Inserati se sprejemajo in velji tristopua vrsta: 8 kr., če se tiska lkrat, 12 „ n II ii ® »i 16 ,, ii ii ii ^ ,, Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija na Btaem trgu h. St. 16. Po pošti prejeman velja: Za celo leto . . 10 gl. — jfft za pol leta . • 5 „ —f jjj|( za četrt leta • 2" Tk> raciji velja; f* Političen list za Mnl\ narod V administraciji velja Za celo leto . . 8 gl. _ za pol leta . . 4 „ 20 • za četrt leta . . 2 „ 10 „ V Ljubljani na dom posiljan velja 60 kr. več na leto. Vredništvo je na stolnem trgu hiš. št. 284. Izhaja po trikrat na teden in »ice r v torek. četrtek in saboto. Zagrebška univerza in Slovenci. (Konec.) Kaj potem pomaga ponosno reči: „mi smo Slovenci", če se vedno zraven pristavlja ,,pa liberalni (to je ponemčeni) Slovenci"! Za-toraj opominjamo vse prave slovenske rodoljube, naj noč in dan mislijo na osvobodjenje naše mladine iz krempljev ponemčevalnih šol, naj začnejo resno misliti na slovenske srednje in više šole. Že dostikrat se je pretresovalo vprašanje slovenskega vseučilišča, pa to pretresovanje je bilo le preveč podobno zidanju zračnega grada, kajti na resno poganjanje se ni mislilo; v državnem zboru so Nemci to misel s krohotom pogreznili; med tem pa deželica Salz-burg in bukovinski birokrati isto prošnjo z veliko večo nado stavljajo. Mi smo ustavakom, kterim naši „maloslovenciu plajšč nosijo, na milost in nemilost izročeni, od državnega zbora nimamo nič upati, le cesar sam bi nam morda utegnil kedaj to in enake prošnje uslišati. Za sedaj imamo prav malo upanja. Če se dalje pomisli, kako težavno bi bilo potrebne moči in pripomočke za količkaj veljavno vseučilišče dobiti, ne more se nikakor imenovati malomarnost, če vprašanje za celo univerzo slovensko s štirimi fakulteti za sedaj opustimo Bogoslovna in pravna fakulteta bi se pač mogli brez prevelikih težav ustanoviti. Veliko bliže ko samostojna slovenska univerza nam stoji zdaj vprašanje, kako bi se storilo mogoče, da bi se zagrebško vseučilišče tu diSlovence m odprlo. Zagreb je naravno središče avstrijskega jugoslovanstva, in daleč prekosivši našo Ljubljano postaja tudi duševno ognjišče. Po akademiji, po vseučilišču se bo širila veda, izobraženost in luč med Jugoslovane, da bodo veselo v pravem slovanskem duhu napredovali. Kaj bi bilo bolj naravno, ko da se tega napredka bolj vdeležimo tudi mi? Gotovo ne bi se pokazali mi, vdeleživši se tega znanstvenega zavoda, kot duševne reveže, pri Hrvatih vednosti iskajoče, ampak pridobili bi si na vseučilišči kmalo tisto veljavo, ki nam gre po naši tehtni duševni sili. Vse bi bilo dobro, lahko bi se bile napravile v Zagrebu slovenske stolice, ko bi nesrečnega dvalizma ne bilo, ki nas nenaravno loči od naših bratov. Vsled dvalizma niso spričala ogersko-hrvaški h učilišč veljavna za Ci si aj-tanijo, tedaj tudi za nas Slovence ne; zagrebška univerza bo diplomirana 1 e za Ogersko in Hrvaško. Niti Dalmatinci je ne bodo mogli obiskovati, ako bodo hoteli po študijah v Dalmaciji služeb iskati, — toliko manj mi Slovenci. Se \e da, kdor je tako premožen, da ne študira iz potrebe do kruha (to je službe), njemu ne bo zabranjeno slušati predavanja v Zagre- bu. Pa koliko je pri nas takih? Morda M eden. In kaka zguba je na tem za nas! V Zagrebu bi naši dijaki lože shajali, ker je živež dober kup; imeli bi za kolege brate Hrvate in Srbe, in ne bi bili sovraženi in grdogledani, kakor na Dunaji in v Gracdu, kjer oholi Nemci naše dijake s tujci pitajo in jim nobene odločilne besede ne dajo; spoznavali bi se Slovenci z drugimi Jugoslovani, in naše približanje k južnim bratom bi se po tej poti začelo oživljati; in tretjič, kar je največ vredno, naši mladenči ne bi se odtujili domovini, ampak polni domoljubja in ljubezni za slovansko misel prišli bi domu in stopili v svoj delokrog, domovini na blagor in Čast. Ugovarjalo se bo morda, da na Zagrebški univerzi ne bodo iz začetka uču. pripomočki tako bogati, ko po drugih starejših vseučiliščih; to se ne da tajiti; a pomisliti je zopet, da kdor ima veselje za uk in za svojo stroko, se iz živih razgovorov in iz malo knjig več nauči, ko oni, ki se uči le zavolj skušnje in knjig na cente požre. Da bi naši dijaki v Zagrebu veče veselje za uk imeli, je jasno: 1. profesorji so narodnjaki in bodo z veseljem iz rodoljubja več za uk storili, ko drugi, ki odberejo svoje ure, ker so plačani, druzega interesa pri stvari pa nimajo: 2. svobodno gibanje slovanskih dijakov, ki se bodo čutili kot gospodarje slovanske univerze, prouzročilo bo tudi svobodno duševno razvijanje v slovanskem duhu, in ponos jim bo branil privezati slovansko vedo in umetnost na triumfatorični