»<2v	^Nt
&& 4P*Jr^ <3
4^w
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat

Ljubljana, 5. aprila 1990
številka 14, letnik 49, cena 6 dinarjev
PETROL
Moj sindikat
Mnogi med vami opažate, da nismo več to, kar smo bili. Postajamo drugačni - vračamo se k pogajalski in zaščitni vlogi sindikata, postali smo nadstrankarska, interesno-stanovska organizacija.
Spoznali smo, da so bili očitki, ki ste jih naslavljali na nas, upravičeni. Res smo bili transmisija oblasti, zato smo bili tudi neučinkoviti. To spoznanje nas je prepričalo, da se moramo spremeniti. Izstopili smo iz politike in prisluhnili članstvu. Zdaj smo mi tisti, ki politiki postavljamo svoje zahteve.
V naši družbi, ki se hitro spreminja, si hočemo zagotoviti in smo si zagotovili svoj prostor. Ocenili smo delo dosedanje organizacije, od razvitih sosedov prenesli njihove izkušnje, se poglobili v mednarodne sporazume in pogodbe, povprašali strokovnjake, predvsem pa prisluhnili delavcem, kakšno sindikalno organizacijo si želijo in hočejo.
Nekateri bi najrajši videli, da sindikata sploh ne bi bilo ali pa bi našli kak nov način, da zmanjšajo njegovo moč in vpliv. Zato smo zahtevali, da se v slovenski ustavi zapiše pravica do svobodnega združevanja in organiziranja delavcev v sindikate, pridobili smo si pravico nastopanja in predlaganja v parlamentu, sami smo si izborili pravico do stavke in zaščite delavcev, ki stavkajo. Naš cilj, ki ga hočemo in zmoremo doseči, pa je znatno višji: omogočiti delo delavcem in jih zaščititi po evropski delovni zakonodaji pred vsakršnim zlorabljanjem; pomagati vsem, kadar postanejo presežek; zagotoviti hočemo socialno varnost, izbojevati plače, ki bodo primerne za dostojno življenje, vplivati na to, da bodo delavci upravljali. S kolektivnimi pogodbami, ki bodo srčika našega sindikalnega dela se bomo pogajali o minimalnih pravicah, povezanih s položajem delavca. Pri tem bomo uporabljali vse metode sindikalnega boja.
Družba novih vrednot
•	Demokracija in enakopravnost ljudi
•	Ekonomske pravice in svoboščine
O Funkcionalna demokracija
•	Sindikalne svoboščine
a Širjenje človekovih pravic in svoboščin
a Svoboda političnega združevanja a Učinkovit, v svet odprt, socialno uspešen razvoj a Svobodne volitve a Parlamentarna demokracija a Slovenska država - suverena država
II. Temeljni sindikalni cilji
a Bogatejše življenje
a Za enako delo enaka izhodiščna
cena
a Najnižja cena dela - zajamčena pravica
a Poštena plača a Polna zaposlenost
a Znanje in usposobljenost - jamstvo varnosti zaposlitve a Socialna politika - del razvoja a Vsak zaposleni do stanovanja a Spodobna pokojnina a Celovito varstvo invalidov a Skrb za usodo delavca v primeru stečaja
a Humano, zdravo in varno življenje a Skrajšan delovni tednik
lil. Prenovitveni cilji
a Interesna stanovska organizacija a Izhodišče - član a Varstvo člana
a V stavki varujemo vse in posameznika
a Član ima ugodnosti in koristi a Nova strategija - nova podoba a Akcijska in organizacijska svoboda a ZSJ - zveza zvez a Lastni kadri a Znanje - napredek a Odprti za javno presojo a Članarina v interesu člana
V	odnosu do drugih ne bomo nepomirljivi nergači, delovali bomo preudarno in z znanjem, da bi lahko na čim bolj učinkovit in neboleč način uresničili svoje zahteve. Izhajali bomo iz člana sindikata kot posameznika, ki se prostovoljno vključuje v našo organizacijo, ki je odprta za vse ljudi - ustvarjalce gmotnih in duhovnih dobrin, ne glede na narodnost, versko ali politično pripadnost oziroma prepričanje. Načela organizacijske in akcijske svobode omogočajo članu, da bo svoje težnje in zahteve demokratično usklajeval in se zanje boril v svoji panogi in med njimi: po svoji presoji bo izvolil takšnega sindikalnega zaupnika, ki mu bo lahko verjel, zaupal in preverjal njegovo delo. Pri tem pa ne bo pozabljal na tradicionalno solidarnost med delavci različnih poklicev, strok in interesov. Kajti le s skupnimi močmi lahko dosežemo pravice, ki v tržnem gospodarstvu niso več tako samoumevne. Članom nudimo več: pravno varstvo, usposabljanje za delo in življenje, solidarnostne pomoči in druge oprijemljive koristi, ki bodo na razpolago vsakemu članu, kadar jih bo potreboval.
Očitajo nam preteklost. Z njo bomo dokončno prelomili prav na 1. kongresu Svobodnih sindikatov Slovenije. Podlago za to nam dajejo zahteve članstva in pripravljeni dokumenti, ki so v zadnjem času sad novih gibanj v sindikatih. S kongresom stopamo na pot uresničevanja.
V	skupnem prepričanju, da se lahko zanesemo le nase, bomo zmagovali! Storili bomo vse, da boste lahko z mirnim srcem rekli:
»V organizaciji, ki izhaja iz mojega interesa, ki mi nudi več, bom član - kajti zame gre, za moje delo, znanje in pravičnost. Svobodni sindikati Slovenije so moja organizacija.
Svobodni Sindikati Slovenije
Zame gre. Za moje znanje, delo in pravičnost.
Rajko Lesjak: Koraka nazaj ni! Pravi ali pa nikakršen sindikat (3, 4) Dr. Bogdan Kavčič: Nova identiteta sindikata - nujna in možna! (6) Operacija uspeva, gospodarstvo pa črkuje (9)
Žaloigra za zdravnika in pacientko (10)
Zgodba o ljutomerskem vinu (10)
Delavci na živem pesku sociale (11)
ZDR - pomembna zmaga, vendar, pozor! (12)
Zakaj Jata brez sindikata (13)
PK5
3 3 X
ALFA ROMEO Sinu.™
I. ŽREBANJE 22. 4.
7 milijeitov din
O din
1-
EBANJE13. 5.
KONČNO ŽREBANjifl
druga stran
2 Delavska enotnost
Ne gre za ljudi, gre za oblast
Sindikati so v svoj volilni razglas zapisali tisto, kar še danes velja in kar je, kot vse kaže, največja pomanjkljivost volilnih programov in predvolilnih bojev. Delavcem so priporočili naj dajo glas tistim, ki se bodo zavzeli za dobre plače, zdrave delovne razmere in pravične odnose. Volilce so opozorili, naj ne glasujejo za tiste, ki obljubljajo Evropo, Ameriko ali Svobodno Slovenijo, ampak ocenijo njihovo predstavo o sedanjosti in koristi, ki jih bodo sposobni dati delavcem.
Poslušanje radia, gledanje televizije, branje časopisov in volilnih propagandnih gradiv ter tudi nekorektnih in kulturnemu svetu nepoznanih potez (črne bukve, plakati socialdemokratov...) nam je ustvarilo sliko, da je važen le boj za oblast, ki ga je mogoče dobiti s sencami preteklosti in da ni potrebno niti dušebrižništvo za delavce, kaj šele politika in ukrepi za izboljšanje njihovega materialnega in socialnega položaja. Tudi zato bi bilo prav, da se večji ali manjši delež oblasti, ki ga bo nekdo pridobil na račun napak v preteklosti in sedanje krize, kmalu preveri na drugih strankarskih volitvah, ko bodo delavci in ljudje lahko že ocenili, koliko je kdo naredil zanje, ne pa za svoj politični in oblastni konjiček. V nobeni družbi, ki hoče po poti razvoja, ne sme vladati le ena stranka, tudi v Demosu povezana (ne pa združena) opozicija ne sme dobiti absolutne oblasti v novem političnem življenju.
Ne strinjamo pa se s ponavljanjem stokrat izrečenih očitkov na račun nekdanje partije, ki jih pošilja sedanji stranki demokratične prenove kot odgovor na umazano igro s plakati, na katerih se vodje te nove stranke primerjajo z najbolj zloglasnimi voditelji realsocialističnih strank, kandidati za voditelje iz socialdemokratske stranke pa postavljajo ob bok evropskih voditeljev. Pučnikovo pismo Cirilu Ribičiču pa je konkreten dokaz, da sporni plakati niso naključje, temveč le rezultat načrtne politike, ki jo vodijo vase zagledani propagandisti socialdemokratov in Demosa.
Opoziciji lahko priznamo, da je s svojimi zahtevami po odpravi socializma in osamosvojitvi Slovenije v bistvu pomagala Kučanu in njegovi stranki v obrambi pred ponovnim prodiranjem boljševizma in Miloševičeve Srbije in pred centralizacijo Jugoslavije na izhodiščih srbske prevlade. Pripadajo pa ji tudi zasluge za to, da smo v očeh Jugoslavije postali slovenski nacionalisti in separatisti. Po propadu kapitalistične Jugoslavije danes zahaja tudi socialistična in še vedno nimamo otipljivega programa za tretjo Jugoslavijo in ne za odpiranje vrat v razvito Evropo, ki nas ne čaka z odprtimi rokami.
Slovenski delavci so danes ekonomsko in socialno ogroženi. Ob tem, ko si ne morejo dvigniti plač in standarda, jim grozi celo izguba zaposlitve. Uvodoma omenjene zahteve iz sindikalnega proglasa niso dobile potrditve v programih strank in posameznih voditeljev.
Delavci, ki bodo glasovali, bodo tehtali znanje, sposobnost in pripravljenost kandidatov, da bodo delali v njihovo korist. Povedali bodo, komu zaupajo, ne glede na izjave Demosa, da morajo demokratski prenovitelji plačati za vse temne sence v preteklosti in da nimamo moralne pravice postavljati in uveljavljati nove stranke. Demosovci pa so večinoma spreobrnjenci, ki so pred leti ali včeraj izstopili iz zveze komunistov in jutri se lahko obrnejo po novem vetru.
Sence preteklosti, ki jih opozicija vsak dan bolj vsiljivo ponuja, so nepopravljiv impulz za nov spor v slovenskem narodu, ki lahko preraste v konflikte, ki jih bodo podedovali tudi bodoči rodovi Slovencev. Ceno zanje pa bomo plačevali mi, ki odločamo, in tudi naši potomci.	Franček Kavčič
Svobodni Sindikati Slovenije
Gosti iz tujine na kongresu_____________________
Prvega kongresa Svobodnih sindikatov Slovenije se bo udeležilo tudi 18 delegacij iz tujine, s katerimi že dolga leta plodno sodelujemo, in sicer Avstrijske sindikalne zveze Koroške, Avstrijske sindikalne zveze Štajerske, Avstrijske sindikalne zveze Tirolske, sindikalnih konfederacij CGIL, CISL in UIL iz Furla-nije-Julijske krajine, sindikalnih konfederacij CISL in UIL Veneta, sindikalnih konfederacij CGIL, CISL in UIL Emilie-Ro-
UlA.CU.IJ.CgCl OVCCd CJCUC,	W~ ~	-----------
županije, Nemške sindikalne zveze Baden-Wurttemberga, republiškega sveta Zveze sindikatov Ukrajine in Delavskih komisij Katalonije.
Kongresa se udeležuje tudi delegacija sindikata slovenske šole iz Furlanije-Julijske krajine.
Prejeli smo tudi pozdravni brzojavki vodstev Nemške sindikalne zveze Bavarske in sindikalne konfederacije CGIL Veneta, ki se zaradi neodložljivih obveznosti našega kongresa niso mogli udeležiti.
Še posebej pa moram seznaniti kongres, da smo prejeli tudi pozdravno pismo generalnega sekretarja Evropske konfederacije sindikatov Matthiasa Hinterscheida:
Vljudno se vam zahvaljujem za vabilo na 1. kongres Svobodnih sindikatov Slovenije, 6. in 7. aprila 1990 v Ljubljani. Kot ste bili že obveščeni v Ljubljani, 23. marca letos, v pogovoru s podpredsednikom Evropske konfederacije sindikatov Markkujem Jaa-skelainerom, se zaradi neodložljivih obveznosti tega pomembnega kongresa, žal, osebno ne morem udeležiti. Ob tej priložnosti pa mi dovolite, da vam zaželim obilo uspeha pri delu kongresa in v vaših nadaljnjih prizadevanjih za dobro članstva vaše organizacije.
Delavke in delavci, ne nasedajte!
Po znani praksi in sistemu »ho-ruk« se v zadnjem času dogaja, da poskušajo »terenski demosovci« vdreti v tovarne in na prikrit način novačiti delavke in delavce za svojo Zvezo neodvisnih sindikatov Slovenije. Takšna opozorila dobivamo od naših poverjenikov in članov zveze sindikatov.
»Neodvisni« pa skušajo s prevaro, ne da bi vas seznanili s svojim programom in statutom, ter s citiranjem propagandnih gesel in vsebine listin za 1. kongres Svobodnih sindikatov Slovenije vnesti med vas zmedo in vas prepričati, da gre za isto organizacijo. V podpis vam ponujajo pristopne izjave za vključitev v njihovo zvezo.
Bodite previdni, prepričajte se, kdo vam kaj ponuja in temeljito premislite, preden padete v dobro nastavljeno past Demosovih »nc-odvisnežev«!
Sekretar republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Rajko Lesjak
Neupravičena
kritika
slovenskih plač
V časopisu Rad z dne 30. 3. 1990 je v članku »Februar v aprilu« med drugim zapisano: »Plače zamujajo povsod in pridejo, kadar pač pridejo. Tako znaša v Cmi gori zajamčeni osebni dohodek 1.088 dinarjev, v Sloveniji pa 4.868 dinarjev.« Ali je mogoče, da Zvezni sekretar za delo in socialno politiko, ne pozna dovolj teh stvari, ali pa se za tem morda skriva kaj drugega?
Poglejmo podatke:
Povprečni ČOD
	I./90	I./90
	v din	SFRJ = 100
SFRJ	2.892	100,0
BiH	2.260	78,1
Črna gora	1.991	68,8
Hrvatska	2.767	95,7
Makedonija	2.634	91,1
Slovenija	4.011	138,7
Srbija - ožja	3.015	104,3
Kosovo	1.678	58,0
Vojvodina	2.822	97,6
Vir podatkov: Zvezni zavod za statistiko
Res je, da v republiki Sloveniji velja zakon o zajamčenem osebnem dohodku (Uradni list RS, št. 8/ 90), ki določa način izračuna mase in znesek najnižjega zajamčenega osebnega dohodka, ki znaša 1.600 dinarjev.
In če ga primerjamo s Črno goro, potem je glede na raven plač najnižji zajamčeni osebni dohodek v Sloveniji za okoli 50 indeksnih točk prenizek. Delavci se lahko sprašujemo, kje je razlika med zajamčeno plačo v Sloveniji, tako kot piše Rad (4. 868 dinarjev) in povprečno izplačano plačo (4.011 dinarjev). Ah lahko pričakujemo, da nam bodo izplačali 857 dinarjev na delavca? Ne, ne pričakujemo, zahtevamo pa konkretnost in ne razprave na pamet. Brane Mišič
Vlada deli denar po svoje_________________________________
Prejšnji teden smo v sredstvih javnega obveščanja zasledili poročilo s tiskovne konference zveznega sekretarja za delo, zdravstvo in socialno politiko Radiše Gačiča, ka kateri je pojasnil razdelitev državnih sredstev za socialno pomoč. Za glavni vzrok, da zakaj Slovenija in Hrvaška tega denarja nista dobili, je navedel, da tega prispevka tudi nista zahtevali.
Odgovor je prišel kmalu, saj je komite za informiranje republike Slovenije zavrgel to trditev. Očitalo so tudi nedoslednost zvezni vladi, saj je ta denar razdelila, še preden je potekel rok za oddajo zahtevkov. Če je torej vlada delila denar na svojo roko in ne na podlagi predloženih programov, zakaj je obšla Slovenijo? Ali Slovenija, ki je pri gospodarski reformi šla najdalj in kjer so posledice tudi najbolj očitne ter krute, ne bi morala prva dobiti to pomoč?
Kot kaže, se je vlada odločila, da bo zdaj raje preprečevala kot pa zdravila posledice. S tem denarjem, ki bo prostalim republikam zelo prav prišel, bodo pomirili čedalje hujši socialni nemir, ki bi verjetno prav kmalu izbruhnil. Tako je ZIS odstopil od svojega načela, da ne bo nerazumno porabil državnega denarja, še posebej, če za ta denar niso pripravljeni uresničljivi programi. Vemo pa, da v republikah, ki so dobile ta denar, programa za razvoj in prenovo gospodarstva še vedno nimajo. S to denarno »potuho« pa se bo čas, ko bodo te republike lahko opravičile prejeti denar, še bolj zavlekel.
Težko je oceniti, ali je ta poteza vlade bila pametna in upravičena. Verjetno pa so s tem dobili nadaljnjo podporo prebivalcev južnega dela Jugoslavije in si zagotovili svoj obstoj še naprej. Seveda pa bo vlada morala odstopiti od takšnega načina delitve sredstev, če ne bo izgubila še tisto podporo Slovenije in Hrvaške, ki jo za zdaj še ima. Tega pa si tudi ta vlada ne more
Privoščiti-	Robert Pekla)
Brez nizkih udarcev
Družba, v Kateri živimo, ni naše hotenje. Sindikat, kakršen je bil, mora biti preteklost. Le organizacija, ki bo brez posredovanja institucij povezovala posameznike, ne glede na narodnost, versko in politično prepričanje, ki bo odprta za njihovo ustvarjalnost ter za udejanjanje delavskih (splošnih in posamičnih!) interesov, je lahko sindikat.
Svobodni sindikati Slovenije se iz nekdanje ZSS ne oblikujejo čez noč. Preobrazba je potekala v zahtevnih gospodarskih in družbenih razmerah, pot do demokratično doseženega soglasja o bodoči podobi Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije ni bila lahka, saj smo se srečevali na začetku z dokaj nasprotujočimi si težnjami, staro se je upiralo novemu, nizku udarci - tako značilni za današnjo slovensko predvolilno »kulturo«, pa niso zaobšli niti razprav in postopkov o kandidaturah posameznikov za vodstvo Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije. Izsiljevanje in grožnje, namesto demokratičnega pogovora o programu, ljudeh in o udejanjanju zapisanega, kažejo n« nizko raven, prihajajo pa iz okolij, ki že doslej niso najbolj zdravo sindikalno dihala. Sindikati v takšnih okoljih niso pokazali svoje »revolucionarnosti« na pravem mestu in ob pravem času.
Upajmo, da se bodo delegati prvega kongresa Svobodnih sindikatov Slovenije, ki prihajajo nanj z mandatom za drugačen, svoboden in resnično delavski sindikat, znali otresti nizkih strasti in podlosti v svojih razpravah in pri odločanju.
Marjan Horvat
Kupna moc ua pada
Zavod za statistiko republike Slovenije nas je s statističnimi podatki o januarskih osebnih dohodkih zopet postavil na realna tla. Zaslužimo namreč še vedno premalo, poleg tega pa osebni dohodki za januar, ki so bili seveda izplačani februarja, zaostajajo za 22,9 odstotka glede na osebni dohodek januarja lani. Tudi v primerjavi z lanskim decembrom so osebni dohodki še vedno realno nižji za 23,7 odstotka.
V Sloveniji so povprečje, ki znaša 4.206 dinarjev, najbolj presegli v družbenih organizacijah in skupnostih, saj so si izplačali 5.684, takoj za njimi pa jim sledijo zaposleni v finančnih službah, ki so dobili 5.638 dinarjev. Na koncu lestvice so kot vedno gradbeniki, ki so se morali zadovoljiti s 3.454 dinarjev.
Kljub temu, da je slovensko povprečje še vedno za 145 odstotkov večje od kosovskega, pa smo v Sloveniji povečali osebne dohodke le za 8,3 odstotka glede na december lani. To pa je še vedno manj kot 26 odstotkov, za kolikor so jih povečali v Makedoniji.

v***
Opozorilna stavka delavcev v zdravstvu. Danes
so delavci zdravstva z enourno opozorilno stavko demonstrativno opozorili, da ustanove sistema ne upoštevajo njihovih zahtev po sistemskih spremembah, po uveljavitvi najnižjega osebnega dohodka in na to, ker njihovo delo ni ne priznano in ne pravilno ovrednoteno.
Delavci Mebla zahtevajo moratorij, pel zaposlenih
v Meblu se je odločilo za stavko, da bi tako izsilili moratorij za razprodajo njihovega imetja. Gre za nesprejemljiv odnos do kapitala, ki so ga uspeli prigospodariti delavci z odtegovanjem od svojh plač in za dokončno ureditev težavnih razmer v njihovem podjetju.
Odpoved stavke Iskrinih delavcev. Iskrini delavci,
zaposleni v stegenskem kompleksu, so se odpovedali stavki v znak solidarnosti z delavci Delte Computers in protesta proti stihijskim stečajnim postopkom, ko je vodstvo Iskre holdinga d. d. obljubilo, da bo delavcem podrobneje razložilo svojo vizijo reševanja Iskre.
Volitve? Koga in zakaj? Stranke ali kandidate, mlade ali stare, leve ali desne ali le - stolčke...
Slike: Sašo Bernardi
r\
o
Rajko Lesjak, sekretar RS ZSS pred prvim kongresom Svobodnih sindikatov Slovenije
Koraka nazaj ni! Pravi ali pa nikakršni!
Zdaj ko ste dobili v roke Delavsko enotnost, se je v Cankarjevem domu že začel prvi kongres Svobodnih sindikatov Slovenije. Po relativno dolgih, vendar skrbnih pripravah bodo delegati na kongresu sprejemali programski dokument Svobodnih sindikatov Slovenije, temeljne naloge za prihodnje štiriletno obdobje in statut zveze Svobodnih sindikatov Slovenije. Bržkone lahko iz pogovora z Rajkom Lesjakom dobro zaznate, ob katerih vprašanjih so se v preteklosti lomila kopja, kaj sodi sekretar sindikatov o teh vprašanjih in kaj bo v žarišču zanimanja delegatov na kongresu. Morda naslov k pogovoru pretirava, saj so bile v minulem obdobju v slovenskih sindikatih odpravljene številne ovire v glavah ljudi in še posebej v zakonodaji, ki so »preprečevale«
samostojen in odločen nastop sindikata v družbi in še posebej v gospodarstvu.
Delavska enotnost: Prvi dve leti mandata sedanjega vodstva Zveze sindikatov Slovenije sta minili v relativnem zatišju, naslednji dve pa sta priklicali na dan vse dileme, iskanja in tudi spore o tem, kako narediti sindikat učinkovito organizacijo svojega članstva. Škoda za prvi dve leti!?
Lesjak: Večja škoda kot prvi dve leti tega mandata so bila leta pred tem, ko smo sindikati kot del sistema in transmisija oblasti delili usodo funkcioniranja sistema, ko smo predstavljali del oblasti, ki je bila sama sebi namen in orodje dejanske oblasti, in takšni nismo služili interesom in zahtevam delavstva, bili smo pravzaprav postavljeni v sistem in del tega sistema.
Delavci so v preteklosti občutili delo sindikata kot ukrepe upravljalskih in oblastnih struktur, kot dejavnost delodajalcev, ne pa kot svoje avtentične delavske organizacije. Pa pustimo preteklost vsaj mi, ko je namreč zgodovina tista in za nekatere edina točka, na kateri skušajo brez ponujene perspektive zmagati drugi, nam samo po besedi alternativci. Za to generacijo sindikalnih funkcionarjev je ta sindikat preteklost. To generacijo naj sodijo po rezultatih, ne po zgodovini, in sindikat včeraj ni sindikat danes; ta generacija za seboj pušča preteklost in napoveduje ter kaže prihodnost.
Danes lahko rečem, da so temeljni cilji prenove sindikata, za katere smo se dogovorili na dveh konferencah, ko smo odprli procese, s kongresnimi dokumčnti doseženi. In storjeni so koraki, dosežena je točka, ko se ni več mogoče vrniti na staro. Organizacija, njena vsebina in poslanstvo, se bo morala graditi po meri članstva, in to ne glede na ekipo oziroma vodstvo, ki bo to organizacijo vodilo po kongresu; govorim o vodstvu, ker so kadrovske rešitve na drugih ravneh že žal in na srečo preteklost.
No, in tu je tista kvaliteta. To vodstvo si lahko šteje za dobro, da je odprlo prostor in pokazalo smer (ter hkrati vzpostavilo vzvode), kam bomo morali iti, sicer bodo zagate tako velike, da bo odneslo organizacijo in z njo vred še koga. Zakaj to poudarjam, prepustimo času. Naj spomnim samo še na to: »V »preteklosti« smo na največje probleme in odpore naleteli za-čuda v lastni organizaciji, v lastnih glavah; na srečo so se te bolezni začele pravočasno zdraviti.
Od zunaj pa vsak dan znova in znova zahtevajo spovedi za iste grehe, tudi za tiste, ki jih ni storila ta generacija. In nehote dobiš občutek, da so s temi grehi bolj obremenjeni tisti, ki nam jih očitajo in so držali vrečo v preteklosti. In edino, kar lahko ponudijo in naredijo bolje od nas, je zgodovinski spomin na star sindikat. Res je, da je bilo dve leti nazaj relativno zatišje pred viharjem. Moja iskrena želja je, da bi se pregovor »Kdor
seje veter, žanje vihar« obrnil v korist prenove sindikata.
Delavska enotnost: Gospodarske in družbene razmere so neverjetno kritične. Usoda delovnih mest v številnih tovarnah visi na nitki - to velja tudi za ustanove -, socialni položaj zaposlenih in nezaposlenih je vse bolj ogrožen, nezaposlenost skokovito raste...
V takšne razmere »pada* prvi kongres Svobodnih sindikatov Slovenije. Kako se upreti že zdaj na kongresu in še posebej po njem nazadovanju v gospodarstvu in družbi?
Lesjak: Ne samo da »pada« v te razmere, »pada« tudi v razmere, ko v Jugoslaviji odpoveduje razum, ko se v Sloveniji v volilni mrzlici potegujejo za oblast z vsemi sredstvi »demokratičnih« volilnih kampanj, da pridobivajo vo-lilce.
Po volilni mrzlici bo sledila streznitev in obdobje dolgov volilcem, z grenkim priokusom, da je politika in zaupanje pokvarljivo blago, še bolj takrat, ko se s tem pečajo pokvarjeni ljudje.
Pravzaprav ni časa, da bi nekatere stvari, ki smo jih naredili, sproti analizirali, da bi jih lahko popravili, če ne dajejo pričakovanega.
Če bi se procesi v gospodarstvu tako nadaljevali, bi to gospodarstvo nujno privedlo v katastrofo. Katastrofa pa bo tudi, če se sesuje Markovičev program, čeprav ta nujno potrebuje nekatere popravke. Te, mislim, da že delajo. Drugačen je tudi odnos sindikata do programa, kot je npr. odnos zbornice in vlade in nenazadnje tudi delodajalcev. To področje je tudi najmanj zanimivo v volilni mrzlici. Gotovo pa je eden od vzvodov razbremenitev gospodarstva, da bi s tem ustvarili na eni strani pogoje za umno gospodarjenje in nemoteno družbeno reprodukcijo, na drugi strani pa pogoje za socialni program in sklad za razvoj in preobrazbo podjetij - saj ne moremo pristajati na socialno odlagališče oziroma cesto odvečnih delavcev.
Delo, znanje in motiviranost ter pravično razmerje do kapitala v obliki poštene plače, socialna varnost, odnos sindikata do stečajev in likvidacij ter zaposlovanje, ustanavljanje skladov za razvoj, delavske pravice in izobraževanje delavcev so nekateri elementi sindikata do razmer in reform.
Delavska enotnost: V vodstvu sindikatov ste v zadnjem času sprejeli nekaj resnih opozoril in pozivov vsem družbenim organom, naj zavarujejo gmotni položaj delavcev, naj ukrepajo v primerih sodobne kraje družbenega premoženja. Odzivni bil ustrezen, mar ne?
Lesjak: Smo pravi umetniki obračanja besed; celo za tiste, ki kradejo, smo iznašli pahljačo besed, pa ne v smeri kaznovanja, ampak opravičila. Prava tragedija je družba, ki vedno bolj postaja družba bogatih posameznikov in nekaterih slojev na račun vedno si-romašnejše države in delav-
stva, čeprav sem za družbo bogatih ljudi, vendar na račun dela in znanja. Tako gre za sloje prebivalstva, ki so v tem socializmu obogateli tudi tako (iz pahljače besed), da so odtujili družbeno lastnino oziroma jo zakonito pokradli. Da pa se zabrišejo sledi, je nujno, da s sistemom, ki je to omogočil, nekaj storimo. Na drugi strani pa imamo ogromno večino delavstva, ki jim je ta isti socializem nudil toliko in so zaradi njegove ideje in prakse prišli do te meje, ko morajo tudi oni zabrisati njegove sledi. Kakšna spretna »sprega«, v kateri eni svobodno bogatijo in uživajo že nekaj več od ideje socializma, drugi pa živijo nekaj manj od liberalnega kapitalizma.
Kako je ta socializem, ta družbena lastnina in to samoupravljanje obrnilo hrbet delavstvu in odprlo prostor tistim, ki so ga že izčrpali in izsesali! To je prava zgodovinska krivica, še večja pa bo, če bo sistem, kakršen že prihaja, te krivice še bolj uzakonil.
Da je tako, pa je krivo, da nismo znali oziroma hoteli poiskati primerne sinteze med delom, znanjem in kapitalom, torej pravilnega razmerja med njimi, in tudi zato, ker samoupravljanje razumemo kot delavčevo pravico do odločanja o sadovih njihovega dela.
Predsedstvo RS ZSS je sprejelo za svoje pismo (Lesjak, Lutovac, Kastelic), naslovljeno na pristojne oblastne organe, tako da ima to sedaj večjo težo. Pa saj tu sploh ne gre za težo.
Gre za veliko več, za nas gre, gre za pritisk vračanja na točko, s katere je možen premik v novo kvaliteto, v socialno državo le s ponovno revolucijo. To, da delavec namesto delnice dobi delovno knjižico, je preveč še za tako ponižano in opeharjeno delavstvo.
Kdo naj se v tej volilni tekmi odzove na ta zgodovinska vprašanja? Saj vsi obljubljajo socialno državo, demokracijo, pravno državo itd., tako da je to zanje obrobno vprašanje in ne vprašanje, s katerim se dobivajo volilne točke. Sicer pa mora ta oblast ne glede na izide spomladanskih volitev, ne glede na to, kdo bo prišel na oblast, in ne glede na koalicije, kakršne koli se že bodo sklepale, resno računati na sindikat kot opozicijo.
Ta opozicijska senca jo bo vedno spremljala. V zaščito tega delavstva bo sindikat tudi za ceno vladnih kriz in kriz parlamenta uresničeval sprejeto politiko, zato toliko lažje tistim, ki bodo uresničevali politiko po naši meri..
Delavska enotnost: Nekaj zakonov s področja delovnopravne zakonodaje, ki pa so za delavce in za sindikat življenjsko pomembni, je hotela republiška vlada in Gospodarska zbornica Slovenije spraviti skozi skupščinske klopi še pred volitvami. Sindikati sc sicer temu niso upirali, vendar pa so trdno vztrajali na nekaterih določbah, ki jih je oblikovala javna razprava med članstvom in v or-
ganih ZSS. Kako ocenjujete izid tega mnogoboja?
Lesjak: Težko bi verjeli, da se v naši družbi, ko smo tako rekoč pred vstopom v Evropo, lahko zgodi, da bi bili delavci po prvih verzijah zakona o delovnih razmerjih manj varovani kot delavci z zakonom o zaščiti delavca iz leta 1919. Namreč, poslovodni organi so v teh verzijah dobili nekontrolirana pooblastila, nihče jih ne bi kontroliral, ne vem, komu bi sploh odgovarjali, celo še pravico bi imeli, da bi nekatera pooblastila prenesli na nižjo raven. Po zaslugi sindikata so se ta pooblastila oziroma pristojnosti omejile na manjši obseg in nekatere prenesle na pristojne organe.
Ko pa se povečajo kompetence poslovodnih delavcev in menežerjev, je nujno povečati pristojnosti sindikatov v klasični varstveni funkciji delavcev, kakršno imajo na Zahodu. To zadnje nam je na srečo uspelo doseči v parlamentu, še pred tem pa v pogajanjih oziroma usklajevanju zakona o delovnih razmerjih.
Ni pa vseeno, kaj razumemo z besedo delavka in delavec. Prav gotovo ne more biti magična beseda, ki odpira vsa vrata tistemu, ki jo kar naprej ponavlja.
In kam smo danes pripeljali to delavstvo! Želijo ga pripeljati v položaj popolne nezaš-čitenosti in brez obrambe v položaj, ko je iz orodja zgodovine postal čez noč moteči element in naenkrat odveč. Namesto delavske delnice dobiva delavsko knjižico. Sindikat tega preprosto ne more dopustiti in ni dopustil.
Ni ravno lahko zastaviti besedo, da smo dosegli zgornjo mejo pravic - teh je namreč zmeraj premalo - in varovanja delavcev, ko pa s to zakonodajo že v osnovi posegamo v pridobljene pravice delavcev.
Upoštevaje vse to, je izid mnogoboja na strani oblasti. Znotraj tega pa so dosežki sindikata na nekaterih področjih korak k Evropi; in tu je ta »državni« sindikat že pokazal evropsko barvo, z vsem znanjem, stroko in pokončno držo.
Ustvarjeni so pogoji, da se sindikat v družbi postavi in
izmeri, koliko ga je v hlačah, in da tak varuje delavce - svoje člane, in to na ključnih področjih, ki zadevajo delavce.
Ko se ozrem nazaj, kako smo na tem področju korak za korakom uresničevali zastavljeno strategijo sindikata od sprememb ustave, zakona o podjetjih, zakona o delovnih razmerjih in drugih zakonov, vse do pogojev kolektivnega pogajanja in kolektivne pogodbe, še pred tem pa uveljavljali sindikalno listo in politiko ter uveljavljali najnižje plače, ostajam poklicen optimist. In tega se nam ni treba sramovati, nasprotno, lahko si štejemo za uspeh, čeprav je uspeh vedno relativen.
Ce bi uspeli delegate in oblast prepričati, da nas iz krize ne bo pripeljalo nesmiselno vztrajanje pri delovnih sobotah oziroma podaljšanem delovniku, bi bil uspeh sindikata zavidanja vreden; sicer pa se nismo nikoli znali hvaliti. In odgovor vsem je ta, da delavcev nismo nikomur prodali in jih tudi ne bomo. Delavska enotnost: V grobem je kolektivna pogodba pripravljena. Gre za pomemben dokument, ki pa ga bo povsod, predvsem v nekaterih bolnih gospodarskih okoljih, težko uveljaviti. Z marsičim se ne strinjajo (ali se prej niso strinjali) tudi partnerji, torej sopodpisniki kolektivne pogodbe. Kakšen je rezultat?
Lesjak: Naše orodje sindikalnega boja za kolektivne pogodbe zaposlenih je varstvo pravic slehernega delavca v kolektivnem pogajanju in kolektivnih pogodbah - po tem se pravzaprav prepoznava sindikat. Kolektivne pogodbe pa bodo postale eden najpomembnejših avtonomnih virov delovnega prava.
Ko govorimo o trgu delovne sile, nimamo pred sabo modela liberalnega trga konec minulega stoletja, temveč konkretne izkušnje sedaj uveljavljenega »socialnega trga« delovne sile v razvitih evropskih državah, kjer človek ni blago.
Sistem kolektivnih pogodb bo na nastajajočem trgu delovne sile nadomestil sedanji sistem dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja, v katerem je večkrat na leto posegala država in odrejala ter odmerjala plače.
Minimalni standardi v generalni kolektivni pogodbi so za sindikat začetna osnova za pogajanja na ravni republike, v dejavnosti, podjetju in na individualni ravni, da se zagotovi načelo »za pošteno delo - poštena plača«! Za sindikat kot organizacijo delavcev, ki ščiti interese delavcev na trgu delovne sile, ni pomembnejše naloge od pogajanja o pravicah in obveznostih iz delov-^ nega razmerja, plačah in socialni zaščiti ter uveljavljanja zaščite delavcev. Moč sindikata je v njegovi množičnosti, pogajalski funkciji, strokovnem ekipiranju in pritiskih. Sindikat-/ bo zahteval uveljavljanje vseh teh pravic delavcev, s tem pa mislim, da še ni ogrožen razvoj. Ta kriza ne sme in ne more biti izgovor za
ukinitev pravic delavcem kar počez.
Zato je prišel čas, ko moramo reči: toliko stane človeka vredno in dostojno življenje in za toliko smo pripravljeni delati ter želimo imeti najmanj take pravice iz dela in delovnega razmerja in take humane delovne pogoje kot delavci na Zahodu.
Poštene plače seveda ne moremo izsiliti na tovarniškem dvorišču in noben sindikat ne more obljubiti, da jo bomo delavci dobili že prihodnji mesec. Zahtevamo pa, da cena delovne sile postane osnova za vse nadaljnje izračune o rentabilnosti podjetja in enakovreden faktor, ne pa to, kar ostane v podjetju. Gre
-	nam za kupno moč plače in ta plača mora v strukturi predstavljati večji delež kot danes.
