Šopek vijolic. TJomlad, otroci, pomlad! Vun iz hiš, vun iz zatohlih * sob, vun na iasna, smcjoča se polja, kjer se šepetaje pogovarjajo gorki pomladanski vetrovi s cvetlicami, z rumenimi citrončki in z žvrgolečimi ptiči! Vun, vun — solnce je tako toplo in prijazno, tako zlati so njegovi žarki, tako zlati in cvetoči so trav-niki, tako zlat in cvetoč in bisern je ves prelepi božji svet! . .. Šli smo, vriskaje smo planili otroci na plano, obstali smo pod ležkimi, najslajšega vonja polnimi oblaki belega cvetja, ki je ogrinjalo kakor prelesten pajčolan jablane na holmu, zadaj za domačo hišo. Sijajnomodro, vsečisto, tako lepo sinje nebo se je bo-čilo nad nami, in spenjalo se je vedno više in više, na tem bleščečem nebu, na tem prejasnem, vsepro-stranem nebeškem stropu pa je visel pripet zlat leste-nec, žarko solnce, Pomlad, pomlad! .. . Prsi so se nam napeniale, iz grl so nam vrelc pesmi. Stali smo vrhu holma, vriskali smo in gledali v dolino, kako se je v svetlem solncu lesketala bcla Jagnjenica, naša preljuba rojstna vas. Gledali smo na temno, bučečo Jatno onostran doline: mračni smre-kovi gozdovi, moji prijatelii, so mi završali s hriba v pozdrav, segli mi tajno v roko . . . Pozdravljena, ti bela Jagnjenica, pozdravljena, ti šumeča Jatna!. .. Dalje so krožili naši pogledi, vozili so se nad morskozele-nimi travniki, ki so se kakor širno, valujoče in z biser-nim cvetjem posuto jezero bleščali iz doline, s tro-benticami, vijolicami in zvončki prepreženih brego-vitih tratah, in dvigali so se do samevajočih obdolin-skih dobrav, kjer so kakor bele device srebrele vitke breze v zlati vedrini neba. .. Vseh najlepših pesmi polna so bila naša otroška srca; v naših očeh je cdsevalo nebeško nebo, ie od-seval raj.. . Kje ste, ptički, vi ljubeznjivi, da bi prc-pevali z nami vred v tej prekrasni pomladi? — Ej, nič bati! . . . Vse polno je bilo ptičkov in ptičk, od vsepovsod so zvončkljali njihovi sladki glasovi v naše ubrano pctje. Skriti v cvetočih, mamljive dišave raz-širjajočih kronah jablan in hrušk in črešenj, so žvrgo-leli ščinkovci in strnadi, so se oglašale sinice, repni-karji in penice. Nad rožnonadahnjenimi, zardele cve-tove rosečimi vrhovi breskev v vinogradu pod nami so se žgoleč spreletavali svatovskopisani, rdeče in zlato izpreminjajoči se liščki, pomladanski kraljički: njih veseli, brbljavi roj se je zibal v sinji modrini, blestel je v žarki solnčni svetlobi, plul je ščebetaje po svoji nezačrtani zračni poti naprej... In tam, na bližnji smreki, nedaleč od nas, je žvižgal črni, črni kos, Pozdravljene, kosove pesmi, izmed vseh ptičjih pcsmi meni najljubše!. .. Žvižgal je črni, zlatokljuni kos, prepeval je, in njegove globoko občutene, čustev polne, zdaj otožne, zdaj vesele pesmi, v katerih je bilo toliko hrepeneče boli in toliko prekipevajoče ra-dosti ter hvaležnih slavospcvov do Stvarnika, so se zlivale v tok naših pojočih glasov. Tudi rujnogruda, plaha taščica se ni več skrivala, gostolela je v bliž-njem grmovju, nagibala vrat in repek, in se je kla-njala, klanjala pomladi. Visoko nad nami po so se bliskale v jasnem žaru plahutajoče peroti v daljavo letečih golobov in grlic, nekje daleč je vršala prek neba jata krakajočih vran, za njimi so se poganjali prhutaje posamezni pari blestečih šoj, pisanih srak in našopirjenih žoln. Iz gozda zadaj za holmo-m je ve-nomer kukala boječa kukavica, ki je ni hotelo biti na izpregled. In nad dolino so se kosale v sinjem ozračju bliskovite lastovke, ki so se bile že davno povrnile z juga nazaj domov ... Stali smo na holmu, vriskali, gledali in poslušali. »Pojdimo na breg, po cvetice!« — se je nena-doma domislila Malka. »Saj res, po cvetice, po cvetice!