O NOSIVCIH SLOVENSKIH ŠEMSKIH OBIČAJEV
Niko Kuret
Masika je bila od nekdaj izključena pravica moškega^ in si jo je pri-
lastil že paleolitski lovec. Zadružni v tajne zveze so maskirani moški
izoblikovali mitična obredja, katerih ostanki so današnji šemski običaji.
Tajne moške zveze so spoznavali narodoslovci najprej med pri-
mitivnimi ljudstvi rzvenevropskih celin.^ Šele natamčnejši študij antike
in germanskih starožitnosti jih je začel odkrivati tudi na evropskih tleh.'
Danes vidimo v moških zvezah sociološki fenomen, ki so ga ua začetku
svoje razvojne poti poznala vsa ljudstva sveta.
Člani moških zvez so gojili kult mrtvih. Maskirani so opuščali svojo
individualnost ter reinkarnirali prednike.* Postali so mitično-obredne
' Mircea Eliade je to dejstvo ponazoril z duhovito antitezo : moški se
semi, ženska se razgalja. »La forza magiooreligiosa della donna e vertigino-
samente accresciuta dalla nudita rituale. La piu completa epifania della Grande
Madre e appunto la nudita... L'uomo invece aumenta le sue possibilita magioo-
religiose proprio dissimulando il volto e camuffando il corpo...« (Enciclopedia
Universale dell'Arte VITI. Venezia-Roma 1963, p. b. Maschera, pogl. Le origni
mitico-rituali, stolpca 877—878. Prim. s tem obredno oranje v Rusiji s plugom,
ki ga vlečejo gola dekleta (J. Norden, Der Brauch des Umpflügens m Russ-
land, v: Illustrierte Zeitung 92, Leipzig 1889, 15.6., str. 615)!
2 Prim. znano delo L. Frobeniusa, Masfeen und Gehieimibüade Afrikas.
Halle 1898 (= Acta novae academiae caesareae Leopoldino-Carolinae germani-
cae naturae curiosorum, Bd. 74, Nr. 1—4, 1—278).
' Veroslovne osnove je pokazal H. U s e n e r 1893 na 42. sestanku nemških
filologov na Dunaju, gl. Vorträge und Aufsätze. Leipzig 1907, 103 si. l'unda-
mentalno ostaja delo H. Schurtza Altersklassen und Männerbünde, eine
Darstellung der Grundformen der Gesellschaft. Berlin 1902. Iz germanistićne
šole prof. Mucha na Dunaju je izšla Lily Weiser, ki je objavila delo Alt-
germanische Jünglingsweihen und Männerbünde. Bühl/Baden 1927 (= Bausteine
zur Religionswissenschaft und Volkskunde, 1). Nekatere njene formulacije so
problematične! Nadaljevali so: Otto Ho fier. Kultische Geheimbünde der
Germanen I. Frankfurt/Main 1935 (nedokončano); Richard Wolfram, Schwert-
tanz und Mäninerbund. Kassel 1956 sl. (nedokoinčano) in isti, Männerbünde in
Rumänien, v: Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien LXIV.
Wien 1934, 112 sl; k temu še: Alexander Slawik, Kultische Geheimbünde
der Japaner. Eine vergleichende Studie. Wien 1936 (= Wiener Beiträge zur
Kulturgeschichte und Linguistik, 4). — Prim. tudi: F. Behn, Vorgeschichtliches
Maskenbrauchtum, v: Berichte über die Verhandlungen der Sächsischen Aka-
demie der Wissenschaften zu Leipzig. Philol.-histor. Klasse 102. Berlin 1955.
* O tem gl. že pred 30 leti Karl Meuli, Maske, Maskereien, v: Handwör-
terbuch des deutschen Aberglaubens V. Berlin und Leipzig 1933, stolpci 1744
167
Niko Kuret
osebe, asimilirane mitičnemu Predniku, začeitniku rodu, ki je prvi spoznal
smrt, prvi postal »nekdo drug«. V zboru maskirancev je Prednik — ma-
skiran med maskiranci — na mistični način obnovil, »zaigral« bajko o
tem ter uvedel godne, dozorele mlade moške v skrivnost smrti in živ-
ljenja (imiciacija). Vsako leto ob določenih časih, periodično, so se raj-
niki vračali na svet in vsakokrat se je obredje ponavljalo.'^
Razkroju starega verstva in z njim zvezani izvotlitvi mitičnih obre-
dij sledi seveda razkroj tajnih moških zvez v njihovi prvotni obliki in
zasnovi. Malo ali ničesar ne vemo, kako je ta razkroj potekal v Evropi.
Očitno pa je, da so — porojene najbrž iz drugih potreb in okoliščin —
na mesto moških družb stopile družbe mladeničeo.
Mitično-obredne naloge teh družb so nejasne. Drži pa, da so prevzele
nekaj dediščine moških zvez, med njo predvsem — maske in maskira-
nje.^ Verjetno je tudi, da so se stara obredja prav med mladino ob raz-
kroju verstva iz prvotne liturgične resnosti sprevrgla v burlesknost.'
Res je tudi, da se je jedro starih verovanj trdoživo ohranilo do da-
našnjih dni.
