LETO (ANO) VIII. — ŠTEV. (NUM.) 153. OKTOBER (OCTUBRE) 1 9 4 0.
BUHOVNO
Mogočno se dvigni nam spev iz srca Pozdrav Rešeniku, Vladarju sveta Kristus kraljuj, Kristus zmaguj V Hostiji Sveti nam gospoduj!
V mestu Santa Fe se vrši letos v oktobru velik euharističen kongres.
Okrog oltarja Najsvetejšega Zakramenta se bodo zbrali zastopniki cele Republike in vseh narodov v tej deželi, da ponove besede: “Gospod kam naj gremo od Tebe proč, ker edini Ti imaš besede večnega življenja”.
Prazna je sreča, za katero lovi zbegano človeštvo. Le v večnih resnicah svete vere, ob tabernaklju in pri božji mizi najde zbegan zemljan pravo spoznanje o svojem življenju.
Tudi mi bomo v duhu navzoči. Nekateri naši rojaki pa bodo tudi osebno prisostvovali kot naši zastopniki.
Mesto Santa Fe je ena najstarejših evropskih äselbin v Argetini. šteje že več kot 400 let zgodo-5 Se danes je pomembno kot kulturno središče v , °t glavno mesto province Santa Fe. Tudi je i aza° trgovsko mesto, čigar pristanišče je pa sedaj *aJ mrtvo.
g Naših ljudi tam ni veliko; morda jih bo kakih , • Največ so si zgradili lastne domove v naselju °s Hornos”, kjer živi kakih 10 naših družin!
v V zavodu “Imaculada Concepcičn” sta v Čast*1 ^Va krata Glavič, vzorna diiaka. ki delata
temveč tudi kot zvesta Slovenca, ki materine
Ča t*1 C*Va brata Glavič, vzorna dijaka, ‘s slovenskemu imenu ne le kot odlič:
le kot odlična gojenca,
~w UUU1 ÜUL ÜVCÖltl OlUVCiU/ČV, rkl uittuwuiv
0 ,Se^° še nista nič pozabila, čeprav živita proč slovenske besede.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
je mesečnik.
Uredništvo:
P a s a j e S a 1 a 1 a 6 0.
Urednik: Hladnik Janez. Telefon 63 - 6832
Kliči od 11—13 ure in po 7 uri zvečer. Ol) sredah in petkih popoldne ni doma.
Uprava:
Paz S o 1 d a n 4924 Telefon 59 - 6413
Registre de Prop. Intelectual 81190 f.etna naročnina za Argentino 2 $.
CERKVENI VESTNIK
6. okt. maša na Patemalu za Alojzijo Pirih.
Molitve na Paternalu.
13. okt. maša na Avellanedi za Ivan Ošlaj.
Molitve na Patemalu.
20. okt. maša na Patemalu za Franc Marušič.
Molitve na Avellanedi.
27. okt. Maša na Avellanedi za Ivana Balažič.
Shod v Novi Pompeji oh 16.30 uri.
1. nov. maša na Patemalu; ob 1 uri na Chacariti molitve za rajne.
V Novo Pompe j o smo poromali vsako leto na zadnjo nedeljo roženvenskega meseca oktobra. Tudi letos ste povabljeni vsi rojaki, da prihitite v kar najlepšem številu.
Spored shoda bo sledeči: najprej se izpostavi Najsvetejše, nato rožni venec in potem nagovor.
Po petih litanjjah bomo pohiteli v kapelico po svetih stopnicah, kjer bomo vsi skupno zapeli nekaj najlepših pesmic.
Na Akonkaguo napovedana slovesnost v prid Duhovnega življenja, pri kateri bomo videli film o potu na Akonkaguo, se bo vršila 8. novembra v salonu San Jose, Azcuenuga 164 z začetkom ob 4 uri.
V	Filmu bomo videli tudi rajnega gospoda Jožeta, ki se je pridružil Linkovi ekspediciji. Videli ga bomo kako jo zadnjič v svojem življenju imel sveto mašo v snežnih višinah, kako je plezal preko strimih sten na največjega Orjaka južno Amerike.
Gotovo boste vsi porabili izredno priliko, da vsaj na platnu spet vidite nekaj vc-iličastva gorskih orjakov, kateri nas bodo spomnili naših slovenskih planin.
Ker je čisti dobiček namenjen kritju potreb naše revijo boste gotovo vsi bralci rado volje prihiteli in tudi druge pritegnili.
Poročili so se Zofija Bitežnik iz Grgarja in Turk Franc iz Toplic na Dolenjskem. Poroka je bila na Patemalu.
V	Florcsu sta bila poročena Pepca Matilda Boccon iz Črnič in Franc Platiše iz Cerknega.
V San Cristöbal: Antonija Čotar iz Dom-berga je vzela Antona Rotar iz Kala na Krasu.
Krščeni so bili v Cordobi Elvira Josefa Ge c; v Parana Čela Marijin Prinčič; v Villi Dominko Ivan Lešnjak.
PO ARGENTINI GOR IN DOL
Moj napovedani obisk rojakom v Rosa-riju, Cdrdobi in Parand sc je izvršil natančno po napovedanem programu. Vreme mi je bilo ves čas naklonjeno. V Kosanju sem so zadržal 16. sept. in obiskal rojake po Saladillu in Luducfii. V soboto, 21. sept. je bila sveta maša, pri kateri so otroci in sestre tako lepo zapele, da je bilo do solz ganljivo, škoda, da ni bilo zraven tistih, katerim je pesem najbolj veljala: “Večni Bog se nas usmili, spreobrni nam srce, da bi zvesto Ti služili, žalovali za dolgo’’. V soboto sem obiskal rojake po “Selu sladkosti’’.
V Cördobi sem se zamudil dva dni. Obiskal sem rojake tudi v Alti Grnciji in Rio Ceballos, stopil tudi v Malagiieiio. Obiskal sem skoro vse rojake in tudi krstil Gečevim hčerko.
19. seiit. sem potoval z mikroomnibusom skozi San Francisco v Santa Fe, kjer me je že čakalo naročilo Lojzeta Pcrtouta, ki me je povabil na kosilo v “Los Hornos”. Tamkaj som našel več slovenskih družin. Obiskal sem tudi dva brata Glaviča, ki študirata v jezuitskem zavodu. Na moč sta bila vesela mojega obiska.
Že isti večer sem odpotoval v Parana, kjer sem bil takoj spet med našimi ljudmi. 20. sept. je bila dosti lepo obiskana sveta maša pri svetem Mihelu ; krstili smo tudi Prinčičevim hčerko Čelo Marijo, kateri sta bila za botre Atilio Srebrnič z ženo, ki je sestra vojaškega kaplana Štefana Jakina v Mcndozi.
Naj so prav posebno toplo zahvalim sestrični Kristini v Rosariju, ki mi je dala gostoljubno streho, gospodu konzulu Ru-beši, ki me je vozil okrog, bratrancu Janezu ter Metodu in rojaku Jožetu čuku, ki sta mi bila spremljevalca na mojem potu po Rosarijskih naseljih.
V	Cordobi gre moja zahvala zlasti prijatelju Francetu Bartolu, ki mi je s svojim avtom pom ogel, da sem obiskal vse rojake in obenem tudi videl marsikaj lepega v okolici. Bil sem tudi njegov gost.
V	Paranji sem dolžan posebno zahvalo Persoglievim, ki so mi dali sobo in spremstvo in Orlandu Velikonja, za prijazno vodstvo pri obiskih. Hvaležen sein tudi g. konzulu Maraguniču, ki mi je dal na razpolago avto, da sem mogel obiskati vse rojake in tudi storiti mal izlet v okolico.
Vsem rojakom pa naj izrečem zahvalo za ljubeznjiv sprejem, ki sem ga bil povsod deležen in gostoljubno postrežbo, da sem sc na dolgem potu počutil kakor doma. Zahvalo pa tudi za naročnino “Duhovnega ivljenja” in za podporo, ki so jo mnogi tudi dali v kritje stroškov potovanja.
Prav vesel in zadovoljen s potovanjem sem sc 22. sept. vrnil ob 6 uri zjutraj zdrav z 6 dnevnega potovanja.
Janez Hladnik
Srebrnomašnik A. Gabrovšek. V Rojanu, v tržaškem delavskem in “mandrijor-skem” okraju je zapel 29. junija glorijo za petindvajseto obletnico g. Andrej Ga brovšek. O “gospodu voditelju’’, kakor ga splošno naživajo dekleta močne Marijine družbe in o “prijatelju Drejcu'’, kot mu pravijo tovariši, bi se dalo marsikaj zapisati. Rojen jo bil na kranjski strani v Rovtah. Pa ga je že nekaj vleklo na južno plat. Prav kakor bi se bila domenila z bratom g. Francetom, bivšim poslancem in občeznanim zadružnikom. Eden na delo na sever, Andrej na jug. Po končanih študijah v goriški bogoslovnici jo skoraj med grmenjem topov 1 .1915. zapel novo mašo na Dolenjskem. — Čudno, srebrna maša zopet v podobnih okoliščinah.
KORISTNI NASLOVI
Poslanstvo kraljevine Jugoslavije sa Argentino, Uruguay in Paraguay: Avda. de Mayo 1370, III. nadstr., 7.
Konzulat kraljevine Jugoslavije v Rosario: San Lorenzo 937, Rosario de Santa F6. U. T. 22—012.
Izseljenski kor«spondent za Uruguay: David Doktorič, Florida 1394, Montevideo, Uruguay.
Provincialat Slovenskih šolskih sester Rosario de Sta. F6, calle Cördoba 1646, Telefon: 28—083.
Slovenska šola na Patemalu: Paz Sol-dan 4924, Buenos Aires. Telef. 59—6413.
Zavetišče Upa: Villa Madero F.C.G.B.A.
“Slovenska Krajina”: Almafnertc 258. Avellaneda
P. Gabrijel Arko, San Martin 160, Josč Irg-nieros.
Dr. Koloman Ki silak, Ootolengo, Clay-pole, F.C.S.
Najpicj je služboval v Hrušici, od ondi je bil poslan za upravitelja v Podgrad. Tu ni ostal dolgo. Prišel je v Trst, v Rojan, odkoder ga ne bodo ne predstojniki ne verniki radi pustili proč.
Gospod Andrej je že v Istri pokazal »vaje delo ne samo kot preudaren dušni pastir, marveč tudi kot zmožen zadrugar. Njegova mirna beseda in jasni razmislek se je pa uveljavil posebno na sedanjem službenem mestu. Kdor ve, kaj se pravi pastirovati v modernem velemestu med različnimi ljudmi, ta zna oceniti takt- tru-de in boje. Jubilant je krepko zgrabil posebno pri ženski mladeži. Zato so pa gospodične, dosti je že med njimi odličnih gospš, globoko hvaležne “gospodu voditelju ’ ’.
Tudi kot časnikar so je uveljavil gospod Andrej. Tako klenih in v ljudskem, krepkem jeziku pisanih člankov je tržaška okolica malokdaj prej in pozneje h rala, kakor v “Malem listu”.
Pa velika pisarna, nauk, obiski kruha in svčtn potrebnih v njegovi vegasti sobici tam vrhu temnih stopnic!! In še to in i.no, kur ve le prizadeti in Bog, saj gospod Andrej v svoji ponižnosti itak vse najraje pozabi. Zato ni čuda, da ga vsi župlj-mi brez razlike spoštujejo in cenijo, kar je tudi tržaški “Piccolo” poudaril.
Tudi mi sc čestitkam pridružujemo z željo, naj ga Bog ohrani tja do zlate in 1 i-serno maše!
Z doma smo zvedili, da so zatisnili oči k večnomi spanji Balažič Jožef v 75 let starosti v Hotize. Pokojnik zapiišča ženo in dva sina, eden v Nort Ameriki, eden pa tii v Argentini. šteromi žele j mo naše iskreno sožalje. Pokojnomi pa naj bo lahka domača zemlja. Naj počiva vu miri božjem!
"j* V Filovcih v Prekmurju je zatisnil trudne oči 75 letni
IVAN OŠLAJ.
Rajni je bil obče spoštovan mož.
28. maja so mu zapeli zvonovi zadnjo pesem. Za njim žaluje doma en sin in žena, tukaj pa en sin in ena hčer.
Naj v miru počiva!
Slovenska Akademija umetnosti in znanosti
je imela 6 julija slavnostni občni zbor, na katerem so bili pridruženi tej najodličnejši slovenski ustanovi spet nekateri novi člani.
Najprej je predsednik dr. Rajko Nahtigal podal poročilo o delovanju akademije, ki je v prvih treh letih obstoja pokazala prav velike uspehe.
Osnovna zadeva Akademije je bila nastanitev pod primerno streho. Akademija je najela delavne prostore Kmetijske družbe na Novem trgu, ki je za začetek nu-dila zadosten prostor. Tamkaj imajo sedaj že lastno knjižnico slovenske književnosti, ki šteje že 6000 zvezkov, deloma iz zapuščine prof. Adolfa Dobide, deloma pa s podporo banovine in mestne občine.
Akademija je izdala že tudi več znanstvenih puhli-ka,cij, prepomembnih za slovensko kulturo. Stopila je tudi že v stik s predstavnicami drugih narodov in tako vrši v ravni črti nalogo, katera ji pristoja.
Za akademike so bili sprejeti sledeči slovenski odličniki:
KOT REDNI ČLANI:
Franc Stele, umetnosti zgodovinar in univ. profesor, dolgoletni konservator, tajnik PEN-kluba, edini jugoslovanski član Stalne mednarodne komisije za umetnostno zgodovino, dolgoletni urednik “Doma in sveta”, “Kronike” itd., neumorni pisatelj zgodovinskih umetnostnih razprav ter raziskovalec slovenske gotike in baroka itd. Rojen 1, 1886 v Tunjicah pri Kamniku.
Anton Lajovic, sodnik Stola Sedmorice, skladatelj, predstavnik slovenske impresionistične glasbe, skladatelj neštetih samospevov ter tudi večjih kantat, klavirskih del in veličastnih simfonij, kakor je Fsalm 41 in 42. Je tudi publicist. Rojen v Vačah leta 1878.
Milan Škerlj, pravnik, univ. profesor, neumorni delavec v pravnih zakonodajnih komisijah, strokovnjak za trgovsko, menično in prometno pravo, Pisec strokovnih knjig iz trgovinskega in meničnega prava, sotrudnik svetovnih pravnih revij. Rojen v Ljubljani 1. 1875.
Maks Samec, univ. profesor, bivši rektor, svetovno znani kemik, strokovnjak za škrob, priznana kapaciteta v kemičnih krogih, iz katerih je dobil povabila v vsa večja svetovna mesta, tudi v Ameriko in na Japonsko. Pisec mnogih študij ter vodja kemičnega instituta v Ljubljani. Rojen je bil v Kamniku 1. 1881. v Milan Vidmar, univ. profesor, strojni in-2®uir, bivši rektor univerze in znani svetovni šahovski Mojster. V svetu se ni proslavil samo s šahom, temveč tudi s svojimi knjigami, zlasti o transformatorjih. Pri nas je znan tudi po svojih filozofskih spisih, v katerih Podaja pogled tehnika na svet in njega smotrnost. Rojen v Ljubljani 1. 1885.
KOT DOPISNI ČLANI:
Fr. K s. Lukman, bogoslovni profesor v Ljubljani in bivši rektor, dolgoletni urednik Voditelja v bogoslovnih vedah, predsednik Prosvetne zveze, ured-mk Bogosl. vestnika, prelat, preds. Leonove družbe, predavatelj dogmatike in starokrščanskega slovstva. Iz slednje prevaja mojstrsko cerkvene očete ter jih izdaja 7 biblioteki Mohorjeve družbe. Rojen leta 1880. v Lokah pri Sv. Juriju ob Taboru.
Matija Murko, nestor slovanskih literarnih zgodovinarjev in filologov, univ. prof. v p. v Pragi, član skoraj vseh učenih društev slovanskih in drugih narodov, naslednik Jagičev po svoji avtoriteti in urednik Slaviae. Pisec mnogih knjig iz vseh dob in področij slavistike ter najboljši poznavalec srbske narodne pesmi. V Pragi izdaja zbrana filološka dela, Rojen 1. 1861 v Brsteli pri Ptuju.
France Veber, univ. profesor, predstavnik slovenske filozofije na univerzi, pisec mnogih in obširnih filozofskih del, omenimo naj samo Estetiko, Etiko, Agrarni nazor, zlasti pa zadnje knjige o sv. Avguštinu, o Bogu, o Nacionalizmu in krščanstvu ter o Stvarnosti, s katero fenomeloško filozofijo vodi k novi ontologiji. Rojen v Gornji Radgoni.
Anton Breznik, jezikoslovec, ravnatelj škofijske gimnazije v Št. Vidu, ustanovitelj Mentorja, pisec številnih razprav iz zgodovine jezika, slovarjev, sestavljalec slovenskih slovnic in pravopisa, zasledovalec razvoja slovenskih besed itd. Rojen v Ihanu 1. 1881.
Alfonz Paulin, botanik, eden najbolj zaslužnih raziskovalcev flore naših krajev, odkril je nad 200 doslej nepoznanih tipov. Negovalec botaničnega vrta ter pisatelj botaničnih knjig in razprav. Rojen je bil 1853.
Ivan Grafenauer, literarni zgod., pisec slovenskih literarnih zgodovin, pregledov in številnih razprav iz slovenske lit. zgodovine. Vnet raziskovalec naj starejših slovenskih tradicij od naselitve Slovencev v naše kraje ter kulturni zgodovinar slovenske narodne pesmi. Izdajatelj slovenskih klasikov in pisec šolskih knjig. Rojen je bil na Koroškem v Veliki vasi pri Brdu v Šmohorskem okraju 1. 1880.
. Ivan Regen, profesor na Dunaju, svetovno znani in upoštevani prirodoslovni učenjak, ki je odkril skrivnost murnov, višino in valovanje njihovega glasu, odpevanje in klicanje med seboj ter odzivanje samic. Svet murnov je tako odkril do potankosti in prišel zato v vse svetovne učbenike. Vodja posebne lastne — prve v Evropi — geo-biološke raziskovalne postaje na Dunaju. Rojen je bil 1. 1868 na Trati pri Škofji Loki.
Ljudomil Hauptmann, zgodovinar, univ. profesor v Ljubljani in Zagrebu, raziskovalec najstarejše slovenske zgodovine in tudi hrvatske, zastopnik Peiskerjeve teorije o slovenskem suženjstvu, ki je pri nas naletela na odpor. Najboljši poznavalec srednjega veka, član Jugoslovanske akademije v Zagrebu, pisec mnogih slovenskih, hrvatskih in nemških zgodovinskih razprav. Rojen je bil v Gradcu 1. 1884.
Ferdo Seidl, geolog, pisec Savinjskih in Kamniških Alp, zastopnik ateistične prirodoslovne filozofije, kakor se kaže v njegovih spisih Mehanizacija duševnega življenja. Kot geolog in prirodoslovec predstavlja starejšo slovensko prirodoslovno znanost. Rojen je bil leta 1856.
Anton Melik, univ. profesor, zemljepisec, avtor velike “Slovenije” ter prvih sintetičnih učbenikov o Zgodovini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vodja zemljepisnega seminarja in urednik Geograf, vest. Publicist, ki je včasih pridno posegal v sodobno problematiko (A. Loboda). Rojen 1. 1880 v črni vasi pri Ljubljani.
