293 2015 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 069.5:623.44(497.4) Prejeto: 6. 11. 2014 Tomaž Lazar dr. zgodovinskih znanosti, kustos, Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20, SI-1000 Ljubljana E-pošta: tomaz.lazar@nms.si Baron Hans Kometer in njegova zbirka starin z dvorca Pukštajn IZVLEČEK Baron Hans Kometer (1850–1925) je gospodoval na dvorcu Pukštajn (Puchenstein) pri Dravogradu kot zadnji moški predstavnik svoje rodbine. Zanimanje za zgodovino ga je vodilo v obsežno prenovo domačega dvorca, užival pa je tudi ugled dobrega poznavalca in zbiralca starin. S sistematičnim pridobivanjem raznovrstnega gradiva, zlasti starega orožja in bojne opreme, je Hans ustvaril eno najpomembnejših zasebnih zbirk svojega časa na Slovenskem. Po baronovi smrti je bila njegova dedinja, nečakinja Melita, zaradi bankrota prisiljena večino dragocenih starin prodati na dražbi, zbirka orožja pa je postala predmet zapletenih sodnih sporov. Po dolgotrajnih prizadevanjih in enem najbolj zapletenih sodnih sporov, kar jih je v tem času doživel Narodni muzej v Ljubljani, je ravnatelju dr. Josipu Malu vendarle uspelo izposlovati brezplačni prevzem pukštajnske zbirke orožja in pomembno obogatiti nacionalne muzejske fonde. KLJUČNE BESEDE Hans Kometer, Pukštajn, Bukovje, Puchenstein, zbirateljstvo, starine, orožje, oklepi ABSTRACT BARON HANS KOMETER AND HIS ANTIQUES COLLECTION FROM THE PUKŠTAJN MANSION Baron Hans Kometer (1850–1925) owned the Pukštajn (Puchenstein) mansion near Dravograd as the last male representative of his family. An amateur historian, he undertook a comprehensive renovation of his home mansion, and he also had the reputation of a great connoisseur and collector of antiques. Through systematic acquisition of di- verse objects, especially old arms and armour, Hans created one of the most important private collections of his time in the Slovenian territory. Soon after the baron’s death, his niece and heiress Melita had to file for bankruptcy and sell most of the valuable antiques at an auction, while the weapons collection became the subject of complicated legal disputes. After long-standing efforts and one of the most complex legal episodes involving the National Museum in Ljubljana in that period, the director Dr. Josip Mal finally managed to negotiate a free take-over of the Pukštajn arms and armour collection and importantly enrich the national museum. KEY WORDS Hans Kometer, Pukštajn, Bukovje, Puchenstein, collecting, antiques, arms, armour 294 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 Slovenci smo lahko upravičeno ponosni na že skoraj dvestoletno muzejsko tradicijo, ki sega vse do ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja leta 1821. To nas vsaj v smislu organiziranosti muzejske mre- že enakopravno umešča med velike evropske naro- de. Nemalokrat pa prezremo, da muzeji ne morejo nastati iz nič. Kranjski deželni muzej bi bil obsojen na životarjenje, če njegovih fondov ne bi obogatili darovi zavednih posameznikov in odkupi dragoce- nih zasebnih zbirk. Zato je vse prej kot zanemarljivo vprašanje, kako v resnici dojemamo vlogo zasebnih zbirateljev – ali jih prepoznamo kot tvorne varuhe kulturne dediščine ali prej škodljivo konkurenco dr- žavnim muzejem. Razmerje med javnimi muzejskimi ustanovami in zasebnimi zbirkami oziroma zbiralci je od nekdaj občutljivo, saj lahko niha od plodnega sodelovanja do odkritega rivalstva. Na Slovenskem je to vpraša- nje morda še bolj opazno kot marsikje drugod, saj je neposredno povezano z našim odnosom do zgodo- vine, še posebej pa tradicionalnih elit, ki jih pogo- sto doživljamo negativno, skozi perspektivo, nabito s predsodki in nacionalnimi trenji. Pobude za sistematično zbiranje starin je v bolj oddaljeni preteklosti prispeval predvsem vrh družbe- ne piramide – plemstvo in vladarske dinastije. Slo- venske dežele so bile v tem pogledu nekoliko odrinje- ne na stran, saj se tod ni izoblikovalo domače središče suverene oblasti z nepretrgano kontinuiteto. Vsaj enako zaviralno je delovalo dejstvo, da se je obmejni jugovzhod habsburškega imperija znašel na prepihu dolgotrajnih in krvavih oboroženih spopadov prav v obdobju od sredine 15. pa vse v 17. stoletje, ko so se v Evropi rojevali prvi zametki modernega muzealstva. Takšne okoliščine niso bile naklonjene zbirateljski dejavnosti, saj se je bila domača elita precej bolj kot s starinami in »lepimi umetnostmi« prisiljena ukvarjati z lastnim preživetjem. Kljub takšnim oviram pobud za varovanje starin in raziskovanje zgodovine ni bilo malo. To zgovorno dokazuje že zgodnja ustanovitev deželnega muzeja v Ljubljani, ob tem dosežku pa ne gre prezreti zbirateljske žilice rodbin in posamezni- kov, ki so umetnine in starine pridobivali na lastno pobudo. V 20. stoletju je naravno kontinuiteto velikih zasebnih zbirk na Slovenskem pretrgal niz družbe- nih in političnih pretresov. Z razpadom habsburške monarhije leta 1918 je velik del stare elite zapustil slovenski prostor, s seboj pa odnesel tudi svoje zbirke. Komaj dobro desetletje pozneje je svetovna gospo- darska kriza zadala uničujoči udarec številnim za- sebnim zbirkam, ki so se zaradi finančnega poloma lastnikov znašle na razprodaji. Preostanke materialne dediščine, ki se jim je dotlej še posrečilo preživeti, je nato doletelo opustošenje druge svetovne vojne. Z nastopom socialistične oblasti leta 1945 pa se je zače- lo novo obdobje, ki je zasebno zbirateljstvo načeloma odklanjalo, če mu že ne bilo odkrito sovražno. Na- vsezadnje ga je zaznamovala tudi drugačna družbena klima, ki je v vsesplošnem navdušenju nad moderni- zacijo in povojno obnovo nemalokrat lahkomiselno zanemarjala skrb za zgodovinsko zapuščino. Vse našteto je razlog, zakaj je današnja muzejska dediščina na Slovenskem razmeroma skromna, še posebej kar zadeva zares reprezentativno gradivo iz starejših obdobij. Obotavljivi odnos domače stroke do prispevkov »aristokratskih« zbiralcev starin pa prinaša tudi drugačne posledice – med drugim mar- sikdaj zelo šibko poznavanje narave zasebnih zbirk, ki so danes pod okriljem javnih muzejskih ustanov, saj glede na splošno usmeritev slovenskega zgodovi- nopisja in muzealstva pogosto ni bilo resnejših po- bud za raziskave njihovega historiata in zbirateljskih prizadevanj starejših generacij. Tako se vedno znova pokaže, da vemo zelo malo o tistih osebnostih in mecenih iz nekoliko bolj od- maknjene preteklosti, brez katerih bi bila naša bera materialne kulture še neprimerno revnejša. V vrsti skorajda pozabljenih imen je tudi baron Hans Ko- meter (1850–1925), nekdanji gospodar dvorca Puk- štajn pri Dravogradu. Zgodovinsko ozadje Rodbina Kometer sodi med mlajše, manj znane plemiške rodove iz zadnjega obdobja habsburške monarhije, ki jih je slovensko zgodovinopisje skoraj popolnoma prezrlo. Zgodovina zadnjih plemenitih gospodarjev Pukštajna je dolgo ostajala tako rekoč neraziskana, nerazčiščena vprašanja o izvornem po- reklu baronov Kometrov in njihovi genealogiji pa so Grb plemiške rodbine Kometer zu Trübein (SI PAM/1818 Gospoščina Puhenštajn 1235–1917, fasc. 1, Potrdilo priznanja baronskega naslova rodbini Kometer, 10. 6. 1856, Gradec, foto: Tomaž Lazar). 295 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 naletela zgolj na skromne strokovne odzive – in še to skoraj izključno s strani avstrijskih ljubiteljskih razi- skovalcev oziroma zgodovinarjev.1 Predniki Hansa Kometra so svoje koroško gospo- stvo pri Dravogradu pridobili leta 1817 z nakupno- -menjalno pogodbo in si na dvorcu uredili udobno domovanje. Prvotno so izhajali iz nižjega stanu, a se jim je s prizadevnim delom in podjetnostjo posrečilo zbrati precejšnje premoženje, ki je naposled zado- stovalo za nakup lastne graščine. Potrditev položaja državnih baronov je leta 1848 uspelo izposlovati šele Hansovemu očetu Janezu Krstniku Kometru (1803– 1880), in sicer z izvajanjem svojega rodu iz v resnici že izumrle avstrijske plemiške rodbine baronov Ko- meter zu Trübein.2 Okoliščine te potrditve so bile vse prej kot tran- sparentne. Utemeljeno lahko sklepamo, da jo je Janez Krstnik dosegel tudi s pomočjo namenoma ponare- jenih dokumentov, s katerimi je prikril skromno po- reklo svojih prednikov. Prav neprepričljive okoliščine preboja rodbine v plemiški stan so verjetno bistveno prispevale k prizadevanjem Kometrov, da se v očeh svojega okolja potrdijo kot tradicionalna elita tudi z razkošno obnovljenim bivališčem in bogato zbirko starin. Uporabnega gradiva, s katerim lahko osvetlimo usodo starin s Pukštajna, se je ohranilo več, kot se morda zdi na prvi pogled, težava pa je, da je zelo razpršeno in skromno obdelano. Nekdanji arhiv z gospostva Pukštajn danes hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru, vendar o nastajanju družinske zbirke ne pove malone ničesar.3 Veliko bolj izpovedna je obse- žna dokumentacija iz arhiva Narodnega muzeja Slo- venije.4 Doslej še ni bila sistematično objavljena, niti ni bilo nikoli celovito pojasnjeno, po kakšnih poteh so starine s Pukštajna prišle v muzejski fond.5 Izje- mno pomembne podatke o tej pridobitvi – pa tudi o zbirki Hansa Kometra, še preden se je znašla na dražbenem bobnu – prinašajo zapisi in fotografski posnetki Franceta Steleta, ki jih danes hrani Indok center Ministrstva za kulturo. Za razumevanje šir- šega konteksta pa je bilo treba raziskati tudi objave aktualnega časopisja, zlasti s pomočjo digitalizirane baze podatkov dLib. Zbiralci s Pukštajna Kdaj so se Kometri začeli resneje ukvarjati z zbi- ranjem starin, je zaradi skoposti virov nemogoče za- 1 Za podrobnejšo študijo rodbinske zgodovine Kometrov gl. Lazar, Gospostvo Pukštajn. 2 SI PAM/1818 Gospoščina Puhenštajn 1235–1917, fasc. 1, Potrdilo baronskega položaja, 11. 10. 1848, Celje; Gothaisches genealogisches Taschenbuch 91, g. Kometer von Trübein, str. 222–223. 3 SI PAM/1818 Gospoščina Puhenštajn (1235–1917). 4 Arhiv NMS, arhivske mape za leta 1931–1935. 5 Za pravzaprav edini objavljeni pregled doslej gl. Horvat, Dr. Josip Mal, str. 426–428. nesljivo odgovoriti. Če lahko verjamemo splošnemu »javnemu mnenju«, ki veje iz aktualnega dnevnega časopisja, so se izkazali za živahne zbiralce umetnin že vse od prihoda na Pukštajn leta 1817. Glede na okoliščine njihovega vzpona se zdi bolj verjetno, da je resnejše zanimanje za kopičenje starin in umetnin sredi 19. stoletja pokazal šele Janez Krstnik. Ta priza- devanja so bržkone sovpadala z Janezovimi težnjami po plemiškem nazivu in družbenem potrjevanju, saj je bilo po tedanjih zapovedih za rod plemenitega sta- nu malone nujno, da svoje bivališče razkošno opremi in ga polepša tudi z redkimi starinami. Kljub temu pa ni dvoma, da je zbiralska dejavnost Kometrov doži- vela vrhunec proti koncu 19. stoletja, v času zadnjega pukštajnskega barona Hansa.6 Hansova starinoslovska strast se je usmerila v ve- likopotezno pridobivanje umetnin, pohištva, posodja in starega orožja. Svoje domovanje se je namenil pre- oblikovati v pravi muzej. Da bi vse obsežnejšim zbir- kam zagotovil primeren prostor, je Hans vložil velika sredstva tudi v dolgotrajno prenovo dvorca Pukštajn v historističnem slogu. Obnovitvena dela so se za- čela po letu 1870, v grobem pa so jih dokončali šele na prelomu v 20. stoletje – čeprav so dodatni posegi in opremljanje dvorca potekali tudi še pozneje.7 S to obnovo je Pukštajn dobil značaj reprezentančnega dvorca in enega najzanimivejših primerov histori- stične arhitekture svoje vrste na Slovenskem, Hans pa si je naposled ustvaril razkošno, po lastni meri prikrojeno domovanje, na katerem je živel obkrožen s starinami. Zdi se, da je zadnjega pukštajnskega barona pot vodila po podobnih stopinjah, kot so jih v tistem času ubirali sloviti zbiratelji iz drugih evropskih dežel. To je bila zlata doba aristokratskih »starinarjev«, ljubi- teljev umetnosti in premožnih mecenov, praviloma plemenitega rodu, ki so na hitro razvijajočem se trži- šču pridobivali velike zaklade minulih dni. Pomisli- mo le na druga zveneča imena tega časa, ki so z ne- zadržno vnemo preučevala in kopičila oborožitev iz preteklih dob – francoskega vladarja Napoleona III. in njegov krog zbiralcev umetnin, ki mu je načeloval grof de Nieuwerkerke, Samuela Meyricka, Richarda Wallacea, nemškega cesarja Wilhelma II. ali vse- stransko nadarjenega Američana Bashforda Deana. Tem živahnim osebnostim, njihovi zbirateljski vne- mi, pa tudi osebnemu bogastvu dolgujemo zahvalo za največje zbirke starega orožja in drugih umetnin, ki jih danes lahko občudujemo v svetovnih muzej- skih ustanovah – od pariškega Vojaškega muzeja in londonske Zbirke Wallace do Metropolitanskega muzeja v New Yorku. 6 Jutro, XIII/177, 31. 7. 1932, str. 20; Slovenec, LX/173, 31. 7. 1932, str. 18. 7 Mlinarič, Gospoščina Puhenštanj, str. 160. Slovenec, LX/226, 2. 10. 1932, str. 9; Glasilo K.S.K. jednote, XVIII/45, 8. 11. 1932, str. 5; Krajevni leksikon, str. 150; Jakič, Vsi slovenski gra- dovi, str. 268; Lazar, Gospostvo Pukštajn. 296 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 Eliti najprepoznavnejših zbiralcev iztekajoče se dobe dolgega 19. stoletja je sledila še pisana mno- žica manj znanih, danes nemalokrat že pozabljenih posameznikov, ki se morda niso mogli pohvaliti s primerljivim političnim in finančnim kapitalom, a jim gorečnosti pri zbiranju starin nikakor ni manj- kalo. Mednje je sodil tudi Hans Kometer. Če besedo prepustimo časniku Jutro, »je slovel kot poseben mecen in strasten zbiralec starih umetnin, zlasti slik, plastik, starinskega pohištva itd. Imel je zveze z najboljšimi sta- rinarji Srednje in Zapadne Evrope, ni se strašil truda in izdatkov za potovanja na najoddaljenejše graščine in kraje, če je zvedel za posebno redke umetnine«.8 Kot poroča Jutro – in kot nedvoumno potrju- jejo tudi eksponati iz Hansove zbirke, ki jih danes hranimo v Narodnem muzeju Slovenije –, poslednji baron Kometer ni pridobival gradiva le iz bližnje okolice. Najbrž tudi ni čutil nikakršne potrebe, da svojo zbiralno politiko kakor koli zameji v lokalne okvire. Njegov cilj je bil preprosto zbirati kar najbolj privlačno gradivo, ki ga je zanimalo kot ljubiteljskega raziskovalca, po drugi strani pa je z njim lahko obo- gatil interier domačega dvorca. Razumljivo je, da je Hans zaradi takšnih prizadevanj vzdrževal tesne sti- ke z drugimi zbiralci v svoji okolici. Bil je tudi oseb- ni prijatelj barona Haerdtla s Turna pri Velenju, še enega slovitega sodobnika iz slovenskih dežel, ki se je intenzivno ukvarjal z zbirateljstvom in je odlično poznal domači trg starin.9 Toda Hans je bil pripravljen poseči še veliko dlje. Kot pravi starinoslovec svoje dobe si je prizadeval zbirko na Pukštajnu obogatiti s kakovostnimi pri- merki iz vse Evrope, deloma tudi z Balkana oziroma Bližnjega vzhoda in celo Afrike. Geografska prostra- nost in svetovljanski duh velikega habsburškega im- perija sta mu pri tem lahko odprla široka obzorja. Že leta 1899 se je včlanil v pred kratkim ustanovljeno društvo Verein für historische Waffenkunde, ki je pod vodstvom uglednega dunajskega kustosa Wendelina Boeheima povezovalo vrhunske profesionalne in lju- biteljske preučevalce starega orožja.10 To je bilo eno prvih tovrstnih mednarodnih združenj sploh, zago- tovo pa v svojem času najprestižnejše. Izdajalo je tudi odlično serijsko publikacijo, s pomočjo katere se je lahko Hans Kometer spoznaval z najaktualnejšimi dognanji stroke. Da je pukštajnski baron med svojimi kolegi užival precejšen ugled, nenazadnje dokazuje njegova vključitev v enciklopedični imenik Pantheon iz leta 1914, v katerem je naveden kot zbiralec starin in orožja v družbi največjih svetovnih poznavalcev, starinarjev, ljubiteljev in muzealcev.11 Čeprav je bila Kometrova zbirka zasebne narave, se iz časopisnih in leksikonskih omemb lahko pre- 8 Jutro, XIII/261, 9. 