voz tujega učenjaštva. To vse se ne d;i ovreči. Kes, nesrečni dvalizem nam je tukaj zelo na kvar, in misliti nam je na pota in sredstva, kako bi ovire odpravili, ki nam zabranujejo vhod v zagrebško svetišče vednosti. Kličemo toraj naše rodoljube, in v prvi vrsti naše poslance, naj to stvar v roke vzamejo, in naj poskusijo vsa mogoča sredstva do zaželenga cilja. Pri državnem zboru ne opravimo nič, pri ministerstvu tudi nič. morda nam bodo celo Madjari ovire stavljali; najboljša pot se nam še zdi naravnost do cesarja. Pred začetkom ni treba obupati. Vsa-kako pa bi mi želeli, ko bi prihodnji kranjski deželni zbor poprijel se te stvari in za resno doganjanje tega, da bi diplomi zagrebške univerze vsaj tudi veljavo imeli po vsi Avstriji, potrebne korake storil. Mar morajo tudi vede imeti eolno mejo?! Liberalna pa klerikalna šola. v. „Čegar je šola, tega je prihodnost!" je spregovoril nedavno grof Henrik Zichy v katoliškem društvu Žopronjskem. Da bi pač ta pomenljiva resnica v čislih bila nam vsaj toliko, kolikor je nasprotnikom — liberalcem, kteri so poslednja leta živo in neprenehoma napredujoči nekako prehiteli katoličane — klerikalce, češ, da si prilastijo prihodnost. — Poglejmo, da se tega prepričamo, nekoliko k sosedom! — Po Nemškem, vzlasti v Prusiji, se je šola skoraj sploh znebila svojega verskega značaja. Kjer je vladal doslej v šoli, v vsem poduče-vanji in vzrejevanji duh krščanski, ondi se ponaša sedaj duh velikonemški. Kaže se, da meri vse na to, da se ljudstvu duh in telo vpreže v vojaštvo ter zgodaj privadi njegovega trdega jarma. Na to se obrača vse šolstvo, od najnižje učilnice ljudske do vseučilišča in znanstvene akademije v Berolinu, da le v duhovni in telovni sužnosti služi vse prusovskemu sa-modržateljstvu. Tudi v Avstriji se je umakniti morala vera tako. da ni več središče v šolskem podučeva-nji in vzrejevanji. Kar je v Prusiji premišljeno nastavljeno, to se pri nas brez vesti in malo da ne brez ozira na konec posnema, ker je že šega tako. Razun tega se ponaša pri nas neka otročja nagajivost, češ, poprejšne vlade so tolikanj podpirale krščanstvo, — da-si velikrat brez pravega duha! — sedaj pa nalašč na-sprotujmo. V ta namen so doma pripravili si školnikov in profesorjev brez katoliške vesti dokaj; pa so si jih za drage peneze naročili še iz Nemčije mnogo, ter so jih poviševali in preslavljevali tako, da so se nam nasprotniki zunaj Avstrije kar glasno posmehovali. Tako lahkomišjeno se je s šolo počenjalo v Avstriji in tako brezvestno so se cepile dušne in tvarne moči v državi, kjer bi jih ravno živo treba bilo sklepati in krepčati, da ne bode plen sovražniku, ki dosledno iz vseh moči po njej preži. Ostudno in žaljivo je bilo že sem ter tje po naših šolah počenjanje zoper katoliško vero in nravo. Temu nasproti je pa jako veselo in tolažljivo, kar je bilo pred nekaj časom brati v katoliškem ljudskem listu (Katholisches Volksblatt) v Draždanih, da se je o tej pre-imenitni zadevi govorilo v prvi zbornici Saksonski, in je tim pomenljivše, ker se je glasilo iz protestantovskih ust. Kolike previdnosti bi pričakovati smeli še le iz ust katoličanov, kteri imajo pravilo svoje v gotovem uku cerkvenem! Kadar se je obravnavalo o proračunu mi-nisterstva za nauk in bogočastje, je zbornici predsednik pl. Zeli m en med drugimi rečmi spregovoril tudi to-le : „Veda je moč, pravijo mnogokrat, pomanjkanje olike pa vir siromaštva ali proletarijata; olika ali izobraženost še le povzdigne človeka k dostojnemu človeškemu bivanju. V tem je veliko resničnega, pa ni še resnica vsa. Le z umsko zedinjena srčna izobraženost daje pravo, človeka oblažu-jočo oliko, le-ta pa se more doseči le v krščanstvu (Prav res!), in samo le-ta bode rešila ali vravnala vzajemno družinsko vprašanje. Krščanstvo nalaga vsem stanovom enakomerne nasprotne dolžnosti. Pomanjkanje prave omike človekove je vir siromaštva ali proletarijata in nekega divjaštva, ktero se prikazuje sedaj po vseh stanovih. Sedajnosti na sramoto je, da se vsem pomnoženim izobraževalnim prilikam vklub prikazuje neka rastoča surovost, posebno pri mladih ljudeh, ki so se prištevali k prav za prav „olikanim" stanovom. Sedaj gledajo le na to, da si bistrijo um, pridobivajo vednosti in spretnosti; od tod prihaja sedanje prevzetovanje. Tudi šola se prevzema cerkvi nasproti in hoče le-to sem ter tje popolnoma odriniti. Velik del učiteljev — berite le njih zahkvauja — kaže neko samovlastno prevze-tovanje. Sedaj imajo toliko in tolikerih učnih t v ar in, da jih skoro ne učitelji ne učenci telesno in duševno obdelati ne morejo. Lepo se glasi: za šolske naučne namene niso preveč nobene