-innnr—--------
PRIREDITEV “NA AKONKAGUO” 3. NOVEMBRA — V DVORANI “SAN JOSE'’, AZCUENAGA 158
PO ARGENTINI
ČEZ BROD V CENTENARIO
V soboto zjutraj!
Namenil sem sc, da boni v prijetnem jutranjem hladu molil brevir, pri čemer , mi bodo pomagali ptičji pevčki.. . pa so bili oni svojemu sklepu bolj zvesti kot jaz. Zmotil me je lepi vrt in ko sem pogledal na uro, sem videl, da bo treba kar pohiteti, da ne bodo ljudje predolgo čakali na mašo, ki je bila napovedana za 8 uro.
Kar hitro sva bila pri kapeli s Šinigojem. Malo sem se zamudil, da sem preštel navzoče. Seveda.', delaven dan je in nekateri imajo že nalog za trgatev viljamovk.
Kar hitro je bilo dopoldne skozi. Malo sva si ogledala še unovčevalnico za sadje, ki so v Cinco Saltosu kar tri. Na enem koncu sprejemajo sadje, ki teče skozi prebiralne naprave in skozi roke, ki ga čistijo in zavijajo, dokler na drugem koncu ne pridejo predpisani zaboji lepo napolnjeni im zabiti in primerno povezani, v teži kakih 20 kg.
Dalje sva stopila še, da poiščeva nekatere druge naše, ki žive na nasprotni strani vasi. Pri Saksidovih, ki živita dva bratranca v Cinco Saltosu; Jože ima brata v Buenosu, eden je pa salezijanec v Braziliji, doma so pa iz Dornberga. Našla sva doma le ženo Milko in hčerko. Le za hip sva se mogla pomuditi, ker sicer bo časa premalo, kajti pot v Colonio Centenario bo kaj dolga, posebno če bo treba iti po daljni cesti na okrog, ki se vleče skoro 50 km.
Na srečo sva dobila ugodno priliko. Prav prejšnji dan je začel voziti brod. Srečno sva ga našla. Več opravka nama je dalo doklicati brodnike, katerim je bilo več za polento, ki so jo kuhali na nasprotni strani. No ja. Nimava kaj reči! tako sva presodila. Čas je že za obed.
Počasi sta se brodnika le razmajala in prišla po naju.
Reka Neuquen ima na tistem mestu malo vode. Saj jo skoro vso prestreže jez, ki je kakih 20 km više. Toliko pa že je vode, da je brod kar urno zbrzel čez, kajti voda je precej deroča.
Kam pa sedaj?
K Rcnerjevim in Mislejevim sva se namenila in še drugim, če jih kaj dobiva. Saj so si s Šinigojem skoro sosedi. Le voda je vmes... pa je toliko široka in globoka, da se komaj na pol leta vidijo.
Torej kam?
Nekam, kjer bova dobila kaj obeda tudi midva, ker brodnika nama nista nič polente ponudila.
Evo, tule je Mislejeva_čakra, je ugotovil Šinigoj.
Ludovik je bil trdo-zaverovan v osipalnik in v svojega rujavca. Začudeno je dvignil pogled in kar ostrmel, k<$ ga je zdrmala automobilova troblja.
Že se je prismejala tudi Ivanka iz hiše.
Danes vas nisva pričakovala, tako sta se v zadregi opravičevala, toda kmalu smo bili edini, da lahko še kaj primakne v lonec in sva prišla ravno prav, da bo tudi za naju kaj pri obedu.
Komaj dobro leto je, kar sta se stalno naselila tamkaj, zato sva se po pravici čudila s Šinigojem, koliko narede pridne roke. Že je zasajenega vse polno sadnega drevja, mladi topolčki se že učijo svoje moške pesmi, ki jo bodo šumeli'nad vzornim vrtom; že so stekli kanali, ki bodo nosili svežo rast nasadom.
Tamkaj so pa spet prostrani nasadi krompirja in paradižnika. Vse priča o skrbnem in pridnem delu, ka-
SEM TER TJA
terega krona je pa lepa hišica, katera nudi že sedaj prijeten dom, ki bo pa še prijetnejši, kadar ga bo zaslonila topolova senca, ki je sedaj še kratka in ozka.
Ivanka je imela hitro na mizi vsega dovolj. Vsaj ža naju je bilo!... nevem, če nista gospodarja lačna ostala!... Žejna tudi nisva bila midva s Šinigojem, ker ni manjkalo dobre kapljice.
Ko bi človek tako vedel, je menil Ludovik Mislej, doma iz Štjaka, niti eno leto bi se ne valjal po tistem smradu v Buenosu. Res je tukaj treba gibati, in še kako ! Toda delam, ker vem kaj in ker vidim tudi sad svojega dela. Človek z veseljem zastavi brazdo in pritisne z motiko in lopato in to sonce in ta zrak, ki bi ga človek kar jedel. •. Nikdar nisem bil tako zdrav...
Pa tudi ne tako kosmat, je pripomnila Ivanka.
1, kako bodo pa hruške rastle in krompir, če bi ne bilo sonca za “brado”, je menil Ludovik. Obril se bom jutri.
Pa tudi Ivanka je bila istih misli. Nisem ji prisodil da je v njej še ostala kmetica, ko sem jo videl v Buenosu, a doli na daljnem jugu je tudi ona začrnela in se utrdila, da menda ne ve več kaj se pravi bolezen.
Tam gori v Buenosu si ljudje napoto delajo, tukaj smo pa svobodni in veseli in zdravi in nikomur na poti in tudi krompirja nam ne bo manjkalo, če nam Bog zdravje ohrani, je menila Ivanka, ki se ji zdi, da je spet doma na Vipavskem.
Še naprej smo stopili, oziroma: smo se zapeljali. Saj je samo par lučajev in že smo stali pred Renner-jevo hišo.
Ne pozabite ga pozdraviti z naše strani, so naročali Novakovi v Bahiji Blanki, tako je želel Humar v Villi Regini, v Buenosu pa že preje Blokar in kdo ve koliko še drugih, katerih pozdrave sem na dolgem potu že raztresel...
Mislejevi in Rennerjevi so si stari znanci že od doma; tamkaj pa živijo v najlepšem sosedstvu.
Lepo uraščeni sadni nasadi, vitki topoli visoko rastli pričajo, da je Renner že več let tamkaj s skrbno roko na delu.
In zares, kdo bi mogel prešteti, koliko nevšečnosti je že prestal, koliko jebilo v hiši bolezni, koliko stroškov... in vendar hvala Bogu, je stopal ponosno po vrtu, kjer so se šibila obilo obložena drevesa.
Tukajle! je samozadovoljen postal in pokazal na jablano; poglejte tole drevo !
Nič posebnega nisem videl jaz. Mlado jablano-..
Tisti pa, kateri ve, da je tisto drevo vipavska lesnika, na katero je vcepljena “debelika” iz vipavskega, bo začutil, da je v tistem drevescu en košček doma. • • Soda, da še ni imela ‘ ‘ debelika ’ ’ sadu... Bo pa drugič.
Marsikaj smo si vedeli povedati. Rennerca je imela v svoji shrambi vsekaj dobrega, da smo se lahko veselo smejali polni mizi, pa. tudi mali hčerki, ki je vedno kako novo uganila, ko je občudovala neznane goste. Dogovorili smo se tudi, kako in kdaj naj pridejo jutri v Cinco Saltos, kjer bo velika slovenska šagra.
Še k sosedovim smo stopili. Penič se pišejo in so iz Istre doma. Tako nekam skrivnostno je bilo vse okrog hiše... Šele ko smo se na kratko poslovili, smo zvedeli, da so istočasno prišle v hišo tudi “rojenice”. Če Bog mladi hčerki — če ni bil sinček — da zdravje, bom po njegovih letih lahko vedel kdaj sem bil prvič tam doli-
Toda sreča je bila še drugje prav tisti dan in tisto uro. Ko smo se vračali proti Renner j evim, smo zaslišali:
“Rola! je že!”
Le kaj bi to neki bilo, sem ugibal. Pa sem kmalu zvedel:
“Teliček je”, je klical od daleč Srebrnič, ki je čakal veselega dogodka in ki je tudi stavp dobil..
Pa bi še kdo rekel, da doli na jugu ni 'nič novic!
ČEZ VELIKI JEZ NA 1212.
Colonia Centenario je naj mlajša naselbina ob reki. Pred 10 leti je rastla tamkaj le pusta puščavska trava in revno grmičje. Odkar pa je zlila reka po neštetih kanalih sveže zelenje po “Gornji dolini”, so se tudi v sosednji deželi Neuquen prijeli “za ušesa” in danes ima naselbina že kakih 100 čaker.. Naših rojakov je menda kakih. 15, ki so si tamkaj zemljo kupili in že hite v rast topoli, ki označujejo meje njihove posesti.
Ko se je tamkaj naselil kot prvi naš človek Renner, je bilo še mnogo neprilik zaradi vetrov in neviht. Od leta do leta se množe drevesni nasadi in s tem pojemajo tudi nevšečnosti viharjev.
V bližini reke je že ves svet razprodan. Nekoliko bolj zadaj leži še velikanski prostor, ki je menda določen za veliko vojaško letališče. Tamkaj bo menda važna točka tudi za civilni letalski promet bodočnosti, ker tam čez vodi ravna črta v Bariloche. Za enkrat se pa tam še ne “pasejo” zrakoplovi, pač pa smo videli konje, ki so zaničljivo pogledali na našo “samodrčo” kočijo, meneč: figo, če hočete!... kadar zagazite v kako lužo, bo pa le konjska mrha dobra, da oholega “brzoteka” potegne na trda tla.
S Šinigojem sva pa drvela dalje. Daleč na okrog sva jo ubrala. Vse do Contraalinirante Cordero ni nobenega mostu, in tudi če bi bil, nama ni bilo zanj. Saj je vredno, da si ogledam tudi veličastno napravo velikega jezu, odkoder se razteka voda po plodnih vrtovih. Spotoma bova obiskala tudi naše rojake, ki so se naselili tam na okrog.
Tukajle, je pokazal Šinigoj, sem imel svoj čas jaz velik kos sveta. Bilo ga bi za celo naselbino, toda sem prodal. Pa sem imel že dovoljenje za ustanovo vasi “Primavera”.
Beseda nama je nanesla tudi na neko pustolovščino nekega Čotarja, ki je svoj čas objavil v Slovenskem listu vsakršne zanimivosti iz Rio Negro. V Bucnosu smo seveda z zanimanjem gledali fotografije in brali poročilo, v Rio Negro so se pa naši ljudje močno hudovali, ker je bila zadeva nekam kosmata, tako kosmata, da je navedenega junaka iskala celo policija in ga pozneje tudi “ostrigla”... Delal je zase dobre kupčije, a za druge pa bojda ne. In to je bilo še najbolj nedolžno, da je dal v javnost slike iz “svojega” vrta, ki ga ni nikdar imel.
Da, da! je menil Šinigoj, Malo morate pa tudi pre-vdariti, predno kaj v časnike zapišete.. •
Spet sva zavila skozi ograjo in med krompirjevim poljem. Tudi ti so naši, mi je pojasnil Šinigoj in smo se pozdravili z Rustijevimi.
“Tale je pa študent”, mi je predstavil Šinigoj krepkega fanta. Bil je 18 letni Boris.
Torej tudi študente imajo doli, sem se začudil.
Študira v Villi Calzadi in se je prav tiste dneve mudil na počitnicah.
Nihče pa ni bil najinega obiska bolj vesel kot mama. Saj si je že tako hrepeneče želela, da spet pride pred cerkvijo. Bila je še zaprta. Le kdo naj bi jo od-
stima pesem. Če bi bilo treba po štirih, bi prišla v nedeljo v Cinco Saltos, tako je menila in... po štirih sta nazadnje tudi prišla ona in sin, namreč — štirih kolesih. Saj imajo reden omnibušni promet vsako jutro skozi Cinco Saltos do Cipolletti.
Začetek je težak, je menila mama. In je stvar resnična. Saj tam so oni skoraj prvi začetniki in še dve težavi sta, ki jih drugod ni: Kanalizacija tam še ni izpeljana in si do vode pomaga vsak po svoje. Voda jih nič ne stane, ker si jo vsak sam napelje po svoji volji... A kadar je takih več, ki vsak po svoje dela, pridejo lahko vmes nevšečnosti. Vodo zajamejo namreč precej nad velikim jezom in mora vsak sam kopati in surbeti za dovodne kanale. Oblast se za tisto ne briga... Stane manj, a gotovosti ni nobene. Druga neprilika so pa peščeni vetrovi, ki nosijo včasih cele viharje prahu iz gole puščave, katera se širi tja na zapad-.. Ra bodi že kakorkoli: krompir in koruza sta prav lepo kazala.
Cesta je pa tudi kazala dalje in že sva zavila na mogočen most, ki tvori znameniti jez na reki Neuquen.
Brez dvoma je ta naprava najveličastnejše javno aelo te vrste v vsej republiki. Zagrajena je cela dolina, po kateri je preje brzela reka Neuquen. Prav na tisti točki se oba robova ki obrobljata celo gornjo dolino najbolj približata in tamkaj so zajeli mogočno reko. 60 let je že tega, ko so začeli z delom. Marsikatera učena glava je delala račune, predno je bilo vse prav dognano, kako je treba določiti višino, da se zajame tolike množine vode, da je ne bo zmanjkalo v času suše in kako preprečiti nevarnost poplav in zagotoviti varnost jeza.
Daleč tja gori sanja zelena reka nagromadena v dolgo jezero, katero so raztegnili še tja nekam med brda, kamor spuste zdivjano vodo v času velikih povodenj. Tamkaj nastane tedaj prosrano jezero, ki nikogar ne moti, ker tamkaj nikogar ni. Le žgoče sonce in režeča puščavska tla pohlepno pijeta vodo, ki bi sicer naredila velikansko razdejanje po gornji dolini.
Jez je veličastno delo človeškega uma in rok. Prav za gradbo jezu je bila speljana železnica, ki sc odcepi v Cipolletti in teče skozi Cinco Saltos. Kdo bi sicer navozil tolikega cementa in drugega gradiva. Nekaj tisoč rok je imela dela več desetletij. Ob mostu pa prijetno vabi senčna vasica, v kateri žive stoteri delavci, katerim daje most še sedaj dela in kruha. Cela vas je last jezova. Uprava jeza je edini gospodar vseh hiš in tudi male kapelice, katero imajo tamkaj kot znamenje vere. Pravira: znamenje vere, kajti več ni, kot to. Saj niti enkrat na mesec ne vidijo služabnika božje besede in le če pride v vas kaka dobra učiteljica, ki imenuje med njimi božje ime, tedaj zvedo otroci tudi kaj od božjih resnic.
Ko sva si z Šinigojem ogledala velike zatvorniec,
sva zbrzela naprej. Saj se je že tudi mudilo, ker je šla ura že čez pet.
Spet sva se zaprašila dalje in kmalu prišla na 1212. Tako sc imenuje kraj, kjer stoji postaja istega imena: 1212 km daleč od Plaza Constitucion v Buenosu.
Tudi tam žive naši ljudje. Obiskala sva Vladimirja, Sinigojevcga brata, drugod sva pa zastonj trkala, ker ni bilo ljudi doma.
Čez pol ure sva bila pa že zopet v Cinco Saltosu.
Delopust sc je reklo po starem, po novem pa “sa-bado ingles”. Pa bomo menda spet prišli nazaj na staro... Škoda, da ni šla pesem zvonov, ki bi oznanili delopust, tudi čez one vrtove in povabila naše in druge ljudi k maši za naslednji dan, ko bo tudi v Cinco, Saltosu nedelja, kakor je ukazal Bog.
Ko sem ta-kole želel slišati sobotne zvonove mi je udarila na uho slovenska pesem. Da, bo! sem se razveselil. Pevsko vajo imajo.
Štiri so bile in še dva moška sta malo prislanjala.
Kar ustrašili so se, ko sem kar naenkrat stal za njimi, pa smo bili kmalu spet na delu in iskali, kako bo najbolj lepo in najbolj prav.
Samo ustrašiti se nikar, to je najbolj pomembno. Pri tem sklepu smo ostali in določili katere pesmice in ltedaj.
K MAŠI SMO ŠLI
Pa, saj ne bo res tako. Morda je res kdo prišel, a večina se je pripeljala. Tudi jaz sem se. Za osmo uro je bila napovedana prva maša, ki je bila namenjena vsem kristjanom v Cinco Saltosu sploh; slovenska maša se bo vršila ob 10 uri, tako je bilo odločeno.
Zgodaj že, dosti pred napovedano uro sem stal praed cerkvijo. Bila je še zaprta. Le kdo naj bi jo odprl in. .. komu? Saj ni bilo tam morda še nikoli maše v nedeljo. Zato je jpa bil za vse ljudi sploh tisti dan dogodek.
Pa, kdo bo odprl kapelo? Če ni mežnarja?
Mežnarja pa ni, ker ni ne zvonov ne ure. •.
Šinigoj, ki me je pripeljal — torej jaz sem se tudi peljal k maši — je že vedel, kam je treba po ključ in predno som napravil dva koraka, že sc je prismehljaia prijazna mladenka z znakom. ACA.
Znak katoliške akcije je to, ki je v tej deželi pokazala lepe uspehe kakor morda v nobeni drugi. V omnibusu, na vlaku, na cesti, v trgovini, v gledališču. .. kjerkoli, srečam prijazen pozdrav in če malo pogledam, že opazim na prsih mladeniča ali mladenke ali pa tudi moža in zrele žene okusni znak ACA (Accion Catolica Argentina).
Nekateri naši ljudje menijo, da je v tej deželi popolnoma zavladala nevera. Tako meni tisti, kateri živi v sami taki neverni družbi... Kakor je mislil ribniški Vrbanček, da v Ljubljani vsi samo lonce prodajajo, ker sta jih njegov oče Vrban in stric Caspar vsak teden v Ljubljano vozila.. . Kaj pa je Vrbanček vedel drugega kot to, kar je videl in kar so mu drugi povedali. Tega pa ni bilo veliko.
Ni dvoma, da je v tej deželi veliko nevere. Pa je prav tako res, d a je zelo mnogo prav globoke vere. in če je brezbožna propaganda v mlačnih kristjanih vero zatrla, jo je pa v bolj globokih kristjanih še bolj poglobila in utrdila. Saj je vse zastonj. Pa naj sodobni neverniki še bolj prepričano govore, da je sedaj konec vere, in da je nastopila doba čistega razuma in hladne pameti. Stara in nepremakljiva je resnica, ki jo je zapisal učeni Ciprijan: Človekova duša je po svoji naravi
krščanska!
Katoliška akcija je v tej deželi pokazala neslutene sadove. V velemestih je strnila v eno armado na deset-tisoče mladih idealnih src, fantov in deklet v cvetu let, ki se ne sramujejo nositi javno na svojih prsih znaka svoje vere, ki ne obmolknejo, kadar se oglasi zasmeh protivnikov, ki nastopajo tam, kamor duhovnik ne more, ki so apostoli tudi na cesti in v javnem življenju.
Pa tudi zunaj po deželi, posebno v krajih, kjer je duhovščine zelo malo — kdo naj jo nadomesti? Kdo naj bo veroučitelj, kdo naj ima skrb za svetišče, za skromno kapelico, ki je nemara v kraju kot edina vidna priča naše vere?
