Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja vrinjenega stavka (parenteze) v slovenističnem jezikoslovju
A Historical Developmental Overview of the Concept of Parenthesis
1 Prispevekj'e del doktorske disertacije Parenteze kot metadiskurzivne prvine na primeru pisnega in govorjenega diskurza (Vičar 2009; mentorica: red. prof. dr. Irena Stramljič Breznik) . Raziskovanje sem izvajala na avtentičnih komunikacijskih vzorcih novinarskega in parlamentarnega diskurza .
o o
fS •
Branislava Vičar	^
m
HH
Parenteza je pojav, ki pokriva kompleksno in raznovrstno množico pojavov.	^ Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja parenteze v slovenističnem jezikoslovju podaja dela, ki v obravnavah parenteze izhajajo iz treh pristopov:	N pravopisnega, slovničnega in razpravnega. Podlaga vsem trem pristopom so vzorci pisnega diskurza. Obravnave so zamejene z vidikom oblikovnega poja-	^ vljanja parenteze, tj. z vprašanjem njene umeščenosti in razmejenosti od dru-	Z gih delov besedila. Po Brezniku je vpeljano in v slovenističnem jezikoslovju	^ ustaljeno poimenovanje vrinjeni stavek; termin kaže na opredelitev pojava na	q nivoju skladenjske ravnine.
in Slovenian Linguistics	O
Parenthesis is a phenomenon encompassing a complex and varied set of phe-	^
nomena. A historical developmental overview of the concept of parenthesis in	^
Slovenian linguistics indicates that works have treated parenthesis from three	^
approaches: normative, grammatical, and discursive. The basis of all three	W
approaches is patterns of written discourse. The discussions are limited with	h,
regard to the morphological occurrence of parenthesis; that is, by their placement and demarcation from other parts of the text. Following Anton Breznik, the established term vrinjeni stavek 'inserted clause' has been introduced into Slovenian linguistics; this term points to the definition of the phenomenon at the syntactic level.
1 Pojmovanje parenteze: formalistični - funkcionalistični vidik
Pojmovanje parenteze, tako njene narave kot delovanja, je v aktualnih jezikoslovnih razpravah utemeljeno na dveh vidikih: formalističnem in funkcionalističnem opisu jezikovne zgradbe in rabePregled obravnav parenteze v domačem in tujem jezikoslovju kaže, da je prevladujoče pojmovanje v teoretičnih in opisnih študijah pojava besedilno-skladenjsko, tj utemeljeno na formalističnem vidiku: parenteza je opredeljena kot slovnična (tj . skladenjska ali besedilna) enota, ki deluje izključno na ni-
voju besedila; opisuje se z vidika stavčne fonetike, grafično-akustične oddeljenosti, W skladenjskega položaja, morfoloških karakteristik, modifikacij propozicije, anafo-Z rične reference (npr. Rulikova 1973; McCawley 1982; Espinal 1991; Potts 2002) . 1 Z razvojem funkcionalističnih jezikoslovnih teorij in analize diskurza se naglo veča število študij, ki temeljijo na funkcionalističnem opisu parenteze: ta je opredeljena O kot retorična ali diskurzivna strategija, ki deluje na nivoju diskurza; opisuje se z S vidika retorične oz . diskurzivne vloge, ki jo opravlja v tekočem diskurzu (npr. Ziv L 1985; Ilie 2003) .2
0 V
N 2 Funkcionalistična opredelitev parenteze
1
V raziskovanju, katerega del je pričujoči prispevek, parenteze ne obravnavam na Z skladenjsko-besedilnem nivoju, kot je značilno za tradicionalne (formalistične) A obravnave parenteze, ampak na ravni diskurza, v smislu interakcije med medse-p bojno odvisnimi, interaktivnimi in medsebojno določujočimi se pojavi: besedilom, 1 kontekstom in diskurzom . Izhajam iz izhodišča, da je motivacija parenteze diskurS zivno funkcijska . Razumevanje pojava parenteze utemeljujem glede na vlogo, ki jo K parenteza opravlja v tekočem diskurzu .
1	Parentezo opredeljujem z diskurzivnega vidika: je metanivo tekočega diskur-
5 za; kot sredstvo navajanja, kvalificiranja, organiziranja, pojasnjevanja ali vredno-
•	tenja teče vzporedno s propozicijskim diskurzom. Parenteza predstavlja sredstvo o vzporednega izražanja večnivojskih informacij v diskurzu, tako da se v procesu
•	prehajanja med posameznimi diskurzivnimi nivoji v aktualnem diskurzu predno-— stno izraža prav metadiskurzivni nivo . 3 Najpomembnejši diskurzivni odnos pri tem
je odnos do prejemnika, v okviru tega odnosa pa je parenteza povezana z danim kontekstom
Različni avtorji pojma besedilo in diskurz in tudi odnos med njima opredeljujejo različno . V utemeljitvi razlikovanja med besedilom in diskurzom kakor tudi v opredelitvi konteksta sledim Cornishu (1999: 32-41; 2008):
a)	Besedilo: linearno povezano zaporedje verbalnih znakov in neverbalnih signalov s konvencionalnim pomenom, ki jih tvorita govorec in (v neformalni govorni interakciji) naslovnik . Določeni signali v kognitivnem smislu kažejo na mogoče načine osnove za ustvarjanje diskurza v določenem kontekstu
b)	Diskurz: hierarhično strukturiran, miselno izražen produkt zaporedja izrekov in ilo-kucijskih dejanj, ki jih udeleženci tekočega sporazumevanja vršijo v uresničevanju določenega lokalnega in/ali globalnega sporazumevalnega namena .
c)	Kontekst: skupek okoliškega koteksta (sobesedila), področja tekočega diskurza, vrste tekočega govornega dogodka, aktualne situacije izrekanja in širšega sociokul-turnega okolja, predpostavljenega z besedilom . Kontekst je v nenehnem razvoju: diskurz, izpeljan iz besedila, je določen s kontekstom in ga hkrati spreminja
Metadiskurz pojmujem kot sredstvo izražanja tvorčevih lokalnih oz. mikrostrategij ter globalnih oz. makrostrategij načrtovanja, signaliziranja in/ali dopolnjevanja tekočega diskurza z namenom vplivati na prejemnikovo sprejemanje (tj. prilagoditi razumevanje naslovniku, usmerjati njegovo pozornost in ga voditi do prednostnih interpretacij).
