ob 40. obletnici VŠSD Marija Ovsenik SOCIALNO DELO V ORGANIZACIJAH - DA ALI NE? NEKATERE DILEME SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI DANES UVODNI ORIS PROBLEMATIKE Naslovno problematiko bomo obravna- vali tako, da bomo skušali poiskati pot do smiselnega načina snovanja elementov za odgovor na naslovno vprašanje, s tem da bomo vprašanje najprej zožili. Želimo odgovoriti na vprašanje (di- lemo), ali socialno delo v podjetjih danes ima svoje mesto ali ne. Razlog za postav- ljanje takega vprašanja se skriva v dejstvu, da se v zadnjih letih nahajamo Slovenci v izredno turbulentni situaciji; zaznamujejo jo naslednja dejstva: • prehod na tržno gospodarstvo v ekonomiji, • večstrankarski sistem v politiki, • privatizacija lastnine nad sredstvi za proizvodnjo v pravnem sistemu, • problem drage države in • zaostreni pogoji poslovanja zaradi neizogibne preusmeritve na nove trge (zaradi slovenske državne osamosvojitve in vojne krize na ozemljih Balkana). Vse to bremeni slovensko gospodar- stvo in kot posledica se v zadnjih letih zmanjšujejo možnosti za zaposlitev ljudi (stopnja brezposelnosti znaša več kot de- set odstotkov, ali drugače, v Sloveniji danes nima dostopa do delovnega mesta nad 125.000 ljudi). Ob vsem tem je treba imeti pred očmi tudi dejstvo, da se celotna svetovna družba nahaja na predhodu (tranziciji) iz nekdanjega »industrijskega obdobja«, ki postopno, a neizbežno odhaja v zgodo- vino, v novo »postindustrijsko in post- kapitalistično« obdobje (Drucker 1993), v katerem bo pogoje in možnosti življenja in dela oblikovalo predvsem znanje, ki bo v razmerah splošno tehnične dostopnosti do informacij ponudilo možnosti nepo- srednega telekomunikacijskega povezo- vanja vsakogar z vsakomer, ne glede na to, na katerem delu našega planeta živi (^information superhighway) (Naisbitt 1994: 63). Znanje bo tako vse bolj pridobivalo na pomenu in v takih razmerah bo človek kot individuum vse bolj izrazit, saj bo imel znanje in informacije in bo zmožnej- ši prevzemati »individualne odgovorno- sti« (Drucker 1993: 210). Domnevajo celo, da bo prišlo do pomembnega prehoda iz časov in raz- mer, v katerih so poslovno in dejavno- stno aktivnost, podjetnost in iniciativnost gnala zlasti podjetja/organizacije ibusi- ness-driven), v čas in razmere, ko bo gnanje dejavnostne in poslovne iniciative prešlo v roke in na raven individua. Posa- mezniku bodo namreč dostopni sklopi povezav telefona, televizije, ISDN pri- ključkov in računalniških sistemov. Opre- mljen bo torej z možnostjo telekomu- niciranja in bo ne le zmožen, temveč tudi verjetno voljan prevzemati večji delež odgovornosti in pooblaščenosti. Ob tem poudarjajo, da bo krepljenje posamez- nika pripeljalo do nujnih sprememb v načinu dela, gibanja in igre ljudi in seveda tudi do sprememb v načinu gle- danja ljudi drug na drugega (Naisbitt 1994: 63). 521 MARIJA OVSENIK Iz povedanega sledi, da je treba ori- sano situacijo v Sloveniji obravnavati več- ravninsko in večplastno. Kompleksnost problematike na tem našem majhnem prostoru je vsaj dvoplastna: • prva je ta, ki jo doživljamo Sloven- ci v sedanjih poosamosvojitvenih letih, • druga pa je tista, ki ni nič manj očitno prisotna, a je planetarno-globalnih razsežnosti. Te pa ne zanimajo le posa- meznikov, ampak prizadevajo vse dežele sveta. Gre torej za velik val sprememb in novosti v globalnih razsežnostih, hkrati pa znotraj tega velikega svetovnega vala ne more nobena dežela prezreti svojih lo- kalnih posebnosti in aspiracij. Ob tem ni povsem jasno, kaj je vzrok in kaj posledica dejstva, da avtoma- tizacija, robotizacija in informatizacija de- lovnih procesov odrekajo delo in zapo- slitev manualnim delavcem, vabijo pa z najrazličnejšimi priložnostmi in možnost- mi izobražence. Govorimo tudi o velikem valu prestrukturiranja, preoblikovanja in redefiniranja ne le delovnih procesov, temveč tudi tradicionalnega fenomena »zaposlitev« samega. Kaj torej pomeni 10 ali več odstotna nezaposlenost v neki deželi? Na vprašanje bi določneje odgo- vorila podrobnejša analiza na osnovi prej redefiniranih pojmov, prenesenih iz ol> dobja industrijske družbe. Ti ne sodijo več v splošne razmere, možnosti in priložnosti nastajajoče »post-industrijske« in »informacijske« družbe. Dodaten problem je vprašanje, v kakšnem tipu novopečenega kapitalizma/ privatništva danes v Sloveniji pravzaprav v resnici živimo. Sedanji razpon tipov kapitalizma se kaže na kontinuumu, na katerega enem ekstremu je najbolj grobi zgodnji kapitalizem, na drugem pa npr. Druckerjeva »postkapitalistična« družba. Slovenski kapitalizem se očitno poskuša čimprej postaviti na noge, ven- dar ob dejstvu neizkušenih kadrov raje prevzema metode »zgodnjega« kapita- lizma kot prosvetljenost