daritve; ali _ odveč nam je sramotno spoznanje, da — kar zadene velike može iu značaje — sedanjost mimo nekdanjosti ni postala bogatejša in rodovitniša. Dasiravno se vse žrtvuje za naučne namene, rodi sedanjost učenjake le srednje vrste in zavidno mora pogledovati ona na znanstva velike zvezde, ki se nam svetijo iz preteklih časov. Gleda naj se na oliko značajev. Ravno o proračunu naučuega mi-nisterstva zdelo se mi je dolžno, da vam pokažem nekoliko senčne strani olike novodobne ali moderne." (Živa pohvala!) — „Zmota velika je", pravi na to profesor dr. Fricke, „ako hočejo s samo oliko rešiti naloge novih časov. Ne le veda in znava, volja tudi in srce odločuje v življenji. Veda sama na sebi še ni moč, temuč le v službi blago vladane volje. Šole naše so z vedo tako preobložene, da so značajnemu izobraževanju ljudstva nevarne itd — Naučili minister pl. Gerber odgovarja na to, da mora on kot predstojnik šolstven djan-sko smatrati svojo nalogo, in poslanec Mein-hold v soglasji s predgovorniki pritrjuje, da se ljudstvo sedaj največ obrača od vere ter se udaja vživanju. — Sporočevalec pl. Planitz pa kaže naposled, da mu je čast in radost delovati v zbornici, kjer se čujejo take govorice. Potem se lotijo posebne razprave. — Častno in veselo bi bilo tudi nam, ako bi se v naših deželnih in državnih zborih slišale take besede. V državnem zboru smo doslej slišali malo tacih, dosta pa nasprotnih. Celo v deželnih zborih si le v nekterih še upajo govoriti možje, kakor jim veleva zdrava pamet, verna vest in cerkev katoliška. Tim bolj pa se glasijo poslednje tri zuuaj zbornic po katoliških listih, društvih, učilnicah — bodi si takraj ali unkraj Litave. Mikavno in tehtno je, kar je v tem smislu o našem šolstvu slavljeni grof Henrik Zichy v katoliškem društvu Šo-pronjskem govoril nadalje: ,.Čegar je šola, gospoda moja, tega je prihodnost. To resnico je nasprotna stranka spoznala prav dobro; toraj vidimo, kolikorkrat in kjerkoli hočejo razrušiti cerkev, pričenjajo vsegdars šolo. Duhoven, molitev, križ ali razpelo, pravilni poduk v krščanskem varstvu se odpravlja, šola pa napolnuje s času primernimi učitelji, knjigami, slikami. Da take naredbe polagoma, pa redoma nameravajo ljudem jemati vero, ve vsak, bodi si katolik ali protestant. Toraj pa tudi vidimo, da se zoper to poče-njanje povsod, kjer liberalna napredovanjska domišljava, češ, saj ne potrebujemo nobene vere, duhov ni še pokvarila, vzbuja in dviguje močno nasprotovanje. Posebno trdo se verskega (confessionellen) značaja svojih šol držijo pro-testantje. Na Francoskem so reformijani (kal-vinovci) sklenili unkrat, da v njihovih shodih glasovati odslej sme le tisti, kteri se je refor-matu ali kalvinskemu duhovniku dal poročiti in otroke svoje vzreja po reformaciji Kalvinovi. Vzlasti glasoviti so pa v tem oziru ogerski protestantje obojnega verstva; nobena, celo nobena protestanška šola se pri nas ni dala razglasiti za brez versko (con-fessionslos). Mi sami naj toraj križem roke drže glodamo, kadar se ob krščanstvo pripravljajo naše šole? Mi sami, ki smo v veliki večini v vsej deželi, vzlasti v tej stolici, naj toraj pustimo, da nam ukazujejo liberalni možaki na-prednjaki? Nikakor ne, gospoda moja, tega ne storimo nikdar! Marveč zahtevajmo pravice svoje do katoliške vzreje svojih otrok ter branimo si vemo katoliški značaj naših šol z vsemi zakonitimi ali po postavah dopuščenimi branili. Naše društvo nas bode v t^in delovanji krepko podpiralo. To je sicer glede na vesoljno cerkev vidoma jako mala ali skromna naloga; vendar - svest sem si, gospoda moja! ako naše drušvto, bodi si še tako skromno, ta svoj namen po naši marljivosti, stanovitnosti, daro-vitosti in pravi verski vnemi — za ktere kre-po ,ti vas sedaj prosim — doseže, da, gospoda moja! rečem še enkrat, tedaj, le tedaj smo dolžnost katoliških očetov in možakov verno dopolnili tudi mil" (Cf. Das Iiecht 1874 Nr. 115.) Politični pregled. V Ljubljani 21. avg. Avstrijske dežele. Dunaja. Vradna ,,Montagsrevueu deželnim zborom zatrduje, da nimajo nikakor-šne politične veljave več, da naj se tedaj ne pečajo več z občno državno politiko, ampak naj obravnavajo in pospešujejo le domače reči. Že Schmerlingova ustava je nameravala de želnim zborom vzeti vso veljavo, iu bi bila to tudi izvršila, da bi se Ogri ne bili branili priti v dunajski državni zbor. A februarski patent je deželnim zborom pustil vsaj toliko samostalnosti, da so oni volili državne poslance. Ko so se Madjari odtrgali od dunajske vlade, skušali sj naši liberalci vse takrajlitav-ske dežele spraviti v skupni državni zbor; pa oni tudi tega niso mogli, dokler deželnim zborom niso