Branislava Vičar, Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja vrinjenega stavka ... 3 Vprašanje ustreznosti rabe slovenskega termina vrinjeni stavek/vrivek
•
Termin vrinjeni stavek, kot se pojav, obravnavan v pričujočem prispevku, imenuje v slovenističnem jezikoslovnem izročilu, izraža opredelitev s formalističnega, tj . skladenjskega, vidika, torej za obravnavo na diskurzivnem nivoju ne zadostuje . Obravnava parenteze z vidika diskurza potrjuje, da parenteza ni jezikovnosistemski ^ (skladenjsko-besedilni), ampak komunikacijski pojav; ugotavljam, da trenutno veljavno slovenistično poimenovanje s skladenjskoterminološko sestavino stavek ne predstavlja prave pojmovne vsebine pojavnosti . V slovenski jezikoslovni literaturi se pojavlja tudi termin vrivek (npr. Dular 1974) . Poimenovanje predstavlja skla-denjsko-besedilni vidik obravnave . Za obravnavo na ravni diskurza ni primerno, saj se parenteza kot metanivo v tekoči diskurz ne vriva, ampak teče vzporedno z njim .
Odločam se za uporabo mednarodnega poimenovanja parenteza, ki je v jezikoslovju že ustaljeno . Termin parenteza je kot sopomenka prisoten tudi v slovenski ^ poimenovalni tradiciji . Prvi ga je že leta 1892 v svoji slovnici uporabil Peter Končnik (1892: 122), za njim pa leta 1916 Anton Breznik (1916: 60) .
4 Pojmovanje parenteze v slovenističnem jezikoslovju
Pregled pojmovanja parenteze v slovenskih slovnicah delim sprva glede na vidik obravnave (pravopisno, skladenjsko izhodišče), znotraj tega pa slovnice navajam kronološko . Slovnice, ki parentezo obravnavajo tako v okviru pravopisnih pravil (tj . stave ločil) kot v skladenjskem delu, omenjam na obeh mestih .
Interaktivna vloga izkazuje tvorčev namen oblikovati in omejiti besedilo, da bo naslovnik prepoznal tvorčeve cilje in prednostne interpretacije . Uresničuje se kot organiziranje propozicijske informacije, tako da je ta za naslovnika koherentna in prepričljiva . Interak-cijska vloga je predvsem vrednotenjska in povezovalna . Izraža avtorjev čustveni ali epi-stemski odnos do propozicijske informacije in tudi odnos do naslovnika .
Z >
O
hJ
m
Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja parenteze v slovenističnem jezikoslovju ® podaja dela, ki v obravnavah parenteze izhajajo iz treh pristopov: pravopisnega, ^ slovničnega in razpravnega .	^
4.1 Od Pohlinove (1768) do Toporišičeve slovnice (2000)4	«
4.1.1 Obravnave v sklopu pravopisnih pravil
Prvo opredelitev parenteze v slovenistični jezikoslovni literaturi zasledimo v Po-hlinovi slovnici (1768: 173) . Pohlin pojava sicer še ne poimenuje, govori pa že o pojavu vrinjenosti. Čeprav je parentezo vključil v poglavje o rabi ločil (razdelek Oklepaj), lahko v pojmovanju prepoznamo intuitivni namig na parentezo kot pojav sporazumevanja, saj jo je z jezikovno bistrovidnostjo opredelil kot »govor, ki je sicer vrinjen v osnovni pogovor, a zlahka izostane« (podčrtala B . V .) . Med zgledi navaja primere parentez v interaktivni vlogi, npr.: Mi smo Mesiafa neshli (kar se umane Christus). 5
V sklopu pravil za rabo oklepaja se opisovanje parenteze nadaljuje v nekaj naslednjih slovnicah. Na osnovi Pohlinovega pojmovanja pojmuje parentezo kot

4
Z
kratko govorjenje, postavljeno znotraj glavnega govorjenja, tudi Zagajšek (1791: W 347-349) . Tudi Zagajšek navaja zgled interaktivne vloge parenteze: Judi so h' PiN latušu šli, inu so prosili, dabi te truple v' Saboto (zakaj taisti je bil en velk Sabotni 1 den) na Križu ostale.
Vodnikova slovnica (1811: 166-167) prinaša prvo slovensko terminološko O poimenovanje za parenteze: medmestene besede, in to glede na »mesto«, ki ga ima-s jo »v' sredi med drugim govoram« (podčrtala B . V . ) . Ob pripombi, da stojijo »med-L mestene besede zvunaj tistiga govora, med ktirga jih stavimo«, lahko govorimo o
0	prepoznavanju parenteze kot vzporednega sporočila . Vodnikov zgled izkazuje inte-v rakcijsko vlogo: vuzhenik ga sapre (lih prav mu je) in ga pöfti, ki je bil neposajen .
Dajnko (1824: 34) s formalnega vidika opozarja tudi na stavčno obliko pa-rentez, do višje spoznavne stopnje pa ne seže . Primer, ki ga navaja, izraža interaktivno vlogo: Lydje pravijo (kaj pä lydje ne pravijo) da bode letosna jesen mokra. Z	Malavašič (1849: 134) sledi Vodnikovi opredelitvi, a jo podaja nepopolno,
A brez poimenovanja in zgledov .
p	Med doslej navedenimi slovničarji je v opisu najkrajši Janežič (1863: 26); pa-
1	rentezo pojmuje kot besedo ali rek, ki ga »vmes vtaknemo« . Navedeni zgled kaže s na interaktivno vlogo parenteze: Dober prijatelj (pa prijatelj ni vsak, ki se ponuja) K in pa star danes sta veliko vredna.
1	Praprotnik (1869: 82) na formalnem nivoju ločuje med besednimi in stavč-
5 nimi parentezami, s pripombo, da z njimi »govor bolj pojasnimo«, pa seže celo do
•	funkcijske spoznavne stopnje . Parenteza v njegovem zgledu je v interakcijski vlogi: o Vsaka naša telesna in dušna moč (to vsak po sebi lahko čuti) se s primerno vajo
•	vterjuje.
