Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 527 Jonas Sellin, Unrests Welt. Weltverständnis und Ordnungsentwürfe in den Chroniken des Jakobs Unrests (Archiv für Vaterländische Geschichte und Topographie 108). Klagenfurt am Wörthersee : Verlag des Geschichtsvereins für Kärnten, 2017, 328 strani. Jakob Unrest, ki ga je Bogo Grafenauer v svojem v obsežnem in natan čnem geslu za Slovenski biografski leksikon (13, 1982) ozna čil za najpomembnejšega kronista na slovenskih tleh v 15. stoletju, v slovenskem zgodovinopisju seveda ni neznan, kve čjemu slabo poznan. Njegova biografi ja je znana le v najbolj osnovnih potezah: rojen je bil ok. 1430, verjetno na Bavarskem, od koder je iz regensburške prešel v salzburško diecezo in postal 1466 župnik pri sv. Martinu na Dholici (nem. Techelsberg) severno od Vrbskega jezera, s katero je bil zvezan tudi položaj kano- nika proštije v Podkrnosu. Poleg tega je bil od 1470/80 še kanonik gosposvetske proštije. Umrl je leta 1500. Njegovo šolanje ni poznano, vendar vsaj osnovno znanje latinš čine in poznavanje Svetega pisma in cerkvenih o četov kaže, da bi si svojo izobrazbo lahko pridobil v kakšni stolni ali samostanski šoli, manj verjetno na dunajski univerzi. Ker je bila njegova šmartinska župnija še na za četku 20. stoletja skoraj povsem slovenska je nepredstavljivo, da ne bi znal tudi slovensko in da svojim župljanom ne bi pridigal v njihovem jeziku. Samega sebe je sicer ozna čil za »najnižjega župnika na Koroškem«, a gre pri tej oznaki gotovo bolj za ponižnostno pozo, kot za opis realnega stanja; nenazadnje njegovi dohodki – med katerimi je bila fi nan čno zlasti pomembna prebenda, ki jo je užival kot kanonik pri Gospe Sveti – vendarle niso bili tako skromni in so mu omogo čali dostojno življenje. Je pa res živel v podeželskem okolju, dale č od centrov znanja in kulture, pa tudi mo či in politike, kar naj bi se, zlasti po ocenah starejših raziskovalcev, negativno odražalo tudi v njegovem zgodovinopisju. Danes je ocenjevan kot eden najboljših predstavnikov kronistike v ljudskih jezikih, katere pomen se je zlasti v 15. stoletju mo čno pove čal in je povezan z razširitvijo zgodovinopisja na nove družbene skupine iz vrst meš čanstva, nižjega plemstva in nižjega klera, katerih zgodovinska perspektiva je bila seveda druga čna od duhovnih elit. Unrest nam je zapustil tri dela: Avstrijsko, Koroško in Madžarsko (Ogrsko) kroniko, od katerih izkazujeta prvo in tretje delo le skromno rokopisno izro čilo in sta bili o čitno tudi slabo recipirani, čeprav velja Avstrijska kronika v zgodovinopisnem oziru za njegovo najpomembnejše delo, v katero je zapisal veliko iz lastnega vedenja in spoznanj, ustnega izro čila in pripovedovanja ter so časnih tiskov časopisnega Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 528 zna čaja. V njej prinaša avtor pomembne informacije tudi z ozirom na vsebine, ki jih štejemo v slovensko zgodovino, kot so boj za celjsko dediš čino, ustanovitev ljubljanske škofi je, Baumkircherjeva fajda, turški vpadi, kme čki punt 1478, ki se je katastrofalno kon čal s turškim uni čenjem kme čke vojske v Kokovem pri Trbižu, madžarska pustošenja v Ogrski vojni 1480–1490 itd. Kot najmanj pomembna je v zgodovinopisju smatrana prav kronika, ki je posve čena njegovi ožji domovini, Koroški, saj v razliko od ostalih dveh ne prinaša nobenih novih informacij in je izrazito kompilatori čnega zna čaja ter poleg tega še polna neto čnosti. Se je pa ohranila v kar petindvajsetih rokopisih in je bila na Koroškem precej recipirana, nenazadnje od Christalnicka in/oziroma Megiserja, katerih Annales Carinthiae, sicer prva tiskana koroška zgodovina, so dali odlo čilen pe čat podobi koroške zgodovine do za četka modernega zgodovinopisja. V razliko od starejšega zgodovinopisja, ki je bilo koncentrirano predvsem na zgodovinsko vsebino in jezik, se je v zvezi z Unrestovim opusom za čelo od za četka devetdesetih let prejšnjega stoletja postavljati vprašanje konceptov, ki jim je sledil ter namenov, ki jih je s svojimi deli imel. Pokazalo se je, da je najmanj cenjena Koroška kronika pravzaprav zelo spretno in ciljno koncipirano delo, namenjeno krepitvi deželne (samo)zavesti. Knjiga mladega berlinskega zgodovinarja Jonasa Sellina, ki jo na kratko tu