Jeza, čmernost ali nevolja. (Dalje in konec.) Najbolši zavarovalni pomočki zoper jezo so: 1. Učitelj naj od učencev nikar preveč ne zahteva; 2. naj si prizadeva, da na tanko poznava namen kazni; 3. prizadeva naj si, da si ohrani dušni mir in mirno in vedro dušo, in 4. vadi naj se samega sebe premagovati. Ako zahteva učitelj od vseh učencev brez razločka enaka in le izverstna in spretna dela, potem se ni čuditi, ako mora na pričakovani sad dolgo čakati, ali ako ga še celo ne pričaka. Naravno je, da postane potem taki učitelj nevoljen in nezadovoljen, videč nevspešnost svoje delavnosti in prizadevnosti, se čez kerpanijo vsega podučevanja britko pritožuje, in vsled tega čmeren in jezen postane. Prava vrednost in veljava nauka se ne ravna po množini veduosti, arupak le po dobroti, ne po hitrem napredovanji. ampak po stanovitnosti in izverstnosti, ne po visokih vedah, arapak po njih pripravnostih in po rabljivosti za serce in duha, za življenje in poklic. Koliko imamo še iz naših šol kot prazno breme za spomin in mertvo, duhovno blebetanje odpraviti! — Pa tudi prenapeto zahtevanje glede obnašanja učencev je dostikrat povod k jezi in čmernosti. Kje zamoremo in smemo pa tudi od nedorastlih otrok moško iu stanovitno voljo, čistost povodov pri vsem, kar store, zahtevati in pričakovati? Kdor zahteva, da bi otroci po več ur zaporedoma mirno sedeli in stanovitno najresnobniša dela opravljali, kdor vsako razodevanje otroškega veselja in natume živabnosti prepoveduje, zabranjuje in terdo kaznuje, ta išče sadu, kjer ni sejal. Dostikrat se pritožujemo, da so otroci raztreseni in nepazljivi, in večkrat bi se zavoljo tega morali sami kaznovati, ker naše podučevanje ni dovolj razumljivo, govor ni živ in mikaven, ali pa, ker kazalni pomočki ne zadostujejo. Kakor najžlahniše podobe v naravi le počasi rastejo in poratajo, tako se tudi razvija izverstnost značaja dostikrat počasi, a toliko stanovitniše. Kazni so prevažni izrejniški pomoček, kajti njih sverha je ozdravljenje kaznovanca od lniselnih in moraličnih pregreškov. Kazni so britki občutki sainozaslužene bolečine, ktere donaša izreja, da bi učenca ne le od prestopljenja od postave zaderževala, ampak, da bi ga tudi k spoznanju samega sebe in poboljšanju napeljevale. Le napačni huraanizem graja starega Siraha. Nahajajo se pa tudi šole, v kterih se nič ne kaz- nuje, zato pa tudi učenci ne vidijo svojega učitelja nikdar veselega, in ne slišijo nikdar prijazne in lepe besede od njega. Naši predniki so po raodri rabi kazni izrezali svoje mlajše za proste deržavljane; in iz marsiktere novošegne šole, v kteri preobširno vlada napačni hninanizem (ker se ojstro vsako kaznovanje prepoveduje) pribajali pa bodo v pravem pomenu ,,neprosti", in bojira se, da bode morala deržava po pokorilnicah ali poboljševalnicah in ječah prej ali pozneje popravljati, kar se je pri izreji zaneraarilo in tako skerbno prepovedovalo in zabranjevalo! — Kdor se pa še vedno pedagogične nespametnosti prestarih časov termoglavo derži, ter še vedno po ojstrih kaznih kakega zadolženega zgled postaviti hoče, ta naj se nikar ne čudi, ako le policijski, ne pa pedagogični sad pridela, in pri spoznanji nespremenjenega načina pri kaznovanji dostikrat povod k jezi in čmernosti najde. Jeza in čmernost pa tudi dostikrat izvira iz častilakomnosti. Po šolab častilakomnih učiteljev nahajamo največi ojstrost; pri najmanjšem ropotu, pri najnevredniši zmoti se.že čuti učitelj razžaljenega na svoji veljavi, misleč, da je njegovo dobro ime v nevarnosti, ter postane potem nevoljen in se jezi, začne zinerjati. žugati in — pretepati. Blagi učitelj pa nasproti občuti žalost videč. da njegovo najblažje prizadevanje in obilni trad nista zaželjenega sadu obrodila; toda on se posluži modrih pomočkov, da bi otroke pred drugimi zmotami in pregreški obvaroval, ter jih privadil postavnega ravnanja, naredil in vterdil pot pravemu spreobernjenju. Dinter pravi, da ne sme ne raztresenost in lahkomiseljnost, ne lenoba in hudobija učenceva učitelja razdražiti in razžaliti, kajti zato mora biti on prevzvižen in plemeniten. In Schvvarz pravi, da, ako hočemo po kaznih resnično poboljšanje doseči, potem raorajo biti naše kazni božjim v tem enake, da kaznovancu pokažemo blago jezo, ktera je za serce njegovo spričevalo