Fran Zwitter: Narodnost in politika pri Slovencih Ta razprava je bila napisana februarja in marca 1944 v Znanstvenem institutu pri Predsedstvu SNOS-a za projek­ tirani Slovenski zbornik 1944. Objavljamo jo vsebinsko po­ polnoma nespremenjeno ne le kot dokument slovenskega znanstvenega dela med narodno-osvobodilno borbo, marveč tudi kot tehten prispevek k študiju slovenske -zgodovine v zadnjem «itoktju. Avtor je ob pisanju imel sicer ma razpo­ lago zelo skromne vire in literaturo in smatra rešitev nekaterih problemov kot provizorno, v poznejši podrob­ nejši in obsežnejši obdelavi hoče njihovi obravnavi dati dognane jeo obliko, a že ta provizorna oblika naše znanje toliko poglablja, da se smatra uredništvo obvezano k tisku te razprave že v tej formi. 1. Odnosa slovenskega človeka do narodnosti in politike v seda­ njosti in bližnji preteklosti ni mogoče raizumeti, če ne upoštevamo najglobjih tokov, ki so v istem razdobju v tem oziru usmerjali razvoj evropske civilizacije sploh. Res je, da je bila Slovenija v splošnem le provinca in da tudi pri naših mislecih le redko najdemo formulacije, ki so na višini sodobnega evropskega intelektualnega razvoja. A velike misli ne žive samo v najibolj dognani obliki v glavah maloštevilnih mislecev, ampak postanejo v bolj preprosti, popularni obliki življenjska vprašanja sodobnikov sploh. In talko moremo tudi našo zgodovino resnično razumeti samo, če se poglo­ bimo najprej v razvojne tendence sodobnega evropskega človeštva, ki so se izražale tudi pri nas, sicer v preprosti, a vendar življenjsko pristni in iskreni obliki.* Naziranje, da je narod enota politične volje, ki ima sama pravico odločati o svoji usodi in si ustvariti svojo državo, naiziranje o samoodločbi narodov, ki tvori teoretično osnovo tudi naši osvobo­ dilni borbi, je našlo na evropskem kontinentu svoj prvi svetovno * Glavna literatura: I. Prijatelj, Janko Kersnik, Njega delo in doba, I—III., Lj. 1910—14; isti, Duševni profili sùovenskih preporoditeljev, Ljub­ ljanski Zvon, 1921, posebej Ljubljana 1935; isti, Kulturna in -politična zgodovina Slovencev, 1848—1895, I—V, Ljubljana 1938—41; Drag. Lončar, Dr. Janez Bleiweie in njegova doba, Zbornik Matice Slovenske XI, 1909; isti, Politično življenje Slovencev, Ljubljana, 1921; Lj. Hauptmann, Slo­ venci, historija, Narodna enciklopedija IV, 1929; Sperane, Razvoj sloven- ' 5^e?*. narodnega vprašanja, Ljubljana 1939. Članek sloni deloma na študiji o istem predmetu, ki sem jo pripravljal pred vojno; dokazov za trditve, ki sem jih povzel iz nje, tu ne navajam. • 31 zgodovinski izraz v veliki francoski revoluciji. Tedaj se ni samo proglašalo načelo, da izhaja vsa oblast iz naroda, ampak so se tudi vršile posöbme proslave združitve Francozov v en »aim narod. Pojma narod in domovina (la nation, la patrie) postaneta nasprotje .pojmu kralj in pristaši revolucije se imenujejo s skupnim imemom »les patriotes«, patrioti. Naj nikogar pri tem ne -moti dejstvo, da se je francoski narod formiral v enoto v okviru že obstoječe državne enote in ne v mejah jezikovne enote, da mu pripadajo po prepri­ čanju Francozov tudi Alzačani in Bretonci, ne pa francosko govoreči Belgijci in Švicarji. Za zapadno Evropo je sploh značilno, da so se tudi po meščanskih revolucijah narodi navadno formirali v okviru že obstoječih držav in tudi tam, kjer to ne velja (Katalonci, Baski, Flaimei), se je to formiranje — z izjemo Ircev — pričelo primeroma kasno in pod vplivom zgledov iz srednje im vizhodne Evrope. Ne smemo vsega meriti e svojimi merili in misliti, da je jezik v vsakem primeru kriterij za razlikovanje med narodi. A kljub visem tem razlikam je resnica, da ima tudi proces formiranja narodov in narodnih držav v srednji in vzhodni Evropi, ki se ni zadovoljil z notranjimi izpremembami v okviru že obstoječih državnih tvorb, ampak je razrušil. in ustvaril toliko držav in izpremenil tako temeljito politični zemljevid, svoje izhodišče .v veliki francoski revoluciji. Ta razvoj seveda ni nikak osamil jen proces, ampak orga- ničen sestavni del celotne borbe in zmagoslavja meščanske družbe in države. Socialni razredi, ki ga predstavljajo, podpirajo ali pa mu nasprotujejo, so v glavnem isti, kakor se pojavljajo kot pristaši ali kot nasprotniki že v francoski, revoluciji. Seveda to soglasje ni povsod stoodstotno in posamezni narodi kažejo v tem ozira indivi­ dualne nianse, a zaradi tega ne smemo prezreti notranje zveze, ki jo dokazuje glavna linija celotnega razvoja. V zvezi s tem je tudi odgovor na vprašanje, v kakšnem odnosu je francoska revolucija s postankom nacionalizma'. Postanekmoder- nih narodov je seveda dolgotrajen proces in gotovo je, da so razlike med narodi, zave'st o teh razlikah in nacionalni spori obstajali že pred revolucijo. Netočno bi bilo trditi, da so vojne med državami pred revolucijo interesirale samo vladarje, saj je gotovo, da so bili na njih navadno interesiram vladajoči razredi sploh, ponekod tudi meščanstvo in v nekaterih izjemnih primerih celo vse ljndstvo. Individualnost nekaterih narodov, ki nimajo samostojnih držav, se izživlja v pokrajinskih avtonomijah, ki se- na njih -zainteresirani in jih ljubosumno branijo njihovi privilegirani razredi (n. pr. Ogr­ ska, Hrvatska). A celo narodna zavest, ki se ne opira na kako obstoječo politično tvorbo, ampak samo n. рт. nasamo skupnost ali podobnost jezika, kakor italijanska narodna zavest ali .vseslo­ venska ideja, eksistira že prej. Novost francoske revolucije in vsega orjaškega gibanja za meščansko družbo in državo, ki ima v njej svoj začetek, je samo v tem, da začno narodi zahtevati pravico samoodločbe, do odločanja o svoji politični usodi, kar se. pred revo-* lu ci jo pojavlja le izjemoma, in kot epizoda. S tem je pa pridobljeno 32 dragoceno izhodišče ne samo za razumevanje dobe pred revolucijo, ampak tudi po njej, važno posebej za Slovence. Revolucija namreč za njej sledeče stoletje evropske civilizacije ne predstavlja dejstva. • ki ga priznavajo vsi, ampak znamenje, po katerem so se duhovi ločili v pristaše in nasprotnike raznih nians. Zato pa je treba pri nacionalnem problemu upoštevati ne samo tendence njenih pristašev, ampak tudi nekatere glavne namere tistih, ki so ji bili. liaisprotni ali do nje vsaj več ali manj indiferentni. Pri mnogih narodih srednje in vzhodne Evrope, posebno pri tistih, ki nimajo svojih držav, obstoji že pred revolucijo močno gibanje, ki ga moremo označiti kot kulturni nacionalizem. Izraža se pri narodih, ki so v svojem razvoju zaostali, v studiranju narod­ nega jezika, sestavljanju gramatik in slovarjev, studiranju narodne zgodovine in narodopisja, nastajanju književnosti, posebno pesni­ štva, v -narodnem jeziku, pri narodih, ki so ta vprašanja' že rešili (Nemci, Italijani), pa se poudarja lastna kulturna individualnost sploh proti tedaj še zelo pomembni vlogi dveh internacionalnih jezikov, stare latinščine in nove francoščine. To gibanje je uteme­ ljeno v strukturi tedanje družbe, bilo bi pa napačno, če bi mu pripisovali prvenstveno političe'n značaj in videli v njem n. pr. posledico francoske revolucije. Mnogim tedanjim kulturnim delav­ cem, ki žive v dobi absolutizma, je bila politika sploh tuja, včasih naravnost antipatična. Danes se nam zdi zelo čudno, ali vendar je resnica, da je tedanja nemška inteligenca v času, ko je Nemčija gospodarsko zelo zaostajala za Francijo in Anglijo im kazala v politiki v primeri s tema dvema velesilama sliko malodržavne razcepljenosti, a v kulturi doživljala v dobi Kanta, Goetheja in Beethovna svoj najvišji vzpon, videla misijo svojega naroda v njegovem kulturnem poslanstvu, podobnem nekdanjim Atenam in Firenzi, poslanstvu v kraljestvu duha, ki se more uresničevati v malih državicah (Weimar!), ker >ga ne zaposlujejo preveč"politični in gospodarski problemi. Tak politično indiferenteu značaj ima kulturni nacionalizem deloma še v dobi po revoluciji, ali sčasoma se je bilo vendar treba odločiti. Pri naprednejših duhovih dobi ta kulturni nacionalizem političen značaj in se dopolni v zahtevo po narodni samoodločbi, v odkrito zahtevo po lastni državnosti ali vsaj po političnem, uve­ ljavljanju svojega narod». Dragi'predstavniki kulturnega naciona­ lizma pa vztrajajo pTi stališču, da ima njihovo delo le kulturni značaj, a to njihovo stališče navadno ni.več izraz apolitične usmer­ jenosti, ampak ima prav določen politični značaj in pomen. Medtem ko vodi pojmovanje naroda kot enote politične volje v politično borbo s silami reakcije, so imeli tišti, ki so iz prepričanja ali opor­ tunizma videli njegov smisel le v kulturnem delu, možnost, da dosežejo z njo kompromis, saj je bila reakcija tedaj še pripravljena tolerirati v nèki meri kulturna nacionalna gibanjai, če se ji niso zdela politično nevarna. In tako dobi prav razlikovanje med kul­ turnim in političnim nacionalizmom pri mnogih narodih važno vlogo 3 - 33 v. velikem ra'zkolu med reakcijo in napredkom, ki predstavlja tedaj centralni problem evropske civilizacije. Nasprotniki revolucije • so po dunajskem 'kongresu proti načelu suverenosti in samoodločbe narodov proglasili geslo legitimizma, ohranitve na dunajskem kongresu ustvarjenih, držav in njihovih državmih oblik, in legitimisti so večinoma trdili, da je državna oblast božjega izvora. Velik del teh državnih tvorb in meja je nastal sicer v novejšem času in v vojnah pred revolucijo je bila držav­ nikom tuja misel, da bi 'spoštovali legitimnost priavic drugih držav, če je razmerje političnih moči dopuščalo njihovo kršitev, a zdaj nastane zaradi strahu pred revolucijo celo nekaka solidarnost med reakcionairnimi državami, 'ki se izraža v Sveti aliansi. Moči legiti- mizma nikakor absolutno narodnost«, ki je značilna za XIX. stoletje in ki je izšla' po njegovem mnenju iz pan- teistične Hegllove filozofije. Če analiziramo ta pojem, vidimo zopet kakor pri Slomšku, da vsebuje elemente, ki predstavljajo zelo različne zgodovinske struje in imajo zelo različne po­ sledice. Na eni strani mu pomeni naziranje, ki vidi v narodu božanstvo, ki na primer ne priznava nad narodi stoječih mo­ ralnih načel in 'stremi za nacionalno cerkvijo; Mahnič take tendence integralnega nacionalizma seveda odklanja s stališča univerzalnosti katolicizma. Na drugi strani vidi pa predstavnika absolutne na­ rodnosti n. pr. v Mazzini ju in njen izraiz v vsakem poskusu, da se v imenu narodne volje brez ozira na veljavno prirodno in zgodo­ vinsko pravo zruši legitimna državna oblast. Mahnič ima tu posebej pred očmi zedinjenje Italije preko zrušenja legitimnih oblasti, ki ga po njegovem mnenju pred vero in krščanstvom ni mogoče za­ govarjati, ih njegova polemika proti katoliškemu liberalizmu je naperjena predvsem proti onim italijanskim katolikom, ki so hoteli najti kompromis med svojim verskim in nacionalnim prepričanjem. Najbolj *pa obsoja1 uničenje papeške države v imenu narodnega načela, kar imenuje »najhujši javni greh, ki ga je zagrešila Evro­ pa«; zahteva po obnovi papeške države je bila sploh na dnevnem redu razpravljanja v slovenskem klerikalizmu v Avstriji in prvi katoliški shod 1. 