11. 1932, str. 3. 9 Stridsberg, Mojih pet življenj, str. 92sl. 10 Zeitschrift für historische Waffenkunde, 1/10, 1899, str. 264. 11 Zenker, Pantheon, g. Kometer, Hans. pričamo, da je javnost vedela zanjo in se je tudi vsaj v splošnem zavedala njenega zgodovinskega pomena. Med najdragocenejšimi Kometrovimi eksponati se omenjajo likovne umetnine – zlasti poslikana gotska triptiha –, staro pohištvo, keramika in steklo, kovin- sko posodje in svečniki. Brez dvoma pa je največ po- zornosti pripadlo obsežni zbirki orožja.12 Hans nagnjenja do starin zagotovo ni skrival, prej nasprotno – svojo zbirko je dojemal kot osre- dnji družinski zaklad, s katerim se je lahko tudi javno postavljal kot pravi predstavnik stare plemiške elite. Avstrijska aristokratinja Gusti Stridsberg, ki ga je imela priložnost spoznati usodnega leta 1918 sredi razpadanja habsburške monarhije, se ga v svojih me- moarih spominja kot konservativnega, slovenskim nacionalistom sovražno nastrojenega in politično de- javnega nestorja nemškega plemstva na Slovenskem. Po njenih besedah je bil Hansov dvorec Pukštajn »zlata jama starih umetnin, na katere je nekaj dal, ker so bile tesno povezane z družinsko zgodovino.«13 12 Jutro, XIII/261, 9. 11. 1932, str. 3; Krajevni leksikon, str. 150. 13 Stridsberg, Mojih pet življenj, str. 92. Baronova »viteška dvorana« v času popisovanja gradiva (Indok center, f00000-n14270n, foto: France Stele). 297 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 To seveda ni povsem ustrezalo resnici – očitno je, da je Hans Kometer predmete za svojo zbirko prido- bival z nakupi na mednarodnem tržišču in to gradi- vo zgodovinsko gledano ni imelo nikakršne zveze s starejšimi generacijami Kometrov. Če pomislimo na sumljive okoliščine potrditve baronskega položaja in resnično genealoško podobo Hansovih prednikov, je prav tako jasno, da lastne kontinuirane plemiške za- puščine niti niso mogli imeti. Po drugi strani pa je načrtno izgrajevanje zasebne zbirke, umeščene v lepo prenovljen domači dvorec, Hansu še kako koristilo pri utrjevanju aristokratskega položaja v družbi. Hansova smrt in dediči Ker se Hans ni nikoli poročil in ni zapustil za- konitih potomcev, je postalo neizogibno, da bo z njegovo smrtjo rod Kometrov na Pukštajnu izumrl. Hansov brat Jurij Artur (1851–1899) se je zaradi družinskega spora kmalu po poroki z Emilijo Pirk- hert leta 1878 izselil v Združene države Amerike in tam tudi umrl. Zapustil je le enega otroka, hčer Emi- lijo Melito (1881–1957). Nečakinja Melita je tako ostala edina bližnja še živeča sorodnica, ki bi ji Hans lahko prepustil svoje imetje, če odštejemo drugo vejo rodbine Kometer z Seltenheima pri Celovcu – a je tudi ta s smrtjo zadnjega moškega člana Karla leta 1914 v moški veji ugasnila.14 V zadnjih letih življenja se je moral Hans resno soočiti z vse bolj perečim vprašanjem – kaj se bo zgo- dilo z njegovim ljubljenim domom in starinami, ki jih je tako skrbno zbiral. Dne 29. julija 1925 je dal ostareli baron pri znanem dunajskem odvetniku dr. Jakobu Morgensternu sestaviti oporoko, v kateri je svojo posest in premično premoženje namenil ame- riški nečakinji Meliti. A to je bil očitno zgolj izhod v sili, saj Hans svoje dedinje, živeče v Ameriki, po vsej verjetnosti niti ni osebno poznal, predvsem pa ni mo- gel vedeti, ali se bo izkazala za odgovorno prejemnico dragocenega imetja. Zato je oporoko opremil z vrsto določb, s katerimi je skušal preprečiti drobljenje puk- štajnske posesti, še posebej zbirke starin.15 Hans Kometer je preminil 25. oktobra 1925, v 76. letu starosti. Smrt koroškega graščaka, ki so ga položili k počitku v kapelici pri domačem Pukštajnu, so pospremile številne osmrtnice.16 Kmalu zatem je na Koroško skupaj s svojim možem, Eduardom D. Feld mannom, pripotovala Hansova nečakinja Meli- ta, da bi prevzela bogato dediščino. 14 Gl. Lazar, Gospostvo Pukštajn. 15 Arhiv NMS, 1009/31, Cesijska listina, 28. 11. 1931, Lju- bljana; 711/32, Sodba okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, 27. 10. 1932, Ljubljana; Indok center, spis 114/1928, K A 147/25, Delni prepis oporoke Ivana Karla Kometra z dne 29. julija 1925, 30. 4. 1928, Slovenj Gradec. 16 Jutro, VI/249, 27. 10. 1925, str. 4; Domovina, VIII/44, 30. 10. 1925, str. 10; Marburger Zeitung, LXV/244, 27. 10. 1925, str. 4. Menjava gospodarjev je prinašala velike izzive. Pokojni Hans dedinji ni povsem zaupal – kot so dokazali poznejši dogodki, ne neupravičeno. Da bi zavaroval svoje premoženje, ureditev historističnega domovanja in celovitost trudoma zbranih starin, je od dedinje zahteval, naj Pukštajn vzdržuje v natanko takšnem stanju, kot ji ga bo zapustil. Bolj kot nova pukštajnska graščakinja naj bi bila Melita torej zve- sta skrbnica podedovane zapuščine. Določila oporo- ke so ji strogo prepovedala, da opremo dvorca kakor koli preuredi. V skladu s Hansovo poslednjo voljo bi morale vse premičnine na dvorcu ostati na natanko istem mestu, na katerem so bile v trenutku njegove smrti, in jih pod nobenim pogojem ni bilo dovoljeno prenašati drugam. Meliti je bilo naročeno, da mora dvorec dobro vzdrževati, ni pa smela posesti kakor koli finančno obremeniti. Če bi jo želela prodati, bi to lahko storila šele 25 let po Hansovi smrti. A v tem primeru bi morala celotno zbirko orožja in oklepov brezplačno in na lastne transportne stroške predati celovškemu Deželnemu muzeju v trajno hrambo, zbirko rodbinskih portretov pa prav tako brezplačno prenesti k sorodnikom na dvorec Seltenheim.17 Če bi vse navedene želje dobesedno upoštevali, bi vsakdanje življenje na dvorcu bržkone postalo ne- znosno. Po drugi strani pa je bilo vse prej kot jasno, ali bo dedinja v resnici upoštevala zapovedi svojega strica – in če jih ne bi, kdo bi jo sploh lahko prisilil k spoštovanju togih določil Hansove oporoke. Nova lastnika Pukštajna sta se sprva zelo samo- zavestno oprijela vloge grajskih gospodarjev. Načrtov za razvoj posesti jima ni manjkalo, s sečnjo gozdov in drugimi prihodki od posesti pa sta skušala financira- ti drzne podjetniške podvige – od zamisli o zasebni radijski postaji do paroplovne družbe na Dravi. Ko jima je Spomeniški urad spomladi 1928 v skrbi za nadaljnjo usodo Kometrove zbirke starin prvič poslal uradno poizvedbo, sta Feldmannova zagotovila, da ni razlogov za skrb. Zatrdila sta, da iz dvorca dotlej še nista odstranila niti najmanjše reči in tega tudi v prihodnje ne nameravata storiti. Še več – zbirko bo- sta celo dopolnila z eksponati, ki si jih ogledujeta v dunajskih starinarnah.18 Baronova zapuščina Nasledstvo Kometrove dediščine je kljub temu sprožalo različne pomisleke. Čeprav zbirateljska strast barona Kometra slovenski javnosti ni ostala prikrita, domači strokovnjaki vse do začetka tridese- 17 Arhiv NMS, 1009/31, Cesijska listina, 28. 11. 1931, Ljublja- na; št. 711/32, Sodba okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, 27. 10. 1932, Ljubljana; Indok center, spis 114/1928, K A 147/25, Delni prepis oporoke Ivana Karla Kometra z dne 29. julija 1925, 30. 4. 1928, Slovenj Gradec. 18 Indok center, spis 114/1928, št. 3723/3, Dopis Srezkega po- glavarstva Slovenj Gradec Francetu Steletu, 11. 5. 1928, Slo- venj Gradec. 298 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 tih let 20. stoletja niso dobili prave priložnosti, da si temeljito ogledajo in ovrednotijo zbirke na Puk- štajnu. Zavedali pa so se, da je to treba nujno storiti in navsezadnje budno spremljati dogajanje, če bi se Feldmannova vendarle samovoljno odločila za raz- prodajo premoženja. Skrbelo jih je tudi, kako inter- pretirati določila Hansove oporoke, še posebej, ko so v javnost pricurljale podrobnosti baronovih želj o predaji družinskega arhiva in starin na avstrijsko Ko- roško v primeru morebitne prodaje Pukštajna. Po posredovanju predsednika mariborskega Muzejskega društva se je aprila 1928 za zaščito ar- hivskega gradiva s Pukštajna zavzel sloviti starosta slovenskega konservatorstva France Stele. Na srezko poglavarstvo v Slovenj Gradcu je kot vodja Spome- niškega urada naslovil uradni dopis, v katerem je na- čel problematiko arhiva pokojnega barona. Ta naj bi v oporoki pukštajnski arhiv zapustil Zgodovinskemu društvu v Celovcu, toda taka predaja gradiva bi bila v nasprotju z veljavno zakonodajo in prepovedjo ne- nadzorovanega izvoza starin. Stele je zato slovenjgra- ško poglavarstvo opomnil, da prepoved izvoza ščiti tudi stare rokopise in podobne arhivalije. Obenem je zaprosil za podrobnejše poročilo o stanju inventarja na Pukštajnu, saj o tem ni imel aktualnih podatkov.19 Izkazalo se je, da je bil ta poseg nekoliko prena- gljen, saj Steletov informator ni bil najbolje obveščen o podrobnostih Kometrove oporoke. Srezko pogla- varstvo je Steleta natančneje seznanilo z vsebino oporoke, hkrati pa poudarilo, da v njej ni nobenega določila, ki bi se eksplicitno nanašalo na arhivsko gradivo.20 Učinkovito spodbudo za strokovno ovrednotenje starin na Pukštajnu je nazadnje sprožil šele poziv zakoncev Feldmann. Njuna zamisel za sistematič- no ocenitev vrednosti pukštajnskih dragocenosti je dozorela proti koncu leta 1930. Feldmannova sta si zanj prizadevala predvsem iz finančnih, manj pa sta- rinoslovskih ali ljubiteljskih vzgibov. Zavedala sta se, da sta s podedovanim imetjem postala tudi lastnika obsežne zbirke starin, nista pa znala realno oceniti njene zgodovinske in denarne vrednosti. Zato sta pobudo prepustila svojemu pravnemu zastopniku, mariborskemu odvetniku dr. Maksu Šnuderlu, ki se je v dopisu z 31. decembra 1930 obrnil na dr. France- ta Steleta kot bržkone najuglednejšo avtoriteto tega časa na Slovenskem.21 Šnuderl je v pismu pojasnil, da je želel v zvezi s starinami na Pukštajnu navezati stik s Steletom »že 19 Indok center, spis 81/1928, Dopis Franceta Steleta Srezkemu poglavarstvu Slovenj Gradec, 21. 4. 1928, Ljubljana. 20 Indok center, spis 114/1928, Dopis Franceta Steleta, 18. 5. 1928, Ljubljana; 3723/3, Dopis Srezkega poglavarstva Slo- venj Gradec Francetu Steletu, 11. 5. 1928, Slovenj Gradec; K A 147/25, Delni prepis oporoke Ivana Karla Kometra z dne 29. julija 1925, 30. 4. 1928, Slovenj Gradec. 21 Indok center, spis 7/1931, Dopis Maksa Šnuderla Francetu Steletu, 31. 12. 1930, Maribor. pred daljšim časom«, in sicer prek svojega prijatelja, slikarja Franca Zupana. Zupanovo posredovanje oči- tno ni obrodilo sadov, zato se je odvetnik odločil, da Steletu piše osebno. Lastnika dvorca sta mu namreč zaupala, da bo treba zaradi sklenitve zavarovanja strokovno oceniti vse premičnine na Pukštajnu – se- veda tudi veliko zbirko starin in umetnin, ki po Šnu- derlovi laični oceni »brez dvoma predstavljajo zelo veliko vrednost«. Če bi Stele utegnil sodelovati pri cenitvi – po Šnuderlovi oceni delo, ki bi zahtevalo kakih 14 dni –, bi ga zato povabili na Pukštajn, mu zagotovili prenočišče in prehrano, poleg tega pa še primeren honorar. Že tedaj je Šnuderl opozoril na pomembno prav- no zagato, ki je v nadaljevanju korenito zaznamovala pot starin s Pukštajna. Baron Kometer je v svoji opo- roki določil, da bi morali v primeru prodaje grajskega inventarja zbirko orožja v celoti predati Deželnemu muzeju v Celovcu. Šnuderl je poudaril, da se mu taka določba ne zdi dopustna in si že dolgo prizadeva, da bi jo ovrgli, saj bi se s tem strinjala tudi baronova dedinja Melita Feldmann. K temu ga je vodila pred- vsem lastna želja, da se na tuje ne bi porazgubile »stvari, ki bi osvetlile kako plat slovenske zgodovine«. Prijazno sporočilo je nemudoma naletelo na od- ziv. Stele je sestavil odgovor, v katerem se je Šnuder- lu prisrčno zahvalil za pobudo, saj si je nadvse želel ogledati zbirke na Pukštajnu, na katere je bil opozor- jen že pred leti, a doslej nikoli ni imel možnosti, da bi jih pobliže spoznal.22 Ker zaradi svoje zaposlitve v javni ustanovi Stele formalno ni smel opravlja- ti cenitev, je za to delo toplo priporočil nekdanjega ravnatelja ljubljanskega Deželnega muzeja dr. Josipa Mantuanija. Po Steletovem mnenju je bil Mantuani kot zapriseženi cenilec zaradi svojega bogatega zna- nja edini izvedenec na Slovenskem, ki bi lahko ko- rektno opravil tako zahtevno nalogo. Stele vsekakor ni izgubljal časa. Brez odlašanja je zadevo predstavil Mantuaniju, ki je privolil v skupni podvig in samoza- vestno dodal, da bo cenitev bržkone mogoče opraviti precej prej kot v dveh tednih. Tako bi lahko ugledna strokovnjaka na Pukštajn odpotovala že 15. januarja. Optimističnemu začetku navkljub so se akterji ušteli, če so upali na tako hiter razplet. Ker sta bila Feldmannova tedaj v Zagrebu in sta nameravala nato odpotovati še v Beograd, je moral Šnuderl zaprositi za nekaj dni odloga.23 Sledilo je več izmeničnih dopi- sov, da bi se uskladili za sprejemljiv termin.24 Lastnika Pukštajna sta se precej časa zadržala na poti, po vrni- tvi pa je Eduard obležal zaradi gripe. Pojavila se je še druga neprijetna težava – na željo Feldmannovih naj bi Mantuani že vnaprej vsaj okvirno sporočil, kakšne 22 Indok center, spis 7/1931, Dopis Franceta Steleta Maksu Šnuderlu, 3. 1. 1931, Ljubljana. 23 Indok center, spis 18/1931, Dopis Maksa Šnuderla Francetu Steletu, 10. 1. 1931, Maribor. 24 Indok center, spis 18/1931, Dopis Franceta Steleta Maksu Šnuderlu, 16. 1. 1931, Ljubljana. 