V vsakem kraju je milost božja poskrbela, da sc najde dobra duša, ki ima srce dovolj veliko, da ima nekaj prostorčka v njem tudi Gospod Jezus.
Že na vlaku me je moj sopotnik opozoril, da se bom srečal s katoliško akcijo v Cinco Saltos in da bo že on preje obvestil da bodo dekleta že vedele za nedeljo; tako je res mož tudi storil. Zato meni v soboto ni bilo treba veliko razlage, ker je bila vsa stvar že na pravem potu par dni pred mojim prihodom.
Kar čudil sem se, ko so začeli prihajati ljudje. Cela vrsta deklet z znakom ACA in otroci, ki so se zbirali pod vodstvom katehiste. Kar obilo dela so mi dali, da sem vse spovedal in dolga vrsta je bila obhajancev. Naši so bili med njimi bolj redki.
Človek zares ne ve, kako naj bi zagrabil, da bi ljudje za dobro vzeli.
Ko bi ne bilo tega nesrečnega strahu pred tem,
' ‘ kaj bodo rekli! ’ ’
Ali naj bi človek s pretnjo grozil to kar je res: da sc resni nevarnosti nesrečnega konca in večne pogube izpostavlja tisti, kateri ne skrbi za redno prejemanje svetih zakramentov?
Če pa človek tega naprej ne žene in vedno trmasto ne ponavlja, pa nemara spet kdo misli, da ne gre tako za res.
Pa je in ostane res: da ne bo imel življenja v sebi, kdor ne uživa Telesa Kristusovega in ne bo vstal poveličan poslednji dan!
Tako je in nič drugače: Vsakemu je na izbiro dano, da se sam odloči in sc usmeri, kot mu je ljubše. Tisti pa seveda, kateri je hotel živeti brez Boga, bo brez Boga tudi končal. Žal bo tedaj prepozno, da bi zagrešeno napako popravil.
Škoda! Bolelo me je, da niso vsi naši rojaki uporabili prilike, ki so jo imeli, da bi lahko svoje srce očistili in k mizi božji pristopili in živo vero v srcih obnovili. Domačinov iz vasi, posebno mladine, je bilo pa zares veliko, ki so globoko verni pokleknili k angeljski mizi in sveto obhajilo prejeli.
DEPARTAMENTO DE RIEGO
Lepo je bilo med sveto mašo, pri kateri so glasno molili in hvaležno poslušali tudi božjo besedo, katero sem jim po argentinsko povedal| Srečni so bili tako lepega dne, ki je bil sončen ne le nad zorečimi vrtovi temveč tudi v njihovih srcih in kar žal jim je bilo, da je že konec maše.
Toda bil je že čas, kajti že so se začeli zbirati naši rojaki k deseti maši, ki je bila namenjena našim ljudem.
Kakih sto rojakov živi tam na okrog in še toliko je bratskih Istranov.
Le koliko jih bo prišlo, tega sem radovedno čakal.
Tukaj sem, če me kaj potrebujete, se mi je predstavil Rustijev Boris!
Lepo in prav, sem se ga razveselil, da ne bo treba j imeti ministranta v — krilu, kot je bilo pri prvi maši, j kjer mi je odgovarjala za strežnika uslužna mladenka J zakristana.
Pevci in pevke so se še preje zunaj dogovorili, kako in kaj in so se razveselili posebno Rustijeve mame, ki je znana kot vešča pevka.
Malo boječe so poprijeli, ko se je maša začela. Škorc bi zamrl prvi glas, ki je prišel iz ust, toda opogumili so se in nato je pesem kar lepo tekla in ko sem pogledal nazaj z “dominus vobiscum” sem z veseljem ugotovil, da je zbranih več ljudi, kot sem pričakoval, 'zunaj na cesti je pa stalo še več radovednih poslušalcev, ki so menda tisti dan prvič slišali tako pesem in so se čudili, da se v Cineo Saltosu kaj takega godi.
Spet so imeli ljudje priliko slišati božjo besedo. Marsikdo je že dolgo ni dobil na ušesa, zato so jo pa vsi rade volje poslušali.
Pa tudi jaz sem bil vesel in ko bi le bilo človeku dano, da hi besedo tako zastavil, da se hi neizbrisno zapisala v sree. Saj bodo že jutri priletele ptice izpod neha, da pozobljejo seme božje besede. Že čakajo doma skrbi, one sitne zadeve vsakdanjega življenja, za katero je treba tudi skrbeti, katero premnoge tako zelo zaposli, da niti ne vtegnejo ne dvigniti pogleda v večne višave božje.
Poglejte, dragi verniki, kaki smo ljudje. Duša je lačna in žejna, toda le na tiho prosi, le z lahkimi, komaj slišnimi klici vesti, ki spominja nekdanjih dni in že pozabljenih besed večnega življenpa. Telo pa glasno zahteva kruha in okrepčila in skrb za jutri poganja na delo. Slabotni klic duše, ki je žejna večnosti in milosti božje zamre preglušen in morda se ne spomni zemljan niti z eno mislijo zjutraj in enim vzdihom zvečer, kam vodi pot našega življenja !
Tu nadalje je tekla beseda: Dve hiši sta mi najbolj padli v oči v Cineo Saltosu. Ena, ki stoji tamle sredi topolov: krasna hišica je. Vsa njena podoba znači svežost, življenje in mladost. Razumel sem zakaj. Departament o de Riego je tista stavba. Tamkaj se odreja, koliko vode bo dobila ta in ona čakra, koliko časa bo voda tekla, kako se naj rešijo vodni nesporazumi ■.. Tamkaj sc odmerja bogastvo razkošnih sadnih vrtov: tamkaj se odreja blagostanje cele kolonije. To pomeni zunanja podoba tiste lične stavbe.
Pa je še druga stavba, ali bolje stavbica: neznatna, skromna ponižna. Tale kapelica je. Tudi tukaj je “D&-Parlamente de Riego”, tukaj se deli dušam blagodejna voda milosti, da ne bi usahnile v neveri in vsakdanjosti... Pa je tako skromna ta hišica božja, to malo svetišče. Ni je bilo dobre roke, ki bi zasadila topola in okrasila s prijetno senco ta kraj; malo je nog, ki stopijo v tale skromni prostorček, da hi si poskrbeli potrebne moče za svojo duhovno rast!
V nekdanjih časih je bila hiša božja tista, ki je bila v vsakem kraju najodličnejša.. • Trpeli so ljudje tudi tedaj in brez dvoma so trpeli več. Toda vedeli so, kje iskati tolažbe. Hiteli so v hišo božjo in potolaženi so sc vračali in bolj veseli in srečni so živeli z ovsen,jakom, bot pa žive novodobni maloverni ki ob pogači, ker jim je svetila svetla zvezda krščanskega upanja; ker so ne le vervali, temveč tudi živeli v upanju na večno srečo, katero je človeku pripravil nebeški oče kot plačilo za zvestobo na zemlji.
Kaj vse bi človek rad povedal, samo da bi seglo
do srca in usmerilo dobra srca v pravo. Toda, to naj izvrši dalje milost svetega Duha.
IN ŠE SMO PRAZNOVALI
Ko je bilo maše konec, smo tudi število kristjanov povečali za štiri. Pa bi se motil tisti, ki bi mislil, da je moja pridiga bila tako prepričevalna, da je spreobrnila — j ude... Ne! Bili so še mladi drobljančki, katerim smo ob tej priliki dali krščansko ime. Božja beseda je pa bila vsejana, da prepriča tudi tiste, ki so potrebni nadaljnih zakramentov, ker so krst že davno prijeli. Treba je bilo namreč popraviti, da bi bilo storjeno na desno roko, kar so napravili samo na levo... Saj se razumemo. Nekateri so “mož in žena”, .pa brez zakramenta. Pravijo, da se vseeno radi imajo, toda nazadnje bo ta stvar jako narobe izglodala. Saj je in ostane le Bog neomejen gospodar človekovega življenja in on je postavil zakrament svetega zakona za edino pravo zvezo dveh ljudi, ki naj ustanovita, lastno družino. Le tista zveza, katero potrdi Bog more voditi k pravi zemski in večni sreči... Kako škoda, da nekateri brezmiselno zanemarijo to odredbo božje dobrote in s tem sebe oropajo milosti, katere so tako potrebni za pravo življenje Hvala Bogu, da ni veliko tistih.
Upal sem, da bomo tudi kaj takega ob oni priliki v red deli. Pa! Vsaj prihodnjič se bo uredilo! Bog daj!
Vse je oživelo okrog kapele, ko se je končala cerkvena svečanost. Tri kamijone smo imeli zunaj in še nekaj osebnih avtov, pa smo vse napolnili in zdrčali naravnost k Bitežniku, kjer je bilo že poskrbljeno za lačne želodce.
Da je bilo na moč veselo v prijetni topolovi senci ob slastni pečenki, sočnem sočivju in sladkih poticah ter rajnem vincu, to si lahko vsak misli. In ko smo bili pri najboljšem razpoloženju, je prihitel še naš misijonar P. Ludovik Pernišek, ki je imel sveto mašo v Neu-quenu. Vsaj za uro se je hotel še poveseliti med rojaki, kajti zvečer je moral že odhiteti na duhovne vaje.
Kmalu se je razlegla vesela pesem, kakor je še ni bilo slišati v tamkajšnjih gajih in tedaj smo videli, da smo pevci vsi... Oživele so nam v spominu pesmice že pozabljene in pozabili smo, da so velikanske dalje, ki nas ločijo od domačih brd in poljan. Kar doma smo bili tisto popoldne.
Skoro smo pozabili, da čas gre naprej in nas je pre- 1 senetila četrta ura, ko je bilo napovedano, da gremo I spet v kapelo, kjer bomo imeli še malo svetogorsko slo- | vesnost za 4,00 letnico.
Spet smo napolnili svetišče. To pot pa pesem ni več onemela. Nekaj je bila zasluga patra Perniška, ki je sestavil zbor kar po predpisu, nekaj je bila pa tudi rožna volja, katera je dajala vsem veselje do petja in tako smo vsi iz polnih ust zapeli: Marija k tebi uboge
Slovenski obrazi zbrani pri Bitežniku v Cineo Saltosu.
reve mi zapuščeni upi jemo...
To in še marsikatero smo zapeli in v duhu smo poromali na Sveto goro, kjer naši domači leto za letom prosijo za nas k svetogorski kraljici, naj nas tudi v tujini varuje in čuva.
Bo že res, da med stoterimi skrbmi in zmotami tudi v onih sadnih gajih kdo nekoliko izgubi izpred oči velike misli, ki naj bi človeka vodile skozi zemeljsko življenje proti večni domovini, toda v srcu je pa še vedno ostalo tisto, kar so nam zapisali naši dobri stariši: ona velika misel, ki naj nas vodi skozi življenje v srečnejšo večnost.
Vsa srečna je bila Šinigojeva mama, ki je po dolgem času spet doživela božji dan in še marsikdo, in vsi smo bili srečni, ko smo občutili, da je življenje nekaj več kot vedno pehanje za kosom kruha in za krpo obleke.
Ko bi bilo mogoče vsaj enkrat na leto napraviti tak praznik za rojake doli na daljnem jugu!
Zaenkrat sem pa kar Sinigojevo mamo naprosil, da naj ona kot najstarejša, kot najbolj utrjena v živ-1 jenskih bojih, ostane kot moja namestnica, ki naj ljubeznjivo opozarja, če bo kaj napak med rojaki, ki naj bi tudi izravnavala, če bi kaki spori ali nesporazumi kalili mir in slogo med rojaki.
Vas Ginco Saltos je imela pa tisti dan teater zastonj. Debelo so zijali in z odprtimi usti poslušali naše petje
Prizorček iz “Piknika” pri Bitežniku in Šinigoj Anton v sadovnjaku.
in videti je bilo spoštovanje v njihovih očeh.
Toda lepa slovesnost je prišla h koncu in smo se razšli s pozdravom na skorajšnje svidenje.
Človek, bi želel, da bi bilo še vse lepše. Pa bilo je, kolikor se je v danih razmerah največ moglo storiti in zato smo bili vsi veseli in pesem še dolgo ni utihnila. Še smo se malo pomudili pri Bitežniku, pogledali k Terčiču in Šinigoju kot bližnjim sosedom, stopili praznovati tudi krstitke k Antonu Šinigoju, in že polnočne zvezde so nas vodile domov, dnevna vročina pa se je že umaknila prijetnemu hladu.
Torej lahko noč, kajti jutri bo treba zgodaj na pot.
Dalje sledi.
POLOM LIBERALIZMA
Vojaški poraz Francije in njen izstop iz vrste vojskujočih se velesil je sprožil vprašanje o vzrokih in nasledkih tega poraza. Vprašanje o nasledkih sega preko sedanjih dni, ki so vsi pod neposrednim težkim vplivom izgubljene vojne, v bodočnost. Zato je o njem samo možno ugibati, ni pa mogoče dati povsem določnega odgovora, ker še niso podane vse predpostavke, iz katerih sledi kot priroden zaključek ureditev bodočnosti.
Drugače pa je stvar, če se stavi vprašanje o vzrokih. Vzroki se namreč dajo spoznati iz učinkov, če je Francija primeroma tako kmalu podlegla na bojišču, je to dokaz, da je bila v vojaškem oziru preslaba, in sicer po številu vojaštva in tudi po materialni (gmotni) pripravljenosti. *n še nekaj je manjkalo: duhovne pripravljenosti. Ni. bila dovolj močna duhovna fronta, ki je za fronto na bojišču hrbtenica ter ji daje duha hrabrosti, požrtvovalnosti in vztrajnosti.
Kaj pa je zlomilo duhovno fronto francoskega naroda, še preden mu je bilo treba iti na bojno fronto proti vojaškemu nasprotniku? Kaj je razbilo notranjo edinost francoskega ljudstva? Kaj je zdrobilo narodni organizem francoskega ljudstva v dele in drobce, da je bil podoben človeškemu telesu z raztrganimi mišicami in razbitimi kostmi? Kaj je temu ljudstvu razkrojilo duha in ohromilo voljo? To je storil liberalizem.
Francija je bila klasična zemlja liberalizma. Duh lažnivega svobodoumja se je naselil v Franciji v drugi polovici 18. stoletja. Polastil se je predvsem inteligence, ki je s krinko stremljenja po neomejeni svabadi zakrivala borbo zoper vsako avtoriteto (oblast): božjo, cerkveno in državno. V francoski revoluciji leta 1789. je duh liberalizma, ki se je bil že globoko zajel v ljudsko mnočice prišel do krvavega izbruha. Iz krvi francoskega ljudstva je vznikla nova oblika življenja francoskega naroda,
Ta oblika je postala zgled za preureditev evropskih
narodov in držav v smislu liberalnih načel. Prav ta načela pa so najusodneje vplivala na podlago človeške družbe, ki je religija, avtoriteta in lastnina. Liberalizem je nasprotnik religije (vere). Za zasebno področje človekovo: za njegovo vest, za domačo hišo bi jo še dopuščal, za javno življenje pa ne pod nobenim pogojem. V javnem žčivljenju: v politiki, kulturi, v šoli, prosveti, znanosti, književnosti, umetnosti nima Bog in nima Cerkev nič govoriti.
Liberalizem se bori proti avtoriteti, in sicer proti avtoriteti Boga. Božje zapovedi ne veljajo za javno življenje: ne za tiste, ki delajo politiko, ne za tiste, ki vzgajajo mladino, ne za tiste, ki pišejo knjige (nesramne povesti itd.). Prav tako nima v javnem življenju nobene besede duhovščina, ki naj skrbi samo za to, da bo sv. Peter onstran groba vsakomur odprl nebeška vrata. Prvo in zadnjo besedo imajo v vsem javnem življenju samo liberalci.
Ker je po liberalnem nauku človek v vsakem oziru svoboden in se mu ni treba ozirati v njegovem delovanju na nauke vere in predpise krščanske nravnosti, mu ni treba tudi v gospodarskem življenju jemati takih predpisov v poštev. Lastnino je liberalizem osvobodil od vseh moralnih in socialnih (družabnih) obveznosti. Vsak naj postopa s svojo lastnino, kakor mu ljubo, vsak naj gospodari s svojim imetjem, kakor hoče, samo da doseže čim večji dobiček. Nepotreben, celo škodljiv je vsak obzir na bližnjega. To je samo ovira za kapital.
Gospodarski liberalizem je jedro modernega liberalizma. Povzročil je nagromadenje denarja v rokah kapitalistične gospode, ki je od nekdaj bila njegova glavna pokroviteljica med ogromno množico delovnega ljudstva pa od dne do dne rastoče obubožanje. Tako se je narod, ki bi moral biti duhovna edinica, razdelil v dva sovražna si tabora: liberalnih kapitalistov in materialističnih socialistov (komunistov).
Liberalizem uničuje podlago človeške družbe, ki je
Holandija
Holandsko ozemlje je bilo že od nekdaj nepriprav-no za naseljevanje, ker je bilo močvirnato zaradi nizke obale, ki so jo stalno preplavljali morski valovi. Stoletni napori Holandcev, da bi zajezili morje, so bili kronani z uspehom šele konec preteklega stoletja, ko .je bilo izgotovljenih več nasipov in sistem prekopov. Najvažnejše regulacijsko delo holandske nižine je bilo dokončano v maju 1932. leta, ko so izsušili Zuidersko jezero.
Kraljevina Holandija meri 34.181 km2 in šteje, po ljudskem štetju iz 1938. leta, 8,640.000 prebivalcev. Ko-lonijmlna posest pa meri 2.046.040 km2, kjer živi 66 milijonov 654.000 prebivalcev. Glede na to bi lahko imeli Nizozemsko za velesilo, saj šteje s kolonijami nad 75 milijonov duš.
Nizozemska prekomorska posest je sestavljena iz številnih otokov. To: Java, ki ima 126.100 km2 in šteje nad 42,000.000 prebivalcev, od katerih pa ni niti 200.000 belcev, pač pa 1,000.000 Kitajcev, ki so se priselili na otok zadnja leta. Otok Java je najbogatejše naseljeni kraj na svetu. Prebivalstvo je na zelo nizki stopnji in je njegov položaj iz dneva v dan slabši, ker njegovo število silno raste. V pogledu prosvete, sodstva in higiene pa so razmere na Javi dosti povoljnejše kakor v drugih kolonijah.
Drug velik otok je Sumatra (433.800 km2, 8.5 milijonov prebivalcev), od katerih je pol milijona Kitajcev in 30.000 Evropejcev; največji pa je Borneo, ki ima 537.000 km2, vendar pa najmanj — 2,000.000 prebivalcev. Na tem otoku je 150.000 Kitajcev. — Četrti največji otok je Celebes, ki meri 179.400 km2 in šteje 4 milijone prebivalcev. Med temi je 50.000 Kitajcev in samo 8000 belcev. Najzanimivejši je zelo gosto naseljeni (171 ljudi na km2) otok Bali, ki predstavlja center azijskega turizma. Manjši del nizozemskih kolonij se nahaja v Južni Ameriki (Quiriso in Guaiana) s skupaj 14.0.700 km2 in četrt milijona prebivalci.
Nizozemska je država z velikim prirodnim bogastvom. Letno proizvaja 13 milijonov ton oglja, 77.000 ton cinka, primanjkuje pa ji železa. Glavna državna proizvodnja so: mlečni izdelki, meso, krompir, lan, konoplja itd. Les mora uvažati. Nedostatek železa jo dela odvisno od tujine. Holandska ima zelo velike ladjedelnice in številne letalske tovarne, ki delajo tudi za izvoz.
