	Janez Jurca





	KODRANJE RAZUMA





	Založba BoMa



	Murska Sobota, 2021





	Bil je neprijeten čas.

	Če je bil oče politično

	nezanesljiv, je posledice

	nosil tudi sin.





1




	Po ozki cesti drvi osebni avto wartburg. Profesor inženir Franc Remc krčevito drži za volan in pogumno pritiska na plin. Suho športno telo je stisnjeno. Pogled je šofersko zbran. »Je res potrebno, da se v prostem času poleg poučevanja ukvarjam še z geodetskim merjenjem?« se glasno vpraša. »Ženi bi moral poiskati službo, toda moj šolski urnik jo nekoliko zadržuje, ker poučujem nekaj ur dopoldne, nekaj popoldne, neki dan samo dopoldne, naslednji dan pa ves dan in tako iz leta v leto,« zastoka in zbrano gleda po cesti.



	Delovodja Tomaž Por ga zelo spoštuje, pozorno mu prisluhne, kajti občasno morata delati skupaj. Dobro se razumeta. Tomaž sedi poleg in nezaupljivo pogleduje nasproti vozeče avtomobile. Noče se poglobiti v njegovo glasno razmišljanje. Ves čas po nepotrebnem kontrolira hitrost vožnje. Pri nekem nepreglednem ovinku utrudljivo pomisli: Hitrost in pazljivost sta v nenehni povezavi. Hiteti in zanemarjati lepoto življenja je greh. Hiteti in si trapasto dopovedovati, kako je lepo, je norost. Hiteti in izzivati smrt z zaničljivim nasmehom, kot ne bi bila prisotna na cesti, je zločin. Hiteti in izničevati čas ljubezni, izničevati spoštovanje medčloveških odnosov zaradi brezbrižnosti, je nesramna pokvarjenost. Hiteti in naglo zgrabiti za dobrine in odhiteti naprej, je neumna sebičnost.



	Profesor Franc se pozorno ozre na vzvratno ogledalo in pripomni: »Kaj pa misli, da je, če ima mercedes! V takšnih avtomobilih se vozijo domišljavci. Ne bom ga pustil naprej!« Še bolj pritisne na plin. Pri nekem tesnem srečanju z nasproti vozečim zapelje skrajno desno.



	Tomaž se odmakne od vrat v strahu, da se bo avto podrgnil ob podporni cestni zid. Cesta se neprijetno zvija ob rečni strugi. Strmi visok hrib ji dela senco. Včeraj je prebral o nesreči na tej cesti. Nestrpno čaka, da se bo soteska razširila in tedaj se bo nekoliko sprostil. Srečno se pripeljeta do prvih njiv, cesta se nekoliko zravna. Oddahne si. »Se vam ne zdi, da malo prehitro vozite?« reče spoštljivo in vprašljivo. Ves čas je razmišljal, kako bi ga opozoril, da ga ne bi žalil. V stranskem ogledalu je opazoval avto, ki zelo nemirno vozi za njima.



	»Dajte no, ne bom se pustil prehiteti,« zabrunda zelo samozavestno.



	Rečna struga se odmakne, cesta se še bolj zravna. Tomaž počasi razpre prepoteno dlan. Z robcem si obriše roko in zaščitno držalo, roke položi na kolena in se sprosti. »Danes ste opravili dokaj zahtevno in nerodno nalogo. Skozi tisto grmovje, polno tovarniškega prahu, ste rinili. Občudoval sem vas, malokdo bi hotel storiti nekaj tako zahtevnega,« poskuša s prijazno pohvalo.



	»Ko sem se vpisal na geodezijo, sem že vedel, da bom moral marsikaj neprijetnega požreti, tudi prah. Vedel sem, da bom marsikje premagoval večje in zelo naporne naloge,« zabrunda in še vozi zelo hitro.



	»Kdaj boste spet prišli na gradbišče?« je radoveden, ker v takem primeru lahko še računa na skupno vožnjo proti domu. Neprimerno ugodneje mu je, če se pelje v njegovem avtomobilu kakor na vlaku. Ima prijetno družbo, ki mu ne dovoli, da bi razmišljal o drugih tegobah.

	»Čez dva dni. Verjetno boste s silosom že tako visoko, da bom moral kontrolirati navpičnico,« predvideva profesor inženir geodezije.



	»Upam, da ne bo prišlo do nepredvidenega zastoja.« Vedno nekoliko sumi v pravilnost svojega odločanja.



	Profesor inženir Franc spet pogleda v vzvratno ogledalo in živčno zagode: »Pa sem ga ukrotil. Poglejte, kako lepo vozi za mano,« in se nasmehne.



	Tomaž poškili nazaj in resnično se je zadaj vozeči umiril. Obrne se k profesorju in reče: »Dobro potegne ta vaš avto.« Želel ga je pohvaliti, saj zelo dobro ve, kako je ponosen na svoj dokaj velik avto, čeprav je po moči daleč od mercedesa.



	»Saj je nov, letošnji je, letnik 1973. Ne želim se osramotiti z njim,« zagode samozavestno in še bolj pritisne na plin.



	Dohitita star tovornjak. Profesor Franc mora močno zavreti in upočasniti vožnjo. Ker nasproti vozila še in še prihajajo, se nekoliko sprosti. »Vi ste se javili na razpis za učitelja praktičnega pouka na naši šoli,« reče sproščeno in počasi vozi.



	 Tomaž noče odgovoriti, ker ga noče obremeniti z odgovorom. Občasno pogleda na bližnje njive, ki so zasajene s koruzo, krompirjem, pšenico in še z drugim. Nato se zasanjano zazre v prvo stolpnico, ki jo prvič ocenjuje s prometne ceste. Zamišljeno se osredotoči na njeno vlogo v mestu: Ja, seveda, stolpnica je mravljišče tisočerih želja. Je domovanje razigranih in duševno utrujenih meščanov zaradi nenehnega pehanja za življenjskimi dobrinami, za potrebo in prestiž. Je gnezdo nevoščljivosti in nepotrebnega sosedskega mrtvila z brezbrižnimi pogledi pri srečanju. Kletni prostor pa je mnogokrat zatočišče brezdomcev v nenehnem iskanju namišljene sreče, tudi z nesramnimi podganami. Zdrzne se.



	»Omenil sem, da ste se prijavili na razpis za učitelja praktičnega pouka na naši šoli,« ponovi profesor Franc in ga z naglim pogledom premeri.



	»Ja, javil sem se na razpis,« zagode zamišljeno, ker ni prepričan, da mu bo uspelo, kajti v tem vidi delček sreče, ki mu verjetno ni dosegljiva. Oče je bil takoj po vojni zaprt zaradi politične nezanesljivosti in tako zaprl tudi njemu prosto pot do izobraževanja.



	»V komisiji, kjer sem član, smo razpravljali. Prišle so tri ponudbe, odločili smo se za vašo tudi zato, ker vas dokaj dobro poznam; verjetno vas že čaka šolsko obvestilo v vašem poštnem nabiralniku,« reče zelo spodbudno in ga vprašljivo pogleda.



	Ta hip ne more skriti presenečenja. »Ooo, hvala! Lahko bom rekel, da sem imel srečo. Če ne bi bilo vas, ne vem, verjetno ne bi bil tako uspešen v službeni ponudbi.« Počuti se zelo prijetno. Profesorja bi najraje potrepljal po rami kot najboljšega prijatelja.

	»No, no, menim, da to ni samo moja zasluga. Leta prakse, vsebina dopisa in njegova oblika; vse je bilo ogledalo za sprejem,« pojasni in se rahlo nasmehne.



	»Ampak kljub temu sem in vam bom zelo hvaležen,« še vztraja, ker drugače ne zna izraziti svojega čustva. Mama mu je neštetokrat poudarila, da mora biti za najmanjšo podarjeno dobrino zelo hvaležen.



	Pripeljeta se do večjega križišča; profesor Franc utihne, se nagne naprej in pozorno opazuje varnostno razdaljo. Nato se sprosti in zravna: »Ne vem, zakaj bi mi bili hvaležni. Dokaj hitro boste spoznali, da ni lahko biti prosvetni delavec. Delo z doraščajočo mladino vam bo včasih povzročilo glavobol.«



	Pripeljeta se v bližino naslednjih stolpnic. Profesor Franc ve, kje mora ustaviti.



	Tomaž izstopi in se globoko zahvali, ozre se na vhodna vrata, ki so na stežaj odprta.



	Osebno dvigalo ga pelje v dvanajsto nadstropje. V dvigalu je sam. Zagleda se v umazan pod in pomisli: To dvigalo je ponos te stavbe. V njem je vedno dovolj prostora za morebitno srečanje z mrkimi pogledi in z zamrmranimi brezbrižnimi pozdravi. Dvigalo je lahko tudi vzrok trenutne sreče sredi dneva dveh samotnih stanovalcev z iskrenim pogledom in z dolgim poljubom nepričakovanega vznemirjenja do določene izstopne postaje. Lahko je nekaj trenutkov jeznega obračuna med možem in ženo. Dvigalo se neprijetno strese in ustavi.



	Dokaj umirjen vstopi v stanovanje. Prijazno pozdravi ženo, toda ona v pozdrav nepričakovano nekaj neprijetnega zamrmra. V hipu se počuti kot nezaželeni podnajemnik. Spomni se, da jo je že neštetokrat vprašal, zakaj je tako vztrajna pri vzdrževanju nepotrebne jeze ali po potrebnem medsebojnem sporu, ampak pametnega odgovora do zdaj ni slišal. Usede se blizu kuhinjskega okna. Odloži usnjeno torbo in se pozorno zazre v pismo, ki leži na mizi. Pogleda na pošiljateljevo stran in se prijetno razveseli, pismo je resnično prišlo z gradbene srednje šole. Prebere vsebino in ugotovi, da se mora čez štiri dni ob osmi uri javiti pri ravnatelju.



	Tomaževa žena Olga v domači halji z neprijetno stisnjenimi ustnicami obstane poleg in se brezbrižno zazre skozi kuhinjsko okno v dvoriščni del med stolpnicami. V Olgi očitno vihra nemir. Že nekajkrat mu je rekla: »Če si skregan, bodi skregan!«



	Odloži kuverto in se obrne k njej. »Zakaj se jezno držiš? Ne spomnim se vzroka, da bi se morala držati tako.« Ve, da ona v tem uživa, ker ga hoče tako ponižati in sebi priboriti namišljeno spoštovanje.



	»Še vprašaš,« odgovori z nedokončanim stavkom skozi stisnjene zobe in stopi do štedilnika, ki stoji pod velikimi visečimi omarami. Omarična drsna vrata zacvilijo; s police vzame kruh, s štedilnika krompirjevo juho z rižem in vse postavi na mizo.



	Tomaž pomisli in se končno spomni, da sta se včeraj resnično spet sporekla. Ona nikakor ne more razumeti, ker mora vsak dan, ko pride domov, ob enaindvajseti uri brž v posteljo; nikakor ne more razumeti, da resnično zelo potrebuje mirno spanje, kajti jutranji vlak, s katerim se mora odpeljati, odpelje z železniške postaje že ob štirih. On zelo dobro ve, da si ona zelo želi pogovora, ker je ves čas sama brez njega in tudi zvečer, ko pride domov. Službe nima, ker poklicno delo prodajalke zelo sovraži. Ta večer se spomni, kako je bila pred leti zelo vesela njegovega strinjanja, da naj ostane doma, če je res tako bolje za otroka. Tokrat on žveči brez gurmanskega užitka, ker v mislih nehote premleva prihodnje življenje, ki mu bo končno dovolilo službovati nekje v bližini stanovanja. V prihodnje bo lahko več časa porabil za vzgojo Borisa in Mateje, pa še z ženo se bo lahko v miru pogovoril o vzgoji in še marsičem. Ampak pri šolskem poučevanju je zelo pomembna vzgoja, ga neprijetno prešine. Bo znal vzgajati? Domača vzgoja Borisa in Mateje naj bo vzor tistim dijakom, ki jih bo poučeval; zagotovo ju bodo kmalu spoznali; potrudili se bodo, da ju bodo spoznali. Toda trenutno vzdušje njegove domače vzgoje ne bo za vzor in za spodbudo, ker kar on poskuša vzgojno zgraditi, mu žena sproti podre; tako je prepričan. Mogoče pa bo pri njegovem poučevanju v šoli nekoliko lažje z njegovo vzgojo, ker bo sam z mladimi; sam bo gradil, sam občudoval ali zaničeval svoje delo. Mogoče pa bo v šoli resnično imel več vzgojnega uspeha? Toda ali bo res ostalo samo pri njegovi vzgojni oceni? Saj predvsem drugi ocenjujejo vzgojni uspeh! Pa še v komunističnem duhu bo moral vzgajati! Saj res, nenadoma se spomni, da so najbrž vsi učitelji komunisti, ker če niso, ne morejo poučevati. Prekleto sranje! Na to do zdaj ni pomislil. Moral se bo vpisati v partijo. Tisto hinavsko sprenevedanje mu bo zelo zoprno, ker bo moral govoriti nekaj in o nečem, o čemer ni prepričan, če je tako prav; to bo pa lahko zelo utrujajoče.



	Pri vhodnih vratih pozvoni; žena pohiti in odpre.



	Tomaž odloži žlico in pozorno prisluhne moškemu glasu.



	»Dober večer! Sem Zdravko Zavel, učitelj praktičnega pouka na gradbeni srednji šoli,« se predstavi. »Ali lahko vstopim?«



	»Kar naprej, kar naprej, prosim!« ga žena vljudno povabi, čeprav je videti presenečena. Tudi Tomaž je močno presenečen.



	Vstopi majhen zelo širok mož podolgovatega temnega obraza z rjavimi iskrivimi očmi in se v bližini še enkrat predstavi.



	Tomaž naglo vstane in mu ponudi stol.



	Učitelj Zdravko s sproščenim pogledom ocenjujoče preleti kuhinjski prostor, nato se obrne k njemu. »Vi ste se prijavili za učitelja praktičnega pouka na gradbeni srednji šoli?«

	»Sem,« zagode in ga neprijetno vprašujoče motri.



	»Z menoj boste delali, zato vas hočem že vnaprej spoznati,« zabrunda učitelj Zdravko in se nekoliko neprijetno napihne.



	Tomažu se razpoloženje zmrači. Zelo čudno spoznavanje in neprijetno srečanje ga sili k preudarku. Saj je spoznavanje lahko tudi brskanje po smeteh, po smrdljivih odpadkih ali pa otipavanje dehtečega cveta v spomladanski razigranosti. Kakšno spoznanje pa je zdaj to tukaj v kuhinji? »Me veseli!« zabrunda zadržano in nekoliko trapasto zavije z očmi.

	Hišno dvigalo se v svojem prostoru – kot vedno – ropotajoče ustavi.



	Učitelj Zdravko se preplašeno ozre proti jedru stolpnice; videti je že dokaj živčno izrabljen, nekoliko starejši in kljub temu neupravičeno nervozen.



	Tomaž ugane njegovo neprijetno vznemirjenje. »Tako je tukaj v stolpnici! Pri nas se vse sliši, tudi če se soseda ljubita. Zato nam iz radovednosti k sosedom ni treba hoditi in tudi ne zaradi spoznavanja njihovega intimnega življenja,« poskuša s humorjem.



	»Ja, to je povsod v novih stavbah,« mrmrajoče oceni učitelj Zdravko in se umiri.



	Tomaževa žena ves čas sproščeno sloni pri štedilniku in pozorno opazuje nenavadnega obiskovalca. »Ste za kavico?« se končno le oglasi.



	Učitelja Zdravka ponudba prijetno preseneti in se nasmehne. »Prosim!« zagode sproščeno. Nato se ponovno obrne k Tomažu. »Imate veselje do poučevanja?«



	»Poskusil bom. Menim, da ga imam.«



	»No, to bomo še videli.« Ponovno se radovedno ozre po kuhinji, po stenah, kot bi nekaj iskal. »Skupaj bova delala,« še zabrenči.



	»Prav. Zelo me veseli!« grgrajoče zabrunda, ker ga Zdravkovo raziskovanje po kuhinji nekoliko neprijetno stisne za grlo.



	Učitelj Zdravko nerodno pokima, popije kavo, se dvigne in pozorno pogleda skozi okno v globino. »Visoko je,« oceni in se naglo odmakne.



	Šele zdaj ga Tomaž vprašujoče premeri od pete do glave, ker mu je njegovo vedenje velika uganka. »Še kar visoko je,« zagode in se prazno nasmehne njegovemu neprijetnemu strahu.



	»Grem! Spoznal sem vas, to mi je dovolj,« reče sproščeno učitelj Zdravko.



	Tomaž še nekaj časa začudeno zre v zaprta vrata, kot ne bi mogel verjeti obisku. Kaj je hotel ta mali mož z rjavimi očmi, s podolgovatim obrazom in s širokimi rameni? Kaj je hotel spoznati, videti, oceniti? Mogoče je hotel videti nabožne slike in boga v kotu? Če bi to videl, bi takoj vedel, da je prišel k nasprotniku komunizma. Nasprotniki komunizma pa ne smejo poučevati mladine. Skupaj naj bi delala? Čudno, zakaj je prišel, saj bi se spoznala v šoli? Mogoče pa je v kadrovski komisiji? Ali pa kar tako, bog ve, zakaj? Mogoče pa bo pozneje sodeloval pri oceni njegovega poučevanja? Ne, vse je neumno ugibanje. Saj na gradbeni srednji šoli še ni sprejet v delovno razmerje.



	Dnevi se zelo vlečejo v neprijetni negotovosti. Tomaž se še vsak dan z vlakom pelje v službo. Toda v zadnjih dneh mu med vožnjo ni do dremanja, ves čas občuti čudno napetost. Naveličan je potepanja po svetu; prepričan je, da se je verjetno prav zaradi takšnega življenja uničilo družinsko sočutje. Če bi služboval v domačem kraju, bi se lahko ves prosti čas posvetil družini. Zadnji čas se z Olgo močno razhajata, nikakor ne moreta ponovno najti neke prijetne skupne poti. Še in še bi se moral pogovarjati z njo; zagotovo bo potem imel – če bo poučeval v domačem kraju – dovolj časa za prijeten pogovor. Seveda, če ga bo hotela poslušati? To, to mora še temeljito premisliti, o čem in kako bo spregovoril z njo. Zagotovo bo potem imel več priložnosti, beseda bo sprostila besedo in življenje se bo zgladilo.



	Neprijetni štirje dnevi počasi izginejo. Zjutraj se obleče v praznično obleko, vžge avto – hrošča – in se zaskrbljen odpelje proti gradbeni srednji šoli.



	V dosedanje zadnje gradbišče se še ni nikoli odpeljal z avtomobilom, ker bi mu tamkajšnji tovarniški prah in elektrofiltrske saje v letu dni zvrtale v pločevino mikroskopsko majhne luknjice. Videl je, zato tudi verjame.



	Na dvorišču pred vhodom parkira. Mora še nekoliko posedeti v avtomobilu in se še enkrat temeljito vprašati, ali se je pravilno odločil. Pozorno se ozre na neprivlačno podolgovato dvonadstropno stavbo s sredinskim vhodom in z večjim pritličnim podaljškom levo in desno. Zagotovo sta tam dve delavnici. Nepričakovano mu privre že zdavnaj pozabljen občutek, ki ga je večkrat doživel takrat, ko je hodil v gradbeno mojstrsko šolo, ki je bila v starem delu mesta, da se v šoli vedno nekaj skrivnostnega dogaja; nekaj, kar prijetno vznemirja. Še vedno je prepričan, da so vse profesorice in profesorji duševno in telesno neoporečni, zato jim družba zaupa vzgojo in izobraževanje; še največ pa naj bi k temu vsakdo pripomogel s svojim pozitivnim vzorom. Ali ima te vrline? se vpraša. Ima dovolj znanja? Šolski hram je velika posoda znanja. Bo lahko še svoje znanje prilil v posodo učenosti in hkrati zajemal iz nje drugo znanje in vse delil mladim radovednežem? Šolski hram je lahko nepopisno mladostno veselje ali pa neozdravljiva zagrenjenost z zaskrbljenimi pogledi, s tihim pridušanjem nad neusmiljenimi zidovi v velikem upanju skorajšnje sproščenosti zaradi nepravilnega podajanja in zajemanja znanja. Nekoliko razdvojen izstopi iz avtomobila.



	Z zadržanim korakom prestopi šolski prag. Za vrati ga ustavi dežurni dijak. Ustavi ga stražar posode znanja in brezbrižni opazovalec tistih, ki bežijo od te posode. Pove mu, kam je namenjen.



	»Ja, prav ste prišli. Kar naprej na levo, kmalu boste zagledali napis na vratih – tajništvo.«

	V veži nehote prisluhne dokaj glasni profesorjevi razlagi, ki se sliši iz prvega prostora.



	Tajništvo! Za hip obstane pred vrati in naglo poskuša umiriti notranji nemir. Potrka in vstopi. Za manjšo pisalno mizo sedi ženska tridesetih let s prijetno urejeno pričesko. Tajnica Marjanca ga premeri z zasanjanim pogledom in se še vprašujoče zazre vanj. Dokaj glasno ji pove, kdo je in zakaj je prišel.



	»Počakati boste morali, pri ravnatelju je delovna kolegica. Sedite, prosim!« Roko iztegne proti oblazinjenemu stolu, ki stoji poleg majhne okrogle mizice.



	Spusti se na prijeten sedež, toda kljub temu se počuti zelo utesnjenega. V zadregi se pozorno zazre v tla. Del parketa je pokrit s tekačem, tekač pa nakazuje smer k tajnici. Pri njej se zaleti v majhno preprogo, ki je potisnjena pod njeno pisalno mizo. Glavo nekoliko dvigne in pogleda v z delom zamaknjeno tajnico in potem še skozi dokaj veliko okno. Za oknom se šopiri rjavkasto-zeleno topolovo drevo.



	Oblazinjena vrata ravnateljeve pisarne se odprejo; izstopi suhljata ženska srednjih let, tajnici rahlo pokima in gre.



	»Zdaj je prosto, kar vstopite!« zabrunda tajnica.



	Kljub temu potrka na priprta vrata, toda udarci se udušijo na oblazinjeni površini. Odpre jih. V trenutku se mu razkrije večji prostor z veliko podolgovato mizo in z nekoliko že obrabljenimi stoli okrog nje. Pravokotno na večjo mizo stoji večja pisalna miza. Za njo ob steni pa cela stenska omara v svojih policah razkazuje zbirko knjig svetovno znanih avtorjev. Izza pisalne mize se vanj vprašujoče ozre moški njegovih let, okrogloličnega obraza s srebrnimi očali, temnimi očmi in hudomušnimi brki. Njegov pogled deluje nanj pomirjujoče.



	Ravnatelj profesor inženir Tadej Žmorc vstane, mu seže v roko in ga povabi, naj se usede na bližnji stol.



	»Prejel sem vabilo,« zabrenči. V zadregi ne dokonča stavka, saj mu je nerodno. Stisne se in prekriža roke.



	»Ja, na razpis so se javili trije interesenti. Izbrali smo vas; seveda, če si niste premislili,« reče in široko raztegne oči.



	Tomaž se v hipu počuti dokaj sproščenega. Pomirjujoči ravnateljev tenor ga z vabljenjem prijetno poboža. »Nisem!« odgovori že bolj pogumno.

	»In s kakšno motivacijo boste prevzeli mesto učitelja praktičnega pouka?« ga vpraša in gleda še prodorneje.



	Pozorno se zazre v njegovo prijetno mimiko in poskuša mikavno odgovoriti: »Občutim nagnjenje k poučevanju; drugo, želim službovati čim bližje doma, naveličal sem se potepanja z gradbišča na gradbišče, iz kraja v kraj. Tretje pa …, no, ja … Oprostite! Še marsikaj je, kar mi ne ugaja v mojem sedanjem življenju.« Hoče reči, da zaradi žene, zaradi družinskih zapletov, a si zadnji hip premisli.



	»Verjetno vam bo nekoliko mučno v prvih dneh poučevanja. Za mentorja smo vam določili učitelja Zdravka Zavela. On ima že dolgoletne izkušnje, marsikaj vam bo povedal in pokazal.«



	V hipu se mu zmrači čelo. Torej tako: Učitelj Zdravko Zavel je že pred dnevi, tisti večer, ko je samovoljno prišel k njemu na obisk, vedel, da mu bo mentor. Hotel ga je spoznati in spoznal ga je in se verjetno tako že negativno ali pozitivno pripravil na sodelovanje z neznano osebo; ali pa morda iz političnih razlogov? Za trenutek se mežikajoče zazre v šopek narcis, ki počiva na ravnateljevi mizi v abstraktno okrašeni vazi in se tako nekako otrese neljubih misli.



	»Naša želja je, da bi že čez teden dni poučevali, ker je učitelj Zdravko Zavel preveč obremenjen. Vsak razred bi se moral deliti na dve skupini, toda učitelj Zdravko Zavel je še vedno sam. Tudi razredov je preveč; časovno jih ne moremo uskladiti z njegovim delovnim časom. Prejšnji mesec je učitelj praktičnega pouka Ludvik Mor odšel na operacijo. Najmanj šest mesecev bo trajalo njegovo okrevanje. Kako bo potem, bomo še videli.«



	»Ampak moje podjetje bo zahtevalo delovno odpoved in nekaj mesecev delovnega odpovednega roka,« ga stokajoče opozori.



	»To naj ne bo vaša skrb. Z vašo delovno organizacijo bom vse uredil. Morali vas bodo žrtvovati, če bodo hoteli imeti prihodnje strokovnjake. Vidiva se čez teden dni.« Vstane in ga s tem opozori, da je konec razgovora.

	 -

	Tomaž gre počasi proti vratom in se ozre, obstane in prisluhne.



	Ravnatelj se usede poleg telefona in potegne list papirja k sebi. Nežno si poboža brke, malo pomisli in si zavrti številčnico. »Ooo, pozdravljeni, našel sem te!« reče pogumno.



	»Aaa, ti si! Kako je šolnik; kdaj nam boš spet poslal novopečenega strokovnjaka?« se sliši iz slušalke poslovno razigran glas.



	»Če hočeš v naslednjem letu več strokovnjakov, ti bom enega vzel,« mu pojasni brez ovinkarjenja.



	Tomaž nekaj časa še posluša nepomembno stokanje. Očitno ravnatelj zelo dobro razume neprijetno delovno stanje operativnega prijatelja. »Večkrat sva že sedela na sestanku pri reševanju težav gradbenih kadrovskih potreb, toda tokrat te moram kljub vsemu še nekoliko prepričati in dokazati, da imam ta hip v šoli še večje težave, kot so tvoje na terenu. V sredo zvečer se dobimo v Žabji restavraciji, saj smo se tako dogovorili. Je tako?«



	Tomaž je že slišal, da se tam večkrat sestanejo direktorji gradbenih podjetij in z njimi tudi ravnatelj gradbene srednje šole.



	»Seveda, ne pozabi na ženo,« je še slišati iz slušalke.



	»Ti, ti, ti navihanec! Ali želiš, da bom ljubosumen?«



	»No, no, saj se poznava. Na svidenje!«



	Dokaj dobre volje odloži slušalko in se oddahne. Očitno je pričakoval večjo težavo. Zazre se v popisane liste in jih potegne k sebi.



	Tomažu je nekoliko nerodno. Previdno odpre vrata in smukne skozenj.





2




	Tomaž se ves teden v prostem času sprašuje, ali bo dovolj sposoben opravljati učiteljska dela. Poskuša se vživeti v osebo, ki stoji pred doraščajočo mladino in ji nekaj strokovnega pripoveduje in prikazuje. Ampak o čem jim bo pripovedoval in kaj prikazoval? Zgrabi ga neprijeten nemir, nikakor ne najde primernega odgovora. Večkrat se vpraša: Kdo je učitelj? Učitelj mora učiti. Posredovati mora svoje znanje, poleg tega mora še nenehno učiti sebe, šele potem dijake. Učitelj s poučevanjem utrjuje dijakovo miselno sposobnost in mu tako odganja nepotrebno mladostno razdvojenost. Z že pridobljeno mladostno izkušnjo in znanjem utrjuje v mladosti naučeno snov. S praktičnim poučevanjem poskuša praktično zadostiti mladostni vedoželjnosti. Učitelj je lahko tudi razdvojen osebek med političnim družbenim in lastnim prepričanjem pri morebitnem prepovedanem iskanju globine življenja z morebitnim prikazovanjem plitke miselnosti ukazujočih? Bo res učitelj?



	In pride dan, ki ga popelje v novo prelomnico življenja. Pred šolskim poslopjem pozorno pogleda na uro. V hipu ga zajame nepričakovana grenka tesnoba; čez pol ure naj bi nastopil prvo učno uro, pa mu še ni nihče povedal, kaj in kje bo učil. Verjetno vsak učitelj potrebuje uro ali dve priprav za uro ali dve poučevanja. Mogoče vse samo sanja; mogoče sploh ni bil sprejet za učitelja praktičnega pouka? Ves zadihan in poln dvoma obstane pred vrati tajništva. Globoko zajame sapo, potrka in vstopi.



	Tajnica se mu rahlo nasmehne, kot bi uganila, kako je z njim in strogo uradno reče: »Ste prišli …, prav, učitelj Zdravko Zavel vas pričakuje. Na desni strani v podaljšku šole je njegova pisarna; on vas bo vpeljal v delo.«



	Nerodno se zahvali in odide z zelo neprijetnim občutkom.



	Na desni strani nizkega prizidka na koncu veže je samo eno majhno okno, ki medlo razsvetljuje prostor; v hipu se počuti zelo utesnjenega. Obstane pred temnimi vrati, dvakrat prebere, kdo uraduje za vrati, nerodno potrka in vstopi.



	Učitelj Zdravko Zavel, sedeč za pisalno mizo, se nekoliko zasuka in malomarno odzdravi ter tako kot malo prej s še prekrižanimi rokami obsedi. Nato brezbrižno zabrunda: »Aaa, prišli ste! Kar usedite se!« Z roko pokaže na stol pri sosednji mizi. »Tukaj je vaš prostor v času odmora in za pripravo pouka,« neprijazno zagode.



	Nervozno se usede in se vprašujoče zazre v človeka, ki je videti zelo hladen, prevzeten in neprijetno samozavesten.



	Učitelj Zdravko začne brezbrižno prekladati neke papirje, neke naloge; videti je, kot bi nekaj iskal.



	Tomaž nestrpno čaka na pričakovano in zelo zaželeno razlago, kaj bo učil, kje, kako in kaj se dijaki učijo pri praktičnem pouku; na kaj vse bo moral najbolj paziti, da se ne bo osmešil že pri prvi uri poučevanja, ker je, po njegovem mnenju, zelo pomemben prvi vtis, prvi stik z dijaki.



	Toda učitelj Zdravko še in še neprijetno brska po raznih papirjih na mizi in v predalu. Med prelaganjem ga zelo hladno vpraša, kako se je počutil v gradbenem podjetju. Še najbolj ga zanima, če se v podjetju sodelavci med seboj ribajo, morda celo sovražijo kot skoraj povsod.



	Odgovarja na kratko in vse bolj se vanj vriva slaba volja. Pozorno se ozre po prostoru in ga za sprostitev poskuša oceniti. Prostor je malomarno urejen z razmetanim zidarskim orodjem ob steni blizu omare. Na nasprotni steni visi umivalnik z zamazanim in s poškodovanim ogledalom, v kotu pa nekoliko postrani visi kotliček za ogrevanje vode. Kljub vsemu je prostor zelo dobro razsvetljen, skozi veliko okno, ki se razteza po celi zunanji steni, prihaja dovolj in še preveč svetlobe. Vprašujoče se zazre v učitelja Zdravka, se opogumi in vpraša: »Ali bova šla skupaj v razred?«



	»Seveda, saj vas moram predstaviti,« neprijetno zarenči, skoraj surovo.



	»In kaj bom učil?« še vpraša pohlevno.



	Zabodeno ga pogleda, potem pa malomarno odgovori: »Ne skrbite! Danes boste gledali in poslušali, kako bom krotil to mlado drhal. Najprej si morava razdeliti razrede.« Na stolu se neprijetno zravna in se s priprtimi očmi zazre vanj.

	Tomaž opazi njegovo zabodeno motrenje, ampak ne odmakne pogleda.



	Učitelj Zdravko mu tudi s takšno mimiko poskuša povedati, da bo on tisti, ki mu bo ukazoval. Počasi mu bo treba povedati, kako in kaj bo učil. Še to uro bo zelo dobro občutil, kdo mu je mentor. Tomaž je videti samozavestno zagnan, kot da bi ta hip prišel na novo gradbišče in takoj ukazoval, kaj in kako mora kdo delati.



	Njun neljub pogled pretrga šolski zvonec. Oba hkrati vstaneta. Učitelj Zdravko vzame mapo z nekimi papirji, jo stisne pod pazduho, se ozre k njemu in domišljavo dvigne pogled, kot bi mu tako hotel pogledati z vrha, čeprav je Tomaž nekoliko večji. Sunkovito odpre vrata in s širokimi rameni skoraj zapolni prostor. Z mrkim pogledom se vprašujoče ozre in se tako prepriča, da gre resnično ponižno za njim.



	Neprijeten začetek novega neznanega dela Tomaža zelo zamori. Slabe volje gre za človekom, ki po njegovi oceni deluje odbijajoče in vzvišeno. Strumno gresta mimo mnogih učilnic; vrata so odprta, vse so prazne, le v eni je slišati kričanje.



	»Kje pa so dijaki?« je radoveden.



	»Odšli so domov. Teoretični pouk imajo dopoldne, praktičnega pa popoldne,« zarenči učitelj Zdravko.



	To ga še bolj zamori. V službo bo hodil popoldne in spet se ne bo mogel poglobiti v slabe domače družinske razmere. Dopoldne bosta Boris in Mateja v šoli, popoldne pa … Ko ga bo Boris najbolj potreboval, njega ne bo doma.



	Vstopita v razred, fantje se umirijo in vstanejo; nerodno obstaneta pred tablo. Učitelj Zdravko dokaj glasno predstavi novega učitelja praktičnega pouka Tomaža Pora, nato strogo ukaže: »Sedite!«



	Tomaž je nekoliko zmeden, ker ne ve, kam naj stopi, kaj naj počne s svojimi rokami, kako naj se obrne, da se ne bo osmešil. Stopi k oknu, se nasloni na polico in roke prekriža na prsih. Vprašujoče pogleduje po dijakih, po šestintridesetih vedrih obrazih. Ko jih tako pozorno proučuje, ves čas trmasto zdržijo njegov vprašujoči pogled. Ne spregleda, da ga tudi oni poskušajo oceniti. Nekaj časa bodo zelo pazili na vsak njegov pogled in premik. Pozorno se ozre po prostoru. Razred je zelo velik, na sprednjem delu se razteza velika tabla, pod njo pa kateder, dvignjen za okrog dvajset centimetrov; na levi strani table na steni visi maršalova slika, z desne strani pa je v okvirju neki z drobno pisavo strojno popisan list; stopi bliže in prebere varnostna navodila v slučaju potresa. Vrne se na prejšnje mesto in se spet nasloni na okensko polico. Ozre se po tleh, povsod ležijo razni koščki krede, kot bi jih kdo načrtno raztresel. Na zadnji steni visi majhna oglasna tabla, zraven nje pa manjša omara za šolski pribor.



	Učitelj Zdravko Zavel se nekaj časa oholo in molče sprehaja med klopmi in srepo motri dijake, nato pa zelo glasno vpraša: »Imate pri sebi delovne obleke?«



	Vsi se nekoliko stisnejo vase in so tiho.



	Učitelj Zdravko obstane in zelo strogo ukaže: »Delovno obleko in delovne čevlje položite na mizo!«



	V razredu neprijetno zašumi.



	»Kje imaš obleko?« se zadere nad bledoličnim.



	»Doma sem jo pozabil.«



	»Cvek!« In že zapiše enko v žepno redovalnico.



	Tomaža Pora neprijetno in vprašujoče spreleti: Zakaj je učitelj Zdravko z užitkom podelil nezadostno? Cvek je ocena! In še pomisli: Ocena je merilo znanja in napora. Lahko se zgodi, da negativna ocena popolnoma uniči pridnega dijaka. Negativna ocena je lahko zahrbten prenos domišljavega ocenjevalca zaradi svoje večvrednosti na nemočno bitje v času kodranja razuma, v času mladostne šibkosti.



	»Zakaj imaš umazane čevlje?« zakriči učitelj Zdravko pri drugem dijaku.



	»Saj niso umazani,« ugovarja pogumni temnolasec.



	»Cvek!« sikne učitelj Zdravko skozi zobe.



	Tomaž pozorno posluša, sledi pouku in se zelo slabo počuti. Če jih bo moral v taki obliki učiti in vzgajati kot jih učitelj Zdravko, potem je bolje, da že danes zapusti učiteljski poklic. Vprašujoče se zazre v Zdravka in prikaže se mu, kako stoji v njegovem stanovanju sredi kuhinje. Tokrat se ponovno vpraša: Zakaj ga je takrat obiskal?



	Pol učne ure v taki obliki je mimo in učitelj Zdravko še in še pregleduje čevlje ter obleke.



	»Zakaj nisi očistil obleke?« sitnari naslednjemu.



	»Saj ni videti umazana,« zastoka okrogloličen mladenič.



	»Cvek!« ponovno sikne skozi zobe učitelj praktičnega pouka in se še nekaj časa molče sprehaja po razredu.



	V Tomažu pa še in še narašča tesnoba in občutek nepotrebnosti.



	Dijaki izpod čela pogledujejo učitelja Zdravka in močno stiskajo ustnice.



	Učitelj Zdravko obstane in še nekaj časa sršenasto zre v preplašene poglede, nato strogo zarenči: »Preoblecite se!«



	V hipu se tesnoba razblini, stoli neprijetno zaropotajo. Brez ukaza se prerinejo skozi ozka in po nepotrebnem zelo visoka vrata. V veži srhljivo zaškripajo železne omare. Fantje se preoblečejo.



	Učitelj Zdravko se sprosti in mu razloži šolski red. Pove, da ima na hodniku vsak razred svoje železne garderobne omare, nima pa vsak dijak svoje omare. V posamezno naj bi po štirje spravili svojo odvečno garderobo. Ampak pomanjkanje prostora v omari je že nekajkrat bilo vzrok medsebojnega spora; zgodilo se je, da so drug drugega obdolžili za nedokazano krajo ali namerno uničevanje. Nato zelo samozavestno poudari: »Ste videli, tako je treba poučevati in vzgajati!« Škodoželjno se zareži in sadistično doda: »Vsakokrat mora biti nekaj nezadostnih!«



	Gleda ga in molči. Z molkom poskuša skriti svojo razdvojenost in preplašenost. Ponovno se vpraša, če se je pravilno odločil, saj ga takšno delo ne bo spodbujalo k ustvarjalnosti. Takšen način poučevanja nikakor ne bo potešil njegovega ustvarjalnega nemira. Zagotovo se bo počutil zelo nesrečnega, če ne bo nekje mogel izkoristiti skopo odmerjenega časa za potešitev ustvarjalnosti. Seveda, pa še to: Zelo slab učitelj bo, če bo spraševal samo po dijakovi garderobi. Je takšno ukrepanje res pravi prijem pri poučevanju praktičnega pouka? Je prav, da dijaku zapišeš nezadostno zaradi trenutne malomarnosti? Cveki se vpisujejo za neznanje pa še to ne z nekim odkritim užitkom.



	Učitelj Zdravko ima dokaj močan in brutalen glas. »Zdaj bomo znesli z drugega nadstropja v delavnico nekaj neuporabnih opek in nekaj betonskih izdelkov. Uporabljeni so bili za teoretični pouk; za zidarsko vajo bodo še dobri!«



	Tomaž molče stoji v bližini. Opazuje in posluša potek vzgoje in izobraževanja. Zdravko se obrne k njemu. »Potem ko bodo dijaki odšli domov, vam bom pokazal obe delavnici. Zdaj boste ostali tukaj v nadstropju, jaz pa grem dol v zidarsko delavnico.«



	Tomaž takoj ugotovi, da je preveč dijakov, da bi lahko vsak ponesel svoj kos gradbenega materiala. Leni se brž znajdejo in počakajo, da pridni odnesejo vse. Z zadnjim dijakom stopi skozi dokaj velika grdo spraskana vrata, na katerih z velikimi črkami piše Zidarska delavnica. V kotu visokega in obširnega prostora si izbere prostor za opazovanje. Pod je iz litega asfalta. V prostoru ni ne stolov ne miz, nikjer ni urejenih posameznih delovnih mest. Vse, kar ga spomni na šolo, je, da na steni visi velika črna tabla, pod njo pa leži goba za brisanje in nekaj kosov polomljene krede.



	Učitelj Zdravko razkoračeno obstane pred dijaki in v visokem tonu na dolgo razlaga, kako življenjsko pomembno je, če ima človek čiste čevlje in obleko, ampak mu kljub temu prehitro zmanjka besed. »Zdaj …, zdaj …, zdaj pa greste domov! Naslednjič bom spet pregledal čevlje in obleko.«



	Fantje naglo planejo in se s težavo zrinejo skozi vrata, kot bi se bali, da jih bo poklical nazaj.



	Učitelj Zdravko navihano gleda za njimi in se nekaj časa zoprno reži; nato se obrne k Tomažu. »Ste videli, kako poteka praktični pouk?«



	»Sem.«



	»Greva še v drugo delavnico.«



	Gresta po dolgi in ozki veži na obrobju šolskega poslopja. Vstopita v enak šolski prostor, le da tabla visi na sredini daljše stene, ker je pri krajši steni stranski izhod. Kakor v prejšnjem prostoru tudi tukaj stoji daljša betonska miza. »Zakaj pa imate to betonsko mizo nagnjeno postrani?« je radoveden.



	»Za spiranje pranih betonskih plošč.«



	»Sta oba učitelja učila zidarstvo?«



	»Oba. Tudi predhodnik je bil v nekdanjem osnovnem poklicu zidar.«



	»Ampak jaz sem po nekdanjem osnovnem poklicu tesar.«



	»Vem, vendar bova še skupaj. Tako, zdaj ste videli, kje in kako poteka praktični pouk,« zagode samozavestno.



	»Ja,« potrdi zamišljeno. Že mu hoče reči, da ni ničesar videl; ker tisto, kar je danes doživel, zanj ni bil praktični pouk, temveč neprijetna zafrkancija. Redoljubnost je lepa vrlina, treba jo je privzgojiti! Toda za vsako nepomembno vzgojno napako podeliti nezadostno? Ne, tako ne bo vzgajal! Cveki so merilo znanja in ne redoljubnosti. To hoče reči, a si premisli.



	Domov vozeč je v avtomobilu zelo nezbran; zelo vznemirjen se neprijetno sprašuje, če se je res pravilno odločil. Na gradbišču je užival pri svojem delu in pri delu podrejenih, tam je bil prepričan, da je vsak dan odigral veliko in pomembno vlogo pri delovnem uspehu. V šoli pa tega ne bo. Ali bo lahko prenesel svoje znanje in lastne gradbene izkušnje na mlade? Težko! Teorije ne bo poučeval, pri praktičnem delu na primitivni ravni pa svojega znanja ne bo mogel pokazati.





3


	Tomaž je že nekajkrat opazoval učitelja Zdravka, kako tiho sedi v svoji pisarni za mizo in namrščeno čaka na zvonjenje. Zamisli se in ga poskuša razumeti. Očitno ga preveva utrudljiv odpor do novega učitelja; kakor naj bi ga on kot novopečeni hotel zahrbtno nadvladati in mu seveda tega ne sme dovoliti. Tokrat si Zdravko z rokami podpre glavo in očitno sebi poskuša pojasniti vznemirjenje: Tomažu nikakor ne sme dovoliti, da bi ubral neko samostojno pot poučevanja! Saj mu je mentor! Vsak mentor pa mora vedeti, kako in kaj bo poučeval novi učitelj. Novi učitelj ga mora ubogati in tudi dijaki morajo vedeti, kdo vodi in za vse pripravi učni načrt za poučevanje praktičnega pouka.



	Tomaž obstane pred svojo pisalno mizo in se zelo začudi Zdravkovi tokratni točnosti, kajti že mesec dni poučujeta skupaj, pa je doslej vsakokrat nekoliko zamudil začetek poučevanja. Ne, ne sme mu zaupati, ga prešine. Ker če bi bil res redoljuben, ne bi sredi popoldanskega pouka brez vzroka svoje skupine dijakov spustil domov. Zagotovo poskuša danes s to točnostjo nekaj prikriti! Ali pa že dolgo nekaj prikriva? Obrne se k njemu in ga vpraša: »Kaj bom danes učil?«



	Zdravko se namrdne, našobi ustnice in zagode: »Nekaj boste! Saj jim lahko marsikaj narišete na tablo, marsikaj jim lahko tako pokažete in poveste, kako gradimo na gradbišču.«



	»Toda če že poučujem praktični pouk, naj bi dijaki poskusili narediti nekaj praktičnega,« si dovoli ugovarjati mentorju.



	Zdravku se stemni pogled. »Ne vem, ne razumem vas. Če se drugi ne obremenjujejo, kaj in kako bodo poučevali, zakaj bi se vi.«



	Osupljivo se obrne proti oknu. Močno je vznemirjen. Potem se trapasto zazre v svojo torbo, ki jo je malo prej položil na mizo in se tiho vpraša: Je povedal odkritosrčno? Mu sme zaupati? Mogoče je dobil partijsko nalogo, da bo treba Tomaža odstraniti, ker ni v partiji? Morda tudi zaradi očetove politične nezanesljivosti in njegovega osemmesečnega zapora brez sodne obsodbe? Prejšnji teden, ko je ravnatelja srečal v veži, ga je ta vprašal, če je član komunistične partije. So res vse profesorice in profesorji in učitelji v komunistični partiji? Obrne se k Zdravku in zastoka: »Nerodno mi je pred dijaki.«

	Bedasto zamahne z roko. »Aaa, nekaj boste počeli!«



	Začudeno ga pogleda, saj nikakor ne more razumeti njegovega pasivnega vedenja. Spomni se profesorja inženirja Janeza Unoviča. Pred tednom dni sta se srečala v zbornici in se mnogo pogovarjala o praktičnem pouku. Tedaj ga je profesor inženir Janez Unovič vprašal, kako mu gre pri poučevanju. Zaskrbljeno mu je zaupal, da nima učnega programa, da ne ve, kaj in kako bo učil. Profesor Janez mu je obljubil, da mu bo sestavil učni program.



	Debelo se zazre v Zdravka in vpraša: »Je profesor inženir Janez Unovič morda še zame prinesel učni program?«



	Pogleda ga še bolj grdo in še bolj neprijetno nagrbanči čelo. »Tukaj je neki list. Unovič je kar s svinčnikom nekaj načečkal.« Jezno porine list na rob mize.

	Tomaž ga vzame in se usede za svojo mizo. Zajame ga malodušje: Tukaj so popolnoma drugačni medsebojni odnosi kakor na gradbišču; strogo se držijo hierarhične lestvice, če ni lestvica hierarhično urejena, si jo pa zamislijo po svoje. Na gradbišču se je lahko sproščeno pogovarjal z inženirjem ali arhitektom, povsod je vladal službeno-prijateljski odnos. Na šoli pa mu marsikdo ne vrne vljudnega pozdrava. Do zdaj se je v zbornici marsikateri morebitni sogovornik dokaj hitro odmaknil od njega, kot bi bil okužen z nalezljivo boleznijo. Samo profesor inženir Janez Unovič, redoljuben starejši mož, je prijazen do njega. Najprej je bil videti nedostopen, ko pa sta prvič spregovorila, je iz njega zažarela toplina. Tudi profesor inženir Franc Remc je še vedno prijazen, ampak on mu ne more pomagati, ker poučuje na geodetskem oddelku. Nekoliko se mu upira še enkrat pogledati v list; še močneje se zamisli. Ponovno se mu toži po prejšnji službi. Že nekajkrat se mu je to zgodilo, vendar je vsakokrat odgnal neprijetne temne misli z upanjem, da bo v šoli tudi s praktičnim poukom dokazal, kaj vse se lahko dijaki koristnega naučijo pri njem. Če je višina gradbenega znanja vzrok hladnih pozdravov med profesoricami in profesorji, potem bo odnos zagotovo pozneje toplejši, ko bodo spoznali, da lahko tudi on nudi dijakom potrebno znanje. Ravnatelj ga še ni vprašal, kako mu gre in kako se počuti. Pa mu bo vse po pravici povedal? se vpraša. Najbrž ne! si odgovori. Spet bežno pogleda list in ga ponovno zavrti v roki. Spomni se, da ga mora prebrati in bere: Ker je vaš prvotni poklic tesar, je zaželeno, da poučujete obdelavo lesa, način in koristnost njegove uporabe in z eksperimentiranjem poskušate nazorno prikazati zveze pri vezanju lesa. Zelo malo je napisal, ga prešine. V hipu spozna, da bo potreboval veliko časa za pripravo, če bo hotel uspešno poučevati. Nekje bo moral nabaviti tesarsko orodje, nato z dijaki narediti lesene klopi, ker le tako bodo lahko – čeprav na kolenih – sede zabeležili razlago in si skicirali obdelovalno nalogo. Moral bo še nekje nabaviti les za obdelavo zastavljene naloge, šele nato bo lahko od dijakov zahteval disciplino brez pohajkovanja po ozkem in dolgem hodniku.



	»Nič novega ni napisal,« poskuša Zdravko zagovarjati svojo brezbrižnost.

	»Ja, je, to napotilo bom zelo koristno uporabil,« odgovori pogumno.



	»Ne vem, kaj vi pravzaprav hočete? Dijakom ni do učenja in zakaj bi se morali samo vi truditi z njimi? Če se boste trudili ali ne, plača bo enaka in vsekakor zagotovljena. V šoli nihče ne ocenjuje mojega uspeha poučevanja!« zelo glasno pojasni in še bolj grdo pogleda.



	Zmeden je. Kaj hoče Zdravko od njega? Je tukaj tista past? Ga bodo odstranili zaradi nesposobnosti, ker ni v komunistični partiji?



	»Če učitelja ne ocenjuje vodstvo, ga ocenjujejo pa dijaki. Pred njimi pa nikakor ne bi hotel biti tepček.«



	Zakrohota se grdo in neprijetno. »To vsekakor boste. Njihovi oceni ne uidete.«



	Pozvoni šolski zvonec.





	Pred štirinajstimi dnevi je Zdravko vsak razred razdelil na dve skupini. Če je bila razdelitev neparna, je močnejšo skupino dodelil Tomažu. No, to Tomaža ni preveč vznemirilo. Ve, da Zdravko sebi nalaga čim manj dela.



	Tokrat Tomaž s svojo skupino ostane v razredu in jim poskuša teoretično prikazati, kako se obdeluje les in iz kakšnih delov je sestavljen opaž za beton.



	Zdravko pa s svojo skupino odide čistit okolje. Pobirajo papirčke in odpadno listje pred šolo in se dokaj glasno zafrkavajo med seboj.



	Nekaj dijakov v Tomaževi skupini, ki jim ni do učenja, so nevoščljivi onim zunaj, zato so nemirni in poskušajo glasno motiti pouk z glasnim prepričevanjem drugih, kako neprimerno lepše je onim tam zunaj. Ker Tomaž ne more zbrano predavati, se nemirneži še bolj nesramno obnašajo. Ve, da mora biti zelo potrpežljiv z njimi; če bi se mu uprli, bi Zdravko – njegov mentor – slavil zmago. Proti večeru ugotovi, da je zelo utrujen.





4


	Vse ulice v mestu Kotanja so mokre in spolzke. Sonce mladostno liže led in ga zelo uspešno gladi. Led se ponižno in potuhnjeno prilepi k zemlji in marsikoga preseneti s svojo prosojnostjo; tudi avto na njem zapleše v nemoči. Pomlad razposajeno preganja zimo in ta se mora ob slovesu močno solziti.



	Tudi pred gradbeno srednjo šolo je na parkirnem prostoru zelo spolzko.

	Tomaž previdno izstopi iz avtomobila in se ozre po snežnih krpah. Pobalinsko brcne v najbližjo kepo in tako preizkusi njeno trdnost, nato se pozorno ozre na šolsko poslopje in s pogledom obstane na črni zastavi, ki visi nad portalom. V njem zamre pomladno razpoloženje, ker ga črna zastava neprijetno opozori, da je nekdo od profesoric ali profesorjev ali ostalih uslužbencev preminul. Toda kdo? Napoti se v tajništvo. Potrka na vrata in vstopi.



	Tajnica se vprašujoče ozre.



	»Oprostite! Kdo pa je umrl?« skoraj šepetaje vpraša.



	»Ali ne veste? Radio je poročal o težki nesreči na štajerski cesti. Profesor inženir Franc Remc se je ponesrečil. Menda se je z veliko hitrostjo zaletel v zadnji del nekega tovornjaka. On in sin sta mrtva, žena in hči pa težko poškodovani.« Še enkrat ga vprašujoče pogleda in jokajoče stisne ustnice.



	Tomaž od presenečenja zazija. Podzavestno poskusi vrata čim bolj tiho zapreti za seboj. Zelo neprijetno je prizadet, ker je bil doslej profesor inženir Franc Remc edini človek na šoli, ki se je z njim lahko popolnoma sproščeno pogovoril, kjerkoli in kadarkoli sta se srečala; edini, h kateremu bi se še lahko zatekel po morebitni nasvet. Obstane in se globoko zamisli: Kako zelo nesramno se je pretrgala življenjska pot človeka, ki je hodil mimo drugih z vsemi značilnostmi samostojnega in tudi družabnega človeka.



	Ta dan na šoli vse obide žalost. Če bi profesor inženir Franc Remc umrl naravne smrti, jih najbrž ne bi tako globoko prizadelo, pa še njegov desetletni sin je moral umreti z njim. Dijaki niso razigrani kot druge dni, tudi pri poslušanju razlage niso zbrani. Le podrobno si še in še želijo izvedeti, kako se je pripetila nezgoda, toda Tomaž jim tega zadovoljivo ne more povedati.



	Remcovi domači so odločili, verjetno se je žena s tem strinjala, da bosta sin in vnuk pokopana na pokopališču v domačem kraju. Naslednji dan mora vsak razred izbrati tri dijake, ki naj bi se z avtobusom odpeljali v Doravje na pogreb. Vsi z odkritosrčno žalostjo izberejo svojo delegacijo, toda nihče od izbranih ni navdušen.



	Tretji dan po profesorjevi nezgodi na šoli ni pouka. Že zjutraj navsezgodaj pred šolo obstaneta dva avtobusa. Prvega postopoma zasedejo profesorice in profesorji, učitelji, uslužbenke in uslužbenci, drugega pa napolnijo dijaki.



	Avtobusa uspešno speljeta. Na vseh obrazih mirujejo stisnjene ustnice, le za nujno izrečene besede se nekoliko razprejo. Vsi zatopljeni v svoje misli gledajo predse, občasno tudi čez šoferjevo glavo, na cestni promet.



	Tomaž tokrat ne uživa ob pogledu na naravo, čeprav jo zelo rad kjerkoli in kadarkoli z užitkom opazuje. Samo brezčutno gleda v raztresene hiše po okroglo nabreklih hribih. Večkrat se pridruži tistim, ki ves čas molče gledajo naprej po cesti v upanju, da bi bilo čim prej konec te žalostne poti. Cesta se na dolgo zvija med hribi in večkrat hudomušno prečka laze in lepo raščene mešane gozdove. Nekajkrat se Tomaž pozorno zagleda v otroke s košarico posušenih gob v roki. Z rahlim nasmehom stojijo ob cesti in jih dvigajoče ponujajo. Nekateri pa z majhno vrečko suhih gob mahajo pred in za njimi. Za nekaj časa mu otroci preženejo temne misli, obremenjene s smrtjo. Z magistralne asfaltne ceste zavijejo v levo na ožjo makadamsko in se zapeljejo naprej med bolj stisnjene hribe brez najmanjše ravnine. Nenadoma se cesta zoži za toliko, da ne morejo naprej, zato morajo izstopiti. Tomaž se radovedno ozre po okolici. Na pobočju hriba so vpete večje in manjše domačije. Od vasi levo in desno se na pobočjih vinska trta sramežljivo oprijema lesenih količkov. Bližnja vas je videti zelo skrivnostna v svojem vsakdanjem življenju. Stopijo na ozek kolovoz, ki jih vodi naprej ob majhnem potoku, obraslim z rumeno vrbo; gredo po ozki stezi mimo večjega sadovnjaka s starimi drevesi in pred večjo domačijo zagledajo skupino ljudi.



	Domačija je prijetno pripeta na hrib v svoji tihi zasanjanosti stoletne zgodovine. Morda se tokrat zanjo ni zgodilo nič pomembnega. Že večkrat je opazovala rojstvo in smrt. Ob rojstvu je tiho sprejela vase prešeren smeh, ob smrti pa neprijetne solze. Tudi danes vse ponižno vsesava v debele zidove. Navsezadnje bo solze pomešala s smehom, smeh s solzami in se tako še bolj utrdila v svoji mogočnosti.



	Tisti, stoječi pred vhodom, pred dvokrilnimi izrezljanimi vrati z okrasno kovano mrežo, zamišljeno zrejo predse. Na levi strani ozke veže so vrata odprta in vonj po izgorelem vosku neprijetno sili ven k sadovnjaku. Na stenah visijo nabožne slike Jezusa in Marije. Sredi prostora leži večja črna krsta, poleg nje pa bela za polovico manjša; okrog obeh je mnogo cvetja in gori mnogo sveč. Pri vznožju večje krste stoji majhno razpelo, zraven razpela pa manjši lonček z blagoslovljeno vodo in poleg še majhna smrekova vejica. Drug za drugim se pomikajo njegovi šolski sodelavci in sodelavke in bežno pogledajo zelo poškodovanega stanovskega kolega. Toda nihče se ne prekriža, kot je bilo doslej v navadi, ali da bi z blagoslovljeno vodo poškropil truplo, ampak opaziti je, da vsi s težavo zadržujejo solze. Tudi Tomaža stisne v nosnicah, oči se mu orosijo; s cmokom v grlu naglo zapusti zadušljiv prostor in zunaj močno zajame svež zrak. Boleče se ozre proti vrhu hriba v smer, kjer na strmem bregu ne morejo stati ljudje in naglo požira grenke sline. Nikakor ne uspe uspešno pregnati občutka potrtosti in že ga še močneje vznemirijo prvi žalostni udarci zvonov. Dokaj velika cerkev stoji na vrhu hriba, okrog nje pa se šopiri staro obzidje; ve, da se za obzidjem skriva pokopališče.



	Iz hiše slišijo prodoren jok dveh žensk. Profesor inženir Franc Remc nima sestre, ima samo neporočenega brata, zato se tudi Tomaž vpraša, katera ženska žalostno joka poleg matere.



	Pogrebci iz hiše prinesejo dve krsti, tedaj Tomaž zagleda poleg starejše ženske še žensko s podplutbami in z obliži na obrazu. Vsa skrušena in šepajoča gre za krstama. Tako, Frančeva žena kljub zelo slabemu počutju hoče spremljati moža in sina na zadnji poti.



	Sprevod se zelo raztegne po hribu. V metrski razdalji za krsto gre duhovnik in na glas moli. Dolga kača ljudi se počasi vije proti cerkvenemu zvoniku. Zelo prijetna okolica ne poskuša skriti svoje lepote; kljub neprijetnemu opravilu marsikoga za hip zajame in ga nekoliko dobrohotno razbremeni zagrenjenega občutka.

	Vsi z gradbene srednje šole hodijo nekaj deset metrov za krsto; spredaj profesorji, zadaj dijaki. Tik pred cerkvijo ravnatelj stopi iz vrste in za njim prav tako vsi iz šole, tudi Tomaž. V tem trenutku ga neprijetno in boleče prešine: Politično hinavstvo je vsem na šoli zelo spačilo obraz in globoko seglo vsem v razdvojeno dušo. Od prve šolske vzgoje se je vsem hinavstvo ovilo okrog srca in tako preprečevalo in uničevalo več stoletno iskreno čustvo matere, babice in prababice. Verjetno se je Franca doma še prijel delček iskrene materine verske topline. Tomaž je spoznal, da ga je sram. Pozorno opazuje ljudi, domačine, ki pridejo za njim, kako ga skoraj vsi zaničljivo pogledajo. Ker ni prepričan, da jih resnično vidi tako, jih ponovno pozorno pogleda in ugotovi, da ga domačini resnično zaničljivo pogledajo, potem pa gredo naprej, kot ne bi ničesar videli. Sklonjeni gredo v cerkev. Tomaž ostane med profesoricami in profesorji z nerešljivo uganko, na katero si v tem hipu ne zna odgovoriti: Ali so res vsi, profesorji in profesorice, komunisti iz ene celice, v tem primeru iz celice gradbena srednja šola in drug drugega nadzirajo? Toda tudi tisti, če niso komunisti, se ne izdajo in se nehote podredijo drugim. Ali morajo res biti vsi, ki so zaposleni v šolstvu, v partiji? Spreleti ga neprijeten srh. Težko se bo izgovoril, zakaj ni že vstopil v partijo, ker je bil v podjetju tudi na vodilnem mestu. Spet ga zajame zelo hladen odpor. Spomni se neprijetnega dogodka. Zgodil se je sedeminštiridesetega leta. Takrat v njegovem rojstnem kraju ni bilo nikjer nekega prijetnega prostora, kjer bi se lahko mladi srečali in si kupili tudi pijačo za zabavo. Takoj po drugi svetovni vojni so ga politični vzgojitelji vzgajali v velikem spoštovanju do komunistične partije, ki je med drugo svetovno vojno vodila narodnoosvobodilni boj. Pripovedovali so in zatrjevali, da so domobranci pobijali partizane z blagoslovom cerkve, da pa partizani niso nikogar ubili. Prepričali so ga in verjel je, da je bilo res tako. Ampak neko mrzlo nedeljo, ko s prijateljem Jožetom nista vedela, kam naj bi odšla, da bi se nekoliko razvedrila, sta po daljši neodločnosti odšla v tovarniško menzo. Prisedla sta k že sedeči mladi fantovski skupini in za vse naročila nekaj litrov vina za boljše prijateljsko vzdušje. Vsi so se dokaj hitro razvedrili z opolzkimi šalami, ker bi drugačno resno govorjenje lahko bilo za vse negativno usodno. Ko so se vinsko nekoliko segreli, so poskušali zapeti narodno pesem in nekoliko neubrano jim je uspelo.



	Pri sosednji mizi so sedeli trije možje srednjih let in videti je bilo, da so že precej vinjeni. Z izbuljenimi očmi so debelo zrli v prijetno razpoložen fantovski pravokotnik.



	Ko so nekoliko neuglašeno odpeli prvo kitico: Dekle, kdo bo tebe ljubil, je k njihovi mizi pristopil odebeljen moški strupenega pogleda in zelo grobo vprašal: »Me poznate, kdo sem?«



	»Kragulj, narodni heroj!« je sproščeno vzkliknil eden iz sredine.



	»Tako je! In kdo si ti?« je surovo vprašal prvega.



	»Žagarjev,« je slabotno zagodel suh fant in nekoliko zlezel vase.



	»Aaa, ti si tisti, ki ministriraš v cerkvi? No, saj vem!«



	»Ja, včasih,« je zjecljal preplašeno.



	»Čigav si pa ti?« je vprašal naslednjega.



	Suh fant – saj je vsem primanjkovalo hrane – je s podolgovatim obrazom močno zažarel in zjecljal: »Šalnovcev.«



	Kragulj ga je divje pogledal, v jezi močno zagorel in divje in zelo glasno zarenčal: »Aaa tako, ti si brat tistih domobrancev, izdajalcev, ti, ti, ti, poglej!« Pokazal mu je velike mesnate dlani. »Še zdaj imam žuljave dlani, ker sem pobil tvoja brata in sestro! Tako, zdaj te tukaj vidim, baraba izdajalska! Marš ven, tukaj zate ni prostora!« se je divje drl in ga še bolj sršenasto gledal. V hipu je od nekod potegnil pištolo in z njo mahal proti njemu. Tudi druga dva Kraguljeva tovariša sta pristopila – verjetno iz dolgočasja in iz prijetnih in neprijetnih spominov na vojno – in se debelo zazrla v Tomaževega prijatelja.



	V hipu sta morala zapustiti menzo. Tedaj se je v obema popolnoma zrušilo z vzgojo pridobljeno pozitivno politično prepričanje. Zagotovo se narodni heroj ne bi samo iz napihnjenosti hvalil in poudarjal, kako je trpel, ko je ubijal, če to ne bi bilo res.



	Tomaža ob neprijetnem spominu močno zmrazi. Zdrzne se in plašno pogleda v skupino dijakov, ki stojijo v bližini.



	Manjša skupina dijakov se počasi pomika k cerkvenim vratom, kjer obstanejo in od daleč zrejo v notranjost cerkve. Tudi ta skupinica si ne upa vstopiti v cerkev, saj bi jih jutri kdo od prisotnih profesoric ali profesorjev grajal, zasmehoval in zasramoval ter prepričeval, da je vera veliko zlo za človeka in za družbo.



	Pogreb se odvija z mašo. Glasno duhovnikovo govorjenje odmeva po cerkvi. Odmev nosi njegove besede skozi odprta vrata na pokopališče in grobovom brezplačno prinaša tolažilno uspavanko. Odmev prinese besede tudi med profesorice in profesorje in med zagrenjene dijake, ki še vedno molče stojijo v svoji razdvojenosti in od daleč mrko gledajo skozi odprta vrata v veliki cerkveni prostor.



	Tomaža vprašujoče spreleti: Bi profesor inženir Franc Remc tudi obstal pred cerkvijo, če bi bil med njimi na nekem drugem pogrebu? Verjetno bi se obnašal tako kot drugi. Je morda ob nedeljah hodil k maši, ko je bil na obisku pri starših? Verjetno je! In če ga je po naključju njegov dijak iz teh krajev videl v cerkvi, hm, kaj vse si je lahko mislil? Verjetno se je v dijaku izničilo pedagoško spoštovanje. Zagotovo je dijak pomislil, da bo še in še v srednji šoli štiri leta poslušal neprijetne laži, ker če profesor ni odkritosrčen tudi pri verskem vprašanju, potem se mu je in se mu bo zagotovo še zlagal tudi pri drugih življenjskih vprašanjih.



	Tomaž se vprašujoče ozre okrog in zelo preplašeno pogleda navzoče, kot bi se ustrašil svojih misli. Ne opazi nič nenavadnega; nekateri se šušljaje pogovarjajo, drugi še nemo zrejo predse in tako neprijetno prisostvujejo svoji razdvojenosti.



	Duhovnikova beseda v cerkvi zamre. Tisti, ki so zadnji vstopili v cerkev, izstopijo prvi.