vzeli pravice voliti poslance za državni zbor. Precej se je videlo, da z volilno spremembo druzega ne nameravajo, nego deželnim zborom vzeti vso politično veljavo in jim le še pustiti nekako deželno opravništvo; ni se pa za trdno vedelo, ali so liberalci to dosegli ali ne. ,,Montagsrevue" pa kar naravnost pravi, da so se jim te presrčne želje spolnile in da vlada deželne zbore le še pusti iz koristnih vzrokov. „Dostikrat, pravi „Mtgsr.", deželnim zborom iu po pravici nismo nič zaupali, dokler smo morali pred očmi imeti pre-potentne deželne zbore ultramontansko-fede-ralističnih hujskačev. Deželni zbori pa, kterim je sedaj odkazan njihov naraven delokrog, ne zbujajo nobene nezaupnosti več." Ta naravni delokrog so po „Montgsr." zgolj domače reči. Vradna modrijanka prezira, da tudi sedaj imajo deželni zbori ne le pravico, ampak dolžnost vtikati se v postavodajalstvo. Iver vedno še obstoji nek paragraf deželnega reda, ki jim daje pravico stavljati svoje predloge o spremembi že obstoječih ali pa še le nameravanih postav, ki zadevajo blagor posameznih dežel. Taka postava je tudi sedanja ustava, ki živo sega v deželne razmere in ki sama pripoznava, da nektere državne postave utegnejo biti posameznim deželam na kvar, ter da bodo morali državnemu zboru deželni zbori na pomoč priti, kterim poseben paragraf ustave to pravico daje. Pa če bi tudi tega paragrafa ne bilo, narodom že natorno pravo daje pravico varovati svojo samostalnost in svobodo. Deželni zbori bodo tedaj vedeli, kaj naj storč, da branijo pravice svojega naroda. Liberalci so se že veselili, da se bode vnela borba med državo in cerkvijo. Ker namreč kraljevograški škof zarad visoke starosti ne more \eč birmovati, je kardinal Schvvarzen-berg naprosil sosednega saksonskega škofa Forwerka, da bi tje prišel birmovat. Pa cesarsko namestništvo mu tega ni dovolilo, ker § 2. I. cerkvene postave določuje, da domače duhovne pri cerkvenih službah smejo nado-mestovati le avstrijski državljani. Kardinal se je obrnil do ministerstva, ki je pa prepoved potrdilo. Sehvvarzenberg je proti temu prote-stoval ter poslal škofa P r u h a v Kraljevigradec. Na veliko žalost liberalcev se je ta reč s tem ko'nčala in Sclnvarzenberg še ni zaprt. Liberalni časniki dunajski so poročali, da volile i v okolici brucki podpisujejo nezaupnico za grofa Belcredija, da bi izstopil iz deželnega zbora. Pa to je gola laž, ker Belcredi v deželni zbor ni bil voljen od kmečkih občin, ampak od velikih posestnikov. $rl»*ki patrijarh Ivačkovič je bil 18. t. m. z veliko slovesnostjo inštaliran. Viiauje države. PriiNkil. Kako silna že prihaja borba s cerkvijo, priča okrožnica ministra notranjih zadev, ki vradom zapoveduje, da naj, kadar hočejo zapreti kakega katoliškega duhovna, na noge spravijo dostojao število žandarjev; če bi se zdelo potrebno, naj se pokličejo na pomoč še vojaki, ki naj pri kakem upiranju rabijo orožje. l<'rsiiM*o*ki prezident Mac Mahon potuje po Bretagni in sliši marsiktero pritožbo o slabem stanji kupčije, obrtnije itd. Pozneje bode obiskal izhodne kraje in tudi trdnjavo Belfort. — Sodnijska preiskava zarad bega Bazaineovega je pokazala, da so skoro vsi čuvaji tega sokrivi in da Bazaine je ušel skoz vrata. Da bi bili to zakrili, so navlašč obesili vrv skoz okno čez skalnato bregovje, češ, da se je po nji spustil navzdol. Pismo do ministra notranjih zadev, v kterem njegova žena pripoveduje, kako ga je s pomočjo svojega stričnika ona sama rešila, je tedaj čisto zlagano! Menda pa ji tega nihče ni verjel, še „Koln. Ztg." ne, kije prva vse to objavila. Pomenljivo je, da je Bazaine brez vsega strahu naravnost na Nemško šel ter v Kolonji pruskega vojnega governerja obiskal in od njega zopet obiskan bil. Je bilo vse to morda že prej dogovorjeno? p|j IV- se s Serranom dogovarja o imenovanji škofov za izpraznjene škofije. Nekteri so hoteli v tem videti dokaz, da papež pripo-zna Serranovo vlado. Čemu bi je tudi ne? Katoliška cerkev se strinja z vsako vlado, zlasti z res svobodno, t. j. tako, ki spoštuje enakopravnost vsih, tedaj tudi katoličanov. Angleški list „Daily Nevvs" iz Nevv Vorke ve, da španjski poslanec pri amerikan-skili zaveznih državah g. Polo je dobil iz Madrida povelje pozvedeti, kaj Amerikanci poreko, če bi Španjska Nemcem odstopila otok Porto-rico. Pruska bi ji za to s svojimi ladijami pomagala proti Karlistom in poskrbela, da v Londonu dobi denarjev na posodo. Polo se je branil prevzeti ta posel in je bil zarad tega domov poklican. „Cor. Bur." meni, da je ta vest izmišljena, nam pa se zdi po vsem tem, kar sedaj počenja Nemčija, čisto verjetna. Izvirni dopisi. Iz Stare Loke 