276
Anton Hribar: Ženin  kos.
viselo nad Nandetovo posteljo, nje usta pa zaše-pečejo tiho molitev.
Uboga mati! Ni imela vec moči in poguma, da bi se bojevala z izprijenim sinom. Vedela je, da ne z lepim, ne z grdim, ne s prošnjami, ne s solzami ne bo opravila več pri njem. Samo od Boga je še pričakovala njegovo izpreobr-njenje.  Zatorej ni nehala moliti in upati.
Med potoma v župnijo zagleda Nande dva finančna stražnika. Že ko ju je zapazil izdaleka, zadregeta po vsem životu. Hitro se obrne in stopi na stransko stezico, ki je vodik na polje, da bi mu ne bilo treba ju srečati. Šele ko sta se vojaka izgubila izpred njegovih oČij, stopi zopet na cesto.
„Strahopetec sem!" zasmeje se potem polglasno: „kaj vesta ona dva za ukradenih dvajset goldinarjev!"
Nesrečni Nande! Ali se nisi mogel iz teh uric v strahu in mukah prebitih prepričati, da je slaba vest najtežje in najtrje breme, katero more nositi človek?
Da ono jutro Nande ni z lahkim srcem stopil v župnišče, kdo ne bi tega verjel? Potuhnjen je hodil sem in tje, opravljaje svoje vsakdanje delo, ker danes si ni upal nikomur pogledati v obraz. A zanj se tudi ni zmenil nihče. Neža mu je naroČila delo, katero naj opravi na vrtu, ker gospod župnik je šel za rana v dobro uro oddaljeno vas, kjer bode imel s tamošnjim gospodom bilje in ga torej ne bo nazaj pred večerom. — Potem gre zopet hitro
v kuhinjo, od koder se ni prikazala do večera, ker so imeli oni dan pranje.
Nande začne dihati prosteje; saj nihče niti ne misli na denar!
Njegovo delo na vrtu je bilo ravno hodniku nasproti. Poželjivo zre večkrat nanj; vrata so bila še siroma odprta, kakor jih je bil on zapustil po noči. Na trti je visel kos njegovega srajčnega rokava. Hitro pobere kos cunje, za-meži z očmi, misleč si natihoma: „Nocoj te bom menda zopet jahal, preljuba  moja trta!"
Neki „pst — pst" in prisiljeno pomenljivo kašljanje ga vzdrami iz premišljevanja. Obrne se in zagleda onkraj vrtnega plota kuštravo Mihčevo glavo.
Nande se mu približa.
„Ali si nocoj kaj dosegel?" vpraša tovariš s tihim glasom.
„Nič; ni mi bilo mogoče; hodnikova vrata so bila zaklenjena, pes je silno lajal, nevarnost je bila velika: moram prežati na ugoden trenutek, da  me  ne  zasačijo",  nalaže  se Nande.
„A podvizati se moraš, dokler bo denar še tu", nasvetuje Mihec. — Hoče še nekaj pristaviti; a hitro jo pobriše naprej, ker so ljudje prihajali po cesti.
Nande se namuzne in pravi sam pri sebi:
„Pametno sem ravnal. Kaj je Mihcu treba vedeti za vsak krajcar, katerega tako krvavo pridobim? Primaruha, on uživa od mojega denarja več nego jaz, a skrbi in nevarnosti pre-stajem samo jaz."                                      (Dalje.)
S
edi na veji  črni kos, Otožen  nič  ne poje; In  suče klun  in viha nos, Premišlja stanje svoje.
Ženin   kos.
Roditelj  vsak,  če ni lenuh, Življenje  zboljša deci, Da deca slajši ima kruh, Da v čedni je  obleci.
„ Sosedovi, jaz  ženim se, Kar dajte mi nevesto! Za doto nič ne menim se, Da le dobim si zvesto."
„Pomlad je tu,  družice  ni, Ženiti se bo treba; Kje boljša druga se dobi, Ne znam, uboga beba.
Mladič moj  vsak je bore kos; Res žolte dam jim  klune, A vsak je v  črni suknji,  bos, Ubira iste strune.
„0  kaj  si zmisliš,   Črni kos, Mi smo gosposki ptiči; Ti pa preprost si,  črn in bos, Ti ženi se z vrabiči!"
Že dvakrat drugo sem  dobil Pri našem črnem rodu, Mladiče dvakrat sem valil, Pa niso mi po godu.
Drugje dobiti drugo  Čem Med  rodom plemenitim, Dobiti si zaslugo čem Z zarodom ukovitim."
Kos stresne perje,  odleti Med dolgorepe  srake; Tu snubstvo  svoje ponovi, Pa čuje spet jednake:
Saj  oče vsak,  ki kaj  ume, Za to se prizadeva, Da sin  zna več kot oče ve, Da hčerka lepše peva.
Kos  dvigne  krila,  snubit gre Leteč z visoke hoje, K sosedu pride do veže, Kjer pisane so šoje:
„Naš plemeniti sračji rod Da ženil bi se s kosi  —? Sirota kos je,  ni gospod, Le črno suknjo nosi."
Dr. Jos. Marinko: Črtice z avstrijskega juga.
