GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1942-XX--43-XXI
DRAMA
i
A C\ CARLO GOLDONI:
MIR AND O LIN A
(PRI LEPI KRČMARICI)
Lit 2-
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1942-XX./43-XXI.	DRAMA	Štev.	12
CARLO GOLDONI
MIR AND O LIN A
(PRI LEPI KRČMARICI)
PREMIERA ii. FEBRUARJA i943-XXI
C. Goldoni: „Mirandolina“
Nekateri ljudje trdno verujejo v svojo usodo in poslanstvo, in ni tako močne sile, ki bi jih odvrnila od njihovih sklepov. Zdi se, da je res v usodi tisti fluid, ki žene in krepi voljo in moč v slehernem živem bitju, da se dogaja in nasposled zgodi z njim, kar mu je bilo že z rojstvom — usojeno. Goldoni, ki ga je oče namenil za zdravnika in pozneje za odvetnika, ni bil ne eno ne drugo; bil je le gledališki človek.
Večno nemirni in neugnani poootnik Goldoni se je rodil 22. februarja 1707. v Benetkah, v palači Centar.ni. Njegovo življenje je bilo od začetka do zadnjih dni silno pestra komedija. Ne gre ga prištevati k tako imenovanim čudežnim izvoljencem; bil pa je gibčnega in bistrega duha in neprestano nagnjen do vedno novih doživetij. Kot štiriletni malček, se je sprijaznil z branjem in pisanjem, in komaj osemletnik je naskrivaj napisal komedijo, ki so jo z občudovanjem prebirale vse mamine znanke in prijateljice, slednjič so poslali prepis celo očetu, ki se je tedaj mudil v Rimu. Še kot iz-peljanČek, je mladi Goldoni vkljub vsem ugovorom in prepovedim pobegnil z igralsko družbo; bil je večkrat, a največkrat nesrečno zaljubljen: zdaj v igralko, zdaj v postrežnico, enkrat v meščanko,
93
drugič v deželanko ... Ko je gledal v družini Bastia nabožno igro, je sklenil obleči si kapucinsko kuto, a ga je meništvo čez 14 dni minilo. Postal je končno odvetnik, imel pa je v vseh šestih mesecih eno samo stranko. Večkrat mu je trda predla, pa se mu je spet nasmehnila sreča; nekoč so ga na potovanju napadli roparji, ga slekli do golega. Toda vedno vedri Goldoni ni nikoli klonil, znova se je postavil na noge; trdno zaverovan v svoje poslanstvo, se je še z večjo strastjo iotil dela. Pisai je in pisal. In ko so 24. novembra 173.-J v Benetkah vprizorili z izrednim uspehom njegovo prvo tragikomedijo »Belisario«, se je posvetil samo gledališču. Začela se je njegova slavna, a tudi trnjeva pot. Naravnost navdušenemu sprejemu njegovih vprizoritev so sledile predstave, ki jih je občinstvo izžvižgalo in zgodilo se je celo, da se je moral avtor skriti pred pobesnelo in nerazsodno množico. A vsakemu geniju je dano, da ga uspehi ne omamijo in it; preslepe, neuspehi pa ga ne zmeljejo in uklonijo. Leta 1762. se je napotil z ženo in nečakinjo v Pariz; spisal je tam komedijo »II burbero benefico« (»Dobrohotni godrnjač«), ki so jo vprizorili v francoščini z velikim Poklicali uspehom, so ga na dvor Ludo-vika XV. kot učitelja italijanščine, leta 1778. se je seznanil z Vo!--taire-om in se z njim prisrčno spoprijateljil.