—	Breznik (1916: 60) je prvi uporabil termin vrinjeni stavek in ta se je ustalil v
vseh naslednjih slovenskih slovnicah. Pojav omenja zelo na kratko; v zvezi z rabo vejice navaja določilo, da »stoji vejica pred takimi stavki in za njimi«, vendar s pripombo, da vejice ne pišemo, kadar ima vrinjeni stavek prislovni pomen . Primer, ki ga navaja: To preiskovanje je menim da jasen dokaz, da [ . . . ], izraža interakcijsko vlogo . Kasneje je slednje določilo opustil (Breznik 1934: 65), vrinjeni stavek pa je omenjal tudi v sklopu pravil za rabo pomišljaja (67) .
Slovenska slovnica iz leta 1947 (SS 1947: 33-34) obravnava parentezo pri poglavju Pomišljaj, ki loči vrinjeni stavek od celotnega stavka. Za primer navaja prirejen Cankarjev sarkastični stavek iz Bele krizanteme: S prijateljem - tudi jaz imam prijatelje - sva šla počasi po drevoredu.
Slovenska slovnica iz leta 1956 (Bajec - Kolarič - Rupel 1956: 57-58) navaja določilo o oddelitvi vrinjenega stavka z vejico oz. pomišljajem in med primeri ponovi zgled iz Breznikove slovnice
V okviru pravopisnih pravil, in sicer v zvezi z rabo vejice, je parenteza omenjena tudi v Slovenskem knjižnem jeziku 1 (Toporišič 1971: 88) . Toporišič parenteze hkrati z zvalniki, medmeti in stavčnimi členki razlaga kot »del[e] sporočila, ki niso stavčni členi, temveč se samo pridružujejo na začetku ali na koncu ali pa v sredini« Pripomba, da niso stavčni členi, kaže na skladenjskem nivoju na ugotovitev, da parenteze ne opravljajo skladenjske vloge oz . ne uresničujejo skladenjskih odnosov . Na prepoznavanje nekaterih njihovih sporočanjskih vlog kaže ugotovitev,
da »pojasnjujejo ali vrednotijo« vsebino sporočila, »jo zanikujejo ali ji pritrjujejo« . ^^ Toporišič terminološko razlikuje vrivke in vrinjene stavke, a razlike ne pojasni . Na ^^^ koncu dodaja tudi stavčnofonetično dopolnilo, ko pripominja, da so »od ostalega ^^ sporočila [_] ločeni s premorom« .
•
KO
4.1.2 Obravnave v sklopu skladnje
Prvi slovenski slovničar, ki parenteze ne obravnava le v sklopu pravopisnih pravil, ampak jo umesti v oblikoslovno-skladenjski del svoje slovnice, je Peter Končnik (1892: 122) . Poimenuje jo vmesni stavek ali parenteza in jo definira kot »[g]lavni stavek, ki je vtaknen v kateri drugi rek, pa se ž njim v priredje ne veže« . Definicija izraža pomembno ugotovitev, da parenteza s svojo okolico ni povezana s skladenjskim razmerjem . Spoznanje, da se ob izpustu parenteze »glavna misel ne moti«, kaže na razumevanje nepovezanosti parenteze z osnovnim tematskim nizom . Zgledi ^ izkazujejo tako interakcijsko (Ako ti je življenje drago, jaz tega ne dvomim, ohra- ^ njaj si zdravje) kot interaktivno vlogo (Slomšek - bil je knezoškoflavantinski -je bil prijatelj mladini). Končnik sklepa obravnavo parenteze s pravopisnim določilom, da jo oddelimo s pomišljajem ali vejicama.
Breznik (1934: 209) obravnava parentezo kot skladenjski pojav v okviru obravnave priredja . Opredeljuje jo kot stavek, ki ga vrinemo v prvotni stavek, ne da bi s tem spremenili njegovo obliko, in s tem posredno dokazuje oblikovno samostojnost parenteze . Parenteze v navedenih zgledih so v interakcijski vlogi, npr .: Mojih besed resnico - da bi tako ne! - izpričujejo, žal, premnoga dejstva (Levstik) . ^ Poleg vrinjenega stavka mu je za parentezo enakovredno domače poimenovanje ^ vmesni stavek
Slovenska slovnica iz leta 1947 (SS 1947: 286) v skladenjskem delu namenja W parentezi poseben razdelek, imenovan Vrinjeni stavek. Opredeljuje ga kot »drug, ^ glavni stavek«, vrinjen v »prvega«, s pripombo, da se »[o]blika prvega stavka [_] ne spremeni, če izpustiš vrinjeni stavek« . Med zgledi navaja tudi primere premega govora: »Poglejte,« mi pravi Tevža, »tistole skalo tam spredaj!« V pravopisnem delu parentezo omenja v zvezi z rabo pomišljaja (SS 1947: 33-34), v skladenjskem delu pa določa, da stoji med vejicama . Opaziti je težnjo po umestitvi parenteze med vmesne stavke, vendar izraženo terminološko razlikovanje nima razlage
Slovenska slovnica iz leta 1956 (Bajec - Kolarič - Rupel 1956: 302) ponavlja obravnavanje parenteze na enak način kot SS 1947.
Toporišič v Slovenski slovnici (Toporišič 1976) omenja vrinjeni stavek sprva v okviru stavčnofonetičnih določil in navaja, da je zaznamovan s padajočo polka-denco in da se izgovarja z znižanim registrom (Toporišič 1976: 459-460) . Nadalje ga omenja med tipi zapleteno zložene povedi (Toporišič 1976: 524), prvič pa v zvezi z besednim redom tudi omenja, da stojijo naslonke za vrivkom: Zunaj, mislim, da pred sosedovo hišo, je zacvilil pes (Toporišič 1976: 539) .
Obravnavo parenteze z več vidikov zaobjema Toporišič v Novi slovenski skladnji (Toporišič 1982) . Pri stavčni fonetiki opozarja na izgovor z znižanim registrom in hitrejšim govornim tempom (Toporišič 1982: 194), v zvezi z besednim redom ponavlja določilo iz Slovenske slovnice (1976) o mestu naslonk za vrivkom (1976: 177) . Prvič omenja vrinjeni stavek v okviru modifikacij oz . t. i . upovedoval-
nih določitev (1976: 273, 285) . Prepoznava ga v vlogi izražanja stopnje gotovosti (gotovostna določitev povedi): To - domnevam - poje slavček, in v vlogi doseganja
N	čustvenosti (čustvena obarvanost povedi): Sosed, ta hudič, me ne pusti pri miru.
1	Kot vrinjene pojmuje tudi pristavčne zveze (1976: 21) . Vrinjeni stavek omenja tudi s stilno-zvrstnega vidika, in sicer kot enega izmed stilemov umetnostnega besedila
0	(1976: 318) .
S	V Enciklopediji slovenskega jezika Toporišič (1992: 355) podaja definicijo L	parenteze z vidika njene skladenjske zgradbe in skladenjske povezanosti oz . poo	vezanosti s sobesedilom: »Stavek (ali zveza stavkov) v okviru kake povedi (ali v	stavka), s katero ni povezan po načelu prisojevanja ali določanja, pa tudi ne prire-N	dnosti ali [pod]rednosti,6 ampak je oblikovno sam zase, le v kakšni svobodni zvezi
1	z okolico . «
Definicija temelji na formalnem odnosu med slovničnimi (skladenjskimi) Z	enotami in razlaga parentezo glede na aktualno sobesedilo . Z opredelitvijo, da je A	parenteza »le v kakšni svobodni zvezi z okolico«, Toporišič posega na področje p	besedilne kohezije, a je med parentezo in sobesedilom ne opredeli . 1	V zadnji izdaji Slovenske slovnice Toporišič (2000) znotraj razširjenega poS	glavja o upovedovanju širše zajame tudi nekatere izmed vlog parenteze . Ker pojav K	obravnava s skladenjskega vidika, ki je tradicionalno-formalno omejen s povedjo,
1	ne govori o komunikacijskih vlogah, ampak o modifikacijah (določitvah) pomenske 5	podstave povedi . V okviru gotovostne določitve opozarja na stopnjo gotovosti gle-
•	de povedanega, ki se izraža bodisi s poudarjanjem objektivnosti povedanega bodisi o	s pridržki do povedanega, npr.: Tisti fant je, tako pravijo, zelo nadarjen (Toporišič
•	2000: 522-523) . V okviru čustvene obarvanosti povedi omenja vrivanje kot eno —	izmed skladenjskih zvez za doseganje čustvenosti: Sosed, ta hudič, me ne pusti pri
2	miru (Toporišič 2000: 531-532) .
4.2 Od Levčevega pravopisa (1899) do SP 2001
Obravnava parenteze v slovenskih pravopisih ne prinaša novih ugotovitev in pridobitev in je le spremno-posledični del slovničnih obravnav Po pričakovanju je največ pozornosti namenjene stavi ločil .
Levčev pravopis (1899) prinaša zanimivo slovensko poimenovanje za parentezo: vgozdeni stavek, in določa, da se od »stavkove celote« ločuje z vejico, npr .: Bo, mislim, pisemce za te (Levec 1899: 107), ali pomišljajem, npr . : Naši mladi pesniki - o starih tu ne govorimo - preveč zanemarjajo obliko (Levec 1899: 114) . Prvi predstavljeni zgled izkazuje interakcijsko, drugi interaktivno vlogo parenteze . Na prepoznavanje enot med oklepaji kot poudarjenih, izpostavljenih sporočil (Korošec 1998: 282) kaže pripomba, da pomišljaj ločuje »vgozdeni stavek močneje od celotnega stavka nego vejica« (Levec 1899: 115) .
V vseh naslednjih pravopisih se za parentezo uporablja Breznikov slovenski termin vrinjeni stavek. Po Breznikovem (1920: 24, 28), Breznik-Ramovševem (Breznik - Ramovš 1935: 21, 23) in Slovenskem pravopisu iz leta 1950 (SP 1950:
V Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992: 355) je napaka: sorednosti.
6
50, 69-70) je vrinjeni stavek tako kot po Levčevem dopustno ločiti tako z vejico kot ^^ s pomišljajem, vendar pravopisi pomembnostne razlike v rabi ne omenjajo .
Primeri potrjujejo tako interakcijsko (Slovenski pisatelji, upamo, bodo po ^^ svoji moči radi pripomogli, da se povzdigne naš književni jezik (Breznik 1920: 24)) kot interaktivno vlogo parenteze (Komaj je zatisnil oči - človek bi mislil, da je minila le minuta - in dan je bil (Breznik - Ramovš 1935: 23); Neki francoski literat - ^ bogvedi kako je ime nesrečnežu! - je iznašel besedo impresionizem (SP 1950: 50)) .
Slovenski pravopis iz leta 1962 (SP 1962: 86-89) določa, da lahko vrinjeni stavek ločimo z vejico, pomišljajem ali oklepajem: Daleč, ne vem kje, se je oglasil žvižg ptička; S prijateljem - tudi jaz imam prijatelja - sva šla počasi po drevoredu . Prikazana zgleda sta primera interakcijske parenteze
Komentar k načrtu pravil slovenskega pravopisa (Toporišič - Rigler 1979: 246) prinaša pomembno določilo, da ločimo vrinjeni stavek s pomišljajem le, »če ^ ima poved več stavkov, med seboj že tako ločenih z vejico; če je poved preprosta, ^ navadno zadostuje za nepoudarjeni vrinjeni stavek vejica«, kot kaže naslednji primer interaktivne parenteze: Jurko, ne bodi len, je pobral kost in jim namlatil rebra. Raba oz . neraba pomišljaja je torej povezana s poudarjanjem oz . nepoudarjanjem .
