" ^X/.) 7$ zlih'	aAi&ia, ib ItaJJu^ ^5^
HnMDimEa
POŠILJA : IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANI ŠT. 5
Slednji vzhod	St. 63	4. apdia 1943.
J^etiHdoajdoUetMca 'Jl-jASt.a
č.aprila 1918. leta. to je pred 25 leti se je lordu Trenchardu posrečilo ustanoviti v Veliki Britaniji samostojno vojno letalstvo. Novo vrsto orožja so imenovali Royal Air Force ali kratko R.A.F. Že takrat se je izkazalo. da je bila zamisel po samostojnosti novega orožja zelo posrečena. Angleško letalstvo se je osamosvojilo in v duhu modernega časa pričelo graditi tradicije, ki so v tej vojni tako bogato obrodile.
Danes uživa R.A.F. isti svetovni sloves kakor britanska posestrima v orožju, vojna mornarica, ki doslej še ni našla resnejšega tekmeca. V bitki za Anglijo leta 1940, kakor ze danes označujejo vojaški strokovnjaki poraz nemškega letalstva, da demoralizira britansko otočje, so angleški letalci in angleška letala pokazali vsemu svetu visoke moralne vrednosti britanskega letalskega duha. Z zlatimi črkami bodo bodoče kronike britanskih večjih mest beležile zahvalo R.A.F.-u, ki Je rešil od razdejanja na ducate britanskih kulturnih središč in deset tisoče človeških življenj.
Drugo pomembno razdobje britanskega letalstva zaznamuje Srednji vzhod. Tu so v letu 1942. britanski letalci n a mah osvojili ozračja v Sredozemlju in z največjim požrt-vovanjem utirali pot zmagoviti osmi britanski armadi. V tem, delu je zlasti postalo legendarno letalstvo junaške trdnjave v sredi Sredozemskega morja, ki je preživela na tisoče in tisoče nacističnih letalskih napadov, jih vzržala in prešla sama v protinapad. Ogromno dvatisoč petsto kilometrov široko a[riško bojišče je na gosto posejano z ostanki nemškega Afrika Korpsa in ostanki laških Motoriziranih edinic. Z vso smelostjo bo bodoči zgodovinar ugotovil, da ima pri tem 1 a z dejanju nacistične sile v Severni Afriki "eyj' delež britansko letalstvo. V Tunisu piše danes krvavo zgodovino britansko le-
talstvo, ki siplje nepretrgoma s treh strani istočasno strah in trepet nad nacistične in fašistovske horde, ki bodo verjetno delile usodo šeste nemške armade pri Staljingradu.
Kaj daje ta veličastveni duh in to ogromno silo R.A.F.-u?
Prvič izredni vzgon mladega duha discipliniranih in do skrajnosti za žrtve pripravljenih Britancev. Tu tudi najrahlejša misel sebičnosti nima vstopa. Tu vlada stopetpro-centna solidarnost. Tu ni najmanjše zavisti, pač pa vse obvladuje samo ena misel: DOLŽNOST.
Drugič R.A.F. je mednarodna borbena formacija, ki pozna enega samega sovražnika. Tu se z ramo ob rami bore Angleži, Avstralci, Južno-afrikanci, Amerikanci, Kanadčani, Poljaki, Čehi in vsi ostali zavezniki. R.A.F. je danes zrcalo solidarnosti Združenih narodov.
Tretjič britansko letalstvo je last večne mladosti. Tako poveljniki kakor posadke, vse to nosi znak mladosti, tudi pri tistih, ki so slučajno prekoračili 40.1eto starosti. V R.A.F.-u vlada nezapisana zapoved: MLADINI PRIPADA OZRAČJE.
Četrič R.A.F. je naravnost ustvarjen za demokratično nastrojenega Britanca, ki prostovoljno prevzema odgovornosti in z last-
liim razumom žanje uspehe. Osebnost posameznika in njegovih vsakokratnih ukrepov je tu tolerirana do skrajnosti. R.A.F. ni mehanični stroj, po katerem odletiš ob tej in tej uri, vržeš bombe na to in to točko in se vrneš ob določenem času. Ne, mladina R.A.F.-a postopa skrajno solidarno in disciplinirano, ob enem pa je samostojnost ukrepov tolerirana do skrajnih meja.
Zaradi vs'eh teh odlik odlične organizacije R.A.F.-a in njenih fantov uspehi tudi niso nikdar izostali. Kdor je na samem bojišču o-biskal letališča R.A.F.-a in preživel nekaj dni med temi krasnimi dečki, ta se uspehom ne l)o čudil. Pred nekaj tedni smo bili gostje R.A.F.-a nekje v Libiji. Pričakovali so nas sicer, vendar za našo udobnost še ni bilo preskrbljeno, ker smo slučajno prispeli na letališče 24 ur za R.A.F.-ovimi posadkami. Za silo je bilo tu nekaj skromnih šotorov.