Kar je Špancem Calderon, Angležem Shakespeare, Francozom Moliere itd., je bil Apeninskemu polotoku Goldoni. Dasi mu ne pri-tiče slava omenjenih zvezdnikov in je imel celo v svojih domorodnih sodobnikih vrhove (zlasti v dramatiku Alfieriju), ki so ga v nekem pogledu močno prekašali, je bil in je še danes edino Goldoni najpopularnejši italijanski klasik, spoštovan od učenih glav in oboževan od meščanstva do najbolj preprostega ljudstva. Ni gledališke poklicne ali diletantske skupine v Italiji, ki ne bi od časa do časa zaigrala katerokoli njegovo komedijo; pa tudi na vsakoletnih slavnostnih predstavah, ki se vrše v Benetkah, odnosno na Lidu in jih obiskuje najodličnejša družba vsega sveta, sta skoro vedno na repertoarju ena ali dve Goldonijevi komediji, vprizorjeni navadno na prostem. Odkod ta priljubljenost in skoro blazna zaverovanost v Goldonija? Nekaj je znal, česar marsikateri dramatiki ne znajo: pisati neposredno iz srca za srce, brez olepšavanja, brez umetničenja; dobro se je zavedal, da odrski jezik ni literatura; njegove osebe govore
94
1
kakor jim je Stvarnik ustvaril usta; zato so večkrat grajali njegov slog, ki je mestoma res močno primitiven, besede se mu izmikajo z jezika, kakor nanese situacija, ne oziraje se na levo in desno. V svojih dialogih je mnogokrat naivno preprost,a zato nič manj naraven in odkritosrčen. Ne smeješ se njegovemu duhovičenju, njegova duho-
MIRA DANILOVA
vitost in komika sta baš v njegovi, rekli bi — nedolžni, blaženi omejenosti, ki jo očitujejo nekateri njegovi značaji. Sam pravi: »Vsa prizadevnost, ki sem jo imel pri pisanju svojih komedij, je bila — ne delati sile naravi.« In njegov občudovalec in oboževalec Voltaire mu je pisal: »Dragi moj gospod, slikar in sin narave, ljubim Vas, odkar Vas berem, Videl sem Vašo dušo v Vaših delih.
Rekel sem si: to je pošten in dober človek, ki je očistil italijanski oder, človek, ki ustvarja s fantazijo in piše z razumom. Kakšna plo-dovitost, kakšna čistota in kako naraven in prikupijiv je Vaš slog. Oteli ste svojo domovino iz rok harlekinov ...«
In res je Goldoni preosnoval italijanski oder, ga postavil na zdrave noge in temeljito ozdravil s tem, da je začel izpodrivati tako imenovano »commedio deli’ arte«. (Mimogrede povedano je bila, »commedia deli’ arte« precejšnjega pomena za razvoj gledališke ali še boljše, igralske umetnosti, a to ne sodi v okvir tega člančiča.) Ni izpodrival in izpodrinil to zvrst gledališke umetnosti s filozofskimi in učenimi razpravami, temveč podzavestno s svojimi najboljšimi komedijami. In v tem je nesporno najgloblji Goldonijev pomen in njegova največja zasluga.
Ne gre tajiti, da očitujejo vse Goldonijeve komedije, zlasti začetne, še vedno nekoliko primesi »čistega komedijanstva«; celo »Mi-randolina«, gotovo ena najboljših Goldonijevih stvaritev, ni brez teh prvin.
»Mirandolina« ni danes skoro nič manj sodobna kakor je bila pred malo manj kot 200 leti (prva vprizoritev 1753. leta v Benetkah.) Zato je še vedno stalno na repertoarju prenekaterih gledališč in gledaliških družin. Pridobila je tak sloves, da ie postala soznačica za zapeljivo in prebrisano žensko, kakor sta Molierov »Tartuffe« in Calderonov »Sodnik Zalamejski«, soznačici za svetlohlinca, odnosno za moža poštenjaka in časti. Nič bolj naravnega, da so sc zanimale za to vlogo celo najslavnejše igralke kot je bila edinstvena Eleonora Duše. »Mirandolina« ali »Pri lepi krčmarici«, je še danes stalno in uspešno na gledaliških sporedih. Pa tudi moški: zagrizeni sovražnik žensk, vitez Ripafratta, mladostnovihravi grof Albafio-rita in postarni markiz di Forlipopoli, ki sc skozi vsa tri dejanja smukajo okoli brhke krčmarice z namenom, pridobiti si njeno naklonjenost in ljubezen, so polnokrvni odrski karakterji. Prizori, kjer krčmarica daje in dene v kozji rog trdovratnega in stanovitnega sovražnika lepega spola, viteza Ripafratta, da se nato zaljubi do ušes vanjo, so klasični in morda najboljši, kar jih je napisal Goldoni. Prav tako je v tretjem dejanju prizor z likanjem cvetober goldo-nijske odrske izkušenosti in spretnosti. Tn mislim, da ni preveč še-
pava primera, če rečemo: Goldoni uživa isto popularnost v svojih komedijah kot Verdi v svojih operah.