ljubezni. Tudi ostreje kazni donašajo zaupanje in spoštovanje , ter ljubezen do učitelja ne zmanjšajo, ako kaže pri pravičnem kaznovavji svojo očetovsko ljubezen. Iz pogleda in besede naj se učenec prepriča, da učitelj nerad in le v njegov blagor kaznuje. Dušni mir in veseli duh sta najboljša angela varba, ktera učitelja pred jezo varujeta in čmernost preganjata. Po teh krepostih postane učitelj ponižen in vesel, ako odpre včasih svojega duba veselju, ter se vdeležuje od časa do časa družljivega razveseljevanja, se sleberni dan na prostem sprehaja, ako redno živi in se pred vsem za nravni mir prizadevlje. Toda pravi dušni mir in veseli duh kot poglavitne barve za idealno značajno podobo učitelja zadobe pa se najgotovši iz stanovitnega pvizadevanja po viši in obširniši izobraženosti iz jasnega in temeljitega bistva v izrejništvu in po pravem ljudoznanstvu in po znanju sveta. Vse to pa se zopet najlože pridobimo po študiji izverstnih spisov, po skerbneni opazovanji samega sebe in iz popotovanj. Neizrečeno je dobro, ako zamore učitelj vsako leto v kaki prijetni kraj popotovati, kajti tako popotovanje donaša slehernemu prav poetično življenje, ter stori za več časa dostikrat neogibljivo prozo našega življenja in poklica manj težavno in dolgočasno. Natančno poznanje ljudi nas kmali prepriča, da je niarsiktera beseda djanje drugih, le nasledek razdraženosti. Piavo poznanje sveta nam kaže marsiktero nepopolnost podučevanja in izreje kot nasledek pomanjkljivosti vseh človeških naprav, čez ktere se jeziti je prazna abotarija. Le slabotnika in neomikanega taki dogodjaji vznemirijo in razdražijo; v resnici izobraženi pa kaj lahko pregleda take in enake nezgode, dobro vedoč, da njegove časti in veljave po svojem znotranjem bitji nikakor oslabeti ali vzeti ne morejo. Učitelji res doživimo pri obilnih sitnostih našega poklica, pri dostikrat dolgočasnem ponavljanji enega in ravno tistega toliko povodov k nezadovoljnosti, da skoraj ni čuda, ako tudi najstanovitniši včasih plen zelene jeze postane. Ako pa nas oživlja prizadevanje po znanstveni izobraženosti in omiki, tedaj zadobimo v trenotkih britkih skušenj bogati vh" dušnega niiru in veselega duba na polji te ali une vednosti. Naj že bode predmet naše študije ta ali uni, izvedeni mož zajema iz tacega opravila živost iu gibčnost duha, se obvaruje dušnega oslabljenja, doseže ono filozofično enakodušje, s ktero pomočjo vse preziranje in brezvspešnost svoje delavnosti prenaša, brez da bi v zvestobi do svojega poklica omahljiv postal. Izgovor: ,,Nikakor ne niorem jeze premagati", bi se imel glasiti: ,,Še nikoli nisera v resnici poskušal in si prizadeval jezo premagati!" Vsaj je obče znano, da pravi in lnodri volji ni nič neinogoče, in da je terdna in stanovitna volja vtelesena zmaga. Ako je Plato palico toliko časa nakviško deržal, s ktero je sužnje pretepati hotel, da se mu je jeza ohladila, in ako je Avgust med jezo greški alfabet izrekoval, tedaj hočem s temi zgledi pravilo izreči: ,,Ne govori in ne delaj, kedar te jeza prevzarae!" Ako bi bilo mogoče jeznemu človeku v zercalu pokazati njegov spačeni obraz, gotovo bi se vsaki pred tako spako prestrašil, in se varoval v prihodnje se kterikrat tako strašnega otrokoin pokazati. Zato pa je neobhodno potrebno, da zatiramo že začetek jeze in da — molčimo; kajti v jezi navadno besede izgovarjamo, ktere izobraženemu človeku kaj malo časti delajo. Učitelj navadno take besede kaj naglo pozabi, toda učenci si jih toliko bolje zapomnijo. Pazljivi moramo tedaj biti, in povod k jezi spoznati, ter s terdnovoljo nespainetni in nepotrebni jezi z vso silo nasproti delati. Lože pogasimo majhino iskro, kot pa iz iskre nastali veliki ogenj. Brez modrega in stanovitnega premagovanja samega sebe, pa naraste jeza k dereči in pokončujoči reki, ktera neusrai¦ljeno predere vse jeze pameti. Premagovanje samega sebe dodeli zmagovavcu toliko vzvišeni čut, da se z ničemur primerjati ne da. Vendar pa tnoram še opomniti, da imenovane zavarovalne pomočke morejo vestno in vspešno rabiti le tisti, kteri imajo pravo ljubezen do učencev in kteri so navdušeni do svojega poklica. Kdor ima Ijubezen, ktera vse upa in je prizanesljiva in prijazna, bode vse prepade nevolje srečno obšel, in bode se jezi serčno zoperstavljal. Govekar.