Karodns in univerzitetna knjižnica v Ljubljani__ 38274 fasr ‘"/fi Š tiristo let je minilo, odkar je bil v Rašici na Dolenjskem rojen — dne 8. junija 1508 — Primož Trubar, sin neimovitih staršev, ki je moral hoditi od hiše do hiše prepevat, da je mogel kolikor toliko študirati. Tako so bili v nižavah rojeni vsi možje, ki so po pravici zapisani v knjigi slovenskega naroda. Iz revščine so prihajali, ki so dajali slo¬ venskemu narodu bogate darove. In malo jih je, ki bi mu bili dali toliko kolikor Primož Trubar, sin uboge koče in sam ubog do konca dni. Doba, ki je porodila Primoža Trubarja, ni neznana, kakor mnogi časi zgodovine; pred nami je razgrnjena vsa slika tedanje Evrope; znane so nam razmere v domovini, znana nam je tudi Trubarjeva usoda od mla¬ dih nog do njegove smrti. Vendar pa ljudstvo ne pozna njega, ki je storil toliko, da brez njega danes morda ne bi bilo slovenskega naroda; kajti žive so armade njegovih so¬ vražnikov, fanatične danes kakor pred 400 3 leti in velika je moč njih poveljnikov nad slovenskim ljudstvom. ..Odpadlega korarja“ sme klerikalni list imenovati Primoža Tru¬ barja ob štiristoletnici njegovega rojstva in ne dvigne se vihar, da bi v nevihti odpihnil blasfemijo. A ne le ljudstvo — tudi tisti ne poznajo Primoža Trubarja, ki se pehajo v prve vrste njegovih častilcev in govore o njem v uri sladke lenobe kakor o sošolcu mlajših dni. Hrupno se bo letos slavil Trubarjev spomin, dvignil se bo slovenski reformator v bronu v beli Ljubljani; in prav je, da dobi spomenik trpin, ki gaje zaslužil. Ampak kaj pomaga bron in mramor, če nimamo slav¬ ljenca v svojem srcu in spoznanju. Sveto¬ hlinstvo in sakrileg je, slaviti z besedo in s pesmijo duha, a v življenju zatajevati nje¬ govo bistvo in se mu izneverjati ob vsakem koraku. Če je bilo Trubarjevo delo slave vredno, ga slavimo le tedaj, ako nadaljujemo njegovo delo v njegovem duhu, izpremenjenem le toliko, kolikor se je naše spoznanje dvignilo . nad spoznanje minole dobe. Čegar misli se ne morejo vjemati s Trubarjevimi mislimi, če¬ gar srce ne utripa tako kakor je utripalo Trubarjevo srce, tisti je hinavec, ako slavi Trubarjev spomin, kajti njegov prostor ni 4 med sinovi njegovega duha, ampak med potomci njegovih sovražnikov in preganjalcev. Spoznajmo torej in izprašajmo svojo vest, da bomo na jasnem, če smemo za¬ klicati : Slava Primožu Trubarju! * O življenju in trpljenju Primoža Tru¬ barja je ne le v izvirnih dokumentih toliko gradiva, temveč tudi v literaturi toliko na¬ pisanega, da ne more biti naša naloga, poda¬ jati v tej kratki razpravici njegov življenjepis. Poskusiti hočemo le, da se približamo nje¬ govemu duhu, kolikor je mogoče. Primož Trubar ni bil začetnik reformacije, ne v Evropi sploh, ne na Slovenskem po¬ sebej. Ko se je rodil, je bila katoliška cerkev prebila že mnogo bojev, ki so jih bili po¬ vzročili njeni sinovi kritičarji, hoteči očistiti jo madežev in peg. Na Nemškem, na An¬ gleškem, na Češkem — povsod so vstajali ljudje polni krščanskega duha, ki so grajali popačenost cerkve in njenih služabnikov ter hoteli dvigniti prvotno, priprosto in čisto krščanstvo. Že 6. julija 1415 je bil v Kostnici sežgan Ivan Hus, goreči propovednik res¬ nice. In ko je bil Primož Trubar komaj devet let star, je Martin Luter — 1. 