Je to; izsiljevanje, da delavec za svoje pošteno delo a e »izsili« niti plače v višini približno ene dnevnice za ..ji:
Če je delo delavca - izhodiščna cena delovne sile v očeh naših pogajalcev res samo toliko vredna, potem / družba nima perspektive. V sindikatu, nasprotno /d pogajalcev, ne verjamemo dr : mogoče uspeti, ne da bi upo šatevali motive, ustvari eInc/t znanje, delo in osebno dosto janstvo vsakega delavce m delavke; to dostojanstvo, pa c poštena plača.
Delavci izgubijo delo (stečaji) po krivdi podjed... organizacije in ne zate, ker oi ugotovili njihovo ndividualno krivico ali nesposobnost. Zaposlovanje in odpuščanje delavcev ne more biti odvisno le od delovanja trga delovne sile, ker človek ni blago, temveč je tu nujna intervencija družbenopolitične skupnosti.
A sopodpisniki smo si že toliko blizu, da poznamo medsebojne razlike v tem času med nami. Precej razlik smo v tem času že izgladili, čaka nas še trdo delo. Poleg vsega tega pa morajo naši pogajalci na drugi strani spoznati tudi to, da so asociacija podjet j - gospodarstva, ne direk/orjev; smiselno naj odnosi veljajo tudi za duhovno proizvodnjo.
Da kolektivna pogodba in pogajanja nimajon česar skupnega z zamrznitvijo plač, pa mora spoznati tudi zvezna vlada. Ne vem, če je dobro, da smo sindikati nekako bojazljivi pri vplivu na razvoj, tako razvoj podjetij, ustanov in družbe kot celote.
Delavska enotnost: Stavke se ponovno širijo. Zanimivo je, da iniciativo zanje daje\o sindikalna vodstva v podjetjih, 1 i se tudi brez potrebe proglašajo sa stavkovni odbor. Res pa je, da velika večina stavk teče na osnov : sindikalnih stavkovnih pravil. S. to lahko razlagamo kot dejstvo !a se je okrepila veljava sedanji ga, nekateri pravijo »uradnega* s ndikata?
Lešnjak: Stavkouna gibanja in pravna uredite r stavke je nujno povezana s g olitično reformo. Pri tem ps ne gre za uveljavljanje dem skracije le na političnem poc ročju, ampak tudi na pocročju dela
-	industrijske d mokracije.
Nadaljevanje na nas ednji strani
Nadaljevanje s prejšnje strani
Tako postaja v takem demokratičnem prostoru ob spoštovanju načel organizacijske in akcijske svobode sindikata leta eden izmed glavnih dejavnikov razreševanja kolektivnih sporov. Pri tem si za sredstvo za rešitev spora pogosto izbere stavko.
Ta sindikat je pri odnosu do stavke napravil zasuk in prvi povedal, da sindikat oziroma delavci ko štrajkajo ne štraj-kajo proti sebi.
Ni odveč, če spomnim, da sindikat ni titular pravice do stavk, ampak so to delavci, in da je stavka individualna pravica delavca, ki se uresničuje kolektivno. Tako posameznik ne more uresničiti pravice, če drugi ne soglašajo - potrebno je kolektivno ravnanje.
Pravico do stavke bi morali obravnavati tudi v povezavi s svobodo dela in jo zakonsko urediti tako, da zakon ne bi bil usmerjen v dejansko omejevanje pravice, temveč v določitev samo tistih pogojev, ki so nujni za njeno uresničevanje. Se na nekaj pozabljamo: pravica do stavke in sindikalna svoboda sta tudi sicer dve različni pravici delavcev, ki se uresničujeta kolektivno in sta od nekdaj tesno povezani.
Tako se bodo sindikati v prihodnje pogosteje soočali s tem, da je sindikalna stavka dopustna, in nasprotno, da se sindikalni stavki lahko priključijo tudi nečlani; pa še s tem, da bo stavka mogoča tudi med postopkom sklepanja kolektivne pogodbe ali v času njene veljavnosti.
Ob vsem tem je pri zakonski ureditvi stavke nenazadnje treba upoštevati mesto in vlogo sindikata kot pomembnega socialnega partnerja.
Sindikat ne more prevzeti vloge zakonodajalca im s svojimi akti urejati vprašanj, ki sodijo v izključno pristojnost zakonodajalca. Ti akti nimajo narave pravnih norm. Dajemo pa priporočila, kako »urejati« te pojave, in velik korak sindikata so sindikalna stavkovna pravila. Morda je za nekatere čudna izjava, vendar je res, da se je veljava sedanjega sindikata ne samo okrepila, ampak so se delavci ponekod s sindikatom prek stavke tudi identificirali, da o sindikalnih kadrih, ki so se v stavki formirali, ne govorim. V bodočih razmerah stavkovnega gibanja in urejanja bo za sindikate pomembna, če ne celo bistvenega pomena tehnologija stavkanja, vloga stavkovnih straž in stavkovnih odborov, ki nimajo ničesar skupnega z zavarovanjem ljudi, oskrbovanjem prostorov, strojev in surovin kot tudi z ukrepi, s katerimi bi omogočili nadaljevanje dela po stavki in med njo.
Delavska enotnosti Sindikalni pluralizem znotraj ZSS oziroma bodoče zveze Svobodnih sindikatov Slovenije je omogočen. Kako pa gledate na sindikalni pluralizem v družbi nasploh, se zavzemate za sodelovanje z drugimi sindikalnimi organizacijami ali ga zavračate?
Lesjak:	Demokratizacija
družbe je poleg demokratizacije celotne družbe-gospodar-ske in politične ureditve - katere del je tudi sindikalno gibanje, tesno povezano s sindikalno svobodo in sindikalnim pluralizmom.
Z ustavo Slovenije in »predlagateljem«' to pa je bil ta sindikat, smo odpravili vse ovire, ki so onemogočale uveljavljanje vseh vrst sindikalnega pluralizma; vrata konkurenci so odprta.
Čas bo pokazal, da je prava smer odprava političnega monizma. Torej gre za uveljavljanje politične demokracije na področju dela - gre za industrijsko demokracijo, in zaradi tega ne vidim rešitve v uveljavljanju ideološkega sindikalnega pluralizma. Tako ideološko pobarvan sindikalni pluralizem je v demo-
kratično urejenih državah v zadnjem obdobju zašel v krizo.
Podobne izkušnje pa imamo že iz naših domačih logov, ko je bil sindikat podaljšana roka partije in oblasti. Posamezni poskusi pri formiranju alternativnih sindikatov gredo v to smer, le s to razliko, da bo zamenjano ime stranke, to pomeni, da jih bo stranka uporabila za uresničevanje svojih ciljev. Kako pa te stranke sestavljajo delavstvo, ne bi komentiral.
Že večkrat sem povedal, da se mora sindikat, če se hoče izogniti ideološki obarvanosti stranke, frakcijsko odpreti, pri tem pa nekako priznavati dominantno vlogo leve frakcije. Tak lahko prispeva k demokratizaciji družbe, da bo ta humanejša in pravičnejša in da bo omogočala človeka vredno in dostojno življenje.
Življenje kaže, da je sindikalno svobodo nujno razširiti tudi na razmerja, ki nastajajo med sindikatom in raznimi oblikami samoupravljanja oziroma soupravljanja.
Kako bomo preboleli te otroške bolezni in otroško naivnost, ne vem. Vem pa, da se ne bo moč izogniti, pa ne po naši krivdi, vprašanju medsebojne povezave ideološkega sindikalnega pluralizma, ki je tesno povezan z uresničevanjem strankarskega pluralizma. Vem tudi to, da je sindikat močan le v enotnem gibanju. V zakup jemljem tudi to, da prihaja spoznanje vedno prepozno, da bi lahko kaj spremenili.
Ko se človek ozre v Evropo , na katero gledamo kot na našega odrešenika, se bojim te kratkovidnosti sindikatov. Ko se namreč tu povezuje kapital in z njim politika, bi bila na drugi strani povsem logična poteza tistih, ki ščitijo delovno silo oziroma delo, da bi se podobno organizirali oziroma se interesno povezovali in sodelovali. Tu bomo vsi sindikati preigrani, od Valense do...
Življenje nas opozarja še na vprašanje centralizacije in decentralizacije sindikatov; tako je sindikatu na ravni Jugoslavije še najbližja konfede-rativna ureditev sindikatov. Konfederacija na sindikalni ravni ima drugačen pomen kot na državniški.
Sodelovanje na jasni sindikalni platformi ni problem, mora biti celo naš interes. Težje je na strankarsko pobarvani, teh pa je ta trenutek več kot prvih. Kako bo sodelovanje v teh časih potrebno, zlasti v sindikatih, ne mislim nikogar prepričevati. Še manj mislim siliti v to sodelovanje, ^zlasti ne tistih, ki nimajo ničesar skupnega z delavstvom, veliko skupnega pa s politiko te ali one stranke; žal je danes teh več. Sicer pa se zakoni s prisilo nikoli niso kaj prida obnesli. Ne pozabimo, da je volilna mrzlica čas obljub.
Delavska enotnost: Sindikati dejavnosti so nosilni stebri zveze Svobodnih sindikatov Slovenije.
Ob takšni postavitvi je bilo precej prask in nerazumevanja, saj so bili zastopniki poudarjenega teritorialnega načela organiziranosti sindikatov zelo močni. Predlog statuta »je uzakonil* panožno in stavkovno načelo kot primarno. Kakšna bodo pravila igre med sindikati dejavnosti v zvezi Svobodnih sindikatov Slovenije in kakšna bo vloga organov zveze?
Lesjak: Verjamem, da bodo sindikati dejavnosti izkoristili priložnost, da se bodo s pogajalsko funkcijo postavili na noge in na tak način zavarovali članstvo ter se tako približali članstvu v podjetjih in ustanovah kot zunanji sindikat stroke, znanja, argumentov in politike. - Smisel reorganizacije je tudi v tem, da se približaš članu. To je velik izziv in velika preizkušnja sindikata.
Časa za igre, na katere namigujete, ne bo, ker življenje narekuje, da se morajo sindikati dejavnosti dokazati v vsebini in delu, v tem, kako uresničujejo interese »svojih« članov v panogi oziroma jih uspevajo usklajevati tudi ob upoštevanju solidarnosti znotraj teh mavričnih interesov. Enako velja, da se morajo na teh načelih dokazati tudi druge organizacijske oblike sindikata. Prepričan sem, da je čas štet tudi tem kadrom, ki se gredo, po vaše, igre na račun organizacije. Časi take politike minevajo in so obrnili na glavo tole načelo: človek ni sposoben zaradi tega, ker je na funkciji, ampak mora biti sposoben, da pride na funkcijo.
Ponovil bom mojo tezo. Če bi nas članstvo vprašalo, koliko časa potrebujemo, da postavimo organizacijo na novo, bi mu odgovorili dve leti in več. Če pa bi se nam kaj spontano dogodilo, če bi seveda še imeli priložnost, bi se organizirali v desetih dneh in še prej. Verjamem, da smo to vsi pravočasno spoznali, in priložnost je naš izziv in velika odgovornost.
Ob tako postavljeni organizaciji je zveza izvajalec skupno dogovorjene politike sindikatov, koordinator dogovorjenih aktivnosti, ki nastaja in se na organih oblikuje demokratično, ob soglasju in spoštovanju solidarnosti, hkrati pa skrbi za uresničevanje programa. Sicer pa smo te odnose uredili v statutu in niso slabo postavljeni.
Delavska enotnost: Delavska enotnost izide dan pred kongresom, bralci jo bodo dobili na dan kongresa. Delo na kongresu ne bo lahko, saj je opaziti kar precej nezadovoljstva z razmerami v družbi in tudi v sindikatu ni vse »zglajeno*. Se strinjate, da je verjetno to prvi nezrežiran sindikalni kongres po dolgih letih?
Lesjak: Če bomo šli na kongres kot možje, se nam gotovo ne bo pripetilo tisto, kar si marsikdo želi. To pa smo sposobni storiti; tako da razuma in modrosti ne razlagamo, ker to ni mogoče, ampak se moramo tako vesti in obnašati.
Kakšna je bila režija prejšnjih kongresov ne vem. O tem več veste vi. Gotovo so bili postavljeni v čas, kakršnega smo živeli, nenazadnje smo jih celo enajst spravili pod streho. Tudi za ceno kritike pravim, da se je na teh kongresih zgodilo kaj takega, kar je vredno spomina in priznanja. Bili so veliko bolj legitimni, kot si jih danes nekateri pobudniki predstavljajo in se z njimi postavljajo ter padajo na izpitu iz lekcije o demokraciji in legitimnosti.
Zveza sindikatov Slovenije prihaja na svoj 1. kongres Svobodnih sindikatov Slovenije s svojim programom, kongresnimi listinami, ki so se precej časa pripravljale in bile v široki javni razpravi; to je nova kvaliteta.
Kongres bo sicer imel veliko niti v svojih rokah in bo morda v neki funkciji preverjanja, kdo je za tako poslanstvo in strategijo sindikata.
Sam verjamem, da kongresne listine, kakršne so v predlogih, ne puščajo takšne praznine in take nedorečenosti, da bi na kongresu doživele povsem drugačen zasuk v ključnih točkah nove vloge sindikata. Verjamem v delegate, da bodo v kongresni razpravi, ob seveda kritičnem razmisleku zastavili besedo za kongresne dokumente in s tem vodstvom na vseh ravneh, zlasti pa tistim v vrhu naložili in »ukazali«, kaj je med drugim njihova osnova za delo. Tako bi bilo dokončno preseženo staro; dosežen bi bil zasuk, in vračanja več ni.
Na kongresu bi morali še korak naprej, tako kar zadeva nadgraditev dokumentov kot usmeritev, da je delavec vselej osnovna skrb sindikata. Kongres mora stopiti v prostor in zgodovino z novo kvaliteto; po tem naj se loči od drugih in med njimi prepozna.
Delavska enotnost: Ste edini kandidat za sekretarja sveta zveze Svobodnih sindikatov Slovenije, čeprav ni rečeno, da se ne bo kot kandidat pojavil še kdo na kongresu samem. Kljub temu pa mislimo, da je na mestu vprašanje, kaj boste vi, ki ste po naravi svojega dosedanjega položaja v vodstvu odgovorni za funkcioniranje organizacije kot enotnega organizma (ne zanemarjamo vloge drugih), storili, da postanejo sindikati in zveza dejansko učinkovit mehanizem za zavarovanje delavčevih pravic, oblikovalec njegovih zahtev in tisti, ki udejanja te pravice v praksi, ki tudi z radikalnimi sredstvi zahteva uveljavitev pravičnih zahtev in ki hkrati oblikuje delavčevo vlogo in položaj v prihodnje?
Lesjak: Začel bom pri repu vprašanja. Nekateri ljudje se že stari rodijo in jih ime sploh ne stara, drugi pa ostanejo mladi do pozne jeseni svojega življenja. Tako ima vaša ugotovitev dve resnici, sicer so pa ti kadri izrastli iz sindikatov.
Kakršnakoli imena in kadri so že na različnih ravneh sindikalnega organiziranja, so legitimno izvoljeni. Zakaj je med temi precej starih, povprašajte tam, kjer so se zanje v postopku člani odločali in jih izvolili. Če so ponekod kadrovsko zgrešili, bosta čas in delo, ki je pred to organizacijo, hitro opravila pozitivno kadrovsko selekcijo, saj je na srečo članstva tako v sindikatih kot v družbi življenje naravnano, morda malo kruto, da bodo ostali le najboljši. Ljudje bodo hitro spoznali, da so se v družbi nekaterih dvakrat prodali. To, kar se sedaj dogaja, ko eni zapuščajo stranko zato, da bi obdržali to, za kar so v prejšnjo stranko vstopili, je prodaja. Vsega sicer ne kaže metati v isti koš. Tu se imamo sindikati kaj »naučiti«.
Bo mogoče delati po novem? Bo, ker po starem ni in ne bo več možno, ker bo veljalo, da priložnost zamujena ne vrne se nobena. To je tudi del pozitivne kadrovske selekcije.
Kako uresničiti program oziroma kongresne listine, smo se z Delavsko enotnostjo že pogovarjali. In uresničevanje tega je tesno povezano s funkcioniranjem in, če hočete, tudi z usodo tega sindikata.
Ena največjih koristi od predstavitve kandidatov v DE je, vsaj zame ta, da lahko iz teh pogledov oblikuješ čudovito platformo, kako vse to spraviti v življenje.
Če bi vsako projekcijo gradili in razgrnili mimo legitimno sprejetega statuta na kongresu, bi bilo to neodgovorno.
Vsaka organizacija pa je živ organizem in je ne kaže zacementirati, kot smo to počenjali v preteklosti. Saj to lahko organizacijo pripelje samo na rob družbenega dogajanja, ker se taka ne zna in ne more odzivati okolju in reagirati na premike znotraj sebe.
Marjan Horvat
na kratko
Kolegi, toleranco...!
Na seji izvršnega odbora sindikata Splošne plovbe Piran so sklenili, da se ne bodo udeležili ustanovne skupščine obalnega sindikata prometa in zvez, češ da ni skladna z gradivom in vsebino statuta. S tem so seznanili ustanovno skupščino, ki se je tako ni udeležilo njihovih 13 delegatov, vrh vsega pa še 16 njihovih »kolegov« iz Luke Koper in trije iz Železniške postaje ne. Udarili so bližnjico v sindikate dejavnosti. Od 60 delegatov ustanovne skupščine jih je bilo tako navzočih zgolj 19. »Kljub temu je skupščina izvolila vse predvidene organe,« je informativno službo RS ZSS obvestil Hubert Lovša, »tako da bo ob tolerantnem odnosu odgovornih delavcev RS ZSS obalni sindikat te dejavnosti vendarle lahko zaživel.« Dodal je še, da utegnejo biti posledice »daljnosežne«, saj so zborovalci »nakazali osamosvojitev«.
Na vrsti je torej RS ZSS, ki bo očitno moral povleči »tolerantnejšo« potezo...
Red pač mora biti
Na skupščini občinske organizacije ZS Lendava so ugotavljali, da se slabša ekonomski položaj njihovih delavcev tako v gospodarstvu kot negospodarstvu. Gospodarstvo je tudi po njihovem mnenju preobremenjeno z davki in prispevki, cena dela pa je tako nizka, da marsikje preprečuje celo spoštovanje določil sindikalne liste. Zato so od svoje občinske, seveda pa tudi od republiške skupščine ponovno zahtevali tolikšno razbremenitev gospodarstva, da iz kosmatih osebnih dohodkov konec leta ne bodo oddvajali več kot 30 odstotkov. Seveda so predlagali tudi odpravo dodatnih prispevkov za vojsko in za sklad za nerazvite; po njihovem bi ga morali enakomerneje razdeliti po vseh republikah.
V nadaljevanju so udarili po mizi, češ da ne soglašajo s postopki »nekaterih poslovodnih struktur, ki se želijo rešiti odvečnih delavcev, ne da bi jim prej ponudili vse možne rešitve in ukrepe za zavarovanje pravic, ki jim gredo iz delovnega razmerja«. Ne pristajajo tudi na »razlago«, da je treba zavarovati družbeni kapital pred stečaji, »če pri tem ni enakovredno upoštevano delo delavcev kot sestavni del celotne strukture »kapitala« podjetja«.
Red pač mora biti, pa naj bo tak ali drugačen...
Tudi »kapitani« se prenavljajo...
»Gospodje z vrha ljubljanskega Žita so si 100-odstotno povečali plače, svojim delavcem s podeželja, med katere štejejo tudi peki in izdelovalci žvečilnega gumija, pa so odmerili borih 20 odstotkov ,povišice‘. Delavci Žitove pekarije v Krškem in Imperiala menijo, da je bil s tem kršen pravilnik o delitvi osebnih dohodkov,« poroča Dolenjski list. »Zato zahtevajo dosledno upoštevanje njegovih meril, sicer bodo stavkali...«
Da se v Žitu kopičijo težave, je bilo slutiti že lani, ko je krško pekarijo zapustil njen direktor in v svoji novi pekariji zaposlil še glavnega tehnologa iz brežiške pekarne, ki tudi sodi v sklop krške. »Zelo nas je udaril odhod direktorja, kajti za boljšo kakovost in večjo izbiro bi si lahko prizadeval tudi v službi, kjer je za to prejemal plačo,« je za Dolenjski list izjavila v. d. direktorica Kristina Blatnik-Fuks, doslej vodja splošnokadrovske službe, in zraven potarnala, da je njen predhodnik odnesel s sabo tudi del poslovnih skrivnosti, od katerih največ »vaga« seveda tista, ki ve, da se da prodajati za med...
»Sindikat mora varovati interese delavcev, zato smo ob delitvi plač, ki so bile tokrat prvič tajne, sklicali .izsiljeni’ sestanek izvršnega odbora sindikalne organizaije iz obeh bivših tozdov. Nismo se namreč mogli sprijazniti s tem, da so si vodilni za toliko povečali plače, nam pa so odrinili le nekaj drobtinic,« je povedala predsednica sindikata v Imperialu Ljubica Florjančič in zagrozila, da bodo zaštrajkali, če »dolg ne bo poravnan...«
Medtem ko bo pekarija po vsej verjetnosti pozitivno zaključila lansko poslovno leto, pa se tovarni žvečilnega gumija obetajo rdeče številke. Zaradi manjše kupne moči namreč upada prodaja »čik-gumijev« (samo zavoljo srbske blokade se je zmanjšala za šest desetin!). »Na srečo smo doslej poslovali brez kreditov,« pravi direktor Zdravko Plut, ki pa tudi namerava zapustiti potapljajočo se barko.
Tako bo samo še v naših pravljicah ostalo zapisano tisto načelo, da kapitani zadnji zapustijo tonečo ladjo...
Bili so mož beseda
Kot smo že poročali, se je po (osemurnem) uporu delavcev v Brestovi tovarni pohištva njihov poslovodni odbor prejšnji petek zavezal, da bo do torka, 3. t.m., ponovno proučil zahteve in možnosti, da bi nekako le našli rešitve za povečanje plač najbolj ogroženim delavcem. Obljubo je izpolnil tako, da bo tem delavcem takoj začel izplačevati regres (dobili ga bodo v treh obrokih), po odmrznitvi plač pa bodo skladno z rezultati poslovanja deležni še »nekakšnega« poračuna.
Kot nam je povedal sekretar republiškega odbora sindikata delacev gozdarstva in lesarstva Slovenije Marjan Fer-čec, so bila pogajanja dolgotrajna in do njih sprva tudi arogantna. Nazadnje pa so morali poslovodeči možje le prisluhniti težavam svojih delavcev...
Zadnja seja RS ZSS v tem mandatu
Kadrovske priprave na kongres
Najvišji organ Zveze sindikatov Slovenije je na zadnji seji in tik pred tem, ko se bodo socialistični sindikati prekrstili v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, najprej obravnaval predloge za sestavo novih vodstev sindikalne organizacije, ki bo pravni naslednik dosedanje ZSS in vseh njenih organov in organizacij. O pripravljanju kadrovskih kandidatnih list je najprej govoril član Predsedstva Ladimir Brolih.
Uvodoma je povedal, da tudi kadrovski postopki zanikajo javno izrečene očitke o neligitimnosti sindikalnih vodstev in tudi o članstvu v organizaciji. Vse do leta 1974 so se delavci včlanjevali v sindikat na podlagi pristopne izjave in s člansko izkaznico, šele kasneje so v nekaterih okoljih ravnali drugače, kot bi morali po statutarnih določbah. Zato je kongres priložnost za konec razprav o pristopni izjavi in novih članskih izkaznicah in tudi za začetek akcije za novo preštevanje članstva.
O kandidatni listi za nov republiški svet - najvišji organ med kongresoma, pa je Ladimir Brolih povedal, da je mnenje o podpori ali nezaupanju kandidatom izreklo le 50 občinskih svetov in 16 republiških odborov sindikatov dejavnosti. Načelne pripombe se nanašajo na sestavo republiškega sveta zaradi nepravilne
zastopanosti dejavnosti oziroma občin in na nesprejemljivost kandidiranja direktorjev. Članom republiškega sveta je povedal, kakšen dogovor o novi sestavi sveta in
predsedstva so sprejeli na prejšnji seji.
O imenih na kondidatnih listah je povedal, da so zapisani le tisti, ki so dobili najmanj enotretjinsko podporo v občinskih svetih in ROS dejavnosti. To podporo je dobilo 43 kandidatov za republiški svet in 23 kandidatov za predsedstvo, dva kandidata za predsednika in en kandidat za sekretarja RS ZSS.
Ladimir Brolih je predlagal, da se po razpravi na seji RS ZSS ponovno sestane odbor za kadrovska vprašanja in določi kandidatne liste ter jih predloži delegatom na kongresu. Razpravljale! so največ časa namenili vprašanjem, ki jih je načel že uvodničar.
Miha Ravnik je potem predlagal sklepe, in so jih člani RS ZSS sprejeli vsakega posebej. Odbor za kadrovska vprašanja naj dobi še mnenja organizacij, ki se še niso izrekle o kandidatnih listah. Kandidatne liste je treba razdeliti na dve dela, to je na listo kandidatov iz sindikatov dejavnosti in na listo sestavljeno po teritorialnem načelu. Predsedniki ROS so po položaju člani RS in se o njih ne glasuje. Iz kandidatnih list je treba izločiti poslovodne delavce oziroma direktorje, ki
bodo v pogajalskem odnosu s sindikatom, izjema so tisti, ki se potegujejo za poklicno delo v sindikatu. Odbor za kadrovska vprašanja naj v torek pošlje delegatom predloge vseh kandidatnih list in kandidatov za funkcionarje Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Rajko Lesjak je članom republiškega sveta pojasnil delovne osnutke posebnih resolucij, o katerih naj bi odločili delegati na kongresu. Člani republiškega sveta so odobrili listino o ekokulturi in o spoštovanju mednarodnih konvencij, predlagali pa tudi podobne deklaracije o kolektivnih pogodbah, zlorabah družbene lastnine in varovanju okolja v Zasavju.
Republiški svet je sprejel sklep o ustanovitvi podjetja ČZP Enotnost in samoupravni sporazum o medsebojnih razmerjih z novim sindikalnim podjetjem.
RS ZSS je Frančka Kavčiča imenoval za glavnega, Marjana Horvata pa za odgovornega urednika glasila Delavska enotnost.
V peti točki dnevnega reda je RS ZSS obravnaval listine za zvezni sindikalni kongres. O statutu je uvodoma govoril Lado Brolih. V krajši razpravi smo slišali veliko pomislekov
o smotrnosti povezovanja v sindikate Jugoslavije, o imenu in statusu zvezne organizacije, o članarini in številnih drugih vprašanjih, ki izhajajo iz sedanjega nezadovoljstva z delom zveznih sindikalnih organov. Slišali smo tudi opozorilo, da pri vseh razpravah o federaciji v Sloveniji bolehamo za kompleksom samozadostnosti.
Miha Ravnik je po razpravi predlagal, da o teh vprašanjih razpravljajo tudi delegati na 1. kongresu Svobodnih sindikatov Slovenije, nov republiški svet pa naj se o listinah dokončno izjasni. Bistveno je, da določimo osnove za povezovanje z zvezo, ki jih je skušal opredeliti Dušan Rebolj. Člani republiškega sveta so pod, točko razno najprej sklenili, da na kongres ne bodo povabili nobene izmed novih v sedanjo zvezo nepovezanih sindikatov. Manjšina pa je menila, da bi na kongres povabili vsaj ptujske neodvisne sindikate in sindikat strojevodij.
Brane Mišič je zaradi nasprotovanja Gospodarske zbornice predlagal RS ZSS, da zajamčene osebne dohodke od 1. marca 1990 poveča na 1.920 din. RS ZSS zahteva, da izvršni svet republiške skupščine do četrtka, 5. aprila, sprejme sklep o tem vprašanju. Na predlog Lojzeta Fortune je RS ZSS odstopil od soustanoviteljstva revije Naša Slovenija, ki izhaja v novi družbi. Enako odločitev je sprejela tudi Socialistična zveza.
Nevenka Lekše je RS ZSS seznanila s sklepi ROS delavcev zdravstva o eno umi protestni stavki, ki bo 5. aprila 1990. Stavka bo zato, ker sindikat ni dobil odgovorov na svoje zahtevke, ki jih je poslal skupščini in izvršnemu svetu.
Metka Roksandič je predlagala, naj RS ZSS seznani javnost z rezultati svojih prizadevanj na zadnjem tridnevnem zasedanju skupščine R Slovenije. Člani vodstva RS ZSS so to pobudo sprejeli.
Franček Kavčič
Svobodni Sindikati Slovenije
Na Obali ne govore le o prenovi
Veter z Obale
Z Obale je znova zavel osvežujoč maestral. Novost, ki prihaja s tega koščka Slovenije, je le ena izmed mnogih. V iskanju rešitev, da bi staro zamenjali z novim in našo barko s skupnimi močmi hitreje potisnili v mirnejše vode, so Primorci večkrat korak pred drugimi. Tako tudi to pot. Občinski sindikalni sveti namreč niso bili gluhi za pobudo, ki se je porodila v Iplasu, da bi na Obali združil sindikate. Zamisel so dodobra osvetlili in proučili z vseh zornih kotov in se razmeroma zelo hitro odločili za nadaljnje najtesnejše sodelovanje, to je za eno samo sindikalno organizacijo. Povedano malce drugače: na Obali so pokopali občinski sindikalni svet v Kopru, Izoli in Piranu ter ustanovili Obalni svet sindikatov.
Pred ustanovitveno sejo Obalnega sindikalnega sveta, ta je bila 3. aprila v Kopru, je bilo potrebno pomesti pred sedaj že pokojnimi občinskimi sindikalnimi sveti, opraviti skupščine in se izreči o možnih kandidatih za najpomembnejša mesta v naši osrednji sindikalni organizaciji. Vse te zahtevne priprave so obalni funkcionarji dobro speljali, zato na skupščini občinskih sindikalnih organizacij tudi ni bilo nobenih zapletov. Tudi takrat ne, ko je bilo treba pokopati in se posloviti od dosedanje organiziranosti.
Ni kaj, sestanek je bil skrbno pripravljen. Povsem brez nesporazumov je šlo tudi pri izrekanju podpore bodočim najvišjim sindikalnim funkcionarjem. Za predsednika RS ZSS so predstavniki Kopra, Izole in Pirana predlagali z veliko večino glasov Dušana Rebolja, za sekretarja pa Rajka Lesjaka.
In kaj je vodilo delavce in njihove sindikalne može na slovenski obali, da so se odločili za skupno sindikalno organizacijo? V svoji obrazložitvi za ta korak so zapisali med drugim tole;
V tržnem gospodarstvu ni sprejemljiv niti obstoj občinskih gospodarskih meja pa tudi ne obstoj občinskih blokad gospodarskih procesov. Če so bili občinski nivoji do danes predvsem faktor uresničevanja državne lastninske kotrole in regulacije delovanja podjetij in družbenih dejavnosti, se taka njihova vloga s spremembami v sistemu bliža k neizogibnemu koncu. Občinski organi ne bodo več vpleteni v postopke ustanavljanja podjetij, registriranja dejavnosti, kadrovske, dohodkovne, cenovne in investicijske politike. V sozvočju z vsemi omenjenimi in tudi drugimi spremembami na trgu je potrebno prenoviti tudi sindikat. V primerjavi z drugimi območji Slovenije imamo na Obali redko priložnost, da na področju sindi-
kalne organiziranosti uveljavljamo drugačno vlogo sindikata in pri tem ustvarjalno združimo dve nepogrešljivi načeli sindikalne organiziranosti: panožno in teritorialno.
Razlogi, ki govorijo temu v prid, so med drugim naslednji:
•	Velika interna dnevna migracija delavcev, enotnost migracijskega območja na Obali kot somestju;
•	Prepletenost problematike, predvsem z vidika socialne varnosti zaposlenih (nezaposlenih) v večini gospodarskih panog in družbenih dejavnosti ter dejstvo, da ima veliko podjetij svoje enote na celotni Obali;
#	Odprta možnost za aktiviranje sindikalnih dejavnosti na Obali kot edino smiselne oblike panožne organiziranosti pri nas;
#	Utrjevanje sindikata z uveljavljanjem politične in akcijske učinkovitosti (panožnih) sindikalnih organizacij in teritorialne organiziranosti;
Večje možnosti za uveljavljanje načela solidarnosti na
Obali kot enotnem rizičnem prostoru;
•	Večja možnost za uveljavljanje zahtev sindikata in varstvo sindikalnih aktivistov tudi s skupnimi solidarnostnimi akcijami;
#	Racionalnejše delo na področju uveljavljanja skupnega informacijskega sistema in bolj smotrna organiziranost strokovnih delavcev sindikata.
0 Učinkovito gospodarjeje z zbrano članarino, zmanjšane števila organov in sej, smotrnejše kadrovanje poklicnih sindikalnih funkcionarjev in učinkovitejše uveljavljavlja-nje strokovnega dela...«
Lahko bi torej zapisali tisoč in en razlog za prenovitev, za slovo od stare in prehod na novo orgnaniziranost. No, na Obali kljub temu, da so si vzeli čas za tehten premislek, s prenovo niso cincali. In to jim moramo vsekakor šteti v dobro. Kdo ve, kdaj in kje se bodo odločili, da bodo šli po stopinjah obalnih sindikatov?
Za predsednika obalnega sveta so na ustanovni seji izvolili Cirila Mezka (politolog, roj. 1948), za podpredsednika Borisa Mazalina (politolog, roj. 1949) in za sekretarja sveta Jadrana Čalija (ekonomist, roj. 1953).
Andrej Ulaga
Svobodni Sindikati Sloveniji
Miralem Imširovič, rudnik Kanižarica
Sindikat še nima pravega nasprotnika
Pred trinajstimi leti je Miralem Imširovič prišel iz Tuzle v rudnik Kanižarico kot elektromehanik. Ob delu je končal prvo stopnjo elektrotehnike, sedaj pa je absolvent Visoke šole za organizacijo dela. Fant je ambiciozen, ni kaj. Tudi v sindikatu je že vrsto let dejaven. V zadnjem mandatu je bil član republiškga sveta ZSS. Pred kratkim pa je bil izvoljen v republiški odbor sindikata energetike. Je tudi delegat za sindikalni kongres. Prav o kongresnih listinah in o kongresu sva se pogovarjala.
»Mislim, da sta program in temeljne naloge primerna dokumenta za današnji položaj. Lepo so nakazane smeri do ciljev, le poti niso čisto jasno začrtane, kar pa ni nič čudnega, saj v »družbenem« direktorju sindikat nima močnega pogajalca. Zato je tudi strategijo težko natančno določiti.
Je pa tudi res, da bo tokratni kongres potekal v drugačnih razmerah. Socialna varnost delavcev se vsak dan slabša. Pluralizem se pojavlja tudi v sindikatu. Najbrž pa se bodo tudi na kongresu pojavili vplivi posameznih strank. Sicer pa, po mojem mnenju, bistvenih spremembe dokumentov ne bo.
Odločilno pa bo obdobje po kongresu. Kako s temi kadri uresničevati cilje. Vse bo odvisno od prilagodljivosti sindikalnih funkcionarjev. Sicer bo počilo ob prvi večji krizi. Takrat bo treba zamenjati nesposobne ali pa bo članstvo našlo kak drug sindikat.
Nasploh vidim največji problem v kadrih. Ljudje, ki se odločajo za profesionalizem, se že zavedajo, da je to dokončna odločitev in da poti kam drugam ni več. Zato za
te funkcije tudi ni.pretiranega zanimanja. Treba je kar dosti poguma za profesionalce v podjetjh, občinah in republiki.
Posebno tisti v podjetjih na veliko postavljajo zahtevo po varstvu pred vodilno strukturo. In v glavnem jo tudi dobivajo, tudi pisno. Redki pa se zavedajo, da pa pred članstvom niso prav nič zavarovani. Tam ne bo zagnanost nič veljala, ampak le učinkovitost. Več aktivistov bodo, po moje, odpustili člani kot pa direktorji.
Seveda pa bo na kongresu najvažnejša tema kolektivna pogodba, ki jo bomo težko dorekli. Vsaj dokler ne bodo določeni lastnina, minulo delo in delnice ter upravljalske pravice delavcev. In najbrž se bodo kresala mnenje na kongresu. Nenazadnje bo treba doreči tudi panožno in teritorialno organiziranost sindikata.«
A. A.
Generalna kolektivna pogodba
Na kaj sindikat ne more pristati
Na posvetu republiškega sindikalnega aktiva, ki je bil teden dni pred kongresom, so govorili zlasti o dveh vprašanjih, o katerih imajo različna mnenja. Najprej o tem, ali naj se izhodiščna, to je najnižja cena delovne sile, izračunava tako kot doslej, to je na podlagi statistične košarice življenjskih stroškov, ali pa naj bo uveljavljena kot sporazum zbornice in sindikata o minimalnem standardu v republiki, tako kot je zapisano v najnovejši verziji generalne kolektivne pogodbe. Sindikalni aktivisti so se ob tem spraševali, ali naj najnižja cena delovne sile resnično zagotavlja socialni minimum oziroma preživetje delavcev ali pa bo v generalni kolektivni pogodbi zapisan le znesek, na katerega bo pristala gospodarska zbornica, ki se s sindikati pogaja v imenu delodajalcev.
Manj pomembno, pa vendar občutljivo je vprašanje, ali naj bo najnižja cena delovne sile zapisana v generalni kolektivni pogodbi ali le v posebnem memorandumu, ki ga bosta podpisala oba pogajalca. Če znesek ne bo zapisan v kolektivni pogodbi, po mnenju Rajka Stuparja, predsednika ROS delavcev kulture, delavci ne bodo zadovoljni. Politizacija navidezno tehničnega vprašanja je povezana z razpoloženjem delavcev, ki so bili s samoupravljanjem in gospodarjenjem na podlagi ustave zakonov, nepregledne množice samoupravnih aktov nič kolikokrat opetnajsteni za svoje pravice. Verjetno jim nihče ne bo mogel dopovedovati, da so lahko v kolektivni pogodbi skrite tako višina najnižjih plač in plače za značilne poklice kot tudi način njihovega izračuna.
Napovedi stavk ter kasnejša dogajanja ob pogajanjih so dokazala, da je mogoče z zahtevami in grožnjami dobiti toliko denarja, kot ga republiško sindikalno vodstvo zahteva v sindikalni listi. To poudarjamo zaradi tega, ker še nikoli ni bilo toliko podjetij in ustanov, ki kljub sindikalni listi še vedno izplačujejo nižje osebne dohodke. Zahteve iz sindikalne liste, ki smo jih objavili že prejšnji mesec, so podkrepljene s statistiko minimalnih življenjskih stroškov, ki jo naša republika tudi uradno priznava. Ob grožnjah in napovedih stavk mnoge najbolj moti, da se k njim najbolj zatekajo tisti, ki imajo monopolen položaj in ki večino denarja dobivajo iz prispevkov in dohodka delavcev v gospodarstvu. Prav to gospodarstvo pa vsak dan bolj protestira proti obremenitvam in zahteva zmanjšanje bremen za družbene dejavnosti in zlasti za državo.
Zaradi velikega razhajanja plač z zahtevami iz sindikalne liste in tudi zaradi vedenja zbornice na pogajanjih o vsebini generalne kolektivne pogodbe, je verjetno napočil čas, da RS ZSS oziroma organ Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije razmisli tudi o opozorilni stavki vseh delavcev v Sloveniji. Dogajanja v skupščini Republike Slovenije v zadnjih obdobjih sprejemanja zakona o delovnih razmerjih in zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti namreč kažejo, da lahko sindikat dobi tudi podporo organov, na katerih vrata je še včeraj brezuspešno naslavljal posamezne zahteve.
Franček Kavčič
Dr. Bogdan Kavčič
Nova identiteta sindikata - nujna in možna?
Glede na izsledke raziskave, še bolj pa glede na splošno smer dogajanja v naši družbi v zadnjih dveh letih, se mi zdi nujno, da sindikati potrebujejo novo identiteto. Družbene spremembe kaže brez pretiravanja označiti za epohalne. Ne gre le za popravke razvoja v isti smeri. Gre za konec neke družbe, konec neke vrste družbenih odnosov in za oblikovanje nove družbe, novih odnosov. Zato je tudi družbeno funkcijo, organizacijsko strukturo in metode delovanja sindikatov potrebno definirati na novo.
Danes je v modi pluvanje po preteklosti. To ni modro. Pomeni še star, preživet način gledanja na družbeni razvoj. Res je, da se je prejšnji koncept izčrpal in da ga je treba spremeniti. O tem ni dvoma. Toda analiza preteklosti mora biti produktivna. Iz nje moramo spoznati, kaj je bilo narobe, kaj je potrebno spremeniti, toda tudi kaj je potrebno razvijati naprej. Preteklost je bila sestavljena, in je zdaj hi mogoče odpraviti z enostavnimi nalepkami. Spremembe morajo biti utemeljene, pomeniti morajo resnične spremembe na bolje. Sicer bodo posledice sprememb drugačne od pričakovanih, kot že tolikokrat doslej. Naša družba daje dovolj primerov ponavljanja starih in znanih napak. Pa ne samo naša, tudi druge. Potrebno nam je nadaljevanje razvoja, ne pa začenjanje znova in nižje, kot smo že bili. Zato bi tudi v raziskovanju sindikata ne škodilo nekaj več kontinuitete. Mnoge raziskave so bile narejene že v drugi polovici šestdesetih let, pa kasneje v sedemdesetih - tudi te izsledke bi kazalo upoštevati.
Odločitev, da bodo sindikati nepolitična, ampak ekonomska in socialna organizacija zaposlenih, se mi zdi zelo smotrna. To je podlaga, ki lahko poveže člane z zelo različnimi političnimi interesi na skupni osnovi, na ekonomskih in socialnih interesih. Ti interesi so obenem pravšnja podlaga za novo identiteto sindikata. Ekonomski položaj mnogih delavcev, pri tem mislim zlasti na »neposredne proizvajalce« ni dober, čeprav tudi položaj nižjih vodilnih ni dosti boljši. »Ljudje na vrhu« pa so večinoma ostali na vrhu, njihov gmotni položaj ni kritičen. Delavca pa so v glavnem vsi zapustili, tudi tisti, ki so se še včeraj sklicevali na »oblast delavskega razreda« (pa jim je očitno šlo predvsem za lastno oblast). Zato delavci potrebujejo organizacijo, ki jim bo omogočala varovanje njihovih interesov. Spontano nastajanje novih sindikatov posameznih skupin zaposlenih je dober dokaz te potrebe. Obenem pa se kaže spomniti stare
ugotovitve: delavci se bodo priključevali tisti organizaciji, ki bo dejansko reševala njihove probleme.
Ker o sestavi družbenih odnosov v prihodnje še marsikaj ni jasno, tudi še ni mogoče natančno začrtati nove podobe sindikatov. Zato mora organizacija pozorno spremljati družbena, politična in gospodarska dogajanja, da se bo na eni strani lahko uspešno vključevala v kreiranje novih odnosov. Skupni interes zaposlenih delavcev najrazličnejših političnih usmeritev je socialna varnost. Poleg plače in drugih nadomestil ta nedvomno vsebuje tudi varnost zaposlitve. Prav zaposlitev oziroma brezposelnost postaja tudi v Sloveniji vsepomemb-nejši dejavnik. Človek ima občutek, da se odvija pravo »tekmovanje« raznih ekonomistov, državnih predstavnikov, pa tudi predstavnikov gospodarstva, kdo bo zagrozil z višjo številko brezposelnih. Pri tem pa taki glasniki povsem pozabljajo, da zmanjšanje zaposlenih lahko pomeni ugoden ukrep za posamezno tovarno. Pa še tam je to posledica napačnih odločitev v preteklosti. Te odločitve pa je sprejemalo vodstvo podjetja — pogosto prav to vodstvo, ki sedaj grozi s »tehnološkimi presežki«. Nacionalni interes pa je brez dvoma le čimvečja zaposlenost. Ta nudi socialno varnost ne le zaposlenim, ampak tudi brezposelnim. Obenem pa je to znak uspešnega gospodarjenja.
Delavec, ki ga recimo po dvajsetih ali tridesetih letih prizadevnega dela postavijo na cesto, je razen ekonomske varnosti oropan tudi elementarnega človeškega dostojanstva. To danes ne skrbi niti tistih, ki so še včeraj kričali, da je človek naše na j večje bogastvo. Zato ni mogoče mimo dejstva, da gre za politikantske interese, morda celo bolj kot za ekonomske. Gre za to, da se ustvarja ozračje strahu, gre za »vodenja s pomočjo strahu«. Z grožnjo brezposelnosti je delavce očitno mogoče pripraviti k molku in pokornosti. To je preizkušen recept iz kapitalizma. Ekonomska teorija stavk ga prav nazorno potrjuje z ugotovitvijo, da je stavk manj, kadar je cena dela nizka in ponudba delovne sile velika. Z zastraševanjem delavcev pred brezposelnostjo (ponekod v ta namen razširijo govorice, da vodstvo pripravlja spisek »tehnoloških presežkov«) naj bi jih pripravili do tega, da bi molče plačali ceno napak, ki so jih v preteklosti delali drugi. Ali pa jih delajo še sedaj.
Če se hočejo delavci temu upreti, lahko to naredijo le dobro organizirani. Organizacija daje moč za doseganje ci-
RADIO CELJE ■ NAŠIH 35 LET
Ijev, ki so posamezniku ali neorganiziranim gručam nedosegljivi. To je velika priložnost za sindikate. Toda kje naj sindikati dobijo potrebno družbeno moč za varstvo interesov delavcev? Očitno gre za dva temeljna vira. Prvi so stavke. Glavno orožje delavcev je vendarle njihovo delo kot vir nove vrednosti. Seveda delo v širšem smislu, vključno z znanjem, potrebnim za opravljanje bolj zahtevnega dela (intelektualno delo). Stavka je očitno najpomembnejše orožje sindikatov v pogajanjih z vlado in delodajalci. Mora pa seveda biti mnogo bolj racionalno organizirana in izvedena, kot so naše stavke. Stavka je v celoti gledano vendarle relativno draga oblika reševanja konfliktov. Delavci oziroma njihovi predstavniki se morajo usposobiti za učinkovito pogajanje z delodajalci in vlado. Stavka je zadnje orožje, ki delavcem ne prinaša le koristi, ampak tudi škodo. Drug vir moči pa so oziroma bodo politične navezave sindikatov s političnimi strankami. Čeprav sindikati v večini dežel niso politične organizacije, je njihova navezava na politične stranke vendarle prisotna skoraj povsod. Prek političnih strank delujejo v parlamentu. Tudi te navezave bo treba pri nas še oblikovati. Zato je pričakovati tudi borbo političnih strank za podporo sindikatov.
Ob tem pa kaže načeti še eno vprašanje, na katerega opozarja tudi raziskava, in o katere izsledkih razpravljamo. Gre namreč za vprašanje, katere skupine delavcev naj bodo v sindikatih. Iz stališč vprašanih je mogoče sklepati, naj bodo v sindikatu samo proizvodni delavci, ne pa tudi drugi zaposleni. Zdi se, da gre za izraz starega konflikta pisarna - delavnica. Ta zasluži pozornost, ker je del širšega nazora o načinu upravljanja in vodenja podjetij pri nas. Znano je, da je tej-lorizem delavcu odvzel vse strokovno znanje in ga prenesel v pisarno. S tem je delavcem odvzel tudi moč in jih dokončno podredil kapitalu. Na tej podlagi se je v industrijskih odnosih (posebej v ZDA v prvih desetletjih tega stoletja) okrepil socialni darvinizem. V današnjih razmerah gre za to, ali je razvoj oziroma urejanje odnosov med delavci in vodstvom ali delodajalci mogoče le na osnovi nenehnega ostrega konflikta, »kdo bo koga«. Pomeni, da gre za zaprtost dveh skupin, ki med seboj obračunavata po načelu, kdo je močnejši.
Ta model v razvitih sodobnih družbah ni več najbolj uspešen. Za uspešnost podjetja v veliki svetovni konkurenci je potrebno sodelovanje vseh. To ne pomeni zanikanja konfliktov med delavci in vodstvom, ampak pripravljenost obeh strani za smotrno reševanje (upravljanje) konflikta. Zato je prišlo tudi do spremembe filozofije vodenja. Tradicionalna podjetniška filozofija je temeljila na prepričanju, da je najpametnejša oseba v podjetju tisti na vrhu in da je funkcija vseh drugih
uveljavljanje njegove ideje. Sodobna filozofija, posebno uspešnih podjetij, opredeljuje funkcijo vodstva podjetja predvsem kot ustvarjanje možnosti, da vsi zaposleni uresničujejo svoje ideje in z uveljavljanjem svojih interesov uresničujejo tudi interese podjetja. Te filozofije pri nas še ne srečamo pogosto, vsaj ne njenega izražanja v praktičnem ravnanju vodstev - pa tudi ne v ravnanju delavcev. Samoupravljanje je v tem pogledu predstavljalo določeno primerjalno prednost. Saj je temeljilo prav na ideji enakopravnega sodelovanja vseh zaposlenih (namesto razdeljenosti na bojujoče se skupine).
Funkcioniranje sindikatov je precej odvisno od rešitve drugih problemov naših podjetij, predvsem problema upravljanja (in transformacije) družbene lastnine. Za zdaj se kot najverjetnejši ponujata dve varianti:
• Interese kapitala bo v podjetju zastopal in varoval direktor. Tega imenuje delavski svet. Delavski svet torej tudi skrbi za interes kapitala, s čimer bi bila odpravljena sedanja dvojnost v funkcioniranju delavskega sveta, ki je (ali
ni) skrbel tako za interese delavcev kot za interese kapitala. Interese dela ali delavcev pa bo zagovarjal sindikat. V tem primeru bi moral sindikat imeti visok delež članstva (podobno kot sedaj), da bi lahko predstavljal vse delavce. Če bo delež sindikalizi-ranosti nizek ali če bo v posameznem podjetju več sindikatov, bo problem bolj zapleten. Ali dobi pravico zastopanja najmočnejši sindikat ali kombinacija vseh sindikatov ali pa ta varianta ni mogoča.
# Interese delavcev bo zastopal delavski svet, kapitala pa direktor. V tem primeru so funkcije sindikata omejene, saj za uveljavljanje interesov delavcev »tekmujeta« delavski svet in sindikat. Delavski svet ima to prednost, da predstavlja vse delavce, sindikat pa samo člane. Rešitev je odvisna od pozicije in funkcij delavskega sveta. Če bo to še naprej samoupravni organ de-lavcev-lastnikov (upravljal-cev), sindikat lahko ohrani približno tako funkcijo kot doslej oziroma se usmeri v kontrolo delavskega sveta. Lahko pa pride do delitve dela med delavskim svetom in sindikatom. Ta vidik je v svetu,
kjer imajo sisteme participacije, dokaj jasno izdelan. Sindikat ima v rokah predvsem politiko plač in kolektivne pogodbe, organi participacije pa bolj »notranje« probleme. V tem primeru pride do tekmovanja delavskega sveta in sindikatov za podporo delavcev. Sindikati imajo prednost predvsem v organiziranosti na širših ravneh. Organi participacije pa v tem, da zastopajo vse delavce.
V veliki večini primerov pa v razvitih deželah sindikati odločno podpirajo participacijo delavcev. Zato je nerazumljivo, da so se sindikati pri nas kar odrekli samoupravljanju in niti pojma »samoupravljanje« ne uporabljajo več. Zaradi asociacije »samoupravljanja« z nekaterimi pojavi, ki dejansko nimajo nobene zveze s samoupravljanjem, v preteklosti (ritualizem, izgubljanje časa, neproduktivno sestankovanje, manipulacija z delavci, itd.) je to deloma opravičljivo. Toda samoupravljanje vsebuje prav tiste vrednote, za katere ne le da so se delavci borili skozi stoletja, ampak tudi tiste vrednote, ki v današnjih uspešnih organizacijah v razvitem svetu pojasnjujejo njihovo učinkovitost.
Ne glede na programske usmeritve, pa je za uveljavitev nove identitete sindikatov glavna njihova akcijska učinkovitost. Tudi za sindikate velja, da je pomembnejši en korak resničnega gibanja kot pa tisoč programov. V praktičnih akcijah se pokaže moč organizacije, njena učinkovitost pn uveljavljanju interesov članov, primernost organiziranosti, sposobnost ključnih kadrov in podobno. Za akcijsko učinkovit sindikat je prvi pogoj soglasje članstva o ciljih in prepričanost v te cilje. Nadalje mu je potrebna nizka organizacijska zgradba (malo organizacijskih ravni), dobre komunikacije in bojevito jedro.
Ne kaže pozabiti, da je za člane zanimiv le učinkovit sindikat. Neučinkovitost je glavna kritika dosedanje sindikalne prakse.
Povzetek ankete o prenovi slovenskih sindikatov med delavci in strokovnjaki
Sindikatu najbolj zamerijo visoko politiko
• Raziskava je nedvomno pokazala, da so naša že kronična družbena in ekonomska kriza, stabilizacijska prizadevanja, kot tudi sedanje sistemske in politične reforme ustvarile nov in od prejšnjega bistveno drugačen družbeni ambient, ko gre za položaj in vlogo sindikata. Na eni strani strukturna gibanja in preusmeritev sindikata, vključno s konceptom njegove korenite prenove. Preusmeritev te vrste je enako povezana s ponovnim pretehtanjem in redefiniranjem nekaterih pomembnih izhodišč socializma, samoupravljanja, lastnine in trga, kot tudi politične demokracije in sredstev sindikalnega boja.
Ni mogoče pričakovati, da bi sindikat v ne-aj mesecih po tako dolgem času krize in iska-ja rešitev - dokončno določil smeri politike in voj o orientacijo. Vendar članstvo in družbena snova sindikata zahtevata takšne smeri in ovo strategijo v čim krajšem času. To je ena omembnih ugotovitev naše raziskave: nako-ičeni problemi, upadanja gospodarskih para-letrov in življenjskega standarda ter že dolgo-rajajoče krizno obdobje se pri delavcih izra-ajo v dvigu kritične zavesti in stališč do si-
stema in sindikata, v poslabšanju socialnega razpoloženja in konfliktualizacije odnosov v podjetjih, v družbi in v politiki ter v zahtevah do nujnih in hitrih korakov preobrazbe.
V tem času mora sindikat odgovoriti pozitivno in odločno na te zahteve in hkrati upoštevati nujnost, na katero opozarjajo zlasti izvedenci v raziskavi - po postavitvi dolgoročne in strateške usmeritve in družbene ter svoje organizacijske preobrazbe.
• Naslednja ugotovitev je, da so stališča in pričakovanja delavcev oziroma sindikalne baze bolj odvisna od pozitivnih sprememb v podjetjih ali v njihovem neposrednem okolju in da so pretežno instrumentalne narave. To pomeni, da na vse spremembe, prenovitvene predloge, programe in sistemske ukepe gledajo skozi oči učinkov na svoj gmotni, življenjski in družbeni položaj.
Na tej točki spoznanja smo ugotovili visoko stopnjo identitete med stališči anketiranih delavcev, izvedencev in sindikalnih aktivistov, ki smo jih intervjuvali: sindikat se mora v okviru svoje širše prenovitvene in družbene strategije neposredno ukvarjati z vprašanji delovnih raz-
Vlado Haas: »Če je treba zamenjati vodstvo, ga zamenjajmo, ne smemo pa dovoliti, da bi zaradi tega rušili zvezo sindikatov!«
Priče smo organizacijski in kadrovski prenovi_____________________________
Vlado Haas, zadnja štiri leta predsednik medobčinskega sveta za Podravje, je v dvaintridesetih letih, kolikor ima delovno knjižico, prehodil skoraj vso pot sindikalnega aktivista: od predsednika osnovne organizacije do volonterskega predsednika zveznega odbora sindikata stanovanjskega in komunalnega gospodarstva ter obrti.
Morebiti res ni bil pravi trenutek za naš pogovor: Vlado Haas je namreč že osemnajst ur preždel pred računalnikom. Na trenutke se je zdelo, da bo tudi telefon odpovedal poslušnost: strokovne delavke z mestnega sindikata so mu nenehno sporočale nove podatke, ki jih je Vlado vnašal v računalnik. To je trajalo že vso soboto, raztegnilo se na nedeljo in se bo nadaljevalo po našem pogovoru. Gre za okrog 900 nekdanjih delavcev Marlesa, za njihove odškodnine. Ti delavci so namreč sindikatu zaupali, naj v njihovem imenu toži za odškodnine. Ta trenutek je bila na monitorju že neverjetna vsota, več kot devetnajst milijonov konvertibilnih dinarjev...
»Kaže, da se bo ponovil primer Lileta, ko je odškodnina delavcem presegla zahtevek največjega upnika,« je bilo slišati spod košatih brkov. »Tako stečaji dobivajo drugo obličje in delavci končno svojo vrednost...«
-	To, kar ste zdaj rekli, bi bila dobra iztočnica za naš pogovor, kajti najprej smo vas želeli vprašati za mnenje o kolektivni pogodbi, ki naj bi uredila...
»Zdajšnji predlog za kolektivno pogodbo me ne zadovoljuje in ga po mojem mnenju ne kaže sprejeti ne pred kongresom sindikatov in ne na njem.
Ta dokument bi bilo nujno dati v razpravo članstvu ali pa vsaj ROS dejavnosti. Brez njihovega soglasja ne bi smel nihče podpisati te pogodbe!«
-	Živimo v času izredno hitrih sprememb. Na vrhuncu je tudi razprava o prenovi sindikata...
»Res je. Vse se dogaja v istem času in prostoru. Zato je težko slediti razvoju in že zdaj meriti rezultate. Če imava v mislih sindikat moram, žal, priznati, da v njem trenutno ni videti velikih sprememb.«
-	Nekateri so prepričani v nasprotno.
»Pred očmi imam Maribor in Podravje. Prepričan sem namreč, da smo z novo organiziranostjo občinskih svetov ta telesa osiromašili! Vodstva občinskih svetov namreč objektivno ne morejo prevzeti nove vloge, razen tam, kjer bodo imeli posebne sekretarje za odbore dejavnosti, to pa je le v Mariboru in v Ljubljani! Kaj pa vsa preostala Slovenija, na primer Podravje z Ormožem, z Rušami ali Lenartom? Po drugi strani pa odbori dejavnosti nujno potrebujejo samostojne strokovne službe, ki bodo služile potrebam baze.«
-	Kako gledate na ustanavljanje novih sindikatov in na prostor, v katerem naj bi delovali?
»Prostora je dovolj za takšno ali drugačno organiziranost, vendar znotraj ene zveze sindikatov! Izstopanje in nove zveze pomenijo le slabitev delavske organizacije!«
-	Posamezni ustanovitelji novih sindikatov razen tega, da zlivajo ogenj in žveplo na obstoječi sindikat ne ponujajo niti programov niti ne povedo, kje vidijo resnično skrb za delavca.
»Vodje, ki ustanavljajo svoje sindikate, menda zaradi vodstva sindikata ne pomagajo delavcem. V zdajšnjih razmerah jim to uspeva, vendar gre predvsem za .kariere*. Po moje bi dala le bitka znotraj obstoječega sindikata pravi rezultat. To, kar se zdaj dogaja, je le trud, da bi razbili obstoječi sindikat.«
-	Vendar zdajšnja prenova sindikata ponuja mnogo možnosti za poskuse, kako ta sindikat razbiti.
»V resnici doživlja sindikat dve prenovi: organizacijsko in zamenjavo kadrov. Po moje to ni najboljše. Če bi me kdo vprašal, bi rekel, da bi morali najprej pripraviti kongres in se nato pripraviti na volitve. Nisem še slišal za primer, da bi neko vodstvo pripravilo .sanacijski program* in se nato poslovilo. Kako lahko nekdo pripravi reorganizacijo za nove
ljudi? Žal smo v sindikatih to že doživljali, z vsako novo ekipo smo se reorganizirali, na kongresne sklepe, torej na vsebino, pa pozabljali.«
- Že prej sva se dotaknila reorganizacije, mar vaše mnenje o njej ni bilo preostro?
»Trdim, da je bila reorganizacija le nakazana. Edino sindikati dejavnosti so jo izpeljali. In kje vi vidite reorganizacijo? V tem, da smo napisali, da smo samostojni? Akti so ostali v glavnem nespremenjeni, tudi vsebinsko. V Podravju smo skupaj z Mariborčani zapisali, da vidimo resnično reorganizacijo v krepitvi strokovnih služb. Podravje zaposluje 29 strokovnih delavcev, ki bi lahko zado-
stili potrebam vseh sindikatov in ne bi povečali števila profesionalcev. Ti sindikalni delavci bi skrbeli za 132.278 članov.«
- Iz vaših odgovorov je mogoče sklepati, da ste v sindikatu potemtakem stopicali na mestu, kot nam to očitajo nekateri novopečeni ustanovitelji novih sindikatov.
»Ne, nikakor ne in tega nisem trdil. Trdim le, da bi morali narediti še več in hitreje. Vedno sem bil kritičen in nezadovoljen z opravljenim delom, ker trdim, da se da vse narediti bolje in še hitreje.
V zadnjem času je to sedanje vodstvo je naredilo velik korak
naprej. Mislim, da je zdajšnja vodstvena ekipa naredila veliko v korist članstva in delavcev. Morda bo kdo rekel, da prepozno! Mogoče res, vendar je za vsako stvar potreben tudi čas.«
-	Kritiki sindikata vodstvu očitajo okostenelost in vprego s partijo...
»Kolikšna neumnost. Povejte mi, kaj naj bi sindikat še pred nedavnim počel drugega, kot je? Dvaintrideset let sem sindikalni aktivist, dvaintrideset let delam in hodim to skupno pot. Še do nedavnega sindikatu res ni bilo potrebno skrbeti za drugo kot za .izlete in ozimnico*, ker je bilo varstvo delavca skorajda popolno, ker smo živeli že skoraj v .komunizmu* ... Šele s krizo so se vloge spremenile. Na žalost pa zdaj po sindikatu najbolj udarjajo tisti, ki so bili še včeraj goreči partijci in .prizadevni* sindikalni aktivisti! Delavcev, ki bi bili resnično razočarani nad tem sindikatom, pred očmi imam to skoraj osemstoti-sočglavo armado, torej upravičenih kritikov, delavcev, je med temi glasnimi kritiki zanemarljivo malo!
-	Sami ste načeli vprašanje kadrovske prenove.
»V času pred volitvami je razumljivo, da vsak poskuša volilcu ponuditi sebe, kot je tudi razumljivo, čeprav tega osebno ne odobravam, da uporabljajo .nizke udarce*. Če torej sedanje vodstvo sindikata ni dobro, ga zamenjajmo! Ne smemo pa dovoliti, da
Zvone Smerke, Helios Domžale
Za amaterje ni weč prostora
Helios iz Domžal bo na kongresu Svobodnih sindikatov Slovenije tudi imel svojega zastopnika. To bo Zvone Smerke, ki nam je povedal svoje mnenje o kongresu in sindikatu.
»Kongres prihaja v nepravem trenutku. Z njim skušamo prehiteti čas, ko je še mnogo stvari nedorečenih. Predvsem bi morali počakati na zakon o delovnih razmerjih in pa kolektivno pogodbo. Tako pa sedaj dvomim o tem, da lahko kongres karkoli stori, če preostale stvari še niso urejene. Še tako dobre programske usmeritve in smelo začrtane temeljne naloge nam lahko zaradi tega propadejo. Moti me tudi to, da bo kongres potekal v senci predvolilnega boja, tako da bo pozornost članstva usmerjena drugam. S tem je sindikat veliko izgubil pri prido-
bivanju novih članov, ker bo tudi pozornost sredstev javnega obveščanja zaradi volitev veliko manjša.
Po kongresu čaka sindikat veliko dela. Ugotoviti bo treba, kaj novi zakon o delovnih razmerjih
prinaša in na podlagi teh ugotovitev prilagoditi nadaljnje delo. Najpomembnejša naloga pa bo vsekakor pridobivanje članstva, ki je bilo do zdaj zelo nedejavno. Vztrok je bil namreč v avtomatičnosti včlanjevanja v sindikat in pa ker so se ljudje izogibali delovanja v političnih organizacijah, kamor je spadal v preteklosti tudi sindikat. Nadalje bo moral sindikat veliko bolj zavarovati svojega člana, kot ga je do sedaj. Zato zagovarjam zahtevo, da se položaj sindikalnega poverjenika profesionalizira in to predvsem zaradi dela in odgovornosti, ki ju bo imel. Vsekakor pa bo potrebno tudi kvalitetnejše izobraževanje, kajti za amaterje ne bo več prostora. S tem naj bi se popravile napake kadrovske politike starega sindikata. Vendar me skrbi
bi zaradi tega rušili zvezo sindikatov. Če v sedanjem vodstvu nekateri ne razumejo sedanjega časa, ne morejo dojeti in sprejeti sprememb, jih odslovimo.
Znotraj zveze sindikatov je veliko prostora za vse, ki v resnici želijo delavcu dobro. Različnost videnja, razlike v ocenah ali v svojih načrtovanjih pa razčiščujmo znotraj te zveze sindikatov. Po moje je to najboljša pot, če se želimo izogniti nesrečni razdrobljenosti, kot na primer v Italiji in že katastrofalno na Madžarskem.«
- Različnost se kaže že znotraj zveze v obliki nedavnih zahtev po splošnih stavkah.
»Poslušajte, če strojevodje napovedujejo stavko na železnici zaradi plač, ki so nižje od zahtev na sindikalni listi in razbremenjevanje gospodarstva je nujno, da zveza sindikatov o tem in zahteve podpre ter razglasi celo splošno stavko.
Mislim, da bi morali še pred kongresom pripraviti splošno stavko, ker je za delavstvo nesprejemljivo, da bo vlada s svojo gospodarsko politiko in s tolikšnim obremenjevanjem gospodarstva dotolkla še tiste zdrave dele gospodarstva, ki so se bili sposobni obdržati nad površjem. Samo obljube o razbremenjevanju gospodarstva in delavskih plač niso resne, saj se trenutno v Sloveniji bogati edino proračun...«
Janez Sever Slika: Lukas
nova kadrovska sestava sindikata, saj sem že v kandidacijskem postopku opazil mnogo imen, ki so še vedno politično zaznamovana in imajo bremena iz preteklosti. Sindikat bi moral svoje kadre ustvariti sam in se z njimi boriti za svoje članstvo. Kljub temu verjamem v boljšo prihodnost sindikata, ki si bo celo priboril tisto vlogo, ki bi jo moral že zdavnaj imeti v naši družbi.
Imam pa še mnogo pripomb h programskim dokumentom, saj ti preveč deklarativno določajo pravico do stavke, ne določajo, kako bo sindikat soupravljal v poslovni politiki podjetja; nekatere zahteve v njih pa sc zgrajene na zelo nerealnih osnovah. Članstvo se najbrž ne bo zadovoljilo z obljubami, kmalu bo zahtevalo konkretne sadove. Teh pa pri tako visoko postavlajenih zahtevah in pa zaradi nedorečenosti dokumentov ne bo lahko doseči.
Stara resnica pa je, da se bodo delavci včlanili v naš sindikat le, če jim bo ta tudi kaj ponudil in omogočil. Zato čaka sindikat odločilna bitka, da bi opravaičili za-upanje.«	Robert Peklaj
merij, varstva delavcev, plač, tehnološkega presežka, stečajev, prestrukturiranja podjetij itd. Vtis raziskovalcev je, da se sindikat danes z resnimi problemi in vprašanji delavcev v tržnem gospodarstvu še vedno ni začel ukvarjati, zlasti ne na pravi način. Pri tem seveda ne mislimo samo na načelne opredelitve sindikalnega vrha. Operacionalizacija opredelitev je predvsem važna za delavce in člane sindikata. Prav zato in zaradi ukvarjanja sindikata le z »visoko politiko« brez učinkov je podloga spontanih in samozaščitnih akcij in spodbud delavcev, da organizirajo svoje in neodvisne sindikate.
Dodatno dejstvo, ki so ga potrdili tudi intervjuji v podjetjih, da so delavci člani sindikata in nič bolj - sindikalni aktivisti in OOS — premalo obveščeni o tem, kaj sindikat na višjih nivojih dela, predlaga, spreminja tako glede sistemske kakor tudi glede organizacijske preobrazbe.
•	V zvezi s prejšnjo ugotovitvijo poudarjajo podatek, da le 21 % anketiranih delavcev meni, da so se v družbi končno začele resnične spremembe, ki bodo dale pozitivne rezultate. Vsi drugi so bolj ali manj skeptični ali neobveš-čeni. Večinoma tudi pričakujejo, da bodo v razmerah sprememb in tržnega gospodarstva delali več in bolje, da bodo težje obdržali delo zaradi konkurence itd. Velika večina delavcev ocenjuje, da se bodo razlike med delavci pod vplivom tržnih zakonitosti povečale, kar vse skupaj še vedno kaže, na nepripravljenost ali strah delavcev pred prihajajočimi spremembami in odnosi. Sindikat se v svoji načelni opredelitvi do družbenoekonomskih sprememb takšni realni in mentalni klimi pri delavcih ne sme izogibati.
•	Dobili smo več podatkov o precejšnji navezanosti delavacev ali sindikalnega članstva na sedanji lastninski in družbeni položaj podjetij, kot tudi na sindikat, ki organizira delavce v družbenih podjetjih. Na podlagi teh kazalcev se da razviti več predpostavk, med drugim tudi sklepati o prevladovanju vrednostnega sistema samoupravljanja in družbe-nolastninskih odnosov, o solidarnosti, ki ob-
staja predvsem v okviru družbenega sektorja in materialne proizvodnje.
V primerjavi s prejšnjimi našimi in tudi drugimi raziskavami ugotavljamo vse več zavesti o solidarnosti in stališč do potrebe po izenačevanju položaja in o sindikalnem organiziranju drugih delovnih slojev v družbi: kmetov, delavske mladine, nezaposlenih, najemnikov, delavcev v privatnih in mešanih podjetjih ter drugod.
Težnja po širjenju družbene in članske osnove sindikata je, glede na naše rezultate, dokaj upravičena.
Naslednje, podobno vprašanje zadeva med-slojevske odnose, zlasti v podjetjih. Po eni strani smo dobili podatke o tem, da si delavci prizadevajo za enotno organizacijo sindikata v podjetju s tem, da ne bi bili organizirani po svojih poklicih - po drugi strani pa povsod ugotavljamo, da so najpogostejši spori v podjetjih med delavci in vodilnimi delavci oziroma administrativnimi delavci. Anketiranci so večinoma proti temu, da bi se sloji posebej organizirali, s tem da skoraj polovica (43%) meni, da vodilni delavci ne bi bili v članstvu ali vsaj ne v istem sindikatu.
Še naprej ostaja vprašanje organiziranosti sindikata v bazi. Naša predpostavka je bila enotna organizacija sindikata v podjetju s sekcijami ali podružnicami osnovnih delovno-profesionalnih ali interesnih slojev in skupin znotraj te organizacije. Anketni rezultati kažejo na prevlado mnenja o enotni, nestrukturi-rani organizaciji, čeprav dialektika in dinamika interskupinskih odnosov v podjetju predstavljata realnost vsakega podjetja. Vprašanje je relevantno tudi zaradi opredeljevanja organizacijske baze strokovnih sindikatov, ki jih ni mogoče avtomatično navezati na panoge.
• Izolirali in obdelali smo stališča delavcev do obstoječega sindikata in ponovno ugotovili, da so ta stališča zelo podobna kritičnim ocenam izvedencev in sindikalnih aktivistov. Sindikatu namreč množično in ostro očitajo neučinkovitost pri reševanju pomembnih problemov delavcev (I rang), prevelika odvisnost od partijskih in državnih struktur (II rang), preti-
rano ukvarjanje z visoko politiko (III rang), to, da nima lastnih stališč (IV rang), da ni delavska organizacija (V. rang) itd. Vsebina očitkov je večkrat ugotovljena in potrjena v različnih raziskavah in lahko rečemo, da je to stereotip ali podoba sindikata med delavci.
Kakšen bi moral biti nov sindikat, zlasti v podjetju? Dobili smo dve absolutno prevladujoči hotenji in stališči delavcev o vlogi sindikata: skrb za samoupravne pravice delavcev (zastopanje delavcev) in dogovarjanje o plačah in pogojih za delo. Vse ostale vloge, ki jih danes sindikat opravlja, so po stališčih delavcev obrobnega pomena. Na ravni družbe stališča ponovno oblikujeta dve prevladujoči funkciji; vpliv sindikata na (delovno) zakonodajo in skrb za socialni položaj, zlasti nezaposlenih in slabo plačanih delavcev. Vse druge funkcije so obrobne, saj delavci sploh ne vztrajajo pri njih.
Glede instrumentov za uresničevanje funkcij sindikata v podjetju delavci poudarjajo le eno: pogajanje z upravo. Vsi drugi instrumenti, vključo s stavko - se pojavljajo v stališčih kot dodatni ali nepomembni.
Kakšne nujne spremembe potrebuje sindikat v procesu prenove? Ugotovili smo, da delavci poudarjajo tri najbolj bistvene: program in politiko varstva pravic delavcev, organizacijske oblike in kadre. Preostale spremembe, vključno z izdelavo celotne nove programske orientacije, položaj članov, spreminjanje odnosa do ZK in države omenjajo bolj poredko ali kot dolgoročne naloge.
# V raziskavi smo dobili tudi vrsto ocen in predlogov, kako priti do novega sindikata, na osnovi katerih načel, oblik in sprememb. Organizacijsko se poudarjajo načela enotnosti organiziranja sindikata v podjetju in v panogah; teritorialni in profesionalni princip se dosti manj omenjata kot nujnost, razen da mora biti na ravni republike. Profesionalizem in strokovnost se tudi poudarjata kot potreba sindikata, čeprav ne v smislu političnega profesionalizma.
Kot je že bilo povedano, je bil obseg vzorca anketiranih delavcev relativno ozek, v njegovi
strukturi pa ni bilo enakomerno izdiferencira-nih skupin in podskupin, da bi lahko z večjo gotovostjo ugotovili razlike v stališčih, ocenah in prizadevanjih. Lahko ugotovimo, da so odgovori skupin v anketi najpogosteje koncentrirani blizu »povprečnih odgovorov«, oziroma da
ni bilo prevelike »disperzije« odgovorov. To pa se lahko razloži z relativno homogenostjo podjetij v vzorcu in tudi tako, da je bila velika večina delavcev iz osnovne dejavnosti, se pravi, iz materialne proizvodnje. Vendar pa določene razlike obstajajo. Mlajši delavci, tisti, ki imajo višje stopnje izobrazbe, tisti, ki so bolj aktivni in obveščeni, so hkrati bolj kritični do razmer v podjetju, v družbi, do sindikata. Njihove ocene in odgovori so pogosteje bolj racionalni in tudi pesimistični ali skeptični do prenovitvenih procesov in dosežkov tako v družbi in gospodarstvu kot tudi v sindikalni organizaciji. Na prenovo sindikata pa tudi gledajo bolj racionalno in radikalno.
Vseeno pa omenjene razlike ne ustvarjajo podlage za oceno o morebitni dehomogeniza-ciji stališč in zavesti proizvodnih delavcev.
Splošni smisel takšnih stališč je v tem, da se sindikat mora vrniti k članstvu in se zgrajevati od spodaj navzgor, doseči pa bi tudi moral demokratičnost v notranjih odnosih, politično in kadrovsko samostojnost in predvsem učinkovitost.
Precej spoznanj v raziskavi potrjuje naše sklepanje, da bi sindikat moral spremeniti svojo vlogo in naravo; namesto splošne politične in transmisijsko oblikovane organizacije mora postati interesno-politična in ekonom-sko-zaščitna organizacija delavcev. To pa se na poseben način odraža in nanaša na vlogo sindikata v reformiranem političnem sistemu, v katerem bi se morala zagotoviti ne splošna sistemska in politično-reprezentativna moč sindikata, temveč stvarni in učinkovit vpliv delavskih predstavnikov v odločanju in družbenem upravljanju.
Avtorji raziskave: Dr. Dimitar Mirčev Josip Esterajhner Aleksandra Kanjuo
Z zadnjega zasedanja skupščine Republike Slovenije
Pomembna zmana. vendar, pozor!
Za bolje urejeno pravno in drugo varstvo delavcev se je bilo vredno potruditi.
Delovnopravno področje v Sloveniji dobiva z zadnjimi predlogi za spremembe zakonov vse bolj celovito podobo, h kateri smo v sindikatih prispevali pomemben delež. Prav gotovo bi bile brez aktivne, strokovno, ustvarjalne vloge sindikatov pravice delavcev določene na nižji ravni, z manj varnosti za delavce. Delavkam in delavcem našim članom, moramo povedati, da smo bili pri urejanju pravic in obveznosti delavcev večinoma sami, da so s podjetniškimi predsodki večkrat nasprotovala višji ravni pravic in kvaliteti življenja strokovna javnost in različni politični subjekti.
2e v razpravi in pri sprejemanju ustavnih dopolnil k ustavi Republike Slovenije smo zahtevali enotno ureditev pravic vseh presežnih delavcev, ne glede na to, ali so vzrok za nepotrebnost dela tehnološke in druge spremembe v organizaciji ali gre za ekonomske težave.
Prevladovala sta ideološka zabloda in predsodek, da delavec kot upravljalec družbenih sredstev, ki odloča o delu in rezultatih svojega dela, nosi odgovornost za rezultate svoje organizacije, kar je pomenilo, da je kriv za ekonomske težave organizacije in zato nosi vse njihove posledice. Podobna zgodba o krivdi delavcev za ekonomske težave se nam je ponovila ob razpravi in sprejemanju zveznega zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki prav tako ločuje tehnološke in ekonomske presežke in s tem tudi njihove pravice.
Zvezni zakon zasleduje enostransko tržno logiko delovnih razmerij, zato dopušča kruto možnost, da poslovodni organ odloča o prenehanju delovnega razmerja v primerih, ko delavec nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje dela ali ko ne dosega pričakovanih rezultatov, drugega primernega dela pa zanj v organizaciji ni.
Tej rešitvi smo sindikati nasprotovali, zahtevali smo tudi, da se mora dopustiti možnost pogojne odločitve izvrševanja disc-plinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja za dobo enega leta, vendar je bil vladni birokratski aparat nepopustljiv.
Vedeli smo, da bitka še ni izgubljena. Postavili smo cilj: česar nismo uveljavili v zveznem zakonu, moramo doseči v republiškem zakonu o delovnih razmerjih. Nasprotujoči si interesi zveze sindikatov in Gospodarske zbornice. Slovenije so prišli do polne veljave. Varuhi kapitala pozabljajo, da lahko ustvarja kapital le zadovoljen, motiviran delavec in ne tisti, ki je porinjen,na rob dogajanj z revno balkansko plačo in, ki bi mu lahko vsak trenutek grozile s prerazporeditvijo ali s knjižico.
Vprašanje represije v delovna razmerja, ki bi nadomestila dosežen nivo pravic, kot jih imajo delavci v razvitih evropskih državah, ki si jih postavljamo za zgled,
smo odločno odklonili.
V imenu organov Zveze sindikatov Slovenije bi izrazil sicer nehvaležno oceno, ki lako govori o tem, da smo ob visoki zavesti delegatov družbenopolitičnega zbora in zbora združenega dela skupščine Republike Slovenije, sprejeli zakon o delovnih razmerjih z veliko večino sindikalnih zahtev in da smo zavrnili tiste zahteve Gospodarske zbornice Slovenije, ki so bile uperjene zoper delavca, njegovo pravno in socialno varnost.
Uspeli smo, da so pravice presežnih delavcev izenačene, enakovredno obravnavane, ne glede na vzroke za presežek, uveljavili smo pogojno odložitev izvrševanja disciplinskih ukrepov, denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja. Preprečili smo, da bi o prenehanju delovnega razmerja v primerih, ko delavec nima znanja in zmožnosti za opravljanje dela na delovnem mestu ali ko ne dosega pričakovanih rezultatov dela, odločal poslovodni organ, ampak bo o tem odločal pristojni
Razvojni sklad Slovenije
Ni mogoče pristajati na to, da mladi strokovni in izobraženi delavci ostajajo na cesti in da se povečuje število brezposelnih. Odpraviti moramo sklepe, ki so jih po svoji meri in interesih oblikovali poslovodni strokovni kadri in s tem priprli vrata za zaposlitvene možnosti novim kadrom. Ne pristajamo na ocene, da je izhod iz krize v odpuščanju odvečnh delavcev, ker so takšni stečaji v razvitih deželah tudi sankcionirani. Zavzemamo se za to, da ohranimo zdrave organizacije ali vsaj programe, ki imajo perspektivo.
V Zvezi sindikatov smo pripravili predlog zakona o razvojno zaposlitvenem skladu s predlogom zakona, ki naj bi omogočil predvsem zagotavljanje novih zaposlitvenih možnosti, z odpiranjem novih delovnih mest in zagotovil ohranitev zdravih podjetij in programov ter produktivnih delovnih mest. Predlog Zveze sindikatov Slovenije je v organih Skupščine Slovenije dobil tako v ciljih kot v vsebini vsestransko podporo. Predlog sindikatov je bil izvršnemu svetu republike Slovenije podlaga, da je predložil skupščini Republike Slovenije zakon o agenciji republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij in zakon o skladu republike Slovenije za razvoj.
S sprejetjem obeh zakonov v skupščini Republike Slovenije sta bili naša pobuda in zahteva po tovrstnem zakonu uresničeni. Zato smo od svojega predloga zakona lahko odstopili.
organ v delovni organizaciji. Zavrnili smo možnost, da bi se delovno razmerje za določen čas lahko sklepalo za brezposelne zato, da bi v bližnji prihodnosti uveljavili množično zaposlovanje za določen čas na račun stalne zaposlitve. Glede na potrebe in naravo dela je mogoče in zaželjeno brezposelne vključevati v delovno razmerje za določen čas, ne more pa to pomeniti za pričakovalce prve zaposlitve, da zanje delovno razmerje za nedoločen čas ne bi bilo več mogoče.
Nismo pristali na to, da bi lahko poslovodni organ prenesel vsa pooblastila odločanja o pravicah delavcev na druge delavce s pooblastili, ampak se bomo s kolektivno pogodbo dogovorili, katera pooblastila bodo prenosljiva in katera ne.
Prav tako bomo š kolektivno pogodbo opredelili organ, ki bo odločal o presežnih delavcih, poslovodni organ tega pooblastla ne sme imeti. S kolektivno pogodbo bomo tudi podrobneje določili merila za ugotavljanje preseženih delavcev.
Za varstvo pravic delavcev je pomembna uveljavljena pravica do sodnega varstva, ki jo bo imel delavec, v primerih, ko na njegov ugovor pristojni organ v organizaciji ne bo odločil v 30 dneh, in bo lahko delavec uveljavil sodno varstvo kadar koli po preteku 30-dnevnega molka pristojnega organa.
Bistvena novost zakona je po-
Osnutek zakona o zaposlovanju
Sindikati bomo podprli takšen zakon, ki bo opredelil celovite ukrepe aktivne politike zaposlovanja in nanovo opredelil področje financiranja in organiziranja dejavnosti zaposlovanja z možnostjo, da poleg javne službne posredujejo delo iskalcem zaposlitve tudi druge organizacije in sindikati v skladu s pogoji konvencije mednarodne organizacije dela. Predlagane rešitve glede osnov za nadomestila njihove višine, kroga upravičencev do nadomestil in pogoje za pridobitev in izgubo pravic iz naslova brezposelnosti ne podpiramo, saj nas oddaljujejo od pravic delavcev evropskih razvitih dežel. Zavzemali se bomo za rešitve, ki bodo zagotavljale ne le socialno varnost, ampak tudi produktivno zaposlovanje in odpiranje novih delovnih mest.
godba o zaposlitvi, s katero se na podlagi sklepa o izbiri sklene delovno razmerje. Na zahtevo sindikatov smo ta konstitutivni akt delovnega razmerja opredelili s pogoji, da se že' zaposlenim s pogodbo o zaposlitvi, ki jo moramo skleniti do 1. 7. 1991, ne more spremeniti delovno razmerje za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas in se s pogodbo o zaposlitvi ne more spremeniti razporeditve na drugo delovno mesto.
Delavec lahko na pristojnem sodišču zahteva presojo zakonitosti predloga pogodbe in njeno skladnost z zakonom. Če delavec ne podpiše pogodbe v 30 dneh od
dneva predložitve, odloči organ, določen s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom o prenehanju delovnega razmerja. V nobenem primeru ne bomo pustili, da bi o prenehanju delovnega razmerja lahko v tem primeru odločal poslovodni organ, ki je bilo v predlogu zakona že zapisano, ampak o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja lahko odloča le pristojni organ upravljanja skupaj z delavci in sindikatom.
Pomembne so opredelitve v zakonu, ki govore o zagotovitvi razmer za delo sindikalnga poverjenika in učinkovito opravljanje sindikalnega dela. Sindikalnemu poverjeniku daje zakon veliko varstvo, ki ga doslej pri sindikalnem delu nismo imeli.
Naša je bila tudi zahteva, da zakon opredeli splošno skrajševanje delovnega časa od 42 na 40 ur v delovnem tednu. O tem vprašanju so imeli delegati različno mnenje in je bil z majhnim številom delegatov proti naš predlog preglasovan. Ostaja nam torej zakonska rešitev, še vedno veliko boljša, kot jo pozna zvezni zakon o delovnih razmerjih. Nadaljevati moramo s prizadevanjem za skrajševanje delovnega časa in za kolektivne pogodbe v panogah ter čimprej uveljaviti krajši delovni čas od 42 ur.
Motili bi se, če bi verjeli, da zakon sam po sebi nudi delavcem, našim članom, dovolj pravne varnosti. Varnost zaposlitve je s številnimi pooblastili, ki so jih poslovodni delavci dobili z zakonom o podjetjih in zveznim zakonom o delovnih razmerjih, razrahljana. Delavci potrebujejo sindikate in to močne, strokovne in učinkovite sindikate - svobodne, kot jih opredeljujemo v listinah za 1. kongres Svobodnih sindikatov Slovenije.
Jože Stegne
Pogovor z nekaterimi delavci Belta o njihovem pogledu na sindikalno delo
Moj sindikat, moj anael varuh
Delavci črnomaljskega Belta v ponedeljek zjutraj niso takoj začeli delati. Zbrali so se in zahtevali boljše plače in predvsem delovni čas po starem.
Čeprav nismo prišli v Belt zaradi tega protesta, se je pogovor s predsednikom sindikata Antonom Strmcem začel prav s temi zahtevami delavcev.
»Najprej o delovnem času, saj se je prav zaradi tega začelo.
Pred časom smo se v Črnomlju dogovorili, da bodo vsa podjetja začela delati ob sedmih namesto ob šestih zjutraj. Večina delavcev se namreč vozi na delo iz oddaljenih krajev. Nekateri tudi do 30 kilometrov daleč, pa še peš imajo do avtobusa. Večina tako prihajajo na delo utrujeni. Ena ura bi se prav gotovo poznala.
No, pa se ]e večina drugih premislila in ostali smo sami. Zatajil je izvršni svet občine in direktorji. Tako je nastala zmeda s prevozi. Kar precej jih je moralo priti uro prej in so potem čakali pred tovarno. Največji problem pa je bil, ko sta mož in žena začela različno delati. Štirinajst dni smo nekako zdržali. Danes pa so se ljudje očitno naveličali. Sedaj zasedata delavski svet in kolegij in skoraj gotovo je, da bomo prešili na staro.
Zahteva po povečanju je že dalj časa v zraku. Dela imamo dovolj, pa tudi izvažamo skoraj vse. Pri plačah pa smo 20 odstotkov pod slovenskim povprečjem, pod panožnim pa še precej več. To ljudi boli. Žal pa sedaj nimamo nikakršne možnosti za povečanje.«
Sicer pa smo prišli v Belt, da bi izvedeli, kako se je po novem organiziral sindikat in kako je zaživel.
»Pravzaprav sem bil šele izvoljen za predsednika, tako da nisem ne krop ne voda. Za predsednika smo imeli tajne volitve. Bila sva dva kandidata. Še to naj povem, da bo predsedniška funkcija pri nas odslej profesionalna. Če ne bi bilo tako, sploh ne bi kandidiral.
Jasno se je namreč že doslej pokazalo, da predsednik sindikata ne more uspešno opravljati svoje funkcije, prav tako pa tudi svojega dela ne. Tako godrnjajo člani, pa tudi šef. Res da plačila, varstva in vsega drugega še nismo čisto dorekli. Menda bo vse urejeno še v tem mesecu.
Kako si predstavljam svoje delo? Borili se bomo, seveda za boljše plače, boljše delovne razmere, za pravice delavcev, skratka, za boljše življenje. Pri tem, vsaj tako mislim, ne bomo vedno v opoziciji direktorjem.
v Beltu, sicer pa poverjenik ene izmed sindikalnih skupin.
»Zame sindikat še ni nič naredil. Bomo videli, kaj bo po kongresu. Še veliko je nejasnega. Največ negotovosti je okrog kolektivne pogodbe. Težko bomo izbo-
Anton Strmec	Brane Maver	Janez Kastrin
Naš končni cilj, boljše življenje, je prav gotovo tudi cilj direktorja. Zato si v vsem ne bomo nasprotniki.
Morda se še ne zavedam težav, ki jih bom imel kot profesioalni predsednik, saj bom kot pin-pong žogica med člani in poslovodstvom. Ker pa sem v firmi že trideset let, mišim, da zelo dobro poznam razmere in delavce in jim bom znal prisluhniti. Po novem imamo v tovarni sedem sindikalnih skupin, ki jih vodijo zaupniki. Ti so tudi člani izvršilnega odbora. Kot predsednik pa sem pravzaprav koordinator.
Z novo usmeritvijo sindikata, ki daje prednost organiziranju v panogi, mislim, da bo naše delo bolj uspešno, saj bo za sklepom panožnega sindikata stalo 190.000 članov.
Delo sindikata še ni čisto zaživelo. Za zdaj še bolj prebiramo akte in preučujemo gradivo. Prav gotovo pa je, da bo naša prva naloga čimveč izvleči iz kolektivne pogodbe. Raje kaj več kot je pa v njej zdaj zapisano.
Ljudje nas, kot kaže, resno jemljejo, saj so skoraj vsi podpisali pristopono izjavo.
Kaj mislim o kongresu? Nič se ne bo obrnilo na glavo oziroma na boljše. Upam pa. da bomo vsaj usmeritev dobili, po kateri bomo potem delali.«
Kaj misli o sindikatu je povedal tudi Brane Maver, kovinostrugar
rili takšno, kot si jo želimo. Zdaj vidim še vse v oblakih.
Tudi pri nas se že govori o tehnoloških presežkih. Ob tem mislim, da je dolžnost poslovodnih organov, da za te ljudi najdejo delo, ne pa, da jih prepustijo zavodu za zaposlovanje.
Sicer pa mislim, da imamo veliko srečo, da smo se pravočasno vključili v izvoz in da imamo dovolj dela.«
Janez Kastrin je v Beltu vzdrževalec.
»Sindikat je bil zame doslej le formalnost in od njega v desetih letih praktično nisem imel nikakršne koristi. Kaj pa je pravi sindikat, vem, saj sem bil dvanajst let v Nemčiji. Kot noč in dan proti našemu. Če hočemo v Evropo, kot danes veliko govorimo, moramo imeti tudi sindikat podoben njihovemu. Sindikat mora biti predvsem finančno močan, takšen, ki bo moj pravi angel varuh. Tak občutek hočem imeti, ko bom plačeval članarino. Pa naj bo ta 0,6, 4 ali 5-odstotna.
Je pa res, da se sindikat laže bori za boljše razmere z lastnikom kot pa z zastopnikom neke družbene lastnine. To z lastnino bo treba najprej urediti. Saj je sedaj tovarna od vseh in od nikogar.
Mislim, da je perspektiva sindikata v panožnem povezovanju. Tako imajo urejeno zunaj.«
Andrej Agnič
Slovenija na poti h gospodarski samostojnosti
Operacija uspeva, gospodarstvo crtuiie
Predsednik zvezne vlade Ante Markovič je na predstavitvi agencije za majhna in srednjevelika podjetja v Ljubljani med drugim dejal, da je strateška smer njegove reformske politike, od katere ne bo odstopil, uvajanje tržnega modela gospodarjenja ob hkratnem razvoju demokracije pluralnega tipa. Jasno, drugo brez drugega ne gre. Tako je vsaj v teoriji in na načelni ravni. Nekaj povsem drugega pa so konkretna jugoslovanska tla, na katerih Markovič izvja reformo. Na teh pa opažamo dokajšen odmik od teorije. V spletu jugoslovanskih okoliščin je Markovičev program velik kompromis, ki ga utegne na koncu tudi spodnesti. Zakaj?
V politično skrajno ra-zrahkljani jugoslovanski skupnosti je moral Markovič že ob sprejetju radikalnih de-cemberskih ukrepov deliti odpustke, kar ima lahko usodne posledice. Predsednik vlade tudi v Ljubljani ni zpustil priložnosti, da se ne bi samovšečno pohvalil s prvimi in nad vsemi pričakovanji velikimi uspehi reforme. Pri tem je omenjal predvsem velike devizne rezerve in pa inflacijo, ki drsi proti ničelni stopnji, Markovič pa je celo prepričan, da bomo doživeli tudi deflacijo. Vse te stvari so točne. Res gre za uspehe, ki se jih pred decembrom lanskega leta ni upal napovedovati niti naj-večji optimist. Toda obstaja tudi druga, temnejša plat te svetleče Markovičeve medalje. Na njej kaj hitro lahko zaznamo prvine, ki bodo že v kratkem »izredne rezultete« skrčile na raven Pirove zmage.
Markovič namreč lahko uspe pri zajezitvi inflacije, toda pri tem se mu prav lahko zgodi, da mu bo vlečni konj, ki ga zdravi, poginil. Ali, kot
pravijo ljudje:	operacija
uspela, pacient umrl. In resnici na ljubo je treba reči, da je veliko znamenj, ki govorijo v prid temu ljudskemu reku. Nekaj je na dlani: Markovič je porinil gospodarstvo v surovi objem tržnih pravil igre, a je hkrati mirno prezrl največji inflacijski vir, v katerega ni upal dregniti. To pa je v prvi vrsti vsa proračunska poraba, ki se napaja iz vseh vrst davkov in prispevkov. Zvezna vlada se pri uvajanju protiinflacijskega programa ni dotaknila največjega porabnika (zvezni proračun), kar pa je po teoriji in mednarodnih izkušnjah v boju z inflacijo conditio sine qua non za uspeh tega programa. Še celo več, uvedel je poseben davek za JLA kot največjega proračunskega porabnika. Posledice takšnega prijema so katastrofalne. Ekonomisti ugotavljajo, da so jugoslovanska podjetja celo od 50 do 100 odstotkov bolj obremenjena z davki in prispevki kot njihova zahodna konkurenca. Logični rezultat je na dlani: inflacija se res
znižuje, gospodarstvo pa črkuje. Je to uspeh?
Sloveniji v takšnem položaju ni preostalo drugega kot da je začela sama reševati, kar se še rešiti da. Z zakonom za razbremenitev gospodarstva je, kolikor je bilo v njeni moči, poskušala kolikor toliko olajšati položaj svojega gospodarstva, s čimer se je nevarno približala Rubikonu, za katerim se začne rušiti znosno razmerje med gospodarstvom in družbenimi dejavnostmi. Če
pa pride do tega, potem je Slovenija sama sebe obsodila na gospodarsko smrt.
Vsi podatki z one druge plati medalje, pred katerimi predsednik zvezne vlade po nojevsko tišči glavo v pesek, so katastrofalni. Slovenijo stresajo stečaji. Najbolj nerodno pri tem je, da nam črkujejo podjetja, za katera vsi pravijo, da imajo program in trg. Nekaj nelogičnega je, da se nam potaplja visokotehno-loška industrija, ki v razvitih državah prednjači po rasti in dobičku in za katero so mnogi prepričani, da bi morala biti slovenski paradni konj.
Zakaj se to dogaja, Markovič v Ljubljani ni govoril. Na konkretno vprašanje novinarjev, kaj meni o »prevelikem« odlivu denarja iz Slovenije, se je izvil s kapitalistično floskulo, po kateri je jasno, da zdaj boljši izkorišča slabšega, kar naj bi bila kakovostna razlika od prejšnjih časov, ko je slabši izkoriščal boljšega.
Toda cela vrsta podatkov govori drugače. Beograjska Ekonomska politika piše o federaciji in davkih in niza podatke, da se človeku zvrti v glavi. Iz njih pa je predvsem razvidno, da Markovič ob sprejemanju decembrskega svežnja ni predvidel poraznih posledic, ki jih je povzročil na inflacijskih časih temelječ način zbiranja sredstev za proračunsko porabo. Podatki so v nebo vpijoči in nam ponujajo velik del odgovora na vprašanje, zakaj nam tako pospešno propada gospodarstvo.
V prvih dveh mesecih so se proračunski prihodki povečali za 2679 odstotkov, prihodki za skupno porabo za 4110, prihodki skupnosti in skladov družbenopolitčnih skupnosti za 3505 oziroma skupno za povprečno 3461 odstotkov (cene industrijskih izdelkov na debelo so se v istem obdobju povečale za 2645 odstotkov). Do največjega povečanja je prišlo prav v naši republiki (4212 odstotkov). V Jugoslaviji so v teh dveh mesecih za skupne, splošne in tako imenovane druge potrebe vplačali 53.222 milijonov dinarjev, medtem ko je šlo za čiste osebne dohodke zaposlenih v gospodarstvu ter družbenih in državnih službah le okoli 40.000 milijonov dinarjev.
To pomeni, da prihodki javnega sektorja presegajo maso osebnih dohodkov vseh zaposlenih v državi kar za 30 odstotkov. Ti podatki veliko povedo...
v srbskih bankah in da so z njim v minulih mesecih v Srbiji kreditirali povišanje plač. Takšne ugotovitve na Hrvaškem niso ostale brez odmeva, od nedavnega lahko podjetja na Hrvaškem kljub zakonu o zamrznitvi osebnih dohodkov dvignejo plače za 20 odstotkov. Po logiki pač: če si lahko privoščijo drugi in to celo z našim denarjem, zakaj si tega ne bi privoščili mi. Samo po sebi je razumljivo, da je v tej luči gledano govorjenje o Jugoslaviji kot federativni državi za lase privlečeno. Srbi so si že zdavnaj, posebej kar zadeva njihovo gospodarstvo, zagotovili konfederalni status. Kot kaže, so zdaj začeli na tem delati tudi Hrvati. Kaj pa mi?
V odgovoru slovenske vlade na srbsko gospodarsko blokado je tudi slovensko gospodarstvo začelo hoditi svojo konfederalno pot. Toda to za slovenske konfederativne ali celo odcepitvene želje še zdaleč ne more biti dovolj. Prav tako ne, če hoče tukaj in zdaj, da bo preživel vsaj vitalni del njenega gospodarstva. Da bi se to zgodilo, pa se slovenska gospodarska politika v iskanju vzrokov za kolaps njenega gospodarstva ne more več zadovoljevati s srbsko gospodarsko blokado, padcem kupne moči prebivalstva, pre-
cenjeno vrednostjo dinarja, likvidnostnimi težavami in restriktivno denarno in kreditno politiko, temveč poiskati pravi vzrok. Ta pa ob lastnem balastu in neracionalnostih
Svobodni Sindikati W Slovenije
Kolektivna pogodba
Palica ima dva konca
Generalna kolektivna pogodba je v tem trenutku v sklepnem delu priprav za podpis. Sindikat računa, da bo podpisana kmalu po 1. kongresu Svobodnih Sindikatov Slovenije. Z Gospodarsko zbornico Slovenije kot drugo pogodbeno stranko je besedilo pogodbe v glavnem usklajeno. Ostaja pa še vedno eno od poglavitnih vprašanj, in sicer, kolikšna naj bo najnižja cena dela. Ta cena, ki je izhodišče za določanje cene dela v vseh drugih skupinah generalne kolektivne pogodbe, je po eni strani eden najpomembnejših elementov sindikalnega boja za dostojne delavske plače, po drugi pa lahko, če bo določena v neprimerni višini, povzroči še večjo brezposelnost in v najhujši fazi tudi zlom gospodarstva.
Novi Svobodni Sindikat Slovenije se v dokumentu Temeljne naloge sindikatov za obdobje 1990-1994, ki bo po vsej verjetnosti sprejet na 1. kongresu, zavzemajo, da bi izhodiščna cena dela, se pravi cena za najenostavnejše delo, znašala v letošnjem letu ob 13 odstotni inflaciji 600 DEM oziroma 4.200 din. Gospodarska zbornica takšni višini izhodiščne cene dela oporeka in predlaga, da bi znašala 300 do 400 DEM bruto ali 150 do 200 DEM neto. Torej kar za tri - oziroma štirikrat manj. Pri tako različnih pogledih na isto stvar se seveda vprašamo, kdo ima prav?
Odgovor je, oba. Sindikalno stališče je razumljivo in oprto na poseben obrazec, na osnovi katerega se izračunavajo cene preživetja štiričlanske družine. Te cene so v prvem trimesečju letošnjega leta poskočile za več kot 60 odstotkov, plače pa so se povečale precej manj. Posledica je bila močan padec realnih osebnih dohodkov, ki že prej niso bili bogve kaj. Ljudje so naveličani nizkega standarda in od kolektivnih pogodb pričakujejo predvsem izboljšanje svojega gmotnega položaja. Njihova pričakovanja pa so precej različna in so odvisna od tega,
v kakšni oziroma kateri dejavnosti delajo. Predvsem za negospodarske dejavnosti je značilno, da zlepa ali zgrda zahtevajo večje plače, pri tem pa dokaj naivno pričakujejo, da bodo vse druge njihove pravice, vključno s pravico do dela, ostale nespremenjene. Da seveda o pravicah, ki jih ureja sindikalna lista, sploh ne govorimo. Veliko bolj realni so delavci v gospodarstvu. V prene-katerih panogah se bridko zavedajo, da bi se ob tolikšnih plačah kaj hitro lahko znašli v položaju, ko ne bi mogli več konkurirati na tujih trgih in ob odprtih mejah prodajati doma. In tu ima prav Gospodarska zbornica, ki zahteva nižje najnižje plače. Ob tem opozarja na zadržanost in previdnost tujih investitorjev pri nas. Čedalje več je znakov, da ta previdnost ni le posledica zapletenega in nestabilnega gospodarskega in političnega položaja pri nas - znano je, da kapital veliko tvega, če zasluti dobiček - temveč predvsem visoke cene delovne sile. Je že res, da so zaslužki, ki jih dobiva naš delavec v žep, relativno nizki, saj celo ob precenjenem dinarju ne znašajo v povprečju več kot dobrih 500 DEM, realno pa še kakšnih sto mark manj. Toda, če k temu prištejemo še vse prispevke in davke na neto in bruto plače, pa še prispevke in davke iz dohodka, in če k temu dodamo še druge pravice, kot so na primer regres za prehrano med delom, pa prevoz na delo in z dela ter del regresa za letni dopust in še morebitne druge pravice, postane naša cena delovne sile precej visoka. Primerjave kažejo, da cena povprečnega jugoslovanskega delavca, računa na tako, kot smo omenili, presega ceno španskega delavca. Slovenski pa je še za polovico dražji. Ob tem pa je verjetno delovna sila španskega delavca kvalitetnejša, saj ga ni desetletja razvajal socializem. Če ob sedanjih cenah dela jugoslovanski in tudi slovenski delavec nista več konkurenčna nekaterim delavcem
iz dežel EGS, potem bi povečanje izhodiščne cene dela tako kot se predvideva, povzročilo praktično izpad iz kakršnekoli konkurenčne tekme v razviti Evropi.
Vendar pa pri vsem tem ne gre le za tuje investitorje in tuji kapital, temveč tudi za cene naših proizvodov doma in v tujini. Že če bi imeli pri nas približno enako produktivnost dela, kot jo imajo v razvitem svetu, bi ob sedanjih plačah in prispevkih le tažko konkurirali tujini. Po podatkih, ki so bili objavljeni pred kratkim, prispeva slovensko gospodarstvo v zvezni proračun odstotno več kot namenjajo za proračune razvita gospodarstva, ob tem pa mora seveda prispevati še v svojega, republiškega. Relativna nizka produktivnost in orjaški prispevki povzročajo, da je čez mejo vse cenejše. Gospodarska politika pa mimo gleda, ko v Žakljih nosimo dragocene devize v tujino, kjer mastno služijo. Znano pa je, da tam, kjer nekdo mastno profilira, drugi izgublja. Zato ni treba biti posebno preroški za napoved, da bomo te po nemarnem zapravljene devize enkrat še bridko drago plačali.
Iz vsega tega se nam seveda poraja vprašaje, ali nasprotovati sindikalnim stališčem do izhodiščne višine cene najbolj enostavnega dela. Odgovor je: ne. Toda samo, če računamo, da se bodo občutno znižale vse vrste obremenitev gospodarstva Slovenije; tako kot je to sindikat že zahteval od vlade. Če pa bi se plače povečale ob nespremenjeni obremenitvi gospodarstva, bi to pomenilo za nekatere panoge pravo gospodarsko katastrofo, verižno pa za vse slovensko gospodarstvo. Povečanje plač bi namreč imelo za posledico še večje davke in prispevke iz plač in bi s tem še dodatno vplivalo na povečanje cen. Kupna moč bi se sicer zaradi večjih plač povečala, vendar bi se verjetno v še večji meri realizirala v zamejstvu. Končen rezultat bi bil konkurs še več podjetij in še
večja brezposelnost. Izvoz zaradi nekonkurenčnih cen ob zamrznjenem razmerju do deviz ne bi bil mogoč, ker bi podjetjem povzročal preveliko izgubo.
Določanje tarifnih postavk oziroma osnovnih osebnih dohodkov v generalni kolektivni pogodbi in v panožnih kolektivnih pogodbah je zaradi navedenih razlogov z narodnogospodarskega in političnega vidika izjemno odgovorna naloga, ki jo je treba opraviti s tankim posluhom za realnost in ob asistenci realnih podatkov in analiz. Vsako odločanje na pamet ali na silo ima lahko za posledico boleče udarce. Ko pa nas boli, nam je pravzaprav vseeno, kateri konec palice nas je udaril.
Marjan Zupan
Ali je to prelivanje denarja iz Slovenije na jug ali ni? Markovič o tem ne govori. Pač, v neimenovani polemiki s Savko Dabčevič Kučar, ki je opozorila, da si srbska politika kupuje socialni mir s skladom za nerazvite, v katerega največ prispevata prav Hrvaška in Slovenija, je dejal, da tisti, ki to govorijo, niso dobro obveščeni, ali pa ne razumejo prav dobro, kaj se danes v Jugoslaviji dogaja. In kaj se dogaja?
O tem prepričljivo piše zagrebški Danas, ki ugotavlja, da je razlika med 370 in 1500 milijoni dinarjev izginulega denarja iz sklada za nerazvite
kot zapuščini realsocialističnega (dogovornega) gospodarstva tiči predvsem v Beogradu. In za razliko od visoko-donečih političnih govorancah o konfederaciji, je v gospodarskem pogledu tak slovenski status v Jugoslaviji popolnoma preprosta in merljiva stvar: kolikor manj denarja bo šlo v Beograd, toliko več samostojnosti in konfederalnega statusa bo imela slovenska država. Prva naloga slovenskih gospodarstvenikov in politikov po volitvah torej bo: pogajati se z Markovičem za čimmanjšo slovensko kotizacijo za federalno državo.
Ivo Kuljaj
Komunala,
gradbeništvo in promet n. sol. o.
Ptuj, Trstenjakova 2
Telefon: N. C. (062) 773-711, direktor DO 776-374 Telefax: (062) 771-359
Projektiramo, izvajamo in vzdržujemo vse vrste gradbenih objektov visokih in nizkih gradenj, opravljamo prevoze potnikov v domačem in mednarodnem prometu ter vse vrste storitev s področja komunalne in stanovanjske dejavnosti.
Slovenske Konjice: bedarije direktorice zdravstvenega doma
Žaloigra za zdravnika in pacientko
Če ne bi bilo vse to res, bi moralen človek mislil, da gre za ponesrečeno veseloigro na kmetih. Tako pa gre za skoraj neverjetno resničnost: Marija Poličar, direktorica Zdravstvenega doma v Slovenskih Konjicah, je sprožila disciplinski postopek zoper dr. Božidarja Pahlino, zdravnika v Ločah, ker je poskušal zavarovati nemočno mater treh otrok, ki so jo neupravičeno vrgli na cesto.
Ta sramotna in žalostna zgodba sestoji iz treh delov. Najprej skušajmo obnoviti tragedijo delavke, kot jo opisuje dr. Božidar Pahlina, zdravnik, ki že osemnajsto leto bdi nad zdravjem krajanov Loč pri Poljčanah in tamkajšnjega življa, ki spada pod zdravstveno postajo v Ločah: »Mlada delavka, žena in mati treh otrok, psihično in čustveno razrvana, skuša v tretje narediti samomor - na srečo se doma predčasno pojavi njena hči, kliče na pomoč in tako prepreči obešanje. Pacientko, ponavljam, gre za mlado ženo in mater treh otork, hospilatiziramo. Toda pacientko predčasno odpustijo iz bolnišnice, ker menijo, da bo lahko laže okrevala v domačem okolju.
V podjetju, kjer je nesrečna ženska zaposlena, imajo posebnega »kontrolorja«, ki preverja delavce v bolniškem sta-ležu, ali se ravnajo po določilih zakona in predpisov. Ta možakar, nekdanji delavec varnostne službe, s pištolo za pasom tako »kontrolira« bolnike. V tem konkretnem primeru je obiskoval delavce omenjenega podjetja, za katere so mu dali seznam, da bi ugotovil, če delavci bolniški stalež ne zlorabljajo in v resnici bolniško izkoriščajo za domača opravila. Naključje je naneslo, da je »kavboj« pred omenjeno pacientko obiskal še enega bolnika v soseščini. Bil je pogoščen, po litru vina se je odpravil naprej. In glejte srečo pandurja: bolnice ni na-
šel v postelji, temveč pred hišo!
Meni nič tebi nič, kontrolor nadvse zadovoljen nad svojim delom, ustrezni službi v podjetju predloži črno na belem - kršiteljico. V podjetju sprožijo disciplinski postopek, priložijo še mnenje tamkajšnjega sindikata, da gre za osebo, vdano alkoholizmu, disciplinska komisija izreče ukrep in delavko vržejo na cesto...«
Kako natakniti uzdo politično svojeglavemu zdravniku
Dr. Božidar Pahlina, ki se kot zdravnik zaveda posledic, ki jih lahko povzroči obisk »kontrolorja«, »ki bi vsakomur, ki se skriva v bolniški, prestrelil kolena«, kaj šele komentarji možakarja, ko mu začne delovati liter popitega alkohola, poseže vmes in skuša nesrečno pacientko rešiti dodatnih stresov in najhujšega. Žal, prepozno. Disciplinska komisija je že povedala svoje strokovno mnenje.
In zdaj smo pri drugem delu te žalostne štorije. Marija Poličar, direktorica Zdravstvenega doma v Slovenskih Konjicah, tozd Zdravstvenega centra Celje, sproži disciplinski postopek zoper zdravnika! L'o njenem mnenju je dr. Božidar Pahlina v pismu, ki ga je poslal v prizadeto podjetje, napisal vsebino, ki lahko povzroči »zaostritev odnosov med našim tozdom in delovno organizacijo, kar ni v prid tozda,
Kako zavarovati direktoričin pašaluk: dipl. iur. Rezika Mulej iz Zdravstvenega centra v Celju vpričo predsednika disciplinske komisije zače-nja pripravljalni postopek za pregon dr. Božidarja Pahlina, ker je branil mater treh otrok, ki so jo neupravičeno vrgli iz službe.
Sliki: Lukas
Dr. Božidar Pahlina: »Mar bom res zadnji v Sloveniji, ki me bodo kaznovali po 133. členu za morebitni verbalni delikt?«
ko iščemo izboljšanje materialnih razmer...«
Kaj je dr. Božidar Pahlina napisal, da bi lahko škodilo »zaostritvi odnosov pri iskanju in izboljšanju materialnih odnosov med zdravstvenim domom in delavkino delovno organizacijo? Med drugim tudi to, »da je uvedba disciplinskega postopka zoper bolnika v bolniškem staležu ko-munistično-bol j ševiška	idi-
otarija...!«
»Gre za prevročo glavo in nestrpnost direktorice, nekdanje politične delavke. Gre za to, da bi mi nataknila uzdo, ker se ne strinjam z njenimi političnimi in direktorskimi metodami, ki jih uveljavlja in uporablja. Lepo vas prosim, ste že kdaj slišali ali naleteli na primer, da ti direktor, če se ne udeležiš sestanka sindikata, za kazen od plače odtrga eno delovno uro. Sindikat je
svobodna organizacija, članstvo je svobodno, udeležba na sestanku pa prav tako. To ve vsak pionirček! Osemindvajset delavcev se nas ni udeležilo nekega sestanka sindikata, ni mi posebej treba razlagati, kakšen sindikat naj bi to bil, če nad njim bdi direktorica, zato smo bili vsi kaznovani pri osebnem dohodku. Mene je to tako razjarilo, da sem ne samo to, da sem takoj izstopil iz takšnega sindikata, temveč sem vložil tožbo. In glejte, tožbo sem dobil, morali so mi izplačati spornih 300 tisočakov in še nekaj več kot 60 starih milijonov obresti...« Karte so na mizi, vloge razdeljene
V ponedeljek zjutraj, nekaj po osmi uri, »do zamude je prišlo, ker niso mogli takoj najti zdravstvenega doma,« je v opravičilo povedala dipl. iur. Rezika Mulej, pravnica iz Zdravstvenega centra Celje, se je v čakalnici zdravstvene postaje v Ločah začel pripravljalni postopek za uvedbo disciplinskega postopka zoper
dr. Božidarja Pahlino. S pravnico je prispel tudi Milan Ivankovič, predsednik disciplinske komisije Zdravstvenega centra Celje. Ker zapisnikarica ni imela beležke, v zdravstveni postaji pa nimajo pisalnega stroja, so najprej uredili to. Potem je sledila razprava, ali novinar lahko prisostvuje temu postopku. Čeprav to vprašanje ni bilo vsem čisto jasno, je obveljala zahteva zdravnika, da lahko.
Da ne bi po nepotrebnem morili bralcev, naj kljub zameri to sramotno in žalostno reč povzamemo le na kratko. Po našem prepričanju je pri vsej zadevi bisteno to, kateri del vsebine zdravnikovega pisma bi lahko prizadel delovno organizacijo in krhal odnose? Ali tisti o ravnanju s psihično razrvano delavko in materjo treh otrok ali oni, ki govori o »komunistično- boljševiški idiotariji«? In kdo naj bi bil prizadet, če se delovna organizacija ni odzvala, temveč je to imela za potrebno direktorica zdravstvenega doma v Slovenskih Konjicah? In čisto na koncu še to, kot pravi prizadeti zdravnik, kaj je osnovna naloga zdravstvenega doma in delavcev v njem: skrb za zdravje občanov ali za boljše materilne razmere zdravstvenega doma na račun tega zdravja?
Karte so na mizi in vloge razdeljene: delavka z razrvano psiho in mati treh otrok na cesti, kavboj z litrom v želodcu in pištolo za pasom je kontrolor, zdravnik mora, če sledimo volji direktorice in njenega razumljenja politike trde roke, torej odgovarjati, če pa še kdo od njenih podrejenih ne bo šel na sindikalni sestanek, mu bo od plače odtrgala vsaj vrednost ene ure...
Jaz bi rekel: hvala za takšno direktorico in sindikat ki jo prenaša. Da ne bo slepomi-šljenja: ne gre za neke Loče v Albaniji, ampak za Loče pri Poljčanah, danes, v slovenski pomladi.
Janez Sever
Zgodba o ljutomerskem rizlingu
Srečku Lukovnjaku se je gotovo priskutil
ODMEVI
Ustanovitev po
direktorskem
receptu
Spoštovano uredništvo, želim, da v skladu z dobrimi običaji in navadami slovenskega novinarstva v naslednji številki Delavske enotnosti objavite tale prispevek:
Članek Marjana Horvata Ustanovitev po direktorskem receptu se da brati na različne načine: kot članek, naročen od ogrožene sindikalne birokracije, kot samostojno zgroženost novinarja ob nenavadni potezi Belinkinih delavcev, kot programski članek proti poplavi podobnih narobe postopkov in še bi lahko našteval. Sam sem ga po večkratnem branju razumel kot pozitiven prispevek k pluralnosti sindikalne organiziranosti, čeprav je za ta namen napisan nepotrebno zlobno in s popolnoma netočnimi preinter-pretacijami.
Kakor sem bil iskren in kar se da jasen v pogovoru s člani izvršilnega odbora starega sindikata, tako bom tudi nadaljeval z opisom poteka dogodkov in svojih razmišljanj v temle prispevku.
V sindikatu sem bil skoraj četrt stoletja, plačeval članarino, ne da bi vedel, za kaj, in tako sem čisto
tiho letos iz njega odšel, ker sem menil podobno kot meni Marjan Horvat. Nato je prišlo vabilo na sestanek izvršilnega odbora in zdelo se mi je nepošteno, da se ga ne bi udeležil, ker sem v tovarni med delavci zrasel, se z delavci vedno zelo dobro razumel in sem čutil kot član sindikata do nedavnega dolžnost, da se zdaj, v teh časih, ne zabarikadiram, ampak da pošteno povem svoje mnenje, torej samo svoje mnenje in nič več! Na to sem sodelavce posebej opozoril, namreč da gre res za nek perverzen položaj (kot ga tudi čuti M. Horvat), da - kot morebitni bodoči pogajalec s sindikatom - razlagam, kako naj bo bodoča nasprotna stran organizirana. Tu ima Marjan Horvat slepo pego: zagotavljam mu, da resnično sodobni management iz več razlogov potrebuje dobro organiziran, strokovno močan sindikat (o tem, če se zdi to uredništvu primerno, lahko napišem krajši prispevek). Člani izvršilnega odbora so nato želeli, da to tudi napišem v Belin-kin list.
Tu nastopi naslednja napaka 'Tarjana Horvata: na kraj pameti mi ni padlo, da bi pisal »program« Belinkinega novega sindikata, ker »em se zavedal nesmiselnosti tega početja, o čemer se z Marjanom Horvatom strinjava. Torej to niso nobene programske osnove, to tudi niso neke originalne zamisli, ampak je povzetek vtisa o švedskih in nemških sindikatih, ker sem v teh deželah kot mlad človek delal in njihove sindikate primerjal z našo bedno transmisijo. Še manj me je seveda mikalo, da bi se to širilo zunaj Belinke! Marjanu Horvatu hvala za kompliment, da sem eden od »programskih nosilcev«, a ga prav zares nisem vreden.
Do pogajanj med sindikatom in vodstvom Belinke bo prav gotovo prišlo, ker doslej neke »nenaravne ljubezni« v širšem obsegu v Belinki nisem opazil, ker so njeni delavci marljivi, podjetju privrženi in samozavestni ljudje, pa tudi spolne navade imajo v mejah normale, tako da naj »zakonski
brodolom« ne bo pretirana skrb Marjana Horvata. Kar me kot dolgoletnega delavca Belinke zares pogreje, je ena sama stvar: monopolni položaj Belinke na trgu, ki naj bi predvsem razložil njeno uspešnost! Marjan Horvat je verjetno podlegel nekemu splošnemu vzorcu, ki je takle: pri nas tako ali tako ni sposobnega managementa ali dobrih kolektivov, kar je dobrega je posledica monopolnega položaja. Vsaj Marjan Horvat naj nam verjame, da imamo pri premazih v državi šestindvajset konkurentov in pri peroksidnih spojinah popolnoma odprte meje za uvoz in seveda velike konkurenčne tuje količine. Ali smo že tako daleč, da je greh biti dober in uspešen?
O drugih drobnih zlobah in podtikanjih se ne mislim prerekati, ker nekaj sočnosti in udarnosti v članku mora ostati, zlasti še, ker menim tole:
Ne glede na to, kaj je Marjan Horvat s tako napisanim člankom res želel doseči (in to zame tudi ni bist”eno - vsak ga bere po svoje!), je prav gotovo pozorne bralce opozoril še na druge možnosti sindikalne organiziranosti, na borbo mnenj, na konkurenco tudi na tem področju. In če se Delavska enotnost želi izviti iz sedajega obroča, postati »nadsindikalna«, torej objektivno odpreti strani za razne vrste sindikatov, bi bilo to imenitno. S tem bi odigrala svojo vlogo v slovenski pomladi. In vsi ■starejši člani sindikata bi pozabili na vzdevek OROŽNI LIST, ki ga je dobila, ko je na čelo slovenskih sindikatov iz policije (kakšna simbolika!) prišel Marjan Orožen.
Brez zamere, uspešno pisanje in lep pozdrav
Marjan Cerar, Belinka
Kdorkoli se z avtomobilom poda na križev pot iz Ljubljane v Mursko Soboto, je že tako besen na vse skupaj. Prekolne vse od ceste do države in partije. Če pa se pelješ za povrh pričat na sodišče o tako bebasti stvari, kot je primer Srečka Lukovnjaka in njegove nekdanje firme Slovin Ljutomerčan, ti gredo lasje pokonci.
Srečko se je lani spustil v težke boje z vodstvom firme. Očital mu je celo vrsto, osebnih zlorab, okoriščanj, vse skupaj je prijavil tudi policiji. O tem smo izvedeli od sindikata, najprej uradnega in potem neodvisnega, v katerega se je Lukovnjak včlanil, ko ga je prvi razočaral.
Poiskali smo ga, ga prosili za pogovor in ko je bil objavljen, so Srečka dobili v past. Vrgli so ga na cesto zaradi dveh najbolj načelnih stvari. Navedimo kar sklep disciplinske komisije Ljutomerčana:
»Delavec Lukovnjak Kramberger Srečko je odgovoren, da je dal novinarju Cirilu Bra-jerju intervju z namenom, da bo ta intervju objavljen in je bil res objavljen v časopisu Delavska enotnost 11. 8. 1989 pod naslovom Bojte se ljutomerskega rizlinga.
Med drugim je trdil, da je bilo za Slovin Ljubljana prodano več tovornjakov Ijuto-merčana za rizling, daje šlo za
mešano, manj kakovostno vino, odpremljeno kot buteljčno vino laški rizling. To da je huda stvar, saj pravi kletar ne sme pustiti, da bi plemenito pijačo s čimer koli kalil. Trdi, da je bilo vino poslano kljub opozorilu enologu ..
Vedel je, da takšne objave povzročajo Ljutomerski kleti gmotno škodo, ki je nedvomno tudi nastala in je ponovno trdil, daje bilo 50.000 litrov Iju-tomerčana, ki je mešano in manj kakovostno vino, odpremljeno kot buteljčno vino laški rizling...
Zato se mu izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.
In tako se je Srečko Lukovnjak znašel na cesti, stvar pa na sodišču. Sodnica Kristina Šooš Trajbarič bi pravzaprav ne smela imeti težkega dela. Tisto o tem, kako je dal intervju z namenom, da bi bil objavljen in je bil res objavljen, je takšen nesmisel, da se z njim niti ne splača ukvarjati. Resnejša bi bila stvar z vinom, če bi ne bila tako jasna. Slovin Ljutomerčan namreč ne zanika dejstev: •
Šlo je za mešanico ljutomerskih in lendavskih vin, ki gotovo ne more biti niti sorta kaj šele, da bi govorili o poreklu. Že res, da se morda dobro pije,
ni pa ne laški rizling in ne ljutomerčan.
Pogledali smo v uradni list SRS št. 18 iz leta 1977, kjer so te stvari nedvoumno urejene:
»S sorto lahko označiš vino, če je v njem najmanj 85 odstotkov vina te sorte.«
Zdaj pa poglejmo sestavo vina, ki je Srečka Lukovnjaka stalo službo:
šipona 21 odstotkov lendavskega vina laški rizling 24 odstotkov
vina iz droži 36 odstotkov lastnega laškega rizlilnga 12 odstotkov
in drugo iz ostankov polnitev.
Po nobenih predpisih ni niti najmanjše možnosti, da bi pri takšni mešanici govorili o geografskem poreklu ali sorti. Slišali smo sicer nekaj argumentov, češ, saj je vse z Dravskega okoliša in tudi z angleškim kupcem smo se zmenili, da je vse v redu in prav... Toda, to so pač za lase privlečena opravičila, saj ne s predpisi ne z ugledom vina nimajo nič opraviti.
Obravnava je na sodišču zdaj končana in počakati bo treba na odločbo. Pravica bo pač odtehtala med samovoljo veljakov vinskega lobija in pravico človeka, ki je hotel varovati ugled svojega poklica. Kam se bo nagnila, bomo poročali po odločbi.
Ciril Brajer
Čedalje hujše socialno breme v Sloveniji
Delavci na živem
pesku sociale
»Moji otroci so lačni. Nimam živcev, da bi se o tem s komerkoli Pogovarjal.« Tako nam je dejal eden izmed odpuščenih delavcev Iskre Avtomatike, ki prejema po dveh desetletjih delovne dobe in s srednjo izobrazbo borih 1600 dinarjev nadomestila. Toliko prejema tudi njegova žena, ki so jo tudi odpustili iz Iskre Avtomatike in ima isto izobrazbo. Kako lahko sredi Ljubljane preživi štiričlanska družina z dvema tako bornima nadomestiloma in s pičlim dodatkom za nepreskrbljena otroka?
V razmislek povejmo le podatek, da so bili po oceni strokovne službe pri republiških sindikatih povprečni stroški štiričlanske družine v febru-arju 16.843 dinarjev, mini-malni 10.316 dinarjev, medtem ko so bili nujni mesečni stroški, ki zadostujejo komaj za kaj več kot za kruh in aileko, skratka, za golo preživetje, 6863 dinarjev. To poceni, da skupni znesek mesečnih prejemkov omenjene družine ne zadošča niti za naj-aujnejše - čeprav bi tako moralo biti po golih računih. Ob tem še dodajmo, da so se povprečni stroški štiričlanske družine povečali februarja v primerjavi z januarjem za 9.5 odstotka. Nadomestila pa so ostala ista...
Posledice stečajev
Nizka nadomestila za osebne dohodke predstavljajo ta hip eno najbolj bolečih točk v problematiki odpuščanja delavcev zaradi naraščajočih stečajev. Nadomestila prejema po podatkih republiškega komiteja za delo oziroma republiškega zavoda za zaposlovanje 4800 presežnih oziroma brezposelnih delavcev. Najnižje nadomestilo je od 1. januarja naprej 1600 dinarjev, najvišje pa blizu 6500 dinarjev, odvisno pač od višine osebnega dohodka, ki ga je posameznik prejemal v zadnjih treh mesecih, ko je bil še zaposlen.
Pretežna večina delavcev Prejema nadomestilo, ki je nekoliko nižje od povprečja, to je manj kot 2500 dinarjev, ^ledtem ko dobivajo odpuščeni delavci Iskre Avtomatike in Iskre Mikroelektronike v večini primerov od 1600 do 1800 dinarjev. Takšnih primerov pa je še več. Kratko so Potegnili predvsem tisti delavci, ki so že v času zaposlitve prejemali slabe plače in ko so se zaradi stečaja znašli na cesti, so jim določili tako borna nadomestila, s katerimi dobesedno ni moč ne živeti in ne umreti.
Med delavci, ki zaradi odpustitve z dela prejemajo nadomestila, je približno 60 odstotkov žensk. Tako silimo ženske v odločanje ali za zaposlitev ali za dom, namesto da bi olajšali obvladovanje življenjskega in delovnega vsakdanjika družini in posa-niezniku. Spomnimo se le pri-niera Lileta iz Maribora, ko so Po stečaju najprej postavili na cesto nosečnice in porodnice, niarsikatero žensko pa posredno spravili do tega, da je splavila. V razvitih državah Pa je uspešnost socialne politike zmerom bolj odvisna od tega, kako ji uspeva premagati prepad med svetom dela tn potrebami družinskega življenja.
»Delež iskalcev zaposlitve, ki so se znašli na cesti zaradi stečajev in likvidacij, je bil še Pred meseci komaj enoodstoten, zdaj pa predstavlja že štiri odstotke vseh brezposelnih,« nam je povedala Jožica Puhar, namestnica predsed-
nika republiškega komiteja za delo. Res je sicer, da se socialna varnost brezposelnih ne more osredotočiti le na zagotavljanje zadostnega obsega sredstev za nadomestila in pomoči oziroma za preživetje v času brezposelnosti, ampak mora, s primernimi programi in preusposabljanji omogočiti čimprejšnjo vključitev v delovni proces. A kako do tedaj preživeti ob tako borih nadomestilih?
Formalno zagotovljene pravice
Tudi zakonodaja je pustila odvečne delavce na cedilu. Zakon o podjetjih in stečajni predpisi so po svoji naravi
trga delovne sile. Zdajšnja kriza zato tudi ponuja možnost za preustroj gospodarstva.
Prva stvar, ki bi jo morali storiti, je po mnenju Emila Milana Pintarja ta, da bi zagotovili denar od zunaj, s katerim bi preprečili nelikvidnost. Za nelikvidnost je namreč značilno to, da ni le bolezen slabih, ampak bolezen vseh. Tudi pri socialnih programih si bo treba zagotavljati denar z zunanjimi posojili, če drugače ne bo šlo. Tako neresnega socialnega obravnavanja delavcev in njihovih družin, kot ga poznamo zdaj, si v prihodnje ne bi smeli več privoščiti.
Pri prezaposlovanju delavcev so potrebni novi programi. Vendar pa jih je težko določati, če prej niso proučili, kaj naj bi delali, kako prodajali, kakšno tehnologijo bi pri tem uporabljali, kdo naj bi vlagal sredstva. Jožica Puhar pravi takole: »Stvari tečejo prepo-
izrazito podjetniško naravnani. Prav tako pa vzporedno ni bilo ustreznih ureditev v predpisih, ki rešujejo socialno problematiko. Ob koncu marca so sicer v republiški skupščini sprejeli zakon o delovnih razmerjih, s katerim so na pobudo sindikatov formalno zagotovili nekatere pravice presežnih delavcev - a zdaj bo treba te formalnosti zapolniti z življenjem, z vsebinami.
Zaostajanje tega zakonodajnega področja za dejanskimi potrebami nas potiska v kapitalizem zgodnjih let. Pa tudi v pogledu nekaterih ekonomskih prvin smo zdaj pač v fazi prvobitne akumulacije kapitala. Žal slovensko gospodarstvo brez zaposlitvenih sprememb ne more preživeti. In tu se začenja vsa tragika. Ni tržne ekonomije, dokler ni
časi, narediti bi morali vse, da ne bi ostalo preveč delavcev predolgo brezposelnih. Želeti bi bilo, da bi novi programi pokrivali sproščanje presežnih delavcev. To bi bilo idealno. Vendar tega idealnega stanja ni moč pričakovati, ker ga tudi v razvitem svetu niso dosegli.
Velikanski tehnološki presežek
Vsekakor je mogoče reči, da je vprašanje odvečnih delavcev in nelikvidnost delovnih organizacij tisti živi pesek sociale, na katerega stopa naš delavec. Čedalje slabša likvidnost in padec proizvodnje in izvoza sta samo v mariborski regiji spravila na rob stečaja 15 delovnih organizacij. Podobne razmere so na gospodarskih območjih Ljubljane, Gorenjske in še marsikje. Ve-
likanski je s tem v zvezi tehnološki presežek zaposlenih gre namreč za približno 140.000 podzaposlenih delavcev. Zastarelost opreme pa čedalje bolj slabša kakovost izdelkov.
Tako zdaj doživljamo, da se je število brezposelnih ob koncu februarja povzpelo na skorajda 38.000. Med njimi jih je blizu 20.000 starih do 26 let, prvo zaposlitev jih išče nekaj več kot 10.000, dobrih 20.000 jih je nekvalificiranih in polk-valificiranih, kakih 2000 pa jih je z visoko in višjo izobrazbo.
Tudi v svetu je prehod v tržno gospodarstvo predstavljal surovo obliko razvoja. Tako bo tudi preusmeritev slovenskega gospodarstva kruta. Če hočemo vse to izpeljati čim bolj človeško in socialno, potrebujemo močno sindikalno organizacijo zaposlenih, sicer bodo ob hkratnih večjih pristojnostih podjetnikov prevladali zakoni divjega Zahoda.
V slovenskih sindikatih se tega dobro zavedajo. Tako se zavzemajo za to, da bi v Sloveniji dosegli raven socialne varnosti razvite Evrope. Predlagajo, naj bi v Sloveniji najpozneje v prvi polovici tega leta sprejeli socialne programe za presežne delavce, delavce, ki so začasno brezposelni zaradi stečajev, prve iskalce zaposlitve in nekatere druge socialne kategorije. Brez sprejetja socialnih programov, zahtevajo v sindikatih, delavcev v podjetjih ni mogoče odpuščati.
Nekaj konkretnih zahtev
Tako so v sindikatih v tej zvezi oblikovali nekaj konkretnih zahtev. Zavzemajo se, prvič, za ustanovitev skladov za pomoč brezposelnim in razvojno-zaposlitvenih skladov, ki jih ustanovi država oziroma drugi zainteresirani dejavniki. Drugič, uveljavili naj bi socialne standarde na ravni razvitih članic evropske skupnosti. Tretjič, s kolektivnimi pogodbami naj bi oblikovali sredstva skupne porabe v podjetju oziroma namenskih skladov v deležu ustvarjenega dobička. Četrtič, uveljavili naj bi različne oblike dopolnilnega osebnega dohodka in sindikalnega zavarovanja. Petič, razvili naj bi različne oblike sindikalne solidarnosti kot dopolnilnega načina zagotavljanja socialne pomoči najbolj ogroženim skupinam ljudi.
Poleg življenjskega standarda odvečnih delavcev zbuja skrb tudi vprašanje, kako naj bi marsikdo od zaposlenih sploh preživel s svojo plačo. Realni osebni dohodki namreč padajo v Sloveniji že od avgusta lani, šele pri izplačilu osebnih dohodkov v aprilu je po nekaterih strokovnih ocenah mogoče računati, da se bo to padanje umirilo. Slovenski osebni dohodki so bili januarja realno za približno 24 odstotkov nižji kot decembra lani. Povprečni osebni dohodek za januar, izplačan v februarju, je bil po statističnih podatkih 4206 dinarjev.
Ta hip je aktualno določanje zajamčenega osebnega dohodka, ki naj bi zagotavljal materialno in socialno varnost delavcev. Zdaj je 1600 dinarjev, po predlogu sindikatov pa naj bi ga dvignili za 25 odstotkov, to je na 2000 dinarjev. Kot smo zvedeli, so se na ravni republike dogovorili za 20-odstotno povečanje. To pomeni, da bo po novem, od 1. marca naprej, zajamčeni osebni dohodek predvidoma 1920 dinarjev.
Po spremembah zakona o zajamčenem osebnem dohodku bo takšno povečanje zneska vplivalo na splošno rast osebnih dohodkov. Možnost povečanja osebnih dohodkov bodo dobile tiste organizacije, ki so že dozdaj izplačevale zajamčene osebne
dohodke. Takšne dohodke je januarja izplačalo 48 odstotkov vseh organizacij. Izračun zajamčenih osebnih dohodkov bo s tem povečanjem najnižjega zneska postal ugodnejši tudi za tiste organizacije, ki so doslej izplačevale osebne dohodke po določilih zveznega intervencijskega zakona. No-vodoločeni znesek bo torej odprl možnost za splošno povečanje osebnih dohodkov v Sloveniji.
Zahteve sindikata
odpuščenih
delavcev
Sindikat odpuščenih delavcev, o katerem smo pred kratkim že poročali, je javno objavil nekatere svoje zahteve, med njimi revalorizacijo normalnih osebnih dohodkov v prejšnjih delovnih okoljih, zvišanje najnižjega zajamčenega osebnega dohodka kot osnove za izračun nadomestil z zdajšnjih 1600 na 2641,50 dinarja (kar je najnižja pokojnina za polno delovno dobo) in zvišanje denarnih nadomestil za vzdrževane člane ožje družine od 5 do 25, kot velja zdaj, na 15 do 75 odstotkov. Želijo, da bi zadnji dve zahtevi vnesli v novi zakon o zaposlovanju, zavarovanju in drugih pravicah za čas brezposelnosti, ki je v javni obravnavi. Zagrozili so celo s protestnim shodom pred republiškim izvršnim svetom, če pogovori na komiteju za delo ne bi prinesli uspeha.
Odvisno od likvidnosti
Dejanska izplačila osebnih dohodkov pa so zlasti v zadnjem času precej odvisna od likvidnostnih razmer v gospodarstvu in od obsega razpoložljivih sredstev za financiranje negospodarstva. Zato tudi ne bo prišlo do tolikšne rasti osebnih dohodkov, kot dopušča povečanje zneska. Organizacije bodo to možnost izkoristile postopoma v naslednjih mesecih.
Veljavni znesek 1600 dinarjev je v veljavi od letošnjega novega leta in je v februarju pokril le še 58 odstotkov vrednosti košarice življenjskih potrebščin, predstavljal pa je 27 odstotkov povprečnih osebnih dohodkov za januar v slovenskem gospodarstvu. Prvotno predlagani znesek 2000 dinarjev, za kar je dalo pobudo predsedstvo zveze sindikatov Slovenije, bi ob ocenah, da bi se rast življenjskih stroškov umirila, pokril približno 72 odstotkov vrednosti košarice življenjskih potrebščin, kot naj bi veljala v letošnjem marcu. Vrednost košarice življenjskih potrebščin za letošnji februar je 2756 dinarjev in se je od košarice, ki so jo uporabili za določitev veljavnega zneska,povečala za 48 odstotkov.
Brane Mišič, član predsedstva zveze sindikatov Slovenije, pravi ob tem takole: »Že ob sprejetju intervencijskega zakona o zamrznitvi plač smo opozarjali, da reforme ni moč izvajati le na osebnih dohodkih. Nujno je treba zniževati stroške proračuna, razbremeniti gospodarstvo in hitreje zniževati cene. Žal se te ocene uresničujejo, saj se cene prepočasi znižujejo in nisem prepričan, da lahko delavci zdržijo tak pritisk na padec življenjskega standarda.«
Kar 34 odstotkov delavcev v Sloveniji je za februar prejelo osebne dohodke, ki so bili nižji od 3600 dinarjev, kar je najnižji osebni dohodek po sindikalni listi, medtem ko je bilo pred novim letom le za dva ali tri odstotke takšnih delavcev, ki so dobivali plače izpod določb sindikalne liste za najnižji osebni dohodek. To pomeni, da se na živem pesku niso znašli le odpuščeni zaradi stečajev, ampak drsijo nanj čedalje številnejši zaposleni delavci.
Marija Frančeškin
Josip Vuk, Tovil Ljubljana - delegat na kongresu
Isti ljudje, druge oblike
»Ni preveč delavcev, premalo je dela!« je v pogovoru z nami zatrdil Josip Vuk, ki bo iz občine Vič-Rudnik predstavljal 300 zaposlenih v podjetju Tovil, hkrati pa bo tudi predstavnik sindikata kovinske in elektroindustrije na 1. kongresu Svobodnih sindikatov Slovenije v Ljubljani. Povprašali smo ga tudi, kaj naj bi sindikat v prihodnje počel in kako bo izpeljal začrtano.
»Temeljne usmeritve delovanja sindikata za prihodnje obdobje so sicer lepo napisane, vendar se bojim, da vseh obljub sindikat ne bo mogel izpolniti. Še posebej delavce in tudi mene bode v oči zahteva, naj bi najmanjši osebni dohodek znašal neto 600 DEM. Vemo pa, da je trenutno povprečni osebni dohodek malo čez 500 DEM in da Gospodarska zbornica Slovenije pristaja na največ 400 DEM kot najvišjo vsoto za najnižji osebni dohodek. Zato je moj predlog, naj sindikat sicer trdno vztraja pri določeni vsoti, vendar naj bo ta postavljena na veliko bolj realni osnovi. Prav tako me čudi zahteva, naj bi cena dvosobnega stanovanja znašala največ 5 celoletnih povprečnih osebnih dohodkov, ker bo to nemogoče, četudi dosežemo zahtevano raven 1000 DEM kot povprečni OD. Morda se motim, vendar mislim, da za uresničitev vsega tega pri nas najbrž še dolgo ne bomo imeli možnosti.
Pričakujem, da bo kongres predlagal in sprejel veliko bolj stvarne usmeritve, ki jih bo moč uresničiti. Prav tako naj bi kongres pozval vlado in druga državna telesa, da takoj predstavijo svoj socialni program in da se reši vprašanje lastnika proizvajalnih sredstev. Kolektivna pogodba se naj sprejme šele takrat, ko bo sindikat seznanjen s socialnim programom vlade in ko bo vedel, či-
gava je lastnina, s katero delajo delavci.
Sindikat, ki bo začel delo pod novim imenom, naj bi imel tudi drugačno, novo vsebino. Zdi pa se mi, da smo spet zamenjali le videz, vsebine pa ne. Kako naj si potem razlagamo, da so predlagani kandidati večidel isti kot do zdaj? Moti me tudi to, da je na kandidatni listi tudi preveč direktorjev oziroma vodilnega kadra, saj smo v statutu zapisali, da članstvo direktorjem in preostalim vodilnim delavcem v sindikatu miruje.
Drugače pa bo sindikat imel po kongresu težko nalogo, saj bo moral pridobiti stare kot tudi nove člane. To pa bo dosegel tako, da se bo zavzemal za osebne dohodke, za normalne delovne razmere in da bo nadzoroval vladna telesa pri izpolnjevanju socialnega programa. Tako bi sindikat pridobil veliko novih članov ali pa vse tiste, ki do sedaj vanj niso verjeli. Zato si želim, da bi bilo dovolj dela za vse in da bi za to delo dobili osebni dohodek, ki bi omogočal normalno življenje.«
Robert Peklaj
Na okopih človeških pravic
Varovanje občih vrednot s kakovostnim obveščanjem
Razumem tiste, ki se jim zdi neverjetno, da bi sindikat po vseh dosežkih v sistemu obveščanja v združenem delu tako izpustil iz rok obveščanje v podjetjih, kakor bi to lahko sklepali iz osnutka generalne kolektivne pogodbe. Ne motijo se, saj delovna skupina še ni vsa sindikalna organizacija in tudi osnutek še ni končno besedilo pogodbe. V njem so v resnici mnogo preskromno in premalo iz izkušenj postavljene zahteve v zvezi s pravicami do obveščenosti delavcev - če že ne do aktivnega obveščanja z njihove strani.
Ta čas si prizadevamo, da bi preko odbora sindikata dejavnosti (novinarjev) in vzporedno preko delovne skupine strokovnjakov dosegli v generalni pogodbi čvrstejša določila - tako za samo dejavnost obveščanja v podjetjih kakor tudi za delavce, organizatorje obveščanja, kadar se držijo pravil in načel svoje stroke. V taki vlogi pa so najtesnejši in naravni zavezniki sindikata.
Računati z nenehnim antagonizmom
Vse do nedavnega izgona samoupravljanja je bilo obveščanje o podjetjih vsaj ideološko zaščitena dejavnost. Marsikje prav zaradi tega tudi ni presegla povprečnih profesionalnih standardov, po drugi strani pa je potencialni oblastniki v podjetjih niso mogli povsem zatreti. Po zasuku krmila v veter podjetništva pa smo kaj hitro lahko napovedali, pa tudi potrjuje se, drugačno obnašanje do delavčevih pravic in z njimi vred do pravic v zvezi z obveščanjem oz. obveščenostjo. Tisti vodje podjetij, ki so v oblastniški prepotenci nenehno odrivali to dejavnost, so zdaj dobili možnost, da se na te pravice nehajo ozirati in se ne zmenijo niti za najosnovnejše medčloveške odnose, nujno obliko medsebojnega obveščanja - pojasnjevanje, ki jo terja že samo spoštovanje sodelavca in sočloveka. Odpor lastnikov informacij do obveščanja je normalen, kajti po njem se ravna nadzor v podjetju in družbi. Javnost dela šele omogoča, da se uresničuje načelo: moja svoboda je omejena s pravicami drugih. Zato je treba odpor vladajočih do obveščanja všteti v sindikalni boj kot sestavino antagonizma med delodajalci in delavci. V zvezi s tem se v družbi kaže zanimiv paradoks v boju za informacije: gornji sloj ima moč, ker ima infor-
macije. Srednji sloj si prizadeva dokopati se do informacij zaradi obvladovanja oblastniške moči ter terja informacije v imenu človeških pravic najnižjih plasti. Spodnji sloj pa se za ta boj kaj malo meni, ker ima dovolj preglavic z golim preživetjem in ga samo to tudi zanima.
Delavci v podjetjih so običajno neverjetno kratkovidni in lahkomiselni, da nasedajo in brez upiranja, pristajajo na odločitve oblastniško ambicioznih vodij, ki jih prepričajo o »odvečnosti stroškov za informiranje« in o odvečnosti strokovnjakov za to področje v podjetjih. Tudi samodržci sami so neverjetno neprevidni, če se zanašajo, da bo šlo dolgo brez vseh ozirov na te pravice delavcev. Na Zahodu jih o nasprotnem ni treba prepričevati.
Vztrajajmo pri standardih informiranja
Če se vrnem k osnutku pripravljene kolektivne pogodbe za vse dejavnosti, ni videti, da bi se predlagatelji poglobili v nekatere temeljne zakonitosti in pravila obveščanja. O tem priča tudi to, da delodajalcem v osnutku pogodbe ni postavljena zahteva po spretnosti obveščanja (ZZD n. pr. je terjal vsaj »pravočasnost«, čeravno je ta poljubno raztegljiv pojem). Ce obveščanje ni sprotno, sploh ne moremo govoriti o infor-
miranju. Manjka mu prvina, po kateri se kot obveščanje sploh konstituira. To je podobno kakor s fenomenom moči: moč je več--moči, ali pa ni moč (po Nietzscheju). »Bivše« moči ni! Kdor torej ne terja v obveščanju sprotnosti, se je sam in na svojo škodo odrekel načelu, ki ga varuje pred samovoljo in poljubno presojo drugih, kdaj se jim bo zdelo primerno, da oddajo kako informacijo. O tem bo seveda odločala korist.
Svarimo torej pred naivnostjo, popustljivostjo in omalovaževanjem zahtev, ki določajo standarde informiranja, kakršni so že bili uveljavljeni v ZZD (predvsem dostopnost in sprotnost). V generalno kolektivno pogodbo mora priti najmanj določba o sprotnosti in dostopnosti, za kateri mora poskrbeti piodjetnik oz. direktor. To ne bi bilo tako nujno določati v kolektivni pogodbi, ko bi se mogli zanesti, da bo načela zakona o javnem obveščanju kot svojo obveznost v praksi upoštevala tudi podjetniška struktura, ki bi morala sprejeti načela javnosti dela organov in organizacij. Ker pa se Zakon o javnem obveščanju šteje le za nekakšen resorni zakon, ki velja za stroke v javnem obveščanju, se že doslej v podjetjih drugih panog nanj niso ozirali, organizatorji obveščanja v podjetjih pa so se bili prisiljeni podrejati prej načelu lojalnosti firmi kakor etiki svoje stroke.
Delavce v informativni dejavnosti v osnutku kolektivne pogodbe najbolj zbode v oči določba, po kateri naj bi se oblike obveščanja v podjetjih razlikovale glede na velikost kolektiva. Vzeto je število 500 delavcev. Do tega števila samo ustno obveščanje, nad njim lahko tudi pisno! Razumemo, da v okolici materije, ki naj jo uredi kolektivna pogodba, predlagatelji niso imeli časa za temeljit premislek vseh razsežnosti obveščanja. Zato pa je javna razprava, da pri tem pomagamo! Število 500 kot
meja med dvema načinoma obveščanja je »hausnumara«. Zakaj pa ne 250 ali 800? Bilo bi enako pravilno. Glede na cilje, ki jih želimo doseči z obveščanjem (če smo se že omejili zgolj na enosmerno), je številčnost kolektiva en kriterij, še zdaleč ne najpomembnejši pri odločitvi o izboru načinov in oblik obveščanja. Tu mnogo bolj odloča kriterij členjenosti delovnega procesa in razprostranjenosti delovnih enot ter razmestitve delavcev. Lahko sem delavec le 15-član-skega kolektiva, pa smo vsi nenehno ali pretežno razpršeni po vsej Jugoslaviji. Ali nam ustno obvestilo jamči brezskrbnost glede naše zaposlitve, če nimamo pisnega jamstva o rezultatih firme?
Ustna informacija je res najdragocenejša v idelanih pogojih, kjer ni nobenega antagonizma in možnosti konfliktov. Zlasti za ustno obveščanje je značilno, da ga je toliko, kolikor je sicer komuniciranja med ljudmi neke skupine in soglasij v njej. Najbrž vsi poz-
namo staro šalo o sprtih zakoncih, ki ne »komunicirata« ustno, ampak s pomočjo listkov. Ti pa ne morejo vselej doseči namena sporočila - listek moža zjutraj ne zbudi!
Pisna informacija je nepogrešljiva
Slabo si bo zagotovil prihodnost v delovnem kolektivu, kdor si je od poslovodstva izgovoril samo ustne informacije. Ustna informacija je odvisna od marsičesa, manjkajo pa ji predvsem prvine in lastnosti dokumenta. Težave so pri sprejemanju in dojemanju, pri potrebi ponovne uporabe, pri razmnoževanju in pri širjenju, pri shranjevanju in pri dojemanju numeričnih podatkov, pri primerjalnih poročilih ipd. Tudi veliko več informacijskih »šumov« povzroča. Zaradi tega je nerazumljiva tako skromna zahteva v osnutku kolektivne pogodbe, po kateri bi se morali vsi 500- in manjčlanski kolektivi zadovoljiti z ustnimi ob-
vestili, ki so vrhu tega rokovno ohlapno določena. V generalni kolektivni pogodbi je treba vztrajati pri obveznosti tudi pisnih oz. razmnoženih informacij od vodstva podjetja, še posebej, kadar gre za številčne podatke, predloge aktov in sprejetje sklepov, ki posegajo v delavčeve interese. Pri tem je treba določiti, da to velja že za možnost, ko bi »lahko« ali »utegnil« vplivati na delavčev položaj in razmere! - Presoje o tem, kaj mi bo in kdaj mi bo kaj sporočil kdo, ki je objektivno na drugi strani pogajalske mize, ne bi zaupal nikomur.
Še nekaj bi morali glede obveščanja zapisati v kolektivno pogodbo - določbo, ki bo jamčila vsaj minimalno obveznost profesionalnega opravljanja te dejavnosti v podjetjih. Dokler tega ne bodo spoznali poslovneži sami, se mora za strokovnost v informiranju delavskih kolektivov bojevati sindikat. V podjetju mora biti človek, ki se (lahko poleg drugih znanj in opravil) spozna na pravila obveščanja in ki bo pri teh opravilih spoštoval etiko v informativni stroki ter bo pri tem delu suvereno ravnal po zakonih, ki urejajo področje javnega obveščanja.
Varovanje širšega družbenega interesa
V zvezi s to zahtevo pa je neogibna, nepogrešljiva še ena - zakonska zaščita organizatorja obveščanja. Hvalevredno je, da je delovna skupina tako določbo vnesla v novelirano verzijo osnutka generalne pogodbe, sklicujoč se na zakon - na določbo, ki ščiti sindikalnega zastopnika oz. zaupnika. Oba, organizator obveščanja kakor sindikalni zaupnik, sta dejansko na istem bregu in na isti fronti; oba se bojujeta za temeljne človeške pravice, ki jih mora biti človek deležen tudi znotraj delovnega razmerja. Ta določba je v širšem družbenem interesu, saj omogoča avtonomijo stroke, zaradi česar je njen interes širši družbeni interes, ki presega gospodarsko pridobitne težnje posamezne firme. Uresničevanje pravice do obveščenosti, če že ne pravice do izražanja mnenj, je pogoj za možnost uveljavitve vseh drugih človeških pravic. Kdor omalovažuje nenehni boj za uveljavljanje te pravice ali se mu je vnaprej odrekel, se mu bo godilo prav, če ga bodo ogoljufali tudi za vse druge.
Jaro Novak
Ni vseeno, kakšna je estetska podoba tistega, kar podjetje odslikava v okolje
Vedno sta dve možnosti
Prihodnji čas nam prinaša tržnost, z njo brezobzirnost kapitala in seveda - recimo bobu bob - kapitalistične odnose. Cena, ki jo bomo plačali, bo cena socialnih stisk in brezposelnosti, pridobili pa bomo učinkovito gospodarstvo in z njim akumulacijo, ki bo omogočila humano in kulturno reševanje teh stisk. Ker nisem ekonomist, se mi misel vedno dalj zadrži pri kulturi in humanosti kot pri dobičku, čeprav se zavedam njune medsebojne odvisnosti. Za so-visnost namreč gre in ne za poenostavljene razlage, ki jih imamo priložnost slišati nič-koliko v predvolilnih pogonih na volilce, češ, najprej bogastvo in blaginja, da bomo lahko poskrbeli tudi za človeka. Kaj pa, če bogastva preprosto ne bo mogoče ustvarjati v razmerah razčlovečene družbe, trga delovne sile, arogance poslovodstev in zatolčene atomizirane volje okradenih delavcev? Tržno gospodarstvo je zato rešitev samo v okoliščinah pravne in socialne države, ki ne bo zagotavljala le pravice do kruha, po-
čitka in svobode združevanja, temveč tudi pravico do ponosa, različnosti, lepote in sproščenega smeha.
Temelj za novo pojmovanje »svobodnih proizvajalcev« je v delu, v odnosih znotraj delovnih procesov, v spošto,vanju sposobnosti in v pravici do zmote. Takšni odnosi pa se ne morejo ustvarjati samo v razmerjih učinkovitost - plača, garanje - vdanost, zavist - konkurenčnost, temveč tudi s prijaznostjo, človečnostjo, lepoto, prijateljstvom, pozornostjo, občutkom varnosti, občutkom potrebnosti, pripadnosti skupnemu delu, ko ne gre več le zame, za moje znanje in pravičnost, temveč tudi za nas, za skupino, kolektiv, tovarištvo, solidarnost (tem besedam je treba vrniti pravo vsebino).
Brez pravne in socialne države, dobro organiziranih delavcev v sindikate in brez podjetniške kulture bomo zašli v liberalni kapitalizem, ki si ga zagotovo ne želimo.
Medtem ko je prvo programska osnova vseh političnih strank in drugo trden na-
men dosedanjih sindikatov, socialdemokratske stranke in liberalne stranke, je tretje njihova skupna deveta skrb.
Zato pa o tem že razmišljajo v nekaterih podjetjih. Resda le v sklopu vsega, kar bi ustvarilo možnosti za ekonomsko učinkovitejše delo, rezultati pa utegnejo biti kljub temu pravi.
Od mnogih primerov, ki jim v zadnjem času sledim, od ambicioznega Gorenja do stabilne Save in od plemenitega Slovenijalesa do zaudarjajoče Iskre, bom skušal predstaviti dva načina razmišljanja o podjetniški kulturi v dveh konkretnih podjetjih.
Prvi: V trgovskem podjetju ERA Titovo Velenje so zaslutili, da brez nove višje ravni komuniciranja, medsebojnih odnosov, poslovnega vedenja, splošne estetske urejenosti, ugleda in notranje kultiviranosti ne bo pravega napredka v Evropi, o kateri sanjamo. Svojega, sicer sindikalnega organizatorja kulture so poslali na republiški seminar. Ko so zaslutili razsežnosti novega gledanja in možnosti, so
dali pobudo, da bi takšna znanja in vedenja posredovali tudi tistim, ki v podjetju dajejo ton in barvo podjetniški kulturi - to je poslovodstvu. Že aprila bodo pripravili delovno srečanje z vsemi poslovodnimi delavci, ki bodo v konkrfetnih razmerah skušali ugotoviti, kaj vse je potrebno storiti pri njih za počutje, zadovoljstvo, okolje, ugled, splošno kulturnost in uspešnost. Vsebine niso nove, saj jih s pridom že dolgo uporabljajo mnoge uspešne zahodnoevropske in ameriške firme. Novost pa je naša sposobnost tako razmišljati in o stvareh, ki so se nam doselj zdele obrobne.
Drugi: V Commercu na Einspielerjevi so že pred več kot 12 leti začeli razumevati, da ni vseeno, kakšne kulturne ravni so njihovi sodelavci in njihovo delovno okolje; da preprosto ni vseeno, kako in s kom se poslovnež pogovarja in kakšna je tudi estetska podoba tistega, kar podjetje odslikava v okolje. Pohvalijo se lahko z bogatim kulturnim življenjem, kjer zagotovo prednjači njihova znamenita, skoraj legendarna likovna galerija. Od leta 1979 je v tej galeriji razstavljalo 217 akademskih slikarjev, 35 akademskih kiparjev, 167 slikarjev, 6 kiparjev, 4 fotografi, 31 oblikovalcev, 5 skupin oblikovalcev itd. Galerija Commerce je postala nepogrešljiva sesta-
vina ljubljanske likovne podobe in najboljši del bežigrajske likovne prezentacije (naj mi profesionalna Galerija Bežigrad oprosti).
Trgovinsko podjetje Commerce si je v dobršni meri tudi s svojo galerijo ustvarilo ugled in ime, ki v poslovnem svetu nekaj velja, pomeni trdnost, kultiviranost, spoštovanje kakovosti in lepote. In kako je bilo mogoče to doseči? Preprosto. S predanostjo in velikim znanjem organizatorice kulture Anamarije Cholewa in kultiviranim razumevanjem direktorja diplomiranega ekonomista Ferdinanda Olovca. Oba, zagotovo pa še kdo v podjetju, sta vedela že svojčas, kaj bo terjal naš čas.
Pa se najde v tej isti firmi nekdo, ki nenadoma razmišlja bolj »trezno«, ekonomistično, poslovno in sklene, da bodo galerijo (avla) poslovne zgradbe) zaprli, ker je prostor kot nalašč za prodajo nerjaveče kuhinjske posode. Takšnemu, marsikje prevladujočemu načinu razmišljanja v razmerah gospodarske in duhovne revščine, ni kaj očitati. Račun ga pač potrjuje - in dolgoročno seveda pokaže minus, ki pa ga njen avtor zaradi svojega načina razmišljanja ni sposoben vnaprej videti.
Ves čar uspešne prihodnosti je, vse tako kaže, znati razmišljati bolj celostno - globalno,
delati pa bolj koristno - pragmatično.
(Prihaja čas ljudi drugačnih miselnih tokov, ki govorijo le, ko ne poslušajo. Očitno je namreč, da hitrejši razvoj zavirajo ljudje, ki jih nikoli niso naučili tudi poslušati, temveč le govoriti - in vpadati v besedo, seveda).
Škoda bo v Commercu nepopravljiva in paradoksalna, ker se bo zgodila v času, ko bodo drugi hlastali za idejami in si izmišljali načine, kako se uveljaviti v okolju in poslovnem svetu na način, ki ni le gola ekonomska propaganda, je pa od nje uspešnejši.
Kar je uspešno, se mi zdi, je treba razvijati, ne pa opuščati. Uspešnemu je treba dati nove razsežnosti, da postane najboljše, ne pa ga prepuščati drugim. Pa saj ni kaj poučevati; v podjetju se je že rodila ideja za nadgraditev galerije Commerce v stalno prodajno galerijo, ki bi se tudi poslovno izplačala. Protiargument, da podjetje ni registrirano za to dejavnost, stoji ob novi zakonodaji na zelo trhlih nogah. Priložnost, da bi bili kakor pred 12 leti med prvimi, bo tako zamujena.
Morda bo to - znala izrabiti katera izmed bližnjih galerij, na primer v Petrolu ah Slovenijalesu. Pravijo, da prihaja čas boljših, prodornejših in bolj kultiviranih. Naj bo tako.
Doro Hvalica
W JAVOR LESNA INDUSTRIJA p. O., PIVKA
Jata brez sindikata?
Bolj kot nam bo hudo, boljši bo sindikat. Ta ali pa kakšen drug, ali bolje, pod vodstvom dosedanjih ali drugih ljudi. Ja, tudi od ljudi je odvisno. Saj poznate: tam, kjer je položaj kritičen, ljudje dvignejo glas, se organizirajo in zahtevajo. Tam je sindikat že močan.
Na drugi strani pa imamo podjetja, ki jih reforma še ni »potipala«, v katerih še nimajo tehnoloških presežkov in so plače še na nivoju. Tam delavci še ne čutijo potrebe po močni sindikalni organiziranosti. Tam so navadno, morda prav zato, tudi direktorji visoko dvignili glavo. Prepričani so, da v njihovem podjetju ne potrebujejo sogovornika, kaj šele, da bi se z njim o kakšnih stvareh pogajali. Še več, prepričani so, da je treba vsak pcskus oživljanja sindikata zatreti že v kali.
Med taka podjetja spada tudi Jata iz Zaloga pri Ljubljani. Tam je direktor ali direktorski kolegij preprosto prepovedal odvajanje sindikalne članarine na dosedanji način. Namen je seveda jasen. Pobiranje denarja iz denarnice naj bi razredčilo sindikalno članstvo. Nikakršne posebne psihološke modrosti ni potrebno, da s takim ukrepom dosežeš želeno. Še posebej, če so plače njihovih delavcev nekaj nad slovenskim povprečjem. Pa še večina delavcev je nekvalificiranih.
Ob tem pa letos še niso imeli občnih zborov. Povprašali
smo nekaj delavcev iz Jate, kaj mislijo o svojem sindikatu.
Martina Umbreht, tajnica samoupravnih organov Jate:
»Do nedavnega oziroma nekako do sredine preteklega leta je naš sindikat še kar uspešno delal. No, uspešno tako kot povsod. Pregledovali smo bilance poslovanja, spreminjali samoupravne akte, organizirali letovanja, ozimnico, socialno pomoč in seveda vsako leto tudi izlet. V drugi polovici lanskega leta pa so vodilni člani sindikata iz različnih razlogov začeli odpadati in naše delo je-počasi zamrlo.
Res je, da delo sindikata pri nas tudi prej ni bilo lahko in to predvsem zato, ker so naše enote raztresene po vsej Sloveniji. Občnih zborov pa nismo imeli, ker smo šele mesec dni registrirani kot novo združeno podjetje Jata, ki ga sestavljajo podjetje Meso in Reja ter skupne službe. Vse nas je približno 580 zaposlenih.
Sicer pa za delo sindikata tudi ni bilo posebne potrebe. Plače imamo sorazmerno dobre in večjih napetosti v kolektivu ni. Kljub temu pa je nekaj članov izstopilo iz sindikata. Malo nas je tudi razburila zahteva vodstva, naj članarino pobira direktno blagajnik in da se ne odvaja več avtomatsko od plače. Tega doslej še nismo razčistili. Odločitev o tem bomo sprejeli do konca meseca.«
Marjan Munda, v.d. direktorja združenega podjetja:
»Res smo sklenili, da članarine ne bomo več pobirali od plače v računovodstvu. To pa predvsem zato, da bi naše delavce v računovodstvu razbremenili. Tudi druge odtegljaje naj delavci nakazujejo sami.
Morda se bo res, kot pravite, izkazalo, da bo pobiranje članarine in drugih dajatev vzelo še več časa blagajnikom in delavcem. No, bomo videli, morda se bo dalo s članarino urediti po starem.«
Silvo Šinkovec, vzdrževalec v Jati:
»Sindikalni funkcionarji pri nas so doslej bolj slabo delali. Ne vem, morda imajo tudi kake spore med seboj. Dolgo sem bil član delavskega sveta v komisiji za delovna razmerja. Tam sindikata nisem čutil. Jabolka in krompir pa zame niso sindikalno delo. Več pa od našega sindikata ni bilo. No, letos še izleta nismo imeli.
Če bodo res vztrajali pri pobiranju članarine, bo osip verjetno kar velik. Tisti z nižjimi osebnimi dohodki bodo ostali, drugi pa... Bolje pa bo, če bomo sedaj, ko bomo menda spet obnovili sindikalno organizacijo, to naredili delavsko. Članarina gotovo ne bo problem, saj predstavlja res zelo, zelo majhen odstotek. No, mislim pa, da bo sindikat pri nas imel težave in to predvsem z nadrejenim in bo uspeval le,

ZDRAVILIŠČE MORAVSKE TOPLICE
če mu bodo sindikalni delavci povrnili zaupanje.«
Niko Celec, vodja nabave surovin:
»Bil sem predsednik sindikalne konference. Lani nekako v drugi polovici sem se te funkcije razrešil sam in izstopil iz sindikata. Ugotovil sem, da laže opravljaš svoje delo, če nisi član sindikata. Še posebej, če si se v svoji funkciji zavzemal za pravice delavcev. Sedaj je bolj ali manj vse prav, kar naredim.
Varstvu sindikalnega aktivista, o katerem je toliko go-
vora, ne zaupam. Ugotovil sem, da papirno varstvo prav nič ne pomeni.
Mislim, da sindikat v Jati nima perspektive, ker je vodilni stroj premočan. Vsaj do takrat, dokler ne bodo problem plače in morebitno odpuščanje delavcev. Takrat bo sindikat potreben, pa čeprav slab. Čisto vsega pa ne bi rad povedal.«
Ivo Puhar, predsednik sindikata podjetja Meso:
»Podjetje smo šele od novega leta in prav zaradi reor-
ganizacije še nismo imeli občnega zbora. Mislim, da bo v kratkem sestanek z občinskimi funkcionarji in da bomo tudi občni zbor pripravili.
Kot sindikat smo tudi doslej delali. Res bolj z ozimnico in na disciplinskih postopkih. Kaj več je bilo tudi težko, ker je 70 odstotkov delavcev nekvalificiranih in iz drugih republik.
Od prvega februarja ne odtegujemo več članarine in to po navodilu direktorja, v katerem pa je med drugim tudi napisano: »Z ničemer ne omejujemo pravice sindikalne or-ganizcije, da obstaja in da pobira članarino od svojih članov.
Želimo samo pomagati, da članstvo v sindikatu in s tem povezano plačevanje članarine postane zavestna odločitev delavcev, ne pa avtomatizem za vse zaposlene.«
Mislim, da ima pri nas sindikat vse možnosti za delo. Tudi trije členi v statutu govorijo o pravicah sindikata. Doslej se je vedno našel posluh za potrebe sindikata. Sindikat se je dogovarjal za poviševanje plač ob lanski hiperinflaciji, tako da smo to vedno sledili.
Pri nas v Mesu je laže delati, ker smo vsi skupaj. V Reji pa imajo obrate po vsej Sloveniji. Moram še enkrat poudariti, da z direktorjem dobro vozimo in da se prav zato lažje postavljamo za delavce.«
Janez Trobevšek, direktor podjetja Meso:
Hoteli smo vprašati direktorja Trobevška, zakaj je pravzaprav prepovedal odtr-govanje sindikalne članarine in ali je res, da ima kaj proti sindikatu. To so namreč povedali ljudje, ki pa svojega priimka niso hoteli izdati.
No, direktor Trobevšek me je odslovil že na vratih, češ da o sindikatu v svojem podjejtu ne bo govoril, njegova dolžnost je voditi podjetje.
Pri tem pa ni vzel iz ust niti svoje pipe.
Andrej Agnič
Igor Hrvatin, Adriacommerce Koper
Več posluha za različnost
Zdravilišče Moravske Toplice (186 m n. v.) leži v severovzhodni Sloveniji, v bližini tromeje Avstrija- Madžarska-Jugoslavija, le 7 km oddaljeno od Murske Sobote, središča Pomorja.
Status zdravilišča so Moravske Toplice pridobile 1981. leta. Naravni zdravilni sredstvi sta hidrogenkarbonatna, termomineralna hipertermalna voda (72°C) in žveplov peloid. S kopelmi v vodi, blatnimi oblogami in fizikalno terapijo (elektrote-rapija, medicinska gimnastika, masaže, magnetoterapija itn.) zdravijo:
-	vnetne revmatske bolezni
-	degenerativni revmatizem,
-	nesklepni revmatizem,
-	stanja po poškodbah in operacijah na lokomotornem aparatu in
-	kožne bolezni
Za bivanje so gostom na voljo hotel Ajda (274 ležišč, A kategorije), Termal (252 ležišč, B kategorije), naselje počitniških hiš, zgrajenih v panonskem stilu (160 ležišč, II. kategorije), avtokamp (200 enot, I. kategorije) ter 120 ležišč pri zasebnikih v 500 m oddaljenem naselju.
Zdravilišče ima na prostem 6 bazenov (4 so napolnjeni s termomineralno vodo, 2 pa z navadno ogrevano vodo) ter 3 pokrite bazene.
Za rekreacijo in šport so gostom na voljo tenis igrišča, balinišča, trim steza, mogoče si je sposoditi kolesa, nudijo pa se tudi možnosti za lov in ribolov. Za goste prirejajo v zdravilišču kulturne in zabavne prireditve, piknik na prostem ter izlete v bližnjo in daljnjo okolico z ogledi kulturnih znamenitosti in turističnih zanimivosti.
Zdravilišče Moravske Toplice, 69221 Martjanci
telefon (069) 48-106, 48-210; teleks 35275; telefax (069) 48-607

Igor Hrvatin, diplomirani ekonomist in vodja službe za računalnike v koprskem Adri-acommercu, je že prekaljen sindikalni delavec. Nima sicer več kot 35 let, vendar pa kar precej izkušenj. Zato tudi ni naključje, da je bil te dni izvoljen za predsednika republiškega odbora sindikata delavcev trgovine.
»Problemov in dela, ki se je kar naenkrat nagrmadilo pred našo sindikalno organizacijo, je zelo veliko. Zato od kongresa ne smemo pričakovati čudežev. Nesmiselno bi bilo živeti v iluzijah, da se bomo v dveh dneh o vsem temeljito pogovorili in pozdravili večino svojih žuljev. Problemov ni malo, mnogi imajo globoke korenine...,« r azmišl j a Igor Hrvatin.
- Kateri nalogi dajete prednost?
»Pri odgovoru na to vpra-španje nisem v zadregi. V tem času morajo sindikati misliti predvsem na kolektivno pogodbo. O tem ni dvoma. Kolektivna pogodba je trenutno naša glavna naloga. Sindikat bo moral poiskati partnerja za podpis pogodbe, pri čemer po mojem prepričanju ne bi smelo iti za boj za zmago. Oba partnerja morata biti zmagovalca. To pa bo seveda odvisno od pogodbe same. Če ne bo dobra, če bodo v tem pogledu zatajili naši strokovnjaki, potlej si od nje ne moremo kdo ve kaj obetati. Stro-
kovnjakov pa imamo malo, po mojem precej premalo...«
-	Menite torej, da je potrebno okrepiti vrste poklicnih sindikalnih delavcev?
»Vsekakor. Vendar, da ne bo nesporazuma: v sindikalni organizaciji imajo dovolj ljudi, marsikje verjetno še preveč, toda precej bosi smo pri strokovnjakih. Teh je premalo, zato pogosto nismo kos svojim nalogam. Ne gre torej za vprašanje kvantitete, to je števila zaposlenih. Gre za kakovost, strokovnost, naše objektivne možnosti za uspešno spopadanje s problemi...«
-	Bo težko postaviti trdne vezi z delavci?
»Ja, težje kot z Beogradom. Imam občutek, da so šibke
vezi raznih sindikalnih organizacij z zaposlenimi oziroma z bazo, kot včasih pravimo, precejšnja pomanjkljivost našega dela. Z delavci bo treba postaviti najtesnejše vezi in imeti pri tem posluh za različnost, drugačnost, za interese, ki so včasih daleč drug od drugega. Velike razlike so tudi v trgovini. Marsikatera naša delavka mora preživeti s poldrugim tisočakom na mesec. Nekaterim, na primer delavcem Borova, se godi še slabše, spet tretjim pa mnogo, mnogo bolje. Problemi v trgovini so različni, stiske drugačne, toda vsakomur je treba pazljivo prisluhniti in ga tudi razumeti. Drugače ne bo šlo...«
- Je trgovina v posebnem položaju v primerjavi z drugimi?
»Po svoje je. V precejšnji meri tudi v tem smislu, da nas mnogi jemljejo še vedno kot nebodigatreba, kot nekdaj kmetijstvo in podobne dejavnosti. To so seveda ostanki nekdanjih razmišljanj naše politike, katere sadove danes dobro poznamo. No, o trgovini in njenih delavcih imajo danes mnogi še vedno zelo zgrešene predstave. Mislijo, da živimo na račun drugih in da si na lahko delimo nezaslužen denar. In v tem pogledu smo trgovci v posebnem položaju v primerjavi z drugimi. V slabšem, manj zavidljivem ...«
Besedilo in slika: Andrej Ulaga
Albert Avguštinčič, srednja šola za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič v Ljubljani
Sindikat ni darilo
Iz osebnih izkušenj, ne glede na volonterske funkcije, ki sem jih imel v sindikatu od osnovne organizacije na šoli do predsednika mestnega odbora delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti v Ljubljani, lahko rečem, da so nastale razlike med ustavno opredeljeno vlogo sindikata in praktičnimi potmi za uveljavljanje vitalnih in konkretnih interesov učiteljev, učiteljskih zborov, učencev in staršev, nam je povedal Albert Avguštinčič, profesor filozofije, sociologije in STM na Srednji šoli za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič.
Učiteljem so nenehno govorili, povejte vendar svoje mnenje, dajte pobude, predloge in argumente. Ko pa smo to naredili, ko je stvar dozorela in zahtevala uresničitev, je nastala blokada. Tu ni šlo za nek abstrakten sindikat, marveč za konkretne ljudi na določenem delovnem mestu, s konkretnimi osebnimi dohodki in moralnopolitično odgovornostjo za uveljavljanje teh stališč. Danes to odpravimo z izrazom sindikalna birokracija, toda šlo je za konkretne ljudi. Odpirali smo vprašanja gmotnih možnosti za naše delo na šolah, osebnih dohodkov, delitve o delu, dileme merjenja kvalitete dela učiteljev, ko pa bi te stvari morali urejati v inštitucijah, se je ustavilo. Na naslednji seji smo izvedeli, da so stališča »posredovali naprej«, »stvari tečejo«, »čakamo odgovor« itd. In zadovoljili smo se samo
Albert Avguštinčič
nosti, najprej se moramo sami organizirati, si zagotoviti svoje strokovne kadre, štartati od naših članov naprej. Odpraviti moramo tudi nesmiselno prakso črednega vključevanja v sindikat. Mislim, da bi morala v tem trenutku zveza sindikatov zagotoviti optimalne in opcijske pogoje za okrepitev sindikatov področij, dejavnosti, njihovo samostojnost in avtonomnost. Sindikatom dejavnosti bi morali prepustiti, da se sami zavedo svojih skupnih interesov. Mi pa pri tem hočemo iskati bližnjice. Program »šolskega« sindi-
Svobodni Sindikati Slovenije W
z dajanjem pobud. Dolgo je trajalo, da je v našem besednjaku dobila domovinsko pravico beseda »zahtevamo«. Pa bi to moralo v sindikatih veljati za vsako delavčevo besedo. Učitelji smo kljub deklariranemu samoupravljanju dejansko kvalificirano odločali lahko le v učilnici.
Nenehno smo morali tudi poslušati - tu smo učitelji delili usodo vseh družbenih dejavnosti - da le porabljamo družbeni kapital, da spadamo le na področje porabe in ne prispevamo deleža k novoustvarjeni vrednosti. Nenehno smo doživljali moralni, intelektualni absurd, da se je nekakšen splošen družbeni interes uveljavljal skozi sindikate kot pomembnejši od našega posebnega. Le pred kakimi štirimi leti je sindikat odločno podprl naše zahteve po enakem plačilu za približno enako delo, nato pa je šlo s šolstvom spet le navzdol.
Razumljivo je, da sedaj zahtevamo samostojen sindikat dejav-
kata ne more predpisovati zveza sindikatov, oblikovati ga morajo šolniki in biti mora odprt. Sindikalno članstvo je motilo, da je sindikalno prenovo pripravljala stara garda, zato je marsikatera vsebina postavljena tako, da ne ogroža, vloge smo pač razdelili, vsebino pa oblekli na to.
Sindikalni kongres bi po mojem mnenju moral utrditi vlogo sindikatov dejavnosti. Delegati bi morali znati prisluhniti in politično artikulirati samostojnost panog. Če bodo sindikati dejansko svobodni in neodvisni, potem ne bodo potrebovali nobene .verbalne šminke*. Če pa ne bo tako, potem je - vsaj za sindikat delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti - realnejša pot samostojnosti in ločitev od ZSS. Mislim, da moramo z argumenti ustvariti možnosti za pozitivno odločitev, zavedati pa se moramo, da se nič ne da podariti, vsiliti, ampak moramo sami poiskati.
Igor Žitnik
Zvezni sklad za gospodarsko manj razvite
Učiti se od SAije
Z zaključkom poslovnega leta 1989 se je ponovno zaostrila razprava o skladu za nerazvite, ki je, vse tako kaže, poleg JLA in Službe družbenega knjigovodstva tista zvezna ustanova, ki ta čas najbolj razburja jugoslovansko javnost. Beograjska Politika je poskusila ovreči podatke o tem, da v sklad za nerazvite daje največ Hrvaška. Ni dovolj, je ugotovila Politika, primerjati znesek, ki ga namenja Hrvaška (za leto 1990 2375 milijard dinarjev) z zneskom,-ki ga daje tako imenovana ožja Srbija (2119 milijard) saj vsa Srbija, z Vojvodino in s Kosovom, letos dolguje skladu za nerazvite celo 3984 milijard dinarjev. Poudarek je seveda na enotnosti Srbije in njeni nedeljivosti, na nedeljivosti ekonomske suverenosti. Politika pa vendarle pri tem pozablja poudariti, koliko denarja bo Srbija dobila od drugih jugoslovanskih republik za hitrejši razvoj manj razvitih oziroma Kosova. Če to upoštevamo (prispevek znaša točno 4660 milijard dinarjev) se vidi, da dobi Srbija 676 milijonov dinarjev več kot daje. Slovenija in Hrvaška od svojih 2372 in 1610 milijard nič ne dobita (vsaj v gotovini ne), in če že kdo hoče zares vztrajati pri enotnosti Srbije, tedaj je edini logični sklep iz vsega tega, da za nerazvite ne daje največ, pač pa da ne da niti dinarja.
Pred kratkim je Ante Markovič dejal, da v prihodnje ne bo več mogoče rasti plač v eni republiki financirati z denarjem iz druge republike. Toda Danasov komentator poudarja, da je bil prav sklad za manj razvite glavni vir za povečanje plač v Srbiji, in če upoštevamo kot merilo učinkovito poslovanje sklada, je pravzaprav absurdno trditi, da to ni šlo v škodo in na račun drugih soudeležencev sklada.
Lani je Slovenija, denimo.
skladu plačala za 14 odstotkov več sredstev kot bi morala. Bosna in Hercegovina je plačala 22 odstotkov, Makedonija in Hrvatska pa po 27 odstotkov več. Srbija brez pokrajin pa ostaja dolžna zveznemu skladu okrog 15 odstotkov denarja, toliko manj je namreč nakazala rednih akontacij. Če bi se torej zaradi neizpolnjevanja obveznosti do nerazvitih Služba družbenega knjigovodstva odločila blokirati republiške račune, tedaj bi ga morala Srbiji že zdavnaj,
Železarna Štore:
Žrtve za terjatve in obresti
S stodesetimi milijoni izgube se je Železarna Štore zavihtela na prvo mesto med celjskimi zgubarji. Izguba, ki je nastala zaradi cenovnih nesorazmerij, upnikov in srbske blokade, štorske železarje trenutno ne skrbi toliko kot dolžniki. Do sredine leta naj bi v slovenskih železarnah postavili prva kapitalska povezovanja in se organizirali kot delniška družba.
Računi štorskih železarjev kažejo, da so cenovna nesorazmerja lanskih zadnjih treh mesecev, srbska blokada in velikanska nesorazmerja med terjatvami in plačilom obresti tudi Železarno Štore potisnile v izredne težave: elektrikarji vsak dan pretijo z odklopom električne energije, plinarna z dostavo plina, račun pa je blokiran...
Samo v letošnjem poltretjem mesecu se je nabralo tef-
jatev za več kot 120 milijonov dinarjev. Med največjimi dolžniki so na j več ji slovenski sistemi, kar kaže, da je vsesplošna nelikvidnost zdaj že tolikšna, da grozi gospodarski kolaps. Železarji namreč slovenskim elektrikarjem dolgujejo 15 milijonov in za plin 7.
Približno dvakrat toliko jim še od lani dolguje država za refundacijo preveč izplačanih dajatev.
Vodstvo železarne kljub vsemu ugotavlja in napoveduje, da bo izgubo uspelo pokriti, če seveda ne ostanejo brez virov energije. Njihova predvidevanja temeljijo na analizah gospodarjenja, saj so te enake jeseniškim in malo za Ravenčani. Rešitev vidijo v povečevanju izvoza jekla in litine, s Čehi in Bolgari so v dogovorih za izvoz valjev.
V boju za denar računajo, da bi si ustvarili toliko akumulacije, ki bi jim omogočala redno izplačevanje osebnih dohodkov vsaj v višini 4.400 dinarjev, da ne bi prišlo še do dodatnih motenj v proizvodnji
J. S.
saj bi' morala 15 odstotkov akontacij (268 milijonov) že zdavnaj izterjati.
No, še bolj zanimivi so drugi podatki, ki jih navaja Danas. Po zaključnem računu sklada za manj razvite za leto 1989 je Srbija brez pokrajin nakazala skladu v obliki obveznih posojil 300 milijonov din »združila« 1193 milijonov dinarjev. V neki drugi tabeli, smo tri strani naprej, v zaključnem računu piše, da je Srbija brez
večanje plač v Srbiji. Po pravilih sklada za manj razvite morajo delovne organizacije, če v treh mesecih ne uspejo združiti svojega deleža sredstev v nerazviti pokrajini ali republikah, ta denar plačati na poseben račun v banki. Če je ta banka na istem območju kot obveznik, tedaj se denar pravzaprav tudi če je namenjen za nerazvite, obrača v tem krogu, dokler je kapital potreben in banka zavlačuje
tre j šega razvoja nerazvitih delov Jugoslavije. Bosna in Hercegovina namreč svoj denar za nerazvite tudi sama porabi: od 814 milijonov dinarjev, ki jih je dala za te namene lani, je dala Črni gori 10, Makedoniji 14, in Kosovu 21 milijonov dinarjev, sama pa je zase združila 768 milijonov dinarjev.
Danas tudi pravi, da je kar nekaj tovarn na Hrvaškem s posojili po smešno nizkih obrestih v dobi zelo visoke inflacije razvilo proizvodno bazo bodisi za Kosovo ali na njem. No, zdaj je drugače: ni več inflacije, zato bo treba tudi posojila iz sredstev za nerazvite, iz sklada ali združeni z drugimi v njem, ker sami nimajo »programov za zdru-
pokrajin vplačala in prenesla na Kosovo v lanskem letu le 373 milijonov dinarjev, Bosni in Hercegovini, Črni gori in Makedoniji (torej preostalim republikam, članicam kluba nerazvitih) je ožja Srbija vplačala nepomembne zneske. Kje je vse preostalo med 370 in skoraj 1500 milijoni dinarjev.
Ta denar je v srbskih bankah in od tod so v preteklih mesecih dajali posojila za po-
plačilo skladu. Če to ni prelivanje denarja iz enega dela države v drugega, kaj je potem to, se sprašuje Danas. Zato je potemtakem vprašanje, kdo ne ve, kaj se dogaja v zveznih ustanovah: ali predsednik ZIS Ante Markovič ali hrvaška opozicijska prvakinja, ki je na to opozorila. Danes meni, da bi bilo seveda nenavadno če razviti deli države ne bi našli načina, da bi se okoristili z denarjem za pospeševanje hi-
OPREDELILI SMO SE ZA ZDRAVO, NARAVNO IN KVALITETNO ŽIVLJENJE IN ZDRAVI, NARAVNI IN KVALITETNI SO NAŠI IZDELKI:
MLEKO, ALPSKO MLEKO, JOGURT,
SVEŽI IN DRUGI SIRI, SLADOLED
Mercator -Ljubljanske mlekarne
ževanje«, vračati v približno enakem znesku, kar je že vzrok za nestrpnost. Zato tudi vse več protestov proti višini sredstev, ki jih moramo namenjati za nerazvite in zato tudi vse pogostejše trditve v javnosti, da je breme nerazvitih že neznosno. Toda ne gre več za neznosnost, temveč za absurdnost vsega, kar se dogaja okrog sklada, pravi Danas.
Povzel: M. H.
Ljubljana, 5. aprila 1990
Medtem ko se zapletamo v različne modele, družbena lastnina propada

Izziv lastnine
štiri petine vseh proizvodnih sredstev v Sloveniji so ; v tako imenovani družbeni la-i sti. Zatorej so od učinkovitosti njihove uporabe odvisni standard ljudi, narodno bogastvo in gospodarska prenova. Postalo je že vsesplošno jasno, da kaže sedanjo družbeno lastnino postaviti v položaj večje in bolj razvidne gospodarske ali poslovalne odgovornosti, če naj da večje rezultate. Tudi to stališče je že prevladujoče. Vsi se strinjamo, da moramo izdelati in strokovno opredeliti smeri in načrt pretvarjanja družbene lastnine v take oblike, da bo mogoče s temi proizvodnimi sredstvi čimbo-Ije gospodariti. Do tod obstaja soglasje. Naprej pa se zapletamo v deloma nasprotujoče si modele in izključljivosti sprememb. Predno bi se zmenili po vseh pravilih, se lahko že dogodita dve zadevi: razpad in propad družbene lastnine in brutalna reprivatizacija, ki bi utegnila izzvati velik odpor večinskih slojev prebivalstva.
Osnovne rešitve, ki jih je zato treba takoj spraviti v življenje, nato pa postopno in strokovno izpeljevati in dokončati najkasneje v nekaj letih, se sučejo med nujo po dokapitalizaciji podjetij in zadostitvijo občutka pravičnosti do nekdaj in sedaj zaposlenih oziroma zahtevo po participa-tivni podjetniški kulturi. Zato gre lahko le za kombinacijo ljudskega delničarstva, delavskega delničarstva, državne lastnine, postopnega prodajanja družbene lastnine doma-
čemu zasebnemu kapitalu in tujemu kapitalu prek mešanih podjetij pa do uvajanja čisto tujih podjetij.
V tej smeri izzivamo odmeve in razpravo z naslednjimi predlogi: Del sedanjega premoženja v družbeni lasti naj se še letos razdeli v obliki ljudskih delnic vsemu odraslemu prebivalstvu Slovenije. Lastniki bi jih lahko postavili na trg vrednostnih papirjev ali pa jih obdržali kot dodatek k individualni socialni varnosti.
Del premoženja v družbeni lasti naj se pod ugodnimi po-
goji proda zaposlenim delavcem tako, da postanejo hkrati zaposleni in (so)lastniki svojih podjetij. Država naj s proračuna beneficira obresti bančnih posojil, ki bi omogočila nakupe delnic tudi dohodkovno šibkejšim slojem zaposlenih.
Zaposleni naj dobivajo variabilni del osebnega dohodka, če tako sklenejo organi upravljanja in se s tem vsak zase individualno strinja, iz dobička podjetja tudi v obliki delavskih delnic.
Premoženje in delovna sredstva v komunalnih in družbenih dejavnostih, materialni infrastrukturi, rudna in druga naravna bogastva naj postanejo neposredna last ob-
čin, mest in republike. Država pa naj z analizo koristnosti stroškov nato uvaja konkurenčne rešitve na teh sektorjih.
Preostala družbena lastnina naj postane last pokojninskega sklada Slovenije, v imenu in za dobro katerega Skupščina Republike Slovenije ustanovi agencijo za saniranje in prodajanje deležev premoženja domačemu in tujemu kapitalu, da se pospeši nastanek mešanih družb.
Izkupiček naj agencija nalaga v razvojno sanacijo podjetij in nastajanje novih, zlasti z namero odpiranja novih produktivnih delovnih mest, delno pa namenja pokojninskemu skladu, da bo lažje za-
gotavljal spodobne pokojnine.
Agencija naj ima pravico odstavljati in postavljati vodilne menežerje v tistih podjetjih, v katerih prevladuje ali bo nekaj časa med preo-bražanjem še prevladovala družbena lastnina, in ki neuspešno vodijo posle ter zaposlenim in državi ne omogočajo normalnih dohodkov.
Agencija naj imenuje ustrezni delež oseb v upravne odbore bank in vpliva, da bodo banke del kreditnih plasmajev spreminjale v kapitalske naložbe.
Odpreti velja meje prostemu pritoku tujega kapitala, vključno z možnostjo, da se v Sloveniji inštalirajo čisto tuja podjetja, ki seveda mo-
rajo upoštevati socialne in ekološke norme poslovanja, kakor jih postavlja ali jih bo postavljala slovenska skupščina. Nasprotovati pa gre kakršnikoli (raz)prodaji zemljišč tujim pravnim in fizičnim osebam.
Takšen načrt bi kazalo čim-preje predlagati v zakonski sprejem v novem parlamentu, že zdaj podpirati posamične smiselne prvine nove ureditve, kot so agencija za razvoj in zaposlovanje, investicijsko razvojna banka, ustanavljanje revizorskih služb ali zavodov, vpeljava kolektivnih pogodb in podobno.
Pojdimo obdelovat vrt, sklepa Voltairjev Candid.
Ciril Baškovič
PREJELI SMO
Norčije v skupščini
Prejšnji teden je slovenska skupščina na zadnjem zasedanju le sprejela zakon o delovnih razmerjih. »Le« pravim zato, ker je vse skupaj viselo na nitki: predlogi, protipredlogi, amandmaji, popravki... Dvomim, če je tisti hip, ko so dvignili roke za sprejem zakona, kdo sploh imel čisto natančno predstavo, kakšen zakon smo dobili. Rečeno je bilo sicer, da gre za uspelo kombinacijo med »podjetniškim« in »delavskim« zakonom, koliko pa to drži, najbrž ne bomo vedeli niti tedaj, ko bo
zakon objavljen, ampak šele, ko se ga bomo nekaj časa držali.
Zakon je gotovo eden tistih, ki bo, če rečem s staro frazo, »bistveno vplival na našo družbeno prakso«. Že zdaj pa je mogoče reči, da je naravnost primer, kako se zakoni ne bi smeli sprejemati.
Gotovo, vsak zakon, ta pa še posebej, zadeva različne, včasih tudi nasprotujoče si interese in mora predstavljati nekakšen kompromis med njimi. Normalno bi bilo, da bi si tako zamislil zakon že predlagatelj. Če pa se na zakon predloži večje število bistvenih vsebinskih amandmajev, je skoraj nemogoče, da se ne bi spremenil sam koncept zakona. Normalno bi bilo, da ima predlagatelj toliko časa, da temeljito premisli, koliko amandmajev je sploh mogoče sprejeti, ne da bi se spremenil koncept, ali narobe, koliko je koncept mogoče spreminjati. V vsakem normalnem parlamentarnem sistemu bi zakon, na katerega je toliko prigovorov, mimo odložili za daljši čas. V našem sistemu pa smo prisiljeni - tudi to pot je bilo tako - sprejeti zakon na nenormalni način. Če drugod nekega zakona ne sprejmejo, velja pač stara zakonodaja in življenje gladko teče dalje. Pri nas pa bi tako nastala ali pravna praznina ali pa pravno nevzdržno stanje. Zato smo pač sprejeli za-
kon, za katerega si lahko samo želimo, da bi bil kolikor toliko ustrezen.
Ta zakon je bil nasploh povezan z velikimi pričakovanji. Pospravil naj bi namreč eno od zadnjih realsocialističnih utvar, nedotakljivost delovnega mesta in vpeljal tisto, čemur se učeno reče »trg delovne sile«, v vsakdanjem jeziku pa možnost, da izgubiš delo. Seveda naj bi zakon, tako kot povsod po svetu, branil delavca pred samovoljo in slabo voljo delodajalca, pa tudi podjetje ali podjetnika pred slabim ali pred odvečnim delavcem. Naloga je že sama po sebi zahtevna in videli bomo, koliko je našemu zakonu to uspelo. Želim pa opozoriti na nekaj drugega: koliko je bila skupščina - zadnja seja delegatske skupščine, ki so jo mediji »pokopali« z ugotovitvijo, da je bila nelegitimen zbor kimavcev - sploh sposobna presoditi, kakšne vrste kompromis sprejema? Ne mislim žaliti delegatov, ki so gotovo storili najbolje, kar so mogli, postavljam bolj vprašanje, koliko so mogli.
In še eno vprašanje se ob tem postavlja: kdo in čigave interese bo zastopal v prihodnji skupščini? Doslej je bil sindikat neposredno vpleten v skupščinske odločitve, poslej pa te direktne zveze ne bo. Sindikalni pogledi bodo vplivni
toliko, kolikor jih bosta upoštevala posamezna stranka in poslanec. Na nesrečo pa se prav v času nastajanja nove skupščine sindikat prenavlja; če ne bo prav kmalu nastal nov, močan, neodvisen sindikat - ali sindikati - se lahko zgodi, da bo sindikalni ali delavski vpliv na skupščino marginalen. Ob pogledu na sezname kandidatov se mi, na primer, postavi vprašanje, kdo bo zastopal interese zaposlenih žensk, saj med predloženimi kandidati za zbor združenega dela tudi v enotah, ki obsegajo pretežno »ženske« panoge, žensk praktično ni? Vprašanje ni tako nepomembno, kot je videti. Prepričana sem, da bo tudi nova skupščina kaj kmalu imela opraviti z zakonom o delovnih razmerjih, saj bodo skoraj gotovo potrebni popravki in spremembe kakega člena. Skupščina, ki bo te-gob? zaposlenih žensk poznala samo posredno, bo najbrž razmišljala drugače, kot bi sestav, ki vključuje tudi tiste, ki vse to doživljajo na svoji koži.
Gre skratka za dejstvo, da je stanje naše zakonodaje takšno, da bo nova skupščina morala krepko prijeti za delo in dokaj verjetno je, da zdaj sprejeti zakon o delovnih razmerjih ne bo dolgo veljal. Upajmo, da to ni najboljše, kar se o njem lahko reče.
Marija Cigale
(f* KRKk
sindikati doma in po svetu
Ljubljana, 5. aprila 1990
Prejšnji petek je bil v ljubljanskem Cankarjevem domu ustanovni kongres Zveze neodvisnih sindikatov Slovenije
Malo navzočih, veliko izbranih
Z izvolitvijo 25-članskega republiškega sveta in 7-članskega nadzornega odbora se je prejšnji petek v ljubljanskem Cankarjevem domu končal ustanovni kongres Zveze neodvisnih sindikatov Slovenije, ki se ga je udeležila slaba stotnija »drugače mislečih«, gostov, novinarjev in radovednežev.
V programsko deklaracijo kot začasni delovni program so zapisali, da ZNSS izhaja iz bogatih slovenskih predvojnih izkušenj, kot tudi iz spoznanj in tradicije zahodnoevropskega delavskega gibanja, ki svojo moč črpa iz pluralističnega, neodvisnega in svobodnega načina organiziranja in temelji na mednarodnjih paktih (konvencija št. 87 in 98), ki jih je ratificirala tudi Jugoslavija. »S tem, ko sta država in ZKS dovolili delovanje samo .njunega' sindikata, sta več kot 40 let grobo kršili
Splošno deklaracijo o človekovih pravicah in na njeni podlagi sprejeta pakta,« je pojasneval predsednik koordinacijskega odbora za pripravo kongresa France Tomšič in nadaljeval, da bo ZNSS nadstrankarska, stanovska družbenoekonomska organizacija prostovoljnega članstva delojemalcev, vključenega in organiziranega po posameznih panožnih dejavnosti ali poklicih, ki bo ščitila in zastopala njihove interese pred delodajalci, njihovimi združenji in državo.
V programsko deklaracijo so tudi zapisali, da se bodo samostojno ali pa v povezavi z drugimi organizacijami tudi prek parlamenta borili za spoštovanje ekonomskih, materialnih in socialnih pravic delojemalcev. Utrjevali pia bodo tudi nekatere splošno civilizacijske in politične prvine, ki predstavljajo temelj za neovirano
Na Ptuju ustanovili neodvisne sindikate
Duh išče svojo pot___________________________________
V petek zvečer je 43 udeležencev ustanovne skupščine v Narodnem domu na Ptuju izvolilo svoje predsedstvo in sprejelo program Neodvisnih sindikatov. Neodvisni sindikati, doslej je včlanjenih okrog petsto članov, naj bi bili nadstrankarski in se financirali samo iz članarine.
in uspešno delovanje sindikatov. Zato se bodo zavzemali za večstrankarsko parlamentarno deklaracijo z doslednjo delitvijo med zakonodajo, sodno in izvršilno oblastjo, za pravno in suvereno državo Republike Slovenije, za dosledno spoštovanje človekovih pravic in za čimhitrejšo vključitev v Evropo, nenazadnje pa tudi za ukinitev izpostave »industrijske policije« (SLO in DS) in za soodločanje pri vseh pomembnih gospodarskih in socialnih zadevah. Na področju tržišča dela se bodo potegovali za humano in produktivno zaposlovanje vseh delavoljnih ljudi ter za ureditev pravic in obveznosti nezaposlenih delavcev; bedeli bodo nad kolektivnimi pogodbami; prek republiške skupščine pa se bodo zavzemali za čimhitrejšo preobrazbo družbene nelastnine v lastnino in skušali ustanoviti triparitetni sklad države, združenja deloda-
jalcev in sindikata delojemalcev, s katerimi bi lahko reševali težave brezposelnih in iskalcev prve zaposlitve, nenazadnje pa tudi za vlaganje v nova, obetavna podjetja. Seveda so tudi za nadaljnje razbremenjevanje gospodarstva in za skrajševanje delovnega tedna.
Kongres je pozdravilo lepo število gostov, med njimi vodja Demosa’ dr. Jože Pučnik, Dietmar Samnitz iz avstrijskih sindikatov in podpredsednik Socialdemokratske zveze Slovenije Andrej Magajna, nenazadnje pa tudi predsednik občinskega sveta ši-šenkih sindikatov Andrej Cimerman, ki je med drugim dejal, da delavci pač potrebujejo takšen sindikat, ki bo zanje kaj naredil, pa naj se imenuje neodvisen, svoboden ali še kako drugače. Da pa je konkurenca dobrodošla...
Zanimivo je, da je bilo tisto popoldne v istih prostorih v Narodnem domu na Ptuju dvoje zborovanj sindikatov. Opoldne je bila skupščina svobodnih sindikatov, zvečer pa ustanovna skupščina neodvisnih sindikatov.
Uvodničar, dr. Adolf Žižek, je v svojem referatu zbranim predstavnikom članstva poldrugo leto starega sindikalnega gibanja med drugim predočil, da duh išče svojo pot. Na Ptuju je bil prvič ustanovljen sindikat že leta 1921, odnos do delavcev pa se medtem ni dosti spremenil.
Potreba po neodvisnem sindikatu je po mnenju dr. Žižka v tem, da tudi najnovejša zakonodaja daje direktorjem oblast prek vseh razumnih mej. Kajti, če bi bili naši direktorji v resnici najbolj sposobni in razsodni, naše gospodarstvo ne bi bilo v tolikšni krizi,
kot je. Po njegovem mnenju je obstoječa komunistična oblast naredila to napako, da je za direktorja kadrovala poslušne, »moralnopolitično neoporečne«, ki vladajoči strukturi niso bili nevarni, temveč vdani, saj je bilo edino merilo za uspešnost to, da si niso upali in ne znali razmišljati s svojo glavo...
Rastko Plohl, pobudnik, ustanovitelj in zdaj kandidat za predsednika neodvisnih sindikatov, je bodoče delo strnil v ugotovitvi, da naše razmere zahtevajo pluralizem tudi v sindikalnem delu, neodvisni sindikati pa bodo delovali nadstrankarsko. To jim bo omogočilo popolno neodvisnost, saj ne bodo sprejemali denarja ne od strank in ne od podjetij in ne od oblasti. V njihov sindikat se lahko včlanijo vsi, ki imajo volilno pravico, ne glede na narodnost, veroizpoved ali članstvo v kateri koli
ODMEVI
Ali bo sindikat res rešilna veia za delavce
Moj prispevek je odgovor na članek z naslovom: Ali so svobodni sindikati res rešilna veja za delavce? in nadnaslovom Izziv pred kongresom, ki je bil objavljen v Delavski enotnosti 30. 3. 1990 na zadnji strani tednika, avtorice članka Mojce Tuta iz Tolmina.
Čeprav običajno na takšne pesimistične članke, ki nič ne povedo, še manj pa predlagajo' na temo kongresa SSS, ne odgovarjam,
sem se to pot, izzvan z zadnjim stavkom kritiziranega članka (citiram); Naj kdo odgovori, če zna!, odločil, da avtorici članka v nekaj stavkih odgovorim, - čeprav vem, da je ne bom prepričal.
Članek že na začetku navaja vedno slabše življenjske razmere pod istim sindikalnim vodstvom, kot da je to krivo, če se kdorkoli počuti socialno ogroženega, kar je popolnoma zmotno! Nasprotno, trdim, da si je za svojo morebitno revščino večinoma sam kriv!
Kdo naj bi bil, denimo, kriv, katera sindikalna podružnica, če je njen glas le glas vpijočega v puščavi? Potrebno je le. predlagati konkretne predloge, kako iz težav, kar pa je seveda odvisno od sposobnosti in razgledanosti članov sindikata!?
Avtorica članka nadalje kolektivne pogodbe vnaprej primerja z nekimi »berglami« kot pomoč pri hoji, ki jih sam nikdar nisem uporabljal, čeprav imam že večkrat 35 let delovne dobe! Z nenehnim rednim in večernim šolanjem - kar je bilo in je še omogočeno vsakomur, ne le samo meni -, sem si priskrbel dovolj izobrazbe! Štel sem si v čast, če so me pod težo razmer v podjetju, vodilne strukture iz tedna v teden premeščale na razna najodgovornejša delovna mesta! Nikdar se že vnaprej nisem prerekal za zvišanje srednjeviso-
kih OD! Če sem potreboval več denarja, sem si iz časa v čas, priskrbel dodatno zaposlitev, ker sem sprejel vsakršno delo! Štirim otrokom sem pomagal do zaposlitve in do lastne strehe nad glavo in to z mojimi večkrat krvavimi rokami ter brez pomoči družbe!? Nisem bil in še vedno nisem nikakršen funkcionar, še manj pa politik!
Še in še bi lahko odgovarjal avtorici članka na razna pesimistična vprašanja, da je treba nekaj storiti itd... Raje kot to želim Kongres Slovenskih Svobodnih Sindikatov vnaprej toplo pozdraviti in mu želim obilo uspehov! Glede na vse večjo nezaposlenost pa naj razpravlja o tehle mojih predlogih:
•	Kako v vseh večjih mestih v Sloveniji po regijah aktivirati pomožne posredovalnice za delo, ki bi bile predvsem svetovalnega značaja in neke vrste valilnice novih malih in srednjih v izvoz usmerjenih DO? Le-te bi pripomogle k hitrejšemu odpiranju novih delovnih mest?
•	S katerimi finančnimi sredstvi organizirati brezplačne tečaje za morebitne prekvalifikacije mladih kadrov, ki že več mesecev in morda let zaman iščejo prvo zaposlitev?
•	Kdaj bodo ti kadri začeli prejemati redno vsakomesečno fi-
nančno pomoč v višini 80 % pripravniške plače?
• Kako prepričati vse tiste, ki jim ni nujno potrebno, da zasedajo položaje in delovna mesta osebam, ki jim nihče ne jamči eksistenčnega minimuma? V mislih imam upokojence in polkmete! Zakaj slednjim Zadružna zveza s kmetijskimi inženirji in tehniki ne pomaga dovolj k osamosvojitvi? S tem bi se sprostilo več tisoč delovnih mest in položajev!
Za konec mojega prispevka, bi želel sporočiti avtorici kritiziranega članka Mojci Tuta iz Tolmina, naj svoje bodoče pesimistične članke naslavlja novona-stajajočim »neodvisnim« sindikatom, pod vodstvom Franca Tomšiča, ki nimajo niti: statuta, prostorov še manj pa tozadevnih kadrov in ki samo obljubljajo »okleščene gradove v oblakih«!
Z vsemi sredstvi bom tudi v bodoče podpiral ves trud za boljšo prihodnost, ki jo bomo kovali le skupno s SSS!
Še enkrat naj zaželim delovnemu predsedstvu kongresa SSS čimveč uspehov!
Vsem bralcem tednika Delavska enotnost pa topel pomladni pozdrav!
Albin Pristovnik, Ljubljana
Čokolada in volitve
Prejšnji teden smo objavili gloso »Čokoladne volitve«. V njej piše tudi tole: »Radi bi opozorili na nekaj, na kar so doslej v volilnem boju prav vsi pozabili (razen aktivistov SZDL na Kočevskem, ki menda dele bonbončke) - na čokolado...«
Poklical nas je sekretar socialistične zveze Kočevja Urban Dobovšek. Odločno je zanikal, da bi njihovi delili bonbončke. Dodal je, da imajo očitno predobre kandidate, ko se vsi tako spravljajo nanje. Če nas zanima, kaj je z volilnimi bonbončki, da naj pokličemo Bogomirja Štefaniča, predstavnika krščanskih demokratov. Ti da so raziskovali, kaj in kako je v njihovih vrstah s sladko propagando.
Bogomir Štefanič se je le posmejal, da niso prav nič raziskovali, da je vse skupaj lari fari in da če se bomo kdaj srečali, bo imel morda bonbone v žepu pa nam bo kakšnega ponudil.
Tako torej, opravičujemo se enim, drugim in vsem, ki so, niso, bodo, bi pred volitvami komu ponudili slaščico. Da so volitve resna stvar, vemo. Da pa je imel župnik Ivan Kunzlej že pred stoletjem tako prav o vplivu čokolade na volitve, nismo vedeli.
C. B.
Različno gledanje na isto stvar
Nobena skrivnost ni, da se pri nas vsak dan štrajka. Skorajda ni več poklicnega profila, ki se ne bi zatekel k stavki kot klicu v sili oziroma pomoči, kot opozoritve-nemu azilu.
Toda poglejmo v časopise. Če smo vsaj malo pozorni in objektivni, neprizadeti opazovalci in bralci, zasledimo diskriminacijski način opisovanja in poročanja o izvedenih ali napovedanih prekinitvah dela.
Ni še dolgo od tega, ko so v večini časopisov razbobnali o nehumani in neprimerni napovedani stavki prosvetarjev. Mnogi poročevalci so se oglašali kot mrhovinarji, ki iščejo le kost za obiranje in ne kot objektivni posredovalci novic. Njihova glavna kost je bila zahteva po 5000 din plače za učitelja začetnika, vse preostale zahteve, ki so jih šolniki postavili pred omenjeno zahtevo, pa so bile komajda omenjene. Mnogokje pa jih sploh niso imenovali, kakor da so se učitelji zavzemali le za debelejšo denarnico in za prav nič drugega. Nisem edina, ki sem se tedaj spraševala o vzroku takšnega (namernega?) obveščanja javnosti. Ali so bili reporterji prisiljeni poročati po točno opredeljenih

uživajte ob pitju kakovostnih aromatiziranih pravih čajev

MIERX
smernicah, torej smo spet v času cenzure? Ali pa so morda res bili tako neozaveščeni in se niti niso potrudili spoznati in ugotoviti vse vzroke za napovedano učiteljsko vstajo? Ali pa so nemara uklonili hrbet pod neko diktirko?
Ob tej priložnosti gre izvzeti ptujski Tednik, ki je podal realno gledanje na tiste dogodke. Kaže, da tam dirigira in poje zdrava, neponarejena novinarska etika.
V zadnjem času-so glasni železničarji. Toda ob teh dogodkih ni nobenega tako kričavega zgražanja ali celo zaničevanja in groženj. Tisk omenja namere železničarjev, vendar ozko, skromno, ne-izstopajoče.
Nič nimam proti železničarjem. Prepričana sem, da ima vsak zakaj svoj zato. Torej oni že vedo, čemu so se oglasili. Če bi jim krasno šlo, bi bili tiho. To je vsekakor skupna poanta železničarjev in prosvetarjev.
Škoda, da jih tisk osvetljuje z odnosom mačka-pes.
Sonja Votolen
Skupščina občinskega sindikata Jesenice je neveljavna
V ponedeljek, 26. marca 1990, ob 15. uri je bila skupščina občinskega sindikata Jesenice. Zaradi vrste kršitev Statuta Zveze sindikatov Slovenije in Poslovnika o delu skupščine občinske organizacije ZSS Jesenice, ki je bil sprejet na tej skupščini, je vprašljiva njena zakonitost.
Statut ZSS določa v 71. členu, da delegate za skupščino občinske organizacije izvolijo osnovne organizacije v občini. Zato so bile predsednikom vseh osnovnih organizacij sindikata v občini Jesenice poslane obenem z gradivom za skupščino tudi poverilnice za delegate, ki naj bi jih izbrali za skupščino. Merodajne so torej te poverilnice, in število oddanih poverilnic pomeni število delegatov na skupščini, ki imajo pravico do glasovanja. Koliko teh poverilnic je bilo oddano na skupščini, vedo samo tisti, ki so jih šteli. Verifikacijska komisija tega v svojem poročilu ni omenila, ampak je za delegate razglasila vse prisotne. Poslovnik o delu občinske organizacije ZSS Jesenice, ki je bil sprejet na tej skupščini, pa določa, da imajo vse pravice delegata na skupščini tudi vsi profesionalni in polprofesionalni sindikalni delavski zaupniki ali poverjeniki in dosedanji člani občinskega sveta. Ti člani pa v poslanem gradivu niso dobili delegatskih poverilnic, pri ugotavljanju prisotnosti in pri
Politični stranki. Po sprejetju statuta so na ustanovni skupščini sprejeli tri akcijske programe, od katerih je bil prvi objavljen že oktobra lani:
»Neodvisni sindikati Slovenije bodo enakopravno zastopali koristi vseh državljanov Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno, politično, versko in svetov-uonazorsko pripadnost ali socialne razmere.
Zahtevajo, da so spoštovane vse 'uednarodne sindikalne konvencije, ki jih je podpisla tudi SFRJ. V podjetjh in ustanovah naj bodo Poleg uprave le še neodvisni sin-
dikati. Zahtevajo, da politične organizacije, kot so ZK - Zveza demokratične prenove, ZSM, nimajo nobenega vpliva na vodenje podjetij in ustanov.
Naša podjetja in ustanove naj se zgledujejo po tistih v razvitem svetu - zlasti v državah EGS - po upravljanju, organiziranosti, višini davkov pa tudi po osebnih dohodkih. Povprečna plača na zaposlenega v Sloveniji naj bo vredna vsaj 2.000 zahodnonem-ških mark.
V današnjih razmerah ne vidijo prihodnosti niti zanje, še manj pa za potomce. Zato zahtevajo uredi-
tev teh razmer tako, da bodo ljudem nudile človeka dostojno življenje.
V	akcijskem programu, ki so ga izdali dober mesec pozneje in je prav tako uvrščen v program pa zahtevajo odpravo vsake obvezne solidarnosti zunaj slovenskih meja, zmanjšanje proračuna SFRJ v razumne meje ter redno in natančno obveščanje o porabi tega denarja, s tem, da mora biti stopnja prispevka v proračun enaka za vso državo. Presežke, ki bi tako ostali naši republiki, bi uporabili za svoj razvoj, za povečanje plač, štipendij, pokojnin in socialne pomoči.
Zahtevajo tudi zakonsko prepoved zavajanja in manipuliranja z otroki, zato naj razpustijo zvezo pionirjev kot tudi spolitizirano ime ciciban, ker ima mladina po mednarodnem pravu pravico do vključevanja v politične organizacije šele po petnajstem letu starosti in po svoji volji.
V	najnovejšem, februarskem dodatku pa so vključene še zahteve po odpravi nočnega dela žensk, zaposlenih v industriji, po prepovedi opravljanja nadurnega dela nosečnic in mater z otroki, ki še niso dopolnili sedem let starosti. Vodstvo neodvisnih sindikatov Slovenije bo zahtevalo tudi podaljšanje porodniškega dopusta na dve leti in pozvalo vse, naj • pomagajo odpravljati diskriminacijo pri zaposlovanju žensk, ki še nimajo otrok, nosečnic in tistih, ki že imajo otroke.«
Janez Sever Slika: Sašo Bernardi
glasovanju pa so imeli vse pravice delegata. Prav tako so imeli pravico delegata tudi kandidati za nov občinski sindikalni svet, čeprav niti Statut niti Poslovnik tega ne dovoljujeta. Imeli niso niti delegatskih poverilnic, na skupščini pa so vsi tudi glasovali. Verifikacijska komisija bi morala ugotoviti, da število delegatov 2 oddanimi poverilnicami ni zadostno za odločanje skupščine, ker ne dosega kvoruma, delovno Predsedstvo pa bi moralo skupščino prekiniti, ker ni mogla veljavno odločati.
Toda skupščina se je nadaljevala tako, da je verifikacijska komisija upoštevala vse prisotne kot delegate in ugotovila, da je udeležba 52-odstotna, ter s tem dala dovoljenje, da skupščina lahko odloča. Nekateri prisotni niti niso vedeli, da so jih šteli za delegate, in tudi glasovali niso, kot je tudi povedal eden izmed udeležencev skupščine. Delovno predsedstvo je vse sklepe razglasilo za sprejete, predsednik občinskega sveta Pa se je delegatom opravičil za 15-niinutno zamudo zaradi težav 2 ugotavljanjem sklepčnosti.
Če gremo preko vsega tega in si niislimo, da je skupščina veljavna - tako kot smo verjeli nekateri Prisotni - in če štejemo, da je Poslovnik veljavno sprejet - kot je to Potekalo na skupšini - moramo vendar ugotoviti kršenje Poslovnika. Delovno predsedstvo ni niti Predlagalo nujnih organov skupščine, ki so nepogrešljivi za normalen potek vsakega sestanka. To so zapisnikar in overitelji zapisnika. Zato je vprašanje, če bo zapisnik sploh napisan, če pa že bo, je pa dvomljivo, če bo brez overiteljev verodostojen. Potek skupščine je bil posnet na magnetofonski trak. Prav tako je predsedstvo hitro razrešilo staro sindikalno vodstvo, In to brez poročila nadzornega odbora!
Poslovnik v 11. členu določa, da so volitve, ki jih opravi skupščina, praviloma tajne. Skupščina se lahko odloči tudi za drugačen način glasovanja. To določilo je delovni predsednik kar preskočil, čeprav ga je neki delegat na to opozoril. Vodja volilne komisije mu je odgovoril, da poslovnik določa, da so za predsednika, nadzorni odbor in svet dovoljene samo tajne volitve, kar pa ni res. To navajam zato, ker kandidat za predsednika, ki ga volijo tajno, nima pri komajšnji sklepčnosti skupščine nobene možnosti, da bi fiil izvoljen. Nekaj možnosti pa ima pri javnem glasovanju, kjer so običajno vsi za. Da je bilo to namerno, se vidi iz tega, da je delovno predsedstvo dalo možnost izbire načina glasovanja pri izbiri delegata za kongres ZSS, kar je tudi zapisano v 16. členu Poslovnika.
Kandidatna lista je vsebovala kandidata za predsednika, ki je fiil edini kandidat, zaprto listo za nadzorni odbor, odprto listo za občinski sindikalni svet, odprto listo za delegate za kongres ter
kandidata za kongres ZSJ, ki na listo sploh ni spadal. Vsi kandidati so bili napisani na enem papirju. Lista tudi ni bila popolna, kajti kandidat za predsednika bi moral biti tudi kandidat za člana v občinskem sindikalnem svetu; za kandidaturo je podpisal tudi soglasje. To bi bilo nujno tudi zato, ker skupščina voli predsednika izmed članov tega sveta. Najprej se voli sindikalni svet, iz teh članov pa še predsednik. Na tej skupščini je vse potekalo istočasno. To je bilo potrebno, da bi kandidata za predsednika izločili tudi iz občinskega sindikalnega sveta, ne samo iz funkcije predsednika.
Pred volitvami nihče ni še enkrat preveril navzočnosti delegatov. Pri razdelitvi kandidatnih list je predsednik volilne komisije, ki je liste dal vsem pristojnim, da bi lahko volili, ugotovil, da je nekaj delegatov odšlo in da skupščina ni več sklepčna. Kljub vsemu tega ni sporočil delovnemu predsedstvu ali verifikacijski komisiji, da bi ugotovila navzočnost, ampak je skupščina sklepala in volila naprej. To pomeni, da so vse odločitve skupščine od 6. točke dalje ponovno neveljavne.
Volitve so potekale naprej. Predsednik ni bil izvoljen, dobil je manj kot polovico vseh glasov, toda več kot tretjino, kar je bilo seveda premalo. Na pripombo delegatke, da ne bi mogel biti izvoljen za predsednika, tudi če bi vsi prisotni glasovali zanj, je odgovoril, da seveda ne, ker je prisotnih manj kot polovica delegatov. Delovno predsedstvo ni reagiralo, volilna komisija pa je hitela z objavo rezultatov volitev, čeprav so bile neregularne. Tako je razglasila, da predsednik ni izvoljen, ker ni dobil večine glasov, izvoljen pa je nadzorni odbor, ki je dobil več kot tretjino glasov. 14. člen Poslovnika določa, da v primeru zaprte liste potrebuje več kot 50 odstotkov glasov vseh delegatov, kar pa je bilo zaradi nesklepčnosti nemogoče; ravno tako kot pri volitvi predsednika. Snovalci te polomije so se na več načinov zavarovali, da predlagani kandidat za predsednika ne bi bil izvoljen. Volilna komisija je razglasila tudi nove člane občinskega sindikalnega sveta, ki so bili izvoljeni s tretjino glasov, ni pa upoštevala dobljene tretjine glasov za kandidata za predsednika, ki bi moral biti s to več kot tretjino glasov izvoljen za člana občinskega sindikalnega sveta. Torej popolna diskvalifikacija, saj ga je volilna komisija tudi tu izpustila. Sicer pa to ni toliko važno, ker so bile volitve tako ali tako neveljavne zaradi nesklepčnosti skupščine. Da skupščina ni sklepčna, je nazadnje ugotovilo tudi delovno predsedstvo, ne da bi prisotne prešteli. S tem je bila skupščina končana.
Za izločitev kandidata za predsednika iz vseh funkcij občinskega sindikata s pomočjo neregularne skupščine je več vzrokov:
1.	Kandidat za predsednika je v svojem programu za volitve na-
pisal, da bo pomagal ustanavljati nove sindikate, take, kot jih bodo želeli delavci, ne pa njihovi nadrejeni sindikalni funkcionarji.
2.	V programu je napisano, da bo pomagal pri obrambi delavcev pred ravnanjem oblasti in pred lokalnimi mogočniki.
3.	Kandidat za predsednika je javno in na sejah sindikata izjavljal, da bo kot predsednik s pomočjo sindikata tožil na sodišče vse tiste poslovodnike, ki bodo podjetje pripeljali do stečaja.
4.	Kandidat za predsednika je večkrat na sejah sindikata opozarjal, da ima stranka, ki je na oblasti, tudi v sindikatu na vodilnih mestih svoje ljudi.
5.	Večkrat je predlagal, da bi se sindikat moral združiti s kmeti, saj imajo delavci in kmetje precej skupnih interesov.
6.	IKandidat je opozoril funkcionarje republiškega sindikata, ko so bili na Jesenicah, da organi pregona pri zaslišanju ob različnih izrednih dogodkih delavce na vse mogoče načine maltretirajo in jih pridobivajo za sodelovanje.
7.	Kandidat je član socialdemokratske stranke in kandidat Demosa za družbenopolitični zbor občine Jesenice.
To je le nekaj od številnih drugih vzrokov, ki niso všeč sindikalnim funkcionarjem komunistom-prenoviteljem. Le-ti imajo nalogo, da do volitev mirijo nezadovoljstvo med delavci in stavke. Če pa bo zmagala opozicija, imajo vse soglasje, da organizirajo stavke po podjetjih, za kar imajo seveda vso pravico. Vsi ti sindikalni funkcionarji stalno zatrjujejo, da se stranke ne bodo vtikale v sindikat in da je to nestrankarska organizacija, hkrati pa delujejo v njem po navodilu svojih somišljenikov prenoviteljev. Da pa se ti ljudje bojijo novih sindikatov in delavcev, ki znajo misliti s svojo glavo in delovati za svoje interese, je tudi že dolgo znano.
Obenem sporočam članom sindikata v občini Jesenice, da bo njihov kandidat na kongresu ZSS ilegalno, nelegitimno in prisiljeno, ker ga je izbrala občinska skupščina, ki zaradi nesklepčnosti ni mogla veljavno odločati. Prav tako ne veljajo morebitni sklepi in odločitve »novega« občinskega sindikalnega sveta Jesenice, ki je že sklical svojo prvo sejo.
Na skupščini so bili tudi visoki sindikalni funkcionarji: Branko Iskra iz medobčinskega sindikata za Gorenjsko, Marjan Pintar, član republiškega odbora ZSS, Marjan Drolc, predsednik OSS ZSS Jesenice, Edvard Kavčič, predsednik KOOS Železarne Jesenice in član ROS kovinske industrije Slovenije. Nekateri od njih so tudi delegati za kongres ZSS in ZSJ, pa tudi člani novega nezakonito izvoljenega občinskega sindikalnega sveta Jesenice. Nihče od teh visokih funkcionarjev na vse te kršitve Statuta ZSS na skupščini do sedaj ni reagiral ali protestiral.
Bogomir Ličof
Sindikati o bližajoči se nemški združitvi
Doflodki so nas prehiteli
Detlef- Hensche, 51, pravnik po poklicu, je namestnik predsednika industrijskih sindikatov množičnih medijev in spada v levo krilo sindikalnega prizorišča v ZR Nemčiji
•	Politiki, znanstveniki in novinarji že tedne razpravljajo o gospodarskih in socialnih spremembah prihajajoče nemške združitve. Samo od sindikalistov ni nič slišati. Vam je zmanjkalo besed?
Hcnsche: Z izjemami: da. Trenutno drugi določajo tempo, snier in vsebino procesa združitve.
•	Kako to?
Hensche: Delno so nas dogodki prehiteli, po dingi strani pa se nam zdi vprašanje zapleteno. Proces združitve postavlja pred nas velike zahteve in to ne le socialnopolitične in gospodarsko politične, temveč tudi družbenopolitične in pravne narave. Ali bodo na primer združitev sprožili od zgoraj ali pa bo povezana z več demokracije? Tu nam manjka politične perspektive. Potrebujemo politične koncepte za nadaljnji razvoj demokracije in izrabo možnosti za emancipacijo. Kajpada, mi zahtevamo soodločanje v obratnih in nadzornih svetih; toda s tem še nismo povsem dosegli naše demokratične vizije.
0 Ali nima molk sindikatov nekaj zveze tudi s tem, da nekateri v vaših vrstah preveč vztrajajo pri socialističnih utopijah? Po popolnem bankrotu dejavnega socializma v sovjetskem imperiju v doglednem času pač ni videti možnosti za nove socialistične eksperimente.
Hensche: Toda v NDR ni propadel socializem, temveč njegov izrodek, državnobirokratski centralizem. Demokratični socializem še vedno ponuja perspektive.
• Ali se sindikati na Zahodu lahko kaj naučijo česa iz zloma vzhodnih sistemov?
Hensche: Moramo se. Med drugim so propadli centralizem, osredotočenost na državo, preveliko poudarjanje discipline in zaprtosti. Potrebna je večja decentraliziranost, več lastne odgovornosti in avtonomije znotraj sindikatov, več odprtosti.
• Razvpiti dogmatik Detlef Hensche pridiga o sindikalni glasnosti in perestrojki?
Hensche: Pa ne šele od včeraj. Odkar smo se aprila lani umetniki, novinarji in pisatelji zbrali v novem sindikatu, se je pri nas že marsikaj spremenilo. Ali verjamete, da bi takšni individualisti ostali v sindikatu medijev, če bi jih poskušali prisiliti k slepi poslušnosti?
• Ali ne bi mogli teh vrzeli kmalu zapolniti, ali ne bi mogli funkcionarji začasno delati več kot 37 ur?
Hensche: To že zdaj počno. Toda kdor v tem napetem času tišči nos samo v tarifna pogajanja, postavlja na stran nujnost demokratske in socialne utopije, razvoj gospodarskih in družbenopolitičnih alternativ. To zelo škodi vsem področjem politike.
9 V pravilnikih nekaterih za-hodnonemških sindikatov je še vedno zapisana zahteva po po-družbljanju sredstev za proizvodnjo. Ali ne bi bil že čas, da bi te odstavke črtali?
Hensche: Ne. Kjer trg ne deluje, je potrebna družbena kontrola. To so dejali že klasiki liberalizma.
9 Kaj bi morali sindikati prispevati k debati o združitvi?
Hensche: Dejansko se moramo v sedanje razprave močneje vključiti. Menim, na primer, da bi bila nameravana denarna unija, če bo izpeljana prenagljeno, prava socialna katastrofa. V najkrajšem času bi v NDR pripeljala do bankrotov in množične brezposelnosti. Prav tako se moramo varovati pred v bistvu nedemokratičnim načrtom, da bi NDR vključili v ZR Nemčijo na osnovi 23. člena. Potrebna je ustavna razprava, v kateri bi se med drugimi lotili vprašanj, ki so jih leta 1949 odložili na kasnejši čas, na primer o utrjevanju osnovnih socialnih pravic, možnostih za več emancipacije, vpeljavi elementov neposredne demokracije.
9 Kdo iz sindikatov naj bi se oglasil? Predsednik DBG Ernst Breit bo v kratkem odstopil in vodja največjega posamičnega sindikata IG Metali Franz Steinku-hler raje potuje v Južno Afriko kot v Vzhodno Nemčijo.
Hensche: Boj proti apartheidu vendar še ni postal odveč. Sploh pa se moramo odvaditi predstave o karizmatični osrednji figuri, ki stopi izza kulis in pove, za kaj gre. Prepričljivi koncepti zahtevajo široko, javno, tudi kontroverzno razpravo; v sindikatih moramo to še postoriti.
9 Medtem pošiljajo posamezni sindikati iz zveze DGB svoje izvidnice v NDR. Sindikat OTV ali učiteljski sindikat, na primer, hočejo tam celo sami pritegniti nove člane.
Hensche: Takšne metode uporabljajo tudi glede na to, koliko so njihove sestrske organizacije v NDR prišle na slab glas med zaposlenimi. Naš partner, sindikat tiskarjev in papimičarjev, spada med tiste, ki se bodo sami notranje reformirali.
Prirejeno po Spieglu: R. D. Š.
Stanovanjsko komunalna banka Ljubljana, d. d.
61000 Ljubljana, Kraigherjev trg 1 telefon: >061 < 216-644 telex: 31606
šport, oddih in rekreacija
Z razvojem domačega turizma se nihče resno ne ukvarja
Za polpenzion 250 dinarjev
Vse analize opozarjajo na nenehno upadanje domačega turističnega prometa. Gostov in prenočitev je iz leta v leto manj. Glavni razlog za to je prav gotovo padanje kupne moči in s tem iz leta v leto manjša možnost večine, da bi si sem in tja lahko privoščila pošten dopust.
In kaj nam bo v tem pogledu prineslo letošnje poletje? Sodeč po sarajevski turistični borzi in napovedanih cenah nikakor ne moremo biti optimisti. Nič dobrega se nam ne obeta. Nekako tako bo, kot je bilo lani. Razlika bo najverjetneje le ta, da bodo naše počitnice na morju še za kak dan krajše.
Na omenjeni vsakoletni sarajevski borzi, na kateri se je zbralo 4000 predstavnikov 1400 jugoslovanskih ponudnikov in tistih, ki iščejo možnosti letovanja, so objavili tudi cene za letošnje poletje. Štiričlanska družina naj bi za desetdnevne počitnice ob morju potrebovala vsaj deset tisoč dinarjev. Le kje jih bo vzela?
Po napovedih bo veljalo prenočevanje v zasebnih sobah prve in druge kategorije 70 do 100 dinarjev, za pre-
Ivan Haramija, Večemji list
hrano v restavraciji na Makarski rivieri pa bo treba odriniti 100 do 150 dinarjev na dan. Skratka, tudi tisto, kar bo relativno najbolj poceni, bo za naše žepe presneto drago. Polpenzion v hotelu kategorije B bo namreč veljal do 250 dinarjev, v hotelu kategorije A pa bistveno več - 400 dinarjev. Ce k tem cenam prištejemo še tiste nujne izdatke, brez katerih na počitnicah pač ne gre, potlej ne gre dvomiti o tem, kaj si lahko obetamo od letošnjega dopusta. Vsekakor bolj malo morja in sonca. Sicer pa smo se nato že kar privadili.
Ob tem strokovnjaki Turistične zveze Slovenije ugotavljajo, da se s politiko razvoja domačega turizma doslej nihče ni resno ukvarjal. Zato naj bi se tega lotil novi upravni organ za turizem v naši republiki. Ne smemo namreč pozabiti, poudarjajo pri turistični zvezi Slovenije, da je domači gost prav gotovo najboljši gost. Na tuje turiste se namreč ne gre preveč zanašati. Vsaj tako kažejo dolgoletne izkušnje.
V dogovoru s pristojnimi upravnimi organi za vzgojo in izobraževanje bi se morali tudi dogovoriti o gibljivih šolskih počitnicah. Tako bi podaljšali turistično sezono in bolje izrabili skromne počitniške zmogljivosti. Bistveno je namreč, da bi si lahko čim-več družin s šoloobveznimi otroki privoščili zaslužen dopust.
Andrej Ulaga
NOVA GORICA
HOTELI IGRALNICA TURIZEM p.o. NOVA GORICA, CESTA IX. KORPUSA 35
Kdaj »športni narod«?
Varčevanje na nepravem koncu
Sodeč po »telovadnicah v naravi«, številu njihovih obiskovalcev, pa tudi po tem, kako dobro gre v promet najrazličnejša športna oprema, od trenirk do gorskih koles in od teniških loparjev do športne obutve, je zanimanje za rekreacijo veliko. Vsekakor večje, kot je bilo pred leti. Ljudje vseh starosti namenjajo nekaj svojega prostega časa športnemu razvedrilu, ki je zelo dobra, če že ne najboljša protiutež za slabe plati sodobnega življenja.
Čeprav bi se morala družba, ki ji človek in njegovo počutje nista deveta skrb, še kako ravnati za dobro organizirano množično rekreativno dejavnost, smo pri nas na tem področju skorajda bosi. Saj imamo nekaj akcij, ki spodbujajo prijatelje športa. Imamo kaveljce, korenine, grče, takšne in drugačne triatlone, male in velike maratone, pohode, teke in rekreacijska srečanja, imamo simpatično strokovno zbirko »razgibajmo življenje«, nimamo pa politike in izdelane strategije za razvoj množičnega športa. Le redkokje delajo z roko v roki, saj ima v glavnem vsak svoje načrte in vsak svoj vir dohodka. Ni potrebne povezanosti, premalo je sodelovanja in skupnega iskanja najboljših rešitev. Še vse preveč smo razdrobljeni, preveč zaprti in oddaljeni drug od drugega, zato tudi ni pravih rezultatov. Takšnih namreč, kot bi si jih želeli in o katerih sanjarimo, ko nanese beseda na »športni narod«.
Ob tem naj spomnimo, da so sindikati včasih zelo veliko dali na dobro organizirano športno življenje v delovnih organizacijah. Zavzemali so se za poklicne or-ganizdtorje športne rekreacije, ki naj bi jih imela vsa večja podjetja in ustanove. Na 500 delavcev naj bi bil izvedenec za aktivni oddih in športno rekreacijo, ob njem pa še nekaj amaterskih sodelavcev z veliko veselja in posluha za zdravo preživljanje prostega časa. Takrat, to je pred desetimi, petnajstimi leti nismo imeli tako malo poklicnih organizatorjev športne rekreacije. Verjetno kakih 60 ali 70. To seveda še zdaleč ni bilo dovolj, vendar za začetek kar nekaj. Ti rekre-atorji so skrbeli tudi za redna športna srečanja med obrati in priljubljene športne igre na ravni občine in tudi republike. Imeli so polne roke dela, ki se je v številnih primerih lepo obrestovalo. Delavcev, ki so pristopili v vrste športnikov, je bilo iz leta v leto več.
In danes? Žal smo precej na slabšem kot smo bili pred leti. Denarja za množičnost je manj in bistveno manj je tudi poklicnih organizatorjev aktivnega oddiha. Nekateri so se naveličali svojega nehvaležnega dela in si poiskali boljši kos kruha, ponekod pa so se podjetja odpovedala izdatkom za rekreacijo. In pri vsej stvari je na moč značilno predvsem to, da v številnih okoljih gledajo na šport in zdravo preživljanje prostega časa predvsem kot na stroške in ne kot na naložbo, ki se bogato obrestuje. Zaradi te zaostale miselnosti, zaradi nepoznavanja pomena in vloge aktivne športne rekreacije, je pri nas tako, kot je. Le v maloštevilnih podjetjih dajo kaj na zdravje in počutje svojih ljudi. Pravijo, da za šport nimajo ne časa ne denarja. In res ga nimajo. Tudi tam ne, kjer jim gre v primerjavi z večino drugih še vedno zelo dobro in jim nič ne manjka.
Ob tolikšnem pomanjkanju posluha za množičnost, za potrebe odraščajoče mladine, zaposlenih in starejših občanov si želimo postati športni narod. Ko gre za tekmovalni šport, za selekcijo, za vrhunske dosežke in atraktivne športne prireditve, takrat običajno še nekaj spravimo skupaj. Pri gradnji temeljev in širjenju napredne športne miselnosti pa nenehno odpovedujemo. Zato tudi stopicamo na mestu in smo še vedno tako daleč od ciljev. Narod, ki hoče imeti v svojih vrstah množico športnikov, mora v to množičnost tudi nekaj vložiti. Brez naložb pa si gotovo ne gre kdo ve kaj obetati. Nikjer, tudi na področju športa ne.
Andrej Ulaga
Svobodni Sindikati
Slovenije
Univerzalna strankarska (protiboljševiška) vadnica (XII.)
0 zgodnji prerokbi naših strankarskih stisk
Vprašanje:
že lep čas drsimo na dno Evrope in je tudi zato strank, ki nas bi rade obdržale nad vodo, vsak dan več. Bilo bi jako imenitno, ko bi človek vedel, katera nted njimi je prava, pa ne ve, saj so se nekatere šele komaj rodile in še nič pokazale, stare pa so po nepotrebnem zapravile veliko zaupanje pri ljudeh. Vse pa na ves 9las kričijo, da so avantgardne, to ie takšne, kakršnih doslej še ni bilo pod slovenskim soncem. Če naj prav glasujem, mi povejte, kako je takšno »avantgardnost« sploh možno prepoznati?! Ali je “avantgarden« res samo tisti, ki kriči, da je, ali pa smo lahko napredni tudi tisti, ki le tiho in potrpežljivo delamo in upamo, da bodo kdaj le prišli boljši časi? Zakaj se dandanes toliko ljudi obrača vetru?
Tako nas sprašuje Ivo B., upokojeni novinar tovarniškega glasila, ki je dolga leta ob dogajanju na terenu povsod tudi za list Ko-niunist in zdaj, ko ni več starega Komunista in še ne nove Evrope zdaj, ne ve več natančno, kaj je “Prava linija«. To je naša dolgo-ročna strategija, kaj pa taktika, da bi bilo spet tako kot je že bilo, to je, da bi se jasno vedelo, kdo Ima v rokah škarje in kdo platno. Odgovor:
Vprašanje družbene in človeške vsebine avantgarde je bistvenejše
kot vprašanje, kakšne so politične forme te avantgarde (ali imajo obliko partije, itd.,). Samo če je politična avantgarda neizogibna za razvoj socializma, je možna tudi njena politična oblika.
Vsa politična zgodovina priča, da so vedno obstajali ljudje, ki so
-	zaradi svojega razrednega izvora in položaja, zaradi svojih psihofizičnih lastnosti, zaradi ožje okolice, v kateri so živeli, in zaradi družbene konstelacije, v kateri so se v določenem trenutku znašli, največkrat pa zaradi kombinacije vseh teh faktorjev
-	stvarno več naredili za družbeni napredek kot večina drugih ljudi.
Sodba, da so družbena avantgarda kot večina drugih, je skorajda jasna. Vendar pa je ta enostavna sodba nujna: ne samo teoretično, ampak tudi praktično
-	politično pobija številne videze in falzifikate, ki danes zamegljujejo - s hudimi posledicami
-	vprašanje prave avantgarde, prave družbenopolitične predhodnice.
Vprašanje resnične avantgarde sodobnega napredka in socializma marsikdaj napačno zamenjujemo z nazivom neke stranke in z njeno formalno samodeklara-cijo (»jaz sem vodilna, revolucionarna, marksistična stranka«), z razrednim izvorom, z osebno revolucionarno preteklostjo ali s formalno strankarsko pripad-
nostjo posameznika, ali pa z njegovim položajem v uradni družbenopolitični hierarhiji socialističnega sistema. Čeprav je možno, da se vse te stvari (članstvo v partiji, partijsko- revolucionarni staž, itd.) skladajo in se pogosto zares skladajo z dejanskim avantgardizmom, je večkrat možno, da se z njim ne skladajo ali pa da so zelo v ostrem nasprotju. Čisto mogoče je, da so posamezniki in grupacije, ki so nekoč in v nečem le predstavljali avantgardo, izgubili to vlogo, ali pa tudi obrnjeno; kar se tiče osebne in organizacijske strukture v avantgardi, vlada vedno določena dinamika. Ali so formalni in dejanski aspekti avant-gardizma skladni ali ne, in kaj je v danih razmerah pravi avantgar-dizem, mora pokazati samo objektivna analiza konkretnih razmer in konkretnega ravnanja posameznika ali organizacije...
V praksi se za »razlikami v mišljenju« - bodisi pri nas bodisi v sodobnem delavskem gibanju - marsikdaj skriva nekaj čisto drugega, zavestno se skriva za tem pravi »dvojni človek«. Različna »teoretična« stališča (ki so »načelna« samo po svojem videzu), skrivajo pogosto zavestne ožje interese, bodisi na višjih bodisi na nižjih ravneh. Avantgardna organizacija se lahko uveljavi kot napredna vodilna sila
Kozerija
Z davki v Evropo
Živko Pregl, podpredsednik vlade je na pravni frakulteti v Beogradu razlagal, kako smo v Jugoslaviji že skorajda povsem pripravljeni za letošnji mehki pristanek v tržnem gospodarstvu in večstrankarskem političnem sistemu.
-	Kaj nam še manjka do tega mehkega pristanka? smo ga vprašali.
»Le še fiskalna reforma.«
-	No, za večstrankarski politični sistem so potrebne tudi stranke, volitve, trg...
»Saj imamo dovolj strank. Malone dvajset v Sloveniji, več kot trideset na Hrvaškem, nekaj v Srbiji, in če kje manjka strank, ker vztrajajo pri enopartijskem sistemu, lahko prebitek strank izvažajo razvitejše republike v manj razvite. Tako kot doslej.«
-	Ali s fiskalno reformo mislite na poenotenje davkov po vsej državi?
»Da. Vendar je treba povedati, da bodo to povsem novi davki.«
-	Ja? Kakšni pa?
»Davek na dobiček, sintetični davek na celoten prihodek občanov in davek na dodatno vrednost.«
-	Se ne bojite ostrih ugovorov zelenih?
»Zakaj pa!?
-	Zeleni protestirajo proti vsemu, kar je sintetičnega in torej ni »bio naravno«. Ta velja seveda tudi za davke.«
»Oh, brez skrbi. Ta sintetični davek ne bo nič onesnaževal okolja. Prej bo čistil žepe in denarnice občanov, ha, ha.«
-	Toda zakaj so vendar potrebni vsi ti davki?
»To je menda jasno. Da se bomo približali
Evropi, vendar!«
- Ali to pomeni, da bomo poslej namesto 40 odstotnega prometnega davka imeli 20-odstotni davek na dodatno vrednost?
»No, no, počasi. Ne bomo odpravljali prometnega davka, te pridobitve naše povojne izgradnje. Še zlasti ne zdaj, ko smo ga pred kratkim s tridesetih povišali na štirideset odstotkov. Sicer pa prometne in podobne davke poznajo tudi v tujini. Ta davek torej ostane, zraven pa bo treba priraču-nati še evropejski davek na višjo vrednost...«
-	Toda to pomeni, da se bodo davki povečali za nadaljnjih dvajset in več odstotkov!
»Ja, dragi moji. Treba je ravnati tržno. Tudi vlada mora poskrbeti za svoj denar. Kakšna vlada v tržnem gospodarstvu pa bi bili, če bi bila vlada brez denarja.«
-	Ampak to bo še bolj pognalo cene kvišku? »Ja, proizvajalci in trgovci se bodo tudi morali
tržno vesti. Morali bodo cene zniževati, če bodo hoteli ostati konkurenčni.«
-	A kako naj jih znižajo, če pa gospodarstva ne razbremenite?
»Kako da ga ne razbremenjujemo. Vedno bolj.«
-	Z novimi davki že ne bo razbremenjeno!
»Ja, saj bomo denar od teh davkov uporabili za
stimulacije v gospodarstvu, pa za izvoznike itd...«
-	Torej to pomeni, da bomo spet naše izdelke doma plačevali draže, zato da jih bomo lahko ceneje izvažali?
»Nekaj je pač treba žrtvovati za vstop v Evropo.«
-	Toda naši ljudje bodo potem še kar naprej kupovali v tujini, kjer je vse tudi nekajkrat ceneje.
»Nič zato. Potem se bo ljudem tudi splačalo plačati carino. Carina pa je še en izvirni dohodek vlade.«
B. S.
Ljubljana, 5. aprila 1990
samo tedaj, če - v sebi sami in v družbi - stalno poskuša analizirati, kaj pravzaprav je zadaj za različimi stališči: ali so to, na primer, neizogibne težave v praktičnem uresničevanju načel, npr. delitve po delu, ki v različni stvarnosti nujno izzivajo različna stališča; ali nastajajo te težave zato, ker je težko prodreti v bistvo kompliciranih družbenih odnosov, in zato, ker drug drugega dovolj ne poznamo; ali pa so v ozadju zgolj egoistični »ozki« interesni.
Eden izmed teoretično najmanj obdelanih in praktično najbolj zanemarjenih problemov socialistične demokracije je vprašanje profila kadrov in aktivistov, ki naj bodo nosilci te demokracije, in pa vprašanje sistematičnega oblikovanja teh ljudi. Večkrat opažamo občutno protislovje, med potrebami socialistične demokracije in dejavnostmi, ki bi jo morale uresničevati (to protislovje je
opaziti v celi vrsti socialističnih dežel prav zato, ker želijo zasnovati demokratične oblike).
Nosilci socialistične demokracije morajo npr. biti disciplinirani na bistveno drugačen način kot v birokratični »avantgardi«. Medtem ko vlada v birokraciji disciplina slepega izpolnjevanja tekočih navodil »višjih« forumov, pa pomeni disciplina v razvitejši socialistični demokraciji napor za dosledno uresničevanje načel.
Tudi v tem primeru je nujna operativna disciplina, vendar pa ta disciplina ni najpomembnejša oblika akcijske enotnosti. Prav zato, ker je ta enotnost predvsem enotnost načel v različnih razmerah, ne zahteva samo omenjene moralnopolitične, ampak tudi posebne teoretične in strokovne lastnosti aktivistov. V zamotanih družbenih razmerah ne more delovanje avantgarde temeljiti predvsem na stalnih »direktivah«,
ker mora vsak posameznik in organ marsikaj sam odločati o uresničitvi načel v zelo različnih pogojih. Zato lahko socialistična demokracija deluje samo tedaj, če je širši krog aktivistov sposoben analizirati tudi individualno eko-nomsko-socialno strukturo svojega podjetja, občine, okraja in njihove individualne perspektive razvoja. Če teži avantgarda k uresničitvi socialistične demokracije, ni torej več možna absolutna delitev na manjše število »teoretikov« in na številne ozke »praktike«, niti ostra ločitev na »strkovnjake« in »politike«, ampak je nujna specifična sinteza teh aspektov.
Vir: Dr. Vojan Rus, Problem avantgarde v sodobnem razvoju socializma, izbor socioloških razprav, Priročnik za gimnazije, str. 80-86, DZS Ljubljana 1970.
Malo za šalo, malo zares ureja ta izobraževalni kotiček
vaš Janko Špiček
\SoanTnovoD„
gradbeništvo
proizvodnja
inženiring
62230 Lenart, Kraigherjava 19a poštni predal 56 telefon: 062/721-221 telex: 33449 GPI LE YU telefax: 062/721-123
»s::;:::::::;:*
lili*
Ulili
iliiil liiii
p
m
K
Ulil!
*fifl
v.v.N
laiii
■lili
ill«
■
DEJAVNOST DO
GRADBENIŠTVO
•	visoke in nizke gradnje,
•	proizvodnja ometov za strojno ometavanje; TERMO-FIX, TERMOIZOFIX, CEMENTNA MALTA C-83, CEMENTNI OBRIZG CO-85, ZAKLJUČNI SLOJ B-85.
•	izvajanje strojnega ometavanja,
•	izvajanje strojnih, instalacij (vodovod, toplovod itd.), klimatizacije in prezračevanja.
PROIZVODNJA
•	izdelava stroj ev za stroj no nanašanj e malt CENTRO-IZOMAT tip 860 in CENTROIZOMAT tip 860-V,
•	izdelava strojev za izdelavo pihalne plastične embalaže CENTROPLAST 10001,
•	izdelava izdelkov iz nerjavečega materiala — procesna tehnika,
•	izdelava raznih kovinskih izdelkov (večnamenske kabine, jeklene posode itd.),
•	izdelava izdelkov umetnega kovaštva.
INŽENIRING
• izdelava tehnične in tehnološke dokumentacije za gospodarske in druge objekte, naprave in opremo vključno z izvajalskim inženiringom.

DOLGO H4P0VID0VM IS PBIČ1K0TJUU KNJIGA IZŠLA!
Več avtorjev:
INOVACIJSKA PRAKSA
^ttročnUc-zbornik za organizatoije inovacijske dejavnosti
Vsebina:
-	Jože Jan: PREDGOVOR
-	mag. Ivan Grebenc, dipl, Inž.: POMEN INOVACIJSKE DEJAVNOSTI ZA USPEŠNOST DELOVNE ORGANIZACIJE
-	Marjan Perš, dipl. patent, inž.: INOVIHANJE UPRAVLJANJA, POSLOVANJA IN TEHNOLOGIJE V SVOBODNEM, TRŽNO USMERJENEM PODJETJU
-	Jože Jan: RAZVOJNO-INOVACIJSKO DEJAVNOST NAJ VODIJO POSLOVNI ORGANI
-	Janez Kovačič, dipl, oec. in Marjan Odar, dipl. oec.: EVIDENTIRANJE IN FINANCIRANJE INOVACIJ
-	dr. Krešo Puharič: PRAVNA UREDITEV PRAVIC INDUSTRIJSKE LASTNINE
-	Marijan Stele, dipl. inž.: INFORMACIJE ZA INOVACIJE
Knjiga je izšla v zbirki Knjižnica sindikati pod zap. št. 96. Cena 110 din.
Naročite jo lahko na naslov ČZP Enotnost, Ljubljana. Dalmatinova 4,
telefon: (061) 321-255.
Vsem rednim naročnikom Knjižnice Sindikati in vsem, ki so
knjigo naročilu v prednaročilu, bomo knjigo poslali po pošti.
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam ...... izvod(ov) knjige INOVACIJSKA PRAKSA.
Naročeno nam pošljite na naslov: ...................
Ulica, poštna št., kraj: ...........................
Ime in priimek podpisnika: .........................
Naročeno, dne .............. kraj: .................
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
žig	Podpis naročnika
j®
Komercialna banka Nova Gorica, d. d.
/
Vasja Kreft in Marjan Pirc, Litostroj
0 enih in dragih sindikatih
Litostroj se je v sredstvih javnega obveščanja pogosto pojavljal. V preteklosti so ga slavili kot nosilca jugoslovanske industrije in ponos našega gospodarstva, danes pa pišejo o njem le, ko je treba zapolniti strani črne kronike in gospodarskega kriminala. Kar nekako pozabljamo, da je v njem zaposlenih več kot 4000 ljudi in da so ti delavci še vedno (z redkimi izjemami, seveda) člani Zveze sindikatov Slovenije. Zato smo zaprosili njihovega predsednika Vasjo Krefta in podpredsednika Marjana Pirca, ki sta hkrati tudi delegata na kongresu Svobodnih sindikatov Slovenije, da predstavita delovanje sindikata.
Vasja Kreft od kongresa pričakuje, da bo sprejel programske usmeritve. Vendar misli, da kongres ni pravi čas, ko lahko govorimo o uspešnosti nekega sindikata, saj se vse pomembnejše stvari zgodijo med kongresi. Kljub temu bo imel ta le svoj smisel, saj se bodo ljudje tako lahko seznanili z dejavnostjo novega sindikata. Tako bodo izvedeli tudi kaj več o programskih usmeritvah, s katerimi naj bi sindikat v svoje vrste pritegnil veliko bolj
številčno članstvo. Te programske usmeritve so zelo visoko. Seveda pa bo veliko lažje doseči cilje, če bodo izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji, ki jih sindikat postavlja. Pri tem pa mora sindikat, kot je dejal Vasja Kreft, vplivati na državna telesa, da uresničijo zahteve.
Sindikat pa mora najprej pomesti pred svojim pragom. Marjan Pirc je opozoril na pripombe, ki jih je imel izvršni odbor litostroj-skega sindikata na predlagani osnutek statuta. Tako so predlagali, da direktorji in delavci s posebnimi pooblastili ne morejo biti člani sindikata. S tem so hoteli preprečiti nesmisel, ki bi nastal, ko bi sindikat varoval nekoga na drugi strani pogajalne mize. Prav tako so se odrekli teritorialni povezanosti znotraj sindikata, saj želijo biti neposredno povezani le z republiškim panožnim sindikatom. Tudi zato so odrekli podporo kandidaturi dveh delavcev iz Litostroja za kongres, ki ju je predlagal občinski sindikalni svet Ljubljane-Šiška.
S statutom prav tako še ni dokončno rešeno vprašanje plačeva-
Vasja Kreft
nja članarine, je dodal Marjan Pirc. Važno bo tudi, kako bomo sprejemali morebitne nove člane, saj postopek še ni določen. Vrsta teh pomanjkljivosti onemogoča nemoteno delovanje, kar pa se bo kmalu poznalo pri številu članov sindikata. Zato so tudi posredovali svoje pripombe, z upanjem, da bodo upoštevane že na kongresu. Po kongresu pa čaka sindikat ogromno dela. Vasja Kreft kot prvo nalogo postavlja pridobivanja novih članov. Nato se bo moral sindikat otresti negativnega predznaka, s katerim so delavci, zaradi slabih izkušenj, označili sindikat. Njegovo delovanje
Če vprašate PlePe
voščimo prispodobo videti v starših svojo matično stranko oziroma starševsko združenje Demos, pa se stvar zaplete do nerazumljivosti. Kakašni neodvisni sindikati vendar, če pa so jih ustanovili socialdemokrati s sodelavci, jim napisali programe, dali usmeri-V novem političnem izrazju se vse bolj uveljavlja tev in razen Pučnikovega nagovora na ustanovnem beseda neodvisni. Neodvisni kandidat, neodvisni kongresu od vsega še najbolj zavzeto obžirali dr-sindikat, neodvisna Demokracija in podobno.	žavne, uradne, obstoječe in svobodne sindikate obe-
Če me vprašate, kaj ta beseda pomeni, bom po nem. To velja seveda za Tomšičeve sindikate, ki se mi zgledu tiste znamenite partijske: »kultura je kul- zdijo bolj koncesija za odvzeto očetovsko mesto pri tura« najprej samozavestno odgovoril: neodvisnost je socialdemokratih kakor rezultat neodvisne volje ne-pač neodvisnost, potem pa bom na skrivaj pogledal odvisnih.
v Slovar slovenskega knjižnega jezika.	Kako je pri neodvisnih v Ptuju, ne vem, toda slut-
Odgovor za neodvisnega kandidata bi utegnil najti nja, da so jih ustanovili liberalci, razširja moje razu-v pojasnilu »dfelovati neodvisno od človekove volje«; mevanje besede neodvisni do onemoglosti, za neodvisne sindikate v ponazoritvi »neodvisnost od Samovolja pri uporabi besede neodvisne pa se iz staršev ga je ščasoma odtujila domu«; za neodvisno paradoksalnosti preveša že v grotesknost v primeru Demokracijo pa v razlagi pomena »ki ne pripada časopisa Demokracija. To sploh ni več smešno. Je pa
nobeni skupini, stranki«.	-----' ^	’-J---J—’----------"* ”-------’ :
Pa smo tam. Neodvisnost torej vendarle ni neodvisnost, temveč čisto nekaj drugega. Če na primer v prvem primerui deluje neodvisno od človekove volje, bo ta volja najbrž božanska, nadnaravna ali morda živalska.
Drugi primer je še bolj zapleten, saj so novoustanovljeni neodvisni sindikati naravnost sovražno naravnani proti odtujenosti, so za dom, za domovino, in najbrž tudi proti staršem nimajo ničesar. Če si pri-
prava tako, kot če bi v podnaslovu revije Evropa zdaj pisalo še neodvisen časopis.
Demokracija je, če me spomin ne vara, poleg ponesrečene Evrope zdaj edini strankarski časopis v Republiki Sloveniji. Neodvisen? Od koga le?
Sicer pa pogosta raba nekega pojma v političnem jeziku vselej dokazuje, da se ta v življenju ni usresni-čil. Saj se spominjate bratstva, svobode, enakopravnosti, samoupravljanja in podobno, mar ne!
Neodvisni Doro Hvalica
v preteklosti kot del političnega življenja in v stalni senci partije je v ljudeh zbujalo odpor do delovanja v sindikatu. Veliko več bo tudi treba narediti za varstvo sindikalnega poverjenika, zato naj se njegova imuniteta po preteku opravljanja te dolžnosti podaljša z dveh na pet let. Sindikat v Litostroju se ne ukvarja le z bližajočim se kongresom, saj imajo v svoji hiši dovolj težav. Trudijo se, da bi dosegli vsaj večino ciljev, predvsem pa,da bi povečali osebni dohodek, dokončno določili odgovornost vodstva do podjetja, da se popolnoma reorganizira poslovanje podjetja in da se popravijo napake slabe kadrovske politike. Vasja Kreft je navedel podatek, da ima od 387 zaposlenih na delovnih mestih, kjer je zahtevana najmanj visoka izobrazba, le 163 primemo izobrazbo. Značilnost Litostroja je tudi ta, da se od vodilnih delavcev le redko poslovijo, še redkejša pa je njihova zamenjava, Kljub temu, da si sedijo nasproti za po-gajalno mizo, pa je sodelovanje z glavnim direktorjem korektno. Direktor namreč priznava vlogo sindikata in ga tudi upošteva kot enakopravnega partnerja v pogovorih. Sindikat pa se zaveda, da je težko poslovati v teh razmerah.
Zato pa naj tudi direktorji postorijo vse potrebno, da se določi lastnina proizvajalnih sredstev.
Vse dotlej pa bodo prizadevanja sindikata imela majhen učinek in bodo želje direktorjev po normalnih razmerah za poslovanje ostale le želje.
Marjan Pirc se je dotaknil zelo pereče teme o nastajanju novih sindikaktov v Sloveniji. Tudi v Litostroju je nastal iniciativni odbor Zveze neodvisnih sindikatov Slovenije, ki ga vodi njihov delavec France Tomšič. Vendar pa Vasja Kreft pravi, da je o nastanku tega odbora izvedel iz sredstev javnega obveščanja, saj uradnih stikov z njimi do zdaj še ni bilo. Kljub izjavam v časopisih, da ima ta odbor veliko podporo znotraj Litostroja, pa doslej še nihče ni izstopil iz zveze sindikatov Slovenije, celo idejni vodja Zveze neodvisnih sindikatov ne. Sicer pa se bodo delavci po kongresu sami odločili, kateri sindikat bo branil in zastopal njihove interese. Zato sta Vasja Kreft in Marjan Pirc še enkrat poudarila, da bodo Svobodni sindikati v svoje vrste pridobili nove člane le s konkretnim programom in s sadovi tega programa. To pa bo naloga nas vseh, sta še na koncu dodala.
Robert Peklaj
■	SOD. SLOV. PESNIK	SOD. SLOV. PESNIK	DANSKI JEZIKOSLOVEC (RASMUS)	GL. MESTO TURČIJE	TRIMESTNO ŠTEVILO	NEM. SKLADATELJ (VVERNER)	KARLIN ALMA		PRIZORIŠČE V GLEDALIŠČU	POŽIGALEC IZ STRASTI	OSAMILO	FR. MESTO OB REKI MEUSE	rT*	ur-li 1
ČEŠKI PISATEU (AL0IS)								OČRT, ORIS HRV. IGRA-LECIN REŽISER					,^11	
AVANTGARDNA SMER V UMETNOSTI														TEMNI DEL DNEVA
NAPAD, NAVAL							LETALO LAŽJE OD ZRAKA GROHAR IVAN							
NAJSLABŠA ŠOLSKA OCENA					RAZMERJE	IT. SLIKAR, ROJEN V ZAGREBU NEUREJEN UMETNIK								
ZDRAVKO MLINAR			ZAGREB. PEVEC (IVO) PISATELJICA IZ CELJA IALMA)						REKA NA KAVKAZU ISTRSKO OTOČJE			•	*	
IGRAŠ PALIČICAMI							SL PISATELJICA (ILKA)	DEL CILINDRA SUITA RIM. K0RSAK0VA				FR. REKA, PRITOK RH0NE (NAŠA PISAVA)	STROJILO	BOSANSKI PISATEU SAM0- K0VLIJA
ŠTEVNIK				MOŽNOST NESREČE, ŠKODE (MN0Ž.) PLAZILEC										
UŽIVALCI MAMIL										NIZ0ZEM. KOLESAR (JAN) PLEME				
KNJIGA ZEMUE- VIDOV						OSTANEK POSEKANEGA DREVESA SAMARIJ					OSEBNI ZAIMEK VIDAV IVAN			
KONEC PaOTOKA					PREDSEDNIK PREDSEDSTVA SLOVENIJE (JANEZ)									
AMER. POP PEVKA TURNER					POLDNEVNIK NA ZEMUE-VIDU									avtor križanke r. not

NARAVNO ZDRAVILIŠČE RADENCI
ZAUPAJTE NAM, POMAGALI VAM BOMO PREGNATI POMLADANSKO UTRUJENOST
Bliža se poletje. Storite kaj zase in za svoje zdravje. Preženite pomladansko utrujenost in si naberite novih moči. Znebite se morebitnih odvečnih kilogramov.
V mesecu marcu in aprilu je pravi čas za to, kajti naši programi:
-	program »Zdravje - lepota«
-	program za odpravljanje celulita
-	shujševalni program
-	osnovni zdravstveni program
so do 20. aprila 10% cenejši. Posebne ugodnosti za upokojence! Možnost ugodnih nakupov v bližnji Avstriji.
Novo v naši ponudbi: fitneSS Studio
Informacija in rezervacija: Zdravilišče »Radenska« s tremi srci, Radenci p. o.. Poslovna enota Naravno zdravilišče, 69252 Radenci
Hotel Radin, tel.: (069) 73-541, teleks: 35-269, faks: 069 73-
572
Rešitev nagradne križanke pošljite do 11. aprila na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 14. Nagrade so: 120,00, 100,00 in 80,00 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 12
AMON, KLAVTRIST, NIKOLA ZRINJSKI, TRENER, ISKALO, IALOMITA, AVALA, KM, UNA, SIMON, VINAR. AVION, PA, AHAT, OLAV, APEL, RELAIS, LOG, ANI, ILO, BEAT, ARNDT, AIGRETTE, MODRI, TČ, TRIER, SPAAK
Izžrebani reševalci nagradne križanke st. 12
1.	Urban Štebljaj, Jumrovška 19, 61000 Ljubljana
2.	Branko Mihelčič, Ul. 1. avgusta 3, 64000 Kranj,
3.	Miha Križišnik, Alpska c, 49a, 64248 Lesce Nagrade bomo poslali po pošti.
Delavska enotnost
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1957, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo.
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956
•	Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311- 956
•	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev), Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311- 956, h.c. 310-033
•	Naročnina 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti 6 dinarjev
•	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plčana v gotovini
•	Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2
•	Žiro učun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik