Jože Toporišič
POIZKUS MODERNEJŠE OBRAVNAVE GLAGOLSKIH KATEGORIJ
Splošno
Glagoli so besede, ki izražajo dejanja (vrnil bi se, iskanje), stanje (ubit sem), dogajanje (razpadel je, blesti), obstajanje (ste), zaznavanje (čutil sem), spreminjanje (usihati) in še odnos do vsega tega (moram)^. V naslednjih dveh Kosovelovih pesmih so vse pokončno tiskane besede glagolske:
Razpal, razrušil se je grad najlepših mojih san] in sredi razvalin sem sam napol ubit, izdan.
Ena bolest mi dušo tesni — tega sveta hladnina; pride noč — in vse potopi večnosti globina ...
A dalje tam še eden je, a jaz ne morem vanj, in dober, topel je in tih, a jaz sem bil izgnan.
Moje srce izgubilo je toplih sanj iskanje, kot mramor ga ohladilo je to trpko, trpko spoznanje.
' Slovenski slovnici 1964 (dalje Ss) so »(g)lagoli besede, ki povedo, kaj kdo dela ali kaj v njim jei: (str. 202), ista definicija pa se uporablja tudi za povedek: »Povedek ali predikat pove, kaj kdo dela ali kaj z njim je« (307). To sem grajal v članku Slovenska slovnica (Filologija 3, Zagreb 1962, str. 282.
117
In to je tista bolečina, ki jo tajim ljudem, saj vrnil bi se, a ne morem, ne morem, ne smem.
Večerna luč blesti v stolpovih in okna žarijo svetla, a meni je kakor zlovešča megla zakrila bolest pol sveta.
Mati, daj mi roko še enkrat, kajti samo v tvojem zavetju sem začutil življenje, sem bil mlad, kot zdaj sem gorak vsemu svetu.
Čutim pogrezanje, konec sveta, daleč ni od razdejanja. Zebe me. Hlad polzi v dno srca; dajti mi, dajte mi spanja!
Glagol ima naslednje nezložene oblike: sedanjik (delam), velelnik (delaj), deležnik na -č ali -e (delajoč, deldje); nedoločnik (delati), namenilnik (delat), deležnik na -1 (delal), deležnik na -(e)n ali -t (tepen, delan, ubit), glagolnik (delanje), deležnik na -fvjši (rekši, videvši). Nimajo pa teh oblik tudi vsi glagoli. Vse druge glagolske oblike so zložene, npr. delal sem (bi, bi bil, sem bil), pokopan bo itd. Oblike kot smeje se imamo za nesestavljene.^
Glagolske besede so tudi pridevniki kot občutljiv, izrecen ali samostalniki kot molitev, skok, bolečina, padec, straža, srbež, itd., ki pa jih ne uvrščamo med redne glagolske oblike, temveč jih imamo za samostojne besede, upravičeno posebno takrat, če ne izražajo več samo glagolskega dejanja, stanja itd. Nekateri glogoli imajo samo po katero glagolsko obliko: grem samo sedanjik, pojdem samo sedanjik in velelnik, ne pa tudi deležnika na -1 ali nedoločnika. Taka oblikovna osamelca sta npr. še obliki zlovešč ali zavetje.^
Glagolske oblike delimo na osebne in neosebne.*
Osebne glagolske oblike so tiste, ki dejanje itd. prisojajo govorečemu (1. oseba), ogovorjenemu (2. os.) ali sploh osebi ali stvari, o katerih se govori (3. os.). 3. osebo uporabljamo tudi za izražanje dejanja sploh v določenem času (tip dežuje, treba je bilo). Glagolska oseba torej večinoma kaže na vršilca dejanja ali nosilca stanja ali lastnosti.^
Osebe glagolske oblike izražajo čas (sem ubit, izgubilo je, bom), naklon (ubit sem, vrnil bi se, daj) in način glagolskega dejanja (razrušil se je, sem bil izgnan). Načina imamo dva: tvornik in trpnik.* Prvi pove, da dejanje opravlja osebek ali pa je le-ta v določenem procesu ali stanju (razpal se je grad, sem ubit), drugi pa, da dejanje osebku prihaja od zunaj (bil sem izgnan). Naklone imamo tri: v povednem naklonu so glagoli tedaj, če dejanje samo ugotavljajo, ga zanikajo ali po njem vprašujejo (čutim, greš?), v velelnem tedaj, če dejanje prikazujejo kot zaželeno, zapovedano, prepovedano itd. (daj), v pogojnem pa tedaj, če (iz)vršitev dejanja zadeva ob zapreke, ki jih je mogoče zaobiti ali pa tudi ne (vrnil bi se).''
^ v Ss ni ločitve na zložene in nezložene oblike, temveč takoj na začetku na osebne in neosebne (207, 271). Pri prvih govori o času, naklonu in načinu, pri neosebnih pa ne, kar lahko zavaja k misli, kot da za neosebne oblike ne veljajo kategorije naklona ali načina (za čas je res, da ne).
^ v primeri s Ss se tu postavlja vprašanje, kaj sodi med glagolske oblike in kaj ne. Vpeljan je pojem glagolske besede (prim. v Slovenskem knjižnem jeziku pridevniško in samostalniško besedo, pa tudi zaimeusko). Opozorilo na oblikovne osamelce je v nasprotju npr. s trditvijo Ss (212), da imajo opisni deležnik na -I, »vsi glagoli«; pojdem ga seveda nima.