Druckerjevega »postkapitalizma« (Drucker 1993). Iz tega posledično izhajajoči številni stečaji podjetij naravnost bruhajo brez- poselne, ljudje pa se ne ozavedo trde resnice valovanj svetovnih družb, novih postulatov in novih možnosti in prilo- žnosti dela in življenja ljudi. Često se ljudje v podjetjih (tako neposredni delavci kot tudi managerji) ne zavedo dovolj hitro dejstva, da se pod- jetje tudi tam, kjer ne grozi stečajni šok, notranje organizacijsko brezobzirno pre- ureja. Če je bil nekoč ideal podjetja rast podjetij v veliko organizacijo, je danes nekaj povsem drugega. Nekdanji gigan- tizem, katerega »notranja organiziranost« se je zgledovala praviloma po temeljnem funkcijskem, divizijskem in matričnem modelu organiziranja, v mnogih podjetjih ni več mogoč. Notranje organizacijska hierarhična piramida doživlja udarce: njen srednji del (srednje vodstvo) eno- stavno izginja, ker ni več potreben. S tem se celotno podjetje notranje preureja (re- organizira) oblikovno v nekaj, česar dos- lej nismo poznali: primer »deteljičaste organiziranosti«, »panskega satovja«, kon- cept »ribiške mreže«, »trapezoidne organ- iziranosti« oz. managementa. Ti postulati prehoda iz »industrij- ske« v »informacijsko« družbo očitno neusmiljeno meljejo tudi »organizacijo organizacij/podjetij« in s tem podjetja ljudi postavljajo v povsem nove pogoje dela in življenja. Skratka, sprejeti moramo dejstvo, da tudi med nami odločno nastaja nov svet, ki se mu ne moremo izmakniti; kaže nam edinole čimprej se vživeti vanj, dejavno in dostojanstveno. Naslovno vprašanje je postalo aktu- alno kmalu po slovenski državni osamos- vojitvi, ko so celo v vladnih krogih nekateri javno poudarjali slogan »Socialo ven iz podjetij!« Podjetja so s tem dobila javno pod- poro v tem, da so v sicer težkih poslovnih situacijah začela zanemarjati skrb za so- cialno oskrbljenost zaposlenih ter za so- cialne pogoje dela. Med množičnim odpuščanjem so se med prvimi kandidati za odpust v prenekaterih podjetjih znašli tudi (ali še prav posebej) tam zaposleni socialni delavci. Vprašanje in omenjeni slogan sta motivirana ekonomsko produktivistično. 522 SOCIALNO DELO V ORGANIZACIJAH - DA ALI NE? očitno pa Sta imela tudi moralno-etične posledice. Ker taka situacija oz. raz- položenje v vodstvih slovenskih podjetij očitno še traja, se zastavljeno vprašanje kaže kot upravičeno. KAJ JE S TEORIJAMI V zadnjih letih smo se glede vprašanja, ali socialno delo sodi v podjetja ali ne, v slo- venski praksi znašli pred problemom, ki ga ne znamo rešiti, oz., nanj ne znamo enostavno odgovoriti. Kadar v življenju ne znamo več ži- veti, kadar nam torej zmanjka primernih odgovorov na vprašanja v praksi, se na- ravno in logično napotimo k iskanju od- govorov v teorijo, v znanstveno znanje, ki je v načelu zasnovano širše in globlje in zato presega zgolj posamezne primere iz prakse. Je pa metodično preverjeno in sintetizirano v znanstvenih in zato sploš- no veljavnih in splošno sprejetih teorijah. Prav v teorije zaokroženo znanje pa nam pri reševanju zagat v praksi prav- iloma pomeni tudi osnovno in najbolj zanesljivo poučno informacijo. Zato se družba, ki svoja prizadevanja gradi prav na proizvodnji znanja, informacij, tudi imenuje informacijska družba. Taka dru- žba vlaga v ta namen med 3 in 5% svojega kosmatega nacionalnega proizvoda za gradnjo in oblikovanje znanja. Za naše vprašanje sta v tej razpravi aktualni vsaj dve teoriji: teorija organiza- cije in teorija socialnega dela. Glede na našteto mnogovrstnost za življenje in delo bistvenih temeljnih orientacij pa se v razmišljanja sama po sebi vsiljujejo tudi tista o vprašanju paradigem, ki »niso le os- novna (ali dominantna) teorija« v smislu priznanih znanstvenih dognanj, temveč prav tako tudi metafizična spekulacija, ki znanstvenikom v določenem časovnem obdobju daje ne le modelne probleme, ampak tudi modelne rešitve. Navsezadnje je paradigma tudi sklop splošno sprejetih prepričanj, ki dobijo konkretno obliko v učbenikih in klasičnih znanstvenih delih. Odpira se torej vprašanje, kaj je s te- orijo organizacije in kaj s teorijo social- nega dela. Kaj pravi prva (o organizaciji) in kaj druga (o socialnem delu)? Ali spadata fenomena skupaj ali ne? In če, kakšno je ali naj bi bilo njuno razmerje? Kaže se torej poučiti o splošnem znanju — v okviru določene paradigme pač —, da bi mogli logično, utemeljeno in argumen- tirano graditi praktični odgovor — pose- bej za konkretni primer prakse sloven- skih organizacij. Žal je tu vtis naslednji: Tako organizacijo kot tudi socialno delo kot fenomena so v industrijskem ob- dobju razumevali tako, kot je narekovala kartezijansko-newtonska mehanistična paradigma, ki je znotraj širše subjekt- filozofične paradigme (1450-1950) vla- dala