Načrt pravil za novi slovenski pravopis (NPNSP 1981: 88) povzema določila iz Komentarja, le da dopušča oddelitev vrinjenega stavka tudi s tremi pikami, kot prikazuje naslednji zgled interaktivne parenteze: Nazadnje pa me je pogladil po licu s tisto roko tako kožo ima, kakor da bi nosil preohlapne sive rokavice in je rekel: Eh, eh, no, no.	^
Vsa določila o parentezi iz NPNSP 1981 so brez sprememb ali dopolnitev ^ sprejeta tudi v Slovenski pravopis iz leta 2001 (SP 2001: § 314, 348, 390, 391, 392, 408, 409, 442, 443) .	W
4.3 Druge slovenistične obravnave zunaj normativnih priročnikov
Od srede sedemdesetih let 20 . stoletja lahko sledimo obravnavi parenteze tudi v posameznih stilno-zvrstnih razpravah in študijah zunaj normativnih priročnikov Preučevanja parenteze v aktualnem slovenističnem jezikoslovju so utemeljena na formalističnem (skladenjsko-besedilnem) vidiku jezikovne zgradbe. Sodobni slovenski jezikoslovci prepoznavajo pragmatično razsežnost parenteze, a svojih opisov ne oblikujejo na pragmatični osnovi .
Janez Dular v razpravi Zvrstnost slovenskega publicističnega jezika (1974: 49-50) omenja vrivke kot slogovno sredstvo pri obravnavanju kot pomembnem slogovnem postopku publicističnega sporočanja, ki izhaja iz ene osrednjih nalog publicističnega delovanja - oblikovanja javnega mnenja. Njihovo vlogo vidi v izražanju posebne modalnosti, npr. pridržka, poudarjanja idr.
Doslej najbolj izdelan pregled parenteze v slovenskem jezikoslovju podaja Tomo Korošec v delu Stilistika slovenskega poročevalstva v poglavju Medstava (Korošec 1998: 280-299) . Korošec poleg stilno-zvrstnega in -skladenjskega postavi v ospredje besediloslovni vidik in obravnava parentezo predvsem kot vprašanje besediloslovja . Po tradiciji v slovenskem jezikoslovnem izročilu jo imenuje vrinjeni stavek in poudarja, da z okolico ni povezana z nobenim skladenjskim razmerjem .
Njegova obravnava zajema izključno enote med pomišljajema,7 širše jih imenuje W medstave, znotraj le-teh pa ločuje izpostave in pristave; tradicionalni vrinjeni stavek N ima za vrsto pristave . Korošec opozarja, da dvodelni pomišljaj pri vrinjenem stavku 1 zaznamuje ničto skladenjsko razmerje, zato ga poimenuje distančnik oz . vmesnik, ki »nima nobenih skladenjskih obveznosti do okoliškega besedila, ampak enoto O prostorsko, vidno oddeljuje od okolice« . Za ponazoritev navaja primerjavo s pred-s metom, ki razmejuje dva predmeta, ki se ne smeta stikati, a je »snovno, oblikovno L samostojen in na funkcijo razmejenih predmetov ne more vplivati« . Splošno pravilo o medstave (izpostave in pristave) izraža s formulo:
< Z
[GV(l) + V1 M V2 + GV(d)] - (V1 M V2) = GV(l) + GV(d)8
Formula pomeni, da se ob izpustu medstave z vmesnikoma levi in desni del go-Z	vornega niza nezaznamovano stakneta . Določilo o nezaznamovanem poteku govorA	nega niza Korošec izvaja iz stavčne skladnje: pomeni mu neokrnjenost stavčnega p	vzorca . Merilo za ločevanje med izpostavo in pristavo mu je (ne)zaznamovanost 1	govornega niza ob izpustu vmesnikov: če zgradbi z izpostavo odvzamemo oba s	vmesnika (tj. dvodelni pomišljaj), ostane potek govornega niza nezaznamovan;9 pri K	pristavi (tudi pri vrinjenem stavku) tega pravila ni mogoče uveljaviti . 1	Koroščevo gradivo za analizo temelji na časopisnih poročevalskih besedilih 5	od šestdesetih do devetdesetih let 20 . stoletja in je na nekaterih mestih dopolnjeno s
•	posamičnimi zgledi iz drugih funkcijskih zvrsti (znanstveno-strokovne in umetnost-o	ne) . Tudi Korošec (1998: 281) predstavlja parentezo in njeno delovanje izključno
•	na nivoju sobesedila:
2
Soglašam, da vprašanje razmerja med pomišljajema, oklepajema in vejicama spričo dejstva, da pri parentezi ne gre v prvi vrsti za pravopisno vprašanje, ni relevantno, a omejitev parenteze zgolj na enoto med pomišljajema opredeljujem kot nezadostno in nepopolno . Vejico, oklepaj in pomišljaj pri ločevanju parenteze pojmujem kot ločila v ne-skladenjski rabi, saj ne nakazujejo skladenjskih odnosov, ampak parentezo le formalno oddeljujejo od propozicije
Iz Koroščeve obravnave je tudi povsem izključena pojavitev parenteze v začetnem ali
končnem položaju glede na propozicijo
GV(l) = levi del govornega niza
GV(d) = desni del govornega niza
M = medstava
Vj = levi vmesnik
V2 = desni vmesnik
Korošec poudarja, da je enota »z vmesnikoma res samo izpostavljena, ni pa enota z druge ravnine« (Korošec 1998: 284) . S trditvijo ne soglašam. Koroščevo merilo izpostave je omejeno s stavčno skladnjo in kot tako nezadostno . Nezaznamovanost govornega niza ob izpustu vmesnikov je le formalna izrazitev spremembe funkcije prvine, ki je med vmesnikoma v parentetični vlogi:
Moj naslednik - v majhnem kranjskem trgu - je baje že sprt z vsemi (L . Kraigher, Kontrolor Škrobar, ZD 3, 1979, 386) (Korošec 1998: 287) > interaktivna komunikacijska funkcija; Moj naslednik v majhnem kranjskem trgu je baje že sprt z vsemi > skladenjska funkcija desnega prilastka v primičnem razmerju .