17.avg. (Osemsto-letnica). Posamezni zgodovinski dogodki čestokrat odločilno vplivajo na životni razvoj, na dušno in telesno blagostanje kacega naroda ali pojedinega človeka. Naravno je toraj, da se spomini na take srečne dogodke slavijo v primernih slovesnostih. Na ta način se proslavljajo, opoživljajo in širijo blage, vzvišene ideje, ki so življenju človeštva utelešene, kakor duša telesu. Sedanjcem se pri takih prilikah zbuja čista in jača zavest vsezmagovalne, da si večkrat za kratek čas stiskane in teptane pravice, resnice in prave blagosti. Taka zavest je pa plodna mati čistejše nravnosti, krepkej-šega delovanja in jeklene vstraujosti v dobrem. Prednikom so take slavnosti dostojen davek dolžne hvaležnosti; potomcem pa služijo v pod-žigalen, blagotvoren zgled. Gotovo so taka ali enaka premišljevanja vdihnila staro-loškemu g. dekanu modri sklep, 4. avg. slovesno obhajati čez osemstoletni obstoj tukajšnje fare. V resnici redek dogodek, vreden slovesnega praznovanja! Versko znameniti dogodki so že sami po sebi vredni, da se javno, častitljivo preslavljajo; v današnjih, sv. cerkvi toliko sovražnih časih pa je to še posebno dobrodejno, čez vse koristno in potreb no. Sv. mat kat. cerkev ima sicer nepretrgano verigo tacih kršansko življenje oživlja-jočih praznovanj v preteklosti. Ali primerni dogodki iz sedanjosti imajo veliko veči moč, in narede globočeji vtis na ljudstvo ne le ti stega kraja, ampak tudi drugod, ker so kaj nenavadnega. Sovražniki sv. cerkve popadejo hlastno najmanjši vgodno priliko, da zoper sv. cerkev demonstrirajo in širijo versko mlačnost. Celo kranjske pionirje črvivega liberalizma je bila obšla taka želja o priliki verskih postav. Ne-odpustljiva malomarnost bi tedaj bila, ko bi se od naše strani opustili po enaki poti kolikor največ moč storiti za oživljenje in krepčanje verske vneme. Pustite ljudstvo dremati, in zaspalo bo. To dobro vedo naši zakonodajni organi, za to so prilastili državi oblast prepovedovati izvanredna obhajanja službe božje. Ako se pa ljudstvo po nenavadnih cerkvenih slovesnostih drami, oživelo in ojačilo se bo. Nasprotnike s takimi pomočki osramote, oplaše in oslabe. Zvesti verniki se pa potolažijo, osrčijo. Stvar sama pridobi več veljave in več pogumnih svetovalcev. Že iz teh zgolj naravnih vzrokov je tedaj vse hvale vredno, da so se tudi po naši mili domovini sijajno proslavljale papeževa pet in dvajset in osem in dvajset letnica. Vernemu našemu ljudstvu sicer ni treba še le izbujati verskega čutja; je, hvala Bogu njemu tako globoko in čvrsto vkoreninjeno, da mu ga ne bi mogli izruvati še tako triuoški Neroni. To se je pokazalo tudi pri tukajšni slovesnosti. Vdeležba je bila prav obilna, da si je bil čas splošne mlačve. Od blizo in da leč so se ljudje celo devetdnevnico zbirali v tukajšnem veličastnem hramu božjem. Vabile so jih posebno božje milosti ki so se ta čas v cerkvi delile; silila jih je hvaležnos t za do brote, ki so jih prejemali iz farne vstanovitve sami in njihovi pra-pradedje; gnala jih je pa tudi vesela, sveta navdušenost za preimenitno res nico, ktero nam tudi ta dogodek glasno potrjuje. In ta resnica je: nerazrušljivost, veko-vitost božjega kraljestva! Evangelska prilika o goršičnem zrnu se kaže v tem slavnem dogodku kot dejanska resnica. Od treh farnih cerkev vedo pripovedovati ljudje; druga je bila lepši od prve, in sedanja presega po svoji veličasnosti obe in še marsiktero drugodno. Tako se razširja in vtrjujejo božje kraljestvo na zemlji sploh. To je v sedanjih časih krepko tolažilo za vsa verna srca. Obilno vdeleževanje pri tej slovesnosti nam je pa tudi živ dokaz, da našega dobrega ljudstva ni še okužil brezverski duh današnjih dni. „Hrib se omaja in hrast, zvestoba Slovenca ne gane," ta pesmiški izrek velja pred vsim o verski zvestobi našega naroda. Trdno smo prepričani, da bo vedelo slovensko ljudstvo pokazati svojo zvestobo do Boga, pokor-šino do sv. cerkve in ljubezen do duhovščine v tem lepšem svitu, čem hujše so poskušnje, ki ga zadevajo. V take misli smo bili vtop-ljeni, ko smo prelepo slovesnost veselo končali 12. avg. Domače novice. Ljubljana, 22. avgusta (Novo mladoslovensko politično društvo) se je konstituiralo preteklo soboto in volilo, kakor ni bilo drugače misliti, dr. Vošnjaka za predsednika, vse druge količkaj znane in zmožne mladoslovence, med njimi vse poslance, pa za odbornike ali oficirje z manj zvezdami kakor jih dobi dr. Vošnjak. Dasiravno so mladiči na dva praznika zbobnali vse svoje privržence skup k zboru pisateljskega društva in seji odbora narodne tiskarne", jih je vendar prišlo malo več skup, kakor se shaja jih njihove barve navadno