Glavno bogastvo kolonij pa je petrolej, kjer ga proizvajajo 7 milijonov ton letno, predelujejo pa ga v lastnih rafinerijah. Zaradi tega se za te kolonije živo zanimajo Japonci. Dalje so ti kraji bogati na oglju, bauksitu, kavčuku, kavi, čaju, tobaku itd. v ostalih nizozemskih kolonijah, posebno v Guajani, kopljejo zlato, pridobivajo rum, kavo, bauksit itd. Tu so tudi velike rafinerije.
religija, avtoriteta in lastnina. To podlago je predvsem uničil med tistim narodom, med katerim je nastal, ra-stel, se razvijal, se krepil in katerega si je povsem podvrgel. To je francoski narod. Tako trdovratno se je v njem vgnezdil, da ni hotel gnezda več zapustiti. Naposled je propadlo gnezdo z drevesom vred, na katerem je bilo nameščeno.
Francosko ljudstvo je po strahoviti katastrofi, ki ga je doletela, spoznalo, kdo je njegov glavni sovražnik. Ob začetku tretje republike po francoskem porazu v nemško-francoski vojni leta 1870. je voditelj francoskih framasonov in liberalcev Gambetta zaklical krilato be-
in Insulinda
Že v 17. stoletju, potem ko so Evropejci odkrili bogastvo najrazličnejših dišav in začimb, so se začele borbe za posest teh dežela, in sicer med takratnimi velesilami: Portugalsko, Holandijo in pa Veliko Britanijo. Holandska je zmagala v tem boju in vsemu blagostanju države, v katerem so živeli, se morajo zahvaliti svojemu malajskemu neizčrpnemu bogastvu. Več kot dva milijona holandskih goldinarjev je založenih v to otoško bogastvo. Tudi Anglija, Francija in Japonska imajo pri tem svoj del. Dišave, sladkor, kava, kopra in cin tvorijo holandsko bogastvo. V 20. stoletju pa sta postala za Holandijo neprecenljive vrednosti še petrolej in kavčuk. Bazen Britanske Indije in Brazilije je Nizozemsko otočje najvažnejši producent kavčuka. / 8 milijoni ton in ogromnimi rezervami petroleja pa se Holandska Indija lahko prišteva med najbogatejše petrolejske dežele. Tu je domovina znanega petrolejskega trusta Rojai-Dutch-Shell. In zaradi tega ni nič čudnega, če kaže Japonska svoj apetit po tem ozemlju. Holandska je majhna in daleč od teh dežel, Japonska pa je močna država in povrhu v neposredni bližini. Že dolgo časa je Japonska glavni kupec nizozemsko-indijskega trga. Vse konkurente je že izrinila s tega tržišča, 33% vsega uvoza v te dežele prihaja iz Japonske, dočim tja izvaža samo 20 del svoje proizvodnje. In če se posreči Japonski, d apoloži svojo roko na Insulindo, potem se bo gospodarsko močno opomogla. Nič več ne bo tako življenjsko odvisna od Amerike. Gospodarski in strateški položaj se bo za Japonsko povsem spremenil in znatno izboljšal. Japonska skrivna propaganda in muslimani Japonska propaganda je nenavadno spretna, in njena gesla so kaj preprosta: “Cene japonskega blaga inyodu koristijo, dočim ga dragi evropski izdelki uničujejo.” In drugo, zelo znano geslo Japoncev; je: “Vsi za enotnost rumene rase, proti navalu belih.” Japonska državna propaganda in različna tajinstvena društva in združenja, kakor “Črni zmaj” ter druga, ki so povsem trgovskega značaja, delajo z roko v roki. Islam, h kateremu je pristopilo doslej tudi precej Japoncev, ima in bo imel vedno večji pomen. Od 60 milijonov prebivalcev na teh otočjih jih je komaj 250.000 Evropejcev, in okroglo ena tretjina jih je muslimanov. ..
In Japonska se nadeja, da ho na Insulindi naletela na prijateljsko razpoloženje domačinov. — “Sarikat islam” je društvo, ki je bilo ustanovljeno takoj po zadnji svetovni vojni leta 1919. Šteje pa že sedaj več kot 4 in pol milijona članov. To organizacijo vodi Tjekro in žurnalist Douves Dekkor, z namenom, da bi se otočje povsem osvobodilo holandskega vpliva. Pa tudi komunisti imajo na Insulindi velik vpliv. Leta 1926 je prišlo prvič do nemirov, toda vstaja se je ponesrc-
sedo: “Klerikalizem je sovražnik!” Ta beseda je bila laž. Sedaj, čez 70 let, kliče francosko ljudstvo: “Liberalizem je sovražnik!” Ta beseda je resnica.
Liberalizem na podlagi materializma, to se pravi življanska modrost, ki se ozira le na tisto, kar ugaja čutom in samoljubju, je obrodil svoj vreden sad v Franciji, ki se je šele sedaj bridko zavedela svoje nesreče, ki so jo brezbožni lažimodrijani pripravljali s postopnim odvajanjem naroda od tistih potov, ki jih je človekovemu življenju začrtal Stvarnik našega bitja.
Bog daj da bi ta bridka izkušnja izmodrila ne le Francože temveč tudi druge narode.
čila. Leta 1927 so izvolili v tamkajšnji parlament 118 elanov, od katerih je bilo 20 domačinov, 15 Holandcev in 3 “drugi”, e pri prvi seji tega parlamenta je bilo opaziti razna “mišljenja” tudi med domačini samimi.
Japonski vpliv je bil, da so celo najmanjše skupine Indonezijcev zahtevale samostojnost in neodvisnost od holandskega kolonijalnega vodstva. Kako je godilo «Tarppncem, ko so opazovali, da zahtevajo posamezne skupine domačinov to in ono od Holandije. Na tihem so Japonci domačinom obljubljali popolno svobodo, če bi se prostovoljno hoteli podati pod njihovo okrilje. Meščanske struje domačinov so zahtevale neodvisnost domače industrije in osvoboditev od holandskega gospod-stva. Seveda pa domačini pod japonsko oblastjo nikdar ne bi dosegli kakšne prave svobode, in še zdaleč ne takšne samostojnosti kakor jo imajo danes.
Tnsulinda za Japonsko ni samo velikega gospodarskega pomena, ampak je tudi važna zaradi vojaško-strategičiie lege. Med Japonsko in Insulindo leže Filipini, ki so bili do nedavna ameriška kolonija. Še danes so gospodarsko silno navezani na USA. Na Filipinih ima USA važna gospodarska in vojaška oporišča. Da imajo Amerikanci na Filipinih in v Nizozemscki Indiji tako velik vpliv, pa nikakor ni všeč Japoncem, ki so od tujcev gospodarsko tako rekoč skoraj povsem odvisni.
Ob koncu februarja je zunanji minister Japonske, Arita, v nekem govoru dejal: “če Amerika ne bo pravilno razumevala naših teženj glede Kitajske, se temu ne bomo čudili. Če pa bodo USA na nas izvajale kakšen pritjsk, pa bi to lahko privedlo do kakšnega neprijetnega spora.” — Tudi Amerika gleda čisto jasno na položaj. V letih 1931—1932 se je Amerika tod vestno pri-
PO 34 LETIH NAŠEL SVOJO MATER
Pri potniških avtobusih v Milanu je kot vozač uslužben neki Luigi Liviotti. Vozi progo “(1”. Je star 34 let, srečen družinski oče, ki ga je ob pogledu na svoje otroke in materinsko srečo svoje žene morila le ena skvab: svojih staršev ni nikoli poznal. Odkar je odrasel, je Lil ves v hrepenenju, da bi videl svojo mater, da bi bil deležen tiste sreče, ki so jo uživali njegovi otroci ob njegovi ženi. Na njegovih listinah je bilo zapisano. da se je rodil leta 1905 v hospicu “San Colom-bano al Lambro”, odrastel pa da je v sirotišnici v Milanu.
Že desetletja je poizvedoval, da bi našel svojo mater. ki ga je pred 34 leti v bogve kakšni stiski izročila sirotišnici in potem odšla v svet, kjer živi bogve kako. Tudi svojim stanovskim tovarišem je večkrat razodel to svojo bol, da so vsi vedeli, kako je z njim: da je najdenček, ki išče svojo mater.
S tem avtobusom na progi “G”, ki ga je vozil Luigi Liviotti, pa sc je vsako jutro iz končne postaje v predmestju v središče Milana vozila tudi neka prilcl-nejša gospa. Ker je bil avtobus skozi prve postaje navadno zelo slabo zaseden, jo je zlasti sprevodnik dobro poznal kot vsakdanjo potnico in se je tu in tam zapletel z njo tudi v pogovor. Pred kratkim mu je gospa pripovedovala, da bo v nekaj dneh odšla v Rim in je ne bo vsako jutro na običajni postaji, v Rimu da mora urediti neke družinske zadeve. Sprevodnik se je takoj spomnil svojega tovariša, ki je sedel spredaj pri krmilu. Mislil si je, da bi žena morda mogla v Rimu pri oblasteh kaj poizvedeti glede njegove matere, ki jo že toliko let išče po svetu. Po končani vožnji je razodel to svojo misel vozaču in ko je naslednje jutro žena spet
pravljala. Z veliko delavnostjo je gradila v Tihem oceanu velika letalska oporišča in vojaške utrdbe. Ogromno denarja je izdala Amerika za ta dela. V letošnjem letu so Amerikanci dogradili 8 novih linijskih ladij po 35.000 ton. In že dozdaj ima Amerika še enkrat močnejše vojno brodovje kot Japonska. To brodovje je sestavljeno iz križark, oklopnic in rušilcev. Za 50% ima Amerika tudi več matičnih ladij za letala kakor pa Vzhodno oporišč in postojank za vse vrste orožja na Pacifiku. In vse to brodovje križari po vodah svetovnega morja v cesarstvo. Razen tega gradi Amerika še nebroj utrjenih obrambo ameriških interesov. Zbirajo se tudi oblaki nad Holandsko Indijo, a vse kaže, da je ne bo dobil Japonec, ki ima take želje po tem bogastvu.
bot redno prišla v avtobus, sta jo sprevodnik in vozač že pričakovala. Luigi Liviotti je prinesel s seboj tudi svoje dokumente in je ženo prosil, če bi mogla v Rimu “v ministrstvu” kaj natančnejšega poizvedeti, kdo je njegova mat in kje je. ena je obljubila, da mu rada stori to uslugo in je šop dokumentov vtaknila v svojo torbico.
Čez nekaj dni je žena šla na pot. V brzovlakil Milan—Rim se je spomnila tudi avtobusnega vozača in njegove bridkosti. Pred oči so ji stopila njena mlada leta, ugibala je, kakšno usodo je živel njen sin, ki ga je moral pred 34 leti izročiti v tuje roke. Tudi ta vozač bi po njenem mnenju ne mogel biti star več kot 34 let.
V	tistih mislih odpre svojo torbico in prvič začne pregledovati njegove dokumente. Kako se piše? Liviotti — kot ona. In kdaj je bil rojen? Leta 1905, točno tistega poletnega dne, ko je ona v hospicu San Colombano • al Lambro... In v njegovem rojstnem listu je bilo zapisano: San Colombano al Lambro.
Na prvi postaji je izstopila in se odpeljala nazaj v Milan. S kolodvora se ni odpeljala na svoje stanovanje, ampak na stanovanje avtobusnega vozača Liviottija. Sam ji je prišel odpret in žena, ki se je že več mesecev redno vsako jutro vozila z njegovim avtobusom v mesto, ga je objela in vsa ginjena izvpila: “Nič več ni treba iskati. Jaz sem tvoja mati.”
Mladega vozača je novica, da je našel svojo mater, ki jo je imel pred seboj, tako pretresla, da dva dni ni mogel v službo. Stregle sta mu njegova žena in njegova mati. S tem dnem je mož postal enak svojim tovarišem: imel je mater.
V	SNEŽNIH VIŠAVAH AKONKAGUE 3. NOVEMBRA OB 16. URI, DVORANA ‘S. JOSE”, AZCUENAGA 158
PISMA ŽUPNIKA-KOMUNISTA BOGATEMU, TODA MOČNO GLUHEMU GOSPODU
Predgovor
Francoski kardinal Verdier je priporočal “Metod du choc” (udarec v obraz), kajti to prisili k prevdarku.
Tudi tele vrste naj se drže sličnega načina.
Ko je objavil tale pisma v svojem farnem glasilu nek župnik delavskega predmestja, so izzvala pravi “udar’’ med vrstami onih zgoraj, kakor tudi med onimi zdolaj.
Oni “spodaj” so začudeno spoznavali, da Cerkev ni zakrknjena zaveznica onih “zgoraj”, kakor so jim tolikokrat zabijali v ušesa; oni “zgoraj” pa so zagnali besen krik in razkrivali za “komunista” Kristusovega duhovnika — seveda zato ker niso nikdar dobro prebrali evangelija. Saj zanje je “boljševik” vsak, kdor se drzne imenovati bedo in stisko.
“In vendar” tako je trdil Bossuet “tiste čednosti, za katere imamo najmanj ušes, bi bilo treba najbolj na globoko spoznati. .. ”
Tele vrste so bile ponatisnjene po nasvetu odličnih, svetih in globokoumnih mož; med njimi je tudi cerkveni prelat, ki je dal tej knjižici “imprimatur”, nadšof, ki je nedavno umrl sredi Revščine, objokovan od siromakov, ki so bili deležni njegove darežljive ljubezni. (nadškof m s gr. Alberti).
Bridkost naše dobe, tako je napisal Daniel Kops, je prav v tem, da so se najdragocenejše vrednote, katere so nam najdražje, na videz bile izdane v roke najgrši ncpravici.
Velik del človeštva trpi bedo.
Pa se obsoja kot nekaj nemogočega že sama misel na socijalno organizacijo, katera bi si vzela za smoter in podlago trpljenje in bedo, katero trpi velik del naših bratov: delavci.
Zato je pa potrebno, da poiščemo korenino zla in da hitimo na pomoč brez omahovanja, četudi z udarom nad zakoreninjenimi idejami starega samoljubja.
Zlo je očitno
Največje zlo XX stoletja je odaljevanje Cerkve od delavskega razreda. To oddaljevanje se je stopnjevalo vse bolj in bolj, ker so katoliki, zakrknjeni v nekako neprijazno razpoloženje, le od daleč opazovali razvoj socijalnega gibanja. (V Sloveniji je bila ta stvar znatno drugačna, kakor pa v Argentini, ki jo ima autov v mislih). Kdor ne vidi teh dejstev, je slepec, ki hoče v svoji slepoti tudi ostati, ker se zločinsko udajajo lenobi in nebrižnosti.
1848 je zapisal drzni Luis Veuillot:: “Očitam svobodomiselnim “buržujem” ker sovražijo Boga in so kot logično posledico, deli v nič tudi človeka. Ta je njihov zločin, le da ga ne bi radi priznali.”
Toda nesreča bi še ne bila tolika, če bi prezirala delavnega človeka le svobodomiselna burgezija, “večja nesreča še je to”, kakor je označil kardinal Mundelein, “ker so samoljubni delodajalci upregli v svoj voz Cerkev, in so jo hoteli izrabiti kakor policaja, plačujoč sramotne mezde. Naše mesto je med revnimi, je z delavci!”
Ali moremo, — tako Maritain, — misliti brez bolesti na one bedne množice, katerih človeško dostojanstvo je užaljeno, ki se je nazadnje užaljena obrnila proti krščanstvu? Neznano nam je, koliko je med njimi takih, ki so nevede krščanskega srca! Ne vidimo velikanskih naporov in plemenitosti pravega človekoljubja, ki ga polagajo oni v svoje dnevno delo in svojo revščino ; pa naj bo to delavec v tovarni ali na polju!
Če bi mogla spregovoriti pocinkana pločevina, ki ,je
priča bridkih tožba in resničnih bolesti, katere mi tožijo v moji pisarni brezposelni siromaki; če bi mogel razgaliti vse krivice, katere so pretrpeli öd svojih gospodarjev, ki se ne sramujejo imenovati se kristjane..., bralcem bi se ježili lasje...
Priznam, da smo bili žrtev kdo ve kakega nesmiselnega obzira, da nismo bridke resnice na ves glas izkričali bogatineem v' obraz. Morda je bilo to zato, ker je med bogatini 2% takih, ki so zgledni v svojih dolžnostih, in da ne bi njih po krivici zadeli, smo puščali v zaslepljenem spanju ostalih 98%, ki žive v nasladi in krivici.
Velik greh je bil to.
Ta molk bomo drago plačali na dan sodbe.
Gola in trda resnica je pa tale: prav mala peščica bogatih je vršila pod svojo streho pravo pravico evangeljske Cerkve, Ne velja tistim ta beseda, temveč onim drugim, na katere bomo kričali “zaželjeno ali nezabeljeno”, kakor poroča sv. Pavel, da bodo vsaj vedeli, da nismo z njimi.
Res so te vrste namenjene bogatim; toda tudi revnim naj gredo v roke, da bodo suoznali, da smo z njimi, in ne z onimi, ki so iz Evangelija napravili grdo spako!
Saj je hotel biti Odrešenik rojen v revščini, živeti s siromaki in ubog tudi umreti na križu.
Nujna pomoč.
Državi pristoja prva naloga, da izdela socijalne zakone v zaščito siromašnim, v pomoč izrabljanim in s tem od pomoči naravnim posledicam, katere mora izzvati socijalna krivica, ki kliče po nujni spremembi.
Toda, četudi je država prva v tej stvari, nismo zato mi poedinci razrešeni svoje dolžnosti v delu prenove.
Zato pa naj gredo v javnost tele vrste.
Najbolj nujna odpomoč je torej odpirati gluha ušesa bogatinom.
Če bodo le brali?
Morda pa le pride komu potrebnemu v roke.
Ko bi le hoteli prav umeti!
Rešitev je v tem, da “je delavca treba razumeti, ne pa s silo ukloniti”. . . Toda najbolj gluh je tisti, ki noče slišati.	»
Naravno, da ne bodo tega radi slišali. . . ker je tako prijetno živeti nemoten v svoji udobnosti in ne misliti na bedo drugih...
Kardinal Lavigerie, velik prijatelj zatiranih črncev pravi: “V našem času vera izda sama sebe, če ni razsipna v samozataji in ljubezni”.
Najokrutnejša stvar na tem svetu je pravica, ki ne pozna ljubezni. (Fr. Mauriac). Ljubezen je kraljevska pot miru in podlaga resnične sreče človeštva (Verdier).
Velike misli, velik mož!
Tale" pisma so nanizane misli, katere naj pokažejo v pravi luči nauk naše vere, ki naj dajo trpinu utehe v vicah, katere trpi tukaj na zemlji, bogatinu pa naj pomore jo pravi čas, da mu bo nekoč v onih vicah v uteho, če bo izpolnil evangeljsko pravico.
Knjiga pregovorov pravi: Našla sta se bogatin in siromak, obema je Bog Stvarnik!
Naj nihče ne prezre te velike misli.
To pomni: siromak je čast bogatinu. Saj je Bog sam svoje bogastvo skril v gube siromaštvu. Saj je “ubogim zagotovil nebeško kraljestvo”. Noben bogatin nc bo vstopil v nebeško kraljestvo, če ni s pravičnim srcem delil svojega bogastva s siromaki.