Fantovske družbe so torej v Evropi skozi stoletja, če ne tisočletja
ohranile arhaično izročilo,* kakor so ga dedovali rodovi moških od pa-
leolitika dalje. Ohranile so nam osnovne tipe mask: živalsko ali zoo-
morfno masko iz paleolitika, antropomorfno masko iz neoHtika in po-
znejših dob, zraven pa so sprejemale nove prvine, nove oblike in spre-
membe, ki so jih prinašali časi od srednjega veka dalje. Tako smo tudi
Slovenci — da ne govorimo o drugi Evropi — tja do prve svetovne vojne
imeli bogato zakladnico šemskih likov in obredij, le da se tako rekoč
nihče ni brigal zanjo. To, kar je mogla pokazati letos (1963) razstava
slovenskih ljudskih mask v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljub-
ljani," je samo odblesk neikdanjega bogastva.   .
do 1852. — V sklepnem odstavku poudarja, da maskiranih Ukov rajnikov sicer
ne moremo enačiti z M a n n h a r d t o v i m i »vegitacijskimi demoni«, da pa
so se brez dvoma številna numina te vršite spojila z maskiranimi Mki rajnikov.
5 Prim. Eliade, n. d., stolpca 879—880.
" M e u Ii, n. d., stolpec 1818 si.
To opažamo v območju grško-rimskega verstva pod konec antike (gl.
II. Reich, Der Mimus. Beplin 1903). Tudi pri nas je Pustov pokop priložnost
za persifliranje cerkvenih pogrebnih obredov. Zaradi tega je Friderik Baraga
kot kaplan v Metliiki leta 1829 izzvaj mučen incident (j. Navratil, LMS
1890, 55).
^ Zlasti izrazito v Švioi, kjer so bile tudi najtemeljiteje obdelane: Gian
C a d u f f , Die Knabenschaften Granbündens. Eine volkskundlich-kulturhisto-
rische Studie. Chur b. 1. (1932). — Pri! nas se je dotaknil (vzhodnoštaijerskih)
fantovščin med prvimi Josip Karba, Narodne šege, v: Slovenske večernice 45
(Celovec 1891) 93 si. Podobno tudi: Vid H ab j an i č, Frjanovo, v: ZN20 9
(Zagreb 1904) 145 si. — Inštitut za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani je
posvetil svojo vprašalnioo št. 8 (1961) »fantovski vaški skupnosti«. Odziv nanjo
je bil pičel, vsebinsko pa dovolj bogat. Delo kliče po nadaljevanju.
" Prim vodnik po razstavi: Slovenske ljudske maske. Razstava v Sloven-
skem etnografskem muzeju v Ljubljani. Ljubljana 1963 (cikl.).
168
VI
z razstave slovenskih ljudskih mask v Slovenskem etnografskem muzeju
od aprila do decembra 1963
Zgoraj: dobrepoljska mačkara (Dolenjska) — Ta bršljanast, Cerkno (Primorska);
spodaj: Scura (Tolmin), Pust (Drežnica). Ta cunjast (Kubed), trije Škoromati
(Brkini)
o nosivcih slovenskih šemskih običajev
Da se je v fantovskih družbah neposredno nadaljevalo arhaično
mitično-obredno izročilo moških zvez, čeprav že izvotleno in groteskno
popačeno, dokazuje vedenje maskirancev. Le-to je bilo do najnovejših
časov natanko ta'kšno, kot so ga arhaične predstave predpisovale rein-
karniranim rajnikom ob vrnitvi na svet živih. Rajnik, ki se je vrnil
na svoj dom, je med živimi najprej stresel svoj srd zaradi izgubljenega
življenja in imetja, je zato domače tepel, mazal s sajami, pepelom ali
moko, jih močil, zahteval od njih dar (odkupnino), skiušal kaj ukrasti ali
premakniti. Pri tem je dosledno molčal ali izgovarjal redke besede s
spremenjenim glaisoon. V hoji je posnemal plavanje duhov, v ritmu po-
skakoval, z žvenketom zvoncev in truščem drugih zvoči in ropotal po-
snemal hrupni sprevod množice rajnikov (»divja jaga«). Toda rajnik
ni bil samo zloben. Bil je hkrati dober. Domači so si želeli nevšečnosti,
ki jih je prinašal njegov obisk, ker so bili prepričani, da jim zapušča
tudi obilje blagoslova za novo leto... Ta zelo posplošeni opis velja
tudi za vedenje naših maskirancev.
Končno pa potrjuje zvezo z mitičnimi predstavami starih moških
zvez tudi doba masikiranja. Odkar vemo, se pojavljajo seme ob določenih
časih, ki »o 'isti pri nas in drugod v Evropi: ob koncu ali na začetku
sončnega leta (pri nas samo še v Bohinju!) ter ob koncu ali začetku cikla
letnih časov (zima > pomlad, »pust«!). Ob teh časih so se po arhaičnem
verovanju rajniki vračali iz onostranstva. V te čase gredo vsi ali skoraj
vsi šemski obhodi. — V teh časih, ko poljsko delo počiva in so shrambe
polne, pa so že od nekdaj tudi svatovali. In na svatbe so prihajali, sle-
deč stari dolžnosti in pravici, našemljeni fantje: duhovi prednikov so
prinašali blagoslov mlademu paru.^"
Vse to je bilo do prve svetoivne vojne tudi na Slovenskem še živo^ in
spoznavno. V dobi med obema vojnama pa so se začele fantovske družbe
razkrajati. Beg v mesta in zaposlitev v tovarnah, ki sta značilna posebno
za čas po drugi svetovni vojni, sta jim zadala smrtni udarec.