	Od cerkvenih vrat do odprtega groba, do globoke jame, ni daleč. Vsi se neprijetno nagnetejo okrog rjavkaste jame. Grobarji spustijo v jamo profesorjevo krsto, nanjo pa še krsto s sinom in tako sina nekoliko nerodno položijo v očetovo naročje. Nekaterim spet nehote privre debela solza, ki ni porojena iz hinavščine. Dokaj hladen veter vse orošene obraze božajoče osuši. Šolski stanovski tovariš profesor inženir Anton Krigel pristopi k jami, iz žepa potegne listič in se pokojnemu kolegu v imenu vseh z lepimi besedami zahvali in poslovi; dijak iz četrtega letnika pa se grgrajoče poslovi tudi v imenu vseh dijakov.



	Na poti domov se Tomaž ves čas spominja profesorja inženirja Franca Remca. Spet se z divjo avtomobilsko vožnjo peljeta domov z gradbišča. Zazdi se mu, da Franc še zdaj sedi poleg njega, vidi ga, kako se ozira na vzvratno ogledalo in sliši ga, kako se jezi: »Kaj pa misli da je, če se vozi v mercedesu! Moj avto prav tako dobro potegne. Ne bom ga pustil prehitevati!« Vidi njegovo nogo, kako živčno in nestrpno pritiska na sklopko za plin. Mogoče pa je bilo njegovo večvredno prepričanje o njegovem avtomobilu vzrok njegove nezgode?





5


	Učitelj praktičnega pouka Zdravko Zavel je prepričan, da sta njegova vzgoja in poučevanje na najvišji možni ravni. Tomaža še in še poskuša neprijetno poučiti kljub težavnemu spoznanju, da je Tomaž preveč samozavesten in po svoje nekoliko prismuknjen brez prijetne želje po možnem uživanju in brez očarljive želje po lahkotnosti.



	Tomaž poskuša razumeti Zdravkove težave. Ja, tudi Tomaž najbrž računa na vodstvo. Ja, to! Sto hudičev! Močno zahrbten je in neprijetno potuhnjen, si dopoveduje.



	Zdravko s strahom opazuje Tomaževo zagnanost. Tomaž ne ugane, kako se Zdravko ves čas tiho jezi nanj: Ne, tega mu ne bom dovolil! Usran zelenec naj bi bil njegov šef? Ne, tega filma pritepenec ne bo gledal! Tudi partijska celica ga ne bo sprejela medse.



	Tomaž je prepričan, da je uganil Zdravkove misli, zato nekaj časa noče premišljevati o tem. Toda Zdravko kmalu ugotovi, da premalo razmišlja o Tomažu, ker si on preveč prizadeva, da bi praktični pouk strokovno posodobil s svojimi tesarskimi izkušnjami. Toda o vsem, kar načrtuje, se mora najprej pogovoriti z mentorjem. Ko pristopi k Zdravku, si mora v hipu tiho dopovedati, da mu je on predpostavljeni, zato mora tudi vse vedeti, kaj in kako bo poučeval.



	Zdravko ga vsakokrat pozorno posluša, na koncu se grdo odkašlja in strogo pripomni: »Se bom pogovoril z ravnateljem.«



	Tomaž opazi, da se Zdravku zdi zelo pomembno, da ga profesorji in profesorice vidijo ali kasneje tudi zvedo, kako se je ali kako se dalj časa zaupno pogovarja z ravnateljem. Vedno poskuša najti in tudi najde neko težavo, ki jo pri sebi na dolgo in široko predela, da se lahko z ravnateljem o tisti težavi dalj časa pogovarja. Ampak najbolj zadovoljen je takrat, če težava ostane takšna, kot je bila na začetku.



	Tomaž se večkrat tiho vpraša: Ali se Zdravko res mora o najmanjši odločitvi pogovoriti z ravnateljem? Mogoče so takšni pogovori samo vzrok uveljavljanja uspešnega medsebojnega poslovanja ali pa upajoča možnost do naziva šef praktičnega pouka? Zdravko mu je že omenil, da se mora tudi za najmanjše odločitve pogovoriti z ravnateljem, saj na šoli šefa praktičnega pouka ni.



	Kot že neštetokrat si Tomaž tudi to jutro zaželi, da bi si bila z Zdravkom prijateljsko blizu. Še vedno ga zelo moti medsebojno vikanje. Na stavbi, na gradbišču bi se dva z isto izobrazbo že prve dni poznanstva prijetno zbližala in tikala. Ampak ker je Zdravko nekaj let starejši, bo moral še ponižno počakati na njegov predlog za tikanje.



	Tomaž doma v kopalnici nerodno stoji pred ogledalom, se spontano brije in ves čas misli na šolo. Šolske težave so v njem za nekaj časa izrinile družinske nevšečnosti. V šoli je odnos med sodelavci neprimerno drugačen kot na gradbišču. Pa zakaj? se vpraša. Morda zato, ker se na gradbišču vsi vodilni trudijo po svojem znanju in močeh, da bi bila zgradba čim prej in čim kakovostnejše končana? V šoli pa ni medsebojne povezave, zato ni skupnega uspeha. Na gradbišču je šef nekdo, ki mu zaupajo in ga spoštujejo, čeprav se tikajo med seboj.



	»Službo boš zamudil!« ga opozori žena Olga iz kuhinje.



	»Saj še ni toliko ura,« poskuša opravičiti svoje sanjarjenje.



	»Je, je, poglej!«



	Naglo stopi v kuhinjo in res ugotovi, da je že pozen. »Pohiteti moram!« se naglo okrega. Pozabil je, da je sinoči v temi navil urno budilko in napačno naravnal čas bujenja. Ne spomni se, kdaj je kazalce po nerodnosti premaknil naprej, zato v šolo prispe pol ure prezgodaj. Usede se za pisalno mizo, zdolgočaseno škili v namizni koledar in močno zavzdihne. Nekaj časa jezno zre v svojo uro, ki kaže točen čas. Brezdelno se zazre skozi okno in se nekoliko sprosti. Neprijetno ugotovi, da tudi na šoli zelo hitro minevajo dnevi; še malo pa bo konec tokratnega šolskega leta. Ozre se k Zdravkovi mizi in se vpraša: Bo tudi danes zamudil za minuto ali več? Bog ve, zakaj zadnje čase to dela? Vsak dan bi se pred poukom morala sproščeno pogovoriti, kaj in kako bo učil, saj mu je mentor. Kako naj prijateljsko sodelujeta, če pa nista nikoli skupaj v času pred poukom?



	Tokrat ga Zdravko preseneti. Nekaj minut pred začetkom pouka vstopi in pozdravi z jeznim pozdravom.



	Vljudno mu odzdravi in ga vprašujoče pogleda. Zagotovo se je doma sporekel z ženo, ugotavlja. Saj je družinsko življenje lahko velika sreča, lahko je tudi sladek napoj za prijetno bivanje kjerkoli izven družine. Verjetno ne bo nikoli ugotovil, kakšno zakonsko življenje preživlja njegov mentor. Mnogo bliže bi si bila, če bi se tikala in si tako prijateljsko zaupala, kdaj in kako se je kdo skregal z ženo. Vstane, se obrne k njemu in se s hrbtom nasloni na svojo mizo. »Veste kaj!« zabrunda neprijetno. »Midva bi se lahko tikala, saj imava enako izobrazbo; no, ja, saj meni lahko rečete ti,« zelo nerodno zagrgra.



	»Prav, rekel ti bom ti, vendar sem jaz nekaj let starejši od tebe,« zarenči.



	Slišal je že, da tudi drugim sodelavcem ne dovoli, da bi ga tikali. Verjetno občuti tikanje kot ponižanje in nespoštovanje. Starejši naj bi tikal mlajšega, mlajši pa mora vikati starejšega.



	»Hmmm! Vam bom pa še naprej rekel vi,« se vda.



	»Kakor hočeš!« zabrunda renčavo.



	Potem pa ne ve, ali naj ga vika ali tika? V zadregi močno pordeči, vsaj zdi se mu tako, in se zamorjeno usede nazaj za mizo.



	Pozvoni za začetek pouka. Tomaž naglo vstane in se še enkrat vprašujoče zazre v Zdravka. Njegov temen pogled mu nakazuje hudo uro.



	Od daleč sliši hrup dijakov izpred tesarske delavnice, vsi so preveč glasni in nemirni. Nervozno si pod pazduho popravi mapo in v njej skico, ki jo je včeraj pripravil za današnji pouk. Ko pride do skupine, neprijetno zagodrnja: »Po zvonjenju bi se morali umiriti.«



	»Če bi bila delavnica odklenjena, bi vstopili in naše kričanje se ne bi razlegalo okrog,« se oglasi Simon iz sredine.



	Nalašč ga presliši, ga tiho pohvali in sklene, da bo jutri, brž ko bo prišel v šolo, najprej odklenil delavnico, potem pa pisarno.



	V delavnici pred tablo obstane in počaka, da se umirijo. Na zgornji del table napiše današnjo delovno nalogo, nato pa nekoliko nervozno s kredo riše in razlaga, kje in kako se uporabi lesna zveza repast greben. Dijaki, sedeč v klopeh, ki so jih sami napravili, sede zapisujejo v zvezek in tudi skicirajo vanj, držeč ga na kolenu. Nepričakovano in brez trkanja ali opravičila vstopita dva dijaka iz Zdravkove skupine.



	»Tovariš naju je poslal, da vam naj poveva, da morate danes obravnavati nalogo z naslovom: Lesna križna zveza,« reče prvi in pomembno pogleda po navzočih.



	Spreleti ga vroče in je zelo neprijetno presenečen. Zabodeno se zazre v vstopajoča in brez besed bedasto obstane pred tablo. V trenutku ni sposoben najti neke šaljive pripombe, ki bi njega in njegovega mentorja opravičila pred dijaki.



	Dijaki z vprašujočim pogledom nekajkrat potujejo od njega do sošolca iz Zdravkove skupine in se skrivoma posmehujejo.



	Zdravkova dijaka opazita njegovo zadrego, se sproščeno nasmehneta in navihano pomahata sošolcem v pozdrav.



	Obrne se k tabli in opazi, da mu roka drhti. Osupljivo občuti popolno nezbranost. V glavi mu grdo brenči težavno vprašanje: Zakaj mu Zdravko ni že pred poukom povedal, kaj mora poučevati v današnjih urah? Zakaj ni sam prišel v tesarsko delavnico? Zakaj ga ni povabil v neki kot v tesarski delavnici in mu povedal nekako tako, da ga dijaki ne bi slišali? Zagotovo ga hoče s tem načrtno ponižati in tokrat mu je to uspelo. Mogoče pa Zdravku ni všeč njegova samostojna priprava učnih ur? Lahko bi mu povedal ali ga nahrulil v času, ko bi bila nekje sama! Danes zjutraj sta bila dalj časa sama v pisarni. Mogoče je na partijskem sestanku zvedel, da ni v komunistični partiji? Mogoče je zvedel, da je bil njegov oče zaprt, čeprav nikoli obsojen zaradi politične nezanesljivosti? Verjetno ga bo poskušal v zafrkljivi obliki odstraniti s pripombo: Tomaž Por ni sposoben za učitelja zaradi neprilagodljivih službenih odnosov. Ali pa ga bo v takšni obliki poskušal prisiliti, da bo sam dal odpoved v času bližajočih se šolskih počitnic. Vprašujoče se zazre v že napisan naslov današnje učne teme in porodi se mu neprijeten odpor: Ne, ne sme izbrisati, osramotil bi se! Poskuša še zbrano nadaljevati z razlago, kako se naredi repast greben in kje ga uporabljamo. Ampak dokaj hitro spozna, da je neprijetno raztresen in da ni sposoben normalnega poučevanja. Zelo se jezi nase in na naključje, ki ga je trapasto pripeljalo pred to tablo. K sreči pozvoni zvonec in naznani odmor. Obrne se k dijakom in zakriči: »Če bo kdo v naslednji uri zamudil začetek pouka, bo ostal zunaj, ker bom po odmoru zaklenil vrata!« Še nekaj časa počaka pred tablo, da vsi zapustijo delavnico.



	Že dalj časa ga zelo jezi pohajkovanje Zdravkove skupine po tistem dolgem in ozkem šolskem hodniku v času pouka. Tudi njegovi dijaki so že nekajkrat poskušali pohajkovati, pa se je vsakokrat močno razjezil. Tokrat pa se je že zjutraj odločil, da bo zelo strogo ukrepal in jih poskušal naučiti reda. Večkrat je premišljeval o Zdravkovem načinu poučevanja in vsakokrat prišel do neljubega spoznanja: Verjetno zato tako poučuje, ker v času, ko ni teoretičnega pouka na šoli, nihče ne nadzira izvajanja praktičnega pouka. Zato je najbolje, da se učitelj čim manj napreza in dijake kjerkoli počitniško sprosti; on pa naj porabi čas za umirjeno sedenje v svoji pisarni ali kje drugje. »Toda brez discipline ni reda!« si tudi tokrat glasno zagode.



	Bližnji zakasneli dijak se vprašujoče ozre z debelim pogledom.



	Tomaž ne ve, ali je Zdravko v svoji delavnici že pohitel in jo zapustil pred zvonjenjem? Ne ve, ali se je v pisarni usedel za mizo in je zelo zadovoljen s tisto domislico, ki se mu je porodila danes zjutraj pred začetkom pouka? Ne ve, samo sluti, da se je Zdravko že večkrat vprašal, kako naj bi učinkovito ukrotil novopečenega učitelja in ga grdo ponižal.



	Zdravko v pisarni Tomaža pričaka z rahlim nasmehom. Ko ga Tomaž pogleda, se naglo zresni in jezno našobi ustnice. Opazi njegov našobljen izraz; vidi, kako samovšečno in nasršeno sedi za mizo; vidi, kako mu v jezi obrvi štrlijo daleč naprej in kako so mu usta pripravljena na brutalni izbruh; vidi, kako njegove oči sršenasto in mežikajoče zrejo vanj. Nenadoma ga obide pobalinska nagajivost. To se mu vedno zgodi, če se nekje sogovornik ali sodelavec po nepotrebnem razjezi. Usede se za svojo pisalno mizo in se zasuka k njemu. Pozneje si nikakor ne more pojasniti, zakaj je prav ob tistem nepravem času izdavil: »Midva bova še velika prijatelja, če …«



	Zdravko mu ne dovoli dokončati stavka. Divje poskoči s stola in v hipu ves zažari, nato še z roko divje udari po mizi. »Midva nikoli! Kako si dovoliš to reči, da bova prijatelja! Jaz sem starejši od tebe! Bil sem že učitelj, ko se tebi še sanjalo ni o šoli! Zame si navaden zelenec! Kaj pa ti veš, kako je treba vzgajati dijake in kako poučevati! Zelenec zeleni!« In še se poniževalno dere, kot bi krotil večji razred zelo nagajivih dijakov v velikem prostoru.



	Zunaj pred pisarniškim oknom se zberejo učenci. Tomaž jih opazi. Pozorno poskušajo prisluhniti Zdravkovemu kričanju, se navihano spogledujejo in nasmihajo.



	Zdravko se še dere: »Lahko mi rečeš ti, vendar ne bova nikoli prijatelja, ker si prezelen!«



	Tomaža zajame sram. Močno razdvojen se obrne k svoji mizi. Zdravku pokaže hrbet in začne malomarno čečkati po papirju neke kroge in kvadrate. Trapasto se spreneveda pred dijaki, ki še skrivoma, dokaj vidno pogledujejo skozi okno. Hoče jim dokazati, da se ni nič pomembnega zgodilo in da zdaj o nečem razmišlja, čeprav se kolega Zdravko še nesramno dere. Nikakor ne more ugotoviti, kaj je Zdravka tako zoprno razkurilo? Mogoče bi se mu moral popolnoma podrediti? Zdravko je višji učitelj praktičnega pouka, Tomaž pa samo njegov učenec, asistent! Tako naj bi odslej govorili dijaki. Mogoče pa Zdravko res to hoče? Že kmalu na začetku skupnega sodelovanja je opazil njegovo nerazumljivo jezo, ko sta razred ločila na dve skupini. Verjetno je hotel, da bi skupaj poučevala en razred v enem prostoru, da bi Tomaž poučeval, Zdravko pa samo občasno sodeloval s pripombami. Spet pozorno pogleda skozi okno na skrivajoče dijake in prešine ga: Dijaki so prisotni pri Zdravkovi jezi. Jeza je že od nekdaj uničevala in še bo uničevala pozitivni odnos med prijatelji, sosedi, narodi; jeza je zelo huda bolezen brez razsodnosti; zrušila je že marsikatero zgodovinsko pomembnost, uničila neprecenljive vrednote. Mnogokrat je pomagala velikim slabičem in jih trapasto ovenčala s herojstvom.



	Šolski zvonec pozvoni konec odmora. Tomaž se močno zdrzne.

	Zdravko se sarkastično nasmehne, vstane in odide iz pisarne. Videti je zelo zadovoljen. Verjetno si zamišlja, da je na lahek način ukrotil novopečenega domišljavca v obliki učitelja. Verjetno mu bo moral še nekajkrat neprijetno dokazati, kdo mu je mentor.



	Tomaž se dobrovoljno približa svoji skupini dijakov. Ne nahruli jih, zakaj niso v delavnici, ker je že pozvonilo; tudi ukaže jim ne, da naj naglo vstopijo v delavnico. Ker pa dijaki očitno ne zaupajo njegovi navidezni dobri volji, utihnejo in se počasi zrinejo skozi delavniška vrata.



	Tomaž ne ve, da je Zdravko nekaj njegovih dijakov zadržal pri sebi. Verjetno se mu je nenadoma porodila misel, ki je Tomaž ne bo vesel. Tomaž bo zagotovo zelo bentil, ker nekaj njegovih dijakov ne bo pravočasno v delavnici.



	Tomaž stopi nazaj v pisarno in še nekaj minut posedi; hoče, da ne bi nihče od dijakov pregrobo občutil tiste grožnje z zaklepanjem vrat kot zlobne zafrkancije, temveč kot zdravo življenjsko navado, ki jo je treba spoštovati.



	Ko vstopi v delavnico, nekateri že mirno sedijo na klopi. Vrata zaklene, stopi pred tablo in prešteje dijake. »Reditelj!« reče zelo glasno.



	»Ja!« se oglasi pegast fant iz sredine.



	»Kje so Drago, Gregor in Miha? Odgovori, prosim!«



	Fant nekaj zabrunda, nekaj nerazumljivega.



	»Ponovi! Nisem slišal! Kaj si rekel?«



	»Ne vem, na hodniku smo bili vsi, kje so ostali, ne vem.« zagode dokaj glasno.



	»Prav, bodo pa imeli neopravičeno uro!« jezno zarenči. Obrne se k tabli; z roko pokaže na narisano lesno zvezo in nadaljuje s predavanjem. Neprijetno ugotovi, da ni dovolj zbran. Misel mu nenehno uhaja k Zdravku. Beseda zelenec se mu neprijetno vrača in ga ponižuje.



	Glavna vrata v delavnico so še zaklenjena.



	Ko se nekako že dvajset minut nezbrano trudi s predavanjem, zasliši trkanje na vrata.



	»Tovariš! Oni trije so prišli,« se oglasi reditelj.



	Skozi motno šipo na vratih medlo opazi tri mladeniče, ki tiščijo svoj nos na steklo. »Kar naj še malo počakajo, da si bodo zapomnili, kdaj so zamudili uro pouka,« glasno zabrunda in poskuša nadaljevati s predavanjem.



	Čez nekaj minut izza vrat mladeniške glave izginejo, kar opazi, ampak se noče vznemiriti; še poskuša nadaljevati s predavanjem, čeprav je vse manj zbran.

	Nenadoma se naglo odprejo stranska vrata. V delavnico vstopijo trije zamudniki z učiteljem Zdravkom. Zdravko se škodoželjno zareži in zagode: »Tovariš Tomaž, teh treh ne moreš kaznovati, ker so se ves čas po odmoru pogovarjali z menoj.«



	Tomaž trdo stisne ustnice. Ve, da ne sme ničesar reči, ker mu je Zdravko mentor. Pred dijaki dokazovati neresnico, bi bilo nekulturno, ne vzgojno in kaznivo; ne sme in ne more potrditi pravilnosti takšnega ravnanja. Pozorno se ozre po dijakih; na vseh opazi porogljiv nasmeh. Zamudniki se sproščeno usedejo in se neprikrito režijo.



	Zdravko zapusti delavnico. Tomaž sluti, kako gre Zdravku vso pot po ozkem in dolgem hodniku do zidarske delavnice na smeh; verjetno je zelo zadovoljen s svojo mentorsko vlogo in z dejanjem, s katerim je Tomaža prelisičil.



	Tomaž se sarkastično zazre v zamudnike in zafrkljivo reče: »Zelo smešno! A ne, da je?«



	»Saj je res smešno,« zagode nekdo iz sredine.



	Tomaž se tiho vpraša: Naj jim še in še utemeljuje, da samo red in ustvarjanje različnih dobrin pogojujeta dokaj znosno življenje v vsaki skupnosti z različnimi običaji in navadami. Red in ustvarjanje sta gradila mesta in poti, elektrarne in tovarne, šole in zavode, železniške postaje in letališča in še in še; brez reda ne bi sedeli v tem prostoru. Ne, zdaj ni dovolj zbran za takšno razlago! si odgovori.



	Nadaljuje s poučevanjem, pa se mu krepko zatika; z neprijetnimi prekinitvami zgublja snovno povezavo. Dijaki so zelo nemirni, še nikoli niso bili tako in ga s tem še bolj obremenjujejo; lahko bi nesramno zarjul, ampak ker je disciplina trapasto zrahljana z Zdravkovim ukrepom, se lahko zgodi, da se mu odkrito zarežijo in postanejo še bolj nemirni.



	Po končanem poučevanju zelo živčen in neprijetno utrujen zapusti delavnico; tako se počuti, kot bi bil nekoliko omotičen. Zelo nezbran se usede v avto in požene. V prvem križišču brez semaforja z enakovrednimi ulicami pogleda na desno, pa ne vidi avtomobila, ki se mu naglo približuje. Nemoteno nadaljuje z vožnjo; gume zacvilijo, toda ne njegove, in že grdo zaropoče; zasuka ga v levo in motor mu utihne.



	Iz avtomobila, iz spačka izstopi mlada ženska – verjetno še dekle – drobne postave. Jokajoče pogleda v sprednji del svojega avtomobila in zastoka: »Pa prav danes, ko se mi zelo mudi. Prejšnji teden sem kupila ta avto in zdaj je že poškodovan.«



	V križišču se zelo hitro zbere nekaj radovednežev, ki se takoj vživijo v vlogo razsodnika in glasno ocenjujejo škodo. Nastane nered, avtomobili nepravilno obstanejo in tisti, ki so nekoliko oddaljeni, nesramno hupajo.



	»Tja na pločnik zapeljiva in se pogovoriva,« predlaga. Popolnoma je pretresen in raztresen, še tisti kanček prejšnje zbranosti mu nekam izhlapi. Bedasto se usede za volan, toda ne more ga zavrteti; občuti, kot bi se sprednje kolo zataknilo ob pločevino.



	Ženska še vedno vsa solzna ponovno izstopi iz avtomobila in brez besed pricvili k njegovemu oknu.



	Zelo neumno jo poskuša potolažiti: »Vi imate razbit samo utripajoči del luči; poglejte mojega, razbit blatnik je pritisnjen na kolo, avtomobila niti poravnati ne morem.«



	»Ampak vaš ni nov!« še zahlipa.



	»Vem, spregledal sem vas, imeli ste prednost. Tukaj imate zavarovalni del kupona.« Odtrga ga od zavarovalne police, čeprav ni popolnoma prepričan v svojo krivdo.



	»Ampak avto ne bo nikoli več nov!« spet cvileče zastoka drobna ženska.



	Neprijetno skomigne z rameni. »Tudi na mojem se bo poznalo. Oprostite! Drugače vam ne morem pomagati.«



	Izstopi iz avtomobila, se skloni k sprednjemu kolesu in z rokami poskuša poravnati pločevino vsaj za toliko, da bi se lahko odpeljal domov. Neki radovednež nesebično pristopi in mu pomaga. Kljub neprijetni nervozi drugih mimo vozečih le uspeta. Odpelje se domov.





6


	Nastopi čas počitnic, čas dolgočasnega brezdelja, nenehnega iskanja nečesa prijetnega, neverjetnega, neponovljivega z vtisom sreče. Počitniška sreča naj bi vsem dijakom mehko napolnila dušo; pri poročenih pa naj bi poravnala neprijetne spore, ki so ostali še iz vsakodnevnega naprezanja za boljši jutri. Se pa tudi zgodi, da dolgočasno brezdelje podtalno napolni dušo z neprijetnim sovraštvom; sovraštvo pa je lahko zelo usodno za vse, za dijake, za družine in prijatelje, razmišlja Tomaž.



	Učitelj Zdravko zelo uživa v brezdelju, ki so mu ga tudi to leto prinesle šolske počitnice. Zaradi očarljivega brezdelja nekajkrat na šoli poskuša poiskati ravnatelja.



	Tomaž sluti, da Zdravka ves čas moti neka neprijetna misel o njem. Seveda se bo o tem pogovoril z ravnateljem in mu povedal, kako je neposlušen. Verjetno se Tomaž zaradi tega tako obnaša, ker ni nikjer zapisano ali objavljeno, kdo mu je nadrejeni. Toda v tem času počitnic se ne srečata, čeprav tudi ravnatelj občasno pride na šolo za uro ali dve.



	Tomaž nesproščeno preživlja prosti čas, večkrat se nehote spomni na šolsko delo in takrat je slabe volje in močno razdvojen. Neki dan ga prešine: Zdravko ga poskuša z grobim poniževanjem izriniti s šole. Mogoče bi mu že uspelo, če bi kandidati nenehno vlagali prošnje za sprejem na njegovo delovno mesto učitelja praktičnega pouka, ampak za ta poklic ni zanimanja.



	Kjerkoli je Tomaž z družino ali če je sam nekje z leposlovno knjigo v roki, se zasanja in že je z mislimi v službi z mnogimi vprašanji: Se bo Zdravko vsaj toliko spremenil, da bo možno službovati z njim? Bog ve, kakšna navodila je dobil od partije? Tudi kakšen odnos naj bo med njima? Seveda, v primeru, če je Zdravko v partiji? So res vsi profesorji in učitelji v partiji?



	Po navadi sta pred novim šolskim letom določena dva dneva pred začetkom pouka za prvo konferenco.



	Tomaž malodušno vstopi v šolsko vežo in nehote pozorno prisluhne klepetavemu šumenju, ki prihaja skozi odprta vrata konferenčne dvorane. Šumi tako prijetno in neprijetno kot pri dijakih v razredu pred poukom.



	Korak pred njim v dvorano vstopi profesor matematike Toni Zagon v spremstvu dveh profesoric. S prvimi, ki se v dvorani sreča, se prijateljsko pozdravi, z nekaterimi pa še prijetno objame.



	Tomaž obstane pri vratih, glasno pozdravi in se rahlo prikloni, ampak ker nima prijateljev, mu najbližji brezbrižno odzdravijo, kot tistemu, ki ga na cesti samo bežno poznajo.



	V Tomažu je še iz otroštva prisoten manjvrednostni kompleks. V tistem času sta starša od njega zahtevala znanje brez predhodnega poučenja, kaj sme in česa ne. Takrat nikakor ni mogel razumeti, zakaj je od staršev nenehno zasmehovan in poniževan, zato se tudi tokrat med profesoricami in profesorji neprijetno počuti.



	Že v prejšnjem šolskem letu je opazil, da se skoraj vsi držijo nekega nenapisanega pravila. V zbornici se usedejo tja, če je le mogoče na tisti stol, na katerega so se usedli pri prvem zasedanju profesorskega zbora. Prvi dan, ko je vstopil v zbornico, se je usedel na stol poleg Zdravka Zavela. Tokrat Zdravko že sedi in bere revijo Prosveta. Prijazno ga pozdravi in mu ponudi roko; Zdravko jo sede brezbrižno prime in rahlo pokima v pozdrav. Z utesnjenim občutkom se usede poleg in se pozorno ozre po zbornici. Velika ura nad velikimi temnimi vrati kaže minuto pred osmo. Na nasprotni strani z velikega in visokega stropa visijo temne, nekoliko zakajene zavese in delno prekrivajo velika okna. Ob veliki mizi v skupinah stojijo profesorice in profesorji in se zelo glasno pogovarjajo, nemalokrat pa se tudi preglasno zasmejijo. Na koncu mize ob steni brez oken stojijo velike omare, vgrajene druga poleg druge, kot bi bile eno, za razredne dnevnike, redovalnice in šolske učbenike. Pozorno se ozre na uro, ki kaže točno osem, ampak nihče od prej stoječih se ne usede. Ravnatelj vstopi in se napoti s svojo značilno naprej sklonjeno držo proti njemu namenjenemu stolu. Kot dijaki, ko čakajo profesorja v razredu, vsi stoječi naglo planejo do svojih sedežev, se usedejo in utihnejo.



	Ravnatelj se takoj ne usede; najprej si stoje popravi srebrna očala, pogleda na vse strani, vse prisrčno pozdravi in se šele potem zelo sproščeno usede.



	Ker je miza zelo velika in ker ravnatelj sedi v isti ravnini, mora Tomaž ves čas pogledovati s strani, če ga hoče videti.



	Ravnatelj po začetku predgovora sproščeno nadaljuje: »V tem šolskem letu imamo neprimerno več razredov kot v prejšnjem, ker se je vpisalo precej več otrok. Namerno sem rekel otrok in ne fantov zato, ker smo letos sprejeli v šolo tudi kar nekaj deklet. To je zelo pozitiven odnos do mladine, to je dokaz pravilnega razvoja naše socialistične družbe.« Nato vzame list papirja, prebere, koliko razredov bo v tem šolskem letu, koliko dijakinj in dijakov bo na šoli in da bo za poučevanje primanjkovalo kar nekaj profesorjev ali profesoric in učiteljev in za vse razrede razrednikov. »Tokrat bosta morala učitelja praktičnega pouka sprejeti tudi razredno nalogo.«



	Zdravko se zdrzne, se nasmejan nagne k Tomažu in zašepeta: »To me pa resnično preseneča.«



	»Še nisi bil razrednik?« ga brž pobara in tako hoče od njega zvedeti nekaj novega. – Z začetkom novega šolskega leta je sklenil, da ga bo tikal.



	»Do zdaj še ne,« zagode šepetaje in mirno sprejme tikanje.



	Tomaž opazi nekaj bližnjih vprašujočih pogledov. Odmakne se od Zdravka in v zadregi ne ve, kaj naj bi počel z rokami. Trapasto pogladi mizo in z nohtom bedasto seže v okvaro, v razpoko in tako poskuša ugotoviti njeno globino. Za nekaj časa je nerazumno odsoten. Osredotoči se na mizno razpoko, ker ga prešine: Razpoka je lahko v naravi tudi prijetno presenečenje za seme, ki je pomotoma zašlo vanjo. Razpoka na hiši pa mnogokrat dokazuje, da je pod hišo tresenje in zibanje, da je spodaj prvi dokaz hišnega razpadanja. V takem primeru je zagotovo veliko in usodno presenečenje za hišne stanovalce.



	Ko ravnatelj bere, koliko ur bo morala ta profesorica in ta profesor poučevati na teden, ker za vse ni nikoli enaka učna obremenitev, postane zelo pozoren. Toda zaman čaka na svoje ime. Saj ravnatelj ve, koliko bo razredov, torej ve, koliko bo skupin! Ali pa je praktični pouk nepomemben? Spet z nohtom seže v mizno razpoko in se miselno oddalji: Na začetku poučevanja mu je Zdravko rekel, da je ravnatelj sovražno razpoložen do praktičnega pouka, ker se dijaki pri praktičnem pouku ničesar ne naučijo. Ja, ja, učni program bo moral zelo dobro pripraviti in tako vsem profesoricam in profesorjem dokazati, da se dijaki pri njem lahko marsičesa naučijo, se priduša.



	»Želi kdo kaj pripomniti?« vpraša ravnatelj.



	»Jaz!« reče profesorica Olga Gramar in dvigne roko. Očitno Olga zaradi svoje starosti poskuša, ampak ne more skriti nagubanega obraza.

	»Prosim,« zabrunda ravnatelj.



	»Sprašujem se in vprašam vas, ali sta učitelja Zdravko Zavel in Tomaž Por dovolj kvalificirana za vzgojo dijakov? Namreč slišala sem, da bosta razrednika.«

	Ravnatelj si nerodno pogladi košate brke, saj je očitno neprijetno presenečen, nato spregovori: »Zdravko Zavel je že pred leti opravil pedagoški izpit; pričakujem, da ga bo to šolsko leto tudi Tomaž Por. Menim, da sem dovolj razumljivo odgovoril na vprašanje.«



	Tomaža zelo hladno spreleti. Profesorica Olga Gramar ga je v hipu prepričala, da si bo težko priboril spoštovanje pri profesoricah in profesorjih. Ja, tako je, resnično je tako; če tokrat ravnatelj ne bi imel organizacijske krize zaradi novih razredov in razredništva, ne bi pritrdilno odgovoril na Olgino vprašanje.



	»Jutri je spoznavni dan,« nadaljuje ravnatelj. »Zjutraj ob sedmi uri bo zbor vseh profesoric in profesorjev, učiteljic in učiteljev, uslužbenk in uslužbencev pred šolo. Čakal nas bo Turistov avtobus. Odpeljali se bomo proti morju. V Hrastovljah, v tamkajšnji cerkvi si bomo ogledali freske – Mrtvaški ples. Po ogledu bomo kosili v bližnji gostilni. Po kosilu bomo nadaljevali z vožnjo proti morju. V Poreču v hotelu Laguna bomo večerjali in prenočili. Naslednji dan bomo v bližnjem kampu, tam, kjer imamo počitniške prikolice, porušili baldahine in vse prikolice pripravili za prezimovanje.«



	Zdravko se nagne k Tomažu in dvoumno spregovori: »Letos bomo pa zelo garali.«



	Ne razume ga, zato trapasto skomigne z rameni: »Ne vem, premalo časa sem na šoli,« zašepeta.



	Zdravko mu zelo glasno odgovori: »Ja, pozabil sem.« Kot bi hotel reči: Zakaj hudiča se pogovarjam s tabo, če si še zelen!



	Ja, resnično, Zdravko je že pozabil, da je pred letom dni prišel k njemu v stolpnico v njegovo stanovanje takrat pred njegovim nastopom učiteljske službe.



	 Ampak Tomaž do zdaj še ni uganil, zakaj je prišel.



	»Zaključujem konferenco,« ravnatelj sproščeno reče.



	Naslednji dan, ko se Tomaž z avtom pripelje pred šolo, še nekoliko posedi v njem, ker ga nenadoma obide čudna in nerazumljiva tesnoba; prvič bo šel s profesoricami in profesorji na potep; verjetno ga bodo ves čas skrbno ocenjevali. Zagotovo bo doživel več neprijetnih kot prijetnih trenutkov.



	Turistov avtobus že stoji v bližini, zraven pa stojijo profesorice in profesorji v manjših in večjih skupinah.



	Tomaž se nesproščeno izvleče iz avtomobila in trapasto obstane, ker se ne more odločiti, h kateri skupini naj se napoti; da bi prvi vstopil v avtobus, zagotovo ne bo pametno.



	Na včerajšnji konferenci je ugotovil, da je na šoli več profesoric kot profesorjev. Še enkrat se ozre okrog. V treh majhnih skupinah stojijo ženske. V največji skupini so mešani. Stopi do večje skupine in ugotovi, da stojijo v krogu. Glasno jih pozdravi v pričakovanju, da ga bodo sprejeli medse. Toda na pozdrav mu nihče ne odgovori, vsi se sprenevedajo, kot da ga ne vidijo in ne slišijo. Obstane za krogom in pozorno prisluhne. Najbolj glasna je profesorica Milena Tros; s svojo zelo majhno in zavaljeno postavo učinkovito napolni del kroga. Videti je zelo razigrana; občasno se s krohotajočim smehom glasno in zoprno zareži. Tomaž čez rame manjšega profesorja pozorno pogleda v krog in vidi, da v sredini stoji zaboj s hrano, poleg pa nekaj steklenic žgane pijače in vina.



	Mogoče bo pa na tem izletu še zelo zabavno? ugiba. Nerodno mu je še stati pred krogom, zato se napoti v avtobus.



	Minuto za tem ravnatelj pred avtobusom zelo glasno vabi: »Gremo, gremo!«



	Vstopajo počasi in se pozorno ozirajo po sedežih. Toda nihče noče prisesti k njemu. Končno Zdravko majavo pride in prisede. Tudi zaradi njega se počuti zelo zamorjenega. Malo prej si je močno želel prijetnega poznanstva in prijateljstva z nekim drugim, pa ni vedel, kako naj bi to uredil. Zelo si je želel, da se Zdravko ne bi usedel poleg.



	Zdravko je širokopleč, majhen in predrzen, zato zasede tudi del njegovega stola; ker pa tudi Tomaž ni droban, se mora močno in neprijetno stisniti k šipi, da nekako sproščeno obsedi.



	Avtobus se premakne.



	Ko se pripeljejo izven mesta Kotanja, se Tomaž radovedno zazre skozi okno. Dolgo opazuje naravo in občasno prisluhne vse bolj kričečemu vzdušju v avtobusu. Če pa močno in pozorno prisluhne, ujame bližnji razumljiv pogovor, ki ga ne zanima. Nekako po dveh urah vožnje pod seboj, pod cesto zagleda Planinsko presihajoče jezero, tokrat dokaj visoko napolnjeno z vodo. Drevesa s krošnjami lebdijo na vodi. Sončni žarki se odbijajo od gladine in skozi avtobusno okno skeleče udarijo v oko. Šofer upočasni vožnjo tudi zato, ker se na nekem delu cesta vijugasto vzpenja na hrib.



	V zadnjem delu avtobusa so vse bolj neprijetno živahni in glasni.



	Tomaž se nekoliko nerodno privzdigne in ozre čez zglavnik. Na zadnjem sedežu profesorica Milena Tros nagne steklenico z žganjem in se grdo spači. Poleg nje stoji izredno visok in suh profesor inženir Zvone Zvopar, pridrži ji steklenico in jo še spodbuja k pitju. Tomaž prvič odkriva drugačno plat obnašanja profesoric in profesorjev. V svoji razdvojenosti se globoko zamisli: Profesor ali učitelj naj bi bil vzor mladim? Mogoče pa je samo on tako prepričan? Vprašanje ga neprijetno preseneti in osupljivo prizadene. Tako, profesor naj bi bil vzor mladim; še sreča, da ni nobenega dijaka v avtobusu. Obrne se in ponovno zazre skozi okno, ampak nekaj časa narave ne vidi. Zadnjič se je v zbornici poskušal približati profesorju Zvonetu Zvoparju v času glavnega odmora z namišljenim vzrokom, pa mu ni uspelo. Mogoče mu bo tokrat na izletu? Profesor inženir Zvone Zvopar je šef strokovne predmetne skupine in zato tudi posredno njegov nadrejeni. Pred počitnicami se mu je v zbornici nekajkrat poskušal približati, pa je verjetno vsakokrat zaslutil njegovo namero in se brž z najbližjim ali najbližjo pošalil v obliki zafrkancije in ga tako zadržal v določeni nerazumljivi razdalji. Ves čas minulega šolskega leta je pričakoval njegov obisk v delavnici; želel si je njegove pomoči pri poučevanju, pa je ni dočakal.



	Steklenica z žganjem priroma do Zdravka. »Sindikat časti!« je Tomaž slišal od zadaj sedečega.



	Ozre se po avtobusu. Vsi moški, ker so v manjšini, sedijo pri ženskah, le on ima poleg sebe namišljenega šefa praktičnega pouka.



	Ravnatelj sedi spredaj v bližini šoferja; na njegovo ramo se muckajoče sklanja profesorica – po navadi do drugih zelo zadržana, zdaj pa ne more skriti simpatije do njega. Občasno se nežno pritisne k njegovi glavi in ga šepetaje osvaja. Oba sta poročena, oba imata otroke!



	Tomaž nekaj časa s kančkom očesa pozorno spremlja njuno koketiranje in tako poskuša ugotoviti, kako globoko sta že zabredla v morebitno novorojeno ljubezen, ampak se trudi zaman.



	Na levi strani sedi par, ki ni glasen, se ne reži z drugimi, videti je prijetno odsoten v trenutnem zadovoljstvu; mirno se držita za roke kot dva mladoletna zaljubljenca – tudi oba poročena – in očitno zelo uživata. Tudi druge opazuje in ocenjuje, ker je še vedno prepričan, da so vsi, ki poučujejo mladino, družbeni izbranci in moralno najbolj čisti. Kje pa piše, da če ljubiš, si moralno nečist, ga nenadoma prešine. Kmalu se prijetno potolaži z mislijo, da je v tem času sodobno in moderno takšno ljubezensko vedenje. Profesorice in profesorji pa ne smejo biti neki zaostali ljubezenski fosili. Zelo napačno bi bilo, če se ne bi prosvetni delavec obnašal po najnovejši ljubezenski modni muhi.



	Ustavijo se v vasi Hrastovlje. Pri hiši, ki stoji vpeta na vzpetino, v ulici, ki je nerodno speljana okrog vogalov starih hiš, se ustavijo. Od tam se peš napotijo proti cerkvici. Nekaj sto metrov morajo prepešačiti do majhnega hribčka, do majhne cerkvice v kraški dolini. Starejša domačinka, vodnica, obstane pred visokim obrambnim zidom, vse prisrčno pozdravi in zelo nazorno pove, kako so se za taborskim zidom, ki obkroža cerkvico, nekdaj domačini skrili pred Turki. Ubranili so sebe in to malo romarsko cerkvico. Povabi jih v cerkev. V majhnem temnem skrivnostnem prostoru jim zamre alkoholno podkrepljen smeh. Notranjost se razgrne kot ena sama velika freska. V petnajstem stoletju je strop in stene poslikal Janez iz Kastva. Kakor v nanizanki pred njimi smrt mori vse, tudi bogatina, cesarja in reveža. Šepetaje občudujejo slikarjevo delo in se prijetno zavedajo, da je po več sto letih to slikarsko delo vse bolj cenjeno. V posvečenem in skrivnostnem prostoru se alkoholni hlapi mešajo s smrtnim plesom na steni in tako bistrijo kalne poglede. Boleče se v njih sprosti trezno razmišljanje o nezadržni minljivosti, revščini, razuzdanem življenju, bogatem napuhu, hinavščini in laži; vse je minljivo, samo spomin še ostane v obliki kostnega skeleta. Vsi nehote izgubijo nasmeh. Močno zresnjeni zapustijo cerkev in zunaj še nekaj časa zamišljeno zrejo nekam naprej skozi obzidni portal.



	Zrinejo se v avtobus in molče posedejo. Tomaž ugotovi, da se vsi brez dogovora usedejo na stol, kjer so malo prej sedeli. Še nekaj kilometrov se brez razuzdanega obnašanja peljejo nekoliko zamorjeni s šaljivo smrtjo. Šele po več kilometrih brezskrbne vožnje in na novo izpitega alkoholnega okrepčila, se jim ponovno vrine dobra volja; najprej pri profesorici Mileni Tros, nato še pri drugih.



	Ker Tomaž zaradi zdravja ne sme piti alkohola, ves čas trezno opazuje in mnogo razmišlja. Nenadoma si zaželi, da bi se z njimi trapasto naužil alkoholne opojnosti, ampak se ob največji želji ponovno neprijetno spomni svoje nezgode. Vedno ga nekoliko tesno stisne spoznanje ob bolečem spominu, kako se je moral v letih svoje najlepše mladosti in tudi pozneje močno truditi za življenjski uspeh, za hojo po trezno načrtovani življenjski poti do zamišljenega cilja. Bil je tesar in ob delu nadaljeval s šolanjem. V času počitnic in ob drugih prostih dnevih je delal kot tesar pri gradbenem podjetju Tehnika tudi po šestnajst ur dnevno. Direktor mu je obljubil, da bodo vse njegove nadure obračunali kot petdesetodstotni dodatek na navadno uro, ves znesek pa pozneje spremenili v navadne ure, navadne ure pa podelili z delovnimi dnevi v času šolanja in mu urno vrednost mesečno izplačali, kot bi delal štiri ure dnevno. Direktor ali kdorkoli mu ni smel odobriti štipendije, ker je bil njegov oče takoj po drugi svetovni vojni zaprt zaradi politične nezanesljivosti. Tomaž je neke nedelje tesarski skupini pomagal odstraniti opaž za betonsko ploščo. Previdno in utečeno so odstranjevali podpore, nazadnje pa pustili samo še eno, ki je nosila ves opaž pred zrušitvijo. Umaknili so se v varen prostor, vsaj tako so bili prepričani. Vodja skupine je od daleč spretno z močnimi udarci odstranil zadnjo oporo. Opaž je zgrmel na tla in tedaj se je Tomažu za nekaj dni ustavil zaznavni del življenja. Pozneje v bolnici, ko je lahko ponovno razmišljal brez bolečine, je ugotovil, da se je moral neki kos lesa nekje sprostiti in vrteč se po zraku našel njegovo čelo v zavarovanem prostoru. Posledico pa še vedno čuti. Tudi zdaj ob najmanjšem zaužitju alkohola se mu dokaj hitro pojavi neprijetna vrtoglavica. Še in še mora zavračati alkohol in s tem vedno izpade kakor bedasti posebnež z nenavadno moralo. Še trezno razmišlja o tokratni vožnji in kmalu ugotovi, da bi lahko še to popoldne pri morju v kampu pripravili počitniške prikolice za prezimovanje. Zakaj potem prenočevati v hotelu?« se vpraša.



	Ustavijo se pred hotelom Laguna – tretja kategorija – in dokaj hitro iz avtobusa potegnejo svojo prtljago za eno noč. Ravnatelj med tem v majhni recepciji že uredi vse potrebno in prejme ključe. Tako naglo in spretno jih razdeli, da nobeden po nepotrebnem ne opazi, kdo bo s kom spal. Učitelja Zdravko in Tomaž dobita svojo sobo.



	Soba je zelo majhna, opremljena z dvema posteljama na nizkih nogah z nizkimi stranicami, ki bi lahko služili tudi za kavč, s strani pa še z dvema zelo majhnima omaricama; v bližnji steni za ozkimi vrati pa se skriva zelo majhen toaletni prostor.



	Spregovorita samo tiste nujno potrebne besede, ki z dogovorom razporedijo prostor in čas.



	Ker se po prhanju zelo dolgočasita, se odločita, da pojdeta v restavracijo, čeprav še ni čas za večerjo.



	Tam ni še nikogar. Na treh dolgih mizah so listki z napisom: Za Gradbeno srednjo šolo. Tiho obstaneta in pomislita, kam naj bi se usedla. V bližini je še majhna miza za štiri osebe s prav takšnim listkom. Brez dogovora se usedeta za prvo večjo podolgovato mizo.



	Skozi do tal viseče okenske zavese že sili večerni mrak. Bližnje mize zasedejo drugi turisti. Vonj po kavi se meša z vonjem po alkoholu. Strežnik z vozičkom pripelje prvo večerjo in še nekaj steklenic z alkoholno pijačo.



	Dolgo se molče ozirata k vhodu in končno dočakata pričakovane sotrpine, ki zasanjano prihajajo v parih, toda nobeden se noče usesti poleg.



	Tomaža stisne to nerazumljivo tesnobno spoznanje in ga sili, da zabodeno zre v sodelavke in sodelavce in se sprašuje, zakaj je osovražen, zakaj je njegovo delo, ki izhaja iz učenja ob fizičnem delu, manjvredno; morda pa je pri vseh mladostna razigranost ob nekdanjem sproščenem učenju v njih pustila drugačen pristop do prijateljice in prijatelja. Tesnobno spoznanje ga močno stiska k stolu. Že hoče vstati in zapustiti restavracijo, pa se premisli.



	»Poglej hudiča, niti eden se noče usesti poleg naju,« nekoliko hudomušno in užaljeno spregovori Zdravko in ga predrami.



	Zelo resno vzame pripombo in reče: »Takšnega obnašanja ne morem razumeti. Na gradbišču smo bili vedno vsi zelo enotni, med nami ni bilo opaziti razlik; na zabavah smo se skupaj šalili in bili pozorni drug do drugega.«



	»Gradbišče je gradbišče, šola je pa popolnoma nekaj drugega. Presediva se za tisto malo mizico,« predlaga.



	Tesnobno spoznanje Tomaža še bolj stisne k tlom in ga duši.



	Ko se presedeta, drugi brž posedejo njun prejšnji prostor, nekateri se tudi presedejo za tisto mizo, kjer sta malo prej sedela.



	Tomaž na prsih zdolgočaseno prekriža roke. Šele zdaj opazi, da ni nikjer profesorja arhitekta Ivana Unoviča; pogreša ga, on bi zagotovo prisedel k njima. Bog ve, zakaj se jim ni pridružil?



	Okrog velikih miz so vsi sedeži že zasedeni, le stola pri mali mizi še samevata.



	Pri vhodu v restavracijo osupljivo obstaneta profesor Zvone Zvopar in profesorica Milena Tros. On izredno suh in zelo velik, ona pa majhna in zavaljena; skupaj delujeta komično. Še stojita tam in vprašujoče zreta v restavracijo. Očitno sta zelo presenečena, ker zanju ni nihče prihranil prostora. Kot osramočena prisedeta k Zvonetu in Tomažu.



	Za velikimi mizami se glasno razživijo, za malo pa trapasto molčijo. Profesorica Milena Tros neprijetno grbanči čelo in zelo nemirno pogleduje k živahni skupini. Točaj na malo mizo postavi liter merlota. Nihče ga ni naročil, pa ga kljub temu pusti na mizi. Torej pijačo plača sindikat. Tomaž previdno prime steklenico, se ozre po navzočih in vpraša: »Smem natočiti?«



	Molče pokimajo in še nadalje molčijo. Tomaža tesnoba močno pritisne na sedež.



	Strežnik je z večerjo v zamudi; profesorji in profesorice uspešno praznijo kozarce. Profesorica Milena Tros pohiti s pitjem in Tomaž ji mora ponovno natočiti in to nekajkrat molče ponovita.



	Točaj pristopi in prazno steklenico zamenja z novo.



	Tomaža neprijetna tesnoba še bolj duši; za mizo sedeči in molčeči ga davijo in mu meglijo razum. Obrne se k profesorici, nehote nerodno in nekoliko žaljivo zabrunda: »Pri naših sosedih so pa zelo živahni; lepo je, če se ljudje najdejo na isti frekvenci.«



	Profesorica ga z motnimi očmi debelo pogleda, s prsti zapleše po mizi in na vso moč zakriči: »Prekleti kurc, kaj si dovoliš! Na kateri frekvenci pa si? Na kaj pa se ti sploh razumeš? Vem, da na nič drugega kakor na navadno usrano malto!«



	Tomaž se od presenečenja močno zdrzne. Glavo naglo odmakne, se bedasto spreneveda in trapasto zasmeje. Zasuka se in nedolžno pogleda po prostoru. Kljub temu opazi, da s tem ni in tudi ne more skriti neumnega presenečenja.

	Tudi profesor Zdravko se rahlo nasmehne, ampak ne od presenečenja, temveč zadovoljstva.



	Tomaž poskuša uganiti njegovo zadovoljstvo z mislijo: Prezelen si, da bi se družil z Mileno in tako je tudi prav!



	Po grdem Mileninem izbruhu – kot na povelje – vsi hkrati utihnejo in se vprašujoče ozrejo k mali mizi; nekateri se zoprno nasmehnejo, drugi pa resno in grdo zavijejo z očmi. Po hudomušnem spogledovanju se ponovno sprostijo in po prostoru spet močno zašumi, le ravnatelj še dolgo vprašujoče zre v Tomaža in Zdravka.



	Tomaž nikakor ne more verjeti neprijetnemu dogodku; dalj časa v grenki zadregi nepremično zre v od vina popackan prt.



	Ves čas nadaljnjega čakanja na večerjo Mileni noče ponovno naliti vina v izpraznjeni kozarec, zato si ga mora sama; niti pogledati je noče. Zagrenjeno zija v namizni prt; počuti se ponižanega in osramočenega.



	Milena ga še nekajkrat srepo pogleda in se vsakokrat sarkastično nasmehne, kot bi bilo njeno kričanje in poniževanje samo prijetna zabava.



	Tomaž po večerji brž vstane in odide. Sprehaja se ob obali in se nenadoma presunjen zazre v zaobljeno temo morja z zasanjanimi pikami ribiških žarometov, nato še v skrivnostno migetajoče in premikajoče oddaljene luči velike ladje. Občasno mu pomežikne svetilnik in ga spomni na življenjsko pomembnost: Ja, seveda, pametni uberejo pravo in dokaj varno pot, ker jih svetilnik vodi. Svetilnik je lahko tudi utripajoča luč v temnem predoru utesnjene duše! Tudi tam mnogokrat še in še utripa zanimivo upanje s prijetnim opozorilom, v katero smer vodi prava pot. Ampak prvi korak na začetku potovanja si mora vsakdo osvetliti sam. Osvetli pa si ga lahko le tedaj, če ima dovolj moči in volje.



	Zelo neprijetno zamorjen vstopi v hotelsko sobo in se brž spravi v posteljo. Kmalu za njim dokaj previdno vstopi Zdravko in obstane za vrati. »Sem mislil, da spiš,« sproščeno zagode.



	»Ne,« zabrunda dremajoče.



	»Pri večerji je Milena krepko zagodla na tvojo manjvrednost in njeno večvrednost,« reče s škodoželjnim izrazom.



	»Koza pijana, nerazsodna!« poskuša razvrednotiti njen izbruh in svoje neprijetno počutje.



	»Ja, vidiš, tako je, zanjo nisi nič. Rimljani so rekli: V vinu je resnica! No, to je slaba tolažba.«



	»Vem.«



	»Za jutri pa ne vem, kako bo z delom v kampu? Moški še popivajo; veliko jih je po parih. Od tistih revic, ki ne morejo dobiti para ali pa ga nočejo, pa jutri ne moreva pričakovati pomoči pri rušenju baldahinov; sama bova pa težko vse postorila.«



	»Bo že nekako. Nikoli ni bilo tako, da nekako ne bi bilo, je zapisal Krleža.« Hotel je reči: Kaj me briga, pusti me, da bom v miru zaspal.



	Kljub slabemu razpoloženju kmalu zaspi. Toda Zdravkovo grdo smrčanje ga prebudi in še nekajkrat zatem, dokler se ne zdani. Močno krmežljav vstane, se napoti v toaletni prostor in nalašč zelo ropota s straniščnim pokrovom. Končno le zasliši Zdravkovo vprašanje: »Koliko je ura?«



	»Sedem,« zelo glasno zagode.



	»Ooo, že toliko! Si zato, da pohitiva k zajtrku in nato k prikolicam?«



	»Seveda.«



	Platnene strehe baldahinov so rosne od morske meglice. Nad baldahini v vetru podrhtavajo bori. Na obali je spokojno, le šumenje samotnega vala občasno pretrga prijetno tihoto. Previdno in načrtno s poprejšnjim dogovorom pristopita k rušenju prvega baldahina. Ker ne moreta obdržati platnenega dela, ga poskušata s hrbtom zadržati do sprostitve zadnjega kosa ogrodja. Zelo glasna sta tudi zato, ker se zelo slabo slišita izpod platna.



	»Zelo sta pridna!« ju z močnim glasom pohvali profesor Zvone Zvopar in obstane poleg napol porušenega baldahina.



	Tomaž je presenečen, ker ga ni pričakoval. Nerodno odrine platno in ga vprašujoče pogleda. Zvoparjev neprespani izraz je videti posmehljiv, neiskren; spreleti ga spoznanje, kot bi mu krepko zagodel: Bedak!



	Profesor Zvopar dokaj spretno pristopi k delu; v troje gre lažje in hitreje. Kmalu se vsi trije prijetno segrejejo pri delu in pod nosom se jim lesketajo slani kristali. Divje privihra hladen veter in s seboj prinese razpršen morski val, ki v trenutku vse tri nekoliko ohladi. Še hitijo z delom in ves čas spregovorijo samo tiste potrebne besede za uravnavanje dela. Tomaž se nehote spomni sinočnjega dogodka; ponovno ga zamori Milenin izpad. Bil bi potolažen, če bi se mu kdo opravičil; mogoče bi bil vsaj istega mnenja, češ, pijana je bila, zato ni vedela, kaj govori. Nekajkrat se vprašujoče ozre k Zvoparju in s hladnim pogledom obstane na njegovih izrazito velikih podočnjakih: Verjetno je bil vso noč z Mileno ali na njej, sicer ne bi bil tako zdelan. Ko sta blizu skupaj pri snemanju konstrukcije baldahinov, se opogumi in reče: »Sinoči je bila Milena Tros precej vinjena.«



	Zvopar ga debelo pogleda in energično zavrne: »Ne, ne bi rekel; menim, da ni bila vinjena.«



	»A tako!« Zelo nerodno mu je še enkrat potrditi svoje prepričanje. Bedak! se ozmerja. Potem pa ves čas pozorno opazuje odnos med Zvoparjem in Zdravkom. Dolgoletna sodelavca naj bi si bila zelo blizu, a kmalu ugotovi, da sta drug do drugega zelo hladna. Zagotovo nista prijatelja. Ugotavlja, da najbrž tudi ne po partijski liniji v šoli. Čistilka Lojza Kvor mu je zaupno povedala, da je profesor Zvone Zvopar sekretar partijske celice na šoli. Tako, isto misleči naj bi bili prijatelji ali pa tudi ne. Ob delu razmišlja: Bog ve, kdo je Zdravka poslal v moje stanovanje pred nastopom službe na gradbeni srednji šoli in s kakšnim namenom. Če ni bilo partijsko vohunjenje, kaj potem je Zdravko iskal pri meni v stolpnici? Trapasto obstane pri delu, se pozorno zagleda v morsko gladino in se ozmerja: Fant! Grdo sumničiš! Sumničenje je bolečina v negotovosti! Zdrzne se. Bedak! Takšno razmišljanje je zelo neplodno.



	Blizu opoldneva pridejo še drugi in ravnatelj z njimi. Usedejo se na bližnje skale in močno utrujeni gledajo v občasne nemirne valove; tudi profesor Savo Toksić, rojen nekje v Srbiji, ki se še ni naučil tekoče slovenščine, čeprav je na šoli že nekaj čez deset let, se pozorno zazre nekam daleč v morsko obzorje. Vendar to ni pomembno, pomembno je, da je še ostal na šoli tudi zato, ker je bil nekaj let partijski sekretar, bil je Zvoparjev predhodnik, bil je šef partijske celice na šoli. Tudi tokrat zna Toksić dokaj hitro pripraviti pečico, ki jo je našel v neki počitniški hišici. Spretno razbeli oglje ter začne peči njemu najbolj priljubljeno hrano – čevapčiče in ražnjiče. Kmalu ga nekateri vljudno obstopijo in se mu hinavsko dobrikajo; vsak od njih si želi biti njegov prvi gost. In že je profesor Savo Toksić velik predmet pozornosti. Toda nihče ne pristopi k delu, k Tomažu in Zdravku, da bi pomagal; tudi profesor Zvopar ju je zapustil. Profesor Zvopar smehljaje pristopi k profesorici Mileni Tros in skupno odideta na obalo. Tomaž in Zdravko končno le porušita zadnji baldahin. Nato nekaj bolj resnih profesoric pristopi k prvi počitniški hiški; lotijo se stepanja zaprašenih odej in ležišč, nekatere pa štejejo inventar. Vsi ves čas pridno hodijo k Toksiću, se mastijo s čevapčiči in z ražnjiči in si v kozarec nalivajo vina iz bližnjih steklenic. Ker pa imata z Zdravkom ves čas grdo umazane roke, si tega v takšni obliki ne moreta privoščiti. Na zadnje bi skoraj ostala brez malice, če ne bi ravnatelj ob pravem času nekaj čevapčičev in ražnjičev prihranil.





7


	Razrednik je oseba, ki naj bi v šoli dijaku zamenjal starše, ki naj bi z vzgojnimi dodatki okrepil pomanjkljivo vzgojo; je oseba, ki mora imeti ogromno energije, z nenehnim oddajanjem ljubeznive topline tudi petintridesetim dušam hkrati; je oseba, ki je nenehno izpostavljena graji nevzgojenih staršev, preudari Tomaž. Tako, to naj bi bil razrednik. Nekatere profesorice bi pa želele biti vsem samo prijazna mama, zato nočejo ali pa niso sposobne v času predavanja napraviti reda v razredu. O tem je Tomaž v času šolskega odmora že večkrat razmišljal.



	Vsak teden ima z razredom razredno uro; in takrat mu zaradi nanizanih in nerešenih ukorov nemalokrat zmanjka časa za prijateljski pogovor z dijakinjami in dijaki, za dopolnilni prijem starševske vzgoje. Vedno pri istih profesoricah kdo zamudi pouk ali pa med poukom klepeta in za to dobi ukor. Na desnem robu razredne knjige profesorica napiše na primer takole: Peter med poukom klepeta z Marjanco, zahtevam ukor. In tako je kot razrednik ves čas med dvema ognjema; trapasto zaslišuje in neprijetno sprašuje dijakinje in dijake in tako zgublja čas za vzgojo v iskanju resnice. Tomaž mnogo premišljuje in se še več sprašuje: Ali morda profesorice to delajo nalašč zato, ker mora razrednik v času konference poročati, koliko ukorov je bilo v njegovem razredu? Če jih je mnogo ali preveč, ga ravnatelj še v tistem hipu javno oceni z oceno, da je zelo slab razrednik in slab učitelj. Tomaž poskuša svoje dijakinje in dijake vzgajati tudi izven razreda. Večkrat jih skrivoma opazuje, kako se obnašajo med odmorom. Med njimi je tudi nekaj kadilk in kadilcev; zlasti dve dekleti nenehno poskušata biti zelo napredni kljub šolskemu zakonu, ki veleva: Dijakinje in dijaki ne smejo kaditi v šoli, kadijo lahko zunaj na šolskem dvorišču! Ampak dekleti sta še in še zelo vztrajni pri svoji omamni zahtevi. Tudi njima pri tej težavi poskuša nekoliko nadoknaditi starše. Pri neki razredni uri vsem prijazno pove, kako nikotin kvarno vpliva na telo, kako dimna smola uničuje pljuča; toda dekleti sta kljub temu še vedno vztrajni. Ker morajo biti jeklene garderobne omare vsak dan v času odmora zaklenjene, se dekleti tudi to zimo ne moreta obleči v plašč in mu tako povzročata nenehno skrb, da se zunaj pred šolskim poslopjem ne bi prehladili. Kmalu opazi njun tihi družbeni upor tako, da ponosno nosita dokaj velik zlat križec na verižici okoli vratu; zagotovo zelo dobro vesta, da je komunistom križec dokaz sovražnega razpoloženja do komunistične družbene ureditve. Vsak dan sta mu vse bolj nerešljiva uganka, zato med glavnim odmorom večkrat skozi šolsko okno opazuje njuno uporno obnašanje. Neki dan se zunaj pred šolskim poslopjem pri njiju ustavi profesor Zvone Zvopar. Opazi, da z njima nekaj spregovori, nato neprijetno zamahne z roko in videti je neke vrste prerivanje. Dekleti se primeta za vrat, v Zvoparjevi roki pa bingljata dve verižici s križcema; križec odtrga z verižice in jima oboje vrne. Tomaž pričakuje, da se bosta razjezili ali zajokali, ampak zelo pogumno zdržita ponižanje. Ko pa ostaneta sami, jezno odvržeta cigareto, se naslonita druga na drugo in zaihtita. Tomaža močno vznemiri najnovejša negotovost. Neprijetna zadržanost se bo v njegovem razredu nepričakovano vrinila med dijakinje in dijake. Razdvojenost lahko zruši njegov pozitivni vzgojni prijem v času njihove osebne opredelitve. Razdvojenost nekatere dijakinje in dijake že sili ven iz šolskih klopi pred šolo in na ulico, kjer si po svoje iščejo življenjsko resnico brez profesorjev in zaskrbljenih staršev.



	Po tistem dogodku Tomaž vsak dan išče v razredni knjigi Zvoparjev drobni zapis z zahtevo po razredni kazni zaradi politično-nemoralnega obnašanja deklet; toda k sreči ga ne zasledi.



	Spet pride čas njegove razredne ure. Vsi v razredu sedijo nenavadno disciplinirano, resno in zadržano; v njihovih očeh opazi neprijetno negotovost in nezaupljivo moro. Ne poskuša se pošaliti z njimi, kot se po navadi, ko so videti preveč zamorjeni, saj se boji sproščenega vprašanja in odkritosrčnega govorjenja o neprijetnem pripetljaju s profesorjem Zvoparjem. Boji se poglobljene razprave, če je prav ali narobe, ali če je družbeno škodljivo okrog vratu nositi križec.



	Pri naslednji razredni uri opazi, da kar trije učenci, ki do tedaj niso bili uporni, okrog vratu nosijo na navadni vrvici obešen dokaj velik lesen križ. Spreneveda se, kot da ne bi ničesar opazil in po končani razredni uri ugotovi, da so tokrat bili vsi nekoliko bolj sproščeni, toda še vedno ne tako kot včasih.



	Po tistem neprijetnem dogodku se Tomaž nekaj časa izogiba srečanju s profesorjem Zvoparjem, kar pa ga duševno zelo obremenjuje, kot bi moral vsak dan hoditi po prepovedani poti. Čas odmora mu je vse manj zaželen, vse bolj se počuti osamljenega med mnogimi na šoli. Med odmorom najraje posedi v pisarni in čaka, da pozvoni začetek naslednje učne ure, po končanem poučevanju pa poskuša čim prej zapustiti šolsko poslopje.



	V nekaj tednih pripetljaj trganja verižice s križcem z vratu zbledi, razred ponovno zaživi, kot da se ne bi nič neprijetnega zgodilo, ampak Tomaž še kljub temu ne zaupa sodelavkam in sodelavcem. Za sodelavce ne ve, kako močno so politično in komunistično usmerjeni; za ženske pa ve in je trdno prepričan, da je on zanje nepomembna moška oseba.