Pomni pa tudi, da je revež bogatinu luč. Bogastvo zaslepi in zastre pogled na Kalvarijo in v betlehemske jasli... Bogatin vidi prav le, če se skloni k siromaku
Nekaj za stariše
Eno najmočnejših vzgojnih sredstev je gotovo kazen: ob pravem času, energično in redkokdaj. Cilj kazni naj bo tvoja želja poboljšati otroka; naj te ne vodi nepotrpežljivost in ne jeza, temveč prava očetovska ljubezen. Saj pravi narodni pregovor: Kdor prav ljubi tudi prav kaznuje.
Kazen zaslužijo le otroci, ki so že res nepoboljšljivi in nedovzetni za opomine in svarila. Uspešno jih boš mogel kaznovati le v zgodnji mladosti. Naravno! če hočeš imeti zdravo in ravno drevo, ga moraš takoj v začetku prirezovati nn privezovati. Če si pridobil otroka v tej dobi, boš imel zelo malo dela s kaznovanjem. Morda tega niti ne bo treba nikdar. Saj, če kaj potare, kako nerodnost naredi bo to le iz otroške lahkomiselnosti nevede ali nehote. Dobro vzgojen otrok ne bo imel zlobe.
Čita se o sv. Don Bosku, da ni nikdar rabil kazni pri vzgoji. Pa vendar je eden izmed onih, ki so največ mladine vzgojili in prav dobro jo vzgojili! Ne pripisujmo tega njegovi svetosti, temveč skrbljivosti, ki jo je mladini posvetil. Glej tudi ti in opazuj otroka! Pri igri! Pravijo modri ljudje — da se pri igri najprej in najbolj spozna značaj otrokov. Če je sebičen, vadi ga v odpovedi. Če je nemaren pri delu — vadi ga v pridnosti. Sv. Pavel piše Efežanom: “Vzgajajte otroke v disciplini!” Disciplina pa je ona velika umetnost, ki zna vladati otroka, priučiti ga k redu, lepemu obnašanju in k izpolnjevanju njegovih dolžnosti.
Že prej enkrat srno govorili, da kaznovati otroka blago, kadar prestopi disciplino, znači kaznovati ga neprestano in brezuspešno. Saj če ga malo pecneš, še ni kazen in še posmehoval se bo takšni kazni. Strah pred dobro kaznijo pa ga bo že' izmodril in naučil pameti.
Torej kako boš kaznoval nepridneža? Ena od najstarejših, pa še vedno najboljša kazen je gotovo telesna kazen, čeravno jo modemi svet nekako po strani gleda. Pregovor pravi: Kdor varčuje s šibo, ne ljubi svojega sina!
Nekdaj, ko smo še mi hodili v šolo, so bile “packe” v modi in navadi. Ah, če kako “mastne in tople” so padale. Seveda so jih bili deležni največ le dečki. Pa so jih tudi pošteno zaslužili! Tudi doma smo se bali brezovke, kakor Izraelci strupene kače v puščavi. Saj nas je vedno izpod stropa ali doli raz omaro gledala nekoliko po strani, če njen pogled ni zadostoval, pa je kar šinila prek pleč, kar je ostalo zapisano v spominu za precej časa. V neki pedagoški knjigi se bere, da na
Rosario: Fantje na delu v “Triglavu”.
Angleškem menda ni*nobenega škofa, niti doktorja, kateremu ne bi v mladosti izmerili hlačk. Pripoveduje se, da je francoski kralj Luis XIII. bil kaj malo prijatelj knjigam. Njegova mati — kraljica — je stvar hotela urediti prav, zato je naročila njegovemu učitelju Lou-vre-ju naj ga dobro izšiba, ne glede na kraljevsko osebo. Seveda se je kraljevič obotavljal ali končno je vendarle moral pristati, proseč: “Ali gospod Souvre, vas prosim, naj ne bo preveč hudo ! ’ ’
Ta vrsta kazni torej naj ne bo prečesta, da ne pride otroku že v navado. Če je mogoče naj se izvrši na samem. Povej otroku zakaj je bil kaznovan! Naj sam spozna, kaj zasluži njegova neposlušnost, svojeglavost in nemarnost!
Dobro boš kaznoval otroka z obedom ob samem kruhu. Mnogo bolj, kakor da bi mu dvajsetkrat pri-kratil kos pogače.
Tudi sprehod in kakšno zabavo naj žrtvuje za svojo nepopravljivost.
Na razmišljanje ga boš prisilil, če ga zapreš samega ne samo za par minut, temveč za par ur. Seveda moraš dobro poznati otrokov značaj — da kaznivši ga ne napraviš večje škode. Bog ve, kaj bi skoval v svoji glavi v tem času kak melanholik ali kolerik. To bo le veseli naravi v pravilno kazen.
Če dobro poznaš otroka — boš pač sam šc našel dovolj primernih kazni.	Piše sestra Silvestra.
trpinu, če spozna njegovo stisko, če pomaga njegovi bedi, če obvezuje njegove rane, če posluša bridke tožbe bednega, če spozna v siromašnih capah svojega — brata.
Na nekem pokopališču se vidi tale simboličen napis pod žitnim zrnom, razdeljenim na dve polovici: “črta ki deli to zrno pravi, da je ena polovica zate, druga pa za siromake.” Toda ta napis je v — Afriki.
V času, podobnem našemu, je srečal sv. Vincenc v kraljevski palači cesarico Ano Austrijsko, ki je blestela z dragoceno ovratnico. “Gospa, tako jo je nagovoril, odredite, da se ta ovratnica spremeni v kruh”. Cesarica je to tudi storila.
Ko bi le tako razumeli vsi bogati tele dobrohotne vrste.
| NA AkON KAGIO
| Film o ekspediciji, kateri se je pridružil rajni i g. Jože Kastelic, je sedaj zagotovljen.
j 3. novembra ob 16 liri
I V SALONU “SAN JOSE” (AZCUENAGA 158)
i se bo vršila uprizoritev f ilma, ki je za nas dvakrat | zanimiv, ker nas bo povedel tudi v snežne višave |	gorskih velikanov.
VSTOPNINA BO 1 PESO ZA OSEBO
i PRIDITE VSI IN S TEM PODPRITE NAŠE | “DUHOVNO ŽIVLJENJE” !


Politične prilike na Štajerskem in Dalmaciji
(Te prilike se nanašajo na volitve za dunajski parlament v letih 1907. in 1911.)
narodni položaj na štajerskem
V DOBI PRED SVETOVNO VOJNO OB DRŽAVNOZBORSKIH VOLITVAH 1907 IN 1911.
Podajam tudi nekatere številke za štajersko, da bo tako slika čim popolnejša. Zanimivi so zatorej tudi podatki dežela, katere so padle pod nemško oblast.
Štajerska je bila razdeljena med Jugoslavijo in Austrijo. Od 80 volilnih okrajev', ki jih je Štajerska imela, so v celoti pripadli Jugoslaviji 24, 25, 20, 27, 28 in 20ti slovenski okraj, tudi 9 in 11 nemški okraj v celoti, delno pa 10 in 20 nemški okraj. Od 30. slov. okraja je tudi večina pripadla Jugoslaviji.
Lota 1900 jo imela štajerska 1.313.000, leta 1910 pa 1.394.000 prebivalcev.
Po občevalnem jeziku je bilo:
1900: Slovencev 409.500, Nemcev 902.300 1910: Slovencev 409.084, Nemcev 983.000 Za Slovence je ta številka porazna; kajti število Nemcev je znatno porastlo, a Slovenci padejo od 31.1% na 29.3% celotnega prebivalstva v enem desetletju. Slovenci so se sicer na vso moč upirali, toda komaj so obdržali število, % je pa padel.
Naravno je, da v teh številkah nekaj ni prav.
Po novem volivnem zakonu je odpadlo na vsakega poslanca 1. 1900 prebivalcev 43.776. L. 1910 pa 46.776 v 30 volivnih okrajih. Nemcem je bilo priznanih 23 zastopnikov (76.6%) za 68.6% prebivalstva. Za Slovence je ostalo 7 zastopnikov (23.3%) za 31.1% slovenskega prebivalstva.
Leta 1907 je prišel en nemški poslanec na 42.750 Nemcev, na vsakega slovenskega poslanca pa je bilo 58.526 Slovencev. Naj govore številke:
1. vol. okr. (Gradec) 14000 preb.
9.	v. o. Maribor 23.400 preb. od teh 4100 Slovencev.
10.	v. o. Mariborska okolica 23.700 prebivalcev od teh 2400 Slovencev.
11.	v. o. Celje (nemški del) 29.600 prebivalcev od teh 11.300 Slovencev.
Vteh volilnih okrajih so zgubi torej
17.800 Slovencev, med tem ko ima v prvem v. o. 13.900 Nemcev lastnega poslanca.
Ostali volilni okraji nemškega porekla so sicer bolj obljudeni, a nikakor no dosegajo velikosti prebivalstva po slovenskih volilnih okrajih, v katerih je najmanjši 28ti z 46.000 prebivalci.
Od nemških v. okrajev imata samo dva nad 50.000 prebivalcev, od slovens.cili ima pa samo eden manj od 50.000.
V nem. o. se jo zgubilo 24.800 Sloven cev, v flov. o. pa se zgubi samo 11.200 Nemcev.
Opažamo pa veliko spremembo od 1907 do 1911, kakor je razvidno iz seledečc tabelo:
Nemško število v slovenskih volilnih okrajih raste, slovensko pa v nemških o-krajih na slov. ozemlju pada.
Slovensko število je padlo za 273, dočim je nemško število na slovenskih tleh na-rastlo za 7.814 (to je 69%),
To številke stojo seveda na nemških političnih metodah, ki so bile na štajerskem slično kot na Koroškem.
	N	e m š k i	volilni	okraji:		
	1907.			1911.		
Volivni okraj	Prebiv.	Nemci	Slovenci	Prebiv.	Nemci	Slovenci
1. Gradec	14.000	13.900	—	14.089	13.991	88
2- „	34.500	34.300	—	39.599	39.224	200
3.	„	48.500	47.800	500	55.743	55.352	294
4. Gradec okel.	44.600	44.10	200	54.273	54.0.56	.173
5. Maria Zeli	54.500	53.700	700	65.531	65.258	196
(). Eisenerz	37.200	36.700	200	41.287	40.881	364
7. Judenburg	36.600	36.300	200	41.270	40.906	107
8. Radgona	32.300	32.100	200	34.859	34.714	132
9. Maribor	23.400	19.300	4.100	26.593	22.653	3.823
10. Maribor okol.	23.700	21.200	2.400	26.121	24.051	2.029
11. Celje	29.600	17.900	11.300	31.171	19.293	11.83.1
12. Miirzuschlag	43.900	-13.700	—	47.410	47.267	118
13. Le obe n	39.400	39.100	100	42.183	42.117	48
14. Liesen	43.000	43.000	—	44.165	44.123	16
15. Murau	43.100	43.100	100	44.120	41,020	59
16. Voitsberg	47.100	46.600	500	46.656	46.319	184
17. Gradec okol.	48.700	48.600	200	54.127	53.795	298
18. Lipnica	42.400	41.400	100	42.633	41.419	1.211
19. Kirsehbach	53.600	53.100	400	55.009	54.904	82
20. Cmurek	46.600	42.900	3.600	46.791	43.504	3.225
21. Feldbach	42.700	42.700	—	42.992	42.992	
22. Wciz	41.200	41.200	—	42.837	42.735	53
23. Pölau	45.900	45.900	—	47.449	47.448	—
Skupno	916.500	888.600	24.800	986.908	971.085	24.527
	S 1 o	venski	volilni	okraji:		
24. Maribor						
lovi breg	68.500	3.300	65.200	69.244	6.409	62.833
25. Mar. des. breg 58.500		3.400	55.100	59.804	6.145	53.608
26. Ptuj	64.900	400	64.500	66.030	734	65.290
27. Celje	49.500	900	48.600	52.538	1.754	50.744
28. Rogatec	46.100	200	45.900	46.405	246	46.158
29. Brežice	52.500	600	51.800	56.634	883	55.687
30. Slov. Gradec	54.500	2.400	52.100	53.316	2.843	50.462
Skupno	394.500	11.200	383.200	403.971	19.014	384.782
Vseskupno	1.311.000		899.800	408.000	1.390.879	990.090	409.309
Značilno za volilno borbo na štajerskem je tudi to, da so nemški okraji, po-nemčurjena mesta, nastopali z najmočnejšimi strankami, ki so uživale polno podporo vseh oblasti (deutsch-radikal, all-
deutsch, deutsch-freieitlich). Slovenci so se morali boriti torej z zagrizenimi pro-tivniki. Svojega kandidata so proti nemškemu postavili samo v 11. okraju, ki obsega južnoštajerska nemčurska mesta.
Oglejmo si nekatere okraje:
nemš.
	soc. dem.
9. volilni okraj:	
Maribor mesto	2.075
10. volilni okraj:	
Stainz	19
Ivnica	13
Cmurek	12
Gornja Radgona	2
Arvež			
Lučane	—
Lipnica	60
Strass	1
Frnož	35
I.onč	114
Gross Sankt Florian	12
Sehwanbcg	53
Wildon	57
Sankt Georgen	1
Ptuj (mesto)	150
Breg	39
Sv. Lenard v Slov. goricah	—
Pobrež	224
Razvina	32
Skupno	824
kršč. soc.	nem.	nem.
	ljudska str.	radikali
184	—	1.805 \ 70
112	13	
68	89	1
68	6	187
50	82	2
32	6	62
28	—	40
168	225	101
17	2	115
90	38	8
64	75	35
100	26	14
122	32	4
87	4	94
109	1	67
27	65	240
54	1	110
27	1	71
14	—	110
16	* 		61
1.253	666	1.401
V teh okrajih Slovenci niso šli na volitve.
• s—»L.
volilni okraj:	nem.	soc. dem.	nem. radikal.	slov. liber.
Ormož		—	111	36
Sevnica		32	49	263
Taško		2	94	29
Brežice		2	130	33
Tjutomer		3	111	64
Slovenska Bistrica		5	162	39
Slovenji Gradec		10	135	24
Šoštanj		7	130	76
Marbog		12	126	16
Muta		82	96	19
Vuzenica		27.	41	109
Zgornja Vižinga		—	10	118
Gortina		14	56	25
Sobota		57	47	7
Rogatec		3	116	4
Rogaška Slatina		—	112	-
Studenec		473	64	72
Sv. Tovrenc na Pohorju		63	92	26
Celje (mesto)		30	699	144
Vojnik		—	69	38
Konjice		9	163	12
Vitanje		2	68	12
Skupno		833	2.681	1.179
Nastopili so Slovenci samo z liberalno stranko.
Naslednji kraji so pa čisto slovenski.
	slov. kat.		slov. liber	nemšku-	slov.
24.	volilni okraj:			tarji	soe.-dem.
	Maribor, severni del	2.095	109	1.161	266
	Sv. Tenart	1.919	258	274	
	Tjutomer	1.516	438	17	30
	Gornja Radgona	1.135	97	342	1
	Skupno	6.665	902	1.794	297
25.	volilni okraj:				
	Maribor, južni dol	1.158	185	623	676
	Slovenska Bistrica	1.591	70	826	174
	Konjice	1.562	662	1642	14
	Skupno	4.311	317	2.092	864
26.	volilni okraj:				
	Ptuj	3.600	1.205	1.161	—
	Ormož	1.790	960	156	—
	Skupno	5.390	2.165	1.317	—
27.	volilni okraj:				
	Colje	2.146	2.887	101	448
	Vransko	152	1.244	43	3
	Skupno	2.658	4.131	144	451
28.	volilni okraj:				
	Rogatec	983	466	168	—
	Šmarje pri Jelšah	1.231	562	433	—
	Kozje	1.973	626	53	—
	Skupno	4.187	.1.654	1654	—
29.	volilni okraj:		i		
	Brežice	(prve volitve)	1.363	672					118
	(ožjo volitve)	1.674	1.104		1	—
	Sevnica	599	438	—	37
	Taško 'i>	1.797 "	745				1.535
	Skupno	3.795	1.855				1.690
30.	volilni okraj:				
	Marborg	136	714					219
	Šoštanj	762	961	—	9
	Slovenji Gradec	469	1.337					2
	Gornji Grad	1.662	386	—	5
	Arvcž (2 mestna občina)	174	117		’	—
	Skupno	3.203	3.515		•„	235
Nemci v slovenskih volilnih okrajih ni-			ci nevarnega položaja; zato so		se pa tu-
so postavili svojih kandidatov, toda po-			di smotrono organizirali proti		nevarnosti
inagali	so si dobro. Stvorili so	posebno	in si ustvarili lepo	in močno	gospodar-
'' stranko Nemcem prijaznih Slovencev ”,			sko, kulturno in politično organizacijo, ki		
po domače: “nemškutarji”, iz katerih so			je	zaustavila nemški ’ 'Drang nach		
so vzgajali najzagrizenejši protivniki Slo-			Osten ’ ’.		
vencev. Njihovo delo pa seveda ni rodilo			DALMACIJA		
sadu, ker so bili povsod izbrani slovenski			Tudi del Dalmacijo spada v		mojo raz-
poslanci. Vendar jo to uplivalo slabo na			pravo, ker je padel	pod Italijo. Tu del	
slovenski živelj, kar so kaže tudi		v volil-	tvori 1. Zadar z okolico in 2. otok Tasto-		
ni vdeležbi, ki je bila 1911 mnogo manj-			vo.		
ša.			Zadar z okolico	je imel 23 davčnih	
Dobro so se zavedali štajerski		sloven-	občin in 1. 1910 36.595 preb.		
Pod Italijo je padlo
Nemcev	477	336
Srbov-Hrvatov	23.651	5.139
Italijanov	11.552	11.438
ostalih	915	751
Skupno	36.595	17.664
Tastovo je imelo	1. 1910:	
Srbov-Hrvatov		1.403
Italijanov		8
Ostalih		6
Torej 1.417 prebivalcev, ki so vsi prišli pod Italijo.
Zadarsko mesto z okolico je imelo pred vojno torej 23.651 (64.63%) Jugoslovanov, a 'samo 11.552 (31.57%) Italjanov, radi katerih je Italija prekoračila Jadran in vključila v svojo kraljevino tudi veliko število jugoslovanskih rojakov to je 5.139 ali čez 21% celotnega prebivalstva. Zaradi 14 Italjanov, ki so ostali v Jugoslaviji,' pa so jim uzakonili pravico do manjšinskih šol po celi Dalmaciji.
Seveda ni za Zadar ni kaka pridobitev, da je prišel k “materi Italiji’’, kar kaže nadaljni razvoj mesta, ki kaže 1. 1921 samo 17.065 prebivalcev proti 17.664 v letu 1910.
Na otoku Tastovo je prebivalstvo na-rastlo za 141 oseb.
Volitve 1907.
V volilni borbi za dunajski parlament je Dalmacija pokazala znatno manj borbenosti kakor smo videli v slovenskih deželah.
Sploh je glasovalo komaj 54% volilcev, kar je postavilo Dalmacijo na najnižjo stopnjo volilne vdeležbe v celi Avstriji.
Za našo razpravo ni pomembno kako so bile volitve drugod po Dalmaciji, marveč je važno le, kako je bilo v zadrskem volilnem okraju in v X okraju, kamor je spadal otok Tastovo:
Zadar je bil I. vol. okraj, ki je imel po štetju 1900 74.500 preb.
