IZHAJA MESEČNO - CELOLETNA NAROČNINA ZNAŠA 15 DIN NAROČA SE: PROSVETNA ZVEZA V LJUBLJANI, MIKLOŠIČEVA 8
ŠTEV. I.	JANUAR	LETO XX.
Častnemu predsedniku PZdr.il.Morošcu
Zdaj si legel, voditelj in učitelj naš in naš prijatelj, v slovensko zemljo med može, ki so v minulih časih budili slovensko rodoljubje, mislili slovensko misel, oblikovali slovensko besedo, peli slovensko pesem, utrjevali slovensko narodno zavest, napovedovali slovensko svobodo in se borili zanjo. Tebe pa je božja Previdnost izbrala, da si svoj narod popeljal v svobodno narodno državo, in Te postavila na visoka mesta, kjer si mogel svojemu narodu pridobiti ali podeliti vse prosvetne ustanovo, vse do najvišjih, ki so narodu potrebne za samobitno življenje in duhovno rast.
Slovenske katoliške prosvetne organizacije, splošne, mladinske in stanovske, se hvaležno spominjajo vsega, kar si za ljudsko pro-sveto storil v več ko štiridesetih letih, od dni, ko si kod mlad duhovnik po Štajerskem snoval inladeniške in dekliške zveze, ustanavljal izobraževalna društva in prvi opozarjal na vzgojni pomen telovadbe za mladino, pa do zadnjih let, ko si kot minister za notranje zadeve zadušenima Prosvetnima zvezama velel, naj zopet zadihata, in našim fantom in dekletom odkazal prostor na soncu in ko si prav do zadnjih dni naše prosvetno delo podpiral z modrimi nasveti in darežljivo roko.
Koder si hod'1, koder si delal, si sejal kalivo seme. Ta Tvoja setev mora obroditi mnogoteren sad.
Z vztrajnim in nesebičnim delom za vero naših očetov, za slovenski narod in njegove svetinje, za jugoslovansko državo in nje veličino Ti bomo postavili živ spomenik, Tebi, ki si nam bil in nam ostaneš svetal vzor delavca za pravi in trajni narodov blagor.
Uživaj mir v Bogu, med nami pa bo neizbrisen Tvoj spomin!
Univ. prof. dr. Fr. Lukman.
Dr. Anton Korošec
Države Jugoslavije zidarju, Kodov slovanskih sprtih zbliževailcu. A sloge vseh Slovanov oznanjalcu. Neutrudnemu svobode nam čuvarju.
Trpinov vseh zaščitniku, klicarju, Očetov dediščine izvrševalcu, Najboljšemu želj naših poznavalcu. Ki ljudstvu le je živel in oltarju.
Otrpnilo srce je... Vsi drhtimo... Razjokani, zagrnjeni v črnino, Obupani v bodočnost zdaj strmimo...
Šel je od nas. Zapustil nam edino. Edino prošnjo je. naj vsi živimo. Cel narod: »Za Boga in domovino!«
Ob smrti dr. Antona Korošca
Fran/o Neubauer
Čez sneg im led je zakričalo kot jata črnih, groznih ptic! Saj ni mogoče! — zavrnili najstrašnejšo smo vseh novic.
Ni mrtev vzkliknila je tuga ko je do nas prodrla vest, besede iste ponovila neznosna v srcu je bolest!
Resnica je! tako dejala ledena je koščena smrt, visoko stal je, zdaj leži pa od moje sile bled in strt!
Ne čakajte, — zastonj so upi! Nič več med nami ga ne bo! Tako je dokončala starka in dalje je odšla s koso.
A mi smo v črno se zavili, iz prsi nam ni hotel jok in stali smo okamenjeni kot brez očeta trop otrok!
Kam zdaj naj gremo zapuščeni?! Naj hladna smrt odgovori! Se ti ne smili domovina? Odgovora pa bilo ni!
Umolknili smo in sklenili vsi krčevito smo roke in dvignili jih proti nebu. ko krvavelo je srce.
\oditelja ni več med nami! Tako ne bo nas vodil drug! Ti bil po svetu vsem ugleden, časti si poln bil in zaslug.
Naj On, ki neumljiv je v sklepih, plačuje ti nebroj dobrot, On. ki ne zapusti nikogar, usmili naj se nas sirot!

Gospod Korošec
F. S. Finžgar (Obsmrtna meditacija.)
Morje besed je zagrnilo pokojnega truplo. Bile zapisane, bile govorjene. Bile tople, iskrene, polne prepričanja, pa bile tudi cingljajoči zvončki iin — le povejmo — tudi besede, čeprav le izgovorjene, pa polne zelene zavisti, umazane laži, kakor jih more poroditi samo poulična kvanta. Ali naj iz tega plazu in plaže stopi pred nas nezlagani lik, pravo obličje moža, ki je po sodbi najvel javnejših oseb naše krvi pošteno zaslužil, da počiva v slovenskem, čeprav tako skromnem Pan-teonu? Človek je vesel in žalosten, poln bridkosti in upravičene togote nad tistimi, ki planejo po mrliču s klevetami. S silo se človeku vriva v roke pero, da bi skušal odgrniti piravi lik pokojnega. Zdi se, da ga imaš na dlani, da se z njim pogovarjaš, kakor nekdaj v življenju. In vendar se ti vise izmota in izmaliči, da se zaveš svoje nebogljenosti in si govoriš: Molči! Take obraze pravično odgrne šele zgodovina. In zaradi zgodovine naj bo prav za prav vse to moj molk, iz katerega utegne zgodovina izluščiti zrnce zase.
Osvajalec
Modrijan si. R i ješ v nespoznano temo, se viješ skozi zanke, ki se ti ob razpletu vnovič zapletajo in dražijo tvojega duha, da išče in išče... Učenjak si, da razbiješ atome in molekule, jih spet spajaš v strupe in razstrelivo, ki z enim udarom ruši palače v razvaline... Dober si, da niti nitke ne upaš pretrgati v mreži pajku. ko samotno razmišlja nad tvojo glavo... Vsak si hvale in spoštovanja vreden, toda politik nisi. Danes, ko vsak sodoben člov ek politizira, ko visak vse najbol je ve in zna, ko že otroci svet popravljajo, ko modri in hladni dokazi trkajo na gluha ušesa, danes politiku nič ne koristi učenja-karska miza in nočno bedenje; politik mora osvajati srca. To so vedno zahtevale ljudske množice, danes še tem bolj. In če so množice tvoje, jih
lahko napajaš iz čaše najsvetejših resnic, pa jim lahko točiš tudi strup. Pile ga bodo. I11 Korošec je imel čudoviti dar osvajanja. Ta dar se ne da pridobiti. Dan ti je — ali pa ti ni dan. Že v zorni mladosti je osvajal. Dijaštvo se je zbiralo okrog njega, vsaka vrata so mu bila odprta; kamor koli je prišel, povsod je zavladala vedira ljubeznivost, prisrčnost in tisto zaupanje, za katerega ni nobene šole, kako si ga moreš pridobiti. Dobro se še spominjam, čeprav je preteklo že štirideset let. kako sem se sešel z njim prvič v Selcih nad Škof j o Loko. S Krekom sta šla skozi vas — in smo se srečali. Obstal sem, pogledala sva se, si stisnila roke in nikoli več se nisva razšla. Ko smo šli skozi vas, je pred ponosno kmečko hišo stalo dekle na pragu. Krek jo veselo pozdravi in ji pokaže Korošca: »Vidiš, Micka, to je pa gospod Korošec.« Dekle je za trenutek obstalo, se zazrlo v njegove oči. v njegov smehljajoči se obraz, nato pa z naravno in preprosto dekliškost jo. v kateri ni laži, vzkliknilo: »Ho, vi pa morate dobiti en moj nagelj!« Skočila je k oknu in z rdečega slapa odbrala najlepši cvet za Korošca. Malenkostna prigodbica, in vendar zgovorna dovolj. lak je bil. itak dar je imel in je osvajal med fanti, med delavci, med kmeti, pa tudi na parketu, naj je bil cesarski Dunaj ali kraljevski Beograd. Darovi so mnogoteri, a ta dar. sodim, je za javnega delavca predragocen kapital. Korošec ga ni zakopal. Kdor je sodeloval na shodih za majniško deklaracijo, kdor je opazoval Korošca, kadar se je mogel udeležiti kakega tabora, ume, kaj pomeni politiku osvajanje.