v Tavčarjevi gostilnici. Dr. Zarnik, kteri zdaj že davuo ni imel prilike kaj spregovoriti in bil vsled tega že zelo napet, je spustil svojega govorniškega volka tudi precej pri tem shodu na oder in ta je brenčal navadne viže, „Narodove" o klerikalnih staroslovencih" in mnogo druzega pogre tega. Najbolj zanimiva se nam zdi trditev Zarnikova, da imajo vsled tega, ker je duhovščina svoj vpliv do naroda zgubila (? ?), mladiči več poslancev ko stari. I)r. Zarnik! Ali še šteti ne znate! Le štejte! Vi, Vošnjak, Pfei-er, Razlag, Nabergoj, Laurič, morda tudi dr. Sernec. To je vse, kar mladi na poslancih premorete, potem smo pa skozi. Koliko jih ia imamo „neliberalni" ali „klerikalni" Slovenci? Vse druge in teh bo kakih 25. Kako ste se li računstva učili, da se Vam 7 več zdi, ko 25? Potlej pa tudi, če vas je toliko mladih, kako da še „pi#ateljsko društvo" vaše ni moglo imeti občnega zbora, ker še 15 udov, ki so za-nj potrebni, niste mogli skup z bob-nati? Le bahati se ne, če kdo nič nima! Od vzvišenega do smešnega je le en korok, a od smešnega do vzvišenega nazaj ni nobene poti-— Prejšni dan je imel tudi odbor „narodne tiskarne" sejo. Kaj se je sklepalo, tega nam še „Narod" ne ve povedati, tudi mi ne vemo nič o nji. Nikakor pa to, kar se je obravnavalo, ni moglo biti veselega obsega. (Notranja naprava nove realke.) Deželni odbor naznanja, da se bo izdelava notranje naprave nove realke oddala tistim, ki bodo za njo najmanj zahtevali. Cenjena je 3147 gold. Kdor želi kako delo prevzeti, naj do 25. t. m svojo ponudbo pismeno izroči deželnemu od boru. Do 1. oktobra pa mora vsa naprava biti izdelana in postavljena. (Služba sekundarnega zdravnika) v dež. bolnišnici s 400 gld. letne plače, prostim stanovanjem, 5 sežnji drv in 18 funti sveč, je razpisana. Prosilci, ki morajo znati nemški in slovenski jezik, naj svoje prošnje do 15. sept oddajo pri direkciji deželnih dobrodelnih zavodov. (6 Metelkovih štipendij po 24 gld.) za učitelje, ki pospešujejo sadjerejo, je razpisanih. Prosilci naj prošnje pošljejo do 20. sept. po okrajnem šolskem svetu deželnemu šolskemu svetu. (Vojaške vaje.) 28. divizija pešcev se bo v začetku meseca septembra zbrala v Ljubljani; 7. divizija pa bode od 1. do 12. septembra imela vojaške vaje pri Postojni in 14. sempt. s tridnevnim manevrom jih končala. (Ponarejenih goldinarskih bankovcev) je te dni neki Lah hotel oddati v prodajalnici g. G. za nakupljeno platno. Ker so jih pa precej spoznali, jih je zopet spravil. Policija ga išče, )a pravijo, da j<> je potegnil skoz Postojno proti Trstu. (Anton Petovar), o čegar konečni sodnijski obravnavi smo zavoljo pomanjkanja prostora poročilo morali odložiti za prihodnjič, je bil v četrtek obsojen po porotnikih zarad goljufije in je dobil 2 leti težke ječe. (Poštno.) Na prošnjo ljubljanske kupčijske zbornice se je pošta tako uredila, da se bodo pisma od osmih zjutraj do osmih zvečer oddajala in prejemala. Pri denarni in vožnji pošti se bodo podaljšale uradne ure koj, ko se odpravijo neke zavere. Dobro! (Iz seje deželnega odbora 8. avgusta.) Na odgovor ministerstva, da se deželnemu zakladu ne more dovoliti iz državnega zaklada prošeno posojilo 100.000 gld. za izplačevanje učiteljev ljudskih šol, se je dež. odbor obrnil do deželne vlade, da bi po svojih organih pospešila po šolskih okrajih pobiranje šolskih priklad, da se povrne deželnemu zakladu, kar je za učiteljske plače založil. — Načrt poročila do deželnega zbora o preselitvi cesarskih uradov iz Planine v Logatec se je odobril. — Na dopis deželnega šolskega sveta za 3000 gld. podpore iz normalno-šolskega zaklada za zidanje šole v Borovnici se je sklenilo odgovoriti, da naj se zahteva potrebna podpora iz državnega zaklada, ker je v državnem proračunu za leto 1874 dovoljena zdatna podpora za ljudske šole na Kranjskem. — Deželnemu šolskemu svetu in mestnemu magistratu, ki sta se oglasila za šolske prostore v licealnem poslopji, iz kterih se realka izseli, se je naznanilo, da 2 sobi, v kterih sta bila zdaj VI. razred realke in II. razred učiteljskega izobraževališča, vzame deželni muzej za svoje namene, zarad druzih dosedanjih realkinih sob za namene učiteljskega izobraževališča oziroma mestne šole naj se pa deželni šolski svet in mestni magistrat sama pogodita, ker vtrjenih pravic do prostorov v deželnem licealnem poslopji nima niti učiteljsko izobraževališče, niti mestna šola. — Prof. Alf. Muller-ju iz Maribora se je na njegovo poročilo o preiskavanji trojanskega kraja glede rimskih spominkov dovolilo 80 gold. podpore iz muzealnega zaklada za preiskavauje Hrušice (Birnbaumenvald) glede rimske ceste, ki je skoz one