	Tomaž zadnje dni povsod po mestnih knjigarnah in v domači šolski knjižnici išče literaturo, neko teoretično razlago, kako skrojiti opaž za betonsko konstrukcijo. Ker pa tega nikjer ne najde, sklene, da bo strokovno razlago napisal sam. Spet ga močno zajame prijeten občutek ustvarjanja; vse, kar je v podjetju ustvaril, spoznal in praktično preizkusil, bo prenesel na papir. S svojim uspehom se močno in prijetno opaja, ker je bil pred leti, ko je moral voditi gradbena dela, prisiljen k inovacijam. Arhitekti so si še in še zamišljali razne nenavadne konstrukcije, nikogar pa niso vprašali, če je možna in kakšna naj bo opažna izvedba. V šolski knjižnici najde skripta: Učenje o napravi opaža za beton. Skripta so bila že pred dvajsetimi leti prevedena iz ruske literature. Toda tistega, česar ve iz lastnih izkušenj, ne zasledi nikjer. Celo več, prepričan je, da nihče na šoli ne obvlada najnovejšega znanja o opažih, ki ga nujno potrebujejo pri sodobni gradnji. Kljub pogumni zamisli ga je nekoliko strah, če bo ali ne bo uspešno napisal sodobnega učbenika. O tem bo moral obvestiti nadrejenega, nadrejeni pa mu je uradno profesor inženir Zvone Zvopar. Neuradno, no, namišljeno po lastni zamisli, pa učitelj Zdravko Zavel, ki pa zelo malo ve o tesarskih delih. Nekaj časa zamorjeno hodi po šoli, ker se brez predhodnega dogovora s predpostavljenim ne sme lotiti pisanja in risanja skript. Čeprav mu je zelo neprijetno v času odmora hoditi po šoli in iskati profesorja Zvoparja, se končno s tem sprijazni in vztraja. Neki dan pa ga le najde v zbornici; sproščeno se napoti k njemu. V tem hipu pa Zvopar zazna njegovo namero, naglo stopi na drugo stran zbornice k profesorici Mileni Tros in z dvignjenim glasom zafrkljivo reče: »Tomaž, glej, ta te pusti pozdraviti!« in se na ves glas neprijetno zakrohota. – Tika ga, ni pa rekel, da ga naj tudi Tomaž tika.



	Profesorica Milena se zdrzne in vprašujoče obrne. »A jaz?«



	»Ti ja, saj si mi rekla!«



	»Navihan si,« reče nežno in se zareži.



	Nato se profesor inženir Zvopar z njo brezbrižno zaplete v daljši klepet.



	Tomaž kot kuža pokorno čaka v bližini, ker je prepričan, da ga ne sme zmotiti pri njegovem pomembnem zafrkantskem pogovoru. Nenadoma pozvoni začetek pouka in Tomaž mora zapustiti zbornico.



	V času naslednjega odmora, brž po zvonjenju, Tomaž ponovno išče profesorja Zvoparja. Najde ga v zbornici in je potolažen. Toda ko ga Zvopar zagleda, zelo glasno vzklikne: »Tomaž, imaš kaj časa?«



	Preseneti ga. Preseneti ga tudi zato, ker ga vztrajno tika in še zato, ker je nekaj let mlajši od njega.



	»Ne vem, morda pa imam še nekaj časa,« odgovori dvoumno, ker ne ve, kam besedno meri.



	»Mislim na danes popoldne.«



	»Zakaj pa?« Vprašujoče in pozorno se zazre vanj.



	»V Podbukovju moram zakoličiti vikend in napraviti profil za izkop temeljev; mislil sem, če bi mi pomagal.«



	Ugotovitev ga močno in neprijetno stisne: Šef si pa res lahko vse privošči! Ja, seveda, saj je oseba, ki zahteva nenehno spoštovanje! Marsikateri živi v nenehnem prepričanju, da se mu morajo podrejeni pokoriti tudi izven službenega časa. Nikakor ni priporočljivo se kjerkoli zameriti šefu. Če bo šel z njim, bosta zagotovo imela dovolj časa za razgovor; ne bo mu treba vsiliti nenavadnega pogovora, kako misli napisati in zrisati skripta za opaže. »Prav! Kdaj pa?« neprijetno zjeclja.



	»Po štirinajsti uri.«



	Zagotovo je pregledal njegov učni razpored in ugotovil, da je danes popoldne prost.



	Tomaž ve, da ga bo delavec Ismet Tasić to popoldne zaman čakal na gradbišču. To je njegov prosti čas, ki ga ima zelo malo in tudi to popoldne ga je nameraval porabiti za gradnjo svoje hiše. »Prav,« zjeclja pokorno.



	Po končanem poučevanju mu zmanjka časa za kosilo, zato že drugič naglo poje suho malico. Še ne pogoltne zadnjega zalogaja, ko že v pisarno vstopi profesor Zvopar in ukazujoče vpraša: »Si pripravljen?«



	»Sem,« zastoka.



	Ko se peljeta z avtomobilom, Tomaž nekaj časa pozorno ogleduje notranjost novega opla, nato se osredotoči na gost promet. Zvopar dokaj hitro vozi mimo gosto posejanih trgovin. Pripeljeta se do naslednjega križišča in Zvopar mora močno pritisniti na zavore, ker ga preseneti rdeča luč. Tomaž nekako za minuto pozorno spremlja promet v križišču, nato pomisli na ugoden čas, ko mu bo povedal o svoji zamisli skript za načrtovanje in izdelavo opaža. Ne moti šoferja med vožnjo! se okrega. Tudi strah se mu nenadoma vrine z neprijetnim vprašanjem: Mogoče ga bo zafrkljivo zavrnil? Mogoče se bo nedostojno ponorčeval ali ga divje nahrulil, ker ga ne bi smel motiti med vožnjo? Dolgo čakata pred semaforjem, predolgo. Tomaž se močno zdrzne, ker od zadaj zasliši nervozno hupanje. Ozre se na semafor in vidi zeleno luč, Zvopar pa še ne požene. Vprašujoče ga pogleda, ampak profesor Zvopar še miruje in tesno stiska volan. Tomaža neprijetno prešine: Je možno, da se je preveč profesorsko zamislil? Ko se hupanje še močneje pomnoži in ko zelena luč že začne utripati, profesor Zvopar močno pritisne na sklopko za plin in sunkovito požene. Tomaž je neprijetno presenečen. Bog ve, na kaj je malo prej mislil in zakaj je tako ukrepal? Nekaj sto metrov naprej, ko ni več trgovin ob cesti, so pa že natrošene majhne hiše z vrtovi, se Zvopar na ves glas bedasto zareži in reče: »Si jih slišal, kako so hupali? Ha, pa sem jih zafrknil! Lahko bi brž speljal, ko je zasvetila zelena luč, ampak hotel sem jih zafrkniti.«



	Debelo ga pogleda, se obrne in neprijetno pomisli: Očitno je zafrkancija opravilo visokoletečih. Zafrkancija lahko nadutega zafrkanta opijani, žrtev pa potegne v nerazumljivo nesrečo. Še ga spreleti zelo hladno: Tokrat zraven njega sedi in šofira šef, ki uživa v nizkotnem prijemu. Če bi mu zdaj omenil skripta; bog ve, ali bi ga nesramno in ponižujoče zafrknil? Ne zdaj, pozneje mu bo omenil, če bo le prilika. Kaj pa če ga bo tudi takrat ponižujoče zafrknil? V hipu je močno zaskrbljen, ker že od nekdaj vsako zafrkancijo, ki ni povezana s šalo, zelo sovraži. Zakaj je tako, si ne zna pojasniti, verjetno je v njem neprijeten ostanek iz otroških let.



	Vozita se po podolgovati dolini, ponekod dva do tri metre široki cesti. Na dremavih njivah pa še tu in tam sameva zakasnjena repa ali glava upognjenega zelja. V bližnjih gozdnih krošnjah se šopiri listje in nesebično ponuja zasanjano lepoto v vseh mogočih barvnih odtenkih: od ožgano zelenega, rumenega, rjavega do rdeče zelenega. S polnim pogledom zajema jesensko lepoto in uživa; tako za nekaj časa pozabi na šolskega šefa.



	»Kmalu bova tam,« reče Zvopar.



	»Vem, kje je vas Zabukovje.«



	»Lep kraj je. Boš videl, tam nad vasjo, tam v gozdu bova zakoličila in napravila profil za izkop temeljev.«

	»Če je še lep razgled, potem bo očarljivo.«



	»Videl boš, ocenil in soglašal.«



	Peljeta se skozi vas Zabukovje; nekateri vaščani obrezujejo repo pod napuščem gospodarskega poslopja. Zapustita široko cesto in nad vasico zavijeta v desno po vijugasti ozki poti in naprej skozi gozd. Na neki jasi Zvopar ustavi avto. »Vidiš to jaso? Ali ni lepa?« vzklikne.

	»Ja, še kar lepo je, všeč mi je.« Toda ko se malo bolj ozre po okolici, ko stopita na določen prostor, kjer naj bi stal vikend, ugotovi, da bodo bližnje bukve v nekaj letih zrasle visoko in zaprle pogled v dolino, ampak mu tega noče omeniti. Spet pomisli na šolo in na skripta in se tiho ozmerja z bedakom, ker kar tako nenadoma ne more začeti pogovora o šoli. Obleče haljo, se ozre okrog in išče ošiljene kole. Zagleda jih, naslonjeni so na bližnje bukovo deblo. Zvopar mu pogumno pomoli začetek metrskega traku. »Primi, najprej bova odmerila!« ukaže. Dokaj hitro odmerita vogale prihodnjega vikenda in ves čas spregovorita le nekaj najbolj potrebnih besed v zvezi z delom.

	Kljub vsemu Tomaža neprijetno prešine: Danes si hočejo vsi komunisti, zastopniki in vodje delavskega razreda odrezati največji in najlepši kos nezasluženega kruha, največkrat jim to tudi uspe. In tako gredo veselo in zadovoljno po poti v namišljeni socializem; nekateri pa že vedo, da jih bo pot pripeljala v klasični kapitalizem.



	Iz neprijetne megle začne rositi. Tomaž se vprašujoče ozre v dokaj težke nizke oblake; na zasneženih Alpah opazi zelo nizko megleno kapo. »Danes se bo pa kmalu stemnilo,« glasno ugotavlja.



	»Ja, pohiteti morava! Tamle je macola; jaz bom podržal, ti boš pa zabijal!« reče Zvopar.



	Že mu hoče ugovarjati, saj je zabijanje naporno delo in še Zvopar je mlajši, neprimerno večji, bolj močan in verjetno tudi bolj spočit. Stisne zobe in uboga. Končno v mraku z veliko težavo le določita horizontalno ravnino. Zelo hitita in še zmeraj spregovorita samo potrebne besede o trenutnem delu. Tema je že, ko Tomaž s kladivom pritrdi zadnjo desko na kole. Zvopar mu mora pomagati z vžigalnikom, da vidi pravilno namestiti desko pod ris. Končno ugotovita, da sta delo kljub vsemu uspešno opravila.



	Tomaž je zelo utrujen, zato mu ni do nobenega pogovora. Med vožnjo proti domu zre predse in v neprijetne avtomobilske žaromete nasproti vozečih. Tudi Zvopar molči. Tomaž je prepričan, da molči zato, ker jutri zagotovo ne bo potreboval njegove pomoči, saj mora ponovno strogo utrditi spoštovanje nadrejenega. Ves čas pričakuje vsaj nekaj splošnih besed in med njimi nekaj besed zahvale, toda kmalu ugotovi, da se moti. Ko se pripeljeta v mesto, spozna, da besedo hvala uporabljajo samo siromaki in drugi podrejeni. Šef, socialistični bogataš ali naduti politik pa besede hvala nikoli ne potrebuje, ker ni v njegovem besednjaku, ampak bo kljub temu od nižjih zahteval, da jo pogosto uporabijo.

	Pred stanovanjsko stolpnico Tomaž močno zamorjen izstopi iz avtomobila.





8




	V naslednjem tednu je v šolskem prostoru za predvajanje strokovnih filmov zelo živahno. Ne glede na odmor se razredi ob določenem času menjavajo; seveda takrat ko je strokovnega filma konec. V večjem prostoru z okni, zagrnjenimi s črno zaveso, se menjavajo zelo glasno. Na vrsto pride tudi Tomažev razred in kot razrednik mora biti z njimi.



	Pozorno se ozre po z žarnicami razsvetljenem prostoru. V prvi vrsti opazi šefa profesorja Zvoneta Zvoparja. Vidi, da zelo sproščeno sedi, kot da se ne bi nič dogajalo okrog njega; toda dijakinje in dijaki si ne upajo ali pa nočejo prisesti k njemu. »Je prosto?« vpraša Tomaž in z roko pokaže na stol.



	»Seveda!« odgovori kratko in jedrnato.



	Usede se in s strani skrivoma poškili na trobastega šefa. Vpraša se: Zakaj mora biti šef strokovnih predmetov ves čas zraven? Na to si ne zna odgovoriti, ampak se kmalu neumno prepriča: Verjetno je zraven zaradi dolgočasja. No, no, on ne bi takole zapravljal prostega časa! zavrne prepričanje.



	Film se začne odvijati, dijakinje in dijaki utihnejo. Tomaž se zazre v platno in se občasno z mislijo oddalji, ker se mu nehote vriva misel o njegovih še nerojenih opažnih skriptih. Večkrat s kančkom očesa preleti poleg sedečega in ugotovi, da tudi on ne gleda ves čas v platno. Verjetno o nečem razmišlja hote ali nehote, kdo ve. Na platnu se pokaže klicaj, nato vprašaj, nato navadna platnena belina. Prižgejo se luči.



	V prostoru spet mladostno zašumi. Tomaž se ozre k operaterju in ugotovi, da menja filmski kolut. Zelo naglo hoče izkoristiti nepričakovani odmor, zato se nerodno nagne k šefu in pogumno reče: »Montažna gradnja je res dobra zamisel.«



	»Ni slaba; sicer je to že stara tehnologija, pa je kljub temu še vedno zanimiva tudi zato, ker se iz leta v leto izpopolnjuje,« mu zgovorno pojasni šef.

	»Saj se tudi opaži za monolitno gradnjo iz leta v leto izpopolnjujejo,« strokovno ugotavlja Tomaž.



	»Seveda! Narobe bi bilo, če se ne bi.«



	»Brskal sem po šolskih skriptih in ugotovil, da se pri nas teoretično poučuje opaženje izpred petintridesetih let po ruski literaturi.«



	»Profesor si učno snov pripravi sam ne glede na literarno možnost.«



	»Ker nimamo literature za sodoben opaž oziroma kako nastane sodoben opaž, bom poskusil sam napisati in zrisati skripta.«



	Profesor Zvopar se nekoliko odmakne od njega in ga dalj časa zabodeno gleda.



	Ta hip mu je že žal za težko izrečeno misel. Zagotovo ga je v hipu ocenil kot velikega domišljavca brez pravega znanja!



	Šef, še vedno odmaknjen od njega, molče prekriža roke na prsih in čaka, da se ponovno razsvetli filmsko platno.



	Tomaž se vprašujoče ozre okrog v strahu, če je morda kdo od dijakinj ali dijakov prisluhnil pogovoru. Potolaži se z mislijo, da je bilo v hrupu težko prisluhniti. Prekriža noge, se nagne naprej, nasloni roko na koleno, nerodno podpre brado in se vpraša: Je šef z molkom odobril njegovo zamisel ali ga je s tistim njegovim čudnim pogledom že ocenil za težkega bedaka? Mogoče bo pozneje, ko bo napisal in zrisal osnutek skript, zlobno zavrnil njegovo zamisel? Mogoče ga bo iz hudobije in zavisti še kako drugače zafrknil? Če si dovoli pred križiščem z avtomobilom stati brez okvare samo zaradi zafrkancije, potem nikakor ne bo dobro sodelovati z njim. Ampak saj to ni pomembno, pomembni so dijakinje in dijaki; dokazati jim mora, da je v gradbeništvu zelo pomembna iznajdljivost; tako nekako kot mora šofer avtomobila na cesti ukrepati v tisočerih situacijah, ki niso zapisane v nobeni literaturi.



	Luči v prostoru ugasnejo. Nad glavami dijakinj in dijakov se ponovno potegne dolg žarek; na platnu gradbeni delavci nadaljujejo montažno gradnjo.



	 -

	Nihče od zaposlenih na gradbeni srednji šoli ne ve za ravnateljevo težavno razmišljanje. Opazujejo ga in ugibajo. Očitno se sprašujejo, ali bo prav, če dijakinje in dijaki pri praktičnem pouku postorijo tudi kaj za potrebe profesoric in profesorjev; seveda pri tem ves čas mislijo na svojo težavo, ki se jim močno upira, da bi jo rešili sami, da bi karkoli fizično postorili. Čeprav nekateri fizično zaničujejo gradbeno delo, morajo priznati, da bi tudi sami nekaj postorili, če bi znali. Ravnatelj je zelo hitro pravilno doumel socialistično misel vodilnih: Treba je zelo poveličevati vsako, tudi fizično delo; ampak urediti moraš tako, da sam ne delaš in si kljub temu pridobiš cenjeno spoštovanje ter tudi veliko finančno moč. Moral bi plačati pleskarja, da bi prepleskal okna in vrata na vikendu. Vprašanje, ali bi ali ne bi dijakinje in dijaki postorili tega delo, mu dolgo povzroča preglavico. Če si drugi vodilni v podjetjih in ustanovah privoščijo še veliko več, zakaj si ne bi tudi on.



	Na zimski dan dijakinje in dijaki neprijetno pogledujejo skozi okna iz delavnice v snežni metež, nato se ponovno zatopijo v delo, v risanje opaža ena-ena po Tomaževem učnem načrtu kot pripravo za prihodnjo fizično tesarsko obdelavo; sklonjeni so nad veliko mizo – dve mizi so izdelali sami – in se zaradi ponovne zunanje potemnitve spet vsi hkrati zazrejo v snežni metež.



	Nenadoma v delavnico vstopi ravnatelj in obstane pri vratih. Ta hip je Tomaž nekoliko zmeden, ker ne ve, ali naj stopi k njemu; toda takoj za tem v delavnico vstopi Zdravko. Tomaž se začudi in prestraši: Nekaj je narobe! Počasi, korak za korakom, se jima približuje in še dokaj glasno dijakinjam in dijakom razlaga, kako morajo zrisati opaž v pravi velikosti. V bližini ravnatelja utihne in pozorno prisluhne Zdravku: »Verjemite mi, zelo prav sem ravnal, ko sem mu naročil, da mora v učni program vpeljati tudi pripravo dela, mislim tisto pripravo pred fizično izdelavo opaža, ki jo morajo v podjetju postoriti visoko kvalificirani strokovnjaki. Saj žebelj zna zabiti vsak pobič, pa tudi dekletu se ne upira.« No, tako, Zdravko Zavel že razlaga kot pravi šef praktičnega pouka, čeprav v učnem programu ni niti trohice njegove zamisli. Tomaž je zelo presenečen. Nedostojno in neokusno je tako govoriti in si prisvajati njegove pedagoške zamisli. Ali naj vpričo ravnatelja razčisti z njim? Bog ve, kako bi Zdravko kričal in ga vpričo ravnatelja in vseh dijakinj in dijakov žalil? Ravnatelj pokima, za pol koraka stopi bliže k Tomažu in reče: »Vaše dijakinje in dijaki bi mi lahko z lesnim premazom premazali okna in vrata za vikend, tako bi nazorno spoznali zaščito lesa. To bo tisto pravo delo praktičnega pouka.«



	»Seveda bodo,« naglo potrdi Zdravko, ki poučuje samo zidanje in betoniranje.



	Tomaž ga začudeno pogleda in ne spregleda njegovega sarkastičnega nasmeha. »Bomo, seveda, premazali bomo,« reče mirno Tomaž ravnatelju in naglo poskuša potlačiti neprijetno prizadetost. Zravna se in nekoliko pogumno dvigne glavo. »Oprostite, zanima me, če vam je profesor Zvone Zvopar že omenil, da imam napisan in narisan osnutek za skripta, kako nastane opaž? Nobene sodobne literature nisem nikjer izsledil. Iz lastnih izkušenj bom opisal in narisal tiste konstrukcije, za katere sem skonstruiral opaž in smo ga na gradbišču že preizkusili.«



	»Presenetljivo lepo, ker o tem razmišljate. Ko boste pripravili rokopis in skice, mi jih prinesite in jih bom pregledal.«



	Zdravko je videti zelo presenečen, toda se hitro znajde: »Tudi jaz sem mu že dejal, da naj kar pripravi skripta.«



	Spet mu zastane dih in brez besed z odprtimi usti obstane poleg.



	»Tovariš, kako naj rešim to vozlišče?« glasno vpraša Mojca Bezeg, ki z drugimi riše za bližnjo veliko mizo.



	Mojca ga reši bedaste zadrege. »Oprostite!« se opraviči ravnatelju in stopi do Mojce. Ampak se nikakor ne more zadovoljivo zbrati, zato nekaj časa trapasto gleda v razvlečene črte na ogromnem papirju, nato se le zbere in pove, kako morajo nadaljevati. Po razlagi se ozre, toda ravnatelja in Zdravka ni več.



	Spreleti ga srhljivo spoznanje Zdravkove zahrbtnosti. Globoko se zamisli, ker ga boleče prešine: Zahrbtnost je velika moč podlih z manjvrednostnim kompleksom! Ampak zahrbtnost je mnogokrat že uničila zahrbtneža! se potolaži. No, no, to pa je prekleto slaba tolažba! se zavrne. Potem ga vročično spreleti, popade ga peklenska jeza: Zdravko si ogromno dovoli, povsod ga ima za bedaka, tega pa nikakor ne sme dovoliti! V času odmora mu bo povedal, kaj in kako misli! Napeto pričakuje zvonjenje.



	Ko pozvoni, pomisli, da bo zagotovo prvi vstopil v pisarno. Toda Zdravko že sedi za svojo mizo in srepo zre predse. Ker ga je Zdravko presenetil, je nekoliko razvrednotil Tomaževo namišljeno zbranost. Tomaž se pri svoji mizi spusti na stol, iz predala vzame jabolko in kos kruha ter začne žvečiti. Stresno zbira besede za prvi stavek, toda misli se mu neumno prepletajo. Cmokajoče pogoltne grižljaj in zabrunda: »Vem, že dolgo si učitelj praktičnega pouka; vem, rad bi bil moj šef, ampak kljub vsemu me ni treba poniževati pred dijakinjami in dijaki.«



	»Kaj hudiča si domišljaš; nisem te poniževal, ti sam sebe ponižuješ z novotarijami! Leta in leta je brez tebe potekalo poučevanje praktičnega pouka zelo uspešno in brez pretresov!« grdo zarenči z zelo dvignjenim glasom.



	Tomaž se zasuka in se zoprno zazre v Zdravkov zagorel obraz. »Takrat, ko boš med profesorji, tudi pred ravnateljem si lahko moj namišljeni šef, le pred dijakinjami in dijaki nikar, dokler ne bo uradno objavljeno, da si moj šef.«



	Zdravko močno žareč poskoči na stolu, oči se mu na široko raztegnejo in kot bi se pripravil na pretep, dvigne roke in zakriči: »Saj sem tvoj šef! Ti si zame zelenec! Ti sploh ne veš, kaj in kako naj bi učitelj poučeval! Ti si zame navaden ničvrednež; domišljaš si, da nekaj veš in znaš; ničesar ne znaš, zame si zelenec!«



	Tomaž se obrne in mu močno drgetajoč pokaže hrbet; tako mu hoče pojasniti, da se ne bo več pogovarjal. Okenska svetloba ga neprijetno zmoti. Presunjen zagleda nekaj dijakov, kako skrivoma pritiskajo uho k okenskemu okvirju. Ne bi smel dovoliti, da bi Zdravko kričal. In še ga zelo hladno spreleti: Zaradi mladine ne bi smel dovoliti. Ne da bi se obrnil k Zdravku, zelo umirjeno spregovori: Oprosti! Nisem te hotel žaliti, kot si ti mene.



	Ob nepravem času izrečeno opravičilo Zdravka še bolj podkuri, s pestjo divje udari po mizi in spet grdo zakriči: »Jaz te nisem žalil! Ti hočeš biti šef praktičnega pouka, ti, ti, ti, zato se hvališ z novotarijami, z novo pripravo dela in s tistim tvojim novim načinom poučevanja! Še enkrat ti povem, zame si zelenec, da boš vedel!«



	Osupljivo se obrne k Zdravku. »Oprosti, oprosti! Želim si, da bi bila prijatelja in da bi se razumela.« Z zelo nizkim glasom ga poskuša umiriti, čeprav mu močno razbija v sencih, kot bi ga nekdo s kladivom tolkel po glavi.



	»Midva se ne bova nikoli razumela! Ti si preneumen zame!« zatuli še bolj, očitno nalašč in ga še bolj žali.



	Tomaž mu spet pokaže hrbet, ta hip spozna nevrednost truda. Saj je opravičilo vedno bilo ogromno vredno, ga prešine. Opravičilo je spoznanje in priznanje napake. Mogoče se bo umiril.



	Toda Zdravko se ne more umiriti: »V šoli boš tako učil, kot zahteva naša oblast; ne vem, če se ti tega zavedaš; ob določenem času ti bomo pristrigli peruti!«



	Zdravkova izjava ga krepko zbode in pretrese. Spreleti ga strahotna mora. Zdravko je zagotovo v komunistični partiji. Tam na tistem njihovem sestanku ga bo še zatožil, kako nepravilno in protidružbeno poučuje. Verjetno je prav zato prišel vohunit v stolpnico, v njegovo stanovanje tisti teden pred njegovim nastopom službe; verjetno je hotel ugotoviti in videti, če so kje nabožne slike in nabožni kipci ali Kristusovo razpelo in tako naglo oceniti nazorsko prepričanje kandidata za poučevanje praktičnega pouka. Ali pa ni tako? Mogoče je hotel oceniti, kako bo kandidat uklonljiv, kako se mu bo popolnoma podredil in tako pripomogel k ustoličenju šefa praktičnega pouka?



	Pozvoni šolski zvonec. Tomaž naglo vstane. Zdravko ga še enkrat zelo grdo pogleda in še posedi.



	Ko Tomaž vstopi v delavnico, pričakuje, da bodo dijakinje in dijaki zafrkantsko razpoloženi, da bodo izkoristili Zdravkovo poniževanje in še sami poskušali razvrednotiti njegovo zategnjeno poučevanje. Ampak že v prvih minutah spozna, da so vsi nepričakovano poslušni in mirni. Usede se na vogal majhne mize, ki stoji pred tablo, in nekaj časa navidezno motri njihovo zbranost pri delu; ne sledi jim, ker se sprašuje, ali mu na šolski upravi lahko dajo odpoved zaradi takšnega bedastega prepira ali mu bodo dali odpoved samo zato, ker ni v partiji. Z roko pokrije svoj nasmeh. Kdo pa še hoče danes biti učitelj? Še tisti, ki so opravili višjo pedagoško šolo, se zaposlujejo na drugih delovnih mestih: v bankah, zavarovalnicah in drugih administrativnih ustanovah. Tudi za njegovo mesto ne bodo zlahka našli namestnika. Pozorno pogleda po delavnici, dijakinje in dijaki še pridno delajo. Zato še nadaljuje z neprijetnim razmišljanjem: Vse, kar poskuša napraviti drugim v dobro, se mu izjalovi. Če hoče organizirati praktični pouk po svoji zamisli, da se bodo dijakinje in dijaki tudi nekaj naučili, se mora neprimerno bolj truditi kot Zdravko. Mogoče pa je ta pot napačna, saj mu je zadnjič dijak Jan Lovrenc dejal, da je njegova razredničarka tovarišica Milena Tros rekla, da se pri praktičnem pouku res ničesar ne naučijo. Dokazal bo, da je praktični pouk prav tako potreben bodočemu strokovnjaku kot teorija. V skriptih bo opisal in z risbami prikazal vsa spoznanja o opažih, ki jih je s svojim znanjem, z inovacijami pridobil v času operativnega dela.



	Naslednji dan tovornjak iz neke tovarne pripelje pred gradbeno srednjo šolo barvno nezaščitena lesena okna in vrata za ravnateljev vikend. Vsi dijaki in dijakinje iz Tomaževe in Zdravkove skupine morajo pristopiti in razložiti tovornjak ter vse znositi v tesarsko delavnico. Učitelja se ves čas izogibata nepotrebnemu pogovoru, spregovorita samo tisto nujno, kar je potrebno pri skupnem delu. Za Tomaža je zelo mučno. Zdravko pa očitno trapasto uživa v svoji ignoranci. Ves čas ga samozavestno in vzvišeno pogleduje in mu tako poskuša dokazati, da je on mnogo več od nedavno novopečenega zelenca.



	Ko je vse preneseno v tesarsko delavnico, Zdravko s svojo skupino odide nazaj v zidarsko delavnico.



	Tomaž svojo skupino razdeli še na manjše skupine, jim razdeli čopiče in pokaže, kako se pravilno ravna z njim. Dijakinje in dijaki pridno pristopijo k delu, toda kmalu prostor napolni zelo zadušljiv vonj. Odprejo vsa okna, a jih dalj časa ne morejo imeti odprtih, ker je kmalu v prostoru preveč hladno. Morajo se sprijazniti z vdihavanjem strupenega in omotičnega vonja.



	Naslednji dan drugi dijaki in dijakinje iz drugega razreda nadaljujejo z delom; tretji dan spet drugi. Ker je Tomaž ves čas v tesarski delavnici, se čez dan močno naužije neprijetnega vonja. Tretji dan proti koncu poučevanja občuti neprijetno in bolečo omotičnost. Še enkrat na posodi pozorno prebere navodilo, toda nikjer ni napisanega opozorila o škodljivosti hlapov. Dijakinje in dijaki se ves čas pritožujejo zaradi zadušljivega smradu, ampak z delom ne smejo prenehati, tudi ne sme jim reči, da naj prenehajo.



	Zvečer se ves omotičen usede za volan in se odpelje proti domu. Kmalu se mu nasproti vozeče luči pomnožijo, okrog vsake luči je še mnogo različne svetlobne jakosti. Zniža hitrost, si nekajkrat pomane oči in počasi nadaljuje; toda drugi za njim ga s svetlobnim signalom opozarjajo, da naj vozi hitreje. Zavije skrajno desno in ustavi, nasloni se na volan in zamiži; za nekaj časa izgubi občutek za čas. Vznemiri ga trkanje na vrata in svetlobni žarek baterijske svetilke; zabodeno se zazre vanjo in se močno začudi, ker nenadoma vidi samo eno luč brez drugih odtenkov. Ko zniža vratno šipo, zasliši glas izza svetilke: »Prometno dovoljenje, prosim!« Seže v žep in mu ga izroči. Mož v modri uniformi obhodi avto in se vrne. »Še vozniško dovoljenje prosim!« Tudi to mu izroči. »Zakaj ste tukaj parkirali?«



	»Postalo mi je slabo.«



	»Ste kaj pili?«



	»Ne.«



	»Napihnite tale balonček!«



	Zelo močno mora zajeti sapo, da raztegne tenko gumo.



	Mož v modrem z baterijsko svetilko pozorno osvetli balonček z vseh strani, ampak nikjer ni pozelenel. »Pa vam je zdaj bolje?«



	»Precej bolje.«



	»Boste lahko nadaljevali z vožnjo?«



	»Bom.«



	Toda doma se še dolgo ne more umiriti. Duši ga v prsih; duši ga neprijetno spoznanje svoje trapaste popustljivosti. Odslej bo po vsaki ukazani nalogi temeljito premislil, tudi če mu bo storitev naročil ravnatelj; če ne bo dovolj varna, jo bo odklonil.





9




	V naslednjem šolskem letu je dijakinj in dijakov še več. Na razpis se javijo profesorice in profesorji različnih starosti. Ker v gradbenih podjetjih od šole zahtevajo še več strokovnjakov, se vsi na šoli presunjeno sprašujejo, kdaj bo zgornja meja. Nekateri ne odobravajo naglega povečevanja razredov, ampak ga kritizirajo zaupno in skrivoma, ker si nikakor ne znajo pojasniti, od kod družbi toliko denarja za gradnjo raznih objektov. Najbolj pa se čudi Tomaž in še drugi profesorji, zakaj gradbene delovne organizacije zaposlijo na eno delovno mesto dva strokovnjaka. Mnogo razmišlja o tem in kmalu ugotovi, da si oblastniki tako zagotavljajo socialni mir in zaupanje ljudi v socialistično oblast. Vsi delomrzneži zelo odobravajo takšno delovno vzdušje in na vse pretege hvalijo socialistično ureditev. Samo šola ne more in ne bo mogla na eno delovno mesto zaposliti dveh profesorjev, zlasti zato ne, ker se jih je doslej na vsak razpis prijavilo premalo.



	Prva polovica novega šolskega leta zelo hitro mine z veliko obremenitvijo vseh, najbolj pa profesoric, profesorjev in učiteljev. Zelo dolgočasno je medsebojno spoznavanje z bežnimi pozdravi; tudi zaradi preobilice dela zelo malo vedo drug o drugem. Še najbolj se razkrijejo z uradnim spiskom zaposlenih, ki ga mora tajnica obesiti v zbornici na oglasno desko. Na njem o vsakem piše letnica rojstva, leta službe in tisto najbolj važno, koliko dni letnega dopusta pripada posamezniku. V času odmora se bedasto postavijo poleg deske in se tiho, nekateri tudi glasno primerjajo. Tudi Tomaž nekajkrat pozorno prebere spisek. Vsakokrat primerja sebe z drugimi in ugotovi, da je mnogo mlajših od njega, da so skoraj vsi, ki poučujejo strokovni predmet, brez operativne prakse. Vsi po dolgem spisku imajo naziv profesor; tudi učitelj obrambe ima naziv profesor, čeprav ima samo srednješolsko izobrazbo. Zelo ga preseneti in boleče občuti nenavadno razliko tudi zato, ker je znanje, kako se koraka, kako se ubija in kako se s trudom zgrajena hiša zruši več vredno, kot kako se nekaj zgradi. Po tem spoznanju nekaj časa zamorjeno in nepremično zre v sramotni list na oglasni deski. Nenadoma ga zmoti ravnatelj, ki obstane za njegovim hrbtom. »Ravno prav! Iskal sem vas!« Kot ne bi vedel, kje ga lahko najde. »Tisti manjši prostor poleg stopnišča bomo preuredili v jedilnico. Verjetno ste že seznanjeni, da bomo za profesorice, profesorje in uslužbence organizirali toplo malico. Ker pa skozi vrata v tisti mali prostor ne moremo zriniti večjega hladilnika, ki zdaj že stoji za vhodnimi vrati, boste vi s svojimi dijakinjami in dijaki napravili tako, da bo to mogoče.«



	Naglo se obrne. »Se zelo mudi?« zabrunda.



	»Prej ko boste to uredili, prej bomo prijetno malicali,« reče hudomušno.



	»Že danes bomo poskusili urediti,« reče zamišljeno.



	Ravnatelj zadovoljno pokima in stopi naprej do profesorja Zvoparja.



	Tomaž nekoliko zmedeno gleda za njim tudi zato, ker je Zvopar šef strokovnih predmetov in zato tudi njegov šef. Po vseh šolskih pravilih bi mu moral on naročiti to nalogo. Kdo je potem moj šef? se vpraša. Napoti se k vratom, ki naj bodo vodila v bodočo jedilnico in ugotovi, da bo moral odrezati nadvratno prečko. Ker pa je delo takšno, ki zahteva mizarsko znanje, dela ne more zaupati nekemu dijaku. Že naslednjo uro pred dijakinje in dijake zloži potrebno orodje in jim razloži, zakaj ga bodo potrebovali. Vodi jih do prihodnje jedilnice. Iz bližnjih razredov slišijo nerazumljivo poučevanje. Iz najbližjega razreda pa tudi dokaj razumljiv kričeč glas. Tomaž se nekajkrat vprašujoče ozre tja in z utišanim glasom nadaljuje razlago, kako bodo postorili delo, kot bi se bal tistega kričača v bližjem razredu. Nato jim zabiča, da bodo morali biti tiho, zelo mirni in pozorni, ker bo moral delati sam, oni pa mu bodo sledili. Vpraša jih, če so si zapomnili, kako misli opraviti delo. Vse se mu zdi zelo komično, ampak nekako jih mora motivirati. Povzpne se na stol, stegne roke in z žago zareže. Z žaganjem in udarjanjem s kladivom povzroči odmevajoči hrup, ki neprijetno trga tišino v visoki podolgovati veži. Vrata bližnjega razreda se divje odprejo. Malo prej kričeči profesor jezno in ognjevito pogleda ven in divje zaloputne z vrati. Tomaž ve, da s hrupom na šoli vse zelo moti, toda dokončati mora neprijetno delo.



	»Tako, tako, tovariš Tomaž Por, to je tisto pravo poučevanje praktičnega pouka!« zasliši pripombo v bližini.



	Zdrzne se in se ozre; za skupino stoji ravnatelj. Ne odgovori mu, saj mu nima kaj. Nadaljuje z rezanjem in nenadoma obstane, ker pomisli na ravnateljevo vrednotenje praktičnega pouka. Vedno je bilo poučevanje posredovati svoje znanje drugim; pa ne tako da nekaj samo gledajo, temveč morajo tudi poskusiti. Nasmehne se, zareže in spet obstane. Poučevanje je lahko tudi namišljena večvrednost neumnežev. Spet nekoliko zareže in obstane. Poučevanje je tudi preizkus lastne zrelosti. S kladivom potolče in tako preveri, če je dovolj zarezal.



	Ravnatelj se umakne.



	Tomaž ve, da se pri takšnem poučevanju dijakinje in dijaki zelo dolgočasijo, zato so nemirni. Uspešno odstrani nadvratno prečko in tako poveča vratno odprtino. Šele zdaj zaposli najmočnejše dijake, saj morajo hladilnik zriniti v dokaj majhen prostor. Potem mora sam nadaljevati s predstavo. Prečko mora namestiti nazaj, jo zalepiti, priviti z vijaki in tako čim bolj skriti zareze, kar mu ne uspe najbolje.



	Po končanem času zelo čudnega poučevanja se močno vznemiri. Spomni se ravnateljevih besed. V veliki razdvojenosti se vpraša: A tako, v taki obliki naj bi potekalo poučevanje praktičnega pouka? V pisarni se usede za mizo in si z rokami podpre glavo. Se je zmotil v prepričanju, da morajo dijakinje in dijaki tudi sami izdelati neki izdelek, čeprav v miniaturi? Bodoči strokovnjak mora najprej sam opraviti neko pripravo k delu in izdelek tudi izdelati, da bo potem v času gradnje lahko nadzoroval potek dela in kvaliteto izdelka. Ozre se k Zdravkovi mizi in ugotovi, da je miza pospravljena, da je Zdravko verjetno že zapustil šolsko poslopje. Nekdo potrka na vrata. Dovoli mu vstop. Vstopi tajnica Marija Cikel in zažvrgoli »Tovariš Tomaž, zelo sem vesela, ker še niste odšli. Ravnatelj želi, da se zglasite pri njem.«



	Nagrbanči čelo in zabrunda: »Je rekel takoj?«



	»Ne, ker ni vedel, če vas bom našla.«



	»In zdaj, ker ste me našli, velja takoj?«



	»Ja.«



	»Hvala!«



	Pomisli, da je zagotovo nekaj narobe, zato se zelo vznemiri.



	Na trkanje se ravnatelj oglasi zelo vedro.



	Ko Tomaž vstopi, obstane za vrati.



	»Usedite se, usedite!« ga povabi z zamahom in kaže na stol pri podolgovati mizi.



	Še vedno nekoliko zaskrbljen se usede, ker ne zaupa ravnateljevi prijaznosti.



	Ravnatelj se rahlo nasmehne. »Najprej predlagam, da se tikava. Sicer sem jaz tri leta mlajši. Če ti je prav, mi reci ti.«



	Močno je presenečen. Slišal je že, da se ravnatelj skoraj z vsemi tika. »Prav, če vi tako želite,« izdavi preplašeno.



	Ravnatelj se zakrohota. »Si že grešil.«



	Neprijetno skomigne z rameni.



	»No, povedati ti moram, da imaš ta vikend prvi dvodnevni seminar. Tam vas bo več. Povedali ti bodo vse o pedagoškem izpitu. Poslušal boš predavanje o pedagogiki, didaktiki in psihologiji. Dobil boš učno snov; no, ja, dokaj debele knjige. Moral jih boš predelati in se pripraviti za pedagoški izpit. Naj ti še to povem, da ta izpit ni tako strašno zelo pomemben, ampak ga moraš kljub vsemu opraviti. Tukaj podpiši, da sem ti vročil obvestilo.«



	Tesnobno ga stisne. Zelo nerodno stopi k pisalni mizi in podpiše.



	»Kako pa materin jezik, ga dobro obvladaš?« ga še pobara.



	»Tako nekako, povprečno.«



	»No, tudi o tem boš izprašan.«



	Molče pokima, vzame obvestilo in še trapasto obstane pri mizi.



	»Veliko uspeha pri učenju!«



	»Hvala!« Zdaj ve, da mora oditi, končala sta.



	Po veži gre počasi, ker ga ravnateljeva izjava zadržuje. Moraš vedeti, da ta izpit ni tako zelo pomemben, ampak moraš ga opraviti. Kaj je hotel s tem reči? Če ni pomemben, zakaj ga potem sploh opraviti? Zakaj je rekel, da ga moraš opraviti, tudi če ni pomemben? Verjetno bo potem, ko bo opravil izpit, če ga bo opravil, zvedel, kaj vse je v ozadju ravnateljeve izjave. Saj je izpit preizkus znanja, dokaz sposobnosti, odraz nadarjenosti, odsev iznajdljivosti, ga prešine.



	Naslednji dan v času glavnega odmora Tomaž vstopi v pisarno zelo zamišljen. Opazi, da je Zdravko že pred zvonjenjem vstopil v pisarno in se lotil malice. Videti je miren, ampak očitno še vedno ne prav zadovoljen z njim. Verjetno vsak dan premišljuje, kako bi ga še ponižal in nekako ukrotil, ker po njegovem mnenju s svojimi novotarijami previsoko leta.



	Zdravko se ozre in zagode: »Dobil si poziv za pedagoški izpit.«



	Zdrzne se in se tiho vpraša: Kako in kdaj, hudiča, je zvedel za njegov izpit? Ali mu je povedal ravnatelj ali pa tajnica? Debelo ga pogleda in zabrunda: »Ja, dobil sem poziv.«



	»Učiti se bo treba in še učiti! Toda ne pričakuj, da boš za študij dobil kakšen dan prosto!«



	»Seveda ne!« Ampak njegova izjava ga močno vznemiri. Zakaj je poudaril, da naj ne pričakuje, da bo dobil za študij kakšen dan prosto? Mogoče pa vsi, zlasti komunisti, želijo in upajo, da ga ne bi opravil; verjetno si to še najbolj želi Zdravko. Mogoče pa v šolskem pravilniku piše nekako tako, da za pripravo na pedagoški izpit pripada kandidatu nekaj dni študijskega dopusta. Toda če bo šel v tajništvo in zahteval pravilnik, ga bo tajnica zagotovo vprašala, kaj bo v njem iskal. Ne, tega ne sme storiti! Tam se lahko sreča z ravnateljem in bo tudi on hotel vedeti, kaj išče v pravilniku.



	V naslednjih dneh se doma zelo resno loti študija. Ves prosti čas in še pozno v noč presedi pri knjigah. Že od nekdaj čuti zelo veliko potrebo po znanju, tokrat pa še velik strah pred padcem na izpitu. Če se mu bo to zgodilo, se bo zelo osramotil. Verjetno bo moral zaradi tega pustiti poučevanje. Tudi v šoli med odmorom v pisarni poskuša izkoristiti proste minute za učenje, za ponavljanje, ampak ga tam vse zelo moti, še najbolj ga moti Zdravko, ko ugotovi, kaj in kako se z njim dogaja. Iz dneva v dan je bolj nemiren tudi zato, ker ima poleg vsega še težave doma. Stanovanje je premajhno, da bi lahko imel svoj prostor. V spalnici zvečer na postelji se ne more in ne sme učiti zaradi ženinega nenehnega neprijetnega vznemirjanja; v dnevni sobi pa tudi ni nikoli sam. Nekajkrat ženo zaprosi za nujno potrebni mir, toda kmalu ugotovi, da ga večkrat nepričakovano moti z nepotrebnim čvekanjem, ko je najbolj zbran, na primer: »Ti, Boris mi je povedal, da se mu je pokvarilo šestilo.« Neprijetno stisne zobe in poskuša mirno odgovoriti: »Boš pač morala kupiti novega.«



	»Verjetno ga boš popravil, saj si že marsikaj popravil,« je še vsiljiva.



	»Pusti me, saj vidiš, da se učim!« zagode jezno in nagrbanči čelo. In že je dovolj, da žena grdo vzkipi: »Jaz imam zelo nesramnega moža! Z nobenim se ne morem pogovarjati! Nihče me ne razume, še najmanj pa moj trapasti dedec!«



	Ve, da ima žena resnično komunikacijske težave in da je opravičeno jezna nanj. Vsak dan si z rokami zatiska ušesa, pa jo kljub temu še sliši. Neki dan, ko mu je vsega dovolj in je zelo slabe volje, v kuhinji iz omare vzame vato in si jo nabije v ušesa.



	»Z norcem se pa res ne morem pogovarjati!« zarobanti žena in ga tisti dan pusti pri miru. Verjetno si ona še in še zelo želi ljubečega pogovora in prijetnega razumevanja. Naslednji dan spet stopi k njemu v dnevno sobo, – otroka sta v kuhinji – se usede na bližnji stol in začne razlagati, kako je vse drago, da je tudi na živilskem trgu iz dneva v dan vse dražje.



	On pa s prstom pokaže na ušesno vato in se spreneveda, kot ne bi ničesar slišal, čeprav tudi skozi vato dokaj dobro sliši.



	Zelo jezna zamahne z roko in zakriči: »Saj sem rekla, da se z norcem ne morem pogovarjati!«



	In spet ima za nekaj časa mir.



	Neki dan se iz kuhinje oglasi Mateja in mamo neprijetno graja, češ da naj pusti očeta pri miru. Toda mama se pri odprtih vratih zadere nad obema: »Oba sta nora!«



	Šele tisti večer se Tomaž spomni na zakon iz varstva pri delu v industriji in v gradbeništvu, ki zapoveduje: Če je hrup premočan, mora delavec na ušesa namestiti hrupne dušilce!



	Že naslednji dan si v mestu v trgovini Astra kupi varnostne hrupne dušilce.

	Doma v dnevni sobi se usede v kot, se obrne k zidu, nabije dušilce na ušesa in je sam s seboj. Včasih neprijetno sliši ženino oddaljeno kričanje, pa se zaradi nerazumljivih besed ne vznemiri. Kmalu stresno ugotovi, da čas prehitro beži. Šestnajst dni že bere knjige in se poskuša še zbrano učiti, pa se mu zdi, da zelo malo zna. V naslednjih dveh mesecih mora predelati vse tri debele knjige in še ponoviti slovensko slovnico. Vsakokrat, ko pomisli na izpit, občuti neprijetno trdoto v trebuhu in v glavi.



	Nekaj dni pred izpitom je duševno zbit in zelo izčrpan. Nekajkrat se trapasto vpraša, zakaj se trudi, če pa sta ravnatelj in Zdravko rekla, da ta izpit ni tako zelo pomemben. Toda velika trma in želja po uspehu sta močnejša.



	In pride odločilen dan. Zjutraj nekaj minut pred osmo uro obstane v stari stavbi, v dolgi in zelo visoki veži. Glava mu je nenavadno težka, neprijetno čuti stresno nezbranost. Pred velikimi stoletnimi vrati čaka na izpit več učiteljic in učiteljev iz drugih strokovnih šol. Vsi molčijo. Nekateri zamišljeno zrejo predse, drugi se nervozno sprehajajo in občasno pogledajo na manjši listek, ki si ga za hip potegnejo iz torbice ali iz žepa. Tomaž se poskuša sprostiti tako, da se zazre skozi okno v bližnji park, v debele porjavele kostanje. Nekaj časa pozorno sledi spodaj sprehajajočim in tako še poskuša sprostiti svojo napetost.



	Povabljeni kandidati vstopajo skozi velika vrata po vrstnem redu kot pri zobozdravniku. Tisti, ki je prvi prišel, prvemu izrujejo zob.



	Velika vrata se spet odprejo in zasliši se ženski glas: »Naslednji!«



	»Zdaj ste vi na vrsti,« več čakajočih zašepeče in Tomaža pozorno pogledajo.



	Nekoliko preplašen obstane znotraj za vrati. Negovana ženska ga vpraša, kdo je in s katere šole prihaja.



	Skoraj šepetaje ji odgovori in se naglo ozre po prostoru, po veliki prazni dvorani z zelo starim parketom, položenim na vzorec ribja kost. Tri zelo velike stene so popolnoma prazne, le na eni visi slika državnega predsednika. V vseh štirih kotih opazi mize in za vsako mizo po tri osebe z obzidne strani, z druge strani pa prazen stol.



	V desnem kotu se dvigne suhljati mož podolgovatega obraza z majhno kozjo bradico. »Prosim, stopite sem!« reče prijazno.



	Kolena se mu zatresejo kot v najstniških letih. Močno preplašen in mlahav se sesede nasproti prve komisije.



	»O psihologiji se bomo pogovarjali,« reče mož s kozjo bradico in brž zastavi prvo vprašanje.



	Tomaž stisne ramena in se zbere. Z lahkoto odgovarja na vsa vprašanja. Začetna trema v njem prijetno popusti. Vprašanja si še sledijo in še odgovarja z lahkoto.



	Suhljati mož se mu zahvali.



	Napoti se k drugi komisiji in prisede.



	»Pogovarjali se bomo o maternem jeziku,« reče prijetna okroglolična ženska srednjih let.



	Tomaž s kančkom očesa poškili v levega člana komisije in vidi, kako ga prodorno motri skozi potemnela očala; njegova bronasta polt prikazuje mladega moža tridesetih let. Naglo umakne pogled, se zazre v svojo pest in zbrano prisluhne prvemu vprašanju. Nenadoma, nepričakovano in neprijetno občuti začetno utrujenost, ampak kljub temu še dokaj gladko odgovarja; toda pri zadnjem vprašanju pa mora že nekoliko bolj zbrano pomisliti, da zadovoljivo odgovori.



	V naslednjem kotu so trije moški. Mož, sedeč v sredini, pove, da bodo spraševali o pedagogiki. S strogim pogledom in prvim vprašanjem ga neprijetno zmede. Nepričakovano začne jecljati; v tem trenutku spozna, da se ga loteva miselna togost; postane mu zelo nerodno.



	»Niste mi dovolj dobro odgovorili, poskusite še enkrat,« reče mož s strogim pogledom.



	Odgovor ponovi nekoliko bolj gladko in razumljivejše. Na druga vprašanja pa mora odgovarjati počasi z globokim preudarkom; zdi se mu, da je vsako vprašanje težje in še bolj težko.



	Končno prisede k zadnji komisiji. Pri prvem vprašanju iz didaktike občuti v glavi otrdelo praznino.



	Mož z okroglim obrazom, s kratko pristriženo pričesko in z majhnimi brki ga nekaj časa zabodeno gleda, saj je očitno opazil njegovo zadrego, nato spodbudno in uvidevno reče: »Poskusite se zbrati, saj bo šlo!«



	Toda nekaj časa je še brez sproščenih misli, občuti miselno praznino in popolno otopelost. Tudi če bi ga kdo vprašal, kateri dan v tednu je danes, ne bi znal sproščeno odgovoriti. Neprijetno občuti, da so mu možgani onemeli, pridobljeno znanje pa je v trenutku nekam izginilo. Močno se prestraši do zdaj neznanega občutka.



	Predsedujoči opazi njegovo zmedenost, zato je še potrpežljiv, še dvakrat uvidevno ponovi isto vprašanje in čaka.



	Končno se mu spomin le nekoliko povrne, ampak ne v takšni meri, da bi lahko odlično odgovarjal; na vsa vprašanja počasi in jecljaje odgovori za zadostno.



	Ko zapusti hladno dvorano, obstane v veži pri oknu in občuti, da ga je ponovno zgrabila otopelost. Otopelost, zakaj otopelost? Toda zdaj občuti nekoliko drugačno. Presodi, da je ta otopelost od srečnega občutka določene zmage. Tako seveda! Otopelost je lahko obramba pred bolečino ali srečo, ga prešine. Pozorno se ozre po čakajočih in se jim v spodbudo rahlo nasmehne.



	V naslednjih dneh je kljub vsemu zelo zadovoljen s pedagoškim izpitom, saj na potrdilu ne piše, s kakšnim uspehom ga je opravil, temveč samo, da ga je.



	Sredi tedna tisti razred, ki po urniku in času spada k njegovemu poučevanju, odide na obvezen zdravniški pregled. Tomaž ima nekaj ur prosto, mora pa biti v pisarni, ker mora čakati na čas za poučevanje naslednjega razreda. Že večkrat je hotel pogledati, kaj vse je v veliki stenski omari, pa doslej ni imel dovolj časa; še manj pa časa, da bi vse, kar ga zanima, tudi prebral. Odpre omaro. Pozorno preloži nekaj njemu že znanih knjig in raznih pozabljenih nalog in še prelistava vse z zgornje police. Opazi veliko zanimivega, ampak nič koristnega za njegovo poučevanje. Na drugi polici najde majhen v tiskarni natiskan zvezek. Na naslovni strani piše: Statut Gradbene srednje šole. Usede se za mizo in ga z velikim zanimanjem prelistava. Ko pride do poglavja Izobraževanje ob delu in obvezni izpiti, postane pozoren. Nadaljuje s podrobnim prebiranjem. Presenečen in močno začuden ugotovi, da bi pred polaganjem pedagoškega izpita lahko koristil sedemdnevni izredno plačani dopust. »Sto hudičev!« glasno zakolne. Zato sta mu oba, ravnatelj in Zdravko, hinavsko dopovedovala, kako nepomemben je pedagoški izpit; verjetno tudi zato, ker bi ga moral nekdo nadomestiti ali pa dijakinje in dijake poslati domov. Morda pa sta si želela, da ne bi opravil izpita in bi s tem dosegla, da bi ga ob prvi priložnosti odslovili s šole zaradi socialistične nemotiviranosti.





10


	Tajnica nerada zapušča svojo pisarno, ampak nemalokrat jo mora in v zbornici ali kje drugje na šoli poiskati profesorico, profesorja ali učitelja zato, ker od nje to zahteva njena delovna naloga. Največkrat izkoristi čas v glavnem odmoru. Mnogokrat se razjezi tudi na Tomaža, ker ga malokdaj najde v zbornici. Tokrat pa Tomaž stoji pri oglasni deski in prebira obvestila. Seveda, tudi on se jezi na tajnico, ker ne odstrani nekaterih zastarelih obvestil, zato je prisiljen, da jih ponovno prebere, vsaj na začetku, in se tako prepriča, da je obvestilo res že zastarelo.



	Tajnica ga zmoti: »Danes zjutraj so nam sporočili, da je vašemu dijaku Mirku Gabinu umrl oče. Pojutrišnjem bo pogreb. Dijakinje in dijaki iz vašega razreda naj izberejo delegacijo štirih fantov. Vi jih boste s svojim avtomobilom odpeljali na žalno svečanost. Potne stroške vam bo povrnila šola.«



	Ničesar ne odgovori, samo debelo jo pogleda in žalostno pokima. Močno je prizadet. Od otroštva zelo sovraži smrt, kot da je ne bi smelo biti, kot da ona povzroča človeštvu nepopravljivo škodo. Še zdaj se ne more popolnoma sprijazniti z dejstvom, da je smrt prav tako pomembna in potrebna kot rojstvo.



	Tajnica še za hip postane in ga vprašujoče gleda.



	Še enkrat ji molče pokima in neprijetno skomigne z rameni.



	Pozvoni šolski zvonec. Profesorice in profesorji naglo zapustijo zbornico, ampak njemu se ne mudi. Močno ga vznemiri nepričakovana dodatna obremenitev, tokrat se zasmili sam sebi; močno potrt gre počasi proti tesarski delavnici. Tudi domače družinsko vzdušje ga močno obremenjuje. Bo sin Boris pojutrišnjem pravočasno prišel sem na to šolo k dopolnilnemu pouku matematike? se vpraša. Profesorica matematike Tončka Vrbovič je dosledna ženska; sinova nedoslednost pa lahko povzroči nezaupanje. Ker je profesorica Tončka Vrbovič na šoli preveč obremenjena, ne sprejme njegove prošnje za honorarno poučevanje njegovega sina z navdušenjem. Tudi za plačilo sta se že zmenila; uslugo ji bo povrnil s popravilom stanovanja, s popravilom oken, podov in peči, ki jih kuri z drvmi. Mnogo časa si bo moral vzeti, da ji bo vse popravil. To nedeljo bo moral k njej na ogled, potem bo moral nabaviti še potreben material. In tako pride do vrat, ki vodijo v delavnico. Ja, danes mora še poskrbeti za delegacijo pri pogrebu dijakovega očeta, se spomni. Neprijetno glasno zastoka in še pomisli: Biti oče razredu je bolj obremenjujoče, kot biti oče sinu in hčeri. Poskuša se naglo zbrati. Vstopi in poskusi s poučevanjem, toda za uspešno poučevanje je preveč raztresen. Občasno se zamisli in oddalji: Skrbi, povsod same skrbi. Ampak skrbi niso samo obremenjujoče, so lahko tudi prijetne in vzburjajoče, še pomisli. Star sem, ker me zajema malodušje! Zagotovo se hitro staram, si reče.



	Dijakinje in dijaki ga vprašujoče gledajo.



	Zdrzne se, se rahlo nasmehne in poskuša zbrano nadaljevati s poučevanjem.

	Ko pa pride domov, se sam sebi zelo zasmili.



	Čez dva dni se nepričakovano zbudi pred zvonjenjem budilke. Počuti se utrujenega. Zaskrbi ga, ker se bo odpeljal na dolgo pot; v avtomobilu bo peljal štiri mladeniče in zanje odgovarjal. Ves krmežljav stopi v kuhinjo, si skuha čaj, nekajkrat ugrizne v kruh in sir in že je pripravljen z ne preveč dobrim počutjem.



	Pred stolpnico tako kot vedno najprej obide avto, da se prepriča, če je vse v redu – pred tednom so mu ukradli žaromet, zato je moral k mehaniku – in odpelje se proti dijaškemu domu. Promet je že dokaj gost. Petkrat mora obstati pred semaforjem in se jeziti.



	V dijaškem domu še niso ugasnili vseh sobnih svetilk. V svetlobi jutranje zarje in cestne svetilke pred vhodom zagleda svoje štiri fante, ki ga čakajo.



	Po daljšem času vožnje se promet razredči, ampak fantje so še zmeraj molčeči. Previdno vozi in ugiba, kaj se z njimi dogaja. Mogoče že vnaprej čutijo sošolčevo prizadetost ob izgubi očeta ali pa so zadržani zaradi njegove bližine, razrednikove bližine. Kljub vsemu mu je ljubše, da molčijo, ker tako lažje vozi, saj je bolj zbran pri vožnji, čeprav ni spočit. Ves čas ga zelo skrbi zaradi slabega počutja. Poskuša voziti previdno po zaviti cesti v ozki soteski med visokimi hribi. Levo je deroča in šumeča reka, marsikje mu neprijetnost povzročajo slabo zavarovani prepadi. Krepko stiska volan in je skrajno napet; močno se zaveda odgovornosti za štiri mlada življenja. Soteska se končno le razširi in reka se oddalji; oddahne se. Pripeljejo se do podolgovate vasi; zmanjša hitrost; krave prečkajo cesto in mora ustaviti. Šele zdaj občuti, da je neprijetno otrdel na sedežu; seveda, saj so prevozili že več od pol poti. Na koncu vasi avto ponovno ustavi in reče: »Malo se moramo pretegniti.« Izstopi, nekajkrat po športno zamahne z rokami, trikrat počepne, globoko zajame zrak in se ponovno zazre v bližnje pobeljene vrhove gora.



	Drugo polovico poti vozi bolj sproščeno, okolje je prijaznejše in bolj pregledno. Izza zelo širokega ovinka zagleda obledelo obcestno tablo z oznako Kobale. »Še malo pa bomo na cilju,« zagode. Naglo pogleda na uro. »Lahko bi prišli pol ure pozneje, pa bi bili še dovolj zgodnji.« Pri cestarju, ki čisti cestni odtočni jašek, ustavi avto in vpraša: »Kje je hiša Gabinovih?«



	»Kar naprej, tamle gori za cerkvijo boste videli križ pred vrati. Verjetno ste prišli na pogreb?«



	Pokima in se prijazno zahvali.



	Hiša je potisnjena na hrib; pred hišo pa že stojijo ljudje in se šepetaje pomenkujejo.



	Dijaki in učitelj vstopijo v sobni prostor. Krsta leži v spodnjem temačnem prostoru, zadaj za krsto ni okna. V bližini sedi Mirko in vstane. Šepetaje mu izrečejo sožalje. Tomaž sočutno obstane pred krsto in se zazre v moža svojih let. Mnogo prezgodaj je zapustil družino! Če so leta merilo, potem je tudi sam že blizu smrti. Spreleti ga zelo hladno. Obrne se k vratom; Mirko pristopi k njemu in mu predstavi mamo in sestre, vse tri so starejše od Mirka. Šepetaje ga povabijo v zgornji del hiše, v kuhinjo. Na z belim prtom pogrnjeno mizo gospodinja postavi kruh, nekaj rezin domače salame in šilce žganja.



	»Kaj je bilo gospodarju, da vas je tako naglo zapustil?« vpraša bledo gospodinjo, ki vsa strta obsedi v bližini.



	»Zbolel je za pljučnico, prehladil se je. Saj ni čudno, potres nam je zelo razmajal zidove in okna. Hiša je bila en sam prepih. Garal je, hotel je čim prej popraviti poškodovano.« Po licu ji spolzijo debele solze. Vstane in ga zapusti.



	Ozre se po kuhinji. Nova betonska vez pod stropom še ni dodelana. Vogalni zid se še reži z neprijetno razpoko. Kuhinja je še neurejena, kar je razumljivo, saj so bili včeraj še zidarji v njej; je pa skrbno pometena in pomita. Okno je na novo vgrajeno in obrobje neometano. Še enkrat se zazre v vogalno razpoko in ga boleče prešine: Kako kruto! Razpoka v zidu, razpoka v družini, razpoka v duši. Razpoka v duši se počasi in dolgo zdravi ob nenehni želji, da bi se končno le zacelila.



	Zvon v cerkvenem zvoniku naznani začetek pogreba.



	Zapusti kuhinjo in odide pred hišo. Medtem časom, ko je sedel v kuhinji, se je pred hišo nabrala gruča ljudi. Pristopi mlad duhovnik, se prekriža in na glas bere iz knjige. Pogrebci dvignejo krsto in jo na ramah odnesejo proti cerkvi. Z dijaki se zrine v sredino sprevoda, toda kmalu mu je za ta pristop zelo žal, saj mora pred cerkvijo izstopiti iz njega zaradi nenapisanega šolskega zakona, prežetega s strahom; obstane nekaj metrov pred cerkvenimi vrati. Dijaki obstanejo poleg njega in od daleč zrejo v krsto, ki jo pogrebci odložijo sredi cerkve. Zajame ga občutek sramote. Močno se vznemiri. Naglo poskuša zavreči mučen občutek in se vpraša, česa naj se sramuje, saj je ravnal tako, kot bi vsi učitelji. Pa bi res? se vpraša. Mogoče. Iz otroštva mu je ostala želja po cerkveni notranjosti; še vedno si želi občutiti njeno globino duha in lepoto mojstrovine. In še razmišlja: Ko je bil Kristus človek, mu je zelo dobro uspelo prikazati lepoto duha. Danes pa ne sme nihče od profesoric in profesorjev dijakom prikazati dedne lepote človeškega duha in njegove mojstrovine. Verjetno so ga vsi, ki so šli v sprevodu mimo njega, ocenili za ateista in komunista. Je sploh kdo na svetu ateist? Nihče! Ateist nenehno zatrjuje: Verujem, da ni Boga; jaz sem ateist, nevernik. Ne, to je velika miselna zmešnjava; vsakdo, ki reče, da v nekaj veruje, je vernik. Saj je vera takšna ali drugačna vedno in povsod prisotna. Verovanje v lepši in prijetnejši jutrišnji dan spodbuja ljudi k ustvarjanju, k zanosu in ponosu. Nenehno v nekaj verujemo in pričakujemo. Prva in velika laž ateista je, da v nič ne veruje. Predrami ga nenaden jastrebov pisk.



	Dijaki zelo nemirno pogledujejo proti cerkvi. Ker so vrata na stežaj odprta, se sliši dogajanje v njej.



	Suhi podolgovati fant Nenad Radin se popraska po glavi, se obrne k Tomažu in reče: »Tovariš, ali vi verjamete, da ko bomo v komunizmu, si bo vsak sam postregel z vsem in vzel iz skupnega vse, kar si bo zaželel in kolikor bo potreboval?«

	Debelo se zazre vanj, ker ga je zelo močno presenetil. Od kod fantu prav zdaj takšna misel? V hipu ga neprijetno spreleti: Ja, to, to je misel profesorja, ki ga uči samoupravljanja s temelji marksizma; to, to je njegov rezultat poučevanja, ker je on tudi vernik, ker on zatrdno veruje, da bomo skoraj v komunizmu in takrat si bo vsakdo brez plačila postregel z vsem, kar si bo zaželel. In še se spomni, da še ni dolgo od takrat, ko ga je neki dijak pri razredni uri vprašal o tem. Ampak zdaj na tem mestu, ta misel, to vprašanje. »Si prepričan?« ga poskuša izzvati.



	»Seveda sem! Dolgo ne bo, ko se bo to zgodilo, verjetno bom dočakal.«



	V nerodni zadregi se rahlo nasmehne. Kaj naj odgovori fantu, da bo primerno in pravilno k današnjemu dejanju, zaradi katerega so se zbrali. Seveda, nekaj mu mora odgovoriti in odgovori: »Prepričan sem, da tega ne bom dočakal. Ker če pomislim na žensko, na njeno splošno lastnost, pridem do naslednjega vprašanja. Bi v takem primeru na svetu bilo dovolj lepega nakita, če bi ga vsaka hotela čim več zase? Že tukaj bi se spor neskončno ponavljal, čeprav bi ga izdelali dovolj. Kmetje bi samo za zabavo in iz dolgočasja obdelovali zemljo; drugi pa, ki jim ne bi bilo do kmetijskega dela, bi šli na polje in si vzeli pridelke, kolikor bi jih potrebovali?« Še enkrat se mu kislo nasmehne. »Zelo zanimivo! Ali ne?«



	Fantje se zelo resno spogledajo in obmolknejo.

	Prodorno jih pogleda in se vpraša: Me imajo za bedaka? Mogoče pa molče dvomijo v Nenadovo prepričanje? Misel, vzemi, kolikor potrebuješ, bi bila zagotovo odrešilna za Nenada; ker to, da ne misli v prihodnje veliko delati ali karkoli ustvarjati, že zdaj dokazuje s slabimi ocenami. Saj je takih, ki nočejo delati in se ne radi učijo, še nekaj v razredu. Se bo človeštvo takim delomrznežem tudi podredilo? Verjetno nikoli, ker bi se s tem končalo življenje.



	»Molimo!« slišijo duhovnika iz cerkve.