1517 — 5 že nabijal v Vitenbergu svojih 95 verskih tez na cerkvena vrata. Lutrov nauk se je razširjal po Nemčiji kakor cvetlični prah, če ga raznese vihar. Ni čuda, če je kmalu zašel tudi v naše de¬ žele, podložne nemškemu cesarju. Slovenski kraji so bili takrat že stoletja pod „sveto rimsko državo nemške narodnosti", slovenski jezik je bil izza pokristjanjenja degradiran in razven priprostega ljudstva je bilo vse nemško ali pa ponemčeno. Lutrovsko gibanje ni bilo samo verskega, ampak tudi nacionalnega, seveda nemško-nacionalnega značaja. Ne le papeža, ampak rimljanstva sploh so se hoteli iznebiti protestantje. Zahtevali niso le obha¬ jila v dveh podobah (kruh in vino), ampak tudi službo božjo v nemškem jeziku. Kjer je bilo kaj nemštva, tja je torej tudi najhi¬ treje posegel protestantizem. Kranjski „stanovi“ so živeli v tesni zvezi z Nemčijo. Pridno so se udeleževali državnih zborov, neprenehoma so pošiljali kralju de- putacije, prošnje, spomenice i. t. d. Vsak glas v nemških deželah je takoj odmeval tudi na Kranjskem, Koroškem, Spodnjem Štajerskem, v Istri. Naši kraji so torej dobili protestantovske ideje od zunaj in bi jih bili dobili tudi brez Primoža Trubarja. 6 Njegove zasluge torej ni iskati na tem polju. Ampak če je drugačna, je tudi večja. Trubar pomeni za Slovence več kakor Luter za Nemce. * Nove ideje, ki jih je bil veter reforma¬ cije zanesel v naše kraje, so vsesali privi¬ legirani „stanovi", prvi med njimi graščaki, fevdalni aristokratje. Nemci in ponemčenci so bili po jeziku najbližji ognjišču novih misli. A najlažje so jih sprejeli tudi zato, ker so bili takorekoč edini lastniki tedanje izobrazbe. Samo oni in njih sinovi so po¬ hajali visoke šole na Nemškem in v Italiji, kjer so se navzeli svobodnejšega duha. Med njimi in med ljudstvom je bil globok prepad, čez katerega je bila tlaka edini most. Bili so bogati — ljudstvo je bilo siromašno, da je moralo včasih naravnost stradati. Živeli so svobodno — ljudstvo je bilo zasužnjeno in se ni smelo geniti drugače, nego so zapovedovali valpti. Bili so omikani in oli¬ kani, kolikor je bilo v onih časih sploh mogoče — ljudstvo je bilo surovo, nevedno, babjeverno, vdano vsem vražam. Plemenitaši so se nasrkali Lutrovih novih, za tedanje razmere naprednih in svetlih idej — ljudstvo je ostalo v temi, v neumnosti, v praznoverstvu. 7 Humanizem, katerega so se plemenitaši navžili na tujih vseučiliščih in ki je našel gostoljubne prostore v njihovih dvorih, je nedvomno pomagal, da so bila med njimi pripravljena tla za sprejem lutrovske propa¬ gande. A fevdalci so imeli še drug vzrok, da so bili nezadovoljni s katoliško cerkvijo in z njenimi duhovniki: ta vzrok je bil povsem materialen. Cerkev je nakopičila ogromna bogastva; kloštri so imeli večja posestva nego graščaki; župniki so uganjali pravo kupčijo z duhovniškimi službami, tako da so nekateri imeli po pet, šest in še več župnij ter vse njih dohodke, opravljali pa niso svoje službe nikjer, ampak so nastav¬ ljali po farah namestnike, katerim so dajali tako malo, da so uhajali. Kralju so tožili duhovniki graščake, graščaki pa duhovnike; konkurenca je bila med njimi kakor med profitarskimi kupčevalci, ki bi radi drug drugega prekosili v bogastvu in gmotno potlačili. Graščakom ni bilo všeč, če je ljudstvo preveč dajalo za odpustke, sveče, žegne i. t. d., ker so sami živeli od dela svojih tlačanov ; duhovništvo pa je grdo gledalo, če je graščak pobral kmetom, kar je mogel, preden je sam prišel s puščico za duše v vicah, za storjene in za bodoče grehe, za novo cerkev, božjo