kraja peljala. Razne reči. _ Program mariborske gimnazije obsega podučna spisa: ,,Die Reiheufolge der Olvntischen Reden des Demosthenes. Vom k. k. wirklicheu Gvmnasiallehrer Jak. Purgaj" in „Jovan Vesel Ivoseski in njegova dela". Kritično estetična razprava. Spisal Fr. \Viesthaler." Pravih učiteljev je bilo 12, suplentovG, učencev pa na koncu šolskega leta 238, in sicer 135 Slovencev, 86 (?) Nemcev, 4 Hrvati iu 3 Madjari. Za zrelotni izpit se je oglasilo vsih 25 osmošolcev, kteri m se je pridružil še neki prejšnje leto zaostal učenec. Izmed njih jo je dostalo 22, med njimi 2 z odliko, 2 sta bila vržena za eno leto, 2 jo smeta prej ponoviti, 2 pa sta že pred ustmenim izpraševanjem izstopila. — Ogenj je 11. t. m. ob 6 zvečer vpe-pelil neko kajžo z drugimi poslopji vred v Bukovici pri Vodicah. Škoda znaša 800 gl.; za 400 gld. so bila poslopja zavarovana. — Cesarja na Češko bode spremljalo več nego 300 oseb. 8 prili. m. bode v Pragi delil avdijence. Ustavake največ jezi, da bode nadvojvoda Albreht za čas vojaških vaj stanoval pri — proštu staroboleslavskem! — Cesar so svoj god obhajali v Išlu. Ce-sarjevič Rudolf se bode od tam okoli 15. sept. podal k vojaškim vajam pri Dunaju. — Profesor Diillinger je razposlal v imenu nekega odbora za cerkveno zedinjenje vabilo k neki konferenciji, ki bode 14. septembra v Bonu, in koje se smejo vdeležiti možje kte-rekoli vere, da se pogovore o cerkvenem ze-dinjenju na podlagi verskih spoznatev prvih stoletij. Ti možje delajo, kakor da bi bil Jezus njim izročil varstvo svoje cerkve. — Spominke so postavili rodoljubi češki v nedeljo 16. t. m. dvema možema; prvega slavnemu pesniku in dramaturgu V. KI. Klicperi, na zelenih bregovih tihe Cidline v Chlumecu, kjer je bil rojen, drugega pa v Graefenbergu zdravniku Prisnicu vstano-vitelju ondošnjih toplic. Tretji spominek bode slavno odgrnjen 22. in 23. t. m. v Prerovu svetu znanemu slovanskemu pedagogu K o m e n-skemu. Tako so Čehi napravili tri spominke naenkrat! Slovenci pa že leta in leta ne moremo izvršiti še samega Vodnikovega ne! — Za Češko narodno gledišče je do sedaj podpisanih 82,010 goldinarjev. — Češki deželni odbor, pišn „S. u. M. Ztg.", neki namerava o priliki cesarjevega bivanja v Pragi vsa deželna poslopja kinčati le z rumeno-črnimi, ne pa tudi z deželnimi zastavami. To bi bilo krivično; deželni odbor ima do dežele dolžnosti, kterih ne sme prezirati, in dežela ima pravico zahtevati, da njene barve vihrajo poleg habsburškega prapora, ko češki kralj stopi v glavno mesto svoje zveste kraljevine. — Andrassv špekulant. Nedavno je grof Andrassy kupil blizo Budina dve hiši, prav za prav baraki, za 10.000 gld. Grof je hiši dal okusno popraviti, ter ji prodal za — 200.000 gld. — II in e k M i 1 i t k v, lastnik tiskarne in do nedavno časopisa „Slovana", generalni zastopnik banke „Slavije" v češki kraljevini, je 10 t. m. v Pragi umrl. Ranjki je bil posebno v narodnogospodarskem oziru strokovnjak, kar je pokazal pri „Slaviji" in pri drugih zavodih domačih. — S uro ve c. V vasi Čechovice na Šlez-kem je 7. t. m. umrla žena necega posestnika vsled — pretepanja po svojem možu. Sodnija je hudobneža kot ubijalca potegnila v zapor. — Parni mlin zgorel. V Kielu je 24 m. pogorel parni mlin Langa. Skoda na pohištvu znaša 412.500 gl., na strojih in blagu 204.100 gl. Zavarovan je bil pri „ Evropi" in „Felixu", ki bosta morala izplačati nagrade 300,000 gld. — Sprememba v lavantinski škofiji: Fara Brezje je podeljena č. gosp. Val. SeliČu, sedaj župniku v Podgorji. Umrli so: 14. avg. Pavla Jeuko, krčmarek otrok, 3 za vnetjem vrata. — Frančiška Rus, dežnikarjev 15. avg. Matej Gorjanec, otrok delavsk v cig. fabr., 10 m., za vnetjem vratu. Marija Cugel, delavka, 46 1., za mrzlico. — Alojzij Sclnvarzbach, kolarjev otrok, 2 '/.^ m., za drizgo. 16. avg. Neža Aruež, gostaška vdova, 56 1., za trebušno vodenico. — Miha Vavpetič, krčmarsk otrok, 2 1., za vnetjem vratu. — Miha Dolničar, kajžarjev sin, 24 1., za škorbutom. 17. avg. Anton Ilahm, godec, 82 1., za slabostjo. — Štefan Miskolič, ref. vojaškega pridigarja otrok, 10 '/a m., za vodenico v možganih.— 18. avg. Miha Mlinar, krčmarjev otrok, 6 tednov, za božjastjo. — Urša Zirrnav, zidarjeva žena, 67 1., za prsno vodenico. — Emilija Schwingshakl, posestnišk otrok, 4'/3 m., za drizgo. — Marija Mandel, kurjačev otrok, 6 m., za drizgo. 19. avg. Robert Zupančič, otrok drž. pravd, namestnika, 14 mes., za božjastnim krčem. — Anton Zalar, delavcc, 40 1., za pljučno sužieo. — Janez Tomšič, gruntar, 40 1.. za vnetjem možg. mrene. — Jože Majdič, gruntar, 50 1., za spri-denjem krvi. 20. avg. Rihard Poš, rejeuee, 5 1., za vnetjem vratu. — Jaka Vovk, delavec, 25 1., umirajoč v bolnišnico prinesen. — Marija Jerančič, gostica, 64 1., za pljučno vodenico. Eksekutivne dražbe. 