v vsem času industrijskega obdobja (Lay 1988: 131). To obdobje pa je - še zlasti v zadnjih 100 letih — uspelo zgraditi obsežno in razvejano mrežo ustanov prakse socialnega dela in omogočiti povečevanje nacionalne produktivnosti (v ZDA) v povprečju v višini 3,5 in 4% letno. Ni pa se ne enemu ne drugemu po- dročju posrečilo izoblikovati splošno sprejete in obče veljavne teorije vse do časa resnega oporekanja mehanicistični paradigmi. To prinesejo desetletja po letu I960 z nastankom holistično orientirane »eko- loške revolucije«, ki začne dokazovati nesmiselnost tradicionalne zamisli o raz- voju in zagovarjati zamisel o »enakoprav- nosti vseh bitij«. Značilno je, da organizacijskim mis- lecem stoletnega obdobja še vse do danes ni uspelo spraviti v enciklopedije splošne izobrazbe takih osnovnih pojmov, kot sta organizacije in management. Namesto tega pa ob koncu obdobja prihaja do pobud za redefinicijo takih osnovnih po- jmov iz obdobja industrijske družbe, kot so: delo, korporacija in preustrojitve kor- poracije in managementa v smeri nje- govega razvijanja k novemu »vodenju«. S tem, da so organizacijski misleci predlagali redefiniranje pojma »delo«, pa je v proces redefiniranja temeljnih orga- nizacijskih pojmov logično vključen tudi pojem »socialno delo«. Iz navedenega izhaja, da je »industrijsko obdobje«, ka- terega odzven sta tudi stroki »organizacija 523 MARIJA OVSENIK in management» in »socialno delo«, prej znašlo v zgodovinskem zatonu, kot pa jima je uspelo razviti temeljne pojme do tolikšne dorečenosti in zanesljivosti, da bi to mogla tudi formalno potrditi mod- erna (četudi mehanicistično usmerjena) znanstvena misel. Ni prišlo do znanstve- ne kodifikacije temeljnih pojmov, ampak nasprotno, do njihovega prezrtja in pred- logov za redefiniranje. V skladu z nave- denimi ugotovitvami je tudi dejstvo argu- mentiranih trditev, da se niti na področju organizacije (in managementa) niti na področju socialnega dela v tem stoletju ni posrečilo razviti obče veljavne teorije. *»; Naslovno vprašanje, socialno delo v organizacijah da ali ne, očitno skriva v sebi mnogo bolj nedorečeno proble- matiko, kot je videti na prvi pogled. Znanost v smislu splošno sprejete in obče veljavne teorije organizacije in manage- menta kot tudi socialnega dela ne more dati zadovoljivega odgovora. Ker imamo torej opravka kar z dvema nedorečenima strokovnima področjema hkrati in v med- sebojni logični zvezi, pomeni, da se vpra- šanje pred nami postavlja celo kumula- tivno in da je stopnja zapletenosti skoraj nepregledna. Očitno presega možnosti želenega hitrega in učinkovitega prak- tičnega ukrepanja. Nad problemom se je smiselno globoko in sistematično zamis- liti in z ustvarjalno intuicijo, ki jo omo- gočata konstruktivna kritika in intenziv- no raziskovanje, iskati odgovore. KAJ POMENIJO NAVEDENE UGOTOVITVE? Nikakor ne, da morda področji organi- zacija in management na eni in socialno delo na drugi strani nista uspeli do sedaj razviti in uveljaviti nikakršne logično smiselne in uporabne teorije. Splošno znano je, da ti dve strokov- ni področji obstajata. Obstajata pa lahko le tako in s tem, ko so številni avtorji vanju prispevali pomembne tehtne in podkrepljene prispevke. Zato teh dveh strokovnih področij kot znanstvenih dis- ciplin s prav določeno intencionalnostjo ni mogoče ne negirati in tudi drugače ne znanstveno zavračati. Navedena ugotovitev je le trditev, da so teorije na teh dveh področjih pred- vsem avtorskega značaja, se pravi, da moramo za vsako teorijo, ki jo poznamo in kakorkoh navajamo, navajati avtorja, ki je zanjo pač odgovorna oseba. In drugič, to tudi pomeni, da je za ti dve področji značilen dialog, ki še ni zaokrožen v splošno sprejetih in obče veljavnih teorijah, ki bi jih mogli uporab- ljati brez vsakokratnih navedb pogovarja- jočih se avtorjev. Nihče se torej ne more sklicevati na apriorno veljavnost svojega sklepanje in ugotovitev, kakor je to mor- da mogoče v primeru postopkov raču- nanja v matematiki, statistiki in drugod, kjer avtor ni več pomemben. Naša trditev glede avtorstva ima v sebi zlasti moralno- etično komponento, ki je v tem, da je vsakokrat, tako v teoretskem kot tudi v praktičnem delu, na obeh imenovanih strokovnih ali znanstvenih področjih pošteno natančno vedeti, kdo je oseba, ki kaj trdi. Uporabnik mora imeti možnost vedeti, čigave in kakšne trditve (teorije) upošteva. To je sicer splošno pravilo znan- stvenega dela, toda v primeru naših dveh strokovnih oz. znanstvenih disciplin ga je treba vsaj za zdaj še posebej imeti pred očmi. diiiui t OD KOD TEŽAVE ' ] ^"^ V TEORIJI SOCIALNEGA DELA IN MANAGEMENTA? Mogoče je domnevati, da ni zgolj naklju- čje, da si ne »organizacija« ne »socialno delo«, ki sta oba otroka