Vreme skrajno neprijetno. Hamsin s strahotnimi nalivi. Stisnili smo se k njim negle-de na čin in položaj. Postregli so nas z vsem, kar so zmogle njihove skrajno skromne zaloge. Razen čaja, ni bilo toplih jedil. Jedli smo vsi enako, zadnji redov kakor poveljnik po činu polkovnik. Naše prijateljske razgovore bi nekdo smatral kot dolgočasne. Kaj je na bojiščih o tem nihče ničesar ni vedel, niti se za to zanimal. Naš firbec je bil večkrat na veliki preizkušnji, ali smo ga potolažili ob pogledu na mlade ljudi, ki so frčali nad sovražno ozemlje, izpolnjevali najdrznejše naloge in se vračali z nasmehom, kakor da prihajajo Slovenci iz gostilne.
Kdor je bil samo nekaj ur med mladežjo R.A.F.-a, ta bo na 25 letnico R.A.F.-a vedel pred vsem, da je zmaga naša in da je v to zmago položila R.A.F. svoj levji delež.
Good lučk bovs !
PRED DVEMA LETOMA
5.	aprila 1941. leta zvečer je bila sklicana konferenca diplomatskega zbora, pri kateri so razpravljali o ukrepih za slučaj evakuacije. Nemški in laški diplomatski zastopniki so Beograd zapustili že 31. marca. Nemški poslanik von Heeren je odšel 1. aprila zvečer.
Vzdušje v Beogradu je bilo skrajno napeto. Vsakdo je čutil, da so usodepolni trenotki tesno pred vrati. Le malo je bilo ljudi, ki so upali, da bodo Nemci in Lahi tudi še nadalje spoštovali nevtralnost Jugoslavije. Narodni val navdušenja, ki je tako mogočno vzvalovil zlasti Srbe in Slovence, je nekoliko ponehal zaradi mrzličnih priprav celotnega državnega aparata.
Okrog desete ure zvečer je prispel v predsedstvo vlade češki podpolkovnik, ki je takrat bival v Beogradu in sporočil prisotnim ministrom, da je prejel zaupno poročilo, ki pravi, da bodo Nemci naslednje jutro bombardirali Beograd. Vest je bila sporočena glavnemu generalštabu, povsod pa so jo sprejeli z veliko rezervo. Drugače so postopali diplomatski zastopniki nevtralnih držav, ki so z vso hitrico pospravljali važne dokumente in izvršili vse priprave, da ob danem trenutku uničijo arhiv. Ponoči med soboto in nedeljo je bilo več alarmov. Mesto je bilo popolnoma zamračeno.
Na cvetno nedeljo, 6.aprila 1941, ob 7.10 zjutraj so v različnih skupinah prifrčali nemški bombniki v spremstvu lovcev. Letala
so najprej obkrožila Dedinje in prva bomba je padla točno na kraljev dvor. Za tem so letala obkroževala mesto in ga sistematično rušila. Protiletalske obrambe skoraj ni bilo. Nekaj topov je bilo nameščenih kakik 10 kilometrov izven beograjskega območja. Vlada je namreč že poprej razglasila Beograd za odprto mesto. Kakor drugod tako tudi tu tega mednarodnega pravila Nemci niso spoštovali.
Bombe so padale vsako sekundo. Že ob prvem bombardiranju je bila cela četrt Beograda v plamenih.
Drugo bombardiranje j,e pričelo okrog 10.30. Medtem je vlada že zapustila Beograd in se preselila v Vrnjačkro banjo. Večina diplomatskih zastopstev ji je sledila. Poleg nekaterih drugih je v Beogradu ostal tudi a-meriški poslanik.
Naslednjega dne /.aprila so Nemci ponovili bombardiranje Beograda. Iz Dedinja je nudil Beograd strahovit pogled, zdelo se je kakor da je vse ena sama velika baklja. Avtomobil, ki si je s hitrostjo 45 km na uro utiral pot skozi beograjske ulice je jedva prispel do Terazij. Potniki, ki so bili v avtomobilu pripovedujejo, da jih je vročina žgala po obrazu in da so komaj izdržali. Belgijsko in nemško poslanstvo sta pogoreli do tal. Ulice so bile nastlane razbite opeke in šip.
Na Veliki petek 11. aprila so tri madžarska letala bombardirala središče mesta in po-
bila nekaj stotin prebivalstva. “Trpljenje prebivalstva je bilo strašno. Zmanjkalo je živil, vode, električne luči. telefona, brzojava in tudi policije. Zavladal je popolni nered. Številni meščani so nočevali na ulicah. Nekaj dni pozneje je nemško poslaništvo ocenilo število žrtev na 15.000 ubitih. Tako glasi poročilo ameriškega, poslanika M. Arthurja Bliss Lane-ja. ki je bil za časa bombardiranja v Beogradu.
