V S h IM V A It II ,1 A It II M Srečanje jh> mnogih lotih Nova uredba o carinski tarifi Vedno \eč strojev na naših poljih Angelca Ocepkova je umrla Pomembno slavje v Trbovljah Ob letošnjem 4. juliju — Dnevu borcev France kotmač: Partizan (pesen« > l)r. Rastko Močnik: Novi zakoni s stanovanjskega področja kraji, skozi katere bomo potovali na letošnje prireditve 'Izseljenskega tedna< Matevž Hace: kmetijsko zadružništvo v Sloveniji Ina Slokan: V kobaridu so odkrili spomenik pesniku Simonu Gregorčiču Po domači deželi Tomo Brejc: Spominska svečanost \ Gornji Radgoni Joie Zupančič: Mr. Florijan Pišck iz kos t rev n iške doline misli na domače kraje Iz delu matice in njenih podružnic: Ameriški piknik bo v Polhovem Gradcu Prireditev v Ljubljani kaj pripravlja j»odružniea \ Kočevju S. L.: Mesto ¿iv egu srebra, čipk in žlikrofov F. Kurinčič: Domov je prišla umret Domovina na tujih tleh Rojaki nam pišejo Mludi rod: Naša mati Ciril Koumač: Očka Orel (konec) Foto posnetki: Ciglič, S. Lctinič. K. Vžinun. Putnik, Pavli, F. Močnik. Virag - Ljubljana: krahulcc - Videm-krško — Ilustracije: Tone kralj in Stane kumar - Ljubljana Slika nu ovitku: Objem po dolgih letih (foto Ciglič. Ljubljana) v tujini nudi Državna založba Slovenije lepe knjige o domači zemlji in ljudeh za odrasle in mladino Najnovejše izdaje: MIRA MIHELČIČ: April (platno) . . . 1 300 din BORIS PAHOR: Onkraj pekla so ljudje (platno) 1 600 din TONE HABE: Pogled iz malega sveta (platno) 700 din KLAD ARIN: Zlom IV. in V. okupatorsko-kvislinske ofenzive (platno) . . 1 500 din JEVTOVIČ: Zgodbe o Titu (polplatno) . SAJE: Pisma na smrt obsojenih (platno) 500 din 1 000 din ANTON INGOLIČ: Kje ste Lamutovi (platno) 1 500 din ŽEŽELJ: Preteklost v podobah (polplatno) 700 din BRANKO PAVLOVIČ: Bil sem v zaščitni četi (polplatno) .... 300 din Zahtevajte kataloge in naročajte pri: ir IIII/ A\ \I ZALOŽBI SI.OVEdl.Ib LJUBLJANA, TITOVA CESTA 25 JUGOSLAVIJA I*ri*>pt‘vlti za wltlatl Mihael Zimic 27.5 dol., Frances Vidmar 2 dol., Marica Lokar 1.50 dol.. Stane Mramor 3.50 dol., Josephine Klapcher 1.50 dol., Andrej Godec 2 dol., Joseph Novak 1 dol., Rudi Glavač 1 dol» Frank Borštner 0.50 dol., Anton Žagar 500 frs, Jože Matkovič 400 frs, Marica Kastelic 300 frs, Anton Taufer 10 DM, Stan» Škoberne 5 šv. kron, Franc Zgonc 500 din, Joseph Irinan 1000 din. Agata Soerman 1 dol. . ... Iskrena hvala! Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske malice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor. — Odgovorni urednik Tomo Brejc. — Izhaja dvanajstkrat na leto. — Poštnina plačano v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 3 dolarje, — Francija letno 600 frankov, — Belgijo letno 90 frankov, — Holandija letno 7 gubi, — Nemčija letno 8 DM, — Italija letno 1000 lir, — Avstrija letno 00 šilingov. — Anglija letno 1 funt, — Avstralija leto® I avstralski funt, — Argentina letno 30 pezov, — Jugoslavija letno 750 dinarjev. -Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska malica, Ljubljana, Cankarjeva cesta 1/IL " Rokopisov ne vračamo — Čekovni račun pri Komunnlni banki 600-704/3-155 Ilustrirana reoija Slovenske izseljenske matice d Ljubljani ST. 6 JUNIJ 1959 LETO VI. Nrora n j» p«» miiooili letih Takšno je bilo srečanje na ljubljanskem kolodvoru 3. junija zvečer, ko je prispela na obisk n domovino letošnja druga in v zadnjih letih ena največ jih skupin ameriških rojakov. Potovanje je organizirala Slovenska dobrodelna zveza za svoje člane in druge rojake. Skupini 130 potnikov, ki sta pripotovali ena z letalom, druga z ladjo, sta vodila mr. John Sušnik, glavni predsednik Slovenske dobrodelne zveze, in mr. Anton Šabec. urednik glasila Slovenske dobrodelne zveze. Na obmejni postaji o Sežani je rojake pozdravil o imenu Slovenske izseljenske matice tajnik Albert Svugelj. zastopniki Izseljenske matice pa so jih nato spremljali do Ljubljane, kjer so jih težko pričakovali sorodniki (Foto Ciglič, Ljubljana) \OVA UREDBA O CARINSKI TARIFI Zvezna jugoslovanska vlada je izdala novo uredbo o carinski tarifi za blago, ki ga državljani prinesejo oziroma dobijo iz tujine. Po tej uredbi, ki velja od 13. junija letos, bodo ukinjene nekatere dosedanje ugodnosti, in sicer za: brezcarinski uvoz blaga v vrednosti do 50.000 din, ki so ga uvozili jugoslovanski državljani ob povratku iz tujine, razen blaga, ki ga uvozijo uslužbenci, ki so bili v tujini v službi. Ukinjen je dalje dosedanji brezcarinski uvoz darilnih pošiljk v vrednosti do 20.000 din enkrat v koledarskem tromesečju ter brezcarinski uvoz rabljenih predmetov za oblačenje, ki so bili poslani kot darilo, ter brezcarinski uvoz blaga, ki ga državljani podedujejo. Carine pa ni treba plačati za predmete, ki služijo potnikom za osebne potrebe, dalje za učila, ki jih uvozijo za svoje potrebe jugoslovanski študenti, ki študirajo v tujini kakor tisti, ki študirajo v Jugoslaviji. Neocarinjeni so razni ortopedski pripomočki, ki jih državljani potrebujejo za osebno rabo, originalna dela jugoslovanskih slikarjev, kiparjev, komponistov in književnikov, kmetijski in živinorejski proizvodi, uvoženi s posestev jugoslovanskih državljanov v obmejnem pasu, pošiljke raznih živil in konserv, zdravila in farmacevtski preparati z zdravniškim receptom, razni poljedelski stroji, orodje, usnjena ali tekstilna obutev (razen obutve, izdelane iz kož reptilij in vodnih živali), dalje znanstvene in druge knjige, brošure, revije, časopisi in note. Kakor smo že poročali, so prosti carine tudi razni predmeti v skupni vrednosti do 150.000 din. ki jih ob svojem letnem obisku Jugoslavije prinesejo sorodnikom tuji državljani jugoslovanskega V prvi letošnji skupini naših ameriških rojakon obiskovalcev so bile članice Slovenske zenske zveze, ki so pripotovale pod vodstvom častne predsednice S7.7. Marie Prislandove. Na sliki del skupine ob prihmlu o Sežano s člani Slov. izseljenske matice in njene sežanske podružnice. S šopkom mrs. M. Prislandova iz Sheybogunn porekla in jugoslovanski državljani z bivališčem v tujini — izseljenci. Te ugodnosti se pa lahko poslužijo tudi tisti jugoslovanski državljani, ki so bili službeno premeščeni v tujino in so tam prejemali plačo. Izseljencem, ki se za stalno vračajo v domovino. pa se oproste carine vsi predmeti za gospodinjstvo, obleka in orodje, ki jim bo služilo za opravljanje rednega poklica. Po tej uredbi se bo odslej tudi jugoslovanska carina 'pri uvozu blaga iz tujine v glavnem omejevala le na tiste ugodnosti, ki so v navadi tudi drugod po svetu. Zakaj tako, bo marsikdo vprašal. Odgovor pa je kaj preprost. Zdaj je domači trg dobro založen s predmeti za široko potrošnjo, saj je po podatkih statističnega urada Organizacije združenih narodov Jugoslavija izmeči vseh držav na svetu v zadnjih petih letih najhitreje napredovala. zato je popolnoma odveč, da si državljani blago, ki ga lahko dobe doma, nabavljajo iz tujine. Število tako imenovanih darilnih paketov se je v zadnjih letih ne le zelo povečalo, temveč je narasla tudi njihova vrednost. Leta 1955 je znašala vrednost darilnih paketov 6.600,000.000 din, lani pa celo 7.800.000.000 dinarjev. Seveda v teh paketih ni bila rabljena obleka, poslana revnim sorodnikom. temveč blago in predmeti, s katerimi so špekulanti nato prekupčevali. Nova carinska uredba pa je tem prekupčevanjem napravila konec. Vodno ver strojev na naših poljih Mehanizacija kmetijstva pri nas je v preteklih letih zelo napredovala. Lani je podjetje »Agro-tehnikac v Ljubljani prodalo 770 traktorjev z vsemi potrebnimi priključki. 27 kombajnov, 130 motornih škropilnic in večje število manjših kmetijskih strojev. Večina teh strojev je izdelala domača industrija. Kakovost izdelkov je vedno boljša, zanimanje zanje pa tudi vedno večje. Največ traktorjev je bilo prodanih v Savinjsko dolino, kjer pridelujejo hmelj. Tam pride na 36 hn zemlje po en traktor. Tako je to področje najbolj mehanizirano v državi, obenem so dosegli v tem že tudi evropsko povprečje in je pred njimi samo Francija. V našem kmetijstvu so iz leta v leto večje potrebe po kombajnih. Letos bodo poleg vseh manjših kmetijskih strojev prišli v prodajo tudi silokombajni in siloreznice, ki so se pri nas že dobro obnesli. Iz uvoza bojno nabavili tudi nekaj parilnih komor za silažo krompirja. Domača industrija .pa bo izdelovala motorne ročne kosilnice, ki bodo imele priključke tudi za obdelavo zemlje. Te kosilnice bodo zlasti primerne za hribovite kraje. Angelca Ocepkova je umrla Prvega junija je o Ljubljani podlegla dolgotrajni zelo mučni bolezni podpredsednica republiškega zbora Ljudske skupščine Slovenije, predsednica Zveze ženskih društev Slovenije, ljudska poslanka Angela Ocepkova. Pred 4? leti se je rodila v družini delavca-baj-tarja. S trinajstimi leti je postala sama delavka. S trdimi žulji si je v tovarni služila včasih za delavce tako skopo rezan vsakdanji kruh. Tako je že zgodaj spoznala veliko krivico in se začela proti njej boriti. Postala je članica naprednih delavskih organizacij in se v njih razvila v pravega delavskega voditelja. Bila je med tistimi, pred katerimi je čutil takratni režim strah in je nanje budno pazil. Preganjali so jo, zaprli, izgnali. Ko se je pa vrnila, se je spet znašla sredi dela med ženami delavkami, ki jih je znala v najtežjih časih čudovito pridobivati, tolažiti in vzpodbujati. Med zadnjo vojno leta 1943 je bila izvoljena za prvo predsednico Slovenske ženske zveze. Na čelu ženskih organizacij je ostala še danes in vse do konca, čeprav že tako bolna, je prevzemala nase odgovorne dolžnosti, vsa predana delu za druge, za skupnost. Sredi dela ji je za večno zastal korak. Skromna, dobra in vsa preprosta, kakršna je bila celo življenje — je tiho odšla od nas. V avli nove palače Ljudske skupščine so se poslavljali od nje številni prijatelji, osi tisti, ki so visoko cenili njo in njeno nesebično delo. Med njimi je bila tudi rojakinja Frances Vidrova, bivša glavna podpredsednica Progresivnih Slovenk Amerike in dolgoletna predsednica krožka št. 9, ki je pripotovala na obisk in prinesla Angelci pismene pozdrave od njenih ameriških znank. Isti dan, ko jili je hotela izročiti, pa je zvedela, da Angelce ni več. In v množici vencev, poslanih iz oseh republik Jugoslavije, je bil tudi venec rdečih nageljeo v zadnji pozdrav od Progresivnih Slovenk Amerike. Rojakinja Frances Vider se je udeležila tudi pogreba in žalne seje, na kateri je bil ustanovljen poseben sklad za novo otroško ustanovo, ki bo imenovana po veliki pokojnici. V ta sklad so kot prvi prispevale ljubljanske družbene organizacije in mestna občina milijon dinarjev. V slovesno okrašenih Trbovljah, ki so danes vse prenovljene tako malo podobne nekdanjemu črnemu rudarskemu naselju, so zadnjo nedeljo v maju praznovali svoj občinski praznik, obenem pa 40-letnico delavskega gibanja v Jugoslaviji ter 35. obletnico krvavega spopada trboveljskih, zagorskih in hrastniških rudarjev s fašistično Or-juno. Naši rojaki po svetu, ki so doma iz zasavskih revirjev, še dobro pomnijo, kako je oblast v bivši Jugoslaviji že vse od začetka postopala na fašistični način. Leta 1920 je z Obznano prepovedala enotne sindikate in Zvezo mladine. Z organiziranimi fašističnimi bandami, kakršna je bila Orjuna, je skušala ustrahovati delavce. Odločni nastop naših rudarjev proti Orjuni pred 35 leti v I rbovljah pa je zadal odločilni udarec tej fa- šistični organizaciji, ki se od takrat ni več opomogla. Ob 35-letnici tega pomembnega dogodka se je zbralo v Trbovljah na slavnostnem zborovanju nad 20.000 ljudi iz vsega Zasavja, Ljubljane in drugod. Udeležili so se ga tudi številni predstavniki naših oblasti, slavnostni govor pa je imel predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo Stane Kavčič, ki je poudaril, da danes delavski razred pri nas ni več kakor nekdaj izpostavljen priganjačem, kapitalističnim opričnd-kom in žandarjem, temveč da so delavci postali svobodni proizvajalci in upravljavci ne samo tiste tovarne ali podjetja, kjer so zaposleni, ampak vsega našega družbenega, gospodarskega, političnega in kulturnega življenja. 4 O® LETOŠNJEM 4. IULIIU DNEVU BORCEV Na sliki: Napis na spomeniku borcev narodnoosvobodilne borbe v Krškem UMRLI? DA STE UMRLI? NE! ŽIVITE! TO PRIČA KAMEN TA IN SRCA NASA POMLIIVA ŽRTVE BRIDKO PLEMENITE KI VZELA NASE 10 MLADOST IE VAŠA spomin Krvi za dom IN NAS prelite NENEHOMA SE V DUŠAH NAM OGLASA VAM PLETE VENEC HVALE VEKOVITE IZ RODA V ROD NA| ŽIVA SE PREKAŠA TAKO SHALI BOSTE V ZARII SLAVE DOKLER IZVIR NE USAHNE VASE SAVE France K o $ m a č : Partizan Tako je z mano: do globin sem dan in noč dojel — lepoto in neurja ... Raz mene je spihala ostra burja navlako staro: zdaj sem partizan. Prečesto pade kdo na mrzla tla ... A iz temin raslo postave silne, vsak dan močnejše, vsak dan bolj številne, v vseh srcih isti ogenj plapola! Samoten [x>tnik — zdaj sem zaživel: vsak hip v nevarnosti — trdno stojim, njen žlahtni sad je v meni dozorel... Močan sem v sebi, ker razločno čutim: svoboden sem, čeprav ne doživim svetlobe, ki jo za obzorji slutim! I\loi/i zahmii s stIzseljenskega tedna* Starodavni Peristil o Splitu Splitsko pristanišče Matevž Hace, ljudski poslanec ij sko zadružništvo v (Sloveniji Varna in pomembna seja je bila meseca maja letošnjega leta v Beogradu. Na seji socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije je imel obširen referat o kmetijstvu in zadružništvu sekretar zveze in podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj. Kmetijstvo je v naši državi poleg industrije najvažnejša in najbolj pomembna gospodarska panoga. saj je v celi državi okrog 1.700.000 srednjih in malih kmetij. Pred vojno je bilo pri nas 14 milijonov ljudi, sedaj pa je to število naraslo na 18 milijonov prebivalcev. V industriji je pred vojno delalo 300.000 ljudi, sedaj jih dela pa okrog 2,500.000. Pred vojno so porabili pri nas na osebo 3 kg sladkorja letno, sedaj pa čez 20 kg. Letni prirastek kmečkih ljudi je 150.000 na leto, v industrijo pa jih gre letno 170.000. V Rusiji so pred 30 leti zemljo podržavili in nap ra vili kolhoze. I ako pot pri nas ne bomo šli, ker ud primerna za naše običaje, razmere in ne ustreza zgodovini in duhu naših narodov. Naša pot za modernizacijo našega kmetijstva in zadružništva bo šla v glavnem po poti (kooperacije) sodelovanja kmeta z zadrugo na vasi. Dosedanje izkušnje so pokazale, da bo to najboljši način za večji dvig kmečkih pridelkov. Že v letu 1958 so kmetje v sodelovanju z zadrugo na vasi pridelali 250.000 ton pšenice in 550.000 ton koruze. Državna posestva (socialistična) imajo 9°/b ali 850.000 ha njiv. Na teh površinah so leta 1958 pridelali 350.000 ton pšenice in 660.000 ton koruze. Ce bi bilo smotrno in gospodarsko organizirano predvsem v nižinah samo 30 do 40 %> obdelovalnih površin, potem bi to zadostovalo, da bi bili popoln gospodar na tržišču. Seveda na tej površini bi bilo treba organizirati čintboljše stroje, semena in umetna gnojila. Pri sodelovanju kmetov-lostniikov zemlje se bo izogibalo sleherne zaletavosti in prisiljevanja. Sodelovanje kmeta z zadrugo bo na prostovoljni podlagi in bo v glavnem v tem, da zadruga da stroje, umetna gnojila, strokovno vodstvo in kredite. Kmet pa da delovno silo. Zadruga si zaračuna svoje storitve po končanem delu. Važno je omeniti to, da je vedno manj ljudi na vasi. Družine so manjše, mladina odhaja v tovarne ali šole. Zato je v interesu skupnosti, da bo vsa zemlja boljše obdelana 'kot je bila v preteklosti, in kar je zelo važno, da bo ta zemlja več dajala pridelkov kot do sedaj. Zadnja tri leta je bilo v kmetijstvo vloženih okrog 100 milijard dinarjev in to v glavnem za nakup strojev, izsušitev močvirij, umetna gnojila, dobro plemensko živino in izboljša nje vinogradov. Lansko leto se je posejalo na več kot 300.000 ha njiv dobre sorte italijanske pšenice. Tudi v slovenski deželi so zadnja leta deset tisoči kmetovalcev imeli lepe uspehe pri pridelavi krompirja, hmelja in vzreji živine. To so dosegli predvsem z večjim gnojenjem in prvovrstnim semenom, kar jim je preskrbela zadruga na vasi. Vedno več kmetov je, ki žele spričo večjih stroškov, ki jih imajo za družine, tudi več pridelati. Tako je na sto tisoče kmetov, ki sklepa pogodbe za pridelovanje krompirja, pšenice, vzrejo prašičev pršutarjev, vzrejo plemenske živine z zadrugo na vasi. Zadruga jim odkupi pridelke, nudi jim pa gnojila, stroje in tudi delovno silo tam, kjer jo kmetu primanjkuje. Vsa pot slovenskega in jugoslovanskega kmetijstva in zadružništva za bodoča leta se ho razvijala le po poti najtesnejšega sodelovanja kmeta z zadrugo na vasi. Skupnost bo gledala, da bo denarna sredstva dajala za pospeševanje zadružništva prvenstveno le tam. kjer bodo kmetje sodelovali z zadrugo na vasi. Razumljivo pa je, da se bodo denarna sredstva dajala tudi za opremo s stroji, strokovnjaki, prvovrstno živino in semeni tudi na stoterih državnih posestvih pri nas. Leta 1938, t. j. v stari Jugoslaviji je dobil kmet za 100 kg pšenice 12 kg sladkorja, lansko leto pa za enako količino 21 kg sladkorja. Leta 1938 je dobil za 100 kg pšenice 127 kg superfosfata, lansko leto pa za 100 kg pšenice 177 kg superfosfata. Škropljenje krompirju pri Radohovi oasi C oet je z domačih pol jan (Foto Fr. Mofn!'k) Bodoči napredek našega kmetijstva in zadružništva bo predvsem v tem, da bo kmet v svojem gospodarstvu čimbolj pametno sodeloval z zadrugo zlasti v primerih pri pridelkih, kjer ve, da bo v sodelovanju z zadrugo dosegel večje in boljše pridelke, ikar bo v prvi vrsti v korist njemu, obenem pa tudi skupnosti, ker bo lahko več pridelkov in živine na leto prodal. Že leta 1953 je bila z zakonom določena zemljiška posest 10 ha površine in to predvsem obdelovalna zemlja. Na ta način laluko delovni kmet ob dobri obdelavi in sodelovanju z zadrugo s svojo družino dobro živi, Brez da bi izkoriščal tujo delovno silo (hlapce in dekle kot v preteklosti). Važno je tudi to, da so bili lani voljeni v zadruge na vasi zadružni sveti. Cim bolj napredni, razgledani, gospodarski in skrbni možje-kmetje bodo prišli v zadružne svete, tem bolj gospodarsko in pametno bodo lahko vodili svojo zadrugo, katere glavni cilj bo čimbolj povečati pridelke na njivah in živino v hlevih ter čimbolj izboljšati zemljo, da bo več dajala in s tem zadostila potrebam vedno bolj naraščajočega prebivalstva. Glavni namen kmetijske in zadružne politike je v tem, da se bo z demokratičnimi ukrepi in pametnimi dogovori med kmetom in zadrugo šlo k napredku, kar bo v korist našemu kmetu in skupnosti. Kobarid nedeljo, 24. maja se je končno izpolnila dolgoletna želja naših Primorcev — Simon Gregorčič, naš veliki ljudski pesnik, buditelj primorskega ljudstva je dobil svoj spomenik. Odkrili so ga na Trgu svobode v Kobaridu, mestu ob Soči, kjer je pesnik nekoč zapel svoje prve pesmi. Lepa zamisel, ki se je ta dan uresničila, se je oblikovala že vrsto let. Prvi jo je sprožil leta 1953 ob otvoritveni slovesnosti planinskega doma predsednik kobariške občine Ivan Kurinčič. Predlog je bil sprejet z velikim navdušenjem. Akcija za postavitev Gregorčičevega spomenika je razgibala vso Primorsko in segla tudi daleč preko meja v Argentino, kjer so primorski rojaki takoj sestavili poseben odbor za zbiranje prispevkov za spomenik. Predsednik tega odbora, v katerm so bili vsi vidnejši Slovenci, je bil Franc Gomilšček. Rojaki so organizirali več zbirk in veliko Gregorčičevo spominsko proslavo. Glavni del sredstev za spomenik pa je prispeval Izvršni svet Slovenije, mnogo sta pomagala tudi občinska ljudska odbora v Novi Gorici in v Kopru. Ze nekaj mesecev pred odkritjem spomenika je bila osa Kobariška živahno kulturno razgibana. Organizirana je bila velika knjižna akcija, za katero so prispevale naše založbe knjige s 30-od-stotnim popustom pri ceni, ki so jih prodali po okoliških vaseh skoraj za dva milijona din. Prosvetno društvo iz Kobarida, ki ga je ustanovil sam Simon Gregorčič in nosi danes njegovo ime, pa je organiziralo po okoliških vaseh kulturne in literarne večere, ki so želo lepo uspeli. Ze od 16. maja so se d Kobaridu vrstile dnevno prireditve kulturnega tedna, ki so se zaključile 24. maja, na dan, ko so Kobaridčani praznovali svoj občinski praznik, proslavili obenem rojstni dan predsednika V KOBARIDU SO ODKRILI SPOMENIK PESNIKU SIMONU GREGORČIČU Jugoslavije in Dan mladosti ter odkrili spomenik pesniku Simonu Gregorčiču. Več tisoč glava množica se je ta dan zbrala d Kobaridu, ki jo je sprejel ves v zelenju in zastavah. Od blizu in daleč so prišli počastit mnogi zvesti častilci spomin pesnika, ki je bil vse življenje tako tesno povezan z ljudstvom, iz katerega je izšel, kar odseva tudi iz njegovih pesmi in jim daje ceno nesmrtnosti. Ves zagledan v bodočnost je Gregorčič o času, ki je bil našemu še tako odmaknjen, preroško zapel: Jugoslavija prihaja ... Pel je v lepi blagoglasni govorici svojega domačega goriškega narečja. Bil je nerazumevan in preganjan, toda njegova vera v zmago ljudstva je ostala neomajna. Krepko je povedal: — — nekoč se vse obrajta — palača pade, vstane bajta... Zdaj mu je svobodno ljudstvo postavilo spomenik. Pozdravljeni v planinskem rajult so klicali okrašeni slavoloki dobrodošlico nmožici, ki se je ob desetih dopoldne zlila na Trg svobode v Kobaridu, kjer stoji spomenik. Na slavnostni tribuni so se zbrali zastopniki ljudske oblasti ter političnih in kulturnih organizacij. Predsednik kobaridske občine Ivan Kurinčič, prvi pobudnik in prizadeven organizator pri pripravah za postavitev spomenika, je pozdravil navzoče in kratko orisal pomen slovesnosti. Za njim sta sporočila pozdrave zamejskih Slovencev Miladin Černe, zastopnik slovenskih prosvetnih društev iz Gorice in Rado Ravbar, zastopnik kulturno gospodarske zveze iz Trsta. Argentinski rojak Dominik Lisjak, predsednik odbora >Lipa«, slovenske zadruge in odbornik Simon Gregorčičevega odbora iz Argentine pa je sporočil tople pozdrave Slovencev iz Južne Amerike vsem slovenskim sestram in bratom doma in po svetu, dejal je, da so ti, čeprav daleč, v duhu prisotni na tej lepi pomembni svečanosti. S toplo besedo je za njim opisala srečanja z Gregorčičem njegova osebna znanka, 95-letna upokojena učiteljica Karolina Lebanov a. Nato pa je ljudski poslanec Ivan Regent, častni član odbora za postavitev spomenika, odkril spomenik. Godba je zaigrala državno himno, ko je zastor padel s pesnikovega 3.60 m visokega bronastega kipa, ki Gregorčičev oečer, ki so ga priredili naši rojaki o Buenos Airesu. Govori predsednik odboru rojak Franc Gomilšček sla mu dala umetniško podobo arhitekt Tone Bitenc in kipar Jaka Saoinšek. Ivan Regent je nato orisal pesnika kot človeka in umetnika ter zaključil: >Ljudska Gregorčičeva pesem je dvigala naš roti in je namenjena vsemu človeštvu. Gregorčičevo ime je bilo naslov brigadi naših junakov, ki so se v osvobodilni borbi bili proti okupatorju in v tem boju zmagali. S tem, da odkrivamo spomenik Simonu Gregorčiču, se oddolžit jemo njegovemu velikemu spominu in slavimo v njem pogumnega dramilca svobodnega duha in narodne zavesti, velikega človekoljuba, a zlasti velikega pesnika, čigar ime bo za vedno ostalo neizbrisno o zgodovini našega naroda in vsega jugoslovanskega ljudstva.* Za Regentom je govoril pisatelj France Bevk, ki je naglasil: »Varujmo dragoceno izročilo Gregorčičevih besed, ki mu jih je narekovalo čisto srce, da ohranimo pridobljeno svobodo in da ne krenemo s poti, ki nas vodi k napredku in o boljše življenje.< Zastopniki raznih društev in organizacij so nato položili vence pred spomenik. Slovesnost je bila zaključena s kulturnim programom, pri katerem so sodelovali mešani pevski zbor prosvetnega drušva ¿Simon Gregorčič« iz Kobarida, primorski akademski pevski zbor ¿Vinko Vodopivec«, recitatorji in godba delavskega prosvetnega društva >Svoboda« iz Anhovega. Tudi pesnikov grob pri Šentlovrencu in njegov rojstni dom v Vršnem, ki sta lepo urejena, sta imela ta dan številne obiskovalce. V Kobaridu so se popoldne in zvečer prireditve nadaljevale. Šele proti jutru se je mestece umirilo in je na Trgu svobode osamel pesnikov bronasti lik z rahlo sklonjeno glavo in roko na srcu, ves zamaknjen v večno prisluškovanje najfišjemu utripu srca. SP PO 0 0 HI A Č I DEŽELI — Brici so 25. maja praznovali svoj občinski praznik upravičeno ponosni na gospodarski napredek svoje obodne. Gradnja velike briške vinske kletd lepo napreduje. Kmetijske zadruge v občini so imele lani 512 milijonov dinarjev prometa in 59 milijonov dinarjev čistega dohodka. Nadaljujejo z gradnjo vodovoda, v Cerovem ga že imajo. V načrtu imajo gradnjo stanovanj, prostorov za elekiro servis ter skladišč za kmetijsike pridelke, umetna gnojila in kmetijske stroje. — Hranilne vloge februarja so v državi narasle za milijardo 7?5 milijonov in znašajo skupno 50 milijard 545 milijonov dinarjev. — Pivci vedno bolj povprašujejo po sadnih sokovih in pivu, poraba žganja in vina pa pada. so ugotovili .na obenem zboru gostinske zbornice v Beogradu. — Produktivna mizarska zadruga v Sevnici je tudi v tujini dobro znana po svojih odličnih izdelkih. Letos so poslali v New York okrog 100 specialnih kosov pohištva. Veliko drugih izdelkov pa je našlo odjemalce na Šveddkem, v Švici in drugod. — Rudnik v Krmelju bo letos 5. julija, ko imajo slovenski rudarji svoj praznik, slovesno praznoval 150-letnico oibstoja. Ob tej zgodovinski slovesnosti bodo izdali v posebni knjižici zgodovino krmeljskega rudnika. Na ta dan IkkIo v Krmelju odprli tudi zdravstveni dom. — Gradbeno podjetje >Zasavjec v Trbovljah ima letos veliko gradenj. Dovršiti mora gradnje velikih stanovanjskih blokov pri Ličarju in pri gimnaziji, dalije gradnjo industrijske kovinske šole na Topolovškem ter industrijsko rudarspo šolo na Volbenku. V načrtu je gradnja stanovanjskega bloka za rudnik, gradnja osemletne osnovne šole na Plevča/kovem hribu, regulacija Tnboveljščice, gradnja tovarne zidakov pri trboveljski elektrarni ter razne manjše adaptacije. — V Trebnjem gradi občina šeststanovanjsko hišo, ki bo vseljiva jeseni. Za to nameravajo zgraditi še dve 'takšni hiši. Vsaka bo veljala 14 milijonov dinarjev. — Šentruperčani si grade vodovod. I ežave so imeli s kanalizacijo. Pri gradnji vodovoda se je posebno izkazala šentruperška kmetijska zadruga, ki je prispevala tri milijone dinarjev. — Lani smo izvozili iz Jugoslavije 1,084.000 parov razne obutve. Zmogljivost tovarn je znašala lani 11,700.000 parov čevljev. Največje industrijsko podjetje obutve v državi je v Borovem, kjer dajo na trg letno 3,200.000 parov obutve. — Pol kilometra dolg most čez Savo gradijo pri Slavonskem Brodu. To bo eden največjih mostov v Jugoslaviji. Most bo širok 15 metrov. Imel bo traso za železnico in cesto ter pločnik za pešce. Na eni strani bo most betoniran, na drugi pa jeklen. Jekleni del mosta je potreben zato, da bo most dovolj visoko nad vodno gladino in da bo pod njim omogočena plovba tudi za večje rečne ladje. — Na Zlatem polju pri Kranju so začeli graditi novo veliko stanovanjsko naselje, ki bo imelo 200 stanovanj. Žalostila /tora pri Mokronogu (Foto: F. Močnik) — Zvezna jugoslovanska vlada je ob koncu aprila potrdila proračun za letošnje pospeševanje kmetijstva. Proračun določa v ta namen miilijardo 800 milijonov dinarjev. Največ od tega zneska je določenega za poljedelstvo. - Industrijska proizvodnja je bila v prvih treh letošnjih mesecih za 10 odstotkov višja kakor lani. — Okrajni svet Svobod in prosvetnih društev Novo mesto je razpisal Trdinove nagrade za leto 1959 v skupnem znesku 160.000 dinarjev za literarno, likovno, znanstveno in reproduktivno amatersko dejavnost. — Prvega junija so odprli v Radovljica čebelarski muzej, ki je po svojih bogatih zbirkah in vzorni ureditvi edinstvena posebnost. Muzej je uredila Zveza čebelarskih društev Slovenije. — Solkanska ¿industrija apna bo za polovico povečala (proizvodnjo, ko bosta zgrajeni dve novi peči. Z gradnjo bodo začeli v kratkem, stroški pa so ocenjeni na 81 milijonov 600 tisoč dinarjev. - Po sporočilu državnega tajništva za blagovoli promet se bo občutno pocenila kava, riž, južno sadje in skoraj vse začimbe. Pocenitev je posledica večjega uvoza in znižanja uvoznih koeficientov. — Cepivo proti otroški paralizi bomo še to poletje začeli izdelovati doma. To cepivo simo doslej uvažali, zdaj pa ga bo izdeloval Higienski inštitut v Srbiji. Letos bodo Izdelali do 500.000 doz tega cepiva. Prihodnje leto se bo pa proizvodnja povečala na okrog 2 milijona doz. Malin s Krke na Dolenjskem (Foto: Virag) Moravče pri Gabrovki (Foto: Pavli) Spominska svečanost ob 41. obletnici radgonskih žrtev 24. maja v Gornji Radgoni / o «as se zbudil je upor zato smo morali umreti in kot samoten o polju bor o snu zremo o sonce, ki Vam speti. (Nagrobni verz na spomeniku radgonskih žrtev v Gornji Radgoni) Enainštirideset let je minulo od znanih vojaških uporov v Judenburgu, Muravi in Radgoni. I por se je tragično zaključil. Surova vojaška klika bivše Avstro-Ogrske je obsodila na smrt in ustrelila 10 Slovencev, 2 Bosanca in 2 Italijana. Voditelji vojaškega upora v vseh treh krajih so bili slovenski vojaki, in sicer: V Judenburgu narednik Hafner iz Škofje Ix>ke, v Muravi Boštjan Olip, iz Radovljice na Gorenjskem, v Radgoni pa Melihen in Ukovič, oba iz Slovenskega Primorja. Naveličani vojnih strahot so se uprli z orožjem v roki, hoteč napraviti konec grozotnemu klanju prve svetovne vojne in silnemu trpljenju sestradanih in zatiranih ljudskih množic. V letu 1918 je bilo v bivši Avstro-Ogrski več vojaških uporov. Jeseni tega leta so se uprli mornarji v Boki Kotorski, v Pulju, ter slovenski vojaki v Ccsdroipu v Italiji. Pozneje so se začeli upirati tudi vojaki drugih narodov. Toda sinovi malega slovenskega naroda so se prvi uprli in tako vsem narodom pokazali pot. ki je vodila v rešitev. Iz dokumentov, ki jih hrani zgodovinski arhiv v Ljubljani, je razvidno, da so bili vsi na smrt obsojeni borci zavedni Jugoslovani, prežeti z na- predno miselnostjo. Umrli so za boljši in pravičnejši svet, za narodno in socialno osvoboditev jugoslovanskih narodov. Dne 24. maja je bila v Gornji Radgoni žalna svečanost, združena s proslavo 40. obletnice delavskega gibanja v Jugoslaviji, ki «e je razvila v mogočno manifestacijo, kakršne ljudje v teh krajih že dolga leta ne pomnijo. Na večer prod proslavo ni bilo v Gornji Radgoni niti ene hiše, ki ne bi bila okrašena z zastavami in zelenjem. Vsa Radgona in okolica se je zvečer udeležila baklade, po gričih, ki objemajo ta prelepi slovenski kraj, pa so zagoreli veliki in številni kresovi. Ljudje so grobove padlih junakov dobesedno zasuli s cvetjem in položili šopek rdečih nageljnov tudi na grob pogumnega dekleta, ki je kljub terorju takoj po ustrelitvi — na zemljo, na kateri so ležali mrtvi borci in jo pojili s svojo srčno krvjo — položila velik šopek rož. »Kar storiš za sebe, to že s tabo izgine, kar storiš za narod, ostane vselej« je zapisal že pokojni pesnik Simon Gregorčič. Ljudi, ki so živeli le za sebe, se spominjajo kvečjemu njihovi sorodniki. Spomin na junake, ki so umrli za svobodo svojega ljudstva, pa živi in bo živel, dokler bo živel narod sam. Še stoletja bodo njihovi grobovi navdihovali in vzgajali mlade rodove, da se bodo borili za vse. kar je na svetu plemenito in pošteno. Najmočnejša je mrtvih propaganda... Na grobovih radgonskih žrtev in padlih borcev iz narodnoosvobodilne vojne je mladina tega kraja in okolice še enkrat prisegla, da se bo neomajno borila za dokončno uresničenje visokih človeških idealov, za katere so oni padli. Tumo Hrejc Mr. Florijan Pishek iz Kostrevniške doline misli na domače kraje Rojak Florijan Pishek s svojim >konjičkom< pred spojim domom o Neffsu, Ohio Rojak iz litijske občine mr. Florijan Pishek se večkrat oglasi v ameriški Prosvetli in poroča o življenju v svojem kruju Neffs v Ohio. V svojih člankih pa omenja vesel tudi dopisnike, ki pišejo v »Rodni grudi« in drugih listih iz njegove prelepe zelene doline. Tudi meni se večkrat oglasi in prosi za sporočila, kako žive sedaj ljudje v tej, nekdaj odročni in zapuščeni dolini. Kostrevmiška dolina ima zdaj kar dobro cestno zvezo do ŠmaHina din Litije, skozi dolino pa je potegnjena nedavno dokončno urejena cesta čez hrib Bukovje in mimo Candrovega križa pa do znamenitega dolenjskega hriba Primskovega, od koder je lep razgled. V Kostrevnici imajo lepo novo šolo, pa tudi šolo na P rimsko vem so preuredili, da je res kraju v ponos. Zdaj bodo domačini dali v delo še nove šolske klopi. Na nedavnem sestanku šolskega odbora, kii ga vodi do- IZ DELA MATICE IN NJENIH PODRUŽNIC AMERIŠKI PIKNIK BO V POLHOVEM GRADCU Kakor smo že napovedali, je odbor za organizacijo letošnjega ameriškega piknika v starem kraju 4. julija nameraval tega prirediti ob lepem Zbiljskem jezeru. Ta kraj pa ima poleg številnih lepot in romantike to pomanjkljivost, da ob dežju večje število izletnikov tejko dobi streho, ker v bližini ni kakšnega večjega turističnega doma ali hotela. Iz izkušenj vemo, da se na ameriškem pikniku, ki je pri nas dobil že tradicijo, vedno zbere veliko izletnikov in to rojakov, ki pridejo, da se tu srečajo z znanci, s seboj pa privedejo tudi svoje sorodnike. Zato je bil odboru predlagan za prireditev piknika drug kraj in prireditveni odbor, ki se je prepričal, da bi ta kraj za piknik v vsem ustrezal, je ta predlog tudi sprejel. Torej bo letošnji piknik 4. julija v romantičnem Polhovem Gradcu, ki je prav tako blizu Ljubljane — saj je oddaljen komaj 19 kilometrov. Tukaj bo piknik veselo potekal tudi, če bi za kakšno urico sonce zakrili oblaki in bi začelo malo deževati. Nihče ne bo moker in zato slabe volje, saj bo za goste dovolj prostora v lepem novem turističnem domu. Pa tudi okolica Polhovega Gradca, te starodavne slikovite vasice pod mogočnimi polhovgraj-skimi dolomiti, je tako lepa, da bodo rojaki izletniki, ki jih bo letos gotovo zelo veliko, res lahko vsestransko zadovoljni. Program prireditve bo pester. Pripomnimo naj še to, da so v prireditvenem odboru rojakov nastale manjše spremembe. Namesto rojakinje Josie Zakrajškove, ki zaradi bolne matere letos ni mogla priti na obisk v Jugoslavijo, je v odboru rojakinja Frances Vider iz Clarendon Hills, IH., bivša glavna podpredsednica Progresivnih Slovenk in dolgoletna predsednica PD krožka št. 9. Namesto rojaka Joe Zelenca, ki bo pozneje prišel na obisk, pa je v odboru znani ameriški društveni delavec rojak John Tavčar iz Clevelanda. PRIREDITEV V LJUBLJANI V času obiskov naših rojakov priredi Slovenska izseljenska matica skupno s svojimi podružnicami vsako leto posebno izseljensko prireditev. Letos bo ta prireditev 12. avgusta v Ljubljani. V dvorani Slovenske filharmonije bodo nastopili priljubljeni solisti in ansambli ljubljanskega radia, ki jih naši evropski rojaki dobro poznajo iz radijskih oddaj. Podružnice Slovenske izseljenske matice bodo za obisk te prireditve za rojake organizirale vožnje s posebnimi avtobusi. KAJ PRIPRAVLJA PODRUŽNICA V KOČEVJU Podružnica Slovenske izseljenske matice v Kočevju bo tudi letos priredila za izseljence in za rojake povratnike s svojega območja v avgustu posebno zabavno prireditev s kulturnim programom, pri katerem bodo sodelovali solisti ljubljanskega radia. Podružnica bo organizirala tudi poseben izlet v Postojnsko jamo. maoin logar Markovič, so sklenili, da njihovi šolarji ne smejo več posedati v slabih klopeh. Pa so okoličani brž začeli podpisovati polo in se je vsak zavezal, da bo daroval za nove šolske klopi po nekaj kubikov Jesa. Zdaj so zbrali že toliko, da bodo z darovanim lesom poplačali tudi mizarje. V Kostrevniški dolini imajo marljivo delujočo kmetijsko zadrugo, kii ima že precej modernih strojev, pa tudi traktor in avtomobil. Vredno je omeniti, da so iz doline izboljšali cesto na Jelšo. Ljudje iz Kostrevniške doline in okolice imajo stalen zaslužek v povečani šmarski tovarni usn ja in krzna, pa tudi v lesnem podjetju, ki izdeluje stavbeno ipohlištvo za razne kraje na Gorenjskem, tako tudi za move stolpnice v Kranju in na Jesenicah, in razno opremo za «nove sltavbe po vsej državi. Kostrevničani so tudi veseli, ker imajo redno dnevno avtobusno zvezo do Ljubljane. Pa še besedo o kostrevniškem rojaku Florijanu Pisku. Njegov pokojni oče je bil čevljar. pozneje pa uslužbenec na sodišču v Litiji. Flori-jaoova sestra, poročena Starman še živi v Kostrevniški dolini. Florijan Pišek je doma v mestu iNeffs, kjer je še sedem slovenskih družin. Nekoč je bil ta kraj velika rudarska naselbina. Rudnik pa je izčrpan in mladina se je izselila. Mt. Pishek. kot zaveden rojak, obisku je vse slovenske prireditve v okolici. Nedavno je segel v roke celo rojaku Jožetu Britzu, ko sta se srečala na prireditvi slovenske narodne jednote v Pensilvaniji. Pišek je podprl tudi akci jo rojaka Britza za nabavo kinoprojektorja za šolo v Šmartnem pri Litiji. Čeprav je Pišek kopal v ameriškem podzemlju rudo 42 let, ima še zmeraj za pisanje pripravno roko. Le naj še večkrat kaj napiše v Prosveto, saj ima mož dovol j življenjskih izkušenj. Zdaj sla vi ta koštrevmiški rojak 70-letnico in je prav, če mu za življenjski praznik izrečemo iskrene čestitke z željo, naj bi še kaj napisal o mladostnih spominih iz zmeraj lepe, zelene Kostrevniške doline. j„u Zupančič ni trg d Idriji s spomenikom borcem iz narodnoosvobodilne borbe Zlata poroka pod Qorjanci Leta 1906 je Franc Tutin, star 25 let. zapustil rodui doni v Gabrju pod Gorjanci in odšel za kruhom v daljno Ameriko. Tri leta pozneje mu je sledila njegova zaročenka Francka. Ona se je vrnila domov leta 1912. on pa po prvi svetovni vojni. Vrnil se je kot invalid. Pri rudniški nesreči je bil težko poškodovan. Ves čas bivanja v Ameriki sta se zadrževala v državi Pensylvanija. V zakonu se jima je rodilo >12 otrok, od katerih jih živi še osem. Oba sinova s>ta se že od pričetka pridružila partizanom, s katerimi je sodelovala vsa družina. Zato so jim belogardisti že 194-2 požgali domačijo. Vso vojno se je zato družina potikala in prenočevala po skednjih in pri dobrih ljudeh. Zakonca Tutin sta letos 30. aprila praznovala zlato poroko. V življenju sta izkusila marsikaj, vendar je posebno mama še kar krepkega zdravja in vedno dobre volje. Oče Tutin se rud spominja znancev iz Pensvlvanije in vsem pošilja tople pozdrave. P. Romanil živpo;i srebril, «*il»l: in žlikrofov Naš naročnik, rojak Ainton Velikonja iz Ca-dogana. Pa., doma iz Idrije, je želel, da bi kdaj napisali kaj iz njegovega rojstnega kraja. Danes mu to željo izpolnjujemo in seveda tudi vsem ostalim rojakom, ki so doma iz Idrije. Po ustnem izročilu so v temi kraju odkrili sledi živega srebra prvič prav na leto odkritja Amerike, to je leta 1493. Petnajst let kasneje pa so naleteli na glavno ži vos rebrno žilo. To je bilo 22. junija 1508. Tega odkritja se Idrijčani vsako leto spominjajo in ta dan praznujejo s posebnimi slovesnostmi. Zivosrebmi rudnik v Idriji je edini v Jugoslaviji in po velikosti šesti na svetu. Pestra, zanimiva je zgodovina tega rudnika, ki je v stoletjih menjal nešteto gospodarjev — od fevdalnih gospodov do avstrijskih vladarjev. Dvajset let so ga izkoriščali Italijani, toda to niso bila leta napredka, temveč nazadovanja. V vseh teh letih Italijani niso našli niti časa niti sredstev za izboljšanje rudniških nuprav ter socialnih razmer rudarjev. Le rudnik so temeljito izčrpali. Pred prijetno gostilno »Na razpotju« v Srednji Konomlji sem srečal prijaznega 79-letnega upokojenega rudarja Ivana Kogeja, ki je v prijetni idrijski govorici razgrnil pred menoj sedem zadnjih desetletij zgodovine Idrije. Govoril mi je o stavkah, o upornih, zavednih idrijskih rudarjih. Niso se uklonili fašistom, ob vsaki priložnosti so pokazali, kdo so in kaj hočejo. Ko se je začela druga vojna, so šli v partizane. Povsod, kjer koli so bili, so se borili odločno in vztrajno. Ko so fašisti najbolj potrebovali dragoceno kovino njihovega rudnika, so se odločili, da bodo minirali rudnik. To izredno drzno akcijo so izvršili v noči od 5. na 6. februar 1944 v globini 380 metrov. Uspelo je. Noo stanovanjski blok v Idriji, ki sta ga zgradila uprava rudnika in mestna občina. Po vojni je bilo n Idriji zgrajenih mnogo več stanovanj, kakor prej n dolgi 27-letni okupaciji pod Italijani (Fotografije S. Letinič) Nekaj dni kasneje so uničili električno centralo in vodovodno napeljavo. Okupatorji so besneli; požgali so več vasi, streljali so talce, a upornih Idrijčanov niso mogli ugnati. Zdaj rudar ni več trpin, samo stroj, ki bi se moral neprestano bati, da bo odpuščen. Rudnik upravlja delavski svet. Rudarji se zavedajo svojih pravic. Tudi za njihovo zdravje in varnost je vse drugače preskrbljeno kakor je bilo včasih. Da, v Idriji polje novo življenje. Skoraj na vsakem koraku to opaziš. Pozdravljajo te nove stavbe, visoke, moderne stanovanjske hiše. Povsod pa je sedanjost trdo povezana s preteklostjo. Rudniško gledališče je bilo v tem mestu ustanovljeno že leta 1769, to stavbo pa so 1. 1903 spremenili v gasilski dom. Idrija je imela prvo slovensko realko od 1. 1901 do 1923. ko so jo Italijani ukinili. Zdaj je v njeni stavbi rudarska industrijska šola. Čipkarsko šolo pa je dobila 1. 1876 in je dahi zanjo pobudo rudarjeva hčerka Ivanka Ferjančičeva, ki je modernizirala staro domačo čipkarsko obrt. Idrija in okolica ima zdaj okrog 5000 čipkaric. Te oddajajo svoje lepe izdelke podjetju »Čipka«, ki skrbi za prodajo. Cipkarstvo v Idriji je staro 200 let. Leta 1834 so idrijske čipkarice zaslužile za svoje izdelke 4000 goldinarjev, a 1. 1957 je bil njihov zaslužek 114 milijonov dinarjev. Umetnost izdelovanja čipk prehaja iz roda v roti. Začno že čisto mlada dekletca, ki se kmalu razvijejo v prave umetnice. Naročila z načrti dobivajo iz inozemstva. V Italiji, Franciji, Zahodni Nemčiji. Ameriki in drugod najdeš visoko cenjene in občudovane nežne izdelke idrijskih čipkaric. Pa še eno posebnost ima Idrija. Tudi ta je daleč znana. Najbrž ste že uganili, da so to idrijski žlikrofi, specialiteta idrijskih gospodinj, ki je skupaj z-babnico (mesno omako, pripravljeno največkrat iz koštrunovine in začinjeno z začimbami) nekakšna narodna jed v Idriji. In ta je zelo dobra, kar mora priznati vsak, ki jo je kdaj pokusil. S. L. Nekoč je bilo to pogorišče prijazna domačija > Pri Žličniku*, (lanen pa je nema priča grozodejstva okupatorja, ki je letu 1945 prebivalce te domačije v njej žive sežgal {Foto S. Lctinič) Del idrijskega rudnika Mlada idrijska čipkarica Domov je prišla umret Zora Uršičeoa se je rodila o daljnem Indianapolisu o ZDA o primorski družini. Oče in mali sta bila doma iz Kobarida. V otroških letih je izgubila bratca, nato pa še očeta, ki se je pri delu n linami smrtno ponesrečil. Tako si je tudi Zora na tujem služila kruli: n Argentini, nato o Rimu in nazadnje n Angliji. Povsod so jo imeli radi, ker je bila pridna in bistra. Govorila je 4 jezike. Vedno je hrepenela po domačih krajih, upala je, da se kmalu vrne in bo kakor je njena mati, uživala pokoj na domačih tleh. Res se je vrnila. Toda žal — brezupno bolna. Do zadnjega je upala, da ji bodo domači kraji vrnili zdravje, a bilo je prepozno. Kljub skrbni zdravniški negi se ji je življenje izteklo 5. februarja letos, ko je bila komaj dva meseca med nami. Podlegla je raku, stara komaj 43 let. f. Kurinčič ZAHVALA Spoštovani, dragi odborniki in člani društva »Slavček«! Vam in g. jugoslovanskemu konzulu se prav lepo zahvaljujem za pozornost in denarno darilo. Vse priznanje društvu »Slavček«, ki tako složno deluje in ne pozablja nas siromašnih. Vaša hvaležna zvesta članica vdova Marija Papež iz Falck Hargarten, Moselle, . Francija KULTURNI FESTIVAL »ZARJE« V BUENOS AIRESU Argentinsko-slovensko društvo »Zarja« (Amanecen) priredi 20. junija v dvorani »Časa Suiza« svoj prvi letošnji kulturni festival. Na sporedu bo moderna veseloigra francoskega pisatelja d'Hervillieza v kasteljanščini »Chalet con muebles se alquilla« (Dvorec s pohištvom se odda v najem). Igro bo prikazal mladinski dramatični odsek »Zarje«. Prav tako bo nastopil »Zarjin« pevski zbor. KLUB SLOVENSKIH UPOKOJENCEV Dne 8. februarja so slovenski upokojenci v Waukeganu-North Chicagu 111. ustanovili svojo posebno organizacijo Klub penzionistov. Predsednik klubovega odbora je Frank Nagode, tajnik in blagajnik pa Jože Klaužer. JUBILEJI DRUŠTEV Letos bo proslavljalo društvo »Moška enakopravnost« št. 119 SNPJ v Waukeganu, 111. 50-Ietnico obstoja. — Društvo št. 6 SNPJ »Bratstvo« v Syganu, Pa. (eno od društev ustanoviteljev SNPJ) je proslavljalo 24. maja že 55-letnieo ustanovitve. Od ustanoviteljev društva je živ še Julius Lesjak. — 25. aprila pa je proslavljalo svojo 50-letnico društvo št. 115 SNPJ v Priceu, Utah. Vsem dru-štvoin-jubilantom naše čestitke. NOVI ODBOR PROGRESIVNIH SLOVENK Na VII. konvenciji Progresivnih Slovenk Amerike, ki je bila 2. in 3. maja v Slovenskem porodnem domu na Waterloo Rd. v Clevelandu, so bile izvoljene: zu glavno predsednico Josie Zakrajšek, ki je bila prej dvajset let glavno tajnica te organizacije, prvo podpredsednico Manca Bashel, drugo podpredsednico Tončka Urban/., tretjo podpredsednico Anna Grill, glavno tajnico Josephine Tratnik, glavno blagajničarko Ivanka Shiffrer, predsednico prosvetnega odbora Viki Poljšak, urednico Mary Ivanusch, glavno zapisnikarico pa Theresa Kranjc. Članice relifnega odbora: Lenčka Mikus, Mary Ukmar, Marica Lokar in Mary Durn. Članice prosvetnega odbora: Mary Kobal in Josephine Henikman. Novemu odboru čestitamo k izvolitvi in želimo veliko uspehov! UREDNICA - UČITELJICA NA VIŠJI SOLI Hčerka urednika Glasa SDZ v Clevelandu Antona Šabca, Nadine Sabec, ki je tudi urednica angleškega dela Glasa (Our Voice), je nastopila službo na rollinvvoodski višji šoli (Collinwood 11igli School), kjer poučuje angleščino in dikcijo za radio. Študirala je na Miami univerzi v Oxfordu, O., kjer je prejela na- Pokojna soprogu našega naročnika rojaku Franka Hrelle iz Kast Helene, Montana. Bila je gorenjsko dekle, njeno zoesto srce se je ustaoilo pred osmimi leti. Rojak Hrella, ki te težke izgube kar ne more preboleti, pa je po rodu Belokranjec slov Bachelor of Science degree. Po tej maturi pa je nudaljevala svoje študije na Western Reserve univerzi ter dosegla naslov Master of Arts degree. PROGRESIVNE SLOVENKE POSLALE KLINIKI SPET NOV APARAT Relifni (pomožni) odbor organizacije Progresivnih Slovenk Amerike v Clevelandu je poslal 27. februarju oddelku ljubljanske kirurške klinike za plastično kirurgijo poseben aparat »electrodermutom« za snemanje in rezanje zdrave kože ob plastičnih operacijah. Aparat je stul 337.35 dolarja (približno 205.000 div iznih dinarjev). ZMAGA SLOVENKE Barbara Okleshen iz Chicaga je zmagala v razpisu hotela 11ilton za naslov lepotne kraljice hotelov srednjega zahoda. Zaposlena je kot tajnica v hotelu Palmer House. Za nagrado je dobila prosto potovanje v New York, na Florido in v Kalifornijo, kjer bo častni gost znane hotelske družbe Hilton. POZDRAV NOVEMU JUGOSLOVANSKEMU VELEPOSLANIKU Novi jugoslovanski veleposlanik v Washington:: Marko Nikezič je obiskal razna velika mesta v ZDA. Tako tudi Chicago, kjer je bil tudi v glavnem uradu Slovenske narodne podporne jednote in Prosvete. Jugoslovanski odbor mu je 19. aprila priredil v hotelu Sherman v Chicagu pozdravni banket. NOVI ODBOR PRVE SLOVENSKE ZADRUGE Prva slovenska zadruga v Buenos Airesu je imela 5. aprila svoj redni občni zbor. Na njem je bila obnovljena za dve leti polovica odbora, ki ga sestavljajo zdaj naslednji člani: predsednik Dominik Lisjak, podpredsednik Andrej Lisjak, tajnik Slavko Brišček, blagajnik Alojz Strle, odborniki Mirko Peljhan, Leopold Škrbec in Ciril Tušar. Preglednika računov pa sta Anton Podlogar in Franc Milharčič. KSKJ V LETU 1958 Po podatkih, navedenih na zadnji polletni seji Kranjsko slovenske katoliške jednote (KSKJ) s sedežem v Jolietu, je imela tu nujstarejša slovenska podporna jednota konec leta 1958 v oddelku odraslih 30.790 članov, v mladinskem oddelku pa 14.989 članov in članic, skupno 45.779 članov in članic. Novih članov so v letu 1958 pridobili 1400. umrlo jih je 371, črlnnih pa je bilo 992. Za umrlimi člani so izplačali v letu 1958 502.750 dolarjev posmrtnine. KSKJ je imela konec 1958 skupno 12 milijonov 295.810 dolarjev premoženja. SMRT SLOVENSKEGA PILOTA Dne 24. marca se je smrtno ponesrečil 26-letni poročnik Lawrence Turki (Turk), ker je bojno letalo Scorpion treščilo blizu otoku Presque v državi Maine na tla. Pokojnik je sin slovenskih staršev ter je bil rojen v Henninie, Pa. Nesreča je toliko bolj tragična, ker je pokojnik leta 1958 z odliko dovršil študije na univerzi države Pennsylvania ter se je nameraval letos v juniju, ko bi odslužil vojaški rok, vrniti na univerzo, da napravi še doktorat. USPEŠEN SLOVENSKI ŠPORTNIK Newyorški slovenski list »Glas naroda« poroča, da se je oglasil pri njih slovenski športnik Yul (Julko) Jošt. Igra »wolleyball«, odbojko in je v njej dosegel lepe uspehe. Ima že vrsto trofej in raznih pokalov za svoje zmage. Dalj časa je bival v Chicagu, kjer je bil član tamošnje plesne skupine radijskega kluba, ki večkrat nastopa tudi v radiu. O njegovih uspehih so pisali razni športni časopisi in za Jošta se zanimajo tudi ameriški Ukrajinci, ki imajo v odbojki prvaka Gabriela Budisina, s katerim je Jošt tudi že igral. OBČNI ZBOR SLOVENSKEGA PODPORNEGA DRUŠTVA V VILLI DEVOID Dne 12. aprila je imelo Slovensko podporno društvo v Villi Devoto svoj redni občni zbor. Najprej je poročal predsednik odbora za argeu-iinsko-jugoslovansko bolnišnico dr. Brešan o delovanju tega odbora. Odborniki So poduli poročila, nato pa je bilo precej govora o pripravah za proslavo 25-letnice društva, ki bo prihodnje leto in pa o gradbenih načrtih za novi dom društva, ki je zelo potreben celotni slovenski naselbini v tem delu Buenos Airesa. VELIKA PRIREDITEV V KORIST POLMESEČNIKA »LIPE« v Združena napredna slovenska društva v Buenos Airesu in okolici so priredila 25. aprila veliko kulturno prireditev v korist slovenskega naprednega polmesečnika LIPA. Sodelovali so člani društev Zarja, Ljudski oder, pevski zbor Zarje, pevski zbor Slovenskega podpornega društva iz Ville Devoto, folklorna plesna skupina argentinsko-jugoslovan-skega društva iz Dock Suda ter tam-buraški zbor »Jorgovnn« istega društva. Poleg tega so bili še govori, deklamacije, solistični nastopi z vi- olino in harmoniko itd. Prav tako sta sodelovala naš znani pianist Anton Solcr-Biljenski in znani baritonist Angel Hrovatin. Nameravali so prikazati tudi slovenski film »Vesna«, ki pa žal ni dospel pravočasno. FESTIVAL SLOVENSKEGA PODPORNEGA DRUŠTVA V VILLI DEVOTO Slovensko podporno društvo v Buenos Airesu (Villa Devoto) je imelo 23. maja za državni praznik Argentine in ob 24-letnici svoje ustanovitve izreden uinetniško-plesni festival. Na sporedu je bil govor predsednika Rudolfa Živca, zatem je pel mešani zbor pod vodstvom zborovodje Jakoba Krcblja, otroci članov društva so pod vodstvom Borisa Zlobca prikazali nekaj ljudskih plesov (razna kola), zatem so prikazali enodejansko opereto »Snubači« slovenskega skladatelja Vinka Vodopivca (pod vodstvom Mariana Kodelje in Borisa Zlobca), ob koncu pa je bil še družabni večer. Prireditev je zelo uspela. PRVI ODBOR DOMA JUGOSLOVANSKIH IZSELJENCEV V KAIRU Kakor smo že poročali, je bil februarja ponovno odprt Dom jugoslovanskih izseljencev v Kairu. Osmega marca je pripravljalni odbor sklical občni zbor. Ob tej priložnosti se je včlanilo v Dom 73 članov. Izvoljen je bil nov odbor, katerega sestavlja 11 članov, kakor zahtevajo tamkajšnji predpisi. Sprejeta so bila tudi pravila Doma. Za predsednika je bil izvoljen arhitekt Milan Freudenreich, za podpredsednika trgovec Dj. Cickovič, za tajnika profesor Said Musič, za blagajnika Lucijan Pušic. _ Našim rojakom v Egiptu bosta jugoslovanska domova v Kairu in Aleksandriji poleg razvedrila in družabnosti nudila tudi jezikovne tečaje. Ti bodo zlasti koristni za mlado generacijo, ki na tujem kar prehitro pozablja domačo govorico. V obeh domovih nameravajo prirediti tečaje za slovenščino, srbščino in inakedonščino. Vse tečaje bo vodil profesor Said Mušič, ki bi v ta namen prebil tri dni tedensko v Kairu, naslednje tri dni pa v Aleksandriji. USPEH MLADE SLOVENKE Dijakinja Dorothy Ann Krultz iz Greenwooda, Wis. je prejela ob posebnem razpisu prvo nagrado 1.500 dolarjev za svoj spis o gospodinjstvu in sorodnih predmetih. Nagrada je v obliki plačane šolnine. Dorothy obiskuje srednjo šolo in je zmagala v tekmovanju, ki se ga je udeležilo 10.000 dijakinj iz 379 srednjih šol v državi Wisconsin. Naš naročnik rojak Malt Klemen iz Euclida je tudi priden in spreten vrtnar, kar dokazuje ta slika SLOVENSKI FESTIVAL V CHICAGU Slovenski radijski klub, ki podpira edino slovensko radijsko uro za Chicago in okolico, je priredil 5. aprila v Chicagu Slovenski festival, na katerem so nastopili pevski zbor »France Prešeren«, slovenski radijski plesalci, mladinske skupine in prvič tudi naš najmlajši rod, ki sestavlja mladinski zbor Radijskega kluba. Med solisti so uspešno nastopili znani umetniki in umetnice. Posebnost je bil nastop 12 zalih deklet, ki so ob primerni glasbeni spremljavi predstavile gledalcem 12 mesecev leta. Po programu se je razvila prijetna domača zabava. Izvolili so tudi kralja in kraljico slovenskega valčka. Pomembna točka je bila tudi podelitev Slovenskega odlikovanja za letošnje leto. Prejel ga je rojak John Gotlieb, prejšnji urednik Novega sveta. 50 LET MESEČNIKA »ZARJA« Na seji glavnega odbora Slovenske ženske zveze v Chicagu so ugotovili, da ima organizacija, ki deluje tudi kot zavarovalna organizacija, 407.139 dolarjev premoženja (31. XII. 1958). Svoje člane zavaruje organizacija za posmrtnino. Premoženje imajo naloženo v raznih vrednostnih papirjih in naložbah. Slovenska ženska zveza je bila ustanovljena 19. decembra 1926 v Chicagu. Letos bo proslavila 30-letnico svojega glasila, mesečnika »Zarja» (The Dawn) s slavnostno izdajo na 48 straneh. SLOVENSKI KANDIDAT V Oglesbyju, 111. je kandidiral za občinskega pomožnega nadzornika bivši mestni policaj rojak A. J. Peterlin ml. SAJ TO JE KOŠČEK NASE DOMAČE ZEMLJE Moers, Deutschland Z velikim veseljem sem prejel Rodno grudo. Skušal bom temu našemu domačemu listu pridobiti še več naročnikov, saj to je košček noše domače zemlje. List nas tako lepo st-znanju z delom in napredkom v domovini in življenjem rojakov. Franc Kosmat' HVALA VSEM SKUPAJ ZA VAS TRUD Lorain, Ohio Hvala za Rodno grudo. Zdaj sem precej zaposlen, ker delam po pet dni v tednu o tovarni cevi. V prostem času se pa ukvarjam tudi z mizarstvom, kar sem izučen in mi tukaj o Ameriki pride zelo prav. Zdaj se sliši, da bodo v železarski industriji stavkali, kar bo trajalo gotovo nekaj mese- C€D. Stanley Mramor NAJLEPSI DAR. KI SEM CA PREJEL ZA GOD Lanus Este, Argentina Prav za god sem prejel koledar in to je najlepši dar, ki sem ga kdaj prejel za svoj god. V njem je ose najlepše in najboljše, kar ste nam mogli dati. Jože Senica POSEBNA ZAHVALA ZA OKUSNO IZDELANO NASLOVNO STRAN Seebach, Zürich, Švica Rodna gruda je res lepa in jo osi z veseljem beremo. Posebno zahvalo Vam moramo izreči za okusno izdelano naslovno stran, lepe barve in krasni narodni motiv. Naročam tudi koledar. Vsem srčne pozdrave. Hvaležna Julka Remikar PRGIŠČE DOMAČE ZEMLJE Aachen, -Deutschland Letos bo prišla moja žena na obisk o Jugoslavijo in bo ob tej priložnosti tudi Vas obiskala. Tam od Litije, kjer je bil doma moj oče, pa mi bo prinesla prgišče rodne zemlje. Ce umrem, mi jo bo vrgla v grob. da me tukaj na tujem ne bo tlačila samo tuja zemlja, ampak bo zraven tudi naša domača s krvjo prepojena zemlja. Če pa bo kdo od družine prej umrl, bo pa to prgišče domače zemljice zanj. Jaz sem že dve leti v postelji. Tukaj so tovarne in cinkarne. Slovencev je pa zelo malo. Anlon Taufer KO JE CVETELA STOLETNA ROZA NA IŽANSKEM GRADI. Detroit. Mich. Obnavljam naročnino za Rodno grudo, ki jo imam zelo rad. Všeč so mi slike in članki iz domovine. Vedno najprej pogledam, če je kaj novic iz mojega rojstnega kraja. Iga pri Ljubljani. Dobro še pomnim, ko je leta 1'žOO cvetela stoletna roža na Ižanskem gradu in smo jo šli z avtomobilom gledat iz Ljubljane in tudi iz drugih krajev je bilo dosti radovednih občudovalcev te rože. ki cvete samo vsakih sto let. Jo, 2riaMc VPIŠITE ME MED NOVE NAROČNIKE Toronto, Kanada Pred nekaj dnevi sem nepričakovano prejel z velikim veseljem Fa.š list Rodno grudo. V prostih večerih sem prebral njeno vsebino, ki mi zelo ugaja in zato Vas prosim, da me opišete med nove naročnike in mi po možnosti pošljete tudi zaostale številke kakor tudi koledar. Franc Sltgnar OMENITE V RADIJSKI ODDAJI TUDI VAS NASLOV Morne-s, Indre rt Lotre, Franclju Prisrčna hvala za revijo Rodno grudo. Zelo me je razveselila. V radijski oddaji za izseljence sem že velikokrat slišala o njej. pa nisem vedela, kje naj jo naročim. Prav bi bilo. če bi kdaj n radiu navedli tudi Vaš naslov. Siloa Sandri »RODNA GRUDA« V PRAVI LUCI KAZE OBRAZ NASE DOMOV IN E Mocrs, Nemčija Srečni smo. ko vidimo, da nas domovina ni pozabila. Vi nam to dokazujete z Vašo revijo >Rodna gruda:. Želim postati njen stalni naročnik, ker o njej vidim košček domače zemlje, pravi obraz slovenske domovine, take, kot v resnici je. Z novicami, ki jih objavljate in s fotografijami iz domačega kraja nas še tesneje povezujete z rodnim krajem in mi smo Vam hvaležni za ves trud in skrb. ki jo gojite za slovenski živelj o tujini. Franc Kosmač SLOVENCI SMO PONOSNI NA SVOJO DOMOVINO Velbert, Deutschland Vaša > Rodna gruda* je res lepa in zanimiva revija, saj opisuje kulturni napredek Slovencev doma in na tujem. Vsi Slovenci, četudi raztreseni po svetu, smo ponosni na svojo domovino. In še to: četrtkovi večeri slovenskih pesmi o ljubljanskem Radiu in sobotne izseljenske oddaje so za nas praznične ure. Tuni Grifar ALI BI POMAGALO, CE BI PRIŠEL V STARO .KONTRO.? ScottdaJe. Penna, ZDA Dragi prijatelji, dolgo se že pripravljam, da bi napisal kaj za >Rodno grudo*, ali kosmata tačka, povem Vam, da sem se na starost tako polenil, da je joj! Berem rad, berem, posebno Vaš list. a pisanje gre težko od rok. Razmišljam, če bi res kaj pomagalo, kar mi svetuje rojakinja iz Ljubljane, da naj pridem v staro >kontro*, ki me bo s skrivnostnimi zdravili ozdravila lenobe in bom spet tak. kot sem bil nekdaj. Pošiljam Vam naročnino za naprej, uredništvu pa izrekam vse priznanje pri urejevanju >Rodne grude* in koledarju. Andrrj Coller Z VESE!JEM PRIČAKUJEM VSAKO NOVO ŠTEVILKO Lincolni. Anglija Pošiljam naročnino za >Rodno grudo*, ki ste mi jo poslali. Naročam se tudi na koledar. Z velikim veseljem pričakujem vsako novo številko. ker vem. da se bom ob vsaki znova razveselila in razvedrila. Zinka Kink VEDNO KAJ NOVEGA Essen, Nemčija Pošiljam naročnino za »Rodno grudo*. Lepo se zahvaljujem. da je v njej vedno kaj novega. Takoj prvi dan vso prečitam in komaj čakam naslednje, da spet zvem. kaj je novega doma. ■ Johan Kutole LIST. KI STE MI GA POSLALI NA OGLED. MJ UGA JA ... Chevremon Ke.rkrade, Holandija >Rodna gruda*, ki ste mi jo poslali na ogled, mi zelo ugaja, ker je lepo ilustrirana. bogato opremljena in ker je njena vsebina pestra. 7.ato se naročam nanjo in prosim, da mi jo poši- 1>a,e■ Alanu Pnie PRVI PRISPEVEK ZA IZSELJENSKI DOM V LJUBLJANI Rojakinja L i a M o n 1 e n iz Detroita. ki zdaj živi v Ljubljani, jc poklonila '5000 din za gradnjo »Izseljenskega donta« v Ljubljani. Posnemajte jo! LEPO SE ZAHVALIM ZA »RODNO GRUDO, Viisteras. Švedska List mi zelo uguja in sem zadovoljen, da ste mi ga poslali. Želim postati stulni naročnik in pošiljam deset švedskih kron z željo, da mi Vi čimprej pošljete naslednjo. težko pričakovano številko. Rudi Raiborick m KAŠA M A T I Od vseh ljudi na svetu nas ima naša mati najrajši. Ko smo bili še majhni, nas je hranila in pestovala. Potem nas je učila hoditi in govoriti. Zdaj se z nami igra. Zvečer nas rada posluša, ko ji pripovedujemo, kako je bilo v šoli. Če smo veseli, se smeji z nami, če smo žalostni, nas tolaži. Med boleznijo sedi ob naši postelji in nas zdravi. Rada nas poboža, a če se nočemo učiti ali nočemo ubogati, postane žalostna. Slovensko Englisch Français Deutsch ljudi of the people des gens der Leuten na svetu in the world au monde in der Welt mati the mother la mère die Mutter najrajši loves the best aime le plus liebt am besten majhni small petits klein hranila fed nourrie hat genährt pestovala coddled bercé in den Schoss genommen učila taught appri gelernt hoditi to walk à marcher gehen govoriti to talk à parler sprechen igra she plays elle joue sie spielt mit zvečer in the evening le soir am Abend posluša she listens elle écoute sie hört zu pripooedu jemo we tell nous racontons mir erzählen o šoli at school à l'école in der Schule veseli merry joyeux fröhlich se smeji she laughs elle rie sie lacht žalostni sad tristes traurig tolaži she contorts elle soulage sie tröstet med boleznijo when me are sick quand nous sommes malades mährend der Krankheit zdravi nas she treats us elle nous traite sie kuriert uns rada poboža likes to fondle aime à caresser streichelt uns gerne učiti to learn apprendre lernen ubogati to obey obéir gehorchen Zelo verjetno je, ker je imel Obrekarja res rad. Glavo bi dal zamj. Ln bilo bi tako, če me bi Boris prišel. Zdaj pa je vedel, da mora rešiti otroka. Prenehal je streljati. In kiikor nti je Boris povedal, je še v istem hipu zastokal. Stre! je dobil v trebuh. Baje je to strašno; človeku na več rešitve. A vendar je hodil še vso noč. da sta proti zori prišla na sedlo pod Marnovščem. In tam sta res našla Fra Diavola. Travnikarjevega strica. Biilo je pretresljivo srečanje. Iz Borisovega pripovedovanja sem razumela, da je moralo biti nekako takole: Stric je videl, da Drejcu ni več rešitve. Seveda je to videl tudi Drejc, pa ga je prosil, naj ga odreši. O. nemara je Drejc celo rekel, da je zaslužil dolgo trpljenje in da bi v mukah umrl. Zelo verjetno je, ker se je svoje preteklosti kesal. Rekel pa je tudi. da se ga bo stric usmilil in da bo storil, kar je človeško in partizansko storiti dolžan. Tega se seveda nista pogovarjala pred otrokom. Boris je takole povedal: .Najprej sta dolgo molčala. Samo gledala sta se. In stric se je zelo potil. Kar kapljalo mu je s čela. Potem pa mi je vrgel titovko in mi rekel, naj naberem peska in naj posujem vse krvave lise, da se tako izbriše sled. Stekel sem okrog ovinka, toda kmalu sem zaslišal strel. Ustrašil sem se, pa sem (naglo pritekel nazaj k stricu An Drejcu. Drejc je bil mrtev, stric pa mi je rekel, da ni nič in da naj si nikar ne bojim in da je samo častno salvo oddal, ker je umrl vojak, se pravi, ker je umrl Drejc.“« Teta je umolknila in je dolgo molčala. Tiho je bilo vse in vsepovsod. Samo Idrijca je šumela. Ozrl sem se proti sedlu pod Marnovščem, kamor je pred dobro uro zašlo sonce. Nebo nad sedlom je bilo še svetlo. Teta si je otrla čelo, ki je bilo najbrž znojno. »No,« se je prav tiho oglasila, »in saj veš, tisto noč so tudi naše odgnali ...« »Mhm ...« sem zamrmral. Teta ni silila vame. Sedela je še nekaj časa in gledala po dolini. Potem pa je nenadoma planila kvišku. »Saj res, kravi moram položiti. In skuhati nama moram tudi kaj. Sveta Devica, čisto sem pozabila nate. Kakšna šavra sem! Lačen si; po petnajstih letih se vrneš domov, pa še večerje ne dobiš! Pojdiva v hišo!« Dvignil sem se. Šel sem z njo v hlev, ko je pokladala kravi, potem pa sem v kuhinji sedel na klop za ognjiščem. Klop je bila zelo visoka; spomnil sem se, kako sem nekdaj bingljal z bosimi nogami nad praznim drvalnikom, pa sem tudi zdaj spustil noge z roba ognjišča. Teta se mi je nasmehnila. Molče je prekladala piskre in me samo včasih ošinila s pogledom, ki ni bil samo prijeten, temveč že ljubezniv. Gibala se je naglo An zelo spretno. Ko je varčno ostrgala krompir, ga oprala in pristavila ¡»isker k ognju, si je obrisala roke ob predpasnik, si popravila ruto ter začela kar nenudoma govoriti: »Toda to še ni konec. Očka Orel je še uinogo pretrpel. V vasi so jih prignali skupaj, pri Potreba r ju. Dvajset so jih pobrali tisto moč. Tudi Podoreharjevega Naoa so prijeli, im ta mi je kasneje vse 'povedal. Vsem so .naložili težka bremena blaga, 'ki so ga bili 'naropali. Tudi našemu in Obrekarju. I111 gnali so jih v Tolmun. Obrekar je 'bil zelo slab. Dolgo je sicer zdržal, v Bači pa je obuipal. Naš (govorila je ves čas »naš«, da ne bi imenovala očeta) je tudi odvrgel breme in rekel, da kar je — je. Toda Obrekar ga je prijel za roko in mu rekel: .Nikar, France! Vidiš, tebi je še deset let do moje starosti. In zdrav si. Ce bi jaz v tvojih letih umrl, ne bi nič pametnega opravil. Ne bi živel pravzaprav. Talko pa sem. Treba je živeti. Saj dobro veš, kako so nama govorili na Oblakovem vrhu: brani svoje življenje do poslednjega diha; me izgubi glave, kadar si obupan, jezen ali užaljen; tudi ponos je treba uporabljati samo o pravem času ... kakor pogum. Samo dokler živiš — delaš.“ In ga je pregovoril, da je spet zadel svoje breme in ga nosil naprej. Obrekarja pa so vrgli na voz in potem ga ui 'nihče več videl, to se pravi, Podoreharjev ga je še videl, ko so ga mučili v Tolminu. Pa * tudi, če bi ga ne bil videl An če bi prav nič .ne povedal, jaz vem, kako je bilo. Vidiš, trikrat sem že brala Zapiske iz mrtvega doma, ipa se nii zdi, da sem bila sama v Sibiriji; tolikokrat sem prebrala Življenje, svetnikov, da že poznam tisti kolosej, kjer so leve An tigre spuščali na prve kristjane. Pri njegovih nogah je ležal Ric o mlaki krci In tako tudi vem, kako je bilo z Obrekarjem. Včasih sedim v izbi, gledani ga liin tsliikc mi kar migoitajo pred očmi. Tudi če 'bi mi povedali, da je biilo drugače, bd me mogla verjetji. Pa ni bilo ... Najprej so ga pretepli, kajpak. Drugi dam pa so ga vsega 'krvavega privlekli v pisarno. Tam so ga zasliševali nemški časrtinik, Bichi, debelonosi tolmač v domobramski uniformi, neki Gregorjev Vinko z Mod rej pa ga je tepel s pasom. Take zverine! Tudi zaradi oči •so ga 'tepli. Prav gotovo. .Poglej mef se je zadrl vamj ofuciT. Obrekar je spet pogledal, oficir je spet zamahnil s pasom ... Tako so ga mučili. Potem pa so ga odvlekli na dvorišče. Tam ga je skozi lino videl Podorehar-jev. Gbrekarju so rekli, naj gre prati zidu. Šel je prav 'počasi in mislil: ,Zdaj bo konec/ Toda 'ko je bil sredi dvorišča, so zakričali vanj. naj obstane. Obstal je. Rekli so mu, naj se okrene. Okrenil se je. yRic naj ga povoha!" je mrzlo ukazal oficir. Izpustili so ogromnega policijskega psa. Mrha se je 'zakadila v Obrekarja in ga podrla. Zgrabil pa ga pes mi. Takoj se je umaknil ter 'Skoraj preplašeno im začudeno zalajal. .Auf! Auf!" se je oficir drl na Obrekarja. Obrekar se je okušal dvigniti, toda ni imel več moči. Spravil se je na vse štiri in 'tako obstal. Nekaj časa so se mu krohotali, potem pa so mu dali dolg in debel kol. Počasi se je dvignil ob kolu in pogledal svoje stare noge, ki so odslužile. Ozrl se je in že je mislil zaklicati, naj ga pokončajo, pa so se njegove oči srečale z gorami, kii so krog im krog sklenjeno objemale kotlino, in se je nasmehnil. Takrat so spet nagnali .psa. Pes se je zakadil, toda ustavil se je sunkovito pred tem nizko sključenim starcem, ki se je oprijemal debelega kola •in svetlo gledal okoli sebe. .Ric! Ric! Ric!" je hreščalo iz oficirjevih ust. Toda Ric se je preplašeno oziral. Tedaj pa se je oglasil Bichi. .Udari psa! S kolom ga udari! Udari psa!" je kričal v Obrekarja ... Le kakšne 'zverine so to bile!... Tudi oficir se je drl .in cvilila je (tudi pokveka z debelim nosom, ki je .bila za 'tolmača. Kakor bi človek ušel iz njih! Obrekar je nekaj časa lovil sapo, potem pa je 'pogledal psa, se prestopil, da je ujel ravnotežje, in nato prav počasi dvignil kol. Pes je podvtil rep, zal tulil in zbežal. Tedaj je oficir naperil revolver. .Opravljeno je/ je spreletelo Obrekarja. Tesno se je oprijel kola din zamižal. Strel je počil, 'toda Obrekar ni čutil nobene bolečine. ,Saj so rekli, da človek nič ne čuti/ je pomislil. Čakal je, a zgrudil se ni. Zaslišal pa je poleg sobe hropenje. Odiprl je oči. Skoraj pri njegovih .nogah je ležal Ric v mlaki krvi. Obrekar se je spomnil na nesrečnega Smukača. Hotel se je nagniti k psu, toda oficir ¡e naglo skočil k njemu. J In , svinja!" jc sikalo iz .njega. .Mislil je, da sem streljal nanj. Ampak