pretekle tradi- cionalne »industrijske« družbe, zgrajene na »subjektivni filozofiji«, nista zgradili obče veljavne teorije v času aktualnosti industrijske družbe. Možen razlog za ta neuspeh je v dejstvu, da se obe ukvarjata s človekom in odnosi med ljudmi, kar že v samem načelu ne sodi v sklop »mek- hosa« (zmanjšanja problema/predmeta na katerikoli manjši del), temveč bolj v sklop »biosa«. In če je tako, pomeni, da mehani- cistična paradigma ni bila zmožna ra- zumeti, še manj pa primerno razlagati snovi, ki že v načelu zahteva uporabo 524 SOCIALNO DELO V ORGANIZACIJAH - DA ALI NE? nekega od te paradigme povsem drugač- nega pristopa in metodike. Kartezijanska delilna metoda se je pokazala nemočno in zato omejeno in neustrezno kot splo- šna raziskovalna metoda in pristop že ob nastanku kvantne teorije (1925). -:j4 v raziskovanju strukture atoma je namreč naletela na meje svojega dometa, npr. Heisenbergovo načelo negotovosti, ki je poleg drugega postavilo pod vprašaj tradicionalni koncept vzročnosti; zama- jala se je dotedanja »konceptualizacija stvarnosti«, ki se je pomaknila v smer »fik- cije«. Pokazalo se je namreč, da situacija stvarnosti ni tako enostavna, saj na vseh »ravneh stvarnosti implicira konceptuali- zacijo kot enega izmed bistvenih elemen- tov«. Î* S tem je postala vprašljiva tudi znana kartezijanska teza o dveh kulturah: o ob- jektivni stvarnosti na eni ter o mental- nem konstruktu na drugi strani. ? Hkrati pa je še od časov odkritja drugega zakona termodinamike ostajalo neodgovorjeno vprašanje možnosti ob- stoja živih organizmov, saj se je teza na podlagi tega zakona, češ da se živi orga- nizmi ne obnašajo v skladu s tem zako- nom in so zato »notorična izjema glede na naravne zakone«, zamajala. Tezo o »nenaravnih sistemih« ponavlja tudi V. Pa- reto. Vse do sredine 20. stoletja so torej mislili, da se lahko živi organizmi upirajo naravnim zakonom (drugemu zakonu ter- modinamike) le s tem, da si pomagajo z nekimi »triki« v proizvodnji lokalnih zmanjšanj entropije. Tu se zastavlja kategorično vpra- šanje, v čem se je tradicionalna kartezijan- ska metoda v preučevanju, razumevanju in razlaganju pojava živih organizmov izkazala za neučinkovito, nezmožno, omejeno in zato neustrezno. Poglejmo Cartesijev pristop pobliže: Sleherni problem, ki ga bom raziskoval, bom razdelil na toliko delov, kolikor je mogoče in potrebno, da se ga reši na- jbolj skladno. Pri iskanju vmesnih čle- nov, kakor v pregledih problemov bom našteval sleherno podrobnost v tako ši- rokem obsebu in do take podrobnosti, da ne bom ničesar izpustil (Descartes 1957: 4647). Rekli bi: logično, dosledno, pravilno. Toda vrag se skriva v podrobnostih. Des- cartes je ob tem očitne lastnosti živih or- ganizmov povsem prezrl. Katere? Ne veliko. Zadoščalo je že to, da je prezrl, da imajo živi organizmi vsaj eno bistveno lastnost sine qua non: obstajajo lahko edinole kot enote, celote, na prav določenih ravneh, sicer propa- dejo in umro. Vse dokler ostajajo živi, obstajajo kot enote, celote, ki jih nikakor ne sme- mo deliti na še manjše dele. Kajti, če jih začenemo členiti (razsekavati), v trenut- ku propadejo, izgubijo lastnost živih or- ganizmov. Videti je torej, da je Descartes v svoji metodi prezrl prav te vrste ranljivost, ki ji je podvržen ves živi svet in ki obstaja edinole kot svet živih organiz- mov. Pri tem ne pride v poštev, če ga hočemo preučevati kot živega, nikakršna domnevno dosledna členljivost na manj- še dele. Živi organizmi torej preučevalcu po- stavljajo določen pogoj, sicer za življenja nočejo biti proučevani. V primeru kršitve tega zanje bistvenega pogoja umro, pro- padejo kot živi in se spremene v neživo snov. Kot živi torej ne morejo obstajati, ne da bi bili ob tem celota — avtopoie- tična enota. Preučevanje onstran tega po- goja torej ni mogoče. Isti pogoj postavi pred raziskovalca živih organizmov še drugi pogoj ali ome- jitev: ni mogoča ponovljivost eksperi- menta, saj živega organizma ni mogoče ubiti dvakrat. Za živ organizem je smrt enkraten dogodek, njegovo življenje ni ponovljivo, nihče ga ne more živeti dva- krat in nihče ne more živeti namesto drugega. Zato je živo bitje enkratno, neponovljivo, je neke vrste »epoche«, za katerega velja edinole statistična množica enote. Kartezijanski dualizem v smislu medsebojnega ločevanja telesa in duše je možen edinole na konceptualnem polju, medtem ko v praksi ne pride v poštev. Iz tega izhaja, da mehanicizem kot splošno 525 MARIJA OVSENIK veljavna metoda na polju raziskovanja živih organizmov in živega sveta naleti na ovire, na izvedljivostne omejitve, kar pomeni, da ta splošno priznana metoda znanstvenega raziskovanja sploh ne more biti splošna, saj vsaj za pol našega sveta kognitivno ni uporabna. Iz tega izhajata dve ugotovitvi: 1. Ni čudno, da so vse do srede našega stoletja mislili, da so živi orga- nizmi tisti del našega sveta, ki se ne ravna v skladu z »naravnimi zakoni« in so torej glede na drugi zakon termodinamike »nenaravni sistemi«. 