1892. jo je izrecno postavil. Kar -se tiče države je Mahnič popoln legitimist: oblast je od Boga, vladar je zastopnik božji in odgovoren le Bogu, podložniki nimajo pravice odrekati mu pokorščino; ta pravilni nauk je bil nekdaj najtrdnejša opora pre­ stolov, z njim je cerkev branila vsako postavno avtoriteto, a zdaj se širi po Syllabusu 1864 obsojeno zmotno mnenje, da je avtoriteta le vsota števil in materialnih sil in zato se pojavljajo revolucije. Mahniča ne muči nikaka misel na historično relativnost državnih oblik, na dosti recentni izvor absolutne monarhije, za njega je vse jasno, celo dejstvo, da že dolgo obstoji ustavna monaTniija, ga ne moti: »V ustavni državi se klanjamo le monarhu: kar on naredi, tega mi ne sodimo, sodil bo Bog. Vsi drugi (tu misli na poslance itd.) so odgovorni nam« (Več luči, str. 153). Revoluciji 1789 in 1848 sta mu zlo, a vse njihove posledice niso slabe, treba je izrabiti mož­ nost za politično udejstvovanje katoličanov, ki jo nudijo v teh revolu­ cijah nastale uredbe. — Kot nasprotnik načela o narodni suvere­ nosti je Mahnič seveda tudi nasprotnik načela narodne samodločbe in pristaš avstrijskega legitimizma, zato zahteva razpust društev, ki goje »absolutno narodnost«, n. pr. Sokola, ikot veleizdajalskiL — Po ^vseh teh omejitvah s, strani katoliškega univerzalizma ostane 42 narodom le še pravica, »da se narodno, t. j. na podlagi narodnega jezika, izomikajo in napredujejo«; to pravico in pravico ohraniti svoj značaj in »svojine« narodi imajo, ker je različnost narodov božja volja. Neopravičena pa je zahteva po popolni enakopravnosti narodov, in sicer zato, ker imajo narodi neenake sposobnosti; med temi sposobnostmi navaja Mahnič tudi, da so nekateri narodi po­ litično bolj nadarjeni in zato zavladajo drugim; nadalje pa morejo narodi tudi zaradi vojn, nenravstvenosti, prostovoljne predaje itd. priti pod tujo oblast in niso več politično enakopravni. Tu pride do izraza pesimistična in pasivna poteza, ki se pojavlja v krščan­ stvu v odnosu do mnogih optimističnih stremljenj moderne dobe: zaradi izvirnega greha je Bog preklel človeški rod, zato je raj na tem svetu nemogoč in Bog dopušča take »silne dogodke«, a človek razmerij neravnopravnosti, ki izhajajo iz njih, ne sme rušiti, ampak jih mora prenašati; neenakost je boljša za pokvarjeno človeštvo. Mahnič navaja v zvezi s tem značilno misel: »Absolutno, v vsakem oziru vse ljudi, oba spola, vse stanove in vse narode po- enakopraviti,hočejo prav tisti, ki namerjajo prevreči ves družabni red — socialisti.« (Več luči, sir. 181.) ' Slovenska klerikalna politika je istala na legitimističnem sta­ lišču prav do zadnjih mesecev obstoja Avstro-Ogrske. Konkretni programi v tem okviru se pa spreminjajo. Program Zedmjene Slo­ venije ne zveni več revolucionarno* in ga zato sprejme medstran­ karski vseslovenski shod 1S97 in cVrugi slovenski katoliški shod 1900. Najbolj značilno je pa, da se slovenski klerikalizem po padcu Badenija 1897 začne odvračati od programa deželnih avtonomij avstrijske federalistične stranke in prevzemati državnopravni pro­ gram hrvaške pravaške stranke najprej že na Trsatu 1898, nato pa kot eno glavnih točk svojega programa od časa aneksijske krize 1908 dalje. Ideja posebne velikohrvatsike enote v okviru habsbur- • ške monarhije je imela pri Hrvatih že dvestoletno tradicijo in je nastopala včasih tudi pod ilirskim imenom; zdaj jo sprejema slo­ venska klerikalna stranka, ki proglaša narodno edinstvo Slovencev in Hrvatov in se zavzema za trialistično reorganizacijo monarhije na osnovi hrvatskega državnega prava. Poudariti je treba, da je za program bistveno važen avstrijski okvir in da so njegovi avtorji videli v njem antitezo načrtu zedinjenja Jugoslovanov okrog Srbije in sploh izven Avstrije, ki je bil zanje delo pravoslavnih in fra- ma^zomskih intrig proti obstoju starodavne katoliške monarhije; to se je posebno pokazalo ob dr. Šušteršičevi denunciantski kampanji po sarajevskem atentatu 1914. Avstrijski okvir in sklicevanjema hrvatsko državno pravo, ne pa na načelo narodne samoodločbe, sta dajala temu programu nerevolucionaren značaj. Avstrijstvo trialistienega programa in sploh slovenske konservativne politike ee poskuša včasih opravičevati z argumentom, da je bilo to tak­ tično sredstvo, ker je Avstrija predstavljala manjše zlo v primeri z nevarnostmi od strani Italije in Nemčije v primeru propada Av­ strije; taki motivi — izra^' nezaupanja v napredne sile lastnega 45 naroda in zatekanja pred novimi nevarnostmi k silam preteklosti, ki so z gotovostjo obsojene na pogin — BO igrali neko vlogo, poleg njih pa je vendar bistveno važen tudi legitimizem. O izvedlji­ vosti trializma, posebej pa še misli o priključitvi Slovencev veliko- hrvatsiko-juigoslovanski enoti v Avstriji, je dal pravilen odgovor že pred prvo svetovno vojno »Preporod«, ko je sodil o programih te vrste, da je realno razmerje političnih sil v monarhiji tako, da na njihovo mirno, nerevolucionarno izvedbo ni misliti, če se pa po­ stavimo na stališče vojne in revolucije, ni jasno, čemu bi še ostali v okviru Avstrije. Kljub temu se je za trializem zavzemal ne le dr. Šušteršič, ki se je za njegovo izvedbo neutemeljeno zanašal na Franca Ferdinanda, ampa'k tudi dr. Krek, ki je javno nastopal zanj še 1. 1916 in 1917, medtem ko je še odprto vprašanje, če je privatno v poslednjih mesecih svojega življenja obupal nad Av­ strijo; ob podpisu majmiške deklaracije je velik deti poslancev vzel habsburški okvir iskreno, ne kot taktično sredstvo, in še v času deklaracijskega gibanja ga resno zastopata dr. Ušeničniik iin škof dr. Jeglič. Razvoj dogodkov in dinamika revolucionarnega raz­ položenja sta dala v poslednjem letu vojne deklaracijskemu gibanju protiavstrijski značaj, ki ni bü v prvotnih namenih njegovih pred­ stavnikov; a škof Jeglič je preživljal še v dnevih pred razpadom monarhije krizo vesti in nmiogi šušteršičijanci niso mogli pozabiti Avstrije niti po njenem propadu. Tako močna je bila v slovenskem klerikalnem taboru tradicija legitimizma. ПТ. »Vsa naša slovstvena zgodovina živo pripoveduje, kako se bo­ jujeta dve najmočnejši socialni sili za to, katera bo vodila tudi v kulturnem življetnju: cerkev in meščansko izobraženstvo« (A. Slod- njak, Pregled slovenskega slovstva, 1934, str. 311). Ista trditev velja tudi za politično življenje sploh in za narodnostno politiko posebej. Če je bila duhovščina sociološko konservativen element in je to predstavljalo odločujočo oviro, da tudi v nacionalnem, vprašanju ni mogla zastopati radikalnega programa, nujnega pri narodu, ki ga je obstoječi red tako zapostavljal, je pripadla ta naloga nujno meščanstvu. A tak razvoj ovirata dve mogočni konstanti naše zgo­ dovine: na eni strani gospodarski razvoj slovenskih pokrajin za­ ostaja za sosednjimi predeli in zato dopušča razvoj meščanstva le v skromnih dimenzijah, razen tega pa velja tudi za velik del me­ ščanstva isto kakor za višje socialne razrede na Slovenskem sploh: predstavljajo ga deloma tujci, deloma pa rojeni Slovenci, ki pod­ legajo nemškemu režimu, okolju in kulturni sugestiji ter mislijo, da se morajo zaradi svojega socialnega položaja ponemčiti. Kljub temu pa dokazujejo imena, ki sem jih že navedel, da je igralo me­ ščanstvo važno vlogo y slovenskem narodnem gibanjiu že v času, ko je imelo, to gibanje kulturen in ne še rpoli/tičen značaj, ne sicer po številu svojih preporoditeljev, pač pa po kvaliteti njihovega dela. 44 V letu revolucije je peščica 'Slovenskih dunajiskih in graških visokošolcev skupaj z maloštevilnimi liberalneje usmerjenimi «starejšimi slovenskimi preporoditelji, med njimi tudi. nekaterimi liberalno-katoliško usmerjenimi duhovniki, ustvarila programe Zedinjene Slovenije, zedinjenja Slovencev z ostalimi avstrijskimi Jugoslovani in enakopravnosti'slovenščine ter izdala geslo, da Slo­ venci oie spadajo v snujočo se nemško državo in ne volijo poslan­ cev za Frankfurt. Kot pozitivno dejstvo je treba omeniti tudi, da so nekateri tedaaiji poslanci na Dunaju tudi v vprašanju zemljiške •odveze in odnosa do dunajske oktobrske revolucije zavzemali bolj radikalno stališče kakor n. pr. Čehi, in dobro zastopali zahteve slo­ venskega narodnega programa. Vendar je tedanja slovenska liberalna politika naredila dvoje velikih napak. Predvsem ni znala povezati slovenskega narodnega gibanja s kmetskim gibanjem. Slovenski kmet je bil tedaj zelo radikalen, zahteval je odpravo vseh obveznosti brez odškodnine, odklanjal politično vodstvo duhovščine, a imel seveda smisel le za vprašanje zemljiške odveze, kar je prirodno, in so tozadevni očitki kasnejših zgodovinarjev neupravičeni. Nekateri slovenski poslanci so sicer sami zavzemali v tem vprašanju precej radikalno stališče, niso pa znali ustvariti med kmečkim ljudstvom gibanja, ki bi za­ htevalo radikalno rešitev agrarnega vprašanja in obenem približalo slovenskemu kmetu narodni program z opozarjanjem na dejstva, da je njegov socialni tlačitelj dbenem nj*egov nacionalni tlačitelj. Avstrijski reakciji je nato