« — smo ji pri-trdili soglasno vsi ostali otroci, Zalka, Slavko in jaz. Takoj smo skokoma zdrveli po holmu navzdol, prek smejočih se travnikov; brodili smo po visoki do-kolenski travi, med zlaticami, marjeticami, ključni-cami in spominčicami; tckali smo za metulji, za ci-trončki in za admirali; skakljali smo kakor jagnjeta semintja in smo se veselili pomladi. Od vseh strani je rosilo na nas, na našc glave, in na docvelo, dehtečo travo snežnobelo cvetje z bližnjih jablan in hrušk. Mi pa smo drveli s plešočimi južnimi vetrovi vred vse dalje navzdol.., Na najbolj prisojnem in najbolj solnčnem bregu smo vsi naenkrat obstali in skoraj vsi hkrati naen-krat zavrisnili: »Vijolice! Vijolice!« — Breg je bil ves pokrit z modrimi opojnodišečimi vijolicami, tako lepimi in deviškimi, da bi se jih človek skoraj ne upal dotakniti, da bi jih gledal samo zdaleč in samo zdaleč duhal njih sveži vonj. Sklonili smo se in jih začeli trgati. Še nižje pod nami, na jasni loki, so se solnčile rumene preproge trobentic, kraj njih, v senčnem dolu, se je zibala dolga vrsta belih, visokih zvončkov, po-polnoma spodaj, na prostorni livadi, pa so brazdili tcpli pomladanski vetrovi prek šumečega, plavega morja ljubkih, v svoje svetlo naročje vabečih spomin-čic. Kakor z zlato mrežo prevlečen se je iskril vse-krog nas, nad nami, nad cveticami in nad našimi lju-bečimi mislimi, z opojnim, balzamičnim iužnim dihom prepojeni zrak, skozi katerega so škropili kakor bla-goslov z nebes svetli solnčni žarki na zemljo. Izza holma, iz doline, so se svetila v solncu široka okna belih hiš vedno vriskajoče Jagnjenice; zadaj za vasjo pa se je kakor velik, živ, z belimi zvončki opletcn venec zibal na cvetočih ravnih livadah nemirni krog radostnih vaških otrok ... Kmalu smo si natrgali vijolic; zložili smo jih sku-paj in jih povezali v en sam vclik, lcp in dehteč šopek; in zavrisnili smo od veselja —¦ tako krasno je bil sestavljen ta šopek, tako presladko je puhtel od njega pomladanski vonj, da bi ga bili venomer srkali vase. »Komu bi dali ta šopek?« je vprašala Zalka. »Ali materi ali očetu?« Vsi smo začeli premišljevati. Nato pa jc rekla Malka, najstarejša izmcd nas: Kaaostno tekmovanje. »Materi in očetu, obema, bomo tudi prinesli cve-tic, seveda .. . Ta prelepi šopek vijolic pa dajmo Ma-teri Božji, nesimo ga domov in postavimo ga na Ma-rijin oltarček, pred kip Matere Božje!« Ubveljal je Malkin predlog, in vsi smo ga bili vcseli. »Materi Božji, Kraljici pomladi, na čast naj dehti ta šopek vijolic!« Doma na holmu, v hiši, smo stopili v stransko, lepšo sobo pred majhni, domači Marijin oltarček, ki je stal v kotu med dvema oknoma brez izjeme vse letne čase. Polumrak je bil razprežen v sobi, kakor s skrivnostnim ozvezdjem obdan je žarel iz te polu-teme pozlačeni kip Brezmadežne. Malka je dejala šopek z vijolicami v visoko, ličnopisano japonsko vazo, dolila je studenčnice, in naposled je postavila vazo pred pozlačeni kip. Otroci smo pokleknili pred skromno okrašeni oltarček drug kraj drugcga na trda, gola tla, sklenili smo roke k molitvi in se zazrli v mi-lostni obraz Kraljice večne pomladi. Skozi okna so lili v sobo zlati solnčni žarki, hiteli so skozi polu-mrak proti preprostemu oltarčku in so poljubljali Ma-riji obraz, roke in njen modri plašč. Zunaj pa je med-tem venomer šumelo — vse dalje so se v dehtečih krogih vili okrog holma, okrog hiše in okrog cvetočih polj topli pomladanski vetrovi. Takrat so se pa vrata naeakrat odprla in v sobo je potihoma stopila mati; takoj nas ie zapazila, v polumraku klečeče, njen pogled je splaval proti ol-tarčku, k sveiemu šopku dišečih vijolic; na njena vela, izmučena lica pa se je razlil tih in mil smehljaj, v njenih očeh se je utrnila solza sreče. Cvetinomirski.