Slovenec
Koroščeva mlada leta spadajo v prelepo dobo živega slovenskega čustvovanja, ki je danes, žal, vse preveč ohlajeno. Kdor je to našo dobo preživel, hitro doume, zakaj je Korošec
s svojimi pri jate! j i-dijaki z lastno krvjo podpisal prisego zvestobe slovenskemu narodu. To prisego je držal do podrobnosti natančno in se ni ustrašil največjih žrtev. Ko so na Dunaju iskali skrivnih stikov z antanto in je mnogo pomagal dr. Prijatelj s tem, da je po knjigah iz dvorne dunajske knjižnice, ki jih je pošiljal \ Švico, vodil tajno korespondenco, je Korošec zahteval od vseh sodelavcev, da so 11111 izročili vsak spis. ki je bil za vlado kakor koli sumljiv. Te spise je imel skrite in zaklenjene v svoji miznici, češ vi imate družine, če koga obesijo, naj obesijo mene. lako je Korošec tedaj zares za svoj narod hodil nekaj let vedno v senci vislic. Spominjam se, da sem ga obiskal, ko je bil notranji minister in sem mu očital, da bi to in 'to moralo biti drugače. »O, vi politični otročiči. ki mislite, da ima Slovenija 10 milijonov prebivalcev! kako preudarno moram ravnati, da dosežem, kar dosežem. In če priborim drobtino vam. jih pride celo krdelo z juga in vsak hoče kar cel hleb.« Priznajmo, cla smo ga mnogo kritizirali, pa je redno prihodnost dokazala, da je imel prav. Ko sem ob pr.ičetku sedanje vojske pisal dolgo pismo poslaniku Iz. Cankarju v Argentino in 11111 še tudi o marsičem potožil, mi je med drugim kratko odgovoril: »Zaupajte! Slovenstvo je v varnih Koroščevih rokah, zunanja politika pa vseskozi odlična. Poslanik zunaj v svetu je razsojal veliko bol j trezno in jasno kakor mi doma. Verjel sem 11111: vsi uspehi, danes dobro vidni, potrjujejo, cla je sodil pravilno. kdor jih ne vidi. je slepec, kdor jih taji, je lažnik.
Gospod
Sodobni ljudje gospoda sovražijo. Demokratičnost je že vse premalo. Splesti se mora popolno tovarištvo. Vsi enaki! Zato boj oblasti 111 oblastnikom, boj avtoriteti, boj vsakemu, ki zasluži nekaj dinarjev več, ki ima nekoliko gorkejšo suknjo. (S tem ne mislim boja zoper resnične socialne krivice!) Proč torej z »gospodi«!
Ali nismo smešni? še nikdar na
svetu ni bil tak beg pred ročnim delom. beg z umazane« grude, še nikdar tako hlastanje po gospoščini« ko danes. In vsi tisti, ki preganjajo gospode«, žele samo to. da bi bili vsi in najprej sami gospodje in gospe. Tišče
—	vede ali nevede — zaradi resničnih ali umišljenih ponižanj izpod ene oblasti pod drugo in ne verjamejo, da se nam utegne zgoditi kakor Izraelcem. ki so hoteli izpod ene oblasti, ki jih je tepla s šibami, pa so prišli pod drugo, ki jih je tepla s škorpijoni. Človeški rod je bil. je in bo do konca tak. da potrebuje in zahteva zvončarja. črednika. pastirja, voditelja. gospodarja — gospoda. To vsak politik dobro ve. naj je kjer koli na okrogli zemlji. Naj množico tisočkrat pozdravlja z bratci in sestricami, s prijatelji in tovariši, ve sam in vedo vsi. da jim je vendarle gospod. Za politika to spoznanje ni napaka, je rajši vrlina, lo vrlino je imel tudi Korošec. Biil je vladar, strog, neizprosen. Bil pa je neizmerno previden, da
gospoda ni nikoli slekel po nepotrebnem. Naj je bil še tako ljub, prijateljski. skromen, darežljiv, naj je bil v uradu, med političnimi zaupniki
—	kjer koli: bil je gospod. Celo v zunanji formi je. skoraj bi rekel, do ničemurnosti pazil na 'lo. Naj je bil s krivčki za klobukom, naj je bil v kaplanskem talarju ali v svečani obleki za na dvor, vedno je bil gospod. ( lovek. ki je poznal človeka.
Strankar
Strankarslvo. strankarji in stranke —• vse to je starodavna pesem, ki bo prepevana do konca sveta. Vsaka stranka ima zveste člane, tako zveste, da jih ne prekreneš za vse na svetu. Stranka je svojevrstna religija, zanjo žive, delajo in delujejo, trpe in se žrtvujejo, tudi umirajo. Stalin je strankar, ki ga strašna pot skozi udarce puškinih kopit, da se je zgrudil kot nezavestna kepa krvega mesa, ni premaknila. Vsaka stranka pa ima razen zvestih tucli prisklednike in za-plečnike. Vsa ta drhal zelo tanko voha, kje je danes svatovščina in kje bo jutri pojedina. Vsak politik s temi
računa, samo računa, samo šteje jih in jih nič ne tehta. Vsak vodilni politik pa se mora obdati s prepričanimi, načelnimi, zvestimi, vdanimi in pripravljenimi na vse. Če ima te. ve dobro, da bo zmagoval, ker ve, kam se bodo nagnili zaplečniki. Korošec je bil stramkar, sicer bi ne bil politik in državnik. Ni bil pa navaden in le strankar. Bil je rojen stranka r-vodi-telj. vajd, vojvoda. Njegova krščanska vernost (bila je kljub bogoslovnemu doktoratu otroško preprosta) mu je ob Krekovem prijateljstvu in ob Krekovem socialnem gledanju na človeško družbo izkristalizirala temeljna načela za javno delovanje. Zaupal je načelom brezpogojno, zaupal svojim zvestim iin zato ob najhujšem ponižanju ni za trenutek okleval in zdvo-mil. Ko sva se na livarn na samotni, iz morja štrleči skali dolgo pogovarjala, mi je rekel: »Politika, če je načelna, zdrava in poštena, mora znati potrpeti in čakati. Strankar j i, ki ne znajo potrpeti, pretrpeti in čakati, so slabi, iti že niso več zvesti. Zmagujejo pa samo trdni in zvesti.« Kljub strankarski opredeljenosti pa je bilo v njem dovolj pravične širokosrčno-sti. Ni tehtal samo svojih, tehtal je tudi nasprotnika. Vsako pozitivno delo. zlasti znanstveno in kulturno je visoko cenil, ne da bi malenkostno izpraševal: »Ali je avtor .naš'?« Kaj-krat sem ga občudoval, kako je le utegnil ob vsem političnem trušču tako skrbno zasledovati vse važnejše slovensko znanstveno in kulturno delo. Prav ta njegova široka razgledanost je bila povod, da drobne domače prepirčke ni imel za tragične. Vedel je, da rast slovenskega naroda poganja iz vseh njih in vsakega klenega pridelka je bil vesel, ker je z njim razstel ugled Slovenije, ki jo je tako ljubil.
Jugoslovan
Ko sem še tik pred majsko deklaracijo govoril s Korošcem in poizvedoval, kako je s tedaj še tako živo trialistično misijo (da dobimo južni Slovani v Avstriji svojo skupno državo) me je pomembno pogledal in rekel: »Naša skupna država bo segala
do Bitolja.« Nato je dal prst na usta in me zapovedoval no pogledal: Molči! Ne bom razmišljal o n jegovem jugo-slovanstvu. Naj ga razodene kraljevska beseda.
Ko je bil na livarn interniran, je glavarstvo sporočilo vladi željo, da bi Korošca premestili kam drugam, češ da tu ni varno. Mimo Ilvara vozijo laški pa miki in minister Korošec bi utegnil nekega dne zlbežati v Italijo. Ta glavarjeva želja je seveda prišla tudi do pokojnega kralja Aleksandra. Kral j se je od srca zasmejal in odločil: »Bedak veliki! Poznam dobro svojega Korošca in vem, da mi nikoli ne uide v Itali jo. Je preveč Jugoslovan!« Vsak drug dokaz je odveč in z njim so vse grde klevete, naperjene v smer miselnosti livarskega glavarja, za vselej izpodbite.
Pripravljenost
Ko je bil Korošec v strogi opoziciji, prav tedaj, ko se je naglašala slovenska avtonomija, je prišel za tri dni v Ljubljano. Vlada iz Belgrada je naročila tukajšnji policijski direkciji, naj z vso skrbjo zavaruje Korošca. Zaznali so naklep, da ga hočejo v Ljubljani ubiti (pa ne Slovenci!). Policijski uradnik se je obrnil do mene in me naprosil, da naj skušam vsako njegovo pot poizvedeti in policijo obvestiti, da ga tajno spremlja in varuje. Bil sem res tri dni za skritega detektiva. Pred Koroščevim vhodom v Belgrad sem ga obiskal in mu vse to povedal in 11111 obenem razodel policijsko naročilo, da mora pri posebnem vhodu na kolodvoru iti v vlak. Skrbno sem ga opazoval. Za hip me je bistro pogledal, nato dalje pospravljal svoje stvari za na pot in rekel: »Verjamem, kar si povedal. V Beilgradu bi se me ne upali napasti, zato so si izbrali Ljubljano.« — »In nisi nič iznenaden?« — »Čemu bi bil? Moj poklic je tak, da moram biti vedno pripravljen. Na Dunaju sem se naučil. — Kje pa vstopim na vlak. mi ne bo nihče ukazoval. Tam skozi poj dem, kjer pojdejo drugi ljudje.« -— »ln oporoka ob tej večni pripravljenosti?« — »Je nimam in je ne bom
delal. Saj nič nimam. Kar pa dobim, razdam v življenju.«
Poslovil sem se, ker s« mu povedali, da ga voz čaka. Odpeljal se je v odprti kočiji skozi sredo Ljubljane. — Pripravljen vedno na vse.
Dr agi prijatelj! Nenadoma, a pripravljen isi legel k večnemu pokoju. Saj nisi mogel drugače. Taka je pač usoda našega trdega slovenskega naroda. I udi Čop je padel nenadoma, Prešeren vse prezgodaj, prezgodaj Ivan Cankar, nenadoma Krek. nenadoma Jeglič in sedaj še ti. Nihče se ni utegnil le za časek oddehniti po
trudnem življenjskem delu. Na bojnem polju truda in znoja vas je požela smrt. \ vrtičku miru, v Navju. v našem Panteonu počivaš. Tvoja duša se pogovarja z možmi, ki so zidali stavbo našega naroda, (udi ti si bil zidar in stavbenik za rast in svobodo svoje Slovenije in naše države. Le potrpi — saj si nas tako učil — tvoj prijatelj Krek in Cankar in drugi, ki so vredni ljubezni in hvaležnosti naroda, pridejo za teboj, da boste v hramu slave molčeči zgovorno učili potomstvo:
Kako je treba ljubiti domovino.
Važne naloge naše ljudske prosvete
Kadar se po svetu godijo take stvari, kakor se dogajajo danes, tedaj mislijo zlasti ljudje z ozkimi prsi in z motnimi pogledi, da je prišel njihov čas in da se morajo postaviti v prvo vrsto obnavljanja vsega starega, ki da ne velja: begajo med ljudmi in po deželi in oznanjajo, kjer le morejo, da je prišel nov čas in da je treba vsemu tujemu iu nenavadnemu odpreti vrata na sitežaj. listi, ki misli, da je pesnik, pa je le navaden agitator, se razkorači v takem svojem nepristnem spoznanju celo tako daleč, da zapiše ali zagrozi, da bo po sedanjih pretresih vsega konec in da bo sledil zadnji in končni obračun za vse, kar leze in gre po svetu.
Jako se šopirijo le tisti, ki so se na tujem naučili sumljive učenosti. Naš človek, ki se bojuje in otepa z našo zemljo iz roda v rod in iz desetletja v desetletje, je mnogo bolj skromen pri svojih zaključkih. Ker je skromnejši, tudi ni tako domišljav in ima v sebi zelo mnogo velike in močne vere v svoj rod in v svojo moč, ki ga veže na njegov kos zemlje. la zdravi in vedro razpoloženi rod je bil tisti, ki nam je ohranil najlepše zaklade naše narodne samobitnosti, in ta rod je bil večinoma tisti, ki je v zadnjih desetletjih pravilno zagrabil za tista sredstva, ki so ga v preteklih desetletjih ohranila zdravega in trdnega na njegovi zem-
lji. Med glavnimi temi sredstvi pa so bila: naše zadruge, naše ljudske prosvetne organizacije in stanovske zve-zekmečikegastanu in našega delavstva.
Zadružništvu je naše ljudstvo dalo čisto ljudski značaj
Glavna velika opora našemu rodu v desetletjih ob začetku našega stoletja in ob koncu prejšnjega stoletja so bile naše zadruge. Zadruge pa med našim podeželskim ljudstvom niso bile samo samoobrambne organizacije, ampak so bile obenem tudi velika in lepa šola za gospodarsko in politično vzgojo našega naroda. Glavno dejstvo pri velikem iu srečnem razvoju našega zadružništva pa je v tem. da se je naše ljudstvo zadružništva tako prijelo. da je iz njega napravilo čisto svojsko slovensko gospodarsko gibanje. Pri tem se je pokazalo, da si je zadružništvo pri vsakem narodu izbralo svojo pot udejstvovanja. Pri nas na Slovenskem je bilo zadružništvo prvo veliko socialno gibanje in tako je tudi še danes. Pojmovanje o občestvu, ki nas ne veže samo v duhovnem ali političnem smislu, se je uveljavilo tudi na socialnem polju: nikjer namreč ni bilo pojmovanje o povezanosti socialnega občestva tako izvedljivo, kakor v zadružništvu.
Danes se med nami širijo prerokovanja, ki skušajo drugod iskati neke zglede za organizacijo občestva — ko-
lektiva. Toda v teh oblikah morajo ti ljudje iti tako daleč, da zatro v ljudeh ali pa v celem narodu smisel in nagon za svobodo. Zadružništvo pa v svojem občestvu poslavlja za pogoj svobodo svojih članov. Ta svoboda je omejena po socialnih obvezah itn dolžnostih posameznih članov. Nikjer ni bila tako kakor \ zadružništvu uresničena zamisel o pravi socialni svobodi. \ sedanjih razmerah in okoliščinah nam torej ne bo treba segati daleč okoli za novimi »vzori«, morali bi znati le našim zadrugam dati se več duha občestvenosti in skupne socialne in narodne povezanosti.
Socialna vzgoja in ljudske prosvetne organizacije
Sedaj v zimskih mesecih bodo naši prosvetni domovi bolj polni, ko pa so mogoče bili prejšnje čase. Pri nas je mir, vsi se lahko posvete svojemu delu. kadar pa je čas za kulturno ali prosvetno prireditev v okraju, tedaj pa je treba zato tudi temu posvetiti več časa, kakor doslej.
I o pa je potrebno zlasti zaradi tega. ker je treba našim ljudem najprej razložiti veliko resnico, da ni na mestu nobena črnogledost in da moramo z veliko vero in ljubezni jo gledati v svojo bodočnost in na tisto, kar si ustvarjamo za svojo bodočnost. Pri tem pa se moramo nasloniti samo na tisto, kar že imamo in kar smo si znali sami ust variti in ohraniti. Po naših prosvetnih večerih in prireditvah moramo utrditi prepričanje, da je potrebno tisto, kar smo si ustvarili na gospodarskem, političnem in prosvetnem polju, še Ibolj gojiti. Vse to. kar je bilo ustvarjeno, je resnično naše in je naše zlasti zaradi tega. ker smo si po desetletjih vse to tako lepo zgradili in uredili. Nov čas prinaša nad ves naš narod v celoti nove naloge, te naloge pa moramo znati spoznati, doumeti in jih prepojiti s svojimi vrednotami po tistem, kar že imamo.
Zato bomo morali sedaj spoznavati nove naloge zadružnega delovanja med nami. Zadruge bodo v novih razmerah morale igrati še večjo vlogo,
kakor so jo do sedaj. V nekem oziru je naša dežela majhna in hitro pregledna in ni je skoraj fare ali občine, kjer bi ne bila vsaj ena zadruga. Veliko Obnovitveno in uspešnejše ter učinkovitejše socialno delo se bo dalo zato v veliki meri izveslti po naših zadrugah.
Nove razmere pa zajemajo s svojimi nalogami vsega človeka in ne gledajo samo na njegove socialne potrebe. Zato bi poleg splošnega ljudskega prosvetnega gibanja, ki naj ima socialno smer. morala delovali tudi stanovska izobrazba.
Stanovske organizacije in stanovska prosveta
Vled nami deluje že mnogo stanovskih organizacij in zvez. Številne med njimi že izdajajo svoja lastna strokovna in prosvetna glasila ter skr.be za izobrazbo svojih članov in pripadnikov tako. kakor to posameznim stanovom najbolj odgovarja. Glavni stanovi imajo že svoje stanovske Zbornice in te zopet skušajo svoje člane po svojih virih Obveščati o vsem. kar bi bilo za vsak stan najbolj primerno in važno za njegovo obrambo, zaščito in prospeh.
Po prosvetnih domovih in po predavanjih so bo tako to zimo mnogo storilo za našo socialno in narodno omiko. Kdor ne bo mogel v domove ali na predavanja, ga bodo dohitela strokovna stanovska glasila ali okrožnice. Iz vsega tega bo vsakdo med nami sproti lahko spoznaval, kako važni so It,isti dogodki, ki skušajo vplivati tudi na potek našega življenja in obstanka.
V vsem tem se že nekoliko lahko vidi, da se z resnostjo časa povsod opaža povečano delo in pospešen trud za vse naše pravilno usmerjanje. Iz preteklosti smo si že rešili okvir vsega našega delovanja in udejstvovanja. V ta okvir moramo znati samo ob našem času dati sodobno sliko s svojo vsebino brez tujih navlak.
Velika slika dr. Antona Korošca ■nora viseti v vsaki dvorani Prosvetnega društva.
Društva — vaš visoki poklic
I. K.
Prosvetna društva se imenujete. — »Prosveta« — to pride pač od besede »svetiti«, »svetloba«. Svetlobo hočejo prosvetna društva prinašati in širiti.
Svetloba — ika'ko si nam draga! Tema in noč — kako neprijetna! Kjer moremo, jo preganjamo. Da jo preganjamo. prižigamo luč. In če je več luči, bolj razsvetljeno, lepše se nam zdi.
Brez svetlobe pa ne le nič ne vidimo, ampak tudi nobenega življenja ni. Vse mirltvo. Sončna goirkota in sončna svetloba — oboje je potrebno, da življenje zaživi. Oboje preganja temo, prežene zimo in mraz, prinese pomlad, vzbudi zelenje in cvetje, rodi sadove.
Ivako blagode jna je moč sonca, njegove svetlobe in gorkote!
Društva prosvetna — vi imate širiti svetlobo, duševno svetlobo po slovenski zemlji.
Ali mar ni že dosti svetlo pri nas? Oh, koliko je še teme! V temi se rodi razna golazen, nagnusna. strupena. V duševni itemi pa razne pregrehe, zločini. Nevednost je mati pregreh.
Koliko je teine med našim ljudstvom glede pijače! Treba je ljudem oči odpreti, ker so slepi, slepo zaverovani v alkohol. Ta jim je vir vse sreče, vir zdravja in moči, višek veselja. Malik. kateremu žrtvujemo vse. Ljudje potrebujejo pouka: kaj je na alkoholu in kaj ni. »Resnica vas bo osvobodila,« je rekel Kristus. Ta beseda velja tudi tukaj. Resnica pa je. da malo pijače dobro dene: moči pa ne daje in zdravja ne pospešuje, marveč ga izpodkopava: ne daljša življenja, ampak ga krajša: povzroča nešteto prezgodnjih, nesrečnih smrti.
Društveniki, vi morate biti najprej o tem sami poučeni, prosvetl jeni: potem pa to luč prižigajte tudi drugim!
Letošnje leto bodi posvečeno temu pouku! Vsako društvo naj ima v teku leta predavanje o alkoholizmu! Predavatelj pride iz Ljubl jane. Kjer želite skioptične slike, jih prinese s seboj. Pišite samo eno dopisnico ali mi »Prosvetno zvezo« ali na »Društvo treznosti« v Ljubljani.
\ temi se rodi nemarna golazen. V pijanosti pa vse mogoče nerodnosti. Poleg pijančevanja je med našim ljudstvom razširjena in razpasena razuzdanost vsake vrste: preklinjcva-nje. kvantanje. surovost, pretepi in poboji, ki so nam v sramoto. Zoper vso to nedostojnost se je ustanovila poleg »Društva treznosti« »Liga dostojnosti«. Tudi v tej so prosvetna društva poklicana, da sodelujejo.
Člani naših društev naj bodo pionirji v delu za treznost in dostojnost! Štejejo naj si v čast, da se jim to delo poveri in naj ga častno vrše! S tem bodo širili res prav prosveito, resnično kulturo in vršili občekorist-no. apostolsko delo. Sprejmejo naj to v svoj program in sicer kof eno najvažnejših točk svojega programa! Potem bodo zaslužila ime prosvetnih društev v najboljšem pomenu. Posvetila bodo v najbolj temne kote naše Slovenije, kjer se pase vsa nesnaga. Človek raste s svojimi višjimi cilji, pravi pregovor. Tudi naša društva bodo zrasla s tem lepim ciljem.
Ta. prosvetna društva, je vaš visoki poklic.
Predvsem pa se čim prej priglasite za treznostno predavanje! Zdaj pozimi je čas za to.
Društveni obzornik
Stranje	trodejanko »Pri kapelici . Obisk je •Spet se je nabralo nekaj drobiža,	bil kar povoljen in zadovoljiv. Igralki ga hočemo oznaniti našemu bliž-	ci so za naše razmere še dosti dobro njemu svetu. Na prvo adventno ne-	rešili svoje vloge. Imeli smo tudi Mi-deljo je Prosvetno društvo uprizorilo	klavžev večer. O nastopu Miklavža
ima kronist to svoje mnenje, da Miklavž spada bolj med družinske praznike, kakor pa v društvene dvorane.
Št. Gotard
\ nedeljo H. decembra je imelo tukajšnje Prosvetno društvo redni letni občni zbor, ki je ob polni udeležbi lepo uspel. Po končanih poročilih odbornikov so bile volitve. Članstvo je poverilo bodoče delo dosedanjemu odboru. Za zaključek so nas naši igralci razveselili z burko »Lažni zdravnik«. Želimo, da se naše vrste še ipomnože, v čast božjo in korist naroda!
Kamnik
Kamniško prosvetno okrožje ima \ nedeljo 12. januarja 1941 v Grobljali ob 9 dopoldne občni zbor. Vsako prosvetno društvo naj pošlje tri ali vsaj dva svoja zastopnika in to zanesljivo, ker gre za zelo važne zadeve. Vabimo tudi vse čč. gg. duhovnike, da se osebno udeleže občnega zbora ali pa sporočijo svoje želje in predloge po svojih zastopnikih! Ker čakajo v novem poslovnem letu naše okrožje velike naloge, ne sme biti nobeno društvo brez zastopnikov, da bomo delali skupno po geslu: \ slogi je moč!
Dob
15. decembra se je vršil občni zbor našega Prosvetnega društva, ki je bil posvečen tudi spominu našega velikega voditelja dr. A. Korošca. Ogromno delo. ki ga je izvršil za narod in za državo, zlasti pa še ljubezen, ki jo je izkazoval naši prosvetni organizaciji, nam nalaga dolžnosit. da ga ohranimo v hvaležnem spominu. Iz poročil je bilo razvidno, da se je vršilo več prireditev'. Pripravljajo pa dve igri: eno odrasli, drugo mladina, katero bo treba čim bolj pritegniti k delu. Razveseljiv napredek je pokazala kn jižnica, ki se je v zadnjih letih pomnožila z raznimi novejšimi deli. Tudi v bodoče se bo Ito po možnosti nadaljevalo. Izposojenih je bilo lotos še enkrat toliko knjig kot lansko let. Tudi poročilo dekliškega krožka je pokazalo, da so se dekleta živahno udej-stvovala. Na občnem zboru so bili podani tudi nekateri koristni nasveti za
delo a' bodoče. Ob zaključku pa so se navzoči razšli s tiho željo, da bi novi odbor zaključil svojo poslovno dobo v boljših razmerah, kakor pa danes vladajo v svetu.
Št. Vid pri Lukovici
Naša otvoritvena predstava v novem Prosvetnem domu: M oš ko v »Henrik. gobavi vitez« je prav lepo izpadla. Na sveti večer in na dan sv. Štefana je bila velika dvorana in galerija natlačeno polna. Igralci so svoje vloge res odlično rešili. Če bodo ostali na tej višini, se ni bati. da bi kedaj igrali pred prazno dvorano. Hvaležni smo jim za njih trud in požrtvovalnost. Prav tako bodi izrečena zahvala vsem vrlim rediteljem, ki so takoj od začetka pokazali, da bodo kos svoji težki nalogi. Zahvalimo se tudi vsem drugim, ki so pri prireditvi na ta ali oni način pomagali, da se je vse v redu izvršilo.
Križe
»Henrik, gobavi vitez« je naslov božični igri. ki jo je uprizorilo Katoliško prosvetno društvo na svelti dan 25. decembra ob 5 popoldne v dvorani Križkega doma.
Kovor
\ letošnjem letu si je Prosvetno društvo dogradilo nov igralski oder. ki je opremljen z najmodernejšo razsvetljavo. novimi kulisami, zastorom iu vsem, kar je za ličen oder potrebno. Prostorno jo izdelano novo poslopje, pa tudi stara dvorana je nekoliko večja. V nedeljo 29. decembra ob 3 popoldne je bila otvoritev letošnje igralske sezone s krasno tragedi jo Pozna pomlad« v petih dejanjih.
Žiri
Proslava I. decembra se je prav lopo izvršila v novem Prosvetnem domu v Žireh. Nastopili so mladinski, ženski in mešani pevski zbor in navdušili občinstvo z izbranimi točkami, v katerih smo se spomnili naših bratov za mejami. V Jalenovi drami Bratje« smo obujali trpke spomine na boje za Koroško. Slavnostni govor pa je izzvenel v klicu, da je le v domovini naša rešitev. Zato bodi-
mo Bogu hvaležni za svobodo, katero že toliko narodov in držaV pogreša, hvaležni Bogu za mir, ki ga še uživamo. dočim že okrog nas vsepovsod divja vojna. Z vso odločnostjo Obsojamo tisite hlapčevske duše. ki se ogrevajo za tuje misel nosti. Suženjski ljudje so to. ki z vsako besedo dokazujejo, da svobode niso 'vredni. Dvorana je odmevala ploskanja in navdušenja.
Gorice
Pred kratkim se je vršil ob veliki udeležbi občni zbor Prosvetnega društva, ki je potekel zelo živahno. Pred občnim zborom nam je z lepimi besedami in s skioptičniuii slikami pokazal izseljenski duhovnik g. Švelc življenje Slovencev v Franciji. V drugem delu nam je orisal potek preganjanja. ki ga je doživel v Franciji, kjer je bil osumljen kot vohun. Ker je bila ravno izseljenska nedelja, se je v prvih besedah spomnil tudi naših izseljencev.
Mekinje
Fantovski odsek in Dekliški krožek sta priredila 8. decembra v Društvenem domu zanimivo akademijo, ki je obsegala 15 točk. med temi več simboličnih vaj. — V torek 10. decembra ob 8 zvečer nam je istotam s pomočjo skioptičnih slik predaval g. p. Preac D. J. o 400 letnici jezuitske družbe. — Nekaj posebno prisrčnega je bila proslava našega izedimjenja, ki jo je 1. decembra ipo večermicah izvedla mladina naše ljudske šole pod vodstvom upravitelja g. Malešiča v Društvenem domu.
Trzin
Društveno življenje v I rzinu prav lepo napreduje. Prosvetni večeri in druge prireditve se vrše v šoli. ker za enkrat ni na razpolago drugih prostorov. Proslava I. decembra je odlično uspela. Vso prireditev je aranžiral neumorni delavec, ljubitelj in ipravi vzgojitelj naše mladine, šolski upravitelj g. Alojzij Intihar. Tudi udeležba je bila velika. Pravi patriotizem se spozna le po dejanjih. Miklavž je obdaroval vse otroke Marijinega vrtca, 120 po številu, torej sko-
raj vse trzinske otroke. Saj so le redke izjeme tistih otrok, ki iz kakršnega koli vzroka niso v Marijinem vrtcu. Nad vse odlično je izpadla proslava v čast Brezmadežni 8. decembra. Za otroke je bila proslava ob 4 popoldne, za odrasle pa ob 7 zvečer. Najbolj ljubek je bil gotovo tisti prizor. ko je nastopil Jezušček z angelci iu Marijo: »Rože za Marijo« in so ga morali ponavljati. »Vitez naše ljube Gospe« v režiji dr. Bajca je prav tako močno segel vsakomur do srca.
Velesovo
V sredo 4. decembra zvečer je bil v dvorani prvi prosvetni večer. Vabilu se je odzvalo lepo število faranov. Predaval je župnik g. J. Črnilec o komunizmu in njegovih zmotah. Z nazornimi besedami, v ines je vpletel razne šale, je tolmačil zmote komunistov, da so ga navzoči ves čas napeto poslušali. Nato je govoril zdravnik g. dr. J. Bohinc o sedanjem položaju v raznih evropskih državah.
Vodice
Pred kratkim smo imeli naš prvi prosvetni 'večer. Uspeh tega večera je bil popoln, saj se ga je udeležilo približno 350 članov Prosvetnega društva in drugih naših ljudi. Cerkljanski gospod župnik je lepo pokazal zmoto današnjega časa — komunizem in v domači besedi povedal o vseh nesrečah, ki jih rodi ta satanova organizacija. G. tir. Bohinc pa je naše ljudi nekoliko seznanil z evropskimi državami.
Tunjice pri Kamniku
Naše Prosvetno društvo je imelo 24. novembra svoj občni zbor ob zadovoljivi udeležbi. Poročila niso bila dolga, ker je bila zadnja poslovna doba kratka'(od 10. III. 1940) pa tembolj jedrnata. Izvoljen je bil dosedanji odbor, uredila se je končno tudi zadeva lastništva društvenega premoženja. Po vpisu novih članov je predsednik zaključil občni zbor z željo. da bi vsi člani naših organizacij prav razumeli sedanji čas, ter s podvojeno silo prijeli za delo, sebi. ožji in širši domovini v čast in korist. Se-
danje lepe dneve prav pridno uporabljajo naši fainltje in dekleta pri pripravljalnih delih na stavlbišču »Našega doma«. Še pozno v mesečne večere se ču je z našega hrilba med veselim vriskom pesem lopat in krampov, iki udarjajoč ob trde skale zveneče dokazujejo vsem in vsakomur, da ne število in denar, temveč vztrajna volja in žuljava dlan nam je porok, da 'bomo z božjo pomočjo dočakali naše zmage dan.
Groblje
»Družina se podira« je naslov prelepi drami \ treh dejanjih, katero je uprizorilo naše Prosvetno društvo na Štefanovo, 26. decembra 1940 ob pol 4 popoldne v Društvenem domu. Igra je čisto nova in v kamniškem okraju še ne igrana. Njena vsebina je nadvse sodobna in aktualna, ker na pretresljiv način kaže, kaj se v sedanjem času godi po naših družinah.
Brdo pri Lukovioi
Praznik zedinjenja smo pri nas praznovali s tiho slovesnostjo. Ob 10 je bila služba božja z blagoslovom ter z zahvalno pesmijo. Popoldne pa v Društvenem domu občni zbor našega Katoliškega prosvetnega društva. Navzočih je bilo do 60 članov. Na občnem zboru je č. g. župnik v kratkem, pa jedrnatem govoru obrazložil pomen letošnjega 1. decembra, kot 22 leitnico zedinjenja Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno državo Jugoslavijo. Drugo misel svojega govora je posvetil našim slovenskim izseljencem, ki so raztreseni domala po vsem svetu. Tako smo torej praznovali pri nas letos 1. december, zavedajoč se velike dolžnosti hvaležnosti Bogu, da smo v okviru lepe Jugoslavije, katero svet imenuje otok miru. — Občni zbor našega Prosvetnega društva je bil jako živahen in zanimiv. Poročila o delovanju društva so bila podana z zelo izčrpno vsebino in resnostjo, kar dokazuje, da odbor, ki vodi našo p ros velo, razume resnost sedanjega časa. Pri volitvah novega odbora ni prišlo do bistvenih sprememb, temveč je bil z malimi izjemami izvoljen stari odibor. — Na
praznik Brezmadežne je Dekliški krožek priredil proslavo Brezmadežne z lepo igro »Ljubezen Marijinega otroka«, ki je lepo uspela. — Sv. Miklavž je bil letos bolj skromen s svojimi darovi. Kakor vidimo, tudi Miklavžu kriza ne prizanaša. Pa mu nikar ne zamerimo, če nas je letos bolj pičlo obdaroval.
Domžale
V našem društvenem domu je bilo pretekli mesec precej živahno. Imeli smo kar tri. oziroma štiri prireditve. Fantovski odsek in Dekliški krožek sta se pripravljala na proslavo 1. decembra in Miklavževega večera, dekleta sama pa za igro. Tako so bili društveni prostori vedno polni, ma-lokateri večer je bil brez pestrega in živahnega vrvenja, bodisi v dvorani, na odru ali v sobah, kjer so se dekleta in fantje vsak zase pripravljali za svoje nastope. Popoldne pa so društvene prostore napolnili naraščaj in gojenke. Prav zato pa so tudi vse prireditve odlično uspele in bile dobro obiskane.
Škocjan pri Mokronogu
Prosvetno društvo je imelo v nedeljo 10. novembra 1940 v dvorani svoj redni letni občni zbor. iz poročil odbornikov je bilo videti, da je društvo v itej dobi prav mnogo delalo in tudi precej napredovalo. Priredili smo tri igre, dvoje skioptičnih predavanj, Miklavževanje, na katerem je bilo obdarovan i h 80 revnih otrok in Silvestrovanje. Vse prireditve so prav lepo moralno pa tudi gmotno uspele. V naši šoli smo priredili trimesečni banovinski gospodinjski tečaj. Tečaj je obiskovalo 24 učenk. Že dolgo časa smo gojili vročo željo, da bi se v Škocijanu postavili svoj lasten dom. ki naj bi nosil ime po našem najslavnejšem rojaku misijonarju dr. Ignaciju KnObleharju, Knolbleharjev dom. Letos smo kl julb vsemu le prišli do tega, da smo začeli vsaj z bližnjimi pripravami zanj. Da bi vsaj iza začetek dobili nekaj denarnih sredstev, smo priredili v septembru veliko tombolo, na kateri je bilo 300 lepih dobitkov, vrednih nad 15.000 din. Pri-
hodnje leto >pa nameravamo prirediti v isti namen veliko efektno loterijo.
Brdo pri Lukoviei
Delovanje v našem prosvetnem društvu je postalo kaj živahno. Dne 15. novembra ob 8 zvečer je imel odbor društva tako imenovano progra-matično sejo, kjer se je določil podroben spored prosvetnega dela v fari za leto 1940-41. Ob tej priložnosti se je določil dan občnega zbora našega prosvetnega društva in sicer je bil dne I. decembra ob 3 popoldne v dv orani Društvenega doni a. Na ta občni zbor so bili vabljeni vsi člani društva, kakor tudi drugi prijatelji katoliške prosvete. Občni zbor društva bi se moral vršiti že prej, pa je bilo nemogoče, ker je bil predsednik društva M. Jeretioa, kakor tudi nekaj odbornikov pri vojakih. — Dramatični odsek je uprizoril 24. novembra lepo igro »Župnik iz cvetočega, vinograda :. ki je lepo izpadla. Udeležba je bila obilna.
Kamnik
Kamniški dom, o katerem smo že poročali, da se je letos ves prenovil, je postal zadnje tedne pozorišče tudi prenovljenega prosvetnega dela. Začetek s tako imenovanim Shakespeare-jevim večerom v režiji dramatskega odseka, katerega novi predsednik je v nastopnem govoru mnogo obetajoče zagotavljal, da bodo zaorali vse bolj na globoko in šli povsem nova pota, z omenjenim večerom ni pokazal lepih perspektiv za bodočnost. Škoda! Zamisel takih večerov namreč ni napačna. Upoštevati bi bilo pač treba konkretne razmere, česar mladi ljudje, žal ne morejo razumeti. Tako se napovedani Župančičev večer za 3. november, katerega smo se že veselili, ni vršil. Pač pa se je pev-
ski odsek Prosvetnega društva z opereto Meižnarjeva Lizika krepko afirmiral. 1 o nemško delo. večkrat malo nerodno prestavljeno, glasba pa kot nalašč za ščegetanje ušes, je v spretnih rokah organista g. Mihelčiča .n režiserja g. 11. Berganta našla med kamniškim občinstvom toliko simpatij. da je bila dvorana trikrat nabito polna, kar je v Kamniku velika redkost. Pričaku jemo, da nas tam po božiču presenetijo in razvedre s čim podobnim. morda še boljšim. Dalje smo imeli v okviru Društva prvi prosvetni večer. Dr. \. Bohinc je pred polno dvorano ob skiopličnih slikah predaval o današnjem Egiptu.
Podgorci, ki so pred kratkim ustanovili svoje Prosvetno društvo s predsednikom g. Jožetom Mrakom na čelu, so se predstavili z igro Testament . Po večini so bile vloge, posebno Miklavža l opolšcaka in niešetarja Klandra, prav dobro zasedene. Podgorcem čestitamo in jim želimo, da bi v okvir Društva zajeli vse. kar je zdravega v njihovi dolgi vasi. 1'a da bi, ko že imajo kravco<. dobili kaj kmalu tudi štalco . t. j. vsaj skromen prosvetni dom.
Homec
Prosvetno društvo z novim odborom prav pridno deluje. Zlasti dramatični odsek je nadvse marljiv. V nedeljo 24. novembra se nam je predstavil z igro Prisega o polnoči«. Čeprav so nastopali skoro sami novinci pod vodstvom novega režiserja, so vseeno prav vsi od prvega do zadnjega izvrstno izvršili svoje naloge. Gledalci, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano, so navdušeno ploskali igralcem in jim tako dali zasluženo priznanje. Novemu režiserju želimo še mnogo uspehov.
Vsebina: Dr. Fr. Lukman: Častnemu predsedniku PZ dr. A. Korošcu. — Dr. Antonu Korošcu. — Fr. Neubauer: Ob smrti dr. A. Korošca. — Fr. S. Finžgar: Gospod Korošec. — Važne naloge naše ljudske prosvete. — L K.: Društva — vaš visoki poklic. — Društveni obzornik. —■ Priloga: Ljudski oder.
Priloga Vestnika PZ št. 1./1941. +
LJUDSKI
ODER +
JANUAR
Na pot
1941
Marsikdo bo najbrž dvomeče zmiignil z glavo aTT^celo že vnaprej zapisal obsodbo našemu delu. Temu bo rubrika, za katero smo ,se odločili, nepotrebna in odveč, onemu pa preozka iu premajhna. Skratka: vsak se ho vsaj za kratek trenutek pomudiil z mislijo oib telile štirih straneh. Prosimo ga isamo nečesa: Naj čimprej sede in napiše te svoje misli ter jili odpošlje na naše uredništvo. Naj bodo misli vzpodbudne ali odklanjajoče, z zanimanjem in razumevanjem jih borno prebrali in njihovo vrednost radi upoštevali pri svojem prihodnjem delu. Zavedamo se svojih nalog iin dolžnosti, zavedamo pa tudi isvoje utesnjenosti, ki je glede na poslanstvo našega dela nedvomno prevelika. Obljubljamo vam, da 'bomo z vašo pomočjo premagali vse zapreke in se vam kmalu predstavili v dostojinejši obliki.
Tudi letos bomo igrali!
V teh težkili dneh, ko povsod okrog nas divja vojska, ko ljudje padajo v boju za svobodo svojih domovin iin s svojo krvjo gnojijo za setev prihodnosti, .je pač tudi pri nas marsikaj drugače, kot je biilo v mirnih dneli. Vendar pa je dolžnost in naloga vseli prosvetnih delavcev, da zastavijo vse svoje moči in dosežejo, da letošnja zima ne bo šla breiz sadov miimo nas. Res bo ponekod stiska zaradi prostorov, ki so po sili razmer prepuščeni drugim namenom, drugod bo spet pomanjkanje igralskih moči, ki so poklicane na odgovornejša mesta, povsod pa je med ljudmi opaziti neko otrplost in nezanimanje za igranje iin sploh prosvetno delovanje spričo velikih in važnih dogodkov, ki se z bliskovito naglico vrste v svetu.
Toda kljub vsemu temu bomo tudi letos igrali, kajti ni naša naloga, da igramo samo zato, da napolnimo usihajoče blagajno, tudi ne zato, da rešujemo čast odbora, ki se z igro najlaže pobaha, če je sicer premalo delaven, še najmanj pa zato, da hi ugodili nekaterim posameznikom, ki jim je igranje v posebne vrste šport! Vse kaj več je naloga igranja in s tem naloga igralskih družin pri prosvetnih društvih.
Igra je pač eno najvažnejših iin najmočnejših sredstev za pridobivanje ljudskih množic, za izobraževanje širokih p lasti naroda. Knjigo bero posamezniki, jo sami zase premislijo in sprejmejo ali odklonijo pisateljeve misli. Z igro pa lahko razburkamo kar naenkrat številno množico, jo navdušimo za novo misel, za nov načrt in osvojimo zase. Saj gledalci navadno pridejo na igro nekako voljni in pripravljeni na vplive, ki jiii celo pričakujejo z odra. Kako neprisiljeno in obenem kako uspešno lahko z igrami vo-
dimo ljudi po pravi poti, če znamo izbirati res dobra in primerna dela!
Druga važna korist igranja pa je, kakor smo že omenili, ta, da moremo s kakovostno in nravno visoko stoječo iigro izobraževati ljudstvo, imu nuditi novih pogledov v skrite globine srca in človeških občutij, mu razkrivati težke duševne boje, ki se jih mogoče v svojii preprostosti me zaveda popolnoma, ko vihrajo v njem samem, ko pa vidi, da tudi drugi ljudje trpijo podobno iin imogoče še bolj i/11 vendar znajo najti pravo pot skozi vse zmede, je vesel in potolažen odide z igre s tiho zavestjo v srcu, da bo poslej tudi Orli zmagoval. Pa ne samo čustva, ne samo duševni hoji, tudi splošni na/predek človeštva, tudi življenje v neznanih krajih, borba za vsakdanji kruh, ljubezen do rodne grude iin pohlep {Ki zemlji, vse to se nam odkriva v igrali in vse to se neopaže-no preseli v gledalčevo duševnost in mu tako rekoč podzavestno širii obzorje in oistri iin bistri pogled na življenje. Spet pa vidimo, da je sitno važno vprašanje, da nudimo ljudem res prave iin koristne hrane.
To je dvoje vidikov, ki nalagata vsem vestnim prosvetnim delavcem dolžnost, da se s čim večjo skrbnostjo pripravljajo za delo pri odru. Saj tako delo poleg vsega drugega nudi tudd igralcem in igr-skim vodjam samim neposredno korist in tudi užitek.
Poglejmo korist! Igrstki vodja preskuša ob vodstvu igre svojo organizatorko moč in ispoisoibnost, privadi se spretnosti in gibčnosti, ker mora vsak trenutek komu pojasnjevati iz njegove vloge, dalje »e seznani s človeškimi značaji in poglobi v usode posameznikov. Privadi se vztrajnosti in odločnosti, ko mora pre-
magati tisoč ovir, ki se stavijo na pot, preden more stopiti z zadostno pripravljenimi igralci pred ljudi. In igralec sam nima manjših koristi. Res njegova naloga ni toliko vsestranska in vse obsegajoča, vendar pa se mora poglobiti v podroben in natančen ipretres značaja in duševnosti osebe, katero bo moral na odru igrati. Do zadnjih natančnosti mora včasih premisliti kak duševni preobrat, ki ga doživi njegov junak v igri. Iskati mora po svojem spominu, če že mogoče ni ibil on sam kdaj v podobnem položaju, iskati, če ni mogoče že kdaj kaj podobnega bral, kjer je bil talk duševni razvoj podrobneje opisan, iskati ]x> svojih znancih iin prijateljih, če ni mogoče med njimi nekdo, ki ima podobno življenjsko tpot in enake boje. In spet sledi iz vsega tega nujna zahteva, da moramo igrati res samo taka dela, ki tudi igralcu samemu dajo možnost, da se nanje resno pripravi in da ni stran vržen ves tisti dragoceni čas, ki ga je porabil za skušnje in pripravo na igro.
In užitek? Le priznajmo si, da ne igramo samo za ta užitek, da nas prijatelji občudujejo in nam ipo končani igri hrupno čestitajo, ne samo zato, da se pred starši in drugimi zbranimi postavimo, ne samo zato. da imamo pameten izgovor za vsa večerna pota in seistanke. Še nekaj več je, kar nas venomer vabi k igranju, pa čeprav smo mogoče že sto in stokrat sklenili, da nas živa duša ne spravi več na oder. In to je človekova želja po posnemanju. Vsak izmed nas se je vsaj enkrat gotovo že zalotil pri tem, kako je posnemal kakega svojega znanca, soseda, prijatelja. Učenci radi posnemajo učitelje, otroci starejše ljudi, revež se kaj rad ipobaha kot bogatin in iporožlja s plehko kovino. In prav ta želja po posnemanju tistega, kar nismo, pa bi mogoče radi bili, je eden glavnih vzrokov, zakaj tako radi igramo. Fant je nesrečno zaljubljen v dekle, ki imu ne vrača ljubezni. Kaiko z veseljem igra na odru v
igri, kjer se njegova usoda drugače razplete. Dekle sanja o mestu, lepem in vabljivem življenju, pa mora delati doma in ne najde niti besede polivale za svoj trud. S kakšnim veseljem igra potem mestno gospodično, se poskuša poglobiti v njen značaj in razbira iz njene usode, da tudi v mestu ni vse zlato. Fant premišljuje o svojem gospodarstvu, pa mu ga trdovratni oče ne da iz rok. Kako bahato in ponosno potem zaigra vlogo, kjer so mu pisana drugačna pota! In tako dalje in tako dalje! Vsak izmed nas ima v sebi skrito željo, vsak izmed nas bi rad igral nekoč več, kot v resnici je. In ne samo to! Tudi v ljudi na nižji stopnji se radi poglabljamo, tudi njihove usode bi radi razvozlali in do dna pregledali. In kje se nam nudi lepša priložnost kot prav ipri igranju!
Še vesele igre poglejmo! Prenekate-remu je že kar v krvi. da mora skrbeti za zabavo in smeli pri svojem krogu ljudi. Kamor pride, se okrog njega širi nekak skrivnosten val veselja in dobre volje. In kako hudo je tovarišu, ki ne zmore tega, ki ne more razgibati sosedovih ustnic v razposajen smehljaj, ki ne more priklicati dobre volje v zbrano družbo. S kakšno skrbjo se poglobi v vlogo burkeža in tipi je in ti pije. kje je tista žilica, na katero je treba pritisniti, da se sprosti poslušalceva zaprtost in odmaknjenost, da se gledalci voljno pre-puste šaljivemu toku, ki veje z odra.
Še enkrat torej! Tudi letos moramo igrati, da ne lxi še! dragoceni zimski čas brezplodno mimo nas. Pomislimo samo, koliko lahko dosežemo z eno samo igro, premislimo, kaj vse imamo od ene same predstave in odločimo se kljub vsem tež-kočam in nevšečnostim, ki se nam stavijo na pot, da bomo tudi letos z igranjem izobraževali in dvigali duševno obzorje zaupanih nam ljudi, na drugi strani pa jim nudili tudi v dovoljn.i meri primernega in zdravega razvedrila, ki ga v sodobnih težkih dneh tako pogrešamo!
Predpusfni spored
So odri in odrski delavci, ki si že v začetku sezone začrtajo pot za vse leto. Tem naša rubrika pač ne bo dosti spreminjala sporeda in programa. So ipa tudi odri, ki žive tako rekoč iz rok v usta, odrski delavci, ki se šele zadnji trenutek spomnijo, da bi bilo primerno za ta in ta dan prirediti kako igro. In kje naj jo potem v naglici dobe? In če jo vendarle dobe, kdo jim more jamčiti, da je ta igra res harmoničen del celote, kamen, ki jim ne bo pok varil celotne zgradbe, ki so jo dolžni ob koncu leta pokazati ljudem. S tem bi rad poudaril samo eno: za letošnje leto smo se prepozno predstavili, zato bo tale rubrika, ki naj bi govorila o našem igrskem sporedu čini
krajša, podatki čim bolj zgoščeni, da bodo le čisto kratki migljaji tistim zamudnikom. ki se še niso odločili za to ali ono igro. Prihodnje leto pa bomo prav to rubriko čim bolj razširili, da se bodo odrski delavci lahko pravočasno oprijeli naših nasvetov in za svoje razmere zgradili primeren program iin spored.
Pred nami je predpustni čas. čas norčije in dobre volje! Prav je. da se tudi na odru pozna razloček med resnimi in veselimi dobami leta in poleg resnih iger mora vsaka igralska skupina dati ljudstvu tudi o pravem času primerno in potrebno razvedrilo in veselje. Letos pa bomo razigrani čas preživljali v posebnih okoliščinah. Spominjali se bomo tistih
tisoče v in milijonov, ki iprav tacaš prelivajo kri in padajo na polju slave, zahvalili se bomo Bogu, da nas je pustil, da še mirno lahko uživamo dobrote prostosti. svobode in miru, obenem pa se oddolžili trpečim in umirajočim in tudi v veselem razdobju leta iz spoštovanju do svojih bratov in sestra zaigrali na našem odru stvari, ki ne bodo « svojo razposajenostjo in burko dražile človečan-skih občutij v nas in v naših sosedih.
Poskusili bomo dati ljudem dostojno, umirjeno in dogodkom v svetu primerno igro. ki jih ho vsaj za nekaj časa odtegnila od vsakdanjih skrbi, jih sprostila in razvedrila, obenem pa ne žalila spomina tistih, ki so mogoče prav tisti trenutek doživeli najtežje, udarce. In še nekaj naj letos vodi ljudi, iki bodo izbirali igre za pred,pust! To je .smrt našega voditelja. Tudi njemu se poklonimo z dostojnim predipustnim ■sporedom.
Kaj hod« torej igrali?
Od domačih: Vombergarjevo Vodo. Linhartovega Matička in njegovo Županovo Micko, od tujih ipa Moliera in Gol-donija, kolikor ju imamo v slovenskih prevodih. Izognili pa se lwmo odnsikim neokusnostim, kot so Ugrabljene Sabi,like, Teta na konju, Davek na samce in l>odohnini skrpucalom, ki morajo enkrat za vselej izginiti z naših odrov, ker z njimi samo podiramo tisto, kar s trudom z,grade ostali odseki Prosvetnega društva: v ljudeh postoi>oma, a načrtno ubijamo zdrav okus, srčno kulturo in pravo izobrazijo in jih ponižujemo na stopnjo bedaistega cirkuškega krohotača in jim vodenim« zdrave vzgojne sokove. Proč torej s plehkimi in osladnimi burkami! Niso zdaj časi za to in naših ljudi je škoda!
Igrali bomo
Collalto, Beneški trojčki. Komedija \ štirih dejanjih. Poslovenil Niko Kureit. (Ljudske igre, zvezek.) Komedija zaradi komedije. Smeh je zajamčen, le. ko je igre konec, človek ne ve več, čemu se je smejal.
Trojčki ,iz Benetk, ki so si na la>s podobni, a [xi značaju kar moč različni, se nastanijo v neki pariški gostilni, ne da bi vedeli drug za drugega. Tudi gositilni-čarka ne ve. da ima tri enake goste. Kajpak je dana priložnost za popolno zmešnjavo. Prvi brat snubi lepo Ange-ltko, drugi je ušel svoji ženi, ki ga zasleduje, tretji pa obljubi krčmarici, da jo bo vzel za ženo. Angelika zve vse to. a vse pripisuje prvemu bratu. Pride Ele-onora, žena drugega brata, ki tudi ne sprevidi, da gre za trojčke. Sledi tožba /aradi zapeljevanja. Pri obravnavi pa se vse lepo pojasni.
Kot je videti iz vsebine, stvar ni nič posebnega. Vsa vrednost komedije je v njeni skuucijski komiki, ki jo povzroča zamenjava bratov. Zato je pri uprizo-
ritvi potrebna primerna naglica. In igralec- trojčkov (vse tri igra isti) mora znati vztrajati do konca, ker na njem leži vsa teža. Oseb je treba 13 moških (ikakih 8 je precej neznatnih), "i ženske ter nekaj biiričev. Prizorišče je ves čas isto, torej tudi is te strani ne bo težko postaviti Trojčke« ina oder. Le obleke so potrebne zgodovinske.
Ludvik Holberg, Politikant. Komedija v petih dejanjih. Poslovenil in priredil Niko Kmet. (Ljudske igre, 24. zvezek.)
Politikant« je zabavljica tta ljudi, iki se vtikajo v politiko iz same domišljavosti, pa so za vse drugo prej sposobni.
Vsebina je v kratkem tale: Kolarski mojster Anton srnah i Barbiko. hčer cinar-skega mojstra Andreja Zorge. Toda Andrej — politikant — da Antonu poigoj, da se mora začeti ukvarjati s politiko, na kar Anton ne pristane. Mojster Andrej pa elejkoprej politizira, čeprav pri tem njegova obrt trpi. V krčmi se sestaja z drugimi politika,nti in rešeta in kritizira politične dogodke. To njegovo poli-tikaintstvo ,pride na uho dvema meščanoma, ki in n jo skleneta zagosti. Zgla-sita «e pri Andreju in mu naznanita, da je zaradi svojih sposobnosti izvoljen za župana. Andrej začne takoj županovati, toda delo mu ne gre izpod rok. Ko uvidi, da za tako delo ni, zve, da je bil potegnjen. Andrej se oddahne in sklene, da bo pustil politiziranje iti se rajši |xi-prijel svoje obrti. Anton pa dobi Barbiko za ženo.
Glede motiva in dramatskega poteka je i.gra dobra, pač pa je mestoma pre-zarobljena in predolgočasna, kar bi se dalo s spretnim črtanjem odpraviti. Uprizoritev ne bo težka, (načrti prizorišč so pridejani na koncu igre), zahteva ipa precej oseb: 15 moških, 7 ženskih iin še nekaj nemili.
Ne bomo pa igrali
Dva para se ženita ali gonja za srečo.
Ljudska veseloigra iz sodobnega življenja v treh dejanjih. Po češkem izvirniku za oder priredil J. O. Maribor 1959. Zo to, da je pisec neznan iin da si prireditelj ne upa na dan s polnim imenom, nič prida ne oibeta. In reis je veseloigra taka, da jo resno odsvetujemo. Skuša sicer dajati lepe in zdrave nauke (krščansko življenje, domovinska ljubezen), toda take misli morajo imeti lepšo obleko!
Zgodba je (naslednja: Metka lima izbranega poštenega kmečkega fanta Janka. Toda oče in mati ji izbirata vsak svojega ženina. Materi je všeč veletrgovec Svetlin, očetu bogati Balon. Metka je obupana. Stric Jurij jo potolaži, da ibo vse prav obrnil. Vpričo staršev hipnotizira otba snubca in izvleče iz njiju resnico: oba sta podla ničvredneža. Metkinim staršem se odpro oči in z veseljem privolijo v poroko z. Jankom.
Kaj je v igri šibkega? Prvič to, da se čisto do konca dogajanje nikamor ne preimafkne. Vsak poje svojo, striček Jurij tpa skrivnostno molči in neprestano prisluškuje. Metka je ves čas kakor tujka. To je vendar dolgčas!- Kaj naj vzbuja smeh, je težko reči. Ali barbarizmi kot »trofil«, »knof«, »špajza« itd. ali morebiti
to, da Bobek nima drugega ideala kot »jesti, piti, spati« in da venomer goni »presneto nazaj«, ali nemara Svetlinov ples z Bobkom, ki bi spadal kvečjemu v cirkus. Dasi hoče biti igra i,z življenja vzeta, so vse osebe tako neživi jen jske in nežive, kot le morejo biti. Vse je sam« na površini, v srce ne vidimo nikomur.
Kronika
Zveza ljudskih odrov. Na zadnjem občnem zboru Prosvetne zveze in na režiserskem tečaju, ki se je vršil istočasno, so mnogi delegati društev izražali željo, naj bi Prosvetna veza včlanjenim društvom bolj živo kot do sedaj pomagala pri odrskem udejstvovanju ter tako usmerjala v višjo rast igranje, ki je zelo važno področje delovanja prosvetnih društev. V ta namen je bila poživljena Zveza ljudskih odrov s tem, da je bil izvoljen nov odbor, in sicer predsednik dr. Tone R o iger, I. podpredsednik in vodja ljubljanske igralske družine dr. Karel F a g a n e 1, II. podpredsednik in urednik priloge »Ljudski oder« profesor Janko Moder, tajnik Vladko Kos. gospodar Zakrajšek Jože in odbornika Karel II a k o v e c in Jože O s a n a.
Odibor se je sicer takoj pridno lotil dela, toda posebnih uspehov za letos najbrž ne bo mogel ckeeči. Glavna ovira je pač ta, da je začel delovati prav za prav šele sredi seizone in da še ni tistih vezi, po katerih bi se pretakale misli in želje od centrale do posameznih društev in obratno. Zato pa ima najboljšo voljo 111 bo pripravil vse potrebno za res uspešno delo v prihodnjih sezonah. Dobro se zaveda, da bo ostal le umetna tvorba brez cveta in sadu vse dotlej, dokler ne bo utripanje najoddaljenejših društev našlo pri njem odmeva in podpore. Vsak mesec boste poslej dobili prilogo Vestnik a Prosvetnih zvez, ki jo bomo skušali razširiti in izboljšati; vsi vi, ki delate in se trudite pri toliko prireditvah v naših domovih, pa nam poročajte, kako je z vami, česa pogrešate in kaj vas teži. Tako bomo vsi po svojih močeh prispevali za skupno rast. Če ne bo prisrčnega sodelovanja, bo naše delo udarec v zrak, društva pa bodo ostala kot doslej sama brez strokovne podpore in vse pritoževanje ti a občnih zborih bo prazno.
Odbor ne mara veliko obljubljati, ker ve, da 'tii samo v njegovi moči, če bo mogel to tudi spolu iti. Vendar povemo, da bomo zelo pazili na to, kaj naj obravnava vsaka številka naše priloge. Čisto
na splošno bomo vsem društvom koristili s sestavo igrskega sporeda za vsako dobo leta. Poleg tega bomo povedali, katere igre še poleg teh priporočamo, katere pa odklanjamo in zakaj. Za manj znane igre bom dajali navodila za uprizoritev glede režije, iuscenacije in kostumov. Poročali bomo o novih delih in o vaših uprizoritvah, seveda kolikor na« boste o tem obveščali. V člankih bomo dajali idejne in praktične smernice za odrsko delo, da bo tako, kot nam ga narekuje narodna, verska in kulturna dolžnost in zahteva po umetniški in tehnični dovršenosti. Ker pa bo vse gradivo zgoščeno na štirih straneh, bi bilo odločno premalo, če bi se le s tem zadovoljili. Vse, kar obravnavamo na splošno v listu, bomo radi na drobno pretehtali ob vsakem dopisu in se ozirali na posebne želje in zahteve. Izpopolniti nameravamo zalogo iger v knjižnici Prosvetne zveze z vsemi primernimi tiskanimi in rokopisnimi deli, kolikor so nam dosegljivi. Tudi pri tem vas prosimo, da nam pomagate in pošljete rokopise, ki ste si jih sami oskrbeli, da jih bomo lahko sprejeli v zbirko in odkupili, če so primerni. Igr-skih tekistov zaradi pomanjkanja prostora ne bomo mogli priobčevati v listu, zato bomo poskrbeli, da jih bomo posebej natisnili ali jih vsaj v rokopisu razmnožili. Nadaljevali bomo s prirejanjem režiserskih in maskerskih tečajev ter jih skušali organizirati tudi po agil-jiejših okrožjih.
Zavedali se bomo, da je igranje del kulturnega programa naše Prosvetne zveze in da je prav igranje tisto, ki je najlaže kamen spotike, obenem pa tudi najuspešnejše sredstvo za izobraževanje širokih ljudskih plasti. Zato vas vse najlepše prosimo za dobrohotno sodelovanje in pomoč!
Pišite nam o svojem delu, sporočajte nam svoje težave. V listu vam bomo dajali nasvete in navodila, odgovarjali pa vam boimo tudi pismeno. Svoja sporočila pošiljajte na Zvezo ljudskih odrov pri Prosvetni zvezi v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7/1.
Naše igranje naj naših prosvetnih načel ne postavlja na laž!