299 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 dnevnice oziroma honorar pričakuje za opravljeno delo, podobno kot sta se zakonca že prej sporazumela tudi s Steletom. Mantuani pa tega kljub večkratnim pozivom ni storil, zato ni bilo jasno, kako naprej.25 Naj je bil ta zaplet posledica Mantuanijeve ne- profesionalnosti, nenadnega pomanjkanja interesa ali česa drugega, je pri cenitvi starin na Pukštajnu prišlo do dolgega zamika. Konec aprila je Šnuderl poročal Steletu, da točnega datuma cenitve še vedno ne mo- rejo določiti, saj sta Feldmannova večinoma odsotna. Vsekakor naj bi zbirko pregledali med poletjem, ven- dar brez Mantuanija. Ker ni zmogel posredovati niti približne ocene stroškov svojega dela, sta Feldman- nova dokončno sklenila, da pridobita drugega cenil- ca. Zato je Šnuderl za sodelovanje pridobil ravnatelja Narodne galerije dr. Ivana Zormana.26 Zorman je proti koncu leta 1931 ali v začetku leta 1932 v resnici pregledal gradivo na Pukštajnu, ga sis- tematično popisal in ocenil. Plod tega dela je bil zgo- ščeno zasnovan zapisnik, v katerem so predmeti na kratko opisani, datirani in opremljeni z oceno denar- ne vrednosti.27 Ta dokument, ohranjen v tipkopisu, opisuje stanje na Pukštajnu v času, ko je bila notranja oprema dvorca še bolj ali manj v celoti ohranjena in vsaj v grobem razporejena tako, kot jo je zapustil po- kojni baron Hans. V cenitvenem popisu seveda ni bilo prostora za strokovne diskusije ali komentarje. Kljub temu Zor- manu dolgujemo pregledno sestavljen seznam, ki ob- sega nič manj kot 41 enostransko potipkanih listov. Tako nam omogoča, da si ustvarimo vsaj površen vtis o zbirateljskem obzorju barona Kometra in njegovih prednikov. Popis je v večjem delu sestavljen tako, da sledi razporeditvi opreme in umetnin po posameznih prostorih dvorca. Očitno je, da je bila notranjost stav- be vsaj za lokalne razmere bogato opremljena. Malo- ne v vsakem prostoru bi našli vsaj nekaj kosov stilne- ga pohištva, skrinje, lestence, slike, plastike in grafike. Plemiškemu stanu primerno ni manjkalo razkošnih servisov, keramike in stekla, kositrnega in srebrnega posodja, jedilnega pribora, svečnikov. To opremo so dopolnjevale vezenine, rokokojski gobelin v kitaj- skem slogu iz zgodnjega 18. stoletja in desetine per- zijskih preprog. Ob zbirki orožja bi našli še knjižnico v nemškem, francoskem in angleškem jeziku. Poleg dveh zgodnjih tiskov iz sredine 16. stoletja je obsega- la več luksuznih izdaj enciklopedičnih del, vključno z Valvasorjevo Topografijo nadvojvodine Koroške, ter raznovrstno leposlovno, strokovno in poljudnoznan- stveno literaturo. 25 Indok center, spis 65/1931, Dopis Maksa Šnuderla Francetu Steletu, 14. 2. 1931, Maribor; Dopis Franceta Steleta Maksu Šnuderlu, 6. 3. 1931, Ljubljana. 26 Indok center, spis 65/1931, Dopis Maksa Šnuderla Francetu Steletu, 29. 4. 1931, Maribor. Prim. Arhiv NMS, št. 298/32, Dopis Hinka Schreinerja ravnateljstvu Narodnega muzeja, 22. 4. 1932, Slovenj Gradec. 27 Zorman, Zapisnik cenitve. Na Pukštajnu so v splošnem prevladovale starine gotskega, renesančnega, baročnega in rokokojske- ga sloga, pa tudi oprema v slogu historizma in so- dobnih stilnih smeri 19. stoletja. Tak okus v zadnjih desetletjih habsburškega imperija seveda ni bil nič nenavadnega, temveč kaže, da so bili Kometri vpeti v podobne miselne tokove kot druge srednjeevrop- ske aristokratske družine svojega časa. Dobro so se zavedali tudi reprezentativnega pomena umetnin in razkošne ureditve domačega dvorca. Tako gotovo ni naključje, da se je dal baron Hans leta 1894 portre- tirati pri dunajskem akademskem slikarju Wilhelmu Viti, ki je v aristokratsko-meščanskih krogih veljal za zelo prepoznavno ime; navsezadnje je upodobil tudi prestolonaslednika Franca Ferdinanda in več drugih članov vladarske dinastije.28 Gospodarski zlom in vloga Narodnega muzeja Naj so bile težave pri dogovarjanju za izvedbo cenitve še tako moteče, so se kmalu izkazale za na- ravnost zanemarljive v primerjavi z vsem, kar je dole- telo Feldmannova. Sveža energija, ki sta jo prinesla z druge strani Atlantika, vendarle ni zmogla odtehtati mračnega bremena gospodarske krize po borznem zlomu leta 1929. Vse bolj zaostrene razmere so raz- krile, da sta se Feldmannova svojega gospodarjenja lotila pretirano ambiciozno, nespametne naložbe pa so ju silile v vrtoglavo zadolževanje. Dohodki z nekdaj dobičkonosnih pukštajnskih posesti na lepem niso več zadoščali za poplačilo dolgov. Kljub števil- nim poskusom, da bi odvrnila neizogibni polom, sta morala Melita in Eduard Feldmann novembra 1931 razglasiti bankrot.29 Kakor koli je ta novica odmevala v slovenski javnosti, sprva še ni bilo jasno, kako se bo položaj razpletal v prihodnje. Dokler so bili upniki še pri- pravljeni počakati na poravnavo, je Feldmannovima preostajalo nekaj prostora za iskanje manj bolečih rešitev. Po drugi strani pa ni bilo veliko upanja, da se jima bo posrečilo zbrati sredstva za vračilo dolgov. V tem primeru bi se Pukštajn znašel pod nezadržnim pritiskom sodne poravnave oziroma prodaje na javni dražbi. Kaj bi to pomenilo za zbirko starin, je bilo zaenkrat mogoče zgolj ugibati – vsekakor pa je bil s stališča slovenskih muzealcev to upravičeni razlog za skrb. Vprašanje prihodnjega lastništva Kometrove zbirke orožja, ki je že pred tem privedlo do burne razprave, je nenadoma postalo zelo pereče. Težje pa je bilo poiskati rešitev iz zapletenega položaja. Prav- 28 To delo je v Zormanovem popisu omenjeno med drugimi rodbinskimi portreti Kometrov, žal pa ne vemo, v čigavo last je prešlo po bankrotu zakoncev Feldmann in ali je sploh še ohranjeno. 29 Deutsche Zeitung, LVII/71, 8. 9. 1932, str. 3; Arhiv NMS, št. 711/32, Sodba okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, 27. 10. 1932, Ljubljana; Lazar, Gospostvo Pukštajn. 300 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 zaprav je izhodiščno napako napravil sam baron, ko je zbirko v oporoki samovoljno prepustil celovškemu muzeju. Ni pa upošteval, da določila v praksi ne bo mogoče izvesti, saj je izvoz starin na tuje prepove- dovala že leta 1921 sprejeta zakonodaja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.30 Da mora zbirka orožja ostati na Slovenskem, se je vneto zavzel ravnatelj Narodnega muzeja dr. Josip Mal. Kot eden najvidnejših strokovnjakov svojega časa se ni odlikoval le po teoretičnem znanju, temveč je znal pronicljivo slediti aktualnim izzivom in jih iz- koristiti slovenskemu muzealstvu v prid. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja takšnih priložnosti ni manjkalo. Plemiške rodbine, ki so po zlomu habsbur- ške monarhije še ostale na Slovenskem, so se znašle v stiski. Nova politična ureditev jim ni bila naklonjena. Zlasti tiste med njimi, ki se niso poistovetile s slo- venstvom, so pogosto naletele na odklonilen odnos lokalnega prebivalstva. Nekatere so izumrle oziroma so njihove posesti podedovali dediči, nedorasli nove- mu položaju – kot se je pripetilo Kometrom –, skoraj vsaka med njimi pa je močno občutila težo gospo- darske krize.31 Posledice takšnega razvoja so bile predvidljive. Plemiške rodbine so vse bolj izginjale iz slovenskega prostora, z njimi pa je odhajala bogata zgodovinska zapuščina. Mal je bil eden redkih slovenskih stro- kovnjakov, ki so pravočasno doumeli nevarnosti tega procesa in tudi dejavno posegli v reševanje dragocene kulturne dediščine, preden bi jo za vedno izgubili. Njegovi energiji in iznajdljivosti dolgujemo, da je v slovenske muzejske fonde prišlo dragoceno jedro vr- ste izjemnih zasebnih zbirk, ki so se v tem času znašle na prodaj – med drugim tudi zapuščina Hansa Ko- metra, ki pa se je malone takoj zapletla v nepregleden klobčič pravnih problemov. Sporazum s Celovcem Najprej je bilo treba s koroškim Deželnim mu- zejem izposlovati sporazum, ki bi preprečil uhajanje Kometrovega starega orožja v tujino. V občutljivi za- devi je Malu priskočil na pomoč France Stele. Oseb- no se je odpravil v Celovec in presenetljivo gladko dosegel ugoden sporazum. V Deželnem muzeju so realno presodili, da jim baronovega volila zaradi zakonske prepovedi nikoli ne bo uspelo pridobiti, prenos gradiva na ljubljanski Narodni muzej pa bi zagotovil vsaj, da se dragocena zasebna zbirka ne bo razdrobila med prodajo na javni licitaciji. Dne 26. novembra 1931 je Stele lahko poročal v Ljubljano, da bi se bili koroški muzealci pripravljeni odpovedati gradivu s Pukštajna – vsaj s pridržkom, če se Narodni muzej obveže predati katerega od predmetov, ki bi bil 30 Indok center, spis 81/1928, Dopis Franceta Steleta Srezkemu poglavarstvu Slovenj Gradec, 21. 4. 1928, Ljubljana. 31 Prim. Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni problem. posebej pomemben za koroško zgodovino, denimo zasebne listine iz rodbinskega arhiva Kometrov.32 28. novembra je Josip Mal koroškemu Deželne- mu muzeju poslal vljudno pismo, v katerem se je pri- jazno zahvalil za velikodušno gesto. Ob tem je oblju- bil, da ne bo nasprotoval izvozu rodbinskih spisov iz Kometrovega arhiva in grajske zbirke družinskih portretov, za katere so v Celovcu izrazili zanima- nje.33 Istega dne je Franceta Steleta pooblastil, da kot opolnomočenec zastopa Narodni muzej v pogajanjih s celovškim Deželnim muzejem.34 Na podlagi tega sporazuma so v Ljubljani sestavili cesijsko listino, ki so jo 2. decembra podpisali še v Celovcu ob prisotno- sti jugoslovanskega konzulata in celovškega Zvezne- ga policijskega komisariata.35 Dan pozneje je Stele v Ljubljano poslal podpisa- ni izvod cesijske listine in pismo, v katerem je prvič poudaril problematične vidike sporazuma. Jugoslo- vanski generalni konzul je namreč trezno pripomnil, da bi lahko Kometrovi dediči oziroma njihovi upniki izpodbijali veljavo cesijskega dokumenta, saj celovški muzej še ni postal lastnik zbirke in je zato ne more predati tretji stranki. V stečajnem postopku bi se mo- ral torej za zbirko orožja potegovati celovški Deželni muzej oziroma pooblaščena finančna prokuratura. Taka možnost celovškim muzealcem ni bila ravno po volji, saj se niso hoteli vpletati v pravdanje. Zato je moral Stele podpisati še eno listino, v kateri se je obvezal, da celovškemu muzeju ne bo treba nositi nobenih stroškov morebitnega pravnega procesa v prihodnosti.36 Navidezni uspeh Malovega in Steletovega anga- žmaja v Celovcu se je žal kmalu izkazal za pirovo zmago. Podobno kot celovški Deželni muzej ni imel pravnih sredstev, s katerimi bi lahko zagotovil izva- janje Kometrove oporoke, je tudi ljubljanski Narodni 32 Arhiv NMS, št. 1012/1931, Dopis Franceta Steleta, 26. 11. 1931, Celovec; št. 1037/1931, Dopis Josipa Mala direkciji Zgodovinskega društva za Koroško, 7. 12. 1931, Celovec. 33 V okviru te izmenjave je Narodni muzej leta 1936 Konserva- torskemu uradu v Celovcu poslal nekaj strokovne literature, reprodukcije listinskega gradiva ter zbirko 50 fotografij got- skih fresk s Kranjske. Zbirka fotografij, poslana v Celovec, je med drugo svetovno vojno očitno izginila neznano kam, zato se je celovški konservator dr. Walter Frodl oktobra 1943 po- novno pisno obrnil na Narodni muzej, da bi pridobil omenje- ne posnetke. Indok center, spis 205/1943, Dopis Josipa Mala Banskemu spomeniškemu referentu v Ljubljani, 22. 10. 1943, Ljubljana; spis 210/1943, Dopis Josipa Mala Konservatorske- mu uradu v Ljubljani, 26. 10. 1943, Ljubljana; Zl. 69/1936, Prepis primopredajnega dokumenta ob izročitvi reprodukcij Deželnemu glavarstvu v Celovcu, 1. 4. 1936, Celovec. 34 Arhiv NMS, št. 1007/1931, Pooblastilo Josipa Mala Francetu Steletu, 28. 11. 1931, Ljubljana. 35 Arhiv NMS, št. 1009/31, Cesijska listina, 28. 11. 1931, Lju- bljana. Prim. še Arhiv NMS, št. 1018/31, Dopis Josipa Mala o vidiranju podpisov na cesijski listini, 30. 11. 1931, Ljublja- na. 36 Arhiv NMS, št. 1031/1931, Dopis Franceta Steleta Josipu Malu, 3. 12. 1931, Celovec; št. 1032/1931, Pooblastilo di- rekcije Zgodovinskega društva za Koroško v Celovcu, 5. 12. 1931, Celovec. 301 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 muzej pogrešal vzvode, s katerimi bi lahko zbirko orožja ločil od preostale stečajne mase.37 8. decembra je Mal poslal dopisa slovenjgraške- mu okrajnemu sodišču in upravitelju stečajne mase dr. Hinku Schreinerju, da bi preveril, kako daleč je napredoval postopek poravnave dolgov zakoncev Feldmann. Tako je Schreinerja seznanil s celovškim dogovorom in pooblastilom, s katerim je koroški Deželni muzej zbirko prepustil Ljubljani – Narodni muzej pa da bo to pravico uveljavljal v pravnem pro- cesu.38 V Narodnem muzeju se sprva niti niso zaveda- li, kako dolgotrajna bo pot do pridobitve baronove zapuščine. Že 9. decembra je Mal načrtoval službe- no pot na Pukštajn, da bi pregledal zbirko starega orožja.39 Istega dne je odvetnik Schreiner na muzej naslovil pisni odgovor, v katerem je brez dlake na je- ziku razgalil pravne pomanjkljivosti cesijskega spo- razuma. Po njegovem mnenju bi Kometrovo volilo celovškemu Deželnemu muzeju lahko upoštevali le, če bi oprema dvorca Pukštajn zares postala predmet prodaje vsaj 25 let po baronovi smrti. V resnici pa je skupaj s celotnim premoženjem zakoncev Feldmann prišla v postopek prisilne poravnave, zato je pričako- vati, da bo zahtevek Narodnega muzeja zavrnjen.40 Mal kljub samozavestnemu odvetnikovemu do- pisu ni obupal, temveč je vztrajal pri drugačnem tolmačenju nenavadnega položaja, v katerem se je znašla Kometrova zapuščina.41 Njegov odziv pa ni obrodil posebej obetavnih sadov. Zagotovo mu ni uspelo prepričati okrajnega sodišča v Slovenj Grad- cu, saj se je medtem že začelo pripravljati na inven- turo in cenitev premoženja Feldmannovih vključno z zbirko orožja.42 V Narodnem muzeju so svojo pobudo skušali upravičiti predvsem z razlago, da je pokojni baron po 37 Jutro, XIII/252, 28. 10. 1932, str. 4. 38 Arhiv NMS, št. 1038/1931, Dopis Josipa Mala Hinku Schreinerju, 8. 12. 1931, Ljubljana; št. 1039/1931, Dopis Jo- sipa Mala Okrajnemu sodišču Slovenj Gradec, 8. 12. 1931, Ljubljana. 10. decembra je Mal o sporazumu s celovškim muzejem obvestil tudi Melito Feldmann. Arhiv NMS, št. 1049/31, Dopis Josipa Mala Meliti Feldmann, 10. 12. 1931, Ljubljana. 39 Arhiv NMS, št. 1044/1931, Dopis Josipa Mala Ministrstvu prosvete, 9. 12. 1931, Ljubljana. Zanimivo je, da so mu na ministrstvu to prošnjo odobrili. Zavrnili pa so financiranje službene poti na Dunaj, ki jo je Mal prav tako načrtoval, in sicer zaradi kriznih razmer, ko je bilo treba – kot ta trenutek zveni neprijetno domače – vse stroške zmanjšati na najniž- jo stopnjo. Kakor koli že, ministrstvo je pridobitev gradiva s Puk štajna očitno dojemalo kot posebej pomembno predno- stno nalogo, saj jo je kljub finančni stiski podpiralo z doda- tnimi sredstvi. Arhiv NMS, št. 1078/31, Odločba Ministrstva za prosveto, 18. 12. 1931, Beograd. 40 Arhiv NMS, št. 1047/1931, Dopis Hinka Schreinerja ravna- teljstvu Narodnega muzeja, 9. 12. 1931, Slovenj Gradec. 41 Arhiv NMS, št. 1052/31, Dopis Josipa Mala Državnemu pravobranilstvu v Ljubljani, 11. 12. 1931, Ljubljana. 42 Arhiv NMS, št. 1062/31, Dopis Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu ravnateljstvu Narodnega muzeja, 12. 12. 1931, Slo- venj Gradec. eni strani želel preprečiti prodajanje zbirke, po drugi strani pa jo zavarovati kot celoto. Ob branju obsežne ohranjene korespondence se poraja vtis, da se je Mal v tej bitki znašel na spolzkem terenu – šlo je pač za vprašanje, ki bi zahtevalo predvsem spretnega prav- nika, argumenti muzejske stroke in »zdravega razu- ma« pa so ob tem bolj malo zalegli.43 Stele in Mal na Pukštajnu Stele se je prvič odpravil na Pukštajn šele v za- četku leta 1932. Svoje vtise je strnil v fotografijah in zapisniku na štirih tipkanih straneh. Njegovo poro- čilo je posebej dragoceno zato, ker dopolnjuje sicer veliko obsežnejši in bolj sistematično zastavljen, a tudi vsebinsko suhoparnejši popis dr. Zormana, oba dokumenta skupaj pa kažeta dokaj nazorno podobo notranjosti pukštajnskega dvorca.44 43 Arhiv NMS, št. 1063/31, Dopis Josipa Mala Okrajnemu so- dišču Slovenj Gradec, 12. 12. 1931, Ljubljana; št. 1070/31, Dopis Hinka Schreinerja ravnateljstvu Narodnega muzeja, 15. 12. 1931, Slovenj Gradec; št. 1071/31, Dopis Josipa Mala Dr- žavnemu pravobranilstvu v Ljubljani, 15. 12. 1931, Ljubljana. 44 Indok center, z001-0073, France Stele, Zap. LXXXII, 1932, str. 1–11. Jedkano okrasje ploščnega oklepa (Indok center, f00000-n14268n, foto: France Stele). 