Hrvatje (katoliki)	'60.500
Srbi (pravoslavni)	3.500
Italijani	9.600
Vsi ti so dali 15.909 Volilnih upravičencev. Od teh se je vdeležilo volitev leta 1907:
za stranko prava	5.079
proti resolu.	2.996
Italjanska	3.076
neveljavnih	17
Skupno	11.168
Prišlo je do ožjih volitev med italijansko in pravaško stranko, katerega se pa italijanska stranka ni upala vdeležiti in je bila volilna vdeležba zato neznatna. Samo 2 glasova sta bila za italjansko stranko, pravaši pa so imeli 7.215,
Da so Ttaljani dosegli pravico do ožjih volitev, temu se imajo zahvaliti le dejstvu, da hrvaški volilci niso nastopili v eni skupni stranki. Prav to je nedvomno dalo Italjanom izreden volilni uspeh, da so dobili no le vseh 2.049 glasov, ki so odgovarjali njihovem številu in ki so se vsi vdoležili volitev, temveč so dobili tudi 1.027 glasov, ki so jih jim dali ncitaljan-ski. volilci.
Nikjer drugje' v Dalmaciji niso Italjnni postavili svojih kandidatov.
Volitve 1911
To leto so pa nastopili Italijani že tudi v šest drugih okrajih. Hoteli so vsaj prešteti svoje prijatelje in zvesto. Dejansko so se vsi njihovi zvesto vdeležili volitev, česar Hrvatje in Srbi niso storili. Štetje izkazuje porast italjanskega prebivalstva v Dalmaciji za 1900 do 1910 za 2270 v
Zadru in v vsej ostali Dalmaciji samo 458 Italjanov.
Od 83.359 prebivalcev je bilo vpisanih 17.747 volilcev.
Vdeležilo se je volitev 11.871 volilcev (67%).
Od teh so dobili Italjani 3.828 glasov (32.39%).
V	resnici pa je bilo italjanskega prebivalstva samo 14.11%.
Spot jo očitno, da je neenotnost v vrstah jugoslovanskega življa šla v prid Italjnnom.
Od volitev 1907 je narastla italjanska stranka od 3070 na 3823 glasov.
Tudi to pot je prišlo do ožjih volitev, katerih pa se Italjani niso vdeložili več kot s G glasovi. Saj tako niso mogli upati na zmago. Toda tudi slovanski element je pokazal malo volje za ožjo volitve, ker jo glasovalo samo 4590, volilcev.
V	tem volilnem okraju so bili poleg Zadra in okolice vključeni tudi otoki: Rab in Pag in okraj Biograd.
Lastovo je spadalo v volilni okraj Korčula. V tem volilnem okraju je bilo leta 1910 430 Italijanov.. Pri volitvah so pa našteli kar 183 glasov, kar jo seveda mnogo več, kot jo bilo italjanskih volilcev. To daje slabo spričevalo Hrvatom.
Volilne borbe v Dalmaciji nisem tako točno obdelal kot v slovenskem Primorju, ker namen razpravo je pokazati predvsem tiste, kraje, kateri so prišli pod italijansko oblast.
Bilo bi pa nadvse hvalevredno, če bi so oglasil kdo, ki bi obdelal podrobno te stvari za vse slovenske in hrvaško kraje, kateri so prišli v tuje roke in po katerih hlepe tujci.
To številko pa, katere sem navedel, govore glasno, da Slovenci in Hrvatje še niso izginili, da so jim pa godi velika krivica, ker nimajo niti najbolj osnovnih človeških pravic v deželi, ki se ponaša z 200 letno kulturo.
Franc Barbalič
Med Slovenci v Santa Fe.
S tem končamo velezanimivo razpravo g. Barbaliča. številko, ki jih je marljivi učenjak zbral, bodo nekoč glasna priča pri naši narodni pravdi.
žalibog, da nismo mogli razprave priobčiti v celoti, ker ni dovolj prostora. Upamo, da nam g. pisatelj tega ne bo zameril	Uredništvo.
ODGOVOR NA POVABILO.
2o driigič sem dobil povabilo v ‘‘Diihovnem življenju”, da bi naj kaj pisal. V številki augusta me Proininger ‘‘prisrčno pozdravi” in prosi da naj Vam kaj pišem po prekmurskem, če bi to bilo samo meni podložno, bi že večkrat pisal; pa ka ščote? morem delati moje račune s časom. Ja, prav s časom! O-da sc zajtra zbiidim, prva moja misel je ta: kolko vor šole mam gnjes? Gda idem spat, jako pozno sigdar! moja zadnja misel je: sam že dobro pripravljen za šolo ali nejt Če Vam ne pijšem je vse kriv čas, ali bokše, šola!
Zdaj pa ščem vkradnoti šoli malo časa, in Vam pijšem eden par besedic. Ka Vam pa naj pijšem? Edno predgo mogoče neščete; zato Vam dam samo nikaj dobrih nasvjetov. — Pred vsem pa se Vam najsrčnejšo zahvalim za to ka ste napravili za mene tam na Avellanedi. Zdaj Vas zahvalim vse javno v ‘‘Diihovnem življ.”. Mojo zahvalo, ka več velja kak to besede, sam že tudi napravo pred Bogom. Moja sv. Meša 17. junija je bila za vse tisto ki so bilij IG. aug. na Avellanedi, ali ka so kaj dali, in tiidi za vse driige ka so nej mogli prijti; ka Vam jaz ncmrein poplačati, naj Vam poplača Bog z svojim velkim blagoslovom v vsej vašij delaj! Posebna hvala pa naj gre našim sestram na Paternalu, ka so štele pripraviti novomašniško torto. Stoj sam je iti osebno zahvalit, pa mi je prilika odbejžala, in tak nii je nej bilö mogoče. Paciencia!
Prvi nasvet ka Vam ščem dati je ta: jako sigdar združeni v vsnkšem oziru v materjalsko min v diihovnem: bojte združeni in boste že vidli ka de Vam vse dobro šlo; zato ka te si te pomagali, če de štori v potrebi; neto glodali samo za 'sebč, ampak so boto spomnili tudi drugih; in so nede zgodilo med Vami to ka so mnogo krat zgodi, to jo ka so ništerni tak bogati ka nevejo ka delati z svojim bogastvom, drugi pa morejo iti kodivat; pa jim c-šče te tiidi ne pomagajo bogatini. Posebno pa si bote pomagali v diihovnij potrobaj. Kolko krat bote žalostni, Vam kaj nade Šlo dobro ali vse na opak? če Vam bo te mogoče dobiti edno pomoč, edno tolažbo, eden dober nasvejt šteri Vam dajo korajžo, bote za to rojšeni, če pa jih no dobijte in no najdete, Bog zna
ka sc bo zgodilo z Vami! Ta pomoč Vam pa bo ošče mnogo krat bole potrebna v Vaših diišnih potrebaj. Kolko krat eden dober in pravičen, pošteni prijatel reši od slabe poti ednoga človeka ka bi drugače zablodo in mogoče zgubo za vedno dobro pot!
In bote zdriižoni če se bote lübili, če bote v drugih vidli ednoga človeka ustvarjenega kak Vi, ka nema driigoga cilja kak Vi, če bote vidli v njem eden kip božji, Boga samoga.
DrUgi nasvejt jo ta: sponmitosi, dragi rojakje, da ste Vašo dUšo nej pujstili tam v domovini, zato ne d,elajte samo za telo, ampak tüdi kaj za dUšo; spominjajtesi da naša prva skrb moro iti za rešenjc naše dUše in tiidi dušo naših bratov. Zato če viditi da se med Vami ništerni ločijo od svojega cilja, od dolžnosti svojo duše, pomagajteje vrnitiso na dobro pot in v njej napredovat. Bog Vam bo. bogato blagoslove te Vaše trüde.
In končam z ednim tretjem nasvejtom za starišo sedanje in bodoče, če ščete da naš narod ne dopadne doj in mrjč ampak naj rasč sikdar bole močen, dajte njemi dobro mladino, to jo zdravo, močno v teli, posebno pa močno v dUši; za to je potrebno mnogo Vašega dela: morete se trüditi jako za dobro zgojenjo Vaše doce, štero morete zgojiti kak naj boukšo o vseh dolžnostih. Ta jo Vaša najvekša dolžnost pred Bogom, pred narodom, pred doco; in gorje Vam če bi eden dčn mogli Vaši sinovjo ali hčerko praviti: ‘‘moja mati, moj oča so krivi če sam nej bolcši ali bokša, in če hodim po slaboj, srainotilnoj in nečastnoj poti”. Kakša bo te Vaša starost? Prič si pomislite dobro!
Odpiistitemi če sam Vas malo mudil, pero la intencičn fuč buenal
Do videnja, Vaš
Kolman Kisilak.
ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE
Obrnite se na
SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA
ŠTEFAN LIPIČAR	j;
GUTENBERG 3360 y Avda. SAN MARTIN Tel. 60-3036 j j
Nova cesta je bila otvorjena 7 julija, ko so stekli prvi vozovi iz Šmartnega na Vojnik pri Celju. 45 lot je zahteval narod to cesto. Stala je 1,275.000 Din.
Ljubljansko pokopališče pri sv. Križu, jo dobilo monumentalno zgradbo, ki se odslej imenuje kar mrtvašnica ‘‘Žale”, kot je stara naša beseda za ‘ ‘ žegen ’ Po Plečnikovem načrtu so ljubljanske Žale «ajlepša zgradba te vrste. Slovesni bla-
goslov je bil 7 julija. Znano je, da tja sedaj vozi tudi tramvaj.
Naša lesna industrija je prišla v zagato s trenutkom, ko jo vojska povzročila zaprtje Sredozemskega morja. Najboljši kupec našega lesa je Italija, za njo pa tudi Nemčija. Toda okrog 40 odstokov lesa jo šlo v druge deželo, namreč v Anglijo, Francijo, Tunis, Alžir, v Španijo in deželo Južne Amerike. Trgovina z navedeni-
mi državami je prenehala. To je imelo posledico na našem domačem trgu, da so pretirano ceno lesa in drv začele padati, povrh pa so tudi nekatere lesne industrijo začelo omejevati obrat. Pač pa bodo v Angliji in v Franciji tor Španiji ceno poskočilo. Dokler traja vojska pa bo za našo lesno industrijo težko, da bo dobila kakšne novo trge.
OPAZ©VALEC
V	čont Jakobu v Trstu so obhajali svečano jubilej svojega “gospoda”. Prav za prav 8e dvojnega: saj ju g. Ivan Omersa v obširni fari sv. Jakoba v Trstu žo toliko let, kolikor je mašnik. Gospod O-mersa je krepak Gorenjec po rodu, iz Tržiča doma. Pomanjkanje duhovnikov v tržaški škofiji je tudi njega zvabilo pasti-rovat na jug. Takoj je prišel v obljudeno šentjakobsko faro. Prijazni gospod, res postavne zunanjosti, se je kmalu vsem priljubil, šentjakobčane je žnal prijeti pri pravi struni. Ogromno breme dušnopastir-skoga dela se je zvalilo na mlade rame. K temu so je pridružilo žo poučevanje veronauka na tedanji šentjakobski šoli. Ko je čez par let njegov šef zbolel, je moral jubilant celih deset let poleg neštetih drugih poslov opravljati še službo in vso pisarno kot župni upravitelj najtežje tržaške fare.
Posebno pa mu je bila pri srcu ženska Marijina družba. Koliko deklet se je v njej obvarovalo stranpotov velikomestnega življenja! Ta cvetoča verska družba je eminentno Omcrsovo delo in tudi — spomenik.
Zadnjo čase je delavni gospod moral sprejeti še poučevanje semeniščnikov v Kopru. Pri vseh obilnih poslih ima pa jubilant vedno smehljaj na ustih in vedrino na obrazu. Zato tudi Tržačani radi srečujejo in pozdravljajo živahnega gospoda in so so kar začudili, da je že pri srebrnem jubileju. Ni ga, ki mu ne bi prav prisrčno voščil ad multos annos in da bi še dolgo pastiroval in ostal med svojimi farani, ki ga ljubijo in spoštujejo kot očeta!
V	Gorici je nasledil monsg. A. Berlota monsgr. dr. Butto, ki je doma iz Vidma. Deloval je pa v Siciliji, predno ga je nadškof Margotti poklical v Gorico.
V	Logu pod Mangartom je umrla blaga mati Amalija Mladič.
Kava so po 1. juliju v Italiji ne kuha več; kruh pa je samo iz enotne moke.
Iz Lokavca poročajo, da se jo ponesrečila Katarina Bromoc v Standrežu pri Gorici, kjer je padla iz svisli v hlev.
V	šent Lovrencu na Dravskem polju jo oni dan iztirila lokomotiva tovornega vlaka.
Mariborsko bogoslovje jo bilo povišano v značaj vscučiliško fakultete.
Na Ptujski gori so nadajujejo popravila božje potne cerkve, ki bo tudi popravljena ostala — črna.
V	Sen Petru pod Svetimi gorami bodo zgradili nov most čez Bistrico.
V	Fazaneriji v Prekmurju sta so igrala dva sobočka študenta “Indijance”. Samokres pa ni bil prazen in je moral v bolnico Slavko Kužovič, sin kavarnarja iz Lendave.
Sobota, Iz Nemčije so prišli delegati, ki vodijo pogajanja z našimi oblastvi za odhod naših sczoncov v Nemčijo. Vendar pa jo število odhajajočih letos mnogo manjše kakor preteklo loto. Kajti sedaj lahko gredo le moški, stari nad 40 lot, in ženske nad 21 let stare.
Letos jo preko mariborsko postaje v Nemčijo odpotovalo žo kakih 3000 sezonskih delavcev. Vsega skupaj jo sedaj šlo preko Maribora 6 transportov, povprečno s 500 delavci in delavkami.
V	Turnišču lepo napredujejo dola pri gradnji prosv. doma. — Košnja jo bila obila, toda močno je nagajo slabo vreme.
S. junija je videla Sobota lop izlet ma-
riborskih maturantov, ki ga jo vodil ravnatelj marib. gimnazije.
Prireditev za “Slovenski list”
V nedeljo 20. oktobra ob 4.30 popoldne se bo vršila v dvorani “XX de Setiembre”, ulica Alsina 2832, velika prireditev v prid *1 Slovenskemu listu”.
Za to prireditev se odbor “Slovenskega doma” vneto pripravlja ter bo ta prireditev res nekaj posebnega. In kako tudi ne, saj bo spored izredno pester in bogat, ker bodo pri tej sodelovale razne organizacije in posamezniki.
Dramatični odsek ‘ ‘ Slovenskega doma” bo dal ta dan na oder nadvse zanimivo burko “SATANOVA MASKA”. Ta igra bo v Buenos Airesu prvič igrana ter bo pod režijo režiserja, ki je režiral že mnogo iger tukaj med nami in dosegle vedno velikanski uspeh, kakor n. pr. “Učiteljica”, “V Nižavi”, “Deseti brat”, “Scampolo” in druge.
Poleg igre, bodo nastopi najboljših solistov kolonije in zbori. Priliko bomo imeli poslušati petje naše mladine, ki se je občinstvu že tako prikupila.
Pa tudi naša mlada in dražestna dekleta nas bodo pozabavala s svojim bajnim plesom. Poleg vsega tega bodo še razne druge zanimive točke.
V	Trbovljah gradi rudnik otroško zavetišče za 25 sirot in 75 otrok, ki bo imelo tam zavetišče čez dan. Delo bo stalo 1,5 milj on Din,
Beltinci. Poročila sc je Marica Osterc iz Beltince z Albinom Nerino, mestnim kemikom v ljubljani. Poroka je bila v Škofji Loki.
V	Gorici je umrl 85 letni Igancij Sav-nig, znan trgovec, doma iz Bilj. Bil je mož poln duhovitosti in vedno za “spas”. Saj jc bil on v Gorici prvi trgovec gramofonov.
V	Vrtojbi je bila nova maša 23. junija, ki jo je pol Kazimir Kumar.
V	Kanalu pri Soči je umrl “Samotar” tiO letni Anton Magajna.
V	Spodnji Idriji je umrl 80 letni Ignacij Lampe, občinski odbornik, obče spoštovan mož, zaveden narodnjak.
Zagreb bo dobil novo cerkev, ki jo gradijo kot novo faro na Selški cesti. Posvečena bo sv. Marku Križcvčaninu.
Slovenci ustreljeni v Belgiji. Ko jo vdrla nemška vojska v Belgijo, jo tamkaj zalotila tudi tri naše rojake rudarje v Char-leroy. Bili so to: Josip Gantar, Hieronim Seljak in Matej Velikajne, vsi trije tam od Idrije. Oni niso hoteli bežati in so jih baje Francozi pokosili s strojnico.
V	žavljah pri Trstu grade pri rafineriji vas “Aquilinia”, ki bo služila delavstvu in uradništvu tamkajšnjo industrije. Stroški vasi so 3 miljono lir.
166 m globoka ledenica jo bila odkrita
na Trnovski planoti. Tamkaj so vsak čas najde velike zaloge ledu. Seveda je danes fržačanom cenejši tovarniški led kot tisti iz ledenih jam.
Letalski napadi v juniju so izzvali veliko razburjenje po naši Primorski. Ni pa znano, v koliko so bili napadeni objekti poškodovani. Pokalo pa je pri šenpetru, Divači, na Opčinah v Plavah in Trstu, večinoma koder stoje električne naprave in važna prometna središča.
Slovenska knjižnica v Italiji. Gorica bo v letu 1940 dosegla posebne vrsto rekord med vsemi italijanskimi mesti. Kakor druga mesta ,tako ima tudi Gorica svojo državno knjižnico, ki se bo pa letos, kakor piše goriški mesečni časopis “La vita isontiua”, izredno povečala. V njej bo naenkrat kar 20.000 zvezkov več kot pa dozdaj. Vsaj desetina tega bi prišla v poštev za slovenske bralce, t. j. tako imenovana slovanska skupina, ki bo obsegala najmanj 2.000 zvezkov. V tem, slovanskem oddelku goriške državno knjižnice so v glavnem knjige, ki so bilo nekoč v knjižnici bivše idrijske realke. Omenjeni goriški mesečni list piše o teh knjigah iz bivše idrijsko knjižnice med drugim tole:
“Dela bivše šolske knjižnice v Idriji žo sama nudijo skoro popolno sliko slovenskega slovstva in kulture od narodnega preporoda do novoromantičnega simbolizma. Slovanski oddelek izpopolnjuje zdej lepa vrsta vzgojnih, zabavnih in poučnih knjig Družbe sv. Mohorja v Celovcu in Slovenske Matice *v Ljubljani. V idrijski knjižnici je zastopan velik del modernih slovenskih književnih struj. Posebno Gorica se bo lahko posluževala slovanskega oddelku knjižnice in se bo istočasno mogla ponašati tudi s tein, da je njena državna knjižnica edina v vsej Italiji, ki ima popolno zbirko slovenskega leposlovja iz 19. in 20. stoletja.”