	Stresno ga prešine: Nekatere molitev pomirja, zato molijo, drži jih v ravnovesju med dobrim in zlom. Molitev je vedno pogovor z energijo, ki ji rečemo Bog. Brez pogovora ni ljubezni. Brez ljubezni ni življenja. Današnji človek je zelo nadut, obnaša se, kot bi bil svet zaradi njega, ne on zaradi sveta, zato zdaj živimo v nenehnem sporu z naravo. V današnji socialistični družbi je komunistična ideja sama sebi smrtna.



	»Pojdimo v miru!« zasliši duhovnikov glas iz cerkve. Zdrzne se. Prestraši se svojih misli, kot bi pravkar v razredu glasno predaval dijakinjam in dijakom svoje zgrešene misli.



	»Oče naš,« spet zaslišijo duhovnikov glas iz cerkve.



	Tomaž vprašujoče pogleda fante, ki še molče stojijo poleg njega in pomisli: Mladega človeka je lahko navduševati za medene in zlate gradove vse dotlej, dokler se ne postavi na lastne noge in življenje oceni z lastnim prepričanjem. Mnogokrat pozneje, ko se mu sanje zbistrijo in se mora spoprijeti z vsakdanjim življenjem, boleče občuti kruto resničnost.



	Nad dolino prihrumi potniško letalo in visoko pod nebom za sabo vleče dokaj široko srebrno nit.



	Pogrebci počasi drug za drugim prihajajo iz cerkve. Tomaža zgrabi osramočenost. Če bi malo prej vsaj še nekaj ljudi ostalo pred cerkvijo, bi bil potolažen.



	Zelo hitro nastane nova pogrebna vrsta, toda zdaj s svojimi fanti ne sili v sredino, molče stopijo v vrsto na koncu sprevoda. Na pokopališču se mora s svojimi fanti zriniti v ospredje; prepričan je, da bodo le tako vaščanom pokazali spoštljivo pozornost do Mirkovega pokojnega očeta in do Mirka. Obstanejo blizu jame. Duhovnik glasno moli, ampak Tomaž ga ne sliši, ker se vpraša: Kdo se bo bolj spoštljivo poklonil pokojniku, tisti, ki zdaj moli za njegovo dušo, ali oni drugi, ki zamorjeno zre v krsto z mrtvim truplom v začetni fazi razpadanja? Molitev je misel, misel je duševno razpoloženje; z duševnim razpoloženjem razpolaga duh, duh pa z dušo; torej se bodo bolj spoštljivo poklonili tisti, ki se pokojnika spomnijo z molitvijo. Preplašeno pogleda okrog sebe. Rahlo se prikloni krsti, se obrne in odide. Dijaki storijo enako.



	Tomaž že dolgo ni vozil avtomobila tako zamorjen. Misel mu ves čas uhaja h krsti nad temno jamo. Močno se mora siliti k zbranosti in k dogajanju na cesti. Šele, ko prevozi tri četrtine poti, se podzavestno otrese nevšečnih misli. Počuti se zelo utrujenega.



	Ko se cesta v ravnini poravna, ko od daleč zagleda obris mesta Kotanja, se popolnoma sprosti in šele zdaj pozorno prisluhne šepetajočemu pogovoru zadaj sedečih dijakov.

	 -

	Zadnje četrtletje tega šolskega leta je zelo utrudljivo. Tomaž si že zjutraj, ko vstane, razporedi celodnevni čas in vsakokrat neprijetno ugotovi, da mu ga primanjkuje. Profesorici Tončki Vrbovičevi izpolnjuje obljubo za proti uslugo, ker mora njegov sin Boris še prihajati k njej k dopolnilnemu pouku matematike. Hoče ji že vnaprej postoriti vse dogovorjeno. Več tednov prosti čas porabi za popravilo peči, oken in parketa, tudi tesnilo na vodni pipi ji zamenja. Dostikrat dela pozno v noč in se slabe volje tolaži z velikim upanjem na boljše dni. Počuti se fizično in duševno zelo utrujenega. Pri nekem nerodnem fizičnem delu občuti močno in neprijetno bolečino v križu in šele tedaj se zave, da njegovo telo zahteva počitek. Toda kdaj in kako? Zjutraj, preden odide od doma, si hrbet namaže z neko mastjo proti revmi in zvečer, ko se vrne, spet poskuša z mazanjem pregnati bolečino in utrujenost. Iz dneva v dan je vse bolj nervozen, nervozo pa blaži z baldrijanovimi kapljicami; tako želi in poskuša umetno pripraviti telo k prijetnemu spanju. Ampak tistega celodnevnega časa, ki mu nepričakovano in nenehno uhaja, ne more nadoknaditi, zato je zelo zaskrbljen. Močno si želi, da bi čim prej oba, ravnatelj in šef strokovnih predmetov profesor Zvone Zvopar, pregledala skripta o opažih še pred koncem tega šolskega leta. Hoče in želi si, da bi naslednje šolsko leto začel mnogo lažje in kvalitetnejše poučevati iz skript, verjetno tudi z nekoliko manjšim duševnim naporom. Takšno življenjsko stanje ga zelo utruja, ker pa utrujenost sprejme kot nujno posledico, kot splošno nujo v tem času, si ne dovoli večjega počitka. Skripta še niso dokončno pripravljena, zato se zelo nervozno loti nadaljnjega pisanja in risanja. V majhnem stanovanju ne more imeti pisalne mize, tudi če bi bil sposoben nakupa, zato mora pisati in risati na pokrovu šivalnega stroja. Stroj pogrezne v šivalno ogrodje, ga zapre s pokrovom in pisalna miza je pripravljena. Ampak za tisto mizico se zelo neugodno počuti, ker ne more iztegniti nog, hrbet pa mora biti ves čas neprijetno usločen. Zadnji čas se zelo obremenjuje zaradi bolečine v križu, ker bolečina nikakor noče popustiti. Nekajkrat se močno razjezi na svojo nerazumljivo strastno ustvarjalnost. Če ne bi jeseni lastnoročno pokrival svoje hiše v gradnji, če se ne bi takrat močno prehladil, zdaj ne bi imel te neprijetne hrbtne bolečine. Takrat po prehladu je zaprosil ženo, da naj bi ga masirala po hrbtu z mastjo proti revmatizmu, pa mu je neljubeče zabrusila, da naj se masira sam ali pa si naj poišče neko drugo. Še vedno je v nenehnem strahu, da mu ne bi odpovedale noge, ker je že nekajkrat pri nepremišljenem koraku klecnil. Zadnje dni veliko pričakuje od obveznega službenega pregleda v zdravstveni ambulanti.



	V ambulanti, v majhnem prostoru je zbranih več ljudi raznih starosti. Molče sedijo in zamaknjeno zrejo predse, kot bi molili. Čakalnica jih neprijetno utesnjuje in ves čas sili k neljubemu vprašanju o lastnem zdravju. Tomaž nenadoma trapasto pomisli: Ta prostor vse, bolne ali ta čas še zdrave, nehote vodi v namišljeno bolezen.



	Sprejme ga prijazna in ljubezniva zdravnica srednjih let. Počuti se sproščenega. Potoži ji, kje ga boli in kako je prišlo do bolečine.



	»Slecite se do pasu!«



	Uboga jo.



	»Ulezite se na mizo!«



	Uboga jo. Gumirano platno ga neprijetno pohladi.



	Zdravnica s prsti rahlo tolče pod njegova rebra in po hrbtenici. »Tukaj? Mogoče tukaj?«



	»Ja.«



	»Zelo boli?«



	»Zelo.«



	Zdravnica se usede za majhno mizico in očitno zelo zadovoljna napiše recept. »Za vas sem napisala najnovejše mazilo, ki ga pri nas še ne izdelujemo. Prepričana sem, da bo pomagalo.«



	»Kaj pa potem, ko mi ga bo zmanjkalo?«



	»No, tako, zapisala bom dve tubi.«



	Naslednje dni se ves prosti čas nerodno zvija poleg šivalne mizice, preudarno piše in riše in si občasno z velikim upanjem na zdravje z mastjo maže hrbet. Po nekaj dneh občuti tolažilno olajšanje, povrne se mu nekoliko novega upanja in zdrave vedrine; pogumno prežene strah pred ohromitvijo.



	Končno se neki večer doma sproščeno nasloni na stol in dolgo nepremično zre v popisane in porisane liste.



	Naslednji dan dokaj ponosno opravi osebna jutranja opravila in sveženj listov odnese v šolo k ravnatelju.



	Najde ga pri tajnici.



	»Samo trenutek!« zagode ravnatelj. Obrne se nazaj k tajnici in nadaljuje z narekom. Ko konča, stopi k njemu, ga prime za ramo in skoraj porine v svojo pisarno. »Vstopi!« ga vabi.



	Ravnatelj se s prijaznim smehljajem usede za svojo mizo in si roke prijetno prekriža na prsih. »Usedi se!« Z glavo namigne proti stolu, ki stoji poleg večje podolgovate mize.



	Tomaž se zahvali in še obstane pri ravnateljevi mizi. »Bom zelo kratek,« zagode. »Prinesel sem osnutek za skripta Kako skonstruirati opaž.«



	Ravnatelj molče iztegne roko, malomarno prelista nekaj strani in z vprašujočim pogledom obstane na prvi risbi. »Si risal sam?«



	»Ja.« V tem hipu se spomni Zdravkove pripovedi, kako nekateri profesorji uspešno izkoriščajo dijakinje in dijake. Profesor jim zastavi nalogo, dijakinje in dijaki jo doma obdelajo in zrišejo in potem, če je naloga pravilno rešena in dobro zrisana, jo profesor vloži v skripta kot svoje delo.



	»Dobro, v redu. Najprej bom samo nekoliko pregledal, ker nimam mnogo časa za to, nato bom dal profesorju Zvonetu Zvoparju v pregled. On je odgovorni predmetni vodja in tvoj nadrejeni.«



	Tomažu je še vedno zelo nerodno ravnatelja tikati, zdi se mu, da bi se tikala na ravni hinavskega koketiranja. Če bi iz dneva v dan imela nekaj službeno skupnega, potem bi z veseljem sprejel to igro.



	»Pa bo dolgo trajalo?« vpraša zelo nerodno.



	Ravnatelj ugane njegovo zadrego, zelo zabavno se mu zdi poslušati nerodno izražanje. »Kako misliš trajalo? Vsako trajanje ima konec.« Nasmehne se.



	»Razumem!« izdavi na kratko, po vojaško. Iz zadrege ga reši vihravo odpiranje vrat.



	Brez predhodnega trkanja kar po domače vstopi profesorica Lilijana Tednar. Zelo samozavestno in zapeljivo s prijetnim pozibavanjem v bokih preide od vrat do bližnjega divana, ki stoji ob steni, in se sproščeno usede. Očitno Tomaža namerno spregleda in se zagreto zazre v ravnatelja: »Oprosti, ker sem vaju zmotila!«



	Ravnatelj se uspešno spreneveda; samo bežno se ozre k njenim razkritim stegnom.



	»No, ja, rekel sem, ko bom pregledal, bom oddal profesorju Zvonetu Zvoparju,« še resno zagode ravnatelj, kot bi mu hotel zabrusiti: Pojdi že vendar!

	Tomaž se zaziba v spoznanju, da mora naglo oditi. »Ali lahko čez teden dni ali čez štirinajst vprašam profesorja Zvoneta Zvoparja, če …« Stavka ne more dokončati, ker prehitro ritensko pride do vrat.



	»Upam, da bo v tem času pregledal,« zagrgra ravnatelj.



	»Hvala!« zagode Tomaž in zapre vrata za sabo.



	Tomaž se v času glavnega odmora malokdaj zadržuje v dokaj majhnem na novo prepleskanem prostoru, v jedilnici. Zoprno mu je skoraj vsak dan spraševati, če je stol poleg neke dame prost in če se lahko usede, ker se boji takojšnje zavrnitve. V kotu stoji manjša miza, z nje si vzame malico, se podpiše v za to pripravljeno plačilno knjigo in odide. Največkrat malica v svoji pisarni tudi zato, ker ve, da bo v prvih minutah odmora imel mir in bo lahko nekaj časa sam s svojimi mislimi. Mnogokrat se med žvečenjem hrane že pripravlja za naslednjo učno uro. Toda tokrat se ne more sproščeno zbrati. Misel mu uhaja k profesorici Lilijani Tednar. Njena samozavestna in izzivalna hoja ga še in še moti. Njena domačnost na ravnateljevem divanu mu vzbuja erotične misli. Zamisli si divan, potem vidi zaklenjena vrata v ravnateljevi pisarni v popoldanskem času, ko ne uraduje tajnica in spet se mu prikažejo Lilijanina razkrita stegna; trapasto se vzburi, prav po pubertetniško.



	Nenadoma vstopi Zdravko in ga zmoti: »Ravnatelju si oddal osnutek za skripta o opažih?«



	»Ja, sem.«



	»Pogovarjal sem se z njim, obljubil mi je, da bo kmalu pregledal.«



	Ker ga Zdravko zelo preseneti, lahko samo še izdavi: »Aaaa!« Začudeno ga gleda in se tiho vpraša: Kdo je pravzaprav ta človek? Pripovedoval mu je, da se ravnatelj in on zelo slabo razumeta. Kako je mogel tako naglo zvedeti o njegovem obisku pri ravnatelju? Je človek, ki vohuni za partijo, ali pa je vsem komunistom znan kot vodja partijske kontrole? Zakaj je prišel vohljat v njegovo stanovanje, v stolpnico, ko je bil kandidat za učitelja praktičnega pouka?





	Zdravko še zelo grobo reče: »Vem, zakaj si spisal in zrisal skripta o opažih; zato ker hočeš biti šef praktičnega pouka. Ti ne boš nikoli moj šef, ker si prezelen! Tudi zato ker jaz tega ne bom dovolil!«



	S tem ga spet zelo preseneti. Ali je zelo nerazumen ali pa mu nenehna želja po šefu povzroča neprijetne privide? se vpraša. In še ga miselno pretrese: Človek vedno hoče skriti svojo neprijetno željo in napako tako, da očita sočloveku, mož ženi, žena možu ali najbližji najbližjemu; kljub mislim umirjeno spregovori: »Veš kaj, če to misliš, si zaradi mene lahko šef; ne ženem se za šefovski naslov.«



	»Lažeš! Za ocenjevalne točke ti gre in za večjo plačo.«



	Šele zdaj spozna Zdravkovo ozadje. Mogoče pa je njegova velika šefovska želja vzrok njegovega nerazumljivega obnašanja? Seveda, razumljivo, če si šef, imaš večjo plačo! Prodorno ga pogleda in še mirno odgovori: »To si vsakdo želi, ampak do zdaj še nisem na to pomislil. Seveda, želim si tudi večje plače brez šefovskega mesta.«



	»Ne verjamem,« ga grobo zavrne.



	Mu mora na dolgo in na široko pojasnjevati? se vpraša. Ne! Spet bo kričal. Dijakinje in dijaki bodo prisluhnili. Ne! Obmolkne in močno stisne ustnice.



	Tomaž je to popoldne po dolgem času prost, toda ne more se odločiti za neko delo, čeprav ga ima obilo in preveč. Ob spoznanju se prijetno nasmehne. Marsikdo bi mu lahko sproščeno očital: Preveč neizpolnjenih želja imaš! Na svoji nedograjeni hiši ima še ogromno dela, ampak tisto delo se mu tokrat nekoliko upira, ker še vedno čuti bolečino v križu. V stanovanju v stolpnici pa ne bo nikoli mogel uresničiti svojih želja in zamisli, tudi če bi hotel, ker bi ga ves čas motila nerazumevajoča žena. Zadnji čas se zelo malo pogovarja z njo, ker je nič ne zanima, ne nedograjena hiša ne splošne gospodarske težave. Kar tako za zabavo opravljati nekoga, sorodnike ali sostanovalce v stolpnici, se mu pa zelo upira. Z ženo bi se lahko pogovarjal o zakonskem čustvu prijetne ljubezni in neprijetne jeze, ga spodbudno prešine. Ja, to je tisto vprašanje, ki obremenjuje oba. Poleg tega sta v stanovanju redkokdaj sama. Če pa sta otroka doma, pa vse slišita, ker je stanovanje kot ena velika soba s tenkimi pregradami.



	Odloči se, da bo kljub bolečini v križu nadaljeval z gradnjo hiše.



	Sonce prijetno ogreva nedograjeno hišo in toplota se razigrano odbija od zunanje stene. Omamno obstane pri steni in uživa. Poleg tega ponovno občuti ponos in slast lastnine. Rahlo omotičen se nerodno nasloni na zunanji neometan zid. Tako, vsaj nekaj, kar trpljenje vrača s prijetnim! Ampak če hoče karkoli postoriti, mora stopiti v hlad. Vse, kar je koristnega, dobrega in veličastnega, se rojeva v bolečini! se trapasto potolaži. Odlepi se od tople stene, se preobleče in si zmeša malto; nato ozek pas malte raztegne na betonski plošči in položi prvo vrsto opek za predelno steno. Toda zmešal si je preveč malte, zato se začne priganjati. Proti večeru, ko se že spušča mrak, ob nekem nerodnem koraku v križu občuti močan in zelo boleč sunek in še kot bi mu nekaj hotelo spodmakniti noge. Usede se na obrnjeno vedro, se prime za hrbet in zgrabi ga trapasta jeza in nemoč. Po nekaj minutah, ko v njem popusti obupanost, ga spet zajame življenjska moč. Še nikoli ni obupal; marsikaj je že prebolel in preživel pa ni obupal. Spomni se gradbene nezgode, ko je dobil zunanjo in notranjo poškodbo glave. Spomni se, kako se je s sekiro udaril v koleno, takrat mu je zdravnik rekel, da bo hodil s trdo nogo, pa ni obupal. Spomni se lesene klopi v dolgem hodniku bolnišnice in tistih stresnih minut, ko so mu odstranili mavec; tam sedeč se je prijel za nogo in jo z vso močjo razgibal. Tedaj je mimo prišel zdravnik in ga grdo ozmerjal, ker česa takšnega ne bi smel storiti. Vprašal ga je, kaj občuti. »Zelo hudo bolečino in neko škripanje v kolenu,« mu je odkritosrčno priznal. »Takoj boste šli na slikanje, ker ste si ponovno s svojo neumnostjo poškodovali koleno!« Bil je zelo strog zdravnik. Nekako čez uro je slika pokazala, da je s kolenom vse v redu. Verjetno, če takrat ne bi razgibal zaraščenega kolena, bi zdaj hodil s trdo nogo. Ne, samo obupati ne! Pretipa si hrbtna vretenca in ugotovi, da je vretence blizu trtice nekoliko odebeljeno. Zagotovo je za to neki vzrok? Pri delu je bil sklonjen in v takem položaju so bili členki nekoliko odprti, potem se je naglo zravnal, členki so se zaprli in verjetno priprli neko mišico. Tako, treba je mišico izvleči in bolečina bo popustila. Za to bo najbolj primerno stopnišče; zgornji del stopniščne rame je še robat, čeprav na grobo obdelan. Tam spodaj pod stopniščno ramo si bo nastavil podstavek, se prijel za robati del, odskočil s podstavka in tako trzajoč obvisel, zagotovo se bo pri tem hrbtenica iztegnila. Škodovati ne more. Temačno je, on pa se še krčevito obeša na roke. Končno občuti nekoliko olajšanja; hrbet ga še močno boli, ampak noge so bolj sproščene. Zaskrbljeno pogleda v temačen prostor prihodnje sobe. Zanj bo dovolj velika, pomisli. Če mu bodo odpovedale noge, se bo brez ovir z invalidskim vozičkom pripeljal vanjo. Neprijetno ga zmrazi. Zelo žalostna tolažba, ker soba še ni ometana, tudi pod mora še napraviti in prepleskati stene. Ta večer ga ni strah temačnosti, ampak prihodnosti. Že večkrat je strah od nekod nepričakovano prišel, se ugnezdil vanj, ga trpinčil in mu povzročal neprijetne krče, ampak samo do tistega trenutka, ko ga je dobro spoznal in ga potem popolnoma obvladal. Zgodilo se je, da se je v njem večkrat nekaj zlomilo; velika želja po življenju, po zdravju in po znosnejšem bivanju je učinkovito pregnala strah. Močno razdvojen med veliko voljo do življenja in med strastno željo po ustvarjanju in s strahom pred invalidnostjo se z avtom odpelje proti stanovanju.





11




	Neke srede je dijakinji Kristini Dobrne pri razredni uri neprijetno slabo. Čeljusti močno napenja in stiska ustnice, okrogla lica se ji širijo v neprijeten izraz. Tomaž še ni uganil, da si že nekaj časa želi, da bi njemu, razredniku, zaupala svojo težavo. Slutil je, da ga bolj spoštuje kakor svojega očeta. Kristina še upa, da ji bo zagotovo poskušal pomagati. Toda plahost jo močno zadržuje, da bi v času odmora stopila k njemu, v razrednikovo pisarno. Tomaž to jutro ponovno sluti, da si Kristina tega želi, ampak se kljub vsemu še ne more odločiti.



	Tomaž sedi na katedru za mizo in razrešuje neopravičene izostanke. »Če si se pregrešil ali pregrešila, tudi priznaj!« večkrat zelo resno ponovi, ko lista po razrednici. »Kdor mi iskreno prizna, vse kar je napačnega storil, mu polovico oprostim.« Pozorno pogleda po razredu, po široko raztegnjenih očeh in je prijetno prepričan, da so njegove besede ponovno padle na plodna tla. Z Marinom Zoretom, debelušnim fantom, se ujameta z očmi. V tem hipu se fant v zadregi na stolu neprijetno zaziba kot že neštetokrat in se rahlo nasmehne. Toda pod njim stol zahrešči in fant se znajde na tleh. Vsi bušnejo v glasen krohot.



	»Mir!« zakriči Tomaž. »To se lahko zgodi vsakomur.«



	Marin Zore se nerodno pobere in glasno jezi: »Tisti sinočnji večerni; tisti, ki se učijo po rednem službenem delu, tisti nalomijo vse stole in ta se je malo prej dokončno zlomil.«



	Spet vsi bušnejo v smeh.

	»Meniš, da so tisti tako utrujeni, da se morajo ves čas nemirno zibati na stolu kot ti,« reče nekoliko hudomušno.



	Spet se na ves glas zarežijo.

	Kristina Dobrne naglo vstane, si pritisne robec na usta in steče skozi vrata.

	Dijakinje in dijaki se v hipu zresnijo.



	»Je Kristini večkrat slabo?« vpraša in s pogledom vprašujoče preleti navzoče.



	»Ja, že nekaj časa in še ji bo slabo,« reče Gabrijela Keker, ki sedi v isti vrsti poleg Kristine.



	Že dolgo je od takrat, ko je Tomaž opazil in spoznal, da sta prijateljici. »Kako to misliš?« je radoveden in oči vprašujoče razširi. Zapusti kateder in počasi stopi do nje. Vprašujoče se zazre vanjo.



	»Noseča je,« zašepeta Gabrijela in rahlo zardi, kot bi bila ona kriva za Kristinino neprijetnost.



	Hladno ga spreleti. »Si prepričana, da je res noseča?«



	»Seveda, zaupala mi je.«

	»Saj že vsi vemo,« se nekoliko važno oglasi Marin.



	»Kaj vsi veste?« vpraša misleč, kot da Gabrijele niso vsi slišali.

	»To, da je Kristina noseča.«



	Ta hip zasluti težave. Sedemnajstletno dekle in materinstvo? Težko bo sledila učni snovi. Spomni se njenih zaupnih pogledov. Mogoče pa mu je hotela prav to zaupati? Skloni se h Gabrijeli. »Pa ti to že dolgo veš?«



	»Ne, pred štirinajstimi dnevi sva se zaupno pogovarjali; najbrž je že v tretjem mesecu.«



	»Aaaa, tako!« presenečeno zazija.



	Kristina se do konca razredne ure ne vrne.



	»Gabrijela! Prosim, sporoči Kristini, da želim, da se čim prej oglasi pri meni v pisarni!« reče in zapusti razred.



	Ker ima vsako sredo in tudi to sredo po pouku govorilno uro, pričakuje, da bo učitelj Zdravko zapustil pisarno in odšel domov; tako se tudi zgodi.



	V nerazumljivi nervozi in neprijetni vznemirjenosti čaka Kristino Dobrne. S svinčnikom že počečka ves list papirja z abstraktnimi liki. Ali bo tokrat vstopila ali ji bo mladostna zadržanost preprečila pogovor z njim? Končno le potrka in vstopi. Videti je zelo bleda. Opazi, kako neprijetno stiska ramena pod težo duševnega in telesnega bremena, ki ga mora sprejeti in ga bo morala še nekaj časa nositi proti svoji volji. Sluti njeno duševno razdvojenost; sluti, da se v njej še ni prebudila velika želja po materinstvu.



	Oči so ji močno nabite s solzami.



	Z roko zamahne proti bližnjemu stolu. »Usedi se, prosim!«



	Videti je zelo preplašena, roke nerodno stiska v naročju in se počasi spusti na stol.



	»Zvedel sem, da si noseča,« reče sproščeno.



	Dekliško pokima in neprijetno zaihti.



	Nenadoma ga spreleti očetovska ljubezen; toda že v naslednjem trenutku se zave, da ne sme k njej, da je ne sme pobožati in istočasno besedno potolažiti. Stresno zgrbanči čelo in se zbere: »No, vem, ni ti prijetno, vendar nosečnost ni neko zlo, zaradi katerega bi se morala sramovati. Nekatere so nekoliko prej mamice, druge nekoliko pozneje; vse se bo uredilo. V obsegu našega bivanja sta rojstvo in smrt. Velika in pomembna naloga ženske je, da skrbi za vzdrževanje vrste; ene prej, druge pozneje, najbolj pa so nesrečne tiste, ki nikoli. Vem, zate je nekoliko prezgodaj. Vendar, ker je otrok že na poti, si ga lahko vseeno vesela.«



	Kristina si obriše solze in ga prodorno pogleda.



	»Ali veš, kdo je njegov oče?«



	Neprijetno in vprašujoče se zazre vanj. »Seveda, moj fant!«



	»Koliko je star?«



	»Sedem let je starejši od mene.«



	»Potem je že odslužil vojaščino?«



	»Je.«



	Zunaj pred oknom se ustavita dva njena sošolca s kolesom. Otipavata staro verigo in skrivoma pogledujeta v pisarno.



	»Ali oče ve, da si noseča?«



	»Ne, ne upam mu povedati.«



	»Hmm!« Pozorno se zazre v njene pordele oči. Bog ve, koliko noči je že prejokala? »Ali bi bilo prav, če mu jaz povem?«



	»Ne vem.«



	»Toda nekdo mu mora povedati.«



	»Vem.«



	Za oknom neprijetno zaropoče. Njena sošolca sta v nepazljivosti zvrnila kolo.



	Je to njuna radovednost, nezaupanje do razrednika ali prijateljsko sočustvovanje do Kristine? se vpraša Tomaž.



	»Če bi mama še živela, bi ji že prve dni povedala vse, kar se mi je zgodilo. Tako pa ne vem. Oče me bo ubil!« še neprijetno zastoka.



	»Lahko bi jaz vpričo tebe očetu povedal, kako je s tabo.«



	Močno posmrka v robec in se za hip zagleda v pod, nato komaj slišno reče: »Ja, prosim, če bi povedali očetu. Najbolje bi bilo tako.«



	»Prav, pismeno ga bom povabil na razgovor.«



	Jokajoče pokima in si še enkrat temeljito obriše nos. »Ali zdaj lahko grem?« zastoka.



	»Pojdi in umiri se! Misli samo na najlepše! Trdno sem prepričan, da če je otrok spočet v ljubezni, mu je že prvi dan podarjena materina ljubezen. Čeprav sem moški, se mi zdi, da sem pravilno prepričan. Biti mamica mora biti nekaj zelo lepega, prijetnega in svetega.«



	Dvomljivo skomigne z rameni. »Ne vem, mogoče je res tako. Hvala!« Počasi stopi do vrat in jih zamišljena zapre za sabo.



	Tomaž se zaskrbljeno zazre v bel nepopisan list papirja in se globoko zamisli: Noseča je. Nosečnost je breme, je sreča, je odgovornost. Nosečnost je svetloba, je luč, je vrtinec v deroči reki življenja. Ne, tega jaz kot moški ne bom nikoli razumel, kaj občuti in kako se počuti ženska ob nezaželeni nosečnosti; kako se bojuje v razdvojenosti med ljubeznijo do nerojenega in duševno razorano vsakdanjo utrujenostjo. Ali bo Kristina kdaj občutila radost dojenčkovega smeha? Narava je včasih neprijetno kruta, mnogokrat spelje nedozorelo dekle na veliko in bolečo preizkušnjo. Dokaj hitro je Kristinino telo pripravila na vzdrževanje vrste, duševno pa zadržala vse, kar bi morala doživeti v razigrani radosti brezskrbnih dekliških iger. Kako kruto! Ali bo Kristinin oče res prišel, ko bo dobil pismeno povabilo?



	Teden dni nestrpno pričakuje Kristininega očeta, potem pa nekoliko obupa. Nekajkrat že hoče vprašati Kristino, če je oče prejel vabilo, pa se premisli s prepričanjem, da možak nima dovolj časa, ker živi na podeželju, na kmetiji pa je vedno mnogo in preveč dela. Tudi včeraj ga je po končanem poučevanju v pisarni čakal pol ure. Naslednji dan se odloči, da ga bo po končanem poučevanju čakal še pol ure. Saj človek vedno in povsod na nekaj čaka, s tem pa zagotovo obremenjuje sebe in druge. Kislo se nasmehne. Še občasno pozorno prisluhne šolski stavbi, ki je že skoraj popolnoma onemela. Samo na hodniku je slišati zapozneli korak. Ni mu do pregledovanja vsakodnevnih nalog, ker se mu tokrat delo zelo upira. Poskuša še brezmiselno sedeti. Ob nekem šumu dvojnih korakov se neprijetno vznemiri, še najbolj pa v hipu, ko nekdo potrka na vrata.



	Vstopita Kristina in njen oče. Oba zaskrbljeno obstaneta za vrati. Oče jecljaje pozdravi in se odkrije. Kristina se preplašeno ozre po prostoru, kot bi ji bilo ogroženo življenje.



	Tomaž vstane in sproščeno postavi dva stola k pisalni mizi. »Sedita! Takole se bomo lažje pogovarjali.«



	Molče prisedeta. Mož še z neprijetno stisnjenimi ustnicami molči in ga nezaupljivo pogleduje.



	Tomaž se spusti na stol. »Pridno hčer imate,« zabrunda.



	Mož molče pokima in ga še vprašujoče gleda.



	»V šoli je zelo pridna,« še poskuša blažiti težko ozračje.

	»Ja zakaj pa ste me poklicali, če je vse v redu?« se nenadoma razjezi suh in zgaran možak.



	Ne pusti se zmesti: »Vam Kristina tudi gospodinji?«



	»Najstarejša je, zato mora tudi gospodinjiti,« zabrunda neprijetno.



	»Še dva fanta imate?«



	Pokima in ga še začudeno gleda.



	»Pričakujete, da bo Kristina ostala doma?«



	»Ne vem, za možitev ima še dovolj časa.«



	»Kristina mi je povedala, da je njen fant po poklicu ključavničar.«



	»Pri nas nima kaj iskati,« odgovori jezno, na kratko in odrezavo.



	»Ja! Oče ne pusti, da bi hodil k meni na dom,« Kristina jokajoče zastoka.



	»Če se imata dva rada, potem tega nobeden od staršev ne more preprečiti,« še poskuša miriti napeto ozračje.



	»Saj je še otrok!« zelo jezno dvigne glas. »Na šolo naj misli in na domače ognjišče! Ona nima mame, jaz pa nimam žene.«



	»Starši nikoli ne morejo preprečiti, da se ne bi iz ljubezni spočel otrok,« preudarno zagode.



	Možak zelo visoko dvigne obrvi in ga zabodeno pogleda. Trzajoč se zazre v pod. Modro delavsko kapo močno zmečka v obliko nedoločene kepe, še enkrat naglo dvigne pogled k hčeri in vzklikne: »Pa ne, da si noseča? Pa ne, da sta ga ušpičila!«



	Kristina pokima in močno zaihti.



	»Noseča je,« šepetaje reče Tomaž.



	Možak poskoči na eni nogi, divje stisne pesti in zamahne proti Kristini. »Kurba ničvredna!« sikne skozi zobe. Njegove pesti obstanejo le nekaj centimetrov nad njenim telesom. Kot bi okamnel še nekaj sekund zre v jokajočo hčer.



	Tomaž se naglo dvigne. »Umirite se, prosim! Vaša razjarjenost ne bo ničesar spremenila. Samo zdravnik ginekolog ji še lahko pomaga, če že ni prepozno.«



	Možak se neprijetno sesede na stolu in še nekaj časa jezno zre v jokajočo hčer, nato spet dvigne glas: »Tisti tvoj pa naj le pride, na gnojne vile ga bom nabodel!«





	Kristina še bolj zahlipa in še globlje zleze vase.



	»Veste, nobeno kričanje, nobeno pretepanje ne bo pomagalo. Sprijazniti se boste morali z resnico. Vsekakor ji boste morali pomagati, da bo v redu prebolela to duševno in telesno krizo.«



	»Sto hudičev! Otrok naj ima otroka? Ali ste znoreli?« ga divje prekine.



	»Saj je že pravo dekle. Narava je tako uredila, da ima lahko zelo mlado dekle otroka.«



	»Neumnost!« Spet se globoko in vprašujoče zazre vanj. »A ste me poklicali samo zaradi njene nosečnosti?«



	»Ja, samo zato sem vas poklical,« zabrunda.



	»Potem pa vem že vse.« Neprijetno zgrabi Kristino za roko in jo potegne skozi vrata. »Greva! Smrklja ničvredna!«



	»Previdno ravnajte s Kristino, mogoče pa boste vnuka še veseli!« zakriči za njima. Nato se od težkega dneva sesede na stolu in globoko zajame zrak. Naglo poskuša obnoviti pogovor, pa mu ne gre, zato ga še bolj boleče spreleti: Je možno, da bo oče fizično obračunal z njo? Mogoče se bo pa do doma že ohladil? Če bi mu sama povedala, bi zagotovo še in še padalo po njej. Mogoče bi zaradi takšnega obračuna še splavila v očetovo zadovoljstvo? Toda potem bi očeta postavili pred sodišče in otroci bi ostali sami. Sranje!



	V naslednjih dneh s Kristino ne želi govoriti, ker si ne zna pojasniti življenjske vloge pri njenih nadaljnjih težavah; le od daleč jo pozorno opazuje in ocenjuje njene telesne spremembe. Njen pogled je še bolj zagrenjen, ni pa na njej videti nekih sledi udarcev, podplutb. Presenetijo ga njene sošolke in sošolci, ki ji poklanjajo izredno pozornost, kot bi se v njihovem razredu dogajalo nekaj posebnega, nekaj zelo izrednega, nekaj svetega. Verjetno so v podzavesti zaznali dar narave, dar energije, ki vse vodi; nekateri ji rečejo Bog. Kristina se jim ob pretirani pozornosti simpatično nasmiha, ampak po trenutnem nasmehu se vsakokrat naglo in boleče zapre vase. Kmalu je Tomaž ponovno neprijetno presenečen, ker opazi, da se Kristinin otroški izraz naglo spreminja v izraz zrele ženske. Na otroškem obrazu se pojavita dve večji neprijetni gubi.





12


	To jutro učitelj Zdravko dokaj dobre volje prestopi šolski prag. Očitno se počuti srečnega in močnega, ker Tomaža obvlada tako, kot si je zamislil; pa še doma v svoji družini nima nobenih večjih težav. Če bo danes priliznjeno dobrohoten, mu bo Tomaž še marsikaj zaupal; to pa je zelo važno za strategijo ukrepanja pri službenih medsebojnih odnosih. Če se ti sodelavec prijateljsko razkrije, na primer, kakšne težave ima z ženo, mu bo ob priliki spora vrnil tisto najbolj boleče v obliki bedaka, ki si je dovolil ženino ponižanje. To, to je moč besednega izražanja, to je strategija pametnih. Tam, kjer je rana, tam še malo podrezaš in bolečina je zagotovo neznosna.



	Zdravko zadovoljno iztegne noge pod pisalno mizo in mu vljudno reče: »Zagotovo si že v zbornici na oglasni deski prebral, da nameravamo kupiti še eno počitniško prikolico. Štiri že imamo, ampak zdaj, ko je ta najnovejša profesorica zaprosila za počitniško bivanje v prikolici, so ugotovili, da so vse zasedene, čeprav se bo jeseni izkazalo, da ni bilo tako; seveda, zdaj bomo nemudoma kupili še eno. Pri nas je vse tako, kakor odloči ravnatelj. Če bi jaz prišel v podobno težavo in zaprosil za dopustno bivanje v počitniški hišici, mi ravnatelj ne bi napravil takšne usluge.«



	Z nenavadno zgovornostjo Tomaža zelo preseneti. »Seveda, saj nisi ženska,« se pošali.



	»Prav imaš; pri nas je tako, če imaš pokco, imaš vse. Stari – misli na ravnatelja – spet računa na sveže klinčkanje. Če se mu ne bo predala, bo pa zaostala pri točkovni oceni ter prejemala manjši zaslužek.«



	»Zdi se mi, da ravnatelj zelo rad klinčka,« poskuša nadaljevati Tomaž v njegovem žargonu. Še je zelo močno presenečen. Nikoli do zdaj ni bil videti tako dobre volje ali pa – spreleti ga zelo hladno – vse govori načrtno? Bog ve, kaj poskuša? »Verjetno stari zelo rad seksa,« previdno ponovi. Nato se globoko zamisli: Saj je v današnjem času tako, da se vedno in povsod lahko sproščeno pogovarjaš samo o ljubezni, to ni kaznivo.



	Zdravko še prijazno nadaljuje: »Stari zelo dobro izkorišča svojo prednost; ženske mu sploh ni treba osvajati, samo malo ji namigne in že sta skupaj. No, moraš me prav razumeti, nikoli nisem bil zraven za lučkarja, ampak naj me vrag, če ni tako.«



	Kislo se mu nasmehne. Zelo pretkano govori. Mogoče poskuša, da bi čez ravnatelja rekel kaj grdega in potem bi še to uro odšel k njemu in mu povedal. Hinavec! Preusmeriti mora pogovor ali pa se neprimerno umakniti iz pisarne. »Pravkar sem se spomnil, da sva se malo prej pogovarjala o počitniških prikolicah. Ni dolgo od takrat, ko sem pomislil, da bi moje dijakinje in dijaki pri praktičnem pouku naredili lesene pode pod baldahine. Ker je že na vseh počitniških prikolicah z velikimi črkami napisano Gradbena srednja šola, se spodobi, da imamo tudi po gradbeno prikrojene baldahine.«





	»To, to, to bi bilo nekaj novega, nekaj posebnega!« se navduši Zdravko.

	»Vse pode bi načrtno razdelili na manjše kose tako, da bi jih jeseni razstavili in za čas prezimovanja zavarovali pred razpadanjem,« še strokovno in gospodarno zelo glasno razmišlja.



	»Vedno sem bil za tak način učenja, pri katerem naj bi dijakinje in dijaki napravili nekaj koristnega,« reče hinavsko.



	»Pri prvem srečanju z ravnateljem mu bom povedal,« zagode Tomaž samozavestno.



	V hipu se Zdravku zmrači izraz, neprijetno stisne ustnice in obmolkne.



	Tomaž stresno zasluti, da je rekel nekaj napačnega, toda kaj? K sreči pozvoni začetek pouka. Zdravko vstane in odide, on pa še posedi. Ampak zakaj se je Zdravko vznemiril? pomisli. Vznemirjenje je opozorilo, je upor, je zaščita pred neznanim.



	V času malice si Tomaž naglo umije roke in steče po hodniku v jedilnico. Hoče biti prvi, ker mu ni všeč tisto prerivanje pri mizi, ki je naložena s sendviči, z vročimi hrenovkami, gorčico in s sadjem. Za tremi mizami ni dovolj prostora za vse. Kljub temu da zelo pohiti, noben dan ni prvi, saj nekateri nedisciplinirano zaključijo s poučevanjem pred zvonjenjem.



	Očitno ravnatelj to kmalu opazi in sklene, da bo nedisciplinirane presenetil, zato gre ta dan na malico nekaj minut pred zvonjenjem in čaka. Ko pomalica, se srečata pri vratih. »No, Tomaž, kako je s poučevanjem?« ga ogovori po domače.

	»V redu.« Debelo ga pogleda in skomigne z rameni.



	»Daj, vzemi si malico! Usediva se za to prvo mizo.«



	Tomažu se zmrači čelo. Vsaj malicati bi želel v miru! Prisede k ravnatelju.

	Ravnatelj ga prodorno pogleda. »Slišal sem, da se z Zdravkom ne razumeta dobro?«



	Zelo ga preseneti z neprijetnim vprašanjem, zato samo skomigne z rameni.



	»Tako sem slišal,« ponovi ravnatelj.



	»Mogoče pa ni vse res?« samozavestno zabrunda.



	Očitno se ravnatelju ne zdi vredno, da bi še brskal v to smer. »Zdravko predlaga, da bi ti s svojimi dijakinjami in dijaki napravil lesene pode za pod baldahine pri počitniških prikolicah.«



	»Ja, govorila sva o tem.« Iz zadrege se ugrizne v ustnico. Neprimerno bi bilo pojasnjevati, da je to njegova ne pa Zdravkova zamisel.





	»Jaz sem za to! Če boste resnično napravili tako, da se bodo podi lahko demontirali in zaščitno zložili za čez zimo, potem to misel nedvomno podpiram.«



	Tomaža neprijetno spreleti: Bog ve, kaj mu je Zdravko še pripovedoval; in kdaj? Saj ravnatelj od vseh zahteva, da pred zvonjenjem ne sme nihče zapustiti učilnice. In spreleti ga: Bog ve, kaj vse se mu je nalagal? Saj je laž nasilna oblika besednega vdiranja v nezavarovan osebek. Nekateri si z lažjo pomagajo do nezasluženih dobrin; tudi do šefa. Globoko zavzdihne in nesproščeno zagrize v kruh.

	»Ooo, Janez, prisedi!« vzklikne ravnatelj.



	Janez Gruda, okrogloličen in zavaljen profesor, prisede.



	Tomaž se brezbrižno zazre vanj. Očitno je Janez eden boljših ravnateljevih prijateljev. Slišal je že, da ga je ravnatelj že nekajkrat povabil na dom na zakusko.



	»Ali si ga sinoči vtaknil?« ga ravnatelj zelo glasno pobara.



	Tomaž pozorno pogleda ravnatelja. Stara iznajdljivost! Zagotovo ni primerno ob času malice govoriti o poklicnih težavah. To bi bilo nekako tako, kot če bi zgrabil poleg pečene klobase še za žerjavico.



	»Ne, nisem. Žena se mi je ulegla na srajco pa se nisem mogel obrniti,« hudomušno odgovori s staro domislico.



	»Ha, ti brž pomisliš na ženo! Sprosti se! Kje pa živiš? Sedaj živimo v seksualni revoluciji! Uživaj, dokler le moreš; to je današnje pravilo!« glasno pojasni ravnatelj.



	Tomaž zelo nervozno in brez užitka grize hrenovko. Zelo sovraži besedno gnetenje samo zato, da se nekaj čveka. In še ga neprijetno prešine: V tem današnjem času čvekanje ni nič novega. Z največjim veseljem čvekajo politiki z neskončnimi poudarki: Strinjam se, kar je tovariš povedal, in sicer bom ponovil, kar je tovariš povedal ali pa podčrtujem, kar je tovariš povedal in bom ponovil podčrtano.



	Profesorice in profesorji zasedejo vse tri mize in se sprostijo. Profesorice se z zelo glasnim poudarkom razgovorijo o vzgojnih ukrepih, s katerimi so morale posredovati to zadnjo uro poučevanja.



	Tudi tako se lahko počasi vzpenjaš in nadkriliš druge, pomisli Tomaž.



	»Ženska je brž voljna in pripravljena, če jo pravilno zgrabiš,« nadaljuje ravnatelj. Moški ne sme nikoli oklevati. Na primer na Bledu se mi je primerilo nekaj nenavadnega. Plaval sem okrog otoka in opazil, kako se neko zelo vznemirljivo žensko telo sonči blizu tistega grma na desni strani, saj veš, na katerega mislim. Močno sem zajel zrak in pod vodo priplaval v bližino. Pozdravil sem jo in se ji nasmehnil. Prestrašila se je, ampak se je brž po tistem prisrčno nasmehnila. Spregovorila sva nekaj nepomembnih besed in kmalu sem ugotovil, da je sama. Ulegel sem se poleg nje; nekaj časa sem jo nežno besedno in tudi z

	 roko rahlo božal. Nato pa dokaj pogumno zgrabil za njeno navlaženo mednožje. V hipu je bila popolnoma voljna. Hitro sem opravil vse, kar se za pravega moškega spodobi; jo izredno dobro zadovoljil in odplaval.«



	Janez se globoko zakrohota in vzklikne: »Tako, tako, tako je treba naskočiti, udarno in z užitkom!«



	Tomaž žveči zadnji grižljaj in je v veliki zadregi. Noče se jima hinavsko dobrikati in trapasto odobravati ravnateljevega herojskega doživetja, ker hvalisanje zelo sovraži, zlasti kako je kdo žensko uspešno naskočil in jo tudi neprekosljivo zadovoljil. Toda previdnost je mati modrosti! »Lepo doživetje,« mrmraje pripomni.



	»Ja, ja, to bi moral doživeti vsak pravi moški, šele potem bi lahko ugotovil, kolikšna je njegova seksualna sposobnost,« se še napihne ravnatelj.



	Pozvoni šolski zvonec. Tomaž se tiho zahvali zvoncu, ker ga je rešil neprijetne družbe. Počasi gre proti tesarski delavnici in trapasto razmišlja: Ja! Družbeno življenje je kakor odtrgan drevesni list, ki ga veter dolgo prijetno ali neprijetno nosi sem ter tja, ga v nepričakovanem vrtincu zavrti in vsakokrat prijetno ali neprijetno odloži na trdna tla.



	V naslednjih dneh poskuša Tomaž na šoli ujeti profesorja Zvoneta Zvoparja. Želi zvedeti, če je pregledal predlog za opažna skripta. Končno se le srečata v zbornici.



	»Ja, pregledal sem, ampak besedilo mora še lektorirati profesorica slovenščine Janja Lenja.«



	»Pa bo kmalu?« vpraša neučakano.



	»Ne vem; če bo do jeseni, bo dovolj zgodaj.«



	Zmrači se mu, ko pomisli: Mnogokrat je zgodaj tudi že prepozno. Še vprašujoče gleda profesorja Zvoparja in še pričakuje podrobno pojasnilo, toda ničesar ne pričaka.



	Čeprav nikakor ni zadovoljen z Zvoparjevo izjavo, kljub temu še naprej sanjari, kako bo jeseni na novi osnovi poučevanja zastavil praktični pouk in njegova skripta mu bodo dragocen pripomoček. Ampak ko se ponovno spomni Zvoparjeve izjave, ga nekoliko zmrazi, ker bo sredi naslednjega šolskega leta težko začel s poučevanjem na novi osnovi.

	Zgodi se, da mu neki dan nenadoma spet privre presunjeno samopomilovanje, ki mu je že večkrat za nekaj časa zmračilo čelo. Nikoli mu ni bilo nič podarjeno; tudi če je želel in hotel nekaj ustvariti, je vedno naletel na nepričakovane trapaste ovire. Že od zgodnje mladosti so ga spremljale njemu nerazumljive težave. Neštetokrat po pomilovalni bolezni ga je in ga tudi tokrat zgrabi neverjetna trma in napolni z novo življenjsko močjo. Vsakokrat mu povzroči stres; najprej pretres, nato mu nepričakovano ponovno podari novo moč upanja.





13




	Ta dan pred poletnimi počitnicami v šoli šumi kot v čebeljem panju. Ocene so zaključene, dijakinje in dijaki so sproščeni, neubogljivi in neukrotljivi. Po hodniku poleg železnih garderobnih omar ležijo odvržena razna ravnila in še druge šolske potrebščine, kot da jih ne bodo potrebovali nikoli več. To Tomaža zelo moti; še najbolj pa njihova neugnana sila po uničevanju, kot bi se posmehovali nenehnemu prizadevanju staršev za čim bolj uspešno pridobitev življenjsko potrebnih in nepotrebnih dobrin. To je surovo nasprotje starševski težnji, kajti dijakinje in dijaki poskušajo čim več uničiti, čeprav zelo dobro vedo, da bodo starši morali vse plačati. Očitno jim je to v veliko zadovoljstvo. Lansko leto so se nekateri starši zelo glasno jezili pri poravnavi v šoli namerno povzročene škode; verjetno so se po tistem njihovi otroci prijetno zabavali pri ocenjevanju starševske jeze.



	Dijakinje in dijaki tudi tokrat nestrpno pričakujejo, kdaj jim bo razrednik prinesel tisti zelo pomemben papir z ocenami. Tomaž ve, kako zelo težko pričakujejo trenutek, ko bodo lahko brezskrbno zbežali ven, stran od pustih in hladnih zidov.



	Končno le stopi za kateder in šop spričeval položi na mizo. S prekrižanimi rokami na hrbtu se sprehodi med klopmi in s pogledom vprašujoče potuje od dijakinje do dijaka. V nekaterih očeh opazi sijaj sreče in zadovoljstva, v drugih pa zamegljeno žalost, ker vedo, kakšne ocene so si prislužili, o tem jih je sproti obveščal. Prepričan je bil, da jih tudi tako spodbuja k učenju.



	Tudi zdaj ga vzgojno prepričanje sili, da jim mora povedati, kaj je opazil pri njih negativnega. Toda nasilno vrinjena zavora ga opozarja, da naj dobro premisli, kako bo povedal svoje mnenje, da ne bo prizadel družbene politične ureditve.



	»Vem, neučakani ste. Sonce vas vabi v naravo. Vem, da bi že prvi dan počitnic želeli izkoristiti brezskrbno in razigrano, ampak kljub temu hočem še nekaj povedati. Če se pozorno ozrem okrog sebe, se moram in tudi vi bi se morali zgroziti. Nekateri ste odvrgli šolske potrebščine, kot da naslednje leto ne bi nadaljevali z učenjem. Vso kredo ste zlomili na drobne koščke. Ste kdaj pomislili, koliko škode se povzroči, če vsak dijak na šoli uniči eno kredo na dan? Vem, da znate to zelo dobro izračunati. Izračunali bi tako, da bi pomnožili dijake z dnevi poučevanja in dobili bi, koliko krede je bilo uničene. Verjetno bi še tisti hip spoznali, da ste uničili za mali tovornjak krede. Vse pa mora nekdo plačati. Zagotovo ne bodo namernega uničevanja plačali Amerikanci ali ne vem kdo, ampak vaši starši. Zgodilo se je in še se dogaja, da take nepotrebne obremenitve zaposleni nismo sposobni plačati, zato smo si in si še bomo morali denar izposoditi.« Ve, da jim ne sme povedati, kako so oblastniki doslej uspešno prikrivali državljanom, kako velik je državni dolg. Šušljaje in zaupno pa so o tem kljub temu govorili. »Dolg narašča in še bo naraščal. Zdaj dela sposobni ga še nekaj let ne bodo mogli odplačati oziroma postopoma vračati. Ampak pozneje, ko boste že odrasli, ko boste že v službi, boste tudi vi morali vračati današnji državni dolg. Takrat se boste zagotovo pridušali, da niste vi ustvarili dolga. Drugo, kar še želim povedati, je, da ko ne boste imeli drugega dela in se boste kar tako

	 zasanjali, premišljujte tudi o včerajšnjem in današnjem življenju, o ljudeh in o naši nerazumljivi oceni. Zakaj ocenjujemo z neko nenavadno odlično oceno tiste ljudi, ki so si v nekaj letih navadnega službovanja zgradili hišo in vikend ter kupili najdražji avto in barko. Vsi jih trapasto občudujemo, jih bedasto hvalimo in smo navdušeni rekoč: »Ta pa se je znašel!« Toda nihče ne pomisli, da vsega tega ni mogoče v tako kratkem času pridobiti z mesečno plačo, da dotični mora nekje jemati ali si kako drugače pridobiti finančna sredstva, ki niso njegova. Ampak nasprotno temu se pa bojimo tistih ljudi, ki hočejo z razumom, z inovacijami popestriti in obogatiti naše življenje. Brž dvignemo glas in kričimo: »Ne, to ni socialistično! Na naš račun ne bo bogatel! Od svojih patentov ne bo pobiral odstotkov in živel brez dela! Nočemo kapitalistov v naši družbi!« Tako zasledimo z velikimi črkami napisano v časopisih. Prosim, če bi v tem času brezdelja premišljevali o današnjem življenju. To so moje zadnje besede v tem šolskem letu.« V tem hipu pomisli, da jim – zaradi varnosti – nikoli ne bo omenil, da komunisti zavestno in prikrito peljejo sebe v klasičen kapitalizem. Stopi do katedrske mize in se globoko oddahne. »Šola podari knjigo najboljši dijakinji in najboljšemu dijaku v zahvalo za pridnost.«



	Vsi močno zaploskajo in se sprostijo.



	Vzame spričevala in poimensko kliče. Tudi Kristina Dobrne s svojo obilnostjo pride do katedra. V zadnjem mesecu so jo obrazne materinske poteze postarale še za nekaj let. Tudi okrogla lica so se ji odebelila. Ne sme pogledati v njene žalostne oči. Kristina se šepetaje zahvali.



	Tomaž se vrne v svojo pisarno. Ve, da se profesorice in profesorji zbirajo v zbornici; ve, da jih že čaka avtobus, ki jih bo popeljal na zaključni izlet v Rumeno krajino. Ni mu do izleta, toda kljub temu se ga mora udeležiti, ker izlet sovpada v službeni čas.



	Pohiti k avtobusu. Vrata so odprta, nekaj profesoric in profesorjev že sedi v avtobusu. Sprednja sedeža sta prazna in to mu ustreza. Vprašujoče se ozira po vstopajočih; bil bi prijetno počaščen, če bi kdo prisedel, ampak upa zaman.



	Zdravko že sedi v vrsti za njim; ko pa spozna, da tudi k njemu nihče noče prisesti, vstane in se presede k Tomažu. »Tukaj bom več videl,« se trapasto opraviči.



	Med vožnjo sta zelo redkobesedna in še tistih nekaj besed je povezanih z naravo, ki nenehno beži mimo avtobusa. Tomaž kmalu zelo blagodejno občuti, kako ga zelo lepa narava prijetno pomirja, kako zelena barva očarljivo vpliva nanj, čeprav ves čas sramežljivo beži mimo njegovega hlastajočega pogleda. Močno se zamisli in spreleti ga: Ja, narava beži pred avtobusom, tovornjakom in avtomobilom; beži pred onesnaževanjem, pred smradom in pred svincem, ampak tisti del ob cesti, ki ne more ubežati onesnaževanju, pokorno in sramežljivo umre. Skale neprijetno zijajo z razpokanimi zobmi in se škodoželjno režijo trapastim pametnjakovičem in naši nori hitrosti. Otrdelo sedi poleg Zdravka. Zadnje dni ga hrbtenica spet močno boli in zdaj tudi zato zelo težko sedi na ozkem sedežu. Pozorno prisluhne živahnemu razpoloženju v avtobusnem prostoru. V zadnjem delu avtobusa je občasno slišati razigrano odkašljevanje in smeh. Kmalu ugotovi,

	da tisto abstraktno razpoloženje spet ustvarja steklenica z žganjem, ki bo kmalu priromala od zadnjega sedeža k njemu, k prvi vrsti. Z roko neprijetno odkloni žganje, zato si pa Zdravko privošči tudi njegov delež, čeprav je že nekajkrat vsem zatrjeval, da ne sme piti alkohola; tudi jesti ne sme vsega od kraja, samo dietno hrano. Da pa ne bi kdo posumil v resnico, je v šolo prinesel potrdilo od zdravnika, ampak je vsem namenoma pozabil povedati, da je potrdilo prinesel zato, da bo dobil denar ne pa bonov za malico. Samo z denarjem si lahko kupi dietno malico nekje izven šolske kuhinje, je zatrjeval.



	V zasanjani vasi Mokra prst se ustavijo pred vaško gostilno Kramar. Pričaka jih zelo vljuden gostilničar; že vnaprej je pripravil kosilo za vse.



	Zdravko in Tomaž se usedeta za mizo s štirimi stoli, toda dva spet ostaneta neprijetno prazna. Nenadoma Tomaža zajame stresna manjvrednost; neprijetni službeni odnosi ga boleče tlačijo in zelo jezijo. Ker še vedno išče vzrok, se vpraša, zakaj je tak skrivnostni razkorak med teoretičnim in praktičnim znanjem? Spomni se profesorja praktičnega pouka z Norveške, iz kapitalistične dežele; predaval jim je na seminarju. Profesor je bil zelo ponosen na poučevanje praktičnega pouka; ponosen je bil na svoje znanje, podpisal se je doktor profesor praktičnega pouka. Torej je le nekakšno socialistično sovraštvo do fizičnega dela krivo takšnemu nenavadnemu odnosu. Verjetno vsi pričakujejo, da se bo moral Tomaž še zelo potruditi, da si bo nekako priboril njihovo naklonjenost v drugačni obliki. Nemara je tudi kriv neprijeten mladostni razkorak; trdo in težko delo in učenje ob delu vsekakor vsakogar močno utesni in prezgodaj zresni, medtem ko so verjetno redna študentska leta bila občasno polna brezskrbne razigranosti.



	Gostilničar postavi na mizo liter vina. Zdravko si ga natoči v kozarec in v požirku spije. Tomaž ga začudeno pogleda. Tudi ravnatelj, sedeč za sosednjo mizo, to opazi in vzklikne: »Ej, Zdravko, kaj pa dieta?«



	»Poskusiti moram, če sem že bolj pri zdravju,« reče in vase zvrne še drugi kozarec vina.



	Toda Tomaž tudi do te žlahtne kapljice ne sme čutiti veselja. Zadnje čase ugotavlja, da mu alkohol povzroča mišično ohlapnost in občasne mišične krče. Vsakokrat se vse konča s hitro hojo na stranišče, zato si pa Zdravko privošči polno mero. »Škoda ga je pustiti v litru,« zatrjuje že jecljavo.



	Tomaž ga skrivoma opazuje in ocenjuje: Lakomen je, zelo je lakomen, tudi zdravje bi žrtvoval za brezplačno pijačo. On pa si tokrat lahko samo zamisli opojnost. Rahlo se nasmehne sebi, ko hudomušno pomisli: Saj marsikomu že misel na vino deluje opojno v pričakovanju, da ga bo popeljalo v neskončne daljave in v neznane višave, v neizmerno lepo zasanjano opojnost, v sanjavi svet brezbrižnosti, v mehke mahovite planjave, posute z dehtečimi rožami z vonjem po ženski, v poželenje ženske privlačnosti, v žametni svet neskončno lepega potovanja. Nikakor pa nihče ne pomisli na razočaranje, ki bo sledilo za tem. Še najmanj takrat, ko je opojnost zastonj.





	Po kosilu so sosednje mize dokaj hitro prazne. Zdravko pa še sedi in pije.

	Tomažu je nekoliko nerodno samega pustiti za mizo.



	Zdravko končno vstane, z mize pobere zadnje koščke kruha in jih zbaše v žep.

	Tomaž se spreneveda, kot da tega ni opazil.



	Peljejo se čez Poljance. Mehko speljano hribovje vse prijetno objame. Pokrajina z zasanjanimi hribi je videti razigrana, kot otrok v mehki postelji pod prijetno in toplo zeleno odejo. Nad pokrajino lebdijo kodrasti oblaki. Videti je, da jih veter še in še kuštra z razposajenimi rokami.



	Tomaž se pozorno zazre v večji gozd enako rastlih smrek z visokim enoletnim odganjkom, videti je kot pravljična zelena pokrajina nekje na neznanem planetu. Nekoliko naprej mu bukove oaze pričarajo domovanje gozdnih vil. S pozornim pogledom zelo uživa in globoko zajema lepoto. Pripeljejo se do zasanjane reke. Ustavijo se na nekem malo hribovitem travniku. Tomaž po poteptani travi oceni, da se na tem mestu pogosto odvijajo razigrane zabave. Na koncu travnika blizu manjše lope so k zemlji pritrjene vrtne mize s podolgovatimi klopmi. Vse je tako, kot bi bilo pravkar pripravljeno za jutrišnjo vrtno veselico. Gostilničarka in gostilničar stojita pod lopo poleg dolge s prtom pogrnjene mize. Pred njima se bohotijo trije večji lonci s pokrovko, na drugem koncu pa skrivnostno pomežikne okrog trideset steklenic vina. Ravnatelj stopi k njima in očitno nekaj naroči. Gostitelja se zganeta in na bližnje mize postavita odprte steklenice z vinom.



	»Po kuhano kranjsko klobaso in po domač nadevan želodec bo pa moral vsakdo sam,« glasno oznani ravnatelj.



	Tomaž se po obilni hrani nekaj časa zdolgočaseno ozira okrog. Sprehodi se ob reki, obstane, se pozorno zazre v rečno strugo in nekaj časa umirjeno opazuje življenje mnogoterih rib. Čuti, kako se mu telo prijetno sprošča in je zadovoljen. Nadaljuje s sprehodom in v bližini večjega grma preplaši nekaj parov divjih rac; krakajoč se dvignejo in se v oddaljenosti stotih metrov spustijo na mirno gladino. Zamišljeno obstane, gleda za njimi in pomisli: Preplašile so se. Preplah je neprijetno opozorilo v času prijetnega bivanja. Tudi ko se rodi ljubezen, se nekje iz ozadja prikrade preplah. Vsak preplah sili preplašenega v premislek pravilne zaznave. Včasih se za nekaj sekund izklopi prijetno ali neprijetno počutje in človeka sili k varnejšemu življenju, k pravilni oceni znosnega bivanja. Hm! Tudi race so storile tako.



	Sonce močno pripeka in mu prijetno segreva razbolelo hrbtenico. Zaželi si okusnega vina. Napil se ga bo in pozabil na bolečino, ampak brž se mu oglasi opomin: Nikar, saj te bo zato jutri še bolj bolelo!



	Kmalu spozna, da se ne more ves popoldan sprehajati sam. Zagrenjene volje se vrne in usede poleg profesorice Vrbovič. »V zelo lepem kraju smo se ustavili,« spregovori.



	»Lepo je tukaj. Je Boris uspešno končal to zadnje šolsko leto?«





	»Upam, da je, nemara bo vse v redu; danes bo prinesel spričevalo.«



	»Boris ni neumen fant, le motivirati ga je treba.«



	V bližini gre mlad profesor Toni počasi z mladostno razigrano profesorico Binco proti reki. Profesor Toni gre s svojo atletsko postavo zelo lahkotno, ampak s skodranimi lasmi ne deluje popolnoma moško. Poleg njega gre previdno, mikavno zibajoče, z zelo zapeljivo postavo profesorica Binca. Tesno oprijete mini kopalke dovolijo pogled na s strastjo nabito lepoto. Zapodita se v vodo, zaplavata in se tam vsem na vpogled nekaj časa igrata kot dva najstnika.



	Tomažu in profesorici Vrbovič zanimiv par z mladostnim igranjem za nekaj časa odvzame nadaljnji pogovor. Poskuša uganiti zakaj. Profesorica Vrbovič je živo nasprotje današnjega časa pri sproščanju seksualnih strasti, vedno in povsod deluje zelo hladno, izredno matematično; nikoli ni pripravljena pokazati svoje zapeljivosti, svojih telesnih čarov, ki jih še vedno ima, tudi če bi ji kdo ponudil bajno bogastvo. Verjetno je pri štiridesetih še devica.



	»To njuno početje je nemoralno,« šepetaje pripomni profesorica.



	»Vas nikoli ne prime mladostna razposajenost?« reče nagajivo.



	»Nikoli, še v mladosti me ni. Ali boste lahko prišli k nam pogledat in popravit odtok? Pri umivalniku ne požira.« spregovori zelo glasno.



	Matematično in hladno pomisli. »Bom, seveda bom, saj sem vam večni dolžnik za že storjeno uslugo, za uspešno dodatno poučevanja Borisa. Če ne bi poznal vas, najbrž Boris ne bi mogel uspešno končati osnovne šole.« Laže ji. Resnično ji je hvaležen, ne bi pa hotel biti večni dolžnik.



	Ravnatelj iz avtobusa prinese nogometno žogo.



	Tomaž se obrne in pomisli. V današnjem času je žoga povsod ljubljena in spoštovana, ampak zaradi takšne ljubezni je tudi tepena, pretepena in obrcana. Nasmehne se.



	»Dajmo, razgibajmo se!« kriči ravnatelj. »Tomaž, zakaj se trudiš z osvajanjem, če že vnaprej veš, da ne boš ničesar dosegel! Pridi, bomo z žogo zaigrali eno prijetno!«



	»Naj le poskuša, saj je v današnjem času vsako delo brez vrednosti,« se nekdo oglasi za Tomaževim hrbtom in se bobneče zareži.



	Tomaž se kislo nasmehne: Naj jim pove, da ga boli hrbet, da se boji ohromelosti, da ne more uspešno tekati za žogo tako, kot si zamišljajo?



	Iz bližnje koruzne njive se sliši žensko cviljenje; ampak ne takšno, ki bi izražalo nasilje, temveč mladostno cvileče uživanje. Pozorno se ozrejo proti koruzi in se na ves glas zarežijo. Nato skoraj vsi hkrati pogledajo proti vodni

	gladini. Tam ni nikogar. Ponovno se zazrejo v koruzno njivo in se še enkrat na ves glas zarežijo.



	»Ha, nekdo pa zelo uživa!« pripomni profesor Janez.



	»Uživaj, uživaj, dokler le moreš!« pojoče vzklikne ravnatelj in krepko brcne v žogo.



	Tomaž se kljub neprijetni hrbtenični bolečini vključi v igro in z zelo nerodnimi gibi in s stisnjenimi ustnicami občasno le brcne v žogo. Z vsakim nepotrebnim korakom občuti, kot bi ga nekdo z več iglami hkrati zbodel v hrbet. Kmalu je zelo besen nase, ker se je tako lahkomiselno in trapasto vključil v igro. Ampak mu je že od zjutraj grozila ravnateljeva trapasta graja, takšna ali drugačna, taki namembnosti se je težko upreti. Divje brcne v žogo in se ne stilno prime za hrbet.



