezdic plamti, Te zvezde so njega lepe oči, S katerimi zre po žemljici speči, Ki sanja o sreči, sreči slepeči. Lepe so zares te nebne oči, Ki svetijo sredi tihe noči, A lepše od njih oči so mi tvoje, Ti nadeja moja, dete ti moje! Saj pogled tvoj sega na dno mi srca, Tje, kamor ne more zvezda neba; V globino srca mi pogled tvoj sveti, Prav kakor žar solnčni sveti poleti . Nikar ne umri mi, dete; ti žij, Da dolgo še zrem žar tvojih očij; Se dolgo z očmi mi ljubkimi sevaj In mamici svoji srce ogrevaj!
Na vrtu vse polno cvete cvetic,
Vrtnic in še drugih cvetk krasotic,
Ki daleč vonjavo točijo blago,
Vonjavo razkošno, milo, vsem drago.
Res lepi so cveti, mil je njih vonj,
A sličnega tebi iščem zastonj.
Najlepša cvetica ti pač si meni,
Ah mamici skrbni pa zapuščeni:
Za vse te cvetice vrtne cveto,
Ti dete pa cveteš zame samo;
In nihče do tebe nima pravice,
Jaz božati sama tvoje smem lice . . .
Aj, dete, nikar mi ti ne umri,
Mar hitro mi rasti, hitro cveti,
Pa čednostij toči blago vonjavo, —
In boš mi v zabavo,  boš  mi  v proslavo!"
Slikal H. Kaulbach. 32
498
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
Pri detetu bolnem mati sedi
In to beseduje, to govori.
Pa dete ne sluša njene besede
In neče več čuti vzdihov nje bede.
Zaman so vse njene grenke solze,
Zaman so besede njene sladke,
S katerimi drami ona otroka:
Koščena že smrtna grabi ga roka.
V  očeh, glej, njegovih ognja več ni, Cvetoče prej lice naglo bledi;
Nič več ne šepeče, rokic ne vspenja, —
Že v njem je zamrla iskra življenja . . .
Pri lepem mrličku mati sedi
In bridko ihti in milo ječi:
„Oh, nimam več svoje cvetke — otroka!" ...
V  brezmerni bridkosti reva se joka.
Radi byša Slo veni, jako slvšaša veličija božija svoim jazjkom.                  Nesfor
Pripomenek.
Beseda liturgija, grški \zvzovpyia, od XšTto? naroden, javen, in špvcv delo, služba, znači prvotno v obče kako javno delo, očitno službo.') V svetem pismu ozir. Luk. 1, 23, Apost. 13, 2, Hebr. 9, 21 je služba božja v templu, nabožno delo; a zato v cerkvenem jeziku kristijanska služba božja, bogočastje. Zatem pomeni „liturgija" posebej opravila duhovnikov, zlasti delitev sv. zakramentov in blagoslovila; in v najožjem zmislu je daritev sv. maše, način mašo služiti, masni obred.
Eus. Renaudot: Liturgiarum orientalium collectio, I. 152 opredelja liturgijo tako-le: „Pod imenom liturgij se morajo razumevati obredne knjige, spisane po javni oblasti cerkveni in po njeni uporabi potrjene, v katerih se nahajajo obredi in molitve za sveto mašo in za delitev sv. zakramentov." (Pariš. 1715, Frcft. 1847).   —  V rimski   cerkvi  so
') Dr. J. Alzog: Univ. Kirchgesch. I. 9, 244.
Pod nebom pa nočnim angel leti, V noč tiho spev njega tak se glasi: „Kako je pač lep rod čisti v svetlobi, Spomin mu bo večen, ko je že v grobi! Čeprav se prezgodaj loči s sveta, Cestito že starost rod ima ta: Saj čisto življenje, to ti je dika, To častna je starost, starost velika. Ker všeč je bil Bogu, bil je odvzet, Iz grešnikov srede bil je otet; K počitku je mlad, pa čist se ulegel, Častitljivo starost on je dosegel . . . Kaj starost pregrešna hasni ljudem, Ko starost ta všeč ni božjim očem! Vse lepše od nje se bo lesketala, Mladost, ki je zgodaj tek svoj končala!"
M. Prelesnik.
izza tridenškega cerkvenega zbora (sredi XVI. veka) take knjige liturgijske: „Ceremoniale Romanum" za papeža; „Pontificale ro-manum" in „Ceremoniale episcoporum" za škofe; pa „Missale", „Breviaruim" in „Ri-tuale" v obče za mašnike.
Kakor je Kristusova cerkev prvotno jedna jedina, tako je tudi liturgija njena, daritev svete maše in delitev svetih zakramentov, v glavnih oblikah bila in je ostala od začetka sem jedna in ista. Vendar so se v raznih časih in po raznih krajih z ozirom na svoj-stva dotičnih narodov in ljudstev dodajali razni obredi, primerni svetosti bogočastja. Vsled tega so se razločevale v nebistvenih stvareh liturgije na iztoku od liturgij na za-padu; in od todi zgodovina raznih liturgij: tam jeruzalemske, aleksandrijske, konstanti-nopelske, armenske i. dr., tu rimske, medio-lanske, galske, španske ali mozarabske itd.
Od liturgije, bogoslužbenega reda ali obredstva, je ločiti liturgijski jezik, t. j. jezik, v katerem se opravlja služba božja. Liturgija nikakor ni isto kakor liturgijski jezik. Ista liturgija, n. pr. rimsko-katoliška, je lahko izražena v latinskem, (staro)-sloven-skem in še drugih jezikih;   nasprotno   pak
Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
(Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)