uspelo ločiti vprašanje zemljiške odveze od ostalih vprašanj, iga rešiti hitro, čeprav ne na radikalen način, in s tem doseči, da se je kmet desinteresiral na ostalih vprašanjih Tevolucije; to je pripomoglo k zmagi reakcije, a po obnovi ustav­ nega življenja je nekdanje kmetovo nezaupanje do duhovščine polagoma izginilo in dvajset let po revoluciji postaja kmet v mnogih avstrijskih pokrajinah, med njimi tudi na Slovenskem, glavna opora klerikalizma. Druga velika napaka je bila, da se je dalo slovensko nacionalno gibanje oodobno kakor gibanje mnogih drugih Slovanov izigrati reakciji kot sredstvo ^a borbo proti revolucionarjem drugih naro­ dov, za zmago reakcije, ki je končno pokopala tudi nacionalne zahteve slovanskih narodov samih. Tu je sicer res, da je še danes razširjeno mnenje, ki vidi v tedanji avstrijski revoluciji samo borbo med narodi, napačno. Popolne homogenosti ni niti pri Italijanih in Madžarih, kjer so posebne razmere olajševale skupen nastop. Pri avstrijskih Nemcih ne obstoje samo dunajski revolucionarji in demo­ krati v nekaterih drugih večjih krajih, ampak tudi mnogo manj radikalne struje in končno tudi faktorji,, ki so direktno podpirali reakcijo. Pri Slovanih so bili sociološki pogoji za razvoj revolu­ cionarnega gibanja seveda mnogo islaibši kot pri Nemcih, kljub temu pa ne .smemo prezreti, da je bila na praškem slovanskem kongresu 'močna struja — in to ne samo Poljakov in Rusov — za uničenje Avstrije, da je prišlo tedaj tudi. v Pragi do poskusa de- 45 mokratske revolucije in da obstoji tudi pri Srbih in Hrvatih v času revolucije in že več let pred njo struja, inspirirana od poljske emigracije, ki hoče usmeriti nacionalno gibanje k cilju Jugoslavije, ki jo je treba ustvariti izven Avstrije in proti njej. Liberalni Slo­ venci in večina liberalnih. Slovanov »ploh seveda ne mislijo na razpad Avstrije, aimpak na aijeno preosnovo iz lagitimistične mo­ narhije v federacijo narodov. Na drugi strani obstoje pa seveda pri Slovanih — a ne samo pri Slovanih — reakcionarji, ki jim je glavna stvar avstrijski legitimizem; slovanska gesla so jim bolj taktično sredstvo za dosego tega cilja. Njihove načrte olajšuje dejistvo, da nemška in madžarska buržoazija prevzema tradicijo fevdalnega reda v tem, da si zedinjenja Nemčije oziroma samostojne Madžar­ ske me predstavlja v etnografskih mejah, ampak prvo na celotnem teritoriju nekdanjega nemškega Reicha in kaismejišeiga nemškega Bunda s češkimi in slovenskimi deželami ter z dostopom k Sredo­ zemskemu morju pri Trstu vred, drugo pa v historičnem okviru celotnega teritorija dežel svetoštefanske krone. V tej situaciji sc­ imeli napredni Slovenci m sploh napredni Slovani pred seboj zelo težko nalogo, da si ustvarijo svojo eksekutivo in da se potem z dobro politiko poskušajo zavarovati tako proti reakciji kakor tud: proti načrtom nemške in madžarske imperialistične buržoaaije- Namesto tega so se omejevali na snovanje lepih teoretičnih načrtov, istočasno so pa pomagali ali vsaj ' dopustili, da je reakcija, ki se je posluževala za svoje cilje tudi slovanskih gesel, postajala vedno močnejša, dokler ni zmagala in pokopala tudi njihove načrte. V dobi Bachovega absolutizma, ki je poskušal pridobiti kmete s hitro izvedbo zemljiške odveze, duhovščino s konkordatom in laično inteligenco z uradniškimi službami, zlasti na Hrvatskem iHauptmann), je ostalo vendar še nekaj Slovencev, ki so ostali verni idealom svobode in narodnosti, posebno v krogih laične in­ teligence in dijaštva. Danes se čudimo sodobnosti himne »Naprej, zastava Slave«, ki je bila prvič peta 1860 in vemdar ne, razodeva nič legitimističnega duha, značilnega za tradicionalno slovensko- politiko. A Simon Jenko je napisal že 1855 v »Vajah« značilno pesem >Na zbiranje«: Za boga se žgafi daj i kladi, Raj v plačilo da ti cerkev mati, pozmo še kak doktor bo učil, kdaj, kako, zakaj si kri prelil: 4 Daj se v bojih klati za cesarja, Vsak dan da dvojačo ti denaija, In če boš za vekomaj zaspal, V slami te bo pokopati dal: Bij se za prostost, za domovino, Prišel ne 'boš v raj, ne v groba tmiao, Ne stal, ne ležal, ne sedel, — Malo nad zemljo boš dom imel. 46 Po obnovi ustavnega življenja si na Slovenskem v skladu s splošno avstrijsko situacijo in s posebno slovensko strukturo sto­ jita nasproti nemški liberalizem in konservativizeim staroslovencev. Neonski liberalizem prevzema vedno bolj centralistične in germa- «izatorične tradicije avstrijskega absolutizma in se opira na strukturo in značaj mest in meščanstva na Slovenskem. Mnogo so neanštvu koristili na Slovenskem tedaj kakor vedno tudi nacionalno indife­ rentni mescami, zlasti uradniki. Kozmopolit, ki vidi v jeziku le tehnično sredstvo in so mu nacionalna vprašanja na sebi indife­ rentna, navadno koristi stvari privilegiranih narodov in tako je delal že iz komodmosti tudi meščan in posebej birokrat, ki se je nemščine naučil že v šoli, slovenskega književnega* in uradnega jezika bi se moral pa naučiti kot samouk ali ga celo šele ustvar­ jati. Razen tega pa nastopa stranka »kapitala in inteligence« z geslom liberalizma, ki je nad narodnostjo, gospodarskega in kul­ turnega napredka, ki je pa dostopen zaostalemu slovenskemu ljudstvu le preko nemštva. Proti nemškemu liberalizmu se bori slovensko politično gibanje, ki ima že popolnoma konservativno vodstvo in značaj. Doseglo je svoj največji politični uspeh, ko je zajelo večino Slovencev, tako da je mogel pò deželnozborskih vo­ litvah 1867 dr. Zamik zapisati: »Zdaj šele moremo prosto dihati, zdaj šele smemo reči, da je slovenski narod v resnicina svetu, da živi, da se zrelo politiško giblje in da nismo samo narodopisen pojem« (Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina, III, str. 112). A ta tabor razodeva ne samo veliko kulturno in politično ožino in zaostalost, ampak se more gibati že po svoji naravi tudi v svojih nacionalnih ciljih le v zelo skromnih mejah. Kljub temu je del slovenske liberalne inteligence sodeloval v tem gibanju, ker mu je trenutno narodnost najvažnejša, važnejša kakor svoboda, in se zadovoljil s tem, da se je včasih oglasil v listih z idejo Zedinjene Slovenije ali drugimi bolj naprednimi kulturnimi in političnimi pogledi. Drugi pa so obupali nad slovensko reakcionarnostjo in ртезИ v nemški tabor. Že v letu revolucije je to storil dr. Ftister, najbolj revolucionarni duh med tedanjimi Slovenci. Trinajst let kasneje mu je sledil Dežman, in sicer ne iz sebičnih razlogov, ampak zato, ker ga je odbila politična in kulturna reakcionarnost ter za znanstveno-kritične in estetske kriterije nedostopno rodo­ ljubno frazerstvo tedanjih slovenskih odločujočih krogov. Njegovo politično delo v nemškem taboru je doživelo neuspeh kljub njego­ vim velikim sposobnostim in marljivosti; slovenski liberalizem, ki je nastopil le nekaj let po njegovem odpadu, je dokazal, da se morejo tudi liberalne ideje med Slovenci v splošnem uveljaviti leT če se postavi liberalizem na slovensko osnovo; kljub temu pa »Dež- manov problem« ni osamljen primer, ampak ima velik pomen po­ sebno za severne slovenske pokrajine, kjer mam. je mnogo škodoval, pri čemer nosi mnogo krivde tudi nedoslednost in neodločnost slo­ venskega liberalizma. 47 Slovenski liberalizem je končno vendar tvegal samostojen nastop v času zborovanj slovenskih visokošolcev 1868 in 1869, ustanovitve »Slovenskega Naroda« 1868 in političnega razkola' v slovenskem taboru, ki je pri vedel do tega, da sta 1873 pri državno- zborđkih volitvah obe stranki nastopali ločeno in da je mladoslo- venska stranka nato še nekaj let vodila samostojno politiko. Kot glavne značilnosti mladoslovenskega gibanja se označujejo navadno svobodomiselstvo v kulturnem oziru, ki ga gibanje izpoveduje kljub temu, da mu pripadajo tudi nekateri liberalno-katoliški duhovniki, kateri bi hoteli doseči soglasje med cerkvijo in tendencami moder­ nega sveta in nočejo, da bi se politične stranke formirale na verski podlagi in da bi se cerkev za uveljavljanje svojega nauka poslu­ ževala državnega političnega pritiska, nadalje boj za uveljavljanje estetske kvalitete v literaturi, ki ga vodita Levstik in Stritar s svojo borbo za Prešerna proti Koseškemu in ki pomeni obenem borbo za odpravo cerkvene kontrole nad literaturo, in končno v politiki boj za načelno politiko proti klavrnemu in nepoštenemu oportunizmu, ki so ga pokazali slovenski poslanci v debatah o dua­ lizmu leta 1867. Vse to je res, a mladoslovemsko gibanje ima še druge značilnosti. Mladoslovenci so.proti naslanjanju na historične programe zopet oživili program Zedinjene Slovenije in začeli s taborskim gibanjem, medtem ko so bili staroslovenci, zlasti Costa, vsemu temu najprej nasprotni, se nato za nekaj časa pridružili, a se kmalu zopet vrnili v naročje avstrijske pravne stranke, kar so mladoslovenci s stališča programa Zedinjene Slovenije ostro kritizirali. Staroslovenci morejo biti v vprašanjih jezika in knji­ ževnosti pristaši slovenskega, jugoslovanskega ali vseslovenskega književnega jezika, a značilno zanje je, da je to pri njih le kul­ turno vprašanje, politično pa hočejo biti Avstrijci. Bleiweis se je leta 1861., ko »o mu Nemci očitali panislavizem, izjavil iza literaTni panslavizam, medtem ko spada politični panslavizem pod »kri­ minal« (Prijatelj, prav tam, III, stran 49). Mladoslovenci izrecno obsojajo naziranje, ki vidi v narodnosti le kulturno in ne političnega vprašanja. Prav tako obsojajo legitimizem in v času, ko se je ves klerikalni svet zgražal zaradi italijanske okupacije Rima in uničenja papeške države, piše dr. Zaraiik s simpatijo o Mazziniju in o zedinjenju Italije. »Slovenski Narod« pa kaže v času Jurčičevega uredništva simpatije za republikanstvo. Zdelo se je, da so te ideje že zelo aktualne zaradi tedanjega med­ narodnega položaja. Po izgubljeni vojni 1866 ista Franc Jožef in Beust pripravljala revanžo proti Prusiji in prav zaradi tega tako hitela z uvedbo dualizma, da bi prej zadovoljila Madžare. Od te vojne so mnogi pričakovali propad Avstro-Ogrske. Med njimi je tudi »Ujedinjena Omladina