X' zgodnih jutranjih urah, v soboto 12. aprila so naši pognali v zrak vse tri mostove na Donavi in Savi. Istega dne zvečer so se pokazali v mestu prvi Nemci - častnik z dvanajstimi motociklisti. Donavo so prekoračili pri Pančevu s parnikom in tako mesto uradno zasedli. V nedeljo 13. aprila so po beograjskih ulicah defilirale mehanizirane nemške čete, ki so prihajale iz jugovzhoda.
X' naslednjih dneh so pričeli Nemci sistematično uvajati “novi red . Pričelo je strahovito preganjanje srbskega prebivalstva in Židov. Nemci so nujno “svetovali” vsem tujim diplomatskim zastopnikom, da Beograd
čim prej zapuste,
To je suhoparni popis dogodkov pred dvema letoma. S svojim trpljenjem je postal legenda. Najodličnejši državniki zavezniških sil so ga ob vsaki priliki postavljali v prvo vrsto nacistično-fašistovskih zločinov.
Od tega časa dalje so se stvari v mnogem spremenile. Kar je Beograd prestal pred dvema 'letoma, to se danes maščuje z obrestmi vred nad Berlinom, Kolnom, Hamburgom, Monakovem, Bremenom in nad ducatom drugih nemških mest. Isto usodo pa delijo tudi laška mesta.
Beograd, mučeniško mesto! S svojimi ogromnimi žrtvami in s svojim strašnim trpljenjem si, hrabra prestolica Jugoslavije, odločno potegnila tehtnico na stran zmage. Tvoje trpljenje bo glasno terjalo na mirovnih konferencah svojo pravico, ki je nihče odrekati ne bo mogel. Hvala tebi, junaški Beograd, za to usodepolno zaslugo! Na tvojih ruševinah bo zrasla nova, še mogočnejša prestolica vseh Jugoslovanov, prestolica nove, demokratične Xrelike Jugoslavije!
Hitlerjeva ofenziva za mir
Posebnost nacistične živčne vojne so mirovni balončki, ki jih od časa do časa spušča Hitlerjeva propaganda v svet. To propagandno orožje uporabljajo nacisti in fašisti bodisi po zaključku večjih vojnih operacij ali pa ob časih resnične zagate.
Vprašanje bodočega miru je gotovo del vojnih naporov obeh nasprotnikov. Razlika med nacističnim in demokratičnim mirovnim načrtom pa se loči v bistvenih pogledih kot dan in noč. Hitler je pripravljen na mirovna pogajanja z demokracijami, če hi mu ta mir zagotovil vsaj nekaj dosedanjih teri-torijalnih pridobitev. Nasprotno, Združeni narodi ne bodo podpisali miru vse dokler ne bosta uničena Hitler in Mussolini.
Kako sodi Nemec o vojni zgovorno priča razgovor angleškega častnika, ki je zasliševal ujetega nemškega kapetana. Ta je Angležu povedal tole: “Za nas Nemce je vojna šport, zato tudi zaključek nima samo dveh rešitev, pač pa tri: zmagati, izgubiti ali pa ostati vsak pri svojem.’
Na drugi strani pa vemo, da vodilni državniki Združenih narodov z vso odločnostjo zavračajo vsako misel zaključka “remis ”.
Hitler je že nekoč pred sedanjo vojno zbral zastopnike demokracij v Monakovem.
Na tej konferenci je gladko zmagal. Hitler je vojno pričel z monakovškimi uspehi, s podobnimi hi jo rad zaključil.
Mirovne ponudbe nacisti fabricirajo na podlagi naslednjih sklepov:
1.	1 zgledi za nacistično zmago so vsak dan manjši. Zavezniška proizvodnja daleč presega proizvodnjo osi. X’ojna na dveh frontah ki se je Hitler otepa z vsemi silami, bo postala neizogibna, ko se bo bojišče iz Severne Afrike premaknilo na evropsko celino. Nemško letalstvo ne more preprečiti načrtnega uničevanja nemških industrijskih središč, niti ne more podvzeti nikakih resnejših maščevalnih podvigov nad angleškim ozemljem.
2.	Nemčija se sicer trudi izkoristiti in or ganizirati teritorijalne pridobitve, ki jih je osvojila v tej vojni. V mirnih časih bi bilo to delo razmeroma lahko, pod stalnimi udari letalskih bomb pa. je ta zadeva znatno težja.