302 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 Glede na Steletovo poklicno usmeritev in za- nimanje ne preseneča, da se je v poročilu osredotočil zlasti na stavbo sâmo in likovne umetnine, razsta- vljene v njej. V zapisniku lahko sledimo zgoščenim opisom posameznih prostorov z njihovim premič- nim inventarjem. Historistično urejeni dvorec je v celoti deloval malone kot zasebni muzej, napolnjen z antikvitetami, tak občutek pa je očitno napravil tudi na Steleta, ki je pri posebno zanimivih predmetih v svojem poročilu zabeležil lastna opažanja ali ocene. Čeprav se Stele ni tako izčrpno pomudil pri zbir- ki orožja, se zdi, da je bila ta v skladu s Kometrovo zbirateljsko orientacijo nameščena precej načrtno, na posebej izpostavljenih lokacijah. Že na stopnišču, glavni komunikacijski poti iz pritličja v nadstropje, je obiskovalec zagledal ploščni oklep iz 16. stoletja, na steni pa verižno srajco, dva meča in železni klobuk.45 Izrazito častno mesto je bilo zbirki orožja odmerjeno v glavni dvorani v nadstropju. Stele jo sicer opisuje sumarno in od posameznih primerkov omenja zgolj »bogato gravirano viteško opravo« in »bogato gravi- rano čelado«. To je bila torej »viteška dvorana« Hansa Kometra – v starožitnem slogu opremljen središčni prostor ba- ronovega domovanja, opažen v lesu z rezljanim got- skim okrasjem. Žal ne poznamo fotografij, ki bi to postavitev kazale še v neokrnjeni celoti. V arhivu pa je vsaj en Steletov posnetek, na katerem lahko vi- dimo del opažene dvorane z lončeno pečjo v kotu, stensko nišo in različnimi predmeti, ki so bili prvo- tno večinoma obešeni na stenah, a so jih med pri- pravami na cenitve in poznejše licitacije že skoraj v celoti sneli in razložili po tleh. Med vidnejšimi pred- meti, ki jih deloma omenja tudi Steletov zapisnik, lahko prepoznamo zgodnjenovoveško prsno ploščo in ostroge, dva miniaturna oklepa, gotske sklede in rezljano skrinjo. Januarja 1932 – morda v istem času kot France Stele, čigar opis Pukštajna in premične opreme smo že omenili – si je dvorec in bogato zbirko starin oseb- no ogledal tudi Josip Mal. Nemudoma se je navdušil nad gotskim pohištvom, glede usode orožja in voja- ške opreme pa je bil že precej bolj zadržan. Čeprav je pravni spor z upniki prepustil državnemu pravobra- nilstvu, je v dopisu Kraljevi banski upravi že dvomil, ali bo Narodnemu muzeju v resnici uspelo brezplač- no pridobiti baronovo orožje.46 Usoda pukštajnskih starin se je znašla na nevar- 45 Pogled na stopnišče dokumentira tudi Steletova fotografi- ja. Zanimivo je, da je Stele na steni obešeno verižno srajco, prekrižana meča in železni klobuk interpretiral kot »popolno viteško opravo«. Ob podrobnejšem pregledu je jasno, da taka oznaka ni upravičena, temveč da gre za precej samovoljno zbran konvolut raznorodne oborožitve iz različnih časovnih obdobij – verižno srajco iz poznega 15. stoletja, meča iz 16. in 17. stoletja ter nenavaden železni klobuk, čigar datacija in pristnost zaenkrat še ostajata predmet diskusije. 46 Arhiv NMS, št. 66/32, Poročilo Josipa Mala Kraljevi banski upravi, 22. 1. 1932, Ljubljana. ni točki. Novica o finančnem zlomu Feldmannovih je močno odmevala v bližnji in daljni okolici, saj je bilo pričakovati, da bo razkošna premična oprema dvorca v kratkem prišla na dražbo. Zanjo pa se niso potegovali le muzealci, temveč je spodbudila izjemno zanimanje tudi med zasebnimi zbiratelji in ljubitelji. Takšna konkurenca je bila s stališča Narodnega mu- zeja skrb vzbujajoča, vendar se je Malu kljub temu posrečilo obdržati povsem na čelu v tekmi za drago- cene umetnine. K temu je vsaj deloma prispeval nepričakovano počasen tok dogodkov. Zakonca Feldmann sta s pro- dajo svojega imetja odlašala, kolikor je bilo le mo- goče. Ker na vrhuncu velike krize nikakor ni bilo ja- sno, ali bi s prodajo na dražbi lahko iztržili primerne zneske za tako številčno in raznovrstno gradivo, sta prepričevala upnike, naj s svojimi zahtevki vendarle nekoliko počakajo, saj bo morda v ugodnejših gospo- darskih razmerah lažje najti dobro rešitev.47 47 Deutsche Zeitung, LVII/71, 8. 9. 1932, str. 3. Omara z rezljanim okrasjem, na tleh bogato okrašena partizana in dve le delno vidni helebardi (Indok center, f00000-n14248n, foto: France Stele). 303 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 Sezona dražb Ko se je po večmesečnih poskusih izkazalo, da Feldmannovima ne bo uspelo zadovoljiti upnikov, se dražbenemu bobnu ni bilo več mogoče izogniti. To je nakazoval že oglas v Slovencu, v katerem je okraj- no sodišče v Slovenj Gradcu 22. februarja 1932 na Pukštajn vabilo morebitne kupce k licitaciji za av- tomobil znamke Reo, osem perzijskih preprog in tri divane.48 S politiko tako majhnih korakov je bilo nemo- goče povrniti velikanski dolg zakoncev Feldmann. Dne 14. aprila je v Jutru in Slovencu izšel razglas, v katerem je slovenjgraški odvetnik Hinko Schreiner kot upravnik stečajne mase obvestil javnost o javni licitaciji najrazličnejših premičnin – splošnih potreb- ščin, posteljnine, oblačil, knjig in posodja. Dražbo so najavili za 18. aprila, potekala pa naj bi še naslednje dni vse do konca meseca.49 Razglas sicer ne omenja starin. Te naj bi – kot je Josip Mal izvedel od svojega stanovskega kolega Zormana – ponudili na dražbi šele pozneje, in to naj- verjetneje v Ljubljani. Kljub temu naj bi se že aprila na prodaj znašla renesančna peč, zato se je Mal o mo- žnosti odkupa nemudoma pozanimal pri odvetniku Schreinerju in ga hkrati zaprosil, naj ga pravočasno obvešča o pripravah na dražbo.50 Ker je bila aprilska licitacija najavljena v tako kratkem roku, so jo morali zaradi sklepa slovenjgra- škega okrajnega sodišča odpovedati tik pred načrto- vanim datumom ali pa so jo izvedli zgolj v zelo skro- mnem obsegu, saj je bilo treba prej rešiti še preostala pravna vprašanja. Poleti se je negotovi položaj Puk- štajna začel dokončno razpletati. Za 8. avgusta 1932 so naznanili začetek velike dražbe, v katero ni bila vključena le hišna oprema, temveč tudi starine z iz- jemo zbirke orožja.51 Vabilo z izčrpnim programom poteka licitacij je objavilo več časopisov v slovenskem in nemškem jeziku, med njimi Jutro, Slovenec in Deu- tsche Zeitung.52 Zaradi povednosti ga je na tem mestu nemara najbolje navesti v celoti: »V ponedeljek 8. avgusta t. l. se prične na gradu Pu- chenstein pri Dravogradu (Dravska banovina) raz- prodaja starinskih in umetniških predmetov vsake vrste potom licitacije, in sicer pohištva raznih slogov (gotski, staronemški, renesanski, barok, rokoko, Bie- dermaier), skrinj, predmetov iz kovin (lustrov, sveč- 48 Slovenec, LX/33, 10. 2. 1932, str. 8. 49 Jutro, XIII/86, 14. 12. 1932, str. 8; Slovenec, LX/85, 14. 4. 1932, str. 7. 50 Arhiv NMS, št. 271/32, Dopis Josipa Mala Hinku Schrei- nerju, 16. 4. 1932, Ljubljana; št. 298/32, Dopis Hinka Schrei- nerja ravnateljstvu Narodnega muzeja, 22. 4. 1932, Slovenj Gradec. 51 Jutro, XIII/157, 8. 7. 1932, str. 7; Slovenec, LX/153, 8. 7. 1932, str. 5. 52 Jutro, XIII/177, 31. 7. 1932, str. 20; Slovenec, 31. 7. 1932, LX/173, str. 18; Deutsche Zeitung, LVII/61, 4. 8. 1932, str. 4. Gl. tudi Jutro, XIII/190, 17. 8. 1932, str. 4. nikov, monstranc, kelihov, svetilk), kositrnih, gravi- ranih okrožnikov, vrčev, srebrnine za namizno in toaletno uporabo, starinskih in modernih slik in pla- stik (XVI., XVII., XVIII. in XIX. stol.), porcelana (Alt-Wien, Neu-Wien, Meissen, Schlaggenwald), tkanin, posteljnine, perzijskih in smirnskih preprog. Premičnine, ki se nahajajo v gradu v 27 prostorih, tvorijo pravo zbirko umetnin, katere je tekom sto let nakupila rodbina baronov Kometrov, ki so bili na glasu kot veliki meceni in ljubitelji umetnosti. Posle- dnji član te familije, pokojni baron Hans, ki je umrl l. 1925., je bil strasten in izboren nabirač starin, in je na ta način nabral v svojem dvorcu velik zaklad umetnin, med katerimi je marsikateri komad, ki spa- da v muzej. Razpored licitacije: 8., 9. in 10. avgusta t. l. dražba raznih manjših predmetov, kakor potnih kovčegov, pisarniških, toaletnih, ka- dilnih in lovskih potrebščin, igrač, raznih okvirjev, rogovja, obleke, posteljnine itd. 11. avgusta predmeti iz kovin (železo, baker, mede- nina, srebro, bronce, kositer) ter keramika in steklo. 12. avgusta slike, plastike in grafika, perzijske in smirnske preproge. 13. avgusta pohištvo in predmeti iz kovin. 15. avgusta keramika in steklo, slike, plastike in gra- fika. 16. avgusta pohištvo in predmeti iz kovin. 17. avgusta knjige, slike, plastika in grafika. Razprodaja se prične 8. avgusta ob pol 10, naslednje dni pa ob 8 zjutraj. Katalog s cenikom se more dobiti pri upravitelju mase advokatu dr. Hinku Schreinerju v Slovenjgradcu za ceno Din 30.«53 Iz zapisanega bi lahko sklepali, da so se organiza- torji na veliko prodajo dobro pripravili. Nenazadnje je kupce od blizu in daleč privabljal tudi dvojezični katalog.54 Kakor hitro je Mal izvedel novico o sko- rajšnji prodaji starin, je začel energično pridobivati sredstva za odkupe. Zahtevek za predajo starin Na- rodnemu muzeju, ki ga je sprožilo državno pravobra- nilstvo, je sodišče zaradi formalnih nedoslednosti v baronovi oporoki medtem že zavrglo. Malu ni pre- ostalo drugega, kot da skuša pridobiti občutno vsoto denarja za nakup vsaj najpomembnejšega dela Ko- metrovih umetnin.55 Ob udarcih, ki jih je tedaj doživljalo jugoslovan- sko gospodarstvo, bi bilo iluzorno računati na sred- stva iz državnega proračuna. Zato se je Mal obrnil na 53 Besedilo sledi objavi v Slovencu. Skoraj identičen oglas je izšel v Jutru, v nemškem jeziku pa v Deutsche Zeitung. 54 Izvoda dražbenega kataloga nam kljub različnim poizvedbam ni uspelo odkriti v nobeni dostopni knjižnici ali fondu. Po vsej verjetnosti pa se je vsebinsko v celoti opiral na opredeli- tve iz Zormanovega zapisnika. 55 Arhiv NMS, št. 524/32, Dopis Josipa Mala Zbornici za tr- govino, obrt in industrijo, 22. 7. 1932, Ljubljana; št. 564/32, Dopis Josipa Mala Kraljevski banski upravi Dravske banovi- ne, 6. 8. 1932, Ljubljana. 304 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 banovinsko upravo in Zbornico za trgovino, obrt in industrijo, podobno kot že v prejšnjih letih pri od- kupu Grebenčeve, Strahlove in Szaparyjeve zbirke.56 Ravnateljevo lobiranje se je obrestovalo, saj so njego- vi sogovorniki pokazali tankočuten posluh za rešitev dragocene zgodovinske dediščine in muzeju izjemno hitro, že v vsega nekaj dneh, nakazali potrebna sred- stva. Zahvaljujoč takšni velikodušnosti in zavedanju pomena kulturne dediščine, ki se zdi v današnjih podobno kriznih, a očitno precej manj razsvetljenih časih naravnost nepredstavljiva, se je Narodni mu- 56 Prav tam. zej lahko udeležil avgustovske dražbe in suvereno tekmoval z zasebnimi konkurenti pri odkupu najpo- membnejšega dela Kometrovih umetnin.57 Nekaj utrinkov s tega nenavadnega spektakla povzema zapis v Deutsche Zeitung, ki je nastal mesec 57 Prim. Arhiv NMS, št. 532/32, Dopis Josipa Mala Ministr- stvu za prosveto, 25. 7. 1932, Ljubljana; št. 537/32, Dopis Uprave Dravske banovine ravnateljstvu Narodnega muzeja, 21. 7. 1932, Ljubljana; št. 546/32, Dopis Hinka Schreinerja Josipu Malu, 3. 8. 1932, Slovenj Gradec; št. 588/32, Dopis Kraljevske banske uprave Dravske banovine ravnateljstvu Narodnega muzeja, 9. 8. 1932, Ljubljana. Časopisni članek o pridobitvah Narodnega muzeja iz Kometrove zbirke ( Jutro, 23. 10. 1932). 305 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 dni po začetku dražbe.58 Odmaknjeni Pukštajn je za dober avgustovski teden postal cilj pisane množice, ki si je obetala dobro kupčijo – od prekanjenih trgovcev s starinami do muzealcev, okoliških podeželanov in radovednih zijal. Na dražbi se je trlo kupcev iz vseh krajev Jugoslavije, od Ljubljane in Maribora do Za- greba in Beograda, manjkalo ni niti tujcev. Njihova kupna moč je menda med domačini vzbudila kar ne- kaj zavisti.59 Sredi občutljivega, z nacionalnimi napetostmi za- sičenega obdobja kriznih tridesetih let od dopisnika izrazito nemško orientiranega celjskega časnika ne bi mogli pričakovati popolne objektivnosti. V njegovem poročilu res ne manjka pikrih opazk, ki zadevajo po- tek dražbe. Le težko najde dobro besedo za menda prostaško obnašanje slovenskih domačinov, zlasti žensk, ki so v vročici licitiranja pozabile na bonton. Precej bolj naklonjeno pa ocenjuje udejstvovanje Jo- sipa Mala, ki da je s preudarnimi nakupi pomembno obogatil fonde ljubljanskega Narodnega muzeja.60 Posebej krivična se je nemško usmerjenemu piscu zdela obravnava tujih kupcev, ki so se pri licitacijah znašli v podrejenem položaju. Zagrozili so jim na- mreč s prepovedjo izvoza starin, čeprav po novinarje- vem mnenju brez prave zakonske podlage. Zato naj bi se zanimanje tujih kupcev zelo ohladilo, pomanj- kanje konkurence in nizke cene pa naj bi povzročili »ogromno« škode zlasti upnikom.61 Koliko je v takem pisanju resnice in koliko na- cionalno sovražnega podtona, ni lahko objektivno presoditi, saj pisec v istem sestavku naniza nekaj na- sprotujočih si izjav. Tako pripominja, da je bilo na Pukštajnu ob začetku licitacij veliko negotovosti o končnem uspehu dražbe. V strahu, da zaradi gospo- darske krize med kupci ne bo pravega zanimanja, so izklicne cene premičnin namenoma postavili zelo nizko. Toda odziv je menda presegel vsa pričakova- nja, še posebej ob prodaji gotskega pohištva in dru- gih kosov notranje opreme. Tedaj naj bi se dogajalo, da so na vsega nekaj sto dinarjev ocenjene predmete prodali tudi za zneske do 10.000 din – to pa pomeni, da je živahno povpraševanje navsezadnje vsaj do do- 58 Deutsche Zeitung, LVII/71, 8. 9. 1932, str. 3. 59 Od interesentov, ki so se udeležili dražbe, žal lahko zaneslji- vo identificiramo le peščico oseb. Iz korespondence v arhivu NMS je mogoče razbrati vsaj nekaj imen. Med najzanimivej- šimi sta Josip Majdič, tedaj stanujoč v Buchsu v Švici, čigar dopisovanje z Josipom Malom je podrobneje omenjeno v na- daljevanju, ter Maks Hermann, bančnik iz Maribora, ki je na Pukštajnu kupil gotsko mizo in leta 1933 nastopal celo kot opolnomočenec Melite Feldmann. Arhiv NMS, št. 122/33, Dopis Maksa Hermanna Josipu Malu, 15. 2. 1933, Maribor; št. 168/33, Dopis Maksa Hermanna Josipu Malu, 8. 3. 1933, Maribor. 60 Prim. tudi Mariborer Zeitung, LXXII/218, 17. 8. 1932, str. 4. 61 Tu je novinarja nekoliko zaneslo, kajti po veljavni zakonodaji je bil izvoz starin na tuje v resnici prepovedan. To je potrdilo tudi uradno pojasnilo, zato so se morali pri Deutsche Zeitung teden dni pozneje opravičiti in objaviti popravek. Deutsche Zeitung, LVII/73, 15. 9. 