8
9
»Vrinjeni stavek je besedilna možnost in stilna značilnost ne samo sproti, ^^ nepripravljeno oblikovanega govora, ampak tudi zahtevnejših, zlasti retoričnih in [ . . . ] tudi publicističnih ter poročevalskih besedil .«
Korošec zavzema stališče, da so medstave plod avtorjevega stilnega hotenja . Publicistične in ožje poročevalske pristave razlaga kot »posledic[o] posebnih ubesedovalnih okoliščin in [ . . . ] izrazit[e] sestavin[e] v arhitektoniki avtorskih po- ^ ročevalskih sporočil (zlasti poročil, komentarjev, uvodnikov, kurzivk ipd.)« . Poleg parentez, ki izražajo avtorjevo željo po učinkovitosti izraza, npr. : V najlepši sobi malega gradu - posebno lepih sob sicer ni bilo - pogrnjeno je bilo za večerjo častnikom (J . Jurčič, Moč in pravica, ZD (= Zbrano delo) 5, 1967, 57), navaja tudi zglede, ki kažejo zgolj na izhod iz zadrege pri organiziranju besedila (npr opuščanje ki-stavkov): Podobno kot včeraj so tudi danes govorniško tribuno prepustili voditeljem posameznih delegacij, ki so s svojimi pozdravnimi nagovori vnesli v dvora- ^ no - postaviti jo je dal pred desetimi leti Hruščov - ozračje, ki je močno spominjalo ^ na ozračje lanskega posvetovanja komunističnih partij (D (= Delo), 23. 4. 1970, 4) . Korošec opozarja tudi na primere nepotrebnih medstav, ki niso izraz avtorjevega hotenja niti niso izhod iz ubesedovalne zadrege, ampak so le posledica nepoznavanja skladenjskih možnosti slovenščine, kot take pa »zamegljujejo in krhajo smiselne konstrukcije z izpostavami in pristavami in zlorabljajo skladenjsko neobveznost vmesnikov na škodo ustreznih skladenjskih ločil, predvsem vejice«: Današnje časopisje - včeraj zaradi praznika ni izšlo - je polno »alarmnih signalov za Evropo« (D, 19. 6. 1975, 4) .
V navedeni študiji sega Korošec tudi na področje semantične/pragmatične ^ koreference . Med tipi anafore navaja: ponovitve nanašalnic: V najlepši sobi malega ^ gradu - posebno lepih sob sicer ni bilo - pogrnjeno je bilo za večerjo častnikom (J. Jurčič, Moč in pravica, ZD 5, 1967, 57); morfemske naveznike: Zasedanje gospo- ^ darske komisije Združenih narodov za Latinsko Ameriko (CAPAL) - ta teden se je končalo - je pomenilo ponovno ostro konfrontacijo Latinske Amerike z Združenimi državami Amerike (D, 5 . 4. 1973); nadpomenke (logično inkluzijo): Alžirci kot največji izvozniki zemeljskega plina - izvoz te surovine pravzaprav predstavlja ves njihov izvoz - namreč utegnejo ob nadaljnjem odlašanju plin prodati drugim (D, 24. 4. 1979, 7); omenja tudi zaimenske naveznike, opis (perifrazo), strnjevanje (rektifikacijo) itd .
Korošec ima medstavo (in s tem tudi parentezo) za sredstvo pisnega prenosnika. Svoje stališče utemeljuje s stavčnofonetičnega vidika: določilo o znižanem registru pri izgovoru se, kot trdi, nanaša na reprodukcijo besedila, ni pa ga mogoče avtomatično obrniti, tj . tako, da vsak z znižanim registrom izgovorjeni del govornega niza iz živega govora v zapisu na obeh straneh nujno razmejimo s pomišljajema .
Monika Kalin Golob omenja parentezo v razpravi Razvoj sklicevalnih avto-matizmov v prvem slovenskem dnevniku (Kalin Golob 2000) kot eno izmed stilističnih prvin poročevalstva v okviru citatne sklicevalnosti.10 V zgodovinskorazvojnem pregledu citatne sklicevalnosti podaja razvoj sklicevalnih avtomatizmov od pra-
10 Citatna sklicevalnost je pojmovana po Korošcu kot vrsta poročevalske sklicevalnosti, pri kateri se poročevalec sklicuje na vir informacij in besedilo (ali dele besedila) tega vira navede (Korošec 1998: 208-213; Kalin Golob 2000: 2) .
Z
oblik v slovenskem časopisju pred prvim slovenskim dnevnikom do ustaljevanja W in izoblikovanja sklicevalnih avtomatizmov v dnevniškem izhajanju Slovenskega naroda, ki so z nekaj prilagoditvami v rabi še danes V razpravi navedeni primeri 1 parenteze so vezani na točno določen podtip interaktivne metadiskurzivne vloge parenteze (dokazovalce),11 ki se je v poročevalskih besedilih ustalil v sklicevalni av-O tomatizem: Kot poroča/piše XY . Monika Kalin Golob se na formalni (skladenjski) S ravni osredotoča na razvoj njegove zunanje zgradbe in ugotavlja, da se je v Kme-L tijskih in rokodelskih novicah kot predhodniku slovenskega poročevalstva že pred
0	izhajanjem Slovenskega naroda ustalila skladenjska zgradba z veznikom kakor, ob v katerem so se pojavljali številni glagoli (npr. naznanjati, praviti, sklicevati se idr. ) .
Slovenski narod je v prvih treh letih izhajanja število glagolov še pomnožil, šele dnevniško izhajanje pa je povzročilo ustalitev predvsem treh poročevalno dejavnost izražajočih glagolov: poročati, javljati, pisati. V 20 . stoletju se je spričo jezikov-Z nokulturnih prizadevanj pričel opuščati prevzeti glagol javljati, veznik kakor pa A je nadomestil kot. Monika Kalin Golob glede na današnjo rabo12 sklepa, da so bili p tovrstni vzorci tudi v 19 . stoletju negovorni .