2. Tradicionalna kartezijansko-new- tonovska zgolj mehanicistična metoda ni bila zmožna preseči svojih lastnih ome- jitev in nam danes težko razumljive zmote, po kateri se živi organizmi držijo pri življenju s pomočjo nekakšnih nepo- jasnjenih »trikov«. Takega nerazumevanja živega sveta v znanstveni misli ni premagal niti nastop splošne teorije sistemov v petdesetih letih našega stoletja, četudi je prinesel spoznanje, da niso vsi sistemi le izolirani, zaprti (ki izmenjujejo z okoljem materijo, energijo in informacije), ampak obstajajo tudi odprti, ki to izmenjavo dopuščajo. Kaže, da je šele okoli leta 1970 prišlo do dveh, za primernejše metode raziskovanja in preučevanja živih organiz- mov (in s tem tudi organizacije življenja in socialnega dela) pomembnih novosti. Prva je I. Prigoginovo odkritje disi- pacijskih struktur 1. 1967 in »neravno- težja« kot vira reda — da torej neravno- težje prinaša red iz nereda. S tem je bilo pojasnjeno, da je res mogoče, da se v odprtih sistemih entropija zmanjša, s čimer je bilo pojasnjeno tudi to, kako je mogoče, da se organizacijska kompleks- nost poveča, ne da bi bil s tem kršen dru- gi zakon termodinamike. Ta Prigoginov dosežek utemelji in uveljavi teorijo o neravnotežju. Za te dosežke je Prigogine prejel Nobelovo nagrado 1.1979. Druga, za ustreznejše preučevanje živih organizmov pomembna novost iz okoli leta 1970 pa je Maturanovo odkritje »cirkularne organizacije« in vpeljava kon- cepta, znanega pod imenom autopoieza (grš. auto = samo, poiesis = produkcija, kreativnost), ki so ga razvili in poimeno- vali med leti 1968-1975 čilski biologi H. Maturana, F. Várela in R. Uribe. Zanimivo je, da je konceptu vzelo kar 10, 20 in več let, da je obkrožil svet. V zadnjih nekaj letih pa se je zanimanje zanj začelo uve- ljavljati tudi v doktorskih preučevanjih — ne le v biologiji, od koder koncept izvor- no izhaja, ampak tudi v socialnih vedah, kot so pravne, družbene vede, družbeno zdravstvo ipd. Avtopoieza artikulira take teme, kot so npr. cirkularna organizacija, samo- referenčni sistemi ipd., in na nov način afirmira pojem samoorganizacije. Nanaša se na značilnosti živih sistemov v smislu neprekinjenih procesov obnavljanja in reguliranja procesov, samoobnavljanja znotraj živih sistemov, ki tako vzdržujejo svojo identiteto, celovitost in svoje struk- ture. Očitno je torej, da vse do pred nekaj leti kartezijansko-newtonovski mehani- cistični pristop k proučevanju in artikuli- ranju fenomenov, kot je življenje živih organizmov in njihovih skupnosti, v pri- meru človeka, torej družbene skupnosti, ni imel ustrezne alternative. Preučevanje človeka kot živega bitja in njegovih družbenih skupnosti na številnih ravneh medsebojnega povezovanja (tudi v orga- nizacije) se lahko očitno šele zdaj nasloni na temeljni pristop, ki bistveno upošteva posebnosti biosa in se zato ne more ori- entirati zgolj po lastnostih mekhosa. Na osnovi teh ugotovitev je mogoče domnevati, da socialne vede, kakor sta za našo razpravo veda o »organizaciji in managementu« in veda o socialnem delu, vse doslej, do vpeljave koncepta o avto- poiezi, niso imele v znanstveni in filozof- ski misli za svoje posebnosti primerne metode proučevanja oz. raziskovanja in artikuliranja pojavov na področju živih organizmov. Če pa je tako, ni zgolj naklju- čje ugotovljeno dejstvo, da se ne enemu ne drugemu izmed omenjenih strokov- nih oz. disciplinarnih področij vse doslej ni posrečilo razviti in uveljaviti svoje splošno sprejete in obče veljavne teorije. Očitno drugačne sploh ni bilo mogoče, 526 SOCIALNO DELO V ORGANIZACIJAH - DA ALI NE? saj tradicionalna znanstvenoraziskovalna kartezijansko-newtonovska metoda sploh ni bila prilagojena tem področjem. Logi- ka stroja pač ne more pojasniti logike živega organizma. Socialne vede torej v nekem smislu očitno še danes tičijo na svojih začetkih. Prav zaradi zanje neprimerne raziskoval- ne metode so v primerjavi z naravoslov- nimi in tehničnimi vedami že stoletja v sorazmerno podrejenem položaju, tako glede strokovno izrazne moči kot tudi glede vpliva v družbeni skupnosti; soraz- merno teže namreč trdijo, da je določena konkretna situacija taka ali drugačna. Ker so torej tehnična vprašanja videti razme- roma laže rešljiva kot vprašanja človeka in družbenih razmerij, često »mehka« vprašanja ostajajo še naprej nerešen problem, medtem ko tehnološki razvoj očitno stalno prednjači pred družbeno- socialnim in človeško kulturnim. Seveda ni mogoče pričakovati, da bi mogel že samo