Človek, ki je s svojim plodovitim delom izpolnil skoro vse 18. stoletje, je umrl sredi burnih dogodkov francoske revolucije (1793) v revščini in zapuščenosti. Zapustil pa je potomcem bogat zaklad, neizčrpljiv vir vedrine in smeha, ki nam je bil in nam je v razvedrilo in v zdravilo.
P. S. Še besedo o vprizoritvi
Stvar je ta, da je za nas Slovence vprizarjanje Goldonijevih komedij kljub njihovi navidezni primitivnosti malo kočljiva ali vsaj ne povsem enostavna zadeva. Razlogov za to je mnogo. Ne bom navajal vseh. Kot povedano, je živel Goldoni v času, ko avtorji niso pisali gledaliških iger v današnjem smislu, temveč le nekakšne scenarije, zgolj vsebinske napotke: vsak igralec je vedel, kaj ima predstavljati, kaj je vsebina igre, besedilo k označeni vsebini pa si je po svoji zmožnosti in fantaziji več ali manj spretno sam izmišljal in krojil— improviziral. Tudi oogosti monologi, scene prisluškovanja, govorjenje v občinstvo in podobno, so veljali za učinkovite pripomočke. Nesporno pa so si igralci pridobili s tem silno spretnost in gibčnost duha, odrsko izvežbanost in so potujoči po tujih deželah s svojimi vprizoritvami mnogo pripomogli k razvoju in sproščenosti odrskega izražanja.
Nekateri znaki tega »komedijanstva« so v vseh Goldonijevih komedijah. Da ne bomo delali Goldoniju sile, smo se odločili za srednjo pot: dati Goldoniju, kar je njegovega, to se pravi, naj igralec v izvestnem, a seveda strogo odmerjenem in določenem okviru »teatralno pretirava« (ne karikira!). S tega vidika sem se tudi odločil za stilizirano, improvizirano odrsko podobo in za improvizirane spremembe na odru, ki jih po možnosti igralci sami opravijo. Približati Goldonijeve komedije realizmu ali jih skušati bodisi v režijskem, bodisi igralskem smislu nekako sodobno podomačiti, bi pomenilo — oscdlavati kravo,
Jože Kovič.
>7
C. Goldoni
C. Goldoni je bil v Benetkah in Florenci advokat, pisal je že v mladosti razne igre in se končno posvetil gledališču pri raznih igralskih družinah. Leta 1748. postane »hišni pesnik« v Benetkah v Teatro San Angelo, nato pa v Teatro San Luca. C. Gozzi, njegov enakovredni nasprotnik, je začel prav živahen boj proti njegovim veseloigram, kar je pregnalo Goldinija leta 1761 v Pariz, kjer je
Režiser J. Kovič
na dvoru poučeval princezinje italijanščino. Prevrat ga je oropal pokojnine in umrl je v revščini. V Benetkah ima spomenik.
Goldoni je postavil na oder resničnost in oster humor. V vseh niegovih igrah je viden vpliv commedie deli’ arte, ki je najbolj značilna in najbolj priljubljena oblika italijanskega ljudskega gledališča. Po tehniki njegovih iger se kaj lahko opaža vpiliv Moliera in Regnarda.