3.	Morala nemškega naroda - da o laškem niti ne govorimo - je zdrknila že mogočno navzdol, medtem ko je morala zaveznikov čedalje čvrstejša. Goring je izjavil, da bo Nemčija to zimo dobro preskrbljena, četudi bi pri tem morala ostala Evropa izgladneti. Tega bi Goring gotovo nikoli ne povedal, če
bi ne bil prepričan, da gleda nemški narod z veliko skrbjo v bodočnost.
4.	Nacistična miselnost je zašla na slepi tir. Nacisti se bore na dveh notranjih frontah. Proti boljševizmu na vzhodu in proti kapitalizmu na zahodu. Ta dvojna borba prinaša velike težave. Preprosti človek se sprašuje, kdo je prav za prav nemški sovražnik. Hitlerjevi generali pa si belijo glave in ne vedo ali so protiboljševiki ali protikapita-listi. Odločitev je polovičarska, malo tega, malo onega. V zvezi s temi čisto ideološkimi vprašanji - ali še bolj zamotano - je vprašanje čistokrvnosti, ki je “vera nacistične miselnosti. Mali nemški človek, ki so mu deset let zabijali v glavo “čistokrvnost” prusi-jaške rase, težko razume, kako se je mogel “čistokrvni Hitler na življenje in smrt zvezati z rumenim Japoncem. Nemški tisk sam čuti, da tu nekaj ni v redu. “Kolnische Volks-zeitung piše n.pr.: "Če ne bodo beli narodi kmalu prenehali z medsebojno samomorno vojno in če ne obnove solidarnosti belih ljudi, bomo izginili prej ali slej, vsi po vrsti.
Take so v glavnem vodilne misli nacističnih mirovnih želja. S takimi in podobnimi skrbno prikritimi dokazili so nacisti opremili svojo diplomacijo v nevtralnih državah z nujnimi naročili in priporočili, naj s to robo postrežejo - po prikritih kanalih - zavezniškim diplomatom.
Na podlagi takih dokazil je Hitler zasnoval svojo mirovno špekulacijo. Seveda se je vprašal, kakšni bodo uspehi te njegove ofenzive. Verjetno so se mu pokazale približno takele rešitve:
1.	Hitlerjeva mirovna ofenziva bo zmagovita in Anglija ter Združene ameriške države bodo pristopile k mirovnim pogajanjem. Taka za Hitlerja optimistična rešitev pa je tako maloverjetna, da jo je najbrže že izločil iz svojih računov.
2.	Nemško mirovno ponudbo bosta zavrnila Churchill in Roosevelt, ali sprejeli jo bodo narodi Evrope in Amerike. V tem slučaju - tako kalkulira Hitler - bi ogromen mirovni val zajel demokratične dežele in odnesel oba državnika. Hitler ve, da je precej težko misliti, da bi se stvari tako razvijale, ali takega razvoja ne izključuje.
3.	Nemško mirovno ponudbo bodo zavrnili v celoti. Hitler ve, da je tak uspeh njegove mirovne ofenzive stvarnosti najbližji. Zakaj potem prihaja s takimi ofenzivnimi podvigi ? Odgovor na to daje sam general Schlief-fen, najožji Hitlerjev strateški vzor, ki je
dejal: Ofenzivni podvigi niso vedno uperjeni proti cilju, proti kateremu merijo.
Hitler se dobro zaveda resničnosti zgodovinskih izkušenj, ki pravijo, da je mogoče vojno dobiti ali izgubiti tudi - na notranji fronti. Hitlerjeva mirovna ofenziva bi imela za resnični cilj pridobitev vseh onih, ki so v vojni proti lastni volji. Na te Hitler računa. Prepričal bi jih rad, da krivda za nadaljevanje vojne ni na njegovi strani.
Kaj bo Hitler nudil? Že zgoraj smo dejali, da bo za mir navajal vsaj prividno maskirana dokazila in poskušal omajati voljo med zavezniki za nadaljevanje vojne. Nemške mirovne ponudbe so izdelali posebni nemški strokovnjaki. Nekaj točk je že znanih, z drugimi bodo verjetno postregli takole :
1.	Obe svetovni vojni sta izbruhnili v Evropi. Prepustite Evropo Nemčiji, ta bo obnovila evropski red in s tem preprečila vsako nadaljno vojno nevarnost.
2.	Amerika je z vsem preskrbljena in ni nikoli izvozila več kot 15% svoje proizvodnje. Ker nima nobene potrebe niti po izvozu niti po uvozu, tudi ni upravičena zoperstavljati se nemški gospodarski nadoblasti.
3.	Britansko cesarstvo je na zatonu. Velika Britanija v vojni ne more vzdrževati reda in miru. Edino hitri mir in najtesnejše sodelovanje z Nemčijo bi rešilo Veliko Britanijo.