1	Ista avtorica (Kalin Golob 2000: 7-9) pojmuje sklicevalne avtomatizme kot S vrinjene stavke le v primerih, ko stojijo med pomišljajema ali vejicama . Primere K kot Kakor se pripoveduje, bi utegnil _ (Kmetijske in rokodelske novice 1857: 304) 1 sicer obravnava kot odvisne stavke, a glede na to, da ne izražajo ne podobnosti 5 ne neenakosti česa s primerjanim, upravičeno podvomi, ali izražajo kakršno koli
•	primerjavo . Po navezovalni vlogi jih primerja z rektifikatorji skratka, na kratko in o ugotavlja, da pri kakor-stavkih »kakor deluje le kot posredovalec, naveznik na že
•	ubesedeno in/ali splošno znano (izrečeno)« .13
2
Kot model za kategorizacijo metadiskurzivnih vlog parenteze sem uporabila Hylandovo klasifikacijo metadiskurza (Hyland 2005: 48-54) . Hylandova razvrstitev je utemeljena na funkcijskem vidiku in razlikovanju med interaktivnimi ter interakcijskimi lastnostmi medsebojnega vplivanja med tvorcem in naslovnikom.
V vsakdanjem nejavnem sporočanju za izražanje vira sporočila prevladujejo predmetni odvisniki, ki jih uvajajo glagoli rekanja in mišljenja; skladenjske zgradbe s kakor/kot so redke . »[T]ežko si namreč zamislimo, dva prijatelja, ki bi v nejavnem govornem položaju pogovor začela: Kot mi je povedal Peter, se je Metka poročila z Janezom; so pa taki stavki pogosti v knjižnem jeziku« (Kalin Golob 2000: 5) .
S funkcionalističnim pristopom pojmujem kot-parenteze v vlogi dokazovalcev kot enega izmed podtipov interaktivne vloge . Iz kategorije odvisnih stavkov jih izloča dejstvo, da gre za ničti skladenjski odnos . Prvina kot/kakor v parentezah tega tipa nima vezni-ške vloge (tj ne vzpostavlja skladenjskih odnosov), ampak členkovno (po besednovrstni konverziji) . To dokažem s prestavitvijo členka v stavčni ustreznik, ki kaže na njegovo semantično vsebino: Kot poroča/piše XY > 'natanko to poroča/piše', oz . z zamenjavo s sopomenskim členkom: XY namreč poroča/piše .
12
Branislava Vičar, Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja vrinjenega stavka ... 5 Sklep
1
•
Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja parenteze v slovenističnem jezikoslovju ^ kaže, da so jezikoslovci že postali pozorni na ta pojav zelo zgodaj (v 18 . stoletju) . V obravnavah parenteze lahko sledimo trem pristopom: pravopisnemu, slovničnemu in razpravnemu . Podlaga vsem trem pristopom so pisna besedila . Preučevanja ^ parenteze v slovenističnem jezikoslovju niso teoretična, ampak opisna; parenteza se opisuje z vidika: stavčne fonetike, oblikovne oddeljenosti, modifikacij propozi-cije (po Toporišiču t. i . upovedovalnih določitev), slogovnih sredstev in referenčne odvisnosti . Sodobni slovenski jezikoslovci pojmujejo parentezo kot slovnično (skladenjsko ali besedilno) enoto in jo opredeljujejo zgolj v odnosu do okoliškega sobesedila, tj. v opredelitve ne vključujejo situacijskega/diskurzivnega konteksta.
Spremljanje terminologije v obravnavah parenteze priča, da so se poskusi do- ^ mačega poimenovanja pojavili pred uporabo mednarodnega termina. Vse slovensko ^ izrazje (medmestene besede, vgozdeni stavek, vmesni stavek, vrinjeni stavek) je utemeljeno na oblikovnem vidiku obravnave, tj. izhaja iz vidika oblikovnega pojavljanja parenteze v sobesedilu (kotekstu) . Pri Brezniku vpeljano in v slovenističnem jezikoslovju ustaljeno poimenovanje vrinjeni stavek izraža opredelitev na nivoju skladenjske ravnine in kot tako ne predstavlja prave pojmovne vsebine pojavnosti . Kljub nekaterim poskusom mi ni uspelo najti dovolj vseobsežnega in natančnega slovenskega termina, ki bi pokrival opredelitev parenteze kot komunikacijskega pojava . Z vidika diskurzivne obravnave in pojavljanja parenteze v diskurzu se ponuja opisno poimeno- ^ vanje vzporedni izrek, vendar pa na osnovi poimenovanja ni mogoče enoznačno pre- ^ poznati prav parenteze kot fenomena (diskurza) . Podobno deluje izraz (prednostno) ^ vključevanje, ki predstavlja (prednostno) izrazitev metadiskurzivnih prvin v diskurzu . ^ Vpeljava slovenske ustreznice tako ostaja za prihodnja preučevanja .	^
Literatura
Bajec - Kolarič - Rupel 1956 = Anton Bajec - Rudolf Kolarič - Mirko Rupel [Jakob Šolar], Slovenska slovnica, Ljubljana, 1956.
Breznik 1916 = Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole, Celovec, 1916
Breznik 1920 = Anton Breznik, Slovenski pravopis, Ljubljana, 1920.
Breznik 1934 = Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole, Celje, 1934.
Breznik - Ramovš 1935 = Anton Breznik - Fran Ramovš, Slovenski pravopis, Ljubljana, 1935 .
Burton-Roberts 1998 = Noel Burton-Roberts, Language, linear precedence and pa-rentheticals, v: The clause in English, ur. P . Collins - D . Lee, Amsterdam, Philadelphia, 1998, 33-52.
Cornish 1999 = Francis Cornish, Anaphora, discourse and understanding: Evidence from English and French, Oxford, 1999.
Z
Cornish 2008 = Anaphora: Text-based or discourse-dependent?: Functionalist vs . W	formalist accounts . (Tipkopis . Prispevek je bil predstavljen na XIII . razisko-
N	valnem seminarju Connaissance, Language et Informatique z naslovom Re-
1	ševanje anafore: teorije in aplikacije, Pariz, 11. december 2007. )
Dajnko 1824 = Peter Dajnko, Lehrbuch der Windischen Sprache, Grätz, 1824. O Dular 1974 = Janez Dular, Zvrstnost slovenskega publicističnega jezika, v: X. semis	nar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1974, 41-52. L Emonds 1973 = Joseph Emonds, Parenthetical Clauses, v: You Take the High Node
0	and I'll Take the Low Node, ur. C . Corum - T . C . Smith-Stark - A. Weiser, v Chicago, 1973, 333-347.