1932, str. 3. ločene mere odtehtalo morebiti prenizko postavljene izklicne vrednosti eksponatov. Glede na mnenje, ki so ga v Slovencu povzeli 2. oktobra, je dražba upni- kom Feldmannovih vendarle prinesla velik dobiček, zato je ne bi mogli označiti za neuspeh.62 Po drugi strani je zaplete pri cenitvah in vredno- stih predmetov opažalo tudi manj kritično slovensko časopisje. Jutro poroča, da se je na dražbi med tujimi in domačimi strokovnjaki razvnelo precej sporov gle- de pristnosti posameznih predmetov, zlasti kovinskih izdelkov, medeninastih lestencev in vzhodnjaških preprog. Kljub temu naj bi bile Zormanove cenitve, postavljene »po zelo vestnem in temeljitem študiju«, bolj ali manj realne.63 Kot bo bolje razvidno tudi iz pregleda cenitve- nih zapisnikov in drugih dokumentov v nadaljevanju, lahko kljub nasprotujočim si trditvam zaključimo, da je bil Zorman pri svojem delu bržkone pretirano pre- viden in je gradivo v resnici ocenil precej nižje, kot bi bilo glede na teoretično tržno vrednost mogoče storiti. To seveda ni bilo po volji upniškemu odboru. Zato so odborniki sklenili, da starin na licitacijah ne bodo prodajali pod – že tako »zelo nizko« – cenilno vrednostjo. Podobno je situacijo presojal Josip Mal, saj je izjavil, da so na dražbi za nekatere predmete, kot je bil gotski triptih, iztržili precej manj od njiho- ve resnične vrednosti.64 62 Slovenec, LX/226, 2. 10. 1932, str. 9. 63 Jutro, XIII/268, 17. 11. 1932, str. 3. 64 Prav tam. Stolček iz poznega 15. ali zgodnjega 16. stoletja (Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 3802, foto: Tomaž Lauko). 306 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 Izkupiček dražbe je bil torej v celoti slabši od de- janske vrednosti prodanih premičnin in upnikom ni povrnil toliko sredstev, kot bi jih načeloma lahko. A tega po vsej verjetnosti ne gre pripisovati neprimer- nim cenitvam niti tajnemu dogovarjanju licitantov, kot namiguje časopisje. Glede na neugodne krizne razmere in splošno pomanjkanje dovolj premožnih kupcev boljšega rezultata niti ni bilo razumno pri- čakovati. S stališča Narodnega muzeja pa je bil izplen z jesenske dražbe leta 1932 brez dvoma več kot zado- voljiv. Do 23. avgusta so starine s posebno vagonsko pošiljko že varno pripeljali v Ljubljano.65 Sprva je Mal pričakoval, da bodo lahko muzejske fonde zelo kmalu dopolnili še z baronovo zbirko orožja. Žal se je ta želja izkazala za preveč optimistično, saj še vedno ni prišlo do pravne rešitve tega spora.66 Brez nadaljnjega odlašanja je Mal proti koncu oktobra v muzeju s ponosom odprl priložnostno raz- stavo, na kateri so obiskovalcem pokazali nove prido- bitve s Pukštajna. Čeprav med njimi ni bilo orožja, je bilo eksponatov vseeno toliko, da so z njimi zapolnili malone vsak še nezasedeni kotiček in z improvizi- ranimi stenami v razstavno dvorano predelali celo avlo, kot precej izčrpno opisuje Jutro.67 Poleg triptiha 65 Arhiv NMS, št. 569/32, Dopis Josipa Mala ravnateljstvu Me- stnih dohodarstvenih uradov v Ljubljani, 10. 8. 1932, Ljublja- na; št. 587/32, Poročilo Josipa Mala Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 23. 8. 1932, Ljubljana. 66 Arhiv NMS, št. 683/32, Dopis Josipa Mala Josipu Majdiču, 20. 10. 1932, Ljubljana. 67 Po vpisih v stari inventarni knjigi Kulturnozgodovinskega oddelka Narodnega muzeja je bilo tedaj pridobljenih skupno Umivalna omara iz 16. stoletja (Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 3803, foto: Tomaž Lauko). Romanski križ iz Kometrove zbirke (Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 8359, foto: Tomaž Lauko). 307 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 Maksa Reichlicha iz leta 1511 je Mal novinarja opo- zoril predvsem na romansko razpelo, procesijski križ, gotski stol in umivalno omaro, skrinje in omare iz 16. najmanj 128 predmetov, zavedenih pod inventarne številke 3694–3696 in 10093–10174. Arhiv NMS, št. 175/33, Obra- čun podpore za nakup eksponatov Zbornici za trgovino, obrt in industrijo, 10. 3. 1932, Ljubljana. in 17. stoletja, pohištvo v bidermajerskem slogu ter keramiko.68 Iz Malovih izjav si lahko ustvarimo tudi njegovo vizijo sistematičnega pridobivanja gradiva in izgra- dnjo slovenske muzealske mreže v prihodnje. Kot človek širokega obzorja se je dobro zavedal, kako pomembno je preprečiti drobljenje pomembnih za- sebnih zbirk, ki so tedaj prihajale na tržišče, in hkrati preprečiti nenadzorovano izvažanje starin v tujino. V neprijaznih gospodarskih razmerah pridobivanje potrebnih finančnih sredstev ni bilo majhen zalogaj. Državna dotacija muzejskemu proračunu je letno znašala okrog 100.000 din, v kar so bili vključeni tudi stroški administracije, vzdrževanja in obratovanja muzejske stavbe. Vsota še zdaleč ni zadostovala za odkup Kometrove zbirke, vendar je Malu uspelo iz sredstev ljubljanske oblasti oziroma banovine zago- toviti 40.000 din, ljubljanska Zbornica za trgovino, industrijo in obrt pa je prispevala še 80.000 din.69 Sicer pa Malov namen ni bil zgolj slepo kopiče- nje starin. Načrtno zbiranje predmetov umetne obrti je namreč dojemal kot prednostni projekt varovanja materialne kulture na Slovenskem. V naslednjih letih se je zavzemal tudi za ustanovitev posebnega (ume- tnostno)obrtnega muzeja. Ta bi po eni strani hranil slovensko materialno zapuščino, po drugi strani pa spodbujal ustvarjalnost prihodnjih rodov.70 Veliki zaklad barona Kometra – orožje Razburjenje po vročici avgustovskih dražb se je sčasoma poleglo, toda za zakonca Feldmann in upra- vitelja pukštajnske stečajne mase to še zdaleč ni po- menilo olajšanja. Za poplačila terjatev je bilo treba zbrati še veliko večja sredstva in tako se je razprodaja Kometrove zapuščine nepretrgano nadaljevala. Kar zadeva premično premoženje s Pukštajna, vseh ponujenih predmetov na avgustovskih dražbah še niso prodali, zato so v bližnji prihodnosti načrto- vali nove licitacije. Izogniti pa se ni bilo mogoče niti 68 Jutro, XIII/248, 23. 10. 1932, str. 5; XIII/252, 28. 10. 1932, str. 4. 69 Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani je res pri- spevala sredstva za odkup gradiva s Pukštajna in jih predala v hrambo Narodnemu muzeju, vendar je do predmetov obdr- žala lastninsko pravico. Arhiv NMS, št. 524/32, Dopis Josipa Mala Zbornici za trgovino, obrt in industrijo, 22. 7. 1932, Ljubljana. Večino sredstev Kraljevske banske uprave so pora- bili za odkup triptiha Marxa Reichlicha. Gl. arhiv NMS, št. 713/32, Poročilo Josipa Mala Kraljevski banski upravi Drav- ske banovine, 4. 11. 1932, Ljubljana. Natančnejše vrednosti nekaterih nakupljenih likovnih del je mogoče razbrati iz izplačilnih pobotnic, shranjenih v arhivu NMS (št. 830/32). Podrobno poročilo o predmetih, odkupljenih poleti 1932 na Pukštajnu, je Mal v marcu naslednjega leta posredoval Zbor- nici za trgovino, obrt in industrijo. Arhiv NMS, št. 175/33, Obračun podpore za nakup eksponatov Zbornici za trgovino, obrt in industrijo, 10. 3. 1932, Ljubljana. 70 Arhiv NMS, št. 175/33, Obračun podpore za nakup ekspo- natov Zbornici za trgovino, obrt in industrijo, 10. 3. 1932, Ljubljana. Barometer s konca 18. stoletja (Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 8073, foto: Tomaž Lauko). 308 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 prodaji posestva in dvorca.71 Že novembra 1932 se je nekdanje gospostvo Kometrov znašlo na dražbi.72 Upanje slovenske javnosti, da bo ta zaključena celota našla zainteresiranega kupca iz domačega okolja ali prešla celo v javno namembnost, so se izjalovila. Po- sestvo Pukštajn je za vsega 1.387.000 din, še manj od prvotne izklicne cene, kupil industrialec in poslovnež Petar Teslić iz Siska.73 71 Deutsche Zeitung, LVII/73, 15. 9. 1932, str. 3. 72 Slovenec, LX/261, 13. 11. 1932, str. 8; Mariborer Zeitung, LXXII/309, 18. 11. 1932, str. 4; Glasilo K.S.K. jednote, XVI- II/45, 8. 11. 1932, str. 5. 73 Kolar-Dimitrijević, Društveno-ekonomski razvoj, zlasti str. 275, 279; Slovenec, LX/270, 24. 11. 1932, str. 5; Deutsche Zei- tung, LVII/94, 27. 11. 1932, str. 6. Upniki Feldmannovih so se lahko upravičeno razveselili pritoka svežega kapitala, žal pa se Pukštaj- nu tudi pod novimi lastniki niso obetali lepši časi. Posestvo se očitno ni izkazalo za tako dobičkonosno, kot je upal Teslić. Po njegovi smrti se je Pukštajn je- seni 1936 spet znašel na prodaj, a čeprav dvorca in zemljišč niso več bremenili dolgovi, primernega kup- ca ni bilo mogoče najti. Kljub različnim poskusom, da bi Pukštajnu našli dostojnega gospodarja ali pa ga namenili v javno dobro, je njegova usoda kolebala v negotovosti vse do konca druge svetovne vojne in nastanka socialistične Jugoslavije, ko so dvorec preu- redili v vojašnico.74 S Teslićevim odkupom sta zakonca Feldmann novembra 1932 dokončno izgubila podedovano po- sest. Toda stečajni postopek se s tem še ni zaključil. Nerešeno je ostajalo predvsem vprašanje zbirke orož- ja, tistega dela rodbinskega premoženja, do katerega je pokojni baron čutil posebno navezanost. Za njen odkup je bilo med poznavalci že od vsega začetka ve- liko zanimanja. Določil Hansove oporoke – čeprav so jih dediči že večkrat grobo prekršili – ni bilo mogoče povsem obiti. Toda po drugi strani je imela baronova oporoka nekaj resnih pravnoformalnih pomanjklji- vosti, ki so jih upravniki stečajnega sklada v nadalje- vanju spretno izkoristili.75 Konec oktobra 1932 je ravnateljstvo Narodnega muzeja prejelo razsodbo Okrajnega sodišča Slovenj Gradec. Ta željno pričakovani dokument natančno povzema vmesne korake pravnega spora in opozarja na vrsto nepravilnosti, ki so jih zagrešile pravzaprav vse vpletene strani. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo baronovo volilo Celovcu zaradi prepovedi izvoza sta- rin protizakonito, brez pravne veljave pa je bila tudi cesijska listina, s katero je koroški Deželni muzej zbirko orožja odstopil Narodnemu muzeju. Tožba državnega pravobranilstva, s katero je skušal Narodni muzej upraviteljem stečajne mase preprečiti oziroma izločiti prodajo zbirke orožja, je bila po mnenju sodi- šča prenagljena in nepotrebna, saj take prodaje niti še niso najavili. Bilanca pravnega spora je bila za Naro- dni muzej izrazito neugodna. Okrajno sodišče je za- vrnilo njegov tožbeni zahtevek in mu tudi oporekalo aktivno legitimacijo k tožbi. Zbirka orožja in bojne opreme je torej ostala na Pukštajnu, njena usoda pa ni bila nič bolj gotova kot prej. V interesu upnikov je bilo, da jo čim prej ponudijo kupcem na javni li- citaciji. Težje pa je bilo napovedati, če se bo to zares zgodilo, saj Mal še ni izčrpal vseh pravnih sredstev, s katerimi bi bilo mogoče preprečiti prodajo.76 Medtem ko so v Narodnem muzeju skušali preo- brniti nehvaležni položaj sebi v prid, se je za baronovo 74 Jutro, XVII/239, 15. 10. 1936, str. 8; Slovenec, LXIV/240, 18. 10. 1936, str. 20; Mariborer Zeitung, LXXVI/259, 11. 11. 1936, str. 4; Lazar, Gospostvo Pukštajn. 75 Jutro, XIII/261, 9. 11. 1932, str. 3. 76 Arhiv NMS, št. 711/32, Sodba okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, 27. 10. 1932, Ljubljana. Bržkone najkakovostnejši primerek iz zbirke orožja Hansa Kometra: oklep nürnberškega mojstra Valentina Siebenbürgerja iz tridesetih let 16. stoletja (Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 35361, foto: Tomaž Lauko). 309 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 staro orožje živo zanimal še marsikateri zasebnik. V posebej tesnem stiku z Malom je bil podjetnik Josip Majdič, graščak na dvorcu v Teharjih, ki je – čeprav trenutno stanujoč v Švici – napeto spremljal razmere, da ga najava nove dražbe ne bi obšla.77 Upniškemu odboru je za zbirko orožja že pred začetkom dražbe ponudil dvojno vsoto cenilne vrednosti, a so upniki to ponudbo zavrnili, saj so upali iztržiti več s proda- jo posameznih predmetov. V novembrskih dneh leta 1932, prav v času, ko je potekala prodaja pukštajnskih nepremičnin, se je zdelo, da bo na dražbo v kratkem prišlo tudi orožje pokojnega barona Kometra. S tem je vsekakor računal Schreiner, saj je Majdiča menda obvestil, da se bo licitiranje za zbirko orožja začelo že 14. novembra. Toda uradno so prodajo v časopis- ju najavili za 17. oziroma 18., in sicer kar skupaj z nepremičninami. Zato se je Majdič v pismu Josipu Malu odkrito spraševal, ali ga skuša Schreiner morda izigrati ali je posredi kak drug razlog.78 77 Arhiv NMS, št. 688/32, Dopis Josipa Mala Josipu Majdiču, 20. 10. 1932, Ljubljana; št. 730/32, Dopis Josipa Mala Josipu Majdiču, 11. 11. 1932, Ljubljana. Prim. še št. 783/32, Dopis Josipa Majdiča Josipu Malu, 5. 12. 1932. 78 Arhiv NMS, št. 726/32, Dopis Josipa Majdiča Josipu Malu, 8. 11. 1932, Buchs; Slovenec, LX/256, 8. 11. 1932, str. 8; Jutro, Kaj je ravnatelja Narodnega muzeja napeljalo k tej korespondenci z zasebnikom, ki je bil formalno gledano pravzaprav neposredni konkurent muzeju, je na prvi pogled težko pojasniti. Domnevamo lahko, da je Mal na ta način poskušal slediti hitremu razvoju dogodkov in če že ne bi šlo drugače, vsaj najti rezerv- no rešitev. Če Narodnemu muzeju zbirke orožja ne bi uspelo pridobiti za svoje fonde, bi jo morda lahko odkupil Majdič, saj je za to izkazal resno zanima- nje.79 To bi navsezadnje vsaj deloma ugodilo prizade- vanjem Mala, ki je bil trdno odločen, da mora zbirka orožja v celoti ostati v Sloveniji – če ne pod muzejsko streho, pa vsaj v lasti skrbnega domačega zasebnika.80 Trenutni položaj Pukštajna je bil v tistem trenut- ku zelo nejasen. Kakšne načrte je imel Teslić z naku- pom posesti, javnosti ni bilo znano. Kljub temu se je vztrajno govorilo, da se bodo po prodaji posestva na dražbi v kratkem, še pred koncem novembra, znašle tudi preostale premičnine, vključno z zbirko orožja. Temu je pritrdilo okrajno sodišče in četudi pravno gledano njegova razsodba še ni bila dokončna, je upravitelj stečajne mase skušal storiti vse, da bi iz- koristili ugodni trenutek in čim prej izvedli prodajo dragocenih starin.81 Toda zmede z datumi licitacij ni bilo konca. Schreiner je ravnateljstvo Narodnega muzeja obve- stil, da se bo nova dražba – ki bo zajela tudi orožje – začela 21. novembra.82 Mal se je licitiranja nameraval osebno udeležiti, čeprav se z odločbo okrajnega sodi- šča razumljivo ni mogel strinjati. Upal je tudi, da se mu bo prenagljeno razprodajo Kometrovega orožja posrečilo preprečiti s pravnimi sredstvi. 11. novembra je na državno pravobranilstvo naslovil dokaj obsežno sporočilo, v katerem je okrajnemu sodišču oporekal nekaj temeljnih spornih točk. Zlasti je protestiral proti ugotovitvi, da naj zbirka orožja ne bi bila nikoli navedena med drugimi premičninami, ponujenimi za prodajo v sklopu stečajne mase. V prid njegove- mu argumentu je govorilo že dejstvo, da so zbirko vključili v cenilni zapisnik, v razglasu za novo dražbo v novembru 1932 pa so jo tudi eksplicitno omeni- li med drugim premičnim imetjem, ki se bo znašlo na licitaciji. Mal je vztrajal, da ima zbirka orožja po- seben zgodovinski pomen. Tega je prepoznal tudi pokojni baron, saj je zbirko želel na vsak način za- varovati kot nedeljivo celoto, in to ne le v primeru prostovoljne prodaje Pukštajna po preteku 25 let, če bi se tako odločili njegovi dediči. Zato je Mal držav- XIII/261, 9. 11. 1932, str. 3; Mariborer Zeitung, LXXII/309, 18. 11. 1932, str. 4. 79 Kot poroča Jutro, je Majdič na avgustovski licitaciji odku- pil enega od dveh triptihov iz Kometrove zbirke, morda pa še drugo gradivo, ki v članku ni posebej omenjeno. Jutro, XIII/261, 9. 11. 1932, str. 3. 80 Arhiv NMS, št. 688/32, Dopis Josipa Mala Josipu Majdiču, 20. 10. 1932, Ljubljana. 81 Mariborer Zeitung, LXXII/314, 23. 11, 1932, str. 5. 82 Arhiv NMS, št. 727/32, Dopis Hinka Schreinerja ravnatelj- stvu Narodnega muzeja, 10. 11. 1932, Slovenj Gradec. Verižna srajca iz poznega 15. stoletja (Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 4587, foto: Tomaž Lauko). 