Srpska«, ki si ta propad želi, saj so prišla vojvodinski Srbi, ki so 1848/49 krvaveli za Avstrijo, pravkar pod madžarsko oblast, in ga hoče izrabiti za to, da v borbi z Ma­ džari zedini s Srbijo srbske in hrvatske dežele monarhije, ne pa slovenskih, ker misli, da bi jih Bismarck po zmagi mad Avstrijo s 48 Tristota vred priključil Veliki Nemčiji, in noče priti zaradi njih v spor z Nemci; 'Slovenci — in Čehi — naj si trenutno pomagajo, kakor pač znajo, v bodočnosti jih more rešiti le vseslovanstvo, t. j. velika vojna med Nemčijo in Rusijo, medtem ko je Srbija sama za to preslaba. Na tej podlagi ni moglo priti do soglasja med sicer tako sorodnima mladinskima gibanjima Srbov in Slovencev; le na­ videzen sporazum predstavlja ljubljanski jugoslovanski program 18704ki proglaša načelo edinstva in vzajemnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov habsburške monarhije na književnem, gospodarskem in političnem polju. Vendar so srbski udeleženci ljubljanskega se­ stanka spoznali, da je med Slovenci mnogo manj avstrijskega legi- timizma, kakor so prej pričakovali. Tedanji mladoslovenci se v strahu pred sosedi niso zatekali pod varstvo Avstrije; medtem ko se na Goriškem, kjer je vodil slovenske liberalce dr. Lavrič. po­ javlja ideja zedinjenja Slovencev okoli Srbije, prevladuje drugod upanje na rešitev od strani Rusije, kamor j,e odšel med drugimi Slovenci dr. Celestin, a se vrnil razočaran zaradi reakcionarmosti carizima. Ločitev nazorov je krog zavednih pripadnikov slovenstva razširila. »Slovenski Narod« od 31. avgusta 1873 je pisal: »Pridobili smo že v kratkem času mnogo življev, ki so že bili odpadli, ker so mislili, da naša narodnost in nazadnjaštvo — je identično.« (Pri­ jatelj, J. Kersnik, II, str. 33.) Najbolj važno pa je, da se je pri narodu, ki je bil tako zapostavljen, začel formirati tabor, ki ni bil zakoreninjen v konservativnem svetu, »vsaj ubogi Slovenec nima •česa obdržavati«, kakor je pisal Božidar Raič v »Slovenskem Na­ rodu« že 1871 (prav tam, I, str. 186). A pot slovenskega liberalizma je bila drugačna. Vzroki so raz­ lični. Meščanski liberalizem, posebno v srednji Evropi, od desetletja do desetletja vedno bolj izgublja svoj revolucionarni značaj' in postaja konservativen element. Slovenski liberalizem se je v svojem političnem, društvenem in kulturnem delu omejeval na meščanstvo, medtem ko na maso kmetskega prebivalstva, na delavce in deloma celo na malomeščanstvo v začetku ni mislil, kasneje ga je pa kle­ rikalna stranlka, ki je po dr. Kreku sistematično izrabila možnosti, katere je nudil tedanjim strankam prevrat v kreditnem sistemu in ustvarila mrežo gospodarskih in paralelno tudi kulturnih organi­ zacij, prehitela. Zato se liberalizem odtujuje od vsakega demokra­ tičnega čuvstvovanja in končno celo nasprotuje uvedbi splošne in enake volilne pravice. A tudi evropski politični raizvoj je bil dru­ gačen, kakor so si mladoslovenci ob svojem nastopu predstavljali. Avstrija še ni propadla, ampak si je za nekaj desetletij podaljšala svoje življenje in namesto prejšnjih ostrih kriz stopi doba počas­ nega zorenja krize socialno-gospodarskega in političnega sistema, ki napravi na površnega sodobnika in opazovalca vtis stabilizacije. V poštev pride končno še banalna »sacra mandati fames«, kakor jo imenuje Prijatelj, pohlep liberalnih politikov po mandatih, ki so pa bili odvisni od pristanka konservativcev, kateri v začetku še niso imeli dovolj lastnih sposobnih politikov. In tako je prišlo do л ^ 49 prvega popuščanja že 1870 zaradi mandata dr. Zamika, kar je po­ vzročilo konflikt med mladoslovenci in Levstikom ter Levstikov umik1 iz politike, nato pa pride po nekaj letih borbe do politike »sloge«, ki traja celili 15 let vse dotlej, dokler ni Mahnič s svojo nepopustljivostjo prisilil liberalcev, da so nastopili samostojno, medtem ko je prišlo na Štajerskem do razkola šele leta 1906., na Koroškem pa do prave organizacije slovenske liberalne stranke sploh ni prišlo. Znano je, da je bil položaj obeh taborov na Sloven­ skem v kulturnem oziru v dobi slogaštva — z izjemo Primorske — zelo neenak: konservativci so zase vztrajali ma svojem programu, liberalcem pa so dopuščali le privatno in kvečjemu še literarno iz­ povedovanje lastnega nazora, in še to samo do Maihniča, medtem ko so liberalci tem zahtevam zelo popuščali in je trajalo dolgo časa, preden so našli pogum, da so javno izpovedali to, kar so v resnici bili. A ista trditev velja za njihovo narodnostno politiko. Slovenski liberalni poslanci so.člani Hohenwartovega kluba avstrijskih kon­ servativcev, njihova najmočnejša osebnost Fran Šulklje je klasičen politik oportunizma, ki podpira Taaffejevo vlado za ceno drobtin- čarskih pridobitev, in tudi opozicija proti tej politiki (»Slovan«, »Slovanski svet«) se izčrpava v zahtevah po slovanskem bogoslužju in v meglenem panslavizmu. V času po »ločitvi duhov« slovenski liberalci v podrobnem delu izgrajujejo sokolsko organizacijo in Ciril-Metodovo družbo, a sicer njihova narodnostna politika ne kaže bistveno drugačnega značaja od politike njihovih klerikalnih na­ sprotnikov in to v času, ko pri drugih avstrijskih narodih že eksi- stirajo meščanske stranke, ki izpodkopujejo avstrijski legitimizem in vodijo tudi temu primerno zunanjo politiko. Prijatelj obžaluje, da se je slovenski liberalizem predal oportu­ nizmu in ni ostal zvest svoji zgodovinski misiji: načelni politiki brez kompromisov in organizaciji slovenskega meščanstva, čeprav bi mu taka politika ne prinesla mandatov. Politični razkol bi — po Prijatelju — ne škodoval; Slovenci pač niso poznali političnega gesla bolj zrelih narodov: getrennt marschieren, vereint schlagen. Posledice politike sloge v narodnem oziru so se poznale po mestih in trgih. V zvezi s tem se obžaluje, da je tako zgodaj zapustil slo­ vensko politično areno Fran Levstik, ki bi mogel postati, če že ne politični voditelj, pa vsaj politični ideolog in kritik na podlagi pro­ grama načelne liberalne politike. — Gotovo je, da bi liberalna stranka, ki bi ostala zvesta svojemu kulturnemu in narodnemu programu, mogla preprečiti identificiranje slovenstva in konserva- tivizma in vsaj deloma tudi narodni odpad nekonservativnih ele­ mentov, ki ostane še dolgo časa, deloma do naših dni, značilen za naše severne pokrajine, njihova mesta in trge, letoviške kraje in ponneščanjene kroge na podeželju. Razumljivo je, da je slovenski učitelj na Koroškem, ki mu je nemški liberalizem uredil gmotni položaj, da se ni moral več preživljati kot cerkovnik in godec, dvig­ nil stopnjo' njegove izobrazbe in ga osvobodil od cerkvenega nad­ zorstva, in ki ima politično izbirati samo med nemškim liberalnim '50 in slovenskim klerikalnim taborom, postal glavni eksponent germa­ nizacije. — Zastal pa je ne samo razvoj slovenskega narodnega giba­ nja v širino, ampak tudi v globino. V času, ko se med avstrijskimi Nemci že širi velenemško gibanje in ko je primorski italijanski liberalizem v srcu vseskozi iredentističen, ko zorijo tudi med Hrvati radikalnejše koncepcije v gibanjih, prekaljenih v dolgotrajni opo­ ziciji, vztraja slovenski liberalizem na avstrijskem stališču, nima izdelanega narodnega programa 'in kljub ražinim vseslovanskim kongresom ne vodi nikake smotrne zunanje politike. To se je poka­ zalo v letih pred vojno, ko je tako stara liberalna struja kakor tudi marodno-radikalna mladinska struja orientirana avstrijsko, a brez jasnega programa. Položaj je rešilo gibanje »Preporodašev«, ki se je postavilo odkrito na stališče jugoslovanskega revolucionarnega programa, a to (gibanje so predstavljali do izbruha vojne razen dijalkov le maloštevilni starejêi izobraženci. V času vojne s© je liberalna stranka nato sicer lažje preorientirala kakor klerikalna stranka, a vsega zamujenega ni bilo več mogoče nadoknaditi in Slovenci smo bili v odločilnem času premalo pripravljeni. Ozko politično obzorje slovenskega liberalizma je seveda v zvezi z eko­ nomsko šibkostjo slovenskega meščanstva. IV. Adjutant Franca Jožefa pi. Bâbarczy je pisal 1850. v knjigi »Be­ kenntnisse eines Soldaten«, da so nauki o enakopravnosti narodov in stanov sadovi komunizma (Prijatelj, Staroslovenci I, str. 22). Videli smo, da je imel podobno mnenje tudi Mahnič. Misel, da je mogoče narodno vprašanje posebno pri tako zapostavljenem narodu kakor je bil slovenski rešiti popolnoma samo v zvezi z radikalno 'družbeno revolucijo, je tako enostavna, da bi mogli pričakovati, da je nastala zelo zgodaj. In vendar slovenska socialna demokracija in »ploh avstrijska socialna demokracija v stari monarhiji kljub svo­ jemu teoretičnemu obsojanju vsakega narodnega zatiranja ni bila tega mnenja. Oficielni teoretik »avstromarkisizma« za narodna vpra­ šanja je bil Rudolf Springer (psevdonim za dr. Karla Rennerja) in njeno stališče je bilo izraženo v brnskem programu od 1898. Narodno vprašanje se hoče rešiti preko kulturne avtonomije narodov: kul­ turne zadeve naj se ločijo od drugih- držarvnih poslov in o njih naj odločajo avtonomne korporacije za vsak narod, posebej. Za ta pro­ gram, ki zahteva manj od programov teritorialne avtonomije posa­ meznih narodov bodisi po deželah, formiranih po narodnem načelu, ali pa vsaj po okrožjih v okviru posameznih dežel, in zahteva, se­ stavo narodnih katastrov, je značilno dvoje: narodno vprašanje se smatra za samo jezikovno in (kulturno vprašanje, politična in eko­ nomska stran uveljavljanja naroda in možnosti zamiranja nàroda.po narodu se ignorira. Obenem pa hoče rešiti ta program narodno vprašanje na legalen način in v meščanski družbi, brez revolucije in brez povezanosti tega vprašanja s socialnim vprašanjem, saj ima 4* 51 po tej teoriji priti zmaga socializma šele kasneje. — Zdi se mi pa, da bi bilo treba seči še globlje in raziskavati, ali ne živi v tedanjem avstrijskem in slovenskem socializmu — kakor prej v liberalizmu — stara kozmopolitska miselnost, tako različna od internacionalizma, gradeoega mednarodno vzajemnost na polnem priznanju individu* alnosti vseh narodov. Ta »socialistični« kozmopolitizem smatra