Zadružna Zveza je 26 junija delala svoj letni obračun. V tekočem letu preživlja trdo preiiskušnjo, kajti pod vplivom vojnega razpoloženja je narod navalil na hranilnice, da si reši prihranke pred morebitnimi nevarnostmi. V enc-m samem me seču jo izplačala 2adružna zveza 5 miljo-nov Din. Brezhibna organizacija te zadružne ustanove, ki je ona najboljših v Evropi, je dobro vzdržala tudi to prois-kušnjo. Letni obračun jo pa izkazal, da je njena moč zares prepomembna za slovensko gospodarstvo. Ob koncu lg39 je imela Zveza 739 članic: 342 denarnih, 40 mlekarskih, 10 trgovskih, til živinorejskih, 41 strojnih, 27 elektraren, 10 vinarskih, 25 vodovodnih, 43 stavbinskih, 25 obrtnih in še nekaj drugih.
V	Ltiji je meningitis, ta nova bolezen, zadela že toliko prebivalstva, posebno otrok, da je bila šola v juniju zaprta radi velike nalczljivosti. Dol šolo so začasno spremenili v bolnišnico, da ni treba obolelih voziti v Ljubljano.
V	Metliko se jo je vršil 16. junija izlet tujskoprometnega društva. Znana posebnost so staroslavni bolokrajinski narodni plesi, katere so tisti dan motličani izvajali pred gledalci iz daljnih krajev.
Novomašniki-saiezijanci, ki so peli letos novo mašo: Grmič Franc v šent Jur ja v Slov. goricah, Jakob Auguštin v Beltincih, Kristanc Eustahij v Cerkljah pri Kranju, in Pintarič Štefan v Beltincih.
V	Trstu šo vedno stoje nekateri spomeniki avstrijskim cesarjem (Leopold V, in Karl VI). Večkrat že sta so morala seliti po mestu, ker so ju hoteli očuvati kot
umetniške spomenike. Sedaj so so oglasili tržaški bivši borci in menijo, da jih je treba položiti k “počitku”.
železne ograje v Italiji, pravijo, da bodo domovini lahko mnogo bolj koristilo kje drugje kot na sedanjih mestih in so že vso popisane.
Toča v Prekmurju je naredila zelo veliko škodo v Soboti in v krajih proti Gradu in Madžarski meji. Deset dni pred žetvijo je bilo vničeno zorečo polje. Silni naliv jo velikost nesreče še povečal.
V	šent Lovrencu na Dolenjskem je bila 18. junija velika nevihta; strela je ubila pri Ovnu na Muhobranu dve govedi.
V	Šmihelu pri Novem mostu je slavi! Cerkvenik Bele trojni jubilej: 80 letnico rojstva, 60 cerltveništva in zlato poroko.
V	Svetem Križu pri Litiji so bile nove orgijo blagoslovljene 29. junija.
V	Škocjanu pri Turjaku jo drzen vlomilec vlomil v župnišče, kjer je iz blagajno posojilnice odnesel 8000 Din. Pa ni imel dolgega veselja ulomilec Tekavčič, ker so ga ujeli.
Pri Pesnici nad Mariborom je trčil jugoslovanski tovorni vlak z nemškim vlakom premoga, škoda je zelo velika.
V	Mariboru bo zgrajena nova realna gimnazija. Delo jo bilo izdražono za nekaj pod 5 miljonov Din.
Dolsko pri Ljubljani. Homonov oče je praznoval 80 letnico. Marsikateri siroti je nadomestil očeta in še danes jo njegov dom polen velikih in malih, ki so prišli tja brezdomci. Mož je bil in še danes jo živ zgled trdno vere. Uro daleč k sveti Trojici, pozimi kar z bakljol in 80 let ga kar nič ne teži. Le za čebelicami sO je naveličal letati.
Rakitna je kar dvakrat romala na Brezje. Enkrat je šlo 70 otrok, drugič pa so omnibusi peljali kar 130 starih in mladih. — Gospod župnik je tudi sicer pokazal veliko delavnost. Prenovili so se oltarji. Tudi vodno več izletnikov prihaja v Rakitno.
Pisatelj Matija Malešič, zelo priljubljen ljudski pisatelj je umrl v Škofji Loki, kjer je bil okr. glavar. Pokojnik je bil doma iz Bele krajine ter je služboval med drugim tudi v Metliki in v Logatcu. Kot pisatelj je sodeloval v glavnem pri “Domu in Svetu” ter pri “Mladiki” s povestmi “Kruh”, “Oj tam za goro” in drugimi. Prod nedavnim je dobil nagrado ‘ ‘ Doma in Sveta ’ ’ za svoj roman ‘ ‘ škrlatno nebo na vzhodu in zahodu ’ ’. Bil jo blagega značaja, dober družabnik, kremenit, prijeten človek, ki ga je bil vesel vsak, kdor sc je imel priliko ž njim seznaniti.
Lep par volov je zredil Anton Kebe v Cerknici. Tehtala sta 1900 kg, pa so ju že pojedli Ljubljančani.
šent Lovrenc na Drav. polju. Prvoobha-jancev je bilo 46. — Umrl je Franc Pahor, upokojeni železničar.	Na Ptuj-
sko goro so romali 23. jun. V ršil so je tedaj gori veličasten koncert ptujske meščansko šolo: pelo je 230 pevcev. šolski izlet pa je 24 jun. popeljal mladino na Slomškov grob.
V	Šmihelu pri Pliberku je preminul znameniti slovenski koroški borec 81 letni Anton Krcnvaldcr, ki jo zaradi svojega slovenstva moral marsikaj hudega prostati, a je ostal zvest in njegovo delo jo bilo venčano z mnogimi uspehi.
V	Dol. Lakošu so položili k večnemu počitku Margareto Šiimen, ženo nadučitelja. Umrla je v soboški bolnici.
Doljna Lendava je bila ono dneve brez elektrike, kor je strela poškodovala cen-
tralo v Središču.
Karl Pollak jo preminul 20 junija. Pokojnik jo bil med našimi najpomembnejšimi osebami izmed slovenskih veloindustrijcev. Bil jo zgleden krščanski mož, ki je ravno radi svojo doslednosti utrpel v času največje gospodarske krize toliko škodo, da je šlo podjetje v konkurz v veliko, škodo celega naroda. Pokojni je bil poročen s sestro bivšega tržaškega škofa Fogarja, doma iz Pevme pri Gorici. Sin Lojze je dosegel mašniško čast, a je umrl 4 mesece pred očetom. Pokojni dr. Pollak je bil velik dobrotnik siromakov, eden redkih v vrsti bogatinov, kateremu denar ni zaprl plemenitega srca.
Ivan Janežič, pol. inšpektor je umrl v Gorici star 79 let. Pokojni je imel svoj čas velik upliv in je bil zelo spoštovan. Bil je mož nepristranske pravice, katere je v policijski službi zastopal.
V Ajdovščini je napravila velik vtis smrt znanega Žida starega Bolaffio. Mož je bil znan vinski trgovec, - ki je ostal zvest svoji židovski veri, a srce je imel čisto slovensko in krščansko. Kako je sodil o veri nam kaže najlepše njegov odgovor nekemu nevrednemu kristjanu, ki se je skregal z župnikom in hotel prestopiti na judovsko vero: “ .. .če vam je kaj za vero, tako mu je pisal, držite se vaše stare, ker je dobra; če vam pa za vero ni nič, vas tudi v judovski no maramo ”... Iz spominov nanj naj podamo še tole, kakor se bore v ljubljanskem “Slovencu”:
Ob priliki sem ga vprašal, če se bo tudi on preselil v židovsko Palestino? “Ma kej ste neumen, če bomo sami Židje vkup, ko-gaga poj bomo sleparili?”, mo je nagajivo zavrnil po vipavsko.
Ko so izšli protižidovski zakoni, je bil globoko užaljen. Kar obolel je, ljudi se jo izogibal, v kavarno pa itak ni smel, ker jo bilo nezaželjeno. Najhuje ga je pa zadelo, ko je moral odpustiti svojo dolgoletno slovensko služkinjo, ker Židje v Italiji ne smejo imeti slug arijske krvi. Svetoval sem mu, naj vloži prošnjo in mu bodo gotovo pustili služkinjo, ker jo ima že dolgo in ima sam že 80 let. “Jaz nisem nikdar nikogar prosil za uslugo, tudi sedaj ne bom!” mi jo užaljeno odvrnil.
Nevihte so se razbesnele 16. junija po raznih slovenskih krajih, tako v Mariboru in okolici ter v Prekmurju. Udarjala je strela in tolkla jo toča. V okolici Soboto je žito, ki bi "v nekaj dneh že rumenelo, popolnoma zbito. Huda ura je bila tudi okrog Komende, kjer jo udarila strela v gospodarsko poslopje posestnika Franceta Laha na Klancu. Poslopje je zgorelo do tal.
Polšnik pri Litiji. Strela je užgala hlev in jo ogenj udušil 10 glav živine in konja pri Borišku na Selu.
Nova maša na Ponikvah. Ponikve so čedna kmečka vas, ki so na južnem koncu šentviškogorske planote skriva men plodnimi njivami in travniki, med gostim sadnim drevjem in med zelenimi grički. Leži okrog 600 m visoko, diha zdrav gorski zrak, nudi s svojo okolico vse polno mikavnih kotičkov in odpira z višine, na kateri se beli župna cerkev, prelep razgled. Ponosni, snažni domovi v vasi pričajo da biva tod krepak zaveden kmečki rod ki je zakoreninjen v svojo zemljo p& prijazen in gostoljuben. Kaj čuda tedaj če so v nedeljo, 9. junija, ko so slavilo Ponikvo svoj novomašni praznik in so sc košato in okusno odele v zelenje, v slavoloke in mlaje, med katerimi je kraljeval
Ovenčani enaintridesetmotrski, privrele trume sosedov sem gori v ta božji Kras. Prisopihali so dolinci iz Idrijske in Baške doline, prispeli so oni od svetolucijske strani in prismejali so se po mehkih stezah in složnih kolovozih vrhovci niz šentviške gore in Pečin.
že osemdeset let na Ponikvah ni bilo nove maše, umevno, da so se vaščani postavili in so bili Židane šolje. Novomašnik g. Albin Kranjc je sin ugledne kmečke družino. Ima še šest bratov, od katerih gre najmlajši v peto šolo. Študiral je v Gorici in že kot študent izpričal bistrost duha in klenost značaja. Ko jo v pestrem sprevodu spremljan od številnih duhovnikov in bogoslovcev pod vodstvom tolminskega dekana msgr. I. Vodopivca dospel do rodnega doma na grič do božjega hrama, ga je pri vhodu prelepo pozdravila mladenka s krasno prigodnico s. Elizabeto, potem pa domači cerkveni pevski zbor z mogočno novomašniško himno.
Pridigal je šentviškogorski župnik g. Ciril Munih krepko in učirfkovito. Ganil je srca in izvabljal solzo. Ko je priklical novomašnikov blagoslov za starše, za brate, za duhovščino in za vse vernike, je množica trepetala v ganotju.
V Kamniških planinah na severni strani stoji znamenita češka koča, zelo pomembna planinska postojanka. Letos je preteklo že 40 lot, od kar se zatekajo vanjo planinci. 7. julija se jo vršila proslava te 40 letnice.
BALANZAS
CORTADORAS
M O L I N O
IFILIZILA
BELGRANO 1389 U. T. 37-2848
UMETNO STAVBENO MIZARSTVO KOVINSKA OKNA IN POLKNA PRANO BANDELJ
Kovinska vrata, balkoni, izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela.
AV. DE LOS INCAS 4821 Telef. 61-5184.
Vesti iz Avellanede. 30.ga augusta smo sprevodili k večnemi počitki, našega rojaka Banko Ludovika roje-nog v Bankovci, Prekmurje, 1897 leta. Pokojnik je prišeo v Argentino sebi in svojoj driižini siromašno živ-1927 leta, gdo si je mislo zboljšati ljenje. Od kod ga je pa naš večni sodnik po več lctnčm bolovanji po-zvao k sobi.
TU zapiišča ženo s trojo nepriskrb-ljono dečico in dva brata v domovini. Izrekamo naše najiskronejšo sožalje driižini. Naj počiva vu miri božjem!
nam?
Iz Sobote zvemo, da je bil obsojen na osem mesecev zapora Žižek Ivan iz Trnja, ki jo neki večer po neprevidnosti ustrelil Horvat Terezijo, ki je kmalu potom umna. —■ Gašpar Emerik iz Velikih Dolenjcev pa je dobil pot mesecev zapora, ker je v jezi zasadil kuhinjski nož v trebuh svoje tašče, ki je branila svojo hčerko, da jo mož ne bi pretepel.
Dolnja Lendava. Zadnje čase se je po našem okraju razširila neka svinjska bolezen, katere bacile še niso odkrili, in je pobrala že precejšnjo število svinj. Bolezen se loti predvsem debelejših svinj.
Turnišče. Naša žitna polja, katerim poljske miši tudi letos niso prizanesle in so uničilo precej pridelka, začenjajo počasi zoreti. Žetev bo letos predvidoma sorazmerno dobra in bo žito po videzu sodeč precej rodno. To dni smo na polju opazili prve križe ječmena, kar je v splošnem pomanjkanju, ki jo letošnjo pomlad nastopilo radi lanske slabe žetve, precej razveseljiv pojav. Tom križem bodo pa kmalu sledili tudi rženi in pšenični križi.
Dobrovnik. Prejšnjo nedeljo smo na našem sejmišču imeli nogometno tekmo, kar je za naš kraj velika redkost, zato je na prireditev' prišlo lepo število ljudi, ki so borbo na zelenem polju z zanimanjem opazovali. Naši dijaki so povabili v goste svoje tovariše iz Turnišča, ki pa so bili zanjo pretrd oreh in so zmagali Turnišča-ni. Za prijetni popoldan smo dijakom hvaležni ter bi želeli, da bi nam slične zabave še večkrat priredili.
Hotiza. Naše Petrovo proščenje jo vkljub deževnemu vremenu poteklo v najlepšem redu. Obiskalo ga jo mnogo ljudi tudi iz sosednjih far.
Filovci. Ob priliki vojaškega nabora so imeli fantje pri neki hiši zabavo s pitjem. Ko je vino že dobilo glavno besedo, so se sprli in vročekrvni Trajbovič Prane je z nožem navalil na Avgusta Horvat ter ga močno poškodoval, zato so mu morali nuditi zdravniško pomoč.
Prosenjakovci, Prejšnjo nedeljo smo imeli precej živahen dan, kajti naši gasilci so imeli telovadni nastop, h kateremu jo prišlo precej ljudi in tudi gostov iz drugih krajev ni manjkalo. Slični nastopi so vršijo po vsem soboškem okraju.
V	Turnišču je strela ubila 15 letno Poljanšek Barico. Deklica jo bila v sobi in je kar mrtva padla ob hudi streli.
V	Brežicah pri Kramariču na postaji je vdarila strela, ki je ubila konja in psa. — Strela jo vdarila tudi v transformator in je elektrika ubila 41 letnega Ivana Novak, ki se jcdotaknil raztrgano žico.
V	Razorju v gorenjskih planinah je našel smrt dr. Julij Gabrovšek iz Kranja. Padel je med plezanjem po strmih pečinah.
V	Veliki planini nad Kamnikom so je nevarno ponesrečil Frid. Hrovatin iz Domžal.
V	Soboti je bila 14. avg. dražba za zidavo nove šole, ki je prav zelo potrebna.
V	Bogojini se je vršila z veliko slovesnostjo nova maša, ki jo je imel Ludovik Varga iz Strehovec. — Pred kratkim je 9 letni deček Jožek Puhan nesel svoji materi koso, da bi kosila travo. Pri tem poslu pa je po nesrečnem naključju padel na koso in na desni nogi dobil občutne poškodbe. Zdravi se v soboški bolnišnici.
Turnišče. 21. julijaje nastal močan vihar, ki je na polju prevrnil vse žitne križe ter jih razmetal po sosednjih njivah v daljavo 50 m, tako da so naslednji dan posestniki s težavo ugotavljali, kateri snop je katerega last. Med ploho je padala tudi toča, ki je naredila precej škode. Vihar pa je bil tako močan, da je koruzo tako zdelal, da je bila videti kot bi jo z valjarjem povaljal. — Letošnjo žoter smo teže dokončali, ker nam je mnogo nagajal dež. Letos je sad bolj slab, ker je bilo večinoma deževno vreme in se zrnje ni prav napolnilo. En križ rži (20 snopov) daje 20—30 kg.
Martjanci. Zadnje čase dobiva naša zgodovinska cerkvica vedno lepše obličje od zunaj in od znotraj. Cerkev smo prekrili in na stolpu dali nov pozlačen križ. Tudi od znotraj smo dali napraviti novo marmornato obhajilno mizo ter prenaredili okna, tako da stare zgodovinske fresko vedno bolj prihajajo do izraza.
Mesne cene 1. avg. Goveje meso: Maribor volovsko I. 14—16 din, II. 12—14 din, meso bikov, krav in telic 10 do 16 din; Trbovlje 14 do 16 din; Kranj 16 din; Črnomelj 14 din kg. — Telečje meso. Maribor 1. 12—16 din, II. 10 do 14 din, Trbovlje 14—22 din kg. — Svinjsko meso. Maribor 14—18 din, Trbovlje 18 do 20 din, Kranj 20—24 din, Črnomelj 18 din kg. — Slanina. Maribor 18 din, Trbovlje 19—20 din. kg. — Svinjska mast (zabela). Maribor 20 din, Dravograd 20 din, Laško 22 din, Trbovlje 22 din, Kranj 22—2o4 din, črnomlj 25 din kg. — Drobovina. Maribor pljuča 8—10 din, jetra 12, reberca 14—15 din, glava 8—10 din kg; ledvice 2—3 din, nogo 1.50—3 din komad.
V	Predosljah je ogenj gospodaril pri Likozarju.
Na Količevem pri Domžalah je strela udarila v papirno tovarno Bonačevo in jo zgorelo veliko lesa in drugih stvari v zalogi.
Huda toča je bila v žumberku. Oklestila jo tudi vivodinske vinograde.
Slovenska umetnost bo doživela veliko razstavo v Zagrebu, katero bo priredil ‘ ‘ klub neodvisnih ’ ’, v katerem so sc zbrali zlasti mladi umetniki. Razstavilo bo 12 umetnikov: Stane Kregar, Maksim Sedej, Mihelič France, Didek Zoran, Marij Pregelj, Omerza Niko, Sajevec Evgen, France Pavlovič in JJoran Mušič kot slikarji in trije kiparji: Karel Putrih, Zdenko Kalin in Niko Pirnat. Pozneje bodo razstavili tudi v Ljubljani.
V	Gomilici pri Turnišču sta zgorela pri Čehovih 3 letni sinček in 6 letna hčerka. Zgorela je hiša in gosp. poslopje.
Iz Radovcev poročajo, da se jo nevarno pobil s kolesom Bortalanič Karel na potu iz Grada v Soboto.
V	Muri je vtonil Vučko Ivan iz Bistrice, strežnik soboške bolnice. Pri kopanju ga jo zadel krč.
Nemci v Jugoslaviji uživajo seveda ve-
liko svobodo. Pa so tudi zavedni in s tem ilajejo prav živ zgled ostalim narodom v požrtvovalni skrbi za svoj naraščaj. Imajo namreč veliko zasebnih šol in na poziv svojega voditelja, da naj prispevajo “z temeljnimi kamni” za šolski sklad so v enem mesecu zbrali 2026 temolnjih kamnov po 500 Din.
Slovenski delavski romarski dan je bil 15 avgust. Zbrale so se veliko množice na sledečih božjih potih: Ljubno pri Brezjah, šmarna gora, Homec pri Kamniku, Nova Štifta pri Ribnici, Gora Oljka, Ptujska gora, Jeruzalem Sv. Planina nad Trbovljami in Gorca pri Mariboru.
Franc Škrlj iz Knežaka je bil v Padovi promoviran za doktorja modroslovja.
V	Malih Laznah na Trnovski planoti jo težka avtomobilska nesreča zahtevala smrt 43 letnega Cirila Kolenc in 62 letnega Petra Ccj. Hudo poškodovana pa sta bila šofer in 10 letni deček oba iz Vidma.
Pobarvani nohti na ženskih, nogah so dali v. Sev. Ameriki izvirno idejo: obdavčili so jih s 5 dolarji v kopališču Lorrov Beach pri Los Angeles.
V	Stopičah je bila po 18 letih spet nova maša, katero je zapel 14 julija Franc Brulc sin županov. Bil je nadvse slovesen dan za celo faro.
Trebelno. Jože Nahtigal iz Bajhovca se je nevarno ponesrečil s kolesom. — Gorelo je pri Pungerčarju v Mirni vasi. — Popravili bodo cesto Ognuška vas—Poljane. — Gradili bodo občinski dom. — Letina jo bolj slaba.
Nova cesta je stekla na Pohorje k Sv. Arehu. Dolgo že so prosili zanjo, lotos 4. avg. je bila otvorjena v navzočnosti bana in mariborskega škofa. Cesta je stala 5.600.000 Din, dolga jo 14 km in je zelo slikovita, že na prvi serpentini se razvije pred teboj krasen razgled na bližnje Hoče, Dravsko polje, mariborsko okolico in Slovenske gorice. In čim više so voziš ali groš peš, sc ti odpira vodno lepši razgled na široke slovenske pokrajine. Pred teboj se odkriva krasen razgled daleč preko Slovenskih goric v Prlekijo in Prekmurje. Celo dele madžarsko države tam pri Dolnji Lendavi in više gor lahko vidiš z dobrim očesom, čo greš k Sv. Arehu malo na zapadno stran, lahko opazuješ Koroško in pogorje na korošlto-štajorski meji; pred teboj leži tudi mesto Gradec. Vidi se tudi Ptuj in Dravsko polje in nešteto lepot zelene Štajersko in slovenske zemlje sploh.
KOLEDAR
Društva, ki nam še niso poslala svojih prispevkov in klišejev, prosimo, da to nemudoma store, ker radi velike zaposlenosti v tiskarni, rabijo čim prej.
Tudi ostale dopisnike, ali pa take, ki bi za koledar radi kaj prispevali, prosimo naj nam čim prej pošljejo dopise. Posebno pesmice bi nam jako dobro prišle. Torej kar pridno pero v roke.
Cena koledarja bo $ 1_a za no-
tranjost treba priložiti še $ 0.30 za poštnino. Razume se, da treba denar naprej poslati.
Uredništvo Koledarja.
LISICA ZVITOREPKA
MEDVED POBEGNE
Ko so kmetje opazili, da jim je kosmatinec kašo upihni, so jeli hudö podajati ženske, češ, za nič drugega niste, kakor da prodajate sitnosti, ako bi bile ostale domä, ne bi bil medved pet unesel.
Ko so možje iztresli svojo jczieo na ženske, so stopili k hrastu, v katerem jo bil kosmatince priškrnjen. In glej, našli so v špranji dlako in kožo medvedove glavo in njegovih nog. To jih je zopet odobrovoljilo, da so razsuli glasen smeh in vzklikali: "Ej, motovileč kosmatinski so gotovo vrne na dvorišče; saj nam je pustil ušesa in rokavice v zastavo! ’ ’
S lakirni besedami so zasmehovali ubogega medveda, prav kakor se godi v življenju:
Komur so sreča kuja, temu se smeh ponuja.
Miško je plaval po reki daljo in daljo in je zabavljal na kmete, ki so ga tako hudö premlatili, in na poniglavo Zvitorepko, ki ga je zvodila v to veliko nesrečo. “Oj, da tedobim enkrat v pest, hudobna lisica’’, se je rotil, “stotero to povrnem tvoje črno delo!”
Toko se je medved hudoval in zabavljal, a naposled se je ujel ob rakitje na bregu. Skomnral se je na sviž in utrujen razpoložil svoje razbite ude na peščenem obrežju.
Slučajno je pripletajsala tod mimo Zvitorepka, držeč v gobcu pišče, ki ga jo hotela v vrbini mirno použiti. Silno se jo začudila, ko je zaslišala v bližini Mišlco-ta rentačiti in šentavati; zakaj mislila je, da so kmetje medveda na Kozoderčevem dvorišu že zdavna do mrtvega pobili.
Ko je zagledala počivajočega kosmatinca, se je razljutila in nejevoljno vzkliknila: “Oj Kozoderee ti žužamaža nemarna, kaj si neki počenjal, da ti jo je medved popihal! Marsikak možak bi si zadovoljno pogladil brado, ako bi mu prišel v past tako zažet kožuhar, kakor je Miško. A ti klama klanmsta, si ga pustil živega, ne da bi mu slekel kožuh in si opražil njegova tolsta stegna. Toda kakor se mi vidi, je gospod Miško vsaj ob nekaj dlake in tudi kože je precej izgubil. Naj pa bo za zdaj tudi to dovolj; mrcina širokoustnn bo vsaj nekaj časa mirovala na kraljevem dvoru! ”
Potihoma in skrivaj se hihitajoč se je Zvitorepka priplazila bliže k jadikujočemu medvedu in ga jela napikavati: “Ohd, gospod Miško, kaj pa Vi tukaj! Ste li kaj pozabili pri Kozoderčovih? Le kar povejte, da pojdem tesarju poročat, naj Vam prinese, kar ste izgubili. Morebiti niste plačali strdi, ki sto se je nalizali pri njem? Lej ga šmenta, pa lepo rdečo kapo imate na glavi! Kje ste jo neki dobili? Brivca pa sto izbrali slabega: ušesa Vam je vsa razrezal! In tudi Vaših rokavic ni nikjer videti; povejte no, gospod ujec, kje ste jih pustili?”
Miško sc je kar tresel od jeze, tako
so ga spekle porogljive besede. Toda kako bi si naj pomagal, tako bolan in nadležen I
Da no bi več poslušal svoje sramote, se je spustil v vodo in reka ga je nesla brzo naprej. Ko je prijadral mimo nizkega, zložnega brega, je zaveslal h kraju; nato se je napotil naravnost na kraljev dvor, Le z. največjimi težavami se je vlekel po trudnpolni poti, in šele četrtega dno pod večer je prisopihal do Matjaževe peči.
Kralj Miroljub se jesilno začudil, ko jo ugledni medveda, tako silno razmesarjenega.
“O groza in strah,” je vzkliknil, “Miško, ali ste to Vi ali samo Vaša prikazen? Kaj pa je Vas doletelo? In kdo je tisti, ki se je drznil tako grozno zdelati kraljevega poslanca ?' ’
Miško je globoko vzdihnil, a nato je vse natanko razložil kralju, kako ga je Zvitorepka napetnajstila in ga spravila v nesrečo in skoraj še v smrt.
Kralj je neizrečno razjarjen vzkipel: ‘‘Kaj, take hudobije uganja mrcina lisičja! Gospoda, kakršen ste Vi, gospoda, ki je izmed najboljših v mojem spremstvu, si upa tako sirovo razžaliti? No, le čakaj, Zvitorepka, še mi prideš v pest! Osvetiti Vas hočem, ljubi bratran, osvetiti krvavo in strašno! To prisegam na svojo kraljevo čast, na svojo kraljevo krono, in nikdar več si ne opašem meča, ako ne izvršim svoje obljube! ”
Hkratu je sklical kralj Miroljub svoje svetovalce in jim razložil hudobije Zvito-ropkine. Svetovalce je razpalila ta novica kakor prej njih gospoda in vladarja Miroljuba. Posvetovali so se potem dolgo in naposled so sklenili: lisica so naj še enkrat pozove, da mora priti sama pred kraljevsko sodišče. A maček Krnjav jo bil izbran za poslanca, ki bi naj visoki poziv izročil Zvitorepki, zakaj menili so, okretni muc je prebrisan in uren in lisica mu ne bo mogla izlahka do živega.
Kralj je bil s tem zadovoljen. Pozval je mačka in mu svečano naznanil povelje, ki ga mora sporočiti lisici. “Le povej ji ’ ’, je še zabičil posebej, ‘ ‘ ako so še enkrat postavi po robu in poskusi kljubovati moji zapovedi, bom to krvavo kaznoval na njej in na vsem njenem zarodu!”
Krnjav ni bil kraljeve naklonjenosti posebno vesel in jo iskal vsakojakih izgovorov in pomislekov, da bi se odkrižal sitnega posla.
“Premajhen sem in preslab”, se je izgovarjal, “kako naj opravim to težko nalogo, ki se niti velikemu in močnemu medvedu ni posrečila!”
Toda kralj mu je zaprl sapo, rekoč: “Mali možički so prebrisani ptički! Le kar brž sc odpravi, Krnjav, pa pameten bodi in vrlo se mi postavi!”
Kraljeva pohvala je Krnjava s pridom ntešila. Poklonil se je do tal in dejal:
“Vaša volja se naj zgodi, milostni kralj in gospod! Takoj jo mahnem na pot v Iludo luknjo, in ako ugledam srečoznanil-no znamenje ob svoji desnici, bom vedel, da se vse dobro izteče.”
MAČEK KRNJAV V IIUDI LUKNJI
Drugega jutra se je Krnjav odpravil na pot, kakor mu je bil zaukazal kralj in njegovi svetovalci. Korakajoč po kolovozu je zagledal ptiča vodomca in mu zaklical: “Srečo dobro, ljubi ptiček! Oj, okrc-ni vendar svoje kreljuti in poleti na mojo desnico!” (Vraževerni ljudje menijo, da vodomec — tudi zimorödek ga ponekod imenujejo — oznanja srečo ali nesrečo.)
Vodomec je priletel bliže in sedel na drevo, ki pa je stalo Krnjavu — na levici. To je muca užalostilo; zakaj vedel je, (in to neugodno znamenje pomeni — nesrečo.
A kmalu je zopet potolažil samega sebe, kakor je tudi pri drugih navada, češ, saj ta malenkost nemore biti velikega pomena. In korakal je jadrno svojim potem dalje.
Prišedši pred Hudo luknjo, je ugledal Zvitorepko, ki je sedela na grajskem pragu prekrižanih rok; okoli nje so se igrali njeni otroci z uplenjeno gosko.
Krnjav se je vljudno priklonil in dejal: “Bog Vam daj dober večer, gospa Zvitorepka! Toda danes Vam, žalibog, prinašam slabih novic. Naš milostni kralj je zažugal smrt Vam in Vaši rodbini ako »e še nadalje obotavljate in ne pridete pred sodišče na dvor. Nikar se torej ne upirajte in pojdite kar hitro z menoj!”
Zvitorepka ga je tiho poslušala, a sama pri tebi si je mislila: “Lej ga, lej ga mač&kal Ali meniš, da ne vem, kaj me čaka na dvoru? In zdaj me še hočeš s sladkimi besedami varati in opehariti? čak’ me, čak’, ti mrcina, naučim te kozjih molitvic! ”
Toda prevejana kakor vsokdar, ni pokazala Zvitorepka nikakršne nejevolje in je mačka prisrčno nagovorila “Bog te spri mi, dragi prijatelj! Dolga je bila tvoja pot in gotovo si že truden in lačen. Sicer mi nekaj časa sem precej tenka prede, a nekoliko večerje že še dobiš iz moje kuhinje. Menim, da laže zaspiš sit nego lačen, in jutri zarana se odpraviva skupaj na dvor; zakaj resnično ti povem, z nikomer ne grem tako rada na pot kakor s teboj. ’ ’
Mačku so se te besed : prijetno lovile v ušesu.
“Hvala Vam lepa, gospa lisica, za Vašo prijaznost in gostoljubnost ’ ’, je sladko odvrnil in še dostavil: “Pa čemu bi čakala do jutri? Ali ne bi bilo bolje, ako že danes ubercva pot pod nogo? Nocoj mesce lepo sveti in poti so tudi suho!”
Zvitorepka je odkimala in opomnila z resnim licem: “Potovanje ponoči, ljubi moj, je nevarno! Marsikdo nas podnevi prijazno pozdravlja a ponoči bi utegnil biti njegov pozdrav grozeč in skeleči”
Krnjav so je zamislil. Prav za prav ni bilo tako sile, da bi se moral že nocoj vrniti. 1’a tudi utnorno truplo ga je začelo opominjati; zakaj silna utrujenost mu je stopila v noge, a v želodcu je začutil — veliko praznino.
“Bes je, kar pravite, gospa lisica”, od govori maček, “vendar povejte, kaj dobim — ako pri Vas prenočim — za večerjo?”
(Dalje sledi)
ZANIMIVO!
“P AB TRČENJE” (Slike iz izseljenskega življenja) Spisal Joso De-frančeski. Cena 3 $. — Naroči se; Corrientes 3114, Buenos Aires.
UMETNO MIZARSTVO IN TAPISERIJA
DUŠAN VARADINAC
CERRITO 560 — U. T. 35 - 5825 Lično pohištvo, prevlečeni stoli, zofe i. t. d.
••»••••••••••#••••••••••••••••*••••**•**••
“SLOVENSKA KRAJINA”
Nekoliko pretresa je povzročil v društvu sklep, da se vrši uprizoritev “Treh tičkov’’ v dvorani na Dock Sudu. Nekateri so bili namreč mnenja, da bi sc igra lahko vršila pri Karlu Tcrplu-nu na Avellanedi, kjer so se doslej vršilo vse zabavne prireditve “Slovenske Krajine”. Kor za kulturne prireditve prostor v gostilni ne odgovarja, je odbor sklenil in našel primernejši; mesto. Vsi uvidevni člani so že spoznali, da ni imel ta sklep nobenega drugega namena kot zagotoviti prireditvi primeren uspeh in sedaj menda že ne bo nikogar več, ki bi radi tega čez odbor in drušvo kaj zabavljal.
Odbor pripravlja sedaj predlog glede podpor, katero bodo dobivali od društva člani in se bo o tej stvari vršil v novembru društveni sestanek.
KULTURNA KRONIKA
8. sept. smo praznovali rojstni dan Jugoslovanskega kralja Petra II. Katoliška zahvalna služba božja se jo vršila v kripti cerkve Sv. Roze. Pravoslavna pa v ruski cerkvi.
24. aug. se je vršil sestanek “Slovenskega doma” v katerem sc je preuredila uprava in uredništvo “Slovenskega lista”. Zn radi obteženega gospodarskega položaja jo list zašel v deficit. Dolg je naraste! čez 1300 $, radi česar so morali lastniki “Slovenskega lista” stvar vzeti resno v roke. “Slovenski dom” in Konzorcij “Novega lista”, ki sta pravna lastnika “Slovenskega lista”, sta zadevo uredila tako, da bo v naprej vse delo pri lista brezplačno. Ker dosedanji urednik Janez Kacin ni mogel prevzeti nadaljnvga dela pri listu pod takimi pogoji, jo odstopil in vodi sedaj list izbrani uredniški odbor. List sedaj zopet rodno izhaja in upamo , da bo reden tudi ostal. Glavno delo pri listu vršita kot urednika dr. Viktor Kjudcr in g. Josip Švagelj, kot sodelavci pa Ivan Pahor, Franc Kovač, Josip Zlobec, Mirko Peljhan in še nekateri diugi.
15. sept. je priredilo GPDS. v Villa Deveto igro “Bedak Pavle”.
Ljudski oder je praznoval 25. avg. svojo 15 letnico s čajanko. Večjo prireditev v to proslavo bo imel 6. okt.
“Slovenska Krajina” je imela svojo prvo kulturno prireditev 28. sept. na Dock Sudu v “Cosmosu”. Igrali so “Tri Tičko”.
“Slov. dom” je 22. sept. uprizoril burko “ Starinarica ”,
VITAMINI
Vitamini so sestavine v hranilih, katerih pomembnost moderna veda čimdalje bolj povdarja. Po čudoviti uredbi vsevednega Stvarnika se vitamini skrivajo v sadovih zemlje, ki človeku služijo v jed. Kolikor bolj se človek oddaljuje od prvotnega načina prehrane, toliko večji nered čuti njegov organizem radi pomanjkanja vitaminov.
Našim bralcem ho v korist, če jim navedemo sledečo znanstveno analizo:
Vitamin A in B sta skoraj zmeraj skupaj in sicer sta v živalski maščobi (v presnem maslu in smetani), seveda pa tudi v vseh oljih, ki izhajajo od živali. Oba vitamina nas branita bakterij in nalezljivih bolezni in sta zelo velikega pomena za naše zdravje. Največ ju vsebujejo jetra in pa ribje olje.
Vitaminov B je naveč v korenju, repi, paradižniku, kvasu, rumenjaku in jetrih. Ti vitamini so zlasti pomembni za živčevje in če id teli vitaminov, se živci vnamejo! Važni so za prebavo.
V jabolkih, marelicah in citronah jc mnogo vitaminov O. Imajo velik pomen v kemičnem procesu, ki so razvija v telesu v zvezi z apnenčevimi snovmi. Brez vitaminov (' nc bi naši zobje dobili dovolj apnenca in bi bilo kmalu po njih. Potrebni so za čisto kri. Važno je torej, da jemo mnogo sadja in uživamo citronov sok.
Vitaminov M pa je največ v pšeničnem zrnu. Človeku pomagajo zoper utrujenost in onemoglost. Žal, pa jih ni v navadni pšenični moki, ker jc brez otrobov. Vprav v otrobih pa je največ vitaminov C.
| ZOBJE TI NAGAJAJO? f Obrni se na našega prijatelja
j	Dr. ANDRES L. COPELLO
1	Canning' 2139
f	V torek, četrtek in soboto od 3—8 ure pop.
!	1’ OCENI IN SOLIDNO
NAŠA BANKA vam nudi popolno varnost v vseh bančnih poslovanjih.
NAŠA BANKA ima “Jugoslovanski Oddelek”.
NAŠA BANKA ima iskušene uradnike, kateri govore vaš jezik.
NAŠA BANKA vam odpre hranilni račun s samo $ 5.—. NAŠA BANKA Vam nudi vse udobnosti v oddelku “Poste Restante“.
BANCO HOLANDES UNIDO
SUCURSAL BUENOS AIRES
'mmmm direcciom general: curacao
mmm
■ SStiUl
V NOVO POMPEJO bomo pohiteli v nedeljo
27. OKTOBRA ob 4 uri in pol. Vsako leto v rožen, venskem mesecu smo se tam zbrali in lepo zapeli.
PRIDITE VSI!
FRANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires edini slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte in proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo. MARCOS SASTRE 4 351 Bs. Aires. — TT. T. 50—0277. Villa Devoto
HOTEL IN RESTAVRACIJA
“PACIFICO”
ANTON BOJANOVI6 CHARCAS 767-9 Telef. 31-8783. Modem hotel, zračne sobe, izvrstna postrežba, hladna in gorka kopel.
Cena 3—5 $ s penzionom.
Blizu Retira!	V centru mesta!
KROJAČNICA
Franc Melinc
Najbolj vestno boste postreženi! Oglasite se na Patemalu
PAZ SOLDAN 4844, Tel. 59-1356