24. avg. 3. Mat. Jelent ovo iz Preloga (1173 gl.) na Brdu. — 3. Jan. Požun-ovo iz Drnovega (UO gl.) v Litiji. — 3. Terez. bar. Fcldeg ove gozd in vinograd (110 gl ) v Litiji. - 2. Mih. Gašperlin ovo iz Poženika (.368 gl.) v Kranji.— 1. Fr. Pucelj-evo iz Zlatnika (2006 gl.) v Ribnici — 1. Jak Krašovc-evo iz Vernik-ove hiše (2525 gl.) v Ložu. — 1. Bart. Blaž-evo iz Komende (1115 gl.) v Ljubljani. 25. avg. 3. Jan. Ozimek-ovo iz Površja (2080 gl.l v Krškem. — 2. Fr. Tomšič-evo iz Bistrice (5750 gl.) v Bistrici. — 2. Ant. Ješenak-ovo (1600 g!.") v Radoljci. — 1. Mat, Žgane evo iz Rodlcka (890 gl.) v Loži. 26. avg. 1. Pet. Cerar-jev travnik is Podstrani na Brdu. — 3. Jan. lvogovšek-ovo iz Rovt(3285 gl.) v Planini. — 3. Fr. Čelharjevo iz 8en'petra (234 gl.) v Postojni. Ilcnarst*••ne »'«'iie. 20. avgusta. Državni fondi. 5"0 avstrijska papirna renta ... 5% renta v srebru....... Srečke (loži) 1854. 1....... „ „ 1860 1.. celi. ... „ „ 1860. 1., petinke . . Premijski listi 1864. 1.,..... Zemljiščine odveznice. Stajarske po 5%....... Kranjske, koroške in primorske po 5°, Ogerske po 5%....... Hrvaške in slavonske po 5% . . . Sedmogradske po 5'/«..... Delnice (akcije). Nacijonalne banke...... Union ske banke....... Kreditne akcije....... Nižoavstr. eskomptne družbe . . Anglo-avstr. banke...... Srečke (loži). Kreditne po 100 gld. Tržaške 100 .. » Budenske „ 40 gld. Salinove „ 40 „ Palffi-jeve „ 40 „ Clary-jeve ,, 40 ,, St. Genois „ 40 „ Windischgr»tz-ove „ 20 ,, Waldstein-ove „ 40 „ a. v. k. d. Denar. 71 25 74 50 98.— 107.— 110.— 133.75 93.50 86.50 75.50 80.- 75 — 973 125 — 237.50 900.— 149 25 159.25 106.— 52.— 25__ 30.50 25 50 23.— 24.- 19__ 20.75 Srebro in zlato. Ces. cekini . Najmleonsd'or Srebro . . 5.25 8.78 1, 103.40 Blago. 71.35 74.70 98 50 107.35 110 35 134,— 94.-76.25 75.50 975 125.50 237.75 910-149.75 159.50 106.50 53.— 25 50 31.50 26.50 24,- 25.-19.50 21.25 5.26 8.79'/, 103.60 sssss Telejcrallriit- drnnriie eene 21. avgusta. Papirna renta 71.25. — Srebrna renta 74.65. — 18601etno državno posojilo 106.75. — Bankine akcije 974 — Kreditne akcije 238i25. — London 109 65. — 8rebro 103.40.— Ces kr. cekini —. —. — Napoleon 8.79. Tržna cena prH O = H "s < v Ljubljani 2.75 1.65 1.65 1.00 2.20 2.10 2.15 2.10 v Kranji — — — _ — — v Loki 2,90 1.95 — I — 2 40 2.50 2.90 — v Novomestu 2.65 2.00 1.50 0 95 2.90 — 2.33 v Sodražici 3 20 — 2.00 2.40 — 2.00 — v Mariboru 3.25 2.05 1.70 1.35 2 65 2 05 2 25 — v Ptuju 2.38 1.90 1.50 0.90 2.35 2 01) — - v Celji 2.70 2.00 1.20 1.00 2.40 2.20 2.00 — v Celovca 2.75 1.95 1.80 1.70 2.46 — — v Trstu 3.10 1.90 — 1.12 2.15 _ — — v Zagrebu — — — — — — — — v Siseku — — — — — — — — v Varaždinu 2.65 1.60 1.75 0.90 2 25 2.00 — — na Dunaju 3 05 2.20 — 1.55 — — v Peštu 3.00 2.15 1.60 — 2.10 — — — v Pragi 3.25 2.75 2.07 1 65 — — — — v Gradcu 3.40 2.50 — 1.70 2.45 — Tržila cena: Reči v Ljubljani i X g o > o S5 > •'s* ■ t- * > v Loki [3 >5 E 13 02 > 3 S J3 E X S > v Celju j v Ptuju Masla funt 0.52 0.46 0.50 0.48 — - Speha „ 0.42 0.44 — 0.44 0 40 0.44 0.38 Lečo mernik 3.— 2.60 — 4.00 — — Krompirja „ 1.45 — — 1.20 1.00 1.00 0.90 Fižula „ 3.30 - 2.90 — — Sena cent 1.25 1.20 1.40 1.00 0.80 1.70 1.00 1.50 Sem. detelja,, — — — — — - Prešiči cent — — — — — - Govedine funt 0.30 0.26 j — — — 0.28 0.28 0.30 Teleti-e „ 0.25 0.31 — — 0 30 0.28 0.30 Jajc za 10 kr. i 2 6 — 5 1 6 — — V Trstu: Olje dalmatinsko po 30, najboljše po 41-46 gH., sladkor 20—21 gH., kava Rio 40-57. Java po 64 gl, rajž 10-12 gld. cent. Petrolej 10- 11 gold. cent. ,.************************** Najlepši, najcenejši iz železa vliti s p o m i n j k i (monumenti), križi za altarje in veliki krizi za pokopališča, izgotovl eni z najstanovitnejšimi, najbolj finimi 1 vami, s pravim, najbolj finim zlatom krasno pozlačeni (kakor jih sicer nikjer ne znajo delati), so — kakor že čez 20 let — še vedno n» zbir v velikanski množini in različnosti ter po najnižji že trdno določeni ceni, ravno tako tudi c. k. priv. z železa vlite podlage (stala — mosto kameuit^h) edino le pri C. M. Pobiscli-11, mešč. trgovcu z železjem in lastniku privilegije na Dunnji (Wien, Wi»lirinKstrnssc Xr. 7 in iijt'KU\ i zatoni k liže v (auf dt r St lmu l/J nasproti vhodu pokopališča in so pošiljajo na vse hraje. Grobni napi-i se izvršujejo čisto po želji p. n. naroče-valcev ali z zlato pisavo ali pa z iibuknjeno vlitimi in pozlačtnimi črkami, kar najhitreje mogoče. Obrisi in zapisi cene se, ako jih kdo zahteva, brez odloga pošljejo. (9—23) Č^V"'- ¥V*