pot i. t. d. Da je izobražena in fino vzgojena go¬ spoda prezirala nevednega in zarobljenega kmeta, ni težko razumeti; to je končno že stvar estetičnega okusa. Primož Trubar pa je bil tisti, ki je, s a m porojen iz ljudstva, nosil ljudstvu luč spoznanja, hoteč ga dvigniti iz blata in mu zgladiti pot v jasnejše življenje. V dobi absolutizma in fevdalizma je bil Primož Trubar demokrat in demo¬ kratično je bilo njegovo delo od začetka do konca. Po naših deželah je bila v 16. stoletju slovenščina že davno iztlačena iz vsega jav¬ nega življenja. S pokristjanjenjem Slovencev v 8., 9. stoletju je šla germanizacija vštric. Prvič, ko so se Slovenci sestali s krščanstvom, jim je prinašalo narodno pogubo in do 16. stoletja je bila usoda že skoraj dopol¬ njena Slovenska govorica je bila le v kmečkih kočah doma, slovenske knjige ni bilo pod nebeškim solncem, še slovenske pisave ni poznal nihče, ker je ni bilo. Nemščina in latinščina sta bila gospodovalna jezika; celo kmetov jezik se je bil že ves pomešal z germanizmi, dežele, v katerih so prebivali Slovenci, so veljale za nemške. 9 Ko je moral Primož Trubar zaradi smrtne nevarnosti zapustiti domovino in poiskati zavetišče v Nemčiji, bi bil lahko našel v tujini, na varnem, kolikor toliko brezskrbno življenje. Bil je imeniten govornik in takih ljudi je potreboval protestantizem tudi na Nemškem. Ampak Trubar ni iskal časti, ki bi jih bil zunaj lahko dosegel, temveč je hotel koristiti svojemu ljudstvu Svoje pre¬ pričanje, ki ga je navduševalo, je hotel po¬ deliti svojim rojakom, rešiti jih je hotel grozne duševne bede, v kateri so živeli Ker ni smet biti med njimi in jim ni mogel da¬ jati žive besede, je hotel pisati zanje Že ta misel je bila tako velikanska, da danes komaj razumemo vso njeno silo in energijo. Pisati! — Toda kako? ... Ob prvi misli so se nakopičile take težave, da bi bil od njih omagal ne le pritlikavec, ampak tudi velikan. S kakšnimi črkami pisati, ko slovenski jezik nobenih nima? Izposoditi si črke dru- zega jezika, latinskega ali nemškega — ampak kako pisati slovenske glasove, ka¬ terih nima ne nemščina, ne latinščina, ne sploh znani pismeni jeziki? A Trubar ni obupal Vse te težave na¬ števa, a ne da bi se bahal, ampak da mu čitatelj ne bi preveč zameril, če se mu ne 10 bo zdelo prav. Nihče še ni bil sam zapisal slovenske besedice, a Trubar, ki se poloti tega trudapoinega dela, priznava ljudem, ki še niso poskusili tega, pravico kritike! Še več. Naravnost prosi jih zato. Ko se je odločil za gotsko pisavo in si sestavil znamenja za specifično slovenske konzonante (pozneje je rabil latinico), na¬ stane nova težava. Kakšen je tisti jezik, v katerem naj piše? Saj ima ljudstvo nešteta narečja, ki se razlikujejo drugo od drugega! Premagal je tudi ta težki dvom. Pisal je tako, kakor je mislil, da ga bo ljudstvo najložje razumelo; celo tujke, germanizme je tuintam ohranil, ker jih ljudstvo rabi in se je bal, da ljudstvo ne bo razumelo čistejšega jezika. Seveda so mu delali izrazi pogostoma hude preglavice, še za mnoge ni našel primerne slovenske besede. In vendar! Brez pripomočka, brez sve¬ tovalca, v tujem kraju je spisal prvo slo¬ vensko knjigo, knjigo v jeziku, ki je bil širokemu svetu popolnoma neznan, v jeziku brez literature, ki se je zdel ljudem tako surov in neotesan, da se — kakor madžarski — ne bi mogel ne pisati, ne čitati. Umirajoči jezik je rešil pogina, dal mu je pisavo in je položil prvi temelj za bodoče njegovo slovstvo. 