Julij Slapšak
En starček Je živel • • •
Ilustriral Fr. Godec.
2. Vnučki
Natreskau ni bil stari Andrejec nikoli toliko, da bi ob pisani majol-majolčici glavo izgubil in pozabil na svoje preljube vnučke »koštrunčke«, ki jih je imel doma za desetinko rožnega venca, če ne še več. Vselej jim je v nabito polnem zavitku prinesel od topolovške bra-njevke kar za tri pesti sladkih. bonbončkov. Tudi to pot ni pozabil nanje. V žepu je objemala njegova roka sladkarije. »Za moje vnučke koštrunčke, za inoje vnučke koštrunčke!« je klical.
Ko se je bližala iira, ko je običajuo priromal An-drejec iz zidanice domov, so ga vnučki, kar jih je bilo še bolj majčkenih, že kar težko pričakovali. Nestrpno so postajali ob hišnem voglu in s široko odprtimi očmi oprezali, ali se bo že kaj kmalu prikazal izza ovinka dobri dedek »medek«, ter napenjali ušesa, da bi že sko-raj zaslišali njegovo pesem o »Majol-majolčici«. In ko so naposled zaslišali hripavo petje o »Majol-majolčici«, ki je odmevalo od hriba, so takoj uganili, da prihaja dedek-medek,  ki  jim prinaša  sladke bonbončke.  Stekli
so za  dedkovim  glasom,  da  so  se  kar  prekucavali  in  venoiner  brenčali:
»Dedek — dedek — dedek! Medek — medek — medek!« Kmalu ga zagle-
dajo. Od veselja zavriskajo, se zapodijo proti njemu kakor šmarui kozlički
in ga kar sredi pota prestrežejo. Obkrožijo ga, se ga oprijemljejo in obe-
šajo nanj, ga božajo in ljubkujejo in vreščijo okrog njega kakor mlade
srake:  »Dedek — dedek — dedek! Medek — medek — medek!«
»Preteti priskledniki! Kaj menite,  da bom vedno le jaz plačeval,  vi
pa nič dajali,  ka-li?« se jih je otepaval  dobrodušni  starček,  a le toliko,
da  je mogel seči v žep, zakaj  srčna povezanost je  vladala  med njim in
nedolžnimi   malčki,   kakor   da   je   le
ena   duša  in   le   eno   srce  v   vseh,   v
Andrejcu in njegovih vnučkih. In ta
duša, to srce se je ob snidenju spro-
stilo:   vnučki  so  okrog  dedka veselo
skakali in se od srca smehljali, star-
ček Andrejec jih je pa trepljal in bo-
žal ter jokal v svoji sreči. Izginila mu
je vsa prejšnja poirtost in zaskrblje-
nost,   celo   sedemnajstičar   je   izgubil
svojo moč. Kakor prerojen se je po-
čutil zdaj stari Andrejec. In v nekaki
prešerni   zadovoljnosti   je   zavpil   ne-
ug.nani otročadi, ki je čebljala veno-   ~J7
mer: »Dedek — medek, dedek — me-    <lL
dek, dedek — medek!« Zato je zavpil:
»Počakajte   me,   otročaji   —   kričaji!
Strpite   no  toliko,  zaplečniki  nasilni,
18
^asi roko oprostim.« S težavo je izvlekel nato iz žepa nabito polni zavitek s sladko vsebino in zaklical dobrovoljno drobljančkom: »Nate, nate, zlati moji vnučki — koštrunčki!«
Dobra volja dar pozlati. Z radostnimi obrazi in žarečih oči so ste-govali malčki-drobljančki drobne ročice, stiskali v pesti sladke darove ter evreali in -vreščali:  »Hvala, hvala, hvala, naš  ljubi dedek-medek!«
Sladke bonbončke so vnučki kar pridno v hranilnico — v svoje tre-buščke devali, da so jim naposled le še po trije v roki ostali. In ko so še te na varno zdevali, so poslednje njib. beli zobki pozobali. Takrat so se domov napotili, med potjo pa z dedkom peli in vriskali:
»Majol-majol-majolčica, prelepo  bod'  pozdravljena! Majolka, kaj si storila, da si dedka napojila ...«
Drugo jutro je sonce že dobro pripekalo, stari Andrejec pa je še vedno smrčal v svoji kamrici — kar oblečen in nič odet. Ko ga ropatanje iu cvrčanje vnučkov-koštrunčkov le prebudi, da spregleda, se mu svetijo oči kot zolju. Videti je siten in čmeren kakor čebula brez kruha. Naglo skoči pokonci. »Preteta reč, ta sedemnajstičar!« vzklikne nejevoljen. »Še druge majolike nisem izpraznil, pa ga še zdaj čutim — tega goljufivega sedem-najstičarja! E,  ni vina brez pelina,  tudi  sedemnajstičar ne dela izjeme.«
V hosti se je oglasil golob in zapel: »Bom kupil kozo, bom kupil kozo, bom!« Andrejec se razjezi: »Samo obetaš, pa je še do danes niti kupil.« Pa mu oponese sinica: »Kikeljca, kikeljca! Andrejec, kikeljca, kikeljca!« Andrejec odvrne:  »Golob  že, jaz pa ne;  kar rečem, to iudi  storim!«
Andrejec je bil siten ko žvirca.  O,  sedemnajstičarja bo pomnil!
Vnučki, ki so že težko čakali, da se dedek-medek prebudi, so pri-drveli zdaj k njemu. Ko jih zagleda, se mu zde vsi krmežljavi; vnučki se pa čudijo, da se drži dedek-medek modro, kakor da bi ga kdo pod nosoru bri). Niso vedeli, da ga je le sram pred njimi. Zakaj? Zato: 110 — ta pre-teti sedemnajstičar ...
Stari Andrejec pogleda v kot — v Kri-žanega in ga v srcu moli: »Kakor se je očak Noe napil vina, ker ni poznal nje-gove moči, tako je tudi mene premotil se-demnajstičar. Naloži mi za pokoro, Go-spod Bog, kar hočeš, vzel bom to iz Tvo-jih rok kot božji dar, samo: Odpusti! Udari me, po katerem prstu me češ, naj boli, a bom z veseljem zdržal, samo: Po-zabi! — Gospod Bog, obljubim ti: Nikdar več! Kar rečem, to drži, stari Andrejec ne prelomi dane besede.«
Zdaj je bil stari Andrejec v eno stran sicer še osat, v drugo pa že ves gladek, tako da se ni preveč napeto držal. Vnučki so klicali: »K zajtrku, k zajtrku, naš ljubi dedek-medek!« Še se je obiral kakor mokre vrane, a ob pogledu na vnučke-koštrunčke je postal na obeh straneh ves gladek, tudi smehljaj se mu je zazibal na ustnicah in je sledil olajšan veseli otročadi v hišo k zajtrku. Sinica se je še obirala zunaj po drevju ter cvrčala: »Kikeljca, kikeljca!« Andrejec, dedek-medek, je ni slišal, ves ginjen je objemal svoje preljube vnučke-koštrunčke.        (Dalje.)
19