277
Kos išče druge še drugod Pri detalu,  pri  žolni: A kosa smešijo povsod Napuha ptiči polni.
Že plete gnezdo slednji ptič, In  že valijo  mlade: Jedino jaz  sem  še  samic, Da združim  se,  ni nade.
Zelena suknja zate ni,
Ne bele,  sive baze,
Kos  bodi črn  in  bos,  kot ti,
In poj,  kar Stvarnik kaže.
In kos oplete cel  okraj, Po drugi povprašuje; Ko vrne se v  domači gaj, Tu slavca peti čuje.
Daj  hčer mi  svojo,  kume ti, Da jedno vsaj  dosežem; Če plemenite  ni krvi, Vsaj pevce boljše zlezem!"
Ne plemenit je pevec tak, Ki išče plemstva v krvi, Ker plemič, kos, je pevec vsak, In pevec  —¦  plemič prvi.
Gre k njemu: „Slavec, kaj povem: Že dolgo iščem  druge, A sosed slednji  mi je  nem, Stori mi ne  usluge.
„Za plemstvo  nisi,  sosed  moj, Ne zate šoje,  srake; Sicer  ne  bo  pel  zarod tvoj, Potomci  bodo  spake.
Doma se ženi,  sosed moj, V  domačem  črnem  rodu! Kot oče te učil,  zapoj, In vsem  bo  to  po godu!"
Na hojo  sivo  kos  zleti, Zažvižga in  zapoje: Družica brž  se mu  zglasi: Odpoje z  veje svoje.
Zdaj plete gnezdo  črni par In  si udano služi, Ker pametna je  slednja stvar. Ki s  svojimi  se  druži.
Anton Hribar,
Črtice z avstrijskega juga.
(Piše dr. Jos. Marinko.)
(Dalje.)
Da preveč ne dolgočasim čitatelja z opisovanjem mesta, stopiva v okolico sarajevsko, da se nekoliko razvedriva. Neko popoldne sem jo krenil z dvema duhovnikoma in s stavbarjem Štajercem Holcem k župniku v Sarajevskem polju. Peljali smo se s konjsko železnico do kolodvora, potem pa z železnico do postaje Ilidže prav mimo „Stupa" sredi Sarajevskega polja, kjer nas je župnik Venhuda že zagledal ter nas prijazno pozdravljal.
Pot je bila prijetna. Od Ilidža smo hodili kakih 25 minut nazaj ob železnici proti Sarajevu in bili smo v „Stupu", kjer nas je z odkritosrčnim veseljem in hrvaško gostoljubnostjo sprejel župnik Franjo Venhuda. Ta obisk mi je ostal v posebno dragem spominu, ker sem tu videl, kaj stori katoliška navdušenost in apostolska gorečnost.
Gospod Venhuda je bil prej nadbiskupski tajnik v Sarajevu. Prišel je v Bosno iz moravske Hane, da pomaga sorodnim si Jugoslovanom. Nadbiskup je spoznal brž njegovo nadarjenost in gorečnost za Čast božjo, njegovo neumorno delavnost in železno značajnost. Poplačal ga je. Pa kako? Imenoval ga je župnikom novoustanovljeni župi v Sarajevskem polju. Bilo je plačilo, katero bi bil marsikdo odklonil z nevoljo.
Župnija „Stup" v Sarajevskem polju, kakor se zove, ločila se je od sarajevske. Razteza se blizo   do  hercegovske  meje  nad   ^okm  daleč,
vendar šteje le nekako 1000 katoličanov, drugi na tem velikem prostoru so ali razkolniki ali pa mohamedani. Ko je dobila župnika, ni imela še nobene župnijske cerkve; le neka razdrapana koča je stala sredi Sarajevskega polja, ki je bila pa tako mala, da je krila med službo božjo samo duhovnika, ako je bil dež, narod pa je molil Najvišjega pod milim nebom. Za župnika je bil zgotovljen samo hlev, župnišče je bilo sicer že pod streho, ali ni imelo niti oken niti vrat. V tako siromaštvo je prišel meseca grudna v trdi zimi mladi župnik.
Ali trdno zaupajoč v Boga in njegovo pomoč se je lotil dela. Sklenil je, da napravi tu središče novi župniji. Najprej je zgradil iz desak kakih 12 do 15 metrov dolgo cerkev; pokril jo je istotako z deskami, posadil na streho križ — in cerkev je bila narejena. V tej cerkvi je obhajal prvič rojstvo Gospodovo — kakor je dejal — z večjo pobožnostjo, kakor bi je bil v sarajevski stolnici.
Pa kje je prebival župnik, dokler se ni dovršilo župnišče? V hlevu, in tudi nadbiskupa je sprejel v hlevu, ko je došel prvič v Stup. Marsikomu bi bilo srce upalo, zakaj ubožni narod ni mogel dati skoro nič, toda mladi mož se ni dal oplašiti. Prihitela sta mu v pomoč oče in mati iz Morave in ga podprla z novci, sam pa je prosil in dajal — in sedaj ima popolnoma dogotovljeno župnišče pa tudi zidano cerkev, ki je za Bosno velika in lepa. Ko smo jo ogledovali,  slikali so jo, sicer preprosto a vkusno.