11 Izdal je »Katekizem" ; to je bilo pri¬ merno ne le njegovemu stanu, ampak še bolj času, v katerem je vera izpolnjevala vse življenje A sočasno je izdal abecednik, da se morejo njegovi rojaki naučiti čitati, da postanejo deležni kulture. Napis na tej knjižici je bil sledeči: Abecedarium vnd der klein Catechismus. In der Windischen Spr a ch . Ane buquice, is tih se ty Mladi inu preprosti Sloueni mogo lahku v kratkim zlasu brati nauuzfiti. Vtich to tudi ty vegsfy stuki te kerszlanske vere inu ane Molytu, te so prepisane od aniga Peryatila vseh Slouenzov. Nikjer ne zasledimo v Trubarjevem živ¬ ljenju in delovanju le trohice tistega glu- maškega šovinizma, s katerim pozirajo da¬ našnji »rodoljubi", ki jim je živi narod prav toliko mar, kakor lanski sneg. Ampak če bi ne bil Trubar napisal nič drugega, kakor ti prvi dve knjižici, bi zaslužil ime prvega slovenskega narodnjaka, če ne bi bilo to ime tako diskreditirano, da se ga mora človek bati. Narodno je bilo Trubarjevo delo in vse moderne nacionalistične, vse¬ slovanske in rodoljubarske burke ne odva- gajo tega, kar je storil Trubar, ko je začel Slovencem pisati slovensko in jih učiti pi¬ save in branja. * 12 Kar je bilo slovenskega, je bilo v tistih časih nizko, zaničevano in teptano. Kogar je izobrazba količkaj dvignila iz blatnih nižav, ta se je odvrnil od vsega, kar bi bilo moglo spominjati njega in drage na njegovo nizko rojstvo, pa je sprejel šege in običaje tistih krogov, ki so se mu odpirali. Tako je ostal slovenski jezik samo prostemu ljudstvu, nižavam in bedi. Trubar je pisal svoje knjige slovensko. Pisal jih je torej za tisto ljudstvo, ki ni poznalo veselja in lepot tega sveta, ampak je bilo obsojeno na sramoto in trpljenje. Kakor petnajststo let prej Kristus, se je tudi on, dokler je bil v domovini, sploh, a ko jo je moral zapustiti, vsaj duševno družil z reveži, z zaničevanimi in preganjanimi. Trubar ni bil fantast in njegova ljubezen do ljudstva ni bila sanjarska. Dobro ga je poznal z vsemi njegovimi napakami. Tako piše v svojem predgovoru k slovenskemu prevodu svetega pisma: ..Slovensko ljudstvo je dobro, pošteno, zvesto, odkritosrčno, gostoljubno in blago... ampak vse prehudo in preveč praznoverno, kajti to dobrosrčno ljudstvo stavi vse na Boga, na Devico Marijo in na svetnike. Le mnogo maš bi poslušalo in ustanavljalo, za procesijami in k darovanju hodilo, ro- 13 ženkrance molilo in sveče prižigalo. Vse bi opravilo s križevim potom, z blagoslovljeno vodo, soljo, s palmovo vejico, s kajenjem in škropljenjem, z dolgim romanjem in zi¬ danjem cerkva. Tako bi rado odvrnilo vse nezgode in kazni božje, različne bolezni, draginjo, vojsko in hudo uro. Tako bi še izganjalo hudiča iz oblakov, preganjalo ga s polja, iz hleva, iz hiše in postelje; pri¬ dobilo bi s tem dobro letino, veliko veselja, vina, živine, mir pred Turkom in dolgo živ¬ ljenje. Celo mrtvim iz vic bi še v nebesa pomagalo in večno zveličanje pridobilo. In če je morda kdo iz hiše bolan, obljubi bolnik, ali oče, ali mati, ali kdo drugi na¬ mesto bolnika, da bode Devici Mariji ali pa kakšnemu drugemu svetniku v tej ali oni cerkvi doprinesel dar, n. pr. kravo, vola, tele, ovco, nekaj funtov voska, ali pa vrednost v gotovem denarju, ali pa tudi bolnikovo' najboljšo obleko, ali pa navsezadnje dolgo romanje. Zaradi tega romajo prav pogosto v Rim, v Loreto, na Bavarsko in