Posihmal odstopajo fantje kot dosedanji nosivci šemskih običajev
svoje mesto zmerom bolj otrokom. Na drugi strani pa nenadoma ženske
(dekleta, a tudi poročene žene) vdirajo v tisočletja prepovedano po^
dročje!
Sociološki premik bo nujno imel za posledico spremembo tipologije
mask in izginotje poslednjih ostankov arhaičnih obredij. Saj ne otroci
ne ženske ne sprejemajo tradicionalnih tipov mask in ne agirajo po
starodavnih nenapisanih scenarijih. Oboji ustrezajo vsak zase pač le
psihološki potrebi po šemljenju, po »spremembi jaza«,'^^ s tem pa pri-
spevajo k uničenju arhaične šemske dediščine in k nivelizaciji šemljenja.
'» Tako tudi M e u 1 i, n. d., stolpec 1821, b.
11 O tem gl. G. Bürau d. Les Masques. Paris 1961 (= Hommes et faits de
l'histoire, 55). — In še:Jean-Louis Bédouin, Les Masques. Paris 1961 (= Que
sais-je? 905), zlasti: Le Masque, sa psychologie, 5—22.
169
Niko Kuret
Krepko oporo imajo v industrializaciji proizvodnje krink. Semljenje bo
ostalo ventil in zabava, njegova starodavna mitično-obredna vsebina pa
pojde V muzej in v kabinete etnologov.
Te splošne ugotovitve nam nazorno potrjujejo podrobni podatki v
gradivu o slovenskih maskah, ki ga hrani in dopolnjuje Inštitut za
slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani. Leta 1956 je razposlal vpra-
šalnico št. 5, naslednje leto ji je sledila vprašalnica št. 6. Obe sta z
Legenda. — Semi jo se 1: fantje, 2: fantje in otroci, 3: samo otroci, 4: fantje in
dekleta, 5: fantje, otroci in dekleta, 6: otroci in dekleta, 7: z vsemi drugimi tudi
poročene žene; 8: samo ženske (dekleta in žene)
S.: Die Träger der Fasnachtsmaskereien in Sloroenien
Es maskieren sich 1: Burschen, 2: Burschen und Kinder, 3: nur Kinder, 4: Bur-
schen und Mädchen, 5: Burschen, Kinder und Mädchen, 6: Kinder und Mädchen,
7: mit allen anderen auch verheiratete Frauen; 8: nur meibliche Personen
(Mädchen und Frauen)
vprašanji zajeli ves kompleks slovenskih šemskih običajev. Poročevavci
so se nanji razmeroma dobro odzvali. Za nas prihaja v poštev vprašal-
nica št. 5, ki ima pod odst. II (Pustne maškare) med drugim vprašanje:
3. Kdo se v glavnem semi? a) Otroci, fantje... b) Se šemijo tudi ženske?
(Da — ne.) Katere?...
170
o nosivcih slovenskih šemskih običajev
Cepra-v inštitutova poFočevavska mreža ni popolna, najm dajejo
odgovori vendar dosti zanesljivo podobo o stanju šemskih običajev na
Slovenskem pod konec 1956. Letnico poudarjam zato, ker se stvari na
našem podeželju tako naglo spreminjajo, da njihovega izginjanja skoraj
ne moremo zasledovati. Iz odgovorov raizbiramo očitni razkroj šemskih
običajev našega podeželja (da so zaikonitosti v mestih drugačne, je na-
ravno).Kraji, kjer je šeialjenje še izključna fantovska zadeva, so^ danes
že redkost!
Bežno si oglejmo stanje po slovenskih pokrajinah.^'*
Prekmurje^* fantovske šemske pravice ne pozna več. Šemijo se
že moški in ženske (Sebeborci), staro in mlado z otroki vred (Vučja go-
mila, Salovci, Cepinci, Dolenci), »mladina« (Lipovci, Gančani, Beltinci)
in tudi samo še otroci (Odranci).
Na Štajerskem so ponekod šemljenje opustili (Pohorje). Pri
Sv. Kunigundi (130)^^^ se je včasih kak fant še našemil v »košuto«. Zdaj
tega ni več. Ni ga pa kraja na štajerskem, kjer bi se po starosvetno še-
mili samo še fantje. Po mnogih krajih se na svojo pest šemijo že otroci,
navadno tako, da hodijo po vasi dopoldne, medtem ko je popoldan ali
večer fantovski čas. Takšna je navada v celjski (96) in maTiborski okolici
(Dogoše, 81), na Bizeljskem (Pišece, 29, kjer se le poredkoma še našemi
kak posamezni fant, medtem ko šolarji prirejajo pravi pustni sprevod!),
v ptujski okolici (Grajena, 38) in Slovenskih goricah (Bučkovci, 46; Vi-
dem, 100). Kraji, kjer se šemijo samo otroci, je malo: v šmarskem okolišu
(Kostrivnica, Podplat, 126; Olimje, Virštanj, Rudnica, 54), na vzhodnem
robu Slovenskih goric (Miklavž pri Ormožu, 74, kjer so se včasih šemili
fantje in možje; Vučja vas, 137; Boračova, 93), na južnem robu Haloz
(Žetale, 3), na Kozjanskem (Šentvid pri Planini, 62).
Karkoli je odgovorov iz drugih krajev, pa vsi poudarjajo, da se
poleg otrok šemijo tudi že — ženske. Dekleta se pojavljajo še pored-
koma: v Slovenjem Gradcu (68), na Pohorju (Ribnica, 66), v Dravinjski
dolini (Prihova, 39) v Vojniku (4), v Slovenskih goricah (Sv. Andraž,
65). V Zagorju ob Savi (90), pravi poročevavec, se šemijo samo- »lahko-
žive ženske«, ki da jih ni veliko. V večini krajev pa je udeležba deklet
pri šemskih običajih že povsem ustaljena: po vsem osrednjem Stajer-
V mestni kulturi se je razkroj končal že s koncem srednjega veka. Rene-
sansa je maskiranim ženskam na široko odprla vrata karnevalov v Benetkah,
Rimu, Parizu in drugod!
^' Izčrpno obdelavo gradiva hranim za bodoče večje delo.
" Vprašalnice Inštituta za slovensko narodopisje, žal, niso našle odziva
v Prekmurju ! Podatke sem zato poiskal v odgovorih na »Poskusno vprašalnioo«
za Etnološki atlas Jugoslavije (Etnološko društvo Jugoslavije, Komisija za
etnološki atlas, Zagreb), katerih kopije hrani Slovenski etno^afski muzej v
Ljubljani. — Za polpretekli čas informira Palko Gal, Pustni običaji v Slo-
venski Krajini, v: Ljudski glas 2 (Mursika Sobota 1950), št. 9, 2. marec, str. 4,
toda nosivci, žal, niso jasno razvidni.
Številka v oklepaju pomeni tekočo številko izpolnjene vprašalnice v
arhivu Inštituta za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani.
171
Niko Kuret
skem od Sevnice (147) preko Dobjega (120) in Kalobja (30) do severnega
roba celjskega okoliša (Frankolovo, 97; Šmartno v Rožni dolini, 107;
Vitanje, 34), proti Šoštanju (Zavodnje-Šentvid, 64) in proti Hrastniku
(Marno, 22). Redkejši so primeri na vzhodu (Slovenske gorice: Sv. Bar-
bara, 48; Središče, 51). Dekleta se pojavljajo tudi med koranti na Ptuj-
skem polju (Sv. Marjeta, 5). Tu so si, kakor znano, »Vile« in »Morska
deklica« ustvarile celo nekakšno izročilo, čeprav so nastale šele med
obema vojnama.
Drugod se dekletom pridružijo tudi poročene žene. Za mesto Brežice
(27) to ni nič nenavadnega. Laško (14), kjer se tudi šemijo »ženske vseh
starosti«, vpliva na svojo okolico: v Št. Rupertu (119) se šemijo »posebno
omožene žene« (!). V svetu odmaknjeni Mariji Reki (21) se šemijo kme-
tice. Žene se šemijo tudi v Dolu pri Hrastniku (23) in v Novi cerkvi nad
Celjem (150). Na Črešnjici pri Frankolovem (91) gredo v maškare poleg
deklet le mlajše žene, prav tako v Cadramu (53). V porečju Dravinje
(Poljčane, Studenice, Makole, Laporje, 98) spremlja poročene žene, če se
našemijo, zmerom kak sorodnik. Na Dravskem in Ptujskem polju se
dekletom kaj rade pridružujejo žene: v Markovcih (141) sicer le »raz-
posajene ženske«, v Zavrču (121) »največ vdove in stare device«, pri
Sv. Lovrencu (67) pa celo »mlajše ženske z otroki«. Podobno velja za
štajerski vzhod (Slovenske gorice: Velka, 18; Sv. Jurij ob Ščavnici, 63) in
za zahodno Štajersko (Mozirje, 122; Bočna, 134; Gornji grad, 42).
V Mežiški dolini je še nekaj fantovskega šemljenja (Ravne 115,
75), toda tudi tu že nastopajo otroci, le ženske je videti poredkoma; na
kmetih se našemijo dekleta le za domači ples. Drugače je v Prevaljah
(82), tu se šemijo povprek žene, možje in otroci do 12. leta; pozneje otroci
ne smejo blizu, sicer »jih v peč stiščijo«.
Na Gorenjskem si je samo Bohinj ohranil še nekaj krajev, kjer
se šemijo samo fantje (Zgornja dolina — Stara Fužina, 140). Sicer pa se
tudi v Bohinju že pojavljajo otroci (Bohinjska Bistrica, 136; Bohinjska
Bela, 111). V Poljanski dolini so se nekdaj res samo fantje šli »pustne
šjeme«, a to je minilo in se ponekod (Cetena ravan, 146) nihče več ne
semi ali pa se fantom že pridružijo otroci (Gorenja vas, (>)¦ Otroci se
pojavljajo tudi v Selški dolini (Železniki, 94), pa v Retečah (35) in na
Topolu (15, 40). Tudi naprej gor, v Kropi (84), v Trsteniku (55) in v Ra-
dovljici (124) se šemijo vsak zase fantje in otroci. Isto velja za kamniški
konec (Sela, 9) in Cmi graben (Brdo, 37). Značilnost Črnega grabna je,
da se je S'tari običaj izpridil v zgolj beračenje: šemijo se »največkrat
revnejši, da naberejo v cekar nekaj dobrot.«
Samo otroci se šemijo, na primer, v Komendi (36), kjer so se šli
maškare do 1930 le odrasli. V Ovsišah (31) so se še pred leti šemili fantje
in dekleta, dandanes so to docela prepustili otrokom. Isto se dogaja v
Naklem (7), v Lanoovem (2), na Bledu (95).
Šemam so se tudi na Gorenjskem mnogokje pridružile ženske. Po-
nekod so še redke (Velesovo, 86), drugod le nekmečke priseljenke (Crni
graben. Tuhinjska doHna, 70). Značilen primer so Cešnjice v Tuhinjski
172
o nosivcih slovenskih šemskih običajev
dolini (70). Še pred leti so si fantje tod aplicirali že zelo redek atribut
šemske preobleke, ki je v rabi le še na Balkanu, phallus. Danes je vse to
pozabljeno, šemijo se po svoje otroci in ženske! V Moravčah (88) so se
pojavile našemljena dekleta šele v novejšem času. Navada pa se je že
udomačila v Preddvoru (123) in Ribnem (79). Mlajše ženske nastopajo
na Breznici (43), »revne ženske« v Cerkljah (92), »ženske vsake starosti«
Legenda. — Zaplečoat ipd. hodijo našemljeni 1: fantje, 2: fantje in dekleta; še-
mijo se samo še 5:.godci ali pa 4: nekateri izmed svatov; nastopa tudi 5: kamela
f»brawa« in podobno)
S.: Die Träger der Hochzeitsmaskereien in Sloroenien
Es besuchen die Hochzeitsgesellschaft vermummte 1: Burschen, 2: Burschen und
Mädchen; es maskieren sich nur noch, 3: die Musikanten oder, 4: einige von den
Hochzeitsgästen; es tritt auch, 5: die ^kaméla^ oder »brana< (Habergeiss) auf
V Gorjah (19), »Poročene in neporočene« gredo v maškare v Domža-
lah (138).
Na Dolenjskem je bilo tudi moč ugotoviti samo doä kraja, kjer
je šemljenje še izključno fantovska stvar: Stična (83) in Dobmič (114).
Okoli Ortneka (76) se za fanti posamezno pojavljajo našemljeni otroci,
dobimo jih tudi v Beli cerkvi (101) in v dobrépoljski dolini (87). Samo
otroci se šemijo na Kopanju (52) in v šentlovrenški okolici (50) pa proti
Dolam pri Litiji (69).
Poredkoma se otrokom pridružujejo ženske v Stopičah (131), kar je
očitno vpliv novomeške (99) soseščine. Po drugih krajih pa se poleg
173
Niko Kuret
otrok in fantov že šemijo dekleta: pod Kumom (148), na Krki pri Stični
(88), okoli Roba pri Velikih Laščah (17) in na Gori pri Sodražici (25).
Z dekleti gredo žene, predvsem mlajše, v Veliki Kostrevnici pri Litiji (13),
v Škocjanu (16), v Šempetru pri Novem mestu (32), tudi na Kočevskem
(Koprivnik, 24). V mestu Kostanjevici (11) sploh prevladujejo poročene
nad dekleti.
Sicer razvoju odmaknjena Bela krajina je prav tako na pre-
lomu kakor druge slovenske pokrajine. Šemijo se vsevprek fantje, de-
kleta in mlajše žene (Preloka, 110). Fante in otroke srečujemo v Črnom-
lju (57) čez dan, mlade ženske pa samo zvečer. O fantovski šemski pra-
vici ni več spomina.
Na Notranjskem pač velja ta pravica samo še za doa kraja:
za Begunje pri Cerknici (61) in za Rakitno (47). Fantom (in včasih mo-
žem) se pridružijo otroci okoli Rovt nad Logatcem (142), medtem ko
fante v Preserjah (73) posnemajo otroci šele v novejšem času. V mnogih
drugih krajih prihajajo na cesto našemljeni otroci dopoldne, medtem ko
se fantom pridružijo popoldne in zvečer dekleta in mlajše žene: tako v
Loški dolini (Stari trg, 112, 10; Babno polje, 108), okoU Rakeka (Cajnarji,
8), na Pivki do Vrem (56), v Bistriški dolini (Jelšane, 26). Marsikje se
šemijo, po sodbi poročevavcev, le dekleta in žene, ki niso na najboljšem
glasu, tako na Uncu (59) in v Spodnji Idriji (72). V Hrenovicah (143) se
šemijo le »drzna« (!) dekleta.
VSI o venski Istri se je starodavno fantovsko šemljenje ohra-
nilo v klasični obliki v Brkinih (Podgrad, Hrušica),^^ dobro se še
drži v Gračišču in Sočergi (45), kjer šele zadnji čas prihajajo na ples
tudi našemljene ženske. Samo možje in fantje se šemijo tudi še v Borštu
in v Marezigah (139), polagoma jih posnemajo otroci. Drugod se že pri-
družijo dekleta (Korte, 133; Kubed, 49) in žene (Sodniki, Božiči, Hrova-
tini, 144).
Na Krasu se zavzamemo. Kljub bližini Trsta in njegovega ne-
dvomnega razikrajalnega velemestnega vpliva, morda pa prav iz narod-
noobrambnih razlogov so po kraških vaseh posebno v okolici Trsta »fan-
tovske« še danes izredno trdne. Vzporedno s fanti se tod sicer že šemijo
tudi otroci, toda fantje se trdno drže svojega izročila in delež žensk je
povsod malenkosten ali ga pa ni. Primer take »fantovske« je v Zgoniku
(106).^^ Otroci se pojavljajo, a zmerom ločeno od fantov, v Vogljah in
Repentabru (133), v Saležu (104), v Šempolaju (105), više gori pa v To-
maju, Dutovljah (1) in v Senožečah (20). Šele prav zadnje čase, pa še to
1" Gradivo v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje SAZU (Branko
Mahne, Škoromati v Hrušici v Brkinih. Tipkopis), sig. II. 127.