	Iz koruze se sproščeno primajeta nakodrani profesor in njegova trenutna izvoljenka; še sta razigrana in nasmejana. Veselo žarita, kot bi pravkar stopila iz razvnetega razreda, kjer sta vso uro dijakinjam in dijakom podeljevala same petke. Nakodrani naglo in divje skoči za žogo in jo uspešno brcne. Profesorica pa sproščeno stopi do klepetave ženske družbe in se hitro in uspešno vključi, kot se ji ne bi malo prej nič zgodilo, nič pomembnega.



	Ker je nakodrani profesor zelo razigran in uspešen, Tomaž izkoristi njegovo zagnanost in odstopi; zelo mu je hvaležen.



	Čez čas se tekajoče sence očarljivo daljšajo in še zelo podaljšujejo, nato sramežljivo izginejo v obrečnem mraku.



	»Prišel je naš čas odhoda!« zakriči ravnatelj.





14




	V jeseni prvi dan po počitnicah se profesorice in profesorji že grupirajo v zbornici; novinke, na novo sprejete hinavsko pozdravijo, se z nasmehom predstavijo, jim stisnejo roko, obrnejo hrbet in v svoji skupini nadaljujejo z že utečeno debato.



	Ko vstopi Tomaž, brž oceni, da so vsi zelo živahni, zato jih namerno pozdravi zelo glasno. Najbližji se vprašujoče ozrejo, ampak le nekaj jih odzdravi. Napoti se k stolu, ki naj bi bil že od nekdaj namenjen njemu, nerodno ga prime za naslonjalo, se pozorno ozre po najbližjih in se sproščeno usede. V bližini že sedi neznani, na novo prišli, videti je zaskrbljen in zamišljen. Poskuša uganiti njegove misli: Nemara razmišlja o sreči, ki naj bi mu jo prinesla zbornična miza? Mogoče je neprijetno vznemirjen ob misli na razvrednotenje namišljene sreče pri poučevanju, ker bo moral odslej za to mizo vsako leto s profesoricami in profesorji glasovati o izključitvi neprilagodljivih, nedelavnih dijakinj in dijakov, ki jih je življenjska pot popeljala v družbeno skaljeno strugo neukročenih mladostnih strasti? Na mizi leži več časopisov. Zazre se v najbližji časopis. Vzame ga in malomarno prebere nekaj naslovov.



	»Zdravo!«



	Ozre se. Za njegovim hrbtom stoji učitelj Zdravko z nekim majhnim mišičastim moškim petintridesetih let, okroglega obraza in zagorelih lic. »Predstavljam ti novega učitelja praktičnega pouka, to je Marjan Rade!« zagode.

	Tomaž vstane, se predstavi in sežeta si v roke.



	Novinec prisede poleg in zraven njega tudi Zdravko. Zdravko se naglo in navdušeno razvname in Marjanu s poudarkom razlaga poslovna pravila na šoli in delovna pravila pri praktičnem pouku.



	Vstopi ravnatelj. Klepetave skupine se naglo razkropijo in usedejo. Ravnatelj z nalivnikom nekajkrat potolče po pepelniku in s takšnim cingljanjem opozori nase. Dvigne pogled, se pozorno ozre po navzočih, vse dokaj hladno pozdravi in bolj iz navade sproščeno zaželi vsem uspešno novo šolsko leto, na novo zaposlenim pa pokloni posebne pozdrave. Službeno in uradno kontrolira novo zaposlene in jih poimensko pokliče. Vsak od njih vstane in se rahlo prikloni. Nekateri so videti utrujeni in zaskrbljeni, kakor bi prišli z nekega težkega prisilnega dela na novo prisilno delo. Po končani predstavitvi s poudarkom pove, da se je število razredov spet nepričakovano povečalo, zato je moral šolski svet razpisati nova delovna mesta. »Šefi skupin bodo s svojo skupino izdelali urnik dela. Drugo, kar moram poudariti, je, da smo pripravili prvi javni seznam ocenjevalnih točk za posameznika, kajti uravnilovka je zapustila družbeno mesto. Spisek visi na oglasni deski. Najbrž ste si ga nekateri že ogledali. Ker pričakujem vaše pripombe, vas prosim, da ugovor oddate tajnici v roku osmih dni. Razumljivo, da novinci še niso ocenjeni.«



	Tomaž poskuša pozorno slediti ravnatelju, toda misel mu ves čas uhaja k točkovanju. Zelo je radoveden, kako visoko ali kako nizko so ga ocenili.

	Po zborovanju nekaj profesoric in profesorjev naglo plane k steni, k razglasni deski. Vsi hitijo z zapisovanjem podatkov v beležko. Nekateri tam porabijo mnogo in preveč časa. Tomaž pogleda in ugotovi, da si zapisujejo tudi podatke drugih sodelavcev. Zagotovo so se prav ti, ki si to zapisujejo, že močno vznemirili, ker se prvič v življenju lahko primerjajo z drugimi, prešine Tomaža. Še ponižno stoji v bližini in čaka. Nehote se spomni tistega časa, ko je bil pri gradbenem podjetju v inovacijski komisiji. Inženir Miha Kreg, skromen, majhen in suh, vendar zelo delaven, si je zamislil in izpeljal betonsko-armaturno inovacijo in s tem podjetju prihranil veliko denarja. Ker pa zamisli ni mogel fizično uresničiti sam, je za pomoč prosil sodelavce. Sodelavci so inovacijo z navdušenjem sprejeli in mu pomagali. Toda pri končnem obračunu inovacijskega dobička v nekih odstotkih za nagrado se je javilo kar nekaj več botrov, kot jih je sodelovalo in vsak je zahteval višjo vsoto denarja zase kot inženir, ki si je inovacijo zamislil. Štirikrat so morali zasedati in razdeljevati denar po zahtevani, nekako po resnično zasluženi zaslugi, ampak nazadnje kljub vsemu niso mogli zadovoljiti vseh; mnogo od njih je inovacijski komisiji zelo zamerilo, tudi njemu. V vsem tistem spornem času pa se inženir, ki si je inovacijo zamislil, ni pritožil. Tudi tokrat se spomni življenjske resnice: Manj kot kdo dela, večje plačilo zahteva! In ko ima vsega mnogo in še več kot drugi, dostikrat tudi preveč, bi si še za nezaslužen denar pustil zvrtati luknjo v koleno samo zato, da bi pridobil še več dobrin. Končno se pred njim stoječi obroč sprosti. Poišče svoje ime in v isti vrsti svojo točkovno oceno. Ne išče svoje primerjave z visoko izobraženim, ampak pri učitelju Zdravku. Naglo pogleda seštevek točk in ugotovi, da je med njima precejšnja razlika. S prstom potuje od rubrike do rubrike in je neprijetno presenečen; Zdravku so odmerili točke za šefa. Tako, doslej mu ni nihče povedal, tudi na oglasni deski ni pisalo, da je učitelj Zdravko Zavel postal šef praktičnega pouka. Močno presenečen se nekoliko odmakne in od daleč še nekaj časa zabodeno strmi v oglasno desko. Silovito ga spreleti nepričakovan strah pred neuresničitvijo svojih splošnih življenjskih želja, pred zamislijo o svoji prihodnji življenjski poti. S tem ko je Zdravko postal šef, bo najbrž moral sporočiti na višjo šolo za organizacijo dela, da ne bo mogel študirati ob delu, čeprav je že plačal celoletno šolnino. Mnogo težje bo vpeljal njegov zamišljen naprednejši način poučevanja. Tudi strokovni izpit za učitelja bo moral še opraviti. Sluti, da se s tem dnem njegovi načrti, njegove življenjske želje odmikajo nekam daleč v neznano. Ampak spreleti ga tolažilna misel, da ga bo zagotovo še omamna želja vodila k nenehnemu iskanju neznanega v večnem pričakovanju prešerne sreče znosnega bivanja.



	Napoti se v svojo pisarno in tudi tukaj je neprijetno presenečen. Že skozi zaprta vrata sliši dokaj glasen in vroč razgovor; toda ko vstopi, oba utihneta. Spreneveda se, kot ne bi ničesar neprijetnega slišal ali opazil. Še bolj pa se vznemiri ob pogledu na svojo pisalno mizo. Medtem ko ga ni bilo v pisarni, sta njegovo mizo zrinila pod okno. Med Zdravkovo in njegovo pa vrinila novo, Marjanovo mizo. Odslej bo Marjan zelo blizu Zdravka, on pa zelo odmaknjen od šefa in vsem na ogled, ki bodo skozi okno pogledali v pisarno.





	»Zdaj, ko smo vsi, se bomo pogovorili o učnih urah in urniku,« domišljavo in renčavo spregovori šef učitelj Zdravko Zavel.



	Tomaž se obrne k Zdravku in sedeč na svojem stolu pozorno prisluhne.



	»Pripravil sem urnik,« prebere ga.



	Tomaž vzame beležnico in si zapisuje. Po končanem zapisovanju ugotovi, da mu je odmeril pretežno popoldanske ure poučevanja. »Nisem zadovoljen,« spregovori zelo umirjeno. »Moram povedati, da sem se vpisal na Višjo šolo za organizacijo dela in za prvi letnik že plačal šolnino. Vpisal sem se zato, ker slutim, da bodo oblastniki skoraj zahtevali od učitelja praktičnega pouka najmanj višješolsko izobrazbo.« Pozorno se zazre v Zdravka in opazi, kako je v trenutku ves pordel. Že dolgo ga pozna in ve, da je zelo hitre jeze. V hipu se počuti zelo ogroženega, bolj kot prej, ko Zdravko še ni bil uradno njegov šef. Verjetno Zdravko vedno in povsod bliskovito in samozavestno rešuje vprašanja. Zagotovo bo našel zanj neljubi odgovor nekako takole: Zato bi rad nadaljeval s študijem, da bi čez čas prevzel njegovo težko priborjeno šefovsko mesto.



	»Kaj vse si ti načrtoval za to šolsko leto, me nič ne briga!« divje zarenči. »Tvoja prva naloga je, da uspešno poučuješ na tej šoli, šele potem pride vse drugo, če ti bo čas dopuščal!«



	Novinec Marjan oba z zanimanjem posluša in brez prikrivanja pozorno preučuje.



	»Ampak kljub temu bi mi lahko popoldanski čas poučevanja zamenjal z dopoldanskim. Sebi si določil samo dopoldanske ure. Na univerzi so pa za študij ob delu popoldanska predavanja,« še ugovarja.



	»Menim, da sem te razumljivo seznanil z urnikom, vse drugo pa je tvoja stvar. Sicer pa sem jaz tvoj šef!« poudari.



	»Vem, tudi nevoščljiv ti nisem, ampak kljub temu te prosim, da bi polovico mojih popoldanskih ur zamenjal s svojimi dopoldanskimi; seveda, če je to mogoče.« Čeprav je močno prizadet, poskuša biti čim bolj prijazen.



	Toda šefa Zdravka na stolu kar privzdigne; z roko močno udari po mizi in zakriči: »Ti meni ne boš ukazoval, ti, ti, ti, ki si zelenec na šoli! Tako bo, kot sem rekel!«



	Ker ga novopečeni šef nesramno zavrne, tudi njemu trapasto prekipi: »Saj vem, sebi si določil dopoldanske ure samo zato, da boš lahko popoldne na sosednji šoli honorarno učil, tam bolje plačajo; zdaj tudi že vem, da ne bom mogel nadaljevati s študijem ob delu in da sem izgubil denar, ki sem ga že plačal.«





	Šef Zdravko se nepričakovano nekoliko umiri. »Ja, ja, midva se ne bova nikoli razumela,« zagode sebi v brado. »Tako bo, kot sem rekel! Če ti ni prav, se lahko pritožiš ravnatelju!«



	Tomaž pa s skrajno močjo zadrži jezo. Obrne se k oknu in mu tako poskuša pokazati, da se noče prepirati. Zelo močno stisne ustnice, da mu molk ne bi ušel. Prepričan je, da je molk že neštetim rešil življenje samo zato, ker je nasprotnika spravil v negotovost. »Molk je zlato!« so rekli starši. Bog ve, kaj je Zdravko hotel ugotoviti tisti dan pred leti, ko je prišel k njemu v stolpnico? Bog ve, kaj mu bo še neprijetnega povedal zdaj, ko je postal šef? Če bi Zdravko le hotel, bi lahko urnik zamenjal z Marjanovim, ki je mnogo bolj prijetno urejen; odmeril mu je samo polovico poučevanja v popoldanskih urah. Res je, prav je rekel, nikoli se ne bova razumela. Mogoče bi se, če bi se mu že tiste prve dni poučevanja popolnoma podredil in poučeval tako, kot si je on zamislil. Ampak potem ne bi bil Tomaž še Tomaž, temveč nekdo drug, človek brez jaza. V naslednjih dneh bo moral pozorno ocenjevati Marjanovo prilagodljivost. Mogoče pa bo Marjan bolj zvito ravnal in se zelo spretno in navidezno podredil šefu do tiste mere, ki nikomur ne škodi? Konec koncev pa je za marsikoga v življenju najpomembnejše pridobiti si gmotna sredstva, denar za potrebe vsakdanjega življenja, ne pa brez sredstev butasto vztrajati pri svoji še tako trapasto-pametni odločitvi. Se je v tem času sploh treba naprezati v službi? Ne, le prilagoditi se moraš in hvaliti vse okrog sebe, pa če so še tako zelo prismojeni in pokvarjeni. Partijci pa so zato v partiji, da lahko nekomu ukazujejo; moraš pa zelo paziti, ker nikoli ne veš, kdo je v komunistični partiji. Tako partijci brez napora uveljavljajo svojo nadarjenost, čeprav marsikdo mnogokrat obstane na kravji ravni. Podrediti se in zelo uživati? Tako naj razmišljajo tisti, ki so za to postavljeni, čeprav bodo po oslovsko razmišljali. Napredek sploh ni potreben; vzameš tam, kjer nekaj je in daš tja, kjer ni ničesar. Lahko pa tudi vzameš zase, če si prepričan, da že živiš v komunizmu. Tu v pisarni bo še mnogo trenja. Ampak v medsebojnem trenju se lahko izoblikuje nekaj boljšega! Nobeno rojstvo ni brez bolečin! Še bo moral vztrajati pri svojem načinu poučevanja. Ozre se. Zdravko in Marjan se šepetaje o nečem pogovarjata. Seveda, razumljivo, lahko bi se glasno pogovarjala, ker pa očitno on ne sme vedeti o čem, zato šepetata. Mogoče Zdravko že ve, da je Marjan v komunistični partiji? Počuti se ponižanega; vstane, na mizi preloži nekaj nepotrebnih papirjev in zapusti prostor. Za vrati na hodniku obstane in se neprijetno zdrzne: Sto hudičev! Zdaj na šoli ne bo imel niti primernega prostora, kjer bi se lahko v miru in sproščeno pripravil za pouk. Če bi bila skripta o opažih že natiskana, bi mu bilo mnogo lažje.



	Ravnatelja najde v pisarni. Začudeno ga pogleda. Tomaž mu pove, kako je njegov šef razporedil učne ure praktičnega pouka in da ne bo mogel študirati ob delu, čeprav je že plačal za celoletno študijsko obdobje prvega letnika na višji šoli za organizacijo dela.



	»Tukaj sem brez moči,« neprijetno zagode ravnatelj.



	Tomaž razočaran zapusti ravnateljevo pisarno.





	V zbornici najde profesorja Zvoparja, ki je spet predmet pozornosti v nekem krogu občudovalk in občudovalcev. Ker je za glavo večji od drugih, ga takoj opazi. Smejejo se mu, še najbolj glasno se reži sam. Obstane v bližini in čaka, da se profesor nekoliko sprosti. Profesor Zvopar, režeč se, zakriči: »Tomaž, Marjanca vaaas je iskala!«



	Tomaž skomigne z rameni in se ozre po zbornici. Na drugi strani profesorica Marjanca pregleduje neke papirje. Napoti se k njej in jo zelo resno vpraša, če ga je res iskala. Zala profesorica se prijetno nasmehne in odkima. Vsi v krogu se zelo glasno zarežijo. Režijo se Tomaževi naivnosti, čeprav on ta hip ne vidi v tem ničesar smešnega, ampak neprijetno občuti zafrkljivo ponižanje; tisti na dolgo potegnjeni Zvoparjev »vaaas« mu še in še zveni v ušesih, čeprav ga je že tikal, ko sta skupaj zakoličila njegov vikend; zagotovo mu hoče tako povedati, kako ga negativno ocenjujejo zaradi njegove namišljene knjige skript. Sto hudičev! Naj se postavi sredi zbornice in zakriči: Prosim vas, recite mi ti! Vrne se k skupini, k profesorju Zvoparju. »Do vas sem prišel! Zanima me, do kod in do kam in do koga je prišel osnutek skript za opaže?«



	Profesorju Zvoparju se ustnice raztegnejo v zafrkljiv nasmešek, nato se zresni in odgovori: »Seveda, jaz sem narisano in napisano že zdavnaj pregledal. Profesorico Janjo moram vprašati, ali je besedilo že lektorirala.«



	»Naj jo vprašam?«



	»Ne, se bom pogovoril z njo.«



	Ampak kljub vsem nevšečnostim Tomaž še hoče sebi trmasto izpolniti zadano nalogo. Še vedno čuti, da je v njem optimistična trma močnejša od črnogledega omahovanja.





15




	Nekje bom moral popustiti, preudari Tomaž. Odloči se, da bo za nekaj časa nekoliko zavrl gradnjo domače hiše. V času, ko bi moral počivati in si nabrati novih moči za naslednji dan, si doma v dnevni sobi nabije na ušesa zvočne dušilce, se obrne v kot in spet je sam v svojem svetu, v svetu znanja.



	Zadnje čase mu tudi družinske razmere dopuščajo več miru. Ves popoldan žene ni doma, ker nadaljuje s četrtim letnikom administrativne šole. Tudi sin Boris, ki je zelo navdušen nad novim srednješolskim okoljem, ga ne moti, ker se v kuhinji za kuhinjsko mizo pridno uči. Mnogokrat pa tudi Mateje ni doma, ker posluša predavanje na višji ekonomski šoli. Če pa se zgodi, da mora Mateja študirati doma, pa oba sedita v dnevni sobi; Tomaž v kotu z dušilci na ušesih, Mateja pa za majhno okroglo mizo. Tako, z družinskim življenjem je nekako zadovoljen, ampak kljub vsemu zelo pogreša ženske nežnosti, njene dotike in poljube. Zato ga zakonsko življenje občasno nekoliko neprijetno vznemirja in duši, počuti se kot v prijetnem rdečem jabolku z razpadlo sredino. Še najbolj pa ga moreče stiska, ker ne more na vsa popoldanska predavanja na fakulteto za organizacijo dela. Nekaj časa še naivno pričakuje, da se ga bo šef praktičnega pouka končno le usmilil in mu spremenil urnik poučevanja, toda po mesecu dni izgubi upanje. Neprijetno spozna, da se spet pred njim ruši vso njegovo načrtovanje, kot že neštetokrat pri svoji zamisli drugačnega, boljšega življenja. Po mesecu dni katastrofalno izgublja življenjsko zagnanost, slaba volja ga neprijetno potegne vase. Z veliko negotovostjo se prijavi k prvemu izpitu in ga uspešno opravi; najprej iz psihologije dela, nato še iz politične ekonomije. Po prvem uspehu se mu zazdi, da se njegova sreča vrača, da bo kljub Zdravkovi škodoželjnosti lahko uspešno končal študij. Toda pri matematiki se mu grdo zalomi. Pri prvem poskusu ne opravi izpita, naslednjo izpitno možnost pa mu določijo v Kopru, v oddaljenem kraju, več ur vožnje z avtomobilom. Te možnosti pa ne more izkoristiti tudi zato, ker ne bi mogel biti tiste popoldanske ure službeno odsoten; pa še zadnji čas podvomi v svoje matematično znanje. Pri najboljši volji in veliki vztrajnosti mora opustiti polovico predavanj iz matematike. Tri mesece sam sebe preizkuša v vzdržljivosti in vztrajnosti, vendar mora končno popustiti; priznati si mora neprijeten poraz in študij opustiti. Ob spoznanju ga zelo vznemiri ugotovitev, da je poraz zanj popolnoma uničujoč. Zagotovo pa za porazom vedno v neki obliki nastopi otopelost. Zaveda se, da poraz zelo hitro in neprijetno dotolče slabiča, močnejšega pa samo osupljivo vznemiri; med močnejše sodi sam, vsaj tako si zamišlja.



	Zelo močno se zaveda nove poti.



	V veliki razdvojenosti si zastavi novo življenjsko nalogo, ki naj bi ga po grenkem neuspehu nekoliko pomirila.





16




	»Slišal sem, da si se prijavil k strokovnemu izpitu,« zabrunda šef učitelj Zdravko.



	Zabodeno ga pogleda izpod čela in še nekaj sekund brska po predalu pisarniške mize. »Sem. Kako to veš?«



	»Tajnica mi je pokazala prijavnico.«



	»Aaaa!« Šef Zdravko ga je spet močno presenetil. Ker je stresno vznemirjen, se vpraša: Bi lahko bil jaz Zdravku šef? Odgovori si, da ne, ker ni nagnjen k temu, da bi vsak dan vsepovsod poizvedoval o svojih sodelavcih. Nikakor ne bi bil sposoben voditi takšne taktike, da bi vsak dan nekje iskal nasprotnikove slabosti samo zato, da bi vedel, kam udariti; da bi udaril tja, kjer bi nasprotnika najbolj zabolelo. Mogoče je Zdravko to taktiko že zdavnaj spoznal ali se o njej poučil v komunistični partiji? Verjetno zelo dobro pozna vse najnovejše partijske prijeme, ki so v tem času v modi, na primer vedno moraš imeti pripravljeno neko pripombo, kaj bi se moralo postoriti in tako na tak način opraviš kar velik del pomembne politične ali šefovske naloge.



	Novi učitelj Marjan dokaj hitro ugotovi, kako se mora lepo prilagoditi že utečenemu šolskemu toku življenja. Če se slučajno vsi trije znajdejo v pisarni, je s svojo malo, drobno in mišičasto postavo stisnjen na stolu in strogo zadržan sedi za mizo. Na šefova vprašanja poskuša odgovarjati pretirano prijazno; do Tomaža se pa spreneveda, kot bi mu bilo tako naročeno, da mora trapasto in zadržano sodelovati. Takšen medsebojni odnos je za Tomaža nevzdržen. Toda kako ga izboljšati? Težko! Saj zadržanost vedno pospešuje napetost; samo ena nepravilno izrečena beseda že lahko povzroči stresno doživetje. V tistih dneh takšno neljubo vzdušje vsi trije občutijo zelo neprijetno. Marjan se ne bi rad zameril šefu, ker bi to zagotovo bila velika neumnost, zato ves čas preudarno zastavlja vprašanja in mu nanje spretno in premišljeno odgovarja. Šef Zdravko pa močno občuti Tomaževo strogo zadržanost, zato tak odnos sprejme kot znak upora.



	Neki dan, kot bi udarila strela v pisarno, šef nenadoma reče: »Tomaž, na izreden študijski dopust za strokovni izpit ne moreš računati, ker v tistem času za poučevanje šola nima nadomestila. Če ne verjameš, lahko vprašaš ravnatelja.«



	Neprijetno se zdrzne in grdo zagode: »Saj ga bom vprašal.« S tem pa je šefa spet močno prizadel. Zdaj Tomaž ve, da obstaja šolski zakon, ki dopušča študijski dopust, če ga šolski svet odobri. Najbrž se je Zdravko o tem že pogovoril z ravnateljem. Mogoče mu tako hočeta preprečiti nadaljnje poučevanje? Saj v statutu šole piše, da mora šola učitelju omogočiti nadaljnje šolanje ob delu in ga k temu tudi spodbujati. Ker pa je današnja družba zgrajena in se še gradi na laži in na obveznem nasprotnem ravnanju, kot je nekje zapisano ali kot se dogovorijo, lahko resnično pričakuje, da mu ne bodo odobrili študijskega dopusta.





	Tomaž se v času odmora na hodniku slučajno sreča z ravnateljem. Tokrat ravnatelju zastane korak. »S tabo želim spregovoriti nekaj besed. Daj, vstopi v mojo pisarno,« ga hladno ogovori.



	Pokorno gre za njim in se vpraša: Bo potrdil Zdravkovo grožnjo?



	Na veliki podolgovati mizi je raztresenih nekaj strojno popisanih listov. Ravnatelj jih zelo hitro in spretno zloži na kup in odloži na svoji mizi, zato Tomaž z lahkoto ugane, da na listih piše nekaj, česar on ne bi smel prebrati.



	»Usedi se!« ukaže.



	Usede se in močno stisne ustnice.



	»Ti in Zdravko se ne razumeta; vem, da se ne razumeta,« zabrenči neprijetno in neposredno.



	»No, najbolje se res ne razumeva. Ampak ali se ne bo po tem šolskem letu Zdravko upokojil?«



	Ravnatelj nepopisan list papirja potegne k sebi in malomarno nekaj načečka. »Lahko le upaš, da se bo res,« zarenči.



	»No, saj se nočem o tem pogovarjati.«



	»Vedno nekje in nekam ovinkariš,« izzivalno zagode in se rahlo sarkastično nasmehne.



	»Zaradi strokovnega izpita moram nekaj pripomniti. Zdravko pravi, da mi ne pripada tedenski študijski dopust.«



	»No, to pa je tako; vedeti moraš, da še ni nič odločeno,« zjeclja neprijetno. »O tem mora še sklepati svet šole. Za čas tvojega pouka dijakinj in dijakov ne moremo spustiti domov, ker nimamo drugega učitelja, da bi te nadomestil. Verjemi mi, strokovni izpit je samo formalna zadeva. Vsakdo ga je prvič opravil; če ne prvič pa drugič. Pa kaj potem! Si že kdaj pomislil na dijaka, ki težko popravi nezadostno oceno? Kasneje v praksi pa se ta isti odlično izkaže tudi s pomočjo svojega praktičnega znanja. Strokovni izpit je samo formalna ocena.«



	»Sram me bo, če ga ne bom opravil,« zagode.



	»Marsikateri znanstvenik je v šoli pogrnil iz predmeta, v katerem je pozneje postal znameniti.«



	»Ja, no, potem pa hvala,« zabrunda. Pobit in zagrenjen s težavo vstane. Nepomembno bi bilo ravnatelju dokazovati, kako pomemben je strokovni izpit. Nepomembno bi ga bilo spomniti na poudarjeno izjavo, ki jo je izjavil na zadnjem učiteljskem zboru, kako šola veliko pozornost posveča profesoricam in



	 profesorjem pri strokovnem usposabljanju in študiju ob delu. No, ja, saj ga ni presenetil z neiskrenostjo, takšen je kot vsi; vsi vodilni govorijo in prepričujejo ljudi popolnoma drugače, kot pozneje sami storijo. Pri vratih se obrne in ravnatelja z rahlim poklonom pozdravi.



	Šele čez čas se spomni, da se je ravnatelj hotel z njim o nečem pogovoriti, pa se o tistem najbrž nista pogovorila. Še nekaj dni ga močno grize vprašanje, kaj mu je hotel povedati. Pričakuje, da ga bo ponovno poklical v pisarno, toda njegovo povabilo čaka zaman.



	Ampak kljub vsemu čez štirinajst dni, v njegovo veliko presenečenje, še najbolj pa v presenečenje drugih, uspešno opravi strokovni izpit za učitelja praktičnega pouka.





17


	Ekonomistka Špela Cukar, zelo majhna in drobna ženska, stoji poleg razmnoževalnega stroja in nekaj časa pozorno opazuje prve natisnjene liste, skripta Kako skonstruiramo opaž. Pri zelo ropotajočem delu jo zmoti Tomaž. V majhnem prostoru so vse stene obložene s policami, v sredini pa razmnoževalni stroj neprijetno ropota. Špela ga malomarno pogleda in se ponovno pozorno zazre v liste, ki potiskani prihajajo iz stroja.



	Tomaž nikakor ne more razsoditi njenega negativnega obnašanja do njega. Že nekajkrat se je vprašal, ali se ima za večvredno. Kmalu se o tem prepriča, ker spozna, da se z vsemi tika, le njemu tega ne dovoli.

	»Dve dijakinji mi pošljite v pomoč, če hočete, da bo delo pravočasno končano,« osorno reče izza stroja.



	Pokima in odide. Toda s tem se še ne znebi neprijetnih misli. Zelo ga zanima, zakaj se ji vsi dobrikajo. Še tisti dan, ko spet obišče razmnoževalnico, vidi, da je na mizi več potiskanih listov, ki ne sodijo k nobenemu učnemu programu. Ugotovi, da Špela razmnožuje tudi drugim za domačo uporabo in verjetno za njihovo prodajo. Tako, razvila se je dokaj dobro skrita siva ekonomija z možnim dobrim zaslužkom na račun družbe, na račun šole, še razpreda in se tudi pozneje spreneveda, kot da ne bi ničesar videl.



	Že v nekaj dneh je razmnoženih dovolj listov za petsto skript. V tistem času njegovega poučevanja morajo dijakinje in dijaki liste znositi v tesarsko delavnico in jih na veliki podolgovati mizi razvrstiti po zaporednih številkah na posamezne kupe. Zato je ves čas zelo živahno. Živahno pa je tudi zato, ker morajo dijakinje in dijaki hoditi drug za drugim okrog mize in po zaporednih številkah zbirati liste za skripta. Nenehno sprehajalno delo jih močno utruja; nekateri kmalu postanejo zoprno nervozni in zlobni, zavestno izpustijo zaporedni list. Zelo dobro vedo, da takšna skripta ne bo uporabna. Tomaž pri občasni kontroli to odkrije in se močno zjezi; zaveda se, da so mu nekateri malopridneži naložili še mnogo in preveč dela; vse zbrane liste mora še enkrat preverjati. Ko naslednji dan vse dokončno pregleda, se ostro zazre v zadnji popisan list, ker občuti, da ga listi preveč obremenjujejo. Neprijetno spozna, da je zadnji list zelo težak v trenutni negotovosti prihodnjega uspeha ali neuspeha. Na popisanih listih je znanje, je ukaz, je obremenitev, je gorje in tudi sreča! ga spreleti. Ampak je res tako? Lahko je samo neko nezanimivo kodranje razuma z neko nezaželeno in osovraženo ideologijo. Bo njegova skripta mladim tudi samo kodrala razum?



	V mesecu dni so posamezne komplete listov v neki tiskarni, ki jo je poiskala uprava, vezali in zvezali v knjige. Tomaž je zelo navdušen in ponosen. Prepričan je, da je opravil veliko in zahtevno delo. Le malokdo na šoli se lahko pohvali, da je napisal strokovna skripta. Tako nekaj časa blaženo preudarja in misli in še mesec dni naprej prijetno sanjari v svojem zadovoljstvu. Toda ko knjige pripeljejo v šolo, kmalu opazi, da še tistih nekaj sodelavcev, ki so mu do zdaj pri srečanju na pozdrav prijazno odzdravili, ne odzdravijo. Močno je presenečen. Pričakoval je, da mu bo strokovna skripta povečala ugled, ker je na papirju dokaz o njegovem znanju, ampak očitno ni tako. Nekaj je pri vsem zelo narobe, toda kje in kaj? Vprašanje ga še in še močno utruja. Nekaj kosov skript ima v pisarni na mizi. Verjetno bi moral en izvod pokazati ravnatelju, mogoče je takšna navada? se vpraša. Le tako bo lahko pozorno prisluhnil njegovemu mnenju.



	Naslednji dan se v času odmora z izvodom v roki napoti v tajništvo.



	»Ravnatelja ni v pisarni, vendar nekje na šoli je,« reče tajnica zelo zadržano in brez nujno službeno-prijaznega pogleda nadaljuje z delom.



	Čudno jo pogleda, ker ta hip pomisli, da je hladen sprejem tudi tuš, je brezbrižnost, je skrito sovraštvo, je malomarnost, je ponižanje. Toda kaj zelo neprijetnega je skrito v njenem hladnem sprejemu?



	Odide v zbornico, tudi tam ni ravnatelja.



	Ta dan se še nekajkrat sprehodi po šolskem hodniku s skripti v roki, kot bi jo hotel razkazovati; kot bi hotel reči: Poglejte me, jaz sem ustvaril to knjigo!



	Proti opoldnevu v času glavnega odmora končno le najde ravnatelja; vrata iz tajništva v njegovo pisarno so odprta. Ravnatelj, sklonjen nad mizo, nekaj bere.

	»Je prosto, lahko vstopim?« vpraša.



	»Seveda, kar naprej!« Ravnatelj dvigne glavo. »Aaaa, ti si Tomaž!« zagode še dokaj prijazno.



	»Oproščam se!« Spet ga noče tikati. »Skripta so narejena,« reče ponosno in knjigo položi predenj.



	»So dobro zvezana?«



	»Ne vem.«



	Ravnatelj knjigo samo bežno prelista. »V redu je!« zagode. »Že v tem drugem polletju jih boš lahko vključil v učni program.«



	»Ja, tako mislim.«



	»Prav.«



	Še postane in čaka na morebitno pripombo, ki bi opravičila čudno vedenje profesoric in profesorjev, ampak ravnatelj je tokrat očitno namerno zelo brezbrižen, brž se uradno osredotoči na prejšnje pretrgano branje.



	Skoraj šepetaje se mu zahvali za sprejem in stopi proti vratom. Šele zdaj opazi, da jih je pri vstopu pozabil zapreti; torej je tajnica vse slišala.



	Tajnica ga zoprno zaustavi rekoč: »Ste prinesli pokazat svojo knjigo?«



	»Ja.«



	»Lahko pogledam?« hinavsko zacvili.



	»Prosim!« Pogumno ji izroči knjigo. Razveseli se tega trenutka, ker je vzbudil njeno pozornost.



	Tajnica v roki knjigo divje zvije in s palcem pritisne na liste tako, da neprijetno zafrfotajo. S tem mu pove, da je vsebina ne zanima. Še enkrat s palcem nesramno pritisne na liste in reče: »Hočem in moram vam povedati. Profesorica Milena Tros je rekla, da bi moralo biti na naslovni strani napisano še takole: Profesor inženir Zvone Zvopar.«



	»Ne vem, zakaj bi moralo biti tako napisano na naslovni strani? Saj je to moje delo, on ni niti ene črte drugače potegnil, niti enega strokovnega izraza ni spremenil,« neprijetno zastoka.



	»Ne vem, tako je rekla.«



	»Profesorica Janja Lenja je pregledala besedilo in ga tudi popravila, zato je na naslovni strani zapisano, kdo je lektor besedila.«



	»Ne vem, tako je rekla.«



	Močno ga preseneti. Divje pograbi knjigo in z njo oddivja v svojo pisarno. Ve, da ga dijakinje in dijaki čakajo v tesarski delavnici, toda tokrat mora še posedeti v svoji pisarni za mizo. Dolgo negibno in žalostno zre v skripta. V nekem trenutku mu je zelo žal za delo, ki ga je vložil v nezaželeno prekletstvo, za trud, ki mu ga nihče ne bo nikoli poplačal. Že pred tiskanjem je nekajkrat pomislil in se vprašal, ali bi nemara moral biti napisan tudi profesor Zvone Zvopar, ki je liste v osnutku pregledal, ni pa ničesar popravil. Ve, da bi skripta s profesorjevim imenom dosegla neprimerno večji uspeh. Lahko bi napisal lektor risb ta in ta, toda zvenelo bi osnovnošolsko. Lahko bi napisal kontroliral, ampak kaj kontroliral? Neprijetno se spomni svojega nekdanjega omahovanja, toda neka trmasta samozavest mu ni dovolila ukrepati drugače. Vse opažne konstrukcije, ki so obdelane v knjigi, so njegova zamisel in rešitev ter praktično že preizkušene na stavbah. Bile so preizkušene takrat, ko je poleg drugih del vodil tudi tesarska dela na posamezni stavbi. Po okoliščinah sodeč naj vsem prizna, da je vse narisane in opisane opažne konstrukcije že pred njim nekdo poznal ali pa jih je skonstruiral profesor inženir Zvone Zvopar. Nemara bi to bilo tudi verjetno, če se ne bi profesor inženir Zvone Zvopar takoj po končanem fakultetnem študiju brez operativne prakse zaposlil na gradbeni srednji šoli. Še dolgo zre v skripta in se tiho jezi na neprijetno življenje, na zelo čuden čas, v katerem živi. Marsikdo noče ničesar ustvariti, ampak si nesramno želi s spretno izpeljanimi potezami požeti slavo in denar. Ja, za denar in slavo gre! Denar in slava sta zelo opojna; to je halucinacijsko doživetje, ga spreleti. Slava je mnogokrat brezbrižna zasvojenost; zaradi nje so bili uničeni mnogi narodi, mnoge skupine in mnogi posamezniki. Zaradi slave je bilo uničeno marsikatero znanje ob času negativnega pristopa nekaterih nadutežev.





	V naslednjih dneh ga zajame zelo slaba volja do dela in do delovnega okolja. Ko neki dan vstopi v pisarno v času prehoda z dopoldanskega v popoldanski pouk, ga zelo neprijetno presenetita Zdravko in Marjan. Sredi glasnega in zaverovanega pogovora odrezavo pretrgata stavek. Počuti se kot obsojenec; zagotovo sta govorila o njem. Nato nesramno in brezobzirno šušljaje nadaljujeta. Nekaj časa močno vleče na ušesa, ampak ničesar ne ujame. Vprašujoče se ozre k njima. Spogledajo se in utihneta. Nato Zdravko zelo glasno in hinavsko spregovori: »Tomaž, si zadovoljen s knjigo?«



	»Sem, ampak drugi niso.«



	»Preveč se po nepotrebnem vznemirjaš,« zagode Marjan.



	Tudi pri Marjanu zasluti nesramno hinavščino. On je tudi eden tistih, ki mu je vseeno, če bo mladina kaj znala ali ne.



	»Ti preveč hočeš, ampak se pravilno ne znajdeš,« ga še pouči Marjan; novi učitelj praktičnega pouka brez pedagoškega in strokovnega izpita.



	Vznemiri se: »Kaj točno misliš?«



	»V današnjem času gre najbolje tistemu, ki malo ali nič ne dela, ampak se kljub temu znajde in žanje velike uspehe.« Očitno želi biti pameten.



	»Vem, prepričan sem o tem, toda človek mora biti rojen za to,« poskuša opravičiti sebe in svojo delovno zagnanost.



	Šef Zdravko sproščeno sedi na stolu s prekrižanimi rokami na prsih in mežikajoče zre v Tomaža, nato raztegne oči in samozavestno zagode: »Če živiš med volkovi, moraš tuliti kot volk! Če živiš med levi, moraš renčati kot lev! Marjan, ti si se že dobro znašel in tako je prav.«



	Tomaž zasluti nesmiselno razpravljanje, obrne se k oknu in pomisli: Kako zelo dobra primerjava. Živali kot ljudje, ljudje kot živali! V današnjem času je grešno misliti, da je človeka ustvarila neka njemu neznana energija, ki ji nekateri sproščeno rečejo Bog. Človek je žival na nekoliko višji stopnji, z nogami, ki naj bi hodile samo po pozitivni poti. Kajti današnji človek je več kot Bog, zlasti komunist, saj se njemu mora podrediti vse, tudi živali in narava. Nekateri zelo resno mislijo tako in se tako tudi obnašajo.



	Zunaj pred oknom se dijaki spet zberejo v skupino in očitno močno vlečejo na ušesa in se pri tem delajo nevedne. Če so kaj slišali ali ne, tega Tomaž ne more uganiti. Jezno s kančkom očesa še škili nanje in jih pozorno proučuje.

	»Mislite zaradi vlečne kljuke pri avtomobilu?« vpraša Marjan. Z zategnjenim poudarkom šefa vika.



	»Ja, na to mislim,« zabrunda šef.





	»No, ne vem, če je tisto bila moja iznajdljivost, bilo je naključje,« poskuša Marjan biti skromen.



	»Tomaž se ne bi nikoli tako znašel,« zaničljivo reče šef.



	Ker Tomažu pogovor ni razumljiv, otopelo molči.



	»Ali te je ravnatelj pogledal debelo?«



	»Ja, bil je brez besed.«



	»Tako je prav, če drugi prikrito kradejo in goljufajo, zakaj ne bi še ti.«



	Tomaž še pozorno prisluhne, kako Zdravko tika Marjana in kako Marjan njega vika. In še, kako šef praktičnega pouka pozitivno ocenjuje krajo in goljufijo.

	»No, saj ni bila ne kraja ne goljufija,« poskuša olepšati Marjan.



	»Je pa nekaj podobnega. Že imaš montirano kljuko na avtomobilu?«



	»Že! Neumen bi bil, če ne bi tedaj, ko je tajnica pisala naročilnico za montažo vlečne kljuke pri ravnateljevem osebnem avtomobilu, tudi jaz pripomnil, da bom najbrž več vozil s prikolico za šolo kot ravnatelj, zato tudi nujno potrebujem kljuko.«



	»Znašel si se, tako je tudi prav. Tistega, ki se ne znajde, v današnjem času ljudje ne cenijo,« glasno poudari šef.



	Ker je za Tomaža kabinetni pogovor končan, se sproščeno zazre skozi okno. Blizu šipe opazi, da se še skrivoma stiskajo tri zvedave dijaške glave v namišljenem pogovoru. Trdno je prepričan, da so malo prej močno vlekli na ušesa in verjetno tudi nekaj slišali. Brezbrižno se zazre v žepno redovalnico, ki leži pred njim na mizi. Tu notri bi lahko bila tudi ocena za Marjana. Rahlo se nasmehne. Zelo hitro in zelo dobro se je znašel v šolskem okolju. Verjetno je tudi on komunist, zato ga bo ravnatelj mnogo bolj spoštoval kot njega. So na šoli že dolgo okuženi s krajo? V gradbenem podjetju je popolnoma nekaj drugega, tam je marsikaj mogoče, ampak tukaj na šoli tega ne bi nikoli pričakoval. Spomni se, kako je nekoč prisluhnil fizičnim delavcem, ki so se zelo glasno pogovarjali: »Zvedel sem, da je neki delovodja ukazal odpeljati cement na tisto zasebno gradbišče, kjer si njegov šef gradi hišo in da sta si vrednost cementa podelila pol-pol. In tisti šef je v času ocenjevanja uspešnosti tistega delovodjo ocenil z najvišjo oceno.« Kaže, da se na šoli dogaja nekaj podobnega. Ravnatelj in učitelj praktičnega pouka sta že zaigrala podobno vlogo in zdaj bosta prijatelja. Zagotovo bo Marjan kmalu imel višjo plačo kot on, čeprav ima časovno krajše operativne izkušnje in šele začetne izkušnje v šolskem poučevanju.





18




	Tomaž gre zamišljeno gor po šolskih stopnicah v razred zaradi razredne ure. Tokrat se mu stopnice zelo upirajo; zelo naporne so in nerodne, neprijetno jih občuti v hrbtenici, ki je bila v tem zadnjem zimskem času zelo in preveč občutljiva. Z močnim utiranjem zdravilne masti si vsak dan poskuša olajšati bolečino. Obstane na prvem podestu blizu velikega okna in se zazre ven. Bližnja drevesa se že bohotijo z novo svetlozeleno prevleko. Nebo pa noče biti pomladno razigrano, otožno je prevlečeno z oblačno mreno in tako zamorjeno zadržuje sonce, da ne more sproščeno in prijetno segreti vseh, ki potrebujejo toploto. V tem hipu od nekod pridivja bučeč veter in drevesom navihano pomeša nedorasle liste. Ja, takšna je pomlad, razposajena in igriva. Lepo bi bilo, če bi mu razigran veter zmasiral hrbet in če bi mu hkrati še sonce pomagalo s prijetno toploto. Zamisli se in vidi se, kako je malo prej v zbornici vzel razredni dnevnik, ga stisnil pod pazduho in se ozrl na oglasno desko. Vidi se, kako je s pogledom pozorno potoval od pripetega lista do drugega pripetega lista. Vsakokrat in tudi takrat je bil spet nekoliko jezen na tajnico, ker ne odstranjuje sproti listov z zastarelim datumom. Spomni se najnovejšega lista: Razpis za čas letnega dopusta. Tisti, ki bi hotel koristiti šolske počitnice v prikolici, mora vpisati željo z datumom od kdaj do kdaj in se podpisati. Vidi se, kako obstane tam in še neumno zre v list in se vpraša: Ali naj kar brez ženinega predhodnega dogovora napišem datum, potem pa bo, kar bo? Mogoče pa bom z družino lahko šel k morju na dopust šele po tistem, ko bo žena opravila zaključni izpit administrativne šole? Če pa se bo po opravljenem izpitu takoj nekje zaposlila, potem pa letošnjega dopusta ne bom mogel koristiti.



	Poleg njega je obstala profesorica Lilijana Tednar in mu skoraj na uho zabrenčala: »Se še niste vpisali in določili čas bivanja v počitniški prikolici?«



	Tomaž ve, da je profesorica Lilijana Tednar zadolžena za počitniške prikolice; to nalogo ji je zaupal sindikat.



	»Z ženo se še nisva dogovorila za datum. Verjetno se bo zaposlila. Ali pa tudi ne. Najbrž ne bom mogel ob pravem času vpisati želja, zato vas že sedaj prosim, da bi mi pozneje sporočili, če si je kdo premislil ali odstopil; ker še vsako leto ves čas niso bile zasedene vse počitniške prikolice iz različnih razlogov.«



	»Ne, to pa ne!« je siknila neprijazno in grdo.



	»Pa vendar, rekel sem, če bo pozneje kdo odstopil.«



	»Rekla sem ne!« je še zarenčala grobo in zadirčno ter ga zapustila.



	Začudeno je ostrmel in debelo gledal vanjo, ker takšnega odrezavega odgovora ni pričakoval. »Posrana ošabnica!« jo je glasno ozmerjal in plašno pogledal okrog. Potolažil se je, ker ni bilo nikogar v bližini.





	Lilijana mu je že nekajkrat neprijetno pokazala svojo vzvišenost; vsakokrat se je vprašal zakaj. Nemara je ponosna in vzvišena tudi zato, ker ljubimka z ravnateljem. Že večkrat, ko je vstopil v tajništvo, jo je videl tam v kotu za mizo za goste. Pred kratkim je skrivoma prisluhnil pogovoru dveh profesoric. Ena je dokaj glasno ugotavljala, kako Lilijana ne skriva simpatije do ravnatelja. Verjetno bo to res. Pred dnevi sta se odpeljala k morju kar za tri dni. V tem času naj bi uredila vse potrebno z upravo kampa in temeljito pregledala, kako so počitniške prikolice prezimile. Sindikat bo plačal dnevnice in potne stroške. Seveda, ker ima glavno besedo pri šolskem odločanju – tako kot povsod – ravnatelj. Zdravko mu je nekoč pripovedoval, kako je ravnatelj prebrisan tič, tudi računovodkinjo zna pretentati za denar; kar tako brez razloga nekaj denarja preknjiži v sindikalno blagajno. Tisti tako imenovani sindikalni denar se pa potem brez težav porabi za razne namišljene in uradne izlete in za marsikatere stroške v zasebne namene. Tudi več prijetnih zabav so že plačali s tistim denarjem, čeprav so bile samo za določene izbrance. Sranje! Naj še počitniški razpis vzame vrag!



	V šoli pozvoni. Zapusti podest in gre v razred.



	Po razredni uri odide v svojo pisarno in grobo vrže razredno knjigo na pisalno mizo.



	»Ste v delavnici napravili montažne dele za pod pri baldahinih?« ga vpraša šef Zdravko.



	Zdrzne se, spregledal ga je, preveč je bil zatopljen v svoje misli. »Včeraj smo z zaščitnim premazom premazali zadnje.«



	»Dobro! Štiri fante si boš izbral, lahko iz enega ali več razredov. Tudi jaz bom izbral štiri in Marjan prav tako. Mi trije se bomo z dvanajstimi učenci odpeljali k morju na prvi dan prvomajskih praznikov. Tam bomo sestavili pode in postavili baldahine. V dveh dneh moramo uspešno pripraviti vse za prve turiste.«



	»In kdaj se bomo odpeljali?«



	»Saj sem rekel, da na dan prvega maja ob sedemnajsti uri izpred šole. Že ob štirinajsti uri moramo biti zbrani pred šolo, naložili bomo pode na tovornjak.«



	Tomaž zamišljeno pokima. Ugovarjati mu ne sme, pripomniti pa nima kaj; samo to še lahko ta hip ugotovi, da bo imel pokvarjene prvomajske praznike. V tem trenutku mu je zelo žal, ker se je v lastno škodo domislil lesenih podov in s tem sebe po nepotrebnem neprijetno dodatno obremenil. Ja! Zelo se bo obremenil za prvi maj, ko bodo drugi prijetno praznovali.



	Tisti namišljeni užitek ponosa, da je z gradbene srednje šole, nenadoma izgine. S ponosom izgine tudi tisto namišljeno prepričanje, da mora biti tam pri morju tudi okolje tako urejeno, kot se za gradbenike spodobi, ker na počitniških prikolicah z velikimi črkami piše Gradbena srednja šola.





	Še tisti večer doma, ko so vsi zbrani pri večerji, pove, da bo moral čez prvomajske praznike polagati pode za baldahine pri počitniških prikolicah v kampu. Mateja in Boris sta žalostna in užaljena, jezno odložita žlico in molče odideta v dnevno sobo. Žena ne reče ničesar, le gleda ga zelo užaljeno in osupljivo grdo. Nikoli ne izve, ne tisti večer pa tudi ne pozneje, kaj je pomenil njen osupljivo grd pogled.



	Dijaki, ki jih izbere, se nekaj časa zelo upirajo z utemeljitvijo, da tudi njim tako kot drugim pripada prosti čas, čas uživanja prvomajskih praznikov. Ko pa jim obljubi, da bodo prosti toliko ur praktičnega pouka, kolikor jih bodo delovno preživeli v kampu, se strinjajo.



	To popoldne, ko nalagajo vse potrebno na tovornjak, je vreme sončno, razigrano in toplo, toda proti večeru, ko prispejo do morja, se sonce sramežljivo in prezgodaj skrije za oblake; veter z morja privleče velike valove, ki divje butajo ob obalo; morje se grdo jezi in neprijetno peni. Občasno zoprn veter hladno pridivja čez valove proti počitniškim prikolicam. Dijaki – prej v avtu dokaj razigrani – se pri hladnem vetru neprijetno zresnijo in jezno pogledujejo na morsko gladino. Ker jim je hladno, zelo hitijo z raztovarjanjem tovornjaka.



	Naslednji dan se nebo sramežljivo skrije za sivo mrenasto prevleko; sonce je videti kot velika medla svetilka pri nekem pokojniku. Mrzel veter še ostreje sili pod neprimerno obleko in vse – učitelje in dijake – prisili k nenehnemu gibanju. Počitniške prikolice so od lanskega leta ostale med borovci v bregu. Ker pa že stojijo tam v strmini, bi jih zdaj težko ročno premaknili na morebitno ravnino, pa tudi nobene želje ni, da bi jih premikali. Če hočejo, da bodo baldahini stali vodoravno, morajo najprej v breg postaviti podpornike različnih dolžin, nanj položiti lege in šele na to lesen pod. Spredaj morajo postaviti majhne stopnice in tudi te višinsko prikrojiti k terenu. Tomaževa skupina polaga lege in pohodne elemente za pod in prikrojuje stopnice. Zdravkova skupina pohodne elemente poravna in jih pritrdi. Marjanova skupina pa postavlja baldahine. Zelo hitijo z delom in se tako nekoliko grejejo. Za boljše počutje si v bližnji gostilni po izdatnem obroku naročijo še vroč čaj z rumom.



	»Bojim se noči,« mu reče dijak Janko.



	»Zakaj?«



	»Zato ker me je sinoči zeblo.«



	»Si bil pokrit samo z eno odejo?«



	»Ja.«



	»Noter v počitniški prikolici pod sedežem je predal, tam so rezervne odeje.«



	»Iskali smo jih, a jih nismo našli.«





	»Nerodno, zelo nerodno! Upajmo, da današnja noč ne bo spet tako zelo hladna.«



	Tudi Tomaža je minulo noč zeblo, iskal je rezervno odejo, pa je ni našel. – Odeje so bile uvožene in dlakaste kot siamske mačke; ni jih bilo možno kupiti v trgovini. – Tudi malega prenosnega televizorja ni videl nikjer, kjer je prenočeval. Takšnega malega televizorja tudi ni bilo možno kupiti v trgovini. Ker v nobeno prikolico ni bilo vlomljeno, zagotovo noben drug ni mogel odpeljati pogrešanega kot nekdo od uslužbencev gradbene srednje šole. Kaj pa če je to past in ga bodo osumili kraje ali pa kar vse učitelje praktičnega pouka? Še ena življenjska nevšečnost, ki ga bo neprijetno doletela pri razčiščevanju morebitne kraje. Hladno ga spreleti, pod nogami občuti drgetajoč hlad. Zelo pozorno se ozre proti bližnjemu gostinskemu lokalu in trapasto pomisli: Gostilna je zatočišče nesrečnikov, vedno in povsod se zatečejo vanjo v velikem upanju na prijetno doživetje opojne sreče. Ta hip si zaželi, da bi se napil vina, se nekam zavlekel, spal in še spal. Tudi Zdravkova in Marjanova molčečnost ga močno sili k odrešilnemu spanju. Ves čas tokratnega bivanja v kampu spregovorita z njim samo tistih nekaj nujno potrebnih besed o delu.



	Naslednji dan nenehno dežuje. Premraženi in delno premočeni zelo hitijo z dokončnimi deli in uspejo; okrog opoldneva zložijo orodje v avtomobile in se odpeljejo proti domu. Kmalu ugotovijo, da še gosteje dežuje, cesta je neprijetno mokra in spolzka. Vremensko zamorjeni zapustijo morsko obalo in se strmo vzpenjajo v bližnjo meglo, ki objema hrib. Tukaj se dežne kaplje že mešajo s snegom in vidljivost je iz minute v minuto slabša.



	Tomaž s svojim avtomobilom namerno zaostane za Zdravkovim in Marjanovim; želi voziti sam v njemu primerni hitrosti ne glede na druge. Brisalci hitijo z brisanjem šipe, pa kljub temu niso dovolj uspešni, le moker sneg vse bolj stiskajo na spodnjem delu v veliko kepo. Na odstavnem pasu ustavi avto in sprednji del avtomobila nekoliko očisti; nato brezskrbno požene v prepričanju, da se mu na široki cesti ne more zgoditi nič neprijetnega. Toda na nekem vzpenjajočem delu, na spolzki cesti avto zapleše in se postavi počez. Zelo prestrašen pogleda nazaj, ampak k sreči drugi avtomobili vozijo še počasneje. Ta hip ga zgroženo spreleti: Samo nekaj centimetrov razdalje je ostalo od avtomobila do obcestne ograje; samo z malo večjo hitrostjo bi pripeljal in zgodilo bi se najhujše. Ne, o tem ne sme razmišljati. Pozorno se ozre na preplašene dijake, ki zaskrbljeno zrejo vanj. Glasno se razjezi na službo in življenjsko naključje in tako prekrši pravilo o lepem vedenju; seveda, pozneje ga je sram in mu je žal. Med vožnjo nekoliko naprej se dijakom opraviči za nepremišljene besede. Kljub počasni in previdnejši vožnji jih še dvakrat zasuka. Dve uri kasneje po normalnem času potrebne vožnje od morja do doma srečno prispejo do prvih mestnih hiš mesta Kotanja.





19





	V zbornici na koncu meseca maja predsednik šolskega sindikata profesor Janez Greda ponosno sedi poleg ravnatelja in navdušeno poroča, kaj vse je sindikat pripravil šolskim delavcem za prijetno bivanje v času letošnjih šolskih počitnic. Vsi zbrani mu zelo pozorno prisluhnejo, sedeč na istih stolih in mestih kot na sestanku profesorskega zbora. Tomaž zelo pozorno prisluhne sindikalnemu predsedniku, ko reče: »Letos se je sindikat zelo potrudil; prepričan sem, da vas bo lepo presenetil z urejenostjo počitniških prikolic v kampu. Vse bivalne prikolice stojijo na vzpetini med borovci v bližini morja. Pred prikolicami stojijo ravni leseni podi z baldahini. Do vsake prikolice je možen vstop samo po za tam pripravljenih lesenih stopnicah. Prijetno je tam, lahko bi rekel nekoliko romantično. Za vso to urejenost se moramo zahvaliti naši neutrudljivi sodelavki tovarišici profesorici Lilijani Tednar. Kot veste, smo jo zadolžili za ureditev počitniških hišic in tokrat, kot je tam videti, ji je izredno uspelo. Iz zveze sindikatov smo dobili dopis, da naj nemudoma predlagamo najbolj zaslužno ali zaslužnega za medaljo reda dela. Sindikalni odbor se je sestal in predlaga zboru delavcev gradbene srednje šole, da potrdi predlagano osebo. Medaljo reda dela naj dobi naša neutrudna sodelavka tovarišica Lilijana Tednar.



	Vsi navdušeno zaploskajo, seveda Tomaž ne, nekateri zelo močno, drugi nekoliko zadržano; ampak ploskajo vsi, ker po nenapisanem zakonu nihče ne sme ostati ravnodušen.



	Tomaž v hipu močno zažari, ker v njem neprijetno vre. Že hoče ugovarjati, ampak nagel pogled po sodelavkah in sodelavcih ga takoj ohladi; zagotovo bi s trapastim izpadom sam sebe izločil iz Gradbene srednje šole. Močno se zamisli in se tiho jezi nase: Vse, kar je do zdaj dobrega storil, so pripisali drugim! Ponovno ga prime, da bi naglo vstal in divje pojasnil, kako si je brez Lilijane Tednar zamislil lesene pode za pod baldahine; kako, kdaj in kje je izdelal načrt za pode, kako so lesene stopnice v tesarski delavnici izdelali dijakinje in dijaki in kako so pozneje pod njegovim vodstvom na terenu stopnice tudi prikrojili. Sto hudičev! Tudi njegova starša sta si večkrat dovolila za njegovo uspešno delo pohvaliti brata ali sestro. Zakaj bi se zdaj jezil na zbor, na ljudi, ki ne vedo, kdaj in kako je potekalo delo? Ampak potem še enkrat neprijetno zavre v njem: Vprašati bi moral za tiste odeje in televizorje. V tem hipu se spomni materinih besed: »Ne steguj jezika, če ni potrebno!« Sto hudičev! Saj sta morala isto opaziti tudi Zdravko in Marjan. Bog ve, mogoče pa je vse odpeljala Lilijana Tednar in si z nekom podelila plen? Sto hudičev! In zato bo dobila medaljo reda dela. Vprašujoče se ozre po navzočih; vsi mirno sedijo in nepremično zrejo v predsednika sindikata, kot bi bili pri zelo zbrani molitvi, pri zelo, zelo pomembni maši.



	Predsednik šolskega sindikata nadaljuje: »Ker vsako leto Zavod za šolstvo podeli Žagarjevo nagrado najbolj uspešnemu in ustvarjalnemu pedagogu, predlagam sledeče … Dolgo bere dolg zapis ravnateljeve hvale in pohvale za njegove uspehe. Nato odloži list in še nadaljuje: »Na koncu smo pripisali še nekaj besed, ki naj bi ravnatelja uvrstile v legendo.«



	»Preberi, poslušamo!« se oglasi ženski glas tam nekje iz desnega kota.





	Profesor Janez Greda spet dvigne list papirja skoraj do brade in bere laskavo hvalo o ravnateljevih uspehih na gradbeni srednji šoli. Ko konča, izza lista pomenljivo pogleda po navzočih. Nekaj časa vsi še zelo mirno sedijo, kot bi bili hipnotizirani, nato zaškripa stol profesorice Milene. »No, no, no, da je legenda? To najbrž ni in nikoli ne bo; za legendo je treba nekoliko več in še kaj drugega.«



	Nekateri se skrivoma nasmehnejo, drugi drugega s komolcem sunejo pod rebra in se pomenljivo spogledajo, nato se spet vsi zelo zresnijo.



	»Kdo je za predlog?« vpraša predsednik sindikata.



	Vsi dvignejo roko v potrditev, nekateri visoko in sproščeno, drugi nizko in potuhnjeno. Tomaž skrije roke v naročje.



	Predsednik pozorno pogleda po navzočih in zelo glasno zagode: »Predlog je sprejet; samo trije zadržani oziroma trije z nekoliko prenizkimi rokami.«



	Stoli močno in neprijetno zaškripajo, ker se vsi nenadoma ozrejo po bližnjih navzočih; vsi hočejo zvedeti, kdo so tisti trije z nižjimi rokami.



	Tomaž je malo prej dvignil roko, ampak se je v hipu premislil. Spomnil se je, da ni bilo ničesar pripravljenega za poučevanja praktičnega pouka. Nato se je močno prestrašil neprijetne odločitve, zagotovo si ga bo ravnatelj zelo dobro zapomnil in mu ob priliki vrnil v obliki neke graje pri oceni sposobnosti poučevanja. Če je res opazil njegov ukrep. Morda še kaj več, kar tako, da mu bo vrnil milo za drago. Ravnatelj je sodeloval in še mora sodelovati pri delovni oceni profesorja ali učitelja, pri točkovanju za plačo; lahko se zgodi, da mu bo določil najnižjo oceno.



	Predsednik sindikata še govori, toda Tomaž ga ne posluša, ker je z mislimi drugje: Verjetno sta ravnatelj in Lilijana drug drugega predlagala za nagrado in medaljo? Vsi še neprijetno molčijo. Je res vsem vseeno, kaj se dogaja okrog njih? So res vsi prepričani, da je nepomembno in brez smisla, tudi če bi nečemu nasprotovali? Zagotovo pa so trdno prepričani, da bi si z vsakim nasprotovanjem poslabšali trenutno službeno vrednost.



	Zelo neprijetno je, če moraš za mesec dni zapustiti družino; še bolj žalostno pa je, če jo moraš zapustiti za vedno. To se je v zadnjem času zgodilo Tomažu. Žena si je poiskala ljubčka, to mu je brez predhodnega poizvedovanja sama priznala in ga s tem še bolj ponižala. Užaljen, jezen in razdvojen se v času šolskih počitnic preseli v svojo nedograjeno hišo; v hišo, ki je brez vode, elektrike in sanitarnega priključka. Ves prosti čas porabi za usposobitev ene sobe. Ker pa se dan zelo naglo krajša, je vse bolj zaskrbljen. Vsaj sanitarije mora usposobiti do zime, če hoče vsaj delno živeti kot normalen človek! Za razsvetljavo ni v skrbeh, ker je tudi pri petrolejki možno še marsikaj postoriti. Vodo pa nosi od soseda. Dokler ne bo na sosedovem vrtu zmrznila pipa, bo vse v redu. Potem pa bo najbrž moral voziti vodo iz šole.

	Prve šolske dni tega novega šolskega leta se Tomaž vsako jutro zelo potrudi, da je prvi v šolski pisarni. Do zdaj ni nikoli pozorno opazoval dijakinj in dijakov ob prihodu v šolo; zdaj pa ima to možnost in hoče jo izkoristiti. V pisarni se najprej natančno ogleda v ogledalu, ker ga v nedograjeni hiši še nima. Nato stopi na hodnik ali v razred in ugasne tiste po nepotrebnem prižgane luči, ki so jih dijakinje in dijaki prižgali ob prihodu. Vrne se za pisalno mizo in se duhovno pripravi za poučevanje.



	To jutro takoj za Tomažem vstopi v pisarno inženir Viktor Boze in ga zelo vljudno pozdravi.



	Tomaž ve, da je inženir Viktor na novo zaposleni učitelj praktičnega pouka. Pred štirinajstimi dnevi je začel poučevati. Je zelo postaven fant, široko razgledan in zelo delaven.



	Prijetno mu odzdravi tudi zato, ker se zelo dobro razumeta; pa še poučujeta ob istem času. Viktor je prvi učitelj praktičnega pouka na gradbeni srednji šoli z visokošolsko izobrazbo. Tomaž kmalu ugotovi, da je Viktorju mnogo več do znanja kot do samega naziva inženir. Tomaž ga je vesel tudi zato, ker pričakuje, da bo fant s svojim znanjem dvignil nivo poučevanja pri praktičnem pouku. Nemara bodo odslej profesorice in profesorji bolj spoštovali praktični pouk?



	Viktor je s prvimi urami poučevanja začel po skriptah Kako skonstruiramo opaž. Tako kot Tomaž tudi on poskuša nazorno po knjigi in na tabli in delno tudi fizično prikazati potek nekega tesarskega dela oziroma izdelka. Vse to mora nekako improvizirati, ker za popoln fizičen prikaz nima dovolj prostora. Ve, da vsako večje tesarsko opažno delo zahteva tehnično predpripravo, zato poskuša z dijakinjami in dijaki najprej osvojiti prav to. Večkrat se Tomaž in Viktor pogovarjata o težavah in napredku v gradbeništvu in tako drug drugemu dopolnjujeta znanje. Tudi to jutro imata še dovolj časa do prve ure poučevanja. V pogovoru se sprostita kot velika prijatelja. Ker je Tomaž nekoliko starejši, mu predlaga tikanje tudi zato, ker je prepričan, da se bosta še bolj zbližala.



	»Si včeraj popoldne tesaril?« ga vpraša.



	»Seveda, oče mi je odstopil delo. V lastni režiji bom s pomočnikom izdelal brunarico, zelo lepo vikend hišico za nekega petičneža.«



	»Ampak tesarski pomočnik verjetno dela pri očetu?«



	»Ja, dopoldne, popoldne pa pri meni, v tistem času, ko tukaj ne poučujem. Nekaj me pa zelo zanima: Ste vsi, ki poučujete na gradbeni srednji šoli, komunisti?«



	Debelo ga pogleda. »Ne, za enega vem, da ni komunist.«



	»Mislite sebe?«

	»Ja! Vendar me ni treba vikati, saj sva se že zmenila tako.«



	»Saj je vseeno; komunisti se brž med seboj tikajo, zato mi ni všeč tak odnos. Zelo lepo je, če tikanje pride iz notranjosti prijateljstva, ne pa kot spoznavni znak.«



	Tomaž se globoko zamisli in spreleti ga: Seveda, včasih je lahko zelo neprijeten odnos mlajšega do starejšega. Ta trenutek se počuti mnogo starejšega ali že kar starega. Podzavestno se potipa po bradi in ugotovi, da se ni obril. Bližnje stensko ogledalo, ki visi nad umivalnikom, mu pokaže, da mu je na okrogli bradi ostalo majhno gnezdece ščetin kot pri zanemarjenem dedu. Še se pozorno ogleda in zdi se mu, da se je v zadnjih treh mesecih postaral za nekaj let in to od tedaj, ko je zapustil družino oziroma ženo. Nekoliko mora stopiti na prste, da se lahko pogleda v prsi; neprijetno vidi zmečkan pulover, ki pokriva spodnjega tanjšega, ker srajce ne more nositi, saj doma nima ne elektrike ne likalnika, da bi jo zlikal. Še bolj se povzpne na prste in se temeljito ogleda. Sto hudičev! Ni se samo postaral, temveč tudi zmanjšal! Zdrzne se in debelo pogleda Viktorja.