vsakih sedem let kar v Cahe na Nemškem. Poleg svojih farnih cerkva so zidali in še zidajo po vseh selih, po hribih in dolinah, po gozdih in lazih velike cerkve. Včasih kar po dve skupaj, da je v mnogih farah po 24 in več cerkva in kapelic. Pa zidajo še vedno dan 14 za dnem. In to babjeversko nepotrebno zi¬ danje uganjajo le na povelje in ukaz lahko- mišljenih, norih in brezčastnih ljudi, ki pra¬ vijo in lažejo, da se jim je v sanjah prika¬ zala Devica Marija ali pa kak drug svetnik ali svetnica . . To ljudstvo pa, ki ga je Trubar tako dobro poznal, je bilo nevedno in babje- verno iz dveh vzrokov: Katolicizem je že sam tako uničeval kulturo, razširjal prazno vero in pospeševal vraže, da ljudstvo ni moglo razločevati vere od babjeverstva. A to ljudstvo je bilo tudi tlačansko, zatirano od svojih fevdalnih gospodarjev, priganjano na delo kakor črna živina, ter ni imelo ne časa, ne sredstev, ne moči, da bi se bilo izobraževalo i n našlo pot iz teme. Z go¬ spodarsko bedo je vedno združena duševna. Primož Trubar je preganjal duševno revščino slovenskega ljudstva in s tem delom mu je pripravljal tudi pot k materialni osvoboditvi. Njegovo delo je bilo so¬ cialno, in sicer odkritosrčno socialno, ki ni v ničemer podobno „delu“ današnjih ..krščanskih" socialcev. Nikjer ni dokumenta, iz katerega bi izhajalo, da bi bil Trubar slavil askezo in bedo kot pogoj, da se za¬ služijo nebesa; s svojo ženitvijo je dal sam 15 vzgled, da smatra za dobro in pravično, uži¬ vati udobnosti tega sveta. Trubar je bil neizprosen v boju zoper vraže in zoper razvade in krivičnosti teda¬ njega katolicizma in korumpiranega duhov¬ ništva, ampak tudi ni bil protestantovski fanatik. Reformacija mu ni bila namen sam zase, ampak sredstvo za rešitev in povzdigo ljudstva. Socialni pomen nje¬ govih naukov in vsega delovanja njegovega in njegovih tovarišev predikantov se je kmalu pokazal. Tista plemiška gospoda, ki se je najprej pritoževala, da ni dovolj du¬ hovnikov v deželi, da bo vsled tega ljudstvo podivjalo in izgubilo poslušnost, se je leta 1525 na avgsburškem državnem zboru že nasprotno pritoževala, da so v deželi (na Kranjskem) velike homatije in zmešnjave, ki jih povzročajo največ predikantje, ker govore na prižnicah napačne reči, navaja¬ joče bolj na punt, nemir in brezverje, kakor na edinost . . . Bilo je tako, kakor vedno. Vladajoča gospoda je vedno svobodomiselna, kadar gre za njeno svobodo; a kadar bi njeni nauki imeli koristiti potlačenim, jih kmalu zataje, češ, da si jih sužnji napak razlagajo Enaki razlogi rode enake posledice: Na Nemškem so reformaciji sledili kmetski 16 punti in Luter, reformator, je sam zmerjal in preklinjal kmete. Reformacija na Sloven¬ skem, ki je osvobodila tlačanovega duha, je pripravila tla tudi za socialne boje slo¬ venskih kmetov. Protireformacija je s krvoločnimi pro- goni uničila vse sledove slovenske reforma¬ cije. Naše nekdaj protestantovsko ljudstvo je dodobrega pokatoličeno in rimski kleri¬ kalizem gospoduje oblastno po slovenskih deželah kakor da bi bile kos papeževe države. Kar je mogla katoliška cerkev dobiti vidnih del reformacijske kulture v roke, jih je uni¬ čila, sežgala, kakor so se nekdaj sežigali »krivoverci" in copernice —■ brez prelivanja krvi — s pomočjo posvetne roke. Nad slo¬ venske kraje je legla gosta tema vse du¬ ševno življenje je izginilo, vse je postalo zopet tako, kakor pred Trubarjevo dobo. Štiristo let