" Do danes živi tod »fantovska« (fantovska družba, fantovščina). Vsak
fant plačuje zanjo od svojega 14. leta do poroke. Plačilo se pobira v gostilni.
Kdor je plačal, se sme na pustno nedeljo (!) udeležiti zbora, ki ga skliče fan-
tovski župan. Po izvolitoi novega župana se domenijo glede sprevoda >šjem«,
ki hodijo na pustni torek od jutra do petih popoldne po vasi.
174
o nosivcih slovenskih šemskih običajev
poredkoma, se šemijo ženske npr. okoli Sežane (Povir, 145) in v Nabre-
žini (135).
Trdoživost arhaičnega izročila sega tudi na G o r i š k o. Fantovsko
šemljenje je tu še globoko ukoreninjeno v Volčah (103), v Drežnici (12),
na Sedlu pri Kobaridu (80), v Soči (77). V Kobaridu (127) samem se sicer
že pojavljajo našemljeni otroci, tako tudi v Breginju (78), kjer so fantje
pred leti odnehali in so se včasih šemile »tudi bolj imenitna dekleta« (!).
Šele v Knezi pri Mostu na Soči (125) se med šesmami poleg otrok in fan-
tov pokažejo tudi ženske.
Brda so zanimivo ozemlje. Starega izročila o fantovski šemski
pravici se še drže v Kojskem (116), v Gradnem (129), v Medani, Fojani
in na Dobrovem (128). Na drugi strani pa imamo kraje, kjer se šemijo
samo ženske (!): v Biljani, Golembrdu, Neblu, na Cerovem (28). Samo v
Kozini (28) opažamo našemljene fante skupaj z našemljenimi dekleti.
Beneška Slovenija, stoletje odtrgana od matičnega narod-
nega telesa, neizčrpna zakladnica starosvetnosti, nadaljuje, bi rekli,
zanimivo dvojnost, ki smo jo ugotovili v Brdih. Poleg fantovske družbe,
ki se semi, se semi zase tudi družba deklet.^* Pojav je vreden natančnejše
raziskave.
Pregled končajmo v Kanalski dolini. Tudi tod se šemijo v
»puste« še zmerom le fantje, le v zadnjem času se med njimi pojavljajo,
kakor evfemistično piše poročevavec, »bolj pogumne ženske« (Ukve,
132)."
Dodajmo temu pregledu še bežno podobo nosivcev običaja pri
ženitovanjskih šemljenjih.
V že omenjeni vprašalnici št. 5 vsebuje IIL odstavek (Godčevske
maske) naslednja vprašanja:
1. Ali nastopajo pri vas maškare tudi na gostijah? (Da —• ne.)
2. Kdo se našemi?
3. Kako se našemi?
4. Kdaj nastopi pri gostiji?
5. Kakšen je namen šemljenja?
Ženitovanjske seme (zaplečvarji, voglarji, prežci, šeškarji idr.) se
pojavijo, kakor znano, pred hišo, kjer je gostija, zmerom le zvečer, v
temi, ko gre ura proti polnoči. Poročila se ujemajo z vsem, kar vemo o
maskah-rajnikih.
Prijazno sporočilo dr. Milka Matičetovega, Ljubljana.
" Velika škoda je, da gradiva s Slovenske Koroške doslej ni bilo mogoče
zbrati. — Za polpreteklo dobo informirajo H. L'E s t o c q, Unterkämtner
Brauchtum, v: Carinthia I 120 (Klagenfurt 1930) zv. 4—5, 150—175, posebno pa
Oswin Moro, Maskenbräuche in gemischtsprachigen Dörfern Oberkärntens,
v: Carinthia I 125 (Klagenfurt 1935) 211 sl., in tudi Georg Graber, Volksle-
ben in Kärnten. Graz 1941, 194^205. Kot nosivci izstopajo še fantje.
175 J
Niko Kuret
Tako je marsikje ohranjena prvotna vera, da prinašajo zaplečvarji
srečo novoporočencema (Unec, Rakek, 59). Na Pivki (56) so bili zmerom
dostojno našemljeni, molčeči, so s pismom prosili za dovoljenje, da smejo
vstopiti, so zaplesali, nato pa se priklonili novoporočencema in spet
molče odšli. Zanimivo je poročilo iz Sore-Topola (40), da so prihajali
zaplečvarji našemljeni samo h gostijam v predpustnem času; na gostije
v drugih časih maškar ni bilo. Masikiranje je bilo ponekod le še nakazano.
Tako so si fantje v Bohinjski Beli (111) zagrinjali samo obraz. V Vitanju
(34) so si ga zakrivali s črnim papirjem in oblekU narobe suknjo; v Rov-
tah nad Logatcem (142) so se našemili samo toliko, da jih niso spoznaU.
