Za poduk in kratek čas. Smrtna ura. Iz poljščine za Sl'iv«nce priredil J. Sattler. (Dalje.) Vladialav se je vrnil k roditeljem domov. Čcz nekoliko mesecev uzrl je iz nova Helenko. Oi'*e njen mu je razodel, da sedaj nio ne ovira njijinega zakona. Mati Vladislavova si ničesar ni bolj želela, nego da bi blagoslovila otroka za poroko, predno zatisne oei. Govorila mu je o zakonski sreoi z oaebo, polno blagib 6utov in najčistejše ljubezni. Ali vse to je na-nj imelo malo upliva. Vladislavu je bilo ravno tako malo mar za prijaznost Helenkinega očeta, kakor za vročo ljubezen materino. Alisli njpgove so ae neprestano utapljale v amrtni uri. kateri se je bližal od dne do dne bolj. .Naposled, poldrugo leto po oni znameniti noči, udal se je in ael pred altar. Dubovnik ga je nerazrušljivo združil a Helenko. 1'risegajoč zvestobo in obetajoo ljubezen za vse žive dni je nerazumljivo jecljal, ker je vedel, da to prisego razbije v poldrugem letu smrt neizpro3na. Na svetu je že tako, da ljudje radi sodijo vse površno ; zatorej se je govorilo le o Vladislavovi sreči; v globočino njega srca nibče se ni uzrl; koliko je bilo v njem britkosti! Vse, kar bi drugega opojilo s srečo, n. pr. čast, alava junaška, lepo posestvo, pametna ia Ijubezniva žena, — vse to je otrovalo njemu dueve življenja; najve<\je skrbi mu niso razpodile žalosti s čela, in stokrat lažje bi pretrpel uboštvo, zaničevanje, sramoto, kakor to, da je mogel krog aebe gledati raj, živeti pa v gotovosti, da ga skoro izgubi. To. kar Ijudje imenujejo vrbunec zakonske sreče, bilo je za-nj nov, težek obup. flelena postala je mati; povila mu je aina; on pa ga bode osirotil, zapuatil nedoraslega, ki se niti spomniti ne bode mogel njegovega obličja in očetovskega ljubkovanja! Grozno to muko je prikrival več ko dve leti na vso moč pred ma- terjo, ženo in sorodniki, imel je vedno za-nje usrjneb na ustih, da-ai prisiijen, Ie da bi ne ustra- šil teh, ki so ž njim iskreno občevali. Odkar je pa poatal oče, ni ae mogel več vzdržati. Mati je najprvo zapazila nenavadno njega veselost, s katero je hotel udnšiti otožnost svojo; materi se je najprej čudno in neumljivo zdelo, zakaj se ogiblje vseb zabav in veselic; tudi ženo je zai-elo to vznemirjati. Zaman sta se trudili ti dve ženski z las kanjem, da bi uganili žalosti tajni uzrok. Vladislav se je umel vediio izgovarjati; sedaj z nadlogo domovine, sedaj s kako drugo pretezo ; med tem pa je črv skrivrtostni razjedal polagoma to srce, ki je bilo zares vstvarjeno za življenje in drugim v areco. Ostalo mu je še samo mesec dnij; ta čas je moral poravnati račun vsega življenja, da bi stopil čist pred aodnika; ta mesec je moral vrediti vse, da bodeta srečna žena in otrok. Ker je bil vedno redoljubea in skrben, uredil je mahoma vse stvari zadevajoče imetek. Prost svetnib skrbij in udan v voljo Božjo pričako val je mirno ure smrtne Ta gotovost bližnjega konca, kateremu se ni mogel ogniti na noben način, povrnila mu je ne samo niir, nego tudi veselost. V biši nastala je radost, kakoršne se že davno niso spominjali. Helenka in mati sta se čutili najsrečnejši izmed vseb žensk. Mesec je potekel; zadnjič je solnce zašlo Vladislavu. V tem slovesnem trenotku je zbral vse sile dušne in razodel z angeljskim pokojem materi in ženi grozno skrivnoat, da mu je zapustiti to solzno dolino. Opisati žaloati teh dveh ljubečih bitij ni mogoče zemeljskemu peresu. Vladislav se je pripravljal na smrt. Na vzbodnji strani biše bila je lepa terasa ali stopnja, vodeča na vrt, kjer so stale navadno po letu v posodah pomeraiiče, citrone in druge redke cvttlice. Tja si je ukazal Vladislav prinesti naslanjač. Vaedel je med mater in ženo, držeč na kolenib sinka v povojih. Kako strašno je pač bilo to alovo! Kako se jim je dozdevala ta noe dolga in zopet kratka! Koliko raznib misli ae jim je osnovalo v ;glavi o smrti, ki bode nastopila, in to tem bolj, ker je bil Vladislav popolnoma zdrav! Dojde li ta kruti gost, kakor strela z neba, ali morda kakor pošast iz propada zemeljakega, da požrč svojo žrtev? Nihče ni vedel; satno pogledi teb treh nesrečnikov so begali blodeS s predmeta na predmet. . . . ,,Mislimo o bodoči moji domovini", dejal je Vladislav in dvignil oei proti jasnemu nebu, ki je bilo posuto z nebrojnimi zvezdami; sedaj pa sedaj so se lahki oblac-ki postiljali mesecu pod glavo, kakor tedaj, ko je pred tremi )eti šotoril v opustošenem aamostanu Kartuzijanskem. Oh nesrečna nofi! Ob nesrečna skrivnost, kupljena s tolikimi mukami! Med tem ae je na bbzoru svitati začelo. Jutranja zora napoveduje prihod solnea; apev vzbujenib ptic, prepir petelinov v vasi, vse to oznanjuje na jedenkrat novo življenje o prirodi, nesrei-nemu Vladislavu pa — smrtno uro. (Konec prib ) Smešnica 52. ,,Oče" pripoveduje France, prišedši iz šole, »oče, g. učitelj so mi dali dnea najboljši prostor v šoli!" — »Kje pa?" vpraša oče. nV zadnji klopi", odreže se France veselo, ,,koj pri peči".