koncept avtopoieze bist- veno popraviti omenjena nesorazmerja. Razveseljivo pa je, da je novi koncept avtopoieze očitno konstruiran prav za preučevanje živih organizmov, in zato pomeni vsaj opozorilo na to, da je ver- jetno tudi na področju metodološke para- digme mogoče napraviti še korak naprej od tistega, ki je bil narejen že v letu 1637. Razmeroma živahno poseganje po konceptu avtopoieze v doktorskih pro- učevanjih na področju socialnih ved v zadnjih letih pa opozarja, da bi lahko s tem in podobnimi novimi pristopi napra- vili korak naprej tudi na takih disciplinar- nih področjih, kot sta veda o organizaciji in managementu na eni in socialno delo na drugi strani. Zato ga bomo kratko uporabili v nadaljevanju razprave. Po mnenju S. Beerà koncept avto- poieze omogoča preseganje sedanjih interdisciplinarnih preučevanj, ustvarja možnosti za uveljavljanje metasistemskih konceptov ter vodi družbo stran od očit- nega povzročanja disciplinarne paranoje, ki danes nastaja z oblikovanjem vse ožje opredeljenih znanstvenih in strokovnih disciplin. Te sicer razvijajo vrhunske spe- cialiste, a posamezne discipline ob tem razvijajo vsaka zase specifično termi- nologijo in jezik, ki jim onemogoča med- sebojno tvorno sporazumevanje. Moder- ne družbe se — kot trdi S. Beer — v resnici razvijajo v smeri nekakšne paranoje in paradoksa, saj je družba vrhunskih spe- cialistov vse manj zmožna ustvarjati zdra- ve družbene celote, družba pa tako vse bolj postaja »dezorganiziran prah množi- ce nepovezanih, zanemarjenih, izoliranih in demoraliziranih posameznikov«. AVTOPOIEZA Videti je, da koncept avtopoieze poskuša popraviti in izpopolniti metodološki pri- stop k raziskovanju in artikuliranju na- ravnih pojavov prav tam, kjer ima (za primere živih organizmov) bistveno in očitno nedopustljivo pomanjkljivost prav znana kartezijanska, izključno mehanici- stična »delilna« metoda (metoda delitve celote na vse manjše dele) brez vsakršnih drugih ozirov in omejitev. Koncept avtopoieze je naravnan na izhodiščno raziskovalno točno enote/ce- lote; noben živ organizem ne more obsta- jati in živeti drugače kakor le kot enota/ celota. Obstajanje za življenje zmožne enote/celote je namreč za žive organizme pogoj sine qua non: če ta pogoj ni iz- polnjen, živih organizmov enostavno ni. Koncept avtopoieze je torej temelj- na teorija orgnizacije živega. Maturana in Várela svojo razpravo o avtopoiezi vpeljujeta z naslednjimi uvod- nimi trditvami: Neko vesolje — stvarnost — nastane, ko se določen prostor razdeli na dvoje in se opredeli enota. Predmet znanstvenega raziskovanja ne tem te- melju je, kako izumiti (invention), opisati in rokovati (manipulation) enote. V splošni izkušnji opazimo žive sisteme kot enote, ki se predstavljajo kot avtonomne entitete osupljive raznoliko- sti, z zmožnostjo samoobnavljanja. Nji- hova avtonomnost je videti tako očitno bistvena značilnost živih sistemov, da so pri opazovanju kratko malo videti žive. Seveda se ta avtonomnost — ki je v tem, da se kljub nenehnemu izkazovanju samozagotavljajoče zmožnosti ohranjati 527 MARIJA OVSENIK svojo identiteto skozi aktivno izravna- vanje deformacij — zdi doslej njihova naj- bolj varljiva ^elusive) lastnost. Avtonomija in raznovrstnost, ohran- janje identitete in izvor variacij v načinu ohranjanja te identitete pomenijo temelj- ne izbire prezentirane fenomenologije živih spominov, ki so jim ljudje stoletja dolgo posvečali svojo radovednost glede razumevanja življenja. Če je kartezijanski pristop k preuče- vanju živih sistemov poudarjal le fizikalne dejavnike in se je darwinski pristop us- merjal zlasti k razlagi izvorov raznovrst- nosti in genetike pojava živih organiz- mov, je zdaj mogoče, s konceptom avtopoieze, oba tokova fizikalno-kemij- skih in evolucijskih razlag živih organiz- mov povezati v novo celoto. Molekularna analiza utegne omogočiti razumevanje re- produkcije in variacije, evolucijska ana- liza pa, kot se zdi, skuša pojasniti način, ko so lahko ti procesi nastali. Namen koncepta avtopoieze je razkriti naravo žive organizacije. /.../ Želimo ra- zumeti organizacijo živih sistemov gle- de na njihovo značilnost enovitosti ^ /unitary character/ (Mingers 1995). Ob tem Maturana in Várela pripominjata, da bosta v tem svojem namenu spošto- vala mehanicistični pristop. Naš problem je živa — živeča organizacija. Ker pa se or- ganizacija kot taka nanaša na relacije, se ne bomo zanimali za lastnosti kompo- nent, ampak zlasti za procese in relacije med procesi, ki se udejanjajo med kom- ponentammi. Pri tem bomo imeli pred očmi dvoje: 1. vsakršna razlaga, do katere se bomo dokopali, v bistvu pomeni refor- mulacijo fenomena, in 2. vsako razlago oblikujejo in dajejo opazovalci. Posledica tega je, da moramo