Na Kopanju (52) so pili, jedli in plesaU, a večinoma molčali; če je kateri
vendarle spregovoril, je spremenil glas. Drugod pa so se šemili za gostijo
prav tako kakor o pustu. V Laškem (14) so si za klobuk pritrdili dolge
papirnate trakove, kot jih nosijo panonski pozvačini. V pretežni večini
primerov so seme prignale s seboj žival, ki so jo prodajali in nazadnje
»ubili«. Skoraj dosledno jo imenujejo kamelo (na Gorenjskem 11-krai,
na Dolenjskem 3-krat, na Notrainjskem prav tako). Samo poročilo i«
Komende (36) dodaja stari naziv »brna«. Prvo poročilo s Štajerskega
(Kostrivnica, Podplat, 126) živali ne imenuje, drugo (Mala Nedelja, 67)
ji pravi »rusa« ali »brna«.^"
Fantovska pravica do šemljenja pri zaplečvanju je, kakor kaže,
trdnejša kakor pravica pustnega šemljenja. Od 73 odgovorov jih 33, torej
skoraj polovica, navaja kot nosivce samo fante. Vendar prihajajo zme-
rom bolj tudi dekleta zraven (25 odgovorov), celo otroke videvajo kljub
pozni uri (1 odgovor). Pogosto pa zaplečvanje izostane. Našemijo se
godci (11 odgovorov) ali pa bližnji sorodniki med svati aH taki, ki niso
bili povabljeni (3 odgovori). Velike kmečke gostije pa danes ginejo, zato
tudi zaplečvanja ni več. Kjer pa še lahko zaplečvajo, sta arhaični
obredni položaj in vloga fantov omajana, ker ga prekrivajo dekleta.
S tem izgublja zaplečvanje prvotni pomen in ostaja samo način, da
mladina, ki ni bila povabljena med svate, vendarle pride na svatbo, tam
zastonj pije in pleše. Ob tem čisto utilitarističnem namenu in pri dru-
gačnih nosivcih, ženskah, pač o arhaični nalogi zaplečvanja ni več ne
duha ne sluha.
Ce na kratko povzamemo stanje, kot ga prikazuje vprašalnica
leta 1956, se nam pokaže tale podoba:
Vzhodna Slovenija se je privilegiju fantovskega šemljenja
o pustu odpovedala. Poleg fantov se pojavljajo novi nosivci običaja:
otroci, dekleta, žene.
Osrednja Slovenija (Gorenjsko, Notranjsko) si je ohranila
redke primere, da se o pustu po starosvetno šemijo samo fantje (Bohinj,
2» Poročevavec za Sentior\-rene na Dolenjskem in za Dole pri Litiji (50) iz-
recno dodaja, da so pri njih kamelo sicer prignali na gostijo, nikoli pa se ni
pokazala o pustu.
176
VII
z razstaoe slovenskih ljudskih mask
Zgoraj: Borov oče (Prekmurje) — Pust iz Drežnice (Primorska); spodaj: maske
cerkljanskih laufarjev (Primorska)
o nosivcih slovenskih šemskih običajev
Rakitna, Begunje). Vdor novih nosivcev — kakor zgoraj — je zmerom
šte^-ilnejši.
Za čuda trdno je fantovsko izročilo v zahodni Sloveniji. 2e
v Slovenski Istri se krepko drži (Brkini, Koprsko). Neverjetno močno je
zasidrano na Tržaškem Krasu. Žilavo se ohranja na Goriškem in deloma
v Brdih.
Pri ženitovanjskem šemljenju je stanje za spoznanje boljše. V skoraj
polovici primerov so nosivci še zmerom fantje. Zaradi skromnejših ženi-
tovanjskih navad pa bo zaplečvanja kmalu konec.
Pri pustnih šemljenjih so kraji z izključnim fantovskim šemljenjem
le izjema. Tudi ti se ne bodo mogli dolgo ustavljati. Ob korantih se že po-
dijo po vesnicah našemljene ženske! Koranti sami pa se drže in se bodo
še držali, ker so skomercializirani.^'-
Na splošno velja, da bo sprememba nosivca razjedla tradicionalna,
arhaična šemska obredja. Nastalo bo nekaj novega, prav tako človeški
naravi ustrezajočega. Toda to novo bo verjetno zanimalo bolj kulturnega
zgodovinarja kakor etnologa.
Zusammenfassung
ÜBER DIE TRÄGER DER SLOWENISCHEN MASKENBRÄUCME
Nach allgemeingültigen Feststellungen über den Ursprung des Masken-
wesens hebt der Verfasser den Mann als ursprünglichen Maskenträger hervor.
Die Jünglingsbünde (^Knabenschaften«), die als Träger der überlieferten Ma-
skenbräuche in den letzten Jahrhunderten auftraten, sind im Zerfalle begriffen.
Kinder, Mädchen und sogar Frauen dringen ins Maskenroesen ein. Da sie im
allgemeinen die überleiferten Formen nicht übernehmen, bedeutet dies den
Verfall der überlieferten Maskenbräuche überhaupt.
Die sloToenischen Maskenbräuche erleben diese Entrvicklung besonders seit
dem Ende des zroeiten Waltkrieges. Der Verfasser beroeist es an Hand von
Beantroortungen zroeier Fragebogen, roelche das Institut für slovoenische Volk-
skunde an der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste in Ljub-
ljana in den Jahren 1956 hzm. 195? seinen Gewährsleuten vorgelegt hatte.