Znamenite so njegove igre v beneškem narečju. »La putta ono-
rata«, »I 4 rusteghi« (Wolf-Ferrarijeva opera »Štirje grobijani« 1. 1906) in druge. »Un curioso accidente« je močno vplival na Lessingovo »Mino v. Barnhelm«. Zadnja najboljša dela so pisana v francoščini: »Le bourru bienfaissant« (prevedena v vse evropske jezike), »Le eventail« in druge.
Mnogo njegovih iger je uglasbenih in tudi sam je pisel librete. Leta 1787. je izdal svoj življenjepis »Memoires pour servir a 1’his-toire de sa vie et a celle de son theatre«, ki pa ni povsem zanesljiv, toda je zelo jasno ogledalo njegovega časa in razmer.
Goldoni je že star znanec naše Drame. Po vojni smo igrali njegovo veseloigro »Pri lepi krčmarici« v sezoni 1926/27 v režiji Milana Puglja. Zanimiva je takratna zasedba:
Ripafratta — Cesar, Forlipopoli — Lipah, Albafiorita Gregorin, Mirandolina — P. Juvanova, Hortenzija — Debeljakova, Dejanira
— M. Danilova, Fabrizio — Medven.
Predstava je imela že takrat lep uspeh in je občinstvu močno ugajala.
V sezoni 1934/35 je igrala naša Drama veseloigro »Sluga dveh gospodov« v režiji C. Debevca, ki je delo tudi poslovenil in ga izdal v knjigi leta 1934. Premiera je bila 14. februarja 1935. Z lepim uspehom smo jo igrali desetkrat.
Razno
Na dvorišču starega samostana San Marco v Fiorenzi je nad vrati Fiesolova slika: vedoči. V prsih mučenika Petra tiči meč. Tudi njegovo čelo je okrvavljeno od trna. Kri mu teče z obraza. Neslišno in težko curljajo težke kaplje z izmučenega, trpečega lica. Toda on drži kazalec krčevito na ustnicah. Drži se ves ponosen, preprost in sproščen. Usta možato zaprta. Samo v nemih očeh živi ono, česar ne more povedati, česar povedati ni mogoče.
»Vzemite človeku upanje in spanje« — tako je rekel nekoč Kant
— »in napravili boste iz njega najbolj klavrno bitje«. Nietsche pa je k temu dostavil: »Zavest, da ve, mu krade upanje in spanje...« Kaj, če bi bilo res tako?
99
Če bi mogel mladenič, ves zasanjan v najlepše, naenkrat izpre-gledati, kako bo gledal na vse to čez leta, bi takoj obupal in, umrl...« Da, gotovo! Toda on vendar sanja in upa. Njegova kri valovi v opojnosti in omami velikih idej. To je mladost človeka.
Toda čim bolj se staramo in postajamo zrelejši, tem bolj zori v nas: razumevati brez žalosti, razumeti brez upanja. Sprejemati, kar mora biti, odobravati, kar pač pride.
To je čas velikega miru. Doba smehljaja. Tragedija je v mladosti. Starost pa ima humor.
Ako dva igralca govorita o svoji stroki, načneta prav gotovo vprašanje, ali mora umetnik to, kar na odru predstavlja, občutiti in doživeti ali pa ostati napram vsemu temu popolnoma hladen. In prav gotovo bo prvi izjavil, da je vse, kar igra, v svoji notranjosti globoko in krvavo občutil: junake, morilce, norce in lopove. Drugi bo pa z mirom in ponosom izjavil, da je takrat, ko je igral blaznega kralja Leara, mislil ves čas samo na kavijar in ostrige.