310 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 no pravobranilstvo pozval, naj ugovarja razsodbi so- dišča in še naprej varuje interese Narodnega muzeja kot pristojne državne ustanove, ki skrbi za narodovo kulturno dediščino.83 Ta poziv je bil vsaj deloma uspešen, saj so orožje zadnji hip izvzeli z dražbe, prodaja pa je zajela le pre- ostanke avgustovske ponudbe. Mal se je kljub temu odpravil na Pukštajn, kjer je ostal do 24. novembra. Za muzej je pridobil pisalnik, toaletno mizico in fo- telj s konca 18. stoletja.84 V sodnih mlinih Naveličan brezplodnega razpravljanja o položaju zbirke orožja je Mal v februarju 1933 skušal skleniti kompromis. Odvetniku Schreinerju je predstavil za- misel, po kateri bi Narodni muzej za primerno ceno odkupil najpomembnejše eksponate, preostale pred- mete pa bi nato prosto prodali na dražbi. Na ta način bi Malu lahko uspelo pridobiti vsaj jedro baronovih eksponatov, čeprav na račun nedeljivosti zbirke, za katero si je vse dotlej neomajno prizadeval.85 Po drugi strani je Mal posegel še po novem prav- nem manevru. Ker je slovenjgraško okrajno sodišče cesijsko listino iz leta 1931 spoznalo za nično, se je Mal sklenil opreti na pooblastilo, s katerim je koro- ški Deželni muzej zaupal ljubljanskemu Narodnemu muzeju zastopstvo pri vseh pravnih postopkih, pove- zanih s Kometrovo zbirko orožja.86 Soglasje k temu koraku je izdala tudi Melita Feldmann.87 Na ta način je Mal ponovno sprožil postopek za pridobitev pukštajnskega orožja, a je doživel še en poraz. Apelacijsko sodišče v Ljubljani je julija tož- bo zavrnilo zaradi formalne napake, saj bi celovški Deželni muzej pravno lahko izdal pooblastilo zgolj fizični osebi, ne pa ustanovi Narodnega muzeja. V strahu, da bi zahtevek dokončno propadel, je Mal av- gusta sestavil predlog za iztožitev sporne zbirke, ki ga je naslovil kar na upravo Dravske banovine V njem je zaprosil za pomoč v dolgotrajnem sporu, še posebej 83 Arhiv NMS, št. 729/32, Dopis Josipa Mala Državnemu pravobranilstvu, 11. 11. 1932; št. 821/32, Dopis Josipa Mala Zgodovinskemu društvu za Koroško, 21. 12. 1932, Ljubljana. 84 Arhiv NMS, št. 758/32, Dopis Josipa Mala Ravnateljstvu mestnih dohodarstvenih uradov, 24. 11. 1932, Ljubljana; št. 761/32, Dopis Josipa Mala A. Kodelli, 25. 11. 1932, Ljublja- na; št. 763/32, Poročilo Josipa Mala Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 26. 11. 1932, Ljubljana; št. 800/32, Poro- čilo Josipa Mala Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 12. 12. 1932, Ljubljana. 85 Arhiv NMS, št. 146/33, Dopis Josipa Mala Hinku Schreiner- ju, 28. 2. 1933, Ljubljana. 86 Arhiv NMS, št. 341/33, Dopis Josipa Mala Zgodovinskemu društvu za Koroško, 11. 5. 1933, Ljubljana; št. 342/33, Dopis Josipa Mala ravnateljstvu koroškega Deželnega muzeja, 11. 5. 1933, Ljubljana; prim. tudi št. 358/33, Dopis Josipa Mala Jo- sipu Majdiču, 16. 5. 1933, Ljubljana; št. 457/33, Dopis Josipa Mala ravnateljstvu koroškega Deželnega muzeja, 13. 6. 1933, Ljubljana. 87 Arhiv NMS, št. 578/33, dopis Zgodovinskega društva za Ko- roško ravnateljstvu Narodnega muzeja, 17. 8. 1933, Celovec. za povračilo stroškov, ki bi utegnili doleteti muzej v primeru ponovnega neuspešnega pravdanja.88 Na Malovo prošnjo je celovški Deželni muzej iz- dal novo, tokrat formalnopravno ustreznejše poobla- stilo, ki je Narodnemu muzeju vendarle zagotovilo primerno izhodišče v pravnem postopku.89 Spet se je za nadvse razumevajočo pokazala tudi banska uprava – Narodni muzej je nemudoma podprla s posojilom iz banskega proračuna, s katerim naj bi pokrili mo- rebitne novonastale pravdne stroške v »zadevi Ko- meter« vse do višine 10.000 din. Nadaljnje pravno zastopanje interesov Narodnega muzeja (in posredno celovškega Zgodovinskega društva kot skrbnika ko- roškega Deželnega muzeja) pred okrožnim sodiščem v Celju pa je Mal s privoljenjem banske uprave za- upal celjskemu odvetniku dr. Alojzu Goričanu. Tako je po zaporedju neuspehov v Narodnem muzeju spet zaživelo upanje, da zbirka orožja s Pukštajna le prei- de v muzejski fond, kot je opogumljajoče ocenjevalo tudi državno pravobranilstvo v Ljubljani.90 Glavna prizadevanja Narodnega muzeja in nje- govih pravnih zastopnikov so se proti koncu poletja 1933 usmerila predvsem v poskus, da bi zbirko orožja izločili iz stečajne mase. K temu se je nagibala tudi baronova dedinja Melita Feldmann.91 Njen »opolno- močeni zastopnik« Maks Hermann je poskrbel celo za manjši zaplet, saj se je obrnil neposredno na ce- lovško Zgodovinsko društvo z zamislijo, da bi v po- stopku za izločitev poskušali skupno zastopati svoje interese proti upniški upravi.92 V Narodnem muzeju so se na to novico odzvali precej ostro – ker je pre- moženje Feldmannove prešlo pod nadzor stečajnih upraviteljev, namreč ni bila upravičena do vlaga- nja izločitvenih zahtevkov niti ni mogla za svojega zastopnika veljavno pooblastiti tretje osebe, saj je z njenim premoženjem tedaj razpolagal le upravitelj stečajne mase.93 88 Arhiv NMS, št. 543/33, Predlog za iztožitev zbirke orožja Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 1. 8. 1933, Lju- bljana. 89 Arhiv NMS, št. 548/33, Dopis Josipa Mala ravnateljstvu ko- roškega Deželnega muzeja, 3. 8. 1933, Ljubljana; št. 656/33, Pooblastilo Zgodovinskega društva za Koroško Narodnemu muzeju, 8. 8. 1933; št. 569/33, Pojasnilo Zgodovinskega dru- štva za Koroško Josipu Malu, 8. 8. 1933, Celovec; št. 570/33, Dopis Josipa Mala Meliti Feldmann, 7. 8. 1933, Ljubljana. 90 Arhiv NMS, št. 560/33, Dopis Kraljevske banske uprave Dravske banovine ravnateljstvu Narodnega muzeja, 8. 8. 1933, Ljubljana; št. 567/33, Dopis Josipa Mala Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 11. 8. 1933, Ljubljana; prim. št. 569/33, Dopis Josipa Mala Zgodovinskemu društvu za Koroško, 7. 8. 1933, Ljubljana; št. 571/33, Dopis Josipa Mala Alojzu Goričanu, 12. 8. 1933, Ljubljana; št. 597/33, Dopis Kraljevske banske uprave Dravske banovine Josipu Malu, 18. 8. 1933, Ljubljana; št. 584/33, Dopis Alojza Goričana Josipu Malu, 14. 8. 1933, Celje. 91 Arhiv NMS, št. 620/33, Dopis Zgodovinskega društva za Koroško Josipu Malu, 14. 9. 1933, Celovec. 92 Arhiv NMS, št. 620/33, Dopis Maksa Hermanna Zgodovin- skemu društvu za Koroško, 11. 9. 1933, Maribor. 93 Arhiv NMS, št. 623/33, Dopis Josipa Mala Zgodovinskemu društvu za Koroško, 19. 9. 1933, Ljubljana. 311 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 Odvetnik Goričan je svoje delo začel brez odla- šanja, čeprav je naletel na različne ovire. Upravitelja stečajne mase Schreinerja je najprej pozval, naj iz ste- čajnega sklada prostovoljno izloči zbirko orožja, a je bila ta pobuda odločno zavrnjena. Zapletlo pa se je tudi s pooblastilom, ki bi ga moral Goričan dobiti od koroškega Zgodovinskega društva. Ker to o novih okoliščinah postopka in Goričanovega udejstvovanja ni bilo pravočasno obveščeno, je pooblastilo izdalo s precejšnjo zamudo.94 Ko ga je Goričan le prejel, je 25. septembra na celjskem okrožnem sodišču končno sprožil tožbo, s katero naj bi baronovo zbirko orožja izvzeli iz stečaj- 94 Arhiv NMS, št. 621/33, Dopis Alojza Goričana Josipu Malu, 18. 9. 1933, Celje; št. 622/33, Dopis Zgodovinskega društva za Koroško Josipu Malu, 6. 9. 1933, Celovec; št. 623/33, Do- pis Josipa Mala Zgodovinskemu društvu za Koroško, 19. 9. 1933, Ljubljana; št. 624/33, Dopis Josipa Mala Alojzu Gori- čanu, 19. 9. 1933, Ljubljana; št. 637/33, Dopis Zgodovinske- ga društva za Koroško Josipu Malu, 21. 9. 1933, Celovec. ne mase.95 17. novembra je sledila razprava, na katero se je Goričan temeljito pripravil. Mučno pravdanje je načelo tudi glavnega nasprotnika Narodnega muzeja: stečajnega upravitelja Hinka Schreinerja so razrešili in na njegovo mesto imenovali celjskega odvetnika dr. Dragotina Vrečka. Goričana je skrbelo, da bi ste- čajni upravitelj utegnil izpodbijati tožbo za izročitev zbirke orožja, saj jo je formalno – prek pooblastila Narodnemu muzeju oziroma odvetniku Goričanu – vložil celovški Deželni muzej. Zato je bilo treba dokazati, da celovški muzej vendarle ima pravico do volila, če bi si za izvoz starin seveda pridobil predho- dno dovoljenje banske uprave.96 Jasno je, da takega dovoljenja oblasti ne bi nikoli izdale, kot sta bila že od samega začetka procesa pov- sem prepričana tudi Stele in Mal. Toda da bi dosegli ugodno razsodbo, je bilo po Goričanovem mnenju treba pristati tudi na tak »salto mortale«. Zato je Malu naravnost svetoval, naj si pri prosvetnem od- delku banske uprave priskrbi izvozno dovoljenje, ki pa bo izdano le pro forma za vsak primer, saj ga ban- ska uprava lahko kadar koli prekliče in tako nikoli ne bo realne možnosti, da bi zbirko odpeljali na tuje. Po drugi strani je Goričan naprošal Mala za napotek, ali na razpravi lahko predlaga poravnavo in stečajnemu upravitelju v zameno za zbirko ponudi določeno vso- to denarja – morda do 25.000 din.97 Mal je odvetnikovo mnenje upošteval in pri Spo- meniškem uradu zares pridobil izvozno dovoljenje za zbirko orožja. Zapletlo pa se je pri banu, ki takega dokumenta ni hotel vnaprej podpisati. Naposled so se odločili za kompromisno rešitev in izdali potrdilo, ki je izvoz zbirke načeloma dovoljeval, vendar celov- škemu muzeju realizacije tega postopka dejansko še ni omogočal. Glede poravnave je bil Mal nekoliko drugačnega mnenja, saj je verjel, da bi tak poskus lah- ko nasprotna stran razumela kot priznanje slabosti. Poleg tega je podoben korak v preteklosti že predla- gal Schreinerju, a ga je ta zavrnil. Če pa bi se vendarle pokazalo za koristno pogoditi se za sporazum, je Mal predlagal začetno vsoto okrog 20.000 din.98 Na novembrski razpravi je prišlo do živahnega soočenja argumentov. Upravitelj stečajne mase je za- govarjal svoje stališče z različnimi argumenti. Med njimi je bil celo ta, da je v Kometrovi zbirki orožja tudi nekaj novejših primerkov, ki ne morejo veljati za prave starine. Ker bi se zaradi takšnega pomisleka postopek utegnil še bolj zavleči, Goričan ni nasedel izzivu in se je omenjenim predmetom – že tako brez posebne vrednosti – raje odpovedal.99 95 Arhiv NMS, št. 651/33, Dopis Alojza Goričana Josipu Malu, 25. 9. 1933, Celje. 96 Arhiv NMS, št. 688/33, Dopis Alojza Goričana Josipu Malu, 23. 10. 1933, Celje. 97 Prav tam. 98 Arhiv NMS, št. 693/33, Dopis Josipa Mala Alojzu Goričanu, 27. 10. 1933, Ljubljana. 99 Goričan navaja, da je šlo za »revolver na boben, flobert, 2 lov- Korzeka iz 16. stoletja (Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 5155, foto: Tomaž Lauko). 312 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 Mal se je s tako odločitvijo povsem strinjal.100 Sicer pa se je Goričan izkazal za zaupanja vrednega zastopnika. Celjsko okrožno sodišče je po razpravi pretehtalo argumente in v celoti ugodilo tožbene- mu zahtevku po brezplačni izročitvi zbirke starega orožja, povračilo pravdnih stroškov pa naročilo ste- čajnemu upravitelju, čeprav se je slednji za zaščito svojih interesov pritožil na ljubljansko apelacijsko sodišče.101 Velika zmaga Josipa Mala Vsem poskusom stečajne uprave navkljub se je lahko Mal upravičeno veselil ugodne rešitve. Ape- lacijsko sodišče je januarja 1934 zavrglo pritožbo in tako je preostalo le še reševanje spora pred Stolom sedmorice v Zagrebu kot najvišjo pravno instanco. Mal si takšnega nadaljevanja postopka ni želel, zato je Goričanu izrazil pripravljenost za poravnavo – če ne bi šlo drugače, bi se muzej odpovedal nekaterim manj pomembnim predmetom ali pa za gradivo iz- plačal nekaj odškodnine.102 Do pravega epiloga je bilo treba počakati še dobro leto. Stečajni upravitelj je v resnici poskusil še s pri- tožbo na Stol sedmorice, a tudi tokrat je bila njegova revizija zavrnjena. S tem je bilo vprašanje lastništva zbirke orožja pravnomočno rešeno – aprila 1935 je formalno pripadla celovškemu Deželnemu muzeju. Glede na poprej sklenjene sporazume s celovškimi kolegi, ki so gradivo brez pridržkov »prepustili« Lju- bljani, pa je bilo seveda jasno, da zbirka s tako odloči- tvijo samodejno pripade Narodnemu muzeju.103 Za Mala je bila ta zmaga nedvomno razlog za praznovanje, čeprav ni bil povsem prepričan, kako dejansko izposlovati predajo gradiva. Za navodila se je obrnil na Goričana, ki je bil medtem že v stiku s stečajnim upraviteljem Vrečkom. Ta je bil pripravljen brez odlašanja izročiti gradivo pooblaščenemu sode- lavcu Narodnega muzeja. Prej je bilo treba le pregle- dati zbirko in ugotoviti, ali so vsi popisani predmeti še vedno shranjeni na Pukštajnu, nato pa se uskladiti glede povsem praktičnih vidikov prevzema. Pravza- prav si je Vrečko želel predajo čim prej izvesti, saj je morala stečajna uprava dotlej novemu lastniku Puk- ski dvocevki in 2 lovska noža z roženim držajem«. Glede na celotno zbirko orožja torej resnično majhen in manj pomem- ben del gradiva, ki za Narodni muzej ni mogel pomeniti ve- like izgube. Arhiv NMS, št. 729/33, Dopis Alojza Goričana Josipu Malu, 22. 11. 1933, Celje. 100 Arhiv NMS, št. 730/33, Dopis Josipa Mala Alojzu Goričanu, 23. 11. 1933, Ljubljana. 101 Arhiv NMS, št. 742/33, Dopis Alojza Goričana Josipu Malu, 28. 11. 1933, Celje; št. 752/33, Dopis Josipa Mala Kraljevski banski upravi Dravske Banovine, 30. 11. 1933, Ljubljana; št. 790/33, Dopis Alojza Goričana Josipu Malu, 23. 12. 1933, Ljubljana. 102 Arhiv NMS, št. 78/34, Dopis Josipa Mala Alojzu Goričanu, 31. 1. 1934, Ljubljana. 103 Arhiv NMS, št. 204/35, Dopis Alojza Goričana Josipu Malu, 5. 4. 1935, Celje. štajna za hrambo starin plačevati najemnino. Treba pa je bilo tudi poravnati zavarovalnino za primer po- žara, saj je iz prejšnjega leta še preostajalo zapadlo plačilo 872 din.104 Po uspešnem zaključku mučne epizode se je Mal še enkrat prisrčno zahvalil Zgodovinskemu društvu za Koroško, ki je Narodnemu muzeju pripomoglo k pridobitvi dragocenih starin. Ob tem je Mal želel izpolniti tudi dano obljubo, po kateri se je celovškim kolegom zavezal v povračilo predati nekaj arhivskega gradiva, pomembnega za koroško lokalno zgodovino. Posebej primeren se mu je zdel fascikel dokumen- tov iz let 1812–1825, ki zadevajo Celovec, a jih je celovško okrožje leta 1825 predalo v Ljubljano. Če pa bi se v Zgodovinskem društvu domislili še česa podobnega, kar bi jim koristilo pri raziskavah, je Mal obljubil vso potrebno podporo. V Celovcu so se za to gesto zahvalili, obenem pa so si zaželeli zgolj nekaj dodatnega gradiva, za katerega so se dogovorili že pred leti – prvi zvezek monografije Monumenta artis Slovenicae in zbirko posnetkov gotskih fresk.105 Na prevzem zbirke orožja ni bilo več treba dolgo čakati. Odvetnik Goričan se je s stečajnim upravi- teljem Vrečkom dogovoril za primeren datum – 17. aprila. Prevzema se je osebno udeležil Mal kot osre- dnji pooblaščenec Narodnega muzeja in tudi uredil vse potrebno za transport.106 Ob prihodu na Pukštajn sta Mal in Vrečko teme- ljito pregledala stanje gradiva. Narodni muzej je tako pridobil celotno Kometrovo zbirko orožja in bojne opreme, kakor je bila popisana v Zormanovem zapi- sniku od št. 167 do 233c. Umanjkalo je le nekaj drob- nih izjem – že prej omenjenih šest primerkov novej- šega orožja, ki so ga na zahtevo stečajnega upravitelja izločili novembra 1933,107 ter rog za smodnik iz 16. stoletja in deviški pas, ki sta izginila neznano kam.108 Lahko si predstavljamo, da je bilo prevzemanje gradiva na Pukštajnu za osebje Narodnega muzeja 104 Arhiv NMS, št. 205/35, Dopis Josipa Mala Alojzu Goričanu, 6. 4. 1935, Ljubljana; št. 211/35, Dopis Alojza Goričana Josi- pu Malu, 8. 4. 1935, Celje. 105 Arhiv NMS, št. 217/35, Dopis Josipa Mala ravnateljstvu Zgodovinskega društva za Koroško, 11. 4. 1935, Ljubljana; št. 277/35, Dopis Zgodovinskega društva za Koroško Josipu Malu, 6. 5. 1935, Celovec; št. 688/35, dopis Josipa Mala Kra- ljevski banski upravi Dravske banovine, 27. 11. 1935, Ljublja- na. 106 Arhiv NMS, št. 220/35, Dopis Alojza Goričana Josipu Malu, 12. 4. 1935, Celje; št. 221/35, Dopis Josipa Mala Alojzu Go- ričanu, 13. 4. 1935, Ljubljana; št. 228/35, Predlog za službena potovanja Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 16. 4. 1935, Ljubljana; št. 229/35, Dopis Josipa Mala ravnateljstvu Mestnih dohodarstvenih uradov, 15. 4. 1935, Ljubljana. Prim. št. 227/35, Dopis Josipa Mala Mihu Brezniku, 15. 4. 1935, Ljubljana. 107 V cenitvenem zapisniku so bili ti predmeti zabeleženi pod št. 181–184 in 207–208. Gl. Zorman, Zapisnik cenitve, fol. 31–32. 108 Št. 186 in 233c. Gl. Zorman, Zapisnik cenitve, fol. 31, 33; Ar- hiv NMS, št. 258/35, Dopis Alojza Goričana Josipu Malu, 30. 4. 1935, Celje; št. 259/35, Dopis Josipa Mala Alojzu Go- ričanu, 1. 5. 1935, Ljubljana. 313 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 vesela, a tudi naporna naloga, saj je bilo treba pred- mete pripraviti za varen transport. Mal je pakiranje prepustil mizarskemu mojstru, ki je ob tem verjetno poskrbel za namensko izdelane zaboje. Koliko časa je trajalo delo, iz korespondence in arhivskih dokumen- tov ni mogoče jasno razbrati, zdi pa se, da se je zavle- klo vse do sredine maja. Neizogibno je, da je ob tem prišlo tudi do kakšnega banalnega spodrsljaja. Ker je delo potekalo v deževnem vremenu, so udeleženi sodelavci prostore dvorca ponesnažili z blatom, zato je paznik upravi muzeja poslal pisno opozorilo in ra- čun za stroške čiščenja. To pa je Mal odločno zavrnil. Očitno je šlo zgolj za nespreten pritisk užaljenega paznika, ki je že med pakiranjem prosjačil osebje mu- zeja za »nagrado« – kakšno puško, meč ali sulico, da bi jo imel »za spomin«. Mal takšnim prošnjam seveda ni ugodil, užaljeni paznik pa ga je zato začel izsilje- vati z lažnimi obtožbami in dopisi, čeprav so mu za njegovo pomoč namenili denarno nagrado.109 Nekaj slabe volje je povzročila tudi zahteva ste- čajne uprave, ki je Narodni muzej terjala za vračilo dvoletne zavarovalnine v višini 1744 din, plačane za zbirko orožja v času hrambe na dvorcu. Mal je bil prepričan, da taka zahteva ni upravičena, vendar so mu pravni svetovalci priporočili, da za tako nizek znesek nima smisla sprožiti tožbe. Zaradi računo- vodskih predpisov zahtevka ni mogel izplačati iz sredstev muzejskega proračuna, zato je za poplačilo zavarovalnine zaprosil bansko upravo, a ob pridržku, da se od zahtevane vsote odbije cenilno vrednost ti- stih dveh predmetov, ki ju ob prevzemu na dvorcu iz nepojasnjenih vzrokov ni bilo mogoče najti.110 Po petih letih, kolikor je minilo od prvega re- snejšega udejstvovanja slovenske muzejske stroke pri vprašanju zapuščine zadnjega barona Kometra, je zbirka orožja s Pukštajna po železnici sredi maja 1935 končno prispela v Ljubljano. V Narodnem mu- zeju so nove pridobitve pozdravili podobno navdu- šeno kot že starine, ki so jih na dvorcu kupili v letu 1932. V začetku junija si je javnost že lahko ogledala del gradiva, postavljen v razstavnih dvoranah. Koli- kor ga je še ostalo v skladiščnih prostorih, pa so ga nameravali vključiti v razstavno postavitev takoj, ko bi zanj lahko zagotovili primeren prostor.111 109 Arhiv NMS, št. 336/35, Dopis Alfonsa Naberšnika upravi Narodnega muzeja, 23. 5. 1935, Pukštajn; št. 344/35, Dopis Josipa Mala upravi vlastelinstva Pukštajn, 25. 5. 1935, Lju- bljana. 110 Arhiv NMS, št. 337/35, Dopis Alojza Goričana Narodne- mu muzeju, 22. 5. 1935, Celje; št. 340/35, Dopis Josipa Mala Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 24. 5. 1935, Lju- bljana; št. 341/35, Dopis Josipa Mala Alojzu Goričanu, 24. 5. 1935, Ljubljana; št. 360/35, Poročilo Josipa Mala Kraljev- ski banski upravi Dravske banovine, 3. 6. 1935, Ljubljana; št. 396/35, Dopis Josipa Mala Alojzu Goričanu, 17. 6. 1935, Ljubljana. 111 Ta prostor naj bi pridobili po oddaji eksponatov – verjetno predvsem pohištva – nastajajočemu Mestnemu muzeju, ka- terega stalna razstava je zrasla prav na Malovo pobudo in z velikodušno posojo gradiva. Arhiv NMS, št. 360/35, poročilo Težavni sodni postopki, ki so nazadnje Narodni muzej v Ljubljani obogatili s kakovostnim zgodo- vinskim gradivom, so že sami po sebi svojevrstna epizoda slovenske pravne zgodovine. Muzejskemu ravnatelju Josipu Malu smo lahko resnično hvaležni, da je pri teh prizadevanjih pogumno vztrajal – čeprav za ceno izjemnih naporov, neprijetnega pravdanja in nazadnje celo brezkompromisnih pravniških zvijač. V vse prej kot lagodnem obdobju med velikim bor- znim zlomom leta 1929 in pretresi jugoslovanske politike na predvečer druge svetovne vojne bi bilo veliko lažje obupati in dopustiti, da se orožje barona Kometra porazgubi na trgu starin. Toda Malu je kot muzealcu velikega formata uspelo previhariti na vi- dez nepremostljive težave in na Slovenskem zadržati dragoceni del zgodovinske dediščine. Brez tako živahnega udejstvovanja Narodnega muzeja bi osrednji del zapuščine Hansa Kometra bržkone izpuhtel v neznano, kot se je pripetilo tudi mnogim drugim premičninam s Pukštajna. Medtem ko so se ob pukštajnski zbirki orožja lomila pravniška kopja, je druge skromne preostanke stečajne mase zakoncev Feldmann doletela bolj žalostna usoda. Julija 1935 je dvorec spet postal prizorišče dražbe premičnega imetja in notranje opreme, ki v prejšnjih letih ni našlo kupcev. Na njej so prodajali »razne sta- rine, graščinsko pohištvo, star auto itd.«.112 Še konec decembra 1938 je stečajni upravitelj Vrečko razpi- sal dražbeni oklic za tri umetniške slike in starinsko srebrno posodje,113 postopki poravnave pa so se vle- kli še vrsto let – kot potrjuje obvestilo, objavljeno v Marburger Zeitung, vsaj do leta 1943, tedaj že pod vodstvom novega stečajnega upravitelja, celjskega odvetnika dr. Walterja Riebla.114 Vrednotenje baronove zapuščine Od konca pomladi 1935 je zbirka orožja zadnje- ga barona Kometra novi dom našla v osrednjem slo- venskem muzeju. To je bila zagotovo ena največjih pridobitev (predvsem zgodnjenovoveškega) orožja in bojne opreme, kar jih je Narodni muzej Slovenije do- živel v skoraj dveh stoletjih svojega obstoja. Tega se je zavedala že tedanja strokovna, a tudi bolj laična javnost. Ob neljubih pravnih zapletih, po- vezanih s prodajo pukštajnskih starin, je o Kometrovi zbirki orožja dokaj pogosto pisalo aktualno časopisje. V Jutru lahko preberemo več bolj ali manj zgoščenih opisov njenih vrhuncev.115 V teh sestavkih sta med najdragocenejše eksponate uvrščena predvsem »vite- Josipa Mala Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 3. 6. 1935, Ljubljana. 112 Slovenec, LXVIII/162, 18. 7. 1935, str. 7. 113 Jutro, XIX/299, 28. 12. 1938, str. 8; Slovenec, LXVI/296, 28. 12. 1938, str. 8. 114 Marburger Zeitung, LXXXIII/315, 11. 11. 1943, str. 5. 115 Jutro, XIII/261, 9. 11. 1932, str. 3; XIII/268, 17. 11. 1932, str. 3. 314 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 ška« oklepa. Prvi, »bogato graviran z vojnimi prizori«, naj bi izviral s konca 15. stoletja. Če bi to držalo, bi imeli opraviti z resnično rariteto, je pa takšna izjava težko razumljiva, saj je oklep v resnici treba datirati v 17. stoletje – a še to s pridržkom, saj očitno ne gre za originalno celoto, temveč pozneje temeljito restavri- rane sklope, drugotno sestavljene v samostojni oklep. Kaj je novinarja napeljalo k opazki, da je po obliki in izdelavi »pristno gotski«, je svojevrstno vprašanje, saj se oklep jasno razlikuje od poznosrednjeveške zašči- tne opreme gotskega sloga.116 Drugi dragulj baronove zbirke naj bi bil še en popolni ploščni oklep, in sicer iz dobe Maksimilja- na I.117 V Jutru beremo, da ga je »pri svojih viteških pohodih« nosil sam cesar Maksimiljan, to pa naj bi dokazovale tudi listine, ki jih je hranil pokojni ba- ron.118 Tudi če so takšni dokumenti kdaj obstajali, so 116 Danes v Narodnem muzeju Slovenije pod inv. št. N 17776. Gre za polovični oklep, datiran v prvo polovico 17. stoletja. Oklep v sedanjem stanju ni originalna celota, temveč je bil vsaj enkrat temeljito restavriran, dopolnjen z dodatnimi deli in okrašen z jedkanimi vojaškimi motivi. Do teh posegov je verjetno prišlo sredi 19. stoletja, ocenjujemo pa lahko, da jih je izvedel izkušen mojster, ki je dobro obvladal okleparske obrtne tehnike. V tem času je v Evropi obstajalo več delavnic, ki so se specializirale prav za takšno restavriranje oklepov po avtentičnih postopkih, zato je njihove izdelke zelo težko lo- čiti od originalov. Lazar idr., Vitez, dama in zmaj, kat. št. 335. Prim. tudi Pyhrr, A History of Arms, str. 105–113. 117 NMS, inv. št. N 35361. Kakovostni, odlično ohranjeni pri- merek popolnega »viteškega« oklepa za težkega konjenika v t. i. maksimiljanskem slogu je nastal v delavnici znanega nürn- berškega mojstra Valentina Siebenbürgerja. Na fotografiji Franceta Steleta, posneti na Pukštajnu v začetku leta 1932, je bil oklep pri desnem ramenu opremljen še z okroglim pod- pazdušnim ščitnikom. Ta danes ni več ohranjen. Lazar idr., Vitez, dama in zmaj, kat. št. 84; Lazar, An Armour. 118 Jutro, XIII/268, 17. 11. 1932, str. 3. bili gotovo ponarejeni. Oklep je nesporno zelo ka- kovosten izdelek, saj je žigosan z znakom slovitega nürnberškega mojstra Valentina Siebenbürgerja. Po- vezavo s habsburškim vladarjem pa je treba ovreči, saj moramo oklep datirati šele v trideseta leta 16. stoletja, torej vsaj desetletje po Maksimiljanovi smr- ti.119 Kljub temu so to zgodbo nekritično sprejemali celo sodelavci celovškega Deželnega muzeja, saj so Franceta Steleta posebej opozorili, da je v Kometrovi zapuščini tudi oklep cesarja Maksimiljana.120 V celoti je Kometrova zbirka orožja konec leta 1932 štela približno 100 samostojnih enot, med drugim verižno srajco, čelade, ščite, meče, helebarde, sulice, bodala, lovske nože, več rogov za smodnik, pi- štole, puške, »lok, bogato tolčen s figurami« (v resni- ci luksuzni lovski samostrel) in nekaj orientalskega orožja. Gotovo ni naključje, da se je za odkup tega gradiva pojavilo veliko interesentov, tudi iz drugih evropskih držav in celo Amerike.121 Po vsem zapisanem o izjemnosti »zakladov« s Pukštajna gotovo preseneča podatek slovenjgraške- ga okrajnega sodišča, da je bila vrednost Kometrove zbirke orožja in bojne opreme skromno ocenjena na komaj 25.000 din.122 Povsem drugačno oceno prebe- remo v dopisu Josipa Mala Kraljevski banski upravi avgusta 1933, ki zbirko vrednoti na okoli 150.000 din.123 Toda nobena od omenjenih številk ne ustre- 119 Lazar, An Armour, str. 39–40. 120 Arhiv NMS, št. 1012/1931, Dopis Franceta Steleta, 26. 11. 1931, Celovec. 121 Jutro, XIII/261, 9. 11. 1932, str. 3; XIII/268, 17. 11. 1932, str. 3. 122 Arhiv NMS, št. 711/32, Sodba Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, 27. 10. 1932, Ljubljana. 123 Arhiv NMS, št. 543/33, Predlog za iztožitev zbirke orožja Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 1. 8. 1933. Par pištol s kolesnim netilnim mehanizmom, datiranih v leto 1571 (Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 5187/1– 2, foto: Tomaž Lauko). 315 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 za cenilnemu zapisniku, ki ga je v letih 1931/2 med vred notenjem pukštajnskih premičnin sestavil Zor- man – po njegovih ocenah je vrednost baronove zbir- ke starega orožja znašala 74.685 din.124 Ta zapisnik je v svojem dopisu banski upravi aprila 1935 omenil tudi Mal, čeprav je bila po nje- govem prepričanju vrednost zbirke v resnici mnogo višja. Podobnega mnenja je bil upravitelj stečajne mase, saj je menda pričakoval, da bo že za en sam 124 Tipkopisni kopiji zapisnika danes hrani knjižnica Narodne galerije pod signaturo K SLV V PUCHSTEIN. Zorman, Zapisnik cenitve, fol. 31–33. popolni ploščni oklep iztržil več kot 100.000 din.125 Ta navedba navsezadnje pomaga pojasniti, zakaj se je stečajna uprava tako trdoživo oklepala zbirke orožja in bojne opreme, saj bi – če bi jo le bilo mogoče pro- dati na licitacijah po realni ceni – upnikom prinesla zavidljivo vsoto. Po drugi strani se zaradi nerodnosti, ki jih opaža- mo že pri opisih obeh popolnih oklepov kot nedvom- no najimpozantnejših primerkov v zbirki, poraja iz- zivalno vprašanje – kako dobro so akterji, vključeni v dogajanje ob dražbi Kometrove zapuščine, poznali staro orožje in ali so znali prepoznati pravo vrednost posameznih predmetov. Priznanih poznavalcev in strokovnih raziskovalcev srednjeveškega in zgodnje- novoveškega orožja tedaj na Slovenskem pravzaprav ni bilo. To ne velja zgolj za novinarje, od katerih tak- šnega specialističnega znanja niti ne bi mogli pri- čakovati, temveč tudi za muzealce, saj se z vojaško opremo niso poglobljeno ukvarjali – in navsezadnje konkretno za dr. Ivana Zormana, ki je opravil ura- dno cenitev ter strokovno ovrednotenje pukštajnskih starin. Na takšne pomanjkljivosti zgovorno opozarjajo že vpisi v inventarni knjigi Narodnega muzeja.126 Tudi med njimi najdemo precejšnje število neustre- znih opredelitev. Če se omejimo le na že omenjena osrednja eksponata zbirke, je jedkani oklep iz 17. stoletja pomotoma umeščen v začetek 16. stoletja, izrazito prepoznaven oklep maksimiljanskega sloga iz tridesetih let 16. stoletja pa je ohlapno datiran v »ok. 17. stol.«. Za takšne spodrsljaje sicer ne moremo kriviti zgolj kustosov Narodnega muzeja, saj so in- ventarne vpise dobesedno povzeli po Zormanovem zapisniku. Drugo vprašanje je, ali so sporne oprede- litve nastale šele ob cenitvi zbirke v letih 1931/2 ali pa so se morda opirale še na starejšo dokumentacijo Hansa Kometra – in kako pravilno je gradivo opre- delil že sam baron kot ljubiteljski poznavalec. Čeprav bi morda pričakovali, da bo orožje s Puk- štajna takoj po prihodu v Narodni muzej samoumev- no postalo predmet intenzivnega strokovnega preu- čevanja, se to ni zgodilo. Deloma je k temu gotovo prispevala izjemna preobremenjenost muzejskih kadrov v času, ko so se fondi po zaslugi sistematič- nega pridobivanja gradiva še posebej hitro poveče- vali. Druga težava je tičala v pomanjkanju domačih specialistov, brez katerih preprosto ni bilo mogoče strokovno obdelati pukštajnske zbirke orožja in boj- ne opreme. Spregledati pa ne smemo niti v splošnem 125 Arhiv NMS, št. 228/35, Predlog za službena potovanja Kra- ljevski banski upravi Dravske banovine, 16. 4. 1935, Ljublja- na; št. 688/35, Dopis Josipa Mala Kraljevski banski upravi Dravske banovine, 27. 11. 1935. 126 Orožje s Pukštajna je v stari inventarni knjigi kulturnozgodo- vinske zbirke Narodnega muzeja zavedeno od številk 13909 do 13975. Pod posamezno inventarno številko je pogosto na- vedenih več sorodnih primerkov (s podoznakami a, b, c itd.), povsem enako kot v Zormanovem zapisniku. Preračun popi- sanega gradiva skupno šteje 97 samostojnih predmetov. Helebarda iz zadnje četrtine 16. stoletja (Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 32139, foto: Tomaž Lauko). 316 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 zelo neugodnih razmer na predvečer nove svetov- ne vojne, ki še zdaleč niso omogočale nemotenega znanstveno-raziskovalnega dela. Od maja 1935, ko so zbirko prenesli v muzejsko stavbo in vsaj v večjem delu predstavili javnosti, je njena nadaljnja obdelava zastala za vrsto let. Kot lah- ko presodimo po vpisih v inventarno knjigo Kultur- nozgodovinskega oddelka, so pukštajnsko orožje in bojno opremo inventarizirali šele okrog leta 1942 – že približno leto dni po italijanski okupaciji Ljubljanske pokrajine, ko je bilo za varovanje atraktivne kulturne dediščine zelo pomembno, da so jo muzejski delavci vsaj uradno popisali. Vpisi v inventarni knjigi po svo- ji vsebini in opredelitvah v ničemer ne odstopajo od Zormanovega cenitvenega zapisnika; razlikujejo se le po ocenah vrednosti, preračunanih v lire. To potrjuje, da orožje s Pukštajna še vrsto let po prihodu v muzej ni dočakalo temeljitejše strokovne obravnave, to pa so naposled preprečile tudi vojne razmere. Po težavnem obdobju povojne obnove se je Ko- metrovi zapuščini resneje posvetil šele Ferdinand Tancik, v muzeju od leta 1952 zaposlen kot prepa- rator, od leta 1965 kot kustos. Pionirski slovenski raziskovalec starega orožja in vojaške zgodovine je v splošnem prepoznal pomen predmetov iz Kometrove zapuščine. Ti so sestavljali tudi enega najpomemb- nejših sklopov razstave Orožje in bojna oprema od na- selitve Slovencev do konca 17. stoletja iz leta 1971, ob kateri je izšel spremni katalog.127 Žal je z veliko vnemo začeto delo zaradi Tanci- kove prezgodnje smrti pretežno ostalo brez sintetič- nega zaključka, pa tudi brez pravih naslednikov, ki bi se sistematično osredotočili na raziskovanje starejše vojaške zgodovine, orožja in bojne opreme. Poleg tega se ne Tancik ne kateri drugi od kustosov Naro- dnega muzeja ni podrobneje ukvarjal s historiatom Kometrovega gradiva niti ni obravnaval zbirke kot zgodovinske celote. Z vse večjo časovno oddaljeno- stjo od burnih dogodkov, ki so spremljali pridobitev pukštajnskega orožja, se je navsezadnje zgodilo, da so bile okoliščine njegove akcesije napačno zabeleže- ne tudi v novejši dokumentaciji Narodnega muzeja Slovenije. Še v sodobni digitalizirani bazi podatkov Fundus, pa tudi v muzejskih publikacijah, ki se opi- rajo nanjo, je tako zavedeno, da je nekdanje baronovo orožje v muzejski fond prišlo z odkupom leta 1931 – čeprav je na podlagi povedanega nesporno, da je bilo to gradivo pravnomočno pridobljeno šele štiri leta pozneje z brezplačnim prevzemom po zaključku zapletenega sodnega spora. Zaradi splošnega nezanimanja za izvor in histo- riat Kometrove zbirke ostaja bolj ali manj pozabljena tudi starinoslovska vloga pukštajnskega barona. Ob- 127 Ta je za več desetletij ostal malone edina izvirna strokovna publikacija slovenskega avtorja, posvečena tipologiji orožja iz starejših zgodovinskih obdobij. Tancik, Orožje in bojna opre- ma. časno se celo zgodi, da mu nehote odrekamo zbira- teljske zasluge – kot se je denimo zgodilo ob slovitem Reichlichovem gotskem triptihu iz leta 1511, ki so ga ob prihodu v Narodni muzej leta 1932 predsta- vljali kot eno najdragocenejših novitet s Pukštajna, poznejši pisci pa so na njegovo provenienco žal poza- bili in ga zmotno pripisali Kometrovemu sodobniku in tovarišu, baronu Haerdtlu s Turna pri Velenju.128 Občasno se Kometrovo ime pojavlja vsaj v mu- zealskih publikacijah, zlasti v Narodnem muzeju Slovenije, kjer njegove vloge preprosto ni mogoče prezreti.129 Navsezadnje smo z gradivom, ki ga je vestno zbiral, pridobili znatno število dragocenih eksponatov, ki so v ponos najkakovostnejši muzejski zbirki orožja in bojne opreme v Republiki Sloveniji. Dva ploščna oklepa, verižna srajca, odlični primer- ki zaščitnih pokrival, hladnega in ognjenega orožja – to so predmeti, ki jim je častno mesto namenil že baron Kometer, zadnjih 80 let pa navdušujejo obi- skovalce Narodnega muzeja Slovenije od nekdanje stalne postavitve, velike razstave orožja iz leta 1971 do nove postavitve v okviru zgodovinskih in umetno- stnih zbirk na Metelkovi (od leta 2008) ter občasne razstave Vitez, dama in zmaj: dediščina srednjeveških bojevnikov (2012–2014).130 Kljub razstavam, objavam, konservatorsko-resta- vratorskim posegom in naravoslovnim raziskavam, ki so se zvrstile v zadnjih desetletjih, zbirka starega orož- ja in bojne opreme s Pukštajna še vse do danes ni bila ovrednotena v celoti. Ta naloga zaenkrat ostaja eden od vabljivejših, a tudi zahtevnejših izzivov za kusto- diat zbirke orožja in bojne opreme Narodnega muzeja Slovenije v okviru nadaljnjega preučevanja in postop- ne revizije muzejskega fonda. Šele tako bo mogoče natančno oceniti zbiralno politiko barona Kometra, njegova osrednja interesna področja, pristne starine pa ločiti od posameznih poznejših kopij in z restavra- torskimi posegi temeljito predelanih primerkov. Epilog Če bi Hans Kometer doživel vse tisto, kar se je odvijalo na Pukštajnu po letu 1925, ni dvoma, da bi bil globoko razočaran. Pravzaprav se ni uresničila niti ena od želj, ki jih je dal zapisati v oporoko. Pod novi- ma lastnikoma je posestvo presenetljivo hitro propa- dlo, dvorec z vsem pripadajočim premičnim imetjem in nepremičninami pa je pristal na dražbi že komaj šest let pozneje. Klavzule oporoke, s katerimi si je pokojni baron tako zagrizeno prizadeval ohraniti obstoječo ureditev svojega domovanja, so se sredi gospodarske krize iz- kazale za mrtve črke na papirju. Ko so na Pukštajnu 128 Cerkovnik, Triptih družine Knillenberg, str. 24, op. 7. 129 Gl. Horvat, Dr. Josip Mal, str. 426–428. S tem povezane do- godke je sumarno omenil tudi Ivan Komelj. Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni problem, zlasti str. 13, 23, 27. 130 Za razstavni katalog gl. Lazar idr., Vitez, dama in zmaj. 317 2015 tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 zagospodovali upniki in upravitelji stečajne mase, so se grajske starine nepričakovano znašle v primežu neusmiljenega tržišča. Občutni del z velikim trudom in stroški ustvarjenih zbirk se je hipoma razpršil med nove, danes večinoma neznane lastnike. Le hitremu posredovanju eminentnih strokovnjakov, kot sta bila France Stele in Josip Mal, se lahko zahvalimo, da je vsaj jedro najatraktivnejšega gradiva nazadnje prešlo v slovenske muzejske fonde.131 Tudi to baronu Kometru bržkone ne bi bilo v posebno veselje – še zlasti ne, da je njegova ljublje- na zbirka orožja pristala v ljubljanskem Narodnem muzeju, saj jo je slovenskemu nacionalizmu vse prej kot naklonjeni koroški avstrofil namenil »nemške- mu« Celovcu. Morda najbolj nemilostna usoda pa je doletela dvorec Pukštajn. Po viharnem obdobju me- njajočih se lastnikov je postal vojašnica, žrtev slabo domišljenih prezidav in brezobzirnih vandalov, ki se niso usmilili niti družinske grobnice. Kakor koli zadržano je Hans Kometer dojemal spremenjene politične razmere po razpadu habsbur- ške monarhije, je tudi odnos slovenske javnosti do zadnjega barona s Pukštajna pokazal vrsto mračnih plati z nacionalnimi in razrednimi trenji prežete miselnosti 20. stoletja. Nenazadnje je barona dole- tel pravi izbris iz zgodovinskega spomina – pa tudi iz muzealskih in zgodovinskih raziskav –, ki si ga ni zaslužil že zaradi svojih mecenskih in zbirateljskih prizadevanj. V novem stoletju je morda končno dozorel čas, da tej žalostni zgodbi dodamo svetlejši epilog. Temelji- ta obnova je Pukštajnu spet povrnila vsaj del starega prestiža in uglednega položaja v lokalnem okolju. Čeprav si baron Kometer tega ni nikoli iskreno želel, bi mu nemara le bilo v zadovoljstvo, ko bi zagledal najprivlačnejše primerke iz svoje zbirke razstavljene v osrednjem nacionalnem muzeju mlade slovenske prestolnice in objavljene na straneh razstavnih publi- kacij. Zbirateljski napori torej niso bili zaman – spo- dobi pa se, da slovenska muzejska stroka nesojenemu mecenu s Pukštajna končno nameni pietetni poklon in ga odreši nepravične pozabe. Zahvala Za pomoč pri nastajanju pričujočega sestavka dolgujem zahvalo vsem, ki so prispevali svoje zna- nje in čas že pri raziskovanju zgodovine Kometrov s Pukštajna, še posebej pa tistim sodelavcem, ki so pri- pomogli k preučevanju dokumentacije o pridobitvi pukštajnskih starin: mag. Nataši Nemeček za pomoč pri obdelavi obsežnega gradiva iz arhivskih map Na- rodnega muzeja Slovenije, Metki Košir za posredo- vanje dokumentacije Indok centra, osebju knjižnice Narodne Galerije in Jožetu Kramerju za zanimive podatke in drobce iz ustnega izročila. 131 Prim. Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni problem. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Arhiv NMS – Arhiv Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana Arhivske mape za leta 1931–1935 Indok center – Ministrstvo za kulturo, Informacij- sko-dokumentacijski center za dediščino, Lju- bljana PAM – Pokrajinski arhiv Maribor SI PAM/1818 Gospoščina Puhenštajn 1235– 1917, fasc. 1 ČASOPISI Deutsche Zeitung, 1932. Domovina, 1925. Glasilo K.S.K. jednote, 1932. Jutro, 1932, 1938. Marburger Zeitung, 1925, 1943. Mariborer Zeitung, 1932. Slovenec, 1932, 1935, 1938. OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Cerkovnik, Gašper: »Triptih družine Knillenberg« Marxa Reichlicha v ljubljanski Narodni galeriji. Zbornik za umetnostno zgodovino, 45, 2009, str. 20–52. Gothaisches genealogisches Taschenbuch der Freiherrli- chen Häuser 4. Gotha: Justus Perthes, 1854. Horvat, Jasna: Dr. Josip Mal in njegov »trajen spo- menik v Narodnem muzeju«. Predmet kot repre- zentanca: okus, ugled, moč (ur. Maja Lozar Štam- car). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2010, str. 417–452. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Kolar-Dimitrijević, Mira: Društveno-ekonomski ra- zvoj Siska 1919–1941. godine. Radovi Zavoda za hrvatsku povijest, 27, 1994, str. 271–288. Komelj, Ivan, Grad kot spomeniškovarstveni pro- blem v času med obema vojnama. Varstvo spome- nikov, XXV, 1983, str. 13–38. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo, 1937. Lazar, Tomaž idr. (ur.): Vitez, dama in zmaj. Dedišči- na srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 2: Ka- talog. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2013. Lazar, Tomaž: An Armour by Valentin Siebenbürger in the National Museum of Slovenia. The Journal of the Arms & Armour Society, XXI/2, september 2013, str. 37–48. 318 2015tomaŽ lazar: baron hans kometer in nJeGova zbirka starin z dvorca pukŠtaJn, 293–318 Lazar, Tomaž: Gospostvo Pukštajn in rodbina Ko- meter: podjetniki, baroni, meceni, zbiralci starin. Kronika 63, 2015, str. 41–64. Mlinarič, Jože: Gospoščina Puhenštanj pri Dravo- gradu do okoli leta 1600. Kronika, XXIII/3, 1975, str. 153–160. Pyhrr, Stuart: A History of Arms and Armour Con- servation at the Metropolitan Museum. Make All Sure (ur. Robert Douglas Smith). Leeds: The Ro- yal Armouries, 2006, str. 105–113. Stridsberg, Gusti: Mojih pet življenj. Maribor: Za- ložba Obzorja, 1983. Tancik, Ferdinand: Orožje in bojna oprema od naseli- tve Slovencev do konca 17. stoletja. Ljubljana: Na- rodni muzej, 1971. Zeitschrift für historische Waffenkunde, I/10, 1899. Zenker, Joseph: Pantheon: Adressbuch der Kunst- und Antiquitäten-Sammler und -Händler, Bibliotheken, Archive, Museen, Kunst-, Altertums- und Geschi- chtsvereine, Bücherliebhaber, Numismatiker. Eßlin- gen a.N.: Paul Neff Verlag, 1914. Zorman, Ivan: Zapisnik cenitve umetnostnih, umetno- -obrtnih in kulturno historičnih premičnin v gradu Puchensteinu. Ljubljana: Narodna Galerija (tipko- pis), ok. 1932. S U M M A R Y Baron Hans Kometer and his antiques col- lection from the Pukštajn mansion Baron Hans Kometer (1850–1925) owned the Pukštajn (Puchenstein) mansion near Dravograd as the last male representative of his family. An amateur historian, he completely renovated his home man- sion in historism style and filled it with medieval and early modern antiques—paintings, crafts, period fur- niture, arms and armour. He earned an international reputation with his vast knowledge and collection of historical weapons and armour. He maintained close contacts with lo- cal collectors and antiquarians as well as those from more distant parts of Europe. In his last will and tes- tament, by which he left his entire property to his niece Melita Feldmann, Hans Kometer especially endeavoured to preserve the complete image of the family mansion and antiques collection also after his death. Regretfully, in the maelstrom of global economic crisis, such provisions would not suffice to adequately protect the Pukštajn antiques. Once Melita Feld- mann and her husband filed for bankruptcy, the fate of the mansion and all movable property became un- certain. Pressing creditors and bankruptcy managers posed the danger that the former Kometer’s estate would be sold at an auction in 1932. It was only the swift intervention of leading Slovenian experts and museum professionals, most notably France Stele and Josip Mal, which prevented the invaluable his- torical material from being completely dispersed. The antiques of Hans Kometer, particularly his collection of old arms and armour, were in fact one of the highest-quality private collections of their time in the Slovenian territory. The main portion of the baron’s legacy, especially the interior furnishings, fur- niture and objects of applied arts, was sold in August 1932, at a major public auction. There, the National Museum managed to buy at least a part of histori- cally most important material. An entirely different fate befell the Pukštajn arms collection. In his will, Hans Kometer left it to the Provincial Museum in Klagenfurt/Celovec, but the aforementioned provision was in conflict with the existing legislation. Josip Mal, the director of the National Museum in Ljubljana, therefore initiated the procedure to obtain the entire collection. In do- ing so, he met with stark opposition from the bank- ruptcy manager, which led to a protracted and very complex legal dispute. The unique and thus far little researched episode of Slovenian legal history ended no sooner than April 1935, in favour of the National Museum. Thus, the central Slovenian museum insti- tution managed to obtain the baron’s collection of arms, which was one of the most important military historical acquisitions of the National Museum until that time. Hans Kometer’s role as a patron and collector continues to remain little known and his collection of arms and armour, too, has yet to become the sub- ject of comprehensive studies and evaluation. Nev- ertheless, it is clear that the central specimens from Pukštajn belong to the most representative part of the collection of arms and armour of the Slovenian National Museum, which has already been presented to the public in a series of permanent and occasional exhibitions.