na­ rodna vprašanja za malo pomembna; smatra jih za zadevo meščan­ stva in treba jih je čimprej rešiti, da ne bodo odvračala pozornosti od socialnega vprašanja in da bo s tem ustvarjena prosta pot borbi za socialistično družbo; poudarja se prednost gospodarskih vprašanj pred nacionalnimi v lem smislu, da se proti sredobežnim tendencam posameznih narodov zagovarja Avstrija kot enotno gospodarsko področje, saj je Renner izrazit pristaš ohranitve Avstrije. Morda iivi v tem »socializmu«, ki ni nikdar nalšel poti do kmeta, tudi nekaj iiaziranja, ki vidi v jezikih narodov, ki so v svojem razvoju zaostali in imajo pretežno agraren značaj, medtem ko je meščanstvo in delavstvo deloma tujega izvora-, deloma pa živi vsaj v takem okolju, da razume tuj jezik, oviro napredku; na vsak način je pa res, da se socialistična agitacija sicer poslužuje slovenskega jezika tam, kjer nastopa v popolnoma slovenskem okolju, da pa ne čuti dolžnosti, »da ga sistematično goji tudi tam, kjer preti rojenim Slovencem nevarnost potujčenja, in da tako bagateliziranje narodnega vpra­ šanja kljub poudarjanju.internacionalizma ohranjuje privilegirane pozicije in možnosti germanizacije, ki si jih je nemščina pridobila zaradi stoletnega nemškega gospodstva. Ni dvoma, da stoji narod­ nostna politika avstromarksizma pod vplivom nemškega nacional­ nega imperializma, predstavlja njegovo rafinirano obliko in se mu ne upira, ampak mu nehote služi (Sperane, Razvoj slovenskega na- .lodnega vprašanja, str. 26, 186—87). Treba bi pa bilo izčrpno pojas­ niti, koliko se je od teh pogledov razlikovala slovenska socialna •demokracija, ki je bila od 1896 organizirana kot posebna stranka pod imenom Jugoslovanska socialna demokratska stranka, kakšno je bilo načelno stališče in praksa njenega vodstva in članov in .kakšen njen organizatoričen odnos do nemške in italijanske stranke na narodno spornem teritoriju. Gotovo je bil vpliv avstromarksizma zelo velik, na drugi strani je pa res, da je bil že pri slovenskih intelektualcih, ki so postali socialisti v zadnjih letih preteklega sto­ letja, eden od glavnih motivov pristopa prepričanje, da more le socializem rešiti slovensko narodno vprašanje. — Razen tega ne ememo pozabiti, da je socialna demokracija zajela v svojo organi­ zacijo v glavnem le delavstvo in da je bila ideološko in taktično zelo neprožna, da je torej »zrveza strokovnih organizacij v idejnih načelih nekakšna verska sekta«, kakor je rekel Ivan Cankar že 1918. Zato moremo ob vsem priznanju za pionirsko delo, ki ga je izvršila, razumeti, da ni mogla zbrati okoli sebe mogočnega narodnega gi­ banja. To se je pokaizalo pred in med novo evropsko krizo. Oficierno stališče socialne demokracije se le malo oddalji od brnskega рто- 52 /ч grama; v tivolski resoluciji 1909, ki se njen pomen navadno pojmuje napačno, se v bistvu dodaja le program kulturnega edinstva Jugo­ slovanov, pozneje v času vojne se hoče izpopolniti program kulturne avtonomije še s teritorialno avtonomijo. Kakor Renner sta zavero­ vana v gospodarsko enotnost in veliki gospodarski prostor Avstrije •tudi dr. Turna in polsocialiet dr. Knaflič, ki s posebnega slovenskega stališča dodajala še pomen Trsta in njegovega velikega zaledja za Slovence. Res je, da dr. Turni lebdi pred očmi demokratična Av- etrija, ibistveno različna od obstoječe, a pri tem se ne zaveda jasno, da je treba najprej priznati posameznim narodom njihovo indivi­ dualnost v vseh ozirih in ne samo v kulturnem, razen tega pa kaže zgodovina vseh poskusov, da se ustvari Avstrija kot federacija svo­ bodnih narodov in ne kot legitimistična državna tvorba, prav od revolucije 1848 dalje, da obstoji med tem načrtom in med obstoječo državno tvorbo in njenimi predstavniki globok prepad, in da bf bilo morda mogoče ustvariti tako federacijo le, če se prej z revolu­ cijo odstrani ves obstoječi red. Razen tega dr. Tuma podcenjuje silo velenemškega gibanja. — Jasno je, da pod takimi pogoji socialna demokracija ni mogla voditi nacionalnega gibanja, ampak je stala bolj ob strani. Pri majniški deklaraciji je kritizirala habsburški okvir in sklicevanje na hrvatsko državno pravo, namesto da bi sodelovala pri deklaracijskem gibanju in mu poskušala dati druga­ čen značaj. Kljub temu je pa res, da so najbolj zrele formulacije prišle prav iz njenih vrst. Že 1910 se je v Beogradu na kongresu balkanskih socialnodemokratskih strank, ki se ga je udeležil tudi dr. Tuma, sklepalo o balkanski federativni republiki. Ivan Cankar ie 1913 v svojem predavanju »Slovenci in Jugoslovani« na klasičen način postavil zahtevo po južnoslovanski federativni republiki in 1918 v predavanju »Očiščenje in pomlajenje« obsodil narodnostno politiko oficielne stranke. Etbin Kristan je vodil »Slovensko repu­ blikansko združenje« v Chicagu, ki je 1917 zahtevalo ustanovitev južnoslovanske federativne republike. Tudi v krogu okoli »Demokra­ cije« (1918-19) so imeli o narodnem vprašanju bolj pravilne pojme kakor oficielna stranka, ko so zahtevali, da se stranka pridruži deklaracijskemu gibanju, obenem pa postavili zahtevo po federativni organizaciji Jugoslavije. O slovenskem narodnem značaju se večkrat postavljajo splošne trditve, kakor n. pr. da so Slovenci klerikalen narod, da so bili vedno zvesti Avstrijci" da so hlapčevski narod itd. Že iz teh izvajanj bi bilo mogoče zaključiti, da so take trditve historično zelo relativne. Ne verjamem, da bi bil slovenski 'klerikalizem utemeljen v izredni religioznosti Slovencev. Ne zdi se mi verjetno, da bi bil slovenski narod bolj religiozen ali manj religiozen kakor njegovi sosedje. Vzrok je v tem, da je bil slovenski narod tekom stoletij predvsem narod kmetov, ki je prišel v 19. stoletju v določenih momentih podi odločujoč vpliv svoje duhovščine, poslužujoče se pri tem verskega vpliva, popularne književnosti in kulture domačnosti (Slomšek) ter gospodarskih organizacij (Krek), medtem ko so bili socialni razredi in politične struje, ki bi 'bili poklicani usmeriti Slovence v napred­ nejšo in revolucionarnejšo smer, v nekaterih primerih organizirani od neslovenske strani, sicer so pa ibili ti socialni razredi prešibki, oz. politične struje imele preozko bazo aktivnosti, predvsem pa bile premalo dosledne, da bi mogle konsekventno izrabiti vse revolucio­ narne energije, živeče v -slovenskem ljudstvu. Značilno je, da tvori že v avstrijski 'dobi v pretežno klerikalni politični orientaciji Slo­ vencev izjemo Trst in Gorica, ker se je v Trstu izredno razvilo slo­ vensko meščanstvo in delavstvo in ker odnosi med Slovenci in Itali­ jani v teh dveh pokrajinah — le deloma in za nekaj časa z izjemo mest Trsta in Gorice — ne poznajo pojava, da bi bili predstavniki višjih socialnih razredov na slovenskem ozemlju Italijani in da bi se Slovenci z vstopom v meščanski in delavski razred potujčili. Proti trditvi o hlapčevstvu Slovencev govori že zgodovina naših kmetskih uporov. Avstrija ni imela vernih podanikov samo med Slovenci;, legi timizem, ki je bil duša te države, je bil močan tudi pri drugih narodih, razen -tega je pa njihovo liberalno meščanstvo kasneje mnogo bolj nagnjeno h kompromisom z obstoječim stanjem kakor 1848, nacionalizem nekaterih narodov izrablja eksistenco monarhije kot taktično sredstvo za svoje cilje, pojavljajo se upanja nà mirno preoblikovanje monarhije v federacijo svobodnih narodov, tako da je umiranje Avstrije izredno kompliciran proces. Za Slo­ vence posebej pa velja, da najmočnejši politični tabor po svoji notranji strukturi ni mogel biti revolucionaren v nobenem in tako tudi ne v nacionalnem oziru, (medtem ko so druga gibanja, ki bi mogla postati revolucionarna, ali preveč kozmopolitska ali prešibka ali pa premalo dosledna za tako nalogo. Pri tako zapostavljenem narodu, kakor je bil slovenski, je ibi! to političen pa>raidoks, a dokler ta paradoks ni bil razrešen, je mogla veljati trditev o Slovencih kot lojalnem in ponižnem narodu. V. V poslednjih dveh letih prve svetovne vojne in v prvih letih po njej je vladalo med Slovenci zelo revolucionarno razpoloženje; deklaracijsko gibanje, upori slovenskih vojakov in mnogi dogodki po zaključku vojne, med njimi tudi prve jugoslovanske volitve, so dokaz za to. Vzroki so bili socialni in nacionalni. Inflacija, vojne dobave, špekulacija, po njih povzročene spremembe v premoženj­ skih razmerah in načinu življenja, ki se izražajo v potenciranem razsipavanju pri nekaterih in še v večjem pomanjkanju pri drugih, doživetja na bojiščih, ruska revolucija, Wilsonova gesla, deklara­ cijsko gibanje — vse to je ustvarilo razpoloženje, -ki je klicalo po revolucionarni stranki, ki naj ga. usmeri k svojim ciljem. A take stranke med tedanjimi vodilnimi slovenskimi strankami ni bilo. V socialnem oziru so meščanske stranke skrbno .pazile, da se v novi 'državi v nobeni važni stvari ne krši nedotakljivost družbenega reda; tudi v narodnem oziru je važno, da so zaradi tega Nemci, 'ki so v Jugoslaviji izgubili svoje politične pozicije, ostali pomembni zaradi. 