	Nepričakovano vstopi Marjan in malomarno pozdravi. Zelo samozavestno se ozre po pisarni; videti je nekoliko domišljavo omotičen od naglega napredovanja.



	Šef Zdravko se je med počitnicami upokojil, zato je Marjan na začetku šolskega leta zasedel njegovo šefovsko mesto.



	Takrat ko je Tomaž zvedel, kdo mu je novi šef, ga je novica zelo prizadela. Marjanu še vedno zavida lahkotno prilagodljivost, diplomatsko previdnost, potuhnjeno napadalnost in hinavsko prijaznost, zavida mu zvrhan koš navidezne sreče. Ja, mnogokrat se sreča rodi z naključjem. Če Marjanu ne bi pred dvema letoma pomagalo naključje, da je bil ravno v tistem času v tajništvu, ko je tajnica pisala naročilnico za ravnateljevo vlečno kljuko pri osebnem avtomobilu, verjetno v tem začetku šolskega leta ne bi postal šef. Z ravnateljem sta od takrat velika službena prijatelja. Verjetno sta tudi partijska prijatelja. Ravnatelj je moral podpisati naročilnico, čeprav sta oba vedela, da ne bosta nikoli ničesar vozila za šolo. Verjetno je tudi prejšnji šef Zdravko v zadnjem šolskem letu zelo hvalil Marjanove pedagoške vrline. In zdaj, odkar je Marjan šef, se do Tomaža zelo vzvišeno obnaša, do Viktorja pa je hinavsko sproščen. Toda Viktor je kljub temu zelo previden, z njim se največ pogovarja o športu in ženskah.



	Tomaž naglo odstopi od ogledala, kot bi nekaj ukradel, stopi do stola in se usede. Bedasto se nasloni na mizo in roko potisne pod brado. Sto hudičev! Po katerem šolskem pravilniku mu je Marjan šef? Saj še ni opravil pedagoškega ne strokovnega izpita, pa mu je šef; šef je tudi inženirju Viktorju. Med srednjo in visoko izobrazbo pa je zagotovo po vsem širnem svetu razlika, samo pri nas za nekatere ni. Biti komunist, je verjetno več vredno kot fakultetna izobrazba! Tako nekako mu je nekoč rekel sekretar partijske celice, ko ga je vsiljivo navduševal za vpis v partijo; takrat je bil zaposlen pri gradbenem podjetju Tehnika. Bog ve, kaj ima Marjan še skupnega z ravnateljem? Kako ravnatelj opravičuje takšno



	odločitev pred šolsko inšpekcijo, ko preverjajo njegovo poslovanje; če ga sploh kdo preverja? Ampak če ne bi bilo nekoliko strahu pred inšpekcijo, ne bi v zbornici na oglasni deski visel podatek o najnovejšem točkovanju dela. Mogoče pa tisti list visi zaradi splošne zahteve profesorjev? Ker pa Marjan nima ne pedagoškega ne strokovnega izpita, bo moral prejemati najnižjo učiteljsko plačo. Seveda! Verjetno so ga zato povišali v šefa, da so mu lahko dodali točke in ga nesmiselno zadolžili še za eno delovno nalogo. Do zdaj na šoli ni bila vpeljana točkovna rubrika varstvo pri delu. Zagotovo je to ravnateljev predlog in komisija je iz nemoralnega spoštovanja morala podpisati.



	»Imaš kakšne težave Viktor?« ga vpraša šef Marjan.



	»Ne, ni mi težko, dovolj imam znanja in prakse,« odgovori samozavestno.



	Tomažu se zdi zelo dobro, ker je Viktor šefa nekoliko zafrknil. Seveda, saj se ni zlagal; najprej se je izučil za tesarja, potem pa nadaljeval s šolanjem in zdaj je inženir.



	Tomaž sprosti roko izpod brade in na mizi odpre delavniški dnevnik dijaka Marina Zareta. Najde napako in jo z rdečim svinčnikom popravi. Nervozno odrine dnevnik in na bližnjim papirju nariše nekaj nepomembnih čačk. Še čačka in ne vidi, kaj je načečkal, ker je z grenkimi mislimi drugje: Vse je brez vrednosti in brez smisla! Spomni se, da sta najbolj prav imela tista delavca na gradbišču, ko je jima nekoč prisluhnil. Prvi je vprašal drugega: »Bi ti lahko bil inženir?« Drugi mu je odgovoril: »Seveda, pod pazduho bi stisnil načrte in rekel, ti boš to storil, ti to.« Prvi je še vprašal: »Bi ti lahko bil profesor?« Drugi ga je debelo pogledal in žalostno odgovoril: »Ne, to pa ne, se ne znam podpisati.« Tako, če bi se tisti nekvalificirani delavec znal podpisati, bi lahko bil profesor, le v partijo bi moral vstopiti. Rahlo se nasmehne. Spet potegne k sebi delavniški dnevnik, pa se mu popravljanje še upira. Sto hudičev! Vse je zelo bedno, tudi njegovo življenje. Skoraj bo zima. Dve večji plastični ročki si mora nabaviti, da bo lahko iz šole v avtu vozil vodo v njegovo najnovejše stanovanje, toda o tem mora še prej obvestiti ravnatelja; če ga ne bo obvestil oziroma če ga ne bo prosil, bo lahko nekdo pomislil, da je v kemičnem laboratoriju ukradel in odpeljal nekaj tekočega. Pogleda na uro in ugotovi, da ima samo še deset minut časa do zvonjenja. Dovolj bo za kratek razgovor z ravnateljem.



	Tajnico v tajništvu dokaj vljudno pozdravi in potrka na vrata ravnateljeve pisarne.



	»Naprej!« zadušeno sliši izza oblazinjenih vrat.



	Vstopi in zagrenjeno pozdravi.



	»Sedi!« ga povabi ravnatelj in ga še s skaljenim pogledom vprašujoče motri.

	Usede se na stol med ravnateljevo pisarniško mizo in začetkom velike podolgovate mize, za katero se po navadi vrši sestanek sveta šole.





	Ravnatelj si z belim robcem počasi obriše košate črne brke in ga še vprašujoče motri.



	»Prišel sem,« zastoka.



	»Vedno spregovoriš s predgovorom,« ga zafrkne in se sarkastično nasmehne.



	Še vedno mu je težko ravnatelju reči ti. »Odselil sem se od družine in v nedograjeni hiši nimam vode.«



	»Tu ti pa ne morem pomagati.«



	»Če bi lahko v šoli natočil vodo v plastične ročke in jo odpeljal z avtom.«

	»Misliš to dolgo početi?«



	»Ne vem, kako dolgo; tudi lokacijskega dovoljenja še nimam, brez njega pa ne morem dobiti vodovodnega priključka.«



	»V redu, ti si natoči in odpelji. Šola ne bo propadla zaradi nekaj litrov vode.«



	»Hvala!« se stokajoče zahvali.



	»Ni za kaj.«



	Zdaj ve, kako bedno se počuti človek, če mora prositi za nekaj litrov vode; lažje bi ravnatelja prosil za tisočaka kot za vodo. Mogoče se tudi zato tako neprijetno počuti, ker je voda za življenje nujno potrebna in če nekoga v neki siromašni obliki prosiš zanjo, je tako, kot bi nekoga prosil, da te naj ne ubije. V šolskem hodniku obstane pred večjim oknom in se brezvoljno ozre na dvorišče v večjo lužo. Seveda, saj je pri nas vode skoraj povsod dosti; ampak tudi tam, kjer je je v izobilju, marsikateremu primanjkuje čista.



	Močno zamorjen se vrne v svojo pisarno.



	Zunaj za oknom stoji nekaj dijakinj in dijakov; zelo strastno vlečejo jutranjo cigareto. Pozorno se zazre vanje in ugotovi, da je zasanjana mladost včasih tudi škodljivo razposajena. Velik čar je namerno zastrupljati mlado telo v prepričanju, da je zdaj tisti pravi čas velikega uživanja, čas nenehne prijetne preizkušnje razigranih čustev in telesne moči.



	Nehote se ozre na okensko polico v dokaj velike kaktuse. »Boste zacveteli tudi meni v veselje?« jih glasno vpraša. Želi jih pobožati, pa mu to preprečijo z ostrim trnjem. »Če je človek nežen in ljubeč, tudi trnje zacveti!« zagode.





20




	Prijetno je nekomu biti šef; še bolj pa je, če prejemaš plačilo za delo, ki ga nisi opravil in ga nikoli ne boš. To prijetnost močno občuti Marjan. Uživa v zavidljivih pogledih, zelo uživa v neresničnem delu. Omamno je ponosen na to, ker drugi ne smejo tako uživati. Uživa v čaru laganja in v prepričevanju vseh sodelavcev na šoli, da ogromno in še preveč dela, čeprav vsi zelo dobro vedo, da dela zelo malo. Ampak vsi zvesto kimajo in resno pritrjujejo njegovi izjavi. Za Marjana je takšno zaigrano vedenje neizmerno zabavno, za Tomaža in Viktorja pa naporno sprenevedanje.



	Tomaž v zbornici spet obstane pri oglasni deski, pri seznamu vseh profesoric in profesorjev, učiteljev in uslužbencev. Tokrat se nikakor ne more odlepiti od deske. Začudeno zija v popisan list, ker tistemu, kar je tam napisano, ne more verjeti. Z razširjenimi očmi se močno zapiči v Marjanovo ime, v šefovo ime in v njegov naziv profesor. Neverjetno! Dali so mu naziv profesor, čeprav ima samo srednješolsko izobrazbo in še ni opravil pedagoškega in strokovnega izpita. Inženir Viktor Boze in on pa imata naziv učitelj praktičnega pouka. Zmeden je, močno in boleče. Viktor je inženir; fakulteta je zagotovo več kot Marjanova srednja šola; pedagoški in strokovni izpit pa je tudi zagotovo več kot Marjanovo znanje brez kakršnega koli izpita. Napisati knjigo o opažih pa naj bi tudi nekaj veljalo, saj take knjige doslej še niso imeli na šoli. »Biti v partiji in naštudirati Marxa je več vredno z vidika znanja, kot ti ga nudi fakulteta!« mu je nekoč rekel predsednik partijske celice v gradbenem podjetju Tehnika, ko ga je snubil za vpis v partijo.



	To zimo šef Marjan v času njegovih že tako maloštevilnih poučevalnih ur, v začudenje vseh, skoraj vsak dan s svojo skupino nadomešča kurjača Toneta.



	Hišnik in kurjač Tone Frfar, izredno visok in zelo neroden človek, – v mladosti je igral košarko – živi s svojo ženo v bližnji stolpnici takoj za levo delavnico. V zadnjem času je očitno prišel do prepričanja, kako ničvredno in ne spoštovano je njegovo delo. V svoji grenkobi ves čas pozorno in boleče opazuje in spremlja obnašanje profesoric in profesorjev, še najbolj ravnatelja, ki naj bi bil vsem za zgled. V partijo noče vstopiti, zato pa vse pozorno in nenehno skrivoma spremlja in tako uspešno odkriva moralne in druge grehe na šoli ter si jih beleži. To leto sklene, da ga bo morala šola redno mesečno plačevati tako kot doslej, čeprav ne bo delal ničesar. Če mu bo kdo rekel kaj napačnega, mu bo zagrozil z razkritjem vseh svinjarij, ki so se doslej dogajale na šoli. Ker pa mu je zelo dolgčas brez dela, si dokaj hitro najde zabavo in prijatelje v bližnji gostilni, zato njegovo vlogo kurjača to zimo prevzame šef praktičnega pouka profesor Marjan Rade. Zgodi se, da dijakinje in dijaki zjutraj vstopijo v mrzle učilnice. Ravnatelj poišče hišnika in kurjača Toneta, toda Tone je za delo nesposoben. Po telefonu pokliče Marjana, da naj se takoj javi na šoli in poskrbi, da bo v centralni peči zagorelo, vzame naj nekaj dijakov in jim pokaže, kako se kuri v centralni peči, ker tudi takšno delo je lahko del poučevanja pri praktičnem pouku. Marjan mu obljubi, da



	bo vse uredil in akcija steče. Odslej dijakinje in dijaki v času Marjanovega poučevanja redno kurijo v peči, čeprav se občasno zgodi, da kurjač Tone pride precej vinsko nadelan in zelo glasno zahteva, da naj vsi zapustijo kurilnico. Toda vsako popoldne, v času ko nihče ne kuri, se radiatorji popolnoma ohladijo, Tomaž pa mora večinoma poučevati v popoldanskem času. Vsak dan neprijetno otipava hladne radiatorje in se jezi na kurjača Toneta; zlasti takrat je zelo jezen, ko vidi Toneta, kako močno pijan kolovrati okrog šolskega poslopja.



	Nekatere profesorice in profesorji – tisti, ki niso seznanjeni s preteklimi grehi na šoli – v zbornici zelo glasno godrnjajo in zahtevajo takojšnji ukrep. Kurjača Toneta Frfarja je treba kaznovati; če pa to ne bo zadostovalo, mu odvzeti plačo in dati odpoved. Beseda »svinjarija« je neštetokrat izrečena. Še najbolj pa jih jezi, ko zvedo, da je kurjaču Tonetu šola plačala nadure za tiste popoldanske ure, ko je bil nekako sposoben, da je kuril popoldne.



	Nekaj dni pozneje Tomaž v zbornici na oglasni deski opazi listek z ravnateljevim podpisom in ga prebere: Sklicujem disciplinsko komisijo. Dnevni red: Razprava o nedelavnosti hišnika in kurjača Toneta Frfarja. Ravnatelj.



	Disciplinska komisija zaseda še tisti dan. Nekako čez uro po zasedanju šolska tajnica Marija izroči Tonetu opomin z ravnateljevim podpisom.



	Naslednji dan šef praktičnega pouka Marjan kuri s svojimi dijaki samo dopoldne, popoldne pa so radiatorji spet hladni. Ta dan proti večeru Tone prikolovrati v tesarsko delavnico in Tomaža zmoti pri poučevanju. Malo se zaziba in zelo glasno zakriči: »A veš, kaj mi je poslal ravnatelj? Tole, poglej, tole! S tem si lahko samo rit obrišem!« V roki drži list papirja in ga zibajoč se zelo nerodno moli Tomažu pod nos.



	»Tone, prosim vas, če zapustite delavnico!« ga prosi zelo spoštljivo.



	Dijakinje in dijaki se skrivoma režijo.



	»Saj bom šel! Poglej! S tem ravnateljevim podpisom si lahko samo rit obrišem!« še zjeclja in še enkrat mu list pomoli pod nos; nenadoma zabodeno pogleda po dijakinjah in dijakih, močno našobi ustnice, po konjsko prhne in odide.



	Šef praktičnega pouka Marjan se kmalu naveliča neprijetne vloge kurjača; si pa kljub temu močno prizadeva rešiti ravnatelja pred zapleteno zadrego; Tonetova kurjaška negotovost se že predolgo vleče, pa še delo kurjača ponižuje šefa praktičnega pouka. »Šef praktičnega pouka naj bi nadomeščal kurjača? Sramota!« se občasno razjezi. Naslednji dan zadolži učitelja praktičnega pouka inženirja Viktorja Bozeta in ta mora vsak drugi dan v dopoldanskem času njegovega poučevanja prevzeti kurjenje. Tako nekaj zimskih tednov v veliki nervozi počasi mine, toda vsak dan v popoldanskem času se radiatorji še vedno ohladijo.





	Neki dan Tomaž pride malo prej v službo kot po navadi in v pisarni naleti na šefa Marjana. Takoj zasluti, da ga namerno čaka.



	Šef Marjan se skrivnostno odkašlja in z globokim glasom zagode: »Ne vem, zakaj ne bi tudi ti s svojo skupino kuril v kurilnici?«



	Besede Tomaža zelo zbodejo, ampak se obvlada in hinavsko reče: »Nobeden mi ni rekel, da naj kurim. Lažje mi bo občasno pogledati v kurilnico, kaj počnejo dijaki, kot zbrano misliti in poučevati.«



	»Tako, tako! Ti misliš, da sem bil samo zato s svojo skupino v kurilnici zato, ker se mi ne ljubi poučevati?« ga strupeno vpraša.



	»Nisem rekel tako.«



	»Tako sem slišal.«



	Ne zdi se mu vredno pojasnjevati, zakaj je tako rekel. Spreneveda se in po nepotrebnem na pisalni mizi premeče zložene naloge. »In s katerim dnem moram začeti?« vpraša zagrenjeno.



	»Jutri! S kurjenjem boš nadaljeval tako dolgo, dokler mraz ne bo popustil.«



	»Pa menda ne misliš, da bodo moje dijakinje in dijaki kurili do pomladi?« zastoka.



	»Ravnatelju sem rekel, da si neposlušen,« ga nesramno poniža.



	»Saj ti nikoli ne ugovarjam.«



	»Vedno moraš nekaj neprimernega pripomniti.«



	»Potem moram tako urediti, da bo moja skupina prišla že zjutraj, to je k dopoldanskemu pouku?«



	»Tako je, že zjutraj.«



	Utihne, ker ga v trenutku vprašanje neprijetno stisne: Biti poslušen ali neposlušen? Marsikoga je neposlušnost že spravila za zapahe; nekatere tudi ob glavo. Vsako upiranje bi lahko bilo usodno. Boleče stisne ustnice in molči. Nekaj razmetanih nalog ponovno zloži na vogal mize, jih nekoliko poravna in s trdimi koraki zapusti pisarno; in šefa Marjana Radeta.



	Naslednje jutro zimsko škripa pod nogami; poledeneli sneg povzroča na čevljih odrgnine. Sneg je videti zelo razposajen, zdaj je njegov čas trganja čevljev na zaledenelih in robatih cestnih površinah. Tomaž se pripelje z avtom; nekoliko je zaskrbljen pred današnjo neprijetno nalogo. Skrbi ga pozabljeni ukrep. Včeraj bi moral pregledati peči. Po navadi kurjač eno kuri, drugo pa pripravlja za naslednji dan kurjenja. Vedno mora biti do večera ena peč pripravljena za takojšnji začetek.



	Dijakinje in dijaki ga že čakajo na hodniku, preoblečeni v delovne obleke. Dijakinj ne napoti v kurilnico, ampak v delavnico; tam jim da nalogo, da morajo narisati pripravo za izdelavo rebričastega opaža.



	S fanti pregleda vse tri peči in z zadovoljstvom ugotovi, da je ena res že pripravljena za kurjenje.



	Uspešno zanetijo ogenj. Drva se brž vžgejo, toda vse drugo, kar je naloženo v peči, pa noče in noče zagoreti z večjim plamenom. Odide v skladišče premoga in tam poskuša najti nekaj, kar bi pospešilo gorenje; toda zelo neprijetno je presenečen, ker ničesar ne najde; opazi, da je na zalogi nekako za tono premoga v kosih, zraven pa še velik kup, več ton premoga v prahu. Prah je videti zelo moker, prime ga in stisne; v roki se mu oblikuje premogova blatna kepa. Močno ga zaskrbi. Vrne se v kurilnico in še enkrat pogleda v peč. Šele zdaj ugotovi, da je do vrha napolnjena s premogovim blatom. Dijak Viki Torbar mu je ves čas za petami, kot bi mu bil osebni čuvaj. Ozre se nanj in mu ukaže: »Vzemi lopato in v spodnjem delu peči odstrani nekoliko premogovega blata, tisto luknjo pa zapolni s suhimi drvmi!«



	Viki gre in dokaj hitro izpolni nalogo. Potem vsi resno zamišljeni strmijo v peč in čakajo, da bo plamen posušil premogovo blato in ga vnel.



	Dim se še in še neprijetno vali po peči. Nekaj zagnanih dimnih valov se uspešno prevalijo skozi pečno odprtino in zasolzijo vse navzoče.



	»Ne jokajte za usranim premogom!« grenkobno reče Viki Torbar in si otre solzo; s tem pa si zariše črno strugo na obrazu.



	Tomaž zaskrbljeno zre v peč in tudi on si mora z robcem otreti grenko solzo in tako prepreči klovnski črtasti učinek na obrazu. Če bo v peči ugodno zagorelo, se bo zelo oddahnil in dijakom takoj ukazal nekaj minut počitka.



	Na šoli je očarljiv mir, ker teče pouk, zato v nekem trenutku lahko pozorno prisluhnejo trdim korakom, ki se bližajo kurilnici.



	Vrata se škripajoče odprejo; za vrati obstanejo trije možje v najlepših letih možnega ustvarjanja. Z roko trapasto podijo dim od sebe in se pozorno ozirajo po prostoru.



	Dijak Viki Torbar zapre pečno odprtino in s tem prepreči, da bi se tudi lepo oblečeni obiskovalci zjokali vpričo njih.



	Nato učitelja zelo glasno opozori: »Tovariš, pri vratih so lepo oblečeni tovariši.« Verjetno je to zato tako posmehljivo rekel, ker je posumil, da takšni tovariši ne sodijo v kurilnico.



	Tomaž zabodeno pogleda prišleke in se dela nevednega, kot jih ne bi videl. »Daj Viki, še enkrat odpri peč in še enkrat podrezaj,« zelo glasno ukaže.





	Ker se možje ne odlepijo od vrat, se odloči in stopi bliže. Ne želi, da bi dijaki prišle tovariše ocenili z negativno oceno, zato glasno zabrunda: »Pojdite v premogovnico in tam poiščite drobne lesene odpadke!« Nerodno potolče po svoji halji in z nje poskuša otresti prah. Še enkrat se ozre okrog sebe, če je videti vse v redu, če je tako, kot bi nenajavljene goste pričakoval.



	Približa se možem: »Oprostite! Koga iščete ali kaj želite?«



	»Kurjača,« pogumno reče prvi.



	»Kurjač je bolan,« zarenči Tomaž skozi zobe.



	»Leži in mačka preganja,« se nekdo oglasi za njegovim hrbtom.



	Dijaki se prehitro vrnejo iz premogovnice.



	Tomaž se naglo ozre.



	Vsi se držijo svetniško-resno in previdno nalagajo pepel v samokolnico; sprenevedajo se.



	Možje brez Tomaževega dovoljenja stopijo naprej do zakurjene peči, odmaknejo pokrov nad odprtino za vsipanje premoga in nekaj časa zelo bedasto zrejo vanjo.



	Tomaž je močno presenečen, ampak ne more in ne sme jih nadreti. Najprej se hoče prepričati, v kaj gledajo. Stopi k črni odprtini in se zazre v notranjost peči, ki je še vedno s premogovim blatom nasuta do vrha kot malo prej. Notranjost peči je še vedno grozeče zavita v močan zadušljiv dim; pod dimom pa opazi medlo-žarečo svetlobo; nič novega ali nekaj posebnega.



	Dijaki odložijo orodje in radovedno obstanejo v bližini.



	Nenadoma Tomaž občuti pobalinsko nerodnost, kot bi bil največji tepec med vsemi. Zelo jezno se zazre v prišleke. »Oprostite! Kdo ste in kaj hočete?«



	Začudeno ga pogledajo, se pogumno zravnajo in na široko odprejo usta.



	»Ja!« zastoka prvi. »Iz rudnika Trbovlje smo. Zanima nas, kako v takšni peči, kot je vaša, gori ta zmes, ki ste jo kupili pri nas.«



	V hipu ga zelo neprijetno spreleti. Sto hudičev! Trije so prišli pogledat, kako gori premogovo blato! Ampak uspešno zadrži svoj izbruh. Nato se malo bolj sproščeno zamisli in pomisli: Seveda! Kontrola je nujno-potrebno zadnje opravilo pri nekem izdelku; je lahko delček sreče in radosti ali pa kruto spoznanje neuspeha. Današnji družbeni red zahteva popolno zaposlitev vseh sposobnih za delo. Tudi ta kontrola, kako gori premogovo blato, je neke vrste zelo zahtevno delo ali zelo zahtevna naloga.



	Dijaki se skrivoma nasmihajo in s komolci dregajo drug v drugega.

	Tomaž to opazi. Tako, dijaki so naglo in pravilno uganili: Možje so se pripeljali od zelo daleč samo zato, da bodo videli, kako gori premogovo blato in za ta neznanstveni pogled bodo prejeli poleg plače še dnevnico in kilometrino; pa še fizično ali duševno se jim ni treba naprezati; vse to njihovo početje je že vračunano v ta blatni prah. Bog ve, koliko raziskovalnih komisij je danes še pri drugih takšnih pečeh? Vprašujoče se ozre po dijakih. Kako naj te mlade fante še kdo prepriča, da je to slučajno samo en primer trapastega socialističnega izkoriščanja človeka po človeku, zagotovo pa drugje delavci delajo vestno in za svoje delo prejmejo primerno in pošteno plačilo. Zagrenjeno se ozre nazaj v peč in neprijetno zagode: »Ja, prav imate, prav ste rekli, ta zmes je zmes premoga in ilovice.«



	»Veseli bodite, da ste vsaj to dobili,« sarkastično zarenči prvi.



	Zdrzne se. Ja, vesel naj bo, da se bodo čez uro ali dve vsi, ki so v šolskem poslopju, pri radiatorjih nekoliko pogreli. Srdito ga spreleti upor: »Saj ste morali že prej vedeti, da premogovo blato zelo slabo gori ali pa da sploh ne, zlasti če je mokro.«



	Možje se obrnejo tako sproščeno, kot jim ne bi ničesar rekel. Namerno ga preslišijo. »Hvala! Zdaj smo že videli, kako gori,« zagode najstarejši in pokrije odprtino.



	Nekajkrat še neprijetno zakašljajo in odidejo.



	»Nadaljujmo z delom!« ukaže Tomaž zagrenjeno.



	Ubogajo ga, ampak še se spogledujejo in muzajo.



	Vprašujoče se zazre vanje, ker ga ugotovitev v hipu neprijetno spreleti: Muzanje je lahko tihi odpor, zaničevanje ali ocena neumnosti. Muzanje je tiha privolitev pri ljubezenskem osvajanju. Muzanje je prikrito spoznanje norosti. Kaj naj jim reče v zvezi s tem? Nič! Če ga bodo vprašali, potem bo moral odgovoriti. Zaželi si biti za nekaj minut sam in se nekako pripraviti za njihovo morebitno razpravo. Seveda za to mora biti pripravljen, ker med razpravo ne sme nepremišljeno grajati družbene ureditve. Zapusti kurilnico in obstane v veži; trapasto se zagleda v po tleh raztresen pepel. Vrne se, pokliče dijaka Vikija in mu naroči, da naj počisti tla.



	V tem hipu pride ravnatelj in jezno zarenči: »Ne vem, ali ne znaš kuriti ali nočeš; učilnice so še vedno zelo hladne!«



	Močno se zdrzne. Ker je zelo slabe volje, dokaj grobo odgovori: »Nisem kriv, če blato noče goreti!«



	»Tudi premogov prah smo težko dobili,« dokaj umirjeno nadaljuje ravnatelj. »Potrudi se, prosim, šola se mora segreti!«





	»Trudimo se!«

	Nekaj sekund se še vprašujoče gledata, kot bi ocenjevala, kdo je bolj jezen. Nato se ravnatelj nerodno odkašlja in se obrne, da bo odšel.



	Hišnik, kurjač Tone, nenadoma ves zabuhel obstane v bližini in oba zabodeno gleda. Neobrit je in že navsezgodaj zelo pijan, polovica umazane srajce mu gleda izza hlač; videti je kot zelo zanemarjen moški pri šestdesetih, čeprav je dvajset let mlajši.



	Ravnatelj stopi za korak k Tonetu. »Veste kaj Tone, tako ne bo šlo naprej! Plačani ste tudi za zimsko kurjenje!«



	Tone ga z vrha debelo pogleda in osupljivo izbulji oči, divje zatrobi z ustnicami in se zadere: »Ti mene ne boš zajebaval! Misliš, da si predsednik države? Zame si navaden kurc!«



	Tomaž in ravnatelj skoraj okamnita. Dijaku Vikiju pa uide neukrotljiv smeh. Tomaž se zdrzne; naglo iztegne roko, da bi Vikija porinil v kurilnico in za njim zaprl vrata, pa se premisli. Tudi pozneje, ko se mu povrne odigran prizor, ne ve, zakaj Vikija ni porinil v kurilnico.



	»Prosim Tone, tako ne boste govorili z mano!« poskuša ravnatelj z umirjenim glasom uveljaviti svojo avtoriteto.



	»Ppphhh!« cinično prhne Tone v smeh. »Kaj mi pa moreš? Ti mi kar daj odpoved, če si upaš! Šel bom tja, no, jaz že vem, kam bom šel in povedal vse, kaj se je in kaj se tukaj dogaja! Za vso svinjarijo vem! Za kurca me lahko zgrabiš, nič drugega!«



	»Pred disciplinsko komisijo se boste zagovarjali!« še poskuša ravnatelj uveljaviti avtoriteto.



	Tone se opoteče in spet nesramno prhne v smeh: »Ppphhh!« Nato se močno zadere: »Zame ste vsi navadni kurci, tudi ti in tvoja disciplinska komisija!«

	Pri vratih se pojavi več glav radovednih dijakov.



	»Prosim! Ali nimate dela?« zakriči Tomaž.



	Ravnatelj osramočeno stisne ramena in kot moker kuža zapusti kurilniško vežo.



	Tone prikolovrati do kurilnice, zmedeno pogleda po prostoru in se grdo zadere: »Kaj pa vi delate tukaj?«



	»Kurimo!« strumno odgovorijo.





	 »Ah, kurc vas gleda, kurite, če hočete,« zabrunda, neprijetno zamahne z roko in odide. In tako spet vse preseneti.



	Tomažu je zelo nerodno, ker ve, da se mladi bolj vzgajajo z vzorom kot z besedo. Opazi, da je dijake to zadnje dejanje zelo zresnilo; zelo malo se pogovarjajo pa še tisto šepetaje. Zamišljen stopi do kovinske cevi, ki je speljana od peči, in potipa; cev je še vedno samo mlačna. Še enkrat poskusi zavrteti odvodni ventil in zapreti dovodnega, pa ugotovi, da sta pravilno odvita in privita. Dijaki ga obkrožijo in se vprašujoče zazrejo vanj.



	»Tovariš! Ali je prav, da mi kurimo v peči, kurjač pa kolovrati pijan okrog? Slišali smo, da kljub temu prejema mesečno plačo, tako kot bi delal,« se oglasi nekdo za njegovim hrbtom.



	»Seveda ni prav,« zabrunda. Zelo srečen bi bil, če bi bil ta hip nekje izven šole, ga neprijetno stisne.



	»In zakaj to dovolite? Odpoved mu dajte!« se razvname Gregor Zakot.



	»To ni tako lahko, kot si vi mislite,« zastoka.



	»Jaz ne bi nikoli nikomur dovolil, da bi me tako grdo ponižal, kot je kurjač ravnatelja,« reče Viki Torbar.



	»Seveda, ti si vse slišal! Nam boš povedal, kako je bilo?« se spet oglasi nekdo za učiteljevim hrbtom.



	»Pozneje,« zamrmra Viki. Kot bi ga bilo že vnaprej sram opravljanja ali pa samo pred učiteljem.



	Stanko Zorel, majhen in čokat fant, samovoljno odide k peči in z jeklenim drogom podreza vanjo. »Tovariš, to blato noče in noče goreti!« vzklikne.



	»Dodajte še drva, mogoče se bo pa potem razplamtelo.«



	»Ne vem tovariš, ne vem, že petletni otrok ve, da blato ne gori.«



	»Zagotovo bi šolska uprava kupila dober premog, če bi ga lahko nekje nabavila.«



	»In te barabe maloprej, ste videli, prišli so pogledat, kot ne bi vedeli, da blato ne gori,« se glasno razvname Viki Torbar.



	Tomaž ga nalašč presliši, ker mu beseda blato neprijetno brni v ušesih: Ja! Blato? Blato je beseda, ki nam veliko pove, več kot od nje pričakujemo. Karkoli bi rekel čez blato in čez ta premog, bi nehote grdo rekel čez družbeno ureditev. Dokaj hitro bi v zbornici zvedeli, kako grdo je kritiziral, kajti nekateri dijaki so kljub vsem družbenim težavam še vedno navdušeni nad takšnim življenjem, kot je; nekateri – osveščeni od staršev – močno podpirajo politično smer in cilj, v katerem naj bi v prihodnje zelo malo delali; v prepričanju, da bodo lahko drugim, zelo delavnim, brez greha vzeli toliko, kolikor bodo potrebovali oziroma hoteli.



	»Čez pet minut se vrnem,« reče Tomaž.



	Gre po hodniku in v njem še neprijetno vre jeza: Če si preblizu ognja, odstopi, da se ne boš opekel! Odide v pisarno, pogleda skozi okno in se pozorno zazre v ptičji kosji par, ki ves premražen v snegu išče hrano. Globoko se zamisli in preudari: Ja, seveda, tudi tam, kjer ne pričakuješ, boš našel hrano. Ozre se na ljubljene rože, na kaktuse. Poboža jih po bodicah in jih glasno pohvali: »Zelo lepi ste v lastnem objemu bodic.«





21




	Na majhnem zelenem prostoru pred Tomaževim pisarniškim oknom se narava močno bohoti; med travo se v vetru že pozibavajo prvi regratovi cvetovi. Ponoči jih rosa opere in zjutraj se umiti prijetno dobrikajo soncu.



	Šef Marjan v pisarni Tomaža spet preseneti. Ko vstopi, ga zagleda, kako v navideznem nujnem delu zaverovano popravlja nalogo. Ker je petek, bo zagotovo nekaj novega ali pa je že nekaj narobe? pomisli Tomaž. Obstoji pri svoji pisarniški mizi in čaka, kdaj bo šef spregovoril.



	Marjan se odlepi od pisarniške mize in stopi k oknu. »Zelo lepa sobota bo,« zagode prijazno.



	»Ja, zelo lepa,« zabrunda Tomaž. Močno se začudi njegovi prijaznosti.



	»Ravnatelj me je prosil, naj te v njegovem imenu prosim, če si za to, da bi midva jutri odšla z njim na vikend in mu tam sezidala garažo. Ti boš meni pomagal zidati, jaz bom pa tebi pri izdelavi strehe.«



	»Čudno, lahko bi mi sam rekel,« zagodrnja.



	»Se ti ne zdi, da je dovolj, če je meni rekel za oba?«



	»Ne vem, mogoče?« Užaljeno stisne ustnice. Saj gre za njegov prosti čas, s tem pa naj bi razpolagal sam. »Poleg tega, ali veš, kdo bo naju peljal?« zjeclja.



	»Ravnatelj je dejal, če bi ti s tvojim avtomobilom,« reče brez ovinkarjenja.



	Kar zamaje se od presenečenja, kot bi ga kdo močno sunil v hrbet; prime se za okensko polico tudi zato, ker ga še neprijetno spreleti: Ali zato, ker bo nekomu šel na neplačano uslugo, naj še sodelavce vozi s svojim avtom in plača bencin za vožnjo?



	Kot bi ga Marjan slišal, brž doda: »Verjetno ti bo povrnil za bencin.«



	»Ne, ne bom vozil! Po napornem fizičnem delu bom zelo utrujen; močno utrujen prevoziti osemdeset in še več kilometrov pa ni mačji kašelj. Reci mu, če me bo peljal, potem mu grem pomagat; sicer pa zakaj ne bi ti peljal obeh?«



	Marjan se v hipu močno zresni. Namršči se in zagodrnja: »Prav, grem k njemu, pogovorila se bova.« In odide.



	Tomaž še tiho melje in se sprašuje: Tako, zmenila sta se; ravnatelj ga zdaj čaka v pisarni, da mu bo sporočil, če je pripravljen delati in oba peljati na njegov vikend. Zakaj pa ni ravnatelj prišel in ga vprašal? Ga ponižuje ali pa se je Marjan sam ponudil, da se bo z njim pogovoril in tako utrdil svojo šefovsko avtoriteto? Saj bi ravnatelj moral vedeti, da bo lažje vse odklonil Marjanu, kot če bi ga vprašal sam. In če bi mu rekel: Ne grem! Bi se mu potem maščeval? Tokrat mora biti zelo previden. Bliža se čas usmerjenega izobraževanja; učitelj praktičnega pouka bo moral imeti najmanj višješolsko izobrazbo; vsaj zanj bo to veljalo, ker ni v komunistični partiji. Ravnatelj mu bo velikodušno dal odpoved. Sicer to ne bi bilo nič tragičnega, če bi doma imel urejen dom, urejene družinske razmere. Vsaka sprememba delovne organizacije, vsaka sprememba delovnega mesta na začetku zahteva popolnega človeka s popolno duševno in fizično predanostjo.



	Šef Marjan se vrne. Slabe volje se zelo uradno usede za svojo mizo in zagode: »Ravnatelj tvojega ugovora ni z veseljem sprejel. Nato je še rekel, da se bomo zjutraj ob zori, ob petih, odpeljali z njegovega parkirišča izpred bloka, kjer stanuje. Tako kot ti se bom moral tudi jaz pripeljati z mestnim avtobusom do njegovega avtomobila.«



	»Zakaj pa naju ne bi ti peljal?«



	»Na to vprašanje ti nisem dolžan odgovoriti,« zarenči neprijetno.



	Šolski zvonec reši oba, ker naznani začetek nove šolske ure.



	Tomaž vzame skripta za opaže in stopi proti tesarski delavnici. Presunjen obstane v veži in se globoko zamisli: Vsi hočejo deliti z njim njegov predragoceni čas, vsi hočejo nekaj od njega … Zelo malo časa mu ostane za delo na nedograjeni hiši, ampak do zdaj se ni nihče ponudil, da bi mu povrnil že uslužnostno storjeno delo. Prijatelji? Ja, seveda, samo za nekatere! Sto hudičev! Prijatelj je sreča, ki je rojena na iskrenih čustvih. Dober prijatelj je očarljiva opora pri morebitnih težavah jutrišnjega dne. Hinavski prijatelj pa hlini prijateljstvo v nenehnem iskanju lastne koristi. Močno stisne skripta in stopi naprej.



	Tomaž naslednji dan nekaj minut pred peto prispe do stanovanjskega bloka v sredini mesta Kotanja. Šef Marjan že pomaga ravnatelju zlagati zidarsko in tesarsko orodje v avto. V prtljažnik vržejo še potovalke z delovnimi oblekami in se odpeljejo.



	Ravnatelj se med vožnjo zelo hvali, kako se prijetno počuti v svojem vikendu. »Sicer za danes ne vem, kako bo s hrano za vaju, ker je žena še na morju.« Po daljšem molku spregovori: »Proti večeru imam neki nujen sestanek. No, pravi moški sem, hotel ali ne, vedno v zelo dobri kondiciji. V sosednjem vikendu je soseda ves čas sama, pa jo grem občasno potolažit.« Trapasto se zareži.



	Tomaža pa neprijetno spreleti: Našopirjena moškost izdaja njegovo manjvrednost. Hvalisanje o ljubezenskih uspehih ni politika, je zabava in lahkotno čvekanje, za takšno vedenje še ni bil nihče kaznovan ali nekje obsojen.



	Srečno prispejo do ravnateljevega vikenda. Sonce z jutranjim toplim naporom poskuša predreti skozi bližnje smrekove veje. Na smrekovih iglicah počiva rosa in se očitno močno upira soncu. Toda sonce je tudi tokrat vztrajnejše: rosne kaplje kmalu spremeni v nemočne kristale in jih za poslastico posesa.





	Ravnatelj dokaj pridno meša malto. Tomaž in Marjan pa zelo hitita z zidanjem in kmalu položita že tretji opečni sklad z velikim votlakom. Podzavestno priganjata drug drugega, ker se zavedata, da bosta morala do večera še marsikaj postoriti. Ravnatelj v samokolnici pripelje malto in obstane poleg. Marjan se nekajkrat hudomušno ozre, nato nagajivo pripomni: »Nikoli nisem pomislil, da bo ravnatelj gradbene srednje šole mešal malto za učitelja praktičnega pouka.«



	»Saj nisi učitelj, ti si profesor!« zelo glasno poudari ravnatelj in Tomaža sarkastično pogleda. »Ti Marjan zelo hitro in dobro napreduješ, tako je prav; že nekajkrat sem v zbornici poudaril, da šola močno podpira in še bo podpirala vsako napredovanje.«



	Tomaž se dela neslišnega, ker ga neprijetno stisne: Fant, moraš se sprenevedati! Sprenevedanje je načrtovan oddih, je vzeti si čas za premislek. Toda mnogokrat sogovornika sprenevedanje poniža, razvrednoti ga. Molče in še bolj zagnano zgrabi opečni kos in ga vgradi. Mogoče pa ga samo izziva, da bi na glas povedal svoje mnenje o nerazumljivi presoji? Karkoli mu bo odgovoril, ga bo še bolj podžgalo k nadaljnjemu poniževanju. Profesor ali učitelj mora v najkrajšem možnem času opraviti pedagoški in strokovni izpit. Če ga v dveh letih ne opravi, ne more poučevati in vzgajati. Marjan pa še ni pokazal tiste prave volje do poučevanja, brez pedagoškega in strokovnega izpita pa je že profesor in šef. Če bi Marjan imel visokošolsko izobrazbo, bi bilo še do nekje razumljivo. Seveda, če je v komunistični partiji, mora biti tudi v službi nekaj več kot drugi. To, to je verjetno tisto pravo opravičilo za naglo napredovanje. Zelo jezno in nestrokovno razvleče malto na že položen opečni sklad. Mogoče pa hoče ravnatelj s tisto nerodno izjavo samo Marjana spraviti v zelo dobro voljo. Ja, zelo smešno se sliši, ker bi moral smeh spremeniti v jok. Trapasto se ozre, ker ga nenadoma ravnateljeva bližina neprijetno zmoti; od nemira in prehitrega dela mu potni kristali silijo v oči; jezno odvrže srajco in še bolj zagnano nadaljuje z delom.



	Očitno se ravnatelju zahoče prijetnega pohajkovanja. Nenadoma in brez vzroka se oddalji in odide v bližnji gozd. Dokaj hitro se vrne s tremi velikimi jurčki.



	»Lepi so,« reče Marjan.



	Tomaž se ozre in molči.



	Ravnatelj jih odnese v shrambo.



	»Dober dan!«



	Pozorno se ozreta. Za njima stoji moški srednjih let v planinski opravi. Težko je ugotoviti, ali je na poti s planine ali nanjo; videti je nekoliko pomečkan.

	»Ravnatelja iščem!« zagode dokaj sproščeno.



	V hipu se v Tomažu – njemu samemu nerazumljivo – porodi zloba, privre mu iz jeze in maščevanja, zato surovo zakriči: »Tovariš ravnatelj, neki tovariš teee išče!« Do zdaj se je izogibal besedi ti, čeprav se je ravnatelj iz njega zaradi tega že norčeval, toda tokrat je »teee« nekoliko raztegnil.



	Ker se ravnatelj ne oglasi, še enkrat raztegnjeno ponovi.



	Ravnatelj se še ne oglasi, temveč pride ven ves zakuhan v obraz.



	Tomaž se zave, da ga je s tikanjem in z neprimernim načinom klicanja, ki ni bilo slišati prijateljsko, močno prizadel. Ampak ta trenutek se mu zdi zelo dobro, da mu je nekoliko vrnil, ker ga je malo prej ponižal v zvezi z Marjanovim nepravičnim napredovanjem. Spreneveda se in marljivo nadaljuje z delom. Rahlo se namuzne, ker ga nenadoma spreleti: Tikanje je prijateljski odnos med dvema ali tudi poniževalni odnos. Politično ali službeno tikanje je mnogokrat prijateljsko zabadanje noža v hrbet namišljenemu prijatelju.



	Šele zdaj se zave, da si je malo prej resnično želel maščevanja, ampak tokrat mu je privrelo iz upora do tikanja v hinavski obliki.



	»Pozdravljeni!« veselo vzklikne planinec.



	»Zdravo! Presenetil si me!« radostno zabrenči ravnatelj.



	Sežeta si v roke.



	»Kje pa si dobil tako pridna in spretna zidarja?« vpraša prišlek.



	»Pri nas v šoli, oba sta učitelja praktičnega pouka.«



	Prišlek ne sprejme kot predstavitev dveh prijateljev, temveč kot to, da sta nepomembna ravnateljeva šolska delavca – zidarja. »Videti je, da ste si zelo domači,« reče in se še enkrat pozorno ozre.



	Očitno ravnatelj to pripombo nalašč presliši: »Vstopi, vstopi, vstopi!« ga vabi v notranjost vikenda.



	Medtem si morata sama zmešati malto.



	Po daljšem času ravnatelj prijatelja pospremi do ceste; se vrne in stopi k Tomažu. »Moj prijatelj se je zelo začudil, ker me nekateri tikate,« zabrunda neprijetno in nekoliko nerazumljivo.



	Tomaž se mora sprenevedati, kot da ravnatelj ne bi govoril njemu, ampak Marjanu. Zamerljivost za zamerljivost in zdaj sta si bot! ga nagajivo prešine; takoj mu je nekoliko lažje.



	Ravnatelj še nekaj časa stoji tam z dvignjenimi obrvmi; očitno še čaka na Tomažev odgovor, na njegovo opravičilo. Vsem trem je nekaj časa zelo mučno. Nato se ravnatelj jezno obrne, se napoti k avtomobilu in se odpelje.



	Sonce že priplava do sredine neba. Smrekove sence se stisnejo k smrekovim deblom in tako nagajivo prepustijo sončnim žarkom, da lahko nemoteno zaplešejo po Marjanovem in Tomaževem hrbtu.



	Tomaž zaskrbljeno pogleda navzgor v razgreto nebo in spregovori: »Ne vem, kaj misli ravnatelj? Ali bova ves dan delala brez hrane?«



	Marjan se prime za boleč hrbet in se stokajoče zravna. »Tudi jaz sem že lačen. Mogoče pa nama ravnatelj zato ne postreže, ker si ga ti ujezil s tistim tikanjem?«



	»Saj mi je rekel, naj ga tikam.«



	»Tudi meni je rekel; vendar, kot si že slišal, ga ves čas vikam; opazil sem, da mu je zelo všeč taka igra.«



	»Ja, ti si to v pravem času spoznal, jaz pa nisem.«



	Mimo smrek z utrujenimi koraki pridrsa mlad svetlolas planinec. »Dober dan! Bi lahko dobil kozarec vode?«



	»Za vrati je pipa, lahko si jo natočiš,« reče Marjan.



	Planinec se odžeja, se zahvali in odide.



	Tomaž pozorno pogleda za njim in opazi njegovo utrujeno hojo. Nadaljuje z delom in nehote pomisli: Utrujenost nobenemu ne prinaša dobre volje. Če je istočasno še prazen želodec, se po nepotrebnem zvijajo roke in noge, zgornji del telesa pa še in še sili k brezbrižnemu sedenju.



	Ravnatelj se vrne zelo razigrane volje; zažvižga si nekaj najnovejših melodij, nato od daleč pozove: »Gremo malicat! Tamle v senci sem na mizo postavil vino, salamo in kruh. Dajta, pridita, zaslužila sta si malico!«



	Tomaž pričakuje, da se bo jima pridružil, pa se ne; verjetno se je s hrano že nabasal tam nekje, bog ve kje. Žvečita in molčita. Prisluhneta neznanemu šumu, ki prihaja iz sredine gozda; istočasno še prijetnemu petju ptic. Nato oba preseneti naglo lomljenje suhih vej. Pozorno se ozreta v smer. Nekako dvajset metrov stran obstane velik srnjak. Pozorno dvigne glavo, stisne navlažene nosnice, se naglo ozre proti njima in v hipu z velikimi skoki zbeži v goščavo.



	Nadaljujeta z delom. Nekaj minut čez štirinajsto uro imata sezidane zidove.

	Marjan si spet z rokami poravna hrbet in zagrenjeno zabrunda: »Zdaj si pa ti na vrsti, jaz ti ne morem kaj prida pomagati.«



	Zabodeno ga pogleda. »Če sem jaz tebi, boš tudi ti meni,« neprijetno zagodrnja.



	»Jaz se slabo razumem na tesarstvo.«



	»Ne razumem te; saj zelo dobro veš, da sam ne morem delati,« zastoka.

	»Daj, začni, nekako morava narediti,« jezno izdavi in se vda. Z izjavo mu ni nerodno, ker ve, da si s prikazom tesarskega znanja ali neznanja ne bo povečal ravnateljeve naklonjenosti.

	Tomaža neprijetno prešine: Šef praktičnega pouka bi moral poznati tudi tesarska dela!



	Iz desk napravita začasni pod. Tomaž na podu nariše streho v pravi velikosti. »Brez takšne priprave ne bi mogel izdelati lesne zveze,« pripomni. Tako hoče ob ravnateljevi navzočnosti samozavestno poudariti, da je tesarsko delo zahtevnejše od zidarskega.



	Ravnatelj in Marjan ga molče opazujeta.



	Ko vse potrebno zriše, samovšečno zagode: »Takšno risanje je tudi delček opisne geometrije.« S temi besedami hoče še enkrat poudariti, da je pri tesarskem delu treba nekoliko več umskega znanja poleg zahtevnega fizičnega prijema kot pri zidarskem delu.



	Ravnatelj sarkastično našobi ustnice, z rameni neprijetno skomigne in molči.



	Tomažu bi bilo ljubše, če bi ga zavrnil ali vsaj pripomnil nekaj nesmiselnega; tisto skomiganje z rameni je zagotovo ponižujoči znak nestrinjanja. Ihtavo pograbi orodje in obdeluje les; zelo hiti z delom, ker ve, da ga čas zelo priganja. Marjan in ravnatelj mu izmenično prineseta kos lesa, ga pridržita, da ga zariše in obdela.



	Sonce se sramežljivo skrije za bližnjim hribom, večerna zarja se mežikajoče plazi nad smrekovimi vrhovi, Tomaž pa še zelo hiti z delom. Medtem se po bližnji makadamski ozki cesti že odpelje več avtomobilov. Tomažu vsakokrat rahel prah nežno leže na preznojeno čelo. Nenadni hrup nekega avtomobila zamre v bližini. Tomaž se ozre. S hitrimi in samozavestnimi koraki se jim približuje stasita ženska.



	»Dober večer!« pozdravi prijazno.



	»Ooo, ti si!« vzklikne ravnatelj. Stopi k njej in jo poljubi. »To je moja žena!« reče.



	Žena neprijetno pokima. Tomaž si ne zna pojasniti, zakaj je tako pokimala. Nemara v potrditev, da je res ravnateljeva žena ali pa v nerodnem pozdravu.

	»Nisem te pričakoval,« zjeclja ravnatelj.



	»Vem,« rahločutno odgovori in stopi bliže k lesnoobdelovalnemu prostoru.

	To očitno ravnatelju ni všeč; ženo prime pod roko in jo povabi: »Pojdiva v dnevno sobo.«



	In spet sta sama pri delu.



	»Ha, mislil je, da bo danes zvečer skočil čez planke, pa ga je žena presenetila,« hudomušno ugotavlja Tomaž in se bedasto zareži.



	»Njuna stvar,« zamrmra Marjan zelo resno, kot bi bilo greh pomisliti slabo o ravnatelju.



	»Ja, prav imaš, njuna stvar je,« zabrunda. Do zdaj je bilo tudi njemu takšno govorjenje tuje. Jezno nadaljuje z delom. Nekajkrat se vprašujoče ozre v večerno zarjo, ki na zahodu že dalj časa visoko visi na nebu. Zaskrbi ga: Če ne bodo danes pokrili garaže, bo moral jutri še priti in nadaljevati. Nenadoma trapasto obstane in se zazre v lesno zvezo, ker ga boleče spreleti spoznanje: Delo naj bi prijetno osrečevalo samo tistega, ki se z njim ukvarja kot srečen človek. Ampak če razorana duša nenadoma spozna še zelo prijeten uspeh pri dokončanem delu, se v duši obnovi smisel in lepota tega zemeljskega bivanja.



	K sreči se mrak še dolgo zadržuje v bližnji Tihi dolini; nikakor se noče umakniti popolni temi, tudi zato ne ker polna luna prijetno odriva temo in tako zadržuje srebrno svetlobo pri temačnem vikendu.



	Končno Tomaž zelo utrujen obstane na lestvi in na garažno streho položi zadnjo opeko; tako se končana streha že lepo šopiri sredi noči.



	»Zdaj se pa vama bo prilegla obilna večerja,« velikodušno spregovori ravnatelj, ko vstopita v njegov avtomobil. »Tam v Drnulniku, v tisti gostilni se bomo ustavili.«



	Molčita, ker sta resnično zelo utrujena. Trapasto zreta skozi avtomobilsko okno v srebrno noč. Za nekim ovinkom postane Tomaž zelo pozoren na oddaljeno dokaj močno svetlobo. Kmalu spozna, da močna svetloba razsvetljuje del gostilniškega vhoda pri spodnjem delu bližnje debele lipe.



	Sredi zaspanega dogajanja stoji lipa, očitno njena krošnja načrtno zadrži lačnega in žejnega, da bo ves čas gledal v mizo, v kozarec, ne pa v zasanjane zvezde; to pa zato, ker so tam na dvorišču dovoljene samo alkoholne sanje. Takšno tihožitno stanje pa zelo dobro izkorišča debelušni gostilničar z okroglo-zalitim pogledom. Ampak tokrat ga ravnatelj močno preseneti; naroči samo liter vina. »Najprej bomo nekaj pojedli,« reče v opravičilo.



	Zrezki se zarežijo na mizi; nenavadno veliki so in sočni kot v posmeh Marjanovi in Tomaževi utrujenosti; razvrednotene so želje po čimprejšnjem spanju brez predhodne jedače in pijače. Čeprav sta zelo lačna, počasi žvečita in zalivata še dolgo potem, ko ravnatelj že poravna račun.



	Marjan odloži jedilni pribor. »Samo trenutek, še na nujno moram, potem pa bomo lahko nadaljevali z vožnjo.«



	Ravnatelj pozorno pogleda na uro. »Prav, vendar moraš pohiteti, ker bo čez petnajst minut izpred te gostilne odpeljal avtobus. Že zjutraj sem vama rekel, da bom zadržan, da imam neko obveznost, potem pa se je nepričakovano pripeljala še žena. Res, ne morem vaju peljati, saj se v avtobusu tudi udobno sedi.«



	Nepričakovana ravnateljeva izjava je stresna in ubijajoča; prijazen pogled izgine, beseda zamre.



	Ravnatelj oba ravnodušno pozdravi in se sproščeno odpelje proti svojemu vikendu.



	Tomaž pogleda svojo obleko, nato poškili še na Marjanovo; oba sta zelo skromno in neprimerno oblečena za avtobusno potovanje.



	Avtobus nekoliko zamuja. Ker sta zelo utrujena, sta zelo nestrpna. Močno izčrpana od celodnevnega težkega dela stojita ob cesti in zabodeno buljita v noč; takšno čakanje oba še bolj uničujoče utrudi.



	Vstopita v avtobus in se naglo usedeta na prvo prosto mesto. Tomaž v strahu poškili po avtobusu; boji se, da bi se srečal z dijakinjo ali dijakom, ker se zaradi zunanjega videza ne bi mogel zlagati o rekreaciji in planinarjenju. Oddahne si, ker nikjer ne opazi mladostnega obraza. Šofer ugasne notranjo vrsto svetilk, samo nekaj jih pusti za medlo svetlobo.



	Tomaž si zniža naslonjalo, se nasloni in zamiži. Ampak nikakor ne more zadremati, ker jeza v njem preveč vre. Nekaj časa se jezi nase, ker je bil do zdaj tako neumen, da ga drugi nesramno izkoriščajo; nato se še dolgo jezi na usodo, ker ga mnogokrat popelje od nepoštenih ljudi k barabam. Dva družinska avtomobila sta bila pri vikendu in nista ne ravnatelj ne njegova žena občutila dolžnosti odpeljati njega in Marjana domov. V zahvalo za neplačano in naporno celodnevno delo brez zadostne prehrane si morata še sama plačati avtobusno vožnjo. Toda današnji čas take in podobne pokvarjence neizmerno spoštuje. Ja, tako se ustvarja socialistični ali komunistični klasični kapitalizem. Take bedake, kot je on, pa čas močno prezira. Ob neki priliki bo prijatelj ravnatelja potrepljal po rami in ga pohvalil: Ja, ja, ti si nadarjen človek; ti si se zelo dobro znašel! Vse imaš: lepo ženo, stanovanje, ki ni majhno, vikend, ki je dokaj veliko poslopje in kar dva osebna avtomobila. Ne bo mu pa smel reči: Ti si za današnji čas že kapitalist.





22




	V šolskem poslopju spet neprimerno bolj šumi ko po navadi. Profesorice, profesorji, učitelji, dijakinje in dijaki, vsi bi radi nadoknadili vse, kar je zamujenega. Nekateri malomarni dijaki in dijakinje med odmori po šoli nervozno lovijo profesorice in profesorje in poskušajo oddati zamujeno domačo zrisano ali tiskano nalogo in tako popraviti negativno oceno.



	Tomaž hoče vse zakasnele naloge čim prej pregledati, da bi lahko še pravočasno obvestil dijakinjo ali dijaka, kako je z njegovim uspehom. Na pisalni mizi je večji kupček križno zloženih nalog tako, da se ne bi med seboj pomešale ali da se ne bi razredi pomešali med seboj.



	Tokrat po zvonjenju v glavnem odmoru prvi vstopi v pisarno, takoj za njim šef Marjan, za šefom pa inženir Viktor. Šef prinesene naloge, jih odloži na mizo in nervozno spregovori: »K ravnatelju moramo.«



	Tomaž je presenečen. Nikakor se ne more spomniti, kdaj so zadnjič imeli sestanek pri ravnatelju.



	Vstopi Tomaževa dijakinja Anka Šotan in obstane poleg njega z nalogo v roki. »Jutri boš morala še enkrat priti, ker zdaj nimam časa,« neprijetno zagodrnja.



	»Samo tole nalogo, če bi ocenili.«



	»Prav, pozneje jo bom pregledal.« Mapo odloži na vrh dokaj velikega kupa drugih nalog. Anka zapusti pisarno. »Naj gre vse k vragu! Ne vem, kam se nam tako mudi!« zarobanti.



	»Pustimo vse. Tudi za jezo nimamo časa. Gremo!« živčno priganja Marjan, majhen in okrogel nabit šef.



	Zaskrbljeno vstopijo v ravnateljevo pisarno. Ravnatelj se zelo resno dvigne izza mize in stopi k veliki podolgovati mizi; tam prime za stol in z drugo roko pokaže na druge stole. Njegovi gibi delujejo zelo neprijazno.



	Popravi si srebrna očala. »Približujejo se počitnice,« reče in si pogladi košate brke. »Pregledali boste vse razredne prostore in zapisali, če so stene poškodovane in umazane ter koliko in kako. Ugotovili boste, koliko kvadratnih metrov je treba prepleskati. Zabeležili boste poškodbe na stolih, mizah in podih. V naslednjih treh dneh morata biti opravljena opis in ocena. Med počitnicami boste organizirali delo z dijaki v sklopu počitniške prakse in poškodbe popravili. Saj ste učitelji praktičnega pouka! Sicer naj bi vsi dijaki in dijakinje odšli na prakso v delovno organizacijo, ampak zakaj ne bi opravili prakse kar na šoli. Treba bo nabaviti manjkajoče orodje in material.«

	Vsi trije ga zelo pozorno poslušajo.



	»Menim, da sem bil dovolj razumljiv. Ima kdo kakšno vprašanje?«

	Spogledajo se in odkimajo.

	Ravnatelj raztegne roke. »To je vse!«



	Vrnejo se. Šef Marjan se sproščeno usede na rob svoje pisalne mize in se ukazujoče zazre v Tomaža. »Ti boš pregledal vse pode in pozneje vodil popravila na njih!« Obrne se k Viktorju. »Ti, Viktor, boš pregledal vse stene po razredih in hodnikih in izračunal, koliko kvadratnih metrov bo treba prepleskati!«



	Tomaž ga debelo gleda; toda tisti hip ga že ne sliši, ker ga zoprno prešine: Lepo je biti šef. Ampak nekaj dela si moraš kljub temu odmeriti, da ne bo kdo rekel, da ničesar ne delaš; seveda, odmeriti si moraš najlažjega. In resnično, šef Marjan si izvoli pregled miz in stolov; teh pa dijaki ne bodo popravljali. Upravičeno bo kontroliral Viktorja in njega in bo za namišljeno naporno delo najbolje plačan.



	V zadnjih urah tega šolskega leta čas vsem nesramno beži z neverjetno naglico. Med odmori je videti mnogo in preveč nervoze. Mnogo je tekanja dijakinj in dijakov za profesoricami in profesorji ter učitelji, tudi za ravnateljem. »To je nora hiša!« Ali pa: »To je noro obdobje!« marsikdo glasno zabrunda.



	Tomaž poskuša zadržati nekaj najboljših fantov za počitniško prakso na šoli, ampak mu ne uspe najbolje. Boljši dijaki imajo štipendijo v podjetjih in se morajo podrediti njihovim zahtevam. Končno le sestavi skupino, s katero pa ni zadovoljen.



	Po končanem šolskem letu že naslednji dan začnejo s popravilom notranjih šolskih prostorov. V nekaterih razredih je pod zelo dotrajan, zato bi ga bilo treba v celoti odstraniti, toda ravnatelj jim je ukazal samo popravila, krpanje.

	Tomaž zaskrbljeno z dijaki stopi v prvo učilnico. Grdo je nastlana s papirji, z jabolčnimi ogrizki in s kupčki prežvečenih žvečilnih gumijev. Obstane sredi prostora. Dijaki ga vprašujoče gledajo, saj čakajo njegova navodila.



	»Poglejte!« reče. »Poglejte to svinjarijo! Lahko rečem, da je to vaše ogledalo.«



	»Saj ni nobeden od nas hodil v ta razred,« se oglasi Stanko Tilen, fant z nagajivim pogledom in skomigne s širokimi rameni. Z močno zavaljeno postavo »klovna« zbuja tovariški posmeh; nemara je prav zaradi tega ves čas pripravljen na zafrkancijo.



	»Menim, da v drugih razredih ne bo nič bolj spodbudno.« Vsakega posebej globoko premeri s pogledom, ker tako nekako hoče ugotoviti, če je dovolj duševno pripravljen za delo in če je v delovni obleki s kapo na glavi. Pogleda po prostoru in po nepotrebnem pomisli: Vse tako kaže, da je razred za nekatere prostor prisilnega bivanja, za druge pa sproščeno in prijetno preživljanje časa in vedoželjno pridobivanje prepotrebnega znanja. Mnogokrat je razred prostor zaljubljenih pogledov in strtih src v skrivni izpovedi na majhnem listku, zloženem v repasti obliki kot pri srečelovu. Nemalokrat je razred prostor zadržanih solza ob pogledu na negativno oceno; je pa tudi prostor za namišljene fizične junake ob njihovem času lomljenja stolov in miz. Zagotovo pa je razred edini prostor za medsebojno divje obmetavanje s kredami. Zdrzne se in ukaže: »Najprej bomo morali znositi mize in stole na hodnik, potem bomo prostor počistili, šele na to bomo popravljali pod.«



	Lotijo se dela.

	Tomaž v hipu postane zelo nemiren, saj ga zanima morebitna svinjarija v drugih razredih.

	Vstopi v razred višjega letnika in se tam zgrozi nad še večjo nesnago. Pozorno se zazre v razne večje zmečkane liste. Enega pobere in ugotovi, da v rokah drži že ocenjeno opažno nalogo. Osupljivo pobere še nekaj že ocenjenih opažnih nalog in ogorčen spozna, da so vse sestavljene iz ruske literature, ki je bila izdana pred šestintridesetimi leti. Zelo neprijetno ga spreleti spoznanje, da ni zanimanja za njegovo knjigo, za skripta, ki opisujejo in z risbami nazorno prikazujejo sodobno opažanje in sodoben pristop k tesarskemu delu. Profesor, če bi se le nekoliko zvedavo ozrl na gradbišča po mestu Kotanja, bi lahko ugotovil, da je ruski način opažanja že davno pohodil čas. En list z ocenjeno nalogo vtakne v žep in se vrne k dijakom.



	»Tovariš, kako naj s poda počistimo te kupčke prežvečenih gumijev?« vpraša Stanko Tilen in se hudomušno reži.



	»Treba jih bo postružiti. Kar s tesarskim dletom jih dajte!«



	»Fuj!« vzkliknejo vsi hkrati.



	»Ja, ja, svinjali bi vsi, drugi pa naj bi čistili za vami!« zagodrnja neprijazno. Stopi do okna in ga preizkusi, če se dobro zapira. Tudi naslednjega kontrolira in ugotovi, da so nekatera poškodovana pri kljukah, manjkajo jim vijaki. Obrne se k Tilnu. »Pri vas doma imate mizarstvo. Verjetno si se že nekaj naučil od očeta. Ti boš pregledal vsa okna; stare vijake privil in manjkajoče nadomestil z novimi.«



	Ta hip pa se Tilnov obraz ne raztegne v navihan nasmeh; verjetno tudi zato ne, ker pri ukazanem delu ne bo mogel sam sebe zabavati z zafrkancijo.

	Uspešno počistijo razred.



	»Zdaj vsi pozorno glejte, kaj in kako bom delal!« zagode. Poklekne k najbolj izrabljenemu delu poda in zariše večjo kvadraturo za izrez; vzame tenek in oster nož in zareže, s pleskarsko žlico podolit nekoliko privzdigne, ga z roko zgrabi in potegne. »Takole boste izrezali, potem z brusilnim kamnom pobrusili podlago, odrezali novo podolitno krpo, na podlago in na krpo nanesli lepilo in zalepili.« V roki neprijetno in trapasto podrži krpo, ker ga nenadoma čudno prešine: V človeškem življenju je krpa nenehno prisotna. Krpajo se asfaltne ceste, luknje na hlačah; krpa se luknja v glavi v času, ko zataji razum; krpajo se razbitine na steni, krpa se državni proračun; marsikdo poskuša naglo zakrpati streho, mnogokrat tudi tisto najpomembnejšo luknjo v žepu, skozi katero nenehno izginja denar. Zdrzne se in debelo pogleda po navzočih.

	Tomaž je vsak dan osem delovnih ur v šolskem poslopju. Ker opravlja delo z nestrokovnjaki, je vsak dan zelo utrujen. Večkrat se sreča s profesorjem Zvonetom Zvoparjem. Zvopar ga, ker je za dve glavi večji od njega, z vrha resno pogleda in malomarno odzdravi. Nehote sledi njegovemu času prihoda in odhoda. On pride, preživi uro ali dve v svoji pisarni in odide. Ve, da sta pri njem dve dijakinji na obvezni počitniški praksi in da mu nekaj rišeta, pa si ju ne upa vprašati, ker bi se lahko zagovorili in bi za njegovo trapasto radovednost zvedel zelo vzvišeni profesor Zvone Zvopar.