Novice iz Drame
Prihodnji teden bo v Drami vprizorjena Ogrinčeva igra iz polpretekle dobe »V Ljubljano jo dajmo«, ki spada med najbolj priljubljene in najbolj igrane naše starejše igre. Igrali bodo: P. Juvanova, A. Levarjeva, Rakarjeva, Starčeva, Cesar, Drenovec, Košuta. Peček, Benedičič in Brezigar. Režiser- M. Skrbinšek.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik : Fr. Lipah. Za upravo: Ivan Jerman Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
100
MIRAN
(AUa bella locandiera)
Commedia in tre atti di Carlo Goldoni Traduzione di dott. V. Knaflič Scenografa: ing arch. E. Franz	Regia di Giuseppe Kovic
II cavalliere di Ripafratta....Jan
II marchese di Forlipopoli.....Gregorin
II conte d’ Albafiorita........Verdonik
Mirandolina, locandiera........M. Danilo
Ortensia |	.	.	/.........  Gabrijelčič
n. .	. i comiche \	,, ,
Dejanira I	l............V. Juvan
Fabrizio, cameriere di locanda .... Gorinšek
Servitore del Cavaliere......... Benedičič
Servitore del Conte............Podgoršek
La scena si rappresenta nella locanda di Mirandolina
La cassa si apre alle ore 17 Inizio della rappresentazioni alle ore rt«, Fine dello spettacolo aile ore 19*45______________________
Platea; I. fila ....	Lit.	20 —
II.-III		tl	18-
IV.-V1			; b —
V1I.-IX		»»	16'-
X.-XI		»	14 —
XH.-XITI		1»	12 —
Balconc: I. „ ....	• M	14-
II		n	12 —
Palehi: pla--a (4 p:rsone)	M	72-
I. piano 1 — 5 „ . .	»1	72-
6-8 . .	„	80'-
balcone (4 personc) . Pesti asiumi nei palehi:
platea ...................
I. piano.....................
balcone....................
Gallcria I. fila ....
I I..................
II I.................
Ingresso in galleria .	.
Intresso per gli študenti
Lit. 4S--
14’"
14"
10"
S"
7"
H ^
15®
950
V
I biRlietti si vendono alla cassa diurna del Teatro dellOpera dalle 10.^0 alle l‘l|ce dalle 16, alle 18, e alla cassa del Teatro drammatico mezz’ora prima dell’inizl0 j !6. rappresentazioni. Le tasse sono comprese.
io]i(
OLINA
(Pri lepi krčmarici)
Komedija v treh dejanjih — Spisal Carlo Goldoni Prevel dr. V. Knaflič 'cenograf: ing. arch. E. Franz	Režiser:	Jože	Kovič
Vitez Ripafratta.................................Jan
Markiz Forlipopoli.....................................Gregorin
Grof Albafiorita.......................................Verdonik
Mirandolina, krčmarica .	.
DejanirT j *ledaHŠki	{
Fabricij, natakar......................
Vitezov sluga
M. Danilova Gabrijelčičeva V. Juvanova Gorinšek Benedičič
Grofov sluga..................................Podgoršek
Dogaja se v Mirandolinini krčmi
ina se odpre ob 17
Začetek ob 17.30
Konec ob 19*45
**•*:	Sedeži	I. vrele .	.	Lit.
11.-T1I. vr*te IV -VI. „
VII.-IX. „
.. X.-XI. „
XII. XIII.
'°B: Sedeži I v,, li
* v parterju (4 osebe) v 1 re m (4 osebel št. 1 - 5 v I. reda	št.	n—8
20-18' 16-16-14 12 ■ 14 ■ 12-72'-72 80-■
Lože balkonske (4 osebe) .	.
Dodatni ložni sedeži: v parterju v I redu balkonski Oalrrija: Sedeži I. vrste . II. r .. III.
Galerijsko stojiiie Dijaško
Lit.
48-14 — 14 -10-8-7-6 — 1 50 2-50
'lice
te.
so v predprodaji pri dnevni blagajni v opernem gledališču od 10.30 do 12.30 do 18. ure, in pri blagajni v drami pol ure pred pričetkom predstave. Takse so
vračunane.