Es geht daraus Folgendes hervor:
In der slowenischen Untersteiermark wird kein Ort mehr vermerkt,
wo die Burschen allein als Maskenträger auftreten. Vielerorts maskieren sich die
Schulkinder vormittags, mährend die Burschen nachmittags und abends er-
scheinen. In der Mehrzahl der Orte kommen schon Mädchen und sogar
verheiratete (jüngere) Frauen hinzu.
Im jugoslawischen Teile Kärntens (Mežiška dolina — Miestal) ist bei
der bäuerlichen Einwohnerschaft die überlieferte Ordnung noch ziemlich erhal-
ten geblieben, indem sich jedoch die Knappen und die Arbeiter nicht melir da-
ran halten: da maskiert sich alles, Burschen, Männer, Mädchen, Frauen und
Kinder (bis zu 12 Jahren).
Im Krainer Oberlande (Gorenjsko) wird das Alleinrecht des Maskie-
rens der Burschen im Oberen Bohinjer Tale gewahrt, andernorts gesellen sich
In to je druga nervarnost. Na isti poti kakor koranti so lavfarji iz Cerk-
nega, za njimi bi jo rade ubrale dobrepoljske mlačkare.
12  Slovenski etnograf
Niko Kuret
auch schon die Mädchen zu den Burschen, hie und da maskieren sich aber auch
nur noch die Schulkinder.
In U nterkr ain (Dolenjsko) wurden nur noch zwei Ortschaften fest-
gestellt, TDo lediglich die Burschen das alte Maskenrecht ausüben, sonst kommen
schon Schulkinder hinzu, hie und da auch schon Mädchen.
Weisskrain (Bela krajina) mit seinen zahlreichen dinarischen Einwan-
derern aus der Türkenzeit zeigt keine Spur eines althergebrachten Masken-
rechtes. Es maskiert sich alles: Burschen, Kinder, Mädchen und junge Frauen.
I nnerkr ain (Notranjsko) weist noch zwei Ortschaften mit exklusiven
Burschenmaskereien auf. Immer öfter maskieren sich Schulkinder. Mädchen
und Frauen in Masken gemessen jedoch keinen guten Ruf.
Das 1918—1945 von Italien besetzte Westslowenien hat im Vergleich mit
den östlichen Landschaften, die überlieferten Maskenordüngen viel besser be-
wahrt.
In Slowenisch-Istrien gibt es Landstriche mit streng eingehaltenem
Maskenrecht der Burschen (Brkini und das Hinterland von Koper), allerdings
treten in letzter Zeit hie und da auch schon Schulkinder und sogar Mädchen in
Masken auf.
Der Karst (das Triester Hinterland) verblüfft uns mit seinen straffen
Burschenschaften, die — vor den Toren Triests — nach althergebrachter Weise
die slowenischen Maskenbräuche wahren. Hie und da maskieren sich nebenbei
wohl auch Schulkinder, die Beteiligung von Mädchen ist jedoch kaum zu
erwähnen.
Auch das Görzerländ (Goriško) weist Ortschaften mit zäh eingewur-
zeltem Maskenrecht der Burschen auf. Der Anteil der Kinder bei Maskenumzü-
gen ist gering, Mädchen kommen dabei fast gar nicht vor.
Die nebenan liegende Hügellandschaft der Brda (Colilo) weist bezeich-
nenderweise Ortschaften mit ausschliesslichen Burschen- und solche mit aus-
schliesslichen Mädchenmaskereien auf.
iMädchen-Maskenbünde« trifft man desgleichen in Venetisch-Slo-
wenien (Beneška Slovenija, in Italien) an. Das Phänomen lädt zu einer geson-
derten Untersuchung ein.
Im Kanaltale (Kanalska dolina, in Italien) maskierten sich bis unlängts
nur die Burschen.
Masken besuchen, wie bekannt, in den späten Abendstunden auch die
Hochzeitsgesellschaften. Auch ihr Besuch beruht auf uraltem Geisterglauben
und kann in den letzten Jahrhunderten als Recht und Pflicht der Burschen-
schaften angesehen werden.
Dies bestätigen Angaben aus den schon erwähnten Erhebungen des Insti-
tutes für slowenische Volkskunde. So besteht noch vielerorts der Glaube, dass
die vermummten Burschen dem jungen Paare Glück bringen. Sie traten immer
sehr höflich und stillschweigend auf, tanzten ein wenig, verneigten sich vor
dem jungen Paare und verschwanden. In der Mehrzahl der Fälle treten sie
jedoch noch heute mit einem der Habergeiss ähnlichen ^Tiere«, auf, welclies
meistens »fcameZa« genannt wird und mit welchem eine komische Szene aufge-
führt wird.
Die »Hochzeitsmaskeni: sind nun auch dem Verfalle geweiht. Einerseits
wreden grosse Bauernhochzeiten in altem Stile immer seltener, andererseits aber
gesellen sich zu den Burschen in ansteigendem Masse Mädchen, womit der
ursprüngliche Sinn der Hochzeitsmasken verdreht und zur ganz gewöhnlichen
Belustigung erniedrigt wird.
Die wesentlichen Veränderungen im Trägertum der slowenischen Masken-
bräuche bringen unabwendbar den Zerfall des überlieferten Maskengutes mit
sich. Die Vermummungen bleiben wohl bestehen, weil sie einer menschlichen
Notwendigkeit entsprechen. Doch dürfte ihnen in Zukunft der Kulturhistoriker
mehr Interesse entgegenbringen als der Volkskundler.
178