	Šef Marjan zelo dobro izkorišča šefovski položaj; vsak dan pride za nekaj ur, pregleda, koliko in kako so dijaki popravili poškodbe in odide.



	Končno pride tudi zadnji dan šolskega krpanja. Šef najde Viktorja in Tomaža z dijaki v tesarski delavnici. Močno in bedasto zakašlja in tako s tem vsem vošči dober dan. Stopi bliže in zabrunda: »Vidim, da ste že končali z delom.«



	»Nekako tako,« reče Tomaž. »Vse pode smo popravili, vendar bom moral ravnatelju povedati, da bo v naslednjih počitnicah v nekaterih učilnicah treba povsem zamenjati pod.«



	»Aaa tako! No, to mu bom jaz povedal; še danes mu bom povedal,« brž uveljavi šefovsko prednost.



	»Je ravnatelj v pisarni?« je radoveden Viktor.



	»Danes in jutri bo v pisarni,« zabrunda Marjan in ga vprašujoče pogleda.



	»Dogovori se z njim za sestanek. Želim mu povedati, da sem upravičen do nekega doplačila za to dodatno delo, ker medtem ko drugi profesorji že počivajo in uživajo v počitniškem razpoloženju, jaz še in še delam na šoli.



	»Meniš, da sem med tem časom zastonj hodil sem v šolo?« reče Marjan.

	»Pošteno bi bilo, da nam plača nadure,« še omeni inženir Viktor. Pozorno se zazre v goloba, ki zunaj pod oknom iščeta hrano.



	Marjan neprijetno skomigne z rameni, se obrne in odide.



	Kmalu se vrne in zelo resno sporoči: »Bil sem pri ravnatelju; jutri ob desetih imamo sestanek v njegovi pisarni.«



	»Naj ga vrag pobere, sredi dopoldneva bom moral na sestanek. Ves dopoldan bom nekoristno preživel,« zastoka Tomaž. Zelo sovraži nekoristno izgubljanje časa.



	»Se boš vsaj malo odpočil,« sarkastično pripomni Viktor.



	»Neplodno zapravljanje časa me bolj utruja kot delo,« se še jezi.



	»Hmmm!« zagode Marjan in se dvomljivo nasmehne.

	Naslednji dan pride Tomaž prezgodaj. Sprehodi se po šolskih prostorih in še enkrat pregleda, če je vse v redu. Bog ve, če je ravnatelj že vse pregledal ali pa bo šel še danes z njimi v kontrolo. Če bi se to res zgodilo, bo moral ves čas neprijetno poslušati morebitne pripombe. Nepričakovano se na hodniku sreča z njim. Ta se debelo začudi: »Si že tukaj!« Zazre se v tla in si pogladi brke. »Prav! Kar z menoj pojdi!«



	Uboga ga.



	Ravnatelj mora odkleniti vrata v tajništvo, nato še vrata v njegovo pisarno. »Usedi se, da ne boš stoje čakal! Čez deset minut morata priti tvoja kolega,« zagode.



	Spusti se na prvi stol.

	»Včeraj sem v šoli obšel vse prostore; niste jih najbolje popravili, vendar bo za leto dni nekako dovolj dobro,« zagodrnja ravnatelj.



	Je vredno odgovarjati? Saj bi moral vedeti, da dijaki niso poklicni mojstri. Zelo neumestna pripomba! Molči in ga še debelo gleda. Lahko mu pove, da mora biti zadovoljen z delom, ker so dijaki postorili nekaj, česar še nikoli niso delali in že to je velik uspeh. Ampak kljub temu si dovoli nekoliko ugovarjati: »Menim, da smo tiste zadnje prostore kvalitetno popravili.«



	»A tiste zadnje prostore? No, ja, res so nekoliko bolje popravljeni kot drugi.«



	Slabe volje je, ga oceni. Bog ve, zakaj. Nekoliko stran pred njim na mizi z na glavo obrnjenimi črkami leži več listov papirja, ki so v manjših šopih med seboj speti s kovinsko sponko. Močno napenja oči in z veliko muko prebere naslov: Zapisnik o zasedanju sveta šole.



	Vstopi profesor Zvone Zvopar. »Zdravo!« pozdravi samozadovoljno.

	»Ooo, pozdravljen! Kako si?« vzklikne ravnatelj dobrovoljno in se dvigne.

	Tomaža spreleti, torej tako: Ravnatelj hoče samo njemu s slabo voljo že vnaprej nekaj povedati. Toda kaj? preudarja.



	»Še kar, delavno.« odgovori Zvone Zvopar.



	»Nisi še bil na morju?«



	»Jutri se odpeljem.«



	»Ja! Skoraj bi pozabil. Ti si imel dve dekleti na praksi.«



	»Mhmm!«



	»Koliko ur si porabil za njuno kontrolo?«



	Profesor Zvopar se vprašujoče ozre k Tomažu in se globoko zamisli. Trobasto pogleda skozi okno. Še enkrat se globoko zamisli, še enkrat se zabodeno zazre v Tomaža in zagode: »No, ja, dve uri dnevno.«



	Ko Tomaž opazi Zvoparjev nezaupljiv pogled, se trapasto zazre v s papirjem nastlano mizo. Nezaupanje je prvina današnjega časa, ga neprijetno prešine. Zaradi nezaupanja se rojevajo birokrati. V življenju nezaupanje žre samega sebe. Torej tako, Zvopar bo prejel plačilo tudi za tisti čas poti od njegovega doma do šole in še malo več.



	»Prav! Veš kaj, danes sem tukaj zadnji dan v tem mesecu. Hočem in storil bom tako. Ti boš dobil plačilo za počitniško delo že prvega v naslednjem mesecu. Še danes bom sporočil računovodkinji. Takole, menim, štiri ure na dan ti bom zapisal. Prav?« odločno reče ravnatelj.



	Tomaž bedasto zazija od presenečenja. Iz žepa potegne robec in si obriše potno čelo. Zelo dobre volje je videti, nobenih težav ne bo zaradi dela na šoli, se potolaži.



	»Če je tebi prav, jaz sem zelo zadovoljen,« reče nasmejano profesor Zvone Zvopar in se mu v zahvalo nerodno pokloni.



	Vstopita Marjan in Viktor. Profesor Zvopar se zoprno ozre, za hip obstane, nato se še enkrat bedasto ozre po prostoru, kot bi še nekaj iskal in zagode: »Grem! Moram iti! Ne bom vas motil!«



	»Lepo se imej na morju!« ravnatelj zakliče za njim. Presede se za veliko mizo in obema z roko pokaže na prazne stole. »Usedita se!« Vzame list papirja in svinčnik in odločno na papirju potegne ravno črto. »Takole menim! Vi bi radi plačilo za ta čas, ko ste obnavljali šolske prostore.«



	Vprašujoče se spogledajo od presenečenja.

	»V šolskem pravilniku nikjer ne piše, kako vrednotiti delo v takem primeru.« Še eno črto divje potegne na papirju. »Koliko časa ste bili vsak dan tukaj, mislim, v šolskem poslopju?«



	»Jaz sem bil osem ur,« zagode Tomaž.



	»Ja kaj pa si delal ves ta čas?« ga jezno zavrne.



	»Ne vem, dijakov nisem mogel oziroma praviloma jih niti nisem smel pustiti samih. Lahko bi se zgodila nezgoda in potem bi bil jaz kriv,« zastoka.



	»Kaj pa vidva? Sta prav tako bila osem ur na šoli?«



	Trapasto molčita in debelo gledata v mizo. Očitno inženir Viktor noče reči, kako je šef Marjan prihajal vsak dan za uro ali dve in da ni imel svoje skupine.

	»Ali veste koliko ur je to?« zarenči ravnatelj.

	Tomaž je močno presenečen in razočaran; tudi za to je še bolj razočaran, ker je malo prej ravnatelj profesorju Zvonetu Zvoparju podaril mnogo nezasluženih ur.



	»Vemo,« reče Marjan. »Toda če bi šola morala plačati storjeno delo obrtnikom, bi zneslo desetkrat toliko.«



	»No, no, ne pretiravaj!« ga osorno zavrne ravnatelj in s svinčnikom potrka po mizi. »In koliko mislite, da ste zaslužili?«



	»Toliko, kot bi zaslužil pleskar ali polagalec podov v nadurnem času,« zagrenjeno zabrunda šef Marjan.



	»Si znorel, saj to niso bile nadure!« zarenči ravnatelj in z roko udari po mizi.



	»Tovariš ravnatelj, mi bi v tem času lahko prijetno uživali na morju tako kot drugi,« spregovori inženir Viktor in si nervozno drgne desno dlan.



	Tomaž poklapano in zagrenjeno gleda skozi okno in se vpraša: Zakaj dvojna merila? Zakaj je Zvoparju podaril toliko ur? Zagotovo imata nekaj skupnega, verjetno sta dekleti risali za njun postranski zaslužek. Šola bo plačala Zvoparju nadure, dekleti sta pa risali zastonj.



	»Tega ne zanikam. Vendar vam plačati nadure, je za šolo veliko denarja,« nekoliko umirjeno nadaljuje ravnatelj.



	»Zelo malo, desetkrat manj, kot če bi vse to naredili obrtniki,« še ugotavlja in grenkobno ugovarja inženir Viktor Boze.



	Ravnatelj globoko zavzdihne in si zapiše neke številke, nato jezno pritisne na svinčnik in jih podčrta. Vzame žepni računalnik in računa.



	Tomaž pozorno sledi njegovi roki, njegovemu prstu. Trapasto se zazre v njegovo ročno uro in ga neumno prešine: Čas je sporna enota pohlepnežev in izkoriščevalcev.



	»Preveč boste zaslužili,« reče ravnatelj in odloži računalnik.



	»Naslednje leto pa naj obrtniki popravijo,« jezno zabrunda Marjan.



	Tomaž se vprašujoče zazre vanj. Glej ga glej, kako se je razjezil! Vsak dan je prišel v šolo pogledat za uro ali dve in zdaj hoče plačilo za osem ur dnevno. Nemara je zato tako borben, da ne bi ravnatelj posumil v njegovo nedelavnost? Mogoče pa ravnatelj to ve? Namerno mu bo spregledal, ker mu je tudi šefovstvo in profesorstvo podaril brez pedagoškega in strokovnega izpita.



	»Ali smo zdaj zaključili?« nervozno vpraša Tomaž.

	»V redu, sporočil bom računovodkinji,« zabrunda ravnatelj.

	Vstanejo trdo in nerodno, kot se ne bi hoteli poravnati njihovi sklepi. Vsi so močno zamorjeni, ne voščijo si ostalih srečnih počitnic.





23




	Tomaž to leto z družino ne gre na oddih na morje, ker nima več družine v pravem pomenu besede. Ves preostali del počitnic delavno in utrudljivo preživi pri gradnji svoje hiše. Vsak večer, ko se ozre po storjenem delu, ga prevzame sladko zadovoljstvo. Toda tudi to zadovoljstvo mu greni zaskrbljenost, ker zida hišo na črno, saj lokacijskega dovoljenja še ni dobil. Prošnjo je vložil že pred dvema letoma in do danes še ni dobil odgovora. Ker ga fizično delo duševno ne utruja, mnogokrat nehote pomisli na službo, na šolske medsebojne odnose in utrudljivo poučevanje. Kmalu spozna, da ga takšna življenjska pot, ki mu ni dobrohotno namenjena, zelo utruja. Jeseni se bo začelo prvo leto usmerjenega izobraževanja. Najnižja učiteljeva izobrazba naj bi bila višješolska. Mu bo zato sledila odpoved? Bilo bi zelo neprijetno. Vsaj leto ali dve bi še hotel poučevati, medtem bi si uredil drugo in drugačno izven šolsko življenje. Vsakokrat se mu grdo zmrači čelo, ko se spomni na nekdanjega šefa praktičnega pouka, na Zdravka Zavela. Nekoč mu je dejal: Najprej je redno poučevanje na šoli, šele potem študij ob delu! Takrat mu je iz škodoželjnosti določil devetintrideset šolskih ur poučevanja na teden, sebi pa si jih je odmeril triindvajset; za popestritev in dober zaslužek pa je hodil honorarno poučevat v podjetje Zidar.



	Telesno zelo utrujen in duševno zamorjen dočaka konec počitnic.



	Z neprijetnimi občutki stopi v konferenčno dvorano. Zelo pogumno in glasno pozdravi. Nekaj navzočih se brezbrižno ozre in nemoteno nadaljuje s klepetom. Osramočen obsedi na svojem starem mestu in prelistava revijo Prosvetnik. Boleče občuti močno utesnjenost in razdvojenost. Kmalu razsodi, da bi bil ta hip najsrečnejši v svoji nedograjeni hiši pri fizičnem delu. Čeprav bi ga takšno delo telesno močno izčrpalo, bi pa ga prijetno duševno razbremenilo.



	Šef Marjan prisede; pozdravita se in dokaj hladno rokujeta.

	Inženir Viktor Boze prisede z druge strani poleg Tomaža. Zelo zgovoren je. Pove mu, da namerava učiti samo še to šolsko leto, ker se v šoli ne počuti dobro. Vstopi ravnatelj z rdečo mapo pod pazduho in se usede v srednji del za veliko mizo. Ker je sorazmerno nizke rasti, zato kot vedno tudi tokrat s svinčnikom potolče po pepelniku in tako preusmeri pozornost nase in naznani začetek konference. Najprej dolgo govori o usmerjenem izobraževanju; poudari, da mora ta prelomnica izobraževanja dokončno zaživeti že v tem šolskem letu. »Usmerjeno izobraževanje je zelo velik dosežek naše socialistične družbe, z njegovo uvedbo hočemo vsem mladim nuditi enake možnosti izobraževanja, ne glede na predhodno izobrazbo in gmotni položaj staršev. To je šolska revolucija!« Ravnatelj še kar nekaj časa močno žari od zadovoljstva, ko navdušeno pripoveduje o spremembi v šolstvu. »Letos začnemo z novim šolskim programom. Na novo moramo formirati nove predmetne skupine. Šefi predmetnih skupin so ...« Najprej prebere priimek in ime šefa za najzahtevnejši predmet, potem za manj zahtevnega in končno pride do predmeta Osnova tehnike in proizvodnje. »Osnova tehnike in proizvodnje je povsem nov predmet. Praktični pouk odpade. Šef za predmet Osnova tehnike in proizvodnje bo tovariš Marjan Rade. Šefi bodo s profesoricami in s profesorji in z učitelji razporedili učne ure.« Govori še o pripravi za popravne izpite. Poroča, koliko dijakinj in dijakov se je prijavilo k popravnemu izpitu in kdaj in kje bodo potekali. »Razpored je obešen na oglasni deski.« Z robcem si obriše srebrna očala in košate črne brke ter nadaljuje: »Čez štiri dni po končani predstavitvi profesorjev v razredih bo spoznavni dan. Letos bo v gostilni Podhren. Lahko bomo plesali na glasbo iz glasbene skrinje ali pa kegljali na kegljišču. Zagotovo bo zabave za vsakogar nekaj. Dobili se bomo ob trinajsti uri kar tam v gostilni Podhren.«



	Naslednje tri dni Tomaž zdolgočaseno hiti v šolo čakat, če se bo morebitna dijakinja ali dijak, ko bo že opravil popravni izpit iz drugih predmetov, pojavil tudi pri njem. Čaka na tiste dijakinje in dijake, ki popravljajo negativno oceno iz več predmetov, za nameček pa morajo še iz praktičnega pouka. V tem času brezdelja se v neki uri razmišljanja vpraša: Kaj je popravni izpit? In si odgovori: Popravni izpit je nenehno in povsod neprijetno prisoten. Gorje tistemu, ki ga stresno zgrabi življenjski vrtinec. Mnogokrat ga odloži zelo daleč proč od začrtane poti. Najbolj uspešen je tisti, ki se popravnemu izpitu z vso močjo upre.



	Zanj je dnevno večurno čakanje mučno in dolgočasno; sprejme ga kot nepotrebno kazen.



	Šef Marjan se zelo malo zadržuje v pisarni, če pa se, se ves čas pogovarja z Viktorjem, ampak samo o športu. Ko ni šefa, pa Tomažu inženir Viktor z navdušenjem pripoveduje o uspešnem delu doma v očetovi delavnici; v tesarskem obratu. Tomaž spozna, da sta si zelo blizu, da oba zavračata in sovražita bogatenje brez dela, da sta oba neizmerno vesela uspeha pri delu. Viktorju ni nerodno povedati, da je včeraj popoldne na očetovi žagi nažagal dovolj lesa za ostrešje enostanovanjske hiše. Prijetno klepetata in čakata, da minejo obvezne ure. Ko nenadoma utihneta, Tomaž nehote primerja medsebojno podobnost z drugimi sodelavci in spozna, da tudi Viktor v konferenčni dvorani ne najde prijatelja. Ampak zakaj? Verjetno zato, ker nobeden od njiju ne združuje umskega znanja s praktičnim delom in tako uspešno ustvarja dobrine brez goljufije in sprenevedanja kot nekateri komunisti, ki na način nečednih finančnih prijemov prihajajo v klasični kapitalizem.



	Čakanje na dijakinjo in dijaka je končno končano. Šef Marjan naroči, da morata naslednji dan priti prej, vsaj uro pred začetkom pouka.



	Naslednje jutro je že navsezgodaj po mestnih ulicah v mestu Kotanja bolj živahno kot v času šolskih počitnic. Nekatere dijakinje in dijaki z različnih šol hitijo na avtobuse, drugi pa – verjetno tisti brez denarja – kar peš nadaljujejo k določeni stavbi učenosti. Tomaž nehote opazi socialno razliko, zdi se mu, da je iz leta v leto večja, ki pa je po ideologiji naj ne bi bilo v prihodnjem komunizmu. Previdno se z avtomobilom pelje mimo skupin, ki hitijo s torbami ali z nahrbtniki. Pozorno pogleduje na cvetočo mladost, na zala dekleta v dobi razcveta. Pogled na lepoto bi ga moral razveseliti in razvedriti, pa ga ne. Tisto vzdušje v službi ga preveč navdaja s strahom, zato je še bolj zagrenjen.



	Šef Marjan je v pisarni. Na pozdrav mu nekaj malomarno zamrmra. Ta hip si zaželi, da bi brž za njim vstopil Viktor in tako se zgodi.



	»Ker nimamo veliko časa do predstavitve v razredih, bom na hitro povedal, kdo bo učil v določenih razredih,« pomembno spregovori šef Marjan. »Če pa bo ostalo še kaj časa, si bosta lahko še zapisala spisek dijakinj in dijakov v posameznem razredu.«



	Končno jima nekaj časa le ostane. Tomaž na svoj list prepisuje dijakinje in dijake iz prvih razredov; najprej samo tiste skupine, ki naj bi jih učil. V prvem C-razredu si zapiše ime Aleš Žmorc; v hipu mu zastane svinčnik. Neprijetno vznemirjen se ozre k šefu Marjanu. »Samo za trenutek te bom zmotil. Aleš Žmorc, saj, saj, saj se ta tako piše kot ravnatelj?«



	Marjan se hinavsko nasmehne. »Seveda, saj je njegov sin.«



	Ni mu do nadaljnjega prepisovanja. Šef mu je podtaknil še eno nevšečnost, ugotovi. Vse, kar se bo pri njegovem pouku dogajalo, bo še isti dan zvedel ravnatelj. To šolsko leto bo zagotovo leto negotovosti že zaradi poučevanja nove učne snovi: Osnova tehnike in proizvodnje. Zagotovo bo ravnatelj večkrat vprašal sina, kako poučuje učitelj Tomaž Por in kako se obnaša do dijakinj in dijakov. Šef Marjan je zelo nesramen! Inženir Viktor je že rekel, da poučuje samo še to šolsko leto. Lahko bi ga podtaknil njemu. Vse tri vznemiri trkanje na vrata in že se ta odprejo, tajnica pomoli glavo noter in reče: »Tovariš Tomaž, ravnatelj želi, da pridete k njemu!«



	»A zdaj, takoj?« vpraša grgrajoče, močno je presenečen.



	»Saj, saj vendar imate še nekaj minut časa do zvonjenja,« reče grobo in zapre vrata.



	Brez delavne volje se dvigne, kot bi se že nekaj ur fizično naprezal, noge ne more sproščeno premakniti; tako se mu zdi.



	Ko gre po hodniku, z vsakim korakom občuti zbodljaj v hrbtenici; že nekaj dni ga neprijetno zbada, tokrat neprimerno bolj. Hodnik se mu upira, mora se močno potruditi, da ga premaga.



	Ravnatelj sedi za svojo pisalno mizo; očitno nekaj bere. Neprijazno dvigne pogled in malomarno reče: »Usedi se!« Z roko pokaže na stol, tako kot vedno iz navade. Nato še malo bolj privzdigne pogled in nadaljuje. »Bil si na konferenci, zagotovo si slišal, da s tem šolskim letom začnemo poučevati po programu usmerjenega izobraževanja.«



	»Ja, slišal sem,« zamrmra.



	»Zaradi tebe sem že imel neprijetno težavo, ker nisi dovolj strokovno kvalificiran. Samo začasno boš učil Osnove tehnike in proizvodnje. Po zakonu te moram obvestiti, da moraš najkasneje v dveh letih dokončati višjo šolo. Ker pa moram imeti potrdilo, da sem te s tem seznanil, te prosim, če tukaj podpišeš.« Čez mizo mu porine dva speta lista.



	Tomaž ga debelo pogleda. »Pred tremi leti sem za prvi letnik študija ob delu že plačal šolnino na Višji šoli za organizacijo dela, pa mi naša šola ni šla na roko, da bi poučeval samo v dopoldanskem času, kajti študij ob delu je v popoldanskem času.«



	»Takrat še ni bilo usmerjenega poučevanja.«



	»Zdaj bi lahko mirno poučeval Osnove tehnike in proizvodnje.«



	»Vem. Zdaj je tako, kot je. Daj, podpiši tukaj!«



	Noče prebrati, vseeno mu je, kaj piše na listu; v takšnem razpoloženju bi sam sebi podpisal smrtno obsodbo. Ko že podpiše, se debelo zazre v zadnji stavek in ga stresno prebere; stavek mu ukazuje, da mora najkasneje v dveh letih pridobiti višješolsko izobrazbo.



	Ravnatelj lista razdvoji in mu da kopijo.

	Tomaž list grdo zloži in naglo zapusti pisarno. V njem močno vre, težko zadržuje izbruh. Že pred leti je slutil, da se bo to zgodilo, zato se je takrat vpisal na Višjo šolo za organizacijo dela in plačal za prvi letnik; toda tedanji šef Zdravko Zavel mu je dejal, da je najprej služba, potem pa študij ob delu. Tisto leto mu je nalašč odmeril popoldansko poučevanje, zato je moral opustiti že vnaprej plačan študij. Tedaj je bil o tem seznanjen ravnatelj, pa ni nič ukrenil, čeprav je na konferencah že nekajkrat poudaril, kako današnja družba solidarno skrbi za izobraževanje, kako zelo močno podpira izobraževanje ob delu, saj ima samo v naši humani socialistični družbi človek – delavec – vse možnosti za izobraževanje.



	V svoji pisarni si še enkrat ogleda brez pomisleka podpisano sporočilno opozorilo in se globoko zamisli ob spoznanju: Ja, podpis potrjuje opozorilo in obtožbo! Podpis je lahko sreča za bedastega ali velika nesreča za pametnega.



	Predrami ga zvonec. Šele zdaj opazi, da sta Marjan in Viktor že zapustila pisarno, kajti prišel je čas predstavitve po razredih. Predstavitev je za vse, za profesorice, profesorje in učitelje zelo mučno delo, ker ni nikjer zapisano, katera profesorica, profesor ali učitelj naj prvi vstopi v razred in se predstavi. Vsi nervozno hodijo po hodniku in občasno pri vratih skozi vratno steklo pogledajo proti katedru. Končno le najde nezaseden razred, prvi C. Pogumno stopi za kateder in se dokaj glasno predstavi. Nato nadaljuje: »Ker sem se vam dovolj glasno in razumljivo predstavil, želim, da se tudi vi predstavite meni in hkrati vsem drugim v razredu.« Samo v tem razredu tako zahteva, ker želi že prvi dan spoznati ravnateljevega sina. Nerodno vstajajo in skoraj vsi se zelo plašno predstavijo. V srednji vrsti, sredi razreda vstane suhljat fant v rjavi jakni, bledega podolgovatega obraza s skrbno počesano enostransko pričesko. Zelo glasno in s poudarkom reče: »Aleš Žmorc!« Vsi se pozorno ozrejo. Verjetno so že slišali, da je eden njihovih součencev ravnateljev sin. Aleš zelo samozavestno visoko dvigne glavo, kot bi hotel reči: Zdaj veste, kdo sem! Če učitelj ne bo dobro in pravilno poučeval, tako kot bo zahteval moj oče, naj se že zdaj pripravi na velike težave! Tomaž se rahlo nasmehne in z roko zamahne, naj se usede.



	Kljub zagrenjenosti in razdvojenosti se popoldne s svojim avtom odpelje proti gostilni Podhren. Ni mu do zabave ne do alkoholnega razvedrila, ampak ve, da mora tja. Če ne bi šel, bi ga ravnatelj že jutri poklical k sebi in ga ozmerjal, kot ga je že nekajkrat slišal, nekako takole: »Ali ne veš, da je spoznavni dan prav tako zelo pomemben kot poučevanje v razredu?« Namerno se pelje zelo počasi. Že vnaprej se boji zoprnega sedenja za mizo in morebitnega čakanja, da se vsi zberejo.



	Na parkirišču je iz gostilne slišati ropotanje s krožniki in z žlicami. Vstopi in ugotovi, da je zadnji. Ravnatelj sedi blizu vrat in ga strogo premeri z očmi. »Tam zadaj je tvoj prostor!« reče osorno. Nihče se ne ozre; vsi hitijo s svojim gurmanskim opravilom.



	Usede se na njemu namenjen stol, se ozre okrog in najbližjim vošči dober tek.

	Del mize je pokrit s pečenim piščancem, z nadevanim želodcem, s pršutom, z gobicami v kisu in še z raznovrstnimi solatami. Naloži si na krožnik vsakega po nekaj in se zatopi v jelo. Nenadoma za trenutek bedasto v zraku podrži pribor, ker ga zoprno prešine: Spoznavni dan je dan kalorično-energetskega trebušnega polnjenja, lahko tudi začetek večnega spomina na prijetno doživetje. Spoznavni dan dveh je zagotovo zgodovinska vrednost, porojena iz naključja. Zdrzne se in nadaljuje s hranjenjem.



	Tomaž sovraži šolski spoznavni dan tudi zaradi tega, ker tiste, ki so že dalj časa zaposleni na šoli, potegne v svoj krog; druge, predvsem novo prišle pa pusti odmaknjene samevati, prepuščene lastni iznajdljivosti. Ker neprijetno občuti zapuščenost novincev, bolj kot svojo, poskuša po kosilu z njimi navezati prijateljski pogovor. Zelo ga veseli, ker jih poskuša izvleči iz prve službene zadrege, čeprav že vnaprej ve, da mu bodo pozneje, ko bodo zvedeli, kaj uči, na pozdrav malomarno odzdravili. Ker so novi profesorji tisti dan v gostilni družbeno odmaknjeni in ker je kot zadnji gost moral sesti poleg njih, se med drugimi močno zaklepeta z novim profesorjem fizike Tonetom Mokom. Pogovarjata se o vsemogočem, samo pogovor o šoli Tomaž dosledno zavrača. V tem času spije dva kozarca merlota in je prepričan, da ga je spil dovolj, ker se zaveda neprijetne poti, ki jo bo moral z avtomobilom prevoziti od gostilne do doma. Opraviči se profesorju fizike Tonetu Moku in se napoti v kegljiščno dvorano. Obstane na privzdignjenem podestu, se pozorno zazre v steze, v renčeče keglje in se trapasto zamisli: Kegljišče je zgrajeno za načrtno zbijanje lesenih, mnogokrat s prividom še živečih figur. Krogla se sprosti, se kotali, udari v skupino kegljev in če je dobro vodena, skupino uniči. Nato nastopi neponovljivo veselje tistega in slava tistemu, ki je keglje zbil. Nihče se pa še ni nikoli zahvalil krogli, ki je opravila najbolj zahtevno delo.



	Sproščeno pogleda po kegljišču. Krogle se kotalijo in žvižgajo po gladki površini, keglji pa razdraženo pokajo pri dobrem zadetku. Ta hip je konkurenčno tekmovanje dveh skupin profesoric in profesorjev prežeto z dobro voljo in smehom. Usede se na prostor za čakajoče in z užitkom opazuje tekmovalke, ki se prijetno zvijajo od nemoči s sklonjeno hojo; zvite od napora vzbujajo poželenje. Na prvi progi se starejša tekmovalka že preveč utrudi; Olga Gramar visoko dvigne roke in se preda, zato medse sprejmejo Tomaža. Čeprav ga zelo boli hrbet, zlasti pri predklonu, ga bolečina zelo ovira. Izredna moč v rokah mu pomaga, – pridobil si jo je pri fizičnem delu v času gradnje svoje hiše – da sunkovito vrže in vsakokrat podre nekaj kegljev. Nekajkrat mu spodbudno zaploskajo, zato se še bolj sprosti in še bolj zagnano vrže kroglo. Toda kmalu občuti zelo bolečo zatrdlino v stegnu. Še ima veliko volje do igre, ampak mora odnehati, ker se bolečina naglo širi proti hrbtenici. Pride trenutek, ko ga nad boki zelo boleče speče in tedaj mora obstati v nerodni drži. Poskuša se zravnati, toda če le nekoliko dvigne zgornji del telesa, ga strašno zaboli. Kot razočaran poraženec se mora sredi najbolj razburljive igre opravičiti in zapustiti kegljišče, zavedajoč se, da jim je pokvaril prijeten popoldan.



	Avto previdno in počasi vozi, neprijetno zvit za volanom v trapasti drži. Škrtajoče stiska zobe in na križiščih z veliko težavo vrti volan. Zelo dobro se zaveda: Če si bo z mazilom nekaj dni vztrajno mazal in masiral boleči del, bo sproščeno hodil.





24




	Usmerjeno izobraževanje marsikatero profesorico in profesorja spelje v negotovost, dijakinje in dijake pa v dvom učiteljevega znanja. Osnove tehnike in proizvodnje naj bi se dijakinje in dijaki učili v svojevrstnem laboratoriju, ki ga na šoli še ni in ki naj bi imel tudi razna elektrovezja za poizkuse, ampak o kakršnemkoli poizkusu praktičnega dela v gradbeništvu ni nikjer nič napisanega. Šef Marjan noče ali pa ne zna podati navodil, kako naj poteka pouk. Tomaž se mora znajti sam in tako vsi trije poučujejo vsak po svoje. Odloči se, da bo štiri ure predaval o vsem, kar piše v prvem poglavju knjige Osnova tehnike in proizvodnje, – to naj bi bil nekakšen uvod – nato pa bo z dijakinjami in dijaki v tesarski delavnici poskušal z vezanjem stikal, vtikačev, vtičnic in še z drugimi električnimi vezavami.



	Že drugi dan po njegovem delu z dijakinjami in dijaki v tesarski delavnici ga šef Marjan vpraša, kaj delajo. Mora mu povedati, kako se je odločil. Marjan ga zelo resno opozori rekoč: »Prav, ti lahko tako nadaljuješ s poučevanjem, vendar bom moral o tem poročati ravnatelju. Moram ti povedati, da me je ravnatelj že opozoril na čiščenje okrog šole. Enkrat tedensko boš moral s svojo skupino počistiti vse, dvorišče in bližnji park. Otroci so nevzgojeni, papirje in vrečke od malice mečejo naokrog; pa kose krede in papirnate igrače, ki jih sami dokaj hitro izdelajo in spustijo skozi okno. Ravnatelj je ukazal, da naj bi s prvimi letniki redno čistili okrog šole.«



	Pokorno pokima. »In kdaj pride na vrsto moja skupina?«



	»Jutri in potem vsako sredo.«



	Med njim in Marjanom ni najmanjšega prijateljstva; še vedno zelo hladno in uradno spregovorita samo tisto, kar je nujno potrebno.



	Naslednje jutro Tomaž organizira čiščenje. Parkirni prostor je zelo grdo nastlan z raznimi smetmi, od navadnih papirčkov do večjih embalažnih ostankov od mleka. Majhen park pa je videti kot pravo odlagališče smeti; med dokaj veliko travo je ogromno papirčkov in papirjev in raznih zmečkanih in zlomljenih šolskih potrebščin; še največ smeti leži tik ob šolskem poslopju. Dekleta se pačijo od gnusa, ko pobirajo razne odpadke in tudi fante nekoliko prizadene.



	V času odmora spodaj zunaj ob poslopju močno završi.



	»Prasice, svinje!« zakriči Mojca Gruja in se prime za tilnik.



	»Kako morejo biti tako nesramni!« zakriči Ivan Zaden v bližini. Jezno odvrže papirnato raketno zloženko in se naglo odmakne od stavbe.



	Tomaž stopi bliže. »Kaj se je zgodilo? Kaj imate? Mojca, zakaj si tako grdo spregovorila?«

	»Tovariš! Nekje iz zgornjega prostora pljujejo na nas! Za vrat mi je priletel grd izpljunek!«



	Tomaž grdo nagrbanči čelo, ker trapasto pomisli: ja, tako je, izmeček vedno prileti iz svinjskih ust. Izpljunek ali izmeček sta dve neprijetni besedi, neštetokrat uporabljeni kot kazen, kot greh, kot prikaz trenutnega duševnega stanja namišljene večvrednostne osebe. Izmeček je mnogokrat uporabljena beseda za prikrivanje lastne ogabnosti.



	Ni mu prijetno gledati Mojčinega brisanja; ve, kako se sebi gnusi, zato si z robcem drgne vrat bolj, kot bi bilo potrebno.



	»Jaz sem pljunek dobil na rokav,« se jezi Marko Celek in si z robcem drgne madež.



	»Lepo vaju prosim, čistita naprej, kot se ni nič zgodilo. Nekoliko stran bom pazil, da bom videl, kdo to dela.«



	Umakne se pod bližnjo krošnjo drevesa in od tam opazuje šolska okna. V prvem nadstropju pri odprtem oknu nad Mojco in Markom se tri režeče glave previdno približajo okenski polici. Zelo so previdni ali pa je Tomaž nepreviden; ko ga zagledajo, naglo odskočijo od okna. Tako, ti so pljuvali, dijaki četrtega letnika, ugotovi. Je pljuvanje vedno bilo vzrok razposajenosti ali poniževanja? Verjetno oboje. Starejši vedno zafrkavajo tiste iz nižjih letnikov. Toda pljuvati na mlajše ni zafrkancija, to je že kaznivo dejanje! Dijakinje in dijaki višjih letnikov bodo nalašč še bolj onesnaževali okolje, če jim ne bo treba čistiti; to pa zagotovo ni vzgojno ne za mlajše ne za starejše. Vsi bi se morali navaditi čistiti za seboj; vsi bi morali paziti, da ne bi onesnaževali okolja. Nekaj časa še stoji tam in zre navzgor v okna, nato ukaže Mojci in Marku, naj se odmakneta od stavbe. Ampak v njem še neprijetno vre. Dokaj jezen stopi v tajništvo. Tajnica ga vprašujoče in zelo trapasto pogleda, zato ker v stavbi teče čas pouka.



	»Kaj je novega Tomaž?« se oglasi ravnatelj iz svoje pisarne; vidi ga skozi odprta vrata.



	»Prišel sem … Saj ne vem, kako bi začel … Z dijakinjami in dijaki čistimo okolico.« Stopi naprej in obstane sredi ravnateljeve pisarne.



	»Tako je prav, okolica mora biti čista, to spada k poučevanju predmeta Osnova tehnike in proizvodnje.«



	»Nisem prišel temu oporekat, nisem se prišel zaradi tega pritožit, vendar nekaj ni v redu z našo vzgojo.«



	Ravnatelju se zmrači čelo. »Kako to misliš?« zarenči neprijazno.



	Tajnica pokuka v ravnateljevo pisarno in jezno zaloputne z vrati.



	Tomaž se zdrzne in vprašujoče ozre.



	»Kako to misliš?« ponovi ravnatelj.



	»Menim, da bi morali vsi letniki, od prvega do četrtega, čistiti okolje. To bi bilo pošteno in vzgojno. Zdaj čistimo samo s prvimi letniki v času poučevanja. Višji letniki pa prav zaradi tega, ker ne čistijo, nalašč onesnažujejo okolje in potem se še posmehujejo tistim, ki čistijo za njimi.«



	»V višjih razredih nimajo tega predmeta, zato ne bodo čistili.«



	»Ampak saj gre za vzgojo, ne za znanje.«



	Ravnatelj z roko malomarno pritiska na svinčnik kot po navadi in riše majhne nepomembne kroge na nepopisan list.

	Gleda ga in nadaljuje: »Pravilno bi bilo, da bi vsak počistil za seboj.«



	»Ti meni ne boš govoril, kaj je pravilno! Pravilno ja, vendar smo mi šola, ne pa industrijski obrat ali obrtna delavnica.« Obrne list papirja in s svinčnikom vleče vzporednice.



	Sto hudičev! Resnično je videti slabe volje! ga spreleti. Ampak kljub temu ga zajame nepričakovana zlobna trma: »Prepričan sem in vzgojno bi bilo, da bi morali vsi letniki čistiti okolje.«



	Ravnatelj ga zabodeno pogleda in z dvignjenim glasom zarenči: »Ne vem, kaj hočeš?«



	»Malo prej so iz četrtega letnika pljuvali na moje dijakinje in dijake, ko so čistili blizu stavbe.«



	»Daj no daj, saj veš, da je to mladostna objestnost.«



	»Menim, da ni pošteno, še manj pa vzgojno.«



	»Če je ali ni vzgojno, to bomo povedali mi drugi, ko bomo presodili, ko bomo o tem govorili na strokovnem kolegiju; ne pa da mi ti soliš pamet, kaj je pravilno in kaj ni, ti, ki nisi kvalificiran za to!«



	Prestrašeno pogleda in se ritensko pomika proti vratom.

	Ravnatelj ga še enkrat jezno pogleda in grdo počečka malo prej načrtane čačke.



	»Samo za to sem prišel,« plašno reče in za hip obstane. Ker pa ravnatelj ničesar ne odgovori, sunkovito zapusti pisarno in tajništvo. Na hodniku obstane in se neprijetno vpraša: Je njegovo življenje res tako malo vredno, da ga ima vedno kdo za bedaka? Odslej tudi vzgojne misli ne bo smel izreči. Kaj pravzaprav še išče tu in zakaj še dela na šoli? Za vzgojo nima pameti, za poučevanja nima znanja; vse to mu ravnatelj hoče dokazati na nedostojen način.





25




	V parku pred šolo je porjavela trava vsa siva od jutranje slane. Tomaž izstopi iz avtomobila in iz radovednosti napravi nekaj korakov po snežni trdoti, ki se škripajoče oglaša. Tako, tako, tudi to drži, da ob sončnem vzhodu temperatura še pade, šele potem ko sončni žarki segrevajo zemljo, začne naraščati. Bog ve, za koliko je temperatura padla od prvih jutranjih radijskih poročil?



	Pred šolskimi vrati stoji njegova skupina desetih dijakov brez dijakinj.

	»Dobro jutro!« jih veselo pozdravi. Vesel je njihovih razigranih pogledov. Do zdaj še ni nikomur zaupal svojih prijetnih občutkov in verjetno jih bo še obdržal zase, da se med mladimi za mnogo let pomladi in tako podzavestno podoživi čas preteklosti. »Ali hišnik še ni odklenil vrat?« reče in se nasmehne.



	Toda dijaki se v hipu zresnijo, ker vedo o hišniku vse. Že večkrat so se šušljaje jezili na njegovo malomarnost in na njegovo nenehno pijanost. Tudi zdaj, v tem hipu so videti zelo jezni in žalostni, ker so morali zaradi njega zgodaj priti v šolo, ker bodo morali zaradi njegovega pijančevanja kuriti v peči centralne kurjave.



	»Slišali smo, da ste vi novi hišnik,« se oglasi nekdo iz sredine.



	»Imate prav, danes smo vsi hišniki,« dobre volje odgovori in se rahlo nasmehne. Pozorno pogleda v vhodna vrata, se v trenutku močno zresni in tiho pomisli: Življenje je škripajoč vrtiljak! Najbolj žalostno je, da se ves čas vrti brez predhodnega opozorila, kdaj se bo zrušil. Tudi to zimo bi moral hišnik Tone kuriti peči centralne kurjave. Zdaj, ko je kurjenje zelo nujno, je pa vsak dan pijan. Vsaj to bi lahko doumel, da se mora skriti pred dijakinjami in dijaki, ne pa da vsak dan majavo in razkoračeno pohajkuje okrog šole in preklinja in žali vse, ki mu pridejo nasproti.



	»Fantje, pohiteti moramo!«



	Priganja jih, da naj se hitro preoblečejo v delovno obleko. Tudi sam naglo obesi nase modro haljo in že so pripravljeni za delo.



	V kurilnici ob steni pod oknom stoji kup pepela. Tomaž se glasno razjezi: »Včeraj bi morali Radetovi dijaki s samokolnico odpeljati pepel v zabojnik!« Pozorno pogleda v staro litoželezno peč – peč je pripravljena za kurjenje – in jeza se mu nekoliko ohladi. Potipa drugo peč in ugotovi, da je že hladna. »Včeraj so kurili v njej, moramo jo očistiti in pripraviti za jutrišnje kurjenje.« Stopi v skladišče premoga in ugotovi, da ga je dokaj velik kup v kosih in tisti hip še opazi, da je samo še nekaj butar žamanja. Globoko zamišljen se vrne v kurilnico.



	»Tovariš, ne vem, zakaj moramo mi kuriti?« se oglasi Darko Rama, majhen suhljat fant. »Mama je rekla, da to ni naše delo. Vsi vemo, da bi moral kuriti hišnik Tone, pa je kar naprej pijan.«



	Spreneveda se, poskuša ga preslišati. Dokaj umirjen privije in odvije ventile. Obstane in se zamišljeno zazre v kačasto cev nad glavo. Kaj naj mu odgovori? pomisli. Naj vsem pove, da hišnik Tone prejema plačo, če dela ali ne; da mu šola plačuje nadure za tisti čas, ko se nekoliko trezen loti nekega dela? Naj jim pove, da Tone brez sramu zmerja ravnatelja s kozlom, če mu kaj reče v zvezi s kurjenjem; zagrozi mu, da ve vse o svinjarijah, ki so se nedavno dogajale na šoli? Naj jim pove, kako je že nekajkrat skrivoma prisluhnil Tonetovemu poniževanju ravnatelja? Ne, tega jim nikoli ne bo povedal, ker bi bilo ne vzgojno. Mogoče pa dijakinje in dijaki več vedo o dogajanju na šoli pa preudarno molčijo? Vendar kljub vsemu spregovori: »Vem, vem, vse vem, vendar osebno ne morem storiti ničesar.«



	Končno v zadovoljstvo vseh v peči zagori, ogenj se razplamti; po uri gorenja termometer že pokaže, da se je voda segrela na petinštirideset stopinj. Tomaž pritisne na rdeč gumb in požene črpalko. Pozorno in zadovoljno prisluhne šumenju vode; zelo dobro jo sliši, ker je v šoli sorazmerno tiho, odvija se pouk. »Zdaj bomo počistili in to drugo peč pripravili za jutrišnje kurjenje,« reče preudarno.



	»Tovariš, ali bomo morali to zimo še kdaj kuriti?« se spet oglasi Darko Rama.

	»Ne vem. Vsak dan kurijo drugi fantje.«



	Fantje prinesejo večjo butaro žamanja in jo porinejo v hladno peč. Pripeljejo več samokolnic premoga in ga nasujejo na butaro.



	»Jaz ne morem več nalagati!« zastoka Robert Zgore in lopato vrže v kot.



	»Zakaj?« je radoveden, preseneti ga.



	»Zato ker pri nalaganju premoga praskam z lopato po betonu in s tem povzročam neprijeten zvok, ki mi mravljinčasto potuje skozi hrbtenico.«



	Tomaž ve, da je tudi to možno. »Prav, pridruži se skupini pri odvozu pepela!« Pozorno pogleda v peč, v kateri so zjutraj zakurili in glasno ugotavlja: »V peči je že vse pogorelo. Še nekaj samokolnic premoga bomo pripeljali in ga nasuli na žerjavico, potem pa bo sledil daljši odmor.«



	Vrata se s treskom odprejo in zaprejo. » Kaj pa delate?«



	Vsi se prestrašeno ozrejo, pri vratih razkoračeno stoji hišnik Tone.

	»Eh, kurc vas gleda! Kdo pa vam je ukazal kuriti?« zarenči.



	»Ravnatelj,« se oglasi Tomaž z umirjenim glasom.



	»Ravnatelj je zame navaden drek!« zarenči in z desno roko zavrta v zrak.

	»Zato smo zakurili, da nam bo toplo,« še umirjeno poskuša obrniti pogovor.



	»Zato sem jaz tukaj, da bom kuril,« se zadere.

	»Saj boste lahko še kurili Tone, vendar smo za danes že zakurili,« reče nežno. Toneta bi tudi pobožal, samo da bi se umiril in odšel.



	»Prekleti kurc, kaj pa ti veš, kako je treba kuriti!« se zadere zelo grdo in nesramno.



	Ne zdi se mu vredno, da bi se še pogovarjal z njim. Skozi premogovno odprtino vstopi v skladišče, tam obstane in se vprašujoče zamisli: Ali naj se besedno bode s pijancem? Saj je vsak pijanec izgubljen v svojem duševnem parku. Vsak pijanec je nenehni iskalec najlepše in najkrajše poti, kjer so nenehno opojne rožnate vonjave. Ker ne najde zaželenega, se zaradi nenehnega iskanja še bolj omamlja z alkoholom. S Tonetom so že bile težave in še bodo; do zdaj se še ni nihče nikjer s pijancem modro pogovarjal.



	Tone se zamaja do prve peči, odpre vrata, pogleda vanjo in zagodrnja: »Kurc pa tak ogenj! Vsi na šoli ste za en kurc! Še kuriti ne znate! Jaz bom pripeljal premog in tako zakuril, kot je treba!« Zgrabi za prazno samokolnico in jo odpelje v skladišče premoga.



	Tomaž mu sledi. Skladiščni betonski strop je domnevno nizek za Tonetovo višino, vendar še toliko visok, da ga z glavo ne doseže, toda kljub temu po nepotrebnem s sklonjeno glavo rine samokolnico in tako zgublja še tisto malo osebnega ravnotežja. Zgrabi za lopato, jo zarine v kup premoga in jo poskuša dvigniti. Zgodi se tisto, kar je Tomaž pričakoval. Lopata vrže Toneta v kup premoga. Neprijetno zastoka in obleži z nosom zarinjen v črno zlato. Tone! Veliki Tone! Želel je biti košarkar.



	Fantje, ki so se med tem zbrali pri vhodu, se neprijetno zarežijo.



	Tomaž se nervozno ozre: »Ne smejte se, pridite bliže, dvignili ga bomo!«

	Pristopijo zelo resno.



	Ko Toneta postavijo na noge, divje zamahne okrog sebe in se grdo zadere: »Prekleti kurci, pustite me!«



	Tomaž se zaskrbljeno ozre po fantih. Nekako ga morajo odstraniti, ker s svojo pijano pametjo zelo slabo vzgojno vpliva na vse. »Tone, ravnatelj vas je iskal,« reče z mehkim glasom.



	Toda hišnik in kurjač Tone se ne pusti preslepiti. »Kurc ga gleda! Ravnatelj je baraba! Kar naj me išče! Jaz marsikaj vem! Za vse svinjarije vem! Za vse svinjarije, ki so se dogajale na šoli! Samo naj mi kdo reče … Šel bom in povedal … Vse bom povedal!« Zabodeno bulji v dijake. »Ne glejte me tako debelo! Za vse svinjarije vem … Vse bom povedal!« Grdo cmoka in še grše pogleda okrog in zarenči: »Žejen sem!«



	»Tovariš Tone, najbolje bo, da greste v gostilno in si tam pogasite žejo,« mu nežno svetuje Darko Rama in se prijetno nasmehne.



	»Ja, tovariš hišnik, zagotovo si boste tam pogasili žejo,« mu zborno svetujejo brez zafrkancije.



	»Ja, prav imate … Saj grem,« umirjeno reče. Potem pa še grdo zarenči: »Kurc vas gleda!« Neprijetno zamahne z roko in odide.



	Tomaž se globoko oddahne, toda Tone vzame s seboj vso njegovo dobro voljo. Zaskrbljeno se vpraša: Kaj dijakinje in dijaki mislijo o šoli? Mogoče zelo resno sprejemajo Tonetovo besedičenje? Bog ve, kaj Tone govori dijakom, ko ni nikogar zraven? Bog ve, kaj v gostilni govori o šoli? Zagotovo tisto gostilniško besedičenje pride prej ko slej dijakinjam in dijakom na uho. Je že tako; takšnega, kot je Tone, poslušalci resno poslušajo in mu hinavsko kimajo; tisti za hrbtom se mu pa potihoma režijo. Seveda, režijo se obema: tistemu, ki kozlarije pripoveduje, in tistemu, ki naj bi jih povzročil. Pri vsem tem pa je še najbolj smešno spoznanje, da v šoli učenosti in v hramu poštene vzgoje vsi povzročajo nerazumljive svinjarije in bedarije. Nehote se zazre v skladiščni kot in šele takrat opazi, da tam ni več nobene butare žamanja. Ta hip se mu misel trapasto obrne: Butara je šop vej ali večjih lesenih odrezanin, ki naj bi samostojno zagorele in peč prijetno segrele, istočasno pa v peči še pregrele premog in ga tako prisilile h gorenju. Butara je tudi šop palic, ki drži zelenje velikega velikonočnega šopka. Butara je lahko tudi več glav, povezanih z neko ideologijo; v želji, da je ne bi vrgli v peč za segrevanje naroda, temveč da bi vse držala pokonci kot pri velikonočnem žegnanju. Če uprava šole ne bo nabavila lesenih butar, bodo v šoli v naslednjih dneh zmrzovali. Obrne se k dijakom. »Grem v tajništvo, vi pa medtem počivajte.«

	Potrka, vstopi in obstane za vrati.



	Tajnica pa, kakor vedno v zadnjem času, kot ga ne bi videla, še dolgo piše na pisalni stroj in se spreneveda.

	Tomaž se jezno obrne in prime za kljuko.

	»Prosim! Kaj želite?« se zadirčno oglasi.



	»Takoj moramo naročiti voz žamanih butar s poudarkom, da naj jih pripeljejo še danes.«



	»Pred tednom dni smo jih naročili. Trenutek, vprašala bom Drvopromet.« Zavrti telefonsko številčnico.



	Tomaž pozorno prisluhne in iz pogovora izlušči, da so žamanje že dostavili in da imajo že podpisano dobavnico.



	Tajnica odloži slušalko in se debelo zazre vanj. »Žamanje je bilo dobavljeno predvčerajšnjim. Računovodkinja je podpisala dobavnico. Stopite do nje in vprašajte.«



	Molče pokima in gre.

	V računovodstvu, v majhnem prostoru z velikim oknom stoji pisalna miza najnovejše izvedbe. Levo čez celo steno stoji velika omara, v kotu blizu okna pa stoji majhna palma in nežno izsteguje liste proti svetlobi. Blizu palme zgrbljeno sedi zelo suha ženska Darja Krega; pred nogami ji gori električna peč. Z velikimi rjavimi očmi ga vprašujoče pogleda in lične kosti ji še močneje izstopijo. Videti je zelo utrujena in živčno izžeta.



	Kot bi mu bilo nerodno, se najprej odkašlja, potem spregovori: »Predvčerajšnjim so nam iz Drvoprometa dobavili voz žamanja, toda ni ga v kurilnici.«



	Nekaj časa ga zabodeno gleda skozi priprte veke in neprijetno stiska ovenele ustnice, nato jezno reče: »Kako? Ne razumem? Saj sem podpisala. Šofer je rekel, da je odložil za šolo. Pojdite in poglejte, prosim!«



	»Vem, za šolo ni žamanja. Sinoči bi ga videl, ko sem obšel šolsko poslopje, ko sem ocenjeval, koliko je okolje spet onesnaženo.«



	Računovodkinja vstane, iz omare vzame zajeten register in ga položi na mizo. »Prosim, poglejte, našli boste dobavnico; verjemite mi, nisem se zlagala; poiskala bi, pa nimam časa, ker moram obračunati plače.« Trudno se usede nazaj za mizo; računski stroj spet zaropota.



	Register se v obliki velike debele knjige pojavi pred Tomažem z vsemi njegovimi skrivnostmi. Vznemiri ga in mu nepričakovano pospeši krvni obtok. V trenutku neumno pomisli: Register je kot ploščato debela papirnata glava z neštetimi spomini. Človek je že mnogokrat v papirnato ploščato glavo vložil tisto, kar ni želel vložiti, pa je moral in tako nehote zgodovinsko zabeležil svoje in še razne druge svinjarije.



	Register potegne k sebi, k vogalu mize primakne stol in se usede. Nespretno ga odpre in prelistava. Obide ga strast neznanega odkrivanja. Kmalu najde iskano podpisano dobavnico, ampak še prelistava, ker je prijetno vznemirjen; pozabi, da je računovodkinja v bližini.



	Računovodkinja Darja opazi njegovo radovednost, zato ga opozori: »Saj ni tam zadaj, nekje na sredini mora biti; ne, bolj na začetku mora biti!«



	Kljub temu se še trapasto spreneveda. Nerodno lista nazaj in z velikim zanimanjem naglo prebira in spoznava, za kaj vse prihajajo računi na šolo. Več jih je, v katere močno podvomi, če so prišli na pravi naslov. Med njimi opazi račun za gostinsko storitev v vrednosti treh njegovih mesečnih plač z datumom tega zadnjega meseca. Le kdo so bili tistega dne v gostilni Grozd ter zajedli in zapili tako veliko vsoto? neprijetno pomisli. Saj tistega dne ni bilo nobenega nenavadnega obiska na šoli in nikakršnega slavja? Hišnik Tone je rekel: Za vse svinjarije vem! Mogoče je to res? Bog ve, kaj vse se dogaja na šoli?



	»Ste našli? Menda niste nepismeni! Ne glejte zabodeno v tisto, kar vas ne briga!«



	Zdrzne se. »Ne, še ne, nisem še našel.«



	»Saj sem rekla, da mora biti nekje na začetku!«



	Še pozorno obrača liste, ampak ta hip mu je že žal za spoznanje, ki ga je po nepotrebnem vznemirilo. Ponovno najde dobavnico in še enkrat prebere datum in naslov. »Našel sem!« reče z dvignjenim glasom. Ta trenutek se mu posveti, zakaj šofer ni raztovoril za šolo; naslov je bil pravi, toda hišna številka je bila napačno naslovljena za eno številko. Pove ji, kaj je ugotovil.



	»Boste šli pogledat, če je žamanje tam?«



	»Seveda.« Zapre register in odide.



	Pri sosednji zgradbi, tam za hišo na nevidnem delu opazi žamanje, kako grdo razmetano leži naokrog.



	Dijaki njegove ugotovitve niso veseli, tudi zato ne ker nošenje žamanja od sosednje stavbe do šolske kurilnice od njih zahteva dodaten napor.

	Po tisti ugotovitvi ga še dolgo grize spoznanje, da računovodkinja zelo površno opravlja svoje delo in kaj vse lahko nekontrolirano in širokogrudno plača šola. Bog ve, kako ravnatelj in nekateri drugi na šoli nesramno izkoriščajo računovodkinjo Darjo. Verjetno je hišnik in kurjač Tone opazil že marsikaj in odkril marsikatero namerno in nenamerno lumparijo. On se zelo dobro zaveda, če bo nekje povedal vse, kar ve, bo zagotovo nekomu zagrenil doslej mirno in udobno življenje, zato so vsi do njega sladki, čeprav Tone vsem brutalno in nesramno vrača sladkost in osupljivo izkorišča njihovo nečastno zaupanje; in še za morebitno postorjeno delo v času delovne dobre volje mu za to mesečno plačajo v obliki nadur.





26




	Tega leta sredi februarja zapade pol metra snega. Ceste so ozke in nevarne, levo in desno so zapolnjene z visokim snegom. Ampak Tomaž se kljub temu vozi v službo z avtomobilom; no, prisiljen je v takšno vožnjo, ker mestni avtobusi vozijo neredno in z veliko zamudo. Mora pa biti zgoden, saj hoče biti ob pravem času v šoli.



	Pride zelo neprijetno jutro. Spet mora z dijaki zakuriti v peči centralne kurjave. Avto parkira pred šolo, izstopi in presenečen obstane; pred šolskimi vhodnimi vrati ni nikogar. Stopi za desni in za levi vogal, toda dijakov ni nikjer. Pokljuka na vhodna vrata in vrata se odprejo. Močno zaskrbljen se napoti v kurilnico in trenutna skrb ga v hipu zapusti; njegovi fantje so že oblečeni v delovne obleke. Ko pa zagleda hišnika Toneta, kako neprijetno majav stoji sredi njih, za glavo višji od najvišjega, se mu skrb povrne in podvoji. Obstane v bližini in nekaj minut pozorno posluša Tonetovemu predavanju, kako se uspešno zakuri v peči in kdaj, ob kakšnem vremenu pritisne dim nazaj, ki zelo hitro in neprijetno napolni kurilnico; in še kurjačeva pljuča. Ko pa se Tone obrne in ga zagleda, divje zarenči: »Aaa si prišel! Kurc te gleda! Misliš, da ne znam kuriti? Da boš vedel, jaz sem že kuril v peči, ko se tebi še sanjalo ni o pečeh!«



	Tomaž težko obvlada svoj izbruh. Ve, da ga nalašč žali, zato umirjeno reče: »No, no, Tone, saj vam verjamem, vendar menim, da ste že zjutraj navsezgodaj nekoliko preveč gibljivi. Ne vem, ali ste pa morda že utrujeni.« Čeprav je Tone nekaj let mlajši, ga noče tikati. Če bi ga tikal – tako je prepričan – bi bilo slišati preveč prijateljsko pa še za dijake ne bi bilo vzgojno; in še njegovo tikanje bi Tone lahko razumel kot poniževalno zafrkancijo. Seveda, Tone ga lahko tika zaradi pijančeve nerazsodnosti.



	Tone ga zabodeno pogleda in zarenči: »Ti meni ne boš ukazoval!«



	»Tega niti ne mislim.«



	»Tako je prav!« Zasuka se na levi peti in se neprijetno opoteče. Prime se za steno, trzajoče telo nekoliko poravna in strumno odkoraka k izhodu.



	»Tovariš! Ali ga šola res ne more poslati na zdravljenje?« se oglasi Luka Grelc, visok suh fant z aknastim obrazom.



	»Ne vem, baje bi pri zdravljenju morala sodelovati žena, ampak tudi sama zelo rada izprazni kozarec.«



	»Slišali smo, da Tone kljub vsemu prejema mesečno plačo.«



	»Mogoče, ne vem, ljudje marsikaj govorijo. Fantje, dajmo, zakurimo! Luka, prinesi naročaj odpadnega papirja!« reče in uspešno preusmeri pogovor; mora ga preusmeriti, takoj mu je nekoliko lažje; o tem se ne bi hotel pogovarjati z nobeno skupino. Kljub temu ga neprijetno razjezi, ker so ga tudi drugi dijaki že nekajkrat presenetili z isto izjavo in mu tako nehote povedali, da vedo o šoli več – tudi o profesoricah in profesorjih in o šolskem poslovanju – kot sam.



	Tokrat so fantje zelo pridni. V peči kmalu zagori tako, kot so si želeli; nato se lotijo čiščenja naslednje peči in vsega potrebnega dela za jutrišnji dan kurjenja.

	Ko jih opazuje, ga neumno prešine: Če hočeš nekje zakuriti, moraš najprej podkuriti. Podkuriš pa lahko tudi z vročimi besedami in tako nekomu zanetiš zelo vroč duševni požar. Človek največkrat skuri tisto, z besedami ali z ognjem, kar je v mnogih letih z znojem prigaral.



	V opoldanskem času, ko dijaki vozijo pepel v zabojnik, se spet pojavi Tone, močno rdeč v glavo, zabuhla lica mu ohlapno visijo proti ušesom. Nekaj časa jih ognjevito in sovražno opazuje, nato zelo glasno zarenči: »Pustite, bom jaz!« Grobo odrine dva dijaka, ki želita naložiti s pepelom napolnjeno posodo na samokolnico. Fanta se vprašujoče spogledata in odstopita. Tomaž je presenečen; zelo dobro ve, da Tonetu ne smejo ugovarjati. Tone zgrabi za posodo, toda nikakor je ne more dvigniti, jezno brcne vanjo in se renčeče zadere: »Prekleta kurba, ti se mi ne boš upirala, ti mene ne boš zafrkavala!« Divje potrese posodo; hoče jo ponovno dvigniti, ampak tudi zdaj se mu upre, Tone pa zdrsne alkoholno prežet poleg nje na tla.



	»Naj vam pomagam Tone?« reče Luka Grelc in mu ponudi roko.



	Tone se nerodno usede, se nasloni na posodo, trapasto zamahne z roko in zarenči: »Prekleti kurc, pojdi se učit, ne vem, kaj še počneš tukaj v kurilnici!«



	»Fantje, pojdite na malico! Čez pol ure se morate vrniti!« reče Tomaž in tako poskuša rešiti zamorjen prizor. Ta hip ga neprijetno vzdušje zgrabi za grlo in ga duši. Neprijetno vzdušje ves čas nekje lebdi in čaka na priložnost. Tokrat se je vrinilo med dovodne in odvodne cevi in se od tam vsem trapasto reži, ko poskušajo v miru prijetno segreti šolsko poslopje.



	Tone še ne zleze na noge. Tomaž ga prime pod pazduho in mu poskuša pomagati. »Tone, spodrsnilo vam je,« reče v opravičilo in mu še pomaga.



	»Prekleto sranje, na tej šoli je vse za en kurc! Tudi vodstvo je za en kurc, vse je za en kurc!« grdo godrnja in se pobira.



	»Najbolje bo, da greste v stanovanje in se zvrnete na posteljo.«



	»Ti boš meni ukazoval prekleti kurc? Ti meni ne boš ukazoval!« se zadere in ga ognjevito pogleda; končno le obstane na zvitih nogah in se neprijetno maje.

	Tomaž ga molče zapusti. Težko gleda njegovo alkoholno obnašanje. Na hodniku mu zastane korak. Ja, popolnoma je zasvojen z alkoholom. Tako! Seveda! V zasvojenosti je skrita nepreudarnost tistega, ki se z njo igra. Zasvojenost je strašna moč obsedenosti, je močna duševna razklanost v času manjvrednosti. Zdrzne se.



	V pisarni se za svojo pisalno mizo sesede na stol in pozorno zazre v kup nepregledanih delavniških dnevnikov. Tiho se vpraša: Kaj naj tokrat pove dijakom, kaj morajo vpisati v dnevnik? Potem se še vpraša: Ali spada poznavanje centralnega kurjenja k predmetu Osnova tehnike in proizvodnje? Seveda spada, ampak ne tako, da dijaki postorijo delo, ki bi ga moral opraviti nekdo drug, v tem primeru nenehno pijani Tone. Zagotovo pa je tudi to vzgojno, ker le tako lahko nazorno vidijo, kako alkohol uničuje človeka. Toda tisto, da Tone prejema mesečno plačo zato, ker nenehno pije, zagotovo ni vzgojno. Nesmiselno bi bilo dijake prepričevati o nasprotnem; lahko bi mu zabrusili, da jim laže. In če je tako, kakšen smisel ima njegovo poučevanje, če ne sme govoriti resnice; lagati ne sme, srednje poti pa ni. Življenje ima več odtenkov, to je res, toda nič ni med poštenjem in lažjo. Bo še zdržal nekaj časa na šoli pod takimi pogoji? Grdo udari po kupu delavniških dnevnikov in tako neprijetno stre pajka. Vprašujoče se zazre v svojo uro na roki; ta ga opozori, da je že minil čas za malico.



	Dijaki so že zbrani v kurilnici, sedijo na lesenih butarah, ki so zložene v kotu in se pomenkujejo.



	»Tovariš! Ali bomo morali to zimo še kuriti?« se oglasi Luka Grelc, fant, ki je največji med njimi.



	»Verjetno še, ko boste prišli ponovno na vrsto.«



	»Saj to ni naše delo, to ne spada k učenju,« se še oglasi Luka Grelc.



	»Kaj spada in kaj ne spada k učenju, ne morete vi odločati.«



	»Preklete kurbe, saj ničesar ne vidim!« zaslišijo Tonetov glas skozi odprta kurilniška vrata.



	Tomaža vroče spreleti: Spet bodo težave!

	Tone pridrsa do kurilniškega kota, do zložljive lestve, ki stoji tam skladiščena. Mlahavo jo zgrabi in si jo naloži na ramo.



	»Kaj pa boste z lestvijo, Tone?« ga vpraša Tomaž prijazno in ga tako poskuša zaustaviti. Toda Tone se našobi in molče odmaja. Stopi za njim.



	Nenadoma se obrne. »Prekleti kurc, kaj te briga, kaj bom z lestvijo! Sem hišnik ali nisem?« zarenči.



	»Seveda ste.«



	»No, tako, zato pa prijetno stisni gobec!« še zarenči in se na ves glas zakrohota.





	Dijaki se spogledajo in se nasmehnejo.

	Tomaž ta hip ne ugane, ali so se zato nasmehnili, ker je Tone spet močno pijan in se tako obnaša kot trapasti klovn, ali zato ker je uspešno nadrl njihovega učitelja.



	Dijaki zgrabijo za orodje in čistijo kurilnico.

	Tomaž še sledi Tonetu.

	Tone v veži, na betonskem tlaku, pod stropno svetilko namesti lestev.



	»Kaj pa boste delali, Tone?« ga zelo vljudno vpraša.



	»Nič te ne briga, prekleti kurc!« zarenči.



	»Saj niste sposobni za na lestev.«



	»Ti boš meni govoril, ti, kaj sem in kaj nisem sposoben! Ali ne vidiš, da je pregorela žarnica?«



	»Vidim! Vendar boste padli z lestve!«



	»Tovariš, ali naj tiste drobne trske, ki so pomešane s pepelom, odpeljemo v zabojnik?« se oglasi Luka Grilc za njegovim hrbtom.



	Ozre se in pomisli.

	Medtem se Tone že dokaj spretno povzpne za nekaj klinov po lestvi navzgor, dokaj hitro je z glavo v višini nekako treh metrov. Nerodno iztegne roko, da bi odvil pregorelo žarnico in se močno zamaje.



	Luka zavpije: »Padel bo!«



	In že zaropoče; top udarec neprijetno zadoni v hodniku.