je minilo. In spanje naroda moti zopet klic svo¬ bode. Zopet mu „puntarstvo“ oznanja nov evangelij, zajet iz živega življenja, zrastel iz tal trpljenja poškropljen s solzami bede in s krvjo mučnega dela. Socializem vabi slo¬ vensko ljudstvo, naj vstane, naj se otrese vraž in babjeverstva vsake vrste in naj zaupa v svojo živo moč. 17 Štiristo let je minilo in mnogo se je Izpremenilo na svetu. Ako bi bil Primož Tru¬ bar danes med živimi tak, kakršen je bil, ko je opisoval slovensko ljudstvo, ko mu je dajal „čisti nauk", tak, kakršen je stal pred škofom, in bi se zopet bojeval za svoje slovensko ljudstvo, tedaj bi ne bilo prostora zanj med cerkvenimi in necerkvenimi popi sedanjega časa, ne med onimi, ki ga slave z naštudirano besedo in s polnim kozarcem, a ga ne ljubijo v srcu in ne razumejo v duhu, ampak bil bi puntar, kakor je bil tedaj, med nami, puntarji, med socialisti, ki se bojujejo za ljudstvo, kakor se je zanj bojeval Primož Trubar. Slava mu! 18 0 = Čitujte „Rdeči Prapor"! Cena 10 K 40 vin. na leto. Izhaja dvakrat na teden v Ljubljani. Štiristoletnico Trubarjevega rojstva pro¬ slavi socialno - demokratična stranka s tem, da izda v založbi »Delavske tiskovne družbe" zanimivo protiklerikalno brošuro: V dobi klerikalizma ki bo obsegala nad vse poučno čtivo o klerikalizmu. Čifajte ,/Raprej!“ Cena 2 K 50 vin. na leto. Izhaja dvakrat na mesec v Ljubljani. 19 Čitajfe in rc^šipjajte; „Socializem". Knjižnice časopisa „Naprej!“ v Idriji I. zve¬ zek. Upravil Anton Kristan. Cena 20 vin. II. izdaja. ..Socialna demokracija in kmetiško ljudstvo'*. Iz poročila urednika Antona Kristana. Knjižnice časopisa „Naprej!“ v Idriji II zvezek. Cena 10 vin. ..Zakaj smo socialisti ?“ Uredil Anton Kristan. Knjižnice časopisa .Naprej!* v Idriji III. zvezek. Cena 14 vin. ..Komunistični manifest". Napisala Karol Marx in Friderik Engels. Cena 40 vin. Knjižnice časopisa ..Naprej!* IV. zvezek. „Kdo uničuje proizvajanje v malem ?“ Napisal Karol Kautsky. Cena 30 vin Knjižnice časopisa .Naprej!* V. zvezek. ..Proletarijat". Napisal Karol Kautskjr Cena 20 vin. Knjiž¬ nice časopisa .Naprej!* VI. zvezek. ..Katoliško svetovno naziranje in svobodna znanost." Na¬ pisal L VVahrmund. Knjižnice časopisa .Naprej!* Vil. zvezek. Cena 70 vinarjev. „0 konsumnih društvih." Uredil Anton Kristan. Knjižnice časopisa .Naprej!* VIII. zvezek. Cena 20 vinarjev. ..Kapitalistični razred." Napisal Karol Kautsky. Cena 30 vin. Knjižnice časopisa ..Naprej!“ IX. zvezek. „Pod spovednim pečatom". Napisal katoliški kaplan Hans Kirchsteiger, poslovenil Etbin Kristan. Založila in izdala založba časopisa .Naprej !* v Idriji. Prva knjiga slane 2 K 60 v,, druga knjiga pa 2 K. ,,Nevarni socijalizem." Spisal E. Kristan. Cena 30 vin. Knjižnice časopisa ..Naprej!" Vil. zvezek. ..Magdalena". Roman v verzih. Spisal J. S. Machar, po¬ slovenil dr. Ant. Dermota. Cena 2 K. (Ljudske knjiž¬ nice I. zvezek.) ..Občinski socializem". Spisal Abditus. Cena 70 v. (Ljudske knjižnice II. zvezek.) ..Program socialne demokracije". (Mala knjižica „Naših zapiskov" št. I.) Cena 4 v. „Vun enako volilno pravico". (Mala knjižica ..Našili za¬ piskov" št 2.) Cena 4 v. ..Zvišanje duhovniških plač". (Mala knjižica ..Naših za¬ piskov" št. 3.) Cena 10 v. „lz nižin življenja". Črtice. Spisal Pavel Mihaiek. Cena 1 K. Vse te knjige in brošure se dobe pri upravi „Rde- čega Prapora" v Ljubljani in pri,,Delavski tiskovni družbi v Ljubljani."