* To se sklada s Ss 1964 (210, 211), ne pa z iste slovnice pojmovanjem na str. 307, kjer jo imenuje »določna glagolska oblika (verbum finitum)«. Veibum tinitum je nejasen, ustreza le osebna glagolska oblika.
* O tem Ss (210): »Pri glagolu ločimo tri osebe (. . .) kakor pri osebnem zaimku«. Za 3. os. pravi Ss (171), da je »tista, o kateri govorimo in ji pravimo on (itd.)«. V taki definiciji ni upoštevan npr. brez-osebkov stavek kol dežuje, kjer ni nobenega on, ono itd.
" Srednjika torej ni. O tem gl. moje O slovenskih glagolskih načinih (Jezikovni pogovori 1965, str. 104).
^ Tako imenovani želelnik je opisna oblika, kakršno imamo npr. še v zvezah kot lahko greš = smeš iti ipd.
118
Neosebne glagolske oblike so tiste, ki sploh ne izražajo glagolske osebe (laziušil, ubit, izdan, hiteč, peljati se, spat, iskanje), pač pa nekatere lahko naklon (neizrečen = tak, ki ga niso izgovorili: neizrečen = tak, ki ga ni mogoče izreči) in način (zaničevan; oslepel: delal). Uporabljamo jih za to, da z njimi tvorimo — »opisujemo« — čase in naklone (bom delal, bi storil, moram storiti), načine (bil sem izgnan), izražamo cilj glagolskega dejanja (grem delat), istodobnost (domov grede, se z,glasi pri meni; hiteč k cilju, je komaj še dihal) ali preddobnost (cesar to v i d e v š i, veli kočijažu). Prednost neosebnih glagolskih oblik je prav v tem, da ne izražajo glagolske osebe: ta bodisi ni potrebna, ker je že izražena (nočem krkičati = nočem, da bi [jaz] kričal; greš kosit = greš, da boš (ti) kosil; molče so šli = ko so šli, so [oni] molčali) ali pa je splošna: naročil je jesti (da bi jedel, da bi jedli, da bi jedla itd.), gledal sem to norenje (= gledal sem, kako si [ste, je, so, sta itd.] norel [noreli, norela]), govoriti je srebro (= če kdorkoli govori [če govoriš, govorimo], je srebro); ukazal je prinesti kruha in jabolk (= da prinesejo, da prinese, da se prinese ...). Pridevniške glagolske oblike se zmeraj nanašajo na samostalniško besedo, ob kateri so; to lahko spremenimo v osebek tvornega ali trpnega stavka; otekli gležnji {= gležnji so otekli), posekani hrasti (= hraste so posekali), skeleče rane (= rane skelijo), zametena steza (= stezo je [bo] zamelo). Neosebne glagolske oblike, uporabljene ob osebni, svoje dejanje pripisujejo osebi osebne glagolske oblike: prim. plesaje sta planila v dereče valove.
Neosebne glagolske oblike so ali čisto samosvoje (delati, delat, sede, skriv-ši) ali pa so pridevniške (osupel, zaželen, ubit, vzdihujoč) oz. samostalniške (delanje, skok, bera, podražitev).
Oblikoslovna podoba glagola
Glagol ima zelo izrazito morfemsko podobo. Vzemimo glagol pogrezniti. Nasprotje s popihniti nam izloča mortem grez: ta je nosilec predmetnega pomena. Mortem ni za korenom (prim. pogrezati) imenujemo glagolsko pripono. (Pri izpeljanih glagolih je glagolska pripona za podstavo, prim. pobratiti, potuj-čevati.) Glagolske pripone so različne: ni, a, e, i, uje, ova, eva, je, ne, ava itd., lahko je tudi 0 (nesti; dam). Glagolska pripona sama na sebi ne pomeni nič, pri dveh glagolih iz istega korena ali podstave pa razločuje dovršnost ali ne-dovršnost dejanja: pogreznKi — pogrezati, zapeljem — zapei/ujem, seči — s&gati. — Mortem pred korenom je predpona. Ce jo dodamo nedovršnemu glagolu, dobimo dovršnik (spati — prespati).^ Predpone imajo večinoma tak pomen kot predlogi ali prislovi. Predpon ima kak koren lahko tudi po več (porazdeliti). — Za glagolsko pripono se dodajajo obrazila ali končnice, da dobimo posamezne glagolske oblike: sedanjik, velelnik, nedoločnik, deležnike itd.; če glagol nima pripone, se obrazila in končnice dodajajo kar korenu: dela-m -ti — nes-ti, da-m. —¦ Del glagola pred -ti se imenuje nedoločniška glagolska osnova (deia-ti). Pri glagolih z nedoločnikom na -či je glagolska osnova ves del pred končnim -i',
^ To velja splošno. O zadregah Ss glede tega, kdaj predpona dela glagole dovršne in kdaj ne (Ss 206-207), glej moje Probleme der slovenischen Schriftssprache, Scandoslavica 1960 (dalje Probleme), str. 69—70 in O aspektnih premenah v slovenskem knjižnem jeziku, JiS 1959/60, 203.
^ Ss (211) morfemsko nejasno trdi, da se »nedoločnik (...) končuje na -ti ali -čj«. Tudi na str. 215 ni jasnosti: »Ce odpahnemo nedoločniško obrazilo (pred tem so navedeni samo glagoli na -ti) dobimo ne-določniško osnovo.« Na str. 219 iz diahronične zadrege prav tako nejasno:« Kadar se nedoločnik končuje na -či, se podstava končuje na mehkonebnik k ali g.« V striči, stric, stri2(enje) seveda ni ne duha ne sluha za kakšnim mehkonebnikom. Za moje stališče gl. Probleme 65. — O težavah Ss pri pojmovanju sestavnih delov glagola prim. moj članek Oblikoslovna terminologija in njeno jezikovno ozadje, JiS 1957/58, 209—213.
119
(peči); glagolski del pred končnico (npr. -m) je sedanjiška osnova. Korenski del sedanjiške in nedoločniške osnove je ali enak (n e s -em -ti, d e 1 -am -ati) ali pa tudi ne (b e r -em — b r -ati, p i š -em — p i s -ati). —
Glagolske oblike, ki se spregajo ali sklanjajo, imajo na koncu končnice: dela-m -š -0 -mo itd.; petj-e -a -u itd., pozlačen -0 -ega, -emu itd. Kar je pred končnico, je osnova pregibne glagolske oblike. Osnovo glagolske oblike je treba ločiti od glagolske osnove: delanje (osnova glagolnika delanj-, proti dela- glagolska osnova). — Nekateri glagoli imajo še prosti (ločljivi) morfem se ali predlog prehodnosti, npr. smejati se, hoditi za f = ljubiti).^" Morfemski sestav glagola najlepše razbereš iz preglednice:
Glagol pomalomeščaniti ima sestavljeno pomensko jedro: ima dva korena, povezana z veznim samoglasnikom o.
Glagolski vid
Po glagolskem vidu ločimo dovršne in nedovršne glagole. Dovršni so tisti, ki podajajo dovršeno dejanje (počiti, poplesati, namučiti se, dočakati, zaigrati), nedovršni pa tisti, ki ne izražajo dovršnosti (tepsti, poskakovati).^^ Nedovršni glogoli se izjemoma rabijo tudi za izražanje dovršnega dejanja: tant bo tepen kot snop, nesel je v mlin (tja je namreč tudi prinesel), pisal bi ti pismo (= sporočil bi ti pismeno). Dovršne glagole spoznamo po tem, da je z njimi mogoče odgovoriti na vprašanje kaj storiš (bi storil itd.) in da razen redkih izjem ne izražajo dejanja v trenutku govorjenja (sedanjega časa). Nedovršne spoznamo po tem, da z njimi lahko odgovorim na oblike glagola delati v stavkih kot kaj delaš, ob njih pa tudi lahko uporabljamo tako imenovane fazne glagole začeti, nehati ipd. Vsi se rabijo tudi za izražanje dejanja v trenutkuk govorjenja.
Mislim, da je tako prav, saj predlogi v predponski vlogi opravljajo isto vlogo (prim. šel je — našel jej, pa jih tudi obravnavamo kot morfemsko sestavino glagola.
" Tako gledanje je sedaj splošno sprejeto prav zato, ker nedovršni vendarle kdaj lahko izražajo tudi dovršnost. O tem prim. še primere iz Bezlajeve razprave Doneski k poznavanju glagolskega aspekta (SR 1948) kot nesi ga ven = odnesi ga.
" Kot se vidi, je iz kategorije glag. vida izločeno to, ali je glagol trajen ali ponavljalen, aH je začetno, končno ali trenutno dovršen, in kar bi jaz imenoval vrsta glagolskega dejanja (Aktionsart).
120
Slovenski glagoli so načeloma ali dovršni ali nedovršni, so torej enovidski. Nekateri pa so dvovidski, tj. ali dovršni ali nedovršni, kar nam je pač na misli: prim. roditi, ubogam, teknem, telefoniram itd}^ Nekaj jih sploh nima vida: moram, morem, maram, treba je, smem}*
Nesestavljeni glagoli so načeloma nedovršni. Dovršni se dajo skoraj vsi našteti: plačam, končam, neham, jenjam, srečam; kupim, lotim se, blagoslovim, pičim, pustim, ranim, rešim, skočim, stopim, storim, trčim, udarim, dobim; padem, sedem, ležem, sežem, rečem, vržem, jamem in skoraj vsi glagoli z glag. pripono ne (prim. kriknem) razen tistih, ki izražajo prehajanje iz stanja v stanje (npr. sahnem); de jem; dam, dem in morda še kateri.
Iz nedovršnikov dobimo dovršnike tako, da jim dodamo predpono: nesem — prinesem, delam — dodelam. Pri tem se pomen spremeni v smislu predpone. Nekaj prvotnih glagolov nikoli ni brez predpone: -prem, -čnem, -mem, -žmem, -šljem (prim. zaprem, načnem, otmem, ožmem, pošljem). Med take glagole gredo tudi izpeljanke iz predložnih zvez, npr. pogospoditi, razmestiti, pobarabiti se itd.
Iz dovršnikov delamo nedovršnike z menjavo glagolske pripone: pihnem —¦ piham. Pri tem se pogosto premenjuje še korenski del: počim — pokam, potopim —• potapi;'am, prepletem — prepletam.
To gre po pravilih. Pri glagolih na -im se pri tem soglasnik (soglasniški sklop) na koncu korena premenjuje po jotaciji (ponosim — ponašam) ali po de-palatalizaciji^ä (počim — pokam). Po depalatalizaciji se premenjujejo tudi glagoli v nedoločniku na -či (sežem — segam), glagoli na -em pa pogosto po dejotaciji (popišem — popisujem).
Nekaj glagolov dela nedovršnik z nadomestnim korenom: vržem — mečem, rečem — govorim (pravim), naredim (storim) — delam.
Od samoglasnikov se pri tem premenjuje e z e ali a (prepletem — prepletam, prenesem — prenašam), o pa z d (zbödem —• zbadam, porodim —¦ porajam, skočim — skačem). Polglasnik se premenjuje z i (odcvetem — odcvitam), a tudi z i (umaknem — umikam); zanimiva premena je tudi prepolnem — preA:lin;'am. Pogosto se med dva samoglasnika v korenu vrine kak samoglasnik: začnem — začenjam, umrem — umiram. Pri nekaterih glagolih se pojavijo tudi soglasniki, ki so izpadli zaradi težkega soglasniškega sklopa: upognem — upogibam, zasu-jem — zasipavam, ganem —¦ gibam, krenem — krefam, potonem —potapljam, vrnem — vračam, prepovem — prepovedujem.^^
Ce pogledamo na glagolske pripone, ugotovimo, da se a, i, ne in 0 zamenjujejo z uje: plačam, rešim, dvignem, prepovem — plačujem, rešujem, dvigujem, prepovedujem. Podobno e, ne, je, i in 0 z a (va) padem — padam, mahnem — maham, zinem — zevam, napijem — napivam, pičim — pikam, predem — pre-devam. Ce se prvotna glagolska pripona ne zamenja, temveč ohrani, se ji doda še va (okopam — okopavam, neham — nehavam). Taki glagoli imajo radi dvojnice tipa okopam — okopujem (prim. še premislim — premišljam ali premišljujem); v zadnjem času zmeraj bolj prevladujejo oblike na -ujem. Redke so premene i z e (skočim — skačem), dovolj pogoste pa i z eva (omedlim — omedlevam). Tip omedlevam si razlagamo z nedoločniško osnovo: omedleli — omedlevati = okopati ¦— okopavati.
o tem in tudi o začetni itd. dovršnosti gl. moje O aspektnih premenah. ^* Mislim, da je tako prav, saj ni mogoče reči začnem morati, neha treba je. Za sinhrono obravnavanje so taki pojmi z de- potrebni.
v primerih kot prenesem — prenašam, prepleten — prepletam, potopim — potapljam seveda lahko g9vorimo o prevoju, za primer prepletem — prepletam pa je bolje govoriti kar o oženju.
121
Vsi glagoli nimajo takih vidskih parov, posebno ne tisti iz imen kot npr. pogospoditi, a tudi nekateri drugi: preglodam, zgiebem, podkujem ipd. Namesto preglodavam ali zgrebavam ali podkavam se rabijo kar glodam, grebem in kujem. Se manj imajo prvotni nedovršni čiste dovršne pare: prim. plujem, pletem, ženem, berem, poslušam. Namesto njih rabimo predponske glagole, ki pa so večinoma pomensko premaknjeni, prim poslušam ¦— prisluhnem (= malo poslušam). Primeri kot tresem — tresnem so tudi pomensko različni.
Kako pa v takih primerih izražamo manjkajoči vidski par? Tu imaš za to nekaj primerov: Ce se boš tako pogospodil, bo slabo — Če boš postajal tak gospod, bo slabo (ali: če se boš tako gospodil.. .). Podkoval mi je konja — Koval mi je konja. Če boš toliko potrošil, boš ob vse — Ce boš toliko trosil, boš ob vse. Razklal mi boš tale panj — Kalal mi boš ta panj. Izrazimo se pač več ali manj približno."
Vrste glagolskih dejanj
S podobnimi sredstvi kot nasprotje v vidu, tj. z različnimi glagolskim! priponami in premenami korena, pa tudi z nadomestnimi koreni, glagoli izražajo tudi vse vrste glagolskih dejanj.
1. Tako glagola sedim in ležim pomenita stanje po izvršitvi dejanja, ki ga izražata glagola sedam in legam. Tako stanje lahko izrazimo tudi z zvezo po-možnika in pridevniške besede ali še kako drugače. Glej preglednico!
Nedovršno dejanje     Dovršno dejanje
sedam
oživljam
pekel se je
postaja
maže
umira
obeša se
sedem
oživim
spekel se je
postane
namaže
umre
obesi se
Stanje sedim
živim, živ sem pečen je bil je
je namazan je mrtev visi, je obešen
2. V drugi skupini so glagoli kot nesem — nosim, peljem — vodim, ženem ¦— gonim, tečem ¦— tekam, letim — letam, bežim — begam, ležem •— lazim, grem — hodim, vlečem ¦— vlačim. Vsi so nedovršni, razlika med njimi pa je, da eni pomenijo enkratno dejanje, drugi pa ponavljano, tj. prvi so trajni, drugi pa ponavljalni. (V 19. stoletju prim. še kradem — kradevam ipd.) Ponavljalni par takih dvojic lahko pomeni tudi drugačno trajno dejanje: vlečem drva — vlačim drva : vlačim (= branam) njivo ali živinče beži — živinče bega : ne begaj mi živinčeta. Nedovršni par k dovršnemu (sedam — sedem) pomeni ali trajno ali ponavljalno dejanje: Ravno je sedal za mizo, ko je vstopil poštar — Sedal je na stole, kot da bi jih preskušal, ali so dovolj trdni. — Trajno"^ se včasih rabijo
v tem smislu so torej to dejanski vidski pari, četudi razlike med takimi glagoli niso samo vidske: rabijo se za samo vidsko ločevanje. Tako je treba razumeti moje mnenje, da »je o čistih aspektnih premenah mogoče govoriti samo pri istem pomenu obeh členov« (Probleme 69), ker sem imel pred očmi dvojice bili — bivati, kjer tega ni. O vidski neparnosti dvojic kot ženiti se — oženiti se gl. F. Jakopin, JiS 1966, 177—180 (K tipologiji slovenskega in ruskega glagola).
O tem podrobneje v navedenem Bezlajevem in mojem članku.
122
tudi glagoli tipa nosim iz dvojic nesem — nosim: Nosila sem (nam. nesla sem) koscem jesti.
3. V posebni skupini so glagolske dvojice kot lumeneti — rumeniti, oživeti — oživiti.^^ Prvi člen dvojice pomeni postajati rumen oz. postati živ, drugi pa delati (kaj) rumeno, spraviti (koga) k življenju, napraviti (ga) živega. Prvi člen take dvojice je neprehoden, drugi prehoden. Prvi stanje ali lastnost rad izraža z deležnikom na -1 (porumeneli listi, oživeli utopljenik), drugi na -en (porumenjena stena, pozlačena obreza). Pri čistih vidskih parih se morfenska razlika za prehodnost lahko izgubi: oživeti — oživiti = oživljati. Razlike tudi ni v sedanjiku: oživim.
4. Svojevrsten odnos je tudi med glagolskimi dvojicami kot pijem — pojim, tečem — točim, gnijem — gnojim, umrem — umorim. Drugi člen dvojice pomeni, da kdo dela, povzroča, omogoča to, kar pove prvi člen: pojim = delam, da kdo pije; točim = povzročam (delam), da teče; morim = povzročam smrt, umiranje. Včasih se tega odnosa niti ne zavedamo več: tako je z gnojim, ki res pomeni tudi delati, da kaj gnije, a nam je danes nekako samostojen glagol.
5. Še eno zanimivo skupino glagolov imamo. To so dvojice kot poslušam — čujem (slišim) ali gledam — vidim. Razlika med njimi ni v nedovršnosti in dovršnosti, temveč v tem, kako je zajet predmet glagolskega dejanja, kako smo ga sprejeli v našo zavest. Prim. Gledal je, pa ni videl ali Poslušam, a nič ne slišim.
Prehodnost
O prehodnosti govorimo, če glagolsko dejanje prehaja na predmet: kosim travo, čudim se takemu vprašanju, umivam se, bojim se bolezni, prišel je ob ves denar, izgubil je vse imetje, obšel je zapreko ipd. Nekateri redki glagoli imajo po dva predmeta v istem sklonu: prim. fanta učini angleščino. Veliko pa je glagolov, ki imajo po dva predmeta v različnih sklonih: nesi očetu časof}is. Pri že obravnavanem tipu rumeneti ¦— rumeniti je prehodnost zaznamovana tudi oblikoslovno (-e- : -i-); prim. še ubila je jajce proti jajce s e je ubilo.
Prehodni glagoli se lahko rabijo tudi neprehodno. V takih primerih izražajo dejanje samo: vidim hišo —¦ vidim (tj. z vidom zaznavam), delam hišo — delam (tj. imam delo, ne počivam). Zanimivo je, da taka splošna dejanja izraf-žamo navadno le z nedovršnikom: ne ubijaj, ne kradi, ne laži, ne pljuvajte po tleh, streljajte. Ce pa je dejanje kaj bolj določeno, pa rabimo tudi dovršnike: streljajte — ustrelite še, ali: tako se govori — reci vendar kaj.
Včasih smo v dvomu, ali je glagol prehoden ali ne. Prim. delati greh proti grešiti, ki oba pomenita isto: drugi gotovo ni prehoden. Tako še delati neprilike (težave, zgago ipd.): v takih primerih govorimo o notranjem predmetu.
Omenjeno je že, da je v primerih kot 'Jure hodi za Lenčkc^, zveza hodi za prehodna, če pomeni ima rad, ljubi, sicer seveda ne. Primer kaže, da iz neprehodnih glagolov prehodne ne delamo le s predpono (prim. šel je — našel je jurčka), temveč tudi s predlogi (hodi za, priti ob). Tu je še primer, kjer se prehodnosti znebimo z morfemom se: srebrim — srebrim se.^" ^ ~ ——-
Mislim, da je na razlikovalno vlogo morfemov e in i glede na prehodnost treba opozoriti v slovnici, ne pa morda v priročnikih napak navajati vse take dvojice izolirano.
Takim primerom je blizu tip kopam otroka — kopam se, saj se kopam se v veliki meri občuti kot neprehodno.
123
Pri glagolih, katerih prehodnost izražamo s predlogom, se delajo nekatere napake. Tu jih imaš naštete (v oklepaju) poleg pravilnih zvez:^' do tega (na tem) mi je, o resnici (v resnico) ne dvomim, ne jezi se name ali čezme (nad mano), ne govori mi o poštenju (od poštenja), povej nam kaj o kralju Matjažu) [od kralja Matjaža), ne pogajajta se tako za ceno (okoli, okrog cene), raz-pravljamo o vprašanju (po vprašanju) nezaposlenih, vsak ima pravico do življenja (na življenje), zanimam se za gradnjo strehe nad glavo (na gradnji), v to (na to) ne bo hotel privoliti, na to (v to) ne bo pristal. Kadar je glagol prehoden že brez predloga, za izražanje iste vsebine ni treba rabiti predloga: nadaljuj predavanje (s predavanjem), prelomil je navado (z navado), končaj že to delo (s tem delom), prihranil si je časa (na času), varuj se lažnih prijateljev (pred lažnimi prijatelji). Nič narobe ni taka dvojnica v primerih kot navadil sem se tega — navadil sem se na to. Gotovo je edino dobro dobiva ugled, pri dovrš-nem paru pa je razlika med dobil je na ugledu in dobil je ugled: v prvem primeru se mu je ugled samo povečal, v drugem pa ga prej sploh imel ni. Res pa je, da je dobil na ugledu mogoče zamenjati s postaja uglednejši. Isto je izgubili čast in izgubiti na časti proti izgubljati čast. Primeri kot delam na novem projektu se dajo izraziti z obdelujem (izdelujem) novi projekt.
Način
Način je pojem za odnos med osebkom in (iz)vršilcem dejanja. Ce je osebek hkrati (iz)vršilec dejanja ali nosilec stanja, govorimo o tvorniku ali aktivu; če pa osebek ni vršilec dejanja, pa tudi ne nosilec stanja ali poteka, gre za trpnik ali pasiv. Brezosebkovi stavki izražajo poteke ali stanje (dežuje, lepo je bilo).
Ce si s tega stališča še enkrat ogledamo Kosovelovi pesmi Razpal, razrušil se je grad in Ena bolest mi dušo tesni, ugotovimo, da so vse osebne oblike razen (a jaz) sem bil izgnan tvorne : izražajo osebkovo dejavnost oz. udeleženost v kakšnem poteku ali stanju. Dejanja je več v drugi pesmi (prim. tesni, pride, potopi, izgubilo je, ohladilo je, daj, sem čutil, čutim, polzi, dajte), manj v prvi (ne morem) iti, tajim, vrnil bi se, (ne morem, ne smem) se vrniti, je zakrila). Stanje označujejo povedki kot: sem ubit, izdan je, sem bil mlad, sem gorak, poteke (procese) pa: razpal, razrušil se je, blesti, žarijo, zebe (me).
Tvornik je torej v slovenščini sploh veliko pogostnejši od trpnika. Tudi tisti edini stavek s trpnim povedkom lahko izrazimo v tvorniku: a mene so izgnali. Kaj se je pri tem zgodilo? Osebek trpnega stavka (jaz) je postal v tvornem predmet (mene), spremenila se je glagolska oblika (prej sem bil izgnan, sedaj so (me) izgnali). Pravilo se da tudi obrniti: predmet tvornega stavka postane v trpnem osebek, tvorna glagolska oblika pa se zamenja s trpno. Ce ima tvorni stavek še osebek, postane ta v trpnem prislovno določilo izvora glagolskega dejanja: a mene so (ljudje) izgnali — a jaz sem bil (od ljudi) izgnan. Namesto predloga öd je v takih primerih nepravilno rabiti po. Pač pa lahko namesto predloga od rabim z, kadar ne gre za živega vršilca dejanja, temveč za prenosnika sporočila (prim. z okrožnico 32/cKin nam je bilo sporočeno) ali nosilca stanja (mesto je obdano z obzidjem = mesto obdaja obzidje); prim. še stadion je bil nabit gledalcev ali z gledalci (tj. polnega so ga delali gledalci).
Tako je treba obdelati na enem mestu, ker uporabnik knjižnega jezika ne bo hodil kar naprej gledat v pravopis ali priročnik napak.
124
Slovenci trpno dejanje lahko izražamo tudi s se. Ta oblika trpnika ni tako splošno uporabna, kot se je lahko prepričati, če naš trpni stavek (a jaz sem bil izgnan) skušamo izraziti tako: a jaz sem se od ljudi izgnal. Ce bi pa zanemarili prislovno določilo izvora (tj. od ljudi), bi dobili a jaz sem se izgnal: tega stavka pa ne bi več razumeli trpno, temveč tvorno, tj. tako, kot da sem sam sebe izgnal. S se izražamo trpnik le tedaj, če je predmet, ki ga prizadeva dejanje, neživ : prim. otava se kosi v poznem poletju = otavo kosijo v poznem poletju ali: taka stvar se ne pove na glas = take stvari ne povemo na glas. Lahko pa se rabi trpnik s se tudi v primerih, kadar predmet po vsej verjetnosti ne more biti (iz)vršilec dejanja: prim. dojenček se kopa vsak dan = dojenčka kopljejo vsak dan.
Obravnavani primeri kažejo, da v slovenščini uporabljamo trpnik takrat, kadar hočemo spraviti v ospredje tistega (tisto), ki ga prizadeva glagolsko dejanje, zamolčali ali potisniti ob stran pa (iz)vršilca glagolskega dejanja. Ta, namesto da bi bil osebek tvornega stavka, postane v najboljšem primeru prislovno določilo izvora ali pa je sploh izpuščen. Izpustimo ga takrat, kadar ni važen ali pa ga nočemo ali ne moremo ugotoviti. To je dovolj pogosto v strokovnih besedilih, poljudnih ali znanstvenih. Še v takih besedilih trpnika ni dobro preveč uporabljati. Da to ljudje čutijo, vidimo npr. tudi iz kuharskih receptov, kjer namesto Vzame se bela moka, trije pecilni praški itd. pogosto beremo Vzamemo (ali »vzameš« ali »vzemi«) belo moko, tri pecilne praške itd.
Trpniku se seveda moramo prav izogibati tedaj, kadar bi bilo zvezo določne glagolske oblike in se mogoče pojmovati aktivno ali pasivno, tj. v zvezah z osebkom, ki je lahko tudi sam (iz)vršilec dejanja. Gotovo je nemogoč stavek Danes pa sem se v šoli pohvalil v pomenu Danes so me pa v šoli pohvalili ali Na križišču sem se skoraj povozil od avtomobila v pomenu ... me je avtomobil skoraj povozil. Ce se že izrazimo v trpniku, potem v takih primerih rabimo zvezo pomožnika in deležnika na -fejn ali -t, torej bil sem pohvaljen, bi bil skoraj povožen.
Seveda sta obliki pomožnik + deležnik na -fejn ali -t in osebna glagolska oblika + se popolnoma v redu, ko prva izraža stanje po izvršenem dejanju (prim. v Kosovelovi pesmi sem bil ubit), druga pa s se izraža splošni osebek (tod se ne sme hoditi = tod ne smeš (nihče ne sme) hoditi).
V neknjižni rabi je še zveza »išče se Uršo Plut« (»iskalo se bo Uršo Plut). Oseba, ki jo zadeva glagolsko dejanje, je predmet, ne osebek, kot mora biti pri trpniku. Tako govorjenje je nepotrebno. Tudi oblika »išče se Urša Plut« je slaba, ker je dvoumna: Urša Plut je namreč v takih primerih mogoče pojmovati ali kot osebek tvornega ali trpnega stavka, tj. bodisi kot vršilca dejanja bodisi kot njegov cilj. Zato take primere, kot že povedano, izražamo tvorno: iščejo Uršo Plut. Ce jo tudi sami iščemo, rabimo 1. osebo: iščem (iščeva, iščemo) Uršo Plut.
Tip išče se Uršo Plut je prišel k nam od drugod, kolikor toliko pa ga delajo domače zveze kot mnogo stvari se je pozabilo oz. vsepovsod se išče zlato, kjer je mnogo stvari in zlato osebek, imata pa enako obliko, kot bi jo imela kot predmet v tožilniku. Od mnogo stvari se je pozabilo pa ni daleč do mnoge stvari se je pozabilo.^'^
^- o tipu išče se Uršo Plut gl. razpravo S. Skerlja v Beličevem zborniku.
125
Kadar deležnik na -(e)n ali -t izraža stanje po izvršenem dejanju, seveda ne izraža dovršnosti: Čevlji so (bodo, bi bili) lazmočeni, kjer se po povedku edino pametno vprašujemo le s kaj je s čevlji. (Da je biti nedovršen, ni dvoma.) — Da gre v takih primerih za stanje in ne za trpnik, dokažeš s tem, da namesto del. na -fejn ali -t uporabiš tak deležnik na ki ga je mogoče rabiti tudi kot prilastek (rože so uveief ali sploh s kakršnimkoli pridevnikom (čevlji so novi), ne da bi se pri tem spremenil čas. (Prim. razliko v času med Rože so uvele, sed. čas in Rože so uvenile pret. čas.)
Stanje (in ne trpnik) se lahko izraža tudi z deležnikom na -fejn ali -t ne-dovršnih glagolov: ta tipa je delana na roko, streho imajo krito s skodlami, kruh je pečen, kosilo bo kmalu kuhano. Dejanje, ki se mora izvršiti pred nastopom stanja, je seveda dovršno: to pipo so napravili z roko, streho so pokrili s skodlami, kruh so spekli, kosilo se bo moralo pred tem skuhati.-*
Glagoli s se ' .
Oblikovno enaki glagoli s se (smeje se, tiska se, govori se, umiva se) se razvrščajo v tri skupine. Pri smeje se je se ohranjen v vseh glavnih glagolskih oblikah (smejati se, smej se, smejal se je), ne pa tudi v deležniku na -(e)n (raz-koračen) in glagolniku (smejanje), se sam na sebi pa nič ne pomeni. Redki glagoli tak se ali imajo ali pa tudi ne: jokam se — jokam, sedem — usedem se.
Pri glagolih tipa umiva se je se mogoče zamenjati s sebe ali s kakim drugim samostalniškim zaimkom ali samostalnikom: umiva otroka, umiva ga itd.
Glagoli tipa ubiti se lahko izražajo neprehodno dejanje, npr. ubil se je v gorah (= zaradi padca ali kako že je umrl). Cisto drugo so seveda primeri kot ubil je sebe in še nekoga, kar je tip umiva se.
Tip govori se v nasprotju s smeje se in umiva se stoji vedno samo v 3. os. ednine, morfema se ni mogoče zamenjati s samostalniškim predmetom, temveč le s splošnim osebkom, npr. z ljudje (ljudje govorijo ali govorijo na sploh).
O tipu otava se kosi (v poznem poletju) smo že govorili: tu je osebek mogoče spremeniti v predmet, se pa opustiti (otavo kosijo.. .).
Vsi tipi s se so tvorni, le zadnji je trpni.
Nekateri gjagoli imajo namesto se mortem si: prizadeva si, pomaga si, mislim si. Tudi tak si ima različno vrednost: eni glagoli nikoli niso brez njega (prizadevam si), pri drugih pa ga je mogoče zamenjati s samostalniško besedo (pomagam si (sebi, bratu)), pri tretjih (misli si) je nekako odveč. V zadnjem primeru si kot da zamenjuje osebek. Nekateri glagoli brez razlike rabijo se ali si; upati si (se), premisliti si (se), opomogel si (se) je.
Kadar sta povedek glagola s se, se en se izpušča: bal se je smejati (ne: smejati se). Napačno pa je izpuščati se v primerih kot Naša umetna proza začenja z Martinom Krpanom. Glagol sestoji pa nima se, torej je napačno reči knjiga še sestoji iz treh delov.
^ Ss 1964 (251) napačno meni, da imajo oblike na -1 (tip zmrzla voda ipd.) »pasivni ali trpni pomen«. Dejansko izražajo le stanje. Na str. 264 na istem mestu beremo, da imajo taki deležniki »pasivni pomen in izražajo stanje«. — Moje stališče gl. v Probleme.
Ss 263, trdi, da imajo deležniki na -n od nedovršnikov »danes izrazito pridevni pomen in izražajo stanje (...), zato tega deležnika ne moremo rabiti pri opisovanju pasiva za nedovršnike«. Ze v Probleme 71 sem opozarjal na nasprotne primere {tip zatiran, zaničevan, slavljen).
126
Naklon
Naklon je pojem za poseben odnos govorečega do glagolskega dejanja, stanja, itd. Taki tipični odnosi so trije: povedni, pogojni in velelni. V povednem naklonu za dejanje ugotavljamo, da se (se ne) uresničuje, ali pa se sprašujemo po tem, ali se (se ne) uresničuje. V velelnem naklonu podajamo dejanje kot zaželeno, zahtevano, zapovedano ipd., oz. nezahtevano, nezaželeno, nezahtevano ipd. V pogojnem naklonu podajamo dejanje glede na možnost in pogoje njegove uresničitve.
Te odnose podajajo načeloma specializirane oblike; v sedanjiku npr. povedni naklon izražamo s povednim sedanjikom (delam, tiska se) pogojnega s pogojnikom (delal bi) in velelnega z velelnikom (delaj). Vendar vsak povedni sedanjik (in sploh oblike povednega naklona) ne izraža le povednega naklona, temveč lahko tudi druga dva. Prav tako tudi pogojnik lahko izraža velelni naklon. Velelni naklon lahko izražamo še drugače, npr. z nedoločnikom (ne jokati) ali s preteklikom (da mi takih stvari nisi več vlekel domov) ipd.
To, kar pogojnik in velelnik izražata z obliko samo, je mogoče tudi opisati s tako imenovanimi naklonskimi glagoli ali prislovi in nedoločnikom. Tako zapoved, da se dela, namesto z obliko delaj lahko izrazim z moraš delati. Ne hodi pomeni lahko ne želim, da greš ali prepovedujem ti iti, in to lahko izrazim tudi z ne smeš iti. Ali še: delaj lahko pomeni dovoljujem (dam) ti delati, smeš delati, lahko delaš. Zeljo posebno pogosto izražamo z osebno glagolsko obliko in prislovom naj: naj gre = želim, da gre ali dovoljujem mu iti, sme iti, mora iti, lahko gre. Prim. še naj bo povedano še to, kar pomeni isto kot bodi povedano še to. Da zveza prislova naj z določeno glagolsko obliko ne izraža samo zaželenih, nasvetovanih in podobnih dejanj, kažejo primeri kot naj sem se še tako trudil, uspel nisem, kjer naj sem se trudil pomeni čeprav sem se trudil, torej povedni naklon.
Zveze naklonskega glagola ali prislova in drugega glagola so tistega naklona, v katerem je osebna glagolska oblika: moram delati je povedni naklon, moral bi delati pa seveda pogojnik (naj mora delati ni mogoče, prav tako ne zveza mora delaj). Prim. še lahko dela (= povedni naklon v pomenu sme delati), lahko bi delal (pogojni naklon), ni pa mogoče naj lahko dela ali naj more de-la(ti) ipd., ker dveh naklonskih glagolov (izrazov) sploh ni mogoče rabiti drugega ob drugem (prim. nemogoče zveze more mora delati, more sme delati). Zanimiva je zveza rad bi delal, ki pomeni želim delati.
V obeh Kosovelovih pesmih imamo primere za vse tri naklone. S poved-nikom so izražena vsa dejanja razen vrnil bi se (pogojnik) in daj, dajte, dajte (velelnik).
V Slovenskem knjižnem jeziku 2 smo pri besedotvorju ugotovili, da tudi izpeljanke iz glagolov pojmujemo ali povedno ali pogojno (prim. uresničljiv = tak, ki se da uresničiti (ki se lahko uresniči, ki se more uresničiti)). Tudi neosebne glagolske oblike sploh so v določenem naklonu. V Kosovelovih pesmih so take neosebne oblike ziovešča, bolest, sanje, iskanje, spoznanje, življenje, pogrezanje, hlad in spanje. Vse po vrsti so v povednem naklonu, o čemer se prepričamo tako, da jih »opišemo«: zlovešč = tak, ki naznanja slabo, ne pa morda tak, ki naj bi naznanjal slabo; bolest = to, da kaj boli, ne to, kar naj bi bolelo, kar boli itd. Zanimive s tega stališča so zloženke kot kažipot, ki so tudi povedniške: kažipot je naprava, ki kaže (ne, ki naj bi kazala ali ki kaži) pot.
127