predstavljam, nadaljuje raziskave v tej smeri. Avtor si je zadal za cilj, da poskusi ugotoviti ozadja in motive, ki jih je Unrest zasledoval v preostalih dveh svojih delih, da poskusi vpogledati v njegov duhovni svet in da razkrije njegove predstave o družbi in svetu ter redu, ki ju osmišlja ali pa naj bi ju vsaj osmišljal. V ta namen je v prvem glavnem razdelku na kratko predstavil Jakoba Unresta in predvsem njegove tri kronike, kjer je posebej obravnaval njihov nastanek, izro- čilo ter njihove vire. Nadalje je podrobno predstavil zgradbo in vsebino vsake od treh kronik, njihov jezik, stil kot tudi publiko, kateri so bile namenjene in njihovo recepcijo. Sledijo štiri obsežna analiti čna poglavja v katerih je avtor na podlagi komparativne metode obravnaval Unrestovo razumevanje družbe in stanovske ure- ditve, krš čanska kraljestva v Evropi in krš čansko gospostvo, Madžare kot »zaupne tujce« in posebej še sovražnike in tujce, kjer poleg dominantnih Turkov nastopajo še heretiki in Judje. Delo zaokrožuje poglavje, v katerem je Sellin povzel svoje raziskave in v njem predstavil Unrestovo samopodobo in regionalno identiteto kot tudi njegovo razumevanje na krš čanstvu temelje čega svetovnega reda. Zaklju- ček knjige tvori poleg obi čajnega aparata (povzetek, seznam virov in literature, krajevno in osebno kazalo) poglavje z izbranimi odlomki iz vseh treh kronik, ki so zanimivi tudi za slovenskega bralca, saj so v njem, med drugim, predstavljeni odlomki o ustoli čevanju koroških vojvod, o skupnem zasedanju deželnih stanov Koroške, Kranjske in Štajerske ter bitki na Sotli 1475, o turškem vpadu na Koroško naslednjega leta, o koroškem kme čkem uporu 1478 ipd. Ugotovitve, do katerih je prišel Sellin pri svoji podrobni analizi Unresto- vega opusa lahko povzamem v nekaj naslednjih vrsticah. Njegovo glavno delo, Avstrijska kronika, je najverjetneje nastala iz lastne pobude in v povezavi z ozkim krogom klerikov s podobnim ozadjem kot ga je imel Unrest, ki so hoteli zabeležiti Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 529 nenavadne dogodke svojega časa. Sellin ne izklju čuje možnosti, da je delovanje te skupine vzpodbudilo zanimanje naro čnika za Koroško kroniko, ki jo je Unrest napisal okrog 1490. Njenega naro čnika sicer ni mogo če identifi cirati – iskati bi ga bilo predvsem v vrstah koroškega deželnega plemstva ali nemara celo pri deželnih stanovih v celoti – ga je pa kronika vsekakor morala imeti, saj izkazuje zelo jasne poteze, tipi čne za naro čniško delo. Še najmanj dolo čenega je v zvezi z ozadjem in intencami nastanka mogo če re či za Madžarsko kroniko, v kateri naj bi Unrest svoji publiki, se pravi koroškemu plemstvu, predstavil do tedaj nepoznano gradivo. Sellin nadalje ugotavlja, da je Unrest imel še klasi čne, tipi čno srednjeveške predstave o stanovski ureditvi sveta, ki pa jo je v svojem času dojemal kot že mo čno erodirano tako zaradi meš čanstva kot npr. vojakov-najemnikov (pla čancev). Njeno čisto obliko v obliki interakcije med plemstvom, duhovš čino in kmetstvom je videl v idealizirani zgodnji koroški zgodovini. Krš čanska kraljestva Evrope je v glavnem dojemal kot sovražna, kar je posledica njegove habsburške perspektive. Obenem je obsojal vojne med evropskimi kristjani, saj je to po njegovem mnenju prepre čevalo skupno vojno proti Osmanskemu imperiju, ki si jo je želel. Turki so mu seveda najhujši sovražniki, pri čemer pa jih vedno obravnava v povezavi s kristjani in ne same zase; predstavljajo mu božje orodje, ki kaznuje grešne kristjane in jih sili k pokori in izboljšanju. In nenazadnje, vse vsebine, ki jih je Unrest obravnaval v svojih kronikah naj bi po Sellinu konec koncev služile oblikovanju posebne regi- onalne identitete s Koroško v središ ču, ki je seveda tudi središ če piš čevega sveta. Če zaklju čim, Sellinova knjiga odpira nove perspektive pri branju, razumevanju in interpretaciji Unrestovega zgodovinopisja in je zato pomembna za zgodovinarje, ki se ukvarjajo z zgodovino notranjeavstrijskih dežel v (poznem) 15. stoletju. Zaradi svojih pristopov pa je koristno branje tudi za vse tiste, ki se na sploh ali pa v dru- ga čnih kontekstih soo čajo s časovno oddaljenimi zgodovinopisnimi produkcijami in želijo pri svojem delu pogledati v njihova zakulisja. Peter Štih