	Tomaž močno prestrašen za hip obstane poleg; lestev se še grozeče maje in se hoče zvrniti nanj; zdrzne se in jo naglo zgrabi. Nato zelo glasno ukaže: »Luka, steci v tajništvo in povej, kaj se je zgodilo! Brž naj pokličejo rešilnega!«



	Luka uboga.

	Tomaž položi lestev ob zid vzdolž hodnika, nato se skloni k Tonetu. Iz nosu in ušes mu kaplja kri. Počasi in previdno ga obrne na desno stran, da se ne bi zadušil s krvjo.



	Luka se vrne.

	»Si jim povedal, kaj se je zgodilo, so poklicali rešilnega?«



	»So.«



	Pretresena obstaneta poleg ležečega, ki še občasno zastoka.

	Iz kurilnice pridejo dijaki; zberejo se v bližini in samo nemo zrejo v poškodovanca.



	Tomaža prešine neprijetna ugotovitev, da jih je Tone spet presenetil. Seveda! Presenečenje je vedno na preži pri vsakem koraku; tudi za hišnim vogalom, v toaletnem prostoru, v postelji, na cesti, pri učenju, povsod, povsod, tudi v tem hodniku je bilo. Kdo bo znal pravilno našteti vsesplošno prisotnost?



	Piskajoči zvok rešilnega avtomobila, ki kmalu zamre, srhljivo pripotuje v temen hodnik.



	Tomaž steče k vhodnim vratom.

	»Kje je ponesrečenec?« je kratko vprašanje moža v beli halji.

	»Kar za menoj!«



	Moža z nosili pohitita za njim.

	Prvi se skloni k Tonetu in mu otipa pulz. Neprijetno odkima. »Ne vem, pohitela bova!«



	Spet zatuli sirena, zasliši se cviljenje gum.

	Tomaž pred vhodnimi vrati še dolgo zre za avtom, nato se žalostno ozre na šolsko poslopje; na oknih vidi mnogo vprašujočih obrazov, nikakor se ne more umiriti; brez volje do dela nekaj časa še hodi po šoli, saj je močno pretresen od doživetega; nekajkrat gre brez potrebe iz kurilnice v svojo pisarno in se dokaj hitro vrne.



	Čez nekaj časa se napoti v tajništvo.

	»Ste bili zraven, ko se je zgodila nezgoda?« ga strogo vpraša tajnica.



	»Ja, bil sem,« reče žalostno in nerodno poškili proti ravnatelju; vidi ga skozi odprta vrata.



	Ravnatelj se mu približa. »Poskušaj mi čim bolj natančno povedati, kako in kaj se je zgodilo.«



	Potrudi se in mu pove.

	»Spet bodo sitnosti,« zastoka ravnatelj in se namrščen nasloni na vratni podboj.



	»Mogoče bomo več vedeli, če vprašamo v bolnišnico. Prosim, vprašajte v bolnišnico, kako je z njim?« zagrenjeno zagode, obrnjen k tajnici.



	»Seveda.«



	Tomaž močno vleče na ušesa, že iz njenega pogovora hoče izluščiti, če je Tone še živ.

	»Aaa, že med prevozom!« se začudi tajnica.



	Te besede mu povedo vse, povedo mu tisto, česar se je najbolj bal.

	Ravnatelj stopi k tajnici, kot bi ji hotel nekaj povedati na uho, vendar dokaj glasno reče: »Prosim, Marija, skličite sestanek sveta šole!«



	Tomaž spozna svojo nepomembnost, ritensko se pomakne do vrat in pisarno neopazno zapusti.



	Čez dva dni je pouka prost dan. Ob enajstih naj bi bil Tonetov pogreb na mestnem pokopališču. Uro pred pogrebom dijakinje in dijaki, profesorice in profesorji in učitelji krenejo v sprevodu proti pokopališču. Vsi gredo v parih, le Tomaž hodi sam. Ker zelo sovraži smrt, mu je bilo že od nekdaj zelo neprijetno na kateremkoli pogrebu. Smrt je sprejemal kot kazen, ki naj bi bila nepošteno izvršena, zlasti nad dobrim in poštenim človekom. Vedel je, da bo nekoč moral umreti, vendar je misel nerazumevajoče zavračal, kot da ne bi smel nikoli umreti. Toda tokrat kljub vsemu tega ne občuti, verjetno tudi zato ne, ker Tone ni bil ustvarjalen, ničesar koristnega ni postoril za človekovo prijetnejše bivanje; zato Tomaž zdaj hodi umirjeno brez najmanjšega obžalovanja Tonetove smrti. Ampak pri odprtem grobu mu telo le nekoliko zadrgeta, zmrazi ga. Naglo se odmakne, ker ga ta hip prešine spoznanje, da je mrazenje neprijetno opozorilo na nekaj nepričakovanega. Še nekoliko bolj se oddalji od odprtega groba. Nehote pomisli na nekaj minut nazaj, kako se je moral preriniti do mrliške vežice, kako se je vprašujoče zazrl v krsto, v Toneta, ki je ležal tam vsem v posmeh, razkošno debel in lepo obrit z napihnjenim obrazom. Zdelo se mu je, kot bi še na parah hotel poudariti svoje prepričanje o lepoti in pravilnosti alkoholnega življenja. Začudi se sebi, da kljub vsemu stoji za pogrebno skupino ravnodušen; verjetno zato ker za Tonetom ni ostalo drugega kot jokajoča žena; pa še v ženino iskreno čustvovanje podvomi, ker so šolske opravljivke vedele povedati, da ko je vinjena, gre tudi z drugim v seksualno ljubljenje. Še se nekoliko odmakne in obstane pri skupini dijakov. Od daleč sledi spuščanju krste v jamo; sledi zadnjemu dejanju, sledi tihemu dogovoru človeka z zemljo: Vzemi, kar si mi podarila, bilo je že od nekdaj tvoje! Dijakinje in dijaki se iz radovednosti dvignejo na prste, nekateri se za hip povzpnejo na bližnji nagrobni robnik ter z iztegnjenim vratom poskušajo slediti obredu. Nad odprtim grobom najstarejši profesor inženir Marcel Kremžar iz žepa potegne listič in bere. Tomaž pozorno prisluhne zlagani hvali človeku, ki zdaj ne sliši ničesar več. Neprijetno se vpraša: Ali se je že kdaj zgodilo, da se je pri odprtem grobu kdo glasno razjezil ter grajal pokojnika? Ne, če ga ni nikoli pohvalil, ga je zagotovo ob času pokopa v svoje veliko zadovoljstvo in v zadovoljstvo vseh; najbolj pa v pokojnikovo zadovoljstvo, ker ne more slišati pohvale. Je res treba lagati pri grobu? Profesorice in profesorji lahko zdaj s skritim nasmeškom prisluhnejo govoru. Ampak kaj pa dijakinje in dijaki? Hišnik in kurjač Tone Frfar zagotovo ne zasluži pohvale. V tem trenutku resnično od mnogih zasluži tiho zahvalo, ker mu je uspelo, da je v grob odnesel vse, kar je videl in vedel, kot se je o tem slikovito izražal, o svinjarijah na šoli. Zdrzne se in se vprašujoče zazre v ravnatelja, ki dokaj ponosno stoji v bližini. Bog ve, koliko lažje mu je zdaj pri duši; bog ve, kako bolj sproščeno je spal zadnji dve noči. Verjetno s komisijo ne bo imel težav pri rekonstrukciji nesreče.





27




	Zadnji čas je na šoli zelo živahno. Profesorice in profesorji se ob prostem času grupirajo in intenzivno razpravljajo, ker vsak poskuša sestaviti nov pravilnik o osebnem dohodku, ki naj bi bil najbolj po volji njemu, ne glede na druge sodelavce. V tem razburljivem času usmerjenega izobraževanja postane utečeno poučevanje nepomembno, nevredno in nezanimivo. V zbornici se zbirajo po predmetnih skupinah in razpravljajo, potem pa svoje predloge nabijejo na oglasno desko tako, da so vsem na vpogled.



	Tomaž se vsak dan v zbornici zadrži nekaj minut neprijetno stoječ pred oglasno desko in hudomušno ugotavlja vrednostno tekmovanje med skupinami. Vsaka poskuša prikazati svoj predmet za kar najbolj pomemben z mnogimi nalogami in z veliko obremenitvijo delovnega časa. Zabavno mu je, ko ugotavlja, kako se vsi na račun drugega po svoje sprenevedajo in se po svoje borijo za čim večji kos pogače, ki je šoli dodeljena od oblasti.



	Učitelji predmeta osnove tehnike in proizvodnje ne smejo sestaviti svoje predmetne skupine za ocenjevanje, ampak ocenjevalno pripadajo k predmetni skupini tehnično risanje. To skupino pa poučujejo inženirji arhitekti; ti pa ne dovolijo, da bi učitelji osnove tehnike in proizvodnje sestankovali z njimi. Tako učitelji predmeta osnove tehnike in proizvodnje pri ocenjevanju svojega predmeta ostanejo prepuščeni sami sebi brez potrebne moči vplivanja na najboljšo oceno. Šefu Marjanu se ni težko sestati z Viktorjem in s Tomažem, ker se enkrat tedensko vsi – po časovni razporeditvi poučevanja – ob istem času srečajo v pisarni.



	Spet pride neprijetno jutro, ko šef Marjan pove, da bodo imeli po dvanajsti uri sestanek. Na hitro pripravijo nekaj predlogov, toda visoke težavnostne stopnje njihovega poučevanja in vzgoje ne morejo prikazati. V času sestanka se močno trudijo. Na vse strani obračajo učne ure in tako želijo prikazati nekaj velikih težav pri poučevanju, ampak kljub vsemu ne morejo zahtevati več točk od osnovnih, kot jim jih pripada po izobrazbi.



	 Ko se vrnejo v pisarno, so že precej utrujeni. Šef Marjan se pozorno zazre v Tomaža: »Ravnatelj je ukazal, da moramo z dijaki napraviti lesen rebrast pod za kemijski laboratorij.«



	»Ker me vprašujoče gledaš, sklepam, da naj bi ga izdelali z mojimi dijaki,« se oglasi.



	»Tako menim.«



	»Ukaz je ukaz,« zagode slabe volje in skomigne z rameni. »In kdaj moramo začeti z delom?«



	»Oglasi se pri ravnatelju, z njim se boš pogovoril o vsem.«



	»Se mudi?«



	»Rekel je, da se moraš še danes zglasiti pri njem.«



	Učitelj inženir Viktor počisti mizo in nadaljuje z že začetno skico za risanje načrta nekega ostrešja. Očitno je zanj konec sestanka.



	Tudi Tomaž obmolkne. Ko pa pozorno pogleda Viktorja, trapasto pomisli: Načrt ostrešja povzroča prijetne sanje ob drgetajočem pogledu na lepo razporejene črte na papirju. Tudi Viktorjeva roka izdaja brezbrižnost do vsega, kar se dogaja na šoli. Verjetno se počuti odrinjenega, ker bi moral biti on, inženir, šef poučevanja predmeta Osnova tehnike in proizvodnje. Tako, on bi moral biti šef, čeprav nima strokovnega in pedagoškega izpita; saj ga tudi šef Marjan nima, današnji šef skupine še ni opravil nobenega zahtevanega izpita za učitelja.



	Inženir Viktor se s hrbtom udobno nasloni na stol; od daleč se zazre v svoje narisane črte in zabrunda: »Če bi ravnatelj meni rekel, naj z dijaki napravim pod, bi mu brž odgovoril, da se ne mislim ukvarjati s tem, ker bom poučeval samo še do konca tega šolskega leta.« Vzame risarsko orodje in nadaljuje z risanjem.



	»A tako, grem, ker moram k ravnatelju,« zabrunda Tomaž. On je edini učitelj poučevanja osnova tehnike in proizvodnje, ki ima ta hip strokovni in pedagoški izpit.



	V šolskem poslopju je spokojno mirno, nekatera razredna vrata so odprta, ker je prostor že prazen. Za nekaterimi zaprtimi vrati pa še poteka pouk.



	Po hodniku pride ravnatelj in ga preseneti. »Rečeno mi je bilo, naj se oglasim,« zastoka. Spet mu je nerodno nadaljevati stavek in reči pri tebi ali pa v tvoji pisarni. Vikati ga pa noče.

	»Kar noter pojdi in me počakaj, pridem takoj!«



	Tomaž mora mimo tajnice, zato vljudno pozdravi.

	Malomarno mu nekaj zamrmra.

	V ravnateljevi pisarni se neudobno usede za podolgovato mizo, se nerodno nasloni nanjo in z roko podpre trudno glavo. Tajnica ga je spet vznemirila, čeprav je že navajen raznih nevljudnosti, ampak tisto njeno mrmranje, ki naj bi bil odgovor na pozdrav, ga močno ponižuje. Le kje, hudiča, je spet kaj napačnega storil? Vrta in vrta po spominu o vsem, kar se je v zadnjih dneh zgodilo, pa ne najde ničesar, kar ne bi bilo normalno.



	Ravnatelj vihravo zapre vrata. »No, tako, zdaj se bova pa midva pogovorila!« spregovori zelo glasno. Usede se nasproti in ga vprašujoče gleda. »Ti je Marjan povedal, zakaj sem te poklical?«



	»Omenil mi je, da gre za neki pod.«



	»V kemičnem laboratoriju so betonska tla zdaj v tem času zelo hladna. Prejel sem nekaj pritožb od dijakinj in dijakov. Ker je tvoja prvotna izobrazba tesar, sem prepričan, da boš z dijaki znal napraviti tak pod, ki se bo po določenih kosih dvignil; ker bi le tako čistilka z lahkoto počistila tisto, kar bi padlo skozi rege. Kaj meniš, bi ti to lahko naredil z dijaki?«



	»Bi! Vendar bom najprej moral zrisati in določiti posamezne elemente. Še prej bom pa moral izračunati količino lesa.«



	»Seveda, se razume, najprej boš moral storiti to.« Stopi k pisalni mizi, vzame list papirja in svinčnik in se vrne. »Takšen naj bi bil pod.« Naglo s svinčnikom potegne nekaj črt. »Rege naj bi bile centimeter široke. Takole!« Povleče vzporednice, nato še prečke. »Do kdaj bi ti to zrisal?«



	»Nimam veliko časa. Menim, da najhitreje v tednu dni.«



	Globoko se zamisli, potem pa zagode: »Prav, čez teden dni mi boš pokazal in povedal.«



	Tomaž vstane in hoče oditi.

	»Ne, sedi! Še nekaj se morava pogovoriti.«

	Zasluti nekaj neprijetnega. Torej tako, pod ni bil poglavitni razlog tega obiska.



	»Strokovni kolegij je ugotovil, da preveč zahtevaš od dijakinj in dijakov. Mladina je že preveč preobremenjena z drugimi predmeti, ti jim pa daješ še neke domače naloge.«



	Tomaž se globoko zamisli. »Menim, da si lažje zapomnijo neko snov ali neki proizvodni proces pri mojem poučevanju, če si ga doma v skrajšani obliki zapišejo in tako še vadijo lepoto pisanja tiskanih črk.«



	»Rekel sem, da je mladina preobremenjena!«



	Od presenečenja se nerodno usede in se ponovno sključeno sesede.

	»Poleg tega sem prepričan, da ti misliš, da otrok sam naredi domačo nalogo. Ne, povem ti, da ne! Starša mu pomagata. Profesorica Benjanova se je pritožila, ker si njeni hčerki Dijani zelo dobro nalogo ocenil s trojko; toda tisto nalogo je naredila njena mama profesorica Benjanova. Mojemu sinu si dal dvojko za tisto nalogo, ki sem jo napravil jaz.« Zelo zažari od jeze. »Tako, meni si dal dvojko, ti, ti, ki še kvalificiran nisi za neko takšno ocenjevanje; ti, ti, ki ne bi smel oceniti nobene naloge, najmanj pa meni!«



	Klavrno otrdi, nato se mu nenadoma zazdi vse zelo komično, mora se ironično nasmehniti.

	»Še smeješ se mi!« zraste še bolj. »Ne verjameš, aaaa, ne verjameš, pokazal ti bom, tukaj v predalu jo imam! Vsi, profesorice in profesorji, vedo, da si mojo nalogo ocenil z dvojko! Sramota!« Naglo in divje stopi do pisalne mize, jezno iz predala potegne popisan list papirja in mu ga od daleč vrže. »Poglej!«



	Katastrofalno spozna, da mora čim prej zapustiti neprijeten prostor. Vstane in stoje zabodeno zre v ocenjen list, v rdečo čačko svojega podpisa. »Vendar še menim, da vsi starši ne pomagajo otrokom v taki obliki,« nerodno zjeclja.

	»Vsi, vsi, vsi mi, ki hočemo otroku dobro; vsi, ki hočemo pomagati otroku!« se še razkačeno zadere.



	»Prav, ne bom jim več dajal domačih nalog, napravili jih bodo v šoli v času pouka,« zagode pohlevno.



	Ravnatelj jezno zagrabi sinovo nalogo in jo vrže nazaj v predal.

	Kot že nekajkrat ob neprijetnem uradnem obisku pri ravnatelju se pomakne ritensko proti vratom in tam še za trenutek obstane, ker ne ve, ali mu bo še kaj povedal.



	Ravnatelj se v hipu, ko vrže sinovo nalogo nazaj v predal, očitno nalašč zazre v neki popisan papir in tako namenoma pozabi na Tomaža.



	Tomaž brez pozdrava smukne skozi vrata. Ta trenutek je vratom hvaležen, ker so že od nekdaj in bodo še in še zmožna pretrgati ali skriti nepričakovano razočaranje. Na hodniku trapasto obstane, ker se spomni, da so vrata v glavnem zato, da uspešno ločijo dva prostora. Ampak vrata lahko ločijo tudi dve duši ali več duš, dve mišljenji ali več mišljenj, dva nazorska pogleda ali več nazorskih pogledov. Vrata lahko zapirajo smrad ali prijetne dišave; lahko zadržijo zvok pred nezaželenimi ušesi in nemalokrat pri nerodnem zapiranju nerodneža udarijo v rit. Nasmehne se.



	Na šoli zanj iz dneva v dan postaja življenje vse bolj neprijetno in neprijazno. Mnogokrat močno razdvojen nezbrano poučuje in tako iz dneva v dan postaja vse bolj zagrenjen. Nekajkrat že samozavestno pomisli, da mora na neki način dokazati ravnatelju, da se nekatere dijakinje in dijaki brez pomoči staršev močno trudijo brez izgovora na preveliko obremenitev.



	Spet pride dan, ko mora zelo nervozen vstopiti v prvi C razred. Dokaj hladno se ozre po vprašujočih obrazih; videti so grdo krmežljavi kot vedno pri prvi uri pouka. Na kateder, na mizo položi knjigo Osnova tehnike in proizvodnje, odpre jo na tisti strani, kjer je zadnjič končal in začne s predavanjem. Nekateri kmalu postanejo zelo nemirni, na stolu se nemarno presedajo in brez potrebe nekaj čečkajo po papirju; ugotovi, da jih je že utrudil.



	Zasliši se brnenje letala; vsi se pozorno ozrejo skozi okno v nebo, kot bi tam s prikazom potekal pouk.

	»Boste prvič videli letalo?« reče smehljaje.



	Nekateri ga začudeno, drugi tudi užaljeno pogledajo izpod skuštranih las.

	»Danes ne bom dal domače naloge, ampak jo bomo naslednjo uro pisali tukaj v razredu; ne bomo pisali šolske naloge, ampak domačo, ki bo napisana v šoli.«



	»Ali bomo odslej vse domače naloge pisali v šoli?« je radovedna Branka Kos, plavolaso dekle z nežnim pogledom.



	»So vas res moje domače naloge preveč obremenjevale?«



	»Jaz sem jih vedno z veseljem napisala,« se spet oglasi Branka Kos.



	»Ja, vse Branke so pridne!« pohvali šaljivo.



	»Ali druge nismo?« se oglasijo vse hkrati.



	»Zame ste vse Branke in če ste vse Branke, potem ste vse pridne.«



	»Navihani ste!« zasliši nekje od zadaj.



	V tem hipu se močno zresni, ker ga spreleti spoznanje, da je zelo prijetno biti navihan, zelo prijetno je biti v stanju humorja in nežne zafrkancije. Vedno in povsod iz navihanca sili navihanost. Besedna navihanost je kot pomirjevalno. Nasmehne se in jih navihano pogleda.



	Po odmoru v pisarni vzame šop listov. Z njimi odide v razred prvi C in jih da reditelju, da jih razdeli med ostale.



	»Tovariš, jaz ne bom mogel te naloge napisati v eni šolski uri,« se oglasi Aleš Žmorc, ravnateljev sin.



	Namerno ga presliši. »V zelo kratki obliki napišite industrijski proces pridobivanja opeke, zapišite vse, kar ste si zapomnili iz moje razlage. Pišite tiskano in čim lepše. Prepričan sem, da novinca v podjetju najprej ocenijo po pisavi, zlasti njegovo redoljubnost in natančnost.«



	Na katedru se usede za mizo in ponavlja snov iz knjige Osnova tehnike in proizvodnje; to pa zato ker je prepričan, da se mora tudi za naslednjo uro predavanja temeljito pripraviti.



	Umirjen pogleda na uro; še nekaj minut in zazvonilo bo. Pozorno se ozre po razredu; nekateri že počivajo. »Pohitite, še nekaj minut časa imate!« opozori zamudnike. V tem hipu ga nepričakovano vznemiri beseda čas: Čas je merilo dneva, ki vedno izginja v svoji igri in v igri našega življenja. Lahko je gladka ali razorana pot od rojstva do smrti. Na hodniku pozvoni. Zdrzne se. Naglo pobere naloge, jih skrbno zloži v debel šop in odide.



	Močno je vznemirjen. Želi si, da bi naloge čim prej pregledal. Vstopi v svojo pisarno in se loti ocenjevanja. Najprej vse naloge bežno pregleda, ker se boji, da bi prvo nalogo ocenil previsoko ali prenizko; ve, da mora storiti tako, ker se razredi razlikujejo med seboj po višini intelektualne sposobnosti. Nekaj najboljših nalog izloči, prebere vsebino, če je za odlično, oceni in podpiše.



	Šolski zvonec ponovno zazvoni in oznani naslednji začetek pouka; vstati mora in zapustiti ocenjevanje.



	V času glavnega odmora ne gre na malico, čeprav mu v trebuhu neprijetno kruli.



	Ko vstopita Marjan in Viktor, ki stoje še žvečita zadnje grižljaje, se oba vprašujoče zazreta vanj in v naloge na njegovi mizi.



	»Da ne boš spet ravnateljeve naloge ocenil z dvojko,« se poskuša pošaliti šef Marjan.



	Zdrzne se, spreneveda se in še bolj hiti z ocenjevanjem.



	Neprijetno in neprimerno izrečena šala zavre pogovor tudi med Marjanom in Viktorjem. Viktor se molče usede za svojo mizo, nekaj nalog potegne k sebi in jih bežno pregleduje.



	Šef Marjan zapusti pisarno; verjetno zato, ker mu je zelo dolgčas v takšnem vzdušju.



	Zazvoni konec glavnega odmora. Zdrzne se; še tri naloge bi moral pregledati in oceniti. Ampak zakaj bi prav zdaj vstal, saj nekateri vsak dan šele čez nekaj minut po zvonjenju vstopijo v razred pa jim nihče ničesar ne reče. In tako tudi stori.



	V naslednjem odmoru naglo pobere ocenjene naloge in se z njimi napoti k ravnatelju.



	Tajnica ga najprej s strogim pogledom premeri od vrha do tal, nato se vprašujoče zazre v njegov šop listov, ki jih neprijetno stiska pod pazduho. »Ravnatelj je zadržan! Pridite v naslednjem odmoru!« zarenči.



	Čeprav je močno napet od pričakovanega razgovora z ravnateljem, mora spodobno zapustiti tajništvo. V hodniku tiho zakolne. Vztrajati mora, dokazati mora, da je tudi zadnjič Aleševo nalogo pošteno ocenil. In še ga neprijetno prešine: Saj je ocenjevanje tudi nenehno uveljavljanje svoje spretnosti in znanja. Zelo neprijetno ocenjevanje mora biti merjenje zvoka pri gluhih in gledanje v nežne cvetove pri slepih.



	To dopoldne se med predavanjem nekajkrat podzavestno močno zamisli. Šele tedaj, ko opazi, da ga dijakinje in dijaki začudeno gledajo, se zdrzne in nadaljuje s poučevanjem. Občasno pozorno pogleda na uro in dve minuti pred zvonjenjem zapusti razred. Pri ravnatelju hoče biti prvi, ker ve, da med odmori pogosto prihajajo k njemu tudi drugi profesorji in profesorice.



	Spet vstopi v tajništvo s svežnjem nalog pod pazduho. Ravnatelj razigrano stoji pri tajnici in ji nekaj dobrovoljno pripoveduje, ozre se in ga začudeno vpraša: »Si prišel k meni?«



	»Ja.«



	»Vstopi naprej in usedi se, pridem takoj!«



	Usede se za podolgovato mizo in predse položi ocenjene naloge.



	»Vabila morajo biti še danes odposlana,« sliši ravnatelja skozi odprta vrata. Obstane pri podboju in še ukaže: »Pošljite jih priporočeno!«



	Usede se nasproti in ga vprašujoče pogleda.



	»Zadnjič je bilo nekaj narobe z nalogo, ki …« V hipu mu je zelo nerodno reči: ki si jo ti napisal. »Danes so dijakinje in dijaki prvega C razreda v šoli napisali nalogo, tisto nalogo, ki bi jo morali napisati doma. Ocenil sem vse. Za primer lahko pogledava nalogo dijakinje Branke Kos, ki je napisana neverjetno lepo.« Zelo mirno jo porine čez mizo k njemu.



	Ravnatelj od daleč nekaj časa zabodeno gleda v Brankino nalogo, nato zelo glasno in jezno reče: »Tega ni nikoli napisala sama, še manj verjetno pa v šoli.«



	»Ja, je, iz prvega C razreda je; pisal jo je tudi Aleš Žmorc.«



	»In kako si ocenil njegovo?«



	»Primerjal sem jo z drugimi najboljšimi; dobil je trojko.«



	»Pokaži!«



	Vse naloge porine čez mizo.

	Pozorno jih prelistava; pregleda in bežno primerja.

	V času ravnateljevega prelistavanja so za Tomaža sekunde zelo dolge, predolge. Prišel je čas in pozvoni začetek pouka. Pričakuje, da bo ravnatelj jezno odrinil naloge, a jih ne. Izloči Brankino in Aleševo nalogo in ju še in še primerja z drugimi. Neprijetno krči in razteza čelo, občasno potrese s košatimi brki, si popravi srebrna očala in spet našobi ustnice. Končno zložene liste odrine in zagode: »Na, odnesi! Vendar sem ti že dejal, da nisi kvalificiran za ocenjevanje takšnih nalog.« Še od daleč pozorno in zabodeno zre v kupček papirja; videti je zelo užaljen.



	Tomaž poskuša uganiti njegove misli: Ker je njegov sin ravnateljev sin, bi že zaradi tega moral dobiti boljšo oceno. Spretno pobere naloge in zapusti pisarno. Zelo je vznemirjen. Boleče tuhta ravnateljevo obnašanje in njegovo nenavadno mimiko. Nato se razjezi: Naj le bo prizadet! Če bi Aleševo nalogo ocenil z odlično oceno, bi brž izgubil že pridobljeno spoštovanje v razredu, pri Aleševih sovrstnikih. Verjetno bi vsi izgubili voljo do učenja. Ne, še bo pošteno ocenjeval, pa naj bo dijak sin državnega predsednika ali pa sin tovarniškega delavca. Ko vse premisli, ga kljub temu nekoliko zapeče vest, ker Aleševa naloga ni več vredna od dvojke. Saj tudi tisto oceno lahko dijakinje in dijaki med seboj primerjajo in ugotovijo, da ni ocenil pošteno. Ne, v prihodnje se tudi to ne sme zgoditi!





28




	Šola je Tomažu iz dneva v dan bolj tuja; nikjer ne sreča pomirjujočega sogovornika, nikjer ne vidi prijaznih pogledov. Zdi se mu, da postaja čudak in velik bedak, zato tudi sebe grdo obsoja, ker ne zna najti stika z ljudmi. Zelo zamišljeno hodi okrog in je vedno povsod sam s seboj. Nekajkrat se mu je že pripetilo, da sta ga dijakinja in dijak pozdravila, toda ni ju slišal. Šele čez nekaj sekund se mu je posvetilo, da je nekdo šel mimo in mu ni odzdravil. Tudi doma se mu zgodi, da se po zaklepanju vhodnih vrat mora po nekaj storjenih korakih vrniti in se prepričati, če jih je zares zaklenil. Še in še je iz dneva v dan bolj zamišljen in raztresen.



	V šoli nekdanjega hišnika Toneta Frfarja zamenja Ivan Lezar, prijeten svetlolasec zelo majhne in drobne rasti pri štiridesetih letih starosti. Zelo hitro in zelo dobro osvoji službeno okolje. Opaziti je, da mu je ravnatelj zelo naklonjen. Toda težava je v tem, ker se novi hišnik ne more vseliti v sosednjo stolpnico, v šolsko stanovanje, ki je uradno namenjeno njemu, saj se žena nekdanjega hišnika še ni odselila. Sestane se šolski svet in odloči, da bo novi hišnik začasno stanoval v eni sobi v hišniškem stanovanju v stolpnici; samo ena vrata je še treba prestaviti. Da pa zaradi tega novi hišnik ne bi bil preveč užaljen, mu bo šola kupila nov kavč in mu ga podarila.



	Pomlad se ponovno prijetno razbohoti in tudi tokrat povsod dostojno natrese mnogo neizmerne lepote. Zaradi tega novemu hišniku Ivanu ni treba kuriti v pečeh centralne kurjave.



	Sredi meseca maja se pred šolo ustavi tovornjak, naložen z raznimi železnimi profili. Z dijakinjami in dijaki, ki imajo to uro pouk osnova tehnike in proizvodnje, morajo raztovoriti tovor. Ko je tovornjak prazen, mora Tomaž podpisati dobavnico, ki je naslovljena na šolo. Čudi se temu in se sprašuje, kaj bo nekdo na šoli s tem počel? Kmalu ugotovi, da je hišnikov poklic ključavničar. Čez nekaj dni hišnik Ivan – v službenem času – vari, brusi in sestavlja jeklena stojala za knjižno omaro za nekoga iz šole. Nekaj stojal naj bi pozneje montiral tudi v ravnateljevi dnevni sobi. Ko s tem delom konča, še – v službenem času – vari in brusi stopniščno in balkonsko ograjo za ravnateljev vikend. To traja več tednov; ves čas mu morata pomagati dva dijaka v času učenja osnova tehnike in proizvodnje. Kdo je plačal nakup železnih profilov, tega Tomaž nikoli ne izve.



	Ker je rezanje in brušenje železa zelo hrupno in neprijetno odmeva v šolskem skladišču, se od tam sliši tudi po šoli in razumljivo dokaj hitro vsi zvedo, kaj se dogaja. Tomaž dalj časa pričakuje, da se bo nekdo našel in obsodil početje, a so vsi tiho. Hišnik še in še nemoteno nadaljuje z delom in še drugim izdela nekaj kosov kovinskih polic – kovinski izdelki so časovno v modi – in nekaj raznih stojal za rože. Medtem pa se kopičijo polomljene mize in stoli z železnimi nogami; s polomljenim železnim ogrodjem se jih v veži nabere že velik kup, ampak hišnik nima časa zanje. Šola nabavi nove; tiste polomljene, ki bi jim bilo treba privariti nogo ali drugi zlom, pa neki dan odpeljejo na odpad.



	Tomaž kmalu ugotovi, da je železo v šoli postalo zelo cenjen material. Očitno marsikateremu šolskemu uslužbencu prijetno polepša življenje. Ampak železo mora na šoli prevzeti težko nalogo neprijetnega izživljanja in brezupnega trošenja mladostne energije na majavem stolu. V šoli se še in še nabira zaničevano železo, ker ni moglo zdržati nekontrolirane razigranosti. Železo je vedno pripravljeno s svojo trdoto uporabnika tudi uščipniti ali neprijetno porezati. Ko se neki dan Tomažev dijak z železom nekoliko poškoduje, ne ocenijo dijaka, temveč železo: Saj je železo v svoji osnovi sreča, je trdota, je izpolnjena želja po prijetnem ustvarjanju; se zvija, krči in razteza.



	Končno se delo z železnimi profili konča. V šoli se učni program osnova tehnike in proizvodnje nekoliko umiri.



	Neki dan se zgodi, da pregorijo tri žarnice v nekdanji tesarski delavnici. Po šolskem pravilniku sme zamenjati žarnice samo hišnik. Čeprav ga Tomaž najde pri šolski kuharici v brezdelju šele drugi dan, na ponovno opozorilo, zamenja žarnice. Zelo občuduje njegovo zaigrano ali pa prirojeno brezbrižnost in sposobnost prilagajanja neurejenemu šolskemu vzdušju. Občuduje njegovo hitro spoznanje, kako se mora človek obnašati do sodelavcev, da jih lahko izkoristi za svoje nemoteno lagodno življenje.



	V času nekega glavnega odmora Tomaž na hodniku ustavi neznano žensko s prijetnim videzom. Vljudno jo vpraša: »Koga iščete?«



	»Hišnika. Trkala sem na vrata, pa se nihče ne oglasi.«



	»Mislite na tista vrata, kjer piše skladišče?«



	»Ja, trkala sem na tista vrata.«



	»Ne vem, kje je,« reče in se čudi njeni orientacijski obveščenosti.



	Naslednjih nekaj dni spet pride ob istem času in še nekajkrat jo sreča v veži.



	Po nekaj tednih zaustavi drugo žensko, prav tako prijetnega videza in privlačne postave, ampak videti je nekoliko starejša.



	»Oprostite, k hišniku grem, tukaj nekje v šoli je šolsko skladišče,« reče dokaj sproščeno.



	»Kar naravnost, na koncu na levo so vrata,« reče in se nasmehne lastni oceni: Tako, hišnik, fant, ta pa res ni neumen! Šola mu je kupila še en kavč za v skladišče, da bi se po potrebi odpočil; kaj vse se lahko dela na kavču, na prijetnem ležišču z neko žensko – med službenim časom – pa vedo vsi odrasli; no, v današnjem času tudi nekateri otroci, največ pa dijakinje in dijaki iz te šole. Še debelo gleda za najnovejšo hišnikovo ljubico in ta hip še neumno pomisli na udoben kavč: Ležišče je delček intimnega prostora za vsa bitja, tudi če se slučajno nahajata drug na drugem. Ležišče je toplina, je radost; je celodnevni sen brezdomcev. Lahko je tudi prostor prepira zaradi njega, zaradi ukradenega prostora. Rahlo se nasmehne.



	Tomaž gre vsako jutro v zbornico pogledat na oglasno desko, če je kaj novega. Ves čas je nekoliko zbegan v napetosti, da ne bi spregledal nečesa pomembnega. Tokrat obstane pri najnovejšem listu in prebere: Danes ob osmih je pri ravnatelju sestanek skupine, ki poučuje osnovo tehnike in proizvodnje s skupino tehničnega risanja. Ni presenečen, to je pričakoval že dalj časa.



	Po zvonjenju gre v razred. Dijakinjam in dijakom da nalogo. Minuto pred osmo se napoti k ravnatelju.



	Vrata iz tajništva v ravnateljevo pisarno so odprta. V pisarni je že zelo živahno; med njimi je najbolj glasen profesor Zvone Zvopar, ki je tudi sedeč za glavo višji od drugih. Tomaž ugane, da se je pravkar norčeval iz poleg sedeče arhitektke. Zvopar se še debelo krohota, drugi se mu solidarno s krohotom poskušajo pridružiti, kot bi se bali zamere. Vsi stoli so že zasedeni. Na koncu mize sedi ravnatelj; očitno globoko občuduje šolskega kolega Zvoneta Zvoparja. Tomaž si iz tajništva prinese stol in ga postavi ob zid, nekako meter od mize, ker se nihče noče premakniti, da bi ga sprejeli medse.



	Ravnatelj kot po navadi s svinčnikom potolče po pepelniku in tako opozori nase. V hipu obnemijo.



	»Verjetno ste se že vprašali, zakaj sem vas sklical. Odredba z zavoda za šolstvo mi narekuje preverjanje učnega uspeha učiteljev. Z usmerjenim izobraževanjem smo uvedli učni predmet Osnova tehnike in proizvodnje. Poročati moram, kje in kakšne so težave in kako ste se znašli pri predavanju nove snovi. Po navadi so na začetku vedno težave. Prepričan sem, da tudi vas niso obšle. Ker laboratorija za ta predmet še nimamo, sem prepričan, da imate prav zaradi tega še več težav.« Vprašujoče pogleda navzoče. Vsi so neprijetno sesedeni, sedijo sključeno in trapasto gledajo predse. Nato se nekateri ob ravnateljevem prodornem pogledu zdrznejo, se nekoliko poravnajo, naslonijo na stol in zoprno prekrižajo roke. »Menim, da pri tehničnem risanju najbrž ni bilo težav, ker v prvem letniku poučujete isto snov kot pred reformo,« nadaljuje ravnatelj. S pogledom poišče šefa Marjana, nato inženirja Viktorja, potem pa se mora nekoliko dvigniti, da lahko pogleda še Tomaža. »Kako pa vi, kako ste se znašli?«



	Tomaž je tiho in debelo pogleda, ker ga trapasto prešine spoznanje: Biti iznajdljiv, je nekaj storiti, česar drugi ne pričakujejo. Nepričakovano je presenetiti nekoga s svojim razumom ali s svojo telesno močjo. Toda dostikrat je iznajdljivost nezaželeno dokazovanje večvrednosti; mnogokrat pa tudi brezkompromisna rešitev zaradi lastnega življenja. Iznajdljivost se tudi večkrat prijetno splača, če znaš ob pravem času molčati.



	Marjan in Viktor molčita. Šef Marjan bi moral poročati, ampak na mizi sklene roke in nemo zre v svojo pest; minuto ali dve je v prostoru srhljivo tiho.



	»No, Marjan, ali nimaš nobenih težav?« ga pobara ravnatelj.

	Marjan skomigne z rameni.



	Tomaž pa tudi tokrat napačno presodi kot že neštetokrat, ker je prepričan, da je dolžan poročati, če drugi molčijo, že zaradi tega, ker je najstarejši, ker ima največ delovnih izkušenj in še od vseh treh učiteljev, ki poučujejo osnove tehnike in proizvodnje, ima pedagoški in strokovni izpit. Pogumno spregovori: »Mnogo lažje poučujem po knjigi kot pred enim letom, ko sem moral snov za poučevanje praktičnega pouka poiskati in sestaviti sam. Res je, da knjiga, učbenik Osnova tehnike in proizvodnje zajema največ kovinskih in električnih znanj, vendar lahko tudi to znanje vključim v tehnologijo, ki jo uporabljamo v gradbeništvu, saj brez električne energije in tudi brez jekla ne moremo graditi. V tem času je v gradbeništvu že več vrst kovinskih opažev.«



	Nekaj sekund se vsi držijo tako trapasto, kot bi jih kdo polil z vročo vodo. Nato zaškripa ravnateljev stol. »Ti učiš po knjigi, ki jo imaš v roki?«

	Vsi se bedasto ozrejo k njemu.



	»Ja, po knjigi Osnova tehnike in proizvodnje.«



	»Pokaži!«



	Vstane in ravnatelju izroči knjigo.

	Ravnatelj jo zvije in frfotajoče prelista, kot bi jo ocenjeval prvič, kot bi poskušal, če bo kaj padlo iz nje, nato še nekaj časa počasi in malomarno obrača liste.



	Tomaž začudeno pomisli: Ne tako, ravnatelj! Saj knjiga občuti neprijetno brskanje po njeni skrivnosti. Knjiga je čar, je sreča, je zloženka znanja in izkušenj.



	Vsi napeto pričakujejo, kaj bo ravnatelj še povedal. Očitno je njemu to všeč, zato še nekaj časa brez vzroka brska po nekoliko zavihanih listih. Končno le spregovori: »Po tej knjigi ti, Tomaž, ne moreš učiti. Napisana snov je pretežka za dijakinje in dijake; pa še kvalificiran nisi za takšno poučevanje. Iz te knjige se dijakinje in dijaki ne bodo ničesar naučili; menim, ničesar za gradbeništvo.«



	Tomaž ponovno napravi veliko napako, dovoli si ugovarjati: »Nekaj bodo. Brez električne energije ne moremo graditi. Zdaj v novejšem času uporabljamo pri gradnji tudi kovinske opaže.«



	»Rekel sem, da se iz te knjige ne bodo ničesar naučili!« jezno ponovi. In mu vrne knjigo.



	V Tomažu trma povzroči še večji odpor, dovoli si še ugovarjati: »Nekaj znanja o delu raznih poklicev na gradbišču jim ne bo škodilo. Pri poučevanju osnov tehnike in proizvodnje ves čas poskušam povezati prakso s teorijo. Če bodo dijakinje in dijaki najprej teoretično obdelali snov iz tega predmeta, potem pa še praktično nekoliko preizkusili pridobljeno znanje, bodo dojeli globino tehnike in proizvodnje. Dijakinje in dijaki bi morali vedeti, kako se zamenja električno stikalo, kako se odreže kos železa ali kako se obdela deblo lesa. Ker bodo gradbeniki, naj tudi fizično poskusijo, kako se sezida zid,« se razvname.



	»No, no, tovariš, počasi, ustavi konja!« ga prekine ravnatelj. »Usmerjeno izobraževanje smo vpeljali zato, da smo prekinili s starim načinom poučevanja. Tovariš Tomaž, to je revolucija! V revoluciji se pa vse staro zruši. Ti bi pa še kar naprej mešal staro metodo poučevanja z novo.«



	Ampak on še ni voljan popustiti. »Ja, še vedno sem prepričan, da bi dijakinje in dijaki morali fizično poskusiti, kako se obdela ali izdela kakšna stvar.«



	Ravnatelj jezno zamahne z roko, kot bi hotel spoditi nadležno muho in neprijetno zarenči: »Ti, ti, zaradi mene lahko z dijakinjami in dijaki fizično poizkušaš, kar hočeš, vendar vedi, moj sin ne bo fizično delal!«



	V Tomažu pa trma privre do vrha: »Ne vem, zdaj ne vem, kako naj poučujem? Zdaj vem samo to, da ne smem učiti po knjigi.« S knjigo jezno udari ob rob stola. »Dijakinje in dijaki fizično ne smejo delati! Kaj naj potem še učim na šoli?«



	Ravnatelju grdo izstopijo oči, košati brki se mu sršenasto naježijo, srebrna očala mu poskočijo na nosu in hudo grdo in zelo glasno zarenči: »Če ne veš, kaj z njimi početi na šoli, potem pa pojdite na bližnje križišče in tam štejte promet!« Še nekaj sekund globoko zajema zrak skozi napihnjene nosnice. Verjetno si tako hladi razgrete brke.



	Očitno ravnatelj s to izjavo vse preseneti. Nekaj sekund se nihče ne premakne ali ne upa premakniti. Nato dokaj grdo zaškripa stol, ker se Zvone Zvopar, ki sedi pred Tomažem in mu ves čas neprijetno kaže hrbet, obrne in reče: »Tista tvoja skripta, ki si jih napisal in uporabljal pred usmerjenim izobraževanjem, si samo zato napisal, da si lažje krotil dijakinje in dijake.« Sarkastično se nasmehne in mu ponovno pokaže hrbet.



	Tomaž široko zazija, ker je močno presenečen. Ta hip ni sposoben česa naglo in pametno odgovoriti.



	Očitno je tudi druge presenečenje trdo pritisnilo na stol. Spet je nekaj sekund v prostoru tiho, nato se ravnatelj na stolu zamaja in z umirjenim glasom vpraša: »No, kolega Zvone Zvopar, kako je s tehničnim risanjem v prvem letniku, so kakšne težave?«



	Tomaž se končno nekoliko oddahne, ker je neprijetna besedna nevihta prešla z njega. Ampak še ga vznemirja Zvoparjeva izjava. Poskuša se podrobno spomniti časa, ko naj bi profesor Zvone Zvopar pregledal skripta, če jih je pregledal, ampak takrat ni ničesar popravil ali besedno pripomnil. Verjetno je bil že takrat nezadovoljen, ker ni mogel ali ni smel česa črtati in pripisati svojega mnenja, znanja in spoznanja. Zagotovo se mu je že takrat močno zameril, njemu in vsem, ker učitelj s srednješolsko izobrazbo ne sme več vedeti kot profesor z visoko izobrazbo; čeprav je v tem primeru učiteljeva inovacija že v praksi preizkušena in z navdušenjem sprejeta za napredno, kvalitetno in uspešno. Nekajkrat je v gostilni slišal zafrkantsko pojmovanje: Če gradbeni inženir ni uspešen pri vodenju neke gradnje ali če arhitekt ni uspešen pri projektiranju, gre za profesorja na srednjo gradbeno šolo. Mogoče je tudi z Zvonetom Zvoparjem tako? Spet pozorno prisluhne ravnatelju: »Mi dijakinje in dijake preveč obremenjujemo. Za domačo nalogo naj bi dobili samo toliko za risati, da se roka čim prej privadi risanju.« Tomaž boleče pomisli na ravnateljevega sina in na oceno njegove naloge. Seveda! Obremenitev je pritisk na dušo in telo, je pa lahko samo kodranje razuma z neprijetnimi občutki. Še pozorno prisluhne ravnatelju in ugotovi, da še govori o nalogah. Spomni se naloge, ki jo je ravnatelj napisal sinu in za tisto nalogo dobil samo zadostno oceno. Ironično se nasmehne. Neprijetno se zdrzne in zresni, ker ga presune trapasta ugotovitev: Če je ravnatelj res napisal tisto nalogo, potem mu tiste zadostne ocene ne bo nikoli odpustil, ker nikjer noben učiteljček ne sme in ne bo ocenjeval ravnateljevega dela in znanja. Mogoče pa gre vsem na šoli zelo močno v nos njegovo neprijetno obnašanje, ker povsod preveč poudarja svoje v praksi pridobljeno znanje. Če bi mu to priznali, bi močno razvrednotili svojo teoretično prednost. Verjetno je na takšno mišljenje še najbolj občutljiv profesor Zvone Zvopar. Mogoče mu je pred kratkim dijak Marko Zrel povedal, kaj je rekel učitelj Tomaž Pora v zvezi s steklenim dimnikom. Neki dan je pri pouku osnova tehnike in proizvodnje Marko Zrel dejal: »Narisali ste strešni menjalnik pri dimniku, povedali ste, da mora biti menjalnik odmaknjen od dimnika zaradi morebitnega požara, vendar se mi zdi, da je to že nekoliko zastarelo; tako je dejal profesor Zvone Zvopar, ker v naprednem zahodu že uporabljajo steklene dimnike.«



	»Si že kje videl takšen dimnik?«



	»Ne, nisem, vendar nam je tovariš profesor Zvone Zvopar povedal o takšnem dimniku.«



	»No, no, prepričan sem, da bi lahko vgradili tudi steklene dimnike, ampak ne bi smeli zakuriti v peči.«



	»Zakaj pa ne? Če je tovariš profesor Zvone Zvopar rekel, potem je zagotovo vse v redu.«



	»V vročini odporno steklo bi bilo v tem času zelo drago. Ne vem. Menim, če bi bil dimnik iz navadnega stekla, bi verjetno še tisti dan od vročine razpokal in se razletel, mogoče tudi stopil; končno pa ne vem, kaj naj bi bilo lepega pri opazovanju dima, ki potuje skozi neko tuljavo.«



	Stoli zaškripajo; Tomaž se zdrzne.

	»Menim, da so taki sestanki zelo koristni. Hvala lepa!« reče ravnatelj.





29




	Zadnjih štirinajst dni vsak dan v času glavnega odmora predsedniki komisij predmetnih skupin vabijo sodelavce na sestanke. Vsi dobijo nalogo, da naj o svojem predmetu povedo, koliko časa porabijo za pripravo pouka, koliko za pregledovanje nalog, koliko za druge obveznosti in druge obremenitve; tudi neprijetno počutje zaradi hrupa in prahu je treba oceniti. Vse skupine se spet zelo trudijo, da bi prikazale čim več težav in tako iztržile vsaj še nekaj točk za svojo plačo, ne glede na to koliko bo ostalo od skupnega kolača za tovarišico ali tovariša iz druge skupine. Skupno vsoto za gradbeno šolo je odmerila država. Ker je tokrat čas za to ocenjevanje zelo kratko odmerjen, so vsi profesorice, profesorji in učitelji vsak dan bolj nervozni.



	Tomaž se zelo čudi tej novi zahtevi, ker so že nekajkrat – odkar je učitelj – na šoli ocenjevali delo vseh predmetnih skupin; je pa takšno ocenjevanje zelo zanimivo, ker je končni rezultat ocen vsakokrat drugačen. Trdno je prepričan, da se težave pri poučevanju klasičnega predmeta ne spreminjajo iz leta v leto. Toda zakaj potem nenehno ocenjevanje? Ni mu prijetno srečevati se z nervoznimi ljudmi; vsi so videti zamorjeni, vsi pri srečanju strmijo predse. Že nekajkrat ga je in ga tudi tokrat trapasto prešine: Zamorjenost je zoprno stanje bivanja, je upor do neprijetne usode. Je tihi upor z močno željo po komični rešitvi.



	Pride dan, ko na zbornični stenski deski obvisijo predlagane ocene posameznih skupin. Med njimi ponovno močno zavre. Mnogo in preveč je medsebojnega obsojanja in očitanja, na primer nekako takole: Pri vašem predmetu ne morete porabiti več ur za pregledovanje nalog kot pri našem! In še mnogo drugih podobnih očitkov sliši Tomaž. Ampak kljub vsemu vsi zelo dobro vedo, da bo najpomembnejša ravnateljeva ocena. Nekaterim bo priznal prikazane dodatne težave, drugim bo še nekaj prejšnjih črtal zaradi medsebojnega skupinskega ravnotežja, ker šola ne sme prekoračiti skupnega števila točk. Zato je vsak dan kdo pri ravnatelju in mu prikazuje in dokazuje delovne težave svoje skupine.



	Ker naj bi komisija za osebne dohodke tudi potrdila ali zavrnila težavnostni prikaz določene skupine, je zadnje dni predsednik komisije prav tako močno oblegan od sodelavcev kot ravnatelj.



	Po več bučnih dnevih razprave in prepiranja končno v zbornici na oglasni deski obvisi spisek vseh zaposlenih z zaključnim zbirnikom vseh točk za zaposlenega kot končna ocena za plačo. V posameznih rubrikah je točkovno zajeto: izobrazba, čas skupnih delovnih let, čas poučevanja na šoli, strokovni in pedagoški izpit, težave pri učenju posameznega predmeta, dodatek na prah in hrup in končni seštevek vseh točk.

	To prvo jutro razglasa se Tomaž nikakor ne more preriniti do oglasne deske. Tudi čez dan v naslednjih odmorih lahko le od daleč čez glave radovednežev zre v spisek.



	Naslednji dan se zelo potrudi, zato je med prvimi v šoli. Z lahkoto si mirno ogleduje celotni ocenjevalni list. Pozorno primerja svojo oceno z drugimi in spozna, da je najslabše ocenjen. V prvih rubrikah dobi šef Marjan manj točk, ker nima strokovnega in pedagoškega izpita, ampak so mu na koncu dodali šefovske točke in točke za varstvo pri delu – za neko namišljeno delovno nalogo – in mu tako odmerili mnogo več točk. Z začudenim pogledom obstane pri hišnikovi oceni. Tudi on na koncu dosega več točk, vendar nekoliko manj kot šef Marjan. Pregleduje še naprej in ugotovi tisto, kar ne bi nikoli pričakoval; samo administratorka in čistilke so dosegle manj točk od njega. Počuti se zelo ponižanega in razvrednotenega. Vroča jeza mu privre do te mere, da se roka nehote iztegne; ampak jo končno zadnji hip le obvlada, da ne strga spiska. Če bi ga ta trenutek kdo ogovoril, bi ga zagotovo grobo in nesramno nahrulil. Poskuša se umiriti, stopi za korak v desno in tam opazi obešen list, ki ga še ni prebral. List je zelo na gosto popisan, vendar ga kljub temu poskuša zbrano prebrati. Pri obvestilu, pri letnih šolskih izdatkih, pozorno s pogledom obstanem na vrstici, kjer piše o izdatkih za predmet Osnova tehnike in proizvodnje. Navedena je večja vsota denarja, ki je bila porabljena za pripravo prostora za ta predmet in za nabavo učnih pripomočkov. Močno je presenečen, ne more in ne more verjeti obvestilu. Zagotovo je napačno prebral zaradi jeze, se potolaži. Prebere še enkrat in se še bolj razjezi zaradi ugotovitve, ker niso nikjer pripravili nekega novega prostora in ničesar nabavili, pa strošek kljub temu za ta ničesar znaša vrednost dvaintridesetih njegovih plač. Osupljivo mu zašumi v glavi: Kam je odšel denar? Kdo ga je porabil? Bo kdaj zvedel? Bo sposoben koga vprašati?



	Nekaj dni nerazsodno in vase zaprt brez volje do poučevanja poučuje in slabo voljo prenaša na dijakinje in dijake. Neki dan poskuša zbrano oceniti svoje neprijetno počutje in v nekem odmoru ga misel opozori, da je nerazsodnost nepričakovano negativno vodilo k nerazumnemu dejanju. Izbrisala je mnoge sledi za človekom v začudenje vseh, ki so pozneje potovali po isti poti.



	Močno ga moti vprašanje, če je mogoče obsoditi učitelja predmeta Osnova tehnike in proizvodnje prekomernega trošenja denarja za pripravo poučevanja brez dejanskih delovnih storitev, zato ga prešine: Bi bil ravnatelj zmožen, da bi čez čas vprašal, kako smo si uredili laboratorij in ko bi ugotovil, da takšnega prostora ni, bi nas trapasto vprašal, za kaj smo potrošili denar?



	»Poštenje in pravica sta odšla na dopust!« mu je nekoč rekel neki hudomušni zidar.



	Po nekaj dneh burnega razpravljanja in jeze posameznih skupin, ker so si nekateri iztržili preveč točk pri ocenjevanju, v zbornici na oglasni deski obvisi list papirja z vabilom na zbor delavcev. Dnevni red sestanka bo zajel oceno osebnih dohodkov in potrditev zaključnega obračuna za lansko leto.



	Ko Tomaž prebere vabilo, ugotovi, da ima samo še nekaj dni časa za obračun s šolo in s seboj. Zelo je užaljen, razdvojen in jezen na sodelavce in nase. Jezi se na svojo trapasto življenjsko pot, na svojo nerodnost, na svoj težek značaj, ki ga vedno nehote drugim prikazujem drugačnega, kot je v resnici. Že mnogokrat je opazil, da ga je sogovornik nasprotno razumel, kot mu je hotel nekaj prikazati in dokazati. Jezi se na vse na šoli, ker ga ne razumejo, da želi biti napreden pri poučevanju, pošten pri ocenjevanju, da se noče boriti za šefovsko mesto zato, ker še vedno sovraži komolčarje, ker še sovraži častihlepnost in za vse to prejema neprijetne očitke, kot bi o vsem hotel prav nasprotno. Brez predhodnega dokazovanja ali prepričevanja mora ves čas poslušati grobo nasprotovanje tistemu – po njihovem – nasprotnemu in negativnemu mišljenju. Ker so jezni na tisto, kar resnično ni v njem, mora še in še poslušati očitke.



	Zgodilo se je že, da so nekateri na šoli glasno kritizirali družbeno ureditev, ki podcenjuje prosveto, ker imajo marsikje kvalificirani delavci večjo plačo kot profesorji na srednjih šolah; toda prav ti godrnjači so mu tokrat odmerili nižjo plačilno osnovo od hišnikove.



	Nekaj minut pred sestankom že močno vre v zbornici. Vsi stojijo v svojih predmetnih skupinah in glasno razpravljajo. Nekateri občasno nekoliko jezno in z zavistjo pogledujejo k drugi prav tako glasni skupini.



	Vstopi ravnatelj in nekoliko upognjeno – upognjenost mu še bolj zniža nizko postavo – stopi do svojega stola. Videti je utrujen in zelo slabe volje. Nekaj časa stoje čaka, da se stoječe skupine usedejo in s pogledom nekajkrat razdraženo preleti vse navzoče. Nato se neprijetno odkašlja in glasno zagode: »Delovna disciplina je popustila. Po hodnikih se sliši klepetanje še petnajst do dvajset minut po tistem, ko zvonec že odzvoni začetek pouka.«



	Tomaž mu bežno prisluhne, ker takoj ocenjujoče pomisli na uspešnost ravnateljevih besed: Besedna udarnost je mnogokrat močnejša od fizične. Vsakogar zelo hitro zbistri brez občutka bolečine; razširi mu oči in očiščeno spoznanje se pred njim razprostre kot na dlani. Zdrzne se in ponovno pozorno prisluhne ravnatelju. Nenadoma se sarkastično nasmehne svoji ugotovitvi, ker spozna ravnateljevo igranje jeznega klovna. Vse, kar je in kar še bo spregovoril, bo šlo v zapisnik. Spomni se, kako je ravnatelja že nekajkrat srečal na hodniku v času, ko še ni poučeval osnov tehnike in proizvodnje; takrat je ravnatelj sproščeno klepetal z neko profesorico in jo očitno namerno zadrževal pred njenim vstopom v razred tudi dvajset in več minut pred vrati razreda. Povsod sama dvoličnost. Ne glej me, kaj delam, poslušaj me, kaj ti govorim in stori tako! To je star izrek pokvarjencev. Že tisti dan, ko je v zbornici prvič poslušal ravnatelja, je slišal grajo in ukaz, da morajo razredniki staršem povedati, da naj ne delajo otroku domačih nalog, ker mora mlad človek misliti s svojo glavo; ampak pred meseci je sinu sam napravil nalogo misleč, da jo bo napravil z odlično oceno in, in, in dobil je dvojko. Škodoželjno se nasmehne. Preplašeno pogleda okrog in ravnatelju spet prisluhne. »Te dni je ocenjevalna komisija za osebne dohodke opravila veliko in naporno delo, še najbolj zaradi tega, ker so vse predmetne skupine pri poučevanju prikazale večji delovni napor, kot je po mojem mnenju. Ocenjevalna komisija je pri usklajevanju opravila zelo težko nalogo, zato se ji zdaj še enkrat iskreno zahvaljujem.«



	Tomaž dvigne roko in brez ravnateljevega dovoljenja vpraša: »Ali smem nekaj pripomniti?«



	Ravnatelj se zabodeno zazre v nasprotni zid, grdo stisne ustnice in zadrhtijo mu košati brki. »Prosim!« zarenči skozi zobe.



	»Ne vem, nekaj mi pri vsem tem ni razumljivo. Že pred leti sem tukaj v zbornici pozorno prisluhnil v času nekega odmora neki skupini, ki je razpravljala in ugotavljala, kako jih družba podcenjuje, ker jih tako visoko vrednoti kot industrijske kvalificirane delavce. Moje mnenje je, da nas bo družba cenila toliko, kolikor se bomo cenili sami! Tamle na oglasni deski visi tudi moja točkovna ocena; poglejte in prepričajte se; nižjo oceno ste mi dali kot hišniku, ki ima nižjo izobrazbo, krajši čas delovne dobe, nima ne strokovnega ne pedagoškega izpita in komaj nekaj več kot leto dni je v šolskem delovnem razmerju.«



	V zbornici neprijetno zašumi, nekateri stoli grdo zaškripajo, nekateri navzoči pokimajo, drugi odkimajo, nekateri se pa škodoželjno zahihitajo.



	Ravnatelj mora kar nekaj časa s srebrnim nalivnikom tolči ob pepelnik, da se umirijo. Obrne se k Tomažu: »Tovariš Tomaž Por, najprej ti moram reči, da izobraženec ne bo nikoli segal v besedo govorniku! Drugo, povedati ti moram, da smo hišniku določili več točk zato, ker smo nadure, ki jih je in jih bo še moral opraviti, preračunali v navadne ure in te spet v vrednost točk, ker mu samo s tem lahko zagotovimo in omogočimo boljši izračun za poznejšo pokojnino; vsi vemo, da pokojninski obračun sega deset let nazaj.«



	Pozorno ga posluša, vendar mu je že žal svojih zadnjih besed. Spet je jezen nase, ker bi moral že vnaprej vedeti, da z ugovarjanjem ne bo ničesar dosegel.



	Ravnatelj zelo pomembno pogleda po navzočih, kot bi jih hotel vprašati, če je bil dovolj razumljiv; nato strogo raztegne pogled in doda: »Morebitne posamezne pritožbe boste pustili v tajništvu.«



	Tomaž ga začudeno pogleda, ker pomisli, da je pritožba dejanje ponižanega. V današnjem času mora biti pritožba napisana nekoliko šaljivo. Pritožujem se zato, ker imam pedagoški in strokovni izpit, ne pa zato, ker ga drugi nimajo. Pritožujem se zato, ker je šef Marjan dobil podarjene točke za varstvo pri delu, ker ne bo nič razmišljal ali ukrepal v zvezi s tem, ker ni nobeden telesno ogrožen pri pouku osnova tehnike in proizvodnje. Zdrzne se in še pozorno prisluhne ravnatelju: »Prihajamo k naslednji točki: Potrditev lanskoletnega zaključnega obračuna. Verjetno ste že vsi pregledali izračun, ki že nekaj dni visi na oglasni deski. Zahvaljujem se računovodkinji, ker je vestno opravila delo. Bo kdo kaj pripomnil?« S pogledom počasi in vprašujoče preleti navzoče.



	Spet zaškripajo stoli, toda sedeči na njih molčijo. Tomaž pozorno sledi ravnateljevemu pogledu, kot bi se bal, da bi zamudil priložnost, da bi zamudil trenutek, ko ga bo ravnatelj vprašujoče pogledal. Ujameta se z očmi. Dvigne roko in vidi, kako se je ravnatelju v trenutku zmračilo čelo, vidi njegov drget v očeh, kot bi hotel zatuliti: Spet tiii!

	»Prosim! Tomaž Por bo spet nekaj pripomnil!«



	»Pri letnem obračunu mi niso razumljivi šolski stroški, izdatki, ki naj bi jih potrošili za predmet osnove tehnike in proizvodnje. Nikakor mi ni razumljivo, kaj smo uredili ali kupili za tako veliko vsoto denarja.«



	Ravnatelj se zabodeno zazre v svinčnik, ga v rokah jezno zavrti in spregovori: »Menim! Očitno tovariš Tomaž Por poseduje zelo slab spomin. Jaz zaupam računovodkinji. Če komu ni kaj razumljivo, naj stopi k njej, vse mu bo pojasnila. Vsako grajo je treba utemeljiti! Vsak sum je treba konkretno dokazati!«



	Z nasprotne strani se dvigne mlad profesor matematike Žarko Kerlc. Ves čas, odkar poučuje na šoli, je videti preveč zamišljen in samosvoj, ves čas je nekako zaprt vase; sodelavci ga ne obletavajo, še manj pa, da bi ga vabili v svoj krog. »Ne strinjam se s tovarišem ravnateljem. V naši družbi je korupcija zelo prisotna. Če je tovariš Tomaž Por posumil v nepravilnost, potem mu je treba zdaj in tukaj povedati, zakaj smo potrošili omenjeni denar.«



	Ravnatelj s svinčnikom močno potolče po mizi, kot bi hotel mladega profesorja pomiriti ali prestrašiti, nato z užaljenim glasom spregovori: »Tovariš Žarko, kako si drzneš omeniti korupcijo! Na naši šoli ni korupcije. Res pa je tudi to, da moram marsikaj urediti z računovodkinjo, da vi oziroma ti Žarko prejemaš višjo plačo kot drugi v drugih srednjih šolah.«



	»Tovariš ravnatelj, to ne bo držalo. Lahko vam naštejem nekaj srednjih šol z večjimi osebnimi dohodki kot pri nas. Lahko vam prinesem obračunski dokaz, da so zelo velike razlike, tudi do petnajst odstotkov,« reče Žarko umirjeno.



	»Ljudje so škodoželjni, zato v svoji obrambi navedejo razne laži. Povedati moram, da za neresnično govorjenje obstaja kazen! Občutek imam, kot bi me ti tovariš Žarko obsodil korupcije.«



	»No, tako nisem mislil,« se izmika Žarko.



	Tomažu je dosti lažje, ker se je pogovor preusmeril k drugi žrtvi. Navzoči se nemirno obračajo drug k drugemu; nekateri kimajo, drugi se posmehujejo.



	»Rekel si!« ga ravnatelj glasno zavrne. Nato spet z razširjenim vprašujočim pogledom spreleti sodelavce. »Bo še kdo kaj pripomnil?«



	V hipu se umirijo. Nihče se ne ozre k ravnatelju, vsi čakajo, da bo šla neprijetna vprašalna mora čim prej mimo.



	»Naslednja točka je …« Ravnatelj pogleda v beležko. »Sindikat pripravlja izlet na Ciper. Interesenti naj se podpišejo na list, ki visi na oglasni deski. Polovico stroškov bo plačal sindikat, ostalo pa bo računovodkinja tri mesece obračunala od plače.«



	Spet močno zašumi v zbornici, slišati je glasno ugibanje, pogovarjanje in nagovarjanje, kaj se tam lahko vidi, kupi …

	Tudi ravnatelj za minuto ali dve pozorno prisluhne nekontrolirani razpravi, nato s svinčnikom močno potolče po vazi. – Vaza že ves čas stoji pred njim, kot bi mu bila poklonjena z velikim šopkom vrtnic.



	Navzoči morajo spet uporabiti komolec za opozorilo in tako drug drugega umirijo.

	»Bo kdo še kaj vprašal?«



	Spet tiho in mirno obsedijo.

	»Zaključujem zbor delavcev gradbene srednje šole!« glasno in slovesno reče ravnatelj in si iz zadovoljstva pogladi košate brke.



	Tomaž se naglo dvigne, kot bi ga preganjali in prvi zapusti zbornico. Pohiti v svojo pisarno. Jezno – brez predhodnega razmisleka – potegne iz predala list papirja in napiše odpoved delovnega razmerja.



	Odloži nalivnik in občuti, kako mu je mnogo lažje, ker se je razbremenil nečesa, česar si ne bi smel nikoli naložiti na krhko telo in občutljivo dušo.





Janez Jurca: Kodranje razuma



	Avtor: Janez Jurca

	Uredil: Založba BoMa

	Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa

	Naslovnica: canva.com

	Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa

	Zbirka: Romani

	Kraj: Murska Sobota

	Elektronska izdaja, leto izida: 2021

	Dosegljivost: biblos.si





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI – ID = 65635587

	ISBN 978-961-94472-5-3 (ePUB)