4.	Ameriko so napadli Japonci in ne Nemci. Takojšna sklenitev miru bi zajamčila A-meriki nadoblast v Tihem oceanu. Nemčija je pripravljena žrtvovati svojega japonskega zaveznika.
5.	Nemčija ne predstavlja nobene nevarnosti za Ameriko, saj ne more niti na angleško otočje.
6.	Boljševiki so sovražniki Amerike in Anglije. Če se bosta obe državi borili do zmage, se Rusi ne bodo ustavili v Berlinu. Vsa Evropa bo boljševizirana.
7.	Po zmagoviti vojni bodo morali Ame-rikanci poslati v Evropo en milijon mladeničev za policijsko službo na evropski celini. Nemška gestapo bi to delo mnogo lažje in boljše opravila, brez ameriške pomoči.
8.	Nemčija ne želi zmage, pač pa mir. Zato tudi ne zahteva nobene vojne odškodnine.
Tako nekako nacisti zamišljajo svojo prevarantsko mirovno špekulacijo. Njihov glavni namen je, prikazati svetu, da ni v igri nemška zmaga, pač pa samo želja po zaključku borbe, v kateri bi ostal vsak pri svojem. Nacisti si žele samo daljši odmor, da bi
lahko v miru pripravili ponovne načrte za bodočo nadoblast v svetu. Verjetno je, da bo ta ofenziva propadla v samem vprašanju pogajanj in nepogajanj. Na področju propa-pagande in živčne vojne pa le lahko doseže nekaj uspehov. Zato bi bil uspeh že v tem, če bi ameriška zmogljivost le malo popustila. S svojo mirovno ofenzivo pa poskuša Hitler ustvariti razpoke med solidarnostjo za-
veznikov. Najbrže je to tudi njegov glavni namen v tej mirovni ofenzivi, ki bo pričela verjetno še v teku letošnje spomladi.
Zavezniški narodi morajo kljub vsem manevrom Hitlerjeve propagande vedeti eno: Sedanja vojna je osvobodilna vojna, zato ne more imeti treh zaključkov. Dobiti, izgubiti ali ostati vsak pri svojem, pač pa enega samega: zmagati mora svoboda.
Koncert jugoslovanske vojske
Kakor smo sporočili že v predzadnji številki “Bazovice” sta jugoslovanska gardijska godba in pevski zbor jugoslovanskih peša-dijskih edinic priredila vrsto zelo uspelih koncertov v Egiptu. 21. marca so naši fantje priredili pol ducata koncertov v Aleksandriji. Tamkajšnji tisk se je prav laskavo izrazil o kakovosti in rutini izvajalcev.
Na dan narodne revolucije, 27. marca ob 21.30 so naši fantje nastopili v tukajšnji Kraljevski operi. Ogromna hiša je bila nabito polna najodličnejšega občinstva. Izmed tujih odličnikov so bili prisotni: Nj. Visočanst-vo grški prestolonaslednik in Knez Peter Grški, nadalje N. Visočanstvo Knez Abdel Moneim, eksc. ministra aprovizacije in socialnega skrbstva. Zelo številno je bil zastopan ves tukajšnji diplomatski zbor. V si naši najvišji predstavniki vojske in civilnih oblasti so bili polnoštevilno prisotni. Naši ljudje so lepo prireditev posetili polnoštevilno.
Po egiptski in naši narodni himni je spregovoril velik prijatelj Jugoslavije in odlični novinar g. G. Dardaud, ki je v izklesanih besedah poveličeval Jugoslavijo in zlasti njen veliki doprinos v sedanji vojni. Govornik je v kratkih in jedrnatih mislih odličnemu občinstvu prikazal junaško vlogo Jugoslavije in zaželel našemu narodu kar nejlepšo in najsijajnejšo bodočnost.
Za tem sta orkester in zbor izvajala program, ki je dosegel višek navdušenja zlasti ob izvajanju ‘ Jugoslovanskih biserov , kjer so prišle do učinkovitega izraza slovenske, srbske in hrvaške narodne pesmi. Slovensko pesem “Pobratimija so fantje odpeli sami in brez spremstva orkestra, kar je zlasti močno navdušilo tukajšnjo slovensko kolonijo.
Izreden užitek je nudil g. P. Freilich-Sla-venski kot solist.
Dirigentu kapetanu 1. klase dr. H. Osten-u moramo biti hvaležni za velik uspeh, ki je s svojim trudom in delom pokazal odličnemu občinstvu lepote in kvalitele jugoslovanske glasbe in jugoslovanske narodne pesmi.
V dvorani “Musič for Ali' so v nedeljo 28. marca naši fantje ob znižanih cenah ponovili koncert z malimi spremembami. Dvorana je bila tako napolnjena, da so bili tudi vsi stranski prostori in predprostori do zadnjega kotička napolnjeni poslušalcev. Nekaj sto vojakov pa sploh ni dobilo prostora. Navdušenje je bilo tu še prav posebno veliko.
Čisti dobiček prireditve je bil namenjen Pododboru Jugoslovanskega Rdečega križa. Njegov izredno marljivi predsednik g. minister Smiljanič je bil gotovo ne samo z moralno platjo, pač pa tudi s finančno opravičeno zadovoljen. Tudi njemu najlepša hvala za ves trud in inicijativo!
Petelin-Evstahij
Imenovali smo ga Evstahij, v resnici pa bi zaslužil junaško ime Cypselus. Cypselus je M - morda se boste še spominjali - otročiček v stari Grčiji, katerega so hoteli, po nasvetu vedeževalca v Delfiju, umoriti. V ta namen so najeli 10 ljudi, ki naj bi izvršili umor. Ven-^ar nobeden ni imel srca, da bi umoril otročička. Kdorkoli se mu je približal z ubijalno mislijo, vsakega je prevzel nedolžni otroški smehljaj. Vseh deset mož se je zato vrnilo.
otrok pa je ostal živ. Zaradi te svoje slabosti so se možakarji stalno med seboj kregali. v Več kakor deset mož - veteranov osme britanske armade, navajenih na prelivanje krvi je tudi premišljevalo o smrti Evstahija. Ev-stahija ni rešil njegov nedolžni smehljaj, ker v njegovih bisernih očeh ni bilo sledu smehljaja. Kadar je kikirikal proti nam, ni bilo to ono v srce segajoče otroško hehetanje, pač pa čisto navadno kikirikanje - petelina in to
celo petelina brez rodovnika.
Evstahij je bil zares petelin, rdeč kot kuhan rak. Kupili smo ga od nekega Arabca za 150 cigaret. Ko so ga prinesli v taborišče so se nam pošteno cedile sline ob misli na jutrišnjo večerjo. Sedemindvajset jedilnih receptov, ki so jih iznajdljivi vojaški kuharji “iznajdb za pripravljanje corned-beefa , je ob tej misli stopilo v senčno ozadje.
Prvo noč je naš novi gost prespal v zaboju pod našim vozilom. Naslednje jutro nas je davno pred običajnim vstajanjem vzbudil strahoten krik, ki je odmeval po vsej Mare-thovi črti in so Nemci gotovo mislili, da je to znak za napad osme armade.
Evstahij je pozdravljal sveže jutro in to je pravzaprav tudi vse. Preklinjali smo ga, ampak ob misli, da je to njegovo zadnje jutro, smo ga pustili naj trobi naprej.
Pri zajtrku, ko je Evstahij zobal krušne drobtinice in hlastal ostanke klobas, smo se pridno pogovarjali o nocojšnji večerji. Takoj se je javilo nekaj prostovoljcev za skub-ljenje, za pečenje, za kurjenje in celo za parjenje. Ampak za zakolj petelina ni bilo v vsem našem oddelku najti prostovoljca. Nihče sicer ni izjavil, da bi ga ne zaklal, ali ker je bila ta večerja neuradna, pravzaprav priboljšek k uradni večerji je avtomatično odpadlo vsako zapovedovanje. V tem mučnem položaju nas je nekdo vendarle rešil zadrege, kar naenkrat je dejal: “Poglejte ga reveža kako je suh! Pustimo ga še dan ali dva, naj se malo popravi! Vsi smo se s tem strinjali.
Tega jutra so se naši sosedje živahno pritoževali v neposebno vzglednem vojaškem žargonu nad strašnim kričanjem, ki da jih je prebudilo že na vse zgodaj. Mučen razgovor je bil zaključen z njihovo odločno grožnjo in pričakovanjem, da se to v bodoče ne bo več zgodilo.
Usoda je hotela, da se je zgodilo tmh še v naprej. Ne enkrat ali dvakrat, pač pa neštetokrat. Pri vsaki tako nespodobni budnici, ki jo je Evstahij določil za četrto jutranjo liro, je šest naših mož priseglo, da Evstahij ne Im preživel naslednjega jutra. Pri zajtrku pa se je stalno pojavilo vprašanje: “Kdo bo zaklal petelina Evstahija?" Odgovora na to vprašanje ni bilo in tudi o petelinu smo molčali.
Evstahij se je v kuhinji lepo zredil. Vsi smo ga imeli radi vse do četrte jutranje ure, ko smo ga redno preklinjali. Evstahij nas je spominjal na tiste lepe čase, ko smo bili še vsi doma.
Naši hudomušni sosedje so se stalno okregali, češ: “Zakaj ne zakoljete tiča? Zakaj mu ne najdete družice?" Nekateri, najbrže londonski meščani, pa so hoteli celo vedeti - ali je že znesel kaj jajec.
Naši najbližji sosedje so bili vojaki propagandne čete in kot taki so najglasnejše zahtevali Evstahijevo smrt. Ne toliko zaradi njegove res da preglasne jutranjke, temveč so se prav resno bali, da bo petelin zakikirikal v trenotku, ko bodo radovednim poslušalcem po vsem svetu odpirali ušesa, da tudi oni iz daljave slišijo grmenje topov in prasketanje strojnic. Saj bi jim nihče na svetu ne verjel, da med smrtonosnim ognjem živi in poje - petelin.
Nekega dne smo morali zapustiti taborišče. Kaj naj storimo z Evstahijem? O zakol ju ni bilo več govora. Niti toliko časa nismo imeli, da bi ga lahko pravilno oskubili in spekli. Sklenili smo, da ga kot odškodnino za ka ljenje nočnega miru izročimo propagandni četi. Njegovim novim gospodarjem se niso prav nič manj cedile sline, kakor so se nam, ko nam ga je izročil Arabec. “Reci z Bogom tem finim gospodom", so porogljivo govorili Estahiju. “Ko se bodo vrnili, ne boš več med živimi.”
Po desetih dneh smo se vrnili v Staro taborišče. Takoj smo obiskali sosede propagandne čete, da slišimo najnovejše radijske vesti. O Evstahiju seveda ni bilo govora. Sploh smo se sramovali sprožiti kako besedo o njemu. No, tudi vojak propagandne čete je v naše veliko začudenje - molčal. Mogoče je, da ni hotel raniti naše občutljivosti. Naenkrat, v sredi radijskega prasketanja se oglasi: "Ki kiriki!
Vojak propagandne čete, v katerega smo vsi naenkrat zapičili oči z velikim vprašajem, je pordečel kot mlada devica. “Da", je zajecljal, “to je Evstahij! Vidite, to je bilo tako. V neposredni bližini tabori naš tovariš Rus, ki je dopisnik Tass-a. V znak angleško-ruske vzajemnosti smo Rusu darovali ptiča..." Odšli smo takoj k ruskemu prijatelju in ravno še zapazili kako se Evstahij pripravlja k nočnemu počitku na enem izmed okrog stoječih dreves. Vedeli smo, da bo zjutraj ob štirih preklinjanje...
Mali Cypselus je ostal živ in pozneje tiraniziral vso staro Grčijo. Podobno se je.zgodil o tudi z Evstahijem. Osma armada bo vkorakala v Tunis, Evstahij pa bo Afrika Korpsu zakikirikal zadnji pozdrav.
7ijt£d lainika
NEČLOVEŠKO POSTOPANJE Z NAŠIMI UJETNIKI. Britanski mornarji, ki so jih pred kratkim zamenjali z mornarji Nemčije in Italije, pripovedujejo o strašnem trpljenju naših vojnih ujetnikov v Italiji. Lahi tem našim ljudem ne priznavajo nobene mednarodne zaščite. Pakete, ki so jim bili poslani, so Lahi enostavno “zaplenili. Postopanje z Jugoslovani je naravnost nečloveško. Včasih se je angleškim ujetnikom posrečilo vtihotapiti med naše ujetnike po nekaj živil. Vendar se je to le malokdaj posrečilo. Tudi sami angleški ujetniki so prejemali slabo in skrajno nezadostno hrano. Preživljali pa so se od paketov, ki so jih redno prejemali iz svoje domovine.
ČETNIKI V JULIJSKI KRAJINI. Četniško delovanje je v Julijski Krajini čedalje intenzivnejše. Poročila švicarskih listov nagla-sajo, da so četniki v zadnjih tednih porušili celo vrsto železniškega omrežja na progah Gorica-Trst in Trst-Postojna. Pri Sv.Luciji so četniki porušili železniški most. Na Colu pri Vipavi so napadli karabinijersko postajo. Na Pivki je prišlo do večjih prask v bližini Ravberkomande.
V TRSTU JE POLNO NEMŠKIH VOJAKOV. Tz Carigrada poročajo, da so potniki, ki so se vrnili iz Srednje Evrope v Turčijo, opazili v tržaškem mestu vse polno nemških vojakov. Med njimi je mnogo mornarjev. Drugi viri poročajo iz Reke, da je v mesto prispelo polno nemških mornarjev. Splošne govorijo, da bodo Nemci prevzeli celotno italijansko vojno mornarico. Baje so v Poli nekaj edinic že zasedli.
PANIKA V ITALIJI. Najrazličnejši viri soglasno trdijo, da vlada v Italiji strahotna nervoznost zaradi najnovejšega razvoja vojnih dogodkov v Tunisu. Italijanski časnikar Aiessandro Favolini je v uvodniku povedal tudi tole: “Siciljska obala je postala bojišče v trenotku, ko so zavezniki dosegli tuniško mostišče.” Radijski tolmači na rimskem radiju z vso vnemo pripravljajo Lahe na “težke m najtežje čase”. Iz Londona nadalje poro-Cajo. da je pričel grof Ciano z resnim koketiranjem z zavezniki. Obljubil je, da ne bo težko odstraniti Mussolinija, če pristanejo zavezniki na separatni mir. Vse te kanalske Ponudbe je London z vso odločnostjo zavr-uil. Listi podčrtavajo, da je tudi Ciano sam med sokrivci sedanje vojne. Vsa Italija je
na nogah. Y Florenco prihaja vsak dan veliko število beguncev, ki iščejo v tem mestu zavetja. V7 Italiji vlada namreč prepričanje, da zavezniki Florence ne bodo bombardirali, ker da je bilo mesto vedno v opoziciji proti fašizmu. Ta fiksna misel se je polotila tudi vlade, ki sedaj z vso naglico poskuša nekaj najvažnejših vojnih industrij premestiti v o-kolico Florence.-Iz Slovenije prihajajo vesti, da je vsa Ljubljanska pokrajina že prenapolnjena laških beguncev. V Julijski Krajini pa sploh ni mogoče več dobiti mesta. Zagrebška poročila naglašajo, da je prispelo na Hrvaško v zadnjem tednu nad 4000 laških otrok.
DELOVANJE ČETNIKOV V DALMACIJI. Eden izmed glavnih kolovodij fašizima v Dalmaciji je bil te dni ubit. Z njim sta padla tudi še dva vidnejša člana fašistovske stranke v Dalmaciji. Druga poročila naglašajo, da je stanje v Dalmaciji izredno težko. Zlasti dalmatinsko zaledje izredno trpi na pomanjkanju hrane in oblačil. Dalmatinsko Zagorje preživlja najhujše čase, ki so mnogo težji od onih med svetovno vojno.
TRINAJSTTISOČ HRVATOV SO POBILI Berlinski radio je sporočil 30. marca t.l. da so nemško-italijanske okupacijske oblasti pobili 13000 Hrvatov na jugu “Samostojne". Radio je vse te žrtve označil za komuniste . ČETNIKI V BORBAH Z BOLGARI. V območju reke Timoka v vzhodni Srbiji so četniki napadli večji bolgarski vojaški oddelek in ga uničili. Preko 150 bolgarskih vojakov je bilo ubitih. To je prva večja "bitka med četniki in bolgarskimi vojaki.
PAVELIČ ZOPET MOBILIZIRA. V Zagrebu so objavili razglas, po katerem kličejo pod zastavo letnik 1924. Za vse tiste, ki bi se pozivu ne odzvali so določene najstrožje kazni. Ustaške oblasti se pritožujejo, da so številni begunci iz Bosne povzročili na Hrvaškem zelo občutno pomanjkanje živil. Samo z zahodne Bosne je pribežalo na Hrvaško preko 40.000 beguncev.
HITLER ZBIRA ARMADO NA BALKANU. V zadnjih dneh so poročila berlinskega radia stalno posvečena skrbi Nemcev na Balkanu. Radijski napovedovalec berlinskega radia je povedal, da Nemci formirajo na Balkanu novo armado, ki jo bodo sestavljali Lahi, Romuni, Madjari, Bolgari in hrvaški ustaši in domobranci. Isti napovedovalec je povedal, da bo štela ta armada 300.000 mož.
G09C3 CD© ©aoftiO
ZA EAOMiAa ■	'»
IJLIKVIIMCIJ/I	1
UBOMBE,BOMBE, DDRtJGA TRoNTA ;
IjlTRETJB TroAFa; 5)Čet*taWt'" |
8)Č£hi;
JlOUBBftOVAB':
■0)6RAI-
iV’iS?,«"'"*'11"-
isiissssfe
Lahko noč bi ti jaz voščil pa so bombe huda stvar...

KOLPE: "Na zdaj pa gobezdaj,če moreč!
orel e

KHARKOV
• Postov
"Ali bi nam hoteli povedati,Porer ko ste uničili rusko vojsko?..,"
EsSSfK

Kolči, Musso!
Furer, prego.V pozabili ste|' poravnati / račun. • •!'/
Kuš!

f0l
^(ToVNl,
ZGODBA
BREZ
B E S E L
SVffoVN/ Hnontec \
KROTlLtC\ •ZVERIN .
	
	
Hj'^^ j	
ŽŽŽl3č&9>