Emonds 1979 = Joseph Emonds, Appositive relatives Have No Properites, Linguistic Inquiry 10 (1979), 211-243.
Espinal 1991 = M . Teresa Espinal, The representation of disjunct constituents, Lan-Z	guage 67 (1991), 726-762.
A Fabb 1990 = Nigel Fabb, The difference between English restrictive and nonrestric-p	tive relative clauses, Journal of Linguistics 26 (1990), 57-78.
1	Haegemann = Liliane Haegemann, Parenthetical Adverbials: The radical Orpha-s nage Approach, v: Aspects of Modern English Linguistics, Tokyo, 1991, K 232-254.
1 Halliday 1994 = M . A . K. Halliday, An Introduction to Functional Grammar, Lon-
1	don, 21994.
en	'
Hyland 2005 = Ken Hyland, Metadiscourse, London - New York, 2005 . o Ilie 2003 = Cornelia Ilie, Parenthetically speaking: Parliamentary parentheticals as •	rhetorical strategies, v: Dialogue Analysis 2000, Tübingen, 2003, 253-264.
— Janežič 1854 = Anton Janežič, Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim ciriliskim in glagoliškim berilom za Slovence, Celovec, 1854.
Janežič 1863= Anton Janežič, Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo, Celovec, 1863.
Kalin Golob 2000 = Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku, Slavistična revija 48 (2000), št. 1, 1-26 .
Končnik 1892 = Peter Končnik, Slovenska slovnica za občne ljudske šole, Dunaj, 1892.
Korošec 1986 = Tomo Korošec, K besedilni soveznosti časopisnega sporočila, XXII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1986, 49-59.
Korošec 1998 = Tomo Korošec, Stilistika slovenskega poročevalstva, Ljubljana, 1998
Levec 1899 = Fran Levec, Slovenski pravopis, Dunaj, 1899.
Malavašič 1849 = Franc Malavašič, Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi, Ljubljana, 1849.
McCawley 1982 = James D . McCawley, Parentheticals and Discontinuous Constituent Structure, Linguistic Inquiry 13 (1982), št. 1, 91-106 .
Mittwoch 1979 = Anita Mittwoch, Final parentheticals with English questions: Their illocutionary function and grammar, Journal of Pragmatics 3 (1979), 401-412.
NPNSP 1981 = Načrt pravil za novi slovenski pravopis, Ljubljana, 1981.
Peterson 1998 = Peter Peterson, On the boundaries of syntax: Non-syntagmatic re- ^ lations, v: The clause in English, ur . Peter Collins - David Lee, Amsterdam, § Philadelphia, 1998, 229-250.	^
Pohlin 1768 = Marko Pohlin, Kraynska grammatika, Laybach, 1768.
Potts 2002 = Christopher Potts, The syntax and semantics of as-parentheticals, Natural Language & Linguistic Theory 20 (2002), 623-689.
Praprotnik 1869 = Andrej Praprotnik, Slovenska slovnica za pervence, Ljubljana, 1869.
Rulikova 1973 = Blažena Rulikova, Parenteze v současne češtine, Praha, 1973.
Seidlhofer - Widdowson 1999 = Barbara Seidlhofer - Henry George Widdowson, Coherence in summary: the contexts of appropriate discourse, v: Coherence in Spoken and Written Discourse, ur. Deborah Tannen, Amsterdam, Philade- ^ lphia, 205-219
SP 1950 = Slovenski pravopis, Ljubljana, 1950.
SP 1962 = Slovenski pravopis, Ljubljana, 1962.
SP 2001 = Jože Toporišič (predsednik pravopisne komisije), Slovenski pravopis, Ljubljana, 2001.
SS 1947 = Slovenska slovnica, Ljubljana, 1947.
Toporišič 1971 = Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik 1, Maribor, 1971.
Toporišič 1976 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 11976.
Toporišič 1982 = Jože Toporišič, Nova slovenska skladnja, Ljubljana, 1982.	^
Toporišič 1984 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 21984.	^
Toporišič 1991 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 31991.	^
Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, ^ 1992.
Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 42000 .
Toporišič - Rigler 1979 = Jože Toporišič - Jakob Rigler, Komentar k načrtu pravil slovenskega pravopisa, Slavistična revija 27 (1979), št . 2, 231-261.
Vičar 2009 = Branislava Vičar, Parenteze kot metadiskurzivne prvine na primeru pisnega in govorjenega diskurza: Doktorska disertacija, Maribor, 2009
Vodnik 1811 = Valentin Vodnik, Pismenost ali gramatika zaperve šole, Ljubljana, 1811.
Zagajšek 1791 = Mihael Zagajšek, Slovenska grammatika, Celje, 1791.
Ziv 1985 = Yael Ziv, Parentheticals and functional grammar, v: Syntax and Pragmatics in Functional Grammar, ur. A. M. Bolkestein - C . de Groot - J. L . Mackenzie, Dodrecht, 1985, 181-199.

A Historical Developmental Overview of the Concept of Parenthesis W	in Slovenian Linguistics
Z
1	Summary
K
O Parenthesis is a phenomenon that encompassing a complex and varied set of phe-s nomena. A historical developmental overview of the concept of parenthesis in L Slovenian linguistics indicates that works have treated parenthesis from three ap-
0	proaches: normative, grammatical, and discursive . The basis of all three approaches v is patterns of written discourse .
The overview of the concept of parenthesis in Slovenian grammars is first presented with regard to type of approach (a normative or syntactic basis), and then grammars are cited chronologically. The overview also presents the treatment of Z parenthesis in normative guides .
A	The first definition of parenthesis in Slovenian linguistic literature can be
p found in Marko Pohlin's grammar (1768) . Pohlin does not name the phenomenon,
1	but he does discuss the phenomenon of insertion .
s	The discussions are limited with regard to the morphological occurrence of
K parenthesis; that is, by their placement and demarcation from the surrounding text . 1 The term vrinjeni stavek 'inserted clause', introduced by Anton Breznik and now 5 established in Slovenian linguistics, reflects its definition at the syntactic level and • therefore does not cover key aspects of the nature of this phenomenon .
Z
2