54 svojega močnega kapitala in da je tuji, fevdalni veleposesti koristilo vsako kompromisarstvo in zavlačevanje v vprašanju agrarne refor­ me. Tem strankam se je posrečilo, da so zajezile prvi revolucionarni val, ko je bila komunistična partija proglašena za ilegalno, medtem ko socialna demokracija po vojni ni več predstavljala nevarnosti za meščanski družbeni red, ostala pa je kriza kapitalističnega sistema in z njo nezadovoljstvo s socialnim redom. Vsekakor je bilo tudi 1918 naše ljudstvo razočarano y pričakovanju, da bo z narodnim osvobojen jem v zvezi tudi socialno osvobojen je od stoletne pod­ rejenosti. V narodnem ozieu je znano, da je bil prevrat vojaško nepri­ pravljen, da je bilo vojakov malo in da so bili deloma nediscipli­ nirani, da nismo hoteli in pozneje nismo mogli zasesti naše severne meje, da smo v prevratnih dneh napravili veliko napako v Trstu, da smo v pogajanjih za zapadno mejo zamudili trenutek, ko bi mogli doseči boljše pogoje kakor v Rapallu in da smo bili nepri­ pravljeni v vprašanjih notranje organizacije Jugoslavije. Vse te napake niso slučajne, ampak so nastale zato, ker politične stranke in voditelji niso bili pripravljeni na razpad Avstrije in na naloge, ki na nje nekaj let prej še niso mislili in ki so jim pripadle zaradi razvoja dogodkov in narodnega gibanja, in pa ker niso uživali pri ljudstvu tistega zaupanja, ki ga more imeti samo v dosledni iborbi prekaljeno politično vodstvo. Koroški plebiscit smo izgubili največ zaradi dediščine preteklosti, ko smo znali politično organizirati zase le konservativnega kmeta, ne pa meščanstva in proletariata; razen tega pa v času pred plebiscitom nismo znali tega stanja stvari sprer meniti, posebno še zaradi razlike med tedanjo Jugoslavijo in Av­ strijo v ustavnem in socialnem oziru. Po plebiscitu je bilo na Ko­ roškem še težje spremeniti položaj. Tako smemo reči, da smo bili pri povojnem razkosanju slovenskega ozemlja na več držav in pri podrejenosti Slovencev v Jugoslaviji sokrivi Slovenci sami, čeprav je seveda res, da hrvatsko-srbskih sporov, ki so škodovali našim interesom v vprašanju meja že pred ustanovitvijo Jugoslavije, in 4udi razkosanja slovenskega ozemlja, čeprav v manjšem obsegu, ne bi mogli preprečiti, ker je bila taka mednarodna politična konste­ lacija zaradi Italije in duh, po katerem so se odločala na medna­ rodni konferenci narodna vprašanja kljub vsem teoretskim geslom Wilsona in Ženeve, ki jih. ni bilo mogoče izvesti v okviru obstoje­ čega družbenega in političnega reda. Slovensko narodno vprašanje dobi zdaj dvojen značaj: notranjepolitičen za Jugoslavijo in med­ naroden kot viprašanje naših manjšin in odnosov s sosedi in celot­ nim evropskim političnim sistemom. Vprašanje slovenstva, jugoslovanstva in slovanstva je bilo v slovenski zgodovini najprej vprašanje govorjenega ' in književnega jezika, jezika popularne, leposlovne in znanstvene književnosti. Naša literarna zgodovina dokazuje, da se je pojavilo v dobi refor­ macije in nato ponovno v času francoske Ilirije in v dobi ilirizma ter potem vedno znova zlasti "v dobah, večjih političnih kriz. Vsi 55 naši veliki kulturni predstavniki so nanj vedno odgovarjali z ob­ rambo slovenske individualnosti in ta njihov odgovor pravilno izraža stanje, ki ga je ustvarila zgodovina sama. Danes, ko je vpra­ šanje rešeno, smemo že bolj prizanesljivo soditi prizadevanje veaj starejših zagovornikov enotnega jugoslovanskega in vseslovanskega jezika in videti v njih zablode, ki so nastale zaradi napačne aplika­ cije pravilne misli, da moramo Slovenci iskati v 'svojem ogroženem položaju oporo pri drugih južnih Slovanih in sploh Slovanih, ter ideje jugoslovanske in sploh slovanske solidarnosti, ki nas je sub­ jektivno vendar krepila v naši narodni borbi, čeprav je objektivno le zelo malo ustrezala dejanskemu položaju. A tu se mi zdi predvsem važno ugotoviti dejstvo, da se razlike v tem óziru nikakor ne uje­ majo niti z razlikami v svetovnem nazoru med katoličani in svobo- domisleci niti s političnimi razlikami med konservativnimi letgiti- misti in med bolj ali manj doslednimi zastopniki načela narodne samoodločbe, niti z razlikami med socialnimi razredi, glavno osnovo teh svetovnonazorskih in političnih razlik. Za jugoslovanski in vse- slovanski književni jezik se zavzemajo mnogi verni katoliki in pri­ staši avstrijskega legitimizma poleg svobodomislecev in pristašev, pri 'katerih je imela ta ideja tudi političen pomen; največji zago­ vorniki slovenske individualnosti so bili svoboidomisleci in odločni politični nasprotniki avstrijskega legitimizma in je torej nikakor ne zagovarjajo samo verni katoliki ali dobri Avstrijci, kakor se je včasih trdilo. Zato' je jasno, da v času, ko postane nekaj let pred ustanovitvijo Jugoslavije, najbolj pa po njeni ustanovitvi vprašanje slovenstva in jugoslovanstva politično vprašanje in ko se začne klerikalni tabor orientirati v slovenskem, liberalni pa v jugoslo­ vanskem smislu, vzrokov tem različnim orientacijam ni iskati v kaki globlji povezanosti z družbeno strukturo, politično in kulturno usmerjenostjo, ampalk čisto druigod. Slovenskega političnega avto- nomizma v Jugoslaviji niso prvi formulirali klerikalci; kakor smo videli, so ga že prej postavili kot program nekateri socialisti, v Jugoslaviji ga pa formulirajo nato neki disidenti socialno-demo- kratske stranke. Razlogi za orientacijo klerikalne in liberalne stranke v tem oziru so bili različni, v poštev pride pač tudi neraz- položenje klerikalnih agrarcev zaradi 'konkurence drugih pokrajin Jugoslavije in težnja liberalne buržoazije po tržiščih in investicijah kapitala v teh pokrajinah, a glavni razlog je izraizito političen: klerikalna stramka računa s tem, da bo imela v avtonomni Sloveniji večino in oblast, liberalna stranka, ki nima upanja na tako večino, pa hoče priti do oblasti preko zvez s srbskimi strankami in se zato zavzema za umitarizem. Pri klerikalni stranki je pa odločala taktika in se je zato večkrat izneverila svojemu avtonomističnemu pro­ gramu, kadar ji je bilo mogoče pod sicer ugodnimi pogoji priti do oblasti v Sloveniji. Narodne borbe v Jugoslaviji so paralizirale vse politično življenje in tudi med Slovenci je vedno bolj raslo prepri­ čanje, da je hegemonija velesrbslke buržoazije pod etiketo jBelo krizantemo«, je imel pred očmi odnos umetnosti do naroda in hotel je povedati, da umetnost ne sme biti bledolično bitje, ki živi svoje esoterično življenje, ampak mora biti zakoreninjena v polnem življenju naroda. A njegove be­ sede morejo veljati tudi za pravilen odnos med življenjem naroda in med njegovo narodno zavestjo. »Prijatelj, globlje poglej! Ali ne vidiš, od kod te nove sile? Življenje se drami v nižavah, ki so spale. Oči se odpirajo, iščejo luči, roke se iztegajo, iščejo ciljev. Kaj zato, če prihaja pomlad v viharju in povodnju Iz te črne naplavine bo vzklila bujna rast. Njih misel je bila prava: ne bele krizanteme na ogoljen frak — rdeč nagelj na kamižolo! Ne boj se, narod se ne da oslepariti, ne da si zavezati oči! Naj ga vodijo po stranpotih, po močvirju, po temi — sam bo našel pot do sonca! Plevel so sejali, vzrasla pa bo pšenica.« HapoAHOCTb и политика Y Слобенцеб Краткое содержание. В зтои статБе, написаннои в 1944 году, в бнтностБ автора партизаном, он делает попмтку анализа пониманин народности в словенскои политике, начинан с револгоции 1848 года. В феодалБном периоде словенскан территорин бмла раз- дроблена на несколћко частеи, ставших позднее провинцинми австрииского государства. Словенцн представлнли почти ис- клшчителБно крестБннское население, тогда как ост'алмше ободественнне классн бнли немецкими. Позтому немецкии 61 H3faiK бнл и главнмм нзнком писБменнмх источников и лптера- турн на словенскои территории. Реформаторн 16 столетии, бмвшие зачинателими словенского литературного нзБгка, пи- сали по-словенски, когда они обрашалисБ к широким народннм массам, но не создали ни более внсокоо литературм на сло- венском лзБгке, ни политическои националБнои программн. ТОЛБКО словенское националБное пробуждение во второи по- ловине 18 и в первои половине 19 столетин создало более вмсокувд словенскук) литературу и науку o словенском нзнке и истории. Хотн движение словенского националБного пробу- жденин бмло несомненно свнзано с обшественннм развитием зтого времени, все же оно имело пре.имувд,ественно кулћтур- Hbift, a не политическии характер. Самме виднне представители пробужденил ВМХОДНТБ из ридов буржуазии и светскои интел- лигенции, a численно среди дентелеи зтого периода более всего представленБ1 лица духовного званин. Дентели пробужденин не 6Б1ЛИ согласнБ1 между. собои ни в философских, ни в полити- ческих взгллдах. Длн болБшинства из них националБное воз- рождение представлнло ТОЛБКО кулБтурнуш, a не политическук) программу. Политические ВЗГЛНДБ1 O националБНОм вопросе внкристаллизовалисБ ТОЛБКО CO времени револгации 1848 года. ГлавнБШ идеологом консерваторов 6БМ .епископ Антон Мартин Сломшек (1800—1862), много сделавшии длл развитин словенскои популнрнои литературБ1 в консервативном духе. В 1848 году Сломшек вБ1ступает как противник религиознои политики револшции, как противник освобожденин крестБлн и сторонник легитимизма. ВластБ, no ero мненик), божествен- ного происхожденин, a в конкретнои политическои обстановке зто значит, что она находитсн в руках австрииского импера- тора и других легитимнБ1х государеи. Позтому Сломшек при- знает националБНБги принцип ТОЛБКО В сфере работБ1 no охра- неник) и развитиго народного ^ЗБIкa, верБ1 и народнБ1х обБшаев. У nero, как и y консерваторов немецкои романтики или y рус- ских славннофилов, зто обозначает заботу o сохранении всего консервативного вопреки тенденцинм нового времени. Он BBI- ступает против «нзвшеского национализма», под которБш по- нимает не ТОЛБКО националБнвш шовинизм, но и начало само- определенил народов, независимое от прав легитимшлх госуда- реи, начало, пронвлнвшеесн в движении за обт.