razli- kovati tisto, kar je konstitutivno za feno- men sam, od tistega, kar nasprotno spada v domeno opisa (dotnain of description) in torej naših interakcij z njim in njego- vimi komponentami v tistem kontekstu, v okviru katerega dani fenomen pač opazu- jemo. Pojmi domene opisa ne spadajo v konstitutivno organizacijo pojava, ki ga želimo pojasniti. Razlaga utegne imeti različne oblike, pač glede na naravo po- jasnjevanega pojava. Zategadelj se pri pojasnjevanju gi- banja padajočega telesa zatečemo k last- nostim materije, k zakonom, ki opisujejo obnašanje materije, upoštevajoč njihove lastnosti (kinetični in gravitacijski zako- ni), medtem ko si pri pojasnjevanju or- ganizacije kontrolnega (nadzorstvenega) obrata skušamo pomagati z relacijami (to je razmerji), ki jim morajo ustrezati dejan- ske fizikalne komponente, in ne z identi- fikacijo njihovih komponent. Pri tem izhajam iz domneve, da ob- staja organizacija, ki je skupna vsem živim sistemom, ne glede na njihove kompo- nente. Ker je naš predmet taka organiza- cija in ne posebni načini njihovega ude- janjenja, ne bomo upoštevali razlik med razredi, tipi ali vrstami živih sistemov. Ta način mišljenja ni nov, saj ga poznamo eksplicitno iz mehanicizma. Zato trdimo, da so živi sistemi stroji, pri čemer imamo pred očmi nekaj vidikov: 1. upoštevamo le neanimistične vidike; 2. poudarjamo, da žive sisteme o- predeljuje njihova organizacija, ki jo je mogoče pojasniti tako kot katerokoli dru- go organizacijo v smislu relacij, vendar ne med lastnostmi komponent; ^ït 3. opozarjamo, da izhajamo pri tem iz dinamizma, ki je za žive sisteme očiten, na kar namigujemo tudi z uporabo izraza »stroj«. Zategadelj si zastavljamo fundamen- talno vprašanje, kaj je organizacija živih sistemov, kakšne vrste so to in kakšna je njihova fenomenologija, ki vključuje re- produkcijo in evolucijo, obe pogojeni z njihovo enovito organizacijo. Organizacija živih sistemov je ena iz- med vrst samoproizvodnje (self produc- tion) oz. avtopoieze. Tako organizacijo je mogoče udejanjati z neskončnim števi- lom struktur. Povzeto po Maturani in Vareli ter Mingersu je eksplicitna definicija avto- poietičnega sistema oz. avtopoietičnega 528 SOCIALNO DELO V ORGANIZACIJAH - DA ALI NE? Stroja naslednja: avtopoietični sistem je dinamična enota, organizirana v obliki in smislu mreže procesov proizvodnje (transformacije in destrukcije) kompo- nent, ki proizvaja komponente in ki 1. skozi njihove interakcije in trans- formacije nenehno znova regenerira in udejanja — uresničuje prav to mrežo pro- cesov (relacij, razmerij), ki jih je proiz- vedla, in 2. konstituira dani avtopoietični si- stem (stroj) kot konkretno enoto v pros- toru, v katerem te komponente obstajajo, tako da specificirajo topološko polje nje- govega uresničevanja-udejanjanja v smi- slu oz. v obliki take mreže. Hkrati s to konstitucijo pa se določajo tudi meje avtopoietičnega sistema, ki vzpostavljajo tudi njegove zunanje meje. Te pa vzpostavljajo površine, na ka- terih se določajo tudi prednostne inter- akcije (znotraj-zunaj), meje in območje katerih zagotavljajo, da je avtopoetični sistem ločljiv od svojega ozadja. Tak sis- tem kratko imenujejo avtopoetični sistem ali kratko avtopoieza in je značilen za or- ganizacijo živih sistemov. Avtorji navajajo, da ima tak avto- poietični sistem tri vrste relacij, in sicer konstitutivne (odgovorijo na vprašanja, kje, do kod sem), kakovostne (odgovorijo na vprašanje, kaj je moja vsebina) in relacije reda (ki odgovorijo na vprašanje, kako, po katerih načinih živim, se ob- našam). Pri tem je treba še enkrat opozoriti na avtonomijo živega organizma kot ce- lote, ki je ena najznačilnejših lastnosti avtopoieze. Glede na to, kaj sistemi proiz- vajajo, jih delimo na avtopoietične (vse spremembe podrejajo v prid vzdrževanju organizacij samih sebe) in alopoietične sisteme (ki imajo za proizvod svojega funkcioniranja nekaj, kar je od njih raz- lično), npr. avtomobil. Izguba avtopoieze v sistemu pa ima za posledico njegovo dezintegracijo, razpad in zaradi preki- nitve zaokrožene celote avtopoietičnih procesov samoobnavljanja žive enote avtopoietični živi organizem doživi svoj konec. AVTOPOIEZA JE TOREJ »VSE ALI NIČ« Koncept ali teorija avtopoieze je teorija živih sistemov oz. živih organizmov. Zgradba življenja v tej logiki je mogočna. Naštevajo naslednje zaporedne ravni: živa celica, organ, organizem (rastlinski, žival- ski, človeški), skupina ljudi, organizacija (kot ustanova človeškega kolektiva), sku- pnost (npr. interesno povezanih ljudi), družba (npr. v državni skupnosti) in tudi nadnacionalni sistem. Zagovorniki konce- pta avtopoieze torej ne štejejo le resnično bioloških živih sistemov, ampak v sklop avtopoieze vključujejo tudi praktično vse socialne oz. družbene in združbene enote in celote življenja. Ni sicer še doseženo popolno soglasje, ali je človeške sisteme dovoljeno obravnavati enako avtopoietič- no kot biološke sisteme, vendar se mnogi strokovnjaki izjavljajo v prid možne in do- voljene uporabe koncepta tudi pri razis- kovanju in artikuliranju socialnih siste- mov. Beer npr. trdi: »Da, človeške skup- nosti so biološki sistemi« in kohezivna so- cialna »ustanova je neke vrste avto- poietični sistem«. Trdijo tudi, da zdaj ni mogoče več opravičevati uporabe biologije za zani- kanje individua, češ, da je človeška vrsta, družba ali celotno človeštvo tisto, ki se mora regenerirati v evoluciji življenja, »in bi zato posameznik postal nepomemben ter bi se moral podrediti vrsti«. Avtorji avtopoieze gradijo svojo teorijo na »opa- zovalcu«, ki je človeško bitje. Pomen tega pa je, da je vselej le človek kot opazovalec tisti, ki reče, karkoli je izrečeno. Ma- turana je svoja raziskovanja zastavil s postavitvijo vprašanja o spoznanju: kako živa organizacija spodbudi in omogoči spoznanje nasploh in samospoznavanje še posebej. Samo človek, ki postane opa- zovalec, se zmore zavedati samega sebe, in to skozi samoopazovanje. Avtopoietični sistemi se povezujejo po poti strukturnega združevanja, to pa o- mogoča graditev avtopoietičnih sistemov na višjih ravneh, tj., nastajanje in ohranja- nje avtopoietičnih sistemov višjega reda. Avtopoietični sistemi v ožjem bio- loškem smislu praviloma obstajajo v 529 MARIJA OVSENIK fizičnem prostoru, če gre za fizikalne žive enote. Vendar je mogoče razumeti pro- stor tudi v konceptualnem, abstraktnem smislu, saj je znano, da je mogoče po- imenovati domeno, v kateri potekajo procesi in obstajajo enote, tudi v koncep- tualnem in abstraktnem smislu. To je la- hko osnova in razlog, da je upravičeno in mogoče kot avtopoietične in žive tretirati ne le biološke, temveč tudi družbene in socialne organizme. Zamisel o avtopoiezi je mogoče obravnavati spoznavno-raziskovalno ko- ristno in plodno tudi v metaforičnem smislu. Tako razširjeno razumevanje avto- poieze pa nam omogoča v njena prouče- vanja vključiti tudi etične in politične implikacije. Poleg bioloških opozarjata avtorja tudi na kognitivne implikacije koncepta o avtopoiezi in načenjata raz- pravo celo o temah kakor lepota, svoboda, dostojanstvo. '?{П*^ Konceptu in teoriji avtopoieze pa pripisujejo še drugačne zmogljivosti: 1. avtopoieza naj bi bila zmožna pri- pomoči k temu, da presežemo tradicio- nalni dualizem med vedenjem in delo- (va)njem, s tem da se ta razlika odpravi, saj naj bi veljalo, da delovanje implicira vedenje in vedenje se naravno izrazi kot delovanje. ;> пз > 2. poleg tega naj bi Eigen-Schuster- jeva vpeljava koncepta hiper-ciklov nuk- learno kislinskih ciklov kot minimalnega sistema omogočala premestiti vrzel med neživljenjem in življenjem: 3. opozoriti velja na dejstvo, da je za avtopoietični sistem, ki je opredeljen kot enota, značilen in odločilen pojav, ki ga poznamo pod pojmom organizacija. Pri tem se zdi pomembno dejstvo, da v avto- poietičnih sistemih (katerekoli ravni ali reda) fenomen organizacija karakterizi- rajo s pojmoma relacija in relacije relacij. Če pri tem izraz poslovenimo v razmerja, opazimo, da je nedvomno najbolj po- globljen slovenski raziskovalec organi- zacije F. Lipovec opredeljeval pojem organizacije vsebinsko in kakovostno kot razmerja med ljudmi že v letih 1969-87. Seveda je to opredeljeval na specifični ravni avtopoietičnih sistemov, pri avto- poietistih imenovani organizacija (v po- menu ustanove) oz. institucionalizirani kolektivni subjekt, ki ima znotraj sebe razmerja (med ljudmi). Lipovec je, ne da bi vedel, za koncept avtopoieze v pojavu organizacije zaznal prav isto vrsto opre- deljujočega kakovostnega kategorično splošnejšega pomena, ki mu avtopoietisti pravijo relacije. Naletimo na sklad teoretsko-razi- skovalnih ugotovitev, ne glede na to, za katero stroko, deželo ali disciplinarno raziskovanje gre. Vse to kaže na nedvom- no visoko stopnjo zanesljivosti obrav- navanih vidikov in dilem, stekajočih se v vidik avtopoieze. Opogumljeni želimo stopiti še korak dlje: Opisani koncept avtopoieze, katere- ga temeljni pojem so relacije (razmerja), je očitno prav tako uporaben tudi na po- dročju socialnega dela, saj tudi ta v svo- jem značilnem pojmu »pomoč drugega« v sebi implicira nič drugega kot medsebo- jna razmerja med ljudmi. Iz tega izhaja, da se lahko ob avtopoiezi konceptualno bogati tudi stroka/disciplina socialnega dela. Vse to na svoj način potrjujejo tudi raziskovanja tematiziranja kategorije de- lovnega prispevka s pomočjo izvirne me- tode sekvenčne analize, ki je skladno z bistvom fenomena organizacije, skritim v razmerjih.