единение Италии и Германии, y венгров, a также уже и y славннских народов. Ha основании зтих идеи Сломшека развиваласБ националБнаи политика словенского консерватизма. Последнии хотн и бо- ролсн за права словенского нзБжа, но в виду своего. легити- мизма противилсн всакои более радикалБнои националБнои программе. Te же идеи, как и Сломшек, заодигцает и главнБШ идеолог словенского клерикализма Антон Махнич (1850—1920); но зти идеи приобреташт y него еше более реакционнБш ха- рактер; так, Махнич внступает в полБзу обновленин.. папскои 62 державн. В австриискои политике словенские консерваторн свлзнваштсн в 19 столетии с австрииским феодалБНО-клери- калБнмм лагерем, которни, в противоположностБ централи- стическому немецкому либерализму, боретсн за болБшук) ав- тономиго исторических областеи.,чТакан политика могла при- нести ЛИШБ незначителБнме успехи, но не могла ни обеспечитБ равноправности, ни решитБ словенского националБного вопроса. В начале 20 столетин словенскии клерикализм становитсн на точку зренин триализма, т. е. преобразовании дуалистическоо монархии в триалистическуго, с третБеи гогославскои едини- цеи. Ho и ато политически неосуодествимое решение имело своеи целБК) помешатБ вне-австриискому решениго вдгослав- ского вопроса. Таким образом, словенскии клерикализм до последних меснцев сугцествованин Австрр-Венгрии упорно остаетси на австриискои позиции. Во всем зтом, разумеетсн. не,бБ1ЛО ничего типически словенского; и y других народов легитимизм консервативнБ1х обвдественЈшх классов 6Б1Л глав- нои опорои сушествованин монархии. Развитик» словенского либерализма прегштствовало не- СКОЛБКО моментов. По зкономическим причинам буржуазии в словенских землнх развиваласБ медленнее, чем в соседних землнх. В начале буржуазин бБ1ла немецкои или онемеченноо, и ТОЛБКО постепенно формироваласБ словенскал буржуазии. Уже в 1848 году немецкал буржуазил не пронвила никакого пониманин националБ«Б1Х прав словенцев, a позднее немецкан и италБНнскан буржуазин бБ1ли главнћши представителнми националБного шовинизма y зтих народов. Позтому 6Б1ЛО не- возможно и сотрудничество с ними словенскои буржуазии. Однако, в 1848 году именно в кругах малочисленљшх словен- ских либералов возникла программа Обгединеннои Словении. До и после револк>ции 1848 года словенские СВО6ОДОМБ1СЛЛ- шие (например, ПОЗТБ! Прешерен и Бнко) делали весБма ре- волгационнБге занвленин. A через двадцатБ лет либералБНБ1е «младослове«ЦБ1» на основе начала самоопределенин форму- лировали программу Обт>единеннои Словении и гогославскук» " программу. КонсерваторБ1 присоединнлисБ к ним всегда ТОЛБКО позднее и ЛИШБ на короткое времн. Ho словенские либералБ! в 1848 году не сумели дривлечБ к себе крестБнн с ПОМОВДБК) радикалБНОи программБ1 их освобождеиин. Через двадцатБ лет словенскии крестБннин ВНОВБ подпал под влинние духо- венства. Зто принуждало словенскуго либералБнуш партиго к компромиссам с клерикализмом, что ТОЛБКО ослабило ее силу. До ' последнБ1х лет Австро-Венгрии словенских либерализм не умел вести собственнои националБнои политики, которан сушественно отличаласБ бн от клерикалБНОи. И социал-демократин не сумела ВБШОЛНИТБ историческои миссии, которук» она могла 6bi приннтБ на себн в отношении 63 словенского народа. В своеи дентелБности она ограничиваласв почти исклгочителБно еоде мало развитнм рабочим классом, a в националћном вопросе находилаеБ под влиннием взглндов др. Реннера. НационалБНБга вопрос, no Реннеру, зто внутрен- нии вопрос буржуазного обвдества, которни можно разрешитБ с по'М01ЦћК) кулБтурнои автономии, сохраннн при атом единство австрииского государства. Тем не менее, именно в среде самоо словенскои социал-демократии возникла оппозицил против зтих взглндов, из которои вншли наиболее зрелне взглндм на решение националБного вопроса в Словении до 1918 года. Виднеишии словенскии писателБ Иван Цанкар уже в 1913 году публично зашишал идек» нзгославскои федеративнои респуб- лики. ' ' Преобладагошее влинние духовенства на крествннское болБшинство словенского ^народа, непоследователБностБ и ко- смополитизм либералов и социалистов 6Б1ЛИ причинои того,<что националБнал борБба словенцев в Австро-Венгрии бБ1ла строго- легалБнои борБбои за мелкие вопросБ1 и оставаласБ в австрии- ских рамках. В 1914 году ТОЛБКО неболБШие группм стонли на противоавстриискои точке зренил. Револгоционное настрое- ние словенских народнБ1Х масс вБшудило словенские полити- ческие партии заннтв противоавстриискуго позицик». — После крушенил Австро-Венгрии зти партии в новом к>гославском государстве старалисБ завдивдатБ угрожаемБШ ОСНОВБ1 капита- листического ободественного строн, но не могли воспрепнт- ствоватБ далБнеишему углубленик» кризиса капиталистическои системБ1. В 1918 году националБНБШ вопрос y словенцев получил двоинои аспект: характер международного вопроса в свнзи с разделением словенскои территории между КЗгославиеи, Ита- лиеи и Австриеи на основании мирнБ1х договоров, и характер внутренне-политического вопроса в самои КЗгославии в свнзи с неразрешеннои «ационалБнои проблемои в зтом государстве. В словенскои истории, начинал с 16 столетин, сушествует непрерБШнан традицин самостонтелБного словенского литера- турного нЗБжа, a с 1848 года — программа сплоченин словен- скои территории в ОбЂединеннук) Словеник). РавнБШ образом, y словенцев все зто времн 6Б1ЛО живо сознание солидарности с другими КШНБШИ славннами и co славннами вообвде. В кри- тические моментБ1 словенскои истории периодически полвлн- готсн тенденции пожертвоватв словенским литературнБШ ЛЗБШОМ в ПОЛБЗУ какого-либо уже сувдествукицего или ис- кусственного к>гославского или обвдеславннского нзвша. СпорБ! no поводу зтих тенденции, не имевшие характера споров между ободественними классами или политическими воззре- нинми (например, между легитимизмом и началом самоопре- деленин народов), неизменно заканчивалисБ признанием само- «64 стонтелБНОго словенского изБжа и особои националБнои инди- видуалБности словенцев. Гегемонин велико-сербскои буржуа- зии, под прикрмтием идеи o едином кзгославском народе в {Огославии после 1918 года, и 6opb6a против зтои гегемонии создали в зтом отношении новук) ситуацик). Обе оффициалв- Hbie словенские политические партии, клерикалБнан и либе- ралБнан, вели оппортунистическук) политику. Они свнзнвали себн с политикои велико-сербскои буржуазии, когда они до- бивалисБ в благопринтннх условинх власти в Словении, и противилисБ еи, когда они бмли не y власти. Группа принци- пиалБнои опттозиции в буржуазном лагере, т. е. интеллигентн, ограничивавшиесн преимушественно борБбои на кулБтурном попршце,. и некоторме менее значителмше политические груп- пировки не сумели организоватБ СИЛБНОГО tсопрбтивленил против власти велико-сербскои буржуазии и превратитБ ero в крупное политическое движение. В области внешнеи поли- тики, даже после 1938 года, когда словенцБ1 вне границ К)го- славии 6Б1ЛИ уже под властБМ двух фашистских тосударств и когда 6Б1ЛО НСНО, ЧТО, опираисБ на западнБ1е государства, нелБЗн зашититБ словенцев и КЗгославик), обе оффиЦ^алБНБШ партии противилисБ политике исканин отаорБ1 в Советском Сок>зе, ибо в обеих партинх решагошими 6Б1ЛИ классовБ1е ин- тересн буржуазии. Сталин уже в 1912 году, в полемике с австро-марксизмом, подчеркивал, что все народБ1 имешт право на самоопределение, a не ТОЛБКО на кулБтурнук» автономиго; предусматривал воз- МОЖНОСТБ об-Бединенин народов в федерации; обраодал вни- мание на то, что националБНБШ вопрос зто не вопрос, ко- торБШ.можно 6БШО 6bi решитБ самостонтелБно, и признавал ero составнои ча£тБК) .обвдего вопроса буржуазно-демократи- ческои, a позднее и пролетарскои револкшии. Сталин указБшал на националБНБШ вопрос как на СВИЗБ, могуш,ук> свнзатБ про- летариат с другими классами. Ha основании идеи, которне Сталин в 1925 году евде более конкретизировал в полемике o националБНОм вопросе в КЗгославии, возникла программа Коммунистическои партии КЗгославии. По ее почину в 1941 году 6Б1Л образован ОсвободителБНБШ Фронт словенского на- рода. Свомми принципами вооруженнои борБбБГ протлв окку- пантов за об-Бединение всего словенского народа независимо от государственнБ1Х границ, создашшх мирнБШи договорами после первои мировои BOHHBI, лозунгом созданин новои K)ro- славии как федерации рав«оправнБ1х народов и тем, что он свнзБгвал националБНБШ вопрос с социалБНБШ вопросом, Осво- бодителБНБШ фронт преобразовал словенскии националБННИ характер и создал основу длн решенин словенского национаЛБ- ного вопроса. ° 65 La nationalité et la politique chez les Slovènes (Résumé) Dans cette étude qu'il a écrite en 1944 alors qu'il était partisan, l'auteur essaie d'analyser les conceptions de la nationalité dams la politique slovène à partir de la révolution de 1848. A l'époque féodale le territoire slovène était morcelé en plu­ sieurs parties qui devinrent plus tard des provinces de l'Etat autri­ chien. Les Slovènes constituaient presque exclusivement la population paysanne, tandis que les antres classes sociales étaient allemandes; c'est pour cette raison que la langue allemande était aussi la prin­ cipale langue des sources écrites et de la littérature sur le territoire slovène. Les réformateurs du XVIème siècle qui ont crée la langue littéraire slovène écrivaient en cette langue quand ils s'adressaient aux larges masses populaires; cependant ils ne créèrent pas de haute littérature en langue slovène et moins encore de programme politique national. Ce n'est que la renaissance nationale slovène de la seconde moitié du XVIIIème siècle et de la première moitié du X1Xème siècle qui créa la haute littérature slovène et la science de la langue et de l'histoire slovène. Le mouvement de renaissance nationale slovène est sans nul doute lié à l'évolution sociale de cette époque; mais il a surtout un caractère culturel et non pas politique. Les représentants les plus importants de cette renaissance sortent des rangs de la bourgeoisie et des classes instruites laïques, mais, par le nombre, le clergé y est le mieux représenté. Ces hommes ne sont d'accord ni dans leurs vues philosophiques ni dans leurs opi­ nions politiques et, pour la plupart d'entre eux, la renaissance na­ tionale ne représente qu'un programme culturel et non pas politique. Ce n'est qu'à partir de la révolution de 1848 que se sont cristalli­ sées les vues politiques sur la question nationale. Le principal idéologue des conservateurs était l'évêque Anton Martin Slomšek (1800—1862) qui a surtout travaillé au développe­ ment de la littérature populaire dans un esprit conservatif. En 1848, Slomšek se montra hostile à la politique religieuse de la révolution et à l'affranchissement des paysans. 11 est légitimiste. D'après lui, tout pouvoir est d'origine divine, ce qui, dans la situation politique concrète d'alors, signifie que ce pouvoir est entre les mains de l'em­ pereur d'Autriche et des autres souverains légitimes. C'est pourquoi Slomšek ne reconnaît le principe national que comme devant servir à la conservation et au développement de la langue nationale, de la religion et des coutumes nationales; chez lui comme chez les ro­ mantiques conservateurs allemands ou les Slavophiles russes, cela s'identifie au souci de sauvegarder tout ce qui a un caractère con­ servatif contre les tendances de l'époque moderne. Il est hostile au »nationalisme païen«; chez lui cette épithète ne désigne pas seu­ lement le chauvinisme national mais encore le principe du droit des peuples à disposer d'eux-mêmes sans tenir compte des droits des princes légitimes, principe qui avait fait son apparition dans le 66 mouvement pour l'unité de l'Italie et de l'Allemagne, chez les Hon­ grois et 'même chez les peuples slaves. C'est sur la 'base de ces idées de Slomšek que s'est développée la politique nationale du con­ servatisme slovène qui, s'il lutte pour les droits de la langue slo­ vène, s'oppose cependant, parce qu'il est légitimiste, à tout program­ me national plus radical. Le principal idéologue du cléricalisme slo~ vilne, Anton Mahnic (1850—1920), partage les vues de Slomšek avec la seule différence qu'elles prennent avec lui un caractère encore plus réactionnaire: Mahnic ne parle-a-il pas en effet dirne restau­ ration de l'Etat pontifical? Dans la politique autrichienne arf XIXème siècle, les conservateurs slovènes se rattachent au camp féodal-clé­ rical autrichien qui, adversaire du libéralisme centraliste allemand, lutte pour une plus grande autonomie des provinces historiques. Une pareille politique ne pouvait conduire qu'à des. résultats de mé­ diocre importance mais elle ne pouvait ni assurer l'égalité en droits. ni résoudre la question nationale slovène. Au début du XXème siècle le cléricalisme slovène prend position pour le trialisme, c'est- à-dire pour la transformation de la monarchie dualiste en monarchie trialiste avec urne troisième unité, l'unité yougoslave. Cette idée, irréalisable du point de vue politique, avait elle aussi pour but d'empêcher toute sohition de la question yougoslave en dehors du cadre de l'Autriche. Et c'est ainsi que le clérical'iisme slovène resta fidèle au point de vue autrichien jusqu'aux derniers mois de l'exi­ stence de ГAutriche-Hongrie. Tout cela n'est évidemment pas par­ ticulier aux Slovènes car, chez les autres peuples de FAutriche- Hongrie également, le iégitimisme des classes isocialles conservatrices était le principal soutien de la monarchie- Plusieurs facteurs entravèrent le développement du libéralisme slovène. Pour des raisons" économiques la bourgeoisie se développa plus lentement dans les pays slovènes que dans les pays voisins. Au début,' la bourgeoisie était allemande ou germanisée et ce n'est que petit à petit que se forma une bourgeoisie slovène. Même en 1848 la bourgeoisie allemande ne momtra aucune compréhension pour les droits nationaux des Slovènes; plus tard la bourgeoisie ita­ lienne et la bourgeoisie allemande furent chez ces peuples le prin-. cipal représentant du chauvinisme national et par conséquent il ne fut pas possible à la bourgeoisie slovène de collaborer avec elles. — Cependant en 1648 ce fut justement dans le groupe peu nombreux des libéralux slovènes que naquit le programme de la Slovénie Unie; avani et après la révolution, les libre-penséurs slovènes firent des déclarations fort révolutionnaires (p. ex. les poètes Prešeren et Jenko); vingt ans plus tard cç furent les »Jeunes Slovènes« libéraux qui, sur la base du principe du droit des peuples à disposer d'eux- mêmes, posèrent le programme de la Slovénie Unie et le programme yougoslave; chaque fois, les conservateurs me se joignirent à eux qu'après coup et pour peu de temps. Mais en 1848 les libéraux slovènes ne surent pas gagner le paysan slovène sur la base d'un programme radical de l'affranchissement des paysans; vingt ans 5« ' * 67 plus tard, le paysan slovène retomba sous l'influence du clergé, ce qui poussa le parti libéral slovène à des compromis avec le cléri­ calisme, compromis qui ne firent que l'affaiblir. Jusqu'aux dernières années de l'existence de Г Autriche-Hongrie, le libéralisme slovène lie sut pas mener une politique nationale particulière qui se diffé- • renciât essentiellement de celle du cléricalisme. La social-démocratie, elle aussi, fut incapable de remplir la mis­ sion historique qui aurait pu être la sienne auprès du peuple slo­ vène; elle borna son activité à la classe ouvrière, peu nombreuse encore, et, au point de vue national, elle resta sous l'influence des idées du dr. Renner qui considérait la question nationale comme une question interne de la société bourgeoise, question qu'il faut résoudre par l'autonomie culturelle tout en conservant l'unité de l'Etat autrichien. Cependant c'est justement dans les rangs de la sòcialdémocratie slovène que s'éleva une apposition à ces vues, opposition d'où sont venues les propositions les plus mûres pour la . solution de la question nationale chez les Slovènes avant 1918. Dès 1915, Je plus grand écrivain slovène, Ivan Cankar, se prononçait publiquement pour l'idée d'une république yougoslave federative. L'influence prédominante du clergé sur là majorité paysanne du peuple slovène, la faiblesse, l'inconséquence ou le cosmopolitisme des libéraux et des socialistes firent que la lutte nationale des Slo­ vènes en Autriche-Hongrie eut le caractère d'une lutte rigoureuse­ ment légale pour des questions de moindre importance et qu'elle resta dans le cadre autrichien. En 1914, seuls de petits groupes se placèrent à un point de vue anti-autrichien. L'état d'esprit révolu­ tionnaire des masses populaires Slovènes obligea les partis politi­ ques Slovènes d'adopter une attitude anti-autrichienne dans la dernière phase de la guerre. Après la débâcle de l'Autriche-Hon­ grie, ces partis s'efforcèrent de défendre les bases menacées de l'or­ dre social capitaliste: ils réussirent à endiguer la première vague révolutionnaire, mais ils ne purent empêcher que la crise du système capitaliste continuât à suivre son cours. Après 1918 la question nationale chez les Slovènes présente un double aspect: c'est une question internationale par le fait du par­ tage du territoire slovène entre la Yougoslavie, l'Italie et l'Autriche •d'après les traitçs de paix et c'est une question de politique in­ térieure-en Yougoslavie même, par le fait que la question nationale n'y est pas résolue. Dans l'histoire des Slovènes il existe depnis le XVIeme tSiècle une tradition ininterrompue d'nne langue littéraire slovène propre et, depuis 1848, il existe le programme politique de 1 union de tous les territoires Slovènes en une Slovénie Unie. De même, la conscience de la solidarité des Slovènes avec les autres Slaves du Sud et les Slaves en général a toujours été très vive. Aux époques critiques de l'histoire slovène apparaissent périodi­ quement des tendances à sacrifier la langue littéraire slovène au profit de quelque langue yougoslave ou panslave existant déjà ou artificielle. Les conflits provoqués par ces tendances ne présen- 68 .tent pas le caractère de conf J its entre des classes sociales ou des opinions politiques (p. ex. entre le légitimisme et le droit des peu­ ples à disposer d'eux-mêmes). Ile se sont toujours terminés par l'affirmation d'une langue littéraire slovène propre et de l'indivi­ dualité nationale des Slovènes. Après 1918, l'hégémonie de la bourgeoisie pan-serbe sous le masque de l'idée d'un peuple yougo­ slave unique et la lutte contre cette hégémonie ont créé à cet égard une nouvelle situation. Les deux partie Slovènes officiels, le parti clérical et le parti libéral, ont pratiqué une politique d'oppor­ tunisme, soutenant la politique de la bourgeoisie pan-serbe lorsque, dans des conditions favorables, ils arrivaient au pouvoir en Slové­ nie, 'et lui faisant opposition quand ils étaient exclus du pouvoir. Les gruipes constituant l'opposition de principe, c'est-à-dire les intellec­ tuels, qui se bornaient trop à une lutte dans le domaine culturel, et quelques groupes politiques de moidre importance, ne surent pas or­ ganiser un mouvement politique de grande envergure. En politique extérieure, même après 1938, alors que en dehors des frontières de la Yougoslavie, les Slovènes se trouvaient déjà sous le joug de deux Etats fascistes et qu'il était clair que l'appui des Etats occidentaux ne peut protéger ni les Slovènes ni la Yougoslavie, les deux partis officiels continuèrent à s'oppolser à une politique de rapprochement avec l'URSS, car, dans l'un comme /diatns. l'autre, c'étaient les inté­ rêts de classe de la bourgeoisie qui faisaient loi. En 1941, après la capitulation de l'ancienne Yougoslavie, les représentants des deux partis se décidèrent à collaborer d'abord :avec l'occupant italien et, partir de 1943,, avec l'occupant allemand. Déjà en 1912, dans sa polémique avec raustromaTxisme, Stalin avait insisté sur le fait que les peuples ont le droit de disposer d'eux-mêmes et non pas seulement le droit à une autonomie cultu­ relle; iil prévoyait la possibilité d'une union des peuples en fédéra­ tions; il faisait 'remarquer que la question nationale n'est pas une question à part qu'on peut résoudre séparément, mais qu'elle re­ présente une partie intégrante de la question générale de la révolu­ tion démocratique bourgeoise èt-plus tard-de la révolution proléta­ rienne; il montrait la question nationale comme un lien pouvant' servir de trait-d'union entre le prolétariat et les autres classes. Sur la base de ces idées que Staline concrétisait dès 1925 dans une polé­ mique sur la question nationale en Yougoslavie, s'est formé le pro­ gramme national du Parti Communiste de Yougoslavie. C'est sur l'initiative de ce dernier que s'est formé en 1941 le Front de la Li­ bération du peuple slovène qui, par ses principes de lutte armée contre l'occupant, d'union de-tous les Slovènes sans égard aux fron­ tières politiques établies par les traités de paix consécutifs à la première guerre mondiale, de création d'une nouvelle Yougoslavie, fédération de peuples égaux en droits, et surtout par la manière dont il a uni la question nationale